Starši 34 Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 Vzgoja zajema celosten razvoj osebnosti, ki poteka na kognitivni, emotivni in vrednotni ravni. To je pomembno vodilo pri oblikovanju osebnosti, saj si posameznik v procesu vzgoje oblikuje moralne vrednote, navade, interese, prepričanja in stališča ter razvija socialne veščine. Je namerno delovanje neke odrasle osebe na drugo – običajno na otroke in mladostnike. Gre za odnose med starši in otroki ter med učitelji in otroki. Vzgojni slog Tamara Cer je dijakinja 3. letnika III. gimnazije Maribor. Ko govorimo o vzgoji otroka, je mišljen po- zitiven pristop in spodbuden odnos starša oziroma učitelja do otroka. Poznamo pa tudi pojem slaba vzgoja, ki govori o ne- gativnem vplivu v odnosu starša oziroma učitelja do otroka. O slabi vzgoji govori- mo takrat, ko gre za zaviranje optimalnega otrokovega razvoja (Škoda, 2015). Kaj so vzgojni stili/slogi? Vzgojni stil je odnos med vzgojiteljem in otrokom/mladostnikom; je sistem metod, sredstev in postopkov za oblikovanje posa- meznika. Pri vzgojnih slogih gre za to, kako odrasli nadzorujejo vedenje otrok in kako postavljajo pravila. Med posameznimi vzgoj- nimi stili je velika razlika, zato poznamo več vrst le-teh (Lipovšek in Rebolj, 2015). Poznamo različne vzgojne stile/sloge. Glav- ni so: • r ep r esivni/a vto ri ta rni vzg o jni stil, • p ermisivni/p o p ustl jiv vzg o jni stil, • demokra tični/a vto ri ta tivni vzg o jni stil. Poleg tega pa še: • kao tični vzg o jni stil, • vzg o jno b r ezb rižnost (Dr užina in vzg o jni stili, 2018). Represivni/avtoritarni vzgojni stil Avtoritarna vzgoja temelji na podrejanju otrok in na brezpogojni ubogljivosti do staršev. Starši otroke skušajo podrediti do- ločenim zahtevam, normam vedenja ter jih samovoljno in navadno nasilno, tudi fizično kaznujejo, jim dajejo prepovedi in omejitve. Starši otrokom nudijo malo čustvene pod- pore. Nad otrokom imajo stalni nadzor in nizko stopnjo odzivnosti (sprejetosti). Nji- hove zahteve so visoke, sprejemanje otroka pa slabo. Starši skušajo s strogostjo, nadzo- rom in pritiskom odpraviti pomanjkljivosti otroka, da bi vzgojili vdanega, poslušnega, neiniciativnega posameznika. Ti starši so bolj hladni od drugih, njihovi otroci so po- gosto nezadovoljni, introvertirani (zaprti vase) in nezaupljivi. Značilnost avtoritarne vzgoje je tudi, da je velik del dejavnosti do- ločen s strani staršev oziroma vzgojiteljev, saj je komunikacija enosmerna. Otrok je v svojem vedénju in razmišljanju nadzoro- van in usmerjen po predstavah odraslega. Starši ne upoštevajo otrokovih potreb in želja. Učinki avtoritarnega vzgojnega stila na otroka se lahko kažejo v omejenosti kre- ativnosti, spontanosti, saj starši zahtevajo večji delež aktivnosti (Krajnčan, 2018). Najpogostejše posledice izredno avtoritar- ne vzgoje so: • Otr ok s e že zelo zg o da j začne u p ira ti sta r- šem ter v odnosu do drugih uveljavlja podoben stil vedenja, kot ga uporabljajo starši (podreja si druge). • Otr ok p osta ja p r etira no p rilag o dl jiv , tak o da svojih želja in potreb ne upošteva več (včasih se jih celo ne zaveda), temveč po- skuša vedno ravnati tako, da bi ustregel drugim (staršem, prijateljem, partner- jem). • Otr ok s e f izično in psihično izživl ja nad šibkejšimi (le tako lahko dobi potrditev o lastni moči) (Družina in vzgojni stili, 2018). Permisivni/popustljiv vzgojni stil Permisivni vzgojni stil je nasprotje avto- ritarnemu vzgojnemu stilu. V ospredju so otrokova svoboda in njegove razvojne naloge ter potrebe, ki jih morajo starši spoznati, odkriti. Pri konceptu vsedopu- ščajoče vzgoje je otrok subjekt in starš ozi- roma vzgojitelj objekt vzgojnega procesa. Komunikacija poteka enosmerno. Starši se odzivajo na otroka, vendar od njega zelo malo pričakujejo. Starši so pretirano tolerantni in popustljivi. Otrok je center družine, torej se vse dogaja okrog njega. Družina mu nameni pretirano pozor- nost, se mu podreja, zadovoljuje njegove potrebe in mu dovoli nadzorovati lastne dejavnosti. Starši cenijo samoizražanje in samoregulacijo. Ko starši določajo pravi- Foto: EA Starši Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 35 la, jih otroku razložijo in povedo, zakaj je tako (Jelenovec, 2008). Če so neke meje in zahteve postavljene, jih otroci pogosto kr- šijo brez sankcij in spreminjajo skladno s svojimi potrebami. Omejitev torej ni ali pa starši pri njih ne vztrajajo. Lahko se zgodi, da kadar so postavljene, nimajo za otro- ka nobenega pravega pomena. V takšni družini ni reda. Za to vzgojo je značilno, da je raven zahtev in nadzora staršev zelo nizka, raven njihovega sprejemanja otroka in njegovega vedenja pa je previsoka. Ker v takšnem vzgojnem stilu ni vodenja niti v okviru nujnih omejitev, se otroku pre- puščajo odločitve, ki jih ni sposoben sam sprejeti. Otroci se počutijo negotove in so pogosto neobvladljivi, ker nikoli ne vedo, ali ravnajo prav ali ne (Papalia, Olds in Duskin v Vzgojni slogi, b. d.). Najpogostejša posledica izredno permi- sivne vzgoje je, da je otrok razvajen, sebi- čen, brezobziren, domišljav in nesocialen. Takšen otrok ima veliko konfliktov. Starši kmalu postanejo nemočni, saj otrok ne upošteva nobene njihove zahteve ali meje, pač pa zadovoljuje le lastne potrebe, tako da prezre potrebe drugih, včasih celo na njihovo škodo (Družina in vzgojni stili, 2018). Demokratični/avtoritativni vzgojni stil V avtoritativni vzgoji prevladujejo vredno- te, ki se navezujejo na enakost, svobodo in hkrati na odgovornost. Otroci upajo izražati svoje mnenje, ker so njihove vlo- ge jasno zastavljene. Starši imajo razumna pričakovanja in postavljajo jasna, realna in dosledna pravila, ki jih ni preveč. Otroku dajo vedeti, kaj od njega pričakujejo. Starši cenijo otrokovo individualnost, so ljubeči in sprejemajoči, a tudi poudarjajo družbe- ne omejitve. Meje so postavljene smiselno in utemeljeno, vendar ne ponižujoče. Starši vztrajajo pri tem, da otrok meje spoštuje, in pripravljeni so na potrebno, a razumno kazen v okviru toplega in varnega odno- sa. Zaupajo svoji sposobnosti vodenja in usmerjanja otroka ter hkrati spoštujejo njegove samostojne odločitve, interese, mnenja in njegovo osebnost. Starši meni- jo, da mora posameznik izbrati pravi način zadovoljevanja svojih potreb. Meje se spre- minjajo glede na otrokovo razvitost, zre- lost, sposobnosti in samostojnost. Vzgoja ne temelji na podrejanju, temveč predvsem na dogovarjanju. Po dogovoru otrok in starši spoštujejo le-tega. Pomembni so od- prti pogovori med starši in njihovimi otro- ki, s čimer jim starši pomagajo, da začnejo sami presojati in si oblikujejo lastna stali- šča. Starši spodbujajo besedno izmenjavo (učijo jih pogajanja). Komunikacija je dvo- smerni proces. Otroci se v takšnem odnosu počutijo varne, ker vedo, da so ljubljeni, in vedo, kaj se od njih pričakuje (Papalia idr. v Vzgojni slogi, b. d.). Otroci v takih družinah so bolj samostojni, imajo največ samonadzora (v primerjavi z otroki iz družin z drugimi vzgojnimi stili), so trdni, odločni, radovedni in zadovoljni. Razvijejo se v čustveno in osebnostno zrele osebe, ki zlahka in brez strahu pred posle- dicami izražajo svoje mnenje (Lipovšek in Rebolj, 2015). Kaotični vzgojni stil V sodobnih teorijah vzgoje ugotavljamo, da je ta stil vzgoje najbolj neučinkovit in celo škodljiv. Pri tem načinu vzgoje se pojavlja cel spekter vzgojnih stilov, od avtoritarne- ga do permisivnega, vendar se ti pojavljajo konsistentno ali nekonsistentno (stalno ozi- roma nestalno). V vzgojnem stilu staršev ni prav nobene stalnice, zato otrok nima no- bene prave orientacije, kaj naj bi počel in česa ne. Nekaj, kar je v nekem trenutku do- voljeno, morda celo spodbujano, je lahko že v naslednjem trenutku kaznovano. Včasih tak stil uporabljata starša zaradi alkoho- lizma, drog, lastnih nerešenih konfliktov, osebnostnih motenj ipd. (Družina in vzgoj- ni stili, 2018). Otroci v takih družinah poskušajo sami najti usmeritev in stalnost, ki ju od staršev ne dobijo, včasih se zatečejo v bolezen, se umaknejo vase, v antisocialno vedenje … (Družina in vzgojni stili, 2018). Vzgojna brezbrižnost Vzgojna brezbrižnost ali zanemarjanje otro- ka se pojavlja, ko starši niso sposobni ali ne znajo vzpostavljati čustvenega odnosa (niti pozitivnega niti negativnega) s svojim otro- kom. Starši torej za svoje otroke slabo skr- bijo in jih zanemarjajo. Namenijo jim zelo malo pozornosti oziroma ne želijo preživlja- ti časa z otroki. Včasih se to vedenje pojavi zaradi preobremenjenosti ali depresije (ko se starši bolj ukvarjajo s svojimi težavami kot z otrokom), tudi zaradi pomanjkanja veščin in znanja ter zmožnosti pridobivanja informacij o vzgoji otroka. Starš ignorira otroka, ko ga ta prosi za pomoč, pozornost ali tolažbo. Brezbrižni starši pozabijo, da so otroku kaj obljubili. Starši, ki zanemarjajo otrokove potrebe, niso nujno sovražniki, lahko so le hladni ali pa se odmaknejo od otrok. V takšnih družinah se lahko poja- vi tudi spolna zloraba otrok (Papalia idr. v Vzgojni slogi, b. d.). Otroci v brezbrižnih družinah so nesocialni in impulzivni. Pogosto vstopajo tudi v svet kriminala (Socialni razvoj ..., b. d.). Kateri vzgojni stil se mi zdi najbolj primeren? Najbolj primeren vzgojni stil je demokra- tični/avtoritativni vzgojni slog, saj je otroku prijazen, nauči ga jasno izražati svoja mne- nja brez neugodnih posledic zanj. Starši, ki delujejo na tak način, imajo razumna pri- čakovanja do otroka in postavljajo realne norme – pravila. Starši se trudijo, da njiho- vo starševstvo vsebuje vse pomembne kate- gorije: sprejemajo otroka, mu predstavljajo model, pričakujejo določene dosežke, ga po potrebi nagradijo ali kaznujejo in so pri usmerjanju otroka neposredni in mu dajo vedeti, kaj od njega pričakujejo. Dajo mu tudi vedeti, da je otrok v družini zaželen, spoštovan, enakovreden ter da mu starša zaupata in ga imata rada (Lipovšek in Re- bolj, 2015). Literatura in viri • Družina in vzgojni stili (2018). Pridobljeno 29. 3. 2020 s sple- tne strani: https://dijaski.net/gradivo/soc_ref_druzina_in_ vzgojni_stili_01. • Jelenovec, Zdenka (2008): Družina in vzgojni stili. Pridobljeno 30. 3. 2020 s spletne strani: https://www.evang-bodonci.si/sl/ informacija.asp?id_meta_type=88&id_informacija=174. • Krajnčan, Mitja (2018): Socialnopedagoške paradigme vzgaja- nja. V Mateja Marovič; Andreja Sinjur (ur.): Večdimenzional- nost socialnopedagoških diskurzov (str. 11–40). Koper: Založba Univerze na Primorskem. Pridobljeno 30. 3. 2020 s spletne strani: http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-7023-95-4. pdf. • Lipovšek, Manja; Rebolj, Anamarija (2015): Vzgojni stili. Pridobljeno 1. 4. 2020 s spletne strani: https://prezi.com/b_ wp1r6fnpkb/vzgojni-stili/. • Socialni razvoj v mladostništvu (b. d.). Pridobljeno 1. 4. 2020 s spletne strani: https://www.psihologijazivljenja.si/za-clane/ socialni-razvoj-v-mladostnistvu/. • Škoda, Tjaša (2015): Vzgoja, izobraževanje in vseživljenjsko ži- vljenje – vzgojni pristopi. Revija za univerzalno odličnost, 4(4), str. 226–235. Pridobljeno 3. 4. 2020 s spletne strani: https:// www.fos-unm.si/media/pdf/ruo/2015%204/10_2_.pdf. • Vzgojni slogi (b. d.). Pridobljeno 4. 4. 2020 s spletne strani: http://vrtec-ciciban.si/wp-content/uploads/2012/10/vzgoj- ni_slogi.pdf.