Deset pesmi
Dragica Dani
MOJ DAN
v mojem dnevu troje vekov troje svetov tri kaplje krvi
noben dan ni podoben temu dnevu
181
prek mojega telesa troje izvirov zaznamuje rod
moj rod
kot brstje semen
razredčeno skozme
MOČI     prihajam s temo
Deset pesmi
v dotik
vetra
polagam
bolečino
korenin
v dih
nerojenega odložiš slutnjo zraka okus pomladi
dotikaš se me kot veter dih in sanje
samo jaz najdevam tod svetlobo
ČEŠNJE     češnjev popek
budi pričakovanje
ves mlad je dan
182                                                                                                                         Dragica Dani
GUBA     v gubi S TVOJEGA ČELA     na tvojem čelu zrcalo
kot izpolnitev pride v razcvetelo čašo večer
zrele češnje gnijo
STRDEK     črna usedlina za vonjem prečute noči
zopet sanje v kotičkih zenic vse budne
razprt dan vabi okus po sveži zori
v jutranji kavi prežvečen strdek nekega časa v grlu košček obtičane zgodovine
jutranja rosa srka vase novi dan drobci sanj žde sprijeti za novo luč
vse ostaja
strdek
v jutranji kavi
183                                                                                                                          Deset pesmi
povlečem se v kožne pregibe potujem stotine smeri
srečujem grozde svetov zatikam se med brazgotine
govorica zrele jeseni
SLUTNJA DLANI     V tvoji dlani, v pregibu palca in kazalca, v prehajanju sredinca na prstanec, nad obrisom mezinčka, najdem
razkošen prostor za sanje.
V valovanje srčnih utripov, v pretočna in zloščena žilna vozlišča na pregibih prstov, naplavljam sivi gudron.
Med zgornjo in spodnjo
zamejitev dlani
stisnjena,
med vozlišča žil
zavozlana,
v gudron
potopljena,
mezinčku rečem:
Upam in sanjam.
184                                                                                                                          Dragica Dani
RIŠEM     rišem te
na zelenilo veje
potopim te v roso
zgodnjega jutra izrišem te v obliko puhastega oblačka
ves pohoten razšopiriš sladki žar med sever
jug
vzhod in zahod
tako napojiva nebo in zemljo
DAROVANJE     valovanje
tvojih bokov počasna hoja po konici krika
v mojem naročju polno darov
darovanje nepreklicni začetek odhajanja
grenkobni val bogastva
NEKAJ MIMO     tečeš mi po nogah ko jih nesem v kopalnico
185                                                                                                                          Deset pesmi
izcejaš se
upajoč
da boš ostal
a nekaj je mimo naju v naju razlito
CVETJE     Napolnjena z zvenom tvojih besed,
kot cvetni list
odprta
za srečevanja.
S cvetjem
pognojena
njiva,
oj cvetje za umiranje.