—   29   —
JJR^         Stara mati.
W|[^fcahna vočerna  megla  je  legala  na  tiho   vas. ^pjpn?  Zunaj  je naletaval  sneg v gostih košmičih, ,^B[*&iL   ki jih je raznašala burja semintja. «3yp»           ^ 'em  ^asu !e  sedsla  stara Jerica pri
»RHIS °^nu 'n zr'a ven na cest°. kjer s0 se drsali ^pSfls otroci in se zabavali posvoje. A kmalu se !jgjl|||g je naveličaU tega gledanja. Stopila je par-ISpiHE krat po sobi, da bi obrnila pozornost na L^^E kaj drugega. A danes ni mogla . . . Težke misli so jo mučile vselej, kadar je gledala to otročad s sanmi na klancu.
Bilo  je  pred  tridesetimi   leti.   Lep   zimski   dan. Zunaj na klancu so se drsali otroci. Ona je pa sedela pri  oknu   in  gledala  svojega   Tončka,   ki je prišel iz    I mesla domov na božične  počilnice.   Veselo je skakal   I okolu svojih tovarišev, ki jih je spet videl po dolgem   I času. Kako veselo je bilo njeno srce, ko je zrla pred   1 seboj ves svoj up. svojega pridnega sinčka!                  1
Zvečerilo  se je.  Ona  je  šla v kuhinjo,  da pri-   I pravi  večerjo.  Kar  pridejo   otroci  s prestrašenimi in   1 objokanimi  obrazi v vežo in silijo  mater na klanec. Polno Ijudi je bilo že tain.
Na tleh v snegu je ležal njen Tonček krvav, v zadnjib dihih. Le en pogled na sina in ona je ležala nezvestna na tleh. Prenesli so oba v sobo, kjer se je sama kmalu zavedela. a nje sinček nikdar več . . . Prebil si je črepinjo, ko je priletel z glavo na obcestni kamen.
To je bilo pred tridesetimi leli . ..
Od tedaj ni bila več vesela. Kadar se je spom-r.lla svojega sinčka, je morala jokati.
Tudi nocoj se ni mogla zdržati solz. Sedla je k nirzli peči in začela tiho ihteti. A kmalu se je spet malo potolažila. Prižgala je košček sveče in jo posta-vila na mizo. Pa se je stisnila v kot in zadremala. Po-lagoma je začela sveča ugašati. Blažen mir je zavladal v temni sobi. Le ura je enakomerno tiktakala.
Zunaj pa je divjala burja in žvižgala okolu hišnih oglov.
-   30   -
Drugi dan je prišla sosedka k Jerici v vas. Našla jo je v kotu stisnjeno, z molkoin v rokah.
Oovorili so, da ji je počilo srcč. — Kdo je kdaj proumel Ijubezen materinsko? Čas zaceli mnogo ran. a ne rane srca materinskega . . .
Osojski.