LETO XI. - ŠTEV. 201-202 Oktober-November 1944 ANO XI. - NUM. 201-202 Octubre-Noviembre 1944 l/k ISWDTIUIM KMIÜJH jMTOCZSZJH DAVID DOKTORIČ V razburkanem morju ' življenja prodreti oko si želi tomd. ki nad nami se vzpenja, a luke rešilne le ni. Upreti tem divjim viharjem se moramo z vsemi močmi! Gor j 6 nam. gorjč nam mornarjem. Poidejo že nam moči. Stoji ob krmilu krmar in mirno on gleda v vihar, tam v dalji jelučka, on ve, da kmalu oko jo zazre. Kjer lučka, tam Kruh je življenja, v njem novih dobimo moči. tam konec bo vsega trpljenja, v njem jezus. naš Jezus živi! Na poti skoz vročo puščavo od žeje se kri nam suši. izčrpani zremo v daljavo, hladilne pa sence le ni. Omamam nikar ne sledimo, za njimi nam smrt le preži, po njih se nikar ne ozrimo, čutila varujmo laži! Pred nami naš spretni vodnik, pogumni Gospodov glasnik, k studencu nas vodi, on ve za vrelo zdravilne vode. V tem vrelu je voda življenja iz Jezusa leve strani. Kdor pije iz vrela rešenja, na veke, na veke živi. Če vražje pritiskajo sile, kaj njim da bi vdali se mi? Pa če nam še bolj bi pretile, še bolj se postavimo vsi! Saj Kruh, ki ga jemo, je hrana, ki Jezus jo sam nam deli. Kruh močnih, ta hrana izbrana, v junake nas vse utrdi. Kruh močnih! Če naša si hrana, no plaši več temna nas noč. nebeška, ti, naša si mana. daš rajsko nam zdravje in moč. PROGRAM EVHARISTIČNEGA KONGRESA: 7. okt. od 18-20 ure spoved na Avellanedi. 8. okt. ob 9.30 na AVELLANEDI maša in skupno sv. Obhajilo. Ob 11 uri nova maša. Ob 16 uri molitvena ura. 12. okt. na AVELLANEDI ob 16ti uračeščenja. Ob 16tih na PATERN ALU (Avalos 250) ura češčenja in nato spoved. 13. okt. od 21 ure spovedovanje pri sv.Rozi nato polnočnica. 14. okt. spoved od 16 h naprej na Pa- ternalu (Avalos 250). 15. okt. ob 9.30 h sv. maša (Av. del Čampo), sv. Obhajilo. Ob 10.30 nova maša. Ob 16 h slovesna procesija. Ti v Hostiji. Rešnje Telo. odprlo nam vsem si nebč, po Tebi še naše telo ' nekdaj spremenilo se bo. Atänitos vieron los apöstoles a Jesus andar sobre las aguas. Cuando se serenaron, excla-mö Pedro: "Senor, si eres Tu, mändame que vaya a Ti andando sobre las aguas“ . . . Efectivamente, Jesus invitö a Pedro, que ca-minö hacia Čl. Pero, ya cerca de Jesus, vino una ola grande; Pedro se asustö y empezö a hundirse. Jesus le alargö la mano y le dijo: "iHombre de poca le, porque has dudadol . . . (Mat 14; Marc 6; Jüan 6.) Sölo la le ofrece a la humanidad desorien-tada la ruta segura hacia la dicha temporal Y etema. Unicamente conducido por la mano de Jesus so salvarä del caos en el cual se estä hun-diendo. Venid a mi todos . . . invita Jesus Eucaristi-co. tendiendo la mano a quienes se le acer-ca*» con fe> esperanza y amor. En todos los tomplos catölicos, en todos los sagrarios, en las hostias consagrada estä esperando e invi-tändonos. Varno je stopal sv. Peter po vodi, dokler je trdno zaupal v Gospoda. Ko ga je pa visok val oplašil in je v njem klonilo zaupanje je Popustila voda pod njegovo težo. Ostro ga je Pokaral Gospod Jezus: Zakaj se bojiš, maloverni! .... Mnogi brezverni in veri sovražni očitajo Cerkvi, da ni nič storila v blagor narodov . . . "Indijo talco, ker Cerkev mrzijo in zato nočejo V-deti, kaj je velikega storila in kaj dela. Svet je obrnil oči proč od Gospoda Jezusa, nd njegovega nauka in njegove Cerkve, zato s° pogreza v propast. Kakor Petru veljajo sve-*u besede: Zakaj dvomiš, maloverni! El P. Juan Hladnik, se ausentarä de Buenos Aires para visi tar a la Colectividad yugoslava en Misiones, Paraguay y Formosa en los dias de 5 al 18 de noviembre. DUHOVNO iIVLJENJK je mesečnik. Uredništvo: P a s c o 431 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48-3361 (48-0095) Kliči od 11—13 ure in po 8 uri zvečer. Ob sredah in petkih ni doma. Uprava: Paz Soldän 4924 Telefon 59 - 6413 Reg. Prop. Intel. 155424 CERKVENI VESTNIK 8. OKT.: Maša na Avellanedi ob 9.30 za •}* Horvat Peter in •j* Kovač Ana. ob lih za •}• Franc Domjan. Pri Sv. Rozi za f Franc Kavčič Molitve na Avellanedi. 15. OKT.: Maša Na Patemalu (Av. del Čampo) Ob 9.30 za f stariše Jemec, ob 10.50 za -j* Frančiško Rojc. Pri sv. Rozi za •}• Jožef Breko ob 12 h. 22. OKT.: Na Avellanedi za f N. Tavčar. Pri sv. Rozi za f Marijo in j- Antona Jug. Molitve na Patemalu. 29. OKT.: Maša na Avellanedi. Pri sv. Rozi za f Katarino Jermol. Molitve v Novi Pompeji. 1. NOV.: Maša na Patemalu za •j- Anton Čebron. Pri sv. Rozi za f stariše in f brata Pirih. 5. NOV.: Maša na Patemalu za f stariše Vidmar. Pri sv. Rozi za f Jožefo Konič. 19. NOV.: Maša na Patemalu za j- stariše Troha in Kodrič. Molitve na Avellanedi. 26. NOV.: Maša na Avellanedi. Molitve na Patemalu. Č. g. Doktorič bo imel mašo na Avalos 250 ob 8 uri: 7. okt. za -j- Frančiško Mezgec 9. okt. za j Franca Domjan 10. okt. za | stariše Faganel 11. okt. za -j- Frančiško Vidmar 12. okt. za j- Antona Škrt (obl.) 13. okt. v dober namen (Faganel) 14. okt. za f Alojzija Lozar 18. okt. ob 8 h za f Terezijo Mandič pri sv. Rozi (oblet.) SHOD V NOVI POMPEJI 29. okt. ob 15.30 se bomo spet zbrali pri roženvenski Mariji v Novi Pompeji, kjer bomo ponovili posvetitev Srcu Marijinemu. Zato prinesite s seboj ono molitev in tudi pesmarice. Ta shod zbere vsako leto premnogo rojakov, zato boste gotovo tudi ta dan prihiteli v obilnem številu. KRŠČENI so bili na Patemalu MARIA ELENA BOŽIČ na Piiieyru CIRIL in OLGA BLAŽIČ. PRVO SVETO OBHAJILO bo 17. decembra na Patemalu. Prijavite otroke čimpreje. Na prvo sv. Obhajilo naj se pripravijo v svojih župnijah, kjer naj pristopijo k prvemu sv. Obhajilu skupaj z drugimi. 17. dec. pa bodo imeli z nami “Segunda Comuničn". Tisti, kateri no morejo iz kakih zadržkov urediti'priprave na sv. Obhajilo v lastni župniji, naj se prijavijo, da najdemo način, kako jih pripraviti. EL FESTIVAL "200" Con una cpncurrencia numerosisima se realizö el festival “200 el 10 det sept. Los suseriptords y' los amigos de nues-tra Revista, tanto yugoslavos cuanto ar-gentinos nos han demostrado sus sim-patias, proporciotiandonos gran'-alegria con su presencia y entusiasmo. El programa se prolongč algo mAs de lo gue creiamos por inconvenientes no previstos, pero eso no fue mAs gue para aumentar mAs todavia el entusiasmo de los espectadores, ya gue todos los nü-meros fueron interpretados con una per-fecciön digna de un teatro profesional. Entre los aetos contamos tambičn con alguna cintcx y algunos trozos cläsicos de mušica eslovena. Tanto las partes dramdticaš como los bailes dirigidos por la senorita Joaguina Kipf dejaron al puhlico muy encantado. En el aeto dedicado al poeta eslöVenö Simon Gregorčič cautivč a todos la pre-sentacičn y los encantadoros trajes ti- LA VIDA BSPIRITÜAL v Revista mensual 'w Direeeion: P-asca 431t „ —. U. T. 48 - 3361 y 0095 'Director:' P. Juan Hladnik AdMinistracioh": Paž Soldän 4924 U.-T. 59*6413 Suscripcion nnual $ 2.—. 1 HEMATE . . . GR AN REMATE '. . . La. Administracičn anuncia el remate del tricielo, No. 200 de lq rifa, gue el , senor, gue lo s.acč, regalč a la Revista. EstA' ya pagodo con $ 25,—. Los intero- , sados gue ofrecen mAs, manden sus ofer-tas a: La Vida EspirituaJ, Pasco 431, Capital. hasta el 1 de novjembre. VSEH MRTIV DAN sentacičn y los . I S čhTn las 'nas kliče, na čakarito. kje, sc bomo zbra- • picos como tambičn la perfeccioh en las rtov. ob 16 uri v jugoslovanski grob. declamaciones, LAstima gue fallö el ml-' crčfono sin el cual ho dieron las poesiaš el efeeto completo. Las declamadoras, preparadas por la senorita 'Itošaritd Ro-sotti, resultaron incomparables. La obra “Santa Brigida" fiič lan bitin presentada, giie entusiasmA tanto' ‘ 'al puhlico guese olvidö del tiempo. Esos muchachos de Santa Rosa: son una :xgq-t. ravilla. .,.j ... Durante el festival funcionaba la “rifd 200". |Quč satisfaccičn para los 200 pr,er miados! jY guč premios! Dos sinembar-go eran los gue mds atrayeron la aten-cičn, la “potiza", una especialidad eslo-vena de pan dulce y el "tricielo", regala de la Familia Belotti. gue llevaba el No. ”200". Na pudiendo dar la lista completa de todos gue contribuyeron a un čxito tan feliz del festival, — puos son muchisi-mos los gue contribuyeron con la propaganda y la venta de entradas, con los premios para la rifa, con cooperar en la organizacion del festival, — nos limita-mos a agradecer a los aetores de la obra "Santa Brigida", a las senoritas Joaguina Kipf, Darinka Cotič, Rosarito. Vida Kjuder, Angela Lakner, a las Hermanas Franciscanas como tambičn a Rodolfo Živec, al Coro de Hombres y a todas las senoritas, sehores y nihos gue trabajaron en preparar los aetos y pre-sentarlos con tanta satisfaccičn del puhlico. ♦ Especial agradecimiento debemos a la Familia Belotti por el tricielo, “premio 200", a la senora Trampuž por las ”po-tizas", a la Časa Zini por- una donacičn generosa en los caramelos y al senor gue le tocč el tricielo y lo ha cedido a beneficio dela Revista. | La Direccičn. NO. 201 Y 202. Esta publicacion dela Revista es döble, porgue por las multiples complica-ciones del Congreso Eugaristico y por el viaje del director se pfroviö la impo-sibilidad de publicar la Revista para los primeros dias de novieml^re. El nümero 203 saldrA lei 24 de no-viembre. Este Numero estA dedicado al Congreso Eucaristico y al Centenario del poeta P. Simon Gregorčič. Sigue la segunda parle del articulo sobre las fronteras italo-yugoeslavas. Tambičiz čstas espe-ciales circunstanciaS nos obligaron por su' 'parfe' d ampliar el presente tiraje uniendo asf dos numeros. li' 1.' rtov. ob 16 uri v jugoslovanski grob, nidii in bomo molili za naše: rajne, ki čakajo večnega vstajenja kdo ve kje, kamor nemoremo na njihove grobove. Pohitite torej vsi, kateri morete na vseh svetih ddn 1. nov. na Čakarito. Jugoslo. ' vanska grobnica leži na i diagonali . na desno ravno nasproti vhodu. POMOČILI" so se: v Temperleju EDA CIGOJ .in, JOŽE, CIGOJ, oba iz. Malovš; v Martinezu pa ELVIRA LUKEŽIČ iz Gradi-Šlcuto ih’ CVETKO GREGORIČ iz Prva-čine, : V VILLA . LURO: KARLO; BREZAVŠČEK in ANTONIA ESTRADA. f JOŽE'PdBERAJ je nepfičakčVdho" zapustil to- solzno, dolino , 14. sept. Mnogi rojaki so ga spremili na zadnji poti na čakarito! Za njim žalujeta sin Ciril in Vdova. Rajni, >c dočakal .57 let. Doma je bil iz Solkana. Po poklicu je bil mizar. ■J- Nagla smrt je, pobrala tudi 6 letnega sinčka VOVKOVIM iz Goč. ki živč v Villi Devoto. j! ■' V»'- ' t) tpvanje, paradi teerp^ izide ta številka v dvojnem obsegu/ Objavlja mnogo lepega O Gregorčiču in nadaljevanje -razprave o slovcpsko^italijanglcih mejah. Naslednja številka izide 24 novembra. ‘ * 1 2 3 - * '.I »V z'L k> i ■ - VESELICA "200" je uspela . prav, lepo. in,- je dala 650 S čistega dobička, s čimer je krit primanj-kljaj’ Duhovneg» Življetia v' preteklem letu in izredni ptjjošek števjlkej.JlOO., - Uprava so toplo zahvali vsem rojakom. kF ste sodčlč4ali/ra taki) lep uspeh . le prireditve, s katero smo Slovenci napravili izredno lep vtis na tukajšnjo javnost. Na prireditvi je bilo 'ftakiR 3Ö0 naših argentinskih pri j atelje kateri'-šobili vsi očarani nad našim petjem, oder-skimi nastopi in Vzornim rodom naših ljudi. ' K viru življenja “Jaz verjamem le tisto, kar vidim in otipam" tako trdijo mnogi, ki se smatrajo za zelo modre. Seveda ne pomislijo, da s tem sami sebe varajo. Če bi bili v svoji “neveri" dosledni, bi pač nikoli ne vzeli v roke nobene knjige in neverjeli nobenih poročil o daljnih dogodkih; prav tako bi ne zaupali radiju in stroju, niti elektriki . . . Ogromna večino vsega človeškega bitja in žitja je odvisna od zaupanja na vednost in zanesljivost drugih ljudi. Le v tem je razlika, da tisti neznani faktorji fizičnega delovanja na človeka ne stavijo nobenih moralnih zahtev, zato jih človek sprejme brez odpora in hvaležno uporablja. Ne znajo si razložiti, kako more radijski val prinesti besedo in sliko iz neznane dalje v enem trenutku. Pa jim je učinek zadosten dokaz resničnosti! Dobro vedo, da nobena stvar ne more nastati sama iz sebe in da brez Boga ni mogoče razložiti sveta in v svojem lastnem srcu čutijo glas vesti, ki nam javlja vsak čas božjo postavo, ki nam govori* kaj je prav in kaj slabo — pa se vendar skušajo izmakniti neizprosni dolžnosti, da se pred Bogom uklonijo in prisluhnejo Evangeliju, ki ga nam je prinesel Sin božji, da nam pojasni kaj je človek in kam je namenjen in kako naj živi .... Zahtevajo dokazov za resnico svete vere, a si pred njimi zatiskajo oči in ušesa, kakor razbrzdan otrok, ki se svojim skrbnim starišem upira v svojo lastno nesrečo. Sedaj, v dneh euharističnega kongresa stopa pred nas ena velikih resnic in skrivnosti naše svete vere, sveta Euharistija, Sveta Hostija v kateri je Jezus Kristus resnično pričujoč, da ga moremo obiskovati kot dobrega prijatelja in vsemogočnega Boga v naših cerkvah; da se za nas in za naše potrebe daruje pri sveti maši in da bi ga mi v svetem Obhajilu prejemali kot dušno hrano. “Kdor jč ta kruh, bo živel vekomaj. Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega ne boste imeli življenja v sebi . . . Kdor je moje meso in pije mojo kri ima življenje v sebi in jaz ga bom obudil poslednji dan, zakaj moje telo je res jed in moja kri je res pijača", tako je neizprosno ponavljal Gospod Jezus in je pri tem vstrajal tudi tedaj, ko so zmajali z glavami njegovi poslušalci, ki niso umeli, kako bi to moglo biti . . . Oni so bili prvi, ki so že Jezusu v obraz povedali svoje pomisleke, a Jezus jih je zavrnil in pojasnil, da ne bo imel v sebi božjega življenja, kdor si ga ne bo vzdrževal s pomočjo tega božjega euharističnega kruha. Prav tako, kakor usahne mladika, katera ne dobiva od trte sokov, kakor ohromi ud, kateremu rie dotoka od srca kri, prav tako bo zgubljen za večno življenje tisti, kateri v sebi ne hrani božjega življenja s prejemanjem svetega Obhajila. Tako jasne so besede Jezusove, da se skozi 1000 let ni drznil nihče tajiti resničnosti zakramenta sv. Rešnjega Telesa. In tudi danes ga nihče netaji* kateri prav pozna besede Gospodove. Kdor pa dvomi, se lahko prepriča. Saj poznamo celo vrsto euharističnih čudežev, s katerimi je Jezus dvomljivcem in nevernim na viden način pokazal svojo resnično pričujočnost. Od prvih časov krščanstva v katakombah, kjer je Jezus na izredne načine tolažil mučence, pa preko euharističnih čudežev srednjega veka, ko je z njimi potrdil dvomeče in kaznoval brezbojne jude, Id so hoteli s sveto Hostijo počenjati hudobije, pa do novejših časov, ko so bili mnogokrat tisoči vernikov priče prečudnih euharističnh pirikazni, nam zgodovina podaja dovolj potrdil za dvomljivce. Vernim pa ni treba hoditi v Breslavo, Amsterdam, Turin, Bolseno, Rim. Krakov, Brain* Ba-yenne, Ferraro, Augsburg in druga mesta, ki hranijo spomine euharističnih čudežev . . . Vernim ni treba nikamor, ker nam zadostuje beseda Jezusova, ki nam zagotavlja, da je Jezus resnično pričujoč v sveti Hostiji, da se pri sveti maši za nas daruje in da je v svetem Obhajilu hrana našim dušam .... Rekel je Jezus nevernemu Tomažu: Blagor ti, Tomaž! Ker si videl si veroval. Še bolj blagor pa tistim* kateri niso videli, pa so verovali! Zato obnovimo v naših srcih vero upanje in ljubezen nasproti Jezusu v tabernaklju. ÖBISKUJMO GA. Kadar greš mimo cerkve, spomni se, da je v njej tvoj zvesti prijatelj. Vstopi, pozdravi ga in izroči mu svoje časne in večne potrebe. Če ne vtegneš vstopiti, vsaj pozdravi ga kot prijatelja! V NEDELJO K SVETI MAŠI. Ni to zgubljen čas! Kaj pač moreš dati Bogu večjega kot zahvalno daritev kot Jezusa samega, ki se pri sv. maši zate daruje. S čem moreš zadositti za tvoje grehe, če ne z daritvijo Križanega. Kako naj bo tvoja prošnja bolj močna kot tedaj, kadar jo priporoči Gospod Jezus sam in podpiše s svojo krvjo, darovano za nas na svetem križu. Vedi, da je božja resnica: Kakršna tvoja nedelja, taka tvoja smrt. Zatorej vsako nedeljo posveti potreben čas, molitvi in sveti maši. SPREJEMAJMO GA. Kakor telo ne more ohraniti svojih moči brez telesne hrane. prav tako opeša duša brez božjega kruha, katerega nam )«s pripravil Gospod Jezus pri božji mizi. Seveda nas spominja božja beesda. da je treba dobro pomisliti, kaj je ta Kruh, ker le tistemu je v srečo, ki ga vredno prejema in v obsodbo njim, kateri se božji mizi bližajo nevredni. Največji dar božji je Jezus v sveti Hostiji. Saj ga sprejemamo v njej kot dobrega prijatelja. Saj je sv. Obhajilo kakor poljub in objem, s katerim sprejmemo v naše srce Njega, kateri bo nekoč naš sodnik in plačnik. Kdor ga sprejme z ljubečo in očiščeno dušo, kdor ga sprejme z globoko vero, s tem prejme moč za svoj življenski boj pomoč za vršitev svojih dolžnosti in zaupanje, da bo to revno zemeljsko življenje nekoč srečno dokončal. Prišel bo nekoč za vsakega izmed nas oni največji trenutek življenja, ko se bo treba posloviti od vsega, na kar smo sedaj navezani in bo stopila pred nas večnost ... In če si z vsemi silami tvoje duše navezan samo na minljive stvari, ti bo tisti trenutek nekaj strašnega, nekaj obupnega. Če pa živiš tudi za večnost, če neguješ zvesto prijateljstvo z Jezusom, tvojim Odrešenikom in bodočim sodnikom, boš mirno pogledal smrti v obraz in s smehljajem poletel v večne višave v objem ljubljenega Gospoda, ki ti bo tisti trenutek dal okusiti nagrado za zvesto vero, upanje in ljubezen, katero si izkazoval Njemu, skrito in nevidno pričujočemu v tabernaklju. Zavedite se, da je bistvo dušnega boja v tem, da skuša hudobni duh človeka razorožiti. Oddaljiti človeka od spovednice, od božje mize je prvi korak. Zadržati ga od svete maše to je druga stopnja in pristuditi mu molitev to je poslednje ... . Tako se premnogim zemljanom zgodi, da slepijo sami sebe in tako podležejo pogubnemu načrtu večnega sovražnika naše duše. Zato izrabite sedaj vsi priliko in očistite srca v dobri spovedi ter z ljubeznijo sprejmite Gospoda v srce. Naj bo ta kongres začetek obnovljenega verskega življenja, da ne bo treba nekoč, ko bo prepozno, obupati nad nepopravljivo izgubo. ko ne bo več nič pomagal izgovor: "jaz nisem vedel". Nikar torej brezbrižnosti, pa tudi ne tistega strahopetnega ozira na brezbožne zgubljence. Vsak naj ima jasno pred očmi besedo Gospodovo: "Kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz njega priznal pred mojim Očetom, ki je v nebesih ....". 12. OKT. OB 16 URI na PATERNALU (Avalos 250) — na AVELLANEDI pa na Manuel Estevez 630. ©D@i mm äopd El capitulo sexto del Evangelio de San Juan. que contiene la promesa de la Eucaristia, ha sido objeto de muchos ataques delos incredulos, pero el estudio critico terminč reconociendo la autenticidad de aquet capitulo integro y con eso la lčglca consecuencia de aceptar el misterio de la Eucaristia, aunque sobrepasa el alcance de nuestra inteligencia. Los evangelistas cuentan primero dos milagros como in-troduccion a la gran promesa de la Eucaristia: la multiplicacibn de los panes y el caminar de Jesus sobre las aguas. Con estos dos milagros quiso poner de manifiesto su poder absoluto sobre todas las cosas creadas. La gente. impresionada por la milagrosa comida que Jesus brindara el dia anterior Uegö a una conclusiön bien concreta: Proclamar a Jesus rey, pues |quien mejor para reinar que El que podla darle el pan y cuanto quiera le pidieran! . . . Jesus rechazč enčrgicamente la insinuaciön del pueblo, pero aprovechö el momento para la gran promesa. No ha venido El para dar a los pueblos el alimento para el cuerpo, ya que trabajando puede gandrselo. El ha venido para brindar el pan para las almas: su Cuerpo y su Sangre!: “Procuraos no el alimento corruptible. sino el que ha de durar por toda la eternidad .... Yo soy el pan de vida. Quien comiere de este pan vivirä eternamente; y el pan que Yo he de dar es mi čarne para que el mundo viva ... El que come mi čarne y bebe mi sangre tiene vida eterna y Yo le resuscritarč en el ultimo dia ... El que come mi čarne y bebe mi sangre en Mi permanece y Yo en 61 . . . (Juan cap 6). Tan desconcertados quedaron los oyentes con estas pala-bras que muchos opiaron por marcharse. Jesus les dejč ir sin rectificarse y dirigič la palabra tambišn a los apčstoles dicičn-doles, que tambi6n tienen libre el pašo. Pero ellos, recordando tantos hechos milagrosos y los dos acontecimientos Ultimos, pusieron en Jesus su plena confianza. aunque no pudieran formarse una idea c^ara de la Eucaristia que Jesus anunciara. En nombre detodos contesta Pedro: “Senor iadčnde iremos? Tu tienes palabras de vida eterna. Nosotros hemos creido y conocido que Tu eres Cristo Hijo de Dios". He aqui la gran promesa y la realidad acerca de la Eucaristia. Ya en el primer momento tropieza el misterio de la pre-sencia real de Jesus en la Sagrada Hostia. con la resistencia del hombre racionalista y limitado. Solo los apčstoles, bajo la evidencia de la sinceridad y del poder de Jesus, aceptan la promesa sin comprenderla. Ellos sabian que Jesus no les enga-haria y eran concientes de sus conocimientos limitados. Estamos en los dias del Congreso Eucaristico. Conviene tratar este tema para atraer a nuestros lectores, para que se acerquen en estos dias a Jesus Eucaristia, para que se renue-ve o vigorice en todos la vida divina y la seguridad de la dicha eterna. Se desconcertaron los oyentes cuando Jesus pro-meti6 la Eucaristia. iCčmo podrla dar su cuerpo y su sangre para comida y bebida? . . . Pero Jesus volvič a insistir que serä, por intermedio de este alimento, mantenida la uničn con Dios y asegurada la felicidad eterna y que abstenerse de la mesa eucaristica, de la santa Comuničn, es tanto como renunciar a la vida eterna. Tan evidentes son las palabras de Jesus que, lue-go dela primera reaccičn de los cafarnaitas (Cafar-naum — lugar dela promesa eucaristica) ya no hubo, durante mäs de mil aiios, oposicičn alguna de los fieles, viendo verificada esta promesa en la ultima Cena y comprobada con las palabras y milagros de Jesus. Durante los primeros siglos del cristianismo se reunian los creyentes en derredol de Jesus Hostia en las catacumbas; se fortalecian para el horrible mar-tirio y cualquier desprecio con el "Pan de los Fuertes". Precisamente la Eucaristia fuč lo que mäs exasperö a los persecutores de los cristianos. En los siglos siguientes documenta la gran fe en la Eucaristia el carino con el cual se guardaba la Hostia en los magnificos templos de la Edad Media. Los sagrarios son documentos marmčreos de la mišma creencia que depositaron los escritores eclesiästicos Euharistični Kongres v Ljubljani 1934. 15. okt. ob 15.30 se bomo zbrali na Pl. Congreso (Rivadavia y Parand) en los sermones y tratados y que profesaba el pueblo piadoso. Si bien es cierto que siempre hubo gente indife-rente hacia Jesus Sacrbmentado, es tambien cierto que, hasta el siglo XI, no hubo nadie que tuviera la audacia de negarlo. Hasta el mismo Lutero- padre del protestantismo, reconociö que no se pueden desauto-rizar las palabras del evangelio referentes a la Eucaristia. LAS PRUEBAS El Evangelio ha resistido vietorioso todos los ataques de los enemigos de Jesus Hostia. La vida y los milagros de Jesus convencieron a sus contemporäneos y convencen a todas las generaciones venideras que buscan sinceramente la verdad. Todos los juiciosos tienen que hacer suyas las palabras de San Agustin: "Si Jesus mismo afirma que la Hostia es su cuerpo, £ quien se atreve dudar? jBlasfemia es el sčlo pensar que Dios, Verdad Eterna, dijera una mentiral Despues de Santo Tomäs de Aquino, el espiritu mäs agudo que vič la humanidad, que todas las creencias las sometiä a un exämen rigurosisimo, no aceptando nada sin tenerlo suficientemente documen-tado, y que estudiö muy detenidamente tambien la Santa Eucaristia, ya no hay ningun espiritu profundo y sincero que pueda poner en duda la presencia real de Jesus en la Eucaristia. Sčlo los ignorante, presu-midos, vanidosos, enganados y corrompidos se atre-ven de negar esta verdad bäsica de nuestra Religičn. Pero como Jesus se dič para todos, y quiere atraer tambičn a los extraviados, brindč en abundancia pruebas palpables de la verdad de la Hostia. Llena esta la historia de milagros de Jesüs Hostia presen-ciados por grandes muchedumbres o grupos menores de iieles. He aqui algunos: En la iglesia de Santa Gudula en BRUSELAS se guardan tres hostias que han sido en 1370 objeto de un gran sacrilegio que cometieron los judios pinchan-do las hostias consagradas. Horrorizados vieron salir de ellas sangre en abundancia. En la mišma špoca sucedič un hecho parecido en Breslau (Alemania). Cč-lebre es lo que sucedič al sacerdote Enrique Otto en Walldürn (Alemania) en 1330. Fuč en la čpoca en que empezč a vacilar la firme fe en Jesus Hostia. Por eso intervino Dios con un milagro. Cuando celebraba dicho Padre la santa misa voleč el cäliz despučs de la consagracičn. Estupefacto vič el liquido derramado convertido en sangre. En medio vič a Jesus crucifi-cado rodeado de once imägenes del santo Rostro iguales a la que se ve en el pano de la Verčnica. El Padre, asustado, quiso ocultar el hecho que reden antes de morir revelö al coniesor quien encontrö, de-^ bajo dela piedra del altar, aquel corporal con la sangre fresca y con todos los detalles de las imägenes del Crucifijo y de los once Rostros divinos. Este hecho fuö luego examinado con todo rigor y lo ocurrido corroborö grandemente la fe en Jesus sacramentado. Hoy todavia se guarda en Roma aquel corporal que se expone todos los anos despues de la fiesta de. la S. Trinidad al culto püblico. El 24 de mayo 1608 se realizaba en Favemey (Besanzön), en Francia, la devociön de las 40 horas. Durante la noche estallo un incendio que incinerö todo el altar con el sagrario. Pero la custodia con la Hostia Consagaada quedö milagrosamente sostenida en el aire sin ningün apoyo. Treinta y tres horas quedö asi, pendiente en el aire, la custodia a la vista de 9000 per-sonas que acudieron para ver el milagro. El 27 de mayo, durante la consagraciön, en otro altar, bajö la custodia sola sobre el corporal. Famoso es el milagro de Bolseno, en Italia, en 1263, donde se ensangrentö el corporal mientras cele-braba misa un sacerdote que dudaba de la conversiön del pan y del vino en el Cuerpo y Sangre de Jesu-cristo. El mismo Santo Tomäs de Aquino fue encar-gado de examinar el hecho. Con aquel corporal se hizo luego una gran procesiön que resultö la primera procesiön de Corpus, proclamändose, en 1264. la fiesta de Corpus Cristi. Abundan hechos milagrosos que comprueban la presencia real de Jesus en la Eucaristia y que suce-dieron a medida que Dios lo hallo conveniente para confirmar a los vacilantes o convertir los renitentes. El ultimo no es aquel de Manzeneda, en Espaha, el 20 de abril 1905, cuando, durante la misiön, vieron todos los fieles al Niho Jesus en lugar de la custodia. Los verdaderos creyentes no necesitamos de nin-gun milagro, pues nos basta la sola palabra eterna de Jesus que se nos diö en el Santisimo Sacramento del altar para santificarnos, para alimentar nuestras almas y para consolarnos en nuestras penas. Los que vacilan en su fe pueden ir a Bolseno, Turin, Breslaw, Cracovia, Ferrara, Santarem- Bayenne, Favemey, Brainne, Amsterdam, Lourdes y otros lugares, testigos de obras maravillosas de Jesus Sacramentado. Un creyente sincero encuentra al mismo Jesus en cual-quier templo catölico y le basta la sola luz que arde delante del sagrario donde palpita el Corazön divino presente en la Hostia consagrada. |DIOS ESTA AQUI! El hombre, acostumbrado a guiarse por el testi-monio de los cinco sentidos, verifica la realidad con los ojos, oidos u otra potencia sensitiva. Es östo razo-nable en lo que se refiere a las cosas materiales, pero es un disparate, si el hombre racionalista quiere limi-tar todo lo que existe al reducido alcance de sus sentidos. Debido a tal proceder se niegan muchos a creer las verdades etemas del alma inmortal, de la vida eterna, de la Santfsima Trinidad, de Dios, de la Eucaristia . . . |Porque no lo ven- no lo creenl . . . Tampoco ven la corriente electrica, sin embargo no la niegan y la usan: no pueden seguir la marcha de las ondas radioelectricas, pero les gusta escuchar las noticias y müsica traidos tan misteriosamente; no pueden controlar los relatos sobre los hechos en paises lejanos, pero no dudan de ellos ... A cada paso demuestra el hombre su absoluta insuficiencia para verificar por su propios medios todo lo que se le pre-senta como cierto y, sinembargo, no se niega a prestar credito a los que le garantizan los hechos. EVHARISTIČNI KONGRES vabi vse rojake, da se zvesto vdeležite posebnih dejanj za Slovence in tudi skupnih dejanj. Avellaneda 7., 8. in 12. oktobra v kapeli na Manuel Estevez 630. Paternal 12. in 14. oktobra na Avalos 250. — 15. oktobra pa na1 Avda. del Čampo tri sv. maše: ob 9.30, 10 (za Jožef Štolfa) in ob 11.30 slovesna sveta maša. Spoved samo za moške pri sv. Rozi 13. okt. od 19 ure dalje. Skupna dejanja: se vrše na Av. de Mayo in 9 de Julio 12. okt. ob 10 uri otvoritev s sveto mašo ob 18 uri prvo zborovanje 13. okt. Sv. maša ob 9.30 (slovesnost otrok) in posvetitev družin ob 18 uri; zborovanje ob 23 uri se začne nočna sveta maša s sv. Obhajilom za moške. 14. okt. Maša ob 9 uri. Posvetitev domovine. ob 18 uri zborovanje. 15. okt.ob 10 uri velika sveta maša papeškega legata. Med sv. mašo bo govoril po radiju iz Vatikana Sveti Oče Pij XII, ki je bil kot kardinal Pacelli papeški legat na kongresu pred 10 leti v Buenos Airesu. Ob' 16 uri začetek slovesne procesije. Zberemo se ob 15.30 na Plaza Congreso (Rivadavia in Parand) z obema zastavama. Procesija bo šla od katedrale; mi se ji bomo pridružili na 9 de Julio. Pridite vsi na odrejeno mesto, da ne bo zmede. Po procesiji se vrši Gregorčičeva stoletnica v dvorani "Principe Jorge" (Sarmiento 1320), ki leži samo tri kvadre od mesta, kjer bo kongres zaključen. Las eternas palabras de Jesus, comprobadas por tan-tisimos milagros y apariciones eucaristicas, son prue-ba suficiente para afirmar la presencia real de Jesus en la Eucaristia. Es cierto que con la vista no lo percibimos, pero los ojos «spirituales de los creyentes firmes lo ven y el corazön lo siente. Durante su vida mortal invitö Jesus: “Venid a mi todos los que sufris y estäis agobiados, que yo os aliviarö." Millones y millones de mortales, correspondiendo a esta invitaciön, acudieron a Jesus, en el Sagrario, experimentando la verdad de estas palabras y la realidad de la presencia de Jesus . . . Donde falla la fe, no se puede ver a Jesus . . . como no se puede encender la lämpara. si no se pone en contacto con la electricidad. No Io encuentran aquellos que se buscan a si mismos. El diö el pan para el cuerpo a aquellos, que des-interesadamente, le siguieron para oir sus santas palabras, — pero se nego a hacer milagros ante la chusma llevada por vanidosa curiosidad, como ante el implo y vanidoso Herodes . . . Por la mišma razön quedan ciegos frente al misterio de la Eucaristia los pagados de si mismos, pero regresan desde el sagrario interiormente consolados y exteriormente bene-ficiados los pequenos, los pobres, los humildes, los generosos y todos aquellos que alli buscan su dicha eterna, y el reino de los Cielos. Las cosas terrenas las reciben por anadidura. Bien podria Jesus manifestar su presencia. Pero, como nuestra vida es una prueba, en la cual debemos poner de manifiesto nuestro corazön, Dios no quiere quitarnos la libertad de acciön imponiöndosenos exteriormente. Bastantes pruebas de las verdades eternas y de su presencia eucarfstica nos diö y ahora nos pide fe, confianza y grato amorl Sin verlo, sin poderle estrechar la mano- sin poner nuestros dedos en las ilagas de £1, sin doblegarnos ante la evidencia de su presencia nos beneficiaremos conforme a lo que £1 mismo dijo al incrödulo apöstol Santo Tomäs: “Bienaventurado Tomäs, por que creiste NOVO MAŠO bo daroval naš rojak Miguej Juan Viskovich, rojen v Al-turi pri Pulju, ki je bil posvečen za mašnika 23. sept. v Cördobi: Na AVELLANEDI 8 okt. ob 11 uri z asistenco č. g. Zmeta in Kisilaka. Govor bo imel č. g. Doktorič. (Man. Estevez 630). Med sveto mašo bo običajni ofer s poljubom novo-mašniškega križa in delitvijo spominskih podobic. Na PATERNALU 15. okt. ob 10.30 uri v kapeli Avda. del Čampo 1653. 1 Med sv. mašo bo ofer po našem običaju. Io que has visto. Mas bienaventurados los que creye-ren sin ver." EL LUJO DE LOS SANTUARIOS. La fe y el amor de los creyentes ha tributado siempre su culto a Jesus Sacramentado, adomändole los templos. Gente descreida y maliciosa Halla tro-piezo en el lujo de los templos . . . Digo |gente mala! Pues aunque digan, que les importa de los pobres y de los - enfermos, no les interesan en realidad ni unos ni otros ... Tal insinuacičn la rechazč ya el mismo Jesus, reprobando a Judas, traidor. escandalizado en la mišma manera sobre el derroche de aquella mujer que aplicö un ungiiento costosisimo a los pies de Jesus . . . Las personas que se escandalizan por las riquezas que rodean a Jesus Sacramentado demues-tran que no conocen el Evangelio. Pero tampoco co-nocen el corazön humano que siempre pone de mani-fiesto su sincero carino en forma humana y que a Dios tributa, lögicamente, el supremo culto a su al-cance. Si bien es cierto, que Jesus no necesita nada de parte nuestra, es tambien cierto que el hombre le demuestra sus afectos nobles rodeändolo de lo me-jor que puede dar la inteligencia- el trabajo, el arte humano. No son pues las riquezas sino el carino que las ha fabricado, lo que queremos dar a Jesus y lo que Čl mereče. En las öpocas en que la humanidad colocaba el centro de su vida junto al altar de Jesus, hubo muchas menos angustias y muchas mäs alegrias que hoy, aunque habia entonces mucho menos medios de goce y de comodidad. Hermosos santuarios son siempre el indice de la dicha de un pueblo. EL SACRIFICIO es un deber primordial dela humanidad. Negando la obediencia a nuestro Padre Eterno, del cual recibimos la vida y todo cuanto tenemos y podemos, se mereče el castigo. |Ay del pobre que sigue recargando su Conciencia, abusando de la benignidad de Dios! . . . Quizäs volverä algün dia ese hijo prödigo, ivolverä antes de que este perdido todo para siempre? ... Y iquiön pagarä su deuda? . . . He aqui a Jesus Eucaristia. En la santa misa repite su sacrificio de la cruz, para expiar nuestras deudas, para rescatar las almas del purgatorio, para apoyar nuestras suplicas, para ddr gracias a Dios por nos-otros ... No tenemos ninguna otra ofrenda que mäs dignamente pudieramos dar a Dios que la santa misa. Por esta razön es tan importante el participar en la misa. Un creyente, que asiste a misa con tales mo-tivos, —no guiado por ningün egoismo ni por vanidad. ni por costumbr.e, ni por el quö dirän—, aquel fiel verä oidas sus suplicas, mitigadas sus penas, perdo-nadas sus faltas. Recordar a los muertos, llevarles flores a la tumbas. no es mäs que renovar las heridas, si todo eso no va acompanado con los möritos de la santa misa, que es el obsequio mäs digno para los que hemos querido en vida. Unirse en la misa con Jesus, primero meditando sus ensenanzas, luego ofreciöndole el corazön, entre-gändole sus alegrias, penas y necesidades y si es posible tambiön recibiendo a Jesus en la santa Co-muniön ... He aqui el camino seguro de la dicha LA COMUNION. La felicidad completa es el privilegio de la eterni-dad. Lo esencial de aquella felicidad serä la uniön con Dios. Inconscientemente aspira el corazön humano a aquella uniön; pues toda aquella sed de dicha, tan ansiosa y erroneamente buscada muchas veces en las ilusiones pasajeras- se v'erän cumplidas tan solo en la uniön eterna con Dios . . . alcanzada por las almas puras, que no se han perdido deslumbradas por los engänosos goces materiales. Jesus tuvo en cuenta toda la debilidad humana, por eso nos brindö en la Santa Eucaristia a su propio cuerpo como alimento de las almas, para dar en la Comuniön la fuerza para el rudo combate contra la sensualidad y los enganos del demonio. Como la vid recibe la savia de su raiz, como un miembro del cuerpo se alimenta con la sangre que le viene del corazön, asi se mantiene la vida divina en las almas por inter-medio de la uniön con Jesus, realizada por la Comuniön. Jesus mismo lo asegura: “Yo soy la vid, vosotros los sarmientos. El que estä en Mi y Yo en öl este lleva mucho fruto, por que sin Mi nada podeis hacer". Quien lo recibe con frecuencia, y lo recibe tambien como el viätico para la muerte encontrarä en aquel instante, tan amargo para la gente frivola, gran tranquilidad y luego un juez benigno, el mismo Jesus a quien tantas veces en la vida diö en la Comuniön el beso de amor. MUCHOS REHUYEN LA CONFESION Y LA COMUNION. iPor quö serä? ... Es, porque no entreven la estrategia de nuestro eterno enemigo que busca como “desarmar a sus victimas". Aquella alma que vive uni-da con Jesus es una fortaleza que el demonio no puede conquistar. Alejar pues las almas de Jesus, ale-jarlas de la Comuniön, de la misa y de la oraciön es lo que pretende el demonio de todos modos. Debido a aquellas maquinaciones infernales hay tantas almas quepierden su orientaciön y bajo el pretexto de “ser esclarecidos, progresistas, de no querer ser anticua-dos . . . "se alejan de la fuente de la verdadera dicha y del verdadero camino que, indica la Eucaristia. Cuidado pues con aquella mentalidad profana que a tantas almas lleva por el camino de la indife-rencia para con Jesu Hostia, para con la misa y para con todo lo que debe santificar nuestra vida priva-da y publica. Sin el sol muere toda la vegataciön. Sin Jesus Eucaristia se pierden las almas en las tinieblas eternas. Por eso invita el Congreso Eucaristico a todos para que tomemos en serio, y por nuestro bien, la invitaciön de Jesus sacramentado: “Venid a Mi todos los que sufris y Yo os aliviare y comprobaröis que es suave mi yugo y liviana mi carga". Euharistični Kongres v Ljubljani 1934. NEKAJ ZA STARKE OB ČASU DOZORENJA BI SLUŽILA NASLEDNJA NAVODILA: Poštena deklica ne išče lahkomišljenega stika in občevanja z osebami drugega spola, ker so ji modri odgojitelji dopovedali, da bi v takih okoliščinah kmalu izgubila dobro ime, sramežljivost in tudi poštenje. Kot nepošteno, grešno ter tudi po pravilih olike nedopustno se smatra vsako prezaupljivo razmerje med mladenko in mladeničem, če ni zraven teh-le pogojev: Resnega namena, stopiti v zakon z dotično osebo; upanja, da se bo mogel zakon res skleniti, in sicer kmalu, tekom nekaterih mesecev. Samo tedaj, če so ti pogoji dani, potem ima to razmerje nekaj upravičenosti, ako je sicer odstranjena vsaka nevarnost in bližnja priložnost za grešnost. Predvsem pa: Bog mora biti prvi v srcu! Drugače so pa dolžni starši, ki naj bodo o vsem poučeni, vsa znanja preprečiti ali razdreti. Naj navedem v podkrepitev tem besedam sodbo izkušenega moža Leonarda Portomavriškega, ki naj bi si jo dobro zapomnili vsi vzgojitelji: “V začetku se zdi, da so take brezsmotrene ljubavnosti mladih ljudi neoporečne (pa žal največkrat niso), počasi pa postanejo gotovo grešne. Začne se navadno s prijaznimi pogledi, z raznimi šalami in igrami. Zabava postane kmalu strast, strast pa pahne v brezdno pokončanja in pogube.” — ‘‘Res, koliko nesrečnih mladih ljudi dobi satan na ta način!” — piše sv. Alfonz. še celo za ženina in nevesto je po pravilih olike nedostojno in nedopustno (grešno pa, v kolikor je bližnja priložnost), če bi iskala samotnih shajališč. Vzgojitelji, starši ne morejo imeti mirne vesti, če bi pustili svojo hčer, da bi se na skrivnem shajala z moškim, četudi je njen ženin. Starši morajo biti modre j ši od mladih. Kaj naj rečemo šele o takih, ki ve-doma puste svoje otroke v nevarnosti ali pa pošiljajo hčer celo v past! O nevarnosti plesne zabave za nedolžnost se več- E1 grupo “Cuentos del bosque": en el festival "200" Gospodične: Štoka; Zavrtanik. Vidmar, Pečenko, Turk, Giacomelli in Bevčič. WPv> » krat sliši in govori. Ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič piše o plesu: ‘1 Posebno bogat vir nečistosti so plesi. Plesalci radi nespodobno govore. Mesenost se vnema, ko se mladenič in mladenka pripravita za ples . . . Nevarnost raste, ako traja ples pozno v noč . . ., ako je mladenka bolj gizdava, morda celo manj sramežljivo oblečena, ako je kri razgreta od vina in plesa, ako je glava zmešana od pijače in godbe. Plesavci pozabijo na Boga, na vest, na poštenost ...” Ako bi bilo neizogibno, da bi v izrednih okoliščinah morala mladenka na ples, bi bila dolžnost matere, da je navzoča in da jo pospremi pravočasno domov. Dobra mladenka je nezaupljiva, modra in previdna, varstva pa išče pri Bogu in v begu. Vera ji da moč, da je nepremagljiva. Vzgojiteljem pa velja prav posebno znano opozorilo iz samovzgoje: Odlično varstvo zoper moč skušnjave in zper nevarnost zunanjega sveta je v tem, da sami premagujete vsako mehkužnost, vsako strast in vse nečedne nagone. Vaše lastno premagovanje, združeno z zgoraj navedenimi pomočki — bo zagotovo zaščitilo najlepšo čednost nežnih in doraščajočih otrok. je čistega dobička, s čimer je pokrit primanjkljaj preteklega leta in posebne izdaje štev. 200. Znaten del k dobičku jedoprinesel sre-čolov, katerega je vodila izkušena gospa Katarina Goličeva. Pridne naše mladenke so kar hitro razprodale vse srečke in vredni dobitki so ponesli veselje med množico, ki je še in še vpraševala po srečkah, katerih pa že ni bilo več. Kdo bi se mogel zahvaliti vsem plemenitim darovalcem, kateri so tako radodarno poslali dobitke. Ob enem ko izrekam vsem tistim zahvalo, pa izražam moje izredno zadoščenje nad tem, ker vidim, da jo "Duhovno Življenje" dobilo toliko zvestih in dobrih prijateljev, ki razumevate delo in potrebe te naše lepe revije. Med tem je pa imela svoje "sladko" delo tudi gospa Kerševanova, ki je pripeljala obilno zalogo slaščic. Tudi njena zaloga seje pred koncem izčrpala in tudi pustila nekaj dobička "Duhovnemu Življenju". Kaj neprijetno nalogo je moral vršiti neumorni Dolči Živec. Njemu je pač najbolj manjkalo mikrofona. Pa, saj je že izkušen v takih stvareh in je tako spretno in točno izvršil vlogo napovedovalca. Vsem imenovanim in neimenovanim, vsem darovalcem, igralcem, pevcem, prodajalkam, vsem sotrudnikom toplo zahvalo izrekam kot ravnatelj Revije. Janez Hladnik. VESELICA "200". Prireditev "Duhovnega Življenja" je vsako leto nekaj lepega. Tako lepa kot letos, pa šeni bila nobena doslej. Saj je imela takop ester program, tako umetniško izvajan in tako obilno vdeležbo, da je vsekar strmelo. Z neznatno zamudo, katero je povzročil mikrofon, katerega potem kljub vsemu nismo imeli in smo ga precej pogrešali. seje vršil program po napovedanem redu. Najprej nekaj komičnega filma, nato obehimni in prizor "Dedek praznuje". To je bilo nekaj tako srčkanega, da bi ta drobiž še in šehoteli gledati. Toda čas je hitel in nekaterim pevcem se je mudilo, ki sonas takoj nato razveselili s prav lepim venčkom naših biserov. Gregorčičeva slika se je pričela z deklamacijo Darinke Čehovinove, katera nam je podala v originalu in v lastnem prevodu poezijo "Sam" in je spravila občinstvo v gromko navdušenje. Sledila je nato skupina 8 deklet v naših narodnih nošah, katere je predstavljal Bojan Čebron. Osem izbranih poezij in slika Gregorčičevega življenja je de-filiralo pred nami. Gregorčičeva podoba ter veesli pastir na eni in slovenski dom na drugi strani pesnikove podobe, pritrjene na modrem ozadju; razkošne naše narodne noše, ena možka in 8 ženskih in tam v dalji prijetna planinska pokrajina je izvabila gledalcem vsklik začudenja. Če bi nam ne odrekel tisti nesrečni mi- krofon. bi bila ta točka gotovo najbolj ganljiva! Saj so naše mladenke tako lepo deklamirale, tako od srca govorile in tako lepo pokazale Gregorčičeve pesmi, da nebi nihče mogel bolje napraviti. Občudovali pa smo tudi lepe slike, ki jih je za to priliko naslikala Čehovinova Vanda. Nato so nastopile naše umetnice z dvojnim španskim plesom. Občinstvo je pozabilo, da je čas kratek in je gromko zahtevalo ponovitev obeh plesov kakor tudi naslednjega, katerega je vodila Darinka Goličeva. "Gospa Kumara" je bila “plato" brez primere. Tako Jožica Komeljova, ki jo bila v vlogi "Kumare" pač nedosegljiva, kakor Marica Koradinova m Anton Milost, so dokazali svoje izredno oderske zmožnosti. Med tem ko smo dobili krepak nauk. kako nekateri stariši svoje otroke s svojo nedostatno vzgojo izpridijo, smo setako od srca nasmejati, da je kaj. Pravi oderski umetniki so pa igralci "Santa Brigida". Kljub pozni uri je gledalstvo vstrajalo. Saj neboino imeli kmalu spet tako lepega dramalskega užitka, kot smo ga imeli ob tej igri iz tukajšnjega življenja, kjer seje odigravala prod nami v argentinski obleki borba med "škricom in kmetom". Vdeležba jebila kljub prometnim težavam ogromna. Saj je bilo zbranih tisoč oseb in je zato seveda tudi finančni uspeh prireditve prav razveseljiv. 650 $ POR NUESTROS DIFUNTOS tendremos la ceremonia acostumbrada el 1. DE NOVIEMBRE en la böveda yugoslava en Chacarita a las 16 horas, sita en la diagonal frente a la en.trada. Svetemu Cirilu in Metodu Moliti Gospoda sta prednike naše učila. A danes že zopet sodobna je šega: brezbožnost. Da iz domišljije se same je vera razvila, sicer občudujejo v drugih resnično pobožnost. Zanima za vero se naš preučen modroslovec, zabava sez njeno lepoto gospod leposlovec, državnik celč kot redarja bi rad jo nastavil — v državi se z nje pomočjo lažje red bi napravil. A vera, katero Ciril in Metod nas učita, je vera iskrene ljubezni, dejanj, potrpljenja in božja nam služba, dolžnost plemenita. S' to vero, ki sta tudi sama v njej zgledno živela, sta dvignila nas do vse višje prosvete stremljenja, enaki bili da bi ljudstvom, sta, prvim, hotela. DAVID DOKTORIČ: NA GORI MENIHOV. Kmalu po svoji vrnitvi iz Bagdada se je tudi Ciril umaknil na meniško goro Olimp v samoto, kjer je že več let bival njegov brat Metod. Ta gora je bila takrat pribežališče za mnoge plemenite može, ki jih je bila tista nemirna doba utrudila. V njeni samoti so iskali zavetja mnogi grški svetniki in pisatelji, skrivali so se po samostanih sredi gozdov ob njenih pobočjih bivši patriarhi in škofje, mnogi vojaški in državni dostojanstveniki, učenjaki in odličnjaki. Cvet svetosti in učenosti se je tu zbiral v želji, daj se odtrese prahu nemirnega in razkošnega Carigrada. To je bil svet za Cirila in Metoda. Tu sta se po sklepu božje Previdnosti pripravila za svoje misijonsko delovanje med Slovani. Občevanje Z odličnjaki duha, premišljevanje spisov velikih svetnikov, kakor sv. Gregorija iz Nacianca, sv. Dionizija Areopagita in sv. Teodora Studita, ki so jih takrat mnogo čitali po samostanih, jima je bila uteha, poglobitev v skrivnosti svetega Pisma vsakdanja hrana. Menihi so se splošno bavili tudi s prepisovanjem knjig in tako so nam ohranili neizmerne zaklade književnosti starih kulturnih narodov. Morda sta si tudi Ciril in Metod v tej samoti skušala sestaviti s pomočjo drugih tovarišev menihov knjižnico najvažnejših knjig, kar jima je kasneje prišlo prav. V tem mednarodnem meniškem središču se jima je duševno obzorje še bolj razširilo in duša utrdila v gorečnosti prvih krščanskih stoletij za zveličanje vseh narodov in za cerkveno edinost. Kdo ve če nista že takrat spočela načrt o pokristjanjenju Slovanov? Med menihi sta našla pripadnike najrazličnejših narodov, govorili so mnogo jezikov. Vsi so imeli že svojo književnost v lastnem jeziku. Njima je tu vstal pred duhom prijatelj Slovan. Zakaj bi njega ne pritegnili v krog teh izobraženih ljudstev? Kakšna vzvišena naloga pridobiti ta sveži, zdravi, številni narod za Boga in dvigniti ga k visoki krščanski kulturi! Ni mogoče, da taka moža, ki sta tudi svojo domovino, grško državo, iskreno ljubila, ne bi videla, kakšne nevarnosti Bizancu prete od strani Slovanov, če ostanejo pogani in barbari. Kako ne bi vedela, kaj je pomenil za Slovane nezdravi vpliv od strani njihovih zapadnih sosedov, še napol barbarskih Germanov; na drugi strani jima ni moglo ostati prikrito, kaj je pomenila mohamedanska povodenj, ki je širila vero, mnogo lažje sprejemljivo od krščanske, ki je poganom, že tako nagnjenim k poltenosti, mnogo bolj ugajala. S patriotičnega in verskega stališča sta morala spoznati nujnost; verski in domovinski razlogi so zahtevali, da se začne s smotrenim misijonskim delom med Slovani. SPLETKE V CARIGRADU. V marčni številki smo se bili ustavili pri bizantinskem Enaki bili da bi ljudstvom, sta, prvim, hotela. Zagrizenih osramoti naj brezbožcev duševnost prav dejstvo: najprva, ki nam sta pismenost spočela, ki prva nam ustanovila sta tudi književnost, apostola sta, ki luč sta nam vere prižgala in vere resnične prosvete, napredka, lepote! Mar zdaj naj bi zopet nas tema poganska obdala, da pademo zopet v barbarstvo poganske nizkote? Pogani molili malike, častili so vile. A vi? Vi molite meso in narave vse sile in misli spočete v sleparskih človeških možganih! Pa, sužnji, strastem se upreti le. manjka vam sila! In tega in vsakih verig rodove njim vdanih, trinoštva, rešiti nas, brata sta se namenila. cesarju Justinianu, ki se je v drugič polastil prestola leta 705 in potem vladal še do 711. Ža njim pride cela vrsta vladarjev, ki so se zopet bolj vtikali v cerkvene zadeve, namesto da bi se brigali za važna državna vprašanja. To je doba žalostnega divjanja proti svetim podobam. Prvi cesar, ki je smatral to za svojo najvažnejšo nalogo, ki jih je prepovedal in s tem začel to žalostno poglavje novih verskih bojev in krvavih preganjanj, je bil Leon III. (717—741). Sledil mu je nič boljši sin Konstantin V. (Kopronimos) do leta 775 in temu Leon IV (775—780). Irene (780—802), vdova prejšnjega cesarja, je bila svetim podobam prijaznejša in njene odločbe so ostale v veljavi tudi pod cesarjema Niceforom (802—811) in Mihaelom Rangabe (811—813). Preganjanja in poboji so se obnovili pod Leonom Armencem (813—820), Mihaelom Jecljavcem (820—829) in še posebno pod krutim Teofilom (829—842). Šele vdova tega, plemenita Teodora (842—856), ki je po njegovi smrti vladala za mladoletnega sina Mihaela III. Pijanca (856—867), je za vselej napravila konec tem sramotnim in krvavim prepirom radi svetih podob. Kakor smo že slišali, je bil njen zaupnik in kancelar vrli Teoktist, pokrovitelj sv. Cirila. Proti poštenemu, a strogemu Teoktistu je spletkaril sicer učeni in spretni, a nravno zelo pokvarjeni cesaričin brat Bardas. Ta nesrečni človek je dobil na mladega cesarja z najgršim zapeljevanjem k razuzdanosti in pijančevanju tako usoden vpliv, da je ta v zgodovini ostal označen s sramotnim imenom “Pijanca". Uspela sta oba skupaj s svojimi spletkami in okoli leta 855 sta dala Teoktista zapreti in umoriti. Teodora seje kmalu na to odpovedala vladi. To zarotnikom ni bilo dovolj. Leta 857 je bil» s tremi hčerami prisiljena, stopiti v samostan. Skrajno razuzdano in pohujšljivo življenje na dvoru je povzročilo nastop pobožnega patriarha Ignacija (847—858). Ker ga kljub največjemu pritisku niso mogli pripraviti do prostovoljnega odstopa, je Bardas s pomočjo Ignaciju nepri- Coro de “El Hogar Esloveno" — Moški zbor Slovenskega doma jazne stranke in pokvarjenega cesarja postavil svojega pa' triarha. To je bil Fotij (858—867), njegovo slepo orodje, učen, a ne manj ambiciozen mož, ki takrat še niti duhovnik ni bil. Predaleč bi nas zavedlo, ko bi hoteli tu opisati, kako in s kakšnimi sredstvi je Bardas začel divjati proti vsem, ki so držali z Ignacijem. Vmes je seveda posegel tudi papež, ta-krat veliki Nikolaj I., kot zagovornik Ignacijevih pravic. Ali Fotij je imel na svoji strani vso državno zaščito, dokler sta ga podpirala pijani cesar in razuzdani 'Bardas. Ko je cesar leta 867 umrl, seje pod njegovim nasled' nikom Bazilijem I. Macedoncem (867—886) Ignacij zopet povrnil na svoje mesto v Carigrad. Fotij se je pa medtem Znal prikupiti tudi novemu cesarju in po Ignacijevi smrti (877) je zavzel njegov prestol in vladal kot patriarh do leta 886. Sv. Ciril in Metod sta bila po osebnih vezeh, po sočutju in po čutu pravičnosti navezana na stranko cesarice Teodore, na Teoktista in na patriarha Ignacija, ki je bil izšel iz vrst menihov. A Ciril je bil tudi Fotijev učenec, in sicer najboljši in njemu samemu najljubši. Rimski knjižničar Anastazij po-roča, da je kljub temu Ciril odločno nastopil proti Fotiju, čeprav ga je drugače kot učenjaka visoko cenil. Večne spletke in nesrečni prepiri s svojimi ne malen' kostnimi posledicami za vero in državo, za vse javno in Zasebno življenje, so morali biti bratoma iz teh in podobnih razlogov silno neprijetni. Nam pa vsaj deloma tolmačijo, za' kaj sta se sv. Ciril in njegov brat sv. Metod tako rada umikala dvornim in mestnim zmešnjavam v samoto. CIRIL IN METOD PRI KQZARIH. Iz istih razlogov sta oba tudi rada prevzela versko in državno poslanstvo med Kozare ali Hazare. Ta narod finsko-tatarskega rodu je prebival ob vzhodni strani severnega obrežja Črnega morja. Med njimi so delovali Judje in Saraceni v tem smislu, da bi jih pridobili za svojo judovsko oziroma mohamedanska vero. Na prošnjo njih vladarja sta bila pa k njim poslana naša solunska svetnika. Ustvila sta se med potjo v Hersonu (Korzunu), kjer se je Ciril v kratkem času seznanil s hebrejskim in samari- Brooklyn, N. Y., 7. junija 1944. Častiti g. Hladnik! V Ameriškem Slovencu sem čital Vaš popis pod naslovom "Po Argentini sem in tja". Popisovali ste Čako: in pojedino pri Zalokarju ste omenili. Komaj sem čakal nadaljevanja v A. S., ker slutil sem, da mogoče bo kakšen drobec o mojem bratu, kateri se je pred osmimi leti nahajal tam. Ime naselbine mi je bilo znano, ker smo si dopisovali, to se reče, da smo si dopisovali pred osmimi leti, kmalu potem, ko se je preselil tja. Kar naenkrat pa je prenehal, kot bi odrezal in nobenegtr glasu več od njega. Zagledal sem ime, kot ime Šeška in Zalokarja in me je dvignilo od veselja, toda v oklepaju pa so stale besede, ki so me zabolele, kot more zaboleti le bratova smrt. Prosim Vas, ako imate kaj pojasnil, to se reče pojasnila kaj je povzročilo njegovo smrt. In prosil bi Vas kakšen utis je napravil na vas. Bil je še skoro otrok, ko sva se zadnjič videla. Po nekaterih osebnih stvareh sledi pozdrav od Ignaca Mušič. Nebroj sličnih primerov ie šteje naša skromna revija, kako je potom nje prišla v daljni svet žalostna, pa tudi vesela novica. A. S. (Am. Slovenec) je ponatisnil iz D. 2. pootpis urednikov po Čaku. V SOBOTO CELI DAN je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v FOTO SAVA San Martin 608 — Tel. 31-6440 — Florida 606 El Santuario de Ntra. Senora de Višarje (1700 m de altura) tanskim jezikom, da bi se med Kozari lažje postavil proti judovskim agitatorjem. Našel je tam tudi evangelij in psal-terij v “roškem" jeziku. Domneva se da je bil to gotski jezik. Tudi tega se je kmalu toliko naučil, da ga je znal čitati. Vidi se iz tega, kako je bil sv. Ciril izredno nadarjen za jezike. V bližini istega mesta je tudi po starih virih in s poizvedovanjem med prebivalci določil in našel kraj, kjer jc bil pokopan papež sv. Klement, ki je okoli leta 101 tu umrl muče-niške smrti. Del svetinj sta svetnika vzela s seboj v Carigard, med Moravane in nazadnje v Rim. Verske razgovore, ki jih je imel sv. Ciril med Kozari in jih spisal v grškem jeziku, je sv. Metod kasneje prevedel na. slovanski jezik in razdelil v osem poglavil. Ohranjeni so nam nekateri odlomki v staroslovenskem življenjepisu. (Nadalievanje) P. R. Sdenz Pena, 16. julija 1944. Častiti gospod Hladnik! Ravno se je obrnilo leto okoli, od kar ste obiskali S. Pena in nas rojake, razstresene v tem oddaljenem Chacu. Vaš obisk mi je vedno v spominu kakor tudi vsem, ki so se udeležili Vaše navzočnosti, ki je bila za vsakega pomembna. Prepričan sem, da Vaš obisk je vsem v najlepšem spominu, kajti bil ste edini do sedaj, ki ste se potrudili priti k nam v Chaco in storili tako lepo misijonsko delo. Gotovo ste v svojem potovanju tu v Chacu opazili med nami rojaki znamenje, da smo res oddaljeni ne samo distancialno ampak tudi v marsičem, da smo v tem podobni tudi v ispolnjevanju verskih dolžnosti, kar ste nam v Vaših pridigah s spodobnimi besedami pripomnili, da ne smemo pozabit niti daleč v tujini, da smo kristjani in biti ugledni ln vredni imena, da smo Slovenci. Toraj od kar sem že tukaj v Chacu je že lepa vrsta let, nismo imeli mi Slovenci, oziroma Belokrajnci, ker smo večinoma kar nas je tukaj, — tako veselih dni kakor v času vašega bivanja med nami, ker smo bili skoro vsi zbrani v radosti, petju in spominih na rojstni kraj, ali bilo je to le trenutno in kakor blisk pred nami. V obširnem opisovanju v Duh. Življenju, in Slov. listu, sem in tja po Argentini, ki ete se na vse tako podrobno in natančno spominjali, bilo nam ji zelo zanimivo. Gotovo pa še bolj za tiste, ki so malo slišali o Chacu pa še tisto slabo. V Saenz Pena smo brez posebnih novosti za omeniti, toraj kljub vsestranskemu napredku mesta, cerkev sv. Roka je še zmeraj tako majhna in v tej skromni obliki. Duhovno Življenje dobivam redno a s tem pismom Vam pošiljam en bono postal za pet pesos, na predplačila za prihodnjo leto. ki nastopi mislim z prihodnjim mesecem, a kar ostane darujem za tiskovni sklad. S tem zaključim pa še zahvalit se Vam moram za poslane Prilagam naročnino še za dva rojaka, fotografije. Iskren pozdrav. M. G. KDOR IMA KAKE POZNANE V MISIONES IN FORMOZI NÄJ SPOROČI NJIH NASLOV G. HLADNIKU. Bolo el Sol Libre / CUARTO CAPITULO Se acerca 'medianoche. Epafrodit estaba en el “kubikulum”, acostado sobre blando terciopelo, cubiertd con el mas hermoso de sus trajes. El per-fume que ungia su cuerpo se expandia a traves del rico manto, su cabeza no era ya la imagen del acusado. Todo estaba limpido, todo claro, como si se hubiera preparado para presentarse ante el emperador. El griego veia claramente que se acercaba la bora de la victoria o de la muerte. Queria vencer a morir en la magnificencia que lo acompanaba desde muchos ahos atras. Prestaba atencion por si alcanzaba a oir dela calle, las voces medio borrachas y medio alegres de los: guerreros que volverian de las tabernas. A las once se deberian presentar ante el portal de su villa. Cuando dio vuelta al reloj de arena, se enfurecio. Čada minuto lo encolerizaba mas y mas. Se acercaba el momento decisivo en que se decicliria su muerte o su victoria. Un solo minuto, una sola palabra imprudente, la imprevista orden del oficial que comandaba y cambiaba las guardias destinadas para esa noche, podia deshacer todos sus planes, desde la cima arrojarlo al abismo, de manera que muy dificilmente podria recuperar ese momento. Los minutos volaban, toda su Constitution estoica y tranquila, todo su espiritu fuerte, temblaba. Se .levanto. Tomo la oscura tunica, con un panuelo de seda se envolviö la cabeza, por sobre el, se pašo la capucha y salio del “kubikulum” al atrio. “i Ya llegan!" le murmuro Numida. Epafrodit estaba tan intranquilo que no oyö el lejano canto, la risa y los firmes pasos que se acercaban. “j Se oye ruido desde los foros!” “j No es delos foros, preclaro! Los foros desde hace mu-cho se han acallado.” Entonces tambien Epafrodit distinguiö la bulla de los alegres guerreros que venian de las tabernas. “,;Viste donde se escondieron los espias imperiales que vigilan mi villa?” “Delante del vestibulo del consejero Joanes estän sentados y dormitan.” “jMagnificol”, penso Epafrodit. “Los guerreros llegaran a mis establos sin ser vistos." En ese momento se acercaba a las puertas la risa, el griterio, los cantos, tambaleantes pasos semejantes a los de los ebrios. Alguien choco contra la puerta, que chirriö. Epafrodit y Numida distinguieron las palabras: “A este tambien lo tienen marcado.” Carcajada general. Epafrodit guino un ojo. “Este es el viejo esloveno. Representa bril lan temen te.” Poco a poco las voces sealejaron, se apagaron, una vez mas se oyeron, luego se perdieron y desaparecieron. Epafrodit y Numida fueron al jardin. El esclavo se alejo. Pero unos minutos mas tarde volvio corriendo a anun-ciar: “jSenor, los eslovenos, ya cabalgan los caballos, todos llegaron sin ser vistos!” “,-Estän preparados los barcos? ^Las armas? ^Las espa-das?” — preguntö agitado el griego. “jTodo, senor!" Se fueron por el sendero hacia el mar. Un barquichuelo, conducido por un fuerte esclavo, sc deslizaba sobre el mar. Uno mayor navegaba tras el, silen-cioso a la distancia. Cuando estaban en el Propontide, Epafrodit rezaba, en-vuelto en su negro manto: “jSenor, ayudanos, salvalo!” Los rcmeros tan diestramente hundian los remos en el mar que ni salpicaban ni hicieron el mas pequeno ruido. Como sombras ocultas se deslizaban los barcos sobre el mar tranquilo, que no se ondulaba ni se movia, como lleno de un temor cargado de espera. La estrella sobre la cupula de Santa Sofia senalaba claramente la medianoche, cuando llegaron a la orilla del jardin imperial. El barco grande se escondiö tras altos arboles; nada se movia en el. Del pequeno descmbarcaron Numida y Epafrodit. Por encima de las escaleras de mirmol surgio desde la hilera de Cipreses, una oscura sombra. El corazön de Epafrodit palpitaba. La sombra moviö una mano y tras ella fueron Epafrodit 7 Numida, por los torcidos senderos, en tre pinos, cipreses, almendros y palmeras. [Detente! jLa guardia! j No nos pcrmite seguir!” “jAdelantc!”, murmuro Epafrodit y con pašo deci-dido se dirigio hacia el palatino, que estaba como una cstatua en medio del sendero. Espiridon se achicö y se escondio tras un laurel. Cuando el palatino vio a Epafrodit, räpidamente sc diö 'vuelta y se alejo, como si a nadie hubiera visto. Espiridon se asombrö. Lo siguiö temeroso, inclino la cabeza hacia el comerciante y le dijo, con voz llena de pa-var: “Senor, tu eres un brujo!” “jLo soy, pero solo por esta noche! Las guardias estän hechizadas. j No nos ven!” Espiridon se alegrö de esto y creyö con toda el alma quc Epafrodit era un brujo. Con mas brios, se adelanto, en la scguridad deno ser descubiertos. Al mismo tiempo, se apo-derö de el un gran miedo a Epafrodit. En esos momentos, si este le dijera: “No obtendräs en paga ni un solo bizantino de oro”, no se atreveria a protestarle al brujo y trataria de llenar diligentemente todos sus deseos. Llegaron a la segunda guardia, en las puertas que se-paraban el jardin del palacio. Confusamente relucia el yelmo en la noche sin luna. Como una sombra gris brillaba la espada en las manos del guerrero. Espiridon abrio suavemente las puertas, para que no cru-jieran. El guerrero no se movio, ni levanto la espada, ni les •cerro el camino. Parecia de piedra, sin vida. Ahora Espiridon se habia atestiguado de las fuerzas dia-bolicas de Epafrodit. Temeroso de el, envalentado por la seguridad que le daban las fuerzas sobrenaturales del comerciante, condujo räpidamente a los dos por los tenebrosos corredores, por las escaleras y los oscuros descanso, por un laberinto, hasta la lil tima puerta, al puesto del carcelero. Aqui se detuvo Espiridon. “jSenor, embrujaräs al carcelero?” “jA el no puedo!" “jEstamos perdidos!” chillo el eunuco. “iAbre!”, ordenö Epafrodit. “jEstamos perdidos!", sollozö el eunuco y sc santiguo, cuando abria el candado. “Numida, jenciendc la antorcha!” Numida saco de debajo de su manto una debil luz y en-cendiö la antorcha. Espiridon sefialo con el dedo la puerta del carcelero y temblando se acurrucö tras una columna enmohecida de la pared.. “jEsperarč! jEspcrarc! jVayan solos!” Numida golpeo las puertas del carcelero. “j Abre!” “jA nadie!” “El gran Emperador dela tierra y los mares te lo ordena!" La gris čara del carcelero se ilumino tras la puerta, a la luz de la antorcha. Epafrodit se levanto el manto, de manerä que el carcelero se asombrö ante la magnificencia del pre-claro senor. “jUn gran senor eres”, se inclino el carcelero, “pero no eres el despota! j No puedo!” “jLee!” Epafrodit sacč de un canutillo de plata la firma de Jus-tiniano, sobre la cual falsificara el permiso imperial para acercarse a Orion. El carcelero Ieia mal, pero reconocio la firma de Justi' niano. Se inclino ante el pergamino y’sacö las llaves. “Para que no estes en dudas, otra prueba. ^Reconoces el anillo?” “^De la emperatriz?”, se asombrö el carcelero y volviö a inclinarse ante el anillo. Tintinearon las torcidas llaves, chillaron los candados, y chirriö la primera puerta, la segunda y la tercera. “Pero solo tu, senor; de čste” — mostro a Numida — “no esta escrito en el pergamino.’’ “Solo yo.’’, contestö Epafrodit y torno la antorcha de Numida, a quien mira significativamente. El griego se encendio de furia. Su delicado olfato no sintiö el terriblc aire que se elevaba hasta el desde la celda. Solo un pašo faltaba para el triunfo, un minuto, corto y decisivo. Sintiö que su vieja y debil mano habria levantado un cuchillo y lo habria hundido con fuerza en cualquier pecho que se opusiera a sus designios. Cuando viö a Iztok, empalideciö. Sus labios temblaban y sus ojos se humedecieron, como si fuera a llorar. Entrecho' caron las cadenas cuando Iztok volviö hacia el su mirada. La desesperaciön yacia sobre sus ojos, como una triste locura. Epafrodit estaba en medio de la celda; la antorcha tem' blaba en su diestra, las palabras no podin salir de su garganta. En ese momento, se sintiö afuera un sonido hueco, como si un cuerpo hubiese caido a tierra. Epafrodit sintiö temor, en la celda se introdujo Numida con la tunica ensangrentada. La conciencia de Iztok se aclaro, reconocio a Numida y reconocio a Epafrodit. Juntö y levanto las manos encadenadas y dijo con una voz enronquecida que parecia venir de la tumba: “jDioses! j Oh, sälvenme! j Por Cristo, vuestro dios, ayüdenme!” Cuando Numida viö a la claridad de la luz a su que-rido senor encadenado a un pesebre, con las mejillas empeo' radas y caidas, rompiö a llorar, se arraströ hasta sus pies y besö los tobillos ensangrentado, donde los cortaban las argo' llas de hierro. “Rapido, Numida!’’, ordenö Epafrodit. Si bien acostumbrado a la seda y al terciopelo, a los blandos tapices y a las perfumadas habitaciones, el griego se arrddillö sobre la suciedad, junto a Iztok. Numida sacö de entre sus ropaš un atado desenvolviö de el herramientas de hierro. Las limas crujieron y serrucharon. El sudor corria por la frente perfumada del delicado griego. Pero no se detuvo. Litnaba con premura impaciente las argollas que apretaban los tobillos y las munecas. Poco a poco saltaban las limaduras, las argollas se aflojaban. Con la fuerza de un gigante, Numida las fprzö, libre estaba el pie dcrecho, el izquierdo y tras ellos ambas manos. Iztok las levanto y moviö. Se oyeron cntrechocar a las endurecidas articulaciones. Empezaron con el cuello. La argolla no era gruesa. El tiempo volaba como un rayo. “jDejen la argolla!’’, exclamö Iztok. Toda la fuerza que se presenta en la lucha por la vida y por la muerte se despertö en Iztok. Asiö la bastante debil cadena con la cual estaba sujeto al pesebre, los dormidos nervios delaš manos se desperezaron y avivaron, se doblö su espalda, las venas del cuello se hincharon. “jNunca! [Limemos la cadena!’’, exclamö Epafrodit. Algo estallö, la debil cadena se rompiö, e Iztok salto al medio de la celda sosteniendo todavia en la mano un trozo de la cadena que le sujetaba el cuello. Las rodillas se le do-blaron y se sentö sobre el humedo suelo. Volviö Numida a buscar entre sus ropaš y le ofreciö aguardiente que traia en una vasija arabe. Iztok tembloroso la acercö a sus labios y bebiö. Recuperö todas sus fuerzas y räpidamente se levanto, sin ayuda. “jHuyamos!’’, ordenö Epafrodit y tomö la antorcha, que estaba clavada en la tierra humeda. Corriö por las tenebrosas escaleras, Iztok tras el, sosteniendo en la mano la cadena del cuello, para que no hiciera ruido. Al llegar ante las puertas del carcelero, tuvieron cui-dado de pasar sobre la laguna de sangre. Epafrodit pašo una mirada sobre el cadiver del carcelero, que yacia de espal-das con los ojos desorbitados. En el corazön estaba clavado el cuchillo de Numida. El griego se aterrorizö y huyö, de manera que se le apagö la antorcha. Cuando se acercaron al lugar donde estaba acurrucado Espiridön, Epafrodit le ordenö a este: “jCierra!” “jNo lo hare, no tenemos tiempo! jHuyamos!’’ Časi sobre los cuatro miembros, pies y manos, como un animal asustado, corria Espiridön y los conducia por los recodos y las escaleras. A Epafrodit le parecia que el camino era mas largo que antes, que los corredores eran mas estre-chos y las escaleras mas resbaladizas. Se volviö hacia el eunuco y por un segundo se asustö. “jTe equivocaste! j El camino es extrano, Espiridön!“ “j No temas, es mas escondido y mas seguro!” Entonces el camerciante viö que una pesada bolsa hun-dia la espalda de Espiridön. Habria preguntado, pero no tenia tiempo. Inmediatamente se encontraron por fuera de los muros, en el tupido bosquecillo de mirtos. Espiridön torno la antorcha, apagö la luz con la mano y la arrojö a un arbusto. “^Dönde estamos?’’, preguntö Epafrodit. Espiridön apoyö un dedo sobre la boca y con el indice senalö hacia arriba y murmurö: “Teodora”. Por un pasaje secreto los habia conducido hasta el jar-din, bajo la ventana de la mismisima emperatriz. Con cortbs y silenciosos pasos llegaron hasta el sendero conocido, a las puertas que antes habian traspasado. Cuando los viö la sombra del guerrero, se moviö y los siguiö en si-lencio. Llegaron hasta la segunda guardia, tambieft esta se moviö y fue tras ellos. Antes de que llegaron al mar sur-gieron de los oscuros arbustos otras tres sombras, que, como inconscientes y movidas por una fuerza sobrenatural se mo-vian por el sendero, siguiendo a los profugos. “jGracias a ti, Cristo, Salvador!” Pero en ese momento se oyeron unos pasos firmes, rasgo la sombra una pesada espada y por el jardin se expandiö la Vos de un oficial superior: “^Quien va? — j Detente!’’ Los descubrio el oficial inspector, que venia a revisar las guardias en una hora inesperada. De un salto, Epafrodit se puso fuera del alcance del filo de la espada. Se rasgö el aire, el golpe se perdiö. Como un relampago selevanto la gris hoja del brillante acero, para herir a Iztok, que, envuelto solo en una tunica, iba tras Ephfrodit. Pero con la mišma rapides aparecieron de la espe-Sura las sombras de los esclavos del comerciante, que habian ffegado en el barco grande, y esperaban en la ribera por si era necesaria su ayuda. Atacaron por deträs al oficial y lo derribaron. “jAl barco!” exclamö Epafrodit y arraströ a Iztok tras si, escaleleras abajo. Saltaron tambien en el Numida' y Espi' ridon. “jPartamos!” — La nave se mecio sobre las olas. El oficial caido pidiö ayuda a gritos. Los pröfugos del barco alcasaron a oir las corridas de los guardias dispersos por todo el extenso jardin. Tintinearon los aCeros, chocaron los yelmos, griterio, confusiön, chasquido y salpicar de aguas. Los cinco guardias guardias eslovenos, que no serraran el pašo a Epafrodit, y lo siguieron en la huida, quienes habian convenido desaparecer con Iztok, acudieron en ayuda de los bravos esclavos. Iztok, ya en el barco, se estremecia decoraje, deseoso de intervenir en la lucha. Los dedos de la mano derecha se le cerraban, como buscando la empunadura, pero solo encontraban el cabo de la cadena que pendia de su cuello. Todos callaban, afiebrados. Epafrodit prestaba atencion, para discernir el resultado de la lucha. Terminaron los golpes, el griterio se acallo, solo algunos quejidos llegaban de vez en vez, por sobre el mar, hasta sus oidos. “j Victoria!”, grito el primero Numida. “jRema!” ordenö severamente Epafrodit. Numida asio los remos y ayudö a un fuerte esclavo. El bote volaba como un pajaro. Cuando no se oia, ya nada, Iztok se inclino hasta la mano de Epafrodit y la llevo a sus labios. El griego sintio dos calidas gotas, que cayeron de los ojos del heroe sobre la menuda mano. “jSenor, mi deuda es infinita!” “jPague la mia!” Iztok volvio a besar su mano, callo y luego preguntö con voz temblorosa: Don de esta Irene?” Toda su alma, su corazon, toda su vida, se estremecia con estas palabras. “jSalvada, Iztok! No esta en Bizancio.” Iztok se inclino, de manera que sus inseguras rodillas to-caron el fondo del bote, y apoyö su cabeza en el blando terciopelo del regazo de Epafrodit. “jCristo te lo pague, rogare pob ti a los dioses, yo no te puedo pagar!” ‘ El griego se conmovio. Levantö con ambas manos la cabeza de Iztok. “Iztok, quiero a Irene como a una hija y la guardare para ti como una joya. No preguntes dönde esta. Porque tu corazon se olvidaria de ti e iria tras ella a la perdiciön. j Por Cristo, la abrazaras! jConfia en Epafrodit! Ella mereče el amor divino, por eso Dios la cuida.” “La cuida Dios.. Pensativo, entre confiado y dudoso, repitiö Iztok las tiltimas palabras. Todos enmudecieron. En las mejillas un profundo miste-rio, admiraciön y esperanza. Solo Numida sonreia con gran alegria y volvia sus ojos preocupados hacia el barco grande. Llegaron al embarcadero de la villa del griego. Numida miraba hacia atras, sus ojos querian atravesar la cerrada oscuridad. “Llegan”, dijo en alta voz, cuando bajaron del bote. Solo entonces se movio en el fondo de la embarcacion el acurrucado Espiridon. Los dientes le chirriaron de temor, apretaba con fuerza la bolsa con dinero contra si. “jSenor, la paga!”, fueron las primeras palabras que pronunciö. “^Como volveras? ^Por que viniste?” “Pägame, senor, pägame, despučs huire.” “^Huiras?”, se asombro Epafrodit. “No puedo volver, no me atrevo. Cuando tu librabas a Iztok de sus cadenas, yo vi a la muerte. Corri en busca del dinero que con pena habia reunido.” Apreto la bolsa contra su corazon con mayor fuerza. “Y ahora huyo, senor; pagame. Mil, dijiste, mil de oro.” “Te dare, aiin mas te d are. ^Vienes conmigo?” “j Por favor se piadoso conmigo!” “j Numida, conduce a Espiridon a la nave. Ahi te paga-ran y huiras conmigo!” En eso, se acerco el barco grande, que conducian con todas sus fuerzas los vencedores. Algunos esclavos habian caido. Los guerreros eslovenos no estaban heridos. “Fronto a los caballos!” Todos corrieron por la barranca hacia el establo. Alli los esperaban quince agiles Palatinos, eslovenos, en sus lujosos atavios de jinetes. Ventidös caballos ensillados se encabritaban y golpeaban con los cascos. Entre los soldados tambien estaba Radovan. Sobre la cabeza tema un yelmo do rado y sobre su pecho una coraza de' plata. Epafrodit sonriö gozoso y burlön al juglar, al verlo en su uniforme de jinete, esperando maltrecho y malparado. Cuando el viejito vio a Iztok, palido, en su tunica po-drida, con la cadena alrededor del cuello, volö hacia el, lo apreto contra su pecho entre sus torpes manos, de manera que la cadena golpeo contra la coraza, y balbuceo entre sollozos: “jIztok, Iztok! Mi hijito. jCuän duramente te salve!” Pasaron unos cortos minutos. La coraza del “magister peditum” cubrio a Iztok, el aguila dorada lucio sobre su pecho, dela cintura, junto a la espada, pendia un delgado collar hecho con las piedras del yelmo de Hilbudi. A pesar del momento decisivo, no lo habia olvidado. En la calle central resonaron los cascos sobre el granito, en las puertas de la ciudad Iztok, el “magister peditum”, dio la contrasena que le habian ensenado los pröfugos palatinos eslpvenos. La guardia abriö, saludö, y el grupo de jinetes empren-dio un salvaje galope, alejändose de Bizancio a la libertad. En ese momento se levantö el ancla, las velas se hin-charon, el vencedor Epafrodit navegaba sobre el ancho mar. Traducciön de DARINKA ČEHOVIN ŽENINI — NEVESTE — DRUŽINE Obrnite se na SLOVENSKO TOVARNO POHIŠTVA ŠTEFAN LIPIČ AR OUTBNBBBO 3360 y Arda. SAN MARTIN Tel. 60-3030 Recreo “EUROPA” RIO CARAPACHAY Pri domačinih v prelepem kraju. — Po ceni Prevoz s postaje Tigre tja in nazaj, odrasli $ 1.—, otroci $ 0.60. U. T. 749 - 589 — TIGRE — F00A. T.O DAVID DOKTORIČ: Simon Gregorčič Primorski Slovenci so vedno radi prepevali, že od pfimtiveka, in z raznimi važnimi dejstvi prispevali k naši splošni slovenski književnosti, kar dokazuje tudi njihovo pripadnost k tej veji velike slovanske skupnosti. Že pred največjim našim pesnikom Francetom Prešernom (1800-1849) se oglašajo med Primorci poskusi pesnikovanja, še neokretni, večinoma v načinu narodne pesmi, deloma tudi pod tujimi vplivi. Glavni zastopnik teh predhodnikov je bil Valentin Stanič (1774-1842) z Bodreža pri Kanalu, izreden mož, ki je umrl kot kanonik v Gorici. A naš največji ponos je SIMON GREGORČIČ, za Prešernom in poleg Simona Jenka (1835-1869) naš najveljavnejši slovenski pesnik sploh pred realisti in moderno. On je tudi prvi, s katerim je dala Goriška Slovencem pravega pesniškega duha. Praznujmo zato vsaj mi izseljenci, če nesrečni dom ne more, kolikor mogoče dostojno in, slovesno stoletnico njegovega rojstva! Bodi nam za vedno blagoslovljen srečni dan 15. oktobra 1844, ki ga nam je dal tam v ponižni, pozabljeni gorski vasici, na Vršnem, nič manj skromne duhovnije Svetega Duha na Libušnjem, ne daleč od Kobarida, majhnega našega trga, ki je med svetovno vojno pridobil tako nepričakovano slavo na račun italijanske armade. Ko slavimo njega, ne smemo pozabiti njegovih starišev, "pomolčko-vega" Jerneja in Katre Gabršček, preprostih kmetiških ljudi, ki se jima je rodil kot drugi otrok. Jernej je imel komaj osemnajst let, ko se je radi domačih razmer oženil. Nič posebnih ugodnosti, malo ali pa nič udobnosti ni obdajalo našega malega Simona, kakor je pač navada v takih priprostih kmečkih razmerah. Kmečka hiša, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in vendar zdravim ozračjem, nad njo podkrnski planinski svet, raj za sebe, poln skrivnosti, ki mora v prebujeni, od Boga obdarjeni duši zbuditi pesniška čustva, spodaj pod njo v globoki dolini bistra Soča, ob njej vozniki in kramarji in potniki, to je bila okolica, polna netiva za mlado domišljijo, v kateri se je kot otrok razvijal. Prva učitelja sta mu bila gorjanska dtitfiovnika, vikarja Bevk in sorodnik Anton Gregorčič. Ta je vplival tudi na šttiriše, da so leta 1855 nadarjenega dečka s planinskih pašnikov poslali v goriške šole. Tu je živel kakor večina takih kmetiških otrok, ki jim hočejo stariši in dobromisleče prijateljske duše ugladiti pot, eni misleč na ugodnejšo bodočnost, drugi morda globlje miselnosti, da narodu vzgoje kulturnih delavcev. Skozi takrat običajno normalko je prišel na gimnazijo, za katero pa ubogi otrok s kmetov še ni bil dovolj pripravljen. Prvi razred je moral ponoviti. A ta začetna nasprotnost mu je dala trdnejšo podlago, bil je dovolj prebrisane glave, in odslej je napredoval čedalje bolje. Kot drugošolec, leta 1858. je bil sprejet v nadškofijsko deško semenišče, ki je vzgojilo veliko večino goriških intelektualcev. Vodja mu je bil v tem zavodu Andrej Razpet. V šoli je izmed profesorjev nanj največ vplival kasnejši nadzornik Ivan Šolar. Ne smemo pozabiti, da je v Slovencih takrat še živahno tlelo hrepenenje po večjem narodnem prebujenju, ki je bilo v revolucionarnem letu 1848 tako živahno zaplamtelo. Še bolj sedaj morda zaradi razočaranja, ki so ga doživeli Slovenci skupaj z ostalimi slovanskimi narodi Avstrije radi reakcionarnih ukrepov mladega in nerodnega cesarja Franca Jožefa, ki so od leta 1851 dalje začeli ukinjati vse pridobljene svoboščine. V Gorici so bili meseca maja 1848 ustanovili Slavjansko bralno društvo, ki se je zavzelo za enake pravice vseh narodnosti v do takrat germanski Avstriji in zahtevalo, da se vse postave, ki se tičejo ljudstva, objavljajo tudi v njegovem jeziku in da pridejo v deželo le uradniki, ki so zmožni tudi slovenščine. Sicer radi kratke dobe ustavnega življenja temu društvu ni bilo usojeno znatneje vplivati na potek političnih dogodkov, ali vidi se, kako je bila goriška družba že takrat zavedna. Naravno, da so se v takih okoliščinah v naraščajoči slovenski mladini vzbujale sile. ki se niso več dale udušiti. Kako so morali odmevati v mladih srcih klici po združeni Sloveniji, po združitvi z ostalimi Jugoslo- SIMONU GREGORČIČI/ Na gričku zelenem ob Soči živo šumljajoči, pri hribovski cerkvi, kot jih je pobožni in vrli slovenski naš rod premnoge postavljal povsod, pri svetem Lovrencu mučencu, počiva naš slavček goriški in sniva že sen svoj poslednji nevzdramni. Iznad njegovega groba tam, med lesenimi križi in redkimi [kamni njegovih očetov in dedov, sorodnikov, kmečkih sosedov, se dviga kamnita podoba: “Naš čolnič otmimo!" Spoštljivo ta tla poljubimo, telo ki hranč nam preroka! V tem srcu iskreno čutečem, ki tu zdaj miruje pod rušo, v tem srcu nekdaj tako grenko trpečem plamtela ljubezen nad vse je globoka do množic pozabljenih, do ljudstva ponižanih, do roda stoletja zatiranih. Naj narod njegov mu vrača ljubezen z vso [dušo! Kaj zdaj bi trpelo to zlato sreč, če zrlo bi naše krvavo gorjč? Ga teška strudila je hoja. — Prešibke telesne mu sile bilč so. ko duši sledile so v sinje višine duha, ki prazni prepirčki ljudi, malenkostne svetne skrbi preveč vse težile so ga. Želel si je tukaj pokoja, prav tu, kjer v oblake se dviga strmč in štrli kakor prst kar navpik tak drznö naš Krn, naš stari gorski očak. Zelena iz rušja mu suknja je stkana, ob robu s škrlatom lepo je nabrana, ah, ta rododendron planinski, ko žametni plašč kak starinski, kako je očesu prijazno mehdk! In tamle, kjer sence zgubč se, v vijolčasti mrak spremenč se, — ob skalnatih rebrih seveda, — prav resno očnica nas gleda, očnica, ki je od neštetih cvetic vseh prelepih naših planin najdražji pozdrav in spomin. V dolini pod nami igrajo se v solncu blestečem valovi, glej. Soče prebistre se divje peneče in skozi preozke ožine bržeče, ki pesnik jo krasno opel je in s čarom skrimnosti odel je. Kako si presrečno izbral si za zadnji počitek ta krasni kotiček, kjer že kot pastirček vesel se igral si! Čeprav nad teboj visoko v vrhovih okoli viharji besneči divjajo in, kakor vragovi oholi v zakonov božjih skladovje v brezmočnem se besu zaman zaletavajo, zaman v to brezčasno skalovje naših gorä. le zaman se zaganjajo: Ne boj se in spavaj mirno in sanjaj sladkö: Naš narod, — tvoj narod, ki ti mu še v grobu molčeč si učitelj, ki ti mu prerok si goreč in voditelj, ta narod viharjem bo vsem kljuboval, ta narod ves srd bo sovražni prestal, ko Krn in ko Triglav bo trden ostal! DAVID DOKTORIČ: I ..........209 Al atardecer entre las lomas boscosas eslovenas. SLOVO OD RIFENBERGA. Pač zadnjikrat vam s tega kraja, Slov6 jemljčč, jaz govorim: Sreč mi bridka bol navdaja. Beseda skoro mi zastaja. In Bog le vč, kako trpim. Kaj pač bi težko mi ne bilo? Tu bival sem nad osem let. Tu vse se mi je prikupilo, To ljudstvo mi je drago, milo. In ljub mi je ta krasni svet. Rodila mene je planina. Očetov dom mi tam stoji; Vendär ti grički, ta dolina Se druga zdč mi domovina. Za svoje štejem vas ljudi. Ta cvetni dol, te gričke zlate Naj čuva in osreči Bog, On blagoslovi njive, trate, Vam žetve, bratve daj bogate In vas ohrani vseh nadlog. A tudi seme plemenito. Ki v srca vam sem ga sejdl. Naj zemljo najde plodovito, Z močjo nebeško — čudovito Priklij vam iz duševnih tal. Vladdr neskončne visokosti Pa rast in cvet in sad mu daj. Potem ta kraj bo dom blagosti. Bo sreče dom in dom kreposti. Potem ta kraj bo pravi raj. To želja moja je edina, — O naj nebč jo izvrši. Sedaj pa z Bogom, ti dolina. Vi starčki sivi, ti mladina. Oj z Bogom, dobro ljudstvo ti! MED NAMI ŽIVI še ena oseba, ki je bila priča slovesa Gregorčičevega, kolero je pesnik učil tudi katekizem. To jegospa Ivana Pečenko. vani in po tesnejši zvezi 7 vsemi Slovani, posebno s Čehi in Rušil Kaj čudnega, da sta se srednješolca Simon in njegov tovariš Ivan Stres marljivo učila češčine in srbohrvaščine? Stres je mlad umrl in pesnik mu je posvetil pesem "Grobni spomenik prijatelju". Splošno rodoljubno navdušenje se je Gregorčiču že takrat izlivalo v prve njegove pesmi. Ko je leta 1864 prestal zrelostni izpit z odličnim uspehom, je stal kakor vsi abiturientje pred vprašanjem: kam pa sedaj? Mikalo ga je vseučilišče in študij klasičnih ali slovanskih jezikov, a menda nič manj duhovski poklic. O takratnih slovenskih in tudi primorskih duhovnikih pravijo zgodovinski viri, da so se oni in nekateri maloštevilni plemeniti svetni možje uprli germanizaciji, ki jo je avstrijska vlada podpirala in pospeševala. Duhovščina ni pozabila gojiti materinščine in ni učila samo verskih resnic v njej, ampak je tudi v šoli zahtevala in uvajala slovenski pouk. Prav v tistem času se močno uveljavlja tudi vpliv našega velikega verskega in narodnega apostola Antona Martina Slomšeka. Tako ni nič čudnega, da se je Gregorčič, mogoče tudi z ozirom na gmotni položaj svojih domačih, odločil za vstop v bogoslovno semenišče. Že po maturi je bil poslal 13 pesmi Slovenskemu Glasniku, ki ga je izdajal Anton Janežič (1828-1869) v Celovcu. Izšle so še istega leta kot “Iskrice domoljubne". Kot bogoslovec je zraven predpisanega študija gojil še posebno latinščino in grščino. Književno se je vadil v domačem listu Slogi (1865, 1866), priobčeval pa je svoje pesmi tudi v tisku pod raznimi psevdonimi. Po novi maši, ki jo je pel 27. oktobra 1867 kot tretjeletnik na Libuš-njem, je ostal še eno leto v bogoslovju, nakar se je tudi zanj začelo življenje našega podeželskega mladega kaplana. Poslan je bil najprej v Kobarid, kjer ga je z veseljem sprejel žedobri znanec, plemeniti dekan Andrej Jekše. Bil je pa mladi Gregorčič eden tistih za vse dobro vnetih značajev, ki se ne omeje na cerkev, zakristijo in farovž. Ven je šel med ljudi, ki so ga vsi imeli prav radi. Žal je bil vse preobčutljiv in nasprotovanja so ga preveč bolela. V Kobaridu je bil še ves mlad in pogumen. Sad njegovega navdušenja sta bila tudi kobariška čitalnica in pevski zbor, ki jih je on ustanovil in vodil. V tem srečnem razpoloženju so nastale tudi številne njegove pesmi. Oglasil se je z njimi tudi v Stritarjevem Zvonu. Oporo in pobudo je našel v svojem dobrem dekanu, v notarju Ignaciju Gruntarju (1844-1922) in v sorodni pesniški duši, učiteljici Dragojili Milekovi (1850-1890) iz Ljubljane. To odlično dekle je pesnik ovekovečil v pesmih “Oj z Bogom, ti planinski svet", “Ohrani Bog te v cveti", “Pogled v nedolžno okč" in “Kropiti te ne smem". Leta 1873 je bil poslan za kaplana v Rihenberg na Vipavskem. Tu se zanj začenjajo težave. Nič več se ne čuti tako otroško srečnega ka-< kor v Kobaridu. Tudi zdravje mu prične nagajati, služba je naporna in k vsemu pride še sitnarjenje župnika Brezavščeka, s katerim se nista razumela. Nekaj časa se je še bavil z mislijo, da bi nadaljeval klasične študije in se je vpisal tudi na dunajski univerzi kot izredni slušatelj za klasične jezike. Pozneje je to misel popolnoma opustil. Kmalu je začel bolehati za srčno hibo. O božiču leta 1881 je zato stopil v začasni pokoj, ki ga je preživel v Rihenbergu, v Gorici in pri vedno mu vdanem Gruntarju v Logatcu, s katerim sta kovala načrte za izdajo njegovih pesmi. V aprilu 1882 se je naselil na Gradišču pri Prvačini in nekako v istem času mu je Gruntar založil v Ljubljani prvi zvezek Poezij. Gmotni uspeh te knjige je bil izreden. V kratkem času je bila naklada 2000 izvodov razprodana. Pesniku je pridobila tudi državno književno ustanovo. Do tega časa so bili slovenski izobraženci med seboj še precej edini. Ali odslej se njihova pota čedalje bolj ločijo. Začenjajo se ločiti duhovi v krščansko-socialno novo smer in v liberalno in konservativno staro strujo. Prva je zahtevala večjo duhovno, modroslovno in socialno poglobitev in udejstvovanje, drugim je bilo vse navdušenje za narodno in vseslovansko skupnost. Dnevno časopisje je sodilo vse pojave z vidikov političnih huje in huje nasprotujočih si taborov. Tudi Gregorčičeve Poezije, ki so bile na vsem tem sporu precej nedolžne ali vendar vse prevožen pojav v tisti pesniško revni dobi, so postale predmet obravnavanja po strankarskih stališčih. Urednik Ljubljanskega Zvona Fran Levec (1846-1916) je pesmi imenoval “zlato knjigo", Janko Pajk v Kresu pa pretirano očita Gregorčiču, da je elegični ton njegovih pesmi iz “budhističnega nagledovanja sveta". Odklanjal je Poezije tudi nepodpisani Anton Kržič v Slovencu. Pajku je ostro odgovoril Janko Kersnik (1852-1897), Kržiču pa Gregorčič sam v pesniški obliki s svojo “Obrambo" v Ljubljanskem Zvonu 1882, ki je izšla tudi v književnem ponatisu. V jeseni tega zanj burnega leta se je pesnik udeležil Jurčičeve proslave na Muljavi. Z nakupom Tominčevega posestva na Gradišču si je nakopal dolgove, iz katerih se je pa srečno rešil, ko mu je ljubljanski knjigotržec Bamberg odkupil drugo nekoliko pomnoženo a vsebinsko nepopravljeno izdajo Poezij. Izšla je z letnico 1885. Gregorčiča slavimo kot velikega pesnika, ki je v pesniškem zanosu živel bolj v oblakih nego na tleh. Zato se ni razumel na politična vremena. Mladi borbeni dr. Anton Mahnič (1850-1923) s Štanjela na Krasu je bil medtem postal idejni voditelj mlajše duhovščine, Krekov predhodnik. Neizprosen, kakor mora biti tak mlad pionir, je bil izdelal svojo, nekoliko prestrogo estetsko teorijo v "Dvanajstih večerih" (Slovenec 1884) in v njej ostro grajal Stritarja in Ljubljanski Zvon. Porabil je ob drugi izdaji Gregorčičevih Poezij priložnost, da je tudi nanje nastavil merilo svojih načel v prvem “Dodatku" k Večerom. Gregorčiča je branil Goričan dr. Hilarij Zorn, Mahnič mu je pa odgovoril z drugim "Dodatkom". Ko se je nato Gregorčič sam oglasil v Slovenskem Narodu, je izšel Mahničev tretji "Dodatek". Spor je tedaj s književnega polja zašel v politično strugo. Večina duhovščine, posebno mlajša, se je postavila na Mahničevo stran, "liberalci" pa odločno za Gregorčiča. Ko sedaj po tolikih letih gledamo nazaj, moramo priznati tudi Mahniču čast, ki mu gre, pokazal je z vsem svojim svetniškim življenjem in moškim značajem, nazadnje s svojo smrtjo, da je vedno iskreno mislil in goreče ljubil svoj narod. Ta nesporazum, ki se mu bolestno občutljivi pesnik v svoji pripro-stosti in nerazumevanju razmer ni znal izogniti, bil je pač svetu preveč odmaknjen, ga je močno potrl in bridka preiskušnja, ki ji njegov mehki značaj ni bil kos, mu je kolikor toliko vzela veselje do pesniškega dela. Odslej njegova zvezda pojema in ugaša bolj in bolj. V isto leto spada njegovo potovanje na Velehrad in v Prago. Na kupljenem posestvu na Gradišču si je medtem tudi postavil hišo in s temi stroški ne malo zopet zašel v dolgove. Po posredovanju Ivana Hribarja je našel v Tržačanu Josipu Gorjupu mecena, ki mu je 1888 založil drugi zvezek Poezij. Iskal je nato zdravja s potovanjem v Dalmacijo in Črno goro. Že leto naprej je bil pustil vikarsko službo na Gradišču in prosil za upokojitev. Telesno je bil utrujen in duševno zagrenjen. Umakniti se je hotel in iskati miru v samotarskem življenju kot kmet na svoji zemlji, čudaška poteza bolnega človeka. Leta 1901 je zares obolel in le še za silo okreval. Med to boleznijo je zložil tretji zvezek Poezij, ki mu jih je tudi Gorjup založil. Uvidel pa je sedaj pesnik sam, da življenje na Gradišču ni bilo za njega. Prodal je domačijo in se preselil v Gorico (1903). Tu je še izdelal pesniški prevod svetopisemske knjige o Jobu in jo izdal s prosto prepesnitvijo 118. psalma (Gorica 1904). Nekaj mesecev pred smrtjo, poleti 1906, je obiskal svoje prijatelje po Kranjskem. Gruntarja v Ribnici, Hribarja v Cerkljah in Aljaža. Srce mu je odpovedovalo. 16. novembra ga je med sveto mašo v njegovi hišni kapelici zadela kap, 24. novembra je izdihnil. Pokopali so ga. kakor je želel v pesmi in v oporoki pri sv. Lovrencu na Libušnjem. Mogočni Krn mu je nagrobni spomenik in bistra Soča mu v globini Šumija uspavanko. Počiva v svojem planinskem raju. Ksaver Meško je iz njegove zapuščine izdal 1908. četrti z v e-z te k Poezij. Isto leto je, v prireditvi Antona Medveda, Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala precej celoten ponatis Poezij. Isto je 1934. leta založila izbrane pesmi v Ivan Pregljevi ureditvi in leta 1938. so bile objavljene v Akademski založbi. Mladi literarni kritiki pravijo, da "pesništvo S. Gregorčiča, po- A NUEVA POMPEYA bara la Colectividad una visita para implorar la paz en, el mes de la Virgen del Rcsario el dia 29 DE OCTUBRE A LAS 15.30. Luego del Rosario y la consagra-ciön al Corazon de Maria se dara el - sermön, se cantarän las letanias y se subirä al camarin, para terminar alli con los canticos populäres. HIŠNI MOLEK Se h kraju že nagiba dan in gost kot žalni pajčolan se spušča nad dolino mrak. Noč hladna napolnjuje zrak, usmiljeno zakrije vas. ki čaka, čaka vstajenja čas . . . Po hiši vojaki postajajo, domačim, kjer morejo, vsi le nagajajo. Iz njih se ošabno norčujejo, ob njih, kjer le morejo, se spotikujejo. Mati gospodinja, kakor vedno, gre za svojim delom, ki sedaj še prav posebno njena ramena teži, — gre za svojim delom, kakor da teh tujcev ni. “Kaj? — Še vedno čakate, da se vaša vojska vrne? Kaj? — Še vedno mislite, da se naša zvezda utrne? Ne! — Zdaj mi smo gospodarji, nič več proč ne pojdemo! Vaši zdaj smo mi vladarji, mi vam ukazujemo!" Častnik tuji vstopi, sluša, kar prostak ubogi ženi pravi. Ni mu prav, poskuša, da besedo mu popravi: “Nismo le prišli ukazovati! Pač prosveto hočemo vam dati. Ker pa s silo vaši so se uprli, silo z večjo silo smo zatrli. Kaj pa hočete zdaj brez orožja? Vodstvo po naravi nam pripada. Takšna je pač volja božja, da močnejši nad šibkejšim vlada." Mati tiho le zajoče in se proč obrne. V hišo stopi stari oče, z dela se utrujen vrne. Te besede slišal je ošabne. Mirno stopi k steni, stari molek z žeblja sname, tujcem dč, napol pa kčeri: “Vi z orožjem se bahate, bratsko kri prelivate. Ali za Boga no znate, ki se mu zaman upirate. Mi res nimamo orožja takega, kot ga vi zlorabljate, a zaupamo v Boga, ki ga vi zlostavljate!" Hči ga z nemo grozo gleda, vnuki vsi ga obstopč. vseh velika polasti se zmeda, on jih pomirljivo zre: Dr. VIKTOR KJUDER: Simon Gregorčič En la segunda mitad del siglo XIX sorprendio al mundo esloveno una voz melodiosa que llegaba desde cl extremo rihcon noroeste del territorio habitado por los vugoeslavos. Todo el pueblo, desde el hombre de letras hasta el humilde campesino, se puso a escucharla. Era la voz del “ruisenor del Goriciano”, el poeta Simon Gregorčič. HIJO DE UN “PARAISO SERRANO” Este ano se cumplira el primer centenario de su naci-miento, ocurrido el 15 de octubre de 1844 en la aldea de Vrsno, situada en las laderas del majestuoso Krn, que elcva su pico hasta la respetable altura de 2.245 metros. Vrsno, a cuyos pies corre el rio Soča, de aguas cristalinas, pertenece al departamento alpino de Kobarid, mejor conocido en el mundo con el nombre italianizado de Caporetto, en el Alto Goriciano. Es una region sana, llena de sol y de rara belleza. Bajo su cielo profundamente azul, se apinan sierras cubiertas de bosques perfumados entre valles encantadores surcados por limpidos arroyos. El poeta nunca pudo olvidar ese “cuadro celestial", como el lo llamaba en su poesias, y čada vez que la vida lo alejaba de este terruno, lo atormentaba la nostal-gia, dolencia caracteristica de los hijos de aquella region. Era hi jo de padres campesinos. Gente honrada, trabaja-dora y piadosa, como la generalidad de esos montaneses de brazo fuerte y corazön bueno. Paso los primeros anos de su vida, los mas felices, pastoreando los vacunos paternos en las sierras vecinas, y del contacto diario del futuro poeta con la naturaleza, nacieron los lazos indisolubles que lo ataron a su “paraiso serrano”. HAGIA LA INVESTIDURA Cuando llegö la hora de ilustrarse, fue a Libušnje, cabe-cera -de la municipalidad. La descomunal inteligencia del precoz nino desperto la atencičn de sus maestros en la escue-la elemental. Convencieron a los padres de que Simon debia estudiar, que debian mandarlo a la ciudad para que se hiciese sacerdote, maxima ambicion de los progenitores de hijos ta-lentosos en aquellos tiempos de la aldea eslovena. Se inscri-bio, pues, en la escuela secundaria de Goricia, entrando, al cursar el segundo curso, en el seminario episcopal de dicha ciudad. Los estudios despertaron en Gregorčič un particular interes por la literatura y los idiomas, sin que por ello des-preciara las demas materias. Estudiaba con ahinco “para ase-gurarse una,' solida cultura general”. Muy temprano empezo a escribir versos en los que manifestaba un profundo amor hacia su tierra y su pueblo, y la esperanza de ver algun dia unidos y solidarios a todos los “hijos de Eslavia”. Hubierale gustado hacerse profesor, porque le atraia mucho la filologia clasica, pero cuando, joven de veinte anos, termino los estudios secundarios, no supo resistir las insis-tencias de sus educadores y no quiso disgustar a sus padres. Tres anos mas ta rde oficio su primera misa. AMOR, RENUNCIA, DOLOR Y SOLEDAD Empezo sus actividades pastorales en Kobarid, cerca de su aldea natal. Alli encontro todo lo que deseaba: sus sierras; a un pueblo que lo acogiö como hijo y hermano y le profe-Saba un profundo y sincero carino; a un superior bondadoso, el dean Jekše; a un intimo amigo, el escribano de la localidad; y, tambien, una parienta espiritual en el alma poeti ca de-la tnaestra Dragojila Milekova. En aquellos tiempos empezo a crecer y desarrollarse en el poeta su fuerza creadora. Estos dias felices, empero, no tuvieron larga duracion. Bien pronto se volvieron amargos, cuando en el corazon del joven poeta empezo a brotar el amor por Dragojila. Digno servidor de Dios, Gregorčič lu-oho contra este sentimiento, pero como poeta no pudo callar p sus poesias lo quc le atormentaba. Hacialo en metaforas y con singulär delicadeza. Cantaba a la “rosa de las montanas y sus penas solo las expresaba en “Los lamentos del pajaro enjaulado”. No hay duda de que sufria al ver su vida aprisionada por la vcstidura, pero sostuvo sin flaquear la terrible lucha interior contra el poeta que queria rebelarse contra las infranqueables barreras del sacerdocio. Esta lucha dejo en Gregorčič y en su obra literaria una huella profunda de melancolia y amargura. Trasladado a Rihemberg, en medio del solajero valle del Vipava, lleno de vinedos, el apego que le manifestaban los “vipavci” no pudo hacerle olvidar las sierras. Tampoco iba muy de acuerdo con su superior, el jefe de la vasta parroquia, peoramiento de su dolencia cardiaca, tuvo que abandonar estos planes. Despues de una pension temporal, motivada por su enfermedad, aceptči la vicaria en Gradišče, donde com-pro una chacra, anadiendo a sus actividades de sacerdote y poeta, tambien las de campesino. POETA DEL PUEBLO En aquel entonces, corria el ano 1882, apareciö en Ljubljana, la Capital de Eslovenia, el primer torno de sus Poesias. Resultö un raro exito de libreria y merccio el califi-cativo de “libro de oro” por parte del critico Levee, director de la principal revista literaria eslovena. Tres anos mas tarde, Gregorčič hizo imprimir una segunda edicion, y en los anos 1888 y 1902, respectivamente, aparecieron el segundo y el tercer tomo de sus poesias; el cuarto, y ultimo, se publico en 1908, cuando el poeta ya habia fallecido. Jamäs antes, y nunca despues, hasta ahora, hubo poeta que los eslovenos aceptaran con tanto entusiasmo como a Gregorčič. La dulzura, la suavidad de sus versos, simples pero profundos, y su semejanza con los melodiosos cantos popu- "Mi pa, otroci, za NAŠE molimo! Bog živi! - Le v njega se vsi zanesimo! Kmalu nam lepše bo solnce zasjalo, kmalu temč bo in meglo razgnalo! Ta molek naš hišni pa nas utrjuje, srce da vse lažje bolest premaguje, orožje to naše nas vse poučuje: Bolj od ošabnežev vseh je naš Jezus mo- [gočen! Kdo kot Zveličar jenaš vsemogočen? Kakor zares on od mrtvih je vstal, on nas zares zopet dvignil bo s tal!" Tujci ne ved<5, kaj t>i, zmedeni srepo v starca kot v preroka zrč. — Drug za drugim zginejo osramočeni . . . Slednjič s truščem vrata se zaprö. Skozi tiho vas širi se molitve vroče glas. slednji večji lirični sistem 19. stoletja, skuša močno lirično čustvo izraziti v brezupno okostenelem metričnem redu manirizma". Ali mi vemo tudi, da je Gregorčič eden najvažnejših členov v verigi našega književnega razvoja in da je on s svojim delom močno oplodil tudi vse tiste pesnike, o katerih isti vir pravi, da so okrog leta 1915 v našem slovstvu prevzeli inicijativo stilnega razvoja pesniki iz goriških zemelj! Gregorčič je imel pač svoje pogreške kot človek in tudi v svojem pesniškem udejstvovanju; toda njegova odlična osebnost stoji danes tako vzvišena pred nami, da obledi vse graje pred brezmejnim vplivom, ki ga je imela njegova pesem na najširše plasti našega naroda pri dviganju kulturne in politične narodne zavesti, in pred njegovim brez-dvomno velikem vplivu na ves za njim doraščajoči rod izobražencev. Simon Gregorčič je utrdil s svojo pesmijo ob meji italijanstva in nemštva, na skrajnem zapadu slovanske zemlje toliko kulturno silo, dcJ se mi vidi kot nezavzetna trdnjava, ki, če brani slovenstvo, brani z njim tudi slovanstvo. Ta zavest naj da še večji pomen našemu slavju ob stoletnici pesnikovega rojstval lares eslovenos, eran el secreto del exitu. Hijo del pueblo, Gregorač vivio como sacerdote y poeta en intimo contacto con el. Rechazando exotismos elegantes, usč en sus poesias el lenguaje liano, claro, pero rico en expresiones y melodia, del ambiente vemaculo. Asi resulto comprensible a todos, a las almas simples y a la gente instruida. Poeta del pueblo, en el mas amplio significado de la palabra, rechazo “el violin de oro, con cuerdas de plata y arco de marfil”, y pidio a la musa le entregara uno “de madera de arce’’, arbol del pais, “con tres cuerdas de voz indigena’’. En el tocaba sus melo-dias que penetraban sin dificultad, en los corazones. Por todos lados surgieron compositores que eacribicron rrmsica apropiada para los versos de Gregorčič. Hace mas de medio siglo que estas canciones se cantan en toda Eslovenia y, tambien, en muchos hogares de America, adonde las llevaron los emigrantes. LOS CRITICOS Pero en 1882 no todo el mundo en Eslovenia estuvo de acuerdo en cuanto a las poesias de Gregorčič. En algunos cir-culos eclesiästicos, de corazon estrecho y rigida doctrina, ha-llaron una fuerte oposicion. Estos criticos opinaban que algu-nas poesias no eran del todo convenientes para la juventud, y que otras demostraban un pesimismo exagerado que no deberia anidar en el alma de un sacerdote catolico. Estas criticas fueron para el impresionable Gregorčič un rudo golpe, cuyas consecuencias logra.ron mitigar solo parcialmente las acaloradas defensas de sus amigos, muchos de ellos clerigos. Muy afligido quedö Gregorčič cuando acometio contra sus poesias — aunque reconociendole “excepcionales dotes poeticas” — tambien el influyente profesor de teologia Antonio Mahnič, quien juzgaba el arte tan solo desde el punto de vista de la etica cristiana. Se originö una apasionada po-lemica, que pronto degenerö en un pleito politico. Profundamente amargado, el poeta enmudeciö por largo rato. Retirose a su propiedad en Gradišče, dedicandose al cul-tivo de la tierra. Cuando los amigos lo instaron para que volviera a cantar, les contesto: “Versos podria eseribir, versos; pero no serän poesias’’. Sin embargo volvio a eseribir tambien poesias. Cuando en 1901 enfermo gravemente, diose cuenta de que su ultima bora se acercaba, y, al recorrer otra vez su vida — desde la ninez “hasta el entierro’’ — brotaron de su corazon dolorido dos ciclos de poesias en los que volviö a brillar el estilo del gran poeta: eran las “Poesias de ante-tumba’’ y las “Poesias postumas”. En 1903 se trasladč a Goricia donde, en los intervalos en que no le atormentaba la enfermedad, tradujo, entre otros poemas, el Libro de Job. LA DESPEDIDA El 16 de noviembre de 1906, mientras oficiaba la misa, sufrio un sincope, y el 24 del mismo mes dejo de existir. Con unos funerales jamas antes vistos en Goricia, se despidio de su “ruisenor” el pueblo esloveno. Los restos de Gregorčič fueron inhumados en Sveti Lovrenc, en el “paraiso serrano’’ del poeta, en el lugar que el mismo habia escogido. SIGNIFICACION LITERARIA DEL POETA “Gregorčič enriquecio la literatura yugoeslava con su expresiva personalidad poetica. Aunque estrechamcnte liga-das a su pequena patria eslovena, aunque siempre profunda-mente subjetivas, sus poesias tienen un valor universalmente humano. Las verdades, los pensamientos, los sentimientos na-cidos de su intima melancolia, de los sufrimientos propios y ajenos, de su profunda fe, de su patriotismo y de su apego a la naturaleza, tienen el sonido de las grandes verdades com-probadas a traves de una existencia profundamente vivida.’’ Asi juzga la obra de Gregorčič un critico literario yugoeslavo. Gregorčič es el poeta del dolor humano. No conocič en su vida, a no ser solo fugazmente, la felicidad, la alegria, la paz. Conocio el sufrimiento propio, el de su gente y de su nacion entera. Las dificiles condiciones en que se debatia su pequeno pueblo, la dura lucha del campesino esloveno por su existencia, aumentaron la amargura quc el poeta llcvaba en su alma. Con sus tribulaciones y sus meditaciones sobre Dios, En el festival ”200" se declamaron unas poesias del poeta Gregorčič. Aqui aparecen los integrantes del cuadro: Adriana Baretto, Olga Frančeškin, Silvia Nanut, Josefina Komel, Bojan Čebron, Rosario Rosotti, Danica Gorup, Vida Gomišček, Ema Šeruga y Maria Krajcer. los hombres y su propia vida, Gregorčič comprobo la biblica verdad de que todo es perecedero en este mundo. Pero a pesar de su profundo pesimismo, el poeta no se entrego al fatalismo perezoso. De acuerdo con sus convicciones religiosas, encontro la salida definitiva de las miserias de este mundo, en la felicidad utraterrenal, y hallo que las ünicas verdaderas satisfacciones en esta vida las proporcionan el trabajo, la renuncia voluntaria a la propia felicidad en favor de la felicidad del pröjimo. En “verter consuelo en la ajena herida; “y por los que sufren, ofrecer la vida”, encuentra el poeta la verdadera dicha que nace del intimo sosiego que produce en el alma la practica de la caridad y la benevolencia. En todo momento, en cada circunstancia, y sobre todo lo demas, prevalece en el corazon del poeta su profundo amor al pueblo. INTERPRETE DEL PUEBLO Y PROFETA Gregorčič tejio esplendidos versos “A la vivienda cam-pesina’’, hogar de la familia eslovena, celula fundamental de la nacion, y, por ello, baluarte nacional. El poeta destaco el hecho innegable de que solo en los humildes hogares del de geenraeiön en generacion, y se conservö el idioma esloveno durantc los siglos, a pesar de la enorme presiön que sobre este pequeno pueblo epercian poderosas naciones vecinas, deseosas de asimilarlo para ensanchar sus propias fronteras. Mucha tierra habia perdido ya esa extrema rama Occidental de la familia eslava, ante el cmpuje de los vecinos. Lleno de tris-teza vuelve el poeta de una visita a la llanura, habitada antano por gente de su raza, porque comprobo que en la tierra perdida “son nuestras solo las tumbas’’. Y levanta sus preces a Dios, para que guarde a su pueblo, para que lo conserve, le ayude a levantarse y recobrar su libertad. Previendo, en un momento de inspiraeiön profetica, el peligro que asechaba a su nacion — y que desde entonces se materializo ya dos veces — Gregorčič compuso su admirable poema “Soči’’. En su prcocupaciön por la suerte de su pueblo, a quien vio desamparado, invoco la ayuda de las fuerzas de la naturaleza para conjurar el peligro. Pidio al rio.^en cuyo valle habia nacido, que dcsencadenara todas sus furias contra el Invasor “hambriento de tierra’’, ahogfmdolo en el fondo de sus olas enfurecidas, cuando acometeni contra la patria de los eslovenos. Interprete fiel del sentir del pueblo, el poeta dabase cuenta de que las preces y las fuerzas de la naturaleza no bastan para rechazar invasiones y recuperar libertades. Y en los momentos en que la opresiön ejercida contra su pueblo, las injusticias que se le infligian, y las humillaciones de que era objeto, le hacian olvidar las reservas sacerdotales, instaba a sus connacionales a luchar por su existencia nacional “con el fusil en la1 mano derecha y el sable en la izquierda’’. S O C H Ä iHermosa!: cristal hija de los montes. bella en tu fresca sencillez natural en tanto no te oscure la tormenta Y en su ira enturbie tu profundidad. iHermosa!: cristal hija de los montes. Tu curso, vivo y Agil como una joven al volver del cerro: diäfano, como el aire de las cumbres; sonoro, como el canto de tus vibrantes jövenes serranos. iHermosa!: cristal hija de los montes. Gozo de contemplar tus vivas ondas tus ondas verde-azul: es que el sereno azul de las alturas y el verdor de tus yerbas oscuras se enlazan en tus aguas; y es que en el rocio de tus azules cielos y en los rocios de tus verdes cerros bebiste la hermosura. iHermosa!: cristal hija de los montes. Eres tu para mi como una amiga que al bajar de los volles, susurrando me entregas. mensajera. saludos del hogar, ... en Las Ilanuras Dios te acoja al llegar! Cudn sonora y cuän suave en el susurro . que vigorosa y fuerte cuando brincas abričndote camino entre las piedras! Mas . . . al llegar al liano ipor quč pierdes tu vivida alegria? I tan cansada y despacio de deslizas! . . ipor qui entonces es lügubre tu canto? Serä porque te duele separarte de tus montanas, cuna de tus ondas? . . 4 ... O ea que sabes que corres a lo largo entre tumbas eslovenas? . . . Ambas penas serän . . . . . . Y de este ambo dolor triste pesado tu me pareces ser lägrima inmensa! . . . [Pero aün siendo lägrima sigues siendo tu mišma, Socha: iHermosa! iHermosa!: cristal hija de los montes. bella en tu fresca sencillez natural en tanto no te oscure la tormenta y en su ira enturbie tu profundidad. Mas, oh pobre de ti: una amenaza! un huracän terrible, el huracän rugiente que vendrä sobre ti del sur ardiente, desatado, a travčs de la llanura fčrtil que tu cauce humedece .... Y, oh dolor, ese dia no es lejano! . . . Sobre tu cima, bčveda serena; y a tu contorno, plümbea granizada: una lluvia de sangre y un arroyo de lägrimas! .... los rayos y los truenos: la encendida [batalla . . . El rudo acero entonces segarä .... banada en sangre correräs: y en sangre ajena que serä para enturbiarte .... en sangre nuestra que serä para nutrirt Entonces. |Socha ftilgida!, recuerda lo que un amante corazčn te ruega: iTodo el cuadal del agua: del agua que hincha nubes en tus delo del agua que se esconde en tus montane y de la que humedece tus Ilanuras; todo el caudal de agua, irrumpa en un potente cauce que hierva y crezca de repente! No te pierdas entonces en recodos: isal iracunda de tu propio cauce y sumerge al extrano que ha venido sediento de tus tierras, en el profundo fondo de tus ondas! . . . . Tres son los temas especiales del poeta Sim6n Gregorčič: Como sacerdote formaba las concien-cias y consolaba a los afligidos. Las injusticias sociales que vi6 sufrir a sus fieles fueron el segundo tema de sus poesias. Las que en el pueblo mäs arraigaron fueron sus poesias patričticas, entre las puales se destaca "Socha", cuya traduc-cičn presentamos. Socha (en italiano Isonzo) es el rfo muy populär durante la guerra de 1915. Socha nace y corre a travčs del suelo esloveno hasta mäs allä de la ciudad de Goricia. Tan s61o en su curso inferior atraviesa la regidn de habla italiana. La poesia "Socha" es como una pro-fecia compuesta en 1872 y verificada en la guerra mundial de 1914-1918, cuando fud Socha durante tres anos escenario de las batallias mäs cruentas. Confiamos en que, al terminar la presente conflagracičn, los politicos conce-derdn al pueblo esloveno lo que justa-mente reclama: que toda la cuenca del Socha es tierra eslovena, menos lo que estä mäs abajo de Gradišča. „ , EL ARGO IRIS Escala brillante se eleva del suelo En forma combada desciende a la tierra Y el trono divino levanta hasta el cielo. Recorren su ruta subiendo y bajando Llevando en1 sus manos precioso elemente Los Angeles buenos la tierra regando. Sus cäntaros vierten, refrescan la tierra. Y a čada golita con el aire paterno Sentando en su trono bendice el Eterno. Cayendo en el ärbol — da frutos rosados, Cayendo en el prado — produce verdor Cayendo en el campo — da espigas [doradas Cayendo en la cepa — precioso licor. MAVRICA Biserna lestva se spenja v oblak; Spušča se onkraj na zemeljski tlak; Mavrica pisana, božji prestol. Angeli hodijo gor in pa dol. Zlate škropilnice v rokah držč. Zemljo prežejno hladš in pojš. Gori na stolu pa večni sedi. Kapljici vsaki on srečo deli. Pade na polje. — rodi zelenjäd. Kane na drevje — obilen da sad. Kaplja na njivi — da žito zlatč. Kaplja na trti pa — vince sladkä. SLOVESNA PROSLAVA STOLETNICE SIMONA GREGORČIČA se vrši 15. oktobra v dvorani “Principe Jorge” Sanniento 1320, ob 18.30 uri. Algunas de sus creaciones parecen nacidas en la actua-lidad, en que los yugoeslavos estan guerreando para recon-quistar la libertad. Asi, por ejemplo, su epico “Testamento del guerrillero”. Despues de una batalla perdida contra los invasores turcos, en la que “corrio sin provecho tanta sangre querida”, el jefel de un grupo de guerrilleros de los Balcanes, mortalmente herido, estä aguardando la muerte. No la teme, pero no la desea, porque aün no logrö cumplir su juramento. Juntando sus ültimas fuerzas y apoyändose en un viejo roble, exp lica a los bravos luchadores, reunidos en su derredor, que al ver que el invasor se llevaba el fruto de las cosechas, el produeto del comercio, todos los bienes que podia llevar, y, tambičn, las mäs lindas novias del pueblo, jurö ante Dios que “Libre ha de ser mi pueblo, “dueho de sl mismo en su propio suelo!" Vivio, lucho, y, a menudo, derramo sangre para lograr lo que a Dios habta prometido: la libertad de su nacičn. Antes de ver realizadas sus esperanzas, la muerte vino a buscarlo. No tiene familia ni hogar; todo lo aniquilö el invasor. Su ünico bien es la Patria, y este bien lo lega a sus ünicos here-deros — sus guerrilleros, exhortändolos a renovar el jura-mento que el hiciera, y a “vivir y morir sin miedo, por Dios y por la Patria”. Asi juran comportarse los guerrilleros, y el jefe muere con la son risa en los labios, porque sabe que sus restos descansaran en tierra libertada. En la nochc oscura lo entierran en la cumbre de una sierra escarpada de los Bal-canes. Y “Tace el guerrillero en su tumbd, “mas su esplritu indomito retumba. “Surgen los valientes por doquier; aqul, alll. “jAy de ti,- invasor, ay de ti!" El patriotismo de Gregorčič no se limitaba a las estre-chas fronteras de Eslovcnia. Abrazaba tambien a los dernas eslavos del Sur y a todos los “hijos de Eslavia”. Anticipän-dose mäs de medio siglo a los acontecimientos, anunciaba en sus versos: “Yugoeslavia estä llegando”. Deseaba ver unidos “bajo el techo de una sola časa”, y solidarios, a los pueblos eslavos, y pensaba que tal uniön resultaria un bien para todos. SU MEJOR MONUMENTO Varias canciones de Gregorčič se han popularizado tanto que el pueblo las adoptö como suyas propias. Se cantan, con otras canciones populäres de autores ignotos, en todas las familias, y seguirän cantändose mientras siga existiendo el pueblo esloveno. Son, sin duda, el mäs emperecedero de cuantos monumentos los eslovenos llevan leyantados. a sus grandes hijos. ff» Sri » i » «ä m mppppr^T, fkue. iiniiwifi.t.' ; b . «» » »»"«» <»*>» „ «.,11« HW« <>« « ,„t. ■ i„,to*, l.,rt> * In ti mi boš krvava tekla . . . Da bi vsaj sodaj doživel naš narod ob Soči uro svobode! Aparece en la presente ilustra-ciön el poeta Si-mön Gregörchich cotemplando al rio Socha y la cruel realizacičn do sit visičn pro-fötica. SOLO |Ay del que solo Uora suj penas!, |mäs triste quien su alogria a solas abrova! Si muchos hermanos to dieron los cielos. para ellos no sean tus ojos tan ciegos. El alma sublime se carga el pesar. comparte con otros su felicidad. alivia al huöriano en su llanto amargo. |Abro tu corazön, abre tus manos. enjuga la lägrima del hermano! I Quien goža solo su felicidad seque sus lägrimas en solodad! EL MENDIGO Desde que Dios mo diö la vida, desde que a ella he despertado, no tuve techo, ni tuve un plato para gozar en santa companla. Vivo en el palacio la alegria, de los hombres fejpcos prisionora, Y bajo el triste cielo do mi pobreza [hasta la aurora os incolora y fria! iQuiön a mis oidos murmura la palabra sublime del aliento? iQuiön trae un poco do consuelo al corazön huörfano de temura? El largo camino del vivlr recorro. llevando mi solodad a cuestas, sin que nadie me pregunte la meta, ni por quö voy por el mundo solo. Pero es mi mäs Honda amargura aquella que tortura y desgarra, el que sea do mi mal la causa la miseria que heredö en la cuna. Tan solo comprende mis negros dias el infeliz que como yo, ha mendigado: ipedir la vida con las dos manos, es vislumbrar mi desolada vida! Y la tierra estä servida para el hombre, como una inmensa mesa tendida, en la espera do que llegue el dia, en que coman juntos, el rico y el pobre. OFRENDA Haz de tu vida una sola ofrenda. Altar mäs bello haz del corazön. Divina lumbre en 61, el Santo amor, con impetu y ardor marque tu sonda. No dejes que se apague! Abrasador. rayos do luz vivisimos despronda y ardiendo sin cesar, en grata ofrenda, consuma de tu vida el sacro don. Tu dicha a ronunciar dispuosto slompro en bien do los demäs, por mäs que cuoste, jamäs vaciles — y seräs feliz. Vortir consuelo en ajona horida — Por los que sufren olrecor la vida — iBuscas tu dicha, hermano? |H61a aqui! SAM Gorj6 mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo vživa sam! ImäS - li, brate, mnogo od neb6s. Od bratov ne odvračaj mi oč6s! Duh plemeniti sam bo nosil boli, A sreče viival sam nebo nikoli. Odpri src6. odpri rok*. Otiraj bratovske • solz*. Sirotam olajšuj gorj*. Kedor pa srečo viiva sam. Naj še solz* preliva sam! SIROMAK Kar Bog mi je življenje dal. Od kar sem se zavedel. Pod svojo streho nisem spal pri svojih nisem Jedel. Svatuje dan za dnevom grad. Po njem veselje vriska A siromaka mraz in glad, pod milim nebom stiska. Kedö z menoj spregovori besedico prijazno? Kedö. kedö razveseli Src* veselja prazno? Po svetu hodim čisto sam od praga pado praga, Nikdo ne vpraša: Kod in kam? Z nevolj vsak pomaga. To pa nadloga vseh nadlog, to hudo Je. najhuje, da ker sem reven in ubog me ljudstvo zaničuje. Kdor kruha branega ne Je, ni skusil sirotenja. Kaj Je trpljenje on ne ve, on ne pozna življenja. Za vse Je svet dovolj bogat In srečni vsi bi bili če kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili! DARITEV Daritev bodi ti življenje celo Oltar najlepši je — srcä oltar. Ljubezen sveta v njem — nebeški lat Gospodu žrtva —- vsako dobro delo. O, da src* gojilo bi vsekdar Ta sveti žar! Naj živo bi gorelo Enako kresu vedno ti plamtelo, Bogu in domu žgalo vreden dar! Odločno odpovej so svoji sreči! Goreče išči drugim jo doseči. Živeti vrli mož ne sme za s*. Iz bratov srečo njemu sreča klije. Veselje ljudsko njemu v oku sije. In tuja solza mu meči src*. David Doktorič: SPOMINI NA GREGORČIČA Naš goriški pisatelj dr. Ivan Pregelj pravi v svojem i uvodu h Gregorčičevim “Izbranim pesmim", da je bil pesnik kot človek lep in postaven moški, do-stojanske zunanjosti in slovesne resnosti. Poznal ga je tudi on osebno kakor mi vsi goriški srednješolci tistih let. Pregelj je tisto staro gimnazijsko poslopje, bivšo jezuitsko šolo, zapustil menda dve leti pred menoj, Prav takega, kakor nam on slika njegovo zunanjost, Gregorčiča še sedaj vidim pred seboj, kako je hodil po goriških ulicah vzravnan in slok, kljub svoji bolehnosti in priletnosti, prijazno odzdravljajoč mnogim znancem in častilcem, ki so se mu spoštljivo umikali Z ozkega pločnika. Mi slovenski srednješolci smo seveda spadali med njegove brezpogojne občudovalce. Če so nam naši nemški profesorji, — gimnazija je bila takrat še vsa nemška, — predavali o svojih pesnikih, smo se s ponosom spominjali našega pesnika, ki je tako skromno in vendar od vseh visoko spoštovan živel med nami. Budila se nam je zavest, da Slovenci vendar nismo nič manj nego drugi narodi, čeprav smo mi tako maloštevilni, oni pa bahaški1 ošabneži. Gregorčič je bil predmet mnogih naših mladostno živahnih razgovorov. Največ je znal o njem pripovedovati v naši ožji deški družbi moj sošolec, kasnejši pisatelj Vencelj Bele, ki je prezgodaj umrl kot dekan v Kanalu. Njegov oče, ki je bil nazadnje voditelj ljudske šole v Oseku pri Šempasu, je bil s pesnikom osebno dobro znan, radi česar'je prihajal z njim v ožje stike tudi mladi Vencelj. To ga je seveda ne malo dvignilo v očeh tovarišev. Kdo ne bi vedel še celo za pesnikove navadne poti? Shajal se je rad s prijatelji pri “Zvezdi" na Starem trgu. Ni ušlo naši otroški radovednosti, da je maševal v svoji hišni kapelici, kar je še posebno v naših očeh bilo veliko odlikovanje. Saj navadno imajo le škofje to redko pravico. Stanoval je takrat, zadnja leta pred smrtjo, na Katatinijevem trgu, v hiši, ki so jo kasneje podrli. Ljudje so takrat govorili, da je goriški magistrat to hišo dal podreti in da je dal namenoma speljati preko istega zemljišča cestno železnico, samo da bi žalil Slovence in da bi jim ponagajal. Mnogokrat nas je ob prostih popoldnevih peljala naša pot tam mimo, ali proti Solkanu, ali proti Kromberku, in naše oči so spoštljivo božale tista okna, za katerimi smo slutili njega, našega občudovanega pesnika. Ni manjkalo anekdot, ki so krožile o njem po goriški družbi, kaj pa da tudi med nami dijaki. Bele nam je s posebnim veseljem pripovedoval, kako je pesnika nadlegovala neka učiteljiščnica, da bi ji kaj zapisal v njen album. S posebnim vese Ijem pravim, ker je bila za pas nedorasle fantiče ilčiteljiščnica sploh predmet, o katerem smp govorili le s prezirom višje vrste izobražencev, bile so za nas le “frkljc". O Gregorčiču je bilo splošno znano, da mu je bilo fo nadlegovanje z albumi nekaj zelo zoprnega. Omenjeni mladenki se je pa le posrečilo, da ji je odvzel po daljših prošnjah knjižico z naročilpip, naj se določeni dan zopet oglasi. Nad to izredno srečo presrečne učenke je bilo seve vse žensko učiteljišče po koncu. Koliko ugibanja in koliko nevoščljivosti je moralo razburjati tisti čas pričakovanja vse tiste poredne mlade kodraste glave! Ali kdo bi popisal šele razočaranje na eni in privoščljivo veselje na drugi strani, ko so radovedne oči zagledale pesnikov zapis: “Baba je baba, najboljša je slaba!" O tej šali sem slišal kasneje še druge variante. Kakor sem kupil, tako prodam, odgovornosti ne prevzamem nobene! — Bivši šempaski župnik Blaž Grča, velik pesnikov prijatelj, je o njem rad pripovedoval razne smešne. Od njega sem sam slišal sledečo: Grča se je v svoji mladosti nekaj časa bavil s pesniškimi ambicijami ip je prav lepo prepisal in nato dal še čedno v usnje vezati tiste svoje “umotvore", ki jih je sam smatral za najbolj posrečene. Nekam v strahu ali vendar z velikim pričakovanjem je krasno vezano knjižico izročil Gregorčiču s sramežljivo prošnjo, naj jo pregleda in mu čisto odkritosrčno pove svoje mnenje. Pesmi jc dobil kmalu nazaj s pisano pripombo: “Le še ta\e nam za\roži v oslovski \oži!" Grča nam je rekel, da se mu je ta “oslovska koža" tako zamerila, da ni več napisal nobene rime. Sledečo mi je povedala gospa Drufov-ka, ona jo je pa slišala od gospoda Grča Ko se je nekdaj po takratni stari izročeni navadi zbrala večja družba duhovnikov pri “Treh kronah", je opazil Gregorčič, da pred seboj ni imel kozarca Grča, ki ni bil poseben sovražnik dobre kapljice. Brž pokliče natakarja: "Ali ne vidiš Blaža, da še nima glaža?” Grča seje sicer sam vedno podpisoval za “Blazija", ali Gregorčič je bil proti vsaki narejenosti in ga je klical samo za “Blaža". — — —- • • Sam sem imel priložnost spoznati v njem še drugačnega človeka. Slovenski srednješolci smo že radi gesla “Svoji k svojim" kupovali svoje skromne potrebščine v Jeretičevi papirni trgovini v Semeniški ulici. Ko sem neki dan ravnokar izbiral neke take šolske malenkosti, stopi v trgovino Gregorčič. Krat- ' ko jepozdravšil in zahteval razglednic. Mladi Jeretič je s trgovsko uslužnostjo takoj položil več vrst pred njega LA VIDA NO ES DIA FESTIVO Con roatro alegre, en la flor de tu edad, tus pasoB primeros pretendes andar. por la senda de vida esmaltada de flor, que han esparcido en tu derredor. Te encantan las floreB de tu primavera y la alegria comun de ti se apodera? Mas —|no sientes que Bčlo la entrada en la vida cobija la alfombra de flores tejida? iNo preaionteB, amigo, que pimpollo lozano oculta espinas y se marchita temprano? Amigo, seguro no tomaa a mal mi palabra sincera en fiesta igual: No es fiesta, querido, nuestra vida fugaz — que sea tu vida conatante labor y el alba y aurora. quitando el sudor to infundan la fuerza, alivio y s°lQ* — |No teme la lucha, ni el sudor te acobardo. que el trabajo honrado da fuerza al hombre, el ocio le quita, las fuerzaa y el nombre, lama el trabajo y doscansa mäs tarde! |No solo cuanto le impone el estado, cuanto puede el hombre hacer. estä obligado! |A la tarea entonces. que es serio el dia y tu esfuerzo y sudor que Dios bendiga! Un aspeeto del puhlico en el festival "200". Pogled na vdeložcnco medtem, ko sta bili igrani obe himni (argent. in jugorjov.) ŽIVLJENJE NI PRAZNIK. Cvetočega lica. cvetočih že let zdaj prve korake namerjaš med svet; nastlali na stezo so pisan ti cvet. In tebe — pač moti to cvetje na poti — te obče veselje se tudi poloti! Ne čutiš — naj srca ne vara te čut! — da vhod le v življenje je s cvetjem posut? Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano, le trnje zakriva, da zvene ti rano? Prijatelj, ne bodeš za zlo pač mi vzel resnobno besede na praznik vesel: Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delaven dan! Od zore do mraka rosän in potän, ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje! Ne plaši se znoja, ne straši se boja; saj moško dejanje krepčuje možd, a pokoj mu zdrave moči pokončd; dejanje ti ljubi, a boj se pokoja! Dolždn ni samö, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolždn. Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi! MI TIERRA ROBADA Cual sueno dorado te miro, mi tierra, Te extiendes hormosa, banada de luz. Mis ojos deslumbras. |Oh virgen celeslo! Mis labios te invocan, te dicen [Salud! A quien tu belleza no odmira y encanta, Y el alma llenando de dulce armonia A quien no enamora, no arroba, no arrastra Y envuelve en un canto de tierna alegria. Mäs yo. si temiro, tristeza profunda Invade mi alma, |Oh, tierra adorada! Al ver tu hermosura. tus montes, tus volles Por manos ajenas tu luz prolanada. Tus fortiles campos. tus suaves colinas Tus lagos, tus rios, tu ameno esplondor De nuestros abuelos los dulces solares Redujo a tristeza cruel Invasor. NA POTUJČENI ZEMLJI Pozdravljam sončna te ravan, ki pred menoj si razprostrta. Ti lepa si kot sen krasän, podoba rajskega si vrta. ICodč bi pač so ne zavzel o čaroviti tej lepoti? Kako naj duše čut vesel O čudu tem se ne poloti. In vendar rajska tu ravän Ko nato potnik se oziram Moj duh tomdn je in mraččm In solze iz oči otiram. Naš bil je nekdaj ves ta raj Očetom našim domovina. Tuj narod tod se širi zdaj, naš raj je tujcev zdaj lastnina. DIA DE INVIERNO La nieve ha cubierto todo el paisaje, Llanuras y bosques bajo un mantel, de estio parece un grato mensaje el sol fulgente cual rico joyel. El campo brilla de diamantes, los ärboles llenos de perlas estän. los montes deoro forjados gigantes, y brillante el rio ataviado galčin. Y, cuanto abarcar tu ojo procura, |que brillantez alrededor! Destäcase blanca la Uanura de un cielo azul y su esplendor. ZIMSKI DAN Snežni prt zemljo odeva, krasna pod njo sta gozd in plan. Z neba jasnega sonce seva, kot jo sijalo letni dan. Iskre po polju demanti po drevju biseri blišče. Potok se v srebrö zdi vkovan ti v zlatd vkopano pa gorö. Kar ti oko najdalje plava vse jasno, krasno, vse svetlö. Krog bela steza se planja, nad njo sc modro pnö nobč. A vsa lepota, ki ti seva. mrtva se duši moji zdi; kjer cvetja ni in kjer ni speva življenja ondi srcu ni. Mas todos estos vividos colores son muertos todos en todo su afän, pues, donde no hay cantos, donde no hay flores, ni amor ni la vida se encontrarän. Sentencias profundas, canciones anejas Escritas en folios de mucho valor iQuiön sabe quö viejo voled en esas hojas Su mente, sus cantos, su gozo y dolor! Dobi se včasih pergamen. Nanj pesmi krasne, modro reko napisal bil je mož učen, o vredno, da zivö na veke. Debajo la blanca mortaja gigante las flores murieron de frio rigor De la helada blancura espantados se mudaron los päjaros a donde hay mäs Ta beli prt je za cvetlice prostran, širok mrtvaški prt. Ta mrzli svit odgnal je ptice calor. kjer še je v cvetju gaj in vrt. Y vienen los sätrapas con sana maldita Sus signos destruyen con letras extrahas. Y en lengua extranjera pervierten las mcnlos Y arrancan al suelo sus mismas entranas. A list je tujcu v last prišel On stara slova je izbrisal Ker njih modrosti ni umel ter črte svoje je narisal. Y sobre este mundo pasmado de hielo el sol a un länguido cirio es igual Tan rigido y triste, colgado en el cielo imagen sin vida. brillante y glacial. To sonce kot pokopna sveča nad mrtvo stvarnico visi; pač slika sonca je bleščeča, a živo sonce to več ni. Tti eres |oh tierra!, la hoja inmortal Tü eres testigo de nuestros derechos De nuestros abuelos las obras tu viste Tus cantos. tu idioma, no han sido deshechos! Tak list prostran si ti. ravan! Naš ded tu pisal svoja dela Naš govor čul si prek poljän, Tu pesem naša jo živela. Un blanco sepulero parece la tierra cual una mortaja su helado brillar. |Quö amargura y dolor mi alma encierra viendo al mudo paisaje agonizar! Vsa zemlja v mrzli tej bliščobi pobeljena gomila je; in meni na tem skupnem grobi bridkost srce zalila je. Perdura en el campo, perdura en el monte. No se oyen las voces de nuestro folclor Ajenos los pueblos, ajenas las caras. Las tumbas nos quedan, nos queda el dolor. |Oh Tierra bendita, baftada de sol! |Oh madre querida, mi hermosa regiön! Mi espiritu triste te mira amargado Y llora afligido mi fiel corazön. EL RETO A zdaj zatrt je tod naš glas In tuji krog zvenč glasovi. Tuj trg in grad, tuj ves je kras. Oh naši so samö — grobovi! - Zatorej, senčnata ravan. Ko nato moj pogled se upira Tomän jeduh mi in mraeän In srce tuge mi umira. Los tiempos presentes quö bien tu reflejas, deslumbras la vista. |Oh dia invernal! Cual ellos. brillante luz tu nos dejas pero tequedas triste y muy glacial. ISi! Los cerebros son esclarecidos mas los corazones no conocen amor Son como jardines sin flores son päjaros que no sahen cantar. SVARILO Podoba živa naše dobe si ti, oj jasni zimski dan; prepoln kot ona si svetlobe, kot ona — mrtev in hladän. Po glavah svetlo je in jasno, a v srcih zimski mraz in mrak; tam nepoganja cvetje krasno, tam ne odmeva spev sladäk. Mamita me reta: |Mi hija querida! lQue pena me da! |Vertc lan perdida! Mira a Luisita Quö buena y piadosa Al templo čada dia Corre presurosa. Mira a Luisita, E imitala siempre. Me dice de continuo. De enero hasta diciembre. Stara mati kara me: "Hčerka, hčerka mila. Slabo sem te. žalibog. Slabo izredila! Le sosedovo poglej, Ta v izgled ti bodi. Pridno ona dan na dan K božji službi hodi. Skrbna mati dan na dan Svoj pouk ponavlja, Ter mi hčer sosedovo Za izgled postavlja. El režo y Ja iglesia Eso no te ograda. Muchachos y bailes Te traen encantada. Levanta a Dios sus ojos Y pdnese a rezar Arodillada. extätica Bien cerca del oltar. Pobre mamä. |Quö cändida! zNo vö con quö afän. Corre la Luisita A ver al sacristän? *' Kjer so fantje, kjer je ples. Tja zahajaš rada. Božja služba, božji hram — To ti ne dopada. Kot zamaknjena kleči Doli v prvem stoli. Na oltar ti vpre oči In pobožno moli." laz se pa smehljam, ker vem. Da soseda mlada Mladega cerkovnika Gleda srčno rada. — Gregorčič jih brž pregleda in vse skupaj z zaničljivo kretnjo zavrne: “Ali Vas ni sram? Vse so le z italijanskim in nemškim napisom! In to je slovenska trgovina?" —: Umaknil sem se mu bil v zadregi bolj h kraju, vendar sem videl “corpus delicti": vse razglednice so nosile napise “Goerz" in “Gorizia". “Prečastiti! Odpustite! Pravkar so nam vse razglednice s slovenskim besedilom pošle, a smo nove že naročili. Jutri jih bomo že zopet imeli!" — Se jc hitela opravičevati presenečena Jereti-čeva gospa, ki jc sinu prihitela na pomoč. “Nikar ne govorite! Poznam Vaše trgovske izgovore. Sram Vas bodi! Takšni Slovenci ste. Z Bogom!" — Ji je kratko odrezal besede, se obrnil in odšel. Če bi bili vsi slovenski izobraženci tako dosledni, Gorica bi bila drugače izglodala. -— ------- Konec šolskega leta smo navadno praznovali s posebno javno prireditvijo. Ko sem bil na višji gimnaziji, je zraven pevskih točk, ki jih jc vadil in vodil profesor Ivan Mercina, sestavil Dunajčan profesor Hausner izmed nas učencev dosti čeden orkester, pridružili so nam še nekaj poklicnih godcev, tako da smo se še precej postavljali. Med glasbenimi točkami je bilo vedno tudi nekaj deklamacij, seve v uradni nemščini, v privilegirani italijanščini in v nekam milostno dovoljeni slovenščini. Tisto leto pred svojo smrtjo je bil tudi Gregorčič navzoč. Zadnja leta se je le redkokdaj udeležil kakšne take prireditve. Vabili in silili so ga v prve vrste sedežev, ali ostal je prav zadaj in tako sem bil med posameznimi točkami, ko smo godci čakali na nastope, v njegovi bližini. Naš znani operni pevec Josip Rijavec, takrat petošolec je nastopil z deklamacijo prekrasne pesmi “Oljki". Imel jc že takrat zelo prijeten glas m jc pesnitev podal zelo lepo in čustveno. Gregorčiča je poslušanje njegovega lastnega umotvora silno ganilo. Ko je mladi deklamator proti koncu pesmi prišel do mesta: “Med svečami pa spava mož, bled mož, ogrnjem s plaščem črnim" itd." ' je Gregorčič sklonil glavo. Videl sem, kako so mu v očeh zablestele solze. Ko sc je po dvorani dvignil vihar odobravajočega ploskanja in sc jc občinstvo obrnilo do njega, da mu priredi navdušeno ovacijo, je počasi vstal, šel mirno proti izhodu in se skromno umaknil slavljenju. — — — Vsi slovenski šolarji smo kmalu, nekaj mesecev kasneje, spremljali njegov pogreb, ki jc bil bolj pčjdoncn zmagoslavju, do Kbroninijevega trga, pd kö-der smo sc gimnazijci, po končanih poslovilnih govorih in potem ko je Glasbena matica1 odpela "Nazaj v planinski raj”, morali vrniti v šolo radi ncstrplji-vosti nemških profesorjev. Med venci, ki so krasili pesnikove telesne ostanke, so bili namreč opazili enega, ki je nemčurje in italijanaše posebno zbodel v oči, z veliko slovensko trobojnico in napisom “Slovenski srednješolci" ali podobno, natančno se ne spominjam več. Ta trobojnica in ta izzivalni napis sta povzročila precejšnjo polemiko po časopisju in dala povod velikemu sporu v profesorskem kolegiju. Jasno, da smo bili slovenski dijaki ponosni na; to naše junaško dejanje, in da smo bili precej nasajeni proti nemškim profesorjem. Po vrnitvi s pogreba smo osmošolci imeli še latinščino. Naš razrednik, dr. Gustav Hemetzberger, zelo dober učitelj in drugače z nami dober in pravičen, je bil tisti dan videti kar spremenjen in je pokazal svojo nemško zagrizenost. Vedel je dobro, da smo bili pri pogrebu in da smo morali biti od dolgega sprevoda utrujeni. Lahko bi bil izpraševal naše laške in nemške sošolce. Ne! Vzel je nas na piko. Najprej pokliče mojega tovariša Toneta, ki je sedaj nekje na prav odličnem mestu, naj prevede nekaj vrst iz klasika, ki smo ga ta čas obdelovali. Tone ni spadal med najboljše učence in tisti dan kajpada mu ni šlo prav dobro. Mene je glava bolela, bil sem radi profesorjevega sitnarjenja slabe volje, česar najbrž nisem posebno zakrival. Saj smo bili že osmošolci! Kar nakrat zaslišim svoje ime iz ne prav prijaznih profesorjevih ust. Vstanem. “Kaj bi Vi grajali v prevodu Vašega tovariša?" -— “Nič!" •— mi je ušlo kratko in rezko. “Sedite! Jaz Vam bom dal “nič"!" — se je glasila moja obsodba s strupenim profesorskim glasom. Videl sem beležnico v njegovi roki in kako je s kretnjo, ki jo vsi bivši študentje dobro poznajo, z neko posebno naslado nekaj napisal. “Popolnoma nezadostno!" Vedel sem, da so oči vseh mojih slovenskih tovarišev z odobravanjem visele na meni. To mi je bilo dovolj. Uporno sem molčal in gledal v klop. Mogel sem si lažje dovoliti tako kretnjo, da profesorja spravim pred celim razredom v neroden položaj, ker sem bil eden najboljših latincev. V prvi naslednji latinski nalogi sem dobil svoje “odlično" in moralna zmaga je bila na strani nas Slovencev. Ti doživljaji so mi ostali globoko vtisnjeni v mlado dušo in so morda mnogo bolj vplivali na moj razvoj, nego sem mogel sam slutiti. Gregorčiču gre velika zasluga, da sc je v nas vseh utrdila narodna zavest in da se je v naših srcih vse bolj in bolj poglobila ljubezen do našega naroda. De verde tapizados los volles y las lomas ožrecon mil aromas a la estaciön floral. Los trinos, melodias desgrana placentera aqui la primavera . . . . . . |A1U la nieve aün! >i ,1 V’ -vi-V -i !.>•< :y ..1.. .... .. corlejo fiinobre siguiondo al Sim6n Gregorčič al lugar de su eterno doscanso (24 do Nov. 1906). VOLVERfi Enlre lozanas vidos de singulär riqueza oculta su belleza un valle cncantador. Mas yo. hoy mas que nunca posar mi planta anhelo sobre el abrupto suolo de mi serrano Eden. Contempla los vinedos cargados de racimos, on oro convertidos, alegres como el sol. iPor quö. por quö prefieros las dsperas pendientes a la risiön sonriente del fruto y de la flor? No vea cuöntos amigoa rodeante ansiosos te dicen carinosos: ipor quö te quieres ir? zQuö lazos misteriosos to ligan a las sierras? ZPor quö. di. no te quedas? iPor quö quieres partir? Recuordos imborrablcs a eilas me hm unido en eilas he nacido alli quiero morir. |0 adoradas cumbbrea. como alcanzaros quiera! Tan corca estdis del ciols que alli me sionto en öl. .—i&» - NA VAHTNI DAN 1. nov. ob 16 uri se bomo zbrali na Čakariti v jugoslovanski grobnici. .... POZABLJENIM Vseh mrtvih dani Na tisto tiho domovanje, kjer mnogi spe nevzdramno spanje kjer kmalu, kmalu dom bo moj in — tvoj, nocoj se vsul Je roj močdn. saj jutri bo vseh mrtvih dan! Bledo trepeče nad grobovi tisoč svetil in križe, kamne vrh gomil jesenski venčajo cvetovi —. Kjer dragi spö jim po pokopi klečd. solzö živečih tropu oh dužo tre jim žal in bol; pod zemljo pol. na nebu pol nocoj jim je arcö: na grob lijö grenke solze v nebö kipö gorke prošnje! O le klečite, le molite po nepozabnih se solzite, da bode grob od solz roadn. saj jutri bo vseh mrtvih dan . . . Solzite, . . . molite — In jaz? Ko misli vsakedo na svoje, koga, koga pa srce moje spominja se ta čas? Vas zabljeni grobovi, kjer križ ne kamen ne stoji, ki niste venčani s cvetovi, kjer luč nobena ne brli. O, če nikedo nocoj se vas ne spomni pozabil ni vas pevec skromni in pa — nebö. A LOS OLVIDADOS Hoy vista el campoaanto. las galaa del dolor. Como en un huerto duermon loa muertoa aueno que vola el amor. Sobre lag tumbaa, timidas Hamas esparcen su pdlida luz, y en medio de ellaa, la cruz, cubierta con flores, coronas y ramas, consuelo derrama y amor. Con quö fervor mil labios suplicando, por los que fuöronse, llorando, al cielo elovan la oraeiön. Su corazön, partido. eiitre loa muertoa ropartido, la pena oprime con ardor. Sua ldgrimaa, candentea, que vierte a torrentes amargas, el dolor, riegan las tumbaa querldas, donde yacen, sin vida, pedazos de su corazön .... Ah, si, Uorad, al cielo elevad, ferviente, la oraeiön. iMas yo? .... |A quiön consagrarö, piadoso, mi canciön? ZPor quiön en este instante siente un dolor punzante mi pecho trovador? Por esas olvidadas tumbas desamparadaa, sin cruz, sin una piedra, perdidas enlre hiedras que cubren su horfandad. Su triste soledad, hundida en la penumbra. ni un cirio alumbra . . . |Ni un pecho que las quiera! I Ni una flor siquiera arrojada con piedad! .... ITriste rincön de paz! Si nadie hoy te mira con compasiön, te cantarčr en mi lira ternezas, la emoeiön . . . Si todos se olvidaron de tu dolor, si solo te dejaron, [sin un amor! en Urica armonia haränte compania el cielo y mi canciön. Španske prevode Gregorčičevih pesmi so priredili: Sestri Majda in Bojana, č. g. Doktorič, P. Mariotti, P. Capriotti, gdčna Silvia Nanut. Deklamirale so gospodične: Maria Krajcar (Arco Iris), Jožica Koinelj (Na potujčeni zemlji), Silvija Nanut (Siromak), Vida Oomiščck (Življenje ni praznik), Olga Frančeškin (El Reto), Adriana Barctto (Pozabljenim) in Danica Gorup (Volverč). POIASNILNI UVOD V KNJIGO JOB sestavil dr. Franc Sedej (pozneje nadškof) Svetopisemski knjigi Job je predmet theodicea, t. j. dokaz, da se da človeško gorje z Božjo modrostjo in dobroto, sploh z Božjo previdnostjo zedi-niti. Že poganski modrijani in pesniki so ugibali o vzroku in namenu človeškega trpljenja, a niso ga mogli rešiti samo s svetilko svojega razuma. Še celo judovski narod, izbrano ljudstvo, .l^teremu je bil sam Bog dal prvotno višje razodenje in na sinajski gori postavo, je menil od začetka, da nebo siplje časne dobrote le pravičnim, a trpljenje — krivičnim. To enostransko naziranje je moral Bog svoj čas popraviti, spopolniti. In ravno ta smoter ima pred očmi od Bogä navdihnjeni pesnik poučne knjige Job. Bil je mož imovit. častit in pobožen. Tudi družinska sreča mu je slajšala življenje. Te časne dobrote mu je bil Bog podaril kot nekako plačilo za njegovo pobožnost. Nebo in zemlja sta se rado-vala tega vzglednega moža, “kteremu na zemlji ni bilo para". A zakleti in večni sovražnik človeškega rodu je gledal nanj z jezo in zavistjo. Ker je satan štel) Jobovo pobožnost le za dobičkarijo in svetohlinstvo, mu dovoli Bog, da ga sme do neke meje skusiti. Satan vzbudi zle ljudi in naravne sile v zraku in na zemlji, da se vojskujejo zoper ubogega Joba. Ni še dokončal prvi sel žalostne novice, da so vplenili Arabci Jobu vole in oslice, že plane v hišo drugi, tretji, četrti poročajoč, da je vničil "ogenj z nebčt" drobnico, da so roparski Kaldejci naglo odgnali kamele, da je vihar podrl hišo, kjer so se gostili Jobovi otroci, in jih pokopal pod njenimi razvalinami. Jobovo imetje in družinska sreča sta na mah vničena, ali njegova vera in up v Boga sta trdna kakor prej. Žalujoč kot orijen-talec se pobožni Job vda v Božjo previdnost. Satan je torej po Jobovi kreposti osramočen, pobit. A peklenska zloba ne neha. Satan sumniči Jobovo svetost, češ, da zato ne kolne Boga v svojih nesrečah, ker se boji, da ne izgubi svoje "kože", svojega življenja. Njegova krepost je torej le previdnost in strah pred Božjo roko. Bog pripusti tedaj, da ga satan vdari tudi na telesu, in mu s tem omaja zadnjo zemeljsko oporo “navidezne" kreposti. Zviti in znajdljivi knez peklenskih moči zadd ubogemu trpinu strašno bolezen, egipčanske eleian-tiasis. Telo se nesrečnežu zalije z ostudnimi gnojnimi gobami, koža počrni in jame pokati. Strup bolezni poprijemlje gobavcu ud za udom, najprej grlo, da mu glas hripavi, nato pluča in želodec. Prsti gnjijejo in cepajo od rok, da si mora Job z črepom čistiti gobe; noge otekajo ko vodeničnemu; ogenj vročice mu prešinja drob in kosti. Da postane njegovo dušno trpljenje britkejše, ga napade še njegova žena. "Daj slovč tvojemu Bogu in umri!" Tako mu dč brezsrčna druža. A modri in značajni Job jo ostro pokara rekoč; "Viš, viš, kako nemodro govoriš! — Če bili smo dobrot veseli, — ki sipal jih na nas je Bog, zakaj od Njega ne sprejeli — bi bridkih zdaj nadlog?" Tako se skrha ob Jobovi svetosti in značajnosti vse orožje peklenskega napadalca. Bode-li zdaj miroval? Je-li britka skušnja pravičnika dospela do vrhunca?. . . PRIJATELJI JOBOVI Trije Jobovi prijatelji, zvedevši njega nesrečo, ga pridejo obiskat in tolažit. Sedem dni in sedem noči sedijo poleg njega ne izpregovorivši niti besedice, zakaj največa bol je — nema! A ubogemu Jobu je zadalo to čudno obnašanje treh prijateljev še novo rano. Sledi na to razgovor v katerem Job trdi, da ni ničesar hudega zagrešil, prijatelji pa da je gotovo na skrivnem velik grešnik. Job je sicer pravičnik, a ne še dovršen svetnik. Njegovi mali madeži, posebna tista absolutna samozavest o njegovi nedolžnosti, s katero tirja samega Boga pred svoj sodni stol, neko skrivno nagnenje k prevzetnosti, morajo se vničiti v šoli britkega trpljenja in poniževanja, dokler skušenec ves skrušen ne pade v prah pred Božjim Veličanstvom in prizna svojo slabost. Prvi sestanek; Elilas postavi v svojem prvem go- creaciones poeticas de nuestro del libro Mblico “dob” y el Lo mäs clasieo de las poeta es la traduccion salmo 118. J O B Uvod. V deželi Us — že davnih dob — je živel mož z imenom Job; bil mož preprost je in pravičen, bil mož bogdboječč, i vsak koräk. le kaj krivičen, iz duše dnä črteč. Dal Bog mu sedem je sinčv in hčerke tri, — in čudo zemeljskih dari bil delež je njegov: Štel sedemtisoč je ovčic, tritisoč je kamčl, štel tisoč je volöv za plug. imčl pelstö oslic in brez števila slug. — Med sini jutrovih dežo bil večji je. ko vsakdo drug . . . A sini v hišah svojih brate ob svojih dneh gostili so. Ob zori rani darovdl za deco žgavne je darove, za vsacega svoj žgavni dar. češ, "morda so otroci moji pred Bogom kako grešno stvar zakrivili' vsaj v misli svoji . . Tako je delal Job vsekdar. — Ko pred Gospoda neki dan pristopi zbor duhov svetlöbe, pridruži se jim duh teman, — bil to je satan, angelj zlčbe. "Odkod pa ti?" — mu dč Gospčd: A ta: ” "Po zemlji sem potäval, opazujoč človeški rčd" ". Dč Bog: “Si Joba opazdval. ki meni zvestovdan je sluga, ki zemlja vsa mu nima druga, ki mož preprost je in pravičen, in mož bogaboječ, in sleherni korak krivičen iz duše dna črteč?" A satan mu odgovori: “ "Mar Job zastönj se Te boji? Li nisi njega Ti včvrstil, mar nisi hiše mu vtrdil, mu premoženja pomnožil? Dal nisi delom blagoslčva, ne raste, cvčte last njegöva? Pa malce nanj z desnico segni, ter mu imetje vse odtegni, in videl boš, če klel no bo v obraz te mož!" " Bog satanu pa reče: "Glej, karkoli najdeš pri tem moži, do vsega ti oblast imčj, le nanj mi rčke ne položi! . . Spred božjega obličja proč gre satan črn naklep kujčč. — Ko deca Jobova nek dan pri bratu je starejšem bila, gostila se in vino pila, prisčpe k Jobu sčl prašdn, nositolj žalostne novice: "Na polji voli so orali, tam krog so pasle se oslice; Sabejci pa so nas napali — njih roj živali nam odgnäl. nam hlapce vse je pokončdl, uščl sovragom jaz sem sam. da zgodbo to na znanje dam . . ." Govčril še je prvi sluga, že z drugim sičm tu vest je druga: “Udaril z neba božji žar je, ter kčnčal čvce in čuvarje; utčkel sem le jaz samč, nesčč ti poročilo to . . Še posel tega ni izrekel, z novico spet je sčl pritekel: “Kajdejcev tri so vdrle čete, ter nas napadle so besnčč. odgnali so kamele vjete. in hlapce je pobil njih meč, — le jaz sem z begom se otčl, znanitelj zgube nevešči . . Ta vsega ni še bil naznanil, nov tčge sčl je v hišo planil: "Ko tvoje hčere, tvoji sini pri staršem bratu bili so, sedeli so pri sladkem vini, veselo se gostili so, — s puščave je vihar prihrul, zmajal, podrl je vse zidine, in mrtve hčere ti in sine pod podrtine je zasul; uščl nesreči jaz sem sam, da tčžno vest na znanje dam . . ." Tedaj pa vstane Job, obleko si raztrže, lasč ostriže si, se k zemlji vrže, in dč, Bogu se klanjajčč do tdl: "Od majke sem rodil se nag, in nag povrnem spet se v prah; Gospod je dal, Gospod pobral je meni spet svoj dar; kot se Gospodu je zljubilo, tako se je zgodilo: On sam je gospoddr, — češččno Mu imč vsekdar!" Takč ni z usti Job grešil sred toliko nadlog, brezumnih slčv ni govoril, ki ždlil bi se ž njimi Bog . . . Sledi nato poročilo o obisku treh prijateljev in njihova pravda z Jobom, kakor vidimo v poročilu. Konečno razreši pravdo Bog — Jehova (po judovsko). J e h 6 v a. Jehčva Jobu iz viharja ko grom mogočno odgovarja: Kdo tist je pač, tist malomodri blebetač, ki večnojasne mi zasnove besede naj stemnč njegove? Opasaj, čvrsti se junak, kot se za boj vojak. Jaz prašal bodem te sedaj, odgovor ti, poduk mi daj! Kje bil si ti tedaj, ko zemlje kroglo jaz sem gnjetel? Odgovor daj, če ti razum je svetel! Kdo mero zgradbi nje je vzel, mendd ti veš? Kdo zemjemerni trak razpčl najprvi je, kaj deš? Kdo njene steble stalnike, na kaj prišvrstil je? Kdo kamene-vogalnike umetno vvrstil je, ko ukale so vse zvezdč pri rojstvu mlajše te sestrč, ko Božji vriskali sinovi naprčt so Božji stvari novi?! Kdo je morjč z zatvornico brzdal, krotil, zaprl, da tok na zemlje zgornico iz majke krila ni pridrl? Dal tmine sem mu za povoje, za krilo pa oblake svoje! Zgradil krog stene skalne sem, mejnike dal mu stalne sem, dveri sem trdne mu sklesdd. zapahe večne mu skoväl. Dejal sem mu: "Do teh le mej ti smeš in ne za las naprej, v mejnik sem ti zgradil — brcgčvje, tu vstavi, silno se valovje!" . . . Morda, odkar si živ, zemlj&n, ti vzbudil kdaj si beli dan? Mar zoru jutranjemu kdaj odkazal ti si čas in kraj, veleč, naj zgrabi zemlje rob in z nje otrese sine zlob?! V temi je kruti tolovaj voru to-le načelo: Skušnja in dano mu neko razo-denje očita, da je vsak človek grešnik in da za to zasluži Božjo kazen. Ta vizija (str. 16 v. 20 do str. 18 v. 7), ktero je bil najbrž satan spečemu Elifasu v glavo vtepel, je Jobovim napadalcem podlaga nadaljnemu dokazovanju. Po tem takem bi moral Job verovati, da ga je Bog sam obsodil za grešnika, in v zmislu njegovih klevetnikov za zločinca in svetohlinca. Job naj torej sprejme rado-voljno od Boga kazen za svoje grehe in poljubi šibo, ki ga tepe. Dobrotljivi Bog se ga bode gotovo muke niso v nobenem razmerju z njegovimi grehi. Prijatelji, od kterih je pričakoval tolažbe, ga varajo usmilil, zakaj on povzdiguje tiste, ki se ponižujejo. Job odgovori Elifasu ves ogorčen, češ, da njegove kakor divji potok, ki se zgubi v pesku puščave. Naj dokažejo, česar ga dolzd! Na to lob zopet britko toži ter prosi Boga, da mu da nekaj odmora v trpljenju. Za tem nastopi drugi prijatelj Baldad. Misleč, da Job obdolžuje Boga krivičnosti, odločno odbiva tako bogoskrunsko govorjenje, trdeč, da so bili Jo-bovi otroci po vsej pravici kaznovani. Že starodavni modrijani nas učd, da zlikovci nimajo sreče na zemlji in da pravični dobd že tu svoje plačilo. Job odgovarja Baldadu, da s svojimi tožbami ni hotel Bogu podtikati krivičnosti. Nato dokazuje; da tepe Bog brez izjeme pravične in krivične, ter da se krivičnim čestokrat dobro godi. Zopet tožeč vpraša Boga, zakaj ga tako ostro, tako izredno preganja, ko tega zaradi svojih malih grehov ni zaslužil. — Job je namreč menil, da Bog ž njim ravna po navadni pravičnosti, ne vedoč, da ima Bog za svoje ljubljence strožje merilo. Daši se je Job pripoznal za malega grešnika, vendar prijatelji nimajo ž njim usmiljenja. Tretji govornik, mladeniško vneti Sofar, se togoti, da Job zagovarja svojo nedolžnost. Kakor je njegov predgovornik Jobu nasproti zagovarjal Božjo pravičnost, tako povdarja Sofar Božjo modrost. Bog je modrost sama in njegova pota so nerazumljiva. Zatorej naj se jim Job ukloni, ne da bi jih preiskoval. Skesanemu bode Bog povrnil svojo milost in srečo. PRAVDA Z JOBOM Job zavrača Solarja, rekoč, da tudi on pozna modrost, bolje, nego njegovi prijatelji. Naj torej nehajo braniti Božjo pravdo z lažmi. Job se obrne z zaupanjem do Boga izpovedajoč, da je nedolžen in pripravljen svojo nedolžnost dokazati pred Božjim sodnikom, ako bi ta ne nastopil z nezmernim svojim veličastvom in prestrogo pravičnostjo, ter konča s patetičnim opisom človeške bede in minljivosti. Zato hrepeni počivati v šeolu (pred-peklu) upajoč zopetno oživljenje. Nadaljne obtožbe in obrambe Jobove se razvijajo vedno bolj strastno in prehajajo v osebnosti, kakor je pri takih pravdah navada. Isti dokazi in ugovori se ponavljajo tako, da postane obravnava enakomerna, bi rekel orijentalno dolga, utrudljiva. Orožje napadalcev se krha, Job pa napreduje zmagovito. V začetku drugega sestanka očita Elifas Jobu v obraz, da je brezbožnik, predrzen, trdovraten, prevzeten, da sploh izpodkopuje strah Božji in krepost, kteri sledi že tu plačilo. Job mu zopet ogorčeno odgovarja, da ni zaslužil takega trpljenja, zasmehovanja in zaničevanja, kliče Boga za pričo in branitelja svoje nedolžnosti. A zdi se, da so se ljudje in Bog zarotili zoper njega, zato zopet jame tožiti: zanj ni več ta svet, nego šeol (predpekel); tam je njegov up. Tudi Baldad ne povd nič novega, nego ponavlja po razburjenem uvodu enostransko dokazivanje svojega predgovornika. Vendar je njegov govor vznesen, pretresajoč, a nekaj pretiran. Job postane vpričo svojih brezsrčnih tožiteljev, kterih prosi usmiljenja, pobit. Ali kmalu zbere svoje moči in se dvigne na krilih Božjega razsvit-ljenja in upa v svojega Rešenika, ki ga bode po smrti maščeval in obudil od mrtvih. Njegove lastne oči Ga bodo gledale in se v Njem radovale: Jaz vem, da moj Rešnik živi, — da spet me iz prahu zbudi. Čeprav ta koža mi odpade, — nihč mi tč ne vniči nade, — da prav iz svojega mesd — rešni-ka gledal bom Bogd. Jaz gledal bom ga polhen sreče, — prav ta jaz, ne bo drug ked6. to zrlo že dvignil pest za zamahljaj; — zor! . . . pest ko hroma krukne, in on se v črn brlog potukne . . . Da zemlji zora žarek zlat obleko pravo in obliko, zariše pristno njeno sliko ko v il ime pečdt. Li kdaj si ti pribrodil do silnih morja vrel? Neskončnost li prehodil njegd brezdanjih si globdl? Li v smrti kraje ti neznane si vrata kdaj odprl? Kdaj smrtnih senec ti dvorane si z 6kom bistrim zrl? Poznaš li zemlje površino do skrajnih mdj? Dolžino nje in nje širino naznani točno, dej! Kje luči dvori so sijajni, in teme kje prostori tajni? Mar tja ju pošlje tvoj migi j d j, ter ju pokliče spet nazdj? Menda! Saj si, odkar je svet, in tvojih let je broj neštet! Dospel li do zalog snegd in do skladišč si grozne toče, ki hranim jo za dni gorjd, za bitve dni in borbe vroče z uporniki svetd? Kje pot, deleča luči žar? Odkod prihruje vroč vihdr? Kdo vžiga blisk slepeči, kdo vzbuja grom rohneči? Kdo on je, kteri nebeškim tokom struge meri? Kdo jim veli, naj se v puščave zlivajo kjer več ljudje ne bivajo, kjer žive ni stvari? Velevaš mar jim tf, naj puste goličave z nebd rosč napajajo? Naj trate, vse od suše rjave, prerajajo, pomlajajo? Imd tu dež roditelja in rosa povzročitelja? Kdo v tihi, mrzli noči slano na grič nasiplje in poljano? Kdo v krilu svojem led rodi, ki rek, jezer valove vklene v okove trdne, ko kamnene, — mar ti?! Obešaš ti li zvezd “lestence" in tešeš "palice" nebd, ko čas je, zvezdne viješ “vence", “koroška" vodiš dva “vozd"?! Poznaš li vse nebd postave in ti jih spraviš do veljave? Mar dvigaš ti k oblakom glds? Mar dežja se mehovi sivi izlivajo na tvoj ukdz, da cestni prah nebd nalivi zamesijo kakdr testč, in poke grud na trati, njivi zlepd, zvard skrbnč? Mar bliske zoveš, prožiš ti in ti rekč: “glej tu smo mi?!" Kdo mddro vam stvari spoznanje je v ddh oblačni vlil, prikazni v zraku, njih iavljanje, kdo je umeti vas učil? Mar levinji ti plen loviš in nič mladičem glad toliš, ko skriti v jami mrd na ldv, prežd na pldn izzd grmdv?! . . . Kdo vranu hrane poskrbi, ko mladi rod k Bogu kriči, brez živeža se krog poliče, a ni nikjer mu piče? . . . Ti divjih kdz porod je znan, ki se vrši v pečeh brez čuta? Mordd ti opazuješ dan, ko mladi rod množi košuta? Poznaš-li čas njih oplojenja, poznaš-li čas njih porojenja? Rodeč bolesti se krivd; a ko mladiče porodd, njih bolečina jenja! Mladiči njih pa rasejo, čeprav brez staj, se pasejo, moči se jim krepčajo; potem od starcev odbegnd in k njim se več ne povrnd, ko da jih ne poznajo . . . Kdo divje osle oprostil, vezi jih je osvobodil? Puščava je domišče jim, svet slan je bivališče jim, to hiša njih domača; živečim sred neplodnih pušč, jim le v zasmeh je mestni hrušč, in vik in krik gonjača. Kter teh — ljudi po piči praša? Zeldn. ki jo rodd gord, iščd le in jo zasledd, to njim je draga paša! . . . Mar ti bivdl služboval bo, pri jaslih prenočdval bo? Li on se ti vkleniti dd, da s plugom njive tvoje drje, po njih globoke brazde pdrje in jih poslušen zabrand? Mar, moč njegovo poznajoč, zaup boš vanj ti stavil, da on, za setev ti orjdč, na gumno bo ti žetev spravil? . . Veselo stresa noj perut, a ne ko štrk skrbno-pobožno; on deci svoji dčim krut izbrdl valitev si je zložno: puščavi jajca prepusti, naj pesek greje jih, vali. — A v glavo to ne pade mu, da strd že v jajcih mlade mu lehkd z nogami človek ktdr, al poljska, ali gozdna zvdr. Za zarod svoj brezčuten je, kot tujcu mu okruten je: Če se zvali? — Kako živi? — Kaj to skrbi ga, kaj boli?! Modrosti luč mu Bog zastri, nikddr ni iskre njene vzrl! Ko s krili pa zaflofotd. jadrajo ta, vesld mu noga, za njim jahač ko blisk nebd, — on konju, jezdecu se roga . . . Ti mdrda v gibke ude vlil si konju jakost neupogljivo? In si stresavi vrat pokril mu z vihrajočo grivo? Skok ko kobilcam mu lahdn, rezgdt krasdn je in strašdn. Nestrpno grebe tld s kopiti konj bojeviti, ponositi: orožju v dir naprot hiti, le posmehuje se trepetu, in roga jekel se žvenketu, spred meča ne beži. Nad njim zvenčd pušico v tulci žari se ost na koplji, suVci; on pa le dirja, topočdč. pot kar požira dirjajčč; — ko bojna tromba zadoni, brzdati več ga ni! Na trombe glas zahrza koj, iz dalje že diši mu bdj. in čuje vodjev glas grmeči, in čet vojaških krik hrumeči . . . Po tvoji vredbi jastreb mar Razpenja krila na višine, z višin pa v južne kraje šine? . . in drei, visočin vladar, na tvoj li ukaz visoko leta, in gnjezdo si v planinah spleta, in prenočuje po pečdh, čereh planinskih in vrhdh? Od tam na plen skrbnč preži, do daljnih dalj oči napenja; kjer truplo vgleda brez življenja, ko blisk se nanj spusti — srebljč mladiči plena kri! bode ga oko, — po sreči taki koprneče". . . To preroško mesto je eno najlepših in v verskem obziru eno najbolj važnih Koncem drugega sestanka opisuje Solar v liričnem tonu bedo grešnikovo, njegov žalostni, rani konec in vničbo. lob pa se zopet sklicuje na vsakdanjo skušnjo, ki nas uči, da se brezbožniku navadno prav dobro godi na svetu in njegovo ime še po smrti živi. V tretjem sestanku se vračajo Jobovi klevetniki na isto stališče: Job mora biti velik grešnik, ker ga Bog tako hudo kaznuje. JOB ZMAGUJE Obmolknili so prijatelji in slabi tolažniki Jobovi. Zdaj pa povzame Job kot zmagovalec zadnjo besedo ter v daljšem samogovoru kara tri prijatelje zaradi njih krivega naziranja in dokazovanja. Zanj je razdelitev dobrega in zlo na svetu — skrivnost. Človek išče v drobu zemlje zlata in dijamante, našel pa li bode sploh kje modrost t. j. razumljivost Božjih sklepov? Disputacija ob vzroku Jobovega trpljenja je zastala. Šele četrti prijatelj Elihu, kterega pesnik po zmagoviti samoobrambi Jobovi privede na prizorišče, začne razvozlavati preporno vprašanje. Doslej je ta mladi mož najbrž le od daleč poslušal govornike. a kakor bi se jezil, da ne znajo najti rešitve vprašanju, skoči z mladeniškim ognjem med nje. Njegov značaj in govorica sta nenavadna. Z neko govorniško obširnostjo in nadutostjo začenja svoje štiri govore, sramoti s fino ironijo Jobove prijatelje, kara Joba ostro kakor kak prerok, navajajoč njega lastne besede, ter rešuje samooblastno kot sodnik sporno stvar. Najprej očita Jobu, da je preglasno povdarjal svojo nedolžnost ter razložil, zakaj Bog tepe ljudi. Bog uči človeka po sanjah: Bog govori človeku po bolezni in trpljenju, po svojih poslancih, kakoršen je Elihu sam. Skušancu Bog zopet obrne milostno obličje svoje, ako ponižno moli. V drugem govoru dokazuje Elihu, da človek ne sme očitati Bogu krivičnosti, dasi ne razume Njegovih poti. Zakaj Božja pravica je nerazumljiva, naslanjajoča se na neizmerno znanje. V tretjem govoru zavrača Elihu Jobovo trditev, češ, da ni treba človeku živeti sveto, ker s tem nikakor ne škoduje Bogu: marveč koristi svetost življenja vedno človeku samemu, takisto škoduje greh le njemu. Če Bog ne usliši nekternikov molitve, je vzrok temu to, ker prosijo Boga prevzetno, na neprimeren način. V četrtem govoru slavi Elihu prav slovesno Veličanstvo Božje, ki odseva iz Njegovega vedenja do posameznih ljudij in iz čudovitih n at urnih pojavov. Bog ne zapusti pravičnika. Če pa kaznuje krivca, je to njemu v dušno korist. Naravni prizori kažejo Božjo vsemogočnost in brezkončno modrost. To dvoje naj bi Joba prepričalo, da ne sme tuhtati Božje previdnosti predrzno in prevzetno. Ako povzamemo glavne misli Elihuove razprave, tepe Bog Joba ker ga hoče obvarovati "jame" pogubljenja in skrivnega napuha. Po tem takem je bil Job že prej k temu nagnjen. Elihu nam tudi povč, da Job ni imel Božje izkušnje in da je tedaj preveč tožil, a premalo molil, da sploh ni govoril dovolj dostojno o Božjem Veličastvu, kteremu se človek ponižno podvrzi. Kazni Božje niso torej, kakor so Jobovi prijatelji trdili, izključno maščevalne nego tudi zdravilne. Namen jim je, da se človek očisti dušnih peg, da spozna svojo slabost, da se obvaruje večjih grehov in nesreč, posebno pa da se vniči v njem napuh, ta skrivni izvir vseh grehov. Kot zadnji in najveljavnejši aktor se h koncu prikaže Jehčva sam. da dovrši Jobovo pravdo z besedo in dejanjem. Dostojno pa bi ne bilo, če bi Bog kakor kak profesor z katedre rešil teoretično in samo spekulativno to vprašanje in so pričkal z ljudmi. Vrh tega je bolje, da človek no pozna tajnih Božjih ukrepov, da ima vsaj priliko verovati in upati v Boga in si s tem služi nadnaravno plačilo. BOG RAZSODI Bog govori iz megle dva govora, ki sta si precej slična. Na koncu vsakega odgovarja skesani Job Le behemota gledi, ko ti je moja stvar: on pase slično se govedi, če prav mu silna moč je v dar. Moči mu nerazrušne ogromna ledja hranijo in kite trdne podtrebušne ga pri napadih branijo. Pregiblje rep. ki trd, krepak je kakor gorska cedra, pretkana so z vezmi mu bedra, premrežen ž njimi bok je vsak. Piščali so cevi brontene, kosti so mu žrdi jeklene; najjačji to Boga je stvor: On sam mu dal je v žrelo meče, da klaje si kosi duhteče po poljih in obronkih gor. Zverjad pa, zroč kako krotak, njej neškodljiv je ta orjčk. tam krog igrč se neboječe. Napasen leže med grmičje, med bičje reke in trstičje, — to senči ga, to skriva ga. in skriva, senči iv a ga. Naj poleg reka le naraša, na svojo moč se on zanaša: ko ves kak Jordan vanj bi drl, on plah bi nanj se ne ozrl. Kdo zgrabi ga, če on bedi, kdo nos mu obrzda z vrvmi? . . . Mar levjatana v Nilu na trnek bodeš ribji vjčl? Boš rilec krokodilu na uzdo vrvnato pripel? Li vtakneš mu v čeljust obroč za vajeti, ki da jih loč? Mar bo prijateljstva te prosil, krog tebe mar moledovčl? Rad jarem tvoj li bode nosil, ti večno včrno službovčl? Igra-li z njim se, kakor s tiči Igrajo dečki in dekliči? Mar ga med sčbo srečni lovci si kakor plen bogčt dele? Mar kanaanski ga trgovci za drag denčr si prisvojč? Našpikaš kožo mu roženo ti s kopjem mar koničastim, lobanjo trdo, ko jekleno, z ostvi železjem špičastim? Poskusi! Koj orožje v dlan, in borbe se junaške loti! A znaj, tvoj up, pogum — zamčn, naprot grčš padcu in sramoti: Saj že pogled le nanj je tak, da groze zgrudi se junak. — Mar ta grajač nerazboriti še hoče z mano se boriti? Kdor z Bogom pravdati se h£e, odgovor daj na to mi vse! Opasaj torej se junak, orožje možki suči! Jaz prašal sem, ti me poduči! Mar mene ti dolžiš napčk in pravo streti bi mi htel, da ti bi se pravičen zdel? Mar roka ti je silna, močna, ko Božja roka vsemogočna? In zemlje dno in nčba krov tvoj stresa glas-li ko Njegčv? Tedaj ogrni v veličast se, odeni v kras in pa v oblast se! Ohole zčmlje vse sinove, brez milosti ponižaj ti, in jeze vzburjene valčve na njč razlij. Z očmi poglej na njč srdit, da vsem bo padec njih očit. Na mestu, pri tej priči zločince vniči! Poderi v prah jih in jih skrij na kraj temčn, na kraj neznčn, kjer več ne vzrejo jih oči. Potem te bom i jaz veličal, ker s takimi boš deli spričal, da tebi Mene treba ni!! J o b. Obrne zdaj se Job k Jehčvi in s temi se mu klanja slovi: kaj revež naj odgovorim? Na usta dlan, in naj molčim! Pač enkrat, dvakrat sem govöril, odslej ne bom več tega störil. Zdaj vem, da Ti vse znaš, in da brezmejno moč imaš; kdo tist brezumnik, ki se lčti. da modre tvoje sklepe moti? Oh, jaz o Tebi prej sem biči to. česar nisem nič umči: o Tebi čulo le uhč, po sluhu le sem Te poznčl (in, žal, po tem presoj e včl), — a zdaj Te zrlo je okö; v pepelu, prahu torej tu. kar sem mrmrčl in blebetčl, do smrti bom obžalovdrl. — Konec. Ko veličastna svoja slova do Joba je zvršil Jehčva, — do Elifasa Temanjana obrne se rekoč takč: Na tč je jeza moja vžgana, na tč in tvoja druga, ker vi o meni vsi krivč sodili ste in ne takč, ko Job moj verni sluga. Zdaj sedem juncev vi vzemite, in jarcev sedem izberite, ter k Jobu privedite jih, pa v spravni dar zažgite jih; a Job za vas naj k meni vzdiše, njegovo prošnjo bom sprejel, da v greh se to vam ne zapiše, kar kdo napačnega je dčl; ker prav vi niste govorili, kot Job je, moj služabnik mili . . . Šel torej Baldad je, — Šuhljan, šel Elifas je, — Temanjdn, in šel je Sofar, — Naamljčn, in kakor je Gospod govöril, tako je zvčsto vsakdo storil . . . Gospod pa spravno je daritev spre j čl na Jobovo molitev; a Jobu dal je vsega zdaj dvakratno, kot imčl če kdaj . . . Zdaj pa so bratje prihiteli In sestre, znanci k Jobu vsi, v njegovi hiši kruh so jeli, ko prej za srečnih dni. A Bog pa večji blagoslov, in več poslčl mu je darčv, ko prej, ko ni ga bil še vdčril: dal štirnajsttisoč je ovčic, dal tisoč jarmov je volčv, šesttisoč mu kamčl podaril, in dal mu tisoč je oslic. In, vrh kraljevih teh d ari, dal Bog mu drug je blagoslov: dal sedem vrlih mu sinov, dal zlate hčerke tri. Starejšo hčer po zvezdi dnč imenovčl je Job — Danico. Dišava srednji dal imč, a mlajšo zval je — Lepotico. Bilč so krasne vse ko cvet, enakih tem imčl ni svet; in Job jim dal je dčl bogčt, kot slednji ga dobil je brät . . . Ko bil prestal je bolečine, — še stoinštirdeset godčv je včakal Job, in videl sine. in sine svojih je sinčv dol do četrte rodovine: potem pa star in polhen let zapčstil ta je svet. EN LA FERIA NA SEMNJU Liegöse a la feria un tendero ambulante Muletas al hombro — y en pocos instantes, — objetos de adorno, color, fantasta — expuso en venta su mercaderia. Menudos estuches, alhajas baratas, cristales y piedras, color escarlata deslumbran la vista y en vivos fulgores mil rayos despiden de luz sus colores. La tienda se llena de ninas, ya mozas, el oro atrae miradas ansiosas. Y el oro quetienta y el ansia que aumenta: el häbil tendero inicia laventa. Collares, hebillas, pulseras, anillos . , , Y la misa el domingo — |Para exhibirlos! Mas til, mi pequena de quince abriles, de estos adornos tus propios se rien — La luz de tus ojos no vende el joyero, ni las estrellas, ni el mundo entero. Tu frente serena, los cielos refleja. El oro en tus trenzas al sol se asemeja. Tus frescas mejillas son rosas mas bellas que a gritos pregonan tus primaveras. Es näcar tu cuello. Coral tu boquita. iTu risa? Cascada de gracia exquisita. Por eso no envidies las joyas aquellas — Til eres sin ellas atin mds bella. Por eso del oro el hechizo desdena. Til söla te hast as, mi nina pequena. Žid si na trgu je šotor postavil lišp raznotör je naprodaj postavil. Zlate verižice, krasne uhane, prstane, igle, umetno kovane. To se ti bliska, oj to se leskeče. Meče po izbici iskre žareče. Trupa gledalk okrog Žida se zbira. Željno v srebrö in zlatö se ozira. Lišpa kupavajo vsakršne vrste, v lasč, ušesa, na vrat in na prste. Z lišpom na roki, na vratu, na glavi pojdejo v cerkev v nedeljo k — razstavi. Tebi deklš pa ni treba krasila. Krasa dovolj si od neba dobila. Ustne so ti nad koralde rdeče. Tvoje oko se nad biser leskeče, Rože rastoče sred lilij obličja. Rajske brez tujega so lepotičja. Kodri, ki venčajo umno glavico. Krasijo bolj te kot krona kraljico. Snežno belino deviškega vrata Le zatemnila bi vrvica zlata. Lepa, najlepša si sama ob sebi. Lišpa ni treba, o deklica, tebi! El campo de narcisos en las montanas eslovenas. Narcizno polje na Golici. prav kratko. Prvi govor se suče okoli vprašanja: Ima-li človek pravico z Bogom pravdati se? Drugi pa: Ali sme človek dolžiti Boga, da je nepravičen pri vladanji sveta? Prvi govor razvije pred Jobovimi očmi veličasten panorama vesoljnega stvarstva, iz katerega naj Job spozna modrost in mogočnost Božjo ter temu nasproti svojo nevednost in nezmožnost. Pesnik razmotriva najprej čuda Božja na zemlji in na nebu. omenja leva, krokarja, košuto, divjega osla, bivola, noja, konja, jastreba. Job na to izpove na kratkem, da je govoril nepremišljeno o stvareh, ktere presegajo njegov razum. Da bi Joba šebolj osramotil, ga povabi Bog ironično, naj prevzame vladanje vesoljstva ter v njem ustanovi red in pravico. Bode-li on kos temu? Bo-de-li vkrotil dve najsilnejši pošasti, ki so Bogu sicer igrača, a človeku strah in trepet. Pred neizmernim veličastvom Stvarnika in vladarja vseh stvari mora torej vsak človeški razum, vsak kritikolovec obmolkniti. Človeški trpin, ki je prešinjen od takih misli in čustev, se zaupno vrže v naročje Božje previdnosti in ljubezni ter v njem mirno počiva. Z dejanjem reši Bog Jobovo zagonetko. On izkaže Joba pred svetom kot pravičnika, ker mu po prestani izkušnji podeli dvakratno plačilo. Ako h koncu zberemo vse vzroke človeškega trpljenja, ktere nam podaja poučna knjiga, sledi ta-le zlati nauk: Trpljenje človeško ima sicer svoj izvir v grehu, zato ga Bog pošilja nad grešnika kot kazen; kteri-krat pa tepe tudi pravičnika, da se vtrdi v dobrem, očisti malih madežev in zasluži nebeško plačilo. Je pa li dotični trpin v tem ali onem slučaju krivičnik ali pravičnik, to sam Bog ve; človek naj o tem ne ugiblje in ne sodi. Jobova poezija je po tem takem zelo stara (okoli 3000 let), vsestransko zanimiva in podučljiva. Truda vredno pač je bilo, da se je tudi narodu slovenskemu odkrila njena lepota po hebrejskem izvirniku. Naš pesnik ni samo dovršeno preložil, ampak tudi jasno raztomačil to krasno poezijo. Saj le pesnik prav umeva pesnika. Nje blažilna in tolažilna moč, resničnost njenih naukov, nje pesniška vrednost niso nič izgubile vsled tritisočletne starosti; vrednost te od Boga navdihnjene knjige bode ostala kakor Božja beseda sploh — na veke. Da bi dvigala tudi Slovence iz mračnih nižin te solzne doline v jasne nebeške višave! MIRA TU CORAZON Desde la altura en que crees derechos tener de censor, de tus hermanos las faltas censurar con ojo avizor. De tus pequeneces la cuenta llevando con gr an precisiön. ignoras tus propios dSfectos, olvidas talvez tu pasičn .... V SRCE SI GLEJ Na stol ti visok si se usedel in bistro oziraš se okrog, na bratu in bližnjiku svojem peg iščeš najmanjših in prog. Vsepegice ljudske preštel si le svojih ne peg in marog. Zato pa sam sebi si mehek, a bratom soditelj si strog. No juzgues, hermano y medita, dos ojos te diö el Creador; reparte su luz de manera que alumbren tambičn tu interior. A, dragi, češ modro živeti: ti dvojne oči mi imej — in z enimi gledal po sveti, a z drugimi v srce si glej. El hombre al marše asemeja que oculta su abismo a la luz; celoso, tan solo refleja del cielo el limpido azul. Srce jekot morje globoko, ki večkrat mu vzbuja se val, ki polno plitvin je peščenih, prepolno pretečih je skal. Mas quien de sus aguas se atreve las densas tniieblas ahondar, entre corales y piedras siniestros fantasmas vera. Tambien en tu pecho se oculta de arcanos profundos, un mar; idescorre el telön que los cela! idesciende a sus fondos. audaz! Atento examina sus fondos para ver el mal y el bien; pobladas de horrendas visiones bus aguas profundes seven. Hay perlas preciosas, cuajadas por una que otra virtud, mas pocas serän que no aleanza razgar las tinieblas su luz. Y entonces, al verte por dentro, motivos de sobra tendrčrs, do ser con tu hermano benigno, Y a ti con rigor juzgaräs. In kdor potopi se na dno mu, mnog biser tam najde krasän. A vidi i grozne pošasti, mnog prizor tam vidi strašdn. Ti tudi v sreč se potopi, in ondi okrog seoglej. V njem najdeš gotovo premnogo kar znano ni bilo ti prej. Skrbnö se po srcu oziraj: prepolno skrivnostnih je gub. Tam videl boš groznih prikazni mnog prizor ti strašno neljub. In našel boš notri gotovo kak biser kreposti bleščeč; a najdeš i madežev črnih in zlobnih pošasti še več. Zatorej le gledaj po svetu, a večkrat še v srce si glej — in sodil boš druge milje, in sodil boš sebe ostre). NA POTOVANJE ODIDEM 5. NOV. z vlakom v Posa-das. V Misiones se bom zadržal 4 dn.i, nato odidem v Asuncion. Od tam bom potoval v Formozo. 18. nov. bom v Rosariu in 19. nov. bom že v Bs. As. - J. Hladnik CVETJE ZA NOVOMAŠNI OLTAR. Prosimo da prispevate cvetja, ki naj bo belo ali rdeče. Prinesite ga na Avellanedo v soboto 7. okt. do 1 ure v kapelo, na Patemal pa 14. okt. ob 13 uri na Paz Soldän 4924. Prosi- HlO tudi orisnevkfi V d ATI ATIH da. Vin s vpao in d miom Trar* trolio A LA PATRIA Oh, viuda triste, desamparada, tli, madre delos hučrfanos, con sangre y lägrimas saciada. conoces penas y dolor; del hijo fiel tü madre amada y senora eres, patria adorada! Hermesa eres y no hay ninguna que sobrepasa tu hermosura; virtuose eres; la matinal aurora supone te digna de real corona. Mas no — tus sienes sölo einen espinas y pueblo. tu pueblo gime de heridas. El mundo hostil doquiera te oprime, despršciate impio, de ti se rie. iOh, cuando termina tu pena y tu llanto, cuando depones tu lugubre manto? oh, ieuändo veräs el sol adorado y tu ojo de turbio volverd se claro? Si el cielo benigno quisiera adornar tu frente santa con esplendor de gloria, con voz solemne quisiera yo cantar para ensalzar tu honor y proezas de [vietoria. y hollar pretende tu sagrado suelo. Si el mundo te desprecia tanto yo amo te mäs firmemente, yo amo te mäs tiernamente, mas amo te con llanto. |Oh madre mia, Patria. mi amor eres tü ünica, mi aflicciön y gloria! |Dios cuide bondadoso te! jProtšjate! [Bendigate! LA PUREZA DEL ALMA UN EDEN Frente a frente mirame, a mi lado, ven. sišntate; de mi no tengas miedo, alma querida, te ruego. Si tu mirada pura fijas en mi, parece que el cielo se refleja en ti. Su brilo sincero me intima la dicha de cuanto me estimas. Despiertas recuerdos en mi corazän deque yo fui lo que eres tü hoy. |Ay! Marchitö ya de veras la flor de mi primavera. Para mi, jrecuerdo encantador! el mundo entero estaba en flor, al par de un jardin de mayo del Ed6n parecia un rayo. Perdi, [ay de mi!, mi dicha, mi bien, volver no podrü ya jamäs al Edün. la puerta ya estä cerrada, y perdida, mi era dorada. Mas si mi Edün cerrado estä, Son un rayo del mismo tus ojos Y al mirarlos me creo gozar los bienes del paraiso. Se ostrmece en mi pecho el corazän arrobado por la feliz ilusiön de dias tan hermosos, de anos pasados dichosos. “ČASA JUSTO” MARM0 L ER I A Construcciön de Monumentos en los Cementerios PLACAS DE BRONCE JUSTIN MARUSIC Garmiendia 4947 U, T. 59-4318 La Paternal DOMOVINI O vdova tožna zapuščena, ti mati toliko sirot, s krvjo solzami napojena, ki bol poznaš le, nič dobrot, oj mati vdanega ti sina, oj, zlata mati — domovina! Ti krasna si, krasnejše ni, kar jih obseva zarja dneva; krepostna si, vsa vredna ti, da krona venča te kraljeva. A trnjev le tvoj venec je, in rod tvoj rod — mučenec je; sovražni svet te le prezira, prezira te in te zatira! Kdaj to gorje pač mine ti? Kdaj se oko ti vjasni kalno? Kdaj slečeš to obleko žalno? Kdaj sonce zlato sine ti? O, da z močjo in srečo slave, ne s krono trnjevo, nebo ovilo bi ti sveto glavo — kako bi jaz ti pel glasno! A ker nihče ne šteje te. Oj mati moja, domovina, ljubezen moja ti edina, ker ves te svet tepta z nogami, jaz ljubim tem srčneje te. Jaz ljubim tem zvesteje te, a ljubim te — s solzami! ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te, Bog živi te! POGLED V NEDOLŽNO OKO Nikar, nikar se me ne boj, nedolžni, nežni angelj moj! Le semkaj k meni sedi. oko v oko mi gledi! Pogled ti čist, oko mirno, V njem seva celo ti nebo; in meni v njem leskeče odmev že davne sreče. Budi spomin mi krasnih dni, ko bil sem še kot si zdaj ti; spominja me mladosti brez toge, brez bridkosti. Spominja me čarobnih let, ko bil je v cvetju ves mi svet enako vrtu v maju, ko živel sem kot v raju. Zgubljen je oh. zgubljen moj raj; ne smem ne morem vanj nazaj. Zaklenjena so vrata, proč, proč je doba zlata. Pa če zaprt je sreče raj, da gledam vanj, se zdi mi, vsaj, ko v tvoja zrem očesa, odprta v njih nebesa. Srce se v prsih mi topi zamaknjeno v nekdanje dni, v presrečno dobo cveta, o zlata, zlata leta. UMETNO STAVBENO MIZABSTVO KOVINSKA OKNA IN POLKNA FBANO BANDELJ Kovinska vrata, balkoni, Izložbena okna, kovinske stopnice, ograje, vsakovrstna kovinska dela. AV. DE LOS INGAS 6021 Telef. 61-6184. V PRIČAKOVANJU. Vsak čas se lahko zgodi, da bomo zvedeli odločilne novice iz domovine. V teh tednih jena vrsti Balkan in vse kaže, da bodo zavezniki prerezali ravno čez Slovenijo. Iz Ogerske sem pritiskajo Rusi, v Italiji sepričakuje zlom fronte v Apeninih in tudi vdor v Istro. Tako bi se na Štajerskem srečali obojni zavezniki. Med tem pa se pričakuje osvoboditev Beograda. Kadar pride ta novica uradno ven. bodite rojaki pozorni in vprašajte na našo upravo in uredništvo, na Slovenski list in na Poslanstvo, kdaj bomo imeli zahvalno slovesnost. Če bo ta v tednu, sebo vršila ob 19.30 uri zvečer v kapeli kolegija San Josd (Cangallo 2450) — to je isti kolegij, kjer smo imeli prireditev "200". Vsi rojaki ste povabljeni, da bo naša zahvalna molitev ob enem tudi topla prošnja za blagor naše domovine. NEKAJ IZ ŠTAJERSKE Ameriški Slovenec, ki je danes nadporočnik z aemriško invazijsko armado v Franciji, je poslal svojemu stricu pismo, ki je bilo nedavno priobčeno v clevelandski "Enakopravnosti". Tisti del pisma, ki se nanaša na razmere v Sloveniji, se takole glasi: “Naši vojaki so ujeli nekaj Nemcev ter jih pripeljali v ozadje. Kako sem bil presenečen, ko sem našel med njimi dva Slovenca. Oba sta mlada in sta doma iz vasi blizu Maribora. Zanimivo jih je bilo poslušati, ko sta mi več ur pripovedovala svojo zgodovino. Med pripovedovanjem sem si mislil: Tu sta dva Slovenca, ki sta še pred nekaj urami rabila puške za nemško armado: sedaj pa govorita z menoj slovensko v Franciji. “Pripovedovala sta mi, kako so Nemci izropali kmetije in domove. Pobrali so jim vso živino in poljske pridelke. Tudi če je poginil prašič, so se bali, da se bodo Nemci maščevali nad njimi. Naglaše-vala sta, kako so Nemci grozili, da bodo pobili družine, ako bi onadva ne šla v nemško armado. "Eden je pripovedoval, da je videl, kako so Nemci pretepali sosedovo družino. Vzeli so tudi njegovega očeta, ki je bil star 55 let, in dela prisilno delo. Rekla sta, da so mnogi poizkušali, da bi pobegnili na Angleško preko Italije, toda se jim ni posrečilo. "Potem so bili pripravljeni, da vstopijo v Titovo osvobodilno vojsko, toda so jih zajeli Nemci ter jih poslali na rusko fronto. Eden izmed ujetnikov je star le 19 let ter je v nemški armadi že dve leti. Temu je bilo stavljeno na izbero: Umri od lakote ali pa vstopi v nemško armado." t JOŽE POBERAJ, ki je naglo umrl 14. septembra, je bil star 49 let. Smrtna žetev je postala f KAROLINA LIČEN doma iz Černič. Že več let je bolehala na jetrih in je iskala zdravja vsepovsod. 29. sept. je podlegla operaciji v bolnici Ravson. stara 45 let. Bila je blaga žena, katero so vsi globoko spoštovali, kar so tudi pokazali ob njenem mrtvaškem odru, in na njeni poslednji poti na Ča-karito. Za rajno žalujejo mož in tri hčere, katerih ena je že poročena. DESPUES DE LA BATALLA De rayos fulgor y truenos fragor siguiö sin cesar, en toda la noche espanto y terror no pudieron calmar. Tormenta no fuš, ni robles volcö en baile infernal, batalla cruel que de vidas costö horrible raudal. Ay cuantos valientes, ay cuanta guapeza, deshilados al par que un bosque talado, jamäs su belleza podrä recobrar, Anoche de pleno vigor juvenil gozaba aun, hoy ya el destino lo entrega hostil a la tumba comün. En un campo de flores sus suenos entierra la fosa austera, tan honda, tan ancha, esperanzas encierra de su primavera. Talvez allä lejos con firme confianza su novia lo aguarda, llorando abriga ilusiön y esperanza, ay, vana y amarga. Las madres ancianas y hermanas queridas esperan quizäs — el hijo, el hermano de sus cometidas no vuelve jamäs. Que pena increible causo el furor del campo aquel — de sangre impapado su suelo — ique horror! espanto y cruel! En miles de hogares veo amargo dolor por tanta maldad. — Que olviden los hombres sus odios, |Senor! que aprendan a amar. PO BITVI To bil je vihar, to bil je vihar do zore vso noč In bliskov je žar in gromov udar razsajal na moč. Nikakor, nikar to bil je vihar bil divji je boj. Ni hrastov podrl; mladeniče strl vihar je nocoj. Po polju lež6 junaške vrste kot gozd poražšn Posečen enkrat ne bo več košat ne bo več zelčn. Sinoči junak, krepäk bil je vsäk prepoln je zdaj ran. Sinoči cvetän, sinoči močan zdaj bo pokopän. Grob zeva globok, globok in širok sred mlacfih livad. Oh, koliko sanj. pokopljejo vanj, in koliko nad. Pač čakala bo, pač čakala bo nevesta domä In plakala bo, pretakala bo brez mere solzä. In mamke skrbne in ljube sestre še upajo zdaj A brat jim in sin iz daljnih ravnin ne pride nazaj. Krvavo poljč. brezmejno gorje rodilo si ti, —Ker lilo si ti, ker pilo si ti potoke krvi. Oh. tisoč bo src in tisoč bo hiš jokalo bridkö. Zakaj to pustiš, zakaj to trpiš, dobrotno nebo! 15. okt. ob 1Ö h na Paternalu maša za f JOŽEF ŠTOLFA. OBLETNICA za f ANTONA ŠKRT bo v cerkvi sv. Neže (Avalos 250) na Paternalu 12. okt. ob 8 uri. Obletnica za ■{• TEREZIJO MANDIČ ob 8 uri pri sv. Rozi. besed iz pisma katoliškega duhovnika in jugoslovanskega domoljuba Antona Begiča listu Vjesnik Naprijed: “Kot kato- liški duhovnik sem se dolgo boril v gibanju narodne osvoboditve, ki ni samo vojaški, temveč tudi kulturni in vzgojni po-kret." PISMA OD TAM . . . Žužemberk, dne 9. aprila 1944. Draga Lina in Žan! Ravno se je ponudila prilika, da Vam po dolgem času spet pišem, v upanju, da boste pismo dobili. Sporočam Vam, da smo še vsi v Žužemberku zdravi, ter vsi želimo, da bi bilo kmalu konec vojne. Septembra meseca lani je minilo dve leti, kar so oče od Pepce umrli. Naši otroci so vsi trije zdravi in že veliki. Radi vojnih razmer je Žužemberk, posebno trg, zelo razbit in porušen. V Sloveniji imamo sedaj močno Narodno osvobodilno vojsko pod poveljstvom maršala Tita, ter vsi upamo, da bomo gotovo zmagali. Kako se kaj vi tam imate? Sporočite tudi Janezu in Albini, da vse skupaj pozdravljamo, kakor tudi Tebe, draga Lina in Žan. Če morete, pa kako pišite sem. Pozdrave vsem Adolf in Pepca Štor. Na pismu je poštni pečat Egipt. 23. junija 1944, kjer je bila plačana poštnina v gotovini, in pečat cenzure, znamk pa nobenih. Peter Žugel, ki je doma iz Podklanca. št. 4, občina Vinica v Beli Krajini, je pa dobil dve pismi. Pisma se glasijo sledeče: Bari, 14. marca 1944. Dragi tata! Naznaniam Ti, da sem živ in po malo zdrav. Kakor Ti je mogoče že znano, se nahajam tukaj, v Italiji že od avgusta meseca 1942. Hiša in vse drugo je požgano in uničeno, živina in druge stvari pa ukradene. Doma ni zdaj nobenega. Mary mi ie pisala, da je mama umrla 26. marca 1943. Pošte nisem dobil od nikogar že osem mesecev. Joseph Žugelj, English Transit Camp No. 1. Bari-Carbonara, Italy. Drugo pismo: Bari, 24. marca 1944. Dragi tata! Naznanjam Ti, da sem Ti pisal že večkrat, ali odgovora še nisem dobil. Kakor že veš, sem tukaj v Italiji brez vsake pomoči. Stanujem pri neki italijanski družini; živim prav slabo, kajti za jesti nimamo kaj; 20 dek kruha na dan imamo na karte in nič drugega. Kilogram kruha brez kart velja 1000 lir, moka pa 120 lir. Če mogoče, pošlji mi obleko, kajti tukaj v Italiji velja deset tisoč lir. Doma nam je vse porušeno, požgano in pokradeno. Jaz sem v Italiji že eno leto in pol. Poleg nesreče sem izgubil, kar sem šel od doma še sedem zob; če bo to trajalo še dolgo, mi se mora zmešati pamet. Morda bi Ti bilo mogoče izposlovati, da bi jaz dobival hrano od Ameriškega Rdečega križa, ki ima svojo postajo tukaj v Bari; meni je nemogoče, ker ne znam angleško. Pošlji mi naslov Petra in Milkota Pavlakovičevega iz vasi Kroci. Prosim hiter odgovor in pomoč. S pozdravom Tvoj nesrečni sin — Jože. POZIV KRALJA PETRA II. VSEM JUGOSLOVANOM. 12. sept. je pozval naš kralj vse podanike naj se priključijo osvobodilni vojski pod vodstvom maršala Tita. Vsi tisti, kateri kaj simpatizirajo s tujim vpadnikom bodo zaznamovani kot izdajalci. "S tem le sporočilom, ki vam ga dajem, — pravi nadalje kralj v svojem pozivu, — najstrožje obsojam ono zlorabljanje kraljevega imena in vpliva krone, s katerim je bil izvršen poskus, da se opraviči sodelovanje s sovražnikom in izzove nesloga med našim borečim se narodom, v teh najtežjih dneh njegove zgodovine. Samo sovražnik je od tega imel koristi. "Klanjajoč se padlim, pozdravljajoč vašo borbo in izražajoč mojo hvaležnost našim velikim zaveznikom, vas pozivam,-da presrčno sprejmete zmagovite zavezniške vojske, ki bi prišle, da vam pomagajo izvojevati popolno osvoboditev naše domovine." PISMO IZ VJETNIŠTVA Slovenski vojak, doma iz Komna, in ki je bil od severnoameriške armade vjet, je poslal svojemu bratu in svakinji, ki se nahajata v Buenos Airesu, pismo sledeče vsebine: Dragi brat in svakinja! Najprej vaju srčno pozdravljam. Sporočam Vama. da sem bil 17. februarja 1943 leta vpoklican k vojakom, kakor tudi vsi drugi rojeni v letih 1901 do 1926. Prvih 7 mesecev sem redno prejemal pisma z doma, zadnje sem prejel lani septembra meseca. Takrat so bili doma še vsi živi in zdravi. Tudi drugače, da se nimajo preslabo. Sedaj je pa že devet mesecev, da nisem prejel nobenega pisma, kar mi pač povzroča veliko žalost. Jaz sem vjetnik severnoameriške armade in je z menoj še 7 fantov iz Komna in sicer: Rudi Drejcov. Josip Matevžev. Stanko Luvinjev, Cene Governov, Viktor Zegov, Josip Buljetov in Pepi Dugulin-ščev. Vsi smo pri kompani 332. Ali ravno sedaj so nas radelili in so nas Ameri-kanci poslali na razna dela. Z nami ravnajo zelo dobro. PARTIZANI SE BORIJO ZA PRAVIČNO STVAR! Kakor poroča Vojni obvestilni urad, je bilo po Titovem radiu nedavno objavljenih nekaj odlomkov iz govora jugoslovanskega duhovnika Msgr. Svetozarja Rittig, župnika sv. Marka v Zagrebu, sedaj pa z Jugoslovansko osvobodilno armado. Takole je med drugim govoril Msgr. Rittig, te dneve: “Naši ljudje imajo pravico vzdigniti se proti Nemcem in njihovim pomagačem v pravični samoobrambi in jih izgnati iz svoje dežele. Iz tega vzroka, bratje, je prizadevanje tega narodnega osvobojenja in partizanov pravična stvar. Po božji in človeški postavi je prav kaznovati in osvetiti se za nedolžno kri žend. otrok in milijonov ljudstva. “Danes bom govoril o zatrjevanju nemške propagande, da ste proti veri in Cerkvi. To ni res. Izrazili ste svojo željo, naj bi bila tukaj maša." Radio oddaja je tudi navajala par -rt';. La Frontera Nacional Yugoslavo-Italiana ÜP/VV'"’ -■' La continuaciön de este artlculo presenta la realidad del problema de las Fronteras italo-yugoslavas, tan desconocida en Italia y otros palses. La traducciön de esta parte estä hecha por las senoritas Margarita Briancesco, Isabel Sudrez e In6s Fäbregas. La redacciön del artlculo se debe al dr. V. Kjuder. A todos agradecemos su colaboraciön — La Direcciön. LOS ESLOVENOS BAJO LA DOMINACION ITAUANA DESDE 1919 HASTA 1941 Una de las razones principales por las que los eslovenos y croatas que fueron sometidos a Italia, no pueden y no podrän aceptar su nueva situaciön, es la despiadada opresiön ejercida por Italia contra la minoria eslava. Cuando el primer ministro italiano, Orlando, ha-blö sobre Fiume en la Conferencia de la Paz, explico a Wilson que, en su opiniön, la condition esencial para una futura paz serä procurar que los arreglos internationales no provoquen en los pueblos "el senti-miento de reacciön contra la injusticia. sentimiento que es, sin duda- el germen mäs fatal de futuras gue-rras". Y bien: a la politica seguida por Italia en sus relaciones con los eslovenos y croatas le corresponde un lugar prominente entre las politicas violentas e injustas, destinadas a provocar "el sentimiento de reacciön contra la injusticia". Ya se ha dicho que muchos italianos, hasta en los tiempos del "Risorgimento", preteridieron regiones eslovenos que bien sabian pobladas por eslavos. Es, en verdad, sorprendente que los heroes del “Risorgi-mente'.' italiano, que lucharon contra la tirania ger-mana, no hayan podido resistir la idea de suprimir la conciencia nacional de los eslavos. Pacifico Valussi fuö uno de ellos. Admitiö abiertamente que temia la competencia de los eslovenos, y liege a la conclusiön de que Italia podrä verse en la necesidad de absor-ber el elementa eslavo. Y su amigo Bonfiglio se con-solaba afirmando que los eslavos del litoral no eran sino una mezela de antiguos residuos etnicos que pueden ser considerados como parte de la naeiön italiana. Desde mediados del siglo XIX, öpoca del "Risorgimento", hasta el tratado de Rapallo, se repite un tema altamente significativo en la politica italiana, tema que cobra aqui un interes especial. Durante todo este periodo, los italianos mantuvieron una actitud amistosa frente al Estado yugoeslavo- que estaba por llegar. Y ipor que? La razön es bien clara, y ellos mismos la admitian abiertamente. Querian distraer la ateneiön de los eslavos de la aniquilaeiön de los eslovenos del Litoral y de los croatas de Istria. El profesor Gaetano Salvemini escribia en 1918: “La politica italiana debe apoyar la creaciön de un Estado yugoeslavo ... Es necesario para nosotros insistir con la mayor energia en la ayuda cordial de Italia para el establecimiento de un Estado yugoeslavo, porque esta misma ayuda, proporcionada por nosotros, justificarä ante los ojos de todo el mundo la renuncia de Yugoeslavia a toda pretensiön referente al compacto territorio eslavo de Goricia e Istria, cuya arxexiön a Italia estamos recla-mando". “Absorber" e italiariizar a esa “compacta masa de eslavos", ha sido la tarea de los conquistadores desde 1918. Italia ha hecho todo lo que pudo a fin de asimilar a los eslavos o deshacerse de ellos. Podrian llenarse muchos libros ccm el relato de los sufrimientos de los eslavos durante los Ultimos veintitrös anos bajo Por FRANC GABROVŠEK TOLMIN — Ciudad tipica eslovena la dominaeiön italiana; aqui solo podemos permitirnos un brevisimo resumen. Cerca de 70.000 habitantes emigraron, o mäs bien escaparon de Italia a Yugoeslavia; cerca de 30.000 emigraron a Sud America, muchos se vieron obliga-dos a buscar trabajo en Egiplo, en Francia y Belgica. Los italianos aniquilaron 310 asociaciones coopera-tivas rurales, eliminando asi la posibilidad de que los campesinos eslavos se ayudaran a si mismos, juntan-do sus esfuerzos y recursos y elevando su nivel de vida. La provincia de Goricia fue devastada durante la guerra, pero los habitantes recibieron indemnizaeiön por los danos ocasionados por las operaciones be-licas sölo en bonos y no en electivo. Sobre estos bonos, los bancos italianos otorgaban prestamos para la reconstrucciön sölo hasta el 50% del valor nominal, escogiendo ellos mismos a los constructores- a fin de tenerlo todo bajo su control. De esta manera, el cam-pesino recibia, si, su nueva časa, pero nunca podia librarse de la deuda. Muchos fueron obligados por las autoridades a vender en remate: hubo en el distrito de Goricia 634 remates en 1929, y 630 en 1930. "II Se-colo", diario de Milän, escribia, el I" de enero de 1931, que los habitantes eslovenos, a lo largo de toda la frontera, estaban emigrando a la Argentina y el Brasil, y que la politica italiana no era retenerlos, porque su salida hacia posible la instalaciön de italianos en aquells regiones. Y- efectivmente, en un solo ano, mäs de un centenar de propiedades, con sus frutales y vinedos, en la regiön llena de colinas al Oeste de Goricia. pasö de este modo de manos eslavas a manos italianos. Los campesinos eslovenos se vieron obligados a emigrar a Amörica. y en su lugar se estable-cieron italianos. Esta fuö la politica de Italia. No fuö mejor la suerte de los artesanos y obreres. No sölo se los obligö a ingresar en sindicatos fascistas, si querian encontrar trabajo; tenian que comportarse, tambiön, como "buenos" fascistas. Ningun empleador no podia emplear a un obrere o empleado si no era recomendado por el respectivo sindicato fascista. La mayor parte de los eslavos fueron excluidos, asi, de los empleos. aün en empresas y casas particulares, y el numero de obreres y empleados italianos inmigra-dos aumentaba diariamente- acentuändose mäs y mäs el caräcter italiano de toda la regiön. Mientras trataban, con tales procedimientos. de deshacerse de los eslovenos, o rebajarlos a niveles so- ciales y econömicos mäs bajos, los italianos tambien se esforzaban por desnacionalizarlos, y ello en el menor plazo posible. Empezaron por italianizar todas las escuelas. De acuerdo con las estadisticas italianas. habia en el Litoral, en 1913, 488 escuelas croatas y eslovenas con 52.000 alumnos y 1.350 maestros. Al ocupar este territorio, los italianos cerraron enseguida 149 de estas escuelas, establecieron en las demäs la ensenanza obligatoria del idioma italiano y, finalmente, asignaron a cada escuela un maestro italiano. En octubre de 1923, el ministro Gentile publicö un de-creto disponiendo- para fines de 1928, la cesaciön total de la ensenanza del idioma esloveno en todas las escuelas püblicas; y tambien la ultima escuela parti-cular eslovena en Trieste fue clausurada en 1930. Al-gunos de los maestros eslovenos emigraron a Yugo-eslavia, otros fueron enviados al Abruzo y Calabria. Ninos eslovenos que no sabian italiano, recibian la ensenanza de maestros italianos que no sabian esloveno. Fronto se les ocurriö a los italianos que los periö-dicos entorpecian el trabajo de desnacionalizaciön, y empezaron a atacar a la prensa eslovena. Individuos llamados “irresponsables", pero respaldados en todo por la policia, irrumpieron en las imprentas eslovenas. destrozando maquinaria, depösitos de papel, oficinas, etc. Se decretö que cada articulo escrito en esloveno debia ir acompanado de su traducciön italiana. Finalmente, todos los periödicos eslovenos — dieciseis en total, incluido el diario “Edinost" de Trieste — fueron suprimidos, algunos directamente, otros mediante una censura aniquiladora. En 1930 cesö de publicarse el ultimo periödico esloveno- y a los que se imprimian en Yugoeslavia, muq raras veces se les permitiö cruzar la frontera. Desaparecieron tambiön, con muy pocas ex-cepciones, los libros eslovenos. Con el objeto de quitar todo aspecto esloveno a la regiön, prohibiöse toda inscripciön eslovena, asi en los caminos, como en los negocios y en los afiches püblicos. Cambiäronse los nombres de todas las loca-lidades, y se italianizaron hasta los apellidos. En los cementerios no se permitiö ninguna inscripciön eslovena en las läpidas de sepultura. El publicista italiano Salvemini escribia en 1934: “A la italianizaciön de los apellidos en la Venecia Julia, siguiö la italianizaciön de los nombres de pila. Los empleados del Registro Civil de la municipalidad de Trieste empezaron a negarse, en 1927, a inscribir a los recien nacidos con nombres eslavos, dändoles arbitrariamente nombres italianos. Las protestas no servian para nada. Algunos padres llevaron el asun-to a los tribunales, y hasta a la Corte de Casaciön. En todos los casos fueron condenados a pagar los gastos del juicio, porque existia- segün parece, una antigua ley austriaca que prohibia el uso de "nombres ridiculos e inmorales", y la Corte de Casaciön fallo que los nombres de los santos eslavos eran ridiculos e inmorales. Finalmente, un decreto real, del 8 de marzo de 1928, renovö la vieja ley austriaca, prohi-biendo a los padres dar a sus hijos recien nacidos "nombres que son ridiculos, inmorales u ofensivos para la religiön o el sentimiento nacional", y autori-zando a los tribunales a cambiar nombres ya dados. Por lo que respecta a los nombres eslavos, eilos, ni que decirlo, eran "ofensivos para el sentimiento nacional". Desde entonces, no sölo los empleados del Registro de Nacimientos se negaban a inscribir nombres eslavos, sino que se iniciaron tambien procedi-mientos legales para rebautizar a los adultos. Asi-Miroslav llegö a ser Bruno; Vladimir se volviö Sergio; Zoran se tornö Albino; a Danilo se le permitiö elegir Brezje, Santuario de Ntra. Sra. "Maria Ayudad" entre Sergio y Paolo; Radoslav pasö a ser Ado; Groz-dana tuvo que llamarse a si mišma Giordane; Danica se despertö una manana y oyö que la llamaban Aurora o Estella. En Trieste, los directores de las escuelas enviaron una circular a los padres, invitändoles a cambiar los nombres de sus hijos hasta determinado dia, y previniendoles que, de no hacerlo asi, las mis-mas escuelas se encargarian de cambiarles los nombres. En una regiön en la que las ciudades, los bos-ques y los rios, las inscripciones sobre los negocios y el dibujo en las postales revelan una ardiente pasiön por Italia, no hay. naturalmente, ninguna necesidad de que los empleados nacionales y municipales co-nozean y hablen idiomas desconocidos para la pobla-ciön evidentemente italiana, como- por ejemplo, el idioma esloveno y el croata en la Venecia Julia. Quienquiera se aproximaba, en esos lugares, a un empleado püblico, haciendo uso de un idioma que no fuera el italiano, no podia ser sino un “anti-nacional" malicioso. El italiano llegö a ser el ünico idioma en las oficinas püblicas. Despues de expulsados todos los maestros, hallöse otro serio obstöculo para la italianizaciön de la pobla-ciön en el clero, y, por tal razön, la catölica Italia em-pezö a oponerse a la celebraciön de los servicios reli-giosos en idioma esloveno; 274 sacerdotes de la regiön fueron expulsados a Yugoeslavia. Dos obispos, mansenor Mahnič i monsehor Sedej, fallecieron victi-mas de estas persecuciones. Los italianos odiaban a este ultimo, porque se oponia a que los ninos eslovenos estudiaran el catecismo en italiano, idioma que no entendian. Ante las insistencias del Quirinal, el Vaticana cediö; monsenor Sedej fue obligado a dimitir-falleciendo poco tiempo despues. Ni una sola palabra de esloveno puede pronun-ciarse en ninguna iglesia catölica de la llamada “Sla-via Italiana" (Venecia Eslovena). A este respecto, Hitler bien podria tomar lecciones de Mussolini. El “Corriere della Sera" escribia el 7 de abril de 1931, con caracteristica hinchazön italiana: “Estos sacerdotes se creen envestidos con una misiön adicio-nal a la de ejercer el ministerio espiritual; y es la de ayudar a conservar la unidad racial del rebaho puesto bajo su cuidado. Dentro de las fronteras de una gran naeiön catölica, la naeiön que cobija al Sumo Pontifice y que ha firmado el concordäto, el clero de la Venecia Julia sigue desplegando una actividad que nada tiene que ver con el sacerdocio y que estö renida con las leyes del Estado. Algunos sacerdotes continüan rezando sus oraciones en esloveno, predicando en esloveno y leyendo el Evangelio en esloveno. El cura pärroco estö obligado. por ley, a ensenar el catecismo en las escuelas, en las que no es permitido otro idioma que el italiano. Y ique es lo que esos sacerdotes El Rio Socha cerca de Goricia en Solkan, donde el rio sale de entre las montan as. Solkanski most, ki je eden največjih mostov na en sam lok. suelen hacer? Citan a los ninos a la iglesia y a la sacristia y ahi les imparten llecciones suplementarias; en ellas no solo enseiian la doctrina en esloveno, sino que dan tambiön pequenos cursos de idioma esloveno, proveyenao a los niiios de abecedarios y gramäticas. Aqui hay un sacerdote que no permite que los ninos lo saluden a la manera fascista. Otro no quiere per-mitir que ninos y ninas fascistas entren en su iglesia vistiendo el uniforme. Otro mas, celebra oficios en iglesias fuera del pueblo con el objeto de proporcionar a los habitantes una excusa para ausentarse de la poblacion en ocasiön de actos patriöticos. Finalmente, conocemos a uno que, al dia siguiente del proceso de Trieste- invitö a los fieles a una misa en sufragio de las almas de "cuatro inocentes"; y cuando el jefe de carabineros lo pregunto por los nombres de los cuatro inocentes , no quiso dar ninguna explicaciön, diciendo que no estaba obligado a darla. La circula-cion de periödicos eslovenos, la recolecciön secreta de suscripciones para estos periödicos, la difusiön y la persistente distribucičn de publicaciones en idioma no italiano, no entran en la esfera de actividades de un sacerdote". Las primeras elecciones parlamentarias en la region se realizaron en 1921. A pesar de las persecu-ciones, homicidios, intimidaciones e incendios, fueron elegidos cinco diputados eslavos. Las elecciones de 1924 se realizaron bajo el regimen fascista, y resulta-ron elegidos sčlo dos eslovenos. Mas tarde los eslovenos no pudieron ni presentar candidatos propios en las elecciones; la autonomia local tambien se aca-b6, y todos los “podestä" (alcaldes) eran italianos. Con la aplicaciön de estos metodos, Italia demostrč ser una buena alumna de Maquiavelo. Continuaba la politica de su “sacro egoismo" proclamada por el signor Salandra en el Capitolio, en su histörico dis-curso del 6 de mayo de 1915. como base principal de la politica exterior italiana. A pesar de todos los intentos de asimilacion, el pueblo siguiö resistiendo sin flaquear. Jamäs los eslovenos Han manifestado ninguna clase de animadver-siön contra los italianos por el solo motivo de ser italianos. Vivante mismo admite que "los primeros italianos eslovenizados en Trieste no Han nacido toda-via . . . Los sentimientos eslovenos con respecto a los friulanos han sido siempre positivamente amistoso. Du-rante siglos han vivido en estrecha amistad con ellos, en paz y mutua comprension". Pero los eslovenos siempre rechazaron con indignaciön aün la simple po-sibilidad teörica de pertenecer alguna vez a Italia. Y odiaban a aquellos italianos que hacian propaganda a favor de Italia, y a los que venian de Itlia para afianzar la influencia italiana en la region. Esta aversičn por Italia y por los italianos del reino apenino explica el porque los regimientos eslovenos pelearon con tänta tenacidad en la frontera italiana durante la primera guerra mundial. El sol-dado esloveno sabia que estaba defendiendo su suelo riativo. La concieucia nacional esloveno era particular-mente fuerte en la region de Goricia y en los distritos alrededor de Trieste. El espiritu agresor y dominativo de los italianos llenaba a los eslovenos de indignaciön, porque se sentian intelectualmente iguales a los italianos. Por lo pronto, en cuanto a educaciön se refiere, nada tenian que aprender de ellos. El analfa-betismo era präcticamente desconocido entre los eslovenos, mientras es comün en Italia. Cuando estos extranjeros carentes de educaciön llegaban a Eslo-venia desde ciertas regiones como Calabria, segün aconteciö despuös dela ultima guerra, y se comporta-ban como si los duenos fueran ellos y los eslovenos pertenecieran a una casta inferior, el espiritu de resis-cencia entre el pueblo redoblö, en lugar de decrecer. Hubo algunos italianos que condenaron la per-secuciön de los eslovenos. Ya ha sido citado el profesor Gaetano Salvemini. y puede mencionarse tambien a otro politico italiano muy conocido, el jefe del "Partito Popolare", Don Sturzo. Condenando la politica fascista, incluso la prohibiciön de usar el idioma esloveno »in oraciones publicas, Don Sturzo agrega: “Si la minoria posee los elementos de una conciencia colectiva y tiene su propia tradiciön vernäcula, reli-giosa y cultural, jamäs se dejarä asimilar. Los mö-todos de coerciön y la violencia exasperan la resis-tencia". Sin embargo, aunque hay italianos que condenan la persecucičn de los eslovenos, ninguno de ellos ha condenado todavia el origen de este mal, es decir la ocupaciön italiana de tierra ajena. En general, los italianos no llegan a comprender la resistencia de los eslovenos. En cierta oportunidad, un intelectual esloveno se quejö a un prelado catölico en Roma de la opresiön de que eran victima los eslovenos. El prelado contestö sorprendido: "Yo, simple-mente, no logro comprender por quö los eslovenos no quieren vivir en Italia. Si una familia aristocrätica adopta, aceptändolo como si fuera suyo- a un nino de una familia pobre, ino seria natural que el nino estu-viera agradecido?" Segün öl veia las cosas, Italia era, evidentemente, la “familia aristocrätica" que habia encontrado al pobre nino en la calle y se lo habia llevado a casa. El intelectual esloveno, continuando la metäfora, replicö que en el caso delos eslovenos no se trataba de adopciön sino de un secuestro criminal, porque la familia del nino no queria saber nada de adopciön y despreciaba a la "aristocrätica familia", de la cual el nino tambien sölo deseaba escaparse. Pero, asi es la mentalidad italiana. Y esto explica lo dificil que resulta hacer entender aün a los italianos mejor intencionados que italianizar eslovenos es una mala acciön. Entre tanto, el “nino" sigue resistiendose vigorosamente a las “amabilidades" italianos, a pesar de los severos castigos. Las cärceles de Regina Coeli, en Roma, y las de la Via Coroneo- en Trieste, quedarän en la historia de los eslovenos con aquel mismo re-nombre que tienen en la historia de los italianos las cärceles descritas en el libro de Silvio Pellico “Le mie prigioni", en las que gimieron los luchadores italianos por la libertad, cuando la conciencia nacional italiana se estaba levantando contra la opresiön austriaca. De aquellos eslovenos de alguna importancia que no fueron encarcelados, muchos fueron obligados a emigrar, otros fueron puestos bajo vigilancia especial de la policia, y los mäs afortunados eran citados a čada rato por las autoridades para ser sometidos a interrogatorios. Mas la resistencia nunca cesö. Reapa- recia continuamente en formas diferentes: algunas v.eces en cantos prohibidos que oiendian los oidos ita-lianos, otras veces en la apariciön de una bandera eslovena desaiiando los edictos de policia. Muy a me-nudo, todo esto tema graves consecuencias. Los ita-lianos armaron tribunales especiales, creyendo que mediante penas severas lograrän aterrorizar al pue-blo, someterlo y hacerle olvidar su anterior libertad. A Vladimir Gortan, condenado en 1929, por un tribunal especial, a la pena Capital, siguieron. en 1930, Ferdinand Bidovec y sus tres companeros. En diciem-bre de 1941, fueron fusilados seis eslovenos, victi-mas de una ininterrumpida cadena de ignominiosas injusticias que se extiende a traves de los Ultimos veintitrös anos. Y ahora, en esta guerra, un batallön de jövenes eslovenos de Goricia esta de guarnicion en el Medio Este, despues de Haber sido capturado por los britä-nicos y luego librado para la formaciön de un bata-llön que volverä a pelear — pero esta vez contra el Eje. iPor quö dejaron estos jövenes sus confortables campamentos de prisioneros, donde para eilos "la guerra habia terminado"? £Por quö volvieron a tomar las armas a fin de combatir contra Italia? Lo hicieron porque es fuerte en eilos el espiritu de resistencia al agresor. Todos ellos han pasado por la maquinaria educacional italiana, pero no se tornaron italianos. Siguen siendo lo que fueron sus padres — patriotas eslovenos. La larga opresiön a que fueron sometidos, ha te-nido un profundo efecto psicolögico en los eslovenos y croatas de la Venecia Julia. Ellos no ven a su derre-dor mäs que ruina econömica y social y sienten inten-samente el peso de la permanente humillaciön y la injusticia contra la cual nada pueden hacer. No pue-den vislumbrar ayuda en ninguna parte; sientense completamente solos. Los eslovenos del otro lado de la frontera desearian ayudar, y trataron de ayudar, pero es muy poco lo quie pueden hacer. Los demas son indiferentes a sus sufrimientos. Esto es cierto tambien en cuanto respecta al mundo catölico, al cual los eslovenos pertenecen. En el Congreso Catölico Internacional en Ginebra. al discutirse la obra de la Iglesia entre las minorias catölicas, uno de los oradores suscitö la cuestiön de las facilidades a acordarse a las minorias raciales para que pudiesene confesar en su pro-pio idioma. Un representante de los eslovenos apro-vechö la oportunidad para referirse a la situaciön de los 50.000 eslovenos de Trieste que tenian a su dispo-siciön sölo siete sacerdotes eslovenos. El presidente del Congreso se puso pälido y pidiö que no se siguie-ra tratando ieste asunto cuya soluciön debia dejarse a negociaciones directas entre los delegados eslovenos e italianos. Es, el presente, un asunto doloroso sobre el cual no es fäcil escribir. Pero, en el interös de la verdad, hay que dejar constancia de otro hecho mäs. La resistencia contra Roma ha llegado a tales propor-ciones entre la poblaciön eslava, que los sacerdotes ni se atrevian a mencionar al Papa en las iglesias. Los sacerdotes catölicos, cuando reciben publicaciones catölicas para su distribuciön, lo primero que deben hacer es arrancar todas las päginas en que se habia de Roma, porque de otra manera los lectores impre-carian a Roma y cancelarian las suscripciones. En sus sufrimientos, el pueblo ya ha perdido la facultad de distinguir entre una Roma y la otra, entre el Santo Padre y los prelados romanos que consideran el “secuestro" una acciön noble. LA PRIMERA MISA. La Colectividad tendrd en los dias del Congreso Euca-ristico la primera misa que celebrard el Rev. P. Miguel Viskovich, nacido en Istria, cerca de Pola. Fu6 ordenado sacerdote el 23 de Sept. en Cördoba. La Primera misa la celebrard el 8 de Octubre en Avellaneda. Para la Colectividad residente en la Capital se reali-zarä la ceremonia el 15 de Octubre a las 10.30 horas en la capilla de Avenida del Campo 1653. Cantard el coro de hombres. Pronunciard el sermdn el Rev. P. Caspar Canada. Los eslovenos ya no tien mäs fe en ninguna insti-tuciön establecida en Italia. LA PERSECUCION DE LOS ESLOVENOS DURANTE LA GUERRA ACTUAL. A fin de demostrar lo que significa para los eslovenos hallarse hoy bajo la dominaciön italiana, y para hacer ver que su resistencia actual no cesarä, haremos ahora un breve relato de sus sufrimientos durante la presente guerra. Despues de la invasiön, producida el 6 de abril de 1941- los alemanes permitieron a los italianos ocu-par una parte del territorio esloveno de Yugoeslavia, colocando de este modo a 300.000 eslovenos mäs, bajo el yugo italiano. Con la regiön de que se aduenaron, los italianos formaron la nueva provincia de Ljubljana. AI principio parecia que iban a aplicar al territorio ocupado un tratamiento mejor que el establecido por los alemanes en las comarcas por ellos subyuga-das. En efecto, prometieron a la provincia una especie de autonomia, y, durante los primeros tiempos de ocupaciön, las autoridades se mostraban comparativa-mente amables para con la poblaciön. A muchos refu-giados procedentes de aquella parte de la Eslovenia que tenian ocupada los alemanes, los italianos permitieron entrar a dicha provincia. Sin embargo, los que conocian a los italianos y su comportamiento despues de 1918, en la Venecia Julia, previnieron a los eslovenos que no se fiaran de ellos. Muchas veces en el pasado los italianos habian prometido libertades que nunca fueron otorgadas. Bien pronto, los aconteci-mientos se encargaron de justificar estas prevencio-nes. Los italianos pusieron manos a la obra de italia-nizar la provincia reciön adquirida. Los nombres de las calles de Ljubljana fueron cambiados por otros de heroes italianos. Las inscripciones e indicaciones de toda clase, aun en los villorios mäs apartados, fueron cambiados a fin de hacer figurar el idioma italiano en primer lugar- mientras el esloveno sölo seguia como traducciön. Centenares de iempleados publicos italianos afluyeron a la pequena provincia, para ha-cerse cargo de los servicios publicos, entre ellos del de policia. En Ljubljana Ilegö a ser imposible tele-fonear o comunicarse de otra manera con la policia, en idioma esloveno. Cuando Alemania dejö en libertad a los prisioneros de guerra oriundos de la Eslovenia ocupada, los libertados volvieron a sus hogares en la provincia de Ljubljana. Sin embargo, a los pocos dias todos los oficiales de reserva del ejörcito yugo-eslavo fueron repentinamente trasladados a campos de concentraciön en Italia. Cada dia traia una nueva humillaciön. Los golpes seguian uno tras otro. En noviembre de 1941, los italianos incendiaron la primera aldea, pretextando un ataque a las fuerzas armadas. Las autoridades no se molestaron en buscar las huellas de los culpables, sino que arrasaron toda la villa. Pronto se viö claro que äste era el mötodo adopatdo. No se preocupaban por imponer el orden. sino el terror. La destruccion dealdeas se hizo mäs y mäs frecuente, y siempre iba acompanada por la ma-tanza de muchos aldeanos. Asi maltratada, la poblacion huia a los bosques, donde ya se habian formado contingentes de guerrilleros. Y la foresta pronto em-pezo a retribuir el terrcv. Se atacaron treneš, se des-truyeron vias ferreas y se acometiö contra guarnicio-nes italianas que fueron aniquiladas o forzadas a reti-rarse hacia las ciudades. La resistencia organizada empezo. Esta resistencia no quedö circunstanciada al cam-po. Tambien era muy viva en Ljubljana, la Capital. Despues de un incidente particularmente odioso — cuando los soldados italianos raptaron a cuarenta y ocho jövenes eslovenas- todas pertenecientes a hono-rables familias de la ciudad — rebelose el vecindario, y delante de los cuarteles se produjo un choque armado. Entonces los italianos fusilaron a cuarenta rehenes, entre ellos cinco estudiantes, a guisa de “medida puni-tiva contra los disturbios comunistas". Quedö estable-cido el hecho de que varias de las ninas violadas en los cuarteles, teman el pecho cortado con navajaš de afeitar. En febrero de 1942, Ljubljana fue cercada con alambrados de püa. Gada časa, čada departamento fuö revisado. Fueron coniiscadas todas ls bicicletas y, tambien, todos los zapatos de invierno y de monta-na, y las frazadas, para evitar que la gente huyera a los bosques. Todas estas medidas se tomaron con el pretexto de que esos articulos se necesitaban para el ejercito. Las requisiciones no tardaron en degenerar en saqueo general. Los soldados se llevaban todo lo que les caia en manos, y lo enviaban a sus hogares como botin. Durante el mes citado fueron arrestadas mäs de 6.000 personas, y mäs de 2.000 fueron depor-tadas a Italia. Estas cantidades aumentaron en los meses siguientes. Al mismo tiempo empezaron los procesos por Sabotage. En cinco procesos de esta clase, fueron con-denadas mäs de trescientas personas. A raiz de un ataque al puente ferroviario de Preserje, para citar un ejemplo- fueron condenadas y ejecutadas dieciseis personas. Se demostro la inocencia de once de ellas, pero esto no las salvö. El cura pärroco de la parroquia de Borovnica fue a ver al presidente del tribunal mi-litar y le dijo que le constaba personalmente que esas once personas eran inocentes. El presidente le con-testö cinicamente que los soldados italianos tambien mueren inocentes, y que no se trataba de justicia sino de venganza. Como la resistencia aumentaba, las autoridades italianas empezaron a matar rehenes. Por čada ita-liano muerto y por čada acto de Sabotage fueron fusildos 10, 15 o 20 rehenes. Los italianos afirmaban que estaban fusilando a comunistas, pero en realidad mataban sin investigar la afiliaciön politica de las victimas. Al principio publicaban los nombres de los ejecutados, mientras que mäs tarde solo daban a conocer su total. Los parientes de los arrestados nunca sabian si los suyos se hallaban aün con vida, o si habian ya fallecido. En julio de 1942, fueron fusilados en Ljubljana 165 rehenes. La seguridad personal desapareciö completamen-te, aun para los mäs pacificos vecinos. En Ljubljana, por ejemplo, un profesor de la Universidad y un estu-diante fueron muertos en la calle, a las 9 de la ma-nana, por unos hombres que llegaron y se escaparon en bicicletas. Puesto que la ciudad habia sido cercada con alambrados de pua, y dado que todas las bici- Un pueblo esloveno a los ples de Triglav, el pico mäs alfo de los Alpes Julios (2864 m), vigia de la Eslovenia. Bohinjska Bistrica s pogledom na Triglav. cletas pertenecientes a eslovenos habian sido secues-tradas- la filiacičn de los asesinos era evidente. Pero nadie tratč de indagar su identidad. El vecindario tampoco esperaba que las autoridades buscaran a los culpables, pues sabia que este abominable acto hacia parte, simplemente, de la “politica de pacificaciön" italiana. La sospecha de que se estaba frente a “agen-tes provocadores" fuä confirmada mäs adelante, cuando se supo que algunos italianos, haciendose pa-sar por antifascistas fugitivos, se habian reunido a los eslovenos en los bosques, pero desaparecieron tan pronto como comenzö un choque con lo italianos. Gada dia saltaba mäs a la vista que Italia no se proponia, realmente, pacificar a la poblacion eslovena, sino a exterminarla. El diario de Mussolini, “II Popolo dTtalia", prodamo, el 2 de julio de 1942, que “esos eslovenos revoltosos deben ser exterminados". El 31 de julio de 1942. el mismo Mussolini, en un discurso pronunciado ante los fascistas de Goricia, anunciö al mundo entere la aplicaciön de la Ley Romana de exterminio. Vale la pena reproducir algunas frases de este discurso. “Una politica de generosidad", dijo, “ha sido aplicada a cierta poblacion la cual la interpretö mal. Muchos de nuestros soldados han caido a causa del vil ardid dela emboseada. He impartido ordenes de cam-biar nuestros mötodos, y ustedes habrän notado que en esta ultima semana esos metodos han experimen-tado un cambio radical. Recuerde la poblaciön que la Ley Romana es inflexible. Grdeno que se aplique esa ley. Que sepan los que rehusan entregar sus armas y abandonar sus locos suenos, que serän com-pietamente aniquilados y sus propiedades literalmente arrasadas a ras del suelo. Tambien Cesar, cuyo generosisimo corazön pasö a la historia como “cora-zön de Cäsar", supo ser inflexible, y despues que una tribu bärbara tratara tres veces seguidas de atacar a los romanos, diö la orden de pasar por las armas a todos los varones". Al mismo tiempo sie publicö un bando del general Mario Robotti, comandante del XI ejercito. Disponia la paralizaciön completa del träfico de treneš locales de pasajeros; prohibia viajar en los treneš directos; sus-pendia todos los transportes por ömnibus y todo träfico entre las poblaciones; prohibia a todo el mundo acer-carse a menos de un kilömetro a cualquier via färrea; establecia la pena de muerte por fusilamiento, sin mäs aviso, para todo aquel que ayudase a los rebeldes o cometiese cualquier acto inamistoso contra las autoridades italianas; para todo aquel en cuyo poder se encontrasen armas, y para toda persona de sexo mas-culino cuyo comportamiento dentro de la zona militar se considerase sospechoso; tambien disponia la demo-licičn total de todos los edificios en que las tropas ita-lianas fueren insultadas, de todas las casas en que se encontrasen armas- y de todas las moradas en que se prestara ayuda u hospitalidad a los rebeldes. Comenzaron las persecuciones en masa. Los ita-lianos deportaron de Ljubljana a todos los estudian-tes. y no solo a los universitarios, sino tambien a los de las escuelas secundarias. Fueron transportados a campos de concentracičn, principalmente a Gounars, a Monigo cere a de Treviso, a Monferrato cerca de Alessandria en Piamonte, a Padua y Rab. No se les daba comida suficiente, y muchos murieron de disen-teria. Se deportč no solo a habitantes de las ciudades, sino tambien a gente del campo. Un informe, fechado el 4 de setiembre de 1942, dice que, sobre una pobla-cičn de 300.000 almas, fueron deportados 31.000 hom-bres. Tambien muchas mujeres fueron enviadas a campos de concentraciön. Hasta la fecha indicada, 145 aldeas habian sido saqueadas e incendiadas, y su poblacičn- en cuanto no habia sido deportada con anterioridad, fue dispersada. Los fugitivos se volvieron una cafga para las aldeas vecinas. Desde el castillo situado en la colina de Ljubljana, los italianos se ejercitaban en el tiro del fus.il haciendo fuego contra las aldeas de los alrededores, y algunas villas, como Sodražica y Lipoglav, fueron destruidas con bombardeos efectuados por aviones. Hasta el presente, no se sabe con exactitud cuanta gente fue muerta en estas localidades. El informe da 1.303 nom-bres y dice que el total de los no-combatientes muer-tos es de 5.000. Una regičn anteriormente tranquila y padfica se convirtiö en campo de batalla. En los bos-ques habia combatientes con armas anticuadas y pocas municiones. Pero el moderno ejercito italiano no se metiö primariamente con ellos, sino que tomö ven-colaboraba con los comunistas. Los campeäinos se hallan en los mayores apuros. ganza en la poblacičn civil, bajo el pretexto de que Deseaban trabajar sus campos, pero no teman ni una sola hora de tranquilidad. Si ayudaban a sus conna-cionales, que fueron obligados a huir a los bosques y bajaban a las aldeas en procura de alimentos, se exponian a que se les quemaran las casas; por otra parte, si desatendian a estos conacionales — y sčlo podian verse inducidos a desatenderlos cuando se veian frente a un peligro seguro — quedaban expues-tos a la posibilidad de una venganza desesperada. Hallabanse entre dos fuegos. En cierta aldea, llamada Brezovo, cerca de Višnja Gora- los granjeros fueron acusados de ayudar a los fugitivos. Fueron llevados a una colina, cerca de su pueblo, y obligados a mirar, desde alli, como el fuego consumia sus casas y sus campos. Acto seguido, fueron deportados a Italia. El proceder "humanitario" de Italia queda ilustra-do en un informe, recibido de Eslovenia, sobre la matanza en la aldea de Vrhovci, cerca de Ljubljana, en la que fueron pasadas por las armas diecisiete personas: "En el lugar de la ejecuciön", termina el relato, ' los cuerpos fueron arrojados sobre un camičn militar y llevados al cementerio bajo escolta de sol-dados y fascistas. Al llegar a los limites de la ciudad, los fascistas arrojaron sobre los cadaveres a un cerdo vivo que habian robado en alguna parte. Cantando canciones italianas y burländose de los transeuntes, llegaron al cementerio. Alli colocaron los cadäveres en fila- en un camino entre las tumbas. En el cuerpo de una campesina, la senora de Sitar, que fuč sacada de su trabajo en el campo y ejecutada con las dernas victimas, practicaron la burla salva j e de colocarle los brazos alrededor de un cuerpo adyacente, y entrela-zar las piemas de ambos cadaveres en una manera indecente". La situacičn en que se halla el pueblo, quedö bien deseripta en una carta enviada por el obispo de Krk (Veglia), doctor I. Srebrnič, al cardenal secretario de estado del Vaticano, Maglione, el 14 de julio de 1942. ‘Tnmediatamente despučs de la ocupacičn de los territorios arriba mencionados, en el mes de abril de 1942", dice la carta, “las autoridades italianas em-pezaron a internar a todas aquellas personas que les fueron denunciadas como sospechosas o peligrosas. Esto sehizo sin previas acusaciones, interrogatorios o procedimientos judiciales. Cientos de personas fueron arrestadas y deportados de esta manera. La poblacičn msculina empezč' huir a los bosques a fin de evi-tar el encarcelamiento. Y como los "hombres de los bosques" (asi se Hama a los que buscan su libertad en la foresta) tomaban a menudo venganza en sus perseguidores — es decir, en los italianos, fueran ellos militares o civiles — las autoridades italianas trataron, recurriendo a crueles represalias, de pre-venir la fuga hacia los bosques y de hacerla impo-sible. En lugar de perseguir a los culpables en el inferior de los bosques. y castigarlos de acuerdo con las leyes — en este caso la ley marcial — las autoridades tomaban sus sangrientas venganzas en la poblacičn indefensa: sobre mujeres, nihos, ancinos, animales y viviendas". El obispo da luego una larga lista de saqueos de viviendas, incendios de aldeas y matanza de gente inocente. "En todos los casos, las victimas fueron, ya muertas, ya gravemente heridas o deportadas, sin previa acusacičn o interrogatorio; se procedič contra ellas con la mayor criieldad y sin conmiseracičn, simplemente porque algün miembro de la familia se habia escapado a los bosques. Los croatas y los eslo-venos no encontraron ni proteccičn ni merced de parte de las autoridades italianas". Tal como sus connacionales de la provincia de Ljubljana, sufren en la presente guerra tambien los eslovenos de la Venecia Julia, que fueron sometidos al dominio italiano en 1918. Se los acušč de muchos actos de Sabotage. De 68 jčvenes eslovenos de esa regičn, para referirnos a uno sčlo de los procesos, realizado en Roma, 38 fueron condenados a la pena Capital, y otros a muchos anos de reclusičn, todos bajo el pretexto de que eran comunistas. En el presente caso, a muchos de los condenados a muerte la pena fuč luego conmutada por la de prisičn a largo plažo. A los muchachos que fueron ejecutados, los acompanč al lugar de la ejecucičn un jesuita esloveno que mäs tarde declarč que habian muerto como bue-nos cristianos. Los italianos, naturalmente, tildaban de comunista a toda resistencia, viniera de donde viniera. De acuerdo con el informe mencionado, fueron deportados de la Venecia Julia 2.800 hombres, fueron incendiadas 19 aldeas- y fueron pasados por las armas 197 campesinos. En Trieste, los fascistas italianos apaleaban a todo aquel que se atrevia hablar esloveno. Esta no es mäs que una pequena muestra de los sufrimientos de los eslovenos bajo la dominacičn ita-liana. Muchisimo mäs podria escribirse sobre este tema. iPor quč persigue Italia a ese pequeno pueblo, si sabe que jamäs se dejarä asimilar y que nunca de- pondrä su resistencia? Lo hace. precisamente, porque se da cuenta de ello. Italia trata de exterminar el mayor nümero posible de eslovenos, a fin de poder establecer en la regiön, una vez terminada la guerra, el mayor nümero posible de italianos. LOS MALES DE LA PAZ DE 1944 Hemos explicado de que manera Italia abatiö las "Ironteras naturales" que durante siglos separaban las razas latina y eslava. Econömicamente, todo el “hin-terland" de Trieste estä sufriendo las consecuencias de la nueva situaciön. Es cierto que la poblaciön de la Venecia Julia es predominantemente eslava. Tambiön es cierto que los eslovenos y los croatas no se doblarän a la ocupaciön italiana de ese territorio. iQue se deduce de todo esto? Italia ha gobemado estas regiones durante veinti-cuatro anos. Es un hecho. Pero tambien es un hecho que la poblaciön no ha aceptado el rögimen italiano. Surge. entonces. la siguiente pregunta: iPuede Italia evitar que el rencor de este pueblo se convierta en “el germen fatal de futuras guerras", al cual se referia, hace veinticuatro anos. el sehor Orlando? Italia diö. a su tiempo, solemnes garantias de respetar los de-rechos de sus minorias. En el Pacto de Roma, en abril de 1918, los representantes italianos, entre eilos Mussolini, declararon a los representantes del Comite Yugo-eslavo que “a cada fracciön nacional que tuviera que quedar incluida dentro de los limites de la otra naciön, deberän garantizarse los derechos de la pro-tecciön de su idioma, su cultura, y de sus intereses morales y econömicos". El 27 de octubre de 1919, el sehor Tittoni, ministro italiano de relaciones exteriores, hizo la siguiente declaraciön en el parlamenta italiano: “Sepan las poblaciones de otra nacionalidad, uni-das a nosotros, que aborrecemos toda idea de opre-siön, de desnacionalizaciön; que sus instituciones go-zarän de todos los derechos de nuestra administra-ciön liberal y democrätica". Despues de firmado el Tratado de Rapallo, en 1920, el conde Sforza, entonces ministro de relaciones exteriores, dijo en el parlamenta italiano: “Aseguraremos a los eslovenos la mäs amplia libertad de idioma y cultura". El relator parla-mentario. De Nava, anadiö, en esa oportunidad, que “nadie tiene derecho de dudar que Italia garantira a los eslovenos la mäs amplia libertad de idioma y de su vida cultural, y el respeto a su folklore nacional. Esto", dijo, “es una cuestiön de honor para la naciön italiana." Italia no cumpliö ni una söla de estas promesas. Ni los gobiernos prefascistas, ni los gobiernos fascistas se hacian mala sangre a causa de ellas. Muchas es-cuelas eslovenos fueron clausuradas antes de la asun-ciön del poder por Mussolini, y los Hogares Culturales Eslovenos (sedes de las asociaciones culturales y de-portivas) fueron incendiados mucho antes de la mar-cha fascista sobre Roma. “Elementes irresponsables" incendiaron, en pleno centro de Trieste, el “Hogar Nacional Esloveno", en el que se concentraba toda la actividad nacional y cultural eslovena. Esto sucediö el 13 de julio de 1920. La policia declarö que no le fuö posible hallar a ninguno de los culpables, y nadie se preocupö con las victimas que tuvieron que arrojarse de los pisos altos del edificio en Hamas, en la tenta-tiva de salvar sus vidas. Nadie fuö llevado ante los tribunales; las autoridades italianos se hacian como si nada hubiera pasado; eran ciegas, sordas y mudas. Y esto no fuö mäs que la sehal para el desenfr.eno de mayores atropellos. Pronto fueron destruidos por el fuego, uno tras otro, y a la vista de las autoridades italianas que permanecian indiferentes, todos los Hogares Nacionales Eslovenos de los alrededores de Trieste. y todos los de Istria. Esta era la justicia italiana de la öpoca pre-mussoliniana. Ningün esloveno del Litoral puede tener fe en las promesas italianas y en la justicia italiana — y puede agregarse que tambien algunos otros pueblos fueron recientemente obligados, por la fuerza de los acon-tecimientos, a desconfiar de los italianos. Tal es la situaciön, y sobra toda ulterior discusiön al respecto. iQuö debe hacerse? iPuede permitirse que continüe semejante injusticia? Nos damos perfecta cuenta de que no es posible ajustar efectivamente todo lo que estä mal en este mundo. Tambiön sabemos que los eslovenos somos un pueblo pequeno. Mas a pesar de todo, creemos firmemente que los eslovenos no serän condenados a morir en beneficio de Italia. Esta vez, la libertad de acciön de la Gran Bretana no se halla circunscrita por un Pacto de Londres, y por esta razön consideramos que existe la posibilidad de restaurar la justicia y subsanar el mal. Porque no cabe duda de que el mal ha sido ocasionado en este asunto, tal como lo admi-tieron tambiön algunos estadistas britänicos. Sir Edward Grey, secretario de relaciones exteriores, no pu-do decir mäs que östas palabras para justificar el Pacto de Londres: “En la guerra siempre habrä trata-dos secretos. Muchas cosas que son consideradas de caräcter criminal, se reputan inevitables en tiempo de guerra". Y Seaton Watson escribe: “La historia pro-nunciarä contra el (es decir, contra el Pacto de Londres) el veredicto de que combina el mäximo de in-moralidad con el minimo de ventaja, fuera ella mi-litar, naval, politica o econömica". Su liberaciön de las injusticias que mantienen en-venenadas las relaciones entre las naciones, el mundo la espera en primer lugar del pueblo de los Estados Unidos de Amörica que comprende perfectamente lo que significan la libertad y la democracia. La naciön eslovena es pequena y pobre, pero estamos conven-cidos que, a pesar de su pequenez, su lucha contra las injusticias italianas serä cabalmente comprendida por la gran naciön americana. öQuö corresponde hacer con el Litoral (Istria. Trieste. y Goricia) a fin de corregir efectivamente las injusticias infligidas a su poblaciön? Creemos que esta regiön debe ser devuelta a la naciön de la que fuö separada. Y esta naciön vive dentro de los limites de Yugoeslavia, en cuya restauraciön el gobierno de la Gran Bretana tiene empenada su solemne promesa. Es justo y procedente que las naciones victoriosas reparen los males ocasionados por el Pacto de Londres, y reünan esta regiön con su madre patria, dän-dole. dentro de los limites de Yugoeslavia. la necesa-ria salida al mar. Si asi se harä, la futura paz de esta parte de Europa quedarä asegurada permanente-mente. Sobre Goricia domina una loma con un castillo antiqui-simo. Goricia es sede de arzobispado. con-tinuaciön del his-törico y iamoso Pa-triarcado de Aqui-lea no muy distan-te. Hay, empero, otro problema que, en conexiön con la Venecia Julia, requiere su soluciön. Hemos visto ya que la frontera entre los eslovenos y los friulanos es muy antigua y definida con toda claridad. Si la nueva frontera yugoeslava sigue esta linea etnogräfica, todo estarä bien. Etnogräficamente, Yugoeslavia quedarä satisfecha. Pero aqui se presenta otra cuestiön. £Üe-berän los limites de postguerra en esas regiones des-cansar en los principios etnogräficos, o en los prin-cipios economicos? De adoptarse la frontera econömi-ca, unos pocos friulanos quedarian incluidos dentro de los limites de Yugoeslavia. Si se dard preferencia puramente a los limites etnicos, los friulanos que-dardn bajo Italia, pero tendrän que sufrir econömica-mente, porque quedarän separados de sus naturales conexiones con los territorios eslovenos y, tambien, de Trieste — todo lo cual representa un asunto de vital importancia para eilos. Vivante, el escritor tries-tino tino, encuentra imposible imaginär cömo el terri-torio delos friulanos austriacos pudiera quedar alguna vez separado administrativamente de Trieste. Donde esta Trieste. deben estar tambiön los friulanos. Los ita-lianos mal podrian protestar contra tal soluciön, si su mismo representante, Orlando, manifestö en la Con-ferencia de la Paz que 'Ta inclusiön de razas diferen-tes no era una razön para desentenderse de podero-sos hechos economicos". Hay que recordar que nunca ha habido odio — y que tampoco lo hay en la actua-lidad — entre eslovenos y friulanos; durante siglos han vivido en mutua comprensiön y amistad. Una linea de demarcaciön que tuviera en cuenta los inte-reses economicos de los friulanos, tendria que seguir, aproximadamente, la anterior frontera austro-italiana desde el Adriätico hasta Krmin (Cormons). La frontera geografica y econömicamente correcta entre Yugoeslavia e Italia correria desde un punto de la costa situado entre el esturio del Soča (Isonzo) y Gradež (Grado), en direcciin Norte hasta el puente ferroviario sobre ,el Isonzo, desde alli al rio Ter (Torre) y la aldea de Salt. Desde este punto, tendria que di^ rigirse al Noroeste, dejando al Este las localidades de Rizzolo, Tricesimo, Cassacco, Rtin (Artegna) y Humin (Gemona). y al Oeste las localidades de Buja y Osso-po. Cruzando el rio Tilment (Tagliamento), pasaria por las estribaciones occidentales del monte S. Simeone (entre el Lago di Cavazzo y el Tagliamento), volveria a cruzar el Tagliamento y seguiria las cum-bres de los monte Amariana (1806 m), Sernio (2190 m) y Cullar (1764 m) hasta Trogkoffel (2275 m), en la actual frontera ftalo-egrmana. Esta es la frontera que Yugoeslavia espera recibir como recompensa de sus sacrificios durante la presente guerra, como reparaciön de las injusticias sufridas despuös de la guerra anterior, y como garantia de su futura paz. Hay quienes sugieren que la mejor frontera seria el Taglaimento. La idea no es nueva. El historiador del "Risorgimento", Antonini, se referia a esta suges-tiön ya en 1865, diciendo que conocia "proyectos y mapas puestos en circulaciön desde Ljubljana, Zagreb y Graz, y de acuerdo a los cuales el futuro Esta-do yugoeslavo deberia llegar hasta Nadiža (Natisone) y el rio Tagliamento". Antonini, naturalmente, repu-diaba la idea, pero resulta interesente anotar su existencia en aquella fecha lejana. TRIESTE Ya hemos hablado de Trieste como centro de la Venecia Julia. De la soluciön de sus problemas de- pende la paz de muchas futuras generaciones no sola-mente en Trieste y sus inmediaciones, sino tambien en todos los Balcanes y la Europa Central. iQue significa Trieste para los eslovenos? El Manual de la Cancilleria Britänica, ya mencionado, con-testa esta pregunta como sigue: “El interes de los eslovenos ,en Trieste descansa en el hecho de que es la ünica salida posible al mar para las provincias eslo-venas de Goricia, Carniola, Carintia y Estiria, asi como el hecho de que el trabajo de los eslovenos ha demostrado ser indispensable para prosperidad de dicho puerto. De seguir aumentando al paso actual, los eslovenos prometen superar numericamente, con el correr del tiempo, a los italianos, quienes miran el crecimiento de sus rivales eslovenos con aprehension y resentimiento." Los eslovenos dependen de Trieste y Trieste de los eslovenos. Durante decadas, el “hinterland" esloveno sumi-nistraba a Trieste su creciente poderio humano. Las masas eslovenos daban su sangre por el desarrollo de la ciudad. Los trabajadores eslovenos, con el sudor de su frente, enriquecian a la burguesia de Trieste. ' Desde la meseta del Carso, los eslovenos venian a ofrecer sus fuertes brazos para los pesados trabajos portua-rios, porque Trieste necesitaba de dadores de sangre (G. Roreto, en su Monografie sobre Trieste, 1941). iSerä posible olvidar del todo a los dadores de sangre, cuando habrä que resolver la cuestiön de Trieste? 4N0 tienen eilos ninguna voz en este capitulo? La palabra democracia esta hoy en todos los labios. Pero, £cuäl es el significado de esta palabra si la gente sencilla, que ha hecho grandes sacrificios, no tendrä voz cuando se estarä: decidiendo su propio destino? Las sensi-bilidades italianas mal pueden tenerse en cuenta en este asunto. No se puede conednar a muerte a la na-ciön eslovena en consideraciön a los sentimientos italianos; la eistencia de toda una naeiön, por mäs que se trate de una naeiön pequena, no puede ser sacri-ficada a la megalomania italiana. Nosotros no acepta-mos el credo ncional-socialista teutön segun el cual hay naciones senoreantes y naciones esclavas, las primeras destinadas a gobernar, y las segundas a ser-vir. Este principio inmoral no puede tener aplicaciön al fin de una guerra que se hizo para libertär al mundo del credo nazi. Tal como lo dice el Papa Pio XII en sus Puntos de Paz: “La voluntad de vivir de una naeiön, jamäs debe significar una sentencia de muerte para otra". Admitiendo lo que antecede, la soluciön del problema de la Venecia Julia y de Trieste es obvia. Si se desea seriamente establecer una paz duradera n esas regiones, no hay que olvidar que los eslovenos nunca perdonarian, ni podrian hacerlo, la injusticia de permitir a Italia quedarse con Trieste, bajo cual-quier forma, despues de esta guerra. Los eslovenos y croatas tampoco olvidarän jamäs las persecuciones que han sufrido por parte de Italia durante la ocupa-ciön italiana en el periodo comprendido entre las dos guerras mundiales, y las que sufrieron nuevamente durante la guerra actual. Ni dejarän clamar por el mäs completo restablecimiento de sus derechos y la restauraeiön de las condiciones necesarias para una vida econömica sana y normal. Escribiendo antes de la guerra anterior, Vivante decia: “Cualquiera fuere el futuro del Mundo Yugoeslavo, siempre resistirä con la mayor energia todo desmembramiento politico del Litoral o. como sabe llamarse, de la Venecia Julia. iPor que? Porque aqui, en Trieste, se halla su mäs cercana salida al mar. Los intereses vitales de1 los esla- vos, incluyendo sus intereses econömicos, son tales que eilos, simplemente, deben rebelarse contra cual-quier proyecto de anexiön de la Venecia Julia por Italia". Quedö dicho ya que Trieste pertenece geogräfi-camente a la costa oriental del Adriätico. La historia lo confirma. Ya en 1750, una comunidad de la Iglesia Ortodoxa se estableciö en Trieste, lo cual muestra que ya en aquellos tiempos los pueblos de los Balcanes estaban muy interesados en la cipdad. Cuando Napoleön creö el Reino de Iliria, Trieste fue incluida en este nuevo reino, y no en ei reino de Italia. Trieste estaba asi unida a las provin-cias eslovenas y a Dalmacia. Y de la costa dälmata vinieron los armadores como Cosulich, Tripkovich, Gerolimich, Martinolich, Bielich, Topich, etc., cuyos apellidos eslavos ponen de manifiesto su origen y el interes econömico de los Balcanes por Trieste. Trieste estuvo intimamente unida no sölo con Eslo-venia y Yugoeslavia, sino tambiön con toda la Europa Central. Los estadistas italianos destacaron este hecho repetidas veces en la segunda mitad del siglo pasado. Como Buenos italianos, hubieran naturalmente deseado separar la Venecia Julia, con Trieste, de Austria, para anexar dicha regiön a su propio Estado. Pero los hechos se oponian a ello poderosamente. Alfonso Lamarmora, entonces primer ministro italiano, manifestö en 1866, en un discurso ante el Senado italiano: “Yo nunca pense en Trieste. Este nombre no se me ocurriö a mi. Todos los intereses de este puerto, y de manera especial su comercio, estän ligados al Norte. La ciudad misma se halla rodeada por una po-blaciön eslovena la cual, con excepciön de las rela-ciones comerciales, no desea tener ningün trato con los italianos. Si por cualquier casualidad Trieste lle-gara a ser italiana, resultaria de ello una fuente de grandes inquietudes y de interminables peligros". En 1881, el ministro italiano de relaciones exteriores, Son-nino. escribia: “En las presentes circunstancias, Trieste es de la mayor importancia para el imperio austro-hüngaro; Austria-Hungria lucharä por öl hasta Io ultimo, antes de entregarlo. Trieste es, ademäs, un puerto muy ventajosamente situado para el comercio ale-man. Su poblaciön es mixta. Reclamar a Trieste como un derecho. seria sin duda una exageraciön del prin-cipio nacional". Los mismos irredentistas italianos admitieron que Trieste depende econömicamente de la gran ärea que se extiende desde las costas del Adriätico hacia el inferior. incluyendo la Cuenca del Danubio, y que la existencia misma del puerto peligraria si este vinculo llegara a romperse. En 1916, el escritor triestino Mario Alberti diöse cuenta de que la posiciön de Trieste era tal, que Italia tendria que anexarse “no sölo el puerto y sus alrededores, sino tambien a Fiume (Reka), el Litoral Croata y toda la costa dälmata". iQuö implica esta audaz admisiön? Implica nada mäs ni nada menos que lo siguiente: un millön y medio de eslavos tendrän que ser aplastados y esclavizados a lin de salvar a Trieste de la situaciön antinatural en la que se encontraria si Italia anexara solamente la ciudad. La biblica fräse “Abysssus abyssum invocat" es plena-mente aplicable a las pretensiones de Mario Alberti. Una pr.etensiön inmoral, Hace surgir a otra — y otra mäs. Cäsare Combi responde a esta clase de irreden-tismo asi: Quienquiera tenga la suerte de ser dueno de un puerto de notable importancia nacional y eco-nömica, debe tambien controlar las rutas econömicas ŠKOFJA LOKA — Un importante cen-tro cultural eslove-no desde el siglo XI. Vidi se nunski samostan in cerkev Sv. Jakoba. que llevan a el. Italia no podrla controlar estos cami-nos (los que llevan a Trieste), a menos que llegara a ocupar toda Austria-Hungria y, tambien, una parte de Alemania". Esto nos explica con suficiente claridad las razo-nes que Italia tuvo para no sentirse satisfecha de la Paz de 1919, y explica, asimismo, la voracidad que Italia demostrd en 1941, al penetrar profundamente en el “hinterland" de Trieste, es decir, en Eslovenia y Croacia. Trieste debe pertenecer. pues, al Estado, al cual pertenece, econömica y etnogräficamente, la poblaciön de su “hinterland" inmediato. Los intereses del puerto estän intimamente relacionados tambiön con los de su “hinterland" mäs alejado. Por tal motivo, repetidas veces se ha sugerido que a Trieste deberia darse un status internacional especial. DalTOngaro, bien que fiel colaborador del irredentista Valussi, sostenia que Trieste debia ser un Estado libre e inde-pendiente. Trieste, decia, no debe pertenecer ni a Italia ni a Austria. En 1848 dirigiö la siguiente reco-mendaciön a los triestinos: "Italia no necesita de uste-des; Trieste puede ser muy bien una ciudad italiana y, al mismo tiempo un puerto libre, independiente". Mu-cho antes de 1866, circulaba entre los italianos la idea de una “Suiza Litoral" que uniria a italianos y eslavos dentro del marco de una federaciön especial. Cupole al mismo signor Sonnino destacar, de manera muy perentoria, el caräcter autönomo de Trieste, cuando en su ultimätum al gobiemo austro-hungaro, en mayo de 1915, reclamaba la cesiön de los territo-rios con poblaciön italiana y de una parte del terri-torio esloveno, pero no pretendia Trieste, para la cual sugeria la creaciön de un Estado autönomo e independiente. “Quedarä puerto libre", dice la cläusula 3ra del ultimätum. Era la razon misma, hablando a traves de la pluma de un ministro italiano de relaciones exteriores. Puede ser que esto haya sido simplemente una salida de estadista tipo Cavour, o quizäs Sonnino no viö ninguna esperanza de conseguir Trieste de Austria. Pero, cualquiera haya sido el motivo, Sonnino afirmö delante del mundo entero que Trieste era el emporio de la Europa Central, e intimamente relacionado con ella. Hacia el final de la ultima guerra mundial. La Cämara de Comercio de Trieste pedia, a su vez, para el puerto, un regimen de autonomia dentro de las fronteras del imperio de Habsburga. En setiembre de 1918, el diario socialista de Trieste, “II Lavoratore". escribiö en un articulo de fondo: “El problema de Trieste debe ser resuelto sobre la baše de un enten-dimiento mutuo entre todas las razas interesadas, de manera que todas puedan disfrutar de la mäs com-pleta igualdad de sus derechos nacionales. Por lo tanto, Trieste debe ser un puerto libre e indepiendiente V« como Estado independiente, deb'erä ser, asi como la futura Yugoeslavia, un miembro de la futura federaciön de naciones libres". Una mociön concebida en törminos parecidos fue adoptada por el Partido Socialista el 17 de octubre de 1918, y motivö la abstenciön delos socialistas del Co-mite al cual los italianos habian encomendado los preparativos para Ia anexion de Trieste al reino de Italia, En ese tiempo, Trieste tema cinco representan-tes en el parlamento. Dos eran socialistas, uno era nacionalista esloveno, y solo dos — ambos naciona-listas italianos — estaban en favor de la anexiön. Dos contra tres. iQue signilican estas demandas de autonomia para Trieste? En primer lugar, signilican que Trieste nunca pueda formar parte de Italia. En segundo lugar, denotan que el puerto de Trieste es indispensable a muchos Estados del hinterland" central-europeo y que debe quedar a disposiciön de estos Estados. so-bre una base lo mäs adecuada posible. La rešena del problema de Trieste no seria, sin embargo, completa si no se tomara en cuenta la acti-tud alemana, resumida en el iamoso dicho de Bismarck: "Quien toca Trieste, toča la punta de la espa-da alemana!" Los alemanes nunca abandonaron la idea de construir un “puente hasta el Adriätico". Hemos visto cömo la vieja Austria, la cual era en muchos sentidos el brazo alargado de Alemania y, entre las razas eslvas, la representante de la brutalidad teutona, trato de afianzar la influencia germana en Trieste. En 1910 hbia en Trieste mäs de 11.000 alemanes y su numero crecia räpidamente. El ferrocarril Hohe Tauern-Trieste unia las regiones delos Alpes y de la Alemania meridional con Trieste, y con este ferrocarril se reali-Zab° gradualmente el sueho del "puente" hasta el Adriätico. Cada estacion de esta via ferrea se volviö un pilar de dicho puente. Localidades tales como Pod-roščica, Jesenice, Bled y Goricia recibian todos los dias nuevos colonos alemanes; con la ayuda del go-bierno, abrianse escuelas alemanas hasta en aldeas insignificantes; cada asociaciön e instituciön alemana recibia dinero del Estado, y particularmente lo recibian las sucursales del "Südmark" y del "Schulverein , asociaciones que teman por objeto fomentar la germanizacion de la poblaciön eslovena y fundar escuelas alemanas. Este era el avance de los alemanes sobre el Mar Adriätico en tiempos de paz. La guerra actual los aproximö mucho a la meta, porque ocuparon la mayor parte de Eslovenia. Es cierto que tambien los italianos han penetrado profundamente en Eslovenia y Croacia, ocupando grandes territorios del "hinterland" de' Trieste. Pero esta circunstancia a nadie puede enga-iiar, porque es obvio quie, esta vez, el permiso les fue dado por Alemania, y que si los alemanes ganasen la guerra, tambien ocuparian Trieste de inmediato, sin pedirles permiso a sus aliados italianos. dPodria Italia proteger a Trieste de Ia voracidad teutona, si tal protecciön se le confiara a ella despuös de una victoria aliada? Italia anexö Trieste y una buena parte de su hinterland", contra todo sano principio de economia. Su politica ha sido la del ladrön que Ie tiene miedo al despojado. Y su posiciön despues de esta guerra no cambiarä. Ni Francia ni Yugoeslavia, para no hablar de otras naciones, olvidarän el papel desempenado por Italia en la presente guerra. Una vez mäs. Italia hara el juego de Alemania contra las naciones de la Europa Central, tanto por haber colaborado espon-taneamente en el crimen teuton, como porque verä en Alemania a su ünica aliada contra los naturales due-nos del Adriätico quienes repudian el estribillo "Mare Nostrum". Trieste en manos de Italia singnifica no solamen- VRHNIKA — pueblo donde naciö el gran novelista .Ivan Cankar.. Hasta alli llegaron los Italianos en 1918, con ganas de ocupar mäs tierras eslovenas. Alli les cerrö el paso el ejörcito servio. te el desastre econömico para el puerio mismo, sino-tambiän una amenaza permanente de penetraciön alemana hasta el Adriätico, con o sin consentimiento de Italia. Y Alemania en el Adriätico, significa Alemania en el Mediterräneo! En otros tiempos, los italitir-nos solian decir que Austria-Hungria era la “longa manus Germaniae" — el brazo alargado de Alemania. Ahora estän a punto de asumir este rol de los austriacos. Mirando el mundo de postguerra a traves de la luz de las experiencias y desilusiones de la presente guerra, Gran Bretaha misma tiene que admitir que sus propios intereses se hallan seriamente en juego. Una sola soluciön del problema de Trieste, la que garantizarä la paz, alejarä del Adriätico y del Mediterräneo la presiön alemana. Los intereses britänicos requieren que Trieste sea la puerta de entrada a la Europa Central, y de salida de ella, para el futuro comercio entre Gran Bretaha y la Cuenca Danubiana. Los paises de esa regiön deben emanciparse de su depandencia de Alemania, y sälo podrän lograrlo si la industria y el comercio britänico toman el lugar que antes de la guerra ocupaban los alemanes. El camino para el comerciante britänico pasa por Trieste. En la reconstrucciön de los paises devastados por la guerra, Gran Bretaha, los Estados Unidos de America, y Rusia, desempenarän los principales papeles. dCuäl serä su politica en la Europa Centarl? iDejarän, una vez obtenida la victoria, esta regiön y los Balca-nes completamente a merced de la influencia econö-mica alemana y, por consecuencia, tambien de su influencia politica? No podemos imaginär que esto ocurra. Por tal razön, no podemos creer que Trieste pueda ser dejada en manos de un enemigo de las Naciones Unidas. Grandes decisiones serän tomadas al edificarse la paz que seguirä a esta guerra, decisiones cuyos efectos perdurarän por decadas, quizäs por centurias. La cuestiön de Trieste y de su "hinterland" es una de ačuellas cuestiones en las que es de inmensa e imperativa importancia tomar una dacisiön justa. De esta decisiön dependen la prosperidad econömica de una vasta regiön, la eliminaciön de crueles injusticias, el aplacamiento de desesperados rencores. Si se deci-dirä de justicia, serä posible decir con respecto a esa atormentada regiön, y por primera vez en varios siglos: "Justitia et pax osculatae sunt" — la justicia y la paz se han besado. Krščanska socijalna načela ŠTRAJK (HUELGA), PRAVICA DELAVCEV Predolgo ali prenaporno delo ter zavest, da je plača „premajhna, pogosto daje delavcem povod, da. radi tega po dogovoru opuste delo in sc vdajo prostovoljnemu brezdilju.^ Tej običajni in težki nepriliki je treba javno odpomoči,. kajti tovrstna ’ opustitev ne povzroči škode samo gospodarjem in delavcem samim, ampak škoduje tudi trgovini ter državnim koristim, in ker navadno ni daleč od nasilja in nemirov, pogosto ogroža javno varnost. V tej zadevi bo to» najbolj učinkovito in koristno: zlo preprečiti z zakonodajo in zabraniti, da ne izbruhne, s tem, da se pravočasno odstrani vzroke, u katerih se zdi, da izhaja nasprotje med. gospodarji in delavci. v„ • t./, w Glavni vir štrajkov jo svobodna konkurenca, ki vlada dandanes kot naj višje gospodarsko načelo. Ta gospodarski sistem je napravil iz delavca premnogo-krat sužnja in še manj kot sužnja. Pogodba, ki jo po tem sistemu gospodar ali podjetnik sklene z delavcem, je svobodna, vendar pa ima dobiček pri njej vedno tisti, ki je močnejši in to je podjetnik. Delavec, ki ga muči lakota in ki mu doma umira družina od bede", vsak priboljšek, ki so ga delavci dosegli, le uspeh štrajkov. O štrajku torej moremo reči, da je neke vrste silobran. Dovoljeno pa je silo s silo odbiti, kadar si drugače ne moremo pomagati. Sila se pa godi delavcu, kadar radi bede pristane na krivično pogodbo. Krivična je na primer pogodba, če delavec ne zasluži toliko, da ki mogel z družino živeti človeka vredno m 'dostojno življenje. Ako torej gospodar, ki mu. podjetje nese dobiček, ne plačuje toliko, da bi družinskemu očetu zadostovalo za stanu primerno življenje, se delavcu godi krivica. Ko je pogodba sklenjena, je krivično, de-Icivcu proti njegovi volji iicilcig&ti bremena, glede ka-terih sc ri bil gospodar 'že od vsega početka z njim pogodil. Pravica je žaljena, če gospodar ali njegovi uradniki delavce sramote in grde ali morda celo zlorabljajo v nenravne namene, če je v podjetju premalo poskrbljeno za zdravje ali celo za življenje, ali če se brez resnične potrebe ne posvečujejo nedelje in prazniki. Krivica, ki se pri vsem tem godi delavcem, je tem večja, ker so življenje, zdravje, slab za dušo stvari, ki se jim delavec pri sklepanju pogodbe niti odreči ne more, ko bi tudi hotel. Vsaka pogodba, v kateri se krši pravica, pa je ničeva in neobvezna, če se gospodar upira pravični zahtevi delavcev in noče odpraviti krivice, dasi bi jo muči lakota m ki mu aoma umira ur umna, uu ™v, zantevi ueiavuev m.uuve sprejme vse pogoje, naj so še tako trdi in tudi narav-a lahko, smejo delavci tudi brez odpovedi delo ustaviti, nost krivični. Zoper krivice take svobodne pogodbe niti kadar si pač drugače pomagati ne morejo. Njih deja- paragrafa v državnem zakoniku in zato si delavec po ii jje je lc silobran, škoda, ki jo trpi gospodar in morda maga sam, kakor si more. Beda in krivica ga ženeta V '~x' “........w’Tr,/” 'Tn°r'n boj ali v štrajk. Gotovo je, da velika množica ne Ustavi dela, če m v njej prodrla misel, da se ji godi krivica. Delavci dobro vedo, da bodo, če izbruhne štrajk, več dni, morda cele tedne brez zaslužka, in beda bo od dne do dne ljujša, v tako nesrečo pa velika množica ne pahne sama sebe brez premisleka. Z ozirom na te okoliščine in zle posledice papež Leon XIII. štrajk imnuje zlo, ki škoduje ne samo gospodarjem in delavcem, ampak je na kvar tudi trgovini in javni blaginji, če pomislimo na posledice, ki so pogostoma združene s štrajkom, moramo sicer zelo obžalovati, ako so delavci prisiljeni, pomagati si na ta način, in če se oziramo na to, da se mnogo štrajkov za delavce slabo izteče, ne bi mogel m«, «w— r—;-0~ človek z lahkoto svetovati 'tega skrajnega,, sredstva, to- lavstvu gode, more preprečiti s'pravično socialno zako-da, kdor bi hotel vsak štrajk brezpogojno zametovati,, nodajo. To je, kakor pravi papež, najbölj koristno in bi kratil delavcem pravico, ki jo ima v sili vsak človek, učinkovito sredstvo, da se štrajki preprečijo, še preden Priznati je treba namreč tudi dobre posledice štraj- šb izbruhnili. l ažje je štrajke na tak način preprečiti, kov. Kljub temu, da so mnogi štrajki po- delavce slabo kgkpr pa, iz njih izvirajočo škodo, ki je pogosto nepre-izpadli, vendarle statistika dokazuje, da je bii mal-ope gledna, zopet popraviti. todi" drugi, neprizadeti, je pripisati krivici gospodarjevi. Štrajk je zato pravica delavcev, dokler vlada sistem svobodne konkurence. Vojna ima svoje pravice in dandanašnja svobodna konkurenca se lahko imenuje vojna. Tudi je štrajk za delavca edino sredstvo, ko ni sodišča, kamor bi se zatekel. Družba ga seveda lahko prepove, a ‘poprej mora delavcu preskrbeti pravico. Gotovo je, da tudi posamezni gospodarji niso vedno vsega krivi, kajti svobodna konkurenca pritiska tudi nar,je, in ravno vsled tega so prisiljeni da skoparijo s plačami. To pa ne dokazuje, da je štrajk krivičen, temveč le, da je krivičen sedanji gospodarski sistem. Pomagati more tu v prvi vrsti država in ona je v polni meri dolžna pomagati. To zlo, krivice, ki se de- SPLOŠNA VSTAJA PRIMORCEV OD ZLOMU Ko so razglasili premirje med Italijo in Zavezniki, to je bilo 9. septembra 1943, so Slovenci na Primorskem mislili, da spot enkrat lahko svobodno zadihajo. Kot en mož so sevrgli v boj za osvoboditev svoje zemlje. Ljudem ni šld za politiko. Njih vstaja je imela samo strogo narodnostni značaj. Svojo bojno organizacijo so imenovali Osvobodilno Fronto za Primorsko, pa brez kako ideološke komunistično primesi. Že poprej so seveda Poznali partizane" in četnike, kakor tudi vaške straže! pa so po večini riiso spuščali v razprtije. Mislili so samo kako doseči narodno svobodo. Ob zlomu Italije jo naenkrat popustila vsa javna oblast! Laška vojska se je razkropila, nekateri oddelki so pa prestopili k partizanom. Tako id bili pdrtizani v premoči in'' SO nastopili' proti četnikom in Vaškim stražtim, ki- šo obojF imeli svoja opiraliSča tik onštrdn mejo na Notranjske*. Nekateri voditelji v dotnači Osvobodilni Fronti so takoj pokazali komunističnega ' duha; 'Tako so se poj (zvile v Goriči krilälü demonstracije Slovenc'ev s" komunističnimi znaki:- Komunisti, ki so 7. drugimi skupno organizirali domačo O. F. so tudi takoj stopili v stike z laškimi ktimUnističhiml delavci v Tržiču. Skupno z njimi sp zasedli obe železniški- postaji v Gorici? Izdali so proglas' na italijansko delSVItVo! naj so pridruži Slovencem? ‘TfdllaTdkoi je nastal med narodom velik odpdr: Na Vipavskem so ljudje sami' trgali te proglase; ki so bdi raz-obešehi na hišah in drugod. Tu pa tam so jih prepleskali s črkami: Italijan — Fašist! Tnkd jo 'naletela takoj v začetku komunistična propaganda" nd veliko nezadovoljnost med narodom,1 ki .-je-hotel strogo narodno bbino organizacijo, v kateri ni želel videti italijanskih interna-cionalcov, katerim ni nič doštr bolj- zaupal kot samim fašistom.- • J.iudie so skleddR, da more biti v go-riški O. F. le 1S%< komunistov. Toda tl so skušali dohiti vtio' besedo pri osvobodilnem aihaniu. Šele ko so videli, da s komunistično propagando naroda ne bodo dohiti, so začeli na svojih shodih bolj poudarjati misel narodne osvoboditve in ojbuščati komunistična gesla.' Splošno so miš'/, da je istotako po Jugoslaviji 80% vsega Titovega moštva v srcu proti komunizmu, pa se mora za sedaj omejiti na prikrito kritiziranje komunističnega vodstva. Vera v zlom Nemčije po padcu Italije se ni obnesla. Vendar nemški nastop kljub vsem svojim strahotam ni uničil osvobodilnega gibanja. Uporniki so se sicer morali umakniti v gorate predele pokrajine, ostalo jih je pa še precej. Osvobodilna Fronta jetorej ostala "na terenu", partizani komunisti so pa v danih razmerah spet prišli v njej bolj v ospredje. Ti so nastopali nasilno tudi proti domačim ljudem,- ako se niso ob vsaki priliki strinjali stoprocentno z vsemi partizanskimi ukrepi. Ostali pripadniki Osvobodilne Fronte se dobro in disciplinirano drže in njim gre zasluga, da Osvobodilna Fronta pri narodu še ni izgubila svojega ugleda. Slovenski razumniki v Osvobodilni Fronti odločno nastopajo zoper komuniste teroriste, pa marsikdo med njimi še vedno zapade "likvidaciji". Med tistimi, ki z največjo odločnostjo in energijo posredujejo, je tudi pisatelj France Bevk, podpredsednik primorske Osvobodilne Fronte. Proti temu se NOVOMAŠNI BANKET na Avellanedi organizira Bratovščina ž. R. Venca, ki je poverila to skrb odboru v katerem so: Franc Bojnec, Lajči Šeruga, Leon Lah in č. Janez Hladnik. Vstopnica za odrastle stane 2.— $, za malo pa 1.— $. "SLOVENSKA KRAJINA" Na prireditvi "Duhovnega življenja" sta prav lepo nastopili za "Slovensko Krajino" Emica Šeruga z deklamacijo: "Daritev bodi ti življenje celo" in Marička Krajcar z deklamacijo "Mavrica". Obe sta imeli prav lep nastop. 8. okt. se vrši slovesnost nove maše. Bratovščina Živega Rožnega Venca priredi novomašniku banket, na katerega smo povabljeni rojaki. Društvo tudi poziva rojake, da naj se lopo izkažejo. PISMO OD DOMA. Kogojevi so dobili iz Gorico pismo po Rdečem Križu, da je umrla 16. januarja v PODGORI. LUCIJA KOGOJ, por. Mugerli in v Gorici FRANCKA LIČEN, doma iz Rihenberga. ZDRUŽENJE DRUŠTEV v Rosariju. 3. šepa. so jo vršila skupna seja društev Triglav, Narodna Obrana in Radič, ki so so zedinila za enoten cilj svojega dola: Edinstvo in svoboda jugoslovanskega naroda. "SAMOPOMOČ SLOVENCEV" je v veliko zadoščenje vsem obilnim gledalcem uprizorilo burko "Mutasti muzikant". "GPDS" v Vitli Devoto pa je postreglo 1. okt. z dramo "Razvalina življenja", ki jo je spisal Franc Finžgar. Naravno, da jo igra pritegnila mnogo gledalcev in so igralci želi obilno priznanja. ŽALNI SPOMIN za Kralja Aleksandra so bo vršil 8 okt. v Jugoslov. grobnici na Čakariti. Ta dan bo minilo 10 let, odkar jopadel kot Črtov atentata. k A M A R 0 ▼ ▼ « =nOPOf-^„- ■ laancr mr-ior- točam V n 1 ► ► ;► !► MONTE CUDINE < 4 4 JUAN BOGANI Sucesor de BOGANI HNOS. U O ► A Z A F R A N 4 n !► . ► MONTE CUDINE 4 4 4 IMPORTADOR DE TEJIDOS 0 D ► ► CALIDAD Y KKNDIMIENTO 4 1923 — ALBINA — 1925 o ► ► MONTE CUDINE S. R. Ltda. 4 4 U. T. 47, Cuyo 6894 ► > Capital 1,000.000 $. BE LORANO 2280 4 4 l Buenos Aires komunisti neupajo s silo nastopiti, ker sodobro zavedajo, da bi odstranitev tega moža imela za posledico odpad vsega naroda od Osvobodilne Fronto. O tem nas zagotavlja poročilo znanega Primorca, člana Sokola in zdaj pripadnika primorske Osvobodilne Fronte. Odkar se je morala osvobodilna vojska umakniti pred Nemci v gorate kraje, ostaja notranjo trenje v veliki meri za kulisami in ljudstvo mnogokrat ne ve, kaj segodi. Osvobodilna Fronta uživa ug'ed in ljudje upajo na končni dobor izid. Splošno mnenje je. da teror raznih domačih in od drugod prišlih partizanov nima ničesar opraviti z Rusijo. Ljudje so prepričani, posebno pa intelektualci med njimi, da se partizani komunisti po krivici sklicujejo na Rusijo, češ, da se ravnajo po njenih navodilih. Obtožujejo jih, da delajo vse na svojo roko in s tem samo jemljejo Rusiji ugled. Zelo jih je v tem. namreč primorsko ljudstvo, potrdil neki sovjetski častnik, ki jo dejal, da bo morala Rusija, ako pride v te kraje, najprej počistiti s teroristi v Osvobodilni Fronti. To so je razvedelo med ljudi in zelo dvignilo ugled Rusijo. Druga okolnost, ki jim je Rusijo približala, je novica, da je pravoslavna cerkev na Ruskem dobila nazaj svojo svobodo. Celo o največjih "konservativcih" se čuje. da jim je misel na Rusijo vedno bolj simpatična. NASTOP NEMCEV PROTI OSVOBODILNI FRONTI Nemci so prišli v Gorico dne 12. septembra in jo zasedli. Posebnega odpora od strani osvobodilne vojske ni bilo. Nemci so bili premočni. Posadka slovenskih in laških partizanov, ki je imela zasedeni obe železniški postaji, se je umaknila v okolico, Nemci so tisti dan vzeli le Gorico. Partizani so pa za vso deželo napovedali mobilizacijo vsega moškega prebivalstva od 18. do 45. lota. Zbrala so je precej močna četa. Že 20. septembra so pa Nemci udarili na podeželje. Začeli so svojo ofenzivo iz Gorice proti Postojni. Z ognjem iz svojih kanonov so porušili velike dele vasi: Kronberg. Podsabotin, Miren, Volčjodra-go, Bilje. Vogersko, Ajšovico. Renče, Št. Peter. Na ozemlju Čaven-Dol-Otlica so zajeli glavno vojsko Osvobodilne Fronte in pobili kakih 1600 mož. Ujeli so jih menda 350 in pozneje postrelili. Sledili so podobni nastopi drugod po deželi. Nižje ležeči kraji so tako prišli pod nemško peto, le v pogorjih so ostali vojaki Osvobodilne Fronte in partizani. Zdaj so Nemci razglasili mobilizacijo in uvrščali našo ljudi v italijanske edinice za delovno službo pod fašisti. Drugo slovenske obveznike so pošiljali v Italijo in Nemčijo na prisilno delo. V deželi sami so takoj začeli utrjevati važnejšo krajo, zlasti Nanos in soško dolino. Značilno jo, da so Nemci po vseh krajih Julijsko Krajine, ki niso porušeni, odprli slovenske šole. Po njih skušajo slovenski deci vsiljevati nacijskega duha. Tudi slovenskega tiska je sedaj vse polno na Primorskem, ki je pa seveda prirojen v istem strupenem duhu. Sicer je pa polovica vasi delno ali celotno porušenih in je količkaj roden šolski pouk žo radi tega nemogoč. In poročila vztrajajo pri trditvah, da se deželica bolj in bolj prazni. Odvajajo ljudi na prisilno delo na sever in jug. Mnogo jih beži proti jugu; nekaj jih šo vedno pade v spoprijemih z Nemci. Sodi se, da je v tistem delu Italije ,ki je pod Badoglijevo vlado, kakih 25.000 Slovencev. Fašisti in Nemci so v Trstu osnovali neke "Kompanije iz Julijske Krajine" (Compagnie Giuliane) takoj po premirju z izrecnim namenom, da Slovenci z Lahi skupaj branijo italijanstvo Primorja. To je seveda lako-fašistini trik. Tako so na delu da se Primorcem vzame možnost samostojnega nastopa pred svetom in scizbriše iz javnosti vpraša-nie ujedinjonia Primorske z ostalo Slovenilo in Jugoslavijo. PRIMORCI IN TITOVA OSVOBODILNA FRONTA Primorci doma ali v Italiji in Afriki, bi iskreno radi simpatizirali s celotno osvobodilno akcijo, ki jo vodi Tito kot vrhovni poveljnik. Sprva so tudi res bile njihove simpatije skoraj sto pro-contno s Titom, kakor sploh z vsakim gibanjem v Jugoslaviji, ki je kaj obetalo v pogledu hitrejše osvoboditve. Toda navdušenje za Tita se je ohladilo ker se: Prvič vedno bolj vidi, da je Titova akcija, kakor tudi Mihajlovičeva na drugi strani. ▼ glavnem obračunavanje med Hrvati in Srbi. Zato so v večjem številu že pred meseci zavzeli neutralno stališče napram Titu in Mihajloviču. Zadnje čase se pa celo deluje na to. da bi obdržali glede enega in drugega popolno neodvisnost. V poštev pride pri tem zlasti Tito. zakaj Mihajlovič jo že radi oddaljenosti od Primorske malo viden. Primorci torej hočejo sami. in želo isto tudi ostalim Slovencem, da bi ostali čisto ob strani pri starih obračunih med Hrvati in Srbi. Drugič Primorcem nikakor ne ugaja, da Tito sili v ospredje s svojim komunizmom in terorizmom, čeravno je znano, da moštvo pod njim v ogromnem številu ni komunistično. Med Primorci s komunizmom, nihče no bo kaj prida opravil. Primorec dobro pozna svojo zadružno skupnost: do kakega drugačnega kolektivizma so brez silo ne bo dal pregovoriti. To je jasno vsem. ki poznajo Primorce. Tretjič Primorci jako hladno sprejemajo vesti o prestopanju hrvaških ustašev v Titovo vojsko. Četrtič večina obsoja Titovo akcijo radi tega, kor mnogo preveč tvega, proden jo čas za to. Iz južne Italije imamo na rokah poročila zanesljivih ljudi, ki v tom oziru mnogo povedo. Od tam je odšli v decembru mnogo Primorcev na Titova bojišča v Dalmacijo in so šli z najbolj rosnimi nameni. Bili so opremljeni po Zaveznikih. Ali kmalu so se začeli vračati ostanki teh čet kot ranjenci in si bili jako razočarani. Dobili so vtis, da jih jo Tito rabil za "kanonenfutter", da so njegovo akcije sploh prezgodnje, premalo premišljene in preveč samostojne od sodolovanla z Zavezniki. Primorci pa hočejo ostati živi in v popolni pripravljenosti čakati dneva, ko bodo mogli oh strani Zaveznikov res kaj koristiti skupni stvari, posebej pa za osvoboditev Primorske. Sodijo pa, da sedanje Titovo delovanje ne služi temu namenu. Vsi taki razlogi nalagajo Primorcem, da si ustvarijo jako oprezno sodbo o pomenu Titove vojske za bodočo Jugoslavijo. zlasti pa glede na osvoboditev Primorske. Vedno bolj semed njimi utrjuje stališče, da je treba šenadalje najmanj odločne noutralnosti napram Titu. (Pismo jo bilo pisano v Kairu koncem februarja. Autor je dober poznavalec Primorske.)