Razstava slovenskih mesčanskih šol v Maribom. Ob priliki državne skupščine meščansko* šolskega uoiteijstva v Mariboru (4.—6. julija 1928) se je slovenskira meščanskim šolam po* srečilo pokazati, kako delujejo v vzgojnem in učnem oziru. To je bilo potrebno z ozirom na dejstvo, da se imajo boriti z mnogimi na= sprotniki za svoj obstanek, saj v južnih delih države meščanskih šol sploh ne poznajo. Če bi pa naša vrbovna išolska uprava videla ma> riborsko razstavo, bi se brezdvomno pre^ orientirala. Razstava, ki je vzjbudila ogromno pozornost, je pokazala, da meščanska šoia s svojo praktično usmerjenostjo daleko pre= kaša današnje nižje srednje šole. Temu so morali pritrjevati tudi gg. profesorji, -kii so si razstavo ogledali. 32 šol je pokazalo izdelke učencev in lU-čenk, največ je bilo seveda risb in račnih del. Narodna ornamentika, figuralno risanje., 'linotisk; intarzija in Se celo keramika — v najrazličnejših tehnikah — vse to te je na= vdajalo s prepričanjem, da si zašel na kako tehnično šolo. Izdelki rokotvornega pouka od skromiine kuhalnice in originalnega klopotca do preciznega ribniškega sodčka pa so te postavili naravnost v miniaturno obrtno šolo, polno ve&elja do dela in vztrajnosti. To tcm bolj, ker so te mogle očarati še bajna ženska ročna dela samostanskih šol... Videti je bilo tudi več fizikalnih aparatov, tov. Dragan je pifbliko z geomehaniko fasciniral in je spre« jel voč naročil za svoj precizno ll>delni apa' rat, ki so ga vsi občudovali. Tudi reliefi in drugi modelirani predmeti so briljirali, po* sebno pri mojstru tov. Humeku, ki je bil sploh duša cele prireditve. iSplošen utis ob* iskovalcev je bil ta, da so izdelki krasno iz= delani, meščanska šola dela resno in vztrajno, njen o&stanek je upravičen. Kritičnemu opazovalcu, ki se vglalblja v načela novodobnega šolstva, pa razstava ni mogla nuditi mnogo razve&eljivega. Videti je, da nesrečni »strokovni pouk« ne dovoljuje, da bi si učenci v isamostojnem in samoprido= bitnem duševnem in ročnem delii ustvarjali izdelke iz raznih življenskih poprišč. Tako bi ročno delo stopilo popolnoma v službo ostalih učnih predmetov in ne gojil bi se otbrtniški diletantizem, ki več škoduje nego koristi. Da ise da ročno delo lepo spojiti z ostalim duševnim delom, je krasno pokazal Tržič, ki je razstavil nekaj koncentracijskih enot na zemljepisje. N. pr. Azija se je ob« delala vsestransko: modeliranje iz gline, vh sanje posameznih delov, model pakrajine z oblečenimi domačini, spisi o azijskih ekspe« dicijah, kitajska pisava itd. — vse- naravnost vzorno izvršeno. Tu se opažajo že obrisi prave delovne (boljše aktivne) šole, ki razvija du» ševne in telesne sposabnosti iz vzajemnim dus ševnim in telesnim delom v Gaudigovem smislu. Razveseljiv pojav .novodobne šole so tudi nekateri ljubljanski pro-dukti samopri' dobitnosti: mape časopisnih izrezkov, mapa ekskurzij, primerjalne tabele industrijskih produkcij, vremenski register itd. To je pač dokaz, da tudi posamezni meščanskošolski učitelji skušajo potom samoizobrazibe hoditi nova pota — idealnim vzgojnim ciljem na= sproti. Prihodnje razštave nam naj v tem oziru pokažejo še mnogo, mnogo več! E. V.