List 8.
Poljski pridelki nekdaj pa zdaj.
Stari pisatelji, gerški pa latinski, pripovedujejo v svojih bukvah, da tu pa tam po nekdanjem svetu zemlja je bila kaj rodovitna, — da sama po sebi, brez velikega obdelovanja in truda ljudi pa živine, rodila je obilno mnogoterih plodov, in da posebno žito je plenjalo tadaj več kot dan današnji. Slovele zavolj poljske rodovitnosti so nekdaj posebno lepa Italija, v Azii velika dolina, po kteri teče ogromna reka Evfrat, in pa blagovite planjave poleg Nila v Afriki. Ondi so pridelali (pa prideljujejo večidel še dan današnji) obilo žita, posebno pšenice, veliko več, ko je pridelujejo kmetovavci na enakem prostoru v Evropi.
Kako je to?
Nekteri pisatelji o kmetijskih stvareh so si tedaj o no-veji dobi prizadevali, da bi nekoliko razjasnili toti predmet. Oni so primerjali rodovitnost zemlje, kakoršna je bila nekdaj, o dobi starodavnih narodov, z rodovitnostjo po deželah v sedanjih evropejskih deržavah. Najdli so po tem preiskovanji, da mi v primeri komaj šesto ali sedmo zerno na za nje m o v tem, ko v starodavnosti po evfratiških deželah, poleg Nila in drugej so naželi 20 in 200terno zerno. Tedaj je bila zemlja rod o vi t niša ne kdaj kakor je dandanašnji, ali pa so kmetovavci, polje obdelovaje, ravnali drugač.
Menijo dovedeni možje , in gotovo imajo prav, da žito ima to sposobnost, da zamore poganjati v mnogo bilk, če je redko vsejano bilo in tedaj redko na njivah stoji. Po takem izraste iz enega zerna mnogo klasov, in toti rodijo tudi zernja obilo. Ta lastnost žita se je pa zgubila polagoma, odkar so kmetovavci jeli žito sejati gostejše od nekdaj.
Da je res taka , se je nedavno prigodno pozvedilo v dveh različnih deželah, v Anglii namreč in v Virtembergu. Prigodilo se je namreč v poslednji deželi, da so posamezne pšenične zerna v zemlji, toda v rodovitni vertni persti obležale ter kaliti začele. In lejte! pognale so mnogo bilk in na totih nastavile mnogo plodnih klasov, kakor neki časnik pripoveduje, ne manj kot 75 klasov in 1500 zern! — Na Angležkem so to poskusili nalaš, ter so se prepričali, da njiva 10 do 12krat več plodi, ako je dobro pognojena, zernje pa po red orna (v verstalO in bolj narazen vtaknjeno v zemljo (ne vsejano'). Žitne koreninice se po takem lagleje razprostirajo pod zemljo in poženejo torej tudi mnogo bilk, plenjajo tedaj tudi zernja več. Dar je po takem za setev tudi manj zernja potreba, in se ga tedaj veliko prihrani, vidi vsakdo; zatorej menimo, da ta skušnja je sila važna in vredna, da jo umni kmetovavci prevdarijo dobro, in da poskušajo tudi sami.             J. S.