— 319 — Potovanje po Laškim. Spisal M. Verne. 26. pismo. Dragi prijatel! Poslednjič sim sel še na hrib, kjer je nekoliko pod gradam San-Ermo Kartuzinski samostan s kaj lepo cerkvijo sv. Martina. Od tod se na vse kraje dalječ vidi, in serce se človeka smeja, ki toliko veličanskiga naenkrat zagleda. Nekdaj je neki popotnik ves ginjeu tu na glas zavpil: „Zares — tu je raj !" Pa ves kaj mu je neki menih iz samostana, ki ga je slišal, odgovoril ? ,,Pač res, gospod je tu rajski kraj" — mu je rekel — „pa le za tistiga, ki — samo memo grea. Potem sim šel še mestno pokopališče ^Campo Santo) ogledat, od kteriga so mi pravili, de je neizrečeno lepo, in de bo sčasama nar lepši v celi Earopi. Skoraj sim se bal iti kraj solz, žalosti in smerti ogledovat; ali močno sim se čudil, de je kraj ves drugačin, ko sim si ga mislil. Pokopališče, ki obseže nekoliko veršičev ali gričkov in zalih dolinic, je prav zalo me-stice iz zgol večin in manjših kapelic, ki so med lepim drevjem in vedno zelenim germovjem v raznih redih, in nektere prav lepo po gotiško sozidane in tako velike, de bi bile za srednje vasi dovolj prostorne cerkve. Vsaka bratovščina, vsak stan ima svojo, posamnih grobov ni veliko viditi. Ogledat sim šel tudi štiri dni zaporedama Bur-bonski muzej; in desiravno sim se vsak dan od devetih zjutraj čez eno popoldne tam mudil, sim ga vender komaj na debelo ogledal — toliko lepiga in umetniga, posebno iz starodavnih časov in od vsih krajev — iz Herkulana, iz Kume, iz Stabie, iz Pompejev, iz Ka-pue , iz Minturna, iz Kapriškiga otoka, in Bog ve še od kod — je tu shranjeniga. Razun Vatikanskiga muzeja v Rimu ga ni gotovo na svetu tukajšnjimu enaciga. Pa ne misli, de Ti ga bom popisoval — tega nisim v stanu, posebno v domačim jezika ne, česar pa nisim jez kriv. Le to Ti povem, de me je veliko bolj veselilo tu viditi starodavno kuhinsko in hišno orodje, ki so ga v Pompejih izkopali, kakor pa podobe nekdanjih malikov in rimskih cesarjev in družin imenitnih mož starodavnih časov, desiravno so jih večidel pervi sloveči podobarji, kterih naši današnji še niso dosegli, iz lepiga marmorja kar krasno izobrazili. — Piskri ali lonci, ki so morde čez 2000 let stari, sklede, ponve, klešče, kopači, kotli, tehtnice — vse to me je prav mikalo. Še clo nekoliko žita, in sočivja, in sadja, namreč orehov, dateljnov, smokev, olivk (maslenk), nekaj medu, nekaj kruha in nekoliko jajc kažejo, kar je bilo vse v Pompejih čez 1700 let zasato. — Pa vender ne misli, de mi ni nič druziga dopadlo. Dopadlo mi je, po pravici reči, vse — le dopovedati Ti ne vem — kaj. Slo-večiga farneškiga junca ne b mt nikdar pozabil; veliko druziga pa mi bo — se bojim — malo po malim do či-stiga iz spomina všlo. Ko sim bil vse to na debelo ogledal, sim želel še bližnje silno lepe kraje okrog mesta viditi. Zatoraj sim se zgodaj zjutraj vzdignil in na zahodno stran mesta peljal. Tu se gre po eni nar lepših in prijetniših ulic mesta, ki ji Kjaja (Chiaia} pravijo, in kamor se Napo- — 320 — litanci sprehajat hodijo in vozijo. Prav za prav ni ulica ko druge, ker so le na eni strani hiše, na drugi pa prav lepo sprehajališče, ki ga „VilIa Reale" imenujejo. Poleg sprehajališča, ki je polno lepiga drevja in zalih kamnatih podob, je tikama morje. Konec Kjoje je Posilipov hrib zVirgiljevim grobam, ki sini ga ves ginjen obiskal, kakor de bi bil pesnik čistiga, večniga spomina še le lani umeri. Potem sim šel v Posilipovo jamo LGrotta di Posilipo) in naprej. Ta jama pa ni kakor naša Postojnska ali druge take jame, temuč ljudje so jo — Bog ve kdaj — že o silno starih časih sami naredili, ker so precej visok hrib, ki je ves zelen in dobro obdelan, pre-vertali, de jim ni bilo treba čez-nj hoditi. Tedaj predori (tuneli) na železnicah niso nič noviga. — Pešcu je treba gotovo skoraj četert ure , de skozi hrib pride, ker sim se jez precej naglo po jami, kjer noč in dan luči gore, mende 7—8 minut vozil. Cesta je lepa in prostorna kakor zunaj jame, kar pa ni bilo vselej tako, ker Seneca pravi: »Nihil illo carcere longius, nihil illis fauci-bus obscurius«. Iz jame sim prišel v prijazen , silno rodoviten dol, in po njem v mesto Pocuol (Puteoli, Pozzuoli). Mesto leži ob morji prek hriba, in je tako staro, de se prav ne ve, kdaj je bilo sozidano, — že Taci t ga „Vetus oppidum Puteoli" imenuje. Zdaj je mesto le revno in šteje kamaj kakih 10.000 duš; nekdaj pa je bilo gotovo lepši in bogatejši, kar stare razvaline krasnih tempelj-nov in druzih poslopij spričujejo. Stolna cerkev stoji verh hriha ravno ondi, kjer je bil nekdaj cesarju Augustu v čast sozidan tempelj. Ves je bil iz veliciga rezaniga kamna , in še se vidi nekoliko stebrov in nadsteberni-kov, ki stoje kakor so bili v začetku postavljeni. Še lepši pa in silno lep je moral Serapidov tempelj biti, kteriga razvaline so konec sedanjiga mesta na zahodni strani. Poleg teh razvalin lepiga dragiga marmorja so zdravilne toplice. Zunej današnjiga mesta, ki je mende veliko manjši ko nekdanje, je se v dobrim stanu velik, za 25.000 ljudi dovolj prostorni amfiteater, ki sim ga ogledal, ko sim v Solfataro šel. Solfatara je visoko na hribu ravna, široka dolina, kjer žveplo kopljejo in kuhajo. Hrib je bil nekdaj gotovo ognjobljuvnik ali goreč kakor Vezuvi, ker se v dolini semtertje zmiram kadi in gor-kota zagernjeniga ognja čuti. Tudi se človek lahko prepriča, de je spod votlo, če kamen močno na tla verze, in sliši kako zabobui. De pa ne gori in ne bljuje kakor Vezuvi, pride mende iz tega, de ima v sebi veliko žvepla, pa malo ali morde nič železa. Sicer je dolina polna beliga debeliga peska, in nje rob, to je griči, ki jo obdajajo, so silno kamniti 9 pusti in divji — grozovitno flegrejsko polje ^Campi Phlegrcei). Od tod bi bil šel lahko tudi pasjo jamo (Grotta del cane} ogledat, pa se mi ni ljubilo , pj^a terpinč.ti viditi, in za to teruinčenje še plačati, me ni mikalo.