Branimo mejo! Od nemško-slovenske raeje 22. maja. Proti severu mejimo štajarski Slovenci na Nerace. Od te meje dohajajo le žalostne, tužne novice. Slovenska meja se vedno bolj bliža deroči Dravi, mejniki med slovenskim in nemškim ljudstvom se dan za dnevom pomikajo globokeje v slovensko zemljo. Nemški živelj prodira, a slovenski se umika. Kaj je temu uzrok? Dva uzroka sta kriva žalostnih pojavov ob meji, denar in šola. Kakor povsodi, propada kmečki stan tudi ob meji. Zemlja se kmetu pod nogami giblje, posestva potujejo iz jedne roke v drugo. In posestvo, ki je bilo doslej v slovenskih rokah, ako se proda, skoro praviloma pride v nemške roke. Tako ginevajo pri volitvah slovenski volilci, a v tem večjem številu se prikazuiejo nemSki. Ta prikazen se javlja ob celi meji od Dravograda do Spilfelda. In tudi kar še je pristnih, rojenih Slovencev, večinoma so vsi odvisni od nemškega in nemčurskega kapitala, tako da morajo radi in neradi hoditi za svojimi upniki, za svojimi gospodi. Nam rodoljubom ob meji se zmeraj govori: Delajte, agitirajte! Gospodje, ki poznajo narodni boj ob mejah le iz časnikov, lahko tako govorijo. Mislite, da mi držimo križem roke ? Ali kaj pomaga agitiranje, če je skoro vse Slovenstvo ob meji suženj nemškega denarja! Če se priredi kje shod, all tudi samo nedolžna veselica, ali pride kdo ? Mi smo bili pri nepolitičnih veselieah, kjer bi lahko kmečko ljudstvo preštel na prstih jedne roke. Opominjali smo kmete, da naj pridejo, kregali jih, zakaj niso prišli, in kaj so nam odgovorili? Mi smo odvisni in ne moremo. Kdor ne pozna razmer ob mejah, ne ve, kako globoko so se že zajedli kremplji nemškega kapitalizma v slovensko meso. In kapital, denar, to je v političnem življenju moč, ki jo v6 ceniti le isti, ki se je moral že ž njo boriti. Le dvojno zdravilo poznamo, ki bi nam moglo pomagati, da se izkopljemo ob meji izpod nemškega jarma, to je ustanavIjanje posojilnic in slovenska «SMmarka». Vročekrvni in neizkušeni rodoljubi bodo sedaj nandušeno vskliknili: Torej ustanavljajte pridno posojilnice! Gospodje, ohranite si mirno kri, to ne gre tako hitro! Po nekod ob meji je samo jeden zaveden rodoljub, ki še čuti in inisli slovenski. Od kod se naj vzame odbor, odkod denar, da se more ustanoviti posojilnica. V Marenbergu se je ustanovila posojilnica, ki sedaj že tako blagodejno dčtuje ter brani, da se še zadnji slovenski kmetje v okolici ne potopijo v nemškem morju. Ali mislite, da so našli marenberSki rodoljubi odprte roke pri svojih bratih, ali mislite, da so jih rodoljubi po drugili krajih velikodušno podpirali? Marenberška posojilnica je imela težek porod in mlado dete bi se zadušilo, da je niso ondotni domoljubi sami tako požrtvovalno in tako nesebično gojevali. Hvala Bogu, sedaj stoji ta posojilnica na trdnih nogah. Dopisniki raznih slovenskih listov se zaletavajo v zadnjem času v domoljubne može ob mejah, češ, da ne storijo svoje dolžnosti. Mi Vam kličemo od meje: Vi, ki nas hočete le grajati, pustite grajanje, proučujte bolje naše razmere in pritecite nam na pomoč z ustanavljanjem posojilnic, z nakupovanjem posestev in s prirejanjem in obiskovanjem političnih shodov. Vi si zidate po mestih «Narodne dome,» a doraovi naroda pa se medtem ob mejah rušijo, razpadajo, ginevajo. Toda Vi ne čutite z nami, Vi nas le grajate, nikoli pa ne podpirate. Duhovnike pa nam pustite pri miru! Zakaj jih grajate? Če ne stojijo v prvih vrstah, zadnji niso nikjer. Povsodi so naša najmočnejša zaslomba. Če nikdo drugi, vsaj duhovnik Se govori ob meji z Ijudstvom v šoli, cerkvi in doma slovenski. Sploh pa sami odbijate duhovnike od narodnega dela. Če se duhovniki udeležujejo narodnega gibanja, tedaj kričite, da je celo gibanje klerikalno in nočete sodelovati, če pa jih ni, tedaj jih psujete. Kaj torej hočete, hinavci? Toda ne samo slovenska posestva in slovenske občine ginevajo ob meji pred našimi očmi, ampak tudi slovenski jezik. Šole ob meji so nemške. Nadarjeni otroci se do dobra naučijo nemščine in ko so dorasli, se poslužujejo le nemškega jezika. Postali so, kakor mi pravimo, nemškutarji. Rojeni so Slovenci, a govorijo in čutijo le nemški. In kaj so otroci takih nemčurjev? Ne znajo več slovenski, oni so — Nemci! Tako se dela potujčena zemlja! Ves naš trud za slovenske šole je zaman. Otrok bi bilo dovolj, toda slovenski stariši se bojijo dati svoje podpise za slovensko šolo — in strašilo je zopet nemški denar. Mi ne poznamo tudi tukaj drugega pomočka nego oslobojenje izpod krempljev nemškega kapitala. Toda sami smo preslabi, Vi, ki nas grajate, pomajte nam! Tako je naše stališče! Težavno je, izvenredno težavno. Rodoljubom pa, ki ne živijo ob meji, njim kličemo: Ne grajajte samo, ampak tudi podpirajte nas. Proučujte bolje naSe razmere, pridite večkrat k nam in pomagajte nam z besedo in dejanjem. Vi se preveč baviti s kozmopolitiko, za domače razmere pa nimate ne smisla, ne razuma!