218
Marijan Zlobec
MIHA REMEC, VOTLINA
Nekaj možnosti branja Votline*, kot jih ponuja pisatelj Miha Remec v uvodu v knjigo, kajpada niso nič drugega kot razporeditve, zapovrstnostne možnosti, ki pa se v celotnem kontekstu slej ko prej kažejo kot funkcija kompozicije. Zato berem Votlino »od zadaj naprej«, od + do — in šele nato poglavja »O«. Takšno branje si privoščim kot eksperiment, če ga že avtor ponuja kot izbirno možnost. Tri-
(* Miha Remec, Votlina ali noč med slovenskimi polharji, Založba Obzorja Maribor 1978, opremil Marjan Remec, str. 194)
219
Miha Remec, Votlina
najst poglavij tako razpade v troje vsebinskih in časovnih sklopov te izrazito diahrone pripovedi.
Poglavja + (I, II in III uvajajo povsem znanstvenofantastični scenarij Votline, v zgodbi o robotoidu Aroku, ki v daljni bodočnosti prispe na zvez-dion žensk in »zaman skuša zvedeti, čemu neskončno blodi po prostoru«. Srečanje z žensko-matico (kajti zvez-dion žensk ima hierarhično strukturo-strežnice, uživalke, matice) Anado mu sicer prebudi nedoločene signale človeškega občutja in tudi v osrednji zvezdionki, vendar njuna »mimobežna naravnanost« ne dovoljuje »človeške prepoznave«. Kajpada je tej futuro-loški viziji ustrezen jezik, poln neolo-gizmov, presenetljivih stavčnih gradenj, neosebnega, zmehaniziranega stila, skozi katerega poizkušajo prodreti simboli človeških čustev in komunikacij. Razvojni lok zgodbe mora, v skladu z »naravnanostjo na neiztečno«, z nalogo »približaj se stičišču snovnega z nesnovnim...« ter navodilom »ne prebijaj stičišča, zaupaj bivanjskemu uredju in znajdniku, čeprav je samodejen, naravnan je na vrnitev . ..« tudi potekati, sicer bi »logika znanosti« propadla. Konflikt med tehniko in »človeškim« je sicer nakazan, nima pa »usodnih« posledic, čeprav je pripovedna perspektiva in tok pripovedi kajpada bliže »človeški« kot »tehnični«; njena funkcija ni razkrivanje »tehničnega«, marveč »človeškega«. S tem pa tudi neskončnost ohranja antropocentrično in celo sentimentalno jedro.
V davni preteklosti votlinar Ro napravi splav in čaka dežja, da ga splavi k morju. Ljubezen z Aa v predpra-skupnostni dobi še nima jasnejših, nad-elementarno-nagonskih pojavnih oblik, vendar pa individualna naravnanost, v nasprotju z vedenjem drugih votlinar-jev, osmišlja prve oblike čutno-čustve-nih medčloveških odnosov v še ne civiliziranem svetu. To smiselno izhodišče treh poglavij  Votline z oznako
— kot protipol + , z času ustreznim jezikom (stilom), poudarja ljubezen, tako kot prej v njenih še nerazvitih oblikah. Tu je »še ni«, prej (+ ) je že »ni več«.
In naposled je tu čas »O« (1—7), po številu poglavij v razmerju 7:3:3 s preteklostjo in prihodnostjo. To je (turistična) noč med novoslovenskimi polharji v Kostelu, tako kot je Miha Remec podnaslovil svojo Votlino, noč soočanja intimnih usod polharske družbe v gozdu, njunih mimobežnih in »sadomazohističnih« razmerij (Dana-Rok, Dana-Boris, Tika-Boris, Rok-Ti-ka, Polona-Jure), ki potisnejo tematiko polharske noči z vsem svojim običajnim scenarijem v ozadje, v ospredje pa stopa tema malomeščanske naveličanosti, skonstruiranih odnosov v navzkrižju s »scenarično naravnostjo«, kot bi jo iz opisa pričakovali.
V vseh treh časovnih presekih išče Miha Remec tipično antropološko stanje, neke vrste izsek iz zgodovine človeka in njegovih odnosov do sveta. Ta skupna poanta sicer ni eksplicitna, niti poudarjena, omogoča jo bolj ali manj zgradba celote v prepletu časovnih perspektiv, kajpada brez vzročno-posle-dičnih vezi. Vse tri zgodbe tečejo druga mimo druge in v tem je nemara največja vprašljivost take zasnove Votline. Še najbližja skupnemu miselnemu poudarku bi bila ideja o mimobežnosti razmerij med moškim in žensko, v vseh obdobjih zgodovine človeštva, kljub nenehnemu prizadevanju in boju, da bi to razmerje učvrstili in osmislili.
Marijan Zlobec