I s k r i c e. Prava modrost je Tvoj najboljši svetovalec; bodi poslušen Djenim naukom! Njeni nasveti razprostirajo se na vse slučaje tvojega življenja, kateri upljivajo na vsa tvoja dejanja in nehanja. Le prava modrost je zanesljivi voduik človekov na strmih in polzkih potih njegovega življenja. Prava inodrost izobražuje duha, vreduje naše življenje in daje našim dejanjem pravo veljavo; ona je luč, katera nam varno sveti v vseh težavah in v temni noči naše osode, ter nas varno pripelje do pravega cilja. Prava modrost edina daje našemu poduzetju resnično vrednost in veljavo; le po nji nam morejo naša prizadevanja v resnici kaj koristiti, a brez nje je naše delo vse zbegano in nehasljivo. Prava modrost, ako je človeku v delež, je njegovo najboljše preraoženje in zaklad, katerega koristi in dobička si more vedno zvest biti. V resnici modri imenovati more se le oni, kdor dolžnosti svojega poklica popolnoma pozna, jih zvesto in vestno izvršuje, ter se po njih ravna, je za svoj napredek razumen in vse, kar se mu pripeti, iz pravega stališča opazuje, si ve v grenkih položajib sam pomagati, ter vseskozi po pravih in skušenih pravilih svoje življenje vodi, vživa in ravna. Modri je, kdor svoje poželjenje, svoje veselje in svojo radost, kakor tudi svojo jezo in strasti krotiti ve in zna. V resnici modri je oni, kateri le malo zahteva; človek k svoji pravi sreči in blagru potrebuje edino prave zadovoljnosti. Modri je, kdor brez godrnanja cadloge svojega stanu z vdanostjo v božjo voljo prenaša. Kdor iz napak, katere so se pred njim ali pa okolo njega godile, nauk povzame, ne napak (greha) delati, raore se imenovati modrim. Tudi more se oni lnodrim prištevati, kateri ni imel prilike iz svarilnih zgledov drugih si dobrih podukov pridobivati, a poleg tega najmanjemu številu napak zapade, katere se pa prizadeva zopet dobre načiniti, in si iz lastne skušuje vodilo pridobi, po katerim v prihodnje more dobro, pošteno in pravično živeti. Modro je ozirati se pogostoma v preteklost in prihodnost; pa še modreje je vsak trenutek časa sedajnosti dobro in koristno oporabljevati. V resnici modri človek ima svojo prihodnost z dobrimi in slabimi nasledki vedno pred očmi, vedno vse dobro prevdari, kar mu bode njegovo poduzetje koristnega ali zopernega obrodilo, ter je na vse določno in skrbno pripravljen, in ga nobena reč preveč ne straši, kar mu bode pa edino-le v delež, če ima mirno vest. Tak človek ne bode nikdar dospel na stališče, iz katerega bi moral zaklicati: nKaj takega bi si nikdar mislil ne bil!" Kot v resnici modri posnemlji si iz najbolj odurnih in zoprnih slučajev tvojega življenja vselej kaj koristnega za tvoj lastni poduk in opominjevalno svarilo! Modri prireja svoja naprejvzetja in sklepe na podlagi pravega prepričanja in skušinj bolj, nego pa na podlagi — morebiti priliznjenih svčtov. — Modri zre v obličje neskončne večnosti, le človeške napake rudeče mu lice, temna prihodnost ne zamrači mu oči, a zamrači mu jih pa zamujevanje in zanemarjanje dolžnosti njegovega poklica. Svet išče modrega človeka, a modri človek išče pa samote. Največje veselje dela človeku prava modrost, a najgotoveji pripomoček, pravo modrost si pridobiti, je pa sveta čednost. Prava notranja zadovoljnost in dušni mir sta brat in sestra, katerih mati je modrost; kdor si pa ta dva kot prijatelja pridobiti hoče, mora poprej se ž njihovo materijo (modrostjo) popolnoma sprijazniti. Prava modrost ni podobna robi v naprodaj razobešeni; ona ne obstoji samo v besedah — nego v dejanjih. Prepozno bilo bi človeku še le takrat modremu postati, ko ga je uže njegova lastna neumnost v brezdno pogube pahnila, in ga dušnega kakor tudi telesnega premoženja in blagostanja popolnoma oropala. Ako si moder v cvetu svojega življenja, kadar tvoji počutki le po veselji in radosti hrepene in te tisočere strasti na kraj pogubonosnega propada vabijo, če si pozoren iu raoder poprej, kot te lastna skuŠDja tega prepozno uči, bode ti tvoje premagovanje v lastno čast, slavo in korist zaleglo. M. R. Perva odgoja otrokova. (Spisal Jos. Ciperle.) 9. V tem poglavji naj omenjam nekaterih naopak pri telesni vzgoji otrokovi, ki so jako razširjene, a tudi zelo kvarne otrokovemu zdravju. V pervi versti je zibanje. Zibel je res jako poetičen predmet, dosta se je uže opeval v pesnih, dosta slavil. Kako lepo slove na. pr. ta navadno fraza: Bod zibeli do groba". Kako romaatičen je prizor, v kateri ziblje mati svoje dete, pevajoč mu sladke pesni! Poeziji čast, toda resnici glas. Poglejmo otroka v zibeli. Glavica in vse njega telesce se premiče neprestano od leve na desno, od desne na levo stran. Res skoro zaspi; kajti omamilo ga je zibanje. In to je ravno naopaka, to je kvara. Materam je bila zibel od nekdaj prijetno orodje, s katerim so najprej tešile otrokove solze. Zazibale so ga, in miroval je. In potem so smele svobodno kramoljati s svojimi prijateljicami, kajti ženska rekočnost hoče duška. Ta naopaka je rodila drugo še večjo naopako, namreč zibanje. Ali ni treba misliti, da si je mati s tem kaj koristila. Otrok, ki se je navadil na zibanje, ti ne bode dal miru, dokler ga ne zaziblješ. S perva imajo matere res več prostosti z zibanjem; a pozneje jim daje to vedno več dela. In koliko terpi zdravje otrokovo po zibanji, na to ne smem misliti. Z zibanjem ga omamimo, sem dejal prej. Vsak dan ga moramo mauriti po dvakrat, trikrat, ali še večkrat. In potem se čudimo, da ga, ko odraste, tolikokrat boli glava, da je tako bled, tako Čmeren, tako zaspan, tako slabe glave. Toliko o tem predmeti. Dokler se ne postavlja otrok na noge, nosimo ga vkrog ali vozimo. Tudi tii ne ravnamo vselej modro. Pervič ga ne zavijanio vselej dovolj, posebno nog ne, in prehladi se nam. Drugič ga nosimo radi le na eni strani. To je spet naopačno, kajti s tem se kaj lehko vsloči njega telesce. Tudi, ako ga pozneje začnemo voditi ob roci, vodiino ga sedaj ob levi, sedaj ob desui. Pogostoma se pripeti, da bi otrok rad potipal ali v roko vzel kako stvar, ki je oddaljena od njega. Kaj store v tem sliičaji stariši? Berž mu jo prineso k posteljici. To je velika naopaka. Danes morda želi otrok, da mu daš ključ, jutri bode uže želel ure, in pojutrišnjem ti zapove, dat mu ptiča, ki je letel ravno iuimo okna. Te prošnje mu pač uslišati ne bodeš mogel. Otrok se bode joka). Ia čemii to vse? Ako 10* želi morda ključ, ali sploh kako raalenkostno stvar, nesi ali vedi ga tija, kjer je ornenjana reč. Ako želi ptiča, nesi ga k oknu, ter ga naj tam skuša vjeti sam. Tako se prepriča sam, da to ni raožno, in ne bode te silil s svojimi solzami. Stariši bodite dosledni! Kar začnete, to končajte. Ako nečete podati česa otroku, česar vas prosi, ne dajte mu tega tudi po nobeni ceni. A vi ste preraehki. Otrokov jok vas le prerad zavodi od vašega sklepa. In prav to je vselej vzrok, da vas otroci toliko nadlegujejo; to je vzrok, da imate toliko opravila ž njimi. Ako vidi, da mu ne koristi jok, da vas ne ginejo po nobeni ceni njega solze, ne bode se jokal, ne vas skušal, prisiliti do česa na takov način. Kaj vse tirjajo od nas, mi poreko nekateri. — Brez potu ni sadii, — pravi poslovica. Ako hoče napraviti črevljar škornjo, krojač suknjo, mizar raizo, mora se tudi truditi. In ako vara je kaj do tega, da napravite iz svojega otroka človeka, morate se tudi nekoliko potruditi. Pač velja to več truda, nego li črevljarju izdelovaDJe škornje, zato ima tudi človek višjo ceno, nego škornja. Ali nasprotno je paziti starišem, da radi vselej uslišijo vsako opravičeno prošnjo otroku. Ako vas n. pr. prosi dete po noči vode, ne zavračajte ga osorno. In če ste še tako trudni, vaša dolžnost je, da vstanete in tnu daste piti. V tem sliičaji bi bilo nepravično, odrekati mu to prošnjo. Naši sedanji otroci so sploh bojazljivi. Kako se ti boje ostati sami v temni sobi! In kdo je kriv temu? Sami stariši. Ti mu pripovedujejo toliko o straheh: kolikrat ga strašijo sami po nepotrebnem, n. pr.: če ne bodeš priden, pride po-te ,,bav bav!" To so same brezumnosti. Strani s strahovi, s tem abotnim proizvodom prenapete človeške domišljavosti. Sam se ne bode bal otrok temote; ali vi mu omračite s svojim strašenjetn njegove misli tako, da se je bojf. Vsaka mati je ponosna, ako more povedati kaj dobrega o svojih otrocih. In kaj bi ne bila? Saj so tako redki dobri otroci. S kolikim veseljem pohvali mati otroka samega, ako je storil kaj pravega! čemu vse to? Čemii bvaliti sploh dobrega, pravičnega, krepostnega človeka? Ali se ne zgodi prerado, da smo krepostni samo zato, da nas hvalijo drugi? Ali ni naša dolžnost, da smo krepostni? To velja, tudi o otroku. Kaznjevaj ga, ako je storil kaj slabega, kaznjevaj ga, ako je prelomil tvoje zapovedi; ali ne hvali ga, ako je priden. Tako se bode navadil delati dobro samo zato, ker je dobro; tako se bode odvadil slabib, krivičnih dejanj. Ako bode čutil, da se ti prikupi s svojo krepostjo, bode se ti pozneje mnogokrat nalagal, da je storil kaj dobrega. Ne varaj se! Ne misli, da njega nedolžna ustica ne umo legati! Mladina je jako izumljiva in zvita. Žal! — da je tako. Ako hočeš, da ti izpolni otrok kakšno povelje, ne obetaj mu nikacega plačila. On te ima vbogati brezuvetno. Tvoja beseda mu bodi sveta, tvoja želja povelje. V čem se loči tvoj otrok od tvojega hlapca, ako ti ga je obdarovati za vsako storjeno delo. Zatorej ne le samo zato, ker ga izpridiš z darili, ampak tudi zato, da se loči od sužnja, mu ne obetaj daril. Končno bode mislil, da si primoran, plačati ga; in ne bode te vbogal brez darila. Kaj ti je storiti potem? Storiti imaš sam, ali pa poseči po palici, tcr ga ž njo prepričati, česa ti je dolžan. Vendar, kateri izmed vaju zaslužuje palice? Premisli, vdari se na persi, oče, ti jo zaslužiš v tera slučaji. Najgerše zlo je vendar ponos otrokov. Na kaj bi se neki ponašal tvoj otrok ? Na tvojo imovfno, katero morebiti podeduje nekdaj, na tvoja dobra svojstva, na tvojo čast? Kaj mu je treba pripovedovati, da si ti bogatin, da si učenjak? Kaj mu praviš, da je tvoj sosed prosjak? Pojdi, pojdi, sramuj se babač! Ln poterpi, skoro mu tudi ti ne bocteš dosta dober, dosta visok. Skoro si bode želel še imenitnejšega, bogatejšega očeta. Misli si, da si izgubil svojo iraovino. Kaj si potem, nego prosjak? In tvoj ponosni sin se te bode ogibal, bode se sramoval tebe, borega prosjaka! nDa je možno vzgojiti ponosnega otroka" — piše Dupanloup — ntreba ga je čisto prestvariti. Njegova nrav se ima ne le vzboljšati, nego čisto prenoviti. čudno delo! 0 tem je treba časa, doslednosti, poterpljenja, stanovitnosti, inteligence, katera svojstva se redko in v dovoljni meri združene nahajejo, in celo potem le za silo zadoščujejo brez božje uiilosti. čudo takšne prenovitve je pripisovati le nadprirodni dejavnosti". Stariši, ki imajo po mnogo otrok, ne ljubijo vseb enako. Nekateri — (.ako nazivani nmilčki ali Ijubljenci" — uživajo vso njih ljubezen, vse dobrote, vse časti; in drugi so čisto zaverženi. Ako se Jjubček" pregreši v čem, vse se mu odpušča. Zaverženec občuti za vsako raalenkost ostro kazen. Celo, ako se ljubček krivega stori kacega pregreška, kaznuje se zaverženec. Nad kom morajo izliti stariši svojo jezo? Nad ljubčekom je nečejo, zatorej jo nad zaveržencem. Kaj se pravi to? — Ti ljubljenci vzraščajo počasi pravi divjaki; a zaverženci pravi slabovci, prave sirote. Ne vem, iz česa izvira ta odlika; ne vem^ s čem so si zaslužili Ijubljenci in zaverženci vse to. Pravičnega vzroka mi ni moči najti. Stariši, bodite pravični! Bodite v tem svojim otrokom vzor. Kako smete li od druzih tirjati, naj bodo pravični do vas, kako smete iskati, da bodo vaši otroci pravični do vas in do druzih, ako vi sami niste do njih? Lehko bi še mnogo govoril o naopakah, ki se delajo pri vzgoji. Rad bi še naslikal mnogo žalostnih prizorov iz družinskega življenja; ali, bodi si dovolj! Morebiti spregovorim pozneje sera ter tija še kaj o takšnih razmerah. Vendar za danes bodi dosta. (Dalje prili.)