\avodi k uarodncinu gospodarstvu. Dcl III. (Dalje.) 15. Ker je pa ta razinera takšna, tedaj ne more biti težave, po tem praviln družbo človeško vravnati. Gotovo se nikoniur nobena krivica ne zgodi, če se družba tako osnuje, da vsakdo naj si izvoli delo in za nje plačilo, ali lenobo in za njo kazen; nasprotno pa, bila bi velika krivica vzeti komu vlastuino, za ktero se je trudil, in dati jo drugemu, ki je lenobo pasel. Ravnati se moramo tukaj po prejsnjih vodilih, nanireč: da je vsa vlastnina porazdeljena, in da je vlastnikova pravica zavarovaua. Ko je vlastnina porazdeljena, vsaki vlastnik inia svoje, kar si je pripravil, kdor pa si nič ue pridela, nima nič : ko je vlastuikova pravica varovana, ta ne more ne krasti ne ropati: zato edini pomoček si svoje potiebščine pridobiti je delati za nje. 16. Iz tega previdinio, da zvesto zvrševanje dobrih postav je na dva načina mnogo koristno in dobrotno: varuje sc lnarljivenm in poštenemu človeku vsak dobičck, ki si ga je /. svojiin deloni in svojo zvedenosljo pridobil, lenuli se pa sili delati s tim, da se niu brani si kaj vzeti, kar si ni pošteno pridelal. Pošteui, brižljivi in delavni Ijudje so zato vedno za postave; le lenubi, potepubi in zločinci so proti njim. Clovek ki pošteno svoj posel opravlja, ki za svoj živež in drnge potrcbe rad dela, nc mrnira proti temu, dajevlast* nina porazdeljena in se po ostrib postavab vsakemn svoja varuje; proti tenm tožijo !e oni, kterim za delo ni mar, a zato želijo, da bi bilo vse blago obče, da bi ga mogli brez truda, z kterini se pripravlja, vživati; zato o nekakšnem kouiunizniu sanjajo in po njein zdibujejo. 17. Pri vscm tern pa se lebko vpraša: kaj je storiti z ubožci in siromaki? Poprej ko na to vprašanje odgovoiimo, naj se nani pove, kako in zakaj je ubožec in siromak? Poglejnio, je li revež in slabcž na telu iu duši, je bolen, slep, brez roke ali nogc, je ]i siročno in zapuščeno dete, ali vdova z niajhnimi otroci? Ali pa je revež ali revka pri tem, da je pri zdravjn, vendar pa zdravih rok rabiti noče ter leno in nemarno živi? Ako so prvi vzroki, tedaj sc potrebnira niora vselaj pomagati, to zahleva človeška čut in dolžnost; pa pomagati se jma potrebnim lc toliko, kolikor jiiu je v resnici potreba: Ce n. p. kdo si polovico za svoj živež sam prislužiti niore, dodajmo mu drugo polovico; pa zato ni nobenega vzroka, da bi takšeu človck, kteremu se lniloščina daja delati nelial iu si toliko kolikor inn le mogoče ne sam prislužil. Ako je kdo zato vbog in revež, ker ninvi dela in posla, naj bi rnu se to priskrbelo ; ko pa pri vsem tem neče delalili, naj se pusti brez milosti in miloščinc nasledkoiu lenobe svoje. Po tem načinu sc človck naj leži brižljiv in delavea stori, ker vidi, da sta uiu le dva pcta, ali delati, alistradati. Naj nas uikakor ne moti ono evangeljsko pravilo, _kar ubogim storite Bogu storitc", ktero pravilo je vsem beračunom popotcn list; poznavati imanio poštene ncsrečncže in za te vse, kar nam mogoče stonti, pa ne Boga z lenuhi družiti. 18. Zlo narobe je imeti kde takšne občinske zavode, kder se kakoršni bodi ljudje bi brez vsega dela živili, s tiru da drngi, ki so delavni za nje davke plačujcjo. Takšne naprave so delavnim na mnogo pohujšanje, ker vidijo, da morajo tudi za leuube delati; pa tudi vbožcem se s tim škodnje: človek je mnogo sreenejši, častljivcjši, poštenejši zdravejši, krepostnejši, kcdar si sam z svojim delom kolikor moro vsakdanji krub pripravljn. Ni lcaj sramotnejšega, kakor videti zdravega iu čvrstega človeka beračiti in ciganiti; pa kdor se je le uekoliko po svetu ogledal, lcliko previdi, kolika muožica Ijudi živi samo z nesramno beračijo; ti gnjusni beračuni pa plodijo in izrejajo brojne otroke svoje za ravno takšno življenje. Ti Ijudje so vsi razuzdani, nezmerni, reveži do gnjusa, grdobni na telu in duši: nepripravljajo nieesar, škodijo marljivim povživaje jiin jibove pridclke; kolikorbolje bi bilo pustiti vsakega takšnega človeka pravični osodi, naj bi delal ali stradal, prisilil bi se tako k marljivosti, p ostal bi pošteu, častljiv in vreden ud družbe človeške. 19. Mnogo Ijudi je vendar tako nevednib, da niti ne znajo delati, niti ne previdijo dobiček, kterega bi jim delo donašalo: zvedenost ia znanje je tedaj pivi navod in naj veči Dagou k marljivosti in delovanju. Iz tega vidimo, da zvedeu človek, ni samo pri vsaki stvari bolj prebrisan in previdea, temoč mnogo bolj niarljiv nego neveden. Jasno pa je dalje, da kar velja za enega človeka, velja za celo družbo, občino, narod, državo. Bolj ko se kdo izobražuje, izučuje in izurja srečnejši more biti, ugodnej.se in prijetuejše si življenje pripraviti: srečnejšo ko tedaj ktero deželo ali narod imeti hočemo, bolj imamo skrbeti da narod v izvedeuosti napreduje. (Dalje prihodnjič.)