Sapielou d.
Kmetijske in rokodélske novic
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 21. Velkitravna. 1845.
List 21.
ISKRI
pri
vmestjenji visokočastitljiviga gospoda, korarja
ANEZA KERST NOVAKA
v čast vodstva Ljubljanske duhovšnice
po Njih Prevzvišenosti
premilostljivim gospodu gospodu
KNEZU-SKOFU LJUBLJANSKE SKOFIJE
AMRONU AROJRIJU MOLE
v znamnje ponižniga spoštovanja in dolžniga počešenja
rečne ovce in ovcice.
Ki Pastir jih modri vodi,
Pot svetosti in resnice
Vselej sam pred njimi hodi;
Ki v nesreči in v sreči
Brani, ljubi jih enako,
Zanje breme tud nar veči
Je volján nositi vsako;
Ki mu vselej skerb je mila,
De b' ovčica se ljubljena
Mu iz čede ne zgubila,
Ne zašlà nikolj nobena.
VTebi tac'ga, Knez! spoštuje
Množica hvaležna Tvoja,
Take skerbna podaruje
Nam pastirje roka Tvoja.
od
bogoslovcov c. k. učiliša v Ljubljani 16. Velkitravna 1845.
V britki žalosti po zgúbi
Miloserčniga Skerbnika,
Nadomestit' ga obljubi
V Novim Milost prevelika.
S čim Ti hočmo vračevati
Vse dobrote neštevilne?
S čim se vredne skazovati
Za milosti preobilne?
Eno nam je dopušeno,
To voljni smo vsi storiti:
„Tvojo voljo prečešeno
V Namestniku spolniti."
Sprejmi torej pod peroti,
Vredni Vodja! nas — krepósti,
Vodi nas po srečni poti
V previdni Svoj' modrosti.
H tímu cela družba zbrana
Te pozdravi — svojga Očeta,
V sercu, v duhu biti vdana
Ravnoserčno Ti obeta.
Vodi nas k studencu luči,
Kjer se duh krepost' napaja,
Nas stezé iskati uči,
In željene ključe raja;
De poklicu svojmu vgodni
Stop'mo v Svétiga svetiše
Delat serčni in svobodni,
Kar Gospoda volja iše.
zhbelah doſti merlizhev. Redki ſo per naſ na Shta-
Zhbelarſtvo.
jerſkim polni zhbelnaki, in pogoſto jih je zhiſto
In tenui labor; at tenuis non gloria.
prasnih viditi.
Virg. G. J. 4. v. 6.
Zhbelar, kterimu ſe je tudi enaka sgodila,
Pretezhena sima je gotovo rep hudo savijala;
pobrála nam je mnogo ljudi, in sapuſtila tudi per gre 27. dan Şuſhza memo Şt. I. neſozh na rami
S
matike v popravljanje blishnjimu kovazhu. V miſlih, in zheſkiga kolovrata vseti; je tedej smeſ od oba-
de ga nobeden ne ſliſhi, kér mene v zhbelnaku
dveh.
Domazh kolovrat je preokoren, preteshak sa
ſedezhiga vidil ni, obſtojí, prepleduje moje zhbele,
in ſam per ſebi takó govori: „Lej! lej! v pervi
goniti, prevezh treſe, in je s eno beſedo prene-
verſti ſo ſhe vſe shive — in v drugi — tudi
rodno narejen; satorej ſe nemore na-nj tanjka in
v tretji in zheterti!" Pomaje s glavo in rezhe:
enako ravna nit delati;: tudi premalo ſuzhe, sató
kér verviza zhes vreténo têzhe, vreteno pa
„to nikdar ni ſamo na ſebi!" — in gré ſvojo pot.
Kér je letaſhno simo, kakor od vezh krajev
perutnize sa ſabo vlézhe, ktere ſe tolikokrat manj
ſliſhim, veliko tazih zhbel pomerlo, ktere ſo ſhe
okoli obernejo, kolikokrat ſe nit okoli vretena ovi-
ſterdi imele, bom ſtorjeno ſkuſhnjo osnanil: kakó
je; zhe ſe pa manjkrat perutnize okoli obernejo,
ſe zhbele po simi bres zopernije pred
manj ſe nit ſuzhe, in satorej je kaſneji, kakor vſaka
ſmertjo obvarjejo.
okorna rezh.
V naſhih leſenih panjeh, ali voleh — kakor
Naſproti pa je zheſki kolovrat veliko bolj uren
v nekterih krajih pravijo — nektere zhbele ſatje
mimo domazhiga, kér je manjſhi, lahnejſhi in ve-
delajo po zhes, druge pa po dolgama. Doſtikrat
liko bolj perpravno in bolj na tanjko narejen, ver-
ſe zhbelarji prepirajo, ktero bi boljſhi bilo.
viza têzhe ne zhes vreteno, kakor na domazhim,
Nekteri terdijo, de bi savoljo roparz in top-
ampak zhes perutnize: in perutnize vlezhejo sa
lote po zhes delo pravo bilo. Tode kriva in
ſábo vreteno, nit ſe na drugo plat na vreteno na-
narobe je ta! Skuſhnja me uzhi, de zhbele per
vija, kakor per domazhim; satorej ſe morajo toliko
takim delu, ako je hujſhi mras, ko pet ſtopinj*), ſe
vezhkrat oberniti, kolikorkrat ſe nit okoli vretena
ne morejo na drugi ſat preſeliti. Zhe ſo torej ob
mora oviti, preden je polno: satorej veliko hitreji
takim mrasu is tiſtih dveh ſatov, med kterima po
ſuzhe, bolj vlezhe, pa vender le voljnó prijenja,
simi tizhijo, ſterd pojedle, bojo od lakote pomerie,
ne vterga, in ni takó ſvojoglaven, kakor pa nava-
zhe ſe tudi v blishnih ſatih ſhe ſterd snajde.
den domazh kolovrat.
Zhe je pa ſatje v panju po dolgama, ſe
Novi kolovrat ravno takó ſuzhe, vlézhe in nit
lahko med ſhpranjami gori in doli preſtavijo tudi v
dela, kakor zheſki, ſamo perutnize ſo na temu
nar hujſhi simi. To she davno ſtorjeno ſkuſhnjo
veliko vezhi, vreteno je pa navadnimu domazhi-
nam je pretezhena huda sima poterdíla, kér ſo le
mu enako, le bolj tanjko in lahno je, in ſlushi sa
taki s ſterdjo ſhe prevideni panji pomerli, kteri ſo
vſako prejo: sa prashnje, sa ohlanze in sa hodnik;
delo po zhes imeli.
na perutnizah pa, kjer verviza zhes nje tezhe,
Satorej v panj, kader roj ogrebaſh.
ſo narejene ſhipze trojne ſorte, ena majhna sa
vſelej en ſatizh podolgama pertiſni, po
prashnje, druga malo vezhi sa ohlanze,
kterim ſe ravnaje bojo zhbele vſelej po
narvezhi pa sa hodnik, takó de, kader ſe ho-
dolgama ſvoje delo ſtoríle.
zhe prashnje ali ohlanze, ali hodnizhno predivo
M. N.
preſti, ni treba vretena in perutniz premeniti, le
verviza ſe dene na vezhji ali manji ſhipzo.
She nekaj od repnih goſénz.
Sizer je pa kolovrat veſ drugazhi narejen; ſe
nizh ne maja, ne treſe, ne lese tje po tleh; satorej
(Is Kerſhkiga na Dolenſkim.)
ni treba shebljev od sdolej v noge sabijati, s kte-
Ko ſo predlanjſkim goſénze na njivah povſod
rimi ſe pod ali tlak poſhkodva. Je slo, slo priproſt
ſkorej vſo repo pojedle, ſo jo ljudje lani grosno
in zhe ſe mu vſa priprava, prezh vsáme, bi vſak
pogreſhevali in ſe torej vezhkrat od goſénz menili.
miſlil, de je ſamoteshen ſtol; prediza ſedí na nje-
in ſe zhes nje jesili.
mu; kolo sa ſtolam têzhe, podnoshnik (nogavniza)
Na ſvojim ſprehodu ſim lanjſko jeſen meſtniga
je pod ſtolam narejen, pa toliko vùn moli, de ſe
ſtrojarſkiga mojſtra goſp. F. Banizha, ki je ravno
lahko s nogo na-nj ſtopi in goni. Na preſelzi pa
polni vos lepe, debele, mladizhne, is njive domú
ſedí prediza, kakor per zheſkim. Na naſlonu ſtola
perpeljane repe pred hiſho imel, takó le nagovoril:
je v dva vogla klukaſta roka takó perterjena,
Letaſ je povſod veliko repe; lanjſko leto jo je pa
de ſe po potrebi lahko gori ali doli premakne, v
le malo kdo kaj imel. Goſp. Banizh mi odgovori:
ti roki tezhe vreteno in perutnize. Vſe je prav
Jeſt ſim jo pa tudi lanjſko leto veliko imel. vezh
per rokah in pred ozhmi, de ſe lahkó vidi, ko bi
ko vſi Kerzhanje ſkupej. Mu pravim: Kaj jim jo
ſe imela preja podſuti, in de ſe bersh lahkó popravi.
niſo goſénze, kakor drugim ljudem pojedle? Mi od-
Na tiſtim proſtoru, kjer je ena prediza dosdej na
govori: Şo tudi na mojo perſhle in ſo ſe jo lotíle,
domazhim ali na zheſkim kolovratu predla, samo-
pa ſim jih kmalo saterl, kér ſim ſvoji drushini vka-
rete sdej dve prav lahkó preſti, ker prediza in
sal, urno matike v roke vséti, in na njivo iti,
kolovrat nizh vezh proſtora ne potrebujeta, kakor
repo s perſtjo sagernit. V kratkim je bila vſa
navaden ſtol. To je velika dobrota sa kmeta, po-
repa s perſijo sagernjena, in takó jo goſénze pod
ſébno sa uboshne ljudí, kterim sa luzh in sa pro-
perſijo niſo mogle vezh jeſti, in ſo sginile. Ko ni
ſtor vezhkrat hudo gré. Koló in perutnize ſe tjè po
bilo goſénz vezh viditi, ſmo jo ſpet ob kratkim
hiſhi od luzhi obernejo, de ſe luzh ne gaſí, roké pa
odgernili, in sraſtla je, de jo je bilo veſelje viditi.
ſe lahkó bliso luzhi imajo, de ſe bolj vidi, pod
Matevsh Sorz, m. vikar.
rokami ſe pa tudi na vreteno ſveti.
Kolovrat smiram rad têzhe, de ſe le vzhaſi en
malo namashe, sató kér ſe nemore prah, pesdirje
in predivo na vinto in na ſhtekelj nabírati, kar ſto-
lovi plôh brani. Pod ſtolovim plôham je pa tru-
shiza narejena, v kteri ſe prasne in napredene
vretena hranijo; sató jih ni treba po polizah potik-
vati, kjer vezhkrat doli padejo, ſe isſujejo, smedejo
ali pa ſe jim ſhipe pobijejo. Vreteno ſe nikoli ne
rasdela, ampak vezhidel le po nemarnoſti v nizh pride,
Popiſovanje noviga kolovrata.
Radovedni boſte she popraſhovali, ljubi bravzi,
kakſhen je neki novi kolovrat, ki je bil v
Novizah v 14. liſtu tega leta osnanjen?
Imenovan kolovrat je prav sa prav po tem na-
rejen, kar ſe je samôglo boljſhiga od domazhiga
*) 5 Grade unter 0 nach Reaumur.
S
doli pade, ſe mu ſhipa ubije, ali pa kdo ponave-
dama na-nj ſtopi in ga ſtáre.
Kader prediza v ſaboto vezher neha preſti, od-
ſuzhe roko s perutnizami in s vretenam vred od
naſlona, ſ-hrani vſe v trushizo in takó obvarje pred
poſhkodvanjem, kar ſe vezhkrat primeri, kader
kolovrate ob prasniku v kot poſtavijo ali jih vùn
snoſijo. Spomladi, kader ſe savoljo svunanjiga dela
vezh ne prede, ſe vsame roka prezh, koló, pod-
noshnik, preſliza in trushiza s vreteni vred ſe
ſ-hrani sa drugo leto, ſtol pa oſtane v hiſhi
sa vſakdanjo rabo. To revnimu kmetu prav
dobro ſlushi, zhe ga obiſhe kaki prijatel, kterimu
nima zhedniga ſtola ponuditi, de bi ſe doli vſedel.
Kdor sna dobro na navaden ſtar kolovrat preſti.
bo ſam od ſebe bres vſiga poduka tudi na tega kmalo
predel, ſamó kodéljo ali hodnik mora snati popred
po zheſko s grebeni sa predenje pripraviti.
To ſo sboljſhki in pripravnoſt noviga kolov-
rata; narvezhi je pa ta, de ſe bres vretena, pe-
rutniz in preſlize samore reſ sa zlo majhno zeno,
to je, sa tri petize narediti, slaſti v takih krajih,
kjer shiv leſ, to je drevó na ſhtoru, ni slo drag.*)
Kdor ſe bo ta kolovrat napravil in ga bo sazhel
rabiti, ſe bo ſam preprizhal od reſnize vſiga tega
popiſovanja.**)
M. Ferlan.
Popis letašnjiga zbora c. k. kmetijske druž-
be v Ljubljani 7. dan Velkitravna.
Vodja kmetijske družbe, visokorodni grof
Volfgang Lihtenberg so v svojim nagovoru
na zbrane ude pervič lanjske obertniske raz-
stave v Ljubljani opomnili, ktera je rokodelcam
in pa tudi kmetovavcam gotovo k velikim pridu
zató bila, kér jim je pokazala, de mora z časam
naprej hiteti, kdor se hoče dandanašinj kosčik kruha
pošteno zaslužiti. — Potem so vodja važniši opra-
vila razložili, ktere so bile od kmetijske družbe
poslednji čas dopernešene in so pri ti priliki z po-
sebnim veseljem narodniga slovstva opomnili,
to je tistih bukev in časopisov, ktere so bile v po-
slednjih dveh letih od kmetijske družbe ali pa od
njenih udov za podučenje slovenskiga naroda na
svitlo dane, namreč: kmetijskih in rokodel-
skih novic, vinoreje, nove pratike, bukev
za kmeta, druziga natisa krajnskiga čbe-
larčika in pa noviga natisa krajnskiga vert-
narja, ki bo v nekih tednih na svitlo prišel. —
Na dalje so gosp. vodja velikih zaslug nar stare-
jiga izbornika Ljubljanske kmetijske družbe, ce-
sarskiga svetovavca in mestniga poglavarja, gospoda
Janeza Hradeckita opomnili in se jim pri ti
priliki, ko so zopet tri leta te službe pretêkle, v
imenu cele družbe serčno zahvalili za njih ne-
vtrudljivo prizadevanje skozi celih 24 let, od kar
so oni izbornik te družbe. Gosp. Hradecki sicer
ne potrebujejo naše hvale: njih dela so nar lepši
spominik za vse čase tega družtva. — Poslednjič so
vodja gospode poslanike Štajerske, Koroške,
Goriške, Hrovaško - slavonske, Česke,
Marske, Dunajske in Tirolske kmetijske druž-
*) V 14. liſtu pri osnanilu tega kolovrata nameſto sheles
Piſatel.
beri: shiv leſ.
**) Kér bres podobſhine ni nihzhe v ſtanu, take kolovrate na-
rejati, in kér vémo, de bo marfikdo shelel, imenovan
kolovrat viditi, bi nam goſpod Ferlan pazh prav vſtrégli,
ko bi nam hotli bersh ko bo mogozhe, eniga sa isgled —
Ljubljano poſlati.
Vredniſhtvo.
be prijazno pozdravili, kteri so pri tem zboru
pričijoči bili.
Tajnik kmetijske družbe, Dr. Bleiweis, je
potem zbranim udam rečí naznanje dal, ktere
je izbor (Ausschuss) skozi pretečêno leto v ime-
nu cele družbe opravil. Pervič so bili zastran
nove delitve daril za bike, kraji oznanjeni, v kte-
rih bodo letas in pa naslednje dve leti imenovane
darila podeljene. — Potem je bilo oznanjeno, de se
bo prihodnjič na družbnim vertu na Poljanah
posébno za rejo sadnih in murbnih dreves
skerbélo in de je gosp. Dr. Orel odslej oskerbnik
tega verta. On bo skerbel, de se bo zamòglo že
drugo leto, še bolj pa za naprej tistim kmetovav-
cam za majhne denarje vstreči, kteri se z rejo
sadnih in murbnih dreves pečajo. Zató bo v „No-
vicah" vselej naznanje dal, koliko dreves in kak-
šniga plemena bo môgla kmetijska družba vsako leto
prodati. — Potem so prišli česki kolovrati na
versto, kteri se zmiraj bolj po deželi razširjajo.
Sam Unglert jih je okoli sto prodal, kteri so
prav dobre robe. Imenovani mojster je tudi 8 svo-
jih kolovratov družbi za razdelitvo med bolj ubožne
ljudi podaril; 5 jih je ona že razdelíla. 3 ima
pa še za ta namen pripravljene. Z posébno hvalež-
nostjo je bilo tudi vse hvale vredno ravnanje go-
spoda Pihlerja v misel vzéto, ki českiga mojstra
po deželi pošilja in takó prizadevo kmetijske družbe
močno podpira. — Pri ti priliki so gosp. Ferlan
svoj nov česko-krajnski kolovrat pokazali, kteri
je zavoljo umetne naprave in majhne cene vsim ogle-
dovavcam pràv pràv dopadel. Nit pa tudi takó lepo
dela, ko česki kolovrat. Naredbo tega kolovrata so-
vam, ljubeznjivi bravci, gosp. Ferlan v današnjih
Novicah samí popisali.
(Dalje sledi.)
V jamo pade, kdor jo drugimu koplje.
V spomin gotove resnice tega prigovora je
veliko pravlic med ljudmi vsakiga jezika znanih.
Mnogo smo jih čuli, mnogo brali, jedno od druge
lepši našli, in skor bi nas mikalo, o tem predmetu
dolgo govoriti. Kér čas in prostor tega ne pripu-
stita, smo dve izvolili, ter jih listu naših novic
natisnemo. Priporočimo jih prijazni dobrovoljnosti
naših bistroumnih bravcov. Pervo jim podamo v
prostim nevezanim govoru, drugo pa mislimo v
pražnim pesniškim oblačilu v izgled postaviti.
I.
V pervi polovici šestnajstiga stoletja je živel
med neštevilno deržino turškiga cesarja, Sultana
Selima, v Carigradu neki mlad rob ali sužen, iz-
obražene pameti in velike osebne urnosti. Bil je
tenke čverste postave, gladko okrogliga obraza,
lepo rudečiga lica, černih bistrogledajočih očí, in
takó prijetniga obnašanja, de se mu je vsako serce
na pervi vid odperlo. Čistoglasno, kakor slavec,
je peti, ino k petju takó lično citre prebirati znal,
de se mu je v zamaknenim posluhu vse čuditi moglo.
Vse ga je poznalo in ljubilo, vse le lepiga dvor-
skiga roba imenovalo. Njegova pridnost, njegova
zvestoba, njegova ljubezen do Sultana, gospodarja,
so bile sloveči lepôti enake, s ktero je vse znance
obajal. Sultan ga je zavoljo tega neizmerno rad
imel, in več ga je cenil, kakor polovico svoje druge
deržine. Slišali smo nekiga slave vredniga Černo-
gorca terditi, de je bil slovenskiga naroda, kar
brez prisege radi verjamemo, ker njegove lastnosti
S
primerimo čverstim postavam, nenavadni pridnosti,
krasni lepôti in bistrimu duhu naših junaških mla-
denčev ino jih po vsim enake sodimo. V nekih
starih bukvah *) smo našli, de je bil na Korcir-
skim otoku, blizo Albanije, od pobožnih staršev
kupčiskiga stanú rojen, lepo v keršanski veri pod-
učen, v desetim letu starosti od korzarjev ali
morskih roparjev, na bregu imenovaniga otoka vjet
ino v Carigrad prodan. Opomniti moramo, de je z
njim vred tudi njegova mlajši sestrica, Jelica
imenovana, vgrabljena bila, ter de on potem več
ničesar od nje ni zvediti mogel.
Zdaj, ko mi od njega govorimo, je bil ravno
dvajset let star. Dobro je pomnil, de so ga v mla-
dosti Ivana, in očeta njegoviga Jurja klicali. V
Saraju so mu pa le Lamprin rekli, in takó ga
tudi mi prihodnič imenovali bomo.
Te dobe je Sultan Selim nekiga neotesaniga
Azijata mohamedanske vere in turkomanskiga ple-
mena za skrivniga dvorskiga ključarja imel, kteri-
mu je vodstvo černih skoplencov izročeno bilo. Po
imenu se mu je Hasan, po imenitni službi njegovi
pa Kizlaraga reklo. Bil je mož mogočen, bogat,
prevzeten, častogladniga, zavistniga, do zadnje
žile strupeniga sercá. Čednost, urnost, lepota in sre-
ča našiga Lamprina so ga grozno v hudobno dušo
pêkle. Prijazne besede, s kterimi je Sultan sploh
Lamprina nagovarjal, so bile ojstre britve za serce
njegovo. Bal se je, de bi ga sčasama ta priden in
izobražen mladeneč v cesarski milosti ne prehitel.
Zatorej neprejenljivo misli, kakó bi mu škodo na-
klonil in cesarsko ljubezen odvernil. Tode kaj se
zgodí? Hasan Kizlaraga se Sultanu Selimu nekidan
neizrečeno zameri. S kakim djanjem ali opušanjem,
nismo zvediti mogli. Sultan o temu ni govoril. Re-
čene stare bukve nam toliko razodenejo, de se je
Sultan grozno razserdil, de je Hasana v hipu iz
službe djati, njemu vse premoženje vzeti, ter iz
Carigrada spoditi ga zapovedal. Hasanov obup in
trud in stok so bili zastonj, zastonj vse prošnje
njegovih prijatlov. Otetbe za njega kar več upati
ni bilo. Zdaj se Lamprin h jeznimu cesarju podá,
prosi in prosi takó milo, serčno in takó dolgo, de
njegovo serce popolnama vtolaži ino v korist ne-
srečniga Hasana gane. Sultan odpusti, pri ti pri-
ložnosti pa reče našimu Lamprinu te pomenljive
besede: „Zarad tvoje čiste duše, zarad tvoje lepe
prošnje, zarad milosti moje do tebe prizanesem in
pozabim. Ti pa ne pozabi mojiga svarjenja in se
vari te hudobne kače, de te za plačilo v
persi ne piči."
(Dalje sledi.)
Kaj imamo od letašnje spomladi priča-
kovati
Zima je zares letas hudo z repam vila, vun-
der polje krog in krog takó lepo stoji, de ga je
veselje viditi. Sená bo na kupe. Tudi sadne dre-
vesa nam večidel dobro letino obetajo. Bog daj,
de bi vse srečno dozorílo! — Res! ni ga prijetnišiga
časa, ko je spomlad, ki nam toliko nedolžniga
veselja prinese:
Narava zbujena
Že vsa prerojena,
Veselje oznan';
Iz rožic rumenih,
Iz plavih, zelenih
ma venec nabran.
Že ptičice v zborih,
V zelenih šotorih,
Vùn kličejo nas:
Zdej žvižgajo nizko,
Zdej zopet nakviško
Povzdigvajo glas.
Veselje je pravo,
Ko vidiš naravo,
Ponavljati rod;
To vživat', to gledat
Sam moraš povedat',
De velik je god!
Na hribe, v dole.
Tam dobre bit' volje,
Vùn! lep je ozir;
V pisane loke,
Med bistre potoke,
Na biserni vir!
K. Klemenc.
Pismenstvo.
(Zemljopis céliga svetá.) Vidéči po-
manjkanje mladiga pismenstva v zemljopisnih délih,
ki bi nas učíle bolje poznati veličansko teló, na
kterim prebivamo, je g. Milovan Spasić v Be-
ligradu spisal v južnoslavskim narečji bukve z
naslovam: Zemljopisanje cěloga světa. Na-
ročenje nanjo: 2 dvajsetici v srebru, terpí do
konca Rožnicvéta.
Danica.
(Srpske narodne pesme) zbrane in na
svitlobo dane od Vuk-Štefanovića Karadži-
ća lani v našim listu oznanjene, so naprodaj v
tiskarni arménskiga samostana na Dunaji. T. j.
druga knjiga, v kteri so naj stareji junaške pesmi.
Podunavka.
Zahvala
Čast. gospodu A. L., pridnimu botanikarju, se
serčno zahvalimo za novo poslanje slovenskih
imen, ktere so mnogoverstnim zelišam v Celejski
kresii navadne. De bi ta rodoljubi domorodec ve-
liko naslednikov imel!
Vganjka.
Pastaričica je ovce pasla; mesár pride in jo vpraša: Pun-
čika! koliko imaš ovac? Mu odgovorí: ko bi jih bilo še enkrat
toliko, in pol toliko, in četertinko toliko in pa ena,
bi jih bilo ravno sto. — Povejte mi, koliko jih je pasla?
Danaſhnjimu liſtu je trideſeti dél vinoréje
priloshen.
Somenj v Ljubljani.
Poslednji somenj v Ljubljani, ki je 14 dni
terpel, je veliko ljudi vkupej zbral, in kupci ga
večidel hvalijo. Živinski somenj je bil nekoliko sla-
beji, kar goveda vtiče: nar viši cena par volov
je bila 150 goldinarjev. Kónj je bilo dosti na
prodaj, prodanih pa le malo.— Kar se nam je ta so-
menj nar bolj čudno zdélo, je, de smo le malo judov
vidili se okoli plêsti: le nekaka dva sta sreber-
nino in zlatníno pod nič prodajala. Zlat perstan
za dva groša!. Ljuba duša, kaj si boljiga želiš?
Shitni kup.
mernik Pſhenize domazhe .
banaſhke..
»
» Turſhize....
Şorſhize ......
Rèshi .....
Jezhmena .. . . . .
Proſa . . . .
Ajde
Ovſa . .
. ..
V Ljubljani
17. Velkitrav-
na.
gold.
kr.
21
48
V Krajnju
13. Velkitrav
na.
gold.
kr
24
 Hekathomithi, ovvero cento novelle di M. Giovanni Battista
Giraldi Cinthio.
. . . .
37
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.