. -»- ¦¦ i ^^ Prišla je pomlad ! f%||i|i'llo< neopažano je ovijal polmrak hribe in LpKpl doline v temno haljo. Sem od juga je pi-«ŠF^3J hala močna sapa, in v obilih solzah se je topil pozni, rjavkasti sneg. Po nebu so se podili oblaki, tam črnosivi, tu pepelnate barve, v divjem diru so se podili naprej. V temrii sobici se je prebudil bolnik, sedemletni ~ Jožko. Začudeno in napol zaspano je pogledal okrog sebe, posegel z omahujočo roko v razmršene lase in se s topim pogledom ustavil na stari, začrneli po-dobi, ki je resno in molče gledala nanj. Počasi je bolnik potegnil roko nazaj in jo leno položil na odejo. Še enkrat se je z zaspanim pogledom ozrl po sobi, nerazumljivo pomajal z glavo in polagoma spuščal trepalnice na velike črne oči. Zahotelo se mu je spanja . . . Vendar ni hotel priti blagodejni spanec. Jožko je potegnil odejo čez ušesa, pa zastonj. Bolj ko je želel in hrepenel po spanju, bolj se mu je umikalo. Zopet je pogledal Jožko po sobi in bilo ga je skoro strah. Vedno gostejši mrak se je spuščal na zemljo, resiiim korakom se je bližala noč in molče je zavila Iiribe in doline v neprodirno temino. Tesno je bilo Jožku pri srcu. Blede ustnice so se mu počasi stisnile in zopet raztegnile, iz očesa pa so mu pritekle debele solze, in pridušeno je zaihtel.. »Mamica!« Vse tiho kakor v grobu. Jožku je bilo čimdalje mučneje pri srcu. »Mamica!« — Počasi, brezšumno so se odprla vrata. Bled, svetlobni trak je zasijal v sobo, in lahnih korakov so pristopili mati k Jožkovi postelji. Ljubeče, skrbno se je nagnilo nagubano lice nad Jožkom, in počasi so položili mati velo roko na Jožkovo glavo. »Kaj pa je, Jožko?« so ga vprašali s skrbnim glasorn. — 75 — »Mama, tako me je strah«, s slabotnim glasom odgovori Jožko. »Počakaj, prinesem luč«. Za trenutek so izgi-nili mati iz sobe in prinesli luč. Bledi svetlobni tra-kovi so pregnali temno noč in razsvetlili izbo. Mati so pristavili k Jožkovi postelji stol in sedli. »Ali te še kaj boli?« so ga vprašali. »Nič več, mamica. Ali sem bil dolgo bolan?« »Jutri bo teden, kar si legel.« »Pa sem bil zelo bolan?« »Zelo, zelo!« so se nasmehnili mati. »Le zahvali se nebeški Materi Mariji, da ti je pri ljubem Bogu izprosila zdravja.« Nekaj časa sta oba molčala. Tiho je bilo v sobi in le enakomerni »tiktak« stenske ure je motil tišino. »Ah, mamica, vi ne veste, kako lepe sanje sem imel!« se spomni Jožek. »Kaj pa se ti je sanjalo?« vprašajo mati. »Veste, zdelo se mi je, da sem na velikem trav-niku. Visoko gori na nebu je sijalo solnce in ogre-valo s toplimi žarki zemljo. Na travniku pa je cve-telo sto in sto cvetic, in ptički so letali po zraku in prepevali pesmice. Ah, kako Iepo je bilo! Mamica, ali bq tudi naš travnik kdaj tako lep?« Živo je uprl Jožko svoje črne oči v mater. Mati_ so se nasmehnili in so dejali: »Le potrpi, Jožko! Že jemlje zima slovo in kmalu bo zopet tu lepa pomlad. In tedaj bo tudi na našem travniku tako lepo, kakor se je tebi sanjalo.« »Potern pa pohitim zopet na prosto, kaj ne, mamica? Trgal bom cvetke in z najlepšimi okrasim Marijino podobo.« »Toda mene moraš tudi bolj ubogati, kakor do-slej«, pripomnijo mati. »GJej. po neposlušnosti si zbolel. Kolikokrat sem te svarila: ne hodi v sneg, — a nisi maral, dokler nisi nevarno obolel.« »Maniica, odpustite! Nikdar več vas ne bom žalil.« S solznimi očrni je pogledal Jožko v mater. »Le rad nbogaj, in imela te bova oba rada: jaz in oče. Pa tudi ljubi Bog v nebesih«, so ga tolažili mati in ga ljubeznivo pogladili po laseh. — 76 — Še nekoliko dni je ostal Jožko v postelji. Zdravje se mu je vidno vračalo. Raztajal pa je med tem časorn tudi jug skoro ves sneg. Le tupatam so se žalostno držali zadnji ledeni ostanki. Zopet je sijalo zlato solnce in pošiljalo blago-dejne žarke na zemljo. 2e so se prikazovale rumen-kaste trobentice in beli zvončki. Bojazljivo je po-molil iz zemlje svojo rdečkasto glavico potnladanski žefran, in v gozdu so se razcvele ljubke mačice. S hitrimi koraki je zbežala mrzla zima, vsa narava je pa vstala k novemu življenju. Prišla jepo-mlad ! In stopili so mati k Jožku in mu veselo dejali: »Glej, Jožko, prišla je ljuba pomlad. Sedaj pa le pojdi na prosto. Naberi pomladanskih cvetic in okrasi z njitni Marijino podobo, pa se zahvali Materi božji za veliko dobroto, da ti je izprosila ljubo zdravje!« Oblekli so Jožka v gorko obleko in po dolgem času je deček zopet dihal čisti, pomladanski zrak. Čilih korakov je korakal čez polje. Nabral je zgod-njih pomladanskih cvetlic in je z njimi okrasil Mari-jino znamenje za vasjo. S prisrčnimi besedami se je božji Materi zahvalil za ljubo zdravje. Poslej je doma in v šoli pol rajši ubogal. Izmodrila ga je bolezen. Ognjeslav.