List 95.
Cesar in Cesarica v Ljubljani.
(Po šegi narodne pesmi.)
Oj stoji, stoji Ljubljana, Oj je z drugo spremenjana. Ni z ozidjem ograjena, Ni ne z vrati zatvorjena ; Na široko je sprosterta. In na vse strani odperta; Množice se tare cesta, Ktera koli gre do mesta; Vre iz vsakih ulic truma, Tergi vsi so polni hruma. Ali vojska je priderla, Ptujn sila vse poterla? Ni ne vojska sem priderla, Ptuja sila nič ne sterla; Pa sprejema Krajna zvesta
V  sredi velikega mesta Svoj'ga svetlega vladarja, Franca Jožefa cesarja, Njega preblago družico, Lizabeto cesarico. Hočeta za čas ostati, Blagovoljna se skazati
V  sredi svojih zvestih  Krajncev,
V  sredi skušenih Ljubljancov. Kaj si voli cesarica, Previsoka vladarica?
Pride se svoj god veseli Praznovat v Ljubljani beli.
V  tem raduje se Ljubljana,
Oj je z drugo spremenjana.
Gojzd posoja tanke mlaje,
Hrib in dol zelenje daje;
Je cvetlic jesen bogata
Ravno kot spomlad kosata;
Venec z vencom pot oprega, Venec z vencom zid obsega; Lep škerlat, tančica dala Sta neštete pregrinjala; Mnogopisane bandera Vihajo se na jezera. Solnce jasno z neba sije
Se zvečer nerado skrije; Kaj? če solnce le se umakne, Pa svetloba z njim ne mrakne. Lučic mnogo mnogoterih, Kakor zvezd z nebes stoterih, Se povsod po mestu vterne, Da svetlo se vse razgerne; Solnce drugo še prisije, In   z za hriba svet razlije. Ljud vesel se krog sprehaja, Kakor bil bi v sredi raja; Glasen krik se vmes vzdiguje, Mesto celo napolnuje: Živi, svetli cesar! živi! Svetla cesarica, živi!
Hicinger.