“SAVINJSKI OBČAN« izdaja Občinska konferenca SZDL Žalec. Urednički odbor: Franci Žagar (glavni urednik), Janez Kroflič (odgovorni urednik), člani: Danica Doliniek, Marjan Drobne, Margit Juteriek, Janko Kos, Cveta Mikuž, Darko Naraglav, Dani Pfeifer, Dora Radiiek, Inge Sovine, Marjan Turičnik in Forto Turk.
Novinar: Irena Jelen-Baia
Vodja dopisništva in tajnica: Vladka Ceroviek
Lektorica: Anka Krčmar
Naslov uredniitva: Žalec, Heroja staneta 1,
telefon: 711-433 ali 711-451
Grafična priprava: Savinjski občan
Tisk: ČOP Večer Maribor
Naklada: 11.000 izvodov
Po sklepu RK za informiranje St. 421-1/72 je časopis Savinjski občan oproščen TPD.
ZAKAJ POSTAJA PUŠKA OTROKOV PRUATEU?!
To in še mnogo vprašanj na to tomo ao nam klubovcem OZN postavlja že vrsto let. Zato smo se odločili, da organiziramo v okviru republiške akcije »Preženimo igrače smrti in nasilja« akcijo »UNIČEVANJE MILITARISTIČNIH IGRAČ«. Vse te bo potekalo v petek, 21. oktobra IMS, od 11. ure dalje pred Mamo Žalec. Otroci naj bi v spremstvu staršev ali varuhov prinesli takšne igrače na stojnice, posebej usposobljeni fantje bi dekleta pa bodo te igrače skušali preurediti (is tanka se lahko naredi tudi buldožer), če pa bo preureditev nemogoča, se bo Igrača znašla na »uničevalskem kupu«, otrok pa bo v zamenu dobil kakšno drugo miroljubno igračo. Pridružite se nam v petek, 21. oktobra IBM, pred Namo Žalec. Tako boste tudi vi, starši, prispevali k drugačnemu odnosu do vojne, nasilja in tudi za drugačen pristop v vojski.
Storite že danes, za lepši, miroljubnejši jutri.
Celje - skladišče	.
D-Per
III 5/1988	K
1119880925,9 ^^COBISS •
Leto XI Številka 9 September 1988
Da ne bodo otroci rekli:
»Očetje so nam zapravili deželo«
je dejal Matjaž Kmecl na svečanosti ob 120-letnici žalskega tabora
Na prireditvi ob 120-letnici tabora je bil slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl. Njegove besede so imele velik odmev, v njih je zajel tisto, kar čuti danes vsak napreden Slovenec in Jugoslovan. Takole je povedal dr. Matjaž Kmecl: »Devetega avgusta 1868 je bil v Ljutomeru prvi slovenski tabor, nanj je prišlo 7000 ljudi. Drugi je bil slab mesec kasneje tu, v Žalcu, zbralo se je že 15.000 taboritov. Geslo sklica je bilo jasno in je aktualno še danes: »Pomagajmo si sami. Če si ne pomagamo sami, nam ne bo pomagal nihče na tem svetu. Zdramimo se! Delajmo! Zedinimo se!«
Tabori so bili široka demokratizacija slovenskega političnega gibanja, prenos boja za slovensko suverenost, za združeno Slovenijo, iz zaprtih izobraženskih in či-talniških krogov v nekakšen vseljudski parlament pod milim nebom. Tu, »očitno ne za zaprtimi vrati,« so množično sprejemali sklepe in zanje glasovali. V Žalcu — v imenu vsega prostora, ki bi ga v današnjem žargonu imenovali celjska regija.
Ni treba veliko besed za opis takratnih stališč, še danes se kakšno zdi nekam znano. Med petimi resolucijami je bila na prvem mestu zahteva po slovenščini kot izključnem uradnem jeziku na Slovenskem; vsi uradniki bi jo
morali v pol leta obvladati in znanje izpričati pred posebno komisijo »učenih in izvedenih mož.« Ko smo svoj narodnoosvobodilni boj mnogo kasneje pripeljali do ustave, je ta zahteva v njej dobila posebno mesto in poudarek. Dandanes se oglašajo še zmeraj zgodovinsko atavistični pa zato toliko bolj vztrajni poskusi vračanja k predtaborskemu stanju; kot da se zgodovina kdaj zavrti nazaj. Toda taboriti so obenem vedeli, da le lastno delo, nenehno izobraževanje in sposobno gospodarstvo predstavljajo pravo osnovo za trdnost in samozavest. Zato so sklenili prenoviti in preosnova-ti gospodarstvo, zahtevali so modernizacijo šolstva. Tukajšnji poslanec dr. Razlag je v tem smislu izrecno rotil: »Al ni dosta da le •živijo* vpijemo, delati moramo, delati, delati!« Najznamenitejši taborski govornik dr. Zarnik je tu v Žalcu vsem svojim in kasnejšim rodovom zabičal: »Doma moramo možaki biti in ne zmeraj še klobuk pod pazduho nositi.«
Tabori so bili torej pomembna in znamenita postaja v zgodovini slovenskega osamozaveščanja in v tehtnosti pa tudi modrosti duha, kakor se je na naslednjem shodu v primorskem Šempasu izrecno izrazij: »Izrecite pod milim nebom, da hočete ostati Slovenci in da hočete narodno napredovati v vsem, kar je dobro in lepo!« Do-
bro se sliši ta zadnji poudarek: Dobro in lepo. V današnji Jugoslaviji se je razpasla moda, da nam Slovencem obešajo okoli vratu najrazličnejše sramotne obeske, toda to nas — po naročilu nekdanjega taborskega duha in tudi sicer — še ne obvezuje pometanja pred lastnim pragom. Koliko hišnih svetov, kot smo brali, trgovin, hotelov, izdelovalcev različnega blaga po svoji in nikogaršnji drugi volji ne posluje-slovensko?! Tako se ni obnašalo samo vojaško sodišče — čeprav ga seveda takšno dejstvo v ničemer ne odvezuje kršenja ustave. Ali ni slovenski narodnozabavni ansambel zabaval in igral na »hišni« veselici tiste avstrijske stranke, ki je najbolj črna, njen voditelj pa kar naprej izjavlja, da je treba s Slovenci na Koroškem čimprej poračunati? In kaj sploh storimo ob zadnjih dejanjih koroške tragedije avstrijske in evropske demokracije? Kaj smo storili za svojo knjigo, ki ta trenutek dokončno omaguje pod krizo in inflacijo? Kaj za svoje odmirajoče, pozabljene kote, kot so Trenta, zgornja dolina Kolpe: v Trenti jim zadnji čas jemljejo šolo, pošto in duhovnika, vsak svoje. Domala pozabili smo na vsaj spodobno cesto med vzhodno in zahodno polovico Slovenije, ta čas, ko se na
Zakaj parole po fasadah?
Predsedstvo Občinske konference ZSMS Žalec je na svoji seji sprejelo naslednji POZIV:
POZIVAMO VSE, ki izražajo svoja prepričanja, hotenja, jezo ter želje zaradi dogajanj v zadnjih mesecih v Sloveniji, da to storijo na kulturen, človeški način (zborovanja, pisanje plakatov . ..). Pisanje po stenah in s tem uničevanje fasad je velika materialna škoda, s katero se tudi predsedstvo OK ZSMS Žalec ne more strinjati. Izražajmo to na drugačen način, s primernejšim odnosom do naše skupne lastnine.
Odprta
stanovanjska
izgradnja
Zbori občinske skupščine so sprejeli odlok o zazidalnem načrtu Grajska vas, Braslovče in Tabor. Tako bo končno lahko stekla individualna stanovanjska izgradnja in sicer v Grajski vasi 23 novih objektov, v Braslovčah 60 in v Taboru 19. Potrebno dokumentacijo lahko sedaj zainteresirani pridobijo na Zavodu za planiranje.
jk
Uporabnikom
javne
kanalizacije
Komunala Žalec obvešča uporabnike javne kanalizacije, da je bil sprejet odlok o odvajanju odpadnih in padavinskih voda, ki je pričel veljati 25. junija 1988 (Ur. list SRS št. 22/88).'
Uporabniki javne kanalizacije so zaradi pravilnega delovanja centralne čistilne naprave (po 8. členu tega odlka) dolžni opustiti greznice in preurediti odtok iz teh objektov v javno kanalizacijo. Rok za opustitev greznic je 30. 9. 1990, kar velja za naselja, ki so že povezana z povezovalnim kanalom (kolektorjem). s čistilno napravo v Kasazah: Žalec, Zg. Ložnica, Petrovče, Arja vas, Dobriša vas in Novo Celje.
Uporabniki zgoraj navedenih naselij, ki še niso priključeni na javno kanalizacijo, morajo ob priključitvi nanjo opustiti greznice. Le-te morajo izprazniti, očistiti, dezinficirati in zasuti, sicer bodo kaznovani po 2. točki 40. člena odloka o odvajanju odpadnih voda (z denarno kaznijo do 250.000 dinarjev).
Informacije in strokovna navodila daje Tehnična služba DO Komunala Žalec, telefon 712-131.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Kljub slabi letini ozimnica je
Čeprav je bilo še pred nekaj tedni slišati, da bodo letos zaradi slabše letine težave z ozimnico, trgovci zatrjujejo, da je krompirja, čebule, jabolk in svinjskih polovic dovolj. Krompir je na voljo po 1490 dinarjev, čebula po 1000 dinarjev, cene jabolk se gibljejo od 1000 do 1600 dinarjev za kg, v Nami so pred dnevi prodajali tudi zelje po 600 dinarjev za kg. Tudi svinjskih polovic je dovolj, čeprav je o njihovih cenah težko karkoli pisati, saj se spreminjajo iz, dneva v dan.
V Savinjskem magazinu prodajajo ozimnico na šestmesečni kredit po 20 %-ni obrestni meri na vrednost kredita. V Nami pa so do 16. septembra prav tako prodajali ozimnico na kredit, vendar je kvota že izčrpana. Kot so povedali v teh dneh, še iščejo sredstva, in morda bodo kupcem spet lahko ponudili kredite za ozimnico. Do zaključka redakcije pa se v občini še niso dogovorili, kako bo s krediti za upokojence.
Letos so se pri nakupu ozimnice precej potrudili tudi sindikati, ki so delavcem omogočili nakup ozimnice po precej nižjih cenah, kot so v trgovini. Več kot prejšnja leta pa se ljudje skušajo sami oskrbeti z ozimnico pri zasebnikih, brez dela pa tudi niso prekupčevalci.
O» PREDLAGAM! UKINITVI COŠ SE JEZIJO PREDVSEM STARŠI, V 08ĆSSESKESS VODSTVU PA SE S TEM PROBLEMOM Mm NE UKVARJAJO
Še pred nekaj tedni smo zapisali izjavo direktorja vzgoj-noizobraževalne organizacije Janeza Megliča, da v žalski občini zaenkrat še ne bomo ukinjali pridobitev in pravic, ki smo jih imeli doslej. Med drugim naj bi letos tudi ne razmišljali o ukinitvi COŠ.
Dan, dva pred začetkom šolskega leta je prišlo kot strela z jasnega : s prvim oktobrom oziroma do prvega polletja ukinjamo v občini tretje in četrte razrede COŠ, prvi in drugi razredi pridejo na vrsto prihodnje leto.
COŠ sodi med dogovorjeni program. V zadnjih letih je bila organizirana v Pptrovčah, Grižah in njeni podružnici v Libojah, na podružnični šoli Gomiisko, v Preboldu in podružnici v Orli vasi ter na osnovni šoli s prilagojenim programom Ljuba Mikuš v Žalcu. Čeprav je ta oblika po oceni staršev imela zelo pozitivne učinke, naj bi jo zdaj ukinili, o čemer bodo odločali delegati zborov skupščine občine in skupščine izobraževalne skupnosti. Razlog za ukinjanje je pomanjkanje denarja. Kot so povedali tisti, ki delijo denar izvajalcem, bi za 27 odstotkov COŠ rabili 38 starih milijard.
Predlog o ukinitvi COŠ je močno razburil starše vseh 16% šoloobveznih otrok, kolikor jih obiskuje COŠ. Najbolj burno je bilo v Petrovčah, kjer so starši učencev tretjega in četrtega razreda zahtevali razgovor s predstavniki krajevne skupnosti, socialistične zveze ter občinskim vodstvom, predsedniku občinske skupščine pa so napisali pismo, v katerem so se zavzeli za ohranitev COŠ. Ko so minuli torek v Petrovčah obravnavali problematiko COŠ, so bili starši ogorčeni, ker se razgovora niso udeležili najodgovornejši iz skupščine občine.
Pa tudi sicer ni slišati, da bi se s problemom ukinjanja COŠ občinsko vodstvo temeljiteje ukvarjalo. Udeleženci razgovora v Petrovčah — okrog dvajset se jih je zbralo — so zahtevali, da se s pomočjo zavoda za šolstvo pripravi temeljita ocena COŠ. To analizo naj pred zborom občinske skupščine in skupščine izobraževalne skupnosti obravnavajo po krajevnih skupnostih in v občinski konferenci socialistične zveze. V Petrovčah so tudi zahtevali, da mora izvršni svet diferencirati programe v družbenih dejavnostih.
Med tistimi, ki se z ukinitvijo COŠ ne morejo sprijazniti, je tudi osnovna šola Ljube Mikuš s prilagojenim programom. Devetletne izkušnje so jim namreč dokazale, da je v COŠ možno prizadetega otroka obravnavati bolj celovito, imeli so več možnosti za sodelovanje z okoljem, tudi vzgojne naloge je v COŠ lažje uresničevati. In nenazadnje — na osnovni šoli Ljuba Mikuš je skoraj dve tretjini otrok iz socialno ogroženih družin. Marsikateremu malčku je bilo npr. kosilo v oelodnevni šoli edini pravi obrok.
Skratka, po oceni staršev, učiteljev in strokovnih delavcev ukinjamo nekaj, kar je v desetletni praksi obrodilo sadove. In namesto, da bi uresničili prvotni načrt — do leta 90 COŠ na vse šole, strižemo peruti še tistim nekaj lastovicam. Pa bo to res rešitev za jugoslovanski gospodarski voz?	Irena Jelen-Baša
KOMPAS
JUGOSLAVIJA
Poslovalnica Žalec
pozor!
vozovnice za ROGLO in GOLTE so do 15. oktobra v prodaji po ugoanin cenah!
Izšel je smučarski katalog za zimo 88/89.
Delovni čas poslovalnice Žalec:
vsak dan od 7.30 — 18.00 in ob sobotah od 8.00 — 12.00,
t complete tourist
service STelrm-iss
(Da ne bodo otroci rekli:
»Očetje so nam zapravili deželo«^
(Nadaljevanje s 1. strani)
vse kriplje trudimo za ceste, ki so bolj ali marij servisne za druge. Tudi tisti posamezniki, ki se zoper slovensko kulturno tradicijo spozabijo in čez noč skrivaj na kak zid napišejo »smrt Bosancem« ali kaj podobnega, nagnusnega, gredo zraven. Pa tudi tisti, ki so pred desetletji tvorno in podjetno sodelovali pri najbolj zaupnih represivnih institucijah in ki danes z nesramežljivim cinizmom in pravičništvom kažejo na takratne grehe, obenem pa jih obešajo današnjemu slovenskemu političnemu vodstvu. Ni tega tako malo, da ne bi bilo ničesar, in slejko-prej velja, da nam nihče ne more narediti toliko slabega, kolikor si ga lahko sami.
Na drugi strani pa nas veličastna družbena histerija, ki nas je zajela, sili in žene v nekaj, česar nočemo, ker smo prepričani, da nas tam na koncu lahko čaka samo katastrofa — vse, vso Jugoslavijo, ne samo nas. V isti hiši stanujemo.
Mogoče današnji bolj ali manj prosluli mitingi spominjajo na nekdanje tabore: ogovarjajo in razvnemajo nacionalna čustva, čeprav z opaznim faznim zaostankom, debelo stoletje kasneje. Velikanska razlika pa je predvsem v tem, da se na njih še živ krst ni spomnil, da bi klical k dobremu in lepemu. Zahtevajo orožje, sovraštvo, sramotijo cele narode, na transparente pišejo cele spiske ljudi, ki~jTFi je treba odstraniti — do zdaj že več kot polovico zveznega CK ZK. Mogoče to niti ne bi bilo tako slabo, če bi bila merila prava, vendar na'spiskih ni doslej še nikogar iz sedanjega CK ZK Srbije. Ne kličejo k delu, šolanju, ustvarjalnosti in gospodarjenju. Tudi niso več samo ob nedeljah, kar že samo po sebi dopoveduje, da temeljijo na drugačnih vrednotah. Morda se motim, toda zdi se, da bodo v Vojvodini, ki je živela vzorno mednacionalno življenje, uspeli zdaj tragično razplamteti velikansko zdraho. Izvoz neke nacionalistično poantirane ali celo osebno prestižne politike je toliko manj produktiven, kolikor bolj je očiten. Nekakšni anonimni emi-sarji hodijo po deželi in organizirajo zdaj nekaj deset podpisov v imenu slovenskega naroda, zdaj
nepodpisano pismo z grožnjo, da se bo šlo v skupščino, če ne bo mitingov tudi v Sloveniji ali na Hr-vatskem ali v Bosni in Hercegovini. Če slovenski ljudje, v katerih je sicer še zmeraj globoko zakoreninjena simpatija do srbskega naroda, njegove zgodovine in kulture, le izrazijo pomisleke, ali celo odpor do takšnih oblik zaostrovanja že tako dovolj težavnih razmer, se zmeraj spet usuje ploha zmerjanja, podtikanja in žaljenja pa do kraja banalnega izstavljanja računov za stara, medvojna prijateljstva in stiske. Oddelki personalno in politično selekcioniranih, slabo vzgojenih novinarjev so na ta način uspeli že doslej zasejati med srbsko javnostjo tako žaljive in grde predstave o Slovencih, da se človek enostavno zgrozi pred tolikšno zlobo in nerazumnostjo, da se pri nas govori o srbskem jeziku kot svinjskem, da v gostilnah visijo napisi o prepovedi vstopa psom in južnjakom, da smo s svojim egoizmom poglavitni, če ne edini krivci vse današnje jugoslovanske godlje in tako naprej. Ko narodna armija kot časopis prinese nesramen političen pamflet zoper Slovenijo in jo zato javni tožilec prijavi, je obdolžen kontrarevolucije tožilec, ne časopis. V ozadju se slišijo zahteve, naj Kučan prekliče vse, kar je javno rekel. Lansirajo se konstrukcije, da so pravi avtorji napadov na JLA v Mladini infiltrirani špijoni, ker pa slovenska politika z njimi ne počisti, je objektivno na strani kontrarevolucije in slovenskega separatizma. Logično sledi potreba po poračunu s tem političnim vodstvom. Na sestanku ZK SZDLJ najvišji funkcionarji kar naprej vztrajajo, da je edini uradni jezik v vojski srbohrvaščina, če jih kdo opozori na ustavo, mu očitajo, da hoče nacionalno homogeno vojsko — kot da je že mi sel na kaj takega protirevolucija in greh, kot da nikjer v različno-nacionalni Evropi takšne vojske ne prakticirajo in kot da se ni spontano, po volji ljudstva, avtohtono, v imenu Jugoslavije v letih 41 do 45 takšna vojska pri nas tudi »homogenizirala« in prispevala velikanski delež jugoslovanskemu samoosvobajanju, naj danes o njej kakšni publicisti govorijo še tako zaničljivo.
Ker se Slovenci zdimo vsem, tudi s 'svojim demokratskim konceptom razvoja, še najmanj ne-
varni, si povrhu pripovedujejo medsebojne grožnje radi preko naših hrbtov. Dva dni nazaj smo po televiziji viosli predavanje visokega jugoslovanskega političnega funkcionarja, ki je z velikim zanosom in iznajdljivostjo govoril o nacionalizmu v Sloveniji in neskončno bolj previdno in suho o tistem v Srbiji.
Neprizadetemu opazovalcu se zdi vse to že noro, samomorilsko; nam tudi. Krleža bi rekel: na robu pameti — mi bi rekli, da že kar malo čez. Sovraštvo in neumnost sta bila zmeraj v zgodovini največja človeška nesreča, danes pa ju ne glede na vse zgodovinske pouke prakticiramo brezglavo in z veliko strastjo. Današnje slovensko politično vodstvo bi, kot stojijo stvari zdaj, moralo prej ali slej nesrečno končati: iz slovenskega prostora letijo nadenj plazovi obtožb in žuganj s kazensko odgovornostjo, iz jugoslovanskega migajo prsti z »revolucionarnim« poračunom. Za ene je cagavo in skrivaško, ko se trudi vezati realni konec z realnim krajem, za druge kontrarevolucionarno in oportunistično. Toda naj povedo vsi ti izdelovalci zgodovine, kakšna je lahko mimo programa in koncepta, pa tudi že postopne prakse, kakršno smo zastavili v Sloveniji, naša realna perspektiva. Lahko je cepiti drva v nedogled, ko ostanejo na koncu samo trske, pa je prekasno ugotavljanje, da se da z njimi sicer veličastno podkuriti, pa nič več; za vsaj približno toplo preživetje je ali pa ni ničesar več.
Ali ne bi današnjim vsenavz-križnim zborovalcem kdo povedal, da se da domovino ljubiti in jo napraviti za srečen dom vsem njenim otrokom tudi z delom, kulturo, razumevanjem in dobronamernostjo? Ali ni to tudi eno najžlahtnejših izročil z nekdanjih taborov? Rodovi nekdanjih bojevnikov nas zavezujejo za slovensko in jugoslovansko prihodnost do vsega, kar so snovali, prihodnje generacije pa, da jim izročimo dom pospravljen, čist in bogat. Ne pa takšnega. Sam od sebe se ne bo pospravil, tudi z mitingom, orožjem in sovraštvom se ne bo. Že na žalskem taboru je dr. Zarnik rekel: »Dolžnost naša je, da to (kar imamo) ohranimo in varujemo za svoje otroke, da ti ne bodo rekli: »Naši očetje so nam zapravili deželo.«
Montana v Strojno
IZVRŠNI SVET PODPRL SANACIJSKI PROGRAM IN PREKLICAL STEČAJNI POSTOPEK
Po sklepu izvršnega sveta v začetku avgusta o uvedbi stečajnega postopka je za 62-članski kolektiv Montane vse kazalo, da skoraj ni več rešitve. Najtrši oreh je predstavljal največji upnik in kupec Salonit Anhovo; ki sprva ni hotel pristati na višjo ceno surovin in odpis obresti. Potem pa sta se za Montano začeli zanimati celjska Cinkarna in Hmezadova delovna organizacija Strojna. Ko pa so ocenili, da so tufi in bentoniti in še nekateri stranski proizvodi tudi izvozno zanimivi, so se v Strojni lotili sanacijskega programa, ki ga je izvršni svet že obravnaval in tudi sprejel. S tem pa se je izvršni svet odločil za preklic stečajnega postopka. Izvršni svet je tudi podprl priključitev Montane k Strojni — TOZD Grames, pri čemer se je zavzel za ustrezno samoupravno organiziranost, ki bo delavcem Montane ohranila potreben status in ime, ki je že uveljavljeno v poslovnem svetu.
Razvojne cilje, zlasti pa kadrovsko okrepitev, bo treba v sanacijskem programu še dopolniti, so menili člani izvršnega sveta. Med tem je proizvodnja v Zaloški gorici tekla nemoteno, in kar je še posebej razveseljivo: brez tekočih izgub. Ker ima Strojna na razpolago precej potrebne mehanizacije pa tudi izkušenj, ni bojazni, da ne bi zadovoljili potreb za domače kupce in tudi za izvoz. Pomembna pa je tudi ugotovitev, da je v Zaloški gorici surovine še za drobrih petdeset let in da je najkvalitetnejša v Evropi. Zato je seveda sanacija več kot upravičena.
Najbolj veseli ih hkrati hvaležni pa so sanatorjem prav delavci Montane, ki jim je tako zagotovljena nadaljnja socialna varnost. V času prisilne uprave je Montano zapustila skoraj polovica delavcev, tako da sedaj ni več tehnološkega viška, režijo pa so zmanjšali na minimum. Ko bodo sanacijski program potrdili še delavci Strojne in Montane, se bodo na referendumu sredi oktobra odločali o priključitvi v TOZD Grames.
jk
Novosti zakona o cestnem prometu	
^ Za prekrške bo treba seči globlje v žep	J
Dne 29. julija je zvezna skupščina sprejela nov zakon o temeljih varnosti v cestnem prometu, objavljen je bil v Ur. listu SFRJ, št. 50 z dne 12. avgust 1988, veljati pa začne 60 dni po objavi. Določbe tega zakona bodo tako pričele veljati sredi meseca oktobra, zato je prav, da z nekaterimi novostmi seznanimo udeležence v cestnem prometu, saj bodo gotovo vplivale na obnašanje v prometu.
Med bistvene novosti sodijo prav gotovo znatno višje kazni za posamezne prekrške udeležencev v cestnem prometu. Tako bo treba za nepovezanost z varnostnim pasom na licu mesta plačati
10.000	dinarjev. Dolžnost privezovanja je predpisana tudi za potnike, če so v vozilu vgrajeni varnostni pasovi, ki bodo za nepovezanost ravno tako odgovarjali za prekršek. Za nepravilno parkiranje in ustavitev vozil bo treba na kraju prekrška odšteti 15.000 din. Pešce, ki bodo prečkali cestišče na nezaznamovanem prehodu, bo to stalo 10.000 din. Po novem bodo miličniki lahko na kraju prekrška izrekli kazni od 5.000 do
20.000	dinarjev, v težjih primerih pa bodo kršitelja predlagali v postopek sodniku za prekrške, ki bo lahko po novem izrekel tudi zaporno kazen do 60 dni.
Med novosti sodi tudi obvezna uporaba varnostne čelade za voznike koles z motorji, in sicer pri vožnji v naselju in izven njega. Ta obveznost začne veljati šele 1. 7. 1989, vendar lastnikom koles z motorji priporočamo, da si varnostne čelade nabavijo čimprej, saj gre za njihovo varnost.
Ker parkirni prostori, zlasti pred urbanimi stanovanjskimi objekti postajajo vse pogosteje odlagališča starih, neuporabnih in neregistriranih vozil in drugih
predmetov, ki ogrožajo promet, novi zakon takšno odlaganje prepoveduje in predpisuje sankcije za tiste, ki opuščajo dolžnost odstranitve takšnih vozil oz. predmetov.
Precej novosti je tudi v določilih, ki se nanašajo na obveznosti udeležencev v prometni nezgodi. Ti si morajo medsebojno izmenjati podatke. Voznik, ki povzroči škodo na drugem vozilu, katerega voznik ni prisoten, mora o poškodbi obvestiti postajo milice, ki bo njegove podatke zabeležila in jih izročila oškodovancu, če bo nezgodo prijavil.
Natančno je tudi določena odgovornost staršev za prepovedana ravnanja otrok oz. mladoletnikov, ki kršijo predpise o varnosti cestnega prometa. Tako bodo za storjen prekršek z denarno kaznijo kaznovani starši, posvojitelji ali skrbniki, če bodo prekrški storjeni kot posledica dolžne skrbi za mladoletnika. V praksi so namreč precej pogosti pojavi voženj koles z motorji brez potrdila o znanju cestno-prometnih predpisov, čeprav starši vedo, da otroci oz. mladoletniki še niso opravili ustreznega izpita.
Uveljavljenje institut tako imenovane pogojne odložitve izvršitve varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornih vozil. Tà možnost je podana le pri nekaterih kršitvah pod pogojem, da oseba v roku, ki ni krajši od enega leta, ne stori novega prekrška. Če stori nov prekršek, se tako izrečen varstveni ukrep prekliče.-Pogojni ukrep pa ni možen zaradi vožnje pod vplivom alkohola ali pod učinkom mamil ali zdravil, na katerih je označeno, da se ne smejo uporabljati pred vožnjo in med njo. Pogojna odložitev pa bo seveda odvisna predvsem od voznikovega ravnanja v prometu pred
storjenim prekrškom (dotedanja nekaznovanost).
Poklicni vozniki in zasebni avtoprevozniki bodo morali svoje znanje o cestno-prometnih predpisih preverjati vsaka tri leta pri pristojnem republiškem organu, ki jim bo izdal potrdila in jih bodo morali vozniki imeti pri sebi skupaj z vozniškimi dovoljenji. Za te voznike je v zakonu zapisana temeljna vsebina izobraževanja.
To je le nekaj novosti določil novega zakona, ki ureja temeljna načela ravnanja v cestnem prometu na območju celotne SFRJ.
Posamezna temeljna načela bo konkretiziral še republiški zakon o varnosti cestnega prometa in posamezni podzakonski predpisi, ki bodo natančno urejali posamezna področja. Strah pred kaznijo pa nikakor ne sme biti edino merilo obnašanja v prometu. Zavestno, disciplinirano in humano obnašanje vsakega posameznika, udeleženca v prometu bo prihranilo nepotrebna razburjenja ob plačilih denarnih kazni in odločbah sodnika za prekrške.
Franc Klajnšek
POLZELA:
30. september 1988 od 7. do 13. ure
v prostorih ZDRAVSTVENE POSTAJE POLZELA
GRIŽE:
12. oktober 1988 od 7. do 11. ure
v prostorih DOMA SVOBODE GRIŽE
VRANSKO:
19. oktober 1988 od 7. do 12. ure
v prostorih ZDRAVSTVENE POSTAJE VRANSKO V prvem polletju letošnjega leta je občinski odbor RK Žalec izvedel šest krvodajalskih akcij, in sicer dve za Zavod SRS za transfuzijo krvi v Ljubljani in štiri za Zdravstveni center Celje. Na odvzem se je zglasilo 834 krvodajalcev, 33 pa je bilo odklonjenih. Zbrano je bilo 3S0.49S ml. krvi, kar je za 19 odstotkov več krvi kot v enakem obdobju lani, pa tudi sicer se je število krvodajalcev povečalo za šest odstotkov. Velik del zaslug za dosežene rezultate gre vsekakor pripisati prostovoljnim aktivistom RK v krajevnih organizacijah RK in pa seveda zavesti in humanosti krvodajalcev, ki se zavedajo, da le človek lahko pomaga človeku, za kar se občinski odbor vsem najlepše zahvaljuje.
—•s--T-3-!-*-*---<- »
VLADO PLASKAN
V KP je bil sprejet leta 1945. Kot član ZK je vedno deloval s pravo politično realnostjo, bodisi med članstvom, kot član okrajnega in občinskega komiteja ali predsednik sveta ZKS v krajevni skupnosti. Sodeloval je v številnih družbenopolitičnih akcijah, jih usmerjal in vodil. Bil je mentor mlajšim, ki so mu z zanimanjem prisluhnili in mu sledili. Na njemu svojski način je znal resnobnost in kritičnost napeljati na satiro in humor, pa čeprav je bil tudi boleč in bodeč. Bil je poznavalec ljudskih misli in odnosa ljudi do dogodkov, osebnosti in stvari, nam, mnogim sodelavcem, pa dobrotljiv svetovalec. S svojimi umirjenimi in dostojanstvenimi nastopi je bil naš in del naše stvarnosti.
Za izredne zasluge pri razvoju naše družbe in gospodarstva je prejel vrsto priznanj in odlikovanj, med njimi medaljo za hrabrost, red dela s srebrnim vencem, red zaslug ža narod s srebrno zvezdo in red republike z bronastim vencem. Bil je tudi nosilec vrste delovnih priznanj, srebrnega znaka OF in zlatega grba občine Žalec.
In ne le po tem, ohranili bomo spomin nanj po njegovih delih in zaslugah in na njegovo kleno osebnost, ki je prezgodaj klonila pred kruto boleznijo. Janez Meglič
PAVEL VOZELJ
V štiriinštiridesetem letu starosti je sklenjena bogata in ustvarjalna pot Pavla Vozlja iz Pernovega.
Rodil se je 29. januarja 1945. Bil je peti otrok v kmečki družini v Šentjanžu na Dolenjskem. Tam je bil le njegov dom, prava rojstna hiša pa je bilo taborišče lsny na Bavarskem, kamor je bila izgnana družina.
Po končani osnovni šoli se je Pavle izučil za trgovca. Ko je odslužil vojaški rok, ga je pot zanesla v Savinjsko dolino, na Vransko, kjer se je zaposlil v enoti Savinjskega magazina. Tam je nabiral prve delovne izkušnje, njegova marljivost, doslednost in prijazen odnos do strank sta ga pripeljala do mesta poslovodje v tehnični trgovini Savinjskega magazina v Žalcu. Tej delovni organizaciji je ostal zvest vseh petindvajset let.
Leta 1980 se je z družino preselil v Pernovo in takrat se je začelo njegovo obdobje bogatega dela v krajevni skupnosti Galicija. Deloval je na kulturnem področju, v gasilskem društvu in v krajevni samoupravi.
Oživil je delo tamkajšnjega prosvetnega društva in tudi sam živel z njim. Bil je igralec, režiser in vodja proslav, pa tudi pisec tekstov. Ko je letos februarja na proslavi, posvečeni prazniku krajevne skupnosti, recitiral o vrednotah človeškega življe; nja, o sreči in bogastvu človeškega ustvarjanja, je bil tako prepričljiv, da nihče niti slutil ni, da je v njem že klila smrt.
Spominjamo se ga iz uspelih gledaliških predstav: Verige, Tolmuna in kamna, Kastelke pa Raztrgancev.
Nastopil je tudi v žalski dramski skupini, v odrski priredbi Hamleta v Blatnem dolu. Njegova velika želja se je uresničila, ko sta prosvetno in gasilsko društvo našla v kraju skupen jezik, ko so obnovili ter razširili dom in uredili oder. V kroniki gasilskega društva je zapisano, da je bil Pavle vesten tajnik, toda bil je veliko več: pobiral je denarne prispevke za dom, za cisterno, bil je organizator delovnih akcij in še marsikaj.
Vedno je našel čas tudi za druž- spominu drugih in to toliko dlje, koli-benopolitično življenje. Kot fant je kor je dobrega storil v svojem življe-bil aktiven v mladinski organizaciji, nju. Zato bo Pavle ostal v spominu bil je predsednik mladincev na Vran-	ljudi. Bodisi kot igralec, režiser, boškem, kasneje mu je bila zaupana	disi kot skrben oče in mož, bodisi
naloga sekretarja osnovne organiza- kot človek, predan razvoju svojega cije zveze komunistov v delovni or- kraja.	v. Furman
ganizaciji. To nalogo je odgovorno opravljal dve mandatni dobi.
V zadnji mandatni dobi mu je bila zaupana funkcija predsednika skupščine krajevne skupnosti Galicija. Pavle si je prizadeval, da so v kraju izglasovali svoj krajevni samoprispevek, z željo, da bi tudi ti kraji postali bližji drugim krajevnim skupnostim v žalski občini. Naloge, ki so bile povezane s tem, so bile zahtevne in nehvaležne, toda njegova želja po napredku mu je pomagala, da jih je uspešno uresničeval. Delo, ki ga je opravil, je zahtevalo brezmejno strpnost zaradi različnih potreb krajanov in njihovih različnih interesov. Žal pa ni dočakal dne, ko bi se s sokrajani veselil bogatih sadov svojega dela in še prispeval svoj delež pri pripravi praznovanja občinskega praznika, ki bo prihodnje leto v krajevni skupnosti Galicija.
Družba je cenila njegovo delo in se mu skušala oddolžiti. Za svoje delo je prejel: priznanje, krajevne skupnosti, bronasto priznanje OF, medaljo red dela, bronasto plaketo Zveze kulturnih organizacij Slovenije in priznanja raznih društev in organizacij.
Pavel Vozelj je bil bogata osebnost, izžareval je veliko moči. Obsežna splošna kultura, popolna zanesljivost, čut odgovornosti — to so vrednote, ki jih je imel. In za njim je ostala velika praznina, vrzel, ki jo bo težko zapolniti.
Stara je resnica, da živi človek v
Prihaja jesen, letni čas, ki ti je bil najbolj pri srcu, saj je v tem času narava najbolj darežljiva z bogastvom dobrot, sadov in pridelkov, vračilom trdega celoletnega truda in naporov kmeta, vrtnarja, gospodarja.
Zal je Vladu neizprosnost pretrgala življenje in tudi letošnje občudovanje, ocenjevanje in razglabljanje o letini, o uspehih umnega kmetovanja, o položaju in težavah kmeta in kmetijstva nasploh.
Rodil se je zavedni kmečki družni v Latkovi vasi in je večji del svojega življenja in dela posvetil razvoju kmetijstva v Savinjski dolini in širše. Bil je nosilec vrste odgovornih dolžnosti v kmetijskih organizacijah in zadružništvu. Delal je tudi na kmetiji — pri očetu. Ker je kmečko delo poznal, ga je tudi cenil jn kmeta je razumel v vseh tegobah, uspehih in radostih, kakršne pač pfinaša delo na zemlji, v hlevu, v gozdovih. Pogosto je izražal modrost, da je narava vedno pravična, s čimer je izkazal veliko spoštovanje do nje, saj je bil med prvimi pri nas, ki so pričeli boj za čisto naravo in varstvo okolja. Kot vnet zagovornik vsega naprednega je usodno vplival ria razvoj kmetijstva in še posebej zadružništva. Zato tolikšna priljubljenost pri ljudeh in številna priznanja.
Skoraj štiri desetletja je bil vpet v družbenopolitično in samoupravno življenje občine in posameznih krajev, zlasti Prebolda in Žalca. Odgovorno je opravljal pomembne družbene dolžnosti v občinskem in okrajnem ljudskem odboru, v občinski skupščini kot podpredsednik, zadolžen za gospodarstvo in zlasti za kmetijstvo, kot delegat DPZ, predsednik in član vrste komisij, skladov in drugih organov. Znal je tvorno in kritično razločevati med samoupravnostjo in odgovornim delom in odločanjem tistih, ki so za to postavljeni.
Njegova beseda je bila često ostra in ne vsem po godu, vendar realna in pravična. V celotnem obdobju po osvoboditvi je bil Vlado med najaktivnejšimi družbenopolitičnimi delavci. Deloval je v vseh družbenopolitičnih organizacijah, zlasti še v SZDL in ZKS. Odlikoval ga je izjemen pristop do ljudi, način druženja, vztrajnost in vplivnost. Svojo prepričljivost je znal potrjevati z izrekom »ali imam prav«. In resnično smo. mu vsi po vrsti pritrjevali.
Iznajdljivost, prava mera za trezno presojo in predvidevanje bistva stvari, vse to mu je bogatilo izkušnje, koristilo pri poklicnem delu in delu požrtvovalnega aktivista. V SZDL je zapustil bogato dejavnost kot predsednik KK SZDL, kot predsednik ÖK SZDL — dve mandatni dobi, predsednik nadzornega odbora OK SZDL — celo 3 mandate — do današnjih dni. Globoko je čutil frontno vlogo SZDL in gradil na na-
35 let IGM Gradnja
SMELO V NOVO OBDOBJE
V žalskem kulturnem domu so se 10. septembra zbrali delavci IGM Gradnja in s priložnostno svečanostjo počastili 35-letnico delovne organizacije. Tudi po udeležbi sodeč lahko rečemo, da gre za delovno organizacijo v kateri je pripadnost kolektivu zelo visoka kar marsikje ni. To je namreč kolektiv, ki se uvršča med sto najuspešnejših v Sloveniji, zlati grb občine, ki so ga prejeli ob tej priložnosti za dosežene gospodarske rezultate, pa potrjuje da sodijo med najuspešnejše seveda tudi v občini.
»Tudi letošnji gospodarski rezultati so dobri in dosegamo zastavljene cilje. Ob istem številu delavcev smo fizični obseg proiz V
vodnje povečali za štiri odstotke, produktivnost pa za tri odstotke. Porabljena sredstva so naraščala počasneje kot dohodek, tako smo po sedmih mesecih za poslovni sklad namenili 600 milijonov dinarjev. Poslujemo izključno z lastnimi sredstvi, zato nas sedanje visoke obresti za kredite ne obremenjujejo. Pravtako uspešno prodiramo preko izvajalcev gradbenih del na tuja tržišča. Ob tem pa razen prokroma ne poznajo uvoza. Razvoj z lastnim znanjem je bil in bo tudi v prihodnje ena najpomembnejših nalog,■< je med drugim dejal direktor Jože Jan.
Ob jubileju so podelili plakete in priznanja, ki so jih prejeli Ivan
Braniša, Jože Jan, Ljubica Hlade, Drago Novak, Franjo Penezič, Jože Skotnik, Vinko Cijan, Milan Kondič, Miha Krašovec, Zlatka Oblak, Magda Posedel, Jožica Pistotnik, Jože Bodiš, Josip Laptoš in Alojz Terglav. Podelili so tudi priznanje inovator leta, ki ga je tokrat prejel Anton Šepec, priznanje delavec leta pa je prejela Angela Vedenik.
Delavci Gradnje imajo veliko razumevanje za kulturo in izobraževanje saj so pokrovitelji Mladinskega pihalnega orkestra, pevskega zbora in osnovne šole Braslovče.
jk
Zlati grb je predstavnikom Gradnje izročil predsednik občinske skupščine Ludvik Semprimož-nik
V tekstilni tovarni Prebold so se letos odrekli tradicionalnemu — veseličnemu praznovanju praznika kolektiva. Kljub temu pa so praznik kolektiva, ki ga praznujejo v spomin na 3. september 1950, ko so bili postavljeni temelji delavskega samoupravljanja, primerno obeležili in mu dali potrebno vsebino.
Kot je že običaj, so najprej povabili v tovarno tovarniške upokojence, katerih število se je v zadnjem letu izredno povečalo. Pripravili so jim lep sprejem, jih seznanili s sedanjim delom tovarne
ter se skupaj poveselili. Na dan 3. septembra pa so se na svečani seji ob prazniku kolektiva zbrali člani samoupravnih organov, DPO, vodstveni in vodilni delavci ter nekateri gostje. Še posebno mesto pa so imeli ta dan gasilci Industrijskega gasilskega društva TTP, ki so združili s praznovanjem kolektiva praznovanje svoje 115-letnice obstoja. Ne nazadnje pa so bili na seji tudi nagrajenci in dobitniki »črne mačke«, ki jo podeljujejo delavcem za uspešno in nesebično delo, za izredna prizadevanja pri delu ter za njihovo družbeno-politično delo.
Letošnji dobitniki nagrad in priznanj so: Ivan Banko iz vzdrževanja, Robert Brinar iz oplemenitil-nice TOZD Tkanine, Neža Puh iz pletilnice TOZD-a Pletenine, Berta Radeljič iz predilnice TOZD-a Tkanine, Magdalena Škrabe iz tkalnice TOZD-a Tkanine, Zorka Vujasin iz TOZD-a Predilnica Biograd na moru, Blaž Zagožen iz barvarne nogavic TOZD-a Pletenine, Alojz Zakonjšek iz barvarne tkanin TOZD-a Tkanine, Jožica Zmrzlak iz konfekcije TOZD-a Pletenine ter Juština Zrilič iz TOZD-a Predilnica Biograd na moru.	p. Naraglav
Obvestilo
Občinska gasilska zveza Žalec obvešča, da polnijo in pregledujejo ročne gasilske aparate od 1. oktobra dalje v gasilskem domu Žalec, in sicer vsak ponedeljek od 8. do 12. ure in v sredo od 14. do 18. ure po ugodnejših cenah od ostalih serviserjev. Informacije dobite po telefonu na št. 711-272 v pisarni zveze vsak ponedeljek od 7. do 15. ure, ob sredah do 17. ure in petek od 7. do ,15. ure.
''Občinska gasilska zveza
-.................Žalec
n
i
I
Lh
Trim pohod
16. oktobra organizira PD Žalec pod pokroviteljstvom Občinskega sindikalnega sveta in TKS TRIM POHOD na ŠENT-JUNGERT nad Galicijo. Pohod se bo pričel med 7. in 8. uro izpred avtobusne postaje v Žalcu ali uro kasneje z Velike Pireši-ce.
Posamezniki bodo z udeležbo prispevali točko svoji delovni organizaciji v točkovanju za množičnost v sindikalnih športnih igrah. Po hoji bodo sledile še razne družabne igre, ob tej priložnosti pa bodo predali namenu del novega telesnokulturne-ga objekta — planinske postojanke na Šentjungerti. Akcija bo potekala v okviru akcije Razgibajmo življenje.
.	.	.	.	.	. -	- Vabljeni
n
i
I
Direktor DO Alojz Došler in predsednik delavskega sveta Franc Jelen izročata zlato plaketo Andreju Korberju
Foto: T. TAVČAR
Kolektiv Tovarne nogavic Polzela je imel 9. septembra svoj praznik. Na slovesnosti so se zbrali jubilanti, dobitniki kipca Lastovke in drugi. Po krajšem kul-turno-umetniškem programu, ki so ga pripravili učenci OŠ Vere Šlander Polzela, je zbranim spregovoril direktor, dipl. ing. Alojz
Došler in med drugim poudaril:
»Zadovoljni moramo biti, da po osmih mesecih letošnjega leta dosegamo še dokaj normalne delovne in poslovne uspehe. Bistveni cilj — obdržati poslovnost na domačem trgu in povečati izvoz — smo dosegli...«
Potem so podelili kipce La-
stovk, ki so jih prejeli Alojz Ranik, Franc Rovšnik in Marija Cizej. Zlate plakete so prejeli Ivica Raz-boršek, Andrej Korber in Alojz Došler, srebrni Anton Krašovic in Marija Zaleznik ter bronaste Ivan Virant, Edvard Jug, Marija Kokov-nik, Terezija Slapnik in Marija Vajncerl.	T. TAVČAR
Mladi so se usposabljali
Željko Kranjc, Jelica Pungaršek, Izidor Tavčar, Damjan Rizmal
Osnovna šola pod Partizanskim vrhom nad Trbovljami je osemnajst dni gostila 54 fantov in deklet žalske in trboveljske občine na pouku obrambe in zaščite za mladino, ki ne obiskuje šol srednjega usmerjenega izobraževanja. Fantje in dekleta iz vrst delavcev in kmetov so spoznali glavne cilje usposabljanja ter osnovno tematiko splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. O tem, kaj jim pomeni pouk obrambe in zaščite, so dejali: ŽELJKO KRANJC, doma iz Petrovč: »Ker sem se zaposlil,
sem moral po zakonu za vojaške obveznosti na ta pouk obrambe in zaščite. V osemnajstih dneh sem se dosti naučil in mi bo to zelo koristilo, ko bom služil voja-ški rok «
JELICA PUNGARŠEK, doma iz Žalca: »V teh dneh pouka nisem spoznala le osnov splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, naučila sem se tudi marsikaj drugega. Prav je, da se z vsem tem seznanimo, saj lahko mi mladi veliko prispevamo.«
IZIDOR TAVČAR, doma iz Založ: »Pouk mi je bil izredno
všeč. Prvič sem imel v rokah puško in to je bilo zame še posebno doživetje. Tudi spoznavanje orožja je za slehernega koristno, zlasti za nas fante, ki bomo služili vojaški rok. Le vreme nam je sprva malo nagajalo.«
DAMJAN RIZMAL, doma iz Braslovč: »Pri vsem tem sem imel najraje orožje. Tako sem ga prvič videl od blizu in sedaj znam tudi ravnati z njim. Tudi pohodi so mi bili všeč, spoznal pa sem tudi veliko novih prijateljev.
TONE TAVČAR
Želimo jim srečno vrnitev
Sredi septembra je bilo v skupščinski dvorani svečano in veselo razpoloženje. Še zadnjič so se pred odhodom na služenje vojaškega roka zbrali namreč fantje naše doline in razen nekaj redkih mrkih, žalostnih obrazov ni bilo opaziti. Za veselo razpoloženje so poskrbeli člani kvinteta Lastovki, srečno pot in vrnitev pa sta jim zaželela Matej Valant OK ZSMS in Marjan Žohar Občinski sekretariat za ljudsko obrambo.
jk
[l20 let slovenskega tabora
V letošnjem letu se spominjamo pomembnih mejnikov ne samo v Savinjski dolini, temveč v zgodovini slovenskega naroda: spominjamo se II. slovenskega tabora, ki je bil 6. 9. 1868, in množičnega zborovanja, tabora, ki je bil 17. 3. 1918. Prvega se je udeležilo 15.000 ljudi, drugega, kljub vojni vihri, pa 8.000 ljudi.
Na II. slovenskem taboru I. 1868 v Žalcu je bila med drugim ponovno izražena zahteva, ki je bila prvič podana v revolucionarnem letu 1848, zahteva po tem: »da se bodo Slovenci lahko koncentrirali kot nacija in da bodo zastopani v skupnem deželnem zboru«. Na tem taboru so ugotovili, da v 19. čl. temeljnega državnega zakona (ta je govoril o enakopravnosti narodov monarhije) ne najdejo poroštva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, dokler se Slovenci po postavni poti ne združijo v ZEDINJENO SLOVENIJO z narodno upravo. Tudi na taboru v Žalcu je bila podana temeljna zahteva po enakopravnosti slovenskega jezika v šolah, uradih in sodiščih. Govornik, ki je na taboru zahteval zedinjeno Slovenijo, je bil Josip Vošnjak. V svojih spominih, ki so izšli leta 1905 in 1906, je zapisal: »... Nazadnje je bilo meni naloženo govoriti o ■zedinjeni Sloveniji«, katero prepričevalno zagovarjati je bila pač lahka stvar, a do izpolnitve te naše idealne zahteve se tudi do današnjega dne nismo približali niti za en korak ...«.
Plamen žalskega tabora je švignil visoko v današnje dni in je bil, kot je zapisal tov. Kardelj, dan množične demokratične manifestacije najpdne misli.
Plamen, je močno vzplamtel I. 1918, ko je bilo po množičnem podpisovanju majske dekleracije v Žalcu množično zborovanje. V. majski deklaraciji so slovenski poslanci na Dunaju maja 1917 zahtevali, da se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bo . . . prosto gospodarstva tujcev in zgrajeno na demokratični podlagi. Ta deklaracija se je množično podpisovala, samo na Slovenskem Štajerskem jo je podpisalo 72.038 podpisnikov, od tega v celjskem okraju 29.788. Ne pozabimo: bila je vojna, možje so bili na vojni, doma so bile žene, ki so množično podprle zahtevo po združeni Sloveniji, ki jo je predstavljala deklaracija. Zborovanje v Žalcu (tabor) ima poseben pomen, saj je bila v Žalcu sprejeta resolucija, ki opušča habsburške okvire in zahteva jugoslovansko državo, na čelu narodne samoodločbe. Prva takšna resolucija je bila sprejeta 10. III. 1918 na taboru v Šempetru na Krasu in druga v Žalcu. Kot I. 1868 je bila tudi sedaj Savinjska dolina druga v Sloveniji. L. 1868 je bil tabor tako[za Ljutomerom in I. 1918 so bili Žal-čani drugi v Sloveniji, ki so zahtevali jugoslovansko državo.
Takšnih dogodkov, na katerih so prebivalci doline zahtevali svoje narodne pravice, je bilo v drugi polovici prejšnjega stoletja veliko. Alojz Bolhar je v monografiji Anton Bezenšek, njegovo življenje in delo opisal dogajanje v letu 1988:
»Dene 13. in 14. avgusta 1899 so v Žalcu proslavili 25. letnico dijaškega društva BESEDA in organizirali I. slovenski stenografski shod. Ti dve manifestaciji sta bili prava narodna manifestacija. Mlado in staro je bilo na nogah, navdušenje za narodno stvar je bilo nepopisno. Trg je bil slavnostno okrašen z zastavami in slavoloki, tržani in tržanke so se kar najslo-vesneje pripravili za sprejem . . .« Pisec opisuje, da so bili pozdravni govori pred občino in proslava 25-letnice »Besede« ter dijaška slovesnost na vrtu dobro znane in rodoljubne Hausenblic-hierjeve gostilne. Avstrijske oblasti so prepovedale govoriti prof. Bezenšku, on pa je o tem dejal: »Hotel sem govoriti z istega odra, kjer mi je bilo nekdaj kot dijaku svobodno govoriti, a sedaj kot profesorju zabranjeno in to od istega urada, ki je pred 25. leti v lepi slovenščini dijaški shod in govor dovolil, a sedaj ob koncu 19. stoletja v blaženi nemščini ravno pred večerom govor prepovedal ...« Uboga slovenščina, včasih dovoljena, včasih prepovedana, kako jfe bila odvisna od trenutne politične situacije.
In ko smo ob prelomu stoletja,
zapišimo še, da je občina Žalec I. 1900 štela 1 trg in 3 vasi, razprostirala se je na 742 ha, hiš pa je bilo 209. V občini je prebivalo 593 moških in 710 žena. Vsi so bili SLOVENCI. Lahko še omenimo, da je bila tedaj 5-razredna šola, sirotišnica (Spital na Grabnu), da so imeli zdravnika, 2 babici, požarno obrambo, posojilnico, pošto, brzojav in železniški urad. Ob tem vprašanje: zakaj brzojav? Znano je, da je od I. 1898 Hmeljarsko društvo dobivalo v hmeljarski sezoni, to je od avgusta do novega leta, vsakodnevna brzojavna tržna sporočila o trgovini hmelja iz Nürnberga in Žalca.
Alojz Bolhar je zapisal »znana in rodoljubna Hausenbichlerjeva gostilna«. Osvetlimo ob 150-letni-ci rojstva lastnika gostilne — Janeza Hausenblichlerja — življenje in delo tega rodoljuba.
Še prej pa zapišimo, da je bil 27. januarja 1894 v prostorih te gostilne PLESNI VENČEK. Igrala je šmarska godba, pod vodstvom Štefana Kovača, čisti dobiček je bil namenjen za revno šolsko mladino. Ali je to zgled za današnji trenutek v šolstvu?
Ali če sežemo še malo nazaj, najdemo v Slovenskem gospodarju (Maribor, 29. 1. 1880) zapis:
»Znano je, da je lepa rodovitna Savinjska dolina sposobna za vsakojake pridelke — tudi za pridelavo hmelja. Žalska okolica je prva, ki se je pričela s hmeljem pečati. V Novem Celju od grajšči-ne koj proti Savinji vidiš veliko oralov zemlje za hmeljarstvo porabljene. Graščinski oskrbnik g. Pilger — je jako izveden in praktičen mož v poljedelstvu in na bližnje okoličane veliko vpleva. Tako je pred 4-imi leti prigovoril tudi tukajšnjega tržana g. g. Havsenbi-hlerja in Žigana, da sta pričela hmelj gojiti in glej, čeravno je iz začetka dokaj dela in plačila stalo, vendar se njima je to delo priljubilo tako, da vsako leto hmelj-sko zemljišče razširita, pa tudi vsako leto tisoč goldinarjev pridobita, če je letina in cena le nekoliko ugodna. Da bi pa svoje veselje do hmeljarstva in prvemu njegovemu utemeljitelju tukaj, g. Piligerju, javno priznanje naredila, napravila sta v četrtek, 8. t. m. (8. 1. 1880), velikansko hmeljsko svečanost, kakršne veselice se Žavčani dolgi niso v tako obilnem številu udeležili. Bilo je zvečer okoli 50 Žavčanov v gostilnici pri Havsenbihlerju zbranih in so se pri jako okusno pripravljenej večerji in dobri pijači z mnogimi, primernimi nagovori, zabavami, lepimi, narodnimi pesmicami tako izvrstno kratkočasili, da ostane prva hmeljska veselica pač vsakemu nepozabljiva.«
Tako »Slovenski gospodar« List ljudstvu v poduk. Ta sestavek opozorja na hmeljarstvo v Savinjski dolini, zato nekaj podatkov:
—	1854: poizkus z gojenjem hmelja, poizkusi Franc Žuža, ki je I. 1842 v Žalcu odprl manjšo pivovarno.
—	Med 1865 in 1872 knez Salm v Novem Celju poizkusi z würten-berškim poznim hmeljem.
—	1876. napravita prve hmelj-ske nasade Janez Hausenbichler in Jože Žigan, sadike jima na skrivaj priskrbi oskrbnik iz Novega Celja Jože Bilger.
—	Za leto 1878 je ugotovljeno, da sta že imela Hausenblichler in Žiger pol johe hmelja.
—	1879—1880 sledijo Marija Roblek, Rudolf in Franc Žuža, Josip Reher, Franc Koceli, Karl, plemniti Haupt, graščak na Štro-seneku pri Gomilskem, ki v nemščini sestavi prva pravila Južnoštajerskega hmeljarskega društva.
5.	XII. 1880 oblast potrdi pravila Južnoštajerskega hmeljarskega društva, 21. V. 1881 je bila glavna skupščina tega društva, za predsednika pa izvoljen Haupt, za tajnika in blagajnika J. Hausenbichler.
Haupt in Hausenbichler zasadita prvi golding v Savinjski dolini, ki vedno bolj izpodriva würten-burški pozni hmelj, dokler ga v dvajsetih letih tega stoletja peronospora dokončno ne uniči.
Odveč je razprava, kdo je prvi gojil hmelj v dolini. Bili so različni poskusi, dejstvo pa je, da je temelje hmeljarstva postavilo Južnoštajersko hmeljarsko društvo, v prvi vrsti pa Janez Hausenbichler in Anton Petriček, nadučitelj, neutrudni tajnik tega in marsikaterega drugega društva. S svojimi Učenci je vzdrževal tudi prve poskusne nasade hmelja v Savinjski dolini.
Tako se je začelo razvijati hmeljarstvo v Savinjski dolini. Ob tem ne moremo mimo občnega zbora Hmeljarskega društva I. 1882, ki se ga je udeležilo 100 ljudi, na njem je J. Hausenbichler govoril slovensko. Kronist navaja, da je med navzočimi bilo veliko zanimanja za hmelj.
Ne moremo izpustiti drobne knjižice »Navod o hmeljariji«, ki jo je J. Hausenbichler spisal I. 1881.
V njej najdemo posvetilo: »Draga mi domovina, drag mi vsak poštenjak, čez vse si mi pa ti narodnjak, kateremu v pouk in korist posvetim tole knjižico«.
Hausenbichler je bil učitelj slovenskega hmeljarja. Jaka Slokan v sestavku »Domača pričevanja o Janezu Hausenbichlerju« (Savinjski zbornik, IV) navaja spomine Ivana Rojnika iz Spodnjih Grušo-velj: ».. . Komaj sem nehal hoditi v osnovno šolo, so me oče že poslali v Žalec k Hausenbichlerju, da bi se pri njem naučil, kako je ravnati s hmeljem. Nisem bil edini, menda pa najmlajši.. . Tudi priletni dedci so z mano vred s štango delali luknje, postavljali rante, šrajfali, obsipavali, kultiva-trali, obirali in sušili pri Hausen-bichlerjevih . . . Ivan Rojnik pripoveduje še, da niso delali za'denar, temveč za sadike hmelja. Tako je Hausenbichler širil hmeljarstvo po dolini.
Razvoj v Savinjski dolini pokaže, da so taboriti (organizatorji taborov) po taborih začeli razmišljati o svoji nadaljnji neodvisnosti od Germanov, kar kaže, da slovenska politika ni bila tako brez posluha za ekonomska vprašanja, kot kaže prvi vtis. To potrjuje med drugim tudi dejstvo, da je bil Hausenbichler eden vodilnih narodnjakov v Žalcu, sopodpisnik vabila za tabor in med ustanovitelji Južnoštajerskega hmeljarskega društva, ki je imelo velik vpliv na razvoj hmeljarstva. Ob 50-le-tnici društva je med drugim Anton Petriček zapisal: . . . »Ako-prav je glavna naloga Hmeljarskega društva pospeševati in dvigniti kulturo hmeljske rastline, si je isto tudi pošteno prizadevalo storiti vse, kar bi služilo v pospeševanje hmeljarske kupčije in sicer potem smoterne reklame, potem udeležbe na svetovnih gospodarskih razstavah, potem upeljave hmeljskih sejmov v Žalcu, potem ustanovitve Hmeljarne in Oznamovalnice v Žalcu in končno še potem raznih vlog v zadevi znižane voznine za hmelj, hmeljske droge, za obiravce, juto, umetna gnojila itd., v zadevi davka (leta 1912 protestni shod zoper povišanje davka na pivo od 3.40 krajcarjev na osem krajcarjev na 1 hi. Vloga s protestom je bila odposlana državni zbornici na Dunaj). Preko pošte, brzojava, telefona je Žalec povezan z najbolj zanimivimi borzami za hmelj...«
Da so se taboriti preusmerili na gospodarstvo, ker v taborskih gibanjih niso videli večjih praktičnih uspehov, nam potrjuje tudi ustanovitev Savinjske posojilnice leta 1881. Omembe vredno je, da so isti rodoljubi, ki so podpisovali vabilo za žalski tabor, bili kasneje med ustanovitelji Savinjske posojilnice (J. Hausenbichler, Jože Žigan). Po drugi strani pa je ta doba liberalizma prinesla osebno svobodo, z njo pa tudi kapitalizem v tujih rokah in tuji nacionalni imperializem, ki sta postala nevarna naši družbi in narodnosti. Treba se je bilo okrepiti na področju gospodarstva in temu so služile posojilnice, razne oblike zadružništva itd. V posojilnicah se je združeval slovenski kapital, ki je pri nas odigral dvojno vlogo: industrijsko — razvijal je našo zaostalo deželo, podpiral pa je tudi naprednega slovenskega kmeta ter obenem pomagal pri narodnostnem prebujanju Slovencev v tem času.
Savinjsko dolino so takrat v večini sestavljali Slovenci-poljedel-ci. Intenzivno kmetijstvo, predvsem hmeljarstvo, pa je začelo spreminjati to sliko. Rasla so -podjetja. Leta 1842 je Franc Žuža v Žalcu odprl manjšo pivovarno, od njega jo je 1889 kupil Simon Kukec, ki je kupil še pivovarno v Laškem, leta 1903 pa je obe prepustil pivovarniški delniški družbi. Tako je postala delniška družba združenih pivovarn Žalec in Laški trg v Ljubljani prva slovenska akcijska družba.
Le*a 1878 je prišel* v Žalčc Jo- ' sip Lorber, ki je sprva odprl delavnico pri vdovi kolarja Kočevar-
ja. Tu je imel svojo kolarsko delavnico sin Nikolaj Kočevar, s kovaštvom pa se je ukvarjal drugi sin Johan Kočevar, vendar se je kmalu osamosvojil, kupil zemljišče in stavbe pri Godomlji in začel razvijati svojo delavnico. Leta 1888 je bilo pri njem zaposlenih 18 delavcev, 1899 je pričel z livarno in pred I. svetovno vojno je bilo pri njem zaposlenih okrog sto ljudi. Ima pa tudi zasluge za razvoj hmeljarstva, saj je razvil in začel proizvajati posebne hmeljske sušilnice, kar dokazuje zapis v Novicah:	»Najstarejšo tovarno
sušilnic hmelja pri nas na Slovenskem je ustanovil 1912. leta Jožef Lorber. Do leta 1927 so montirali nad 800 sušilnic, od tega veliko v Vojvodini, kjer so podobne sušilnice montirali trije ali štirje fabri-kanti.«
Dolina je razvijala in odpirala svetu. Leta 1891 je bila odprta železnica Celje—Dravograd. Občinski odbor trga Žalec je pod vodstvom župana Janeza Hausenbic-hlerja 9. januarja 1891 sklenil, da brezplačno ponudi deželnemu odboru v Gracu zemljo za bodočo železniško postajo, za kar je občinski odbor pripravil 4.000 goldinarjev. V dolino je začelo prihajati vedno več tujcev, kupcev hmelja, ki so prinesli v dolino tudi šah. Leta 1912 je bil v Žalcu prvi šahovski turnir, udeležili pa so se ga trije tujci iz Nemčije, imenoval pa se je l. mednarodni šahovski turnir v Žalcu. Zmagal je celjski šahist Prekoršek.
Dolina je zaživela in nemalo zaslug za to ima prav Janez Hausenbichler, rojen I. 1838 v Žalcu, torej pred 150 leti. Bil je med podpisniki za tabor in v njegovi gostilni je bil napisan zapisnik tega tabora. V njegovi gostilni pa je bila leta 1869 ustanovljena tudi prva slovenska čitalnica, bil pa je tudi prvi predsednik dirkalnega društva. V kroniki Gasilskega društva Žalec (zapisani v slovenskem in nemškem jeziku) je zapisano: »Na ta dan zvečer ob 1/2 devet (5. 6. 1880) povabi srenjske prebivalce Žavske v svojo gostilno g. Ivan Hausenbichler. da bi se posvetovali o ustanovitvi prostovoljne gasilne brambe in osnovali ustanovni zbor...« Bil je občinski odbornik od 1867 do 1888, tega leta je postal žalski župan, kar je bil vse do leta 1894. Leta 1872 je bil izvoljen za načelnika poslovnega odbora — torej je skrbel za gospodarstvo v občini Žalec. Umrl je 11. aprila 1896.
Jaka Slokan je o njem takole zapisal: »Hausenbichlerjeva hiša v Žalcu je bila slovenska trdnjava malodane pol stoletja. V njej so odločali o slovenskem taboru
1868,	pri njih so se zbirali podpisi za taborski proglas in v njej izoblikovali zapisnik. Med gosti sta bila tudi Anton Tomšič, urednik prvega slovenskega dnevnika Slovenski narod, ki so mu mariborski nemškutarji prilepili psovko »der windische Christus«, in njegov sodelavec Josip Jurčič, slovenski ljudski pripovednik. V Hausenbichlerjevi gostilni je bila narodna čitalnica, ustanovljena
1869.	Gostom je slovensko časopisje in knjige naročal in plačeval iz svojega žepa Janez Hausenbichler. Pred sto leti v Žalcu ni bilo ne javnih prostorov ne klubov in ne stadiona ...!«
V celjski Domovini, VI. letnik, št. 16. z dne 17. aprila 1896, samo teden dni po smrti Janeza Hau-senbichlerja, je izšlo poročilo o njegovem delu. Neznani avtor je med drugim zapisal: . .. »Narod bil mu je rodbina, za katerega korist bi dal vse. Zato pa je v ljudstvu obudil zaupanje, kakor nobeden pred njim. Le njemu je bilo moč, da je vpeljal hmeljarstvo v Savinjsko dolino ... V javnosti ni iskal ugleda, a če je prevzel kak posel, potem ga je vršil z natančnostjo do skrajnosti. O tem vedo povedati okrajni zastop celjski, županstvo v Žalci, posojilnica v Žalci, konjerejsko društvo in požarna bramba. Tem korporacijam stal'je na čelu in vse se je lepo razvilo pod njegovim vodstvom ...«
Tabor je torej združil Slovence, v Savinjski dolini so vodstvo prevzeli naprednjaki, tako imenovani liberalci, ki niso ostali le pri politiki, ampak so razvijali kmetijstvo, položili prve temelje industriji in so pjihovi rezultati pela šf danes vidni.
F. Ježovnik
PD Zabukovica:
Četrt stoletja mladinskega odseka
Mladinski odsek PD Zabukovica praznuje letos petindvajset let delovanja in letošnje praznovanje sovpada v praznovanje 90-letnice Planinske zveze Slovenije in 90-letnice Savinjske podružnice, predhodnice planinskih društev na našem območju. Jubilejno leto pa je bilo delovno, saj ni bilo delovne akcije na Homu, katere se ne bi udeležili. Letos so prvič organizirali tabor cicibanov, medtem ko imajo tabori pionirjev in mladincev že večletno tradicijo. Do konca letošnjega leta bodo s pionirji dokončali Savinjsko planinsko pot, doslej pa so svoje pohode redno združevali z negovanjem tradicij NOB. Prvo soboto v oktobru bodo povabili svoje starše na dvodnevni izlet, da jim bodo pokazali, kaj so se naučili v planinskem taboru.
8.	oktobra se bodo pridružili pohodu po poteh NOB v KS Griže, ki bo letos potekal v okviru vseslovenske akcije Razgibajmo življenje. 16. oktobra bodo sprejeli v svoje vrste najmlajše, še prej pa se bodo udeležili obletnice Savinjske planinske poti, ki bo 15. oktobra na Šentjungerti, konec oktobra pa bodo množično odšli na Čreto, kot so to storili ob dnevu planincev na Jančah in ob
taboru ljudske fronte na Mrzlici.
V društvu skrbe tudi za vzgojo kadrov. Letos sta kar dve mladinki opravili tečaj za mladinske vodnike, svoj naziv pa morata sedaj potrditi z vodenjem izletov. Mladinci so vneto pomagali markaci-stom pri obnovi markacij. Tekmovalci v orientaciji pa bodo vrsti priznanj skušali do konca leta pridati še kakšno.
Z Občinsko konferenco ZSMS pripravljajo ob jubileju zaključno prireditev. Na njej bodo svečano prejeli najvišje priznanje PZS za delo mladih PLANINE IN LJUDJE in naj višje priznanje PLAKETO
25.	MAJ, ki se bosta pridružili že prejetim priznanjem oz. plaketi Zveznega odbora ZZB Jugoslavije in Republiškega sekretariata za narodno obrambo za delo na področju splošnega ljudskega odpora.
Na prireditvi bi se radi zahvalili vsem, ki so jim pomagali pri delu in jih podpirali. Pridružujejo pa se tudi čestitkam ob 10-letnici Savinjskega občana, saj je ta vedno našel prostor za njihovo dejavnost, v kateri ni bilo nikoli problemov za prostovoljno delo, za gojenje tradicij NOB in usposabljanje za morebitni vseljudski odpor.
F. Ježovnik
IZROČILO MRZLICE ZA DANES
Čeprav je bilo vreme zelo ugodno za obisk Mrzlice, kjer so se že sedmič zbrali Savinjčani in revirčani na tradicionalni prireditvi — Tabora ljudske fronte, pa organizatorji niso bili zadovoljni z obiskom. Kljub temu se je zbralo skoraj tisoč obiskovalcev, ki so bili z letošnjim programom zelo zadovoljni, saj so poleg kulturno-umetniškega programa organizatorji pripravili tudi družabne igre in tako je bilo v nedeljo na Mrzlici resnično prijetno. Letošnji slavnostni govornijk je bil podpredsednik republiške konference SZDL Viktor Žakelj. Med drugim je dejal, da moramo v teh težkih družbenih razmerah nenehno obujati izročila Mrzlice.	jk
vabi, da se vključite v naslednje tečaje:
I. JEZIKOVNI TEČAJI: NEMŠČINA, ANGLEŠČINA, ITALIJANŠČINA
1.	VERIFICIRANI TEČAJI TUJEGA JEZIKA:	(NEM.,
ANGL.)
2.	TEČAJI TUJEGA JEZIKA ZA:
a)	predšolske otroke (ZAČ., — 40 ur. NAD., — 40 ur)
b)	šolske otroke (ZAČ., — 40 ur, NAD., — 40 ur)
c)	za osnovnošolce in srednješolce — kratki utrjevalni tečaji — 8 ur
d)	za odrasle (ZAČ., — 40 ur, NAD., — 40 ur)
II GOSPODINJSKI TEČAJI:
1.	KUHARSKI TEČAJI
a)	splošni tečaj kuhanja — 60 ur
b)	specializirani tečaji za peko domačega kruha in peciva — 10 ur
c)	tečaj kuhanja za moške — 50 ur
2.	ŠIVILJSKI TEČAJI (ZAČ., NAD.) - 40 ur in 15 ur
lil. OSTALI TEČAJI
1.	STROJEPISNI TEČAJ (ZAČ., NAD.) 50 ur in 50 ur
2.	TEČAJ ZA TURISTIČNE SPREMLJEVALCE v sodelovanju z MONTENEGRO-TURISTOM — 20 ur
3.	TEČAJI ZA OPERATIVNO USPOSABLJANJE NA IBM PC ZA PROGRAME:
—	glavna knjiga — 8 ur
—	saldakonti — 16 ur
—	obračun OD — 16 ur
Usposabljata se največ dva kandidata hkrati.
INFORMACIJE:
DELAVSKA UNIVERZA ŽALEC, Ul. Ivanke Uranjek 6; tel. (063) 711-417 ali 711-343'
[[Znotraj kitajskega zidi		j j
|[ Škerbčevi iz Žalca	že dve leti živijo na Kitajskem	
O Kitajski vemo poprečni zemljani pravzaprav malo; da jih je veliko, da jedo predvsem riž in se prevažajo naokrog s kolesom, pa da imajo znameniti kitajski zid.
Škerbčev Andrej, Blanka in Katja iz Žalca pa vedo kar precej več povedati o tej daljni deželi. Tam živijo že dve leti in bodo še naslednjih štiriindvajset mesecev. V teh dneh že spet občutijo vsakodnevni utrip Pekinga, mi pa smo se z njimi zapletli v pogovor o življenju in delu na Kitajskem pred nekaj tedni, ko so bili Andrej, Blanka in Katja na rednem dopustu.
KITAJSKO BLAGO SE V EVROPI DOBRO PRODAJA
Na Kitajsko jih je zaneslo Andrejevo delo. »Enajst let delam v Kovinotehni, na Kitajsko sem začel hoditi pred petimi leti,« je povedal Andrej. »Smo pač družina, ki rada potuje, tudi zdaj po Kitajski veliko potujemo, bili smo na-Filipinih, v Indoneziji, v Hongkongu. Sicer pa imamo predstavništvo v Pekingu v okviru skupnega predstavništva jugoslovanskih podjetij pri ambasadi. Na ta način poslujemo z nižjimi stroški. Ukvarjamo se z zunanjo trgovino, razen za Kovinotehno delam še za Lesnino in Jugotekstil. Prodajamo razno blago, opremo, surovine, izdelke in polizdelke. Naš letni promet je dvajset milijonov dolarjev. Dobra polovica od tega je uvoza, kitajsko blago se v Evropi dobro prodaja. Uvažamo predvsem tekstilne materiale, svilo in jeans tkanine, potem repro-maferial za metalurško industrijo, nekaj kemičnih proizvodov. Izvažamo pa predvsem tekstil, volnene tkanine, polnilno opremo, npr. Radenska je prodala na Kitajsko osem polnilnih linij, potem smo postavili tovarno papirja, nekaj pekarn, pogovarjamo se za hladilnike. Pred kratkim smo npr. prodali 3000 Garantovih spalnic, to je bil kompenzacijski posel. Skratka, veliko je stvari, veliko potujem in čeprav smo zunaj skupaj kot družina, sem polovico leta naokrog,« je pripovedoval Andrej. V
V SRCU SE KITAJCI BOJIJO TUJCEV
»Kitajsko sem poznal že prej, pa vendar je pravi šok, ko zaživiš
med njimi,« se je spominjal sogovornik. »Predvsem jezikovna pregrada je ogromna. Nikogar ne razumeš, Kitajci bolj malo govorijo tuje jezike. So sicer izredno prijazni ljudje, vendar živijo drugače, belcev, oziroma tujcev se v srcu bojijo, ker so jim v deželo vedno prinašali le zlo. Gost pa je pri njih svetinja.
Sicer pa Škerbčevi pravijo, da jih Kitajska stalno preseneča. Je dežela, polna nasprotij. »Kitajci so sposobni poslati satelit v vesolje, istočasno pa ljudje prevažajo premog, železo ročno, tako kot pred sto in več leti. Imajo sicer moderne bolnišnice, pa spet porodnišnice, ki spominjajo na kolibe z ilovnatimi tli. Dežela ima sicer eno največjih gospodarskih rasti,« pravi Andrej, »toda začele so jih razjedati vse tegobe socializma. Leta niso poznali inflacije, povišanja cen ni bilo, v zadnjem letu in pol pa se je inflacija začela pojavljati, zadolženost sicer še ni očitna, manjka pa denarja za investicije,« je razlagal Andrej.
Okrog 800 milijonov živi od zemlje, 200 milijonov jih je v industrijskem kompleksu. Standard ljudi je zelo nizek. Niso lačni, kot so bili med revolucijo, niso več oblečeni v uniforme; le-te dobijo za minimalen denar enkrat letno le največji reveži. Sociala je precejšnja, zdravstvo in šolstvo imajo brezplačno, stanovanja so poceni. Veliko novih blokov gradijo, vendar, pravi Andrej, »glede na veliko število ljudi, ki so še do ne-
Kitajska je dežela s kontinentalnim podnebjem, čeprav leži na nadmorski višini Neplja. V Pekingu so poletne temperature preko 30 stopinj, vlaga je 100 %, sicer pa je celo leto zelo suho. Pozimi ne pade veliko snega, je pa izredno mrzlo. In kar je še posebej zanimivo: zaradi velikega pomanjkanja električne energije porabijo Kitajci premog le za elektrarne, stanovanj pa pozimi ne ogrevajo. Mraz odganjajo le s številnimi sloji oblačil.
davnega živeli v zemeljankah in barakah, je nemogoče zgraditi dovolj stanovanj. So pa stanovanjski bloki ob predaji takšni, kot pri nas po petih, desetih letih. Evropske norme tam ne veljajo,« je ocenil.
OBROK JE SVETA STVAR, DELO MALO MANJ
Industrijski delavec zasluži na Kitajskem po 20 dolarjev na mesec. Delovni dan traja od osme do sedemnajste ure. Dopoldne in popoldne jim pripada pol ure za malico, opoldne je čas kosila. »Nikakor se ne more zgoditi, da bi preskočili obrok,« je opisoval Andrej. »Če-je npr. v podjetju sestanek, ga bodo prekinili, ko pride .čas kosila. Obrok je pri Kitajcih sveta stvar. Tudi restavracije so’ odprte samo od 11.30 do 13.30 in od 16.30 do 18.30. Ves ostali čas so zaprte,« je pojasnjeval sogovornik.
Kitajci praktično preživijo na delovnem mestu cel dan. Kaj pa delovna vnema? »Če za Jugoslovane velja, da je nimamo, potem je imajo Kitajci še petkrat manj. Nobenih spodbud nimajo, plačani so po delovnem mestu, ne po delu. Gospodarstvo je plansko, počasi se že kažejo znamenja tržnega gospodarstva. V zadnjem času uvajajo tudj nagrajevanje po delu, vendar je vse to še zelo skromno. Kitajci pravijo,« je pripovedoval Andrej, »da nimajo brezposelnih. Toda v tovarni, kjer bi lahko delo opravilo 1000 delavcev, jih dela zdaj 2000. So pa izredni rokodelci. Peking ima okrog 2000 obrtnikov, obrtnik pa je lahko vsak; tisti, ki ima vodo, lepilo in gumo, popravlja kolesa. Veliko se jih ukvarja s privatno trgovino.«
Privatna iniciativa se je začela uveljavljati tudi v industriji. Pojavljajo se že privatne tovarne s 300, 400 delavci. Nasploh prihaja do sprememb v podjetjih. Doslej je bil najpomembnejši partijski sekretar, zdaj ima določena pooblastila tudi direktor. Le-ta npr. po novem lahko odpušča delavce.
Za Kitajsko je značilno še eno; vlaganje tujega kapitala. O tem je Andrej povedal naslednje: »Številke teh primerov gredo v tisoče, vendar je skupno vlaganje bolj želja Kitajcev, tujci pa od tega bežijo, ker imajo pri upravljanju
skupnih podjetij premalo besede in preveč zvezane roke. V zadnjem času so na Kitajskem nekajkrat spremenili zakon o skupnih vlaganjih, z namenom, da bi privabili tuji kapital. Toda tujci, zlasti Japonci kot največji trgovinski partnerji, rajši ustanavljajo svoja podjetja. Tujci vlagajo denar predvsem v industrijske komplekse in v turizem.«
NAHRANIJO ČETRTINO ČLOVEŠTVA IN ŠE IZVAŽAJO HRANO
Kitajska ima dvanajst odstotkov obdelovalne zemlje, na teh površinah pa pridelajo hrano za četrtino človeštva, nekaj je tudi izvažajo. Pred dvema letoma so začeli izvažati celo žito, o čemer sanjajo Sovjeti od oktobrske revolucije dalje.
Razmah kmetijstva se na Kitajskem pojavi po revoluciji. Med njo je zemljo vzela država, milijoni
skem je menda 350 milijonov koles, vsa so registrirana, toda napačna je predstava, da tam ni avtomobilov,« je povedal Andrej. »Dežela je polna avtomobilov. Privatnih je sicer malo, v glavnem so last podjetij, vladnih organizacij in vojske. Promet je silno gost, Kitajci pa nanj niso bili pripravljeni s cestno infrastrukturo. Za kolesarje do nedavnega še ni veljal^ prometna signalizacija, prihajalo je do prav smešnih situacij. Ljudjé vozijo križem kražem, je pa malo nesreč, saj vsi vozijo zelo počasi.«
DEŽELA STARCEV
Čeprav Kitajsko pestijo vse tegobe socializma, so trgovine dobro založene, res pa je, da si Kitajci glede na povprečen dvajset-dolarski zaslužek lahko bolj malo privoščijo. Kot je povedala Blanka, so trgovine odprte vsak dan, kupiti je mogoče tudi Uvožene izdelke, sadje in zelenjava sta na
Na Kitajskem se zelo veliko mladih odloča za študij. Intelektualci sicer niso najbolje plačani, so pa izredno cenjeni. Ljudje s to ali ono šolo laže pridejo do stanovanj, na voljo imajo službeni avto. Veliko mladih na 'Kitajskem študira medicino, saj je pomanjkanje zdravnikov zelo veliko. So pa študentje v zadnjem času zelo revolucionarni, kar dokazujejo demonstracije in njihove zahteve po uvajanju reform.
mi nimajo veliko stikov. Hči Katja obiskuje angleško šolo v okviru pakistanske ambasade in je med najboljšimi učenci. Sicer pa imajo, kot opažajo Andrej, Blanka in Katja, Kitajci silno radi otroke.
ljudi so takrat pomrli od lakote. Zato so kasneje začeli Kitajci vneto razvijati kmetijstvo. Kmet lahko najame do 20 ha zemlje, državi oddajo določeno količino pridelkov, za kar dobijo gnojila, semena in drugo, višek pa prodajo prosto na tržišče. Kmetje v primerjavi z industrijskimi delavci zelo pridno delajo in so v primerjavi z njimi tudi zelo bogati. Skorajda ni kmeta, ki ne bi imel barvnega televizorja, hladilnika, videorekorderja, kmetje si gradijo hiše in celo kupujejo avtomobile. Zemlja je izredno obdelana, čeprav je še precej obdelujejo ročno.
KITAJSKA - DEŽELA KOLES, PA TUDI AVTOMOBILOV
Da je kolo osnovno prevozno sredstvo na Kitajskem, je splošno znano. Škerbčevi so se prepričali, da je to resnica, a hkrati so ugotovili še nekaj: »Na Kitaj-
voljo skozi vse leto. Kitajci veliko kupujejo po tržnicah, ki pa so precej umazane, kakovost mesa je, vprašljiva. Kitajci jedo veliko testenin, zelenjave in seveda riža, meso narežejo na las natanko, pomočijo ga v vrelo olje in je že nared. Žejo pa si Kitajci gasijo predvsem s čajem, tudi pivom.
Škerbčevi s kitajskimi družina-
»Ker jim država dovoljuje le enega, bi zanj storili vse,« pravi Blanka. Otroci-edinčki so tudi v vrtcih ločeni od tistih, kjer sta npr. v družini po dva otroka. Dobijo tudi marsikateri priboljšek, skratka: Kitajci poskušajo vse, da bi omejili nataliteto, pa čeprav bodo čez leta morda dežela starcev.
IRENA JELEN-BAŠA
Slovenci smo se letos navduševali nad kitajsko kulturo, kot pravijo Škerbčevi, pa se Kitajci bolj kot za tradicionalno kulturo in umetnost navdušujejo za kino, silno radi imajo cirkus in sploh se radi zabavajo. Veliko Kitajcev je nepismenih, pismeni tujih jezikov ne obvladajo, zato so filmi na televiziji — tri do štiri programe imajo — v glavnem sinhronizirani.
Nadvse pa ljudje v tej deželi spoštujejo praznovanje novega leta. To je družinski praznik, novo leto pa na Kitajskem nastopi februarja ati marca. Zelo priljubljeno je tudi praznovanje oziroma praznik lampionov.
'M
Andrej, Katja in Blanka škerbec
Tako trdijo ljudje v soseščini obratovalnice Janeza Vipotnika
Krajani Žalca se pritožujejo zaradi obratovalnice zasebnega obrtnika Janeza Vipotnika. Trdijo, da iz nje prihaja nevzdržen smrad, ki spominja na vonj po acetonu, in da tovornjaki, ki dostavljajo oziroma odvažajo tovor, motijo promet ter povzročajo hrup.
PORUŠENI SO SOSEDSKI ODNOSI
Janez Vipotnik iz Gregorčičeve devet ima obrtno delavnico v svoji hiši. Dejavnost: soboslikarstvo in pleskarstvo, leta 1980 si je pridobil dovoljenje za površinsko obdelavo plastičnih in kovinskih delov.
Kot so povedali sosedje, so se do začetka osemdesetih let v soseščini dobro razumeli. Obrtnik je pleskal naokrog, po cel teden ga niti videli niso. Kasneje se je začel ukvarjati s pleskanjem avtomobilov, najbližji sosed mu je dal tudi soglasje za zidanje garaže, krajani pa kljub občasnemu smradu po barvi niso imeli pripomb. Nesoglasja so se začela pred desetimi leti, ko je Janez Vipotnik na osnovi pogodbe z Gorenjem začel z lakiranjem oziroma površinsko obdelavo drobnih plastičnih in kovinskih elementov; na kratko: z obdelavo ohišij za televizorje.
Zaradi nenehnega smradu, kot trdijo ljudje v soseščini, so bili sklicani sestanki na občini, v krajevni skupnosti, na ogled so hodile inšpekcijske službe, postavlje-
no je bilo delegatsko vprašanje v skupščini, v zadnjem času so ljudje začeli zbirati podpise. V svoji zadnji zahtevi, ki so jo septembra poslali na krajevno skupnost, izvršni svet skupščine občine in republiški komite za varstvo okolja v Ljubljani, dvanajst podpisanih družin trdi, da so doslej naletele vedno le na gluha ušesa in da kljub izvedenskemu mnenju, da onesnaževanje zraka zdravju ni škodljivo, dvomijo, da uporabljene količine barvil ne puščajo posledic njihovemu zdravju. Zato zahtevajo, da se tovrstna dejavnost odstrani iz bivalne okolice.
V pogovoru z ljudmi v soseščini je bilo slišati še marsikaj: da ne smejo odpirati oken, ker je smrad nevzdržen, da ne morejo obešati perila med obratovanjem, da hirajo rastline, da bi marsikdo rad prodal hišo, pa je ne more ravno zaradi okolja. Tudi na delo inšpekcijske službe so imeli pripombe, češ da inšpektorji opozarjajo obrtnika, kdaj pridejo naokrog. »Ne zahtevamo, da Janez Vipotnik ukine obrt, nočemo ga onemogočiti, le delo v obratovalnici naj uredi tako, da nas ta silni smrad ne bo motil,« zatrjujejo krajani. In predvsem želijo vedeti, kako dolgo bo obratovalnica še delovala.
INŠPEKTORJI IN STROKOVNJAKI: »ZDRAVJE LJUDI NI OGROŽENO«
Na zahtevo krajanov, obrtnika samega in izvršnega sveta skupščine občine so strokovne insti-
tucije dvakrat opravile meritve. »Prve meritve koncentracij organskih topil snovi, ki jih obrtnik uporablja pri tehnološkem procesu, so opravili delavci Inštituta za varstvo pri delu in okolja Maribor PE Celje 16. novembra 1979. Sledila je ocena, v kateri je bilo rečeno, »da koncentracije organskih topil ne presegajo MDK v lakirnici in okolju.« V poročilu je tudi zapisano in podčrtano, da so »zaradi enkratnega vzorčenja rezultati lahko varljivi, zato opozarjamo, da je prisotnost naštetih simptomov prvo opozorilo za nevarno, zdravju škodljivo atmosfero.«
Maja 87 so bile uradno naročene meritve hrupa in meritve organskih topil pri IVD Maribor. V elaboratu so bili zaključki sledeči: »Iz rezultatov meritev emisije škodljivih organskih snovi obrtne delavnice-lakirnice je razvidno, da le-ta grobo posega v bivalno okolje. Izračunan emisijski faktor efekta mešanice plinov je več kot trikrat večji od dovoljenega, emisija hrupa je znatno nad dovoljeno vrednostjo.«
V poročilu inšpekcijskih služb je na široko zapisano nadaljnje dogajanje, na kratko se je dogajalo naslednje: Janez Vipotnik se je na ugotovitve pritožil, s karticami dokazoval desetkrat manjšo porabo uporabljenih snovi, ugotovitve inštituta iz Maribora pa so preverjali na Specializiranem podjetju za industrijsko opremo Krško Inženiring Ljubljana ter na Zavodu za varstvo pri delu, .center za ekologijo in toksikologijo v Ljubljani. Obe instituciji sta ugotovili, da »izmerjene emisije mešanice plinov v času merjenja niso presegle maksimalno dovoljenih emisij,« Janez Vipotnik pa je »dolžan sanirati hrup v obrtni delavnici,« kar je tudi uredil. Pri meritvah Mariborčanov naj bi torej prišlo po besedah Janeza Vipotnika do napačnega matematičnega izračuna.
JANEZ VIPOTNIK: »VELJAL SEM ZA DOBREGA OBRTNIKA, ZDAJ SE POČUTIM KOT NAJVEČJI LOPOV«
In kaj pravi sam obrtnik Janez Vipotnik? »Ljudje sprašujejo, koliko časa bom še delal v svoji obratovalnici. Kot vsak drug človek imam pravico do dela, odgovoren sem tudi za svoje delavce in njihovo socialno varnost. Pet let mi manjka do upokojitve, po
obrtnem zakonu se ne morem predčasno upokojiti. Poskušal in razmišljal sem, da bi se ukvarjal s čim drugim, toda za to sta potrebna denar in prekvalifikacija.
Delam izključno za združeno delo, za Gorenje. Pogovarjali smo se, da bi ta delovna organizacija vložila sredstva v posodobitev obratovalnice, vendar se združeno delo raje odloča za uvoz. Pred leti sem npr. 100%-no pokrival vse potrebe Gorenja, zdaj le še 30%, 70 % ohišja za televizorje uvažajo iz Italije. In kaže, da bo dela vse manj glede na trenutne razmere. Imel sem pet delavcev, zdaj imam tri in če bo šlo tako naprej, bom ostal sam z enim delavcem. O tem, da bi delavnico po upokojitvi dal v najem, kot mi očitajo nekateri, pa res ne razmišljam.
Veste, čudno se počutim. 27 let sem veljal za dobrega obrtniška, zdaj se počutim kot navaden lopov. Tudi sam bi lahko kaj očital sosedom, pa nočem natolcevati. Sam sem plačal meritve, zdaj jih lahko spet delajo, vendar naj jih sami plačajo. Tudi očitki, da me inšpekcijske službe podpirajo irr obveščajo o svojem prihodu, so čudni, neresnični. Npr. pred nekaj dnevi so prišli k meni že navsezgodaj, češ da sem ponoči delal. Takoj, ko zagori luč v hiši, so ljudje že pokonci. Kot da si drugod ponoči ne svetijo. Sam bi lahko sprožil zasebno tožbo, pa nočem. Tudi to naj povem, da bi po odloku lahko delal ves dan, pa se držim osemurnega delavnika.
Če popoldne z ženo nalagava tovor, pa mislim, da nikogar ne motiva. Tudi šoferji, ki pridejo po robo, so obzirni do stanovalcev, tudi sam jih prosim, da se umaknejo, če je treba. Sicer pa, financiral sem obračališče, pa ga zdaj ne morem uporabljati. Je pač tako, če človek hoče dobro, če hoče zagotoviti delo ljudem. Strinjam se, da obrtne delavnice ne sodijo v stanovanjska naselja. Toda tu bi .morala svoje reči tudi občinska
politika. Pogovarjamo se že za tretjo obrtno cono, pa doslej še nimamo nobene. In na Ferralit ter njegov vpliv ljudje tudi radi pozabljajo.«
OBRTNO ZDRUŽENJE: KDAJ OBRTNA CONA?
Na obrtnem združenju v Žalcu smo ob tem primeru zvedeli naslednje: »Obrtne delavnice in stanovanjske soseske res ne sodijo skupaj in takšnih primerov imamo v Žalcu precej. To je posledica tega, ker že vsa leta čakamo na primerno obrtno cono, kjer bi si lahko obrtniki uredili delavnice. Pred leti so se Domžalčani in Ljubljančani hodili k nam učiti razvoja obrti, kazali smo jim načrte, kaj vse bomo uredili. In rezultat? Pogovarjamo se že o tretji obrtni coni, naredili še nismo nobene, čeprav smo na obrtnem združenju prispevali denar za razne programske usmeritve in načrte drobnega gospodarstva. Glede na to, da ustvarjamo večji delež družbenega proizvoda kot marsikatera dejavnost, ki je v privilegiranem položaju, pa smo potisnjeni ob stran. Zato bomo resno začeli razmišljati c tem, da ne bomo več dovoljevali novih obrtnih delavnic v stanovanjskih soseskah. Usluge pa naj ljudje in združeno delo, iščejo, kjer hočejo.«
Tako torej krajani, inšpektorji na osnovi strokovnih ocen, predstavniki obrtnega združenja in sam Janez Vipotnik. Razsojati o tem, kdo ima prav in kdo ne, je silno nehvaležno delo, niti se nimamo pravice postaviti na to ali ono stran. Vsak zase pač najbolje ve, koliko je resnice na vsaki strani. Nezadovoljstvo ljudi pa je in ostaja dejstvo, s katerim se bo treba spoprijeti. Naj smrdi od koderkoli, za zaprtimi vrati se večno pač ne da živeti!
Irena Jelen-Baša
Iz strokovnih poročil je moč razbrati, da sta v organskih topilih prisotni predvsem dve komponenti: toluol in butilacefat. »Toluol je vnetljiva tekočina, ki deluje narkotično, povzroča glavobol, slabost, bruhanje in tudi nezavest s krči. Hlapi butilacetata pa dražijo oči in dihalne organe.«
V delavnici Janeza Vipotnika je ugotovljeno, da je nevarnost teh topi! pod dovoljeno mejo. Po ocenah strokovnjakov medicine dela bi toluol in butilacetat v večjih količinah lahko vplivala na zdravje zaposlenih, o tem, kakšen je vpliv komponent na okolje, pa ni strokovnih ocen. Vse meritve so bile namreč opravljene v delavnici, ne pa tudi v okolju delavnice.
/----------------------------------------
Desetletnica ni kdovekaj spoštljiva obletnica, pa vendar, ko se ozremo na preteklo desetletno obdobje, še zlasti, če temeljiteje prelistamo 120 številk Savinjskega občana, potem lahko s ponosom rečemo, da je bil v gospodarskem in družbenem razvoju dosežen pomemben napredek. Začetek izhajanja je in bo ostal tesno povezan z izročilom in obeleževanjem II. slovenskega tabora v Žalcu, kajti ob praznovanju 110-letnice je izšla prva številka. Tedaj smo odprli novo osnovno šolo v Žalcu in kulturni dom na Vranskem, v zaključni fazi izgradnje je bil trgovski center Lesnine in Name v Levcu. In tedaj smo v Savinjski dolini zadnjič pozdravili in v Žalcu sprejeli najdražjega gosta tovariša Tita.
Vseh pridobitev in pomembnih dogod-
kov v preteklih desetih letih ni bilo mogoče zapisati. Najpomembnejše pa smo kljub prostorski utesnjenosti vendarle zapisali in ohranili. Razgrnili smo marsikatero težavo ljudi v krajevnih skupnostih pa tudi v združenemu delu. Izrekli smo mnogo javnih priznanj za dosežene uspehe. Povedali pa smo tudi mnogo zanimivega iz življenja in dela naših občanov. Morda smo bili premalo kritični do napak in zavor, vendar smo se zavedali resnice, da je po bitki lahko biti general. Naše poslanstvo je bilo in bo tudi v prihodnje predvsem obveščanje, oblikovanje javnega mnenja in motiviranje za hitrejši gospodarski in družbeni razvoj občine. Nikdar nismo bili prizadeti zaradi kritike, seveda pa smo bili veseli odkrite in poštene pohvale, ki nas je
spodbujala. Novinarka Irena Jelen-Baša, vodja dopisništva in tajnica Vladka Cero-všek in številni drugi sodelavci, ki jih ob tej priložnosti posebej predstavljamo, pa tudi mnogi drugi, ki se javljate občasno, se trudimo, da bi Savinjski občan kar najbolje opravljal svoje poslanstvo, moja malenkost pa vas vabi k sodelovanju tudi v prihodnje. Iskrena hvala tudi ustanovitelju in izdajatelju, drugim družbenopolitičnim organizacijam, občinski skupščini in izvršnemu svetu, samoupravnim interesnim skupnostim, še zlasti pa občinski kulturni skupnosti, pa krajevnim skupnostim in organizacijam združenega dela za sodelovanje in pomoč. S skupnimi močmi bomo uspešno zakorakali v drugo desetletje izhajanja Savinjskega občana.	Janez Kroflič
Milan Zupanc
Je in bo ostal naš časopis
Pred desetimi leti smo se na pobudo delovnih ljudi žalske občine odločili za izdajo svojega časopisa, da bi na ta način lahko podrobno predstavili našo občino, utrip in življenje delovnih ljudi, posamezne delovne organizacije, krajevne skupnosti in krajane.
Želeli smo, da bi naš časopis pokukal v vsak kotiček naše občine. V ta namen smo se odločili, da bo vsako gospodinjstvo dobivalo časopis brezplačno. Ker je OK SZDL ustanovitelj in izdajatelj Savinjskega občana, skrbi za redno izhajanje tega časopisa. Pretežni del sredstev zbiramo v občinski kulturni skupnosti in danes predstavlja že kar precejšen znesek. Nenehno dvigovanje cen papirja, tiska in poštnine povzroča precejšnje občasne težave, zato moramo zagotoviti reden dotok sredstev za nemoteno izhajanje časopisa. Občani so Savinjskega občana sprejeli za svojega in prav je tako. To pa nas obvezuje, da moramo s skupnimi močmi za-
gotoviti potrebne pogoje in vsebino, da bo časopis poln zanimivosti in novic. Občanom, delov-
nim organizacijam, uredniškemu odboru in vsem, ki oblikujejo naš časopis, želim v imenu OK SZDL še veliko uspehov, hkrati pa se jim zahvaljujem za dosedanje uspešno sodelovanje.
moupravnih odnosov, še zlasti delegatskega sistema. Marsikdaj se je dogajalo, da so se doseženi rezultati in razvojni cilji prikazovali v sredstvih javnega obveščanja površno ali pa izkrivljeno. Potreba po lastnem glasilu se je kmalu pokazala kot upravičena. Tako kot ponavadi je bil začetek težak, saj je bilo potrebno zagotoviti ustrezne prostore, finančna in materialna sredstva za delo uredništva in najti ustrezne kadre. Sklep ustanovitelja nas je obvezoval, da vsako gospodinjstvo v občini dobi časopis brezplačno. Dogovorili pa smo se za sistemski vir sredstev pri občinski kulturni skupnosti. Imeli smo srečo, da smo uspeli pridobiti znanega novinarja Lojzeta Trstenjaka, ki je prevzel dolžnost odgovornega urednika, in Vladko Cerovšek, oba sta namreč vestno in z veliko vnemo začela pionirsko delo pri našem časopisu. Kmalu nam je uspelo pridobiti še druge sodelavce. Savinjski občan je bil pri občanih dobro sprejet in to nas je spodbujalo. Prizadevali smo si, da smo poleg obveščanja skrbeli tudi za problemsko obravnavanje posameznih vprašanj gospodarskega in družbenega razvoja občine. Glasilo je postalo tudi pomemben oblikovalec javnega mnenja, pozitivnega vzdušja in odnosa do aktualnih vprašanj in napredka občine. In ker smo se tedaj občinski dejavniki zavedali poslanstva Savinjskega občana zaradi neposrednega pretoka informacij, smo to dejavnost tudi podpirali. Ob 10- letnici neprekinjenega izhajanja časopisa smo
lahko ponosni na njegovo vlogo in dosežene rezultate. Postal je nepogrešljiv del našega dela in
življenja. Zato je sleherna misel, kljub težjim pogojem, da bi karkoli spreminjali, nesprejemljiva. Informiranje je prav v težjih pogojih dela še pomembnejše. Čim-prej je teba uresničiti željo od vsega začetka, da bi Savinjski občan postal štirinajstdnevnik. Čutim veliko zadovoljstvo, da sem kot predsednik iniciativnega odbora in kasneje kot glavni urednik sodeloval pri rojstvu in v naslednjih petih letih razvoja Savinjskega občana. Delo pri Savinjskem občanu mi je bilo v veliko veselje in zadovoljstvo. Ob jubileju čestitam sednjemu uredništvu z glavnim in odgovornim urednikom na čelu z željo, da bi uspešno delali tudi v naslednjem obdobju.
Janez Meglič
-
Čestitka ob 10-letnici
Izdajateljski svet pri Občinski konferenci SZDL ob 10-letnici Savinjskega občana čestita delavcem uredništva in vsem sodelavcem. Izražam naše skupno zadovoljstvo, da je postal časopis v tem kratkem obdobju nepogrešljiv znanilec časa, dogodkov in hotenj v naših domovih in organizacijah.
Danes vemo, kako je bila umestna in koristna odločitev odgovornih dejavnikov v občini pred desetimi leti (predsedstva OK SZDL, izvršnega sveta in kulturne skupnosti, da smo se odločili za svoj časopis. Tedaj je namreč bila ugotovljena potreba po boljšem informiranju občanov, kajti z zastopanostjo v drugih glasilih, zlasti pa z objektivnostjo, nismo bili zadovoljni. Bili so primeri enostranskega pisanja in preveč kritičnega odnosa do posameznih dogodkov in akcij v naši občini. Pri delu so namreč potrebne tudi spodbude, ki pa smo jih vse preveč pogrešali
Oba sedanja urednika — Lojze Trstenjak in Janez Kroflič — sta se skupaj s sodelavci in številnimi dopisniki trudila, da je bil časopis po vsebini in ureditvi vedno razgiban, zanimiv in privlačen, škoda le, da nam kljub prizadevanjem ni uspelo zagotoviti pogostejše izhajanje Savinjskega občana, vsaj
»V začetku leta 19/8 je Občinska konferenca SZDL imenovala iniciativni odbor za izdajanje občinskega glasila, ki se je kasneje preimenoval v uredniški odbor. Prvi uredniški odbor pa so sestavljali Jože Jan, Lojze Trstenjak, Janez Fedran, Elza Golob, Franc Ježovnik, Ivanka Kragl, Anka Krčmar, Edi Masnec, Darko Nara-
kot štirinajstdnevnika. V zadnjih dveh letih se je izdajateljski svet z drugimi dejavniki ubadal s fi-
nančnimi težavami, ki so predvsem posledica visoke rasti stroškov, vendar smo se kljub temu zavzemali za nadaljnje izhajanje Savinjskega občana. V teh prizadevanjih nas je podprl tudi najvišji organ konferenca OK SZDL. Doslej še nobena občina ni ukinila svojega glasila, zato bi bila velika napaka, če bi to mi prvi storili. Naša skupna želja je, da bi Savinjski občan tudi v prihodnje kar največ prispeval k boljšemu obveščanju občanov.«
glav, Slavko Resnik,. Darko Šuler, Tone Tavčar in Vili Vybihal. Ustanovitev Savinjskega občana je narekovala predvsem potreba po dobrem in objektivnem informiranju vseh občanov žalske občine pa tudi širšega območja. Intenziven družbeno-ekonomski razvoj občine je narekoval potrebo po boljšem informiranju za razvoj sa-
Kar tako
»Na povabilo Iva Robiča, Jožeta Jana in Vlada Goriška sem prišel leta 1978 v Žalec, ko smo se po krajšem razmisleku odločili, da začnemo izdajati občinsko glasilo, ki smo ga seveda poimenovali po dolini. Kot dolgoletnemu novinarju Večera mi seveda ni manjkalo novinarskih izkušenj, pa tudi ljudje v tej dolini mi niso bili tuji. Pa vendar začetek ni minil brez težav, nevoščljivosti in nezaupanja, zlasti v sosednji občini, tudi ni manjkalo. Z Vladko Cerovšek sva zavihala rokave in septembra 1978 je ob praznovanju 110-letnice II. slovenskega tabora v Žalcu izšla prva številka. Zame je to bila najboljša številka. Nato smo začeli iskati prve sodelavce in ni jih bilo težko najti. Nekateri, med njimi Drago Kumer, Tone Tavčar, Franci Ježovnik, Darko Naraglav in Edi Masnec, so že bili vešči pisanja in fotografiranja, že tedaj smo se zavedali, da z mesečnikom ni mogoče zagotavljati aktualnega informiranja, zato smo si od vsega začetka prizadevali za pogostejše izdajanje Savinjskega občana, vendar je bila vedno glavna ovira denar. Kljub
»V obdobju 1984—1988 smo v uredniškem odboru delovali kolektivno, sestav pa je omogočal pokrivanje ključnih področij življenja in dela v občini. Prav vsebini smo namenjali največ pozornosti. Zaostrene gospodarske razmere pa
temu pa so Savinjčani dobro sprejeli svoje glasilo in sem prepričan, da svoje poslanstvo uspe-
šno opravlja še danes. Tudi priznanj, zlasti za vsebino, nikoli ni manjkalo. Vesel sem, da je Savinjski občan kljub finančnim težavam dočakal prvo desetletnico, ustvarjalcem pa želim še veliko uspešnih let.«
so se odražale tudi v finančnem poslovanju Savinjskega občana. Stroški tiska in papirja so začeli skokovito naraščati in zato smo se morali večkrat ubadati s finančno problematiko. Med drugim smo razmišljali tudi o uvedbi na-
ročnine, vendar se zanjo nismo odločili. Ugotovili smo, da zaradi stroškov uvedbe naročnine ne bi dosegli ustreznega finančnega učinka, predvsem pa ne bi uresničevali temeljnega določila v ustanovitvenem aktu, da bomo skrbeli za informiranje vseh gospodinjstev v občini. Kljub finančnim težavam smo s pomočjo, zlasti ustanovitelja in drugih de-
Svoje razmišljanje ob 10-letnici Savinjskega občana bi začel z resnico ki pravi: »Kdor ima informacije, ima oblast.- Človek je željan informacij, ki jih lahko posreduje kdorkoli in na kakršenkoli način. Prav je, da damo pravo in pošteno informacijo iz življenja našega okolja tudi tistim občanom, katerim so te teže dostopne.
V tem medijskem »bumu« je novic na pretek, pa vendar smo glede dogajanj v lastnem okolju za marsikaj prikrajšani. Vemo pa, da prihaja do kritik in nesoglasij prav zaradi neinformiranja posameznikov in družbenega okolja.
Sodim, da je SAVINJSKI OBČAN medij, ki daje poudarek okolju, iz katerega izhaja. Za vsakega se kaj najde. Zapolnjuje tiste vrzeli, ki jih regijski in drugi mediji ne morejo. Ce nas SAVINJSKI OBČAN zelo konkretno obvešča o dogodkih in problematiki v našem okolju, pa je njegova največja napaka ravno v časovni oddaljenosti. Po svojem značaju je mesečnik in zato težko aktualen Seveda bi želeli, da bi bile informacije sprotne, toda v tej situaciji je težko širiti dejavnost.
Kot glavni urednik smem govoriti tudi v imenu uredniškega odbora: časopis opravlja osnovno poslanstvo in naši občani ga radi vzamejo v roke.
Kljub politični podpori in množični branosti, pa bi si želel, da
javnikov, uspeli zagotoviti redno izhajanje Savinjskega občana.
Večkratne ankete med občani, ki so dajale podporo našemu delu, so nas spodbujale in potrjevale naše stališče, da je Savinjski občan potreben. In tako sem še vedno mnenja, da je to glasilo med bralci priljubljeno in seveda tudi potrebno.«
podpora ne bi bila samo deklarativna. Za njegovo nadaljnje delo bi morali predvsem urediti finan-
ciranje. Želim, da bi bile seje uredniškega odbora bolj posvečene dvigu kakovosti časopisa, manj pa materialnemu položaju le-tega.
Želim si, da bi časopis še naprej prihajal v vsa naša gospodinjstva v občini in obveščal občane o razvoju naše družbene skupnosti v celoti.
To pa bo mogoče samo, če bomo imeli posluh za težave našega časopisa.
Pametno je imeti informirane ljudi.. .
Franci Žagar
Pametno je imeti informirane ljudi
Ob deseti obletnici Savinjskega občana bi rad poudaril samo eno, in to je, da smo s Savinjskim občanom in tudi zaradi njega začeli na Zvezi sindikatov Slovenije občinskem svetu Žalec preučevati zgodovino delavskega gibanja. Časopis nam je dal možnost, da smo lahko osvetlili delavsko gibanje v naši dolini, da smo lahko poudarili njegov napredni razvoj in mlajši rod seznanili z življenjem proletariata nekoč. Prav v tem vidim pozitivno vlogo, ki jo je odigral Občan.
Kot za delavsko gibanje, velja to tudi za zgodovino narodnoosvobodilnega boja, saj je časopis omogočil osvetlitev marsikaterega dogodka. Če se spomnimo samo raztrgancev, o katerih se je veliko govorilo, malo pa je bilo raziskanega. Ravno Občan je omogočil raziskavo in osvetlitev ter škodo,, ki so jo ti izdajalci povzročili v Savinjski dolini. Takšnih primerov pa je bilo še več.
Kot društveni delavec pa bi rad poudaril in se zahvalil Savinjskemu občanu za to, da nam je omo-
gočil, da smo svoje delo in delo naših članov prikazali širši javnosti in da smo z njegovo pomočjo marsikoga pritegnili v naše delo.
September 1988 - SAVINJSKI OBČAN — 7
ElSKTRQT

Peli so jih, mati moja. Tako so zapisali Andražani nad tamkajšnji oder na prostem, kjer so 11. septembra prepevale slovenske družine. Tokrat že petič zapovrstjo. Preko tisoč obiskovalcem prav gotovo ni bilo žal, da jih je pot tisto sončno nedeljo zanesla v Andraž. Preprosto petje ljudskih pesmi, tistih, ki sta jih porodila srce in duša, je marsikomu orosila oko, marsikdo se je tisto popoldne spet zavedel svojih korenin.
Množici obiskovalcev je tokrat prepevalo 17 družin. Prišle so od vsepovsod, tudi z one strani meje, z avstrijske Koroške. Pa ne samo pevci, od tam so prišli tudi predstavniki kulturnega, gospodarskega in političnega življenja. Le domačih, občinskih predstav-
Večno lepe melodije na Vranskem
Čeprav je bilo na letošnjem petem festivalu zimzelenih melodij na Vranskem manj obiskovalcev kot pretekla leta, so izvajalci večno lepih melodij poskrbeli za prijeten glasbeni dogodek. Že kar nepogrešljivim izvajalcem večno lepih melodij Lada Leskovarja, Marjane Držaj, Majde Sepe, Rafka Irgoliča so se letos pridružili Vita Mavrič, Branka Kraner, Matija Cerar in kot gost pevec južnoameriških melodij Alberto Gregorič. Sicer pa je bil letošnji festi-
val v znamenju skladatelja Jureta Robežnika, ki je prejel od Ernesta Šelerja umetniško delo. Tudi tokrat sta spretno vodila nekajurni program Metka Centrih in Janez Vedenik, ki ima precej zaslug za uspešno izveden festival. Organizatorji — delavci turističnega društva se zahvaljujejo organizacijam združenega dela in kulturni skupnosti Žalec za finančno po-
Gledališki in filmski abopma
Med prireditvami širšega pomena, torej tistimi, na katerih pričakujemo obiskovalce iz cele občine, in ki bodo potekale v Domu II. slovenskega tabora Žalec, sta v ospredju gledališki in filmski abonma.
Gledališki abonma se bo pričel 24. oktobra. Vedno bo ob ponedeljkih, vsebuje pa pet predstav, in sicer: STEKLENA MENAŽERIJA (SLG Celje, 24. 10., ob 19.30), VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI (združeni gledališčniki občine Žalec, 14. 11., ob 19.30), PETER IN PAVEL, komedija, (SLG Celje, 26. 12., ob 19.30), OPERA ZA TRI GROŠE (SLG Celje, 9. 1. 1989, ob 19.30) in FLEUR DE MARIE, satirični kabaret, (SNG Maribor, 6. 2. 1989).
Predstave so skrbno izbrane na podlagi preteklih izkušenj in želja gledalcev, prepričani smo, da vam bodo všeč. Abonmajske karte prodajajo letos v Občinski matični knjižnici (kulturni dom), rezervirate pa jih lahko tudi po telefonu vse dni v tednu od 7. do 14. ure, v soboto od 8. do 12. ure na številki 713-245, dobite pa jih v že navedenih urah in dneh.
Filmski abonma vsebuje šest imenitnih filmov, prvega ste sicer že zamudili, saj je bil 21. septembra. Pa nič zato, še vedno si lahko ogledate naslednje predstave. Cena za posamezno je 1.500 dinarjev, za cel abonma 8000 din izbirate pa lahko, med tistimi, ki vas najbolj zanimajo. Ogledali si boste lahko tudi naslednje filme: ONA IN NJENI MOŽJE, komedija (28. 9.. ob 20. uri). HANA IN NJENE SESTRE, komedija (5. 10., ob 19.30), CHLOSMERLE, komedija (12. 10., ob 19.30), PARIS TEKSAS, psihološki (19. 10., ob 19.30), PRIČA, klasična kriminalka (26. 10., ob 19.30).
Tudi karte za filmski abonma lahko kupite in rezervirate v Občinski matični knjižnici — tako kot za gledališki abonma.a. k.
Vesela sem, da sem z vami, predvsem s tistimi na obrobju doline, ki ste mi velikokrat povedali, kako radi berete Savinjskega občana, doživela njegovo 10-letni-co.
Že po desetih letih ocenjujemo, koliko dogodkov bi šlo v pozabo, koliko zanimivih, delavnih, naprednih ljudi ne bi spoznali, če ne bi imeli svojega časopisa.
Tako pa smo z njim spremljali sedanjost, po zaslugi marljivih kronistov, ki so nam na široko odpirali vrata v preteklost, pa marsikaj o svojih koreninah. To je za majhne narode, za ohranitev njihove samobitnosti, pomembnejše kot za velike. Tudi za jezik v časopisu smo skrbeli že od vsega začetka. Skrb za jezik je bil naš odraz spoštovanja do preteklosti, ki je v nas krepila samozavest, da smo, zato je tudi tako jasna namera, kam hočemo.
Pomagali
so nam . . .
r	n
Ob peti obletnici prireditve Družina poje so v Andražu izdali brošuro. V knjižici je moč najti nekaj osnovnih podatkov o kraju, kjer se je zamisel o ohranjanju družinskega petja rodila, razmišljanja o kulturi Slovencev in razvoju kulturnega življenja v Andražu, nadalje o pomembnosti prireditve pri ohranjanju kulturne dediščine, nekaj besed pa je namenjeno tudi tistim, ki sodelujejo pri tej lepi prireditvi.
V___________________________J
nikov skorajda ni bilo na spregled.
Pred petimi leti si organizatorji najbrž niso predstavljali, da bo prireditev doživela takšen razmah. Na prvi prireditvi je prepevalo devet družin, tokrat, kot že rečeno, 17, prireditev pa snemajo tudi radijci za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
Sicer pa namen prireditve v tem kraju ni le ohranjanje slovenske ljudske pesmi in prenašanje ljubezni do petja na mlajše rodove. Sporočilo je veliko globlje. Kot je dejal srce in duša te prireditve Konrad Brunšek: »Namen prireditve je tudi poudarjanje vloge družine, medsebojne ljubezni, na kar danes vse pogosteje pozabljamo. »Ali kot je dejala strokovna sodelavka iz Inštituta za glasbeno narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti dr. Zmaga Kumer: »Čutim, da je tukaj, na tej prireditvi nekaj, česar drugje ni. Tu je ljubezen. Prireditev nas veže s
Letošnji peti festival večno lepin melodij na Vranskem je začel Matija Cerar
Pevci, pevke, igralci...
Ste že razmišljali, da se bodo začeli dolgi zimski večeri in da vam tudi televizija ne bo pregnala dolgega časa in potešila želje po ustvarjalnosti.
V prosvetnem društvu Svoboda Žalec vas pričakujemo, saj je vendar že čas, da v Žalcu spet kaj kmalu zaslišimo svoj pevski zbor. Vse druge sekcije pa so tudi potrebne novih moči in svežih idej.
Prijavite se lahko osebno, pisno ali po telefonu vse dni v tednu v Občinski matični knjižnici Žalec, telefon 713-245.
Izvršni odbor
Darko !
Ostal
Savinjski občan raste drugo desetletje. Morda bo pisal o do-
V dosedanjih letih je bilo imenovanih več uredniških odborov, med tistimi, ki so še posebej soustvarjali podobo časopisa pa lahko omenimo tudi: Ivanko Kragl, Edija Masneca, Vilija Vybihala, Slavka Resnika, Marjana Vidmarja, Marto Praprotnik, Kristjana Markoviča, Franca Špegliča, Antona Kotnika, Franca Izlakarja, Cveto Mikuž, Milana Žolnirja, Bredo Verstovšek, Jerneja Koštomaja, Vero Kalčič in Francija Ježovnika, Toneta Tavčarja, Darka Naraglava in Elzo Golob.
Marsikateri prispevek smo dobili izpod peresa Draga Kumra, Branka Kobala, Jožeta Grobelnika, Bogomila Polavdra, Bojana Jevševarja, Adija Vidmajerja, Francija Kralja, Flenrika Krajnca, Ivana Voduška.
Vseskozi nam je bila dobrodošla odlična fotografija Ljuba Korberja, dve leti pa je utrip življenja v dolini spremljala z nami tudi novinarka Marjana Matijec-Natek.
»S Savinjskim občanom sodelujem že vse od ustanovitve, saj sem bil član prvega uredniškega odbora, kasneje član izdajateljskega sveta in sedaj sem zopet član uredniškega odbora. Prva leta, še zlasti pa na začetku, smo največ časa namenjali vsebini in pridobivanju sodelavcev. Finančnih problemov skorajda nismo poznali, saj sta za to skrbela tedanji predsednik občinske konference SZDL Ivo Robič in predsednik izvršnega sveta Jože Jan, ki je postal tudi glavni urednik Veliko so nam pomagale novinarske izkušnje odgovornega urednika Lojzeta Trstenjaka. Kot dopisnik sem se vabilu uredništva vedno rad odzval. Velikokrat pa so me poklicali ljudje sami in prosili, naj kaj napišem o njihovem delu in življenju. Prav pisanje reportaž o ljudeh me je vedno naj-boli mikalo. Tako sem spoznaval
m
S svojim delom pa nam pripomorejo tudi sedanji člani uredniškega odbora.
V družini Pižorn pojejo mati Slavka in oče Alojz, sinova Emil in Slavko ter hčere Marinka, Magda in Martina. Ob petletnici so povedali takole: »Prireditev nam pomeni veliko več, kot pove naslov. Poleg negovanja domačega družinskega petja je to ena izmed oblik za ohranjanje prijateljskih vezi med člani družine, nadaljevanje glasbene tradicije naših prednikov in sorodnikov, pa tudi zbliževanje družin in posameznikov s podobnimi kulturnimi hotenji.«
stavitev tudi družbeno priznanje za prizadevno delo.
godkih, ki bodo usodno oblikovali čas.
preteklostjo, naj pa bo tudi sedanjost. Res ni priložnosti, da bi zapeli tako kot nekoč, a vendar se najdejo. In takrat naj zazveni domača, slovenska pesem.«
Med gosti prireditve je bil tudi dr. Matjaž Kmecl, ki je takole spregovoril obiskovalcem: »Tisti, ki prirejajo zborovanja, kličejo po
orožju, tisti naj pridejo sem, v Andraž. Videli bodo, da se da domovino ljubiti tudi drugače, kot jo poskušajo ljubiti nekateri.«
Skratka, letošnja prireditev v Andražu je bila spet silno prisrčna, domača. Takšna, kot jo imajo ljudje radi, o čemer priča množica obiskovalcev. In v tolažbo
Andražanom, ki še vedno nimajo svojega kulturnega doma: prireditev, kot je Družina poje, bi v dvorani izgubila svoj čar, nekako prav sodi med tiste zelene bregove. Da bi jim le vreme vsako leto služilo tako, kot jim je letos.
Irena Jelen-Baša Foto: Tone Tavčar
RA/

Pet let sodelujejo na prireditvi tudi Plaskanovi iz Andraža. »V družini pojemo mati Darinka, oče Ivan, hčere Marinka, Zinka, Jožica in sin Ivi. Prireditev smo vzeli za svojo, zato smo tudi vsako leto peli. Vsakič nam je prireditev pomenila nepozabno doživetje, kjer se sklepajo prijateljstva med nastopajočimi. Vsi smo domačini in ponosni smo, da ima Andraž izvirno prireditev, ki je krajevno skupnost uvrstila med aktivne in kulturne krajevne skupnosti.«
ljudi in jih potegnil iz anonimnosti, marsikomu pa je javna pred-
Fotoaparat in pisalni stroj sta moj vsakdanjik-vključno s soboto in nedeljo — že 26 let. In ker vidim, da so ljudje zadovoljni pa tudi hvaležni, mi ni žal za številne ure, ki jih namenjam z'a informiranje v širšem slovenskem prostoru. V teh letih sem spoznal toliko ljudi, da nimam težav s pridobivanjem informacij. Večkrat pa sem v neprijetnem položaju, ko moji prispevki predvsem zaradi prostorske stiske niso objavljeni, ljudje pa to pričakujejo. Da Savinjski občan ne bi bil le kronist, je razumljivo, da mora urednik izločati zastarele dogodke, čeprav se temu vedno tudi ni mogoče izogniti. Seveda pa bi pogostejše izhajanje pomenilo bistveno aktualnejše informiranje. Morda pa bo le kdaj tudi za to denar. V zaostrenih gospodarskih in družbe-
nih razmerah je informiranje še kako pomembno, tega ne bi smeli pozabljati.
Anka Krčmar
Majhnim narodom so časopisi potrebnejši kot velikim
Tone Tavčar
Da ne bi bil le kronist
v -
120 let slovenskega tabora
Taborski kulturni dnevi
Kljub očitkom in napovedim nekaterih, da bo naše praznovanje 120-letnice II. slovenskega tabora preskromno za tako visok jubilej, lahko zdaj ocenimo, da so bile vse prireditve zanimive, pripravljene na ustrezni ravni, nekatere (kot je že v navadi — žal!) slabo obiskane, sicer pa kar solidno. Vsak je med njimi lahko našel katero, ki mu je olepšala dan.
To ni ocena, te prepuščam strokovnjakom za posamezne umetniške zvrsti. Napraviti želim le bežen presek prireditev, ki smo jih videli in kakor smo jih videli kot ljubitelji kulture.
Razstava Jureta Šarlaha je privabila za silo ljudi. Premalo, še posebno zato, ker je domačinka in umetnica Nika Vipotnik ponovno poskrbela za izjemen glasbeni užitek.
Drugi dan taborskih prireditev smo si ogledali lepo pripravljeno razstavo o II. slovenskem taboru v Žalcu in obletnicah praznovanja tega velikega kulturno-političnega dogodka. Poslušali smo trobilni kvintet. Izjemen umetniški užitek pa so maloštevilnim poslušalcem pripravili pevci mešanega pevskega zbora France Prešeren iz Celja, ki ga vodi prof. Edo Goršič. Peščico poslušalcev je bilo sram, predvsem pa nam je bilo žal, da ubranega petja nismo delili z Več poslušalci.
V torek smo v Občinski matični knjižnici občudovali Nežo Maurerjevo. Počasi se učimo
spoštovati ljudi, ki so pognali korenine v naši dolini, a so jih drugi že zdavnaj odkrili, zato je bil obisk lep. Sreda je zaživela v znamenju mladih, v njihovem ustvarjalnem hotenju za mir, dobroto, svobodo. Lepo je bilo. Organizator nam je zaupal, da so pričakovali več obiskovalcev. V petek smo po filmski predstavi Moj ata, socialistični kulak pozdravili pisca scenarija Toneta Partljiča in glavna igralca Poldeta Bibiča in Matjaža Partljiča; v prijetnem klepetu z njimi pa izvedeli drobec veselih in resnih iz življenja umetnikov.
Zaključna svečanost taborskih kulturnih dni pa je bila v soboto. Potomci taborjanov so do zadnjega napolnili dvorano. Tako so bili združeni gledališčniki občine Žalec najlepše poplačani za svoj nekajmesečni trud. Kulturni dom Žalec pa je bil poimenovan v Dom II. slovenskega tabora Žalec.
Za nas, ki nam ideja tabora vedno znova daje moč, da vzdržimo vpreženi v kulturniški voz kljub temu, da v očeh nekaterih naše delo komaj kaj velja, pa je bil največje doživetje slavnostni govor dr. Matjaža Kmecla. V nekaterih mislih je bil še posebno aktualen prav za nas, Žal-čane. Gotovo pa najbolj v tisti, da naši kulturi nihče ne more napraviti večje škode, kot si jo lahko napravimo sami.
Na odprtju priložnostne razstave ob 120-letnici tabora, ki so jo pripravili v avli kulturnega doma, se je v umetniškem programu prvič predstavil trobilni kvintet, ki ga sestavljajo Miran Strnad, Matjaž Pečnik, Ivan Zalokar, Otmar Senegačnik in Janoš Rasiewicz. Že krstni nastop je potrdil, da smo takšen sestav resnično potrebovali in da za njegovo bodočnost ni bojazni.
Pianistka Jasmina Salkovič končuje deseti letnik nižje glasbene šole pri tovarišici Ireni Kralj, hkrati pa je opravila šest letnikov violine. Da jè v času glasbenega izobraževanja s prizadevnim delom in glasbeno nadarjenostjo dosegla lepe uspehe, je potrdila tudi na samostojnem koncertu ob 120-letnici žalskega tabora.
Umetniški večer z mešanim pevskim zborom France Prešeren iz Celja je bil na visoki umetniški ravni, vendar žal pred m'aloštevilnim občinstvom.
Čeprav je bil tisti večer hladen in je vztrajno deževalo, je bilo srečanje z rojakinjo Nežo Maurer polno dobre volje in vedrega razpoloženja. Njena poezija pa je opevala lepoto Savinjske doline, ki je. ob vsakodnevnem ritmu več niti ne opazimo.
Tone Partljič, Matjaž Partljič in Polde Bibič so se po predstavi zapletli v zanimiv pogovor z obiskovalci. Tone Partljič je med drugim dejal, da je vesel, da je v Žalcu zrasel tako lep kulturni hram in hkrati čestital tistim, ki so vztrajali, da ga imamo.
MLADI ZA DOBROTO, MIR, SVOBODO. Pod tem geslom so se občinstvu v sklopu prireditev ob praznovanju 120-letnice II. slovenskega tabora predstavili učenci — kulturniki iz šestih šol žalske občine, iz petja ob zvokih kitare pa električnih orgel, klavirja in flavte, prepletene s poezijo Ervina Fritza in Toneta Pavčka, je bilo čutiti ljubezen do rodne dežele, do vsega, kar je dobro, kar je naše.
Dramski prizor nas je na igriv način opozoril na posledice prepirljivosti, ritmična točka pa je bila polna otroškosti in lahkotnosti. Tudi iz scene je bilo čutiti gesla prireditve.
Škoda le, da se je vabilu odzvàlo tako malo obiskovalcev, le kaj bi jim morali ponuditi, da bi jih pridobili?
Zaključno svečanost ob praznovanju 120-letnice žalskega tabora so strnili gledališčniki žalske občine. V režiji Iztoka Valiča so na oder postavili delo A. T. Linharta Veseli dan ali Matiček se ženi. Borut Alujevič (kot gost), Darja Tavčar, Theo Bostič, Danica Lipičnik, Tomaž Mah-kovic, Mirko Orter, Jaka Jeršič, Roman Kozovinc, Maja Mlinar, Janez Kozmelj in Franc Glavač so uspešno zaigrali vedno priljubljeno veseloigro, predstavo pa so obogatili člani folklorne skupine Svoboda Šempeter. Seveda pa predstave brez drugih sodelavcev ne bi bilo, vseh niti ni mogoče našteti. Na posnetku Danica Lipičnik, Theo Bostič in Darja Tavčar.
PIONIRSKI
KOTIČEK
Ureja:
V. Cerovšek
J
Dragi mladi dopisniki
Pričelo se je novo šolsko leto in upam, da se boste z vso vnemo vključili v sooblikovanje svojega pionirskega kotička. Ta je res v največji meri odvisen zgolj od vas, čeravno moram povedati, da se obnašate kar precej kampanjsko. Enkrat me zasujete s prispevki, da me pošteno namučite, ko se moram odločati, kateremu bi dala prednost, spet drugič pozabite name in ne prejmem nobenega sestavka. Pri vsem tem moram paziti še na to, da zajamem čimveč šol, torej da ne dajem nikomur prednosti. Pa še sestavke je treba izbirati glede na čas pred izidom časopisa, saj morate priznati, da konec aprila ni najprimerneje pisati o osmem marcu, ali februarja o silvestrovanju, pa naj bodo sestavki še tako imenitni. V uredništvu sprejemamo namreč sestavke do desetega v mesecu za tekoči mesec, nakar zaključujemo redakcijo. Zato se v bodoče čimbolj držite tega datuma, sicer se ne hudujte, če med objavljenimi sestavki ne bo vašega.
In o čem naj bi pisali? Prav gotovo imate svoje poglede na svet, polni ste doživetij, razmišljanj, vtisov ... Če sodite, da vam je svinčnik dobro tekel, da je »zadeva izpadla«, kot ste si jo zamislili, jo dajte v kuverto z našim naslovom in nam jo pošljite. Če bomo sodili, da je primerna za objavo, jo bomo opremili za tisk. Pa še nekaj: če bo preveč dobrih sestavkov naenkrat, bodo nekateri morali pač počakati, da pridejo na vrsto, vendar le takrat, če ne bodo časovno in tematsko vezani. Če se boste odločili, da nam boste kakšen prispevek poslali, je sicer priporočljivo, ni pa nujno, da se obračate na svoje mentorje v šolah. Lahko pa se obrnete kar na naše uredništvo, kjer bomo vaše prispevke pregledali in se odločili glede objave.
Sedaj je torej vse odvisno od vas, kako boste oblikovali svoj kotiček, pri nas v uredništvu mu bomo dodali le »make up«, kot mi temu rečemo. Zato korajžno svinčnik v roko in njegovi sledi zaupajte želje in hotenja, bolečino in radost, žalost in srečo, skratka del sebe. Saj pravijo, da je srečo treba deliti, izpoved v žalosti pa tudi pomaga . .. Pokažite torej vrstnikom in starejšim, kakšni ste, kaj si želite. Mi smo tukaj, da vam bomo pomagali oblikovati kotiček, zato računajte na nas . . .
Vladka
Prvi koraki v svet knjige
Prvo knjigo sem dobila, ko sem bila še majhna. Kupila mi jo je mamica za rojstni dan. Nisem se je razveselila, ker so mi bile všeč le punčke. Takrat so bile zame zanimive le igrače in le-teh sem bila vesela. Že drugi dan sem jo vrgla na polico med kup drugih stvari in tako pozabila nanjo.
Čas je tekel in postala sem starejša. Nekega dne, ko sem pospravljala po policah, sem jo našla. Šele tedaj sem jo prvič odprla. In glej! Knjiga je bila poslikana z živobarvnimi slikami in te so mi postajale vse bolj všeč. Šla sem v posteljo, poklicala mamico in jo prosila, naj mi knjigo prebere. Ko je videla, katero knjigo naj bi mi prebrala, je bila zelo vesela. Tako mi je začela brati mojo prvo knjigo. Vsak večer mi je nato moral kdo brati knjige, pri šestih letih pa sem se naučila brati sama. Knjiga je nato postala moja najboljša prijateljica. Če se sedaj spomnim časov, ko nisem marala knjig, se zgrozim, saj mi je sedaj brez njih dolg čas. Sedaj je zame knjiga najlepše darilo.
Darja Super, OŠ Prebold
Prvič med nami
Učenki Karmen Špiljak in Katarina Magajne sta na osnovni šoli Peter Šprajc-Jur Žalec obiskali prvošolčke in jih povprašali, kakšni so bili vtisi o prvem šolskem dnevu in kako se počutijo sedaj, ko že dober mesec spoznavajo šolsko življenje. Takole so jima povedali:
—	Bil sem vesel, ker sem dobil prijazno tovarišico (Jure, 1. a)
—	Komaj sem čakal, da spoznam tovarišico in da se bom učil (Lovro, 1. c)
—	Vesela sem bila razreda, v katerem je veliko rož (Urška, 1. c)
—	Prvi dan se še nisem znašel. Nisem še vedel, kje je garderoba in razred. (Jure, 1. a)
—	Veselila sem se, da bom lahko nosila torbo v šolo. (Daša, 1. d)
—	Najbolj mi je všeč naša učilnica. (Daša, 1. d)
—	Zelo mi je všeč tehnična delavnica. (Žiga, 1. d)
—	Rada hodim v šolo, veliko sem se naučila. (Urška, 1. d)
—	Najraje imam slovenščino. (Maja, 1. a)
—	Jaz pa imam najraje telovadbo (Alenka, 1. b)
—	Meni je všeč, ko se iz Gotovelj vozim s kombijem v Žalec, k varstvu. (Janez, 1. a. Gotovlje)
NAGRAJENI_______________________
LITERARNI PRISPEVKI__________________________________
Moja igrača
Moja najljubša igrača je punčka. Ime ji je Sanja. Dobila sem jo za rojstni dan, podarila sta mi jo mamica in ati. Zjutraj jo oblečem, dopoldan jo dam spat, popoldne jo spet preoblečem, zvečer gre zopet spat in spi pri meni celo noč. Najraje se igram z njo zato, ker jo lahko preoblačim in se tudi joče kot prava punčka. Nadica Topovšek, 2. r.
Osnovna šola Gomilsko
Moja najljubša igrača
Moja najljubša igrača je plišasti zajec. Imenuje se Smrček. Prinesel mi ga je Oskar iz Nemčije. Zajec je rumene barve. Ima dva velika uhlja. Sedi na zadnjih tačkah. Na trebuhu je bila lisa in na njej je narisana košarica s sadjem in zelenjavo. Čeprav sem že velika, se še rada poigram z njim. Oči ima črne barve. Smrček sem ga imenovala zato, ker ima lep roza smrček. Iz ust mu moli rdeč jeziček, gobček pa mu krasijo dolgi beli brki. Kadar ga primem za hrbet, ljubko pomiga s sprednjimi tačkami. Kadarkoli stopim v sobo, me razveseli pogled na to ljubko igračko. Velikokrat ga vzamem k sebi v posteljo in se z njim malce poigram. Včasih ostane pri meni v postelji do jutra. Tudi sestrica Kristina ima takšnega zajčka, le da je roza barve in mu je ime Murček. Ime sem mu izbrala jaz. Kadar se igram z njim, ga pokrijem s plenico. Tudi Murčku dovolim, da se igra zraven. Pri igri spita v Kristinini posteljici.
Ker v bloku ne morem imeti živali, se najraje igram s Smrčkom.
Rozalija Štorman, 4. a OŠ Bratov Juhart Šempeter
Kaj bom postala
Ko bom velika, bom postala kmetica.
Doma imamo kmetijo in precej dela. Imamo nekaj goveje živine in prašiče. Z njimi je dovolj dela. Imamo tudi traktor in ostale stroje. Ze sedaj vozim traktor, zato imam mnogo veselja do kmetije. Ker sem sama v družini, bom morala nadomestiti starše pri kmetovanju. Zelo rada tudi krmim govedo in prašiče. Velikokrat z očkom peljeva mleko v mlekarno. Včasih mi mamica pusti, da molzem kravo.
Zelo serti ponosna,.ker bom laVtkò postala kmètica.
Mateja Šmit, 4. r.
Osnovna šola Tabor
Turnir
štirih
generacij
V Preboldu je bil tradicionalni turnir štirih generacij v košarki, katerih igralci so igrali in še igrajo vse od leta 1956. To leto tudi pomeni začetek košarke v Preboldu. Med največjimi uspehi je bila uvrstitev v slovensko ligo, sedanja ekipa pa tekmuje v II. slovenski ligi—vzhod. Tokrat so nastopile štiri ekipe, po pričakovanju pa je zmagala najmlajša ekipa, druga je bila Partizan 75, tretja Generacija 68 in četrta Veterani. Turnir so zaključili z vlečenjem vrvi in družabnim srečanjem.
jk
Moje otroštvo
Kaj je to: otroštvo?
Za mnoge koš igrač, za nekatere avto, katerega upravljaš sam. Morda obleka z našitki, ali celo prva torta. Za mnoge je otroštvo tudi pravo kolo.
Moje otroštvo — ki še traja — je prav lépo, saj živim v hiši, kjer je polno smeha, razumevanja in ljubezni. Doma sem v Gotovljah, ki so lepa vas. Tu imam mnogo prijateljev in sošolcev. V Gotovljah imamo tudi igrišče za mali nogomet. Robi, Andrej, Damjan, Boštjan, Gregor in jaz smo otroci naše »četrti« in pogosto zamenjamo travnik, ki leži za našo hišo, za igrišče. V našem domu je tudi veliko glasbe, saj hodim v glasbeno šolo in zelo rad igram. V Kamenčah imam staro mamo in starega ata. Imata kmetijo, ki jo sedaj upravlja moj stric. Med počitnicami sem kar precej časa tam, kar mi otroštvo še polepša. Želim si, da bi imeli vsi otroci sveta srečno in veselo otroštvo z mnogo lepih igrač. Najbolj pa si želim, da bi imel vsak otrok toplo mamino roko, katera bi ga božala. Na svetu je še veliko otrok lačnih in živijo v deželah, kjer se odrasli vojskujejo. Prepuščeni so cesti in ruševinam. Dòma že dolgo nimajo, ker ga je morda uničila bomba. Ti otroci se v stiski nimajo kam zateči. Največkrat tudi nimajo nikogar, ki bi jim vlil upanje za boljši jutri in jih potolažil. Mnogi tudi umirajo za različnimi boleznimi, ker je glavna skrb odraslih le orožje. Najbrž so njihova srca kot mrzli kamni, ker jih ne greje žarek ljubezni.
Dal bi vse, da bi bili vsi otroci na svetu tako veseli in srečni kot jaz, da bi imeli dom in starše.	Rok Gajšek, 4. r.
Osnovna šola Gotovlje
Pišem knjigo
Hodila sem v prvi razred. Ko sem nekega dne prišla iz šole, sem našla na mizi listek. Pisala je mamica, da je odšla od nas. V pismu me je potolažila, naj ne bom žalostna, saj me bo velikokrat obiskala.
Ko sem pismo prebrala, so se mi vlile solze. Hitro sem stekla ven in novico povedala še drugim. Šele zdaj sem se zavedala, da se bo moje življenje spremenilo. Bila sem zelo prizadeta. Ostala sem sama s staro mamo, očetom in starim očetom. Toda kmalu sem se na novo življenje navadila, saj me mamica vsak teden obišče. Velikokrat mi tudi piše, jaz pa jo po telefonu pokličem.
Zdaj mi je lažje, ker smo dobili novega člana, mojo polsestro Urško. Skupaj se igrava, pa tudi moj bratranec Luka mi krajša čas. Tako skupaj preživljamo dneve. Ko me pokliče mamica, ji povem vse, kar je bilo v šoli in tudi o Lukcu in Urški.
Za praznike greva z mamico večkrat v Makole k njeni sestri. Tam imam sestriča Marka in sestrično Lidvino. Tam so še tudi drugi otroci in skupaj preživljamo lepe trenutke. Doma mamici pokažem svojo sobo in šolske zvezke. Velikokrat me pelje v trgovino in mi kupi tudi kakšno igračo ali obleko. Za rojstni dan mi pripravi presenečenje. Zelo sem zadovoljna, kadar pride, da se lahko pogovarjava o stvareh, o katerih se drugače ne moreva. Najraje sem tu, v Vinski gori, kjer imam veliko prijateljev in sošolcev. Tu je tudi šola s štirimi razredi, v katero zelo rada hodim. Tudi z učitelji se dobro razumem.
Mamica je name ponosna. Imam zelo skrbnega očeta, ki mi vsak dan pregleduje domače naloge. Pomaga mi tudi pri učenju in nalogah. Očeta in mamico imam zelo rada, a žal ne moremo biti skupaj. Ko je bila mamica še pri nas, smo skupaj hodili v živalski vrt, na izlete in razne predstave. Sedaj pa sem sama.
Mojo mamico in očeta imam zelo rada, saj sta oba zame zlata.
Simona Lesjak, 4. r.
Osnovna šola Vinska gora
Budilka pripoveduje
Kupili so me Majcenovi. Pobarvali so me z lepo, sinje-modro barvo, da sem se lepo svetila. Nekoč pa me je s police pograbil Tinček, naš najmlajši. Imel je šele leto in pol. Vrgel me je na tla. Razjezila sem se in zacepetala z nogami, da se je vse streslo. Vsi v hiši so se zbudili. Bila sem čisto potolčena. Popravili so me in prebarvali. Tinček pa je jokal. Potem je bilo vse v redu. Zvonila sem vsak dan ob pol sedmih, ko sta morala iti mamica in očka v službo.	Lucija Lavbič, 2. b
OŠ Miroslav Sirca Petrovče
Moja pravljica
Nekoč je živela lepa deklica, ki ji je bilo ime Ana. Stara je bila deset let. Nekega dne, ko je prišla s sprehoda, je pred njo prišla vila. Dejala je: »Ker si lepa, boš postala zvezda, kot vse lepe deklice « Po teh besedah je Ano odpeljala v nebo.
Minila so leta. Ani ni to nič pomenilo: bila je oblečena v zlato, obdana z biseri, svetila se je, a pogrešala je starše. Zvezdna vila ji je dovolila, da gre na Žemljo. Starši so mislili, da je mrtva, zato so se je zelo razveselili. Imela je prijatelje, ki jih je tudi nameravala vzeti s sabo. Vanjo pa se je zaljubil princ z imenom Matej. Ker ji je bil všeč, je tudi njega vzela s sabo v nebo. Med zvezdami je našla zvezdni prah ter z njim posula svoje pogrešane. V hipu so se pomladili za veliko število let in dobili zvezdno zlato oblačilo. Na nebu se je Ana poročila z Matejem. Takrat sta bila tudi sonce in luna poročena. Ana je podarila soncu rdečo rutico. Sonce pa se je razjezilo in jo udarilo. Za to hudobnost je Ana vzela luni svetlobo, soncu pa je ostala dolžna. Tako so nastale zvezde. A, če bi radi vedeli, katera je Ana, se ozrite v nebo in poiščite najsvetlejšo zvezdo. To je Ana z lunino svetlobo. Sonce mora še zdaj sijati ponoči na luno, a se ne pokaže, ker ga je strah Ane. Zgodaj zjutraj vstane in to takrat, ko ni zvezd in Ane. Zvečer pa zaide preden se prikažejo zvezde. Le na površini, kjer je bilo zašlo sonce plava rdeča rutica, ki ji pravimo zarja.	Karmen Špiljak, 4. a
OŠ Peter Šprajc — Jur Žalec
Muca je zaspana
Muca je zaspana, rada šla bi spat.
Kam naj se uleže, da udobno ji bo spat.
Veter potepin k muci je pripihal, jo pogladil je po dlaki in uspavanko ji pel
Jasmina Kocic, 3. b OŠ Bratov Juhart Šempeter
Najboljši kosec Slovenije:
Drago Orehovec z Vranskega
Ekipa AMZ Vransko je letos predstavljala Savinjsko dolino na 2. srečanju mladih zadružnikov v Šentjerneju pri Novem mestu. Tekmovalci so se pomerili v sestavljanju kmečkega voza, v vožnji s samokolnicami, izdelovanju glinene posode, spretnosti v igranju na harmoniko, košnji in v grabljanju. Član ekipe Drago Orehovec je dobil naziv najboljši kosec Slovenije, ekipa pa je skupno dosegla 11. mesto med 32. nastopajočimi ekipami. Naslednje leto bo srečanje v Laškem, upamo, da za nas, v bolj ugodnem terminu (obiranje hmelja).
Matej Valant
Tožba nesrečne Polonce
Kakor tožijo mnogi nepremo-žni starši pri nabavi super predragih učbenikov, ki jih strokovnjaki z vso vestnosjo iz leta v leto popravljajo, tako toži nesrečna Polonca, ki bo težko našla zaposlitev, saj je osmi razred končala komaj z zadostnim uspehom. Končala pa ga je!
Nihče ali pa malokdo ve, v kakšnih razmerah že nekaj let živi. Razen socialne delavke.
Je sirota brez staršev, sicer pa lepo razvito dekle.
Ali kaj ji pomaga lepa razvitost!
Živi namreč pri tujih ljudeh, ki pa so ji vse prej kot dobrotniki.
Delo, fizično delo, časa za učenje ni in ni bilo.
Letos so skoraj na vseh šolah sprejemni izpiti. Kako naj ta naredi izpit, ko pa je osmi razred komaj komaj končala z zadostnim.
Dopolnila je petnajst let, lahko bi se zaposlila v kakšnem podjetju. Žal tudi v podjetjih za-dostnikom obračajo hrbet. Polonca pa bi se tako rada osamosvojila.
Saj je tudi na kmetiji po svoje lepo, čeprav težavno. Aii pri hiši so že starejši vrstniki, ki bodo vsi šli naprej — ali pa so že — naprej v šoli. V njej so grenke misli: Naj pobegne? Kam? K drugim tujim ljudem?
Mori jo občutek čisto navadne dekle, služkinje. Ni lačna, ni žejna, tudi obleke so po meri, toda misel na ponižanost... Sicer ji njeni delodajalci tega ne kažejo, pa jo navkljub temu zasleduje ...
Koliko veselih obrazov je zapustilo šolske klopi.
Polonca pa je žalostna . . .
In koliko je njej podobnih ...?!
Drago Kumer
_______________________________J
NOVO!
—	ekspres izdelava ključev
—	prodaja ur
—	velika izbira pasov za ure
—	popravila vseh vrst ur
Priporoča se
URARSTVO
POLAJŽER
Šlandrov trg 19 Žalec
ZLATARSTVO
KRAGL
ŽALEC
TRADICIJA
TREH
GENERACIJ
tudi zlato je lahko cenejše od zlata
Bogato, pestro, praznovanje
Franc Kalšek je izročil priznanje Anici Terpin
Prebold
S svečano sejo krajevne skupnosti v Kaplji vasi se je zaključilo uradno praznovanje krajevnega praznika. Tako kot vsi dosedanji pa je tudi prispeval trajne vrednote in koristi vaičanom Kaplje vasi in celotne krajevne skupnosti. To pa je tista vrednota, ki daje praznovanjem krajevnega praznika izredno težo in pomen, ki je še toliko večja ob mobilizaciji armade delovnih in ustvarjalnih krajanov, ki znajo s prostovoljnim delom oplemenititi yse skromnejša družbena sredstva.
Tudi v Kaplji vasi so z veliko truda in s pomočjo krajevne skupnosti in drugih finančnih »botrov«, ki sicer niso bili najbolj radodarni, z redkimi izjemami seveda, naredili veliko. Sicer pa so pridobitve še toliko večje, saj je bilo marsikaj storjenega tudi v samem Preboldu in drugih vaseh krajevne skupnosti. Preplastenih je bilo nekaj cestnih odsekov v Kaplji vasi in Preboldu, narejena je bila asfaltna mulda z odtočnimi jarki na Gorici. Gasilci so zgradili oder in s tem precej povečali večnamensko dvorano v zadružnem domu v kraju praznovanja. Urejevanje in povečanje igrišča ob Boljski je bilo v domeni prizadevnih mladincev, ki so že zelo blizu tudi novemu tenis igrišču. Če k temu dodamo še napeljavo primarnega in sekundarnega voda telefonije, ki so ga sicer sfi-nancirali vaščani sami, potem je bera pridobitev kar precejšna. K temu spisku pa lahko dodamo še
delno obnovitev bazena, za katerega je prispevala sredstva TKS Žalec, pa ponovno oživitev kampa, ki ga upravlja hotel. V kratkem bo odprt kiosk za sadje in zelenjavo, ki je v lasti zasebnika, in še marsikaj drugega, kar bo dalo letošnjemu praznovanju piko na i. Eno od pričakovanega naj bi bilo tudi nadaljevanje rekonstrukcije oz. asfaltiranje ceste Latkova vas-Prebold, za katero je že odobrenih 30 milijard starih din. Z deli pa naj bi pričeli že v septembru. Prav tako uspešno teče nadaljevanje izgradnje telefonskega omrežja in ni več daleč dan, ko bodo v številnih domovih zazvonili telefoni. Res, da je bilo potrebno zanje odšteti precej novcev, vendar je to informacija, ki pomeni, gledano s plati statistkov, razvitost nekega kraja, republike, države.
Svečana seja skupščine krajevne skupnosti Prebold je bila svečana tudi zaradi dobitnikov priznanj krajevne skupnosti in čudovitega, domačega in vsestransko zanimivega kulturnega programa. Priznanja so prejeli: Anton Toman, Milan Radeljič, Ferdo Škrabe, Franc Grenko, st.; Ivan Kolar in Alojz Vincekp-vič. Zlati znak krajevne skupnosti pa so prejeli Liljana Vincekovič, Martin Vedenik, Peter Povše, Andrej Brinar in Darko Naraglav. Podeljene pa so bile tudi tri bronaste in tri srebrne plakete KS. Bronaste sta prejela: Branko Turmšek, TVD Partizan Prebold in osnovna šola Prebold. Srebrne pa: Anica Terpin, Stojan Vrhovec in IGM Gradnja Latkova vas.
D. Naraglav.
Marija Reka
Srečanje osemdesetletnikov
V prijaznem planinskem okolju, v hriboviti Mariji Reki, •redi dobrih in prijaznih ljudi, je potekalo letošnje tradicionalno srečanje krajanov in krajank krajevne skupnosti Prebold, ki so dopolnili osemdeset in več lèt. Bilo je resnično prijetno, lepo in nepozabno doživetje, ki se ga bodo vsi še dolgo spominjali.
Iz vseh vasi krajevne skupnosti Prebold so ob isti uri odpeljali gasilski avtomobili svoje najstarejše vaščane v dom pod Reško planino, s čimer je bila dana še ena prijetna in posnemanja vredna poteza organizatorjev srečanja. Lepo vreme, ki je sledilo dopoldanskemu dežju, pa je še prispevalo svoj delež k obeležitvi tega vsakoletnega dogodka. Zbrane je najprej pozdravil predsednik vaškega sveta Marija Reka Ferdo Škrabe in jim zaželel prisrčno dobrodošlico. Pozdravni govor je imel predsednik sveta KS Prebold Franc Kukovnik, ki je med drugim še posebno pozdravil bi-sernoporočenca Katico in Edija Kolenc. Njima so predstavniki Rdečega križa, ki so bili kot spremljevalci in varuhi najstarejših sovaščanov, izročili šopek rož, predstavniki KS pa posebno spominsko listino, napisano v verzih, v katerih je zajeto delo in življenje obeh zakoncev. Najsta-
rejši moški in tudi udeleženec srečanja je bil 88-letni Anton Cilenšek. Najstarejša ženska v KS Prebold pa je Antonija Zorjan, ki je januarja dopolnila 95. leto starosti, žal pa je noge že nekaj let ne nosijo več in je v domu oskrbovancev na Polzeli.
Udeleženci srečanja so si imeli marsikaj povedati, mnogi se niso videli celo leto — od zadnjega srečanja, oživeli so ponovno spomini na mladost, na lepe in žalostne trenutke njihovega življenja. Iz grl pa je prišla tudi pesem, ki je bila polna domačnosti, topline in ljubezni. Resnično so znali zapeti tako, da jih je bilo zadovoljstvo poslušati. Marsikomu pa so se ob tem utrnile tudi solze sreče, otožnosti, spominov . . . Lepa je Marija Reka, prijeten je to kotiček sredi marijareških hribov. Tega se dobro zaveda tudi Franc Zagožen, ki je 2. septembra dopolnil 85 let in je prav gotovo najvitalnejši starostnik v preboldski krajevni skupnosti.. Vsako leto je med udeleženci zimskega pohoda krajanov, sem prihaja s člani planinske sekcije pri društvu upokojencev, pa tudi ob drugih priložnostih ga lahko srečamo tu gori.
In kaj pravijo o tovrstnih srečanjih še ostali udeleženci? Med njimi jih je nekaj že krepko prekoračilo osemdeseta leta. Naša pr-
va sogovornica je bila Hatilada Radeljič, ki je dopolnila 84 let, in je vsakoletna udeleženka teh srečanj. Vesela je, da ne pozabljajo nanje in na sploh se ji vse zdi čudovito. Še posebno pa letos, ko je bilo srečanje na tem koščku zemlje. Podobnega mnenja je bila tudi najstarejša udeleženka srečanja med ženskami Justina Herman, dodala pa je še, da ji 87 križev dela precej težav, pa bo vendar še prišla na tovrstna srečanja, če ji bo zdravje dopuščalo. Lizika Zlobko je bila letos prvič med udeleženci, zelo je bila vesela povabila, pravi, da je srečna, ker lahko stisne roko svojim prijateljem in prijateljicam, se z njimi pogovori in poveseli. V središču pozornosti sta bila zakonca Kolenc, ki kar nista mogla skriti veselja in presenečenja obenem. Prav vesela sta, da sta to doživela tako visoko nad Preboldom, v okolju, kamor sta rada zahajala. Nič manj, z iskrico v očeh ter pipo v ustih je bil vesel tega srečanja Jože Pavlič, kateremu je to že tretje srečanje. Ob njem pa je še njegov sovaščan Ivan Podb-evšek, ki je letos prvič v družbi osemdesetletnikov. Tudi on je bil nadvse vesel povabila in z veseljem bo še prihajal, če mu bo le dopuščalo zdravje.
D. Naraglav
Za praznik vrsta prireditev
Polzela
Krajani Polzele praznujejo svoj krajevni praznik 2. oktobra, in sicer v spomin na leto 1942, ko so bili v Mariboru ustreljeni prvi talci Polaelani.
Letošnji program prireditev ob prazniku je zelo obširen. Praznovali bodo od 25. septembra do 2. oktobra. Praznovanje so pričeli s klubskim teniškim turnirjem ter veseloigro A. T. Linharta Veseli dan ali Matiček se ženi. Med tednom bo košarkarski turnir, demonstracija šolanih psov z vodniki, športna akademija učencev OŠ Vere Šlander Polzela, v četrtek, 29. septembra, bo' odprtje razstave likovnih del na steklu in glini Savine Yybihal v mali
dvorani kulturnega doma; v petek. 30. septembra, bo ob 16. uri turnir v odbojki, ob 17. uri odprtje prodajalne plina pri domačiji Vaši na Polzeli, nato pa pohod krajanov na Vimperk in družabno srečanje. V soboto, 1. oktobra, bo dopoldne ob 10. uri odprtje razstave ročnih del, ki jo je pripravilo Turistično 'društvo Polzela, popoldne ob 16. uri pa bo slavnostna seja skupščine KS in družbenopolitičnih organizacij s kulturnim programom in podelitvijo priznanj KS. Ob 18. uri pa bo srečanje krajanov KS Polzela pri novem gasilskem domu na Polzeli. Zadnji dan praznovanja 2. oktobra — bo ob 8.30 strelsko tekmovanje, popoldne ob 14
uri pa igre med vaškimi skupnostmi na igrišču pri šoli.
Od lanskega do letošnjega praznika so bili na Polzeli zelo delavni. Tako so po uspešnem podaljšanju krajevnega samoprispevka, s katerim so si zagotovili del finančnih sredstev, uredili dovozno cesto in parkirišče na pokopališču. Uspešno poteka izgradnja primarnega vodovoda za naselje Založe, predračunska vrednost se je iz prejšnjih 18 milijonov povečala na 40, asfaltirali so dva krajša odseka krajevnih cest in postorili še marsikaj.
T. TAVČAR
Žalec
Čeprav smo krajani Maistrove ulice pred začetkom gradnje hiš morali plačati komunalni prispevek, pa še danes nimamo urejene dovozne ceste. Vzrok za to so nesporazumi, ki že dolgo kalijo sosedske odnose. Dne 9. septembra 1987 je bil z lastniki parcel oz. graditelji stanovanjskih hiš sklican pogovor na kraju samem, to je na zasilnem cestišču v Maistrovi ulici, ki se ga niso udeležili nekateri lastniki na južni strani ceste.
Namen pogovora je bil, da bi dosegli sporazum glede poteka trase cestišča v Maistrovi ulici, saj je ugotovljeno, da trasa, ki je predvidena v zazidalnem načrtu, preveč posega v zemljišča lastnikov severno od cestišča. Namen pogovora pa je bil tudi, da bi se do dokončne ureditve cestišča dovolila normalna uporaba že utrjenega vozišča.
Vsi prisotni na tem pogovoru, še zlasti predstavniki sekretariata za urejanje prostora, varstvo okolja in gradbeništvo (Manca Birsa), sklada za urejanje stavbnih zemljišč (Milan Gerželj), predstavnik KS (Janez Kroflič), urbanistični inšpektor (Štrožek) in Franc Gajšek iz Geodetske uprave Žalec so bili soglasni, da je najbolj sprejemljiva rešitev, da trasa cestišča poteka tako, da je približno enako oddaljena od hiš po južni in severni strani.
Tudi na naslednjem pogovoru, ki je bil sklican na jesen istega le-
Vrbje
31. avgusta letos sem bil priča dogodka, kakršnega še nisem doživel. Na naši avtobusni postaji v Vrbju mi je učenec osnovne šole Žalec K. J. pred avtomobil vrgel desko, ki jo je nekdo iztrgal iz avtobusne postaje. Postajališče so postavili krajani sami z udarni-
Sosedski spori
Cestišče, jabolko spora v Maistrovi ulici v Žalcu
ta, ki so se ga udeležili vsi lastniki prizadetih zemljišč, soglasje ni bilo doseženo skladno z ugotovitvami s predhodnega dogovora. Kot odgovor na to sta lastnika zemljišč (Drago Kokot in Drago Marin) na južni strani ulice ogradila svoje parcele z železno ograjo in tako praktično zaprla dostop ostalim lastnikom parcel oz. hiš. Le s težavo je bil kasneje omogočen dostop z osebnim avtomobilom s tem, da sta lastnika na severni strani dovolila manjši poseg v svoje zemljišče.
Z namenom, da bi prizadetim omogočili dostop do svojih parcel oz. hiš, je bil sprožen tudi ustrezen postopek pri Temeljnem sodišču — enoti Žalec za določitev nujne poti. Od tega je minilo
že deset mesecev, vendar zadeva do danes še ni rešena. Razmere v tej ulici na različne načine izzivajo ostale. Višek vsega je bil nedavni dogodek v zvezi s spravilom premoga, ki so ga Gramčevi imeli na cestišču kar celih deset dni. Tako so imeli nekateri zaprt dostop do hiš. Šele po desetih dneh je izginila s ceste zadnja lopata premoga. Za nameček pa so nato drobir premoga zgrabili na kup sredi cestišča in nanj naložili še kamenje, tako da je za tistega, ki bi peljal z osebnim avtomobilom po tem cestišču, obstajala nevarnost, da poškoduje avtomobil. Objestnost, ki ji ni primere.
j. k.
Vandalizem mladih
škim delom, zdaj pa v njem igrajo karte, pišejo po stenah, jih razbijajo. Uničili so tudi tablo, kjer je bil objavljen vozni red avtobusov. Poleg tega pa mladi ponoči kalijo mir.
Ko sem obvestil Postajo milice in našo krajevno skupnost, so se
mi posmehovali. Ali mladi nikdar ne pomislijo, da bodo sami kdaj stari, morda bolni ali invalidi? In kje so njihovi starši, zakaj se ne zmenijo za to, kaj počnejo njihovi otroci in kje se zadržujejo v nočnih urah?	J. Grobelnik
Vrbje
Navodila za siliranje krme
Letošnje leto imajo mnogi posevki koruze zaradi suše slabo razvite storže, rastline so glede na zemljo različno zrele. Zaradi tega je siliranje bolj zahtevno in zahteva še večjo natančnost ter doslednost.
Pri pravilnem kisanju (siliranju) silažne mase je treba doseči hitro razmnoževanje mlečno-ki-slinskih bakterij, ki tvorijo mlečno kislino. Le-ta konzervira krmo in jo naredi obstojno. Bakterije se hitro razmnožujejo samo pri nizki temperaturi v silažnem kupu (20 do 35 stopinj), pravšnji količini sladkorja in pri odsotnosti zraka, ki ga moramo iztisniti s tlačenjem.
Zato, da bo kisanje uspešno, je treba pri siliranju upoštevati naslednje:
1.	Celo koruzno rastlino siliramo, ko je zrno v voščeni zrelosti ali konec voščene zrelosti, ker v takem stanju vsebuje več hranilnih snovi (škroba, Sladkorja) kot v mlečni zrelosti.
2.	V primeru, da imamo na kmetiji več silosov in koruzno rastlino v različnih zrelostih, bomo silirali v razmakih enega ali več tednov, da dosežemo pravilno zrelost zrnja koruze.
3.	Storž-zrnje daje hrano mlečno-ki-slinskim bakterijam za razvoj in s tem pravilno kisanje v kupu in največ hranilnih vrednosti silaži. Zato storžev ne smemo delno obtrgati iz koruze za silažo.
4. Rez koruzne rastline mora biti
Na uho.
Saj ni mogoče ...
... pa je. Za izgradnjo podzemeljskega telefonskega kabla je treba izvajalcem pridobiti sanitarno in požarno-varriostno soglasje. Izgleda, da znamo za podzemlje dobro poskrbeti. Ko bi bilo le v nadzemlju vse tako »po-šlihtano«.
Dobri gospodarji
Gostinci sodijo med zelo dobre gospodarje, med drugim tudi po tem, kako znajo obračati denar pri enem samem samcatem kosu kruha. Kupujejo namreč najcenejši — socialni kruh, potem ga pa po kosih zaračunavajo, kot bi bil »zlat«.
Nikoli ni prav
Da ljudje nismo z ničemer zadovoljni, dokazuje tudi nova čistilna naprava v Juteksu. Ljudje tam okoli so najprej negodovali zaradi smradu in slabega zraka, sedaj, ko tega ni več, pa se pritožujejo zaradi komarjev. Pa naj še kdo reče, da tudi komarji nimajo občutka za čisto okolje.
čim krajša, dà bo boljše kisanje, tlačenje in prebava v živalih. Praviloma bi moralo biti pri rezi vsako zrno prerezano oziroma načeto. Če ne moremo zagotoviti kratke rezi, siliramo v voščeni zrelosti in ne na koncu nje.
5.	V primeru, da ima kmetija samo en silos, pa različno zrelo koruzo, dajte na dno silosa najbolj zrelo maso. Če je možno, pripeljite prikolico najbolj zrele koruze, jo pretlačite in nato prikolico manj zrele koruze. Na vrh silosa damo obvezno najmanj zrelo koruzo, ki se boljše tlači in je težja. Pri prezreli koruzni masi si lahko pomagamo z dodajanjem malo ovele trave ali pa z rahlim navlaževanjem z vodo, in sicer eno do tri zalivalke na prikolico.
6.	V stolpnem silosu moramo maso sproti tlačiti in to najbolj ob stenah, na sredi silosa se masa delno sama tlači zaradi teže.
7.	V koritasti silos pripeljemo maso za siliranje in jo enakomerno porazdelimo v tanki plasti do 10 cm po celi površini silosa. Maso sproti potlačimo s traktorjem. Če je plast predebela, se potlači samo vrhnji del plasti, spodnji del ostane poln zraka, tako stlačena masa se slabše kisa,
8.	Od količine storžev (zrnja) v posevku koruze, razporeditve mase za siliranje, dolžine rezi in pravilnega tlačenja je najbolj odvisno kisanje, kakovost in obstojnost silaže.
9.	Koruzno rastlino (zrezano) in ovelo travo lahko skupaj siliramo. Plast koruze potlačimo, damo plast ovele nerezane trave, potlačimo in ta-
ko nadaljujemo. Na vrhu siios zaključimo s koruzno maso.
10.	Zadnji odkos trave lahko samostojno siliramo, vendar samo ovelo. Boljše je dodati vsaj eno desetino zrezane koruzne rastline (sproti jo mešamo med travo), ker zadnji odkos vsebuje manj sladkorja, zato se slabše silira. Tako silažo pozimi tudi prej pokr-mimo, ker je manj stabilna.
11.	Pri siliranju si lahko pomagamo z dodatki za kisanje. V kmetijskih preskrbah je v prodaji Zn-bacitracin. Pripravimo ga tako, da 150 do 200 g Zn-bacitracina raztopimo v 10 litrih vode in s to raztopino poškropimo eno tono mase za siliranje. Zn-bacitracin izboljša razmerja med kislinami v silaži, zmanjšuje gnitje in plesnivost, zato pomaga konzervirati hrano. Masa iz koruzne rastline z normalno razvitimi storži ne potrebuje dodatka za siliranje, razen na vrhu silosa (zadnje tri prikolice). Če so storži slabo razviti in steblo ter listi pa prezreli, potem ob siliranju priporočamo dodajanje Zn-ba-citracina. Prav tako naj bi ga dodajali, če samostojno siliramo zadnji odkos trave in le-ta ni dovolj ovenel.
12.	Po končanem siliranju silos takoj zrakotesno zapremo s primerno folijo in preprečimo dostop zraka. Folijo obtežimo, da se prilega masi in sicer s peskom, zemljo in podobnim,
13.	Silaža je odlična krma za govedo, zato si jo pripravite od 6 do 12 m za vsako odraslo živai, odvisno od tehnologije krmljenja.
Pospeševalna služba Hmezad KZ Savinjska dolina
PRODAJALNA
a----------KOS---------------^
ZORKA KOS SOSESKA 5 ŽALEC
TEL : 063 7II 350
Velika izbira:
—	daril
—	pletenin
—	usnjene galanterije
—	šolskih potrebščin
Posebna pozornost za kupce nad 50.000 din od 1. do 15. oktobra!
Pred odhodom preboldskih jamarjev na Kreto je bila krajša slovesnost. V imenu krajevne skupnosti in družbenopolitičnih organizacij jim je srečno pot zaželel predsednik sveta KS
Franc Kokovnik (na sliki levo).
Šahovske vesti
T. TAVČAR
•	Šahovska sekcija Griže je pripravila ob krajevnem prazniku hitropotezni turnir posameznikov, na katerem je nastopilo 14 šahi-stov. Zmagala sta brata Jože in Martin Štorman, oba ŠK Savinjčan, pred Pipalom iz Griž in Setnikarjem iz Šempetra.
•	Na septembrskem šahovskem turnirju ŠK Savinjčan je
med štirinajstimi šahisti zmagal M. Štorman pred Skokom in J. Štormanom.
• šahovski klub Žalec je pripravil redni mesečni hitropotezni turnir, na katerem je nastopilo 18 šahistov. Zmagal je Zorko s 15 točkami pred Džordževičem s 14,5 točkami in Brinovcem s 13,5 točkami.	Grobelnik
Sport na kratko
Strelska družina Polzela je pripravila tradicionalno tekmovanje z MK puško za prehodni pokal SD Polzela. Nastopilo je petdeset članskih ekip. Vrstni red: 1. SD Polzela: 1529 krogov; 2. SD Slavko Šlander Šempeter: 1442, 3. SD Braslovče: 1419 krogov itd.
Nogometaši Partizana Hme-
zad, ki letos nastopajo v slovenski nogometni ligi, so po štirih odigranih srečanjih na prvenstveni lestvici na devetem mestu od štirinajstih ekip, kolikor jih nastopa. V četrtem krogu so gostovali v T. Velenju in izgubili z minimalnim rezultatom 1:0.
Memorial Vlada Vebra
V spomin na znanega umrlega športnega delavca Savinjske doline Vlada Vebra so člani teniškega kluba iz Žalca organizirali teniški turnir. Na stadionu so se v začetku septembra pomerile dvojice, nastopilo je 19 parov iz žalske občine. Tekmovalci so dosegli naslednje rezultate: prvo mesto: Janez Glinšek in Stane Novak, 2. mesto: Dare Medvešček in Tadej Krušič. V polfinalu sta tekmovali dvojici: Miran Vovk in Rudi Pur ter Milivoj Domjanič in Silvo Lakner.
Za vsakogar nekaj
Razgibajmo življenje
•a
i\
P
Če ste se doma odločili, da boste osvojili višji ali nižji vrh, potem načrtujte turo tako, da boste na vrhu zgodaj zjutraj ali pred večerom.
Na planinski turi je pomemben ritem hoje, saj mnogokrat nastopi večja utrujenost (kriza) zaradi prehitrega začetka, menjavanja tempa, prehitrega vzpenjanja in drugih vzrokov (tudi predhodne prehrane).
Tako kot pri vsaki aktivnosti, se mora tudi za zahtevnejšo turo organizem postopno pripraviti na večje napore. Pravimo, da se moramo ogreti in sprožiti pospešeno delovanje posameznih organov in funkcionalnih sistemov.
Pri hoji navkreber ne uporabljajte bližnjic, ker se boste tako mnogo bolj in hitreje utrudili. Na vsaki daljši planinski turi predvidite tudi krajše odmore.
m
Tako kot hoja in vadba na trimskih stezah (po gozdnih poteh) tudi kolesarjenje pomembno vpliva na izboljšanje delovanja srca in ožilja.
Enakomerni ritem vožnje pa stimulativno vpliva tudi na živčevje, živčno — mišični sistem, prebavila in druge organe.
Kolesarjenje pa lahko v veliki meri prispeva tudi k družabnosti, spoznavanju novih prijateljev, veselju, radosti in dobremu počutju nasploh. Zaradi množičnega kolesarjenja se vedno bolj uveljavlja kolesarska turisti-ka. To pomeni, da lahko vsaka družina poveže kolesarjenje s prijetnim izletom v naravo.
Vedeti moramo, da je tek lahko kondicijska in motorična osnova za veliko večino športnih panog, saj brez teka ni fizične kondicije in optimalnega razvoja notranjih organov (srca, ožilja, dihal).
Zato ni smučanja, nogometa, košarke, odbojke in drugih panog brez teka. Tekači so tako vsestransko pripravljeni, da nikdar nimajo težav s kondicijo. Mnogi se zadnja leta radi udeležujejo različnih tekaških manifestacij, krosov, atletskih občinskih sindikalnih tekmovanj. Tekači so po navadi vztrajni ljudje, še predvsem, ko se pripravljajo na razna tekmovanja.
Najbolje je teči v gozdnem okolju, upoštevajte pa nasvet: za začetek pričnite z živahno hojo, nakar po približno petih minutah pričnite lahkotno teči po gozdni poti. Ker se običajno gozdne poti vijejo med smrekami in drevjem, se spuščajo in zopet dvigajo ter vijugajo levo in desno, vam narekujejo svojevrsten ritem in tempo, vendar vi še naprej tecite lahkotno in sproščeno. Razumljivo, da vam pri tem postaja vedno topleje in da se povečuje srčni utrip, prav tako pa tudi število vdihljajev.
Po treh do petih minutah preidite v hojo in po nekaj 10 metrih ponovno pričnite teči, tokrat nekoliko hitreje in živahne-je. Po 10 minutah teka si izmerite število srčnih utripov, nakar zopet tecite.
Vadbo potem zaključite z gimnastičnimi vajami in sproščeno hojo.
V naslednjih številkah bodo objavljeni nasveti za nekatere druge športne panoge (za športne rekreativce), lahko tudi po željah bralcev.
• '	‘	Acfi V. .
Primer, vreden posnemanja
Veliko je otrok, ki si med počitnicami niso mogli privoščiti morja niti taborjenja. Pozornost do takih smo v Žalcu doživeli v Cankarjevi ulici številka ena in dva in vredna je vse pohvale.
Drago Žleričfer je namreč na dvorišču teh dveh stanovanjskih'blokov postavil šotora in v njih je trinajst otrok, starih od šest do 16 let, preživljalo 14 dni taborniškega življenja. Tudi spali so v šotorih. Zjutraj so imeli pred šotori zajtrk, ki so jim ga pripravili starši, sledilo je pospravljanje šotorov, nato pa so se vrstile razne družabne igre. Kot nagrada za pridno pospravljanje šotorov so odšli ob koncu taborjenja še na kopanje v šo-štanjski bazen.
Prav je, da se Dragu Žlendru zahvalimo za popestrene počitnice, saj je to vsekakor primer*, vreden posnemanja.
V imenu udeležencev tabora: Martin in Urška Kunstič
Popravek
V julijski številki Savinjskega občana je pri zahvali Amalije FRANCE prišlo do pomote, saj smo namesto roj. Ocvirk, zapisali Govirk. Za pomoto se opravičujemo!
ZAHVALA
Ob nepričakovani izgubi dragega očeta in dedija
FRANCA BLATNIKA,
upokojenega mizarja z Vranskega
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki ste ga spremljali na njegovi zadnji poti.
Posebna hvala gospodu Rutarju, tovarišu Dolinšku, sosedu Smrkolju, pevskemu zboru z Vranskega ter delovnim organizacijam Litostroj, KIV Vransko in OŠ Vransko.
Hčerki z družinama
Za vedno in tiho si se od nas poslovit, a ostala je globoka praznina in v srcih bolečina.
V SPOMIN
IVANU KRSNIKU
iz Trnave
Dne 20. septembra je minilo leto, od kar ne bije več tvoje srce.
Za nas pa v naših srcih ti še vedno živiš.
Prekruta je bila usoda, prekmalu je vzela moža in ljubečega atija ne bo nikoli več vrnila.
Žalujoči: žena in sinovi
ZAHVALA
Ob boleči izgubi dragega moža, ata, dedka in pradedka
FERDA ERJAVCA
iz Zabukovice
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste mu darovali cvetje in vence, nam pisno ali ustno izrazili sožalje, zahvaljujemo se vsem govornikom za izrečene besede ob slovesu ter vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti.
Žalujoči: vsi njegovi

ZAHVALA
Ob boleči izgubi dragega mož, očeta in starega očeta
JERNEJA NOVAKA
iz Šempetra 4/a
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, znancem ter sosedom za pomoč, darovano cvetje in spremstvo na njegovi zadnji
poti.
Žalujoči: žena Terezija ter sin in hčerka z družinama
Dežurstvo na vodovodu
Dežurni monter za popravilo okvar na glavnih vodih v občini Žalec: od 26. 9. do 3. 10. 1988 — Bogdan PANTNER, Polzela 209, od 3. 10. do 10. 10. 1988 — Marko DOLINAR, Griže 35, od 10. 10. do 17. 10. 1988 — Vlado ŠUPER, Vel. Pirešica 5/e, od 17. 10. do 24. 10. 1988 - Tone JAGER, Prebold 62/a, od 24. 10. do 31. 10. 1988 — Jakob OLIP, Pongrac 21 Opomba: Dežurni se nahaja v DO komunala Žalec od 12. do 12.30 le v času prostih dni (sobota, nedelja, praznik); ob delavnikih popoldne pa je doma. Sporočila lahko oddate v nabiralnik.
ZAHVALA
Ob nenadni, boleči in prerani smrti drage mame in stare mame
GRETI OCVIRK, roj. ŽOHAR,
iz Dolenje vasi 24 pri Preboldu
se iskreno zahvaljujemo vsem za izrečeno sožalje, darovano cvetje in vence ter tako številčno spremstvo na njeni zadnji poti do preranega groba.
Posebna hvala sosedom za nesebično pomoč, govorniku, pevskemu zboru, godbi na pihala in duhovniku za svečano opravljen obred.
Žalujoči: mož in sin z družino
ZAHVALA
Ob boleči izgubi moža, očeta in starega očeta
ANTONA TURKA
iz Grajske vasi
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, znancem in prijateljem za izrečeno sožalje, darovano cvetje in denar za dobrodelne namene.
Hvala duhovniku, govornikoma KS Gomilsko in TT Prebold, pevskemu zboru in godbi na pihala TT Prebold ter vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti.
Žalujoči: vsi njegovi
ZAHVALA
Ob boleči izgubi drage mame, stare mame in babice
MARIJE GROBELNIK
iz Galicije
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom in znancem za izrečeno sožalje, darovano cvetje in številčno spremstvo na njeni zadnji poti.
Posebna hvala duhovniku za opravljen obred, sosedom Ašen-berger, Križan in Vengust za vso pomoč; hvala KS Galicija in članom ZZB NOV. Iskrena hvala tudi sodelavcem doma Nine Pokorn za izkazano pomoč.
Žalujoči: vsi njeni
ZAHVALA
Ob smrti moža in očeta
LUDVIKA DOLINŠKA
(7. B. 19IB-28. 5.19BB) iz Zahomc pri Vranskem
se iskreno zahvaljujemo sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem za izraženo sožalje, darovano cvetje in dobrodelne darove.
Posebno se zahvaljujemo zdravstvenemu osebju bolnišnice Celje, duhovniku za opravljeni obred, govorniku za poslovilne besede, pevcem, lovcem in vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti.
Žalujoči: vsi njegovi
ZAHVALA
Ob mnogo preranem slovesu od našega ljubega atija in moža
PAVLA VOZLJA
iz Pernovega
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem za pomoč v težkih dneh naše žalosti, za izrečena sožalja, darovano cvetje in denarno pomoč.
Hvala zdravnikom iz Žalca za lajšanje težke bolezni. Hvala tudi GD Velika Pirešica, KS Galicija, DO Savinjski magazin, vsem društvom in družbenopolitičnim organizacijam, govornikom, duhovniku, Savinjskemu oktetu in vsem, ki ste ga spremljali na-njegovi zadnji poti.
Žalujoči: žena Anica in sinovi Boštjan, Janez, Blaž in Pavle
Prometne nezgode
Dne 12. avgusta je ob 10.50 na magistralni cesti v Črnovi voznik osebnega avtomobila LJ 540-289 Anton MRAK iz Trbovelj pričel prehitevati kolono vozil. Prednje vozilo v koloni z reg. št. CE 188-802 Mirana RAMŠAKA je medtem zavijalo v levo na dovozno cesto k stanovanjski hiši. V trčenju sta bila laže poškodovana voznik Miran Ramšak in sopotnica Terezija Ramšak, medtem ko je na vozilih nastala velika materialna škoda.
Tega dne sta ob 14.35 na lokalni cesti v Kaplji vasi trčili os. vozili CE 238-091 Sonje POVŠE in A-L-4410 Jurgena BARTHELA, nemškega državljana, pri čemer se je voznica Povšetova hudo poškodovala. Ob 15.35 pa je na lokalni cesti v Do-briši vasi voznik os. avtomobila CE 206-252 Ivan GUBERAC, star 21 let, v nepreglednem ovinku zapeljal po levem voznem pasu v trenutku, ko mu je naproti pravilno po svoji strani pripeljal voznik kolesa z motorjem Aljoša ZUPANC, 14 let Pri trčenju je padel po vozišču in se laže poškodoval.
Dne 14. avgusta je ob 13.30 na magistralni cesti v Črnovi voznik os. avtomobila CE 252-926 Dragan POPOV iz T. Velenja nenadoma zapeljal v levo in trčil v nasproti vozeče os. vozilo CE 193-493 Toma TADIČA. V čelnem trčenju sta bila voznik Popov in Luca Tadič huje poškodovana, voznik Tadič in sopotnica Dalibo-ra Tadič pa laže. Nastala pa je tudi velika materialna škoda.
Dne 18. avgusta je ob 10.20 na magistralni cesti v Veliki Pirešici voznik osebnega avtomobila CE 125-233 Vili KONČAN iz T. Velenja med vožnjo skušal pregnati oso, pri čemer je zapeljal desno v jarek in trčil v nasip. Pri tem se je voznik laže poškodoval, sopotnica Friderika KONČAN pa huje.
Dne 19. avgusta se je ob 20. uri na omenjeni cesti pripetila še ena prometna nezgoda. Voznik os. avtomobila CE 248-133, star 25 let, iz Prelske — Ivan PODPEČAN je v kraju Črnova pri zavijanju z lokalne ceste na magistralno zaprl pot vozniku oseb. avtomobila LJ 547-838 Karlu MEŽNARJU, ki je pripeljal iz T. Velenja. V trčenju sta bili sopotnici v Mežnarjevem vozilu Marija Mežnar in Ljudmila Ribič laže poškodovani, miličniki pa so tudi ugotovili, da je voznik Podpečan vozil pod vplivom alkohola.
Na nevarnost odseka magistralne ceste Arja vas—T. Velenje opozarja tudi nezgoda v Vinski gori dne 22. avgusta, ko je voznik oseb. avtomobila CE 239-925 Adolf DROFENIK, star 24 let iz Janškovega sela, zaradi vožnje pod vplivom alkohola trčil v pred seboj vozeči os. avtomobil CE 288-066 Cvete KREJAN, pri čemer se je 9-letna Nataša Krejan laže poškodovala.
Dne 23. avgusta je ob 13.50 na lokalni cesti Ložnica—Vel. Pirešica voznik oseb. avtomobila MB 273-220 Anton RAMŠAK, star 23 let, iz Mežice, začel pod vrhom klanca, pri odcepu za Gotovlje, prehitevati pred seboj vozeči osebni avtomobil, v tem pa mu je nasproti pripeljal z osebnim avtomobilom CE 147-651 Milan LESJAK, ki je sicer pričel zavirati, a je zaradi mokrega vozišča prišlo do trčenja, v katerem se je Milan LESJAK laže poškodoval, nastala pa je velika materialna škoda.
Dne 6. septembra se je ob 18.10 na Polzeli voznica kolesa z motorjem Fanika TRAUNER, 39 let, s Polzele pri vključevanju na regionalno cesto s parkirnega prostora pred blagovnico zaletela v voznika kolesa z motorjem Zvonka ZAVAŠNIKA, ki se je v trčenju laže poškodoval.
Nepravilno prehitevanje in vožnja pod vplivom alkohola sta botrovala prometni nezgodi dne 10. septembra ob 17.35 na lokalni cesti v Spodnjih Grušovljah. Voznik kolesa z motorjem Robi ROGL, star 18 let, iz Žalca je pri prehitevanju voznika kolesa z motorjem zaradi nasproti vozečega osebnega avtomobila ostro zavil v desno, izgubil oblast nad vozilom in trčil v obcestni telefonski drog in se laže po|kodoval.
Kazniva dejanja
Dne 16. avgusta je bilo v večernih urah iz nezaklenjene kolesarnice stanovanjskega bloka v Žalcu, Kidričeva 2 Dragu VRŠLJAKU ukradeno kolo z motorjem tomos avtomatik 3 MS s številko 464455, svetlo modre barve.
V	času od 15. do 17. avgusta je neznani storilec vlomil v še ne dograjeno stanovanjsko hišo na Škafarjevem hribu. Jožetu JEVŠENAKU je odnesel vrtalni stroj znamke black-decker, zelenomodre barve s številko 068089.
V	noči na 22. avgust je neznanec razbil izložbeno okno blagovnice Savinjskega magazina v Preboldu, in sicer v času, ko je potekala prireditev Žur pod Žvajgo.
Tega dne v dopoldanskem času pa je bilo vlomljeno v omare stanovalcev samskega doma Ingrada v Žalcu. Osumljenca so prijeli kasneje v T. Velenju in ga izročili preiskovalnemu sodniku, ki je zanj odredil pripor.
Med 21. in 22. uro tega dne je bilo Ivanu LORENĆAKU izpred gostišča doma upokojencev v Grižah ukradeno nezaklenjeno kolo z motorjem znamke tomos aPN — 6, rjave barve s tovarniško številko 356945.
Dne 30. avgusta so miličniki prijeli skupino, v kateri so bili 21-letni S. M., 18-letni B. P. in mladoletni T. E., vsi iz Miklavža nad Taborom. Osumljeni so. da so v času od junija do avgusta letos storili na območju naše občine vrsto kazniv,h dejanj, predvsem kraj delov motornih vozil, koles z motorji in vlomov v vozila. Ukradene predmete so miličniki vrnili oškodovancem.
Miličniki postaje milice iz Žalca in kriminalisti UNZ Celje so konec avgusta obravnavali tudi skupino, v kateri sta bila brata K. V., star 28 let in K R., star 23 let, oba iz Kasaz, in 27-letni K. S. iz Levca, ki je osumljena vrste kaznivih dejanj na območju Žalca.
Dne 3. septembra je bilo Danielu RIBIČU izpred gostišča v Kasazah ukradeno skoraj novo kolo z motorjem APN-6, sive kovinske barve.
V	času od 3. do 5. septembra je bilo vlomljeno v skladiščne prostore DO Agrine v Novem Celju. Dejanja so osumljeni 15-letni B. N , 13-letna B. M. in T. R. ter 12-letni D. J., vsi iz Žalca. Iz objekta so ukradli prehrambene artikle in pijačo.
V	tem času pa sta bila z delovišča asfaltne baze v Veliki Pirešici ukradena dva koluta žične mreže.
Dne 6. septembra je bila z delovišča Hmezad Eksport-lmporta v Žalcu ukradena kotna brusilka znamke BOSCH — CE 169.
V	noči na 8. september je bilo v Žalcu na Kidričevi in Prežihovi ulici vlomljeno v tri osebne avtomobile. Poleg povzročene škode je bil iz enega ukraden tudf avtoradio.
Dne 13. septembra je preiskovalni sodnik odredil pripor za 21-letnega S. M. iz Žalca, ki je osumljen, da je na območju Žalca storil vrsto kaznivih dejanj, predvsem goljufij in kraj motornih vozil, ki jih je na goljufiv način izvabil od oškodovancev.
DEBEVC Vili, \ j » KLEPARSTVO«
Ložnica
Iščemo kvalificirane kleparje za stavbno kleparstvo in prezračevanje.
Pokličite nas na tel. št. 714-Ž43, vsak dan od 7. do 8. ure
SAVINJSKI MAGAZIN ŽALEC

PRILOŽNOST NAKUPA TEKSTILNEGA BLAGA —
POSTELJNINA, PLETENJNE, ŠPORTNA OBLAČILA, ŽENSKA, MOŠKA IN OTROŠKA KONFEKCIJA
TUDI NA KREDIT POD UGODNIMI POGOJI
V poslovnih enotah:
—	BLAGOVNICA:	SAVINJKA
ŽALEC, ŠEMPETER, POLZELA IN PREBOLD
—	MANUFAKTURA ŽALEC
—	DOM VRANSKO
INDUSTRIJA GRADBENEGA MATERIALA GRADNJA ŽALEC
PRIKAZ SPLOŠNE UPORABNOSTI
PODPORNI ZID S
STISNJENIMI
ELEMENTI
PODPORNI ZID Z
RAZPRTIMI
ELEMENTI
odprti kamini
Latkova vas 45 b -63312 PREBOLD tel. 063 701 011 telex 335 33 yu sigrad
Elementi montažnih podpornih zidov so namenjeni za izvajanje dekorativnih in nosilnih škarp v individualni in družbeni gradnji. Montaža elementov je hitra in enostavna. Elementi so prirejeni za dva načina postavitve podpornega zidu:
- podporni zid z razprtimi elementi
-podporni zid s stisnjenimi elementi
Podporni zid s stisnjenimi elementi ima vlogo prevzemanja večjih zemeljskih pritiskov
Podporni zid z razprtimi elementi ima vlogo prevzemanja manjših zemeljskih pritiskov in nudi velike možnosti dekoracije z zelenjem po sami škarpi.
notranji kamini
Bivanje na-prostem je še prijetnejše, če je prostor lepo urejen in dopolnjen z vrtnim kaminom, klopmi, mizami, cvetličnimi koriti in ostalimi izdelki iz programa opreme za parke, kampe in vrtove.
Odprt kamin s svojo tisočletno tradicijo je pri nas vedno bolj iskan, saj nam s široko paleto oblik in možnostjo različnih finalnih obdelav dopolnjuje prostor in omogoča doživljanje lepote odprtega ognja.
I^Kik g Celje
TOZD TURISTIČNA AGENCIJA
63000 CELJE, Stanetova 2, tel. (063) 21-533, 29-270 telex: 33556 IZTOUR
VSE LETO Z VAMI IZLETNIKOVE POSLOVALNICE
IZ PESTRE PONUDBE PRIPOROČAMO:
po domovini:
1. 10.: MOSLAVINA, 1 dan, bus 7 dni RABAC, za upokojence posebna ponudba
—	cena sept. 156.000 din
—	cena okt. 118.000 din
po tujini:
30. 9.: CARIGRAD, 4 dni, bus, cena 185.000 din in 20 USD 13. 10.: POLJSKA—KRAKOW, 4 dni, bus, cena 175.000 din 15. 10.: BENETKE, 1 dan, bus cena 62.000 din
strokovni sejmi:
1. in 8. 10.: GRAŠKI VELESEJEM, 1 dan, bus. 25.000 din
I.	10.: INTERPOOL DUNAJ, 1 dan, bus, 58.000 din
27. do 28. 10: SAIE BOLOGNA, sejem gradbeništva, 2 dni, bus
II.	11.: EIMA BOLOGNA — kmetijski sejem, 2 dni, bus
programi po željah za zaključene skupine:
za sindikate, maturante, upokojence, ZZB, društva in druge zaključne skupine pripravljamo zanimive in konkurenčne programe!
PRIČELI SMO S PRODAJO SEZONSKIH SMUČARSKIH VOZOVNIC ZA GOLTE IN GOLTE-KOPE!
Poslovalnica Žalec tel.: 711-114, 713-165
nama
V NAMINIH VELEBLAGOVNICAH:
•	električno ročno orodje:
ISKRA, BLECK-DECKER, VAR-STROJ na štiri obroke brez obresti
Prvi obrok ob prevzemu blaga!
•	SEDAJ JE PRAVI ČAS ZA NAKUP OZIMNICE
v vseh naših veleblagovnicah
Veleblagovnica J 1 £	j | Žalec
Prodajni center-*- ■- ^®\	^" *- Levec
AGRI NA
blagovnico ____O -Hmezad-
ŽALEC. TEL.: (063> 713211 • PÓSLUJEMO OO 7. DO IS. URI VSAK DELAVNIK, 08 SOBOTAH OD 7. DO 13u URE
oktober
mesec blagovnice HMEZAD UGODNO IN CENEJE NA VSEH ODDELKIH BLAGOVNICE Pridite in prepričajte se!
Kuhinja na osnovni šoli Ivan Fračnik-Buč Vransko ni več ustrezala potrebam in sanitarnim predpisom. S sredstvi združene amortizacije so najprej kupili opremo, sedaj pa posodobili še objekt, v katerem bodo odslej lahko pripravljali malico in kosila za malčke iz vrtca in učence osnovne šole. Na priložnostni svečanosti ob praznovanju krajevnega praznika so pripravili prisčen kulturni program, trak pa je prerezal učenec prvega razreda Primož Krivec.	jk
Na poligonu ob Savinji so člani ZŠAM Žalec pripravili republiško tekmovanje poklicnih šoferjev. Tekmovanja se je udeležilo 78 šoferjev in 42 voznikov JLA, pomerili pa so se v znanju prometnih predpisov, motoroznanstva, samoupravljanja in v spretnostni vožnji. V ekipnem tekmovanju so bili najboljši člani ZŠAM Ljutomer, pred ZŠAM Novo mesto in ZŠAM Žalec. V prvem razredu je med posamezniki bil najboljši Igor Makoter (Ljutomer), v drugem Marcel Serec (Ljutomer) in v tretjem Mirko Štukelj (Novo mesto). Pri gasilcih pa je bil najuspešnejši Aleš Cilenšek iz Žalca.	jk
F0T0KR0NIKA
V Nami v Žalcu, kjer je nekaj let poslovala enota Beogradske banke, sedaj nudijo vse bančne usluge delavci Jugobanke. Tako bodo sedaj tisti, ki neradi obirajo stopnice v Ljubljanski banki, še zlasti pa invalidi, bančne potrebe opravili v Jugobanki, ki je pokazala razumevanje za potrebe Zalčanov jk