GLEDALIŠČE
FRIEDRICH  SCHILLER,  DON  KARLOS^
Sehilleijcv Don karlos velja danes za najboljšo nemško razsvetljensko dramo in po svoji moralni vsebini — boju zoper temo v Slovcku in družbi, ki jo v igri predstavljajo Domingo, Alba in inkvizitor — in po Pozovi strastni filantropiji, njegovih idejah o 'razsvetljenem vladarju in njegovem žrtvovanju samega sebe za osrečitev človeštva, je delo res nazoren pouk o filozofskih idejah 18. veka. Toda marsikaj v tej drami ne spada več y razsvetljenstvo. Ce je mlademu Schillerju pri njegovih prvih dramah. Razbojnikih, Fiesku iu Ko-varstvu, očitno botroval J. J. Rousseau s svojo idejo o pokvarjeni družbi in človeku vrojeni dobroti in če se z J. J. Rousseaujem, ki je po optiki 18. stoletja valjal za bližnjega sorodnika prirodnemu geniju Shakespearu, v omenjenih delih uveljavlja tudi shakespearsko oziroma .viharniško' oblikovno načelo, pomeni Don Karlos že SchilleTJevo vidno stremljenje, dokopati se ob vzorih antike in evropskega klasicizma preko romantike in viharništva do klasične podobe nemške tragedije s končnim ciljem, upodabljati človeka in njegovo usodo v brezčasni veljavnosti.
Na tej poti se je Schiller učil ob raznih vzorih, in kakor kaže prav Don Karlos, tudi ob francoski tragedie classigue: junakovo omahovanje med ljubeznijo do kraljice in političnim poslanstvom, ki mu ga nalaga marki Poza, je izrazit corneiHevski moiiv, na francoske klasicistične vzore pa kažejo tudi način vezanja prizorov v dejanja, uporaba zaupnikov in zaupnic, vloga antago-nistov kot spletkarjev in ne nazadnje zanosen, dialektično retoričen verz. Klasicistično je tu tudi že pojmovanje tragike. Ako je to v Schillerjevih zgodnjih dramah še shakespearsko — junaki si s svojO' du.šcvno dispozicijo sami, korak za korakom pripravljajo tragični pogin —, so v Don Karlosu okol-nosti za tragično gorje že tu, brž ko' se zastor dvigne, in je imto naloga teh okolnosti, spraviti junaka slej ko prej pred odločitev, ko mora v največji nesreči dokazati vso svojo tragično veiličino. V zvezi s Kantovim nravnim idealizmO'm postane junakova moralna zmaga ob njegovi fizični smrti odslej standardna oblika Schillerjeve tragike.
Na poti do klasične podobe tragedije pa so Schillerja ovirali razni spomini na razsvetljensko dramaturgijo, ki so očitni tudi v Don Karlosu. Prizorišče razsvetljenske dramatike se omejuje na družinski krog, njen cilj je prikazovanje družinskih, zasebnih nesreč, ki so posledica izprijene družbe ali jih vsaj povzroči pokvarjena miselnost. Razbojniki so nesreča Moorovih, Kovarstvo in ljubezen nesreča Millerjevih in Walterjevih. In tudi Fiesko se z umorom Fieskove žene zaključi kot družinska tragedija. Schillerjevemu klasicističnemu častihlepju pa je postal družinski krog, družinska sreča in nesreča, pretesen okvir, iskal je tragiko vzvišenega človeškega stremljenja izven družinskega okvira, na ozadju velikih svetovnozgodovinskih dogajanj, V tem obdobju, ki prične z Don Kar-losom, ga ne zadovoljuje več dramaturgija človekove osebne sreče in blaginje, marveč nravno oblikovanje in poveličevanje človekoi-^e osebnosti v boju z lastno
'¦ Uprizoritev ljubljanske Drame: režija: Slavko Jan; scena: ing. arch. Niko Matu!.
380
ouitno naravo. Y Don Karlosu se še meša staro in novo in tako je družinska in ljubezenska zgodba kot intimno dopolnilo političnemu dogajanju še preobsežno zamišljena in ustvarja tako neskladnost v drami, da nam ta zbuja v zvezi z junakom v svojih prvih dejanjih pričakovanja, ki jih poznejša ne izpolnijo. Zato mora Schiller na koncu svoje drame, 6. prizor V. dejanja, ljubimca Don Karlosa umetno dvigati v političnega heroja. V tem zadnjem dejanju se ljubezenska in družinska tragedija ob Pozi in inkvizitorju izkristalizira v politično tragedijo, kar daje pečat celotnemu delu: Don Karlos ne pade kot žrtev družinskih, dinastičnih obzirov, marveč kot žrtev naddržavne, bojevite verske idedlogije, upodobljene v velikem inkvizitorju, kateremu se mora ukloniti sam mogočni Filip II.
Kot politično' tragedijo je uprizoiril delo tudi Slavko Jan, ki je z močnimi črtami zmanjšal ljubezensko in družinsko zgodbo na potrebni minimum in s tem postavil v ospredje zgodbo markija Poze, njegovega učenca Don Karlosa in predstavnika usode, velikega ihkvizitorja.
Pri Don Karlosu se je srečal Slavko Jan z nelahkim problemom, kako na našem oidru, ki se je rodil v meščanski romantiki in doživeli svoj doslej najvišji vzpon v socialnem in psihološkem realizmu, postaviti schillerskega Schillerja, se pravi tistega, ki predstavlja v 18. stoletju nemški filozofski idealizem v čisti in dosledni podobi, kakor jo je pozneje, v 20. stoletju, dosegel samO' še nemški ekspresionizem. V svoji režiji je Slavko Jan izhajal iz načelno pravilne misli, da ima dramska klasika v svojem stremljenju, upodabljati večno človeško v člo\'eku ne glede na razne historične posebnosti, vedno neko trdno psihološko jedro, ki se da in ki ga je treba v realističnem jeziku tolmačiti sodobnemu občinstvu. Tako uprizarjajo danes v svetu in tudi pri nas zlasti Shakespeara, in to z velikim uspehom. Seveda pa je pri Shakespearu, ki vzlic svojim pogostim gotskim prividom vodno trdno stoji na zemlji, taka psihološko realistična interpretacija davnih junakov in zgodb mnogo lažja kakor pri klasicistu Schillerju in njegovih idealiziranih junakih, ki so, kako'r pravi na nekem mestu Marx Engelsu, nasproti Shakespearu samo »trobila« časovnih idej. Prav Marxovo in Engelsovo razpravljanje O' Shakespearu in Schillerju v zvezi z nemško dramo kaže, kako zelo sta si oba svetovna dramatika različna tako pO' svojem stilu kot [M) svojih moralnih vsebinah. Že izbor snovi, zlasti pa obdelava značajev je pri obeh doci'la različna. Shakespeare zgodovinskih fabul navadno spUoh ne spreminja in, kar je zanj še bolj značilnO', osebam teh fabul pušča njihove stanovske in osebne interese, s katerimi se zapletejo v svojo tragično usodo. Schiller pa spreminja historična dejstva, predvsem pa v smislu svojega nravnega idealizma spreminja interesne težnje svojih historičnih junakov kakor tudi — pogosto — njihov telesni videz. Shakespeara verjetno motiv Don Karlosa ne bi mogel zamikati, če bi se ga pa lotili, bi ga obdelal v vsej telesni resničnosti te španske »historj«, se pravi, prikazal bi Don Karlosa kot duševno in telesno bedni sad večkratnega incesta njegovih prednikov, duševno zaostalega, moralno neuravnovešenega človeka, izrazitega okrutnega sadista z rahitično deformirano lobanjo in štrlečo spodnjo čeljustjo, govorno napako in kurjimi prsmi, povešenimi rameni, suhljatimi nogami in šepajočega, se pravi, kot telesno naliko Riharda III., toda brez njegove duhovne veličine. In Filip II. bi bili pri Shakespearu približno tak, kakršen je bil po zgodovini v svojem družinskem krogu: prizadeven in skrben oče, nekak Henrik IV. Angleški, ki ga samo sinovO' patološko vedenje in njegovi dokazani stiki  s sovražniki države prisilijo,  da  ga iz  dinastičnih razlogov  da
381
pripreti v kraljevskem gradu. In po zgodovini bi Shakespeare tudi naslikal kraljico Elizabeto, ki je iz sica ljubila svojega soiproga Filipa II. in bila hkrati vzorna mačeha z vefliikim sočutjem do^ telesno in duševno skaženega pastorka. Ako je Schiller iz svojega nravnega idealizma hote napravil iz Don Karlosa kralljičinega trubadurja in razsvetljenskega političnega človekoljuba, s tem ni samo zapustil osnove zgodovine, kar je v dramatiki dovoljeno, marveč tudi realno osnovo izkustvene psihologije na ljubo moralno čustvenemu slikanju os«b, ki ima le malo realističnega jedra.
Toda kaj dviga vzlic vsemu Schillerja visoko nad Ifflanda in Kotzebua in ga dela za enakopravnega antipoda Shakespearovega? Predvsem Schillerjeva intelektualna strast, njegova sposobnost, ne slikati toliko nagnjenja v njihovi čutni podobi, marveč slikati idejo nekega nagnjenja v nezaslišani čustveni zavzetosti in nadosebni vzvišenosti, skratka to, kar pojmujemo kot »schiller-stvo«, Schiller je nedosegljiv mojster vzvišene, visokostne kretnje. Obredni stil, s katerim slika dvor Filipa II., presega po svojem dostojanstvu zgodovinski stil, v katerem se je govorilo na tem najbolj cercmonialnem dvoru vseh časov. In glavni instrument Schillerjevoga visokega stila je poleg vzvišene metaforike njegov blesteči ritmični verz. S tem jezikom se dado resno pisati samo spomenice človeštvu, prestolni govori in armadna povelja in nemara še razprava o ljubezni, naslovljena na kraljice. Vsak poskus, Scliillerjevo dikcijo psiholo-gizirati, tvega padec višine in s tem bližino meščanske moralitete ali v najboljšem primeru bližino- mellodiramatične Haupt- und Siaatsaktion. Kadarkoli sem na nemških odrih gledal Schillerja, sem občutil vedno grozljivost njegove mogočne dikcije in za njo, vzlic vsemu idealizmu, duha izrazito vojaškega naroda. Zakaj kadarkoli se Nemec celotno, totalitarno zaljubi v neko idejo, ki naj odreši svet, ga pri tem ne vodi kakor Francoza sentimentalno človekoljubje, marveč vedno nasilje nad človeško naravo, neko brutalno poenostavljanje človekovega sveta, ki je očiten v vsej nemški idealistični filozofiji, tudi v Kantovi Kritiki praktičnega razuma.
K sicer odlični, izredno preprosti in učinkoviti sceni ing. acrh. Nika Matula: v ozadju skoraj golega vrtilnega odra ogromen habsbuški grb, dvoglavi orel z groziljivimi kremplji — samo kratek pridržek: Bolj kot ta vladarski emblem bi bil v tej Schillerjevi igri na mestu emblem svete inkvizicije. Saj junakove usode v igri ne odloči Filip II., marveč sveta inkvizicija, čuvarica slepe pokorščine cerkvene ideologije, ki ne dopušča krivoverskih odklonov v podobi svobode vesti.
Med vsemi nastopajočimi sta bila še najbolj schillerska Lojze Rozman kot marki Poza in Andrej Kurent kot Don Karios, čeprav bi si zadnjega Schiller verjetno želel nekoliko bolj nasilnega in bolj trdega v dikciji in kretnjah. Lojze Potokar {Filip II.) s svojim zemeljskim realizmom verjetno ne sodi na španski dvoT. Elizabeto je igrala Slavka Glavinova, A-ojvodinjo Olivarez Mira Danilova, markize Mondekar Vida Juvanova, princeso Eboli DuŠa Poekajeva, vojvodo Alba z zelo ostrim profilom Maks Furijan, grofa Lcrmo Janez Cesar, vojvodo Ferio Anton Homar, don Rainmonda Taxis Polde Bibič, Dominga Stane Potokar, velikega inkvizitorja z zelo' učinkovito masko in igro Ivan Jerman, priorja Jože Zupan, oba paža Majda Potokarjeva in Branko Starič in častnika Dušan Škedl.
Vladimir  Kralj
382