34 Wazari for IOC Abstract It's hard to find sport which is divided in so many schools, styles, groups and federations and also passed so many disparities and conflicts as karate. Since Indian priest Boddhidarma eliminated from the west India to a few thousand kilometers long journey to China and share first knowledge the history of karate is divided into five phases of development: Chinese sources (from around 2600 BC), okinawan period (from 1372), Japanese period (from 1920), the beginnings of competitive sports (from 1950) and the period of the Olympic karate. First karate clubs in Slovenia were founded in Krško (1967) and Ravne na Koroškem (1968). Efforts for karate becoming an Olympic sport, are big and longterm. Efforts to include karate in the company of Olympic sports have nevertheless continued and in June 2016 the International Olympic Committee messaged that karate is going to be one of the Olympic sports at the Summer Olympics in 2020, which will be held in Japan. Excatly fifty years after the first official World Championship was organized in Tokyo in remarkable »dome of the martial arts« Budokan in Tokyo karate will symbolically and actually unite under same roof. Key words: karate, olympic sport, Boddhidarma, Budokan. Vojko Prajnc Pol točke za MOK Izvleček Redkokateri šport je v svojem razvoju prešel skozi toliko različnih faz delitev, cepitev, razhajanj, ustanavljanj novih šol in stilov, združenj in zvez, medsebojnih notranjih trenj in izrinjanj ter tudi skozi tolikšno število neuspešnih poskusov poenotenja kot karate. Odkar se je indij- ski duhovnik Boddhidarma v začetku 7. stol. n. št. peš odpravil na nekaj tisoč ki- lometrov dolgo pot iz zahodne Indije na Kitajsko in prenesel tudi prva znanja ka- rateja, pa do avgusta 2016, ko je skupšči- na Mednarodnega olimpijskega komiteja potrdila uvrstitev karateja med olimpij- ske športe, je zgodovina karateja v glav- nem razdeljena na pet glavnih razvojnih obdobij. Prva karate kluba v Sloveniji sta bila ustanovljena v Krškem (leta 1967) in na Ravnah na Koroškem (leta 1968). Po desetletja dolgih prizadevanjih milijo- nov karateistov po vsem svetu in z odlo- čilno potezo olimpijskega komiteja se bo točno 50 let po prvem svetovnem prven- stvu karate spet združil pod eno streho, in sicer med 24. julijem in 9. avgustom leta 2020 pod streho znamenite dvorane borilnih športov Budokan v Tokiju. Ključne besede: karate, olimpijski šport, Boddhidarma, Budokan. iz prakse za prakso 35 Pol točke za MOK „ Junija leta 2016 je milijone karateistov po vsem svetu razveselilo sporočilo Medna- rodnega olimpijskega komiteja, da bodo karate uvrstili med olimpijske športe na igrah, ki bodo leta 2020 na Japonskem. S tem je bila potrjena prizadevnost številnih mojstrov karateja in funkcionarjev, ki so se desetletja trudili, da bi poenotili merila za množice šol in stilov, nastalih v razvoju in številnih delitvah karateja skozi stoletja. Najstarejši podatki o nastanku predhodni- ka današnjega karateja segajo v začetek 7. stoletja, ko se je indijski duhovnik Boddhi- darma odpravil iz zahodne Indije na nekaj tisoč kilometrov dolgo pot na Kitajsko. Od 15. stoletja pa vse do 18. stoletja se je vešči- na na različne načine iz Kitajske prenašala na otok Okinavo. V začetku 20. stoletja je veščina začela vzbujati zanimanje tudi na Japonskem. Karate je postal zanimiv za širši krog ljudi in se po zaslugi številnih ja- ponskih mojstrov začel naglo širiti po ZDA, Evropi in ostalih delih sveta. Prva karate kluba v Sloveniji sta bila usta- novljena v Krškem (Stane Iskra, leta 1967) in na Ravnah na Koroškem (Ervin Pečnik, leta 1968). Karate zveza Slovenije je bila ustano- vljena 25. maja 1969 v Mariboru. Takrat je v svetu že obstajalo ogromno različnih šol in stilov karateja in tudi v nekdanji Jugoslaviji, katere del je bila tedaj tudi Slovenija, se ka- rate ni izognil takšni usodi (budokai, jugokai, sankukai). Rivalstva in trenja med različnimi karate organizacijami v svetu, še posebno pa na Japonskem, so se tedaj prenašala in odražala tudi v domačih organizacijah (zla- sti med Karate zvezo Jugoslavije s sedežem v Beogradu in Zvezo karate klubov Jugo- slavije s sedežem v Zagrebu). Poleg delitev pa so bili tudi številni poskusi povezav tako v svetu kot v Sloveniji, denimo med shoto- kan in budokai klubi sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Z osamosvojitvijo Slovenije so se intenzivi- rala tudi prizadevanja po vključitvi Sloven- ske karate zveze v mednarodne povezave, v svetovno in evropsko karate zvezo. Slo- venska karate reprezentanca je prvič ura- dno nastopila na evropskem prvenstvu za člane in članice, ki je bilo maja 1992 v Den Boschu na Nizozemskem. Karate po svetu je do zdaj prešel skozi ne- štete delitve in se razvijal v najrazličnejše smeri. V glavnem zgodovino karateja de- limo na pet razvojnih obdobij: kitajski za- četki (od okoli 2600 pred našim štetjem), okinavsko obdobje (od l. 1372), japonsko obdobje (od l. 1920), začetki tekmovalnega športa (od l. 1950), obdobje olimpijskega karateja. Kitajski izvori „ »Oče« razvojnega karateja je bil indijski menih Boddhidarma (njegovo pravo ime je bilo Bodhitara), tretji sin kralja Sugandha in je izhajal iz bojevniške kaste Kshatrija, ki je poznala borilni sistem vajramushti. To veščino je obogatil s prvinami joge, zena in tibetanske meditacije ter tako vplival na oblikovanje mentalne energije v karateju. Iz Indije je preko Tibeta pripotoval na Kitaj- sko leta 1520 na povabilo cesarja Wu Tia. Preko gorovij in pragozdov Kitajske je poto- val sam, kar veliko pove tudi o značaju tega človeku. Vladarji so okoli sebe takrat zbirali največje mislece in duhovnike. Ker pa je bil Boddhidarma pri svojem učenju preveč dosleden, se je cesarjevim ožjim sodelav- cem zameril in je moral dvor zapustiti. Prišel je v severno kitajsko provinco in se ustavil v samostanu Shao Lin. Tamkajšnje duhovnike je poskušal navdušiti za zeno- vski nauk, ki je zahteval dolgotrajne in ne- premične meditacije. Ker pa s tem ni uspel, je zapustil samostan in odšel v gore, kjer je po legendi prebil 9 let, nato pa se spet vrnil v samostan Shao Lin. Da bi lažje praktici- ral zen, je uvedel sistem telesnih vaj in 18 boksarskih tehnik. Ta sistem je temeljil na jogijskem dihanju, tibetanski meditaciji in indijskem borilnem sistemu vajramushti. Telesni gibi so oponašali gibe živali. Samostan Shao Lin je bil znan po mnogih nepremagljivih borcih in je bil požgan leta 1662. Takrat so namreč mongolski Man- džujevci izvedli na Kitajsko invazijo. Prepo- vedali so nošenje orožja in šaolinski boks. Mnoge mojstre te veščine so preganjali in ubili. Samostan Shao Lin so obnovili v na- slednjih stoletjih in je danes ena osrednjih atrakcij na Kitajskem. Okinavsko obdobje „ Otok Okinava se nahaja v arhipelagu Ryukyu med Kitajsko in Japonsko. Ker je geografsko bližje Kitajski , so na njem zme- raj prevladovali kitajski vplivi. Na Okinavi je v 7. in 8. stoletju vladalo več plemenskih poglavarjev, ki so se med se- boj borili za oblast. V letih 1181–85 je bila na Japonskem krvava vojna med dvema klanoma, Taira in Minamoto. Poraženci ozi- roma preživeli iz klana Taira so se zatekli na Okinavo. S seboj so prinesli viteška orožja, na primer kratko in dolgo sabljo. Prebivalci Okinave so od samurajev hitro osvajali vo- jaške veščine. Otočje Ryukyu je bilo že za časa vladavine dinastije Sato (1350–1405) razdeljeno na tri fevdne posesti: severno, južno in središčno. Ti fevdi so se med seboj neprestano borili za oblast. Leta 1492 je vladar Sho Hashi pre- magal vse konkurente in zadušil kraljevino. Da bi ohranil oblast in preprečil možnost državnega udara, je izdal odlok o prepo- vedi nošenja orožja, kar je imelo posledice tudi za razvoj karateja. Ko so se razvile tr- govinske vezi s Kitajsko, Japonsko, Korejo idr., so na ta otok prispele še druge borilne veščine. Kmetje so bili prepuščeni ropanju razbojnikov. Da bi se ubranili, so začeli upo- rabljati poljedelsko orodje kot orožje, npr. nunčaki – cepin za žito, tonfa – ročka za drobljenje žita itd. Konec 18. stoletja že imamo prve po- drobnejše podatke o razvoju okinava-teja. Okinavci so se učili od Kitajcev v glavnem tako, da so pluli tja in se potem vračali ter razvijali lastni sistem. Leta 1761 je prispel na Okinavo prvi znani mojster Kwang Shang Ku in s skupino učencev je demonstriral chung fa. Okupacija Okinave je bila leta 1879 ukinjena in otočje Ryukyu je postalo del Japonske. Predavanje toteja ni bilo več skrivnostno in to veščino so začeli negovati tudi bogatejši sloji. Okinava-te je v 19. stole- tju dobil dokončno obliko, ki se je razvila v tri smeri: shuri- te, tomari-te in naha-te. Stili so dobili nazive po imenih krajev, kjer so nastali. Shuri- te in tomari-te sta si bila pre- cej podobna in iz teh dveh stilov so kasne- je nastali shotokan, wado-ryu, kobajashi-ryu, shito-ryu, kyokushinkaj in nekateri drugi. Le- ta 1902 so na Okinavi uvedli tote v obvezni šolski program, kar je bilo do takrat največje družbeno priznanje teh veščin. Leta 1906 je Gičin Funakoshi z nekaj prijatelji prepotoval Okinavo in javno demonstriral karate. Japonsko obdobje „ Vojaške oblasti na Japonskem so videle, da so rekruti iz Okinave v izredni telesni pri- pravljenosti. Prepričani so bili, da je bila to posledica ukvarjanja s karatejem. Leta 1917 36 so zato povabili Funakoshija v center boril- nih veščin v Kyotu. To je bila zunaj območja Okinave druga demonstracija. Leta 1922 je iz Okinave na Japonsko prišlo do prve večje invazije karateja. Na povabilo ministrstva kulture se je Funakoshi s skupino karatei- stov udeležil prvega »atletskega mitinga«. To demonstracijo je videl tudi Jigaro Kano »oče juda« in je pozval Funakoshija, da na Japonskem poučuje tote na znani akade- miji juda Kodokanu. Funakoshi je ponudbo sprejel, istočasno pa je začel poučevati to- te v Kyotu na tokijski univerzi. Začel je tudi ustanavljati klube na Japonskem. Veliko je potoval in prirejal demonstracije. Bil je kot misijonar. Leta 1923 je borec Choki Motabu v Kyotu premagal evropskega boksarja in s tem je ugled karateja zelo narasel. Motabu se je še veliko boril v ringih in tudi nastopal na sejmih. Bil je zelo popularen na Japonskem, vendar je videl v tej veščini bolj praktično vrednost, Funakoshi pa je poudarjal du- hovni vidik. Leta 1926 je Funakoshi v karate vpeljal tudi sistem podeljevanja pasov, ki ga je povzel po judu. Prav tako je posegel tudi v karate kate, ki jih je iz kitajskih nazivov preimenoval v japonske. Leta 1929 je na- mesto imena tote začel uporabljati karate »prazna roka«. Funakoshi je napisal veliko knjig, esejev in člankov o karateju. Karate je zanj predsta- vljal način življenja. Govoril je, da morajo študentje gledati na karate kot na sredstvo, s katerim premagajo slabosti, da bi postali boljša osebnost. Funakoshi ima vzdevek »oče japonskega karateja«, ki si ga je prislužil s svojim de- lovanjem. Vendar so bili na Japonskem pred drugo svetovno vojno aktivni tudi drugi mojstri karateja, kot so Mijagi, ki je bil vodja stila goju-ryu in je prav tako obča- sno predaval karate na japonski univerzi v Kyotu. Njegovo delo je nato prevzel Gogen Jamaguchi. Leta 1935 je ustanovil vseja- ponsko zvezo goju-ryu. Karateju je dal svoj prispevek zlasti v tehničnem smislu, vanj je vnesel veliko sparinga, iz katerega se je kasneje razvila prosta borba ali jiu kumite, česar na Okinavi sploh niso še poznali. Še en velikan karateja je bil Kenwa Mabuni, ki je bil ustanovitelj stila shito-ryu in je prišel v Osako. Poleg teh je bilo še kar nekaj drugih mojstrov. Leta 1936 je bila uradno potrjena beseda karate in s tem se je prenehala upo- rabljati beseda tote. Nastanek in razvoj „ tekmovalnega karateja Leta 1948 je bila ustanovljena JKA (Japan Karate Association, Japonska karate zveza). Ustanovili so jo Funakoshijevi učenci. Zara- di notranjih rivalstev med univerzitetnimi klubi je bilo njeno delovanje oteženo. Leta 1956 se je zaradi notranjih trenj cela skupi- na z nekaj manjšimi klubi odcepila. Kljub vsem težavam je bila JKA leta 1957 uradno priznana zveza na Japonskem. Funakoshi je bil proti tekmovalnemu kara- teju, saj je menil, da to slabi in siromaši pra- vo vrednost veščine. Držal se je tradicional- nega okinavskega načina treninga, vadbe kat in bunkaija. V svojem prepričanju je bil neomajen, saj nekaterih svojih učencev, ki so pričeli trenirati prosto borbo, kasneje ni več želel poučevati karateja. Funakoshi je umrl leta 1957 in kmalu po njegovi smrti je njegov učenec Nakajama organiziral prvo tekmovanje v karateju v Japonski. Bali so se, da bo na tekmovanju veliko mrtvih, vendar se to ni zgodilo. Hi- rokazu Kanazawa je bil prvi zmagovalec v borbah in katah. Od leta 1950 se je začel karate pospešeno širiti po svetu. Funakoshijev učenec Tsuto- mo Oshima je leta 1955 prišel v ZDA, kjer je odprl prvi dojo v Ameriki. Dve leti kasneje 1957 je Tecuji Murakami prišel v Evropo, kjer je organiziral seminarje. Sledili so mu tudi še drugi instruktorji. Razlogi, zaradi katerih so mojstri odhajali v tujino, so bili različni. Ene so povabili, da postanejo samostojni instruktorji, druge, da postanejo asistenti starejšim kolegom, spet tretji so šli sami ali so jih poslale njihove šole. Za razvoj kara- teja v svetu so najbolj zaslužni instruktorji JKA. V Evropo so šli Murakami, Kanazawa, Kase, Enoeda, Shirai, Ochi ..., v Ameriko pa Oshima, Nishijama, Okazaki, Kubota ... Leta 1963 je bila v Parizu ustanovljena EKU (Evropska karate unija), 1966 je bilo v Parizu izvedeno prvo evropsko prvenstvo, kjer je nastopalo 54 tekmovalcev. V Ameriki je leta 1963 Hidetaka Nishijyama ustanovil AAKF (Vseameriško karate zvezo), ki je postala čla- nica JKA in tega leta je bilo organizirano tu- di prvo ameriško prvenstvo. Na Japonskem je bila ustanovljena FAJKO (Vsejaponska karate-do zveza), ki je združevala vse šole karateja, ne glede na stil. Njeni ustanovitelji so bili Hironori Otsuka (wado-ryu), Gogen Yamaguchi (goju-ryu), Kenwa Mabun (shito- ryu), ter Masatoshi Nakayama (shotokan). Prvo neuradno svetovno prvenstvo je bilo leta 1968 v Los Angelesu. Leta 1970 je bila ustanovljena v Tokiu svetovna karate zveza WUKO (Svetovna karate unija). Istega leta 1970 je bilo v Tokiu tudi prvo uradno sve- tovno prvenstvo, ki ga je organizirala WU- KO. Udeležilo se ga je 33 držav. Olimpijski šport „ Prizadevanja, da bi karate postal olimpijski šport, so dolga in velika. MOK (Mednarodni olimpijski komite) je leta 1985 priznal WU- KO (opredeljeno za športni karate) kot legi- timno karate zvezo. Leta 1987 je priznal še ITKF (opredeljeno za tradicionalni karate) in trdil je, da sta to dva različna pristopa h ka- rateju z različnima načinoma sojenja. Z že- ljo, da bi karate postal olimpijski šport, sta obe zvezi pozivali druga drugo k združitvi. Leta 1989 je v WUKO vstopila tudi Sovjet- ska zveza, s čimer je ugled zveze močno dvignila. 1993 leta se je WUKO preimeno- vala v WKF in načeloma združila športni in tradicionalni karate, vendar čez čas se je pokazalo, da ni bilo tako. WKF je prevzela funkcijo WUKO, ITKF pa je še naprej delo- vala samostojno. Prizadevanja za vključitev karateja v druščino olimpijskih športov so se kljub temu nadaljevala in junija 2016 je iz Mednarodnega olimpijskega komiteja pri- šlo sporočilo, da bo karate eden od olimpij- skih športov na poletnih olimpijskih igrah leta 2020, ki bodo potekala na Japonskem med 24. julijem in 9. avgustom. Skupščina Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) je potrdila uvrstitev kara- teja med olimpijske športe 3. avgusta 2016, MOK pa je za krovno organizacijo določil oziroma priznal WKF (World karate federati- on), katere članici sta tudi Evropska karate zveza oziroma Karate zveza Slovenije. Glavno prizorišče bo znamenita dvorana Nippon Budokan (krajše imenovana kar Budokan) v Tokiu, ki je znana tudi po tem, da so tam koncertirala in snemala »v živo« mnoga največja imena sodobne glasbe (The Beatles, Bob Dylan, Santana, Eric Clap- ton, Police, Pearl Jam itd.). Prvenstveno pa je namenjena borilnim športom in največ- krat jo imenujejo kar »dom borilnih veščin«. Zgrajena je bila leta 1964 za tekmovanja v judu na letnih olimpijskih igrah, sprejme 15 tisoč obiskovalcev in v njej so že bila najve- iz prakse za prakso 37 čja tekmovanja praktično vseh zvrsti boril- nih veščin (karate, kendo, aikido itd.). Tu je bilo tudi prvo svetovno prvenstvo v karateju leta 1970. Točno 50 let kasneje, leta 2020, pa se bo karate v njej simbolično in dejansko spet združil pod eno streho. Literatura „ Breznik, B. (1999). 1. Osnove tradicionalnega ka- rate. Ravne na Koroškem: Ivko. Funakoshi, G. (1988). 2. Karate-Do, Moj životni put. Beograd: Panpublik. Jorga, I. (1982). 3. Karate ABC: Nunchaku. Beo- grad: Sportska knjiga. Oyama, M. (1963). 4. What is Karate? Tokyo: Ja- pan Publications Trading Company. Topolšek, M. (1973). 5. Karate Okinawa. Smede- revska Palanka: "10. oktobar". Vogrinec, S. (1999). 6. Karate: Med tradicijo in športom. Ptuj: Milenium. Vojko Prajnc, univ. prof. šp. vzg. Ul. Heroja Šercerja 43 2000 Maribor vojko.prajnc@triera.net