Krista Hafner
Palček Peter
i.
Bilo je jesensko jutro, lepo koi samu nebeška glorija. Na travi so se bleščale rosne kapljice, v zraku pa je škrjanček drobil svojo pes-mico.
Palček Peter je korakal po poljski stezi v šolo. Kar zagleda na ozarah murenčka, ki se je sončil pred svojo luknjico in veselo cvrčal. »Kaj delaš?« ga je vprašal Peter.
»Pojem,« je odgovoril murentek in se zasmejal. »Polein bora pa še plesal.«
»Kaj pa, ali v šolo nič ne greš?«
»Ne. Kaj bi v tesni sobi sedel in v bukve zijal, ko pa je zunaj tako lepo. Morec bi bil. kdor bi kaj takega delal.« »O, saj tudi meni danes šola nič ne diši.«
»Kaj pa potcni tiščiš vanjo, če ti ne diši? Rajc se k meni usedi in z mano zapoj. Tako nama bo krajši čas.«
Petru je bilo murenčkovo vabilo všer. Snel je šolsko forbico, jo položil na travo kraj murenčkove iuknjice in se usedel nanjo.
»Zdaj bova pa zagodla in zapela,« je rekcl murenček in napel svoje stmne. Peter ie prikimal in se junaško po-stavil pred murenfka. Nato pa sta za-godla in zapela poskoono i>csmico:
Trilili. tralala, pes.1, repa, kuinara, irilili, tralala, pol sveta za groša dva.
Takrat je prišel po ozarah cigan Malhar. Ustavil se je, poslušal lepo godl>o in ko sta naša pevca prenehala s svojo pesmico, je vprašal:
»Kdo pa zna tako lepo pcti?«
»Jaz,« se je pobahal Peter.
»Potem pa kar z menoji Meni je treba takih pevcev,« je rekel cigan Malhar, zgrabil Petra v pest in ga stlačil v malho.
Murenček je osial sam na ozarah in gledal za ciganom. ki je urno korakal preko polja.
34