Pozab(|eno untcljstvo in itfegovo delo. = Državnozborske volitre so pred durrai. Stranke nastoyajo in mvijajo svoje programe ter z DJimi vabijo volilce. Vsa ta agitacija je podobna velikemu cirkuzu, ki vabi Ijudi k predfltari i bobnom. Tudi politične stranke tolčejo na svojih shodih n& veliki boben in hvalijo, obljubujejo, rotijo, lažejo, prete in rabijo vsa mogoča sredstva in Tse mogoie blesteče fraze, da bi iTabili ve{ Tolivcev v svoj tabor. Obljubujejo yse mogoče innemogoče: ivišati cene livini, zraven pa poceniti meso, zniiati davke, traTen pa izposlovati podpore, moroiiti držaro, iraven pa iviiati kontingent vojaitra in nabaviti oore ladje, da sovralnik m bo moioejii. Kmetu hočejo privabiti posle in jih zadovoljiti z malo plačo, delavcu obljubujejo zvišanje plač in skrajšanje delavnega fasa. Tako gre dalje vse to obljubovanje, proti koncu pa se pozore Ijudstvo, da dvigne roke za kandidata in pri volitvah napiše n& volilni listek pravega moža. To se bo vršilo sedaj dan za dneTom, teden za tednom, tja do 14. maja. Takrat bo odločilen dan, in zmagal bo tisti, ki je znal več fraz in puhlic nametati nerazsodni množici v obraz. In kaj ustreže množici najbolj ? Kaj zaleže najreč med obljubami? Samo tisto, kar obljubuje izboljšati gmotni položaj; pri nas pa še igra verstvo preteini del teh mikavnosti. Ali bodo pa mogli zares tisti, ki obljubujejo, tudi vse to storiti? Nikdar! In zakaj ne? Lahko rečemo, zato ne, ker vse tiste obljube bazirajo na pretiranem in izmišljenem temelju. Eako more pač država kaj posebno pomagati, da bi se posamezniku izboljšal položaj toliko in tako, kakor si želi sam, če pa ta posameznik nima dovolj zmožnosti, da bi znal koristno in uspešno porabiti ugodnosti, ki bimu jih nudila država. Masi ljudstva bi se dalo seveda najenostavnejše pomagati, če bi ji dali toliko denarja, da bi si s tem opomogla. Eakor pa verao, nima naša držara ne nobena dežela toliko sredstev, da bi mogla toliko stotin ljudi podpirati z denarjem. Laž in slepitev je tedaj trditi in obljubovati znižanje davkov, zvišanje cene itd. Do vsega tega je ena sama pot, in ta je — pot do izobrazbe. Dokler bo pa ljudstvo v raznih stanovih tako malo strokovno izobraženo, kakor je sedaj, pa ni mogoče resno in trajno izboljšati splošne Ijudske blagiDJe. In teh obljub, da se povzdigne strokovna izobrazba in uvede gospodarski napredek, teh obljub ne slišimo nikjer ia v vseh programih jih ne najdemo zapisanih. In to je kardioalna potreba našega naroda! Seveda: gotovim politiškim komedijantom ne prija beseda izobrazba, ker ta je za nje politiški pogin. Politiško pa ne pogine rad vsak, zato se je treba v dosego namenoT poprijeti sredstev, ki vlečejo maso, a ne škodujejo politiškemu komedijantu. Eako bi se čudno slišalo, ko bi n% shodih čuli n. pr. med razvijanjem programa tudi to: »Vsak narod hoče biti srečen in zadovoljen. Zadovoljnost in sreča st» pa t tesDi zrezi i življenjskimi odnosaji. Ako hočemo svoje jarno iivljenje iiboljšati, moramo nresti vanje lepše navade in obiiaje, pred vsem si moramo pa lagotoviti trajen in zanealjiv iivljenjski obet&nek. Ve« t« pa je 1« mogoie, »ko uamo io razumemo uporabiti vse prirodne zaklade in sile ter jih izkoristiti, da nam služijo za življenje Prav in dobro porabiti vse prirodne zaklade zna pa Ie tisti, ki pozna vse zakone in lastnosti teh prirodnih sil in zakladov. Do tega spoznanja nas privede le ena zvezda vodnica — izobrazba. Toda izobrazba ne pride kar tako sama ob sebi, temveč treba je zato torišč, kjer se ta pridobi. Tu pridemo do temelja, ki zgradimo na njem poslopje potrebne izobrazbe. In to je Ijudska šola. Zato si mora vsak državljan, ki hoče obstajati ? človeški družbi in biti njen vreden in obenem zadovoljen član, pridobiti po potrebi ve(yo ali manjšo izobrazbo. Treba nam je zato šol in tudi — učiteljev. Dobre šole nam bodo več koristile, kakor še tako velike obljube zvišanja cen in znižanja davkov." Iz ust kandidatov tedaj ne upamo slišati takih programnih točk, zato pa tudi ne pridemo učitelji do tega, da bi prišlo potem na shodih naše delovanje v šoli na vrsto. Zato smo popolnoma zapostavljeni in prezirani. Ce naše delo ni vredno, da se omenja na shodih, koliko manj pridemo mi delavci v poštev. Eazumevno je tedaj, da se ne moremo prav nič ogrevati za tiste slavne kandidate, ki se hlinijo Ijudstvu po shodih kot nekaki božji zaupniki, ki 80 poslani naravnost iz nebes, darešijo aaše ljudstvo gotovega pogina. Ker vidimo, da smo principijelno zapostavljeni mi in naše važno kulturno delo, zato moramo v svoji užaljenosti tudi •storiti vae mogoče korake, da razkrivamo slepomišje, ki gauganjajo politiški sleparji. To smo dolžni svoji časti in svojemu ugledu. Učiteljstvo naj tedaj pri vseh prilikab. poučuje ljudstvo o sleparstvu, ki ga širi gotova stranka kar na debelo. Sinovi smo in bratje naroda, zato je dolžoost naša, srariti narod pred nevarnim in prilizujenim sovražnikom. Smo pa tudi delavci všoli, t. j. v svetišču, kjer se vzgaja naša mladina. iu zato imamo poleg dolžnosti tudi pravico, dase pobrigamoza prospeh šolstva in odstranjujemo vse ovire, ki se stavijo na pot, po kateri stopajo naši uspehi. Ako bomo povsod in vselej neustrašeno zastopali svoje stališče in svoje težnje, morarao končno predreti tudi najtršo steno. in tisti, ki nas danes zapostavljajo in mečejo očitno blato na nas, bodo primorani spoznati, da je le v izobrazbi in napredku pravi obstoj vsakega, tako tudi našega malega naroda. Tedaj pride naš dom! Tega riam ne vzame vsa zloba in vse zapostavljanje, ker je zakon prirode ta, da pride samo to, kar mora priti!