VRTEC
Časopis s podobami za slovensko mladino
Letnik 58 Jožef Vole
V Ljubljani, 1927/28
Izdalo društvo Pripravniški dom Natisnila Jugoslovanska tiskarna
t
vii 281Ö7 ^ J
Vse pravice pridržane.
Siran
Pesmi:
Nagajivi vetrec. (Janko Samec.)	1 Očka in sinko modrujeta. (Mirko
K u n č i č.)....................2
Septemberska. (Albin Čebular.)	2 Legenda o Mariji, ptičici in sirotni
deklici. (Dr. Joža L o v r e n č i č.)	8
Na morski poti. (Janko Samec.)	17
Ob vodometu. (Janko Pola k.) .	18
V sadovnjaku. (Albin Čebular.)	18
O Gedeonu. (K s a v e r M e š k o.) .	27
Sadni tat. (G r i š a.)..........28
Vseh vernih duš dan. (Janko Samec.) ............33
Zvon poje. (Mirko Kunčič.) . .	34 November. (Danilo Gorinšek.)	34 Burja. (Albin čebular.) . . .	39 Sladko mlckce. (t L e o p. T u r š i č.)	44 Vojna na vasi. (Janko Samec.) .	49 Smrtni angel detetu. (Gustav Strniša.) ...........50
Mraz. (Mirko Kunčič.) . . . .	50
Težko pričakovanje. (Vani n.) . .	54
Predzimska. (Janko Samec.) . .	58
Koledniki. (J a n k o S a m e c.) . . .	65
Nove jaselce. (Sil vin Sar den ko.)	66
Zima. (A n t o n Ž u ž e k.)............66
Materina prošnja. (M a k s i ni o v.) .	70 Ptičke. (Anton žužek.) . . .	73 Na Svečnico. (Janko SanTec.) . .	81 Jurij in Majdica. (Rad ivo j Reti a r.) . .'.....-.....82
Otroci se igrajo vlak.'(J. Samec.)	97
Marec v gorah. (E s e n.).....99
Novi upi. (F r. L o č n i š k a r.) . . .	99
Prvi teloh. (E s e il.).......(07
Božji orač. (Janko Samec.) . .	113
Naši kmetiški domovi. (Es en.) ...	114
Dvoje solnčec. (Janko Po là k.) .	114
Vstajenje. (Ivan Albreht.) . .	124
Šmarna pesem. (Janko Samec.)	129 Rateško jezero. (S i 1 v i n S a r d e n -
ko.)............130
Maj. (Anton žužek.).....130
Vlak. (Danilo Gorinšek.) . .	139 Pastirčki pri kresu. (Janko Samec.) ............145
Poletni večer. (Ivan Albreht.) .	146 Mrak. (Danilo Gorinšek.) . .	146 Netopir. (J a n k o S a m e c.) . . . .	152 Boj cvetic. (Gustav Strniša.) .	158 Poižek je žalosten. (Mirko Kunčič.)' ............158
Povesti, pripovedke, popisi, prilike in basni:
Matjažek. (L e a Fa t ur.) 3. 19. 35.
51, 67, 84. 100, 115. 131, 147
Brazgotina. (K. F r a t i n o v e c.j , .	10 Iz govorilnice naših najmlajših. (Marija Kmetova.)......24
Tobak. (F r. P e n g o v.) . . . . . . 26 Pastir med svojimi. (J. E. Bogomil.) ............43
Pesem.............44
SI rau
Pravljica o lončku. (Ksenija
P r u n k o v a.)........55
Boštjančkove lučke. (Bistriška.)	7t Solnčna roža. (Ksenija Prun-
k o v a.)...........S8
Čevljarjev sia. (j. E. Bogomil.) .	103
Mati. (Bistriška.).. . . . . .	105 Sokol in petelin. (L. N. Tolstoj -
Jožef Gruden.)......107
Veliko soboto. (Bistriška.). . .	119
Kobac in Kobacka. (M a t ko K rev h.)	121
Torka. (Štefan J e r k o.) . . . .	125 Jurko gre v Križem svet. (Po KI.
Hepner-Ksenija.).....135
V majniško lepoto. (Bistriška.) .	140
Punčka. (Anton Komar.) . . .	153
Prirodopisni članki: Zemljepisni, zgodovinski in živijenjepisni sestavki:
Drobiž. 14, 30, 46, 63, 79, 95, 111,
127, 143, 160
lz zgodovine kranjskih trgov, (f L. i P o d 1 o g a r.) 14. Ribnica. . . 40, 59 Tomislavu, novorojenemu kraljeviču 98
Dramatične igre:
Junak. (Ma t ko Krevh.) 74, 92, 108
Glasba:
Ciril-Metodov rod. (S i 1 v i n Sat-denk o.).......... 7
Koristni nauki:
Modrost v pregovorih domačih in tujih. 14. 30, 46. 63, 79, 111, 127,
143, 160
Mladinski novičar. 29, 62, 77, 126, 159
Zabavne in kratkočasne stvari: Uganke, skrivalice in drugo. 16, 32,
47, 64, 80, 96, 112, 128, 144 Rešitve. 32, 48, 64, 80, 96, 112,
128, 144, 160 Slovstvo: Ovoj št. 1, 3, 4, 5. 6, 7, 8.
Slike:
Slike k pripovedi Matjažek. 5. 21,
36, 52, 68, 85, 101, 118, (33.	147 Legenda o Mariji, ptičici in sirotni
deklici......................8
Za deveto goro.........23
Sadni tat..........28
Burja.............35
Ribniški grad in cerkev.....40
Sladko mlekce.........44
Predzimska...........58
Zima.............66
Ptička.............73
Tomislavu, novorojenemu kraljeviču	98
Čevljarjev sin.........104
Torka .'............125
Jurko gre v Križem svet.....136
Punčka............155
Vabilo na naročbo 16 in za Kazalom.
Naši razgovori. (Na ovojih.)
Vabilo na naročbo.
Še nekaj kratkih, tednov, in vrata vaših šol se bodo zaprla za Dumi. V eselo se boste razkropili na vse strani — za dva lepa, brezskrbna meseca. Tudi Vrtec, vaš list, sklepu z današnjo številko svoj osem in petdeseti letnik. Ob tej uri slovesa se vam, dragi mladi čitatelji, in vam, dobri prijatelji, podporniki in naročniki prav iskreno zahvaljujemo zu zvestobo in pozornost v tekočem letu.
Ljuba dolžnost nam je hkrati, da se na tem mestu dostojno zahvalimo ludi našim sotrudnjfam in sot rudnikom. Tako gospodični Lei Futur jevi in gospe Z u panec -Sodnikovi, ki je za njeno lepo povest »Matjažek« izvršila lične ilustracije, nadalje gospodični Mariji Kmetovi za njene pestre črtice iz otroškega življenja, gon pici Kseniji P r u n k o v i za ljubke pripovedke in risbe, Bistrišk i za njene živahne opise, ter gospodom D o m n u , B o g om il u , K r e v li u , žužku, Ant. Komarju za ves trud. Tudi našim vrlim pesnikom S ar den-k u , Samcu, P o l a k u , dr. Loorenčič u in drugim veljaj naša topla zahvala.
Kakor nam bodo le-ti ostali zvesti tudi še naprej, tako se priporočamo tudi Dam, mladi naši prijatelji, ki ste med letom gotovo doživeli pri Vrtcu dokaj uric lepega, pravega veselja. Poprosite starše, naj vam naroče Vrtec tudi še v prihodnjem letu! Naj oe Daša draga mamica, skrbni očka, da denar, namenjen za naročnino našega lista, prav gotovo ne bo šel v nič. Vrtec bo tudi v prihodnjem letu lep, mikaven in v vsakem oziru dober mladinski list. Urednišloo in uprava bosta, s podporo zveste družine priznanih sotrudnikov, or šilu z oeseljern svojo nalogo; potrebna pa nam je pomoč ludi od vaše strani, kajti čim več pridnih naročnikoo, toliko lažje, toliko uspešnejše bo delo za še večji procoit najstarejšega slovenskega lista za mladino.
Za leto 1928/29 bo naročnina kot v preteklem letu: Vrtec in Angelček skupaj bosta stala 22 Din, Vrtec sam U Din. Angelček sam 8 Din. — Naročnino pošljite upravi »Vrtca« o Ljubljani, Sv. Petra cesta štev. 80. —• Čekovni račun uprave ima štev. 10.470.
Vrtec, september 1927/28.
^iiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiimimiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiii...........................................................................................................................................
Janko Samec:
Nagajivi vetree.
Kaj pa dela ptič na veji ? — Poje ves preljubi dan.
Kaj pa mucek na vere j i ? — Kisa se, ker je zaspan.
Kaj pa k temu solnce pravi ? Lica mu gredo na smeh.
Kaj pa méni mišek v travi ? -»Spati v solncu, to je greh!«
Kaj pa vetree si izmisli ? — Mucku se zažene v brk.
I a pa plane brž pod svisi i . . . Ptič in mišek . . . frk. frk, frk
I i
4848482300534848894802232323484848000001015302020000000200000002020202020100010248484848485353530023484848020001010202020002020102000000
0101910002010101010001010101014802020202020000000000
Mirko Kunčič : Očka in sinko modrujeta.
■»Očka, joj, povej: Kam bežijo mlada leta? Mar kot ptičke lastovičke romajo v dežele daljne, da nekoč,
ko bo v srcu črna noč, vrnejo se po^ne solncaP«
»Sinko, veš, to je takó: Mladih let naza j ne bo. Kakor ptičke lastovičke obnemorejo na poti. Lovec krut jih — čas — zaloti,
v kletko — prošlost ujame in--
vse je le še iih spomin, nanje
in na davne lepe sanje.«
t ,
•»Očka, kaj pa, če zaprl bi jih v gajbico samotno in jih čuval noč in dan?€
»Pa če z levom ali zmajem jih zastražiš — vse zaman. Skozi luknjico najmanjšo venkaj ti pobegnejo ... Sinko, sreča mladih let zvene kakor v maju cvet.t
Albin Čebular : Septemberska.
Jesen je stopila na trato s svojo suknjico zlato, je dečica pesmi zapela, so jabolka sočna zardela.
Je hruškici poleg stezice pobarvalo solnčece lice, v naročje pa dečice žive se sipi je jo višnjeve slive
Lea Fatui- :
Matjažek
1. Težko je malemu dečku.
édi, Matjažek, sem na prag,« je privedla stara Podkrnka svojega
vnučka in ga posadila na visoko pražnico. »Tu imaš, ljubček,
mlekce in kruhek, pa jej lepo, in če prideta kača in miška, ji ne smeš poditi. Kača je varuhinja hiše; če jo užališ, pride nesreča
»Kaj pa je miška?« je vprašal krepki deček malo nejevoljno, kajti ni šel rad iz izbe, kjer mesi mama kolače in ravna stara mati pražnjo obleko.
»Miška je varuhinja zakladov. Zato hodi s kačo. Če boš ostal priden in nedolžen, lahko da ti prinese kača ključ od rakve v kleti gradu, ki jo čuva ajdovska deklica.«
»Bom priden,« se je udobrovoljil deček. »Stara mati, kdo je bolj star — vi ali grad ali proštija ali cerkev?«	i
»O ti tepček ti! Prej je bil grad, potem proštija, cerkev in vas. Sto in sto let je od tega, kar se tu pravi: Podkrnos. Cesar Arnulf,1 tako so pravili gospod prošt, je ustanovil proštijo in dal ji je dosti grajskega posestva. Mi smo bolj pod gradom, pa smo podložni gradu, imamo pa dve njivi tudi na proštijskem, pa smo dolžni tudi proštiji tlako in desetino. Kako se pa pravi tvojemu atu?«
»Podkrnec,« se je vzdignil deček ponosno. »In Podkrnčevina, to je naš grunt.«
Mati je zmajala z glavo, pokrito z rjavo volneno kapo, in si pogladila gube kratke sive janke:
»Naš in ne naš, ljubček. Več stoletij je že preteklo, kar se je naselil tu tvoj praded. Krčil je šumo in iztrebil je grmovje. Kar je pridelal, je bilo njegovo. Pa so prišli ljudje, ki ne govorijo po naše, in so rekli: To je naše! Ako hočeš ostati tukaj, moraš nam plačevati davke, desetino.«
»Ata pravi: trikrat —«
Matjažek se je ustavil z odprtimi usti. Spomnil se je, da ne sme majhen deček tako govoriti kakor veliki. Ata je velik, pa lahko za-robanti; če bi pa Matjažek, bi se jokali angelci in šiba bi pela. Kako težko razume Matjažek to ... »Kadar bom velik, pa bom smel, stara mati? To bom rentačil! Kakor stric Lipš.«
»Greh je tako govoriti, in kača ti ne bo prinesla ključa. Jej mleko in daj mir z vprašanji! Poglej, kako sije božje solnčece na Podkrnos, pa je vendar skoraj mraz. Že odpada listje, in njive so
1 Cerkev sv. Martina se imenuje že 1.861. Vojvodina Koroška, l.zv., str. 109, dr. Potočnik. Koledar Moh. dr. str. 39, 1. 1906., dr. Jan. Arnejc.
v hišo.«
prazne, Jesen je, Matjažek! Kmalu bo sipal Bogec beli snežec po gorah in rekah, zamrznila bo Glina pod vasjo, in ustavil se bo mlin.«
»Stara mati, kdaj mi naredi boter Andraž hlačice?«
»Jutri jih dobiš.«
»Stara mati, kaj je to: svatba?«
»Miza je polna jedi, okoli mize polno božjih ljudi; vsak ima pušeljc, nevesta in ženin imata vence, vsak pa dobi kolačev in medice.«
Stara žena se je obrnila, a vnuček jo je vlovil še za jankin rob: >Stara mati, kaj pa, če pridejo Turki na svatbo?«
Zgenila se je žena in zmajala z glavo: »Kaj bo iz tega otroka? "Vse sliši, vse si zapomni in razume. Ubija nas z vprašanji. Lažje bi ves dan mlatil kakor odgovarjal Matjažku, pravi oče.«
Matjažek je ostal sam s kopo nerešenih vprašanj v duši. Zato mu je kmalu omahnila roka z žlico, glava se je naslonila na kameniti podboj, in deček se je pogreznil v premišljevanje. Nič ni videl, da je smuknila srebrokoža in vitka kača iz luknje pod pragom, in ni videl miške, ki se je vzela za njo. Kača z glavo v mleko, miška pa z zobki na kruh.
Pa je težko malemu dečku. Vsak dan vidiš in slišiš kaj, a če vprašaš, ne odgovarjajo radi malemu dečku. Še največ mu pove stara mati: O dedu, ki je umrl, ko je hodila po Koroškem ,Črna smrt'. »Samo dahnila je vate, pa si bil bratec mrtev kakor snop.« O Obrih-pasjeglavcih, ki so lovili ljudi z mrežami; o palčku in škra-telju, o belih ženah in vilah, ki prinašajo otroke iz velike gore; o škopnjaku in povodnjaku, o lintvernu v jezeru; o Bogcu in malemu Jezuščku ter Mariji in o sveti Hemi in blaženi Lihardi in toliko, toliko drugega, da ne more spati fantič, ko premišljuje vse to. Najtežje pa so svatba in Turki, ki imajo glavo kakor volčji psi, jedo sirove ovce in bašejo male dečke v žakelj, da gleda ubožcu ven samo glavica. Atke polovijo, privežejo konjem za rep, stare matere pobijejo, mlade matere pomečejo na konje, hiše in žitnice požgo, da ni nikjer več ljubega kruhka. Samo, kaj dela Bogec v nebesih, da ne zagrmi nanje, na grde? Mama pravi: »To je pokora za naše grehe.« Stara mati pravi: »Huda leta, Bog se usmili!« Zakaj so leta huda? Matjažku pravijo, da jih ima en prst manj kakor vse na roki; ata jih ima za pet rok. Teta in stric, ki so šli danes v gozd, pa ne povedo, koliko rok let imajo, in so hudi, če jih vpraša Matjažek. Huda leta! Kobilice! Kakor bi pospravili grabci, pravi stara mati. so požrle list in travo. Gospoda, taki. ki imajo grad in prostije, so se kregali med seboj: »Grad je šel na grad in mesto na mesto.« Kako naj doume vse to mali deček? In Turek je bil že Podkrnosom, je požgal vas. pa ni našel Podkrnčevine, sicer bi bil vzel Matjažka iz zibeli.
_ VRTEC _
in Matjažek nikdar ne bi bil poznal prave vere. O, in nikdar ne bi bil več videl svoje mame!
Huda leta! Ko je bil nametal Bogee soli, ki se ji pravi snežec, je zapisal ata z ogljem na vrata čudne kavke. Za eno manj kolikor
imaš prstov na eni roki. Pa je rekel ata: »Tisoč-štiristo-šestinsedem-deset! Bog ve, kaj nam prinese!« Ata zna. Učil se je pri gospodih v proštiji. Tudi boter Andraž, ki ravna sv. Martina, zna; znal bo tudi Matjažek. Slišal bo, kar govore kavke na skrinji, na rovašu, nra koži in na kamenu. Sani gospod prošt ga bo učil. Matjažka.
In zdaj svatba..: \ mestu! To je velika, velika vas, kjer se drži hiša hiše, kjer je polno medičarjev in jedo krave kamen. »Pojutrišnjem,« je rekel ata. Včeraj sta pri jahala v vežo. Rekli so jima ženin pa svat, pa sta bila stric Markee in boter Lipš iz mesta pred mestom, tam kjer so velika vrata in visok zid.
Lepo sta bila oblečena, v pušeljcih in plaščih. Pa sta pozdravila in rekla: »Vabim vas in prosim... Tudi Jezus je šel v Kano Galilejo ...«
Mati so prinesli hleb kruha in nož. Boter ženin si je odrezal krajec in ga vtaknil t, žep. Ata je povabil na vino, pa so privezali konja pred hišo in sedli k mizi. Ženin je vzel Matjažka na koleno. Razumel je mali deček, da gredo ata in mama in stara mati in teta na'svatbo, pa je zahteval: »Tudi jaz grem!«
Hudo so pogledali stara mati. Ženin boter pa je rekel: »Seveda tudi Matjažek!«
»Srajčniki ne smejo med svate,« je rekla mama vsa rdeča. In boter ženin: »Pa mu odreži kos sukna, Andraž bo hitro stisnil.«
»Bo pa sedel za pečjo,« so se zadovoljili stara mati. Pa so govorili se o svatbi, kò je prišel v izbo stric berač Jurij, ki hodi z malho po svetu in pove toliko in zna odgovoriti, če ga kdo vprašuje.
Vina so mu dali, pa je rekel botru ženinu: »Vidiš, lahko se ti zgodi, da pridejo taki, ki jih nisi vabil.«
Ustrašili so se, kakor če pride volk na prejo. Ata je zakričal: »Pa vendar ni spet turški vrag v deželi?« \ ...
Stric Markee je vzbruhnil: »Zdaj, ko je pospravil kmet s polja in si je popravil nekoliko, kar je bilo požganega in uničenega? — In je treba poravnati, kar zahtevajo v gradu, v cerkvi, kar gre svetnikom in biričem.«
Stara mati so sklenili roke: »Nikar, Markee! Saj veš, da je treba gosposke. Ali boš živel kakor žival v hosti? Ali se boš podal Turku in boš plačeval njemu?«
Stric berač Jurij pa se je smejal: »Kaj se jeziš, Markee! Hiti rajši domov in posvatujte! Turek je že pred trgom Podkloštrom ..
(Dalje prihodnjič.)
Siloin Sardenko :
Cirìl-Meiodov mlađi rođ.
Nova budnica o spomin 1100 letnice rojstva sv. Cirila.
Korakoma.
mf
Dvoglasni zbor s klavirjem ali harmonijem.
Stanko Premrl.
mf
i^p^M^imimm
tr j—r u f i r r » f \ \ r \ \ f \ ?
Mi smo slo-oanski up in cvet. Ci - ril-Me-to-dov mla-dirod;iz



in
sosten.
ur rf f
na-ših sel se vi - je o svet oseh po tov a - po - stolska pot.,
mm



-P
=3=3=
(Zadnji štirje takti se morejo ponoviti.)
Mi smo slovenska zdrava kri, ljubezni naše sveti kres iz misli vseh, iz vseh moči goreti mora do nebes.
Mi smo slovenski klic glasan, ki vabi v apostolski krog: na čelih naših sije dan, o globinah duše biva Bog.
Mi smo učenci novih dob: kdor za edinost ne živi, rodovom našim koplje grob, izdaja svojo lastno kri.
Naš rod je večnih sreč otrok, naš višji dar je božji mir, naš cilj je velik in visok: Pri eni čredi en pastir.
Dr. Joža l.oorenčič :
Legenda o Mariji, ptičici in sirotni deKtici.
(Po narodnem motinu.)
Drobna ptička priletela	Je Marija poslušala
je od sinjega morja,	drobno drobno ptičico
trikrat Brezje obletela	in je še z oltarja ostala
in lepo prepevala:	in pred cerkeo šla za njo:
t>Tisočkrat bodi češčena, o Marija, rožni cuet, lebe kličem zapuščena, ko se me ne usmili svet. O Marija Pomočnica, z Brezi j pridi mi o pomoč, k tebi. k lebi, o Devica, molim dan in noč!...«
— »Čuj me. ptička v zraku gori, drobna ptica ptičica, in lepó mi odgovori, kar te zdaj bom vprašala: .Ali je ta pesem tvoja, ali si jo slišala, ko po zraku brez pokoju sem in tja si letala?«
Ptička je odgovorila, drobna ptica ptičica: Pesmi nisem jaz zložila, sem jo peti slišala. Pela jo ob morju nodi je sirotna deklica — gor in dol vo bregu hodi in je močno žalostna.«
Še Marija je vprašala: — sKaj ti pravim ptičica, ali mene bi peljala k deklici na kraj morja?«
»Tisočkrat bodi čeičenu, o Marija, rožni cvet, tebe kličem zapuščena, ko se me ne usmili svet. O Marija Pomočnica, z Brezi j pridi mi v pomoč, k tebi, k tebi, o Devica, molim dan in noči...«
Je Marija poslušala nebogljeno deklico in jo milo je vprašala in ji rekla je tako:
Je v odgovor začebljala drobna ptica ptičica: »Jaz bi tebe že peljala, pa predaleč je do tja!«
Ptičica je odletela čez gore in čez doli, in Marija je hitela, da poti ne izgreši. Hitro ptička je letela, hitreje Marija šla in pred ptičico dospela je do sinjega morja.
— »Nič ne mar a j ptička mala, čeprav daleč je do tja, ti boš meni pot kazala, jaz pa bom za tabo šlaU je Marija ptički dela, oj Marija usmiljena, ki bi deklico otéla rada vsega hudega.
Tam ob sinjem morju stala je sirotna deklica in je sprebridkó jokala in Marijo klicala:
—	»Čuj me, deklica ob mor ji, ti sirotna deklica,
in lepó mi odgovori, kar te zdaj bom vprašala: Ali je ta pesem tvoja, ali si jo slišala, ko ob morji brez pokoja sprebridkó si jokalaP«
Deklica je odgovorila, oj sirotna deklica: »Pesmi nisem jaz zložila, sem jo peti slišala. Mamica mi jo je pela, ko me je še zibala — potlej mi jo smrt je vzela, in zdaj sem sirotica!.. .«
—	»Aue ne joči, nič ne joči, moja ljuba deklica,
meni se lepo izroči pa v nebesa pojdeva!< In Marija je prijela za roko sirotico in se vzdignila in vzela jo s seboj v svetó nebo. v svetó nebó, v nebeški raj — Bog nam ga vsem skupaj daj I
k.. Fratinovec :
Brazgotina.
i.
Okrog hišice pri cesti se je podil trop otrok. Z glasnim smehom in razposajenim vpitjem so se pehali in prerivali okrog voglov ter se prekucavali po mehki travi.
Nenadoma pa prileti od nekod droben kamen, in nedolžna igra se mahoma izpremeni v razposajeno. Prične se kamenjanje. Stojim pri oknu in opazujem otroke. Že jih hočem pokarati za njih razposajenost, kar me ustavijo lastni spomini, ki hipoma stopijo predme iz davne preteklosti Vzdigne se zagrinjalo, in na pozorišče detinstva stopita dva bratca, Tonček in Lojzek. Na njivi delata. Z zavihanimi rokavi vihti vsak svojo motiko in udrihata po debelih, mastnih kepah na pravkar razorani njivi. Avgustovsko solnce pripeka in jima vali pot po licih.
Odzvonilo je poldan, a onadva hitita in hitita .. .
Prvi se priziblje do konca njive Lojze, starejši od njiju, dočim ostane Tonček precej za njim.
»Narejeno je!« se pohvali oni, se obrne do brata in si obriše pot z rokavom.
»Počakaj me, greva skup domov,« pravi Tonček.
»Veš kaj, ti si počasen, Tonče. Ne bom te čakal, ne!«
»No, Lojze, samo malo počakaj, takoj bom na koncu, potem pa greva.<
Tako prosi Tonček. Ko vidi, da je Lojze že sèdel na kraju njive v senco, se opogumi in podviza z delom.
Za ozarami med grmovjem teče potok, onstran njega pa se vije navkreber kamnita pot. Lojze se pomakne počasi do potoka, se napije vode, potem pa leže v senco kraj njega počivat in priganjat brata na njivi. Kmalu pa mu postane to dolgočasno, in si izmisli nekaj drugega. »Čak, ali boš hitel,« pravi in začne brizgati vodo s periščem proti bratu.
Tončka pa ta rosa, kolikor je pade kraj njega, nič ne zbega. Posmehne se bratu,
»Čaj me no! Ti pa dam več, da boš bolj hitel,« de Lojze in zajame vode v svoj luknjičavi klobuk in zdirja na njivo. Ko pa klobuk zavihti in vrže vodo od sebe, prileti od nasprotne strani nanj kepa prsti, se razsuje na njegovi rami in se mu razleti v lase in za srajco, sam pa omahne in se prekucne s klobukom vred po njivi, kot je dolg in širok.
Tonček se poredno nasmeje ter se nehote pomakne za nekaj korakov nazaj, pripravljen vsak hip na beg.
Prav tisti čas se škodoželjno zakrohotajo onstran potoka trije paglavci, idoči s srpi po praprot. Ta smeh podžge Lojzeta in ga vrže pokonci. Sramota, ki so jo videli oni tam za potokom, ga bolj razdraži nego prst, ki se mu je vsula za srajco. Hitro potegne srajco izza hlač in se oprosti nadležnega drobiža, potem jo pa ubere z rušo v roki za bratom, da mu povrne njegov napad.
Med tekom zaluči rušo na vso moč, da se kar pokadi za njo. Zgreši. Spet smeh paglavcev onstran na poti, Tonček pa v diru kaže osle preganjalcu.
Preskočita potok in se prerineta med grmovjem na pot. Tu pa ui kep. I.otita se kamenja. Takoj se postavita v precejšnjo razdaljo drug od drugega in se pripravita, kakor da gre za stavo pri streljanju. Če meče eden.
počiva drugi in se izogiba in norčuje iz svojega nasprotnika: »Imaš roko kot pes taco!«
Vedno bolj raste bojaželjnost na obeh straneh. Vsak hoče veljati za boljšega napadalca. In se zgodi, kar se je zgoditi moralo. Nenadoma se zasliši presunljivi »ojoj!« in Tonček omahne z okrvavljenim čelom na tla.
Prišedši v svojem razmišljanju do tega prizora, resnično zaslišim od spodaj nenaden jok in stok, vik in krik. Vse vprek odmeva izpred hišice pri cesti:
»Ti si ga, ti, ti!«
»Nak! — Grmov ga je!«
»Koga? — Jaz? — Ti, ti!«
Lažnik! — Lažnik!«
»Boš že videl!«
Tako se čuje od spodaj, in vpitje prehaja v čimdalje večjo oddaljenost. Otroci se razprše, in jok se oddaljuje. Končno utihne popolnoma. Spet je vse tiho in pokojno. —
Tam na poti onstran potoka pa leži Tonček v mlaki krvi. Po prvem vzkriku ne da nekaj trenutkov nobenega glasu od sebe. Tišči ga v grlu, da se še izjokati ne more.
Lojzeta strese in tak strah ga prevzame, da se mu zježijo lasje na glavi. Kar k tlom ga priklene neka neznana sila in drži mu noge na mestu, da jih i niti geniti ne more, kakor bi bil iz svinca. Obide ga misel, huda misel, ki se je močno prestraši: »Pa ne, da sem ga na smrt?«
Čez nekaj časa pa že odleže Tončku. Spet pride do sape, pa bruhne v jok iz vseh svojih mehov in zatvornic.
Brat zdirja k njemu in ga tolaži.
»Tonček, Tonček, nikar ne jokaj! Saj ni tako hudo. Nisem te nalašč. Za stavo je šlo, saj veš. Kar vstani, da te umijem, pa ne jokaj, saj bo kmalu dobro.«
Tonček pa se kreinži in tarna:
»Jaaa!--Boli-i-i! — In — in doma — doma — bom — po-ve-ve-dal,
doma — —«
»Da bova tepena oba,« ga pomiruje Lojze, pa se je grožnje ipak ustrašil in se zamislil.
Iz rane pa curlja kri in se suši po obrazu. Lojzetu je zdaj žal, da je tako prišlo, in se mu zdi močno nerodno, zaka j tako reč bo doma res težko prikriti in utajiti.
Kmalu pa ugane drugače in pravi:
->>Veš kaj, Tonček?«
»Kaj?« vpraša ta jokaje.
Doma nič nikar ne pravi, kako je bilo. bova tepena oba. Jaz pa ti dam za to cel groš in nož, če ne poveš nič.«
Tončku se zasvetijo oči.
»Groš pa nožiček. praviš, da daš? Tistega od birme?«
»Tistega! Samo molči!«
Tonček se pomišlja. Nožiček je lepa reč, posebno tak. kot ga ima brat; groš je pa tudi nekaj vreden. Če bi bila dva, bi pa že lahko kupil na sejmu konjička, ki zadaj piska, pa še kaj povrhu.
Tako premišlja par hipov. Na glas pa reče:
»Kaj pa, če me doma vidijo takega-Ie?«
»Saj te bom umil. Potlej pa klobuk potisni bolj na oči, tako-le. In se ne bo nič videlo.«
»Pa če potlej zagledajo?«
_-_ VRTEC _
; Potlej naj pa le zagledajo, če hočejo. Ti pa reci, da si se z motiko, ali da si padel. Tako reci!«
*Z inotiko?«
»Kajpak. Ali ne? \ saj tepena ne bova, ti boš imel pa nož in groš.«
Tonček se dela, kakor da ima še nekaj pripomniti, ali ker brat konca z grošem, se ga poprime in nadaljuje z njim.
»No, če daš dva, pa res ne bom povedal?«
»Koga? Noža? — Saj jih nimam.«
»Ne! — Dva groša.«
»To je preveč!«
»Preveč? — Bom pa povedal, čeprav sva oba tepena.«
»Hm!--Za dva pa ne boš?«
»Nak!«
»Zares ne?«
»Veš, da ne!«
»Mož beseda!«
»Mož!«	✓
»Velja! Daj roko!«
»Na! Samo še danes mi moraš dati vse.«
»Še danes.«
»Ampak, če ne daš, boš še na sodnji dan za mano nosil.«;
In ti me boš še na sodnji dan odpuščanja prosil, če boš figa-mož.«
II.
Med potjo domov sta rojila Tončku po glavi oba groša, ki ju bo dobil od brata. Zmenjal ju bo na krajcarje, da bo več drobiža in bo bolj cvenkalo v njegovi »hranilnici«, ko jih položi vanjo. Le škoda, da ni zahteval več od brata, saj ima grošev še obilo: dobil je od botra za birmo celi dve kroni.
Pa ga zaskcli rana in popravi si klobuk Potegne ga še niže, ko prihaja bliže doma. Povpraša brata: »Ti, poglej, ali je tako dobro?«
Tako bo dobro! Čisto prav. Poglej, še kri ti nič več ne teče, tako dobro sem ti umil rano.«
In gresta v hišo. Prvi stopi v vežo Lojze, pa brž v sobo, za njim pa Tonček.
Pride mati z žehtarom iz hleva, pa ju vpraša, kje sta bila tako dolgo. Onadva se pa izgovarjata, da je bilo kep veliko in da nista nehala prej, da sta vse naredila.
In ni nič huda. Prinese jima mati južino. Brata hitro poprimeta za žlice in pričneta jesti.
»Tak molita prej!« ju pokara mati, »kaj bosta južinala brez molitve!«
Tonček je zdaj ves v zadregi. Pri molitvi se mora vendar odkriti, mati pa stoji tik pred njim.
Ali zvita buča -— naš Tonček si zna pomagati. \ stane od mize. obrne materi hrbet, stopi k peči, kjer visi njegov suknjič pa prične nekaj iskati po žepih. Lojze ga pogleda, se skrivaj muza, nato pa hitro odmoli očenaš. Potem mati odide, onadva pa jesta pokrita.
Ali nesreča hoče, da je koj nato stopil v hišo oče in sedel za mizo, njima nasproti.
»I, kje sta se pa vendar klatila toliko časa?«
»Mnogo kep je bilo, pa nisva prej marala priti, da sva vse potolkla,« odgovori Lojze.
»K, ni jih bila taka reč, saj vem. To sta morala biti še kot drugod.«
Zdaj oba molčita. Oče ju gleda, zdaj Tončka, zdaj Lojzka. In njiju sumljivo molčanje ju izdaja.- Oče reče: •	*.....
»Kaj pa je tebi, Tonček, da imaš klobuk tako na čelu?« »Nič.«
»Pokaži no!« In oče seže proti njemu in mu privzdigne klobuk. Pogleda in se začudi nemalo: >Aaa! Kaj pa je to? Jej, jej, jej!«
»Kaj pa je, kaj?« se oglasi mati in prihiti v hišo.
Brata se spogledata in hkrati odložita žlici.
»Poglej no mati, vse čelo ima razbito.«
»Jojmene! Kaj sta se pobijala? Zato vaju tako dolgo ni bilo! Kdo pa te je, Tonče, povej! Ali sta se sama, ali je bil še kdo zraven?«
Tonček pa molči. Brat tudi.
»Tak govorita no!«
Grešnika pa molčita. Lojze se radi varnosti pomakne malo stran od mize, Tonček pa sedi kot pribit, in hudo mu je. Na jok mu gre, a joka ne, le nekaj težkega se zavali na njegovo srce. Mož-beseda in dva groša z nožič-kom na eni strani, na drugi strani pa: pa povej, po pravici povej!
Par hipov pozneje že odpre usta, da pove: Padel sem in sem se udaril z motiko po nerodnosti. — Ali koj za tem se oglasi drugi glas — še globlje v duši — ki mu govori strogo in prevpije prvega: Ni res! Ni res!
Tonček zatrepeta. Poleg stojita oče in mati in ga gledata pozorno, kaj bo povedal. On pa tišči usta, in glasu ni bilo od njega.
»Tak, kako je bilo?« ga spet vpraša oče. Fanta se vnovič spogledata, in Tonček ječaje izpove:
»Kepe — sva — sva — me-ta-la.«
»Kepe? — Kaj je to od kepe?« se razhudi oče, videč, da ga hočeta uka-niti in nalagati.
»To je od kamna,« reče mati, kakor da vse ve.
»Potem sva se pa s kamenčki,« — prizna Lojzek. A dalje ne gre. Samo-obtožba je huda reč za vsakega človeka.
?Lepa je ta, lepa! Pobijata se!«
»Poglej, nepridiprav,« se obrne mati do starejšega in inu pokaže Tončkovo glavo. »Še malo niže bi ga bil, pa bi ga bil zadel na sence, in dovolj bi imel za zmeraj!«
Nato je sledila pridiga in zgodba o Kajnovem hudodelstvu. Mati jo je povedala obema, oče je pa Lojzetu navil uro. Šele potem je bil ranjenec obvezan.
In med obvezovanjem, ko je najhujše že minilo, je Tonček postal zgo-vornejši. Brat sc je potuhnil in umaknil v kamro. Tonček pa je vse povedal, kako je bilo prav za prav. Spoznal je, da je to še najbolj prav. Oče je pa vstal in rekel, odhajaje iz sobe, resno in modro:
»Zdaj boš pa nosil brazgotino vse življenje. In ravno na čelu, kjer se najbolj vidi.«
In res nosi Tonček brazgotino še danes. Ni dolgo temu, ko sem ga srečal v mestu in ga pogledal naravnost v čelo.
Po u Je in nabava
Modrost v pregovorih domačih in tujih.
Nesreča.
Nesreča zraste čez noč.
Nesreča pride nepovabljena.
Nesreča te dočaka na vsaki stezi.
Nesreča preži v vsakem kotu.
Nesreča ne počiva.
Nesreča ne praznuje.
Nesreča ne orje in ne seje, pa vendar
dobro živi. Ena nesreča jaha drugo. Ena nesreča odpre vrata drugi. Ena nesreča stopa drugi na prste. Za malo nesrečo pride rada velika. Ena nesreča pride redko sama. Boljši ena nesreča ko dve. Ena nesreča — nobena nesreča. Ne hodi nesreča po zemlji ampak po ljudeh.
Nesreča pride čez ljudi, ne čez hribe. Nesreča se tudi pragov palače ne ogne. Nesreča nima koče, da bi jo vanjo zaprli.
Pri vsaki nesreči je tudi sreča. Nesreča enega je sreča za drugega. V nesreči se pokažejo prijatelji. \ nesreči si oglej močne duše! Na prešlo nesrečo je dobro misliti. Nesreča je večkrat hči dobre matere. Nesreča naj le tepe, le da ubije ne. Največja nesreča je, če kdo izgubi glavo.
Vsaka nesreča se prenese, če je le kruh. Nesreča drugih je nam le sen. Lastna nesreča se tehta na cente, tuja
na funte. Nesreči se vsak rad ogne. Nobena nesreča večno ne traja.
(Konec.)
Drobiž.
V. Steska: Sprehod po Ljubljani.
(Kažipot našim šolarjem-izletnikom.)
Ljubljana je poglavitno mesto slovenskega naroda. Zato je prav, da si to mesto natančneje ogledamo.
Če prideš v Ljubljano z dolenjske postaje in kreneš po Dolenjski cesti
nekoliko nazaj, zagledaš salezijansko cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku. Tu je bil že od nekdaj gradič, ki ga vidimo tudi že v Val-vazorju. Na sliki nam Valvazor kaže pred gradom lep vrt in na dvorišču kočijo, v katero je vpreženo šest konj. Tako so se vozili včasih knezi. In resT Lastnik tega gradu je bil tedaj knez Eggenberg. Leta 1901. so dobili gradič v last salezijanci. Pričeli so pred gradičem zidati novo poslopje in potem novo cerkev. To cerkev so zidali od 1. 1904. do 1908., dovršili so jo pa 1. 1923/24. Krasni veliki oltar ima obliko ciborija. Stebri so iz dragocenega marmorja. Poleg cerkve je salezijan-ski zavod. V njem vzdržujejo salezijanci obrtne šole za čevljarje, krojače in mizarje ter višje gimnazijske razrede za svoj redovniški naraščaj. Do 1. 1925. so imeli ljudsko šolo z internatom, ki so jo pa zdaj opustili.1 Na levi od cerkve na Rakovniku je 1 urška votlina.
Po dolenjski cesti hodé vidimo na desni Suhi ba jer, vojaško strelišče, kjer so med svetovno vojno ustrelili 22 »izdajalcev«, ki so v tej grozni dobi izgovorili kako nepremišljeno besedo.
Med Dolenjsko in Ižansko cesto je velik obzidan vrt: botanični vrt, ki so ga ustanovili 1. 1810. Y njem se hranijo različne vrste dreves in drugih rastlin v učne namene.
Čez Gruberjev kanal pridemo na Karlovško cesto. Ta kanal je začel kopati jezuit o. Gabriel Gruber (1775 do 1780), zato se imenuje po njem. Voda prihaja v ta kanal iz Ljubljanice in se pri Štepanji vasi spet izliva v Ljubljanico. Tako se odvaja mnogo vode, in povodnji na Ljubljanskem barju so postale redkejše.
Od Karlovške ceste na levo do Ljubljanice je zdaj cel oddelek mesta; pred 30 leti pa je bil tu velik travnik P r u 1 e (iz nemškega Brühl = loka, moker travnik). Na desno se pa dviga
lepo, gradiču podobno poslopje »S a -m a s s o v a vil a«, kjer je Samassova rodbina imela 178 let svojo zvonarno; zdaj jo pa vodijo »Strojne tovarne in livarne«. Pod to zvonarno se cesta zoži in stopimo v Flor i ja n s ko ulico. Do 1. 1792. so stala tu mogočna Kar-lovška vrata (ime od mesta Karlovca), ki jih je ljudstvo imenovalo »Pisana vrata« zato, ker je bilo poslopje poslikano. Ko so mestno obzidje podrli, so padla tudi mestna vrata.
V starih časih je moralo imeti vsako mesto utrjeno obzidje, tako tudi Ljubljana. Od Karlovških vrat se je spe-njal zid ob pobočju griča Grad do ljubljanskega gradu; od tam po severnem pobočju dol na Vodnikov trg in dalje do Ljubljanice. Ob Ljubljanici se je obzidje vilo do Vozarskega pota in ob tem potu do Karlovške ceste.
Vrat je imela Ljubljana šest: Razen Pisanih vrat še Vodna vrata na Žab-jaku in Ljubljanici nasproti izlivu Gradaščice; Križanska vrata pred kri-žansko cerkvijo; Vicedomska vrata med univerzo (deželni dvorec) in Kästner jevo hišo poleg Filharmonije; Špi-talska vrata ob frančiškanskem mostu pri vhodu v Stritarjevo (prej Špital-sko ulico); Klošterska vrata, imenovana po nekdanjem frančiškanskem samostanu, tik Fabijanove hiše na Vodnikovem trgu.
Med 1. 1780.—1792. pa so porušili mestno obzidje in mestna vrata. Te utrdbe so bile namreč proti novim topovom brezuspešne, zdravju pa zelo škodljive, ker so branile vetrovom pot skozi ulice, da se vlaga ni mogla sušiti. Kamenje teh utrdb so porabili večinoma za obzidje pokopališča pri Sv. Krištofu.
LTlica Sv. Florijana, Stari trg, Rožna in Hrenova ulica ter Žabjak so najstarejši del ljubljanskega mesta.
Cerkev sv. Florijana so zidali (1672) v spomin na strašni požar iz 1. 1660. V tej cerkvi se časti stara dika Žalostne Matere božje (iz 1. 1639.). V desni kapeli je shranjen kip sv. Janeza Nepomučana, ki ga je izklesal
1. 1727. kipar Francesco Robba. Ta kip je stal prej v kapelici ob Savi tik Črnuškega mosta. Ko je kapelica razpadla, je prišel kip v skladišče in 1. 1875. v cerkev sv. Florijana. — Nad stranskim vhodom v cerkev sv. Florijana je freska Marije Pomočnice. Prvotno jo je naslikal Janez Potočnik 1. 1875., na novo Janez Wolf, 1. 1922. pa Matej Sternen. Glavna slika sv. Florijana v cerkvi je Herrleinova. Zanimivi vodnjak zunaj pod zvonikom je iz dobe okrog 1. 1780., semkaj postavljen pa 1. 1862.
Pri sv. Flori janu se odcepi Potna Grad. Grič se dviga 70 m nad Ljubljanico (294 -j- 70 — 564 m). Vrh griča venča mogočno grajsko poslopje, kjer stanuje zdaj 600 ljudi. Ta grad, seveda v drugi obliki, stoji tu gotovo že od 9. stoletja, ko so Franki premagali Ljudevita Posavskega. Tedaj so Franki zavladali nad nami in posejali našo zemljo z utrjenimi gradovi. Prvič se imenujeta ta grad in Ljubljana sploh v zgodovini 1. 1144. Tedaj je bil grajski oskrbnik Udalrik, brat koroškega vojvode Henrika. Sedanje zidovje je večinoma iz 16. veka, samo vrh zvonika je iz 1. 1848. S tega zvonika (dostop je prost) je najlepši razgled po ljubljanski okolici, zlasti na Kamniške planine, na Barje in Krim. Grajska kapelica je bila prejkone zidana 1. 1444. na kar spominja najstarejši zvon. L. 1489. je ustanovil cesar Friderik III. na gradu službo duhovnika. Na gradu je stanoval v začetku oskrbnik, grajski načelnik, grajski grof, pozneje deželni glavar, potem spet oskrbnik. Tu so zapirali ujete Turke, v 18. veku ujete Pruse, pozneje pa Francoze in Lahe. Nato so stanovali tu vojaki; od 1. 1814.—1895. je bila tu kaznilnica za večje hudodelce, a po potresu se je preselila v Maribor. L. 1905. je grad kupilo mesto in priredilo tu stanovanja. Med svetovno vojno so bili tu zaprti ujeti Italijani, ki so pod vodstvom poveljnika podpolkovnika Kerna grajsko poslopje in pota na Grad temeljito popravili ter speljali vodovod do vrha.
(Dalje prihodnjič.)
Uganke, skrivalnice in drugo. 1. Kelih.
(N. P„ Kočevje.)
3. Sestavijalnica.
Napravi iz sledečih likov kvadrat, s katerim boš bral znan pregovor : □ □□□□□□□
	a	III I I	k	
1 e	r	e| 1 i I e |ii J I m Po | t | jm	o	
	m	hj M	o	
	d		a		e
1°	k	e|	d	e 1 1 r	o
	e		k		e
		r j		N< <—i. t	1
	|m	a|t|		i l	
4. Črkovniea.
(Miroljub, Vižmarje.)
_ r^Th f-^Vi
d|d|e|e|e|e"[e|i| i| i [j | k | k | k I k kj 1 I 1 I 1 |m|m|n|n|n|o|olo[olo[o
I"
2. Spremenitev.
(Miroljub, Kočevje.)
Slovan, mora, vera, meso, vreča, dama, žeja, botra, ave, deva, mira. krsta, rena, Nace.
Zamenjaj črke gorenjih besed tako, da dobiš nove besede, kojih začetnice povedo važno naročilo!
Rešilci in imena rešilcev — ki se sprejemajo le tekom 10
bodo rešili vse zagonetke
oIoIoIoIoIp'pIpIrIr Ir J r| r|s | s "1S j S Isfls I S I « i 111 t |_tf
Razvrsti črke v gorenjem liku tako. da boš čital v navpičnih vrstah od vrha navzdol besede nastopnega pomena : žensko ime, svetopisemska oseba, delavnica, kemična prvina, del sobe, žuželka, tekoča voda, vas na Gorenjskem, dan, časomer, lovska priprava, posoda, svetopisemska oseba, kmetski delavec, število.
Če si pogodil prave besede, boš čital v srednji vodoravni vrsti pregovor.
dni po izidu lisia in se objavljajo le imena onih lešilcev, — v prihodnji številki
Vabilo na naročbo.
Pred vami leži prva številka 58. letnika »I>tca;<. Rad bi vam drugoval tudi to šolsko leto, Rad bi vam bil dobrodošel gost.
Ste li kaj mislili nanj veseli počitniški čas? Kaj pa sirici in tete, stare mamice, botri in botrice — kakor smo vam koncem šolskega leta priporočili, da jih obiščite — so se kaj obnesli in obnesle? Pa je šlo morda res vse za igrače, zabave in sladkarije? Tedaj pač ne bo drugače, nego da potrkate pri očku in mamici. Brez »Vrtca« pa kajpak ne smete v novo šolsko leto. Šolar, šolarica brez mladinskega lista sta kakor samoten popotnik, ki mora skozi neznane kraje brez tovariša. Koliko prijetnejše je, če sta dva, ki se razumeta, bodrita, tolažita in zabavata ! Dober tovariš vam hoče biti »Vrtec« skozi težko šolsko leto. Se ga li ne boste z veseljem oklenili?
Za leto 1927/28 bo naročnina za »1 rtec« in »Angelček* skupaj 22 Din za »Vrtec« sam 14 Din, za »Angelček« sam 8 Din. Naročnino sprejema uprava •»Vrtca« v Ljubljani Sv. Petra cesta št. 88. — Ček. račun uprave ima št. 10.470.