BOŠKO CUŠIN RASTLINSTVO BREGINJSKEGA KOTA Boško Cušin Boško Cušin Rastlinstvo Breginjskega kota © 2006, Založba ZRC, ZRC SAZU Recenzenta Jože Bavcon, Andrej Martincic Strokovni pregled Igor Dakskobler Jezikovni pregled Marjeta Humar, Cvetana Tavzes Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Fotogra.je Boško Cušin Kartogra.ja Marjan Jarnjak Izdajatelj Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU Založila Založba ZRC, ZRC SAZU Zanjo Oto Luthar Glavni urednik Vojislav Likar Tisk Littera picta d. o. o., Ljubljana Izid knjige so podprli Agencija za raziskovalno dejavnost RS in Raziskovalni sklad ZRC SAZU. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9616568523 Fotogra.ja na ovitku: Veduta Breginjskega kota. Osrednji vodotok Nadiža, ob njej pas snežnobelega repuhovja (lipenja) in razsežna prodišca, ki jih porašcajo razlicni stadiji grmišc sive vrbe (becje). Z desne (južne) strani gozdnata Mija, s severne deloma še neporašceno pogorje Breginjskega Stola, v ozadju Krn. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 581.9(497.4-15) CUŠIN, Boško Rastlinstvo Breginjskega kota / [[besedilo in] fotogra.je] Boško Cušin ; [kartogra. ja Marjan Jarnjak]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006 ISBN 961-6568-52-3 227879936 Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugace, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta). RASTLINSTVO BREGINJSKEGA KOTA BOŠKO CUŠIN LJUBLJANA 2006 VSEBINA 7 Predgovor 9 UVOD 11 SPLOŠNI DEL 11 Geomorfologija 13 Kamnine 15 Tla 34 Hribi in vodovje 37 Podnebje 40 Vegetacija 50 Vasi in ljudje 51 Breginjski kot v pokrajinski clenitvi Slovenije 53 POSEBNI DEL 53 Metodologija dela 57 Seznam rastlinskih taksonov 147 Horološki spekter 150 Življenjske oblike 153 Fitogeografska opredelitev obmocja 156 Raznolikost . ore 160 Vplivi cloveka 173 Naravovarstvena problematika 177 Natura 2000 v Breginjskem kotu 185 POVZETEK 187 SUMMARY 189 VIRI 197 O avtorju PREDGOVOR Ce se kdo lahko poklicno ukvarja z vedo, s katero so se nekoc ukvarjali le izbranci, in poleg tega lahko to pocne v domacem kraju, ima naravnost idealno izhodišce za raziskovalni projekt.V preteklih desetih letih sem v okviru temeljnih raziskav .ore in vegetacije v Posocju med drugimi raziskoval tudi rastlinski svet Breginjskega kota. O nekaterih ugotovitvah sem že porocal na znanstvenih kongresih ter na to temo napisal vec strokovnih clankov. Zdaj sem rezultate strnil v delo, ki je pred vami. Ker obmocje Kota do sedaj ni bilo monografsko obdelano, sem zbral tudi podatke drugih naravoslovnih ved in jih skupaj s svojimi lastnimi opažanji podal v uvodnih poglavjih. Najvecji del knjige obsega seznam rastlinskih vrst. V zgošcenem slogu sem predstavil 1036 vrst. Ob znanstvenem in slovenskem imenu so zapisane še rastišcne razmere na nahajališcih in osnovni podatki o ekologiji vrste. Kaj vec o posamezni rastlini je mogoce izvedeti iz citiranih virov (literature) ali tudi pri avtorju pricujoce knjige. Rastline so razvršcene po abecednem redu znanstvenih imen, saj se bodo tako lažje znašli ne samo strokovnjaki, ampak tudi laiki. Slovensko imenoslovje rastlin ni povsem usklajeno in enotno, za isto vrsto rastline imajo lahko že v sosednjih vaseh razlicna imena, zgodi pa se, da z istim imenom poimenujejo tudi razlicne vrste. Iz tehnicnih (.nancnih) razlogov ni bilo mogoce vsake rastline predstaviti s fotogra.jo, zato za prepoznavanje vrst priporocam enega od slikovnih rastlinskih kljucev ali ilustriranih . or. Breginjski kot je prepoln zakladov narave. Želim, da bi knjiga pomagala domacinom in vsem, ki se mudijo v Kotu, spoznati delcek tega bogastva, ki najveckrat ostane neopaženo, pa naj bo to ledeniški balvan v peskokopu, zanimiv pešcenjak med prodniki, lepo vidna struktura tal ob gozdni vlaki, bodisi množica cvetlic majskega travnika, nekatere pogoste in za botanike morda zanimivejše kot tiste redke, ki so ponavadi bolje raziskane. Želim tudi, da bi knjiga spodbudila k razmišljanju, da mora clovek kot najviše evolucijsko bitje skrbeti za preživetje drugih, predvsem šibkejših organizmov, kar dosežemo z ohranitvijo njihovih življenjskih okolij. Vsem sodelavcem na ZRC SAZU in direktorju prof. dr. Otu Lutharju se za pomoc in spodbudo pri raziskovalnem delu in nastajanju knjige najlepše zahvaljujem. Avtor Naslov: mag. Boško Cušin Znanstvenoraziskovalni center SAZU Regijska raziskovalna enota Tolmin Brunov drevored 13 5220 Tolmin E-pošta: cusin@zrc-sazu.si UVOD Breginjski kot je bil do prihoda Maksa Wraberja in njegovega sina Toneta Wraberja botanicno zapostavljen. Vzrok temu je morda geografska lega, saj je to obmocje še zdaj nekoliko odmaknjeno od glavnih prometnih poti. Ceprav so v Posocju botanizirali mnogi znameniti naravoslovci (Scopoli, Tommasini, Freyer, Krašan, Beck idr.), v njihovih delih nisem zasledil podatkov o rastlinstvu Breginjskega kota (mogoce je kateri od slavnih mož botaniziral tudi v Kotu, pa so njegovi zapiski še kje v rokopisni obliki). Zanesljivo pa sta bila na Breginjskem Stolu botanik Sendtner (T. Wraber 1975a: 572) in geolog Stur, ki je raziskoval tudi .oro (Stur 1857: 378, T.Wraber 1969: 282), na Miji pa Marchesetti (Lona 1952: 241). Konkretne podatke o rastlinah v Breginjskem kotu sem našel šele pri . oristu Zirnichu (njegove podatke je objavil Mezzena 1986), ki je nekaj rastlin za svoj herbarij nabral tudi pri Robicu (v 40-ih letih prejšnjega stoletja). Floro nadiških prodišc omenja E.Mayer (1960), ki je tu nabral tudi nekaj rastlin za herbarij LJU. Kot sem že omenil, sta vecino objav o .ori Breginjskega kota prispevala M. Wraber (1965) in T. Wraber (1966, 1967, 1969a, 1969b, 1971, 1975b, 1982). Njuni opisi posameznih . oristicnih zanimivosti in novih nahajališc nekaterih vrst so še zdaj aktualni in kažejo na potrebo in smiselnost celovitega prikaza .ore tega obmocja. Posamezna nahajališca nekaterih vrst je objavil Dakskobler (1994, 1995a, 1995b, 1996b, 1997), o redkih in ogroženih vrstah na obmocju Kota pa izvemo iz Rdecega seznama (T. Wraber & P. Skoberne 1989). Obmocje Breginjskega kota sta v svojih raziskavah zajela tudi L. in M. Gortani (1905). Na koncu prvega dela svoje .ore sta priložila zemljevid Furlanije-Julijske krajine v merilu 1:200 000 (Carta botanica della regione Friulana), na katerem je oznaceno raziskovano obmocje. Ceprav vzhodna meja obmocja poteka po grebenu Stolovega pogorja in se spusti v dolino Nadiže pri Robicu, nato pa vzpne na Matajur in se nadaljuje po grebenu Kolovrata, kar pomeni, da je v raziskano obmocje zajet tudi celoten Breginjski kot, nisem v specialnem delu, ki obravnava razširjenost posameznih vrst, našel konkretnega podatka, ki bi se nanašal na obmocje Breginjskega kota. Veckrat se omenja le dolina Nadiže (vendar le nižje ležeci kraji, sedaj v Italiji) in Mija (za katero ni natancnih lokacij). Za vse vrste, navedene za omenjene kraje, pa velja poudariti, da gre za, zdaj znano, splošno razširjene vrste v Breginjskem kotu in širšem prostoru (Slovenija, severna Italija). Precej zapisov o rastlinstvu Kota je v gozdarskih prispevkih. Zlasti obsežen vir podatkov so elaborati Biološkega inštituta ZRC SAZU (M. WRABER 1965, MARINCEK et al. 1980). Clanki drugih avtorjev obravnavajo predvsem gospodarjenje z gozdovi (JURHAR 1951, KLANJŠCEK 1951, PAPEŽ 1987, KOZOROG 1990, MLEKUŽ 1991a, 1991b). Del raziskovanega obmocja sem obdelal tudi sam (CUŠIN 1987), kasneje pa objavil tudi nekaj zanimivih najdb (CUŠIN 2001a, CUŠIN & DAKSKOBLER 2001, DAKSKOBLER & CUŠIN 2002). Ko sem se zaposlil na Regijski raziskovalni enoti Biološkega inštituta ZRC SAZU v Tolminu, sem zacel sistematsko UVOD preucevati .oro in vegetacijo Breginjskega kota in bližnje okolice v okviru projektov Flora in vegetacija Posocja, Atlas .ore Slovenije in Atlas srednjeevropske . ore. Breginjski kot je geografsko homogena enota. Odlocil sem se, da v raziskavo vkljucim obmocje, ki ga na severu omejuje Stolov greben, na zahodu in jugu državna meja z Italijo (ki gre sprva po strugi Nadiže, nato pa po grebenu Ljubije in Mije), na vzhodu pa cesta Mednarodni mejni prehod Robic–Kobarid, ki je obenem krajinska meja Kota. Tako omejeno obmocje nekoliko presega geografsko in krajevno pojmovanje Kota. Vendar so prepadi Mije nad Robicem zanimivi zaradi nekaterih redkih rastlin, vzhodni krak Stolovega pogorja pa je naravni zakljucek tega hribovja. OPOMBA: V nadaljevanju bom, kot v zadnjem stavku, vecinoma uporabljal za oznako Breginjskega kota okrajšavo Kot, ime, ki ga pogosto uporabljamo tudi domacini. Raziskovano obmocje z vrisano mrežo kvadrantov (MTB), po kateri kartiramo . oro SPLOŠNI DEL GEOMORFOLOGIJA Zdaj se je splošno uveljavilo, da imenujemo Breginjski kot obmocje, na katerega stopimo, ko v Starem selu zavijemo z glavne ceste Kobarid–Robic na lokalno cesto za Breginj. Na to nas po 50 metrih opozori tudi tabla »Dobrodošli v Breginjskem kotu«. Lahko napišem, da je Breginjski kot najzahodnejši del naše domovine. Hribovit svet med Starim selom in državno mejo z Italijo omejuje s severni strani Stolovo pogorje, z južne pa Mija in Ljubija. V ožjem pomenu obsega Breginjski kot obmocje od Borjane navzgor do povirja Nadiže. Na Državni topografski karti (1: 25 000) pa je z tem imenom oznacena le najbližja okolica vasi Breginj, kar vsekakor ni pravilno. Ceprav obsega relativno majhno površino, je že Melik (1935, str. 233) v Kotu loceval štiri geomorfološke enote: greben Stola uvršca v sredogorje na pretežno apneniškem ozemlju, Mijo v nizko hribovje na pretežno apneniškem ozemlju, nižje predele Kota v hribovje na .išnem ozemlju, dolinsko dno pa je uvrstil kar v ravnine. Relativna višinska razlika je v Kotu vec kot 1400 m. Za najnižjo tocko Kota lahko vzamemo Robic (216 m n.m.), zanesljivo najvišji pa je vrh Breginjskega Stola (1673 m n.m.). Glede na razclenjenost površja obmocje Kota zdaj uvršcamo v hribovje (Gabrovec & Hrvatin 1998, str. 83). Pestrost tega majhnega koticka naše dežele se kaže npr. tudi v tem, da v Kotu srecamo vse tipe reliefa glede na geomorfološki razvoj (razen seveda abrazijskega, ki je omejen na ozek pas naše morske obale). Za vecji del Kota je znacilen ledeniški (glacialni) relief. Gorski pas Stolovega pogorja in vrh Mije imata kraški relief, nižje ležeci kraji pa recno-denudacijski relief (tako destrukcijski, kakor tudi akumulacijski, Gabrovec & Hrvatin 1998, str. 81). V poseljenem delu Kota prevladuje naklon od 5–15°, kar je v mejah povprecja za Slovenijo (13°, Perko 1998a, str. 86). Izjema so ozke in prepadne grape potokov, ki so svoje struge zajedli globoko v .iš (Bela, Stanovišnik, Gostenk). Slednje je verjetno vzrok, da Gams (1998, str. 25) piše: »Naklon 30 in vec stopinj je obicajen v visokogorju in zahodnem Predalpskem hribovju«. V gorskem pasu se nakloni povecajo do maksimalno 40°. Vecji naklon imajo le prepadna ostenja pod Starijskim vrhom in Komarjem (Mija), ki pa zasedajo manjše površine. Tukaj gre za t. i. litološko pogojeno stopnjasto pobocje (Gams 1998, str. 48). Pod njegovim zgornjim, najbolj strmim delom (pogosto ima ledinsko ime reber), ki je iz kompaktnega apnenca, je pobocje enakomernega naklona (okoli 30°) zgrajeno iz grušca. Pod grušcem je navadno vododržni .iš, ki ponekod moli na površje (npr. na Stolovem pogorju pod Sv. Marjeto ter med Starim selom in Potoki). Grušc je vecinoma porašcen s termo.lno vegetacijo, ponekod pa oblikuje živa melišca. Melišca so pogosta na južnih pobocjih Stolovega pogorja in vzhodnem pobocju Mije nad Robicem. Najvecje melišce v Kotu so Lokarje nad Borjano. So na 1000 m n.m. in merijo okoli 1 km2. Zaradi pogoste slemenitve vzhod–zahod so v Sloveniji nadpovprecno zastopane južne lege (15 % , ob upoštevanju 8-ih ekspozicij, Gams 1998, str. 26). Slednje je v Kotu še bolj poudarjeno, saj ima vec kot 50 % njegovega ozemlja južno ekspozicijo. Južne lege so obenem predeli, ki so najbolj osonceni in prejemajo veliko soncne energije. Zanimiv je podatek, da južna pobocja Stolovega pogorja ter pobocja pod južnim robom Trnovskega gozda in Nanosa sprejmejo najvecjo letno kolicino kvaziglobalnega obsevanja v Sloveniji (vec kot 4800 MJ/m2, Gabrovec & Kastelec 1998, str. 105). Precejšen je tudi delež površja, ki ima severno ekspozicijo. Sem sodijo osojna pobocja Mije in Ljubije. Zahodno lego ima malo površin (strma pobocja nad Nadižo v njenem zgornjem toku in Mija nad Pradolom), vzhodno pa le pobocja pod slemenom Breginj–Logje. Severna pobocja, kot tudi drugod po Sloveniji, vecinoma porašca gozd, južne lege pa so ljudje precej izkrcili za potrebe kmetovanja. Tukaj so seveda zgradili tudi naselja. Na raziskovalnem taboru geografov na Robidišcih (poleti 2001), je bila neporašcenost Breginjskega Stola tema razprave, kateri naravni dejavniki pogojujejo takšno stanje (klimatski ali geomorfološki). Seveda bi gozd tudi tukaj lepo rasel, ce z gozdom porašcenih pobocij clovek v tisocletnem boju za preživetje ne bi spremenil v senožeti in pašnike. Zaradi pomanjkanja krme za živino so ljudje ponekod izkrcili vecje površine tudi na osojah, npr. predel Mije med Podrecnico in Ržišci. Obmocje je zaradi kamninske podlage (.iš) primerno za senožeti, vendar je njihova lega povzrocala težave pri sušenju sena. V gorskih predelih Kota opazimo tudi kraške pojave. Medtem ko so se na hrbtu Breginjskega Stola izoblikovale predvsem mikrooblike, znacilne za visokogorski kras: žlebici, škavnice in škraplje, pod Malim Stolom tudi nekaj kotlicev, so na Miji in Ljubiji številne vrtace in nekaj brezen, ki jih štejemo že med vecje kraške oblike. Ker je na Miji le eno vecje brezno (v Crci), ga domacini enostavno imenujemo Brozn. Kot smo doslej videli, potekajo skozi Kot meje številnih clenitev Slovenije. Tem se je zdaj pridružila še meja med visokogorskim (alpskim) in predalpskim krasom (Mihevc 1998, str. 91). Avtor namrec uvršca Stolovo pogorje v alpski tip krasa, Mijo in Ljubijo pa v predalpski tip krasa. Tako, kot je obmocje Kota bogato v raznolikosti narave, ga tudi ogrožajo razlicne naravne ujme. Te so pogojene predvsem s površjem, kamninsko sestavo in klimo obmocja, pogosto pa jih pospešijo clovekovi posegi (npr. gradnja prometnic skozi erodibilna obmocja, urejanje hudournikov samo na delu struge). Južna pobocja Stola so znana po proženju snežnih plazov. To se dogaja zlasti februarja in marca, ce je dosti snega in pride do odjuge. Za njimi ostanejo lepo vidne crte kopnega sveta, po katerih je drsel snežni plaz. Tako je leta 1952 po grapi potoka Mlaka v Borjani prihrumel plaz in porušil 8 hiš. Problematiko snežnih plazov na Breginjskem Stolu podrobno opisuje Pavšek (2002). Obmocje ogroženosti zaradi zemljskih plazov so predvsem strma, vododržna pobocja, zgrajena iz .iša in moren. Lep primer za zemeljski plaz je usad pri Sv. Križu leta 1975. Takrat se je v povirju Cerkovnika odtrgal del hriba s površino okoli 2 ha. Namocena zmes morenskega materiala in pobocnega grušca je drsela po strugi Cerkovnika do sotocja z Belo in se tam razlila. Nadiža je potem še vse leto tekla umazano bele barve zaradi izpiranja krednih delcev. Po vsej verjetnosti je tudi takrat šlo za murasti tok (kot v katastro. pri Logu pod Mangartom leta 2000). Skupaj s pasom dinarskega in submediteranskega obmocja je Kot uvršcen v obmocje najmocnejšega žleda v Sloveniji. Dva katastrofalna potresa v kratkem razmiku (1976 in 1998) pa kažeta, da širše Kobariško obmocje upraviceno sodi v najbolj ogroženo potresno obmocje v Sloveniji (možnost potresa 9. stopnje po MCS v 500-letnem povratnem obdobju, M. Orožen Adami. 1998, str. 318). Z vidika biodiverzitete imajo naravne ujme v manjšem obsegu pozitiven vpliv. V casu, ko se vsa Slovenija hitro zarašca z gozdom, vodotoke pa clovek spreminja v kanale, k ohranjanju biotske raznovrstnosti lahko prispevajo usadi, požari, vetrolomi in povodnji, ki z oblikovanjem novih rastišc ustvarijo možnost za naselitev in obstoj negozdnih rastlin. Seveda je takšno razmišljanje sprejemljivo le, ce takšni pojavi ne ogrožajo cloveka. KAMNINE Vecino podatkov o kamninski sestavi Breginjskega kota sem povzel po Buserju (1986) in Meliku (1954). Dopolnil sem jih z lastnimi opažanji pri terenskem delu, zlasti ko sem ugotavljal kamninsko podlago rastišc, nekaterih rastlin in . tocenoz. V Breginjskem kotu se srecujejo razlicne tektonske enote, ob katerih se prepletajo kamnine razlicnih starosti. Glavna tektonska linija je prelomnica ob južnem robu Krejskega podolja, ki v precni smeri seka ozemlje Kota in se v tektonskem vozlišcu pod Kobaridom navezuje na veliki Idrijski prelom. Meja med Južnimi Alpami (julijska karbonatna platforma) in Zunanjimi Dinaridi (dinarska karbonatna platforma) poteka po južnem pobocju Stolovega pogorja na okoli 800 m n.m., tako da pravzaprav ves Breginjski kot v ožjem pomenu sodi v Zunanje Dinaride (Buser 1986, Tektonske enote na Osnovni geološki karti Tolmin in Videm). Najstarejše kamnine v Breginjskem kotu so triasne starosti. So predvsem na robnih delih raziskovanega obmocja. To sta masivni in skladoviti dolomit ter skladoviti dachsteinski apnenec s plastmi in vložki dolomita. Prvega (dolomit) dobimo ob vzhodnem vznožju Mije nad Nadižo in na južnih pobocjih Stolovega pogorja zahodno od Breginja (v Plazeh). Na istih lokacijah dobimo tudi drugo triasno kamnino (apnenec), vendar le na vecji nadmorski višini. Dachsteinski apnenec (za katerega so znacilne stromatolitne plasti) je najti še v ozkem pasu na grebenu Stolovega pogorja med Kobaridom in Breginjem in sodi že v Južne Alpe. Tudi jurske kamnine pokrivajo le robna obmocja Breginjskega kota. Plasti mikritnega in oolitnega apneneca z vložki apnencevih brec se raztezajo po grebenu Mije od Robica do Komarja. V zahodni smeri in nekoliko bolj nizko so skladi mikritnega in oolitnega apnenca, ki se od prejšnje enote locijo po vecjem deležu oolitnega apnenca. Še nižje pa so plasti grebenskega apnenca s koralami in hidrozoji. Mikritni in oolitni apnenec dobimo tudi na grebenu Stolovega pogorja med Kobaridom in vrhom Stola (1000–1600 m n.m.). S severne strani se z njim stika rdeckasti gomoljasti mikritni in krinoidni apnenec. Kamnine kredne starosti so v Breginjskem kotu najbolj razširjena geološka podlaga. Prevladujejo na zahodnem in južnem delu obmocja. Najstarejše kredne kamnine so mikritni, plošcasti in grebenski apnenci. Razširjeni so v okolici Robidišc in na Ljubiji. V osrednjem delu Mije dobimo plošcati mikritni in kalkarenitni volcanski apnenec z roženci. Debelozrnata apnenceva breca iz zgornje krede gradi velike površine na severnih pobocjih Mije in Ljubije. Na gricih zahodnega dela Breginjskega kota prevladuje . iš z vložki apnencevih brec. Kredni .iš dobimo tudi na pobocju Mije nad Podbelo ter v manjših zaplatah na južnih pobocjih Stolovega pogorja (pod Homcem, nad Kredom, med Borjano in Stanovišci). Flišna podlaga je v nasprotju s karbonatno vododržna, tako da so v tem obmocju številni izviri in potoki. Ker je obenem mehka kamnina, neodporna proti površinski eroziji, je to obmocje gosto razbrazdano z globoko zajedenimi, ozkimi vodnimi žlebovi, ki dovajajo vodo Nadiži. Fliš moli na površje v številnih prepadnih grapah in ogolelih pobocjih. Zato je razumljivo, da ga domacini imenujejo kras. Prebivalci v Logjeh pa imajo za to mehko kamnino še bolj primerno ime – gnjila skala. Kras je tudi toponim za okoli 1 km2 veliko, prepadno .išno pobocje nad strugo Nadiže med Mostom na Nadiži in Legrado (Državna topografska karta 1 : 25 000). Tudi kenozojske kamnine so v Kotu precej razširjene. Paleocenski .iš z vložki apnencevih brec srecamo ob Nadiži na meji z Italijo. Tukaj prihaja na površje izpod narivnega pokrova zgornjekrednega .iša. Osrednji del obmocja pokrivajo kvartarne kamnine. Starejše recne sedimente, sprijete v konglomerat, opazimo na najvišjih terasah med Potoki in Podbelo. Ledene dobe so v Breginjskem kotu pustile velike sledove. V obdobju najvecje pleistocenske poledenitve je bil pod ledom vecji del Kota. Nad ledenim površjem sta bila le Stolov greben in vrh Mije (Kunaver 1992, str. 116). Soški ledenik je pustil za seboj velikanske kolicine morenskega drobirja. Nesprijete morene so razširjene med Potoki in Breginjem v pasu od 400 do 800 m n. m., posamicno pa jih dobimo na Miji, pod Robidišci in Logmi. Najvišje ležeco moreno sem opazil na sedlu pod Starijskim vrhom (1100 m n.m.). Obdobjem nasipanja (akumulacije) so sledila obdobja odnašanja proda in poglabljanja dolin (v interstadialih). Vrezovanje je bilo tako izdatno, da vsakokratno ponovno nasipanje ni doseglo višine prejšnjega. Ob veckratni menjavi teh procesov se je dolina mocno poglobila, na pobocjih pa je nastalo vec teras (zlasti lepo jih vidimo na pro.lu Mokar–Nova Borjana). Višje v Alpah so ledeniki z drsenjem razširili doline in jim dali znacilno obliko crke U. Ker pa se je v Breginjskem kotu ledenik širil v majhno stransko dolino in se kmalu ustavil (celno moreno je odložil ob trku v precno sleme Prekopa–Logje), je pravzaprav ves morenski material ostal na mestu. Tako je na mestu, kjer bi pricakovali uleknino (ce bi ledenik drsel naprej), zdaj pravzaprav izboklina od prinesenega materiala. Breginjski kot so torej ledene dobe speci.cno preoblikovale in ceprav nima obliko crke U, ga lahko obravnavamo kot ledeniško dolino. Enako menita tudi Gabrovec in Hrvatin (1998, str. 83). Kot poseben pleistocenski sediment moram omeniti jezersko kredo pri Legradi pod Robidišci ter njene izdanke med Podbelo in Borjano. Znacilno je, da vsebuje malo karbonatov (28–73 %) in jo zato lahko uvrstimo v jezerski lapor. Kreda povzroca površinsko zadrževanje vode, tako da v položnih legah prihaja do psevdooglejevanja. Pri sotocju Nadiže in Legrade dosežejo plasti krede 30 m debeline. Obmocje je bilo v casu geološkega kartiranja Tolminske oznaceno kot potencialen vir gospodarsko pomembne surovine za kemicno industrijo, ki je kredo uporabljala kot polnilo (danes so jo zamenjale sinteticne snovi). Ker gre za nestabilen geološki substrat, so na takšnih obmocjih pogosti zemeljski usadi in zdrsi, ki ogrožajo infrastrukturo, predvsem ceste. Iz zadnjega geološkega obdobja (holocena) datirajo obsežne površine aluvialnih nanosov (prod in pesek) ob Nadiži in pobocni grušc, ki pokriva širok pas na južnih pobocjih Breginjskega Stola (600–1100 m n.m.). Slednji je pogosto nasut cez morenski drobir in ponekod doseže dno doline (pri Starem selu in Robicu). Na geoloških kartah je osnovno merilo prikaza starost kamnin (razlicne kamnine enake starosti imajo enotno oznako – barvo). Znotraj geoloških obdobij pa se navajajo posamezni tipi kamnin, kar je za splošno uporabo vcasih neprakticno in prezahtevno. Zato sem na podlagi geološke karte (Buser 1986) in lastnih izsledkov izdelal karto kamnin v Kotu, kjer so iste kamnine enake barve, ceprav so razlicne starosti (pregledna karta na str. 22) TLA V tem poglavju obravnavam glavne talne tipe in njihovo razširjenost v Breginjskem kotu. Glavni vir podatkov mi je bila pedološka karta 1 : 25 000, ki sem jo dobil v Centru za pedologijo in varstvo okolja Biotehniške fakultete v Ljubljani. Podatke iz kartografskih enot (PKE) sem prilagodil slovenski klasi.kaciji tal (Zupan et al. 1998). Teoreticna dejstva, ki jih omenjam pri opisu posameznih talnih tipov, sem povzel po dveh ucbenikih (Ciri. 1984, Škori. 1986). Pri izdelavi pregledne karte talnih tipov v Breginjskem kotu (str 24) mi je bila iztocnica pedološka karta Slovenije (Vrš.aj et al. 1999: 266, Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek), ki sem jo nekoliko razširil in dopolnil s svojimi izsledki. V pomoc so mi bili tudi opisi talnih pro.lov, ki so jih izdelali sodelavci Centra za pedologijo in varstvo okolja Biotehniške fakultete v Ljubljani. Tukaj velja poudariti, da so posamezne kategorije v karti le prevladujuci talni tip v oznacenem obmocju. To je ponekod v legendi tudi nakazano, zlasti tam kjer je delež drugih talnih tipov precejšen (10–25 %). V vecjem delu Slovenije je geolitološka podlaga glavni dejavnik, ki usmerja razvoj tal. Od nje sta odvisna tudi sekundarno oblikovanje površja in vodovje (Stritar 1990). Kot bomo videli v nadaljevanju, oboje velja tudi za Breginjski kot. Na trdih karbonatnih kamninah so se namrec razvili razlicni tipi rendzin, na .išu pa prevladujejo globoka rjava tla (kambicna tla). Sodobna klasi.kacija razvršca tla v dve veliki skupini, avtomorfna in hidromorfna tla. Avtomorfna tla so nastala in se razvijajo le pod vplivom padavinskih voda, ki skoznje odtecejo brez daljšega zadrževanja. V ta oddelek uvršcamo nerazvita tla, humusno­akumulativna tla, kambicna tla in eluvialno-iluvialna tla. Hidromorfna tla imajo obcasno ali stalno vlažnostni su.cit v delu ali vsem talnem pro.lu. Iz tega oddelka prevladujejo v Breginjskem kotu obrecna tla, manjše površine pa prekrivajo oglejena tla. Nerazvita tla Tla iz tega razreda nimajo strnjenega humoznega površinskega horizonta. Zato ga pišemo v oklepaju, (A) horizont. Med zaplatami rastlin (blazinaste trajnice in manjše grmovnice) je vidna maticna kamnina (oznacujemo jo s crko C). Pri nizki temperaturi, pomanjkanju padavin, stalnem vetru in drugih ekoloških ekstremih so nerazvita tla trajni stadij, kot npr. v visokogorjih in navpicnih ostenjih. V takšnih obmocjih prevladuje mehansko preperevanje kamnin, delovanje organizmov kot pedogenetskega dejavnika pa je zelo piclo. Površinska voda lahko stalno odnaša tla in povzroca, da se inicialni stadij trajno vzdržuje (npr. v hudourniških grapah). Proces pedogeneze je moten tudi v obmocju odlaganja materiala, dokler nov material ne preneha pritekati. Ce pa se vodni tok preusmeri, prihaja v naših klimatskih razmerah do precej hitre evolucije tal v bolj razvite stadije. Litosoli (kamnišca) se formirajo na stenah, iz katerih v procesu mehanskega preperevanja nastane kamniti detritus (drobir). Cisti mezozojski apnenci vecinoma ne razpadajo mehansko in tudi kemicno preperevanje je zelo pocasno, slednje delno tudi zaradi majhne aktivne površine in hitrega odtekanja vode. Nekoliko lažje preperevajo brecasti, zelo krasi.cirani apnenci in apnenci iz prelomnic. Tako se na pobocjih oblikujejo melišca. Zaradi velikih prostorov v substratu so humus (od revne vegetacije) in minerali (nastali pri piclem kemicnem preperevanju) zelo izpostavljeni izpiranju, k cemur pripomore tudi gravitacijsko premešcanje substrata. Tako prihaja do fragmentarne akumulacije humusa na vecjih globinah. Klima v višjih legah pripomore k mehanskemu preperevanju maticne kamnine zaradi velikih temperaturnih sprememb. Litosoli in njihova vegetacija prispevajo k umirjanju melišc. V Breginjskem kotu srecamo litosole kot inkluzije na pobocjih Stolovega pogorja (navpicna apnencasta ostenja nad Borjano in Sedlom ter kamnite hudourniške grape med Prekopo in državno mejo z Italijo), Mije (Debelo Celo, Kozja pec, Na Komarju) in Ljubije (Pradol). Znacilen je tudi za melišca na južnih pobocjih Stolovega pogorja (Lokarje, Peski nad Potoki in Starim selom) in vzodnih pobocjih Mije nad Robicem. Takšni habitati prispevajo h krajinski pestrosti obmocja, so zanimivi geomorfološki pojavi in rastišca za nekatere v Sloveniji zelo redke rastline: Kernerjev mlecek, polegla medvejka, kljunastoplodna lanika (T. Wraber & P. Skobrne 1989). Rastline v naskalnih združbah in melišcih globoko koreninijo in imajo znacilen habitus, ki jih šciti pred poškodbami. Dobro prenašajo sušo, mocno segrevanje in pomanjkanje hranil. Med rastlinskimi združbami, ki porašcajo litosole v Breginjskem kotu naj omenim snežnobelo repuhovje v dnu hudourniških grap, združbo maholike popkorese in praproti apnenke na bolj termo.lnih legah ter endemicno naskalno združbo predalpskega prstnika in polegle medvejke. Regosoli (surova tla, sirozem) nastanejo na mehki maticni kamnini, ki lahko mehansko prepereva in daje regolit .ne granulometrijske sestave. Ker ima regolit lastnost zadrževanja vode, je možno inicialno kemicno preperevanje (zlasti karbonatov) in zacetek njihove migracije (premešcanja). Takšne lastnosti imajo magmatske kamnine zrnate strukture, skrilavci, pešcenjaki, lapor, laporni apnenci in .iš. Rastline s koreninskim sistemom pospešujejo mehansko preperevanje, z opadom in odmrlimi deli pa akumulacijo humusa. Nujen predpogoj za nastanek teh tal je erozija in ogolitev pobocij do maticne kamnine. V Breginjskem kotu je karbonatni regosol razširjen na izjemno strmih . išnatih pobocjih, ki so mocno izpostavljena eroziji in usadom, kot so grape potokov Gostenk, Malencek in Stanovišcnik, v soteski Nadiže med Namlenom in Gradecom pod Logmi, pod Oskom v znožju Mije in prepadnem obmocju med Sedlom in Preslavom. Porašca jih precej bolj revna .ora kot litosole, najpogosteje opazimo rastline iz rodov škržolic in lakot. Ciri. (1984) omenja tudi regosole na morenskih nanosih. V Breginjskem kotu so to obmocja peskokopov (nad Potoki in Breginjem) in usadov (pri Sv. Križu in pod Preslavom, oboje pri Sedlu). Koluvialno-deluvialna tla se oblikujejo v znožju pobocij, kjer se akumulirajo talni in skeletni delci, ki jih prinesejo hudourniške in površinske vode. Nanosi so v obliki pahljace, ki ima vrh obrnjen proti pobocju.Vcasih prihaja do razporeditve materiala vzdolž pahljace, tako da je pri vrhu vecji material, proti robu pa vse bolj droben. Ker se transport dogaja na kratkih razdaljah, skelet ni zaobljen. Stalen dotok (prinašanje) materiala vzdržuje talni Odkoderkoli ga pogledamo, Stolovo pogorje vzbuja pozornost. Dalec naokrog ni gorskega grebena, ki se razprostira v ravni crti vec kot 30 km in obenem trdovratno vztraja na enakomerni višini. Na sliki sledijo z leve proti desni trije vrhovi: Veliki Muzec, Mali Muzec in Ribežni. Z juga omejujeta Breginjski kot dva hriba: Mija (v sredini) in Ljubija (desno). Po njunem grebenu poteka državna meja z Italijo. Povsem v ospredju: poskus pogozdovanja plazovitega predela pod Vršanjo glavo. Mlade smreke so se posušile zaradi neupoštevanja njihove ekologije in razmer v okolju. Ozka dolina Nadiže med Mijo in Matajurjem ima obliko crke V, kar je znacilno za doline, nastale s tektonskimi premiki in erozijo. Zlasti je lepo viden za alpske reke nenavadno oster kot, pod katerim Nadiža zavija na jug, kar nakazuje, da je v ne tako davni preteklosti verjetno tekla proti vzhodu (cez Starijsko blato v Soco). Razgled z Breginjskega Stola ni samo lep za oko, temvec nam razkrije marsikatero geomorfološko zanimivost. Vidimo, da je Podbelsko (Bejsko) polje pravzaprav hudourniški vršaj, ki ga je oblikovala Bela na sotocju z Nadižo. Medtem ko so na Stolovem pogorju kraški pojavi redki in manjšega obsega (visokogorski kras), je na Miji in Ljubiji vec jam in brezen, kar je znacilno za dinarsko gorstvo. Najvecje brezno je na Miji v Crci. Domacini ga imenujemo Brozn. Antiklinalno upognjene plasti apnenceve brece tvorijo zanimive geološke formacije v soteski Nadiže pri sotocju z Legrado. Po krajevni legendi so jih ustvarila mitološka bitja, ki jih z malo domišljije še dandanes lahko vidimo v obrecnih spodmolih in jamah. Nadiža je reka ekstremov. Poleti priljubljeno kopališce pod Logmi (Gnjila skala) je pozimi ponavadi okovano v led. V casu hudih nalivov se gladina reke dvigne za vec kot 2 m (neporašcena stena v ozadju), po drugi strani pa dolvodno od Robica pogosto presahne. Osrednji del Nadiške doline med Podbelo in Hurjo je obmocje prodišcnih širjav. Tukaj se oblikujejo razlicne .tocenoze, od tistih na neustaljenem produ do gozdnih sestojev na starejših nasipinah, vmes pa so razlicne faze vrbovij, termo.lnih grmišc, zaplate pionirskih travišc, obrežna vegetacija visokih steblik in drugi habitati manjšega obsega. Apnenec je prevladujoca karbonatna kamnina v Kotu. Gradi višje gorske predele. Je bolj kompakten in trši kot dolomit, zato so se rastline naselile samo v reže med plastmi. Na posnetku so plasti jurskega apnenca pod Malim vrhom pri Božci. Slikovito sotesko Nadiže pod Napoleonovim mostom dodatno bogatijo številne drasle, ki jih je skozi stoletja oblikovala reka. Lepo je razvidna struktura kamnov, ki sestavljajo steno iz apnenceve brece. Dolomita je v Kotu precej manj kot apnenca. Vec ga je v zahodnih predelih Stolovega pogorja in vzhodnih pobocjih Mije. Ker gre za krušljivo in drobljivo kamnino, se ponavadi ob vznožju dolomitnih sten oblikujejo melišca (zahodna stran Prekope). Kamine v Breginjskem kotu Soški ledenik je v precejšnji meri oblikoval površje Kota in v spodnjem pasu Breginjskega Stola odložil veliko materiala. Znacilno strukturo ledeniške morene vidimo marsikje ob cesti Potoki–Breginj, npr. v peskokopu nad avtobusno postajo Sedlo (na sliki), na razgledni tocki pri Stanovišcah pa lahko obcudujemo nekaj vecjih ledeniških balvanov. Jezersko kredo (krajevno: jul) pogosto srecamo v dolinskem delu Kota. Za razliko od soške krede, ki je rumenkastobele barve in karbonatna, je nadiška kreda zaradi majhne vsebnosti kalcita in vec .išnega sedimenta sive barve. Zato jo uvršcamo v jezerski lapor (nekarbonatni substrat). Posneto pri Mostu na Nadiži. Geološka podlaga pomembno vpliva k oblikovanju rastišc, kar se kaže tudi v rastlinskih in vegetacijskih posebnostih dolocenega kraja. Jezerska kreda prispeva k nastanku mezo. lnih habitatov. Tako razlagamo pojav navadne mocvirnice (Epipactis palustris) na prodnih nasipinah pod Kozjo pecjo. Tla v Breginjskem kotu Fliš je mehka sedimentna kamnina, ki je prispevala k razgibanemu površju zahodnih predelov Kota. Medtem ko so .išna slemena in grici (vzpetine) zaobljeni in spremenjeni v kmetijske površine, na obmocju vodotokov prevladujejo prepadne grape in ozke soteske (Gradec pod Logmi). Suha travišca so .oristicno najbolj pisani habitati v Kotu. Zaradi strnjene travnate ruše in razmeroma revnega substrata (plitva rendzina na pobocnem grušcu) je proces zarašcanja pocasen (posneto nad Stanovišci na 800 m n. m.). V Kotu prevladujejo plitva tla, rendzine. Glede geološke podlage, na kateri se razvijajo, locimo vec tipov. Na posnetku je rendzina na Prapenku pri Borjani. Ker je na ledeniški moreni tanjša plast pobocnega grušca, jo težje tipiziramo, moramo pa se zavedati, da je tukaj rastišce bolj suho kot tam, kjer je samo morenski material. Ohranjeni gozdovi v submontanskem pasu, zlasti ce uspevajo na mehki kamnini, so redkost ne samo v Sloveniji (mehka kamnina pogojuje nastanek površja, primernega za kmetovanje, zato je gozd vecinoma izkrcen v senožeti). Na posnetku je .tocenoza zmerno kislega bukovja (Castaneo-Fagetum) ob vznožju Mije pod Gabri. Na mehkih kamninah, ki hitreje preperevajo, so se razvila globoka rjava tla. Medtem ko so na pobocjih zelo rodovitna (evtricna), so na slemenih in ulekninah precej izprana in zmerno zakisana, torej manj primerna za obdelavo (districna tla). Na posnetku so evtricna rjava tla na pobocju Preslava pri Breginju. Pregledna karta realne vegetacije v Breginjskem kotu Gorski bukov gozd (Lamio orvalae-Fagetum) porašca velike površine Mije in Ljubije. Plevladuje panjevski gozd, precej pa je tudi »štorov«, ki so nastali zaradi secnje«na glavo«. Posneto na vrtacastem hrbtu Mije nad Ržišci (800 m n. m.). Furlanska grebenuša (Polygala nicaeensis ssp. forojulensis) je razširjena v alpskem svetu zahodne Slovenije in na Sabotinu. V Kotu je junija ne moremo zgrešiti na melišcih nad Breginjem. Veliki cvetovi in gosta socvetja pa nam bodo razblinili dvom, da gre mogoce za navadno grebenušo (P. vulgaris). Volnati repinec (Arctium tomentosum) je v Kotu zelo redek. Na deloma zasencenih bregovih Nadiže pod Gabri in pri Pocivalniku sem opazil le nekaj primerkov. Mar ni dekorativen, ceprav se bo naše obleke prav tako rad oprijel kot navadni repinec (A. lappa)? tip vedno v stadiju pro.la (A)–C in onemogoca evolucijo v bolj razvite talne tipe. Ce v nanosu prevladuje grušc, ki se še aktivno premika, so takšna tla zelo podobna litosolu. Ravno površje (zaravnica) je tukaj dejavnik akumulacije. Koluvialno-deluvialna tla so ponavadi globoka, z majhnim deležem humusa. Lahko imajo plasti, ki pa niso poudarjene zaradi neizrazitega razporejanja teksturnih delcev. V globljih plasteh lahko dobimo zasute (pogrebene) talne horizonte. Koluvialno deluvialna tla srecamo v Breginjskem kotu na vršajih, ki so se oblikovali na prehodu Stolovega grebena v bolj položen svet gricevja ter ponekod v žlebovih na vzhodnih pobocjih Mije. Manjša vršaja sta tudi ob vznožju Mije. V tistem pod Oskom prevladujejo .išne sestavine, pod Dolgim celom pa pobocni grušc. Na obeh površinah so se razvili pionirski sestoji plemenitih listavcev. Humusno-akumulativna tla Za ta razred je znacilen nepretrgan in morfološko dobro viden humusni, t.i. A horizont. V dolocenih razmerah so tla iz tega razreda dlje casa trajajoci stadij v evolucijskem razvoju tal (v obmocjih aridne klime, kjer so sicer ugodne razmere za humi. kacijo, manj ugodne pa za mineralizacijo humusa in procese transformacije in migracije; v visokogorju, kjer nizke temperature skrajšajo obdobje aktivne mikrobiološke dejavnosti, mocni in stalni vetrovi pa izsušujejo tla; na strmih pobocjih, kjer voda odtece po površini, tako da poleg slabe oskrbe tal z vodo tudi neprenehoma spira površinske dele tal; na substratih, ki zelo težko preperevajo (npr. mezozojski apnenci) in je proces oblikovanja mineralnega dela tal zelo pocasen; na obmocjih, kjer kombinacija pravkar navedenih dejavnikov povzroca pojav pedogenetske suše). Vsi našteti dejavniki, razen seveda prvega, sodelujejo pri oblikovanju tal tudi v Breginjskem kotu. Iz razreda humusno-akumulativnih tal so v Breginjskem kotu razširjeni razlicni podtipi in varietete rendzin. Ker jim lastnosti in nadaljnji razvoj doloca maticna kamnina, je ta vzeta kot merilo clenitve. Rendzina je dobila ime po šumenju (rzedic = šum), ki nastane pri oranju teh plitvih in vcasih kamnitih tal. Oblikuje se na substratih, iz katerih z mehanskim preperevanjem nastane karbonatni regolit. Na substratih, ki so že po naravi rahle konzistence (morenski zasipi, prod), pa se proces pedogeneze lahko zacne takoj. Poleg mehanskega preperevanja maticne kamnine je glavni pedogenetski proces akumulacija zrelega humusa ter oblikovanje organomineralnega kompleksa. Rendzine, ki so oblikovane na regolitu, so precej globoke (vec kot 50 cm, pro.l A–AC–C–R), medtem ko so se na trdih kamninah razvile plitve rendzine z liticnim kontaktom (pro.l A–R). Rendzine so prevladujoci talni tip v Breginjskem kotu. Glede na podtipe je njihova razširjenost naslednja: Rendzina na apnencu in dolomitu pokriva gorske grebene Breginjskega Stola, Mije in Ljubije. Sprsteninasta in prhlinasta oblika sta zastopani enakomerno, kar je verjetno pogojeno z mikroreliefnimi razlikami. Drugi podtip rendzine na trdih kamninah je rendzina na apnencu, ki je razširjena na severnih pobocjih Mije in Ljubije, kjer kot maticna podlaga prevladuje apnenceva breca. Zaradi bolj ugodnih temperaturnih razmer in oblik površja tukaj prevladuje sprsteninasta rendzina. Za rendzine na trdih karbonatnih kamninah je znacilna zelo pocasna pedogeneza. Mezozojski apnenci namrec mehansko skoraj ne preperevajo, kemicno pa zelo pocasi. Ker vsebujejo nad 98 % CaCO3 ostane po nekaj deset tisoc letih raztapljanja le kakšen centimeter netopnega ostanka (glineni minerali, oksidi, hidroksidi). Pri razkrajanju organske snovi prevladujejo hidroliticni procesi nad oksidacijskimi, tako da prihaja do kopicenja humusa. Rezultat je, da se na karbonatni maticni podlagi oblikujejo nekarbonatna tla z veliko kolicino humusa (tudi do 50 %). Zaradi speci.cne pedogeneze imajo nekateri avtorji (Ciri. 1984, Škori. 1986) tak podtip rendzine za samostojni talni tip (crnica). Z ekološkega vidika so pomembne razpoke v maticni kamnini (kraški pojav), ki omogocajo globoko koreninjenje dreves in tudi dostop do hranil, ki so v njih. Rendzine na trdih karbonatnih kamninah niso prevec obcutljive na vodno erozijo, lahko pa pride do eolske erozije, ce je unicena vegetacija. Najbolj znacilna vegetacija na tem podtipu rendzine so termo.lni bukovi gozdovi na Miji in pod Starijskim vrhom. Na Stolovem pogorju takšna tla porašcajo travišca vednozelenega šaša in izrodne zlatice ter travišca gole bilnice. Rendzina na pobocnem grušcu pokriva gorski pas Stolovega pogorja od Starega sela do Breginja (600–1000 m n.m.). Manjše površine so tudi nad Nadižo pod Borjano in dolvodno od Robica. Tudi pri tem podtipu rendzine srecamo obe obliki, sprsteninasto in prhninasto. Presenetljivo je, da na prisojah prevladuje prhninasta oblika (80 %). K visokem deležu prhninaste oblike rendzine poleg hladnega podnebja v višjih legah verjetno pripomore tudi pedogenetska suša. Kljub veliki namocenosti obmocja prihaja zaradi prepustne podlage in precejšnjega strmca do hitrega odtekanja vode. Izhlapevanje pospešujeta mocno osoncenje in stalni vetrovi v omenjenem višinskem pasu. Našteto ima za posledico upocasnjeno preperevanje organskih snovi. Za pro.l, opisan na pobocju Breginjskega Stola (1000 m n.m.), je znacilen 4 cm globok Of horizont (pH 5,3), mrvicasta struktura Ah horizonta (12 cm) in prehodni A–C horizont (pH 6,8). Od vegetacijskih enot prevladuje travišce pokoncne stoklase in julijskega ušivca, nad Starim selom pa gozd bukve in crnega gabra. Rendzino na moreni in ledenodobnih nasutjih rek srecamo v obmocju ledeniških moren, recnih vršajev (Podbelsko polje) ter na zasipih jezerske krede pod Robidišci. Vecinoma je sprsteninaste oblike, razen tiste na jezerski kredi, kjer ima prhninasta oblika polovicni delež. Pro.la pri Breginju in Borjani oznacuje drobna grudicasta struktura A horizonta, ki je po teksturi meljasta ilovica, in velika kolicina kalcija (80 %). Skupaj s prehodnim A–C horizontom doseže 40 cm globine, tako da je rendzina na moreni precej evtrofno rastišce, primerno za obdelovanje. Tudi to je eden od razlogov, da je obmocje moren najbolj poseljen del Kota. Na zaravnicah v okolici vasi so prebivalci uredili njive, na pobocjih pa košenice. Kambicna tla Kambicna tla nastanejo iz humusno-akumulativnih tal, tako da se pod A horizontom razvije kambicni B horizont, spodaj pa je kamnina lahko zdrobljena (C) ali kompaktna (R). Kambicni B horizont je diagnosticen za ta razred. Zacenja se oblikovati v doloceni globini pro.la, ki je zunaj cone akumulacije humusa, v njej pa so ustvarjene ugodne hidrotermicne razmere za transformacijo mineralnega dela tal. To so procesi preperevanja primarnih mineralov in sinteze gline (argilogeneza). Pri tem se sprošcajo železovi oksidi, ki se adsorbirajo na površini novonastalih mineralov in dajejo rjavo barvo temu pro. lu (zato jih imenujemo tudi rjava tla). Nastali horizont oznacujemo z Bv (v = Verwitterung = preperevanje). Talne tipe locimo na podlagi prisotnosti bazicnih ionov, ki vplivajo na pH, akumulacijo humusa in splošno rodovitnost tal (evtricna in districna tla). Kambicna tla so znacilna za semihumidna obmocja z razlicnimi temperaturnimi režimi. V obmocjih humidne klime kažejo tendenco razvoja v eluvialno-iluvalna tla (zaradi mocnejšega izpiranja). Znotraj tega razreda posebej locimo tla, ki se oblikujejo na cistih mezozojskih apnencih (rjava pokarbonatna tla). Pri njih nastaja B horizont z akumulacijo netopnega ostanka. Imenujemo ga Brz horizont (rz = residium = ostanek). Ce pri oznacevanju talnih pro.lov ne uporabimo oznak Bv ali Brz, pišemo kambicni (B) horizont v oklepaju, da bi poudarili razliko med njim in B horizontom pri eluvialno-iluvialnih tleh, ki je nastal s premešcanjem snovi. Evtricna rjava tla (evtricni kambisol). Ime nakazuje, da ta tla zagotavljajo dobro preskrbo rastlin s hranili (rodovitna tla). Optimalni substrati so ilovnati, dobro drenirani jezerski in recni sedimenti ter aluvialno-koluvialni nanosi. To je obenem obmocje najboljših kmetijskih zemljišc. Navadno se razvijejo na blagih gricevnatih obmocjih in terasah do 600 m n.m. Evtricna rjava tla imajo ugodne .zikalne (dreniranost, poljsko vodno kapaciteto, aeriranost) in kemijske lastnosti (pH > 5,5, nasicenost z bazami 70–80 %, 4–7 % humusa v gozdnih tleh, C/N razmerje 10–14). Horizont A je ponavadi molicen, mrvicaste strukture in globok 20–30 cm. Postopoma prehaja v Bv horizont, ki ima oreškasto strukturo in doseže tudi 1 m globine. Evtricna rjava tla gradijo vecjo strnjeno površino v vzhodnem delu Breginjskega kota. Pri Starem selu so se razvila na pobocnem grušcu v znožju Stolovega pogorja, pri Kredu pa na pleistocenskem produ in pešcenih nasutinah Nadiže. Plitvo obliko evtricnih rjavih tal srecamo z manjšim deležem (25 %) tudi na obmocju moren med Potoki in Breginjem ter kot inkluzije med rendzino na Bejskem polju. Districna rjava tla (districni kambisol, kisla rjava tla). Ime poudarja, da gre za slabo rodovitna tla, v katerih imajo rastline neugodne razmere za prehranjevanje. Oblikujejo se predvsem na kvarcno-silikatnih substratih (pešcenjaki, glinavci, skrilavci) in nekarbonatnih klasticnih sedimentih. Ceprav že substrati vsebujejo malo baz, tako da se lako formirajo tudi v bolj suhih obmocjih, so districna rjava tla znacilna predvsem za obmocja humidne klime, kjer se bazicni kationi hitreje izpirajo. Ker v substratu primanjkuje ustreznih mineralov, je zmanjšana argilosinteza in z njo povezano kopicenje gline v Bv horizontu. Districna rjava tla so lahko liticna (A–B–R) ali regoliticna (A–B– C–R), kot na primer v Breginjskem kotu, saj je na kamnini ponavadi plast mineralne preperine. Humusni horizont je globok okoli 20 cm, kambicni pa 20–60 cm (celotni pro.l do 100 cm). V obeh horizontih je struktura precej slabo izrazita. Tekstura niha v obmocju pešceno-ilovnate, horizonti pa se po teksturi skorajda ne locijo. V Bv je 2–5 % humusa, 0,2–1 % dušika, C/N razmerje je 15 in vec, pH 4,5–5,5, nasicenost z bazami 30–50-odstotna (pro.l na Oblacu pri Logjeh). Districna rjava tla se pojavljajo v Breginjskem kotu povsod, kjer je geološka podlaga .iš. Prevladujejo na položnem hrbtu Strmca–Obla Gorica–Logje, medtem ko se na bolj strmih pobocjih njihov delež zmanjša. Na takih krajih je namrec tudi okoli 25 % evtricnih rjavih tal. Rjava pokarbonatna tla (kalkokambisol). Razširjenost tega talnega tipa je vezana izkljucno na trde karbonatne kamnine. Razvita so v sredogorju in sicer na bolj položnih pobocjih ter na kraških zaravnicah (v razpokah in vrtacah). Netopni ostanek maticne kamnine (okoli 1 %), ki vsebuje do 90 % gline, doloca lastnosti tega talnega tipa. Glina se tukaj nabira kot ostanek izpiranja raztopljenega apnenca in oblikuje Brz horizont. Rjava pokarbonatna tla se oblikujejo zelo pocasi. Tista, ki so globoka 30 cm, izvirajo že iz terciarja (reliktna tla). V tem dolgem obdobju so poleg rezidualnega ostanka na oblikovanje mineralnega dela tal vplivali tudi drugi dejavniki (npr. eolski nanosi v pleistocenu). Globina ponavadi ne presega 60 cm, znacilno pa je, da se spreminja na kratkih razdaljah zaradi kraških pojavov v maticni kamnini. V teh nekarbonatnih tleh se karbonati pojavijo lahko le v obliki tanke opne na stiku z maticno kamnino. Tipicna rjava pokarbonatna tla so v Breginjskem kotu razvita na grebenu Stolovega pogorja med Starijskim vrhom in planino Božco, na okoli 1200 m n.m. Pro.l pri Belem kamnu nam razkrije tipicne lastnosti teh tal. Humusni A horizont je globok 18 cm, grudicaste strukture in malo kisel (pH = 5,8). Brz horizont ima poliedricno strukturo, nekoliko višji pH (6,3) in stopnjo nasicenosti z bazami 76 %. Rjava pokarbonatna tla srecamo tudi v gorskem pasu Mije in Ljubije, sicer le kot inkluzije. Tam namrec prevladuje rendzina na apnencu in dolomitu. To je tudi razumljivo, saj so se na delno zakraselem obmocju rjava pokarbonatna tla razvila le v žepih med skalami in v maloštevilnih vrtacah. Glede vegetacije na tem talnem tipu naj omenim, da na Stolovem grebenu prevladujejo gorska travišca (pašniki), na Miji in Ljubiji pa bukovi gozdovi. Eluvialno-iluvialna tla Talni tipi tega razreda predstavljajo najvišjo evolucijsko stopnjo v razvoju avtomorfnih tal. Poleg procesov transformacije je za njih znacilno intenzivno premešcanje mineralov glin in humusa v spodnje dele pro.la. Pravimo, da pri dobri drenaži tal in povecani kolicini padavin prihaja do izpiranja (eluviacije) snovi iz zgornjih delov pro.la in njihovega odlaganja (iluviacije) v spodnje horizonte. Iz tega razreda srecamo v Breginjskem kotu le izprana tla. Izprana tla (luvisol) se formirajo na ilovnatih substratih ali na rahlih kamninah, ki lahko oblikujejo globji pro.l. Najbolj pogosto so to puhlica, stari aluvialni in jezerski sedimenti, morene in laporji. Eluvialno-iluvialna migracija gline se dogaja pri zmerni kislosti (pH 5–6). Zacetek formiranja tipicnih luvisolov sega v obdobje pleistocena, saj je oblikovanje tipicnega pro.la dolgotrajen proces. Prav zaradi slednjega le redko srecamo luvisole z normalno pedogenezo. Nad reliktnim B horizontom pogosto sledijo eolski nanosi, ki lahko dosežejo 1 m debeline. Zato so takšna tla ponavadi plastovita. Nadaljnji razvoj luvisola gre lahko v dve smeri. V teksturno lažjih substratih prihaja v hladnih obmocjih na površini do izpiranja in zakisevanja, s cim se ustvarjajo razmere za nastajanje podzola. V glinastih luvisolih se lahko zaradi kopicenje gline scasoma zmanjša prepustnost za vodo in površinske vode zastajajo, kar vodi k oglejevanju. Tipicni luvisoli se v Breginjskem kotu pojavljajo na pobocjih Mije in Ljubije kot inkluzije med rendzino. Vezani so na lapornato maticno podlago, ki ponekod prekriva apnenceve brece, sicer prevladujoco kamnino tega obmocja. Pro.l, opisan na Miji, ima za luvisole znacilen horizont E, globok 32 cm, s primerno nizkim pH (4,0) in majhno nasicenostjo z bazami (18 %). Manj je znacilno, da se tekstura skozi pro. l ne spreminja (povsod je ilovica). Tudi kislost se v horizontu B le malo zniža (pH = 4,3), primerno pa se poveca delež nasicenosti z bazami (42 %). Izprana tla so se razvila ponekod tudi v obmocju districnih rjavih tal (Strmca za Breginjem). Obrecna tla (. uvisol) Obrecna tla so mlada, vecinoma slabo razvita tla na recentnih recnih nanosih. Tlotvorni procesi so neizraziti, saj sedimentacija prevladuje nad pedogenezo. Dobimo jih ob naših rekah in na poljih, ki so obcasno poplavljena. Razvoj in lastnosti . uvisolov dolocata hidrološki režim reke in sestava nanosov. Velika je razlika med .uvisoli ob nižinskih rekah in .uvisoli ob zgornjem toku rek. Tako ni mogoce dolociti njihovih splošnih .zikalnih in kemijskih lastnosti. V takih tleh niso razviti horizonti, ki nastanejo s pedogenezo, temvec opazimo le plasti, ki jih oznacujemo z rimskimi številkami. Za razliko od koluvialnih tal so pri . uvisolih talni delci (skelet) obrušeni, tako da imajo oblo površino (prodniki). Za .uvisole je znacilno tudi razporejanje sedimentov po teži, in sicer vzdolž vodotoka (od izvira proti ustju), kakor tudi precno na smer vodotoka pri izlitjih. Lahko pride tudi do vertikalnega razporejanja delcev, ce se izlita voda hitro umiri. V . uvisolih ponavadi ne prihaja do redukcije, ker je podtalnica globje. Ponekod na sestavo nanosov vplivajo pritoki, ki prinašajo razlicne kamnine in talne delce. V Breginjskem kotu obsegajo obrecna tla velike površine ob Nadiži med Podbelo in Borjano. Prevladujejo prodišca (nerazvita obrecna tla), na katerih uspevajo inicialne zelišcne (sestoji pasje crnobine s snežnobelim repuhom) in grmišcne združbe (sivo vrbovje, sivo jelševje). Ta rastišca so pod stalnim vplivom spreminjanja struge reke. Nekoliko odmaknjene od neposrednega vpliva vodotoka so aluvialne recne terase, na katerih so se razvila plitva obrecna tla s strnjenim A horizontom. Tam prevladujejo pionirski gozdovi belega gabra in cemaževi logi. Na recnem nanosu pod Kredom pa se je razvil evtricni podtip obrecnih tal, ki je na majhni površini v najnižjem delu tudi oglejen. To je obmocje košenic, kjer prevladujejo vlažna travišca. Oglejena tla Za gleje je znacilno stalno, cezmerno vlaženje pro.la s podtalnico, predvsem v spodnjih delih. Raven podtalnice zelo malo niha, substrat je lahko karbonaten ali ne. Najbolj znacilna procesa sta oglejevanje in anaerobni razkroj organske snovi. V spodnjem koncu G horizonta je anaerobija trajna in železo zmeraj v reducirani obliki (Gr podhorizont). Redukcija v glejnem horizontu je mikrobiološki proces, ki se dogaja v anaerobnih bakterijah. V zgornjem delu G horizonta raven podtalnice niha. Tukaj prihaja do sekundarne oksidacije železa, kar je vidno v rjastih lisah in konkrecijah (marmoracija). Oblikuje se t. i. Go podhorizont (oksidacijski), ki v dolocenih razmerah lahko tudi manjka (konstantno visoka podtalnica). Na površini glejev je 15–25 cm debela plast mokre sprstenine, ki oblikuje humusni Ah horizont. Pro.l glejnih tal je torej Ah–Go–Gr. Vecje površine tipicnih glejev srecamo na obrobju Breginjskega kota, v obmocju Starijskega in Kobariškega blata. HRIBI IN VODOVJE V prejšnjih poglavjih sem že omenil nekatere znacilnosti kotarskih hribov in vodotokov, zlasti pa sem podrobno razpravljal o njihovi kamninski sestavi in tleh. V nadaljevanju bom spregovoril nekaj besed še o njihovi geomorfologiji. Najbolj markantna gora se dviga na severni strani Kota. Turisticni in planinski vodniki zanj navajajo ime Kobariški Stol. Enako je oznacen njegov najvišji vrh na zemljevidih PZS in turisticnem zemljevidu obcine Tolmin. Starejša literatura (Rutar 1882, Melik 1954) uporablja za celoten gorski greben ime Stolovo pogorje, za najvišji vrh pa samo Stol. Tako je imenovan tudi v Atlasu Slovenije (1996). Na neprimernost imena Kobariški Stol je opozoril Melik (1954), ki piše: »Glede imena je treba pripomniti, da se gora Stol vzdiguje neposredno nad Breginjem, mnogo bolj umestno in pravilno je tedaj, da ga imenujemo po njem Breginjski Stol in ne po Kobaridu«. V strokovni literaturi vecinoma srecamo ime Breginjski Stol (npr. Lovren.ak 1978, M. Wraber 1965, T. Wraber 1990). Stolovo pogorje v živi govorici nima skupnega imena, domacini ga imenujemo »Stu« (beneška izgovorjava besede Stol), ali pa kar »Vrh«. Podobno je oznacen tudi na Jože.nskem vojaškem zemljevidu iz 18. st. (»Stu« oziroma »Goli Verh«). Prav je, da osnovnem imenu gore na jugozahodnem robu Julijskih Alp dodamo ustrezen pridevnik. Tako se izognemo možnosti zamenjave s Stolom v Karavankah. V nadaljevanju bom osrednji del pogorja z najvišjim vrhom imenoval Breginjski Stol, ko bom imel v mislih celoten gorski masiv (greben), pa Stolovo pogorje. Stolovo pogorje se zacne ob soteski Soce pri Kobaridu. Od tod se precej hitro vzpne in doseže v Starijskem vrhu 1147 m, v Vršanji glavi 1368 m in na najvišjem vrhu Stol 1673 m. Proti zahodu se vrstijo vrhovi z višinami nekaj nad 1600 m, toda Stola ne doseže nobeden od njih (Mali Muzec 1612 m, Veliki Muzec 1630 m, Breški Jalovec 1615 m). Na tem odseku je Stolov greben zelo ozek in ponekod ne presega 1 m širine. Pogorje se nadaljuje v Italijo, kjer se zakljuci z goro Campon (M. Chiampon) nad Huminom (Gemona). Stolov greben vzbuja pozornost zaradi dveh lastnosti. Verjetno dalec naokoli ni hriba, ki bi na tako veliko daljavo (okoli 30 km) kazal tako enakomerno višino. Razen zareze Tera se tudi najglobje škrbine ne spustijo pod 1450 m. Druga posebnost je, da se greben vlece proti zahodu v presenetljivo premi smeri. Kot mogocna stena se Stolovo pogorje dviga nad Beneškoslovensko hribovje, lepo vidna zlasti z juga, iz Furlanske nižine (Rutar 1882, Melik 1954). Južna pobocja Stolovega pogorja so precej nerazgibana, prepredena le s številnimi hudourniškimi grapami. Slednje še posebej velja za pobocja Muzcev. Na teh pobocjih prevladujejo travišca, ki preprecujejo intenzivnejše izpiranje prsti, gozda pa je bolj malo. V nekoliko bolj položnih legah sta nekoc bili dve planini, Na Klinu in Pod Ohojami. Vzhodni del Stolovega grebena je razširjen v položen hrbet in zato bolj primeren za pašnike. Tukaj so uredili številne planine (Božca, Krejska planina, Hlevišce, Hum, Starijska planina). Najvecja med njimi in še delujoca je planina Božca. Med 1300 in 1500 m je vec kot 2 km2 pašnih površin. Južni del Kota omejuje hrib Mija z istoimenim najvišjim vrhom (1237 m n.m.). Po nekaterih virih (Melik 1954, karta 1:100 000 in med domacini) se najvišji vrh imenuje Razor. Mija ima obliko tristrane piramide. Vecji del severnih pobocij, ki se spušcajo v osrednji del Kota, porašca gorski bukov gozd. Na inkluzijah .iša in laporja nad Podbelo so nekoc bile senožeti. Po opustitvi košnje so se v nekaj desetletjih zarasle v pionirske gozdove. Na nekoliko izravnanem delu na 700 m n.m. je bilo obmocje Borjanske »plane« (planine). Tam so še zdaj ruševine nekoc markantnega hleva. Vzhodna pobocja Mije so zelo strma. V zgornjem delu so prepadne stene, ki nižje prehajajo v melišca. Slednja so vecinoma porašcena s termo.lnimi grmišci. Ob vecjih nalivih grušc vcasih zdrsne celo do struge Nadiže. Še bolj strma so jugozahodna pobocja Mije, ki v spodnjem delu oblikujejo vzhodno stran suhe soteske Pradol. Zahodno od Mije je Ljubija. Vecji del hriba in najvišji vrh Vogel (1124 m) so v Italiji. V Sloveniji so le njena severna pobocja. Porašca jih gorski bukov gozd. Nekaj zaravnic vzhodno od vasi Robidišce je bilo izkrcenih v pašnike, ki so se zarasli v leskova grmišca. Osrednji vodotok v Breginjskem kotu je reka Nadiža. Povirno obmocje Nadiže so južna pobocja Stolovega pogorja med Malim Muzcem in Breškim Jalovcem (Breška gora). Odtod se stekajo številni potoki in hudourniki, ki se postopoma združijo v Beli in Crni potok (slednjemu se pod Ladino pridružita še dva, Plazi potok in Globotnik). Šele ko se združita Beli in Crni potok, dobi vodotok ime Nadiža. To se zgodi 1 km gorvodno od Mosta na Nadiži (Rutar 1882). Od tam do sotocja z Legrado je Nadiža mejna reka z Italijo. Pri Mostu na Nadiži so edina vecja prodišca v njenem zgornjem toku. Tukaj se vanjo izliva potok Namlen, ki pritece iz Plestišc. Nadiža kmalu izgine v soteski, katere prepadna pobocja so zgrajena iz .iša. Pod Gradecom se ji pridruži vodnata Legrada. Do tu tece Nadiža v skoraj premi crti od severa proti jugu. Pod Logmi (Gnjilo skalo) naredi oster ovinek proti vzhodu. Od tukaj naprej se menjavajo tolmuni in brzice, ki jih je reka izdolbla v apnencevi breci in laporjih. Ozka dolina se konca v koritih pod kamnitim Napoleonovim mostom. Tukaj se dolina Nadiže zacne širiti, reka ustvarja obsežna prodišca in otocke proda, na katerih se razvija raznolika vegetacija. Pri Kredu se še enkrat prebije skozi slikovita korita in nadaljuje pot proti vzhodu. Kmalu pa spet zavije na jug, tokrat v vec kot 1000 m globoko deber med Mijo in Matajurjem. Tako ima tok Nadiže v Sloveniji obliko crke S (primerjaj karto na str. 10). Po nekaj kilometrih precka državno mejo z Italijo. Ozka dolina se nadaljuje do Podbonesca (Pulfero), na kar se njena struga poglobi v aluvialne naplavine Furlanske nižine. Pri Manzanu se izliva v Ter, ki se malo pred Tržicem (Monfalcone) pridruži Soci. Nihanje vodostaja med letom opisujemo z recnim režimom. Nadiža ima t. i. snežno-dežni režim (nivo-pluvialni), ki ga oznacujeta dva maksimuma in dva minimuma. Prvi višek, ki je pozno pomladi (maja, vcasih junija), je ponavadi višji od jesenskega (novembra). Zimski minimum (januarja ali februarja) je vedno nižji od poletnih nizkih vod (poletnega minimuma), ponavadi avgusta (Kolbezen & Pristov 1998). Zaradi opustitve košnje in pašništva se je delež gozdnih površnih v Kotu precej povecal. Zato sklepam, da se je tudi odtocni kolicnik (razmerje med kolicino padavin in kolicino vode, ki odtece po strugi) za Nadižo precej zmanjšal. Verjetno so zato tudi velike povodnji dosti redkejše kot nekoc. Od drugih številnih vodotokov v Kotu naj omenim še Belo, levi pritok Nadiže, ki izvira Na Zviralah nad Breginjem, v Nadižo pa se izliva pri Podbeli. Bela je še bolj znana po svojem hudourniškem znacaju. Verjetno je bil to eden od razlogov, da so v tridesetih letih prejšnjega stoletja na njej zgradili številne zaplavne pregrade in podporne zidove (Mlekuž 1991). Širše obmocje povirja je bilo precej degradirano, vendar le delno zaradi delovanja hudournikov. Temu so precej prispevali pretirana paša in nepravilno gospodarjenje z gozdovi. Znacilen videz pokrajini dajejo tudi drugi potoki, ki vecinoma izvirajo v spodnjem gorskem pasu. Voda, ki se steka po južnih pobocjih Stolovega pogorja, pronica skozi pobocni grušc in pride na dan, ko naleti na vododržne plasti ledeniških nanosov in .iša. Zlasti slikoviti so levi pritoki Nadiže, Jamjak, Stanovišnik in Gostenk, ki so v spodnjem toku ustvarili prepadne grape, soteske in številne slapove. Na tem mestu bi spregovoril še nekaj besed o domnevnih tokovih prazgodovinskih rek v Kotu. Ker je današnji tok Nadiže precej nenavaden, je bilo o njenih tokovih v preteklosti izreceno precej hipotez in ugibanj (npr. Melik ...., str. 278–280; Buser ...., str. . in ..). Nadiža nas dvakrat preseneti. Prvic, ko bi pricakovali, da bo nadaljevala svojo pot iz povirja v isti smeri skozi Pradol, zavije ostro na vzhod, in drugic, ko bi pricakovali, da bo pri Kredu tekla na vzhod proti Kobaridu, zavije ostro na jug v sotesko med Mijo in Matajurjem. Domneva, da je nekoc Nadiža tekla skozi Pradol, je zelo logicna. Zlasti je bilo to verjetno v pleistocenu, ko vemo, da so ledeniki dosegali sleme med Breginjem in Logmi ter tako zavirali njen odtok na vzhod. Mogoce se bo komu zdela nesprejemljiva višinska razlika med današnjo strugo reke in okoli 150 m višjim Pradolom. Naj omenim, da so celo nepoledenele doline v ledenih dobah bile za najmanj 200 m višje kot zdaj (Šifrer 1998, str. 78). V tem obdobju je bila verjetno glavni vodotok v Kotu Bela, ki je kasneje pretocila nase še Nadižo. Bela (verjetno že skupaj z Nadižo) pa je tekla pri Kredu naravnost cez Starijsko blato v Soco in to mogoce še v holocenu. Na to zmeraj pomislim, ko s Starijskega vrha opazujem nenavadni meander Nadiže pri Robicu. Še pred 50 leti (preden so jo regulirali) se je Nadiža globoko zajedala v Krejsko polje in obcasno poplavljala Robic. Sprejemljiva se mi zdi domneva, da je veliki podor med Robicem in Starim selom (Molida) zavrl odtok reke proti vzhodu. Kasneje si je verjetno Nadiža s svojimi lastnimi naplavinami dokoncno preprecila odtok cez Krejsko blato in se že pred Robicem usmerila proti jugu. To so ji seveda omogocili manjši vodotoki med Mijo in Matajurjem, ki so jo postopoma pretocili v današnjo smer. PODNEBJE Splošne znacilnosti podnebja nekega kraja doloca njegov zemljepisni položaj (predvsem zemljepisna širina ter njegova oddaljenost od morja), na krajevno klimo pa dodatno vpliva nadmorska višina. Najbolj pomembni dejavniki, ki jih upoštevamo pri opisu podnebja, so kolicina in razpored letnih padavin ter gibanje temperature med letom. Breginjski kot je zelo namocen kraj. Na padavinski postaji Breginj (550 m) so v obdobju 1931–1969 namerili povprecno 2725 mm padavin letno (Pu.nik 1980, str. 308), v obdobju od 1961–1990 pa nekoliko manj, 2593 mm (B. Zupan.i. 1995). Prinašajo jih vlažni zahodni in jugozahodni vetrovi z Atlantika oziroma Sredozemlja. Orografske prepreke silijo zracne gmote k dviganju, pri cemer se ohladijo in izcejajo odvecno moco v obliki padavin, pogosto kot nevihte. V obdobju od 1961 do 1990 so najvec neviht v Sloveniji (vec kot 50 dni v letu) našteli v Portorožu ter v obmocju Breginjskega Stola in Kanina (Bernot 1998, str. 131). Letni padavinski tok kaže dva vrha, manj izrazitega spomladi (aprila ali maja) in bolj izrazitega jeseni (oktobra ali novembra), z rahlo depresijo poleti (julij). Najmanj padavin prejme Kot pozimi (februarja). Podobno casovno zaporedje namocenosti velja za vecji del alpskega (izjema je osrcje Julijcev, kjer je najmanj padavin spomladi) predalpskega in dinarskega obmocja (Pristov 1994). Takšen tok padavin kaže na prevladujoci vpliv sredozemskega padavinskega režima. Padavine niso enakomerno razporejene tudi glede na nadmorsko višino. Tako je D. Reya (Bernot 1998, str. 123) v neposredni bližini Kota na pro.lu Cedad–Muzci izracunal, da se na vsakih 100 m višine poveca kolicina padavin kar za 400 mm, kar je verjetno malo pretirano. Bolj realno se zdi povecanje padavin za 150 mm (na 100 m višine), ki ga je izracunal za obmocje Gorskega kotarja (Hrvaška) in se ujema z razmerami v Kotu (Breginj 2600 mm, greben Breginjskega Stola okoli 3500 mm, Bernot 1998, str. 124). Nasprotno veliki kolicini letnih padavin v Kotu je število deževnih dni v slovenskem povprecju (med 110 in 120 dni letno), kar pomeni, da gre v Kotu za velike kolicine dnevnih padavin (izohieta, ki seka Kot, za maksimalne dnevne kolicine v obdobju 1961–1990 je kar 300 mm, kar je najvecja vrednost v Sloveniji Bernot 1998, str. 129). Vendar je treba opozoriti, da po daljšem nepadavinskem obdobju tudi v Kotu prihaja do suše. Zaradi pomanjkanja vode najbolj trpi vegetacija, ki uspeva na plitvih tleh in na vodoprepustni podlagi iz pobocnega grušca (južna pobocja Stolovega pogorja med Starim selom in Borjano). Padavine vplivajo tudi na razclenjenost površja, zlasti na mehkih kamninah. Tam, kjer je vec padavin, je površje bolj razclenjeno z dolinami in grapami (Bela, Gostenk) za razliko od npr. Gorickega v Prekmurju (800 mm padavin), kjer je gricevje bolj zložno, doline pa plitve. Temperaturnih postaj v Kotu ni. Zato o temperaturnih razmerah obmocja sklepamo na podlagi podatkov iz najbližjih merilnih postaj, ki sta v sosednji Beneciji. V vasi Matajur (Montemaggiore, 954 m) so namerili povprecno letno temperaturo 9,2 °C, v vasi Njivice (Vedronza, 320 m) pa 10,1°C (M. Wraber 1965). Iz teh podatkov Lovren.ak & Plut (1978) sklepata, da v tem obmocju tudi glede temperaturnih razmer prevladuje mediteranski vpliv nad alpskim. Mislim, da zlasti podatek iz vasi Njivice dobro ponazarja temperaturne razmere v Breginjskem kotu. To je namrec vas v vznožju Stolovega pogorja v Terski dolini, ki ima podobno lego kot vecina kotarskih vasi. Pravkar napisano še poudarimo, ce pogledamo karto povprecnih letnih temperatur v Sloveniji med letoma 1961 in 1990 (Cegnar 1998, str. 101). Poseljeni del Kota (submontanski pas) omejujeta izotermi 8 in10 °C. Podobno vrednost preberemo tudi na karti povprecnih letnih temperatur v Furlaniji (Poldini 1991, str. 21), Breginjski kot namrec seka izoterma 9 °C. Vpliv toplih zracnih tokov iz submediterana se cuti zlasti pozimi. Tako imata Zgornja Soška dolina (od Tolmina do Srpenice) in obmocje Kota povprecno januarsko temperturo med 0 in 2 °C, medtem ko ima osrednji del Slovenije za okoli 2 stopinje nižjo. Poleti ta ucinek ni izrazit, tako da imata prej omenjeni obmocji enako povprecno julijsko temperaturo (18–20 °C, Cegnar 1998, str. 102–103). Na milejše podnebje Zgornje Soške doline kaže tudi število hladnih dni (ko pade temperatura pod 0 °C), v Tolminu (82), v Bovcu (100), medtem ko je to število v osrednji Sloveniji med 110 in 130 (Gams 1998, str. 113). Ker je temperatura posameznih krajev odvisna ne samo od nadmorske višine, temvec tudi od ekspozicije, naklona, izpostavljenosti vetru in mikroreliefu, o cemer bom nekaj vec spregovoril v nadaljevanju, moramo o klimatskih dejavnikih sklepati previdno, ce nimamo podatkov iz merilnih postaj. Vcasih pa celo podatki iz merilnih postaj ne kažejo objektivne slike, v vetrovnem vremenu npr. precej dežja, zlasti pa snega ne konca v merilnih posodah za padavine. Na podlagi relativnih in absolutnih višin v Sloveniji locimo tri temperaturna obmocja: a) temperaturo dolin in drugih reliefnih depresij, b) topli (termalni) pas in c) višinsko (gorsko) klimo (pas) – Gams (1998c). V Kotu so vsi trije temperaturni pasovi zelo izraziti. Zaradi temperaturnega obrata ima dno Nadiške doline za okoli 2 °C nižjo minimalno tempraturo od višje ležecih okoliških krajev (pri povprecni temperaturi razlika ni tako velika – okoli 1 °C). Tukaj so temperaturne razmere najbolj celinske: najvecje razlike med najtoplejšim in najhladnejšim mesecem (t. i. letna amplituda), ter med minimalno in maksimalno dnevno temperaturo (t. i. dnevna amplituda, ki je zmeraj najvecja julija). Topli (termalni) pas se ponavadi zacne 20 m nad dnom doline in sega do tam, kjer je povprecna temperatura enaka temperaturi na dnu doline (ponavadi gre za okoli 200 m višinske razlike). V hribovitem svetu se povprecne minimalne temperature izenacijo s tistim na dnu šele cez 300 m višinske razlike. Termalni pas v Kotu torej obsega obmocje med 300 in 600 m n.m. Ljudje so že zdavnaj spoznali to zakonitost in so vecino vasi zgradili prav v termalnem pasu (minimalno odstopata le Robic in Robidišce). V toplem pasu je manj megle in vec jasnih dni (Gams 1998c, str. 106). S slednjim si verjetno lahko razložimo tudi pojav megle v Kotu. Zanimivo je namrec, da je megla v Krejskem podolju (okolica vasi Staro selo in Robic) zelo pogosten pojav (zlasti jeseni in spomladi), medtem ko je v osrednjem delu Kota (Bejsko polje) izredno redka, ceprav je slednje le 30 m višje. »Termalni pas pride najbolj do izraza ob brezvetrnem vremenu brez sonca, zlasti ponoci, ob visokem zracnem pritisku, suhem zraku in jasnem nebu« (Gams 1998c, str. 106). Nad toplim pasom je obmocje višinske klime, kjer se temperature (povprecne, minimalne in maksimalne) znižujejo sorazmerno z narašcanjem nadmorske višine. Gorski pas Stolovega pogorja ima povprecno letno temperaturo med 2 in 4 °C, njegov vršni greben pa med 0 in 2 °C (Cegnar 1998, str. 101). Seveda tudi na izohipsi temperature niso povsod enake, predvsem zaradi ekspozicije in naklona, opazen pa je tudi vpliv masivnosti gorovja. Za vegetacijo je pomembna tudi t. i. zadnja pomladna temperatura pod 0 °C, ki lahko povzroci pozebo, in prvi jesenski spusti pod to temperaturno mejo. Ponavadi nastopijo zadnje spomladanske slane v prvi polovici aprila, izjemno pozne pa v zacetku maja, prva jesenska pozeba v zacetku novembra, izredno zgodnja pa sredi oktobra. Pri analizi slednjih je treba upoštevati zgoraj napisano (o temperaturnih pasovih). Letni potek temperature je podoben po vsej Sloveniji, najhladneje je v drugi polovici januarja, najtopleje pa v zacetku avgusta (»pasji dnevi«). Le subpanonska Slovenija ima za razliko od ostale Slovenije rahlo višjo spomladansko temperaturo od jesenske (manjši vpliv tedaj še hladnih oceanskih vetrov). Breginjski kot ima v svetovnih merilih (po Köppenu) borealno klimo in sicer njeno varianto Dfb (vlažna borealna klima s toplim poletjem). V to kategorijo sodi vsa Slovenija, razen Tržaškega zaliva. Tudi ce delimo obmocje Slovenije na podlagi razmerij med letnimi padavinami in temperaturo, dobimo samo dva podnebna tipa: humidno klimo, ki jo ima primorska Slovenija do crte Ilirska Bistrica–Solkan, in perhumidno, ki jo ima preostala Slovenija in potemtakem tudi Breginjski kot. Podobna je bioklimatska delitev Slovenije (Gams 1998c), ki poleg razmerja med padavinami in temperaturo v rastni dobi upošteva še soncno sevanje in nihanja temperature. Slovenija je razdeljena na dve klimatski obmocji: klimo obalnega Primorja z zaledjem in klimo celinske Slovenije. Znotraj slednje locimo štiri klimatske tipe. Kot sodi v obmocje s t. i. zelo vlažno klimo alpskega in dinarskega višavja. Novejša klimatska delitev Ogrina (1996) uvršca Breginjski kot v obmocje z zmerno celinskim podnebjem, in sicer v podtip podnebja zahodne in južne Slovenije. Za ta podtip je znacilno, da je povprecna oktobrska temperatura višja od aprilske, submediteranski padavinski režim in povprecna letna kolicina padavin med 1300 in 2800 mm. Omenim naj še klimatsko delitev Slovenije, ki jo je podal Gams (1972). Slovenijo je razdelil v klimatska obmocja na podlagi razmerja med mesecnimi temperaturami in padavinami v vegetacijski dobi, višino temperature in dolžino vegetacijske dobe. Po tej clenitvi sodi Kot v obmocje, ki ima podnebje primorske Slovenije. Zanj so znacilna soncna in topla poletja ter deževno in hladno obdobje od oktobra do marca. Zanimivo je, da meja med omenjenim podnebjem in podnebjem osrednje Slovenije poteka po grebenu Stolovega pogorja in se nadaljuje cez Krn, Trnovski gozd in Javornike do Snežnika. Kot je uvršcen v rajon spodnje Soške doline, kjer je že poleti nad 500 mm padavin, tako da noben poletni mesec ni vlažnostno de.citen. VEGETACIJA Fitocenoloških raziskav v Breginjskem kotu je bilo doslej razmeroma malo oziroma njihovi rezultati še niso objavljeni. Še najbolje so raziskane gozdne združbe. Njihove delne opise najdemo že v elaboratih Biološkega inštituta SAZU oz. ZRC SAZU (M. Wraber 1965, Marin.ek et al. 1980). Bukove gozdove na Miji je opisal in kartiral Papež (1987). Na Breginjskem Stolu je po svoji metodi raziskoval gozdove tudi Piskernik (1991, tab. 19, popis 21). V devedesetih letih prejšnjega stoletja je v okviru . tocenoloških raziskav gozdne vegetacije Posocja gozdne združbe v Breginjskem kotu (podgorska, gorska in altimontanska bukovja, združbe crnega gabra in malega jesena in združbe plemenitih listavcev) zacel raziskovati Dakskobler (objavljen je le popis asociacije Rhododendro hirsuti-Fagetum pod vrhom Mije – Dakskobler 2003a). Preucili smo tudi pionirske sestoje leske in velikega jesena na potencialnih rastišcih podgorskih in zmerno acido.lnih bukovij (Cušin & Dakskobler 2006, v tisku), pionirske gozdove belega gabra ob Nadiži (Cušin 2002) ter grmišca sive vrbe (Šilc & Cušin 2000). Negozdna vegetacija je raziskana precej slabše. Sam sem opisal inicialne združbe na prodišcih Nadiže (Cušin 2001b) in v sodelovanju s kolegom Šilcem vegetacijo okopavinskih njiv (Cušin & Šilc 2002). Tukajšnjo združbo predalpskega prstnika je delno (z objavljeno sintezno tabelo) predstavil Dakskobler (2000). Zaceli smo tudi z raziskavami altimontanskih travišc na Breginjskem Stolu (T. Wraber, Dakskobler, Cušin & Bavcon, neobjavljeno popisno gradivo). Enote gozdne vegetacije sem povzel po elaboratih in vegetacijskih kartah Biološkega inštituta ZRC SAZU (1 : 50 000) ter po objavljenih in še neobjavljenih prej omenjenih raziskavah. Sledi kratek opis gozdnih združb in travišc, ki porašcajo vecja obmocja v Kotu. Za številne negozdne združbe pa v tem kratkem pregledu vegetacije ni bilo prostora. Od slednjih mislim predvsem na združbe gozdnih robov in posek (Galio-Urticetea, Epilobietalia angustifolii), ruderalno vegetacijo (Artemisietea vulgaris), vegetacijo pohojenih tal in druge antropogeno pogojene združbe. Dodal sem le plevelno vegetacijo okopavinskih njiv (Stellarietea mediae), ki jo v Kotu cedalje redkeje srecamo, ker je malo obdelanih površin. Gozd bukve in trilistne vetrnice (Anemono trifoliae-Fagetum Tregubov 1962) porašca višinski pas med 600 in 1000 m na južnih pobocjih Stolovega pogorja nad Breginjem. Najbolj ohranjeni sestoji alpskega bukovega gozda so pod Sv. Marjeto in Klatnico. Na karbonatni maticni podlagi so tla plitva, najveckrat rendzine. V drevesni plasti prevladuje bukev, med zelišci pa ob trilistni vetrnici (Anemone trifolia) navadna ciklama (Cyclamen purpurascens), deveterolistna konopnica (Cardamine enneaphyllos), navadna rumenka (Galeobdolon . avidum), jetrnik (Hepatica nobilis) in beli šaš (Carex alba). V Breginjskem kotu so razširjene v glavnem toploljubne oblike alpskega bukovja, v spodnjem pasu razširjenosti npr. obliki z zimzelenom (Vinca minor) in navadnim kokoševcem (Vincetoxicum hirundinaria), v zgornjem pasu pa oblika s pisano vilovino (Sesleria coerulea). Fitocenološki popis (Cušin, 12. 4. 2002), ki smo ga naredili na jugozahodnem pobocju Breginjskega Stola pod Sv. Marjeto (800 m, kv. 9746/2) ima naslednjo . oristicno sestavo: drevesna plast: Fagus sylvatica Prunus avium zelišcna plast: Acer pseudoplatanus Actaea spicata Ajuga reptans Anemone ranunculoides Anemone trifolia Aposeris foetida Asplenium ruta-muraria Asplenium trichomanes Calamagrostis varia Campanula trachelium Cardamine bulbifera Cardamine eneaphyllos Carex digitata Cephalanthera rubra Cirsium erisithales Clematis vitalba Corylus avellana Cruciata glabra Cyclamen purpurascens Dryopteris .lx-mas Epilobium montanum Epipactis helleborine Festuca heterophylla Fragaria vesca Fraxinus excelsior Galanthus nivalis Helleborus odorus Hieracium murorum Lamium orvala Luzula nivea Melittis melissophyllum Mercurialis perennis Neotia nidus-avis Paris quadrifolia Polypodium vulgare Prenanthes purpurea Primula vulgaris Prunus avium Rosa arvensis Salvia glutinosa Senecio fuchsii Veronica o. cinalis Vincetoxicum hirundinaria Predalpski gorski bukov gozd (Lamio orvalae-Fagetum (Ht. 1938) Borhidi 1963) je v Breginjskem kotu razširjen predvsem na severnih (osojnih) pobocjih Mije in Ljubije. Tu ponekod uspeva že v podgorskem pasu (od 350 m nm. v.), na precej strmih (20–35°) in kamnitih pobocjih (kamnitost nad 50 %). Bukev je dominantna vrsta drevesne plasti. Posamicno so primešani veliki jesen, gorski javor, redkeje tudi cešnja in ostrolistni javor, v podgorskem pasu tudi beli gaber. Za zelišcno plast so znacilne bolj mezo. lne vrste npr. deveterolistna in peterolistna konopnica (Cardamine enneaphyllos, C. pentaphyllos), navadna glistovnica (Dryopteris . lix-mas), trpežni golšec (Mercurialis perennis), velecvetna mrtva kopriva (Lamium orvala), gomoljsti gabez (Symphytum tuberosum), kljukastosemenska zvezdica (Stellaria montana), jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium), crnoga (Actaea spicata) in druge. Predalpski zgornjegorski bukov gozd (Ranunculo platanifolii-Fagetum Marincek et al. 1993) uspeva v Breginjskem kotu le na manjših površinah. Sem sodijo greben Stolovega pogorja od Starijskega vrha do Krejske planine, pobocja Velikega Muzca nad Ohojami in ovršni del Mije, ki pa je vecinoma onstran državne meje. Zgornjegorski bukov gozd je v Kotu razširjen v višinskem pasu od 1000 do 1400 m. Ohranil se je le v strminah z vecjo površinsko kamnitostjo. Na bolj ugodnih rastišcih so ga namrec ljudje izkrcili v pašnike. Drevesno in grmovno plast sestavlja v glavnem bukev, za zelišcno plast pa so znacilni vretencasti salomonov pecat (Polygonatum verticillatum), goli lepen (Adenostyles glabra), platanolistna zlatica (Ranunculus platanifolius), okroglolistni kamnokrec (Saxifraga rotundifolia), bela cmerika (Veratrum album) in nekatere druge vrste iz reda Adenostyletalia. Predalpski gozd bukve in belkaste bekice – Submontanski zmerno kisloljubni bukov gozd (Castaneo-Fagetum sylvaticae Marincek & Zupancic 1995) porašca .išnata pobocja zahodno od Breginja (pod Kalom), okoli Sedla in submontanski pas Mije pod Pradolom. Povsod uspeva na globokih rjavih tleh, ki so vcasih nekoliko zakisana (districna rjava tla). Potencialna rastišca te združbe je clovek vecinoma izkrcil v travnike in v senožeti. Bukvi je posamicno primešan graden, bolj redka sta kostanj in lipovec. Alpsko ruševje (Rhododendro hirsuti-Pinetum prostratae Zöttl 1951 nom. inv. = Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti (Aichinger 1933) Br.-Bl. & Sissingh in Br.-Bl. & al. 1939) uspeva ponekod na grebenu Breginjskega Stola. Zanj so poleg rušja (Pinus mugo), dlakavega sleca (Rhododendron hirsutum) in slecnika (Rhodothamnus chamaecistus) znacilne tudi druge subalpinske vrste, npr. sibirski brin (Juniperus sibirica), pritlikava jerebika (Sorbus chamaemespilus), planinski srobot (Clematis alpina), velikolistna vrba (Salix appendiculata) in Waldsteinova vrba (Salix waldsteiniana). Prav slednja gradi skupaj z zeleno jelšo tudi samostojne sestoje, ki so na Breginjskem Stolu razviti le fragmentarno (nad 1600 m). Gozd belega gabra in prehlajenke (Asperulo-Carpinetum M. Wraber 1969) je drugotna združba na rastišcih podgorskega in deloma toploljubnega bukovja. Uspeva v hladnih in vlažnih jarkih ob Nadiži in njenih pritokih ter ponekod tudi na prisojnih pobocjih Stolovega grebena.V drevesni plasti prevladuje beli gaber, ki so mu vcasih obilno primešani drugi listavci (leska, lipovec, crni gaber, veliki jesen, gorski javor). Od grmovnic srecujemo navadno trdolesko (Euonymus europaea), kalino (Ligustrum vulgare), navadni srobot (Clematis vitalba), enovrati glog (Crataegus monogyna), navadno krhliko (Frangula alnus), brogovito (Viburnum opulus). V zelišcni plasti prevladujejo vrste bukovih gozdov (red Fagetalia). Floristicna sestava .tocenološkega popisa (Cušin & Dakskobler, 24. 3. 1997) nad Napoleonovim mostom pod Logmi (kv. 9746/4) je naslednja: lesnate rastline: Acer campestre Carpinus betulus Clematis vitalba Corylus avellana Daphne mezereum Fagus sylvatica Fraxinus excelsior Hedera helix Sambucus nigra zelišca: Aconitum lycoctonum Actaea spicata Aegopodium podagraria Allium carinatum Anemone nemorosa Anemone ranunculoides Anemone trifolia Aposeris foetida Arum maculatum Asarum europeum Asperula taurina Asplenium trichomanes Campanula trachelium Cardamine trifolia Carex digitata Clematis recta Crocus vernus Cyclamen purpurascens Dryopteris .lix-mas Euphorbia amygdaloides Ficaria verna Gagea lutea Galanthus nivalis Galeobdolon .avidum Geum urbanum Glechoma hederacea Hepatica nobilis Juglans regia Knautia drymeia Lamium orvala Lathraea squamaria Lathyrus vernus Mercurialis perennis Mycelis muralis Omphalodes verna Oxalis acetosella Paris quadrifolia Phyllitis scolopendrium Polypodium vulgare Primula vulgaris Pulmonaria o. cinalis Ranunculus lanuginosus Salvia glutinosa Sanicula europaea Scilla bifolia Stellaria montana Viola reichenbachiana Vinca minor Termo.lni gozd bukve in crnega gabra (Ostryo carpinifoliae-Fagetum M. Wraber ex Trinajstic 1972) uspeva na južnih pobocjih Stolovega pogorja (med Kobaridom in Borjano) ter na vzhodnih pobocjih Mije nad Nadižo. Tla so vecinoma rendzine, kamninska podlaga pa je dolomit, apnenec in pobocni grušc. Sestoji te združbe rastejo v višinskem pasu od 300 do 1000 m. Njihova .oristicna sestava je zelo pisana. V njej so poleg vrst reda Fagetalia: gorski javor (Acer pseudoplatanus), navadni volcin (Daphne mezereum), mandeljevolistni mlecek (Euphorbia amygdaloides), kopitnik (Asarum europaeum), rdeca naglavka (Cephalanthera rubra), koprivasta zvoncica (Campanula trachelium) pogoste tudi vrste toploljubnih hrastovih gozdov, gozdnih robov in suhih travišc: bradavicasta trdoleska (Euonymus verrucosa), navadna medenika (Melittis melissophyllum), vrbolistni primožek (Buphthalmum salicifolium), lepki osat (Cirsium erisithales), navadni kokoševec (Vincetoxicum hirundinaria), navadni vrednik (Teucrium chamaedrys), gorski silj (Peucedanum oreoselinum) idr. Za ilustracijo združbe navajam .tocenološki popis (Cušin, 4.8. 2000), ki smo ga naredili pod Komarjem na Miji (900 m, kv. 9746/4): lesnate rastline: Daphne mezereum Fagus sylvatica Fraxinus ornus Laburnum alpinum Lonicera alpigena Lonicera xylosteum Ostrya carpinifolia Rosa pendulina Rubus idaeus Sorbus aria Sorbus aucuparia Tilia cordata zelišca: Asarum europaeum Bromopsis erecta Buphtalmum salicifolium Calamagrostis varia Campanula carnica Campanula trachelium Carex digitata Ceterach o. cinarum Chamaecytisus hirsutus Clematis alpina Clinopodium vulgare Convallaria majalis Cyclamen purpurascens Dryopteris .lx-mas Festuca stenantha Luzula nivea Mercurialis perennis Moeringia muscosa Myosotis sylvatica Origanum vulgare Peucedanum austriacum Phyteuma orbiculare Poa nemoralis Polypodium vulgare Primula veris Salvia glutinosa Saxifraga petraea Sedum hispanicum Sesleria caerulea ssp. calcaria Solanum dulcamara Achillea distans Aconitum angustifolium Arabis turrita Galium laevigatum Geranium robertianum Hypericum perforatum Valeriana nemorensis Vincetoxicum hirundinaria Nizki gozd crnega gabra in malega jesena (Ostryo-Fraxinetum orniAichinger 1933 = Fraxino orni-Ostryetum Aichinger 1933 corr. Franz 2002) je izrazito toploljubna združba, ki porašca zelo strma in skalnata pobocja Stolovega pogorja med Babo nad Kobaridom in Vršanjo glavo, v višinskem pasu med 800 in 1000 m ter grebene in pecevje na prisojnih pobocjih Mije. V drevesni plasti prevladujejo crni gaber, mali jesen in mokovec. Med grmovnicami so pogoste šmarna hrušica (Amelanchier ovalis), cistilna kozja cešnja (Rhamnus catharticus), razkrecena kozja cešnja (Rhamnus saxatilis), cešmin (Berberis vulgaris) in druge. Zelišcna plast je tudi .oristicno zelo raznovrstna. V njej imajo najvecjo stalnost in pokrovnost spomladanska resa (Erica carnea), pisana šašulica (Calamagrostis varia), žanjevec (Polygala chamaebuxus), modrika (Sesleria caerulea) in nizki šaš (Carex humilis). Gozdovi plemenitih listavcev so kot primarna združba v Breginjskem kotu razviti le na manjših površinah, kar je njihova znacilnost tudi drugod po Sloveniji. Za njihov trajni obstoj so namrec potrebne posebne ekološke razmere, ki se navadno združijo le na zelo majhnih površinah. Sestoji z dominantnima lipo in crnim gabrom, ki jih uvršcamo v asociacijo Saxifrago petraeae-Tilietum Dakskobler 1999, porašcajo vlažne skalne žlebove in podorno kamenje na vzhodnih pobocjih Mije, prepadna ostenja Pradola in žlebove na južnih pobocjih Stolovega pogorja pod Starijskim vrhom. V povirnatih obmocjih submontanskega pasu npr. Gošce pod Robidišci in v Logu pri Podbeli je dominanten veliki jesen, v vrtacastem svetu Pradola pa ponekod tudi gorski javor. Te sestoje uvršcamo v asociacijo Veratro nigri-Fraxinetum excelsioris Dakskobler 2006 mscr. Pionirski gozd velikega jesena in crne jelše (Ornithogalo pyrenaici-Fraxinetum excelsioris Cušin & Dakskobler 2006) je drugotna gozdna združba, ki se razvija na opušcenih senožetih na .išu, deloma na rastišcih zmerno acido.lnega bukovja, deloma na rastišcih podgorskega bukovja (Ornithogalo pyrenaici-Fagetum Marincek et al. 1990). V Sloveniji smo sestoje te združbe doslej našli v Breginjskem kotu, na Kambreškem in Kanalskem Kolovratu z dolino Idrije, v Baški dolini in še drugod. V Kotu uspevajo na relaciji Sedlo– Breginj–Logje ter na severnih pobocjih Mije nad Podbelo. Porašcajo položna slemena in zmerno strma pobocja. Razen velikega jesena in crne jelše v drevesni plasti rastejo še gorski javor (Acer pseudoplatanus), divja cešnja (Prunus avium) in jerebika (Sorbus aucuparia), med grmovnicami pa so pogoste leska (Corylus avellana), navadna krhlika (Frangula alnus) in robida (Rubus sp. div.). Floristicno sestavo teh gozdov podajam na osnovi 19-ih .tocenoloških popisov (Cušin & Dakskobler 2006, v tisku): AREMONIO-FAGION Asperula taurina Stellaria montana Omphalodes verna Lamium orvala Euphorbia carniolica Anemone trifolia Cyclamen purpurascens Isopyrum thalictroides Cardamine enneaphyllos Cardamine trifolia Knautia drymeia Epimedium alpinum ERYTHRONIO-CARPINION Crocus vernus Primula vulgaris Pseudostellaria europaea Galanthus nivalis Ornithogalum pyrenaicum Helleborus odorus FAGETALIA SYLVATICAE Fraxinus excelsior Polygonatum multi.orum Acer pseudoplatanus Paris quadrifolia Asarum europaeum Fagus sylvatica Symphytum tuberosum Leucojum vernum Salvia glutinosa Senecio fuchsii Aruncus dioicus Sambucus nigra Daphne mezereum Dryopteris .lix-mas Galeobdolon . avidum Pulmonaria o. cinalis Arum maculatum Prunus avium Carpinus betulus Mercurialis perennis Carex sylvatica Scrophularia nodosa Melica nutans Viola reichenbachiana Tilia cordata Adoxa moschatellina Allium ursinum Petasites albus Actaea spicata Brachypodium sylvaticum Ulmus glabra Mycelis muralis Sanicula europaea Euphorbia amygdaloides Corydalis cava Cardamine bulbifera Geranium robertianum QUERCETALIA PUBESCENTIS Convallaria majalis Fraxinus ornus Sorbus aria PRUNETALIA SPINOSAE Crataegus monogyna Euonymus europaea Viburnum opulus Cornus sanguinea Clematis vitalba Berberis vulgaris QUERCETALIA ROBORIS Pteridium aquilinum Festuca heterophylla Castanea sativa ALNION INCANAE Alnus glutinosa Alnus incana Dryopteris carthusiana Stellaria neglecta Cardamine impatiens Glechoma hederacea Angelica sylvestris Equisetum arvense Urtica dioica Cirsium oleraceum QUERCO-FAGETEA Anemone nemorosa Corylus avellana Aegopodium podagraria Acer campestre Carex digitata Vinca minor Cerastium sylvaticum Rosa arvensis Viola riviniana Lathraea squamaria Ranunculus . caria Hedera helix Anemone ranunculoides Cruciata glabra Carex montana Lonicera xylosteum VACCINIO-PICEETEA Oxalis acetosella Maianthemum bifolium Luzula pilosa Phegopteris connectilis Calamagrostis arundinacea Dryopteris dilatata Picea abies Picea abies Picea abies Aposeris foetida Luzula luzuloides ADENOSTYLETALIA Athyrium .lix-femina Aconitum lycoctonum Milium e.usum Silene dioica Thalictrum aquilegiifolium Veratrum album ERICO-PINETEA Carex alba Aquilegia vulgaris agg. TRIFOLIO-GERANIETEA Vincetoxicum hirundinaria Lilium carniolicum DRUGE VRSTE Rubus fruticosus agg. Listera ovata Deschampsia cespitosa Sorbus aucuparia Fragaria vesca Galeopsis speciosa Cardaminopsis halleri Geum urbanum Juglans regia Salix caprea Heracleum sphondylium Galeopsis tetrahit Vrbovje (Salicetum s. lat.) porašca nizke terase in prodišca ob Nadiži in njenih pritokih. Ta vegetacijska enota obsega razlicne razvojne stopnje, od pionirskih stadijev na prodišcih, kjer prevladuje siva vrba, in zaradi ekoloških razmer vcasih ne dosežejo višjih stopenj, do razvojnih stadijev na bolj ustaljenih, s humusom bogatejših tleh, kjer se uveljavljata še crni topol in siva jelša. S kolegom Šilcem sva podrobno preucila vrbišca, visoka 4–6 m, in jih uvrstila v sintakson Salicetum incano-purpureae Sillinger 1933 (Šilc & Cušin 2000). Floristicna sestava opisanih sestojev je naslednja: SALICETEA PURPUREAE Salix eleagnos Salix purpurea Populus nigra ARTEMISETEA Artemisia vulgaris Erigeron annuus Echium vulgare Saponaria o. cinalis Daucus carota Silene vulgaris Melilotus alba Silene latifolia Diplotaxis tenuifolia GALIO-URTICETEA Rubus caesius Urtica dioica Geranium robertianum Aegopodium podagraria Eupatorium cannabinum Petasites hybridus Helianthus tuberosus Impatiens parvi.ora Solanum dulcamara Solidago gigantea Glechoma hederacea Calystegia sepium Alliaria petiolata Geum urbanum Impatiens glandulifera FESTUCO-BROMETEA Euphorbia cyparissias Medicago lupulina Buphthalmum salicifolium Galium lucidum MOLINIO­ARRHENATHERETEA Angelica sylvestris Mentha longifolia Cirsium oleraceum Chaerophyllum hirsutum Deschampsia cespitosa Taraxacum o. cinale Centaurea carniolica Galium mollugo Molinia arundinacea Pimpinella major Barbarea vulgaris Dactylis glomerata Heracleum sphondylium Thalictrum .avum Leucanthemum ircutianum Prunella vulgaris Leontodon hispidus PRUNETALIA Clematis vitalba Cornus sanguinea Carpinus betulus Humulus lupulus Ligustrum vulgare Crataegus monogyna Viburnum lantana ALNO-ULMION Alnus incana Fraxinus excelsior Festuca gigantea Acer pseudoplatanus Agropyron caninum Ulmus glabra Impatiens noli-tangere FAGETALIA Asperula taurina Primula vulgaris Cyclamen purpurascens Knautia drymeia Lamium orvala Omphalodes verna Ranunculus lanuginosus Salvia glutinosa Petasites albus Asarum europeum Galium laevigatum Scrophularia nodosa Mycelis muralis Campanula trachelium Daphne mezereum Veronica urticifolia Galeobdolon .avidum Fagus sylvatica Pulmonaria o. cinalis Prunus avium QUERCO-FAGETEA Anemone trifolia Senecio fuchsii Stachys sylvatica Frangula alnus Brachypodium sylvaticum Cerastium sylvaticum Hedera helix Corylus avellana Acer campestre Carex digitata Arabis turrita Hieracium sylvaticum DRUGE VRSTE Petasites paradoxus Peucedanum verticillare Galeopsis pubescens Galeopsis speciosa Calamagrostis varia Achnatherum calamagrostis Astragalus glycyphyllos Agrostis stolonifera Aquilegia atrata Oxalis fontana Polygonum persicaria Plantago major Hypericum perforatum Solidago virgaurea Hieracium piloselloides Campanula rapunculoides Festuca arundinacea Gojeni travniki (Arrhenatheretum elatioris s. lat.) so izrazito antropogeno pogojene .tocenoze, saj obstanejo le, ce se kosijo veckrat na leto in redno oskrbujejo. Znacilnice teh travišc so: visoka pahovka (Arrhenatherum elatius), vzhodna kozja brada (Tragopogon orientalis), njivsko grabljišce (Knautia arvensis), navadni dežen (Heracleum sphondylium) in navadni rebrinec (Pastinaca sativa). Gojene travnike spoznamo tudi po drugih vrstah iz razreda Molinio-Arrhenatheretea. Med njimi so najbolj pogoste Dactylis glomerata, Holcus lanatus, Rumex acetosa, Galium mollugo, Ranunculus acris, Leucanthemum ircutianum in Vicia cracca. Vcasih gojene travnike imenujejo tudi gnojeni travniki (npr. Geister, 1999). Ime je upraviceno, saj so v bližnji preteklosti (pred 50 leti) tudi v Kotu obcasno trosili gnoj po teh travnikih. Takrat je vsaka domacija imela nekaj glav živine, tako da je bilo zadosti hlevskega gnoja tudi za sadovnjake in travnike. Ceprav je splošno znano, da gnojenje negativno vpliva na .oristicno raznovrstnost travišc, se zdaj kažejo drugacne spremembe. Na travniku, ki se kosi 4–5 krat letno, sem po nekaj leti opazil zmanjšanje pokrovnosti nekaterih vrst, zlasti trav, svoj delež pa so povecale manj vredne krmne rastline (npr. navadni glavinec, enoletna suholetnica idr.). Ocitno je prevelik odvzem biomase botroval hiranju (osiromašenju) rastišca, tako da so prevladale rastline z drugacnimi potrebami po hranilih. Vecina teh travnikov je na uravnavah in blagih pobocjih v okolici vasi. Ker so nekoc vse takšne površine bile obdelane in zasejane s poljšcinami, je vprašljivo, ce je takšen tip travnika v Kotu sploh bil, bile so samo senožeti. Zmerno suha travišca so vezana na toplejša in suha rastišca na plitvih do srednje globokih rendzinah na karbonatni podlagi. Prevladuje združba navadne glote in pokoncne stoklase (Bromo-Brachypodietum pinnati Petkovšek 1977). Poleg pokoncne stoklase so pogoste trave še skalna glota (Brachypodium rupestre), puhasta ovsika (Helictotrichon pubescens) in navadna smiljica (Koeleria pyramidata). Znacilen videz združbi dajejo poleti rdeca socvetja navadnega (Centaurea jacea) in Fritschevega glavinca (Centaurea scabiosa ssp. fritschii) ter panonskega osata (Cirsium pannonicum). V zelišcni plasti so pogoste vrste tudi gorska detelja (Trifolium montanum), resasti škrobotec (Rhinanthus aristatus), rumenkasti luk (Allium ericetorum) in krvavordeca krvomocnica (Geranium sanguineum). Na dostopnejših krajih še kosijo enkrat letno, na strmih pobocjih pa se travišca že vec desetletij zarašcajo z lesnatimi rastlinami. Med njimi je najvec brina, navadne trdoleske, mokovca, crnega gabra in malega jesena. V Breginjskem kotu so takšna travišca razširjena v submontanskem in spodnjem montanskem pasu (400–800 m n.m.) med Potoki in Stanovišci. Gorska travišca julijskega ušivca in pokoncne stoklase (Pediculari julici-Brometum erecti Seliškar 1993 nom. prov.) oziroma julijskega glavinca in gorskega jelenovca (Centaureo julici-Laserpitietum sileris Dakskobler 2003 nom. prov.) so najbolj markantna negozdna združba na Breginjskem Stolu, saj strnjeno porašca okoli 6 km dolg pas med Borjano in Breginjem na nadmorski višini od 1000 do 1300 m. Ceprav teh travnikov že desetletja ne kosijo, se zarašcajo zelo pocasi. Le redko opazimo kakšno grmovnico, dreves pa sploh ni. Vzrok za to so verjetno gosto sklenjena travna ruša in plitva tla (rendzina), morda tudi paša divjadi. To so .oristicno zelo bogata travišca, saj smo na popisnih ploskvah (200 m2) zapisali povprecno 70 razlicnih vrst. Bogato .oro ponazarja .tocenološki popis (Bavcon, Cušin, Dakskobler, T. Wraber, 8. 8. 1997), ki smo ga naredili pod Malim vrhom (kv. 9746/2, 1200 m, rastline so navedene po abecedi in brez ocen pokrovnosti): Achillea distans Achillea roseo-alba Digitalis grandi.ora Festuca calva Linum viscosum Molinia arundinacea Allium carinatum Allium ericetorum Anthericum ramosum Anthyllis vulneraria Arabis pauci.ora Asperula aristata Betonica alopecuros Brachypodium rupestre Briza media Bromopsis transsilvanica Buphtalmum salicifolium Campanula glomerata Campanula scheuchzeri Campanula thyrsoides Carduus crassifolius Carex humilis Carlina acaulis Centaurea haynaldii Centaurea triumfettii Chamaecytisus hirsutus Cirsium pannonicum Dactylis glomerata Dianthus monspessulanus Festuca rubra agg. Galium anisophyllon Galium lucidum Galium mollugo Galium verum Gentiana lutea ssp. symphyandra Geranium sanguineum Helianthemum grandi.orum Helictotrichon praeustum Helleborus odorus Hieracium villosum Hippocrepis comosa Hypericum maculatum Inula hirta Iris graminea Knautia drymeia Koeleria pyramidata Laserpitium latifolium Laserpitium siler Lathyrus pratensis Leucanthemum adustum Libanotis montana Lilium carniolicum Peucedanum oreoselinum Peucedanum schottii Plantago media Polygala chamaebuxus Polygonatum odoratum Potentilla erecta Prunella grandi.ora Ranunculus nemorosus Rumex acetosa Sanguisorba minor Scabiosa lucida ssp. stricta Serratula tinctoria ssp. macrocephala Sesleria caerulea ssp. calcaria Silene nutans Silene vulgaris Thalictrum minus Thesium bavarum Thymus serpyllum Trifolium rubens Trollius europaeus Valeriana collina Veratrum nigrum Verbascum alpinum Veronica teucrium Ce upoštevamo še druge popise lahko napišem, da so najpogostejše trave: pokoncna stoklasa (Bromus erectus), skalna glota (Brachypodium rupestre), smiljnica (Koeleria pyramidata) in alpska ovsika (Helictotrichon praeustum). Znacilen videz dajejo združbi košutnik (Gentiana lutea ssp. symphyandra), crna cmerika (Veratrum nigrum) in štiri kobulnice: gorski jelenovec (Laserpitium siler), širokolistni jelenovec (Laserpitium latifolium), blešceca velestika (Ligusticum seguieri) in kranjska selivka (Gra. a golaka). Z veliko stalnostjo se pojavljajo še temna ivanjšcica (Leucanthemum adustum), julijski glavinec (Centaurea haynaldii subsp. julica), togi grintavec (Scabiosa lucida subsp. stricta), kranjska lilija (Lilium carniolicum) in veleglava macina (Serratula tinctoria subsp. macrocephala). Travišce izrodne zlatice in vednozelenega šaša (Ranunculo hybridi-Caricetum sempervirentis Poldini et Feoli Chiapella in Feoli Chiapella et Poldini 1993 = Seslerio albicantis-Caricetum sempervirentis p. p.) v subalpinskem pasu Stolovega grebena porašca strma, prisojna in kamnita pobocja. Za združbo so znacilne rastline iz reda Seslerietalia, npr. Sesleria caerulea subsp. calcaria, Helianthemum grandi.orum, Gentiana clusii, Potentilla crantzii, Galium anisophyllon, Leontopodium alpinum, Pedicularis verticillata, Thesium alpinum, Nigritella rhellicani. K prepoznavnem videzu združbe prispevajo tudi vrste iz razreda Festuco-Brometea (npr. Hippocrepis comosa, Prunella grandi.ora, Globularia cordifolia) ter vrsti Trollius europaeus in Gymnadenia conopsea iz razreda Molinio-Arrhenatheretea. V zahodnem delu Stolovega pogorja (Nad Ohojami) ponekod uspeva oblika z žarkasto košenicico (Genista radiata). Travišce Parlatorejeve ovsike in gole bilnice (Avenastro parlatorei-Festucetum calvae Aichinger 1933 corr. Franz 1980) prav tako uspeva v glavnem v subalpinskem pasu Stolovega grebena, na plitvih, kamnitih tleh. To rastlinsko združbo spoznamo po gostih in cvrstih šopih gole bilnice (Festuca calva). Ker njeni bodicasti listi za krmo niso primerni, ima združba predvsem varovalno vlogo pred erozijo. Poleg gole bilnice na teh travišcih pogosto uspevajo Scheuchzerjeva zvoncica (Campanula scheuchzeri), toga smiljka (Cerastium strictum), abrašcevolistni grint (Senecio abrotanifolius), planinski rman (Achillea clavenae), planinska spomincica (Myosotis alpestris), kosmata škržolica (Hieracium villosum), julijski lan (Linum julicum) idr. Predalpsko prstnikovje (Potentilletum caulescentis Aichinger 1933 s. lat.) porašca skalne robove, pragove in stene v gorskem in subalpinskem pasu. Poleg splošno razširjenih naskalnih rastlin, pozidne rutice (Asplenium ruta-muraria), ostnatega šaša (Carex mucronata), srcastolistne mracice (Globularia cordifolia), nizke kozje cešnje (Rhamnus pumilus), Hayekove lepnice (Silene hayekiana), dolgocvetne perle (Asperula aristata), avriklja (Primula auricula) idr. se na omenjenih rastišcih pojavljajo tudi endemiti, kot npr. modro milje (Paederota bonarota), Burserjev in Hostov kamnokrec (Saxifraga burseriana, S. hostii), polegla medvejka (Spiraea decumbens) in, zelo redko, šopasti repušnik (Physoplexis comosa). Na okoli 20 m2 veliki steni v Plazih (kv. 9746/1) sem zapisal naslednje vrste (18. 6. 1998): Aquilegia einseleana Globularia cordifolia Potentilla caulescens Asperula aristata Gypsophila repens Primula auricula Asplenium ruta-muraria Hieracium porrifolium Rhamnus pumillus Aster bellidiastrum Laserpitium siler Salix glabra Biscutella laevigata Leontodon incanus Sesleria caerulea ssp. calcaria Campanula carnica Ostrya carpinifolia Spiraea decumbens Campanula cespitosa Paederota bonarota To.eldia calyculata Carex mucronata Physoplexis comosa Valeriana saxatilis Chamaecytisus purpureus Pinguicula alpina Erica carnea Polygala chamaebuxus Gentiana clusii Polygala nicaeensis ssp. forojulensis Združba maholike popkorese in praproti apnenke (Moehringio-Gymnocarpietum robertiani (Jenny-Lips 1930) Lippert 1966) je razvita na melišcih na južni, prisojni strani Stolovega pogorja. Gre za toploljubno združbo suhih rastišc, kjer poleg maholike popkorese (Moehringia muscosa) in apnenke (Gymnocarpium robertianum) opazimo melišcno pokalico (Silene vulgaris ssp.glareosa), šcitasto kislico (Rumex scutatus),sršico (Achnatherum calamagrostis), bavarsko laniko (Thesium bavarum), gozdni šebenik (Erysimum sylvestre), jursko crnobino (Scrophularia juratensis), rušnato zvoncico (Campanula cespitosa), plazeco sedrenko (Gypsophila repens), prisotne pa so tudi grmovnice iz združbe crnega gabrovja. Plevelna vegetacija (Echinochloo-Setarietum pumile Felföldy 1942 corr. Mucina 1993) se razvije na okopavinskih njivah v poletnem obdobju. V sestojih prevladuje vrsta Galinsoga parvi.ora, ki pa jo ponekod popolnoma nadomesti vrsta Galinsoga ciliata. Takšna vegetacija je znacilna za njive, ki jih obdelujejo ekstenzivno. Njena pestra .oristicna sestava je razvidna iz naših raziskav (Cušin & Šilc 2002, povzeto po analitski tabeli): Achillea millefolium agg. Bidens tripartita Cirsium arvense Aegopodium podagraria Calystegia sepium Commelina communis Aethusa cynapium Capsella bursa-pastoris Convolvulus arvensis Amaranthus blitum Chamomilla recutita Conyza canadensis Amaranthus retro.exus Chenopodium album Digitaria sanguinalis Armoracia rusticana Chenopodium polyspermum Echinochloa crus-galli Elytrigia repens Equisetum arvense Erigeron annuus Euphorbia helioscopia Fallopia convolvulus Galeopsis tetrahit Galinsoga ciliata Galinsoga parvi.ora Galium aparine Geranium columbinum Geranium molle Glechoma hederacea Lamium album Lamium purpureum Malva sylvestris var. mauritiana Medicago lupulina Mentha arvensis Myosoton aquaticum Oxalis fontana Papaver somniferum Petasites hybridus Pimpinella anisum Plantago major ssp. intermedia Poa annua Polygonum aviculare agg. Polygonum mite Polygonum persicaria Potentilla reptans Ranunculus acris Ranunculus repens Rumex obtusifolius Setaria pumila Setaria viridis Silene dioica Silene latifolia Solanum nigrum Sonchus asper Sonchus oleraceus Sorghum halepense Stachys palustris Stellaria media Taraxacum o. cinale Trifolium pratenseTrifolium repensUrtica dioica Veronica agrestisVeronica persicaVicia cracca Pojasniti moram še vegetacijsko enoto, ki se pojavlja na vegetacijski karti str. 27 kot grmišca in pionirski gozdovi na morenah. Zajema veliko površino submontanskega pasu, kjer so nekoc bile senožeti. Zdaj prevladujejo grmišca in redki pionirski gozdovi, v katerih je še precej elementov travišcnih združb, drevesna sestava pa je zelo pisana. To je obmocje, kjer skupaj rastejo crni gaber in crna jelša, veliki jesen in mali jesen, graden in dob, lipovec, cešnja in posamezne bukve. Takšna kombinacija ni nic nenavadnega za pionirske sestoje na potencialnih rastišcih asociacije Ornithogalo pyrenaici-Fagetum Marincek et al. 1990. Poglavje koncujem s kratkim razmišljanjem o potencialni vegetaciji v Breginjskem kotu. Ce ne bi bilo zooantropogenih vplivov, bi prevladovali bukovi gozdovi. Le zelo majhne površine ekstremnih rastišc, kot so prepadna ostenja na Stolovem pogorju (Lokarje, pod Starijskem vrhom, v Plazih) in na Miji (Pradol, pod Komarjem) ter nadiška prodišca, bi bile porašcene z drugacno gozdno vegetacijo. V teh obmocjih bi bile ponekod tudi manjše negozdne površine (združbe razredov Asplenietea in Th laspietea). Najbrž gozd ne bi porašcal tudi samega vrha Breginjskega Stola, ki je s svojo višino (1673 m n.m.) nad potencialno zgornjo gozdno mejo v južnem in zahodnem delu Julijskih Alp (okoli 1600 m n.m.). VASI IN LJUDJE Pokrajinsko sodi Kot v vzhodni del Beneške Slovenije. Pripadnost Beneciji se kaže tudi v podobnosti tukajšnjega govora s terskim narecjem. Vendar beneško govorico slišimo le do Borjane. Vašcani Potokov, Kreda in Starega sela govorijo po kobariško (posoško narecje). Vecino vasi so ljudje zgradili na gricih ob vznožju Breginjskega Stola, v mikroklimatsko ugodnem, t. i. termalnem pasu (glej str. 38, PODNEBJE). Nekoliko manj ugodno lego imajo vasi na aluvialnih terasah Nadiže. Najvišje ležeca vas so Robidišce (673 m n.m.). So na zakraseli gorski planoti, kjer se že cuti hladnejše podnebje. Poglavitna gospodarska panoga, s katero so se Kotarji preživljali do sredine prejšnjega stoletja, je bilo kmetijstvo. Prevladovala je živinoreja, poljedelstvo pa je zaradi slabih naravnih danosti imelo manjši pomen. V hriboviti pokrajini je ravnih površin, primernih za obdelovanje, razmeroma malo (Krejsko in Bejsko polje). Zato so v okolici vasi izravnali blaga pobocja in na njih uredili njive. Na teh antropogenih terasah zdaj prevladujejo gojeni travniki. Vecina domacij je imela tudi manjše gozdnate površine. Vendar so zaradi slabe kvalitete gozda prodajali le drva za kurjavo, tako da so tudi ti dohodki bili precej skromni. Iz revnejših družin so moški odhajali na sezonsko delo že v casu Avstroogrske monarhije, precej mladih žensk pa je bilo po nekaj let zaposlenih kot gospodinjske pomocnice pri gosposkih družinah. Ker so bile družine številcne, je prišlo do agrarne prenaseljenosti obmocja. Zato se je iz Kota izselilo precej ljudi, predvsem v vecja mesta v Sloveniji (Gorica, Koper, Ljubljana), nekaj pa tudi v sosednje dežele (Švico, Francijo). Vecje število ljudi je odšlo iz Kota tudi po drugi svetovni vojni iz politicnih razlogov. Pri hiši je ostal en, najvec dva otroka. To se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja stopnjevalo do te mere, da so ponekod doma ostali le starejši. Med letoma 1880 in 1980 se je število prebivalcev prepolovilo. Zadnjih dvajset let se je takšen trend ustavil. V vaseh je precej mladih družin, ki se zaradi izboljšane prometne povezave in zvišanja standarda vsak dan vracajo domov, ceprav hodijo v službo tudi v 50 km oddaljene kraje. V osrednjem delu Kota je govedoreja povsem zamrla, zaradi boljših naravnih danosti, predvsem ravnega površja, pa se je v okolici Starega sela še ohranila. Vzreja drobnice, ki jo spodbuja država, je za zdaj dopolnilna dejavnost manjšega števila ljudi. BREGINJSKI KOT V POKRAJINSKI CLENITVI SLOVENIJE Umestitev Kota v slovensko geogra.jo je precej zapletena. Ce Slovenijo oznacimo kot prehodno deželo z razlicnih pogledov (geografskih, biogeografskih, kulturnih in drugih), to še bolj velja za Breginjski kot. Najnovejša regionalizacija Slovenije (Perko 1998b, str. 120) uvršca Breginjski kot v alpsko obmocje in sicer v submakroregijo Julijske Alpe, kar se mi ne zdi najbolj primerno. Že samo dejstvo, da alpsko obmocje po tej delitvi sega do hrvaške meje, je precej vprašljivo, še bolj pa uvrstitev Kota v submakroregijo Julijske Alpe, ki obsega najvišje predele Slovenije. Tudi Melik (Kladnik & Perko 1998, str. 22) je sicer uvrstil Breginjski kot v Julijske Alpe z Dolino, vendar je izlocil obmocje južno od crte Breginjski Stol–Krn–Vogel–Crna prst v posebno mezoregijo, Tolminski alpski svet z Baško grapo. Korak naprej je naredil S. Ilešic (Kladnik & Perko 1998, str. 24), ki obmocje Kota uvršca v Predalpske pokrajine in sicer v mezoregijo Tolminsko hribovje s srednjo dolino Soce, ki ima enake meje, kot prej omenjena Melikova podenota. Najbolj ustrezna se mi zdi Gamsova regionalizacija, ki je mejo med Alpami in Predalpskim hribovjem (makroregije) prestavil nekoliko južneje. Na zahodu gre meja še vedno po grebenu Stolovega pogorja, naprej proti vzhodu pa po hribih pod Krnom in Voglom (Špik–Mrzli vrh–Kobilja glava) in se nadaljuje po Baški grapi in Selški dolini do Radovljice (Kladnik & Perko 1998, str. 25). Obravnavano obmocje je leta 1983 Gams poimenoval Beneško­slovensko in tolminsko hribovje, z minimalno spremenjenimi mejami v novejši clenitvi (Gams 1998, str. 216) pa enostavno – Tolminsko (mezoregija), kot del Predalpskega hribovja (makroregija). Najštevilnejši ekotopski kompleksi te makroregije so znacilni tudi za Breginjski kot: prodne terase na dnu dolin z obmocji sklenjene obdelovalne površine, oazno izkrcena prisojna pobocja ter pretežno gozdnata osojna pobocja. Delež posameznih višinskih pasov v Kotu se precej ujema s povprecjem, ki je izracunano za Tolminsko mezoregijo (do 400 m – 25 %, od 400 do 600 m – 13 %, od 600 do 1000 m – 37 %, od 1000 do 1600 m – 22 % in vec kot 1600 m – 3 %). Podobno velja tudi glede kamninske sestave in kolicine padavin (Gams 1998, str 217). Mislim, da Breginjski kot najbolje geografsko opredelimo, ce ga obravnavamo kot del jugozahodnega predgorja Julijskih Alp. POSEBNI DEL METODOLOGIJA DELA Na terenu sem popisoval .oro po metodi srednjeevropskega . oristicnega kartiranja (Niklfeld 1971) v letih 1997–2001. Obmocje srednje Evrope obravnavamo kot mrežo pravokotnikov (skoraj kvadratov) velikosti 10 x 6 minut, kar znaša 11,6 x 11,2 km (129,92 km2). To je temeljna enota kartiranja in jo imenujemo osnovno polje. V razmerah razgibanega površja in pestre geomorfologije z dosti razlicnih življenjskih prostorov (biotop) in bogate .ore se osnovno polje deli še na štiri kvadrante (5 x 3 min). Geografski položaj osnovnega polja je dolocen s štirimi številkami. Prvi dve oznacujeta vrstico, ki doloca geografsko širino, drugi dve pa geografsko dolžino (stolpec). Kvadranti se oznacujejo s številkami od 1–4 in so od osnovnega polja loceni s poševno crto. Pri zelo natancnem kartiranju dolocenih krajev (npr. naravovarstvena obmocja) lahko tudi kvadrante razdelimo na manjše enote. Za delo na terenu navadno uporabljamo obrazce z natisnjenim seznamom rastlin, v katerem je vecina srednjeevropskih vrst. Ko v naravi vidimo in prepoznamo rastlino, jo na seznamu oznacimo (odkljukamo). Podatke za en kvadrant ponavadi vnesemo v en obrazec, ce smo rastlino opazili na vec nahajališcih, si pomagamo z barvnimi svincniki, ali pa enostavno uporabimo nov obrazec. Najboljše pa je vse, kar se nam zdi pomembno, zapisati v terenski zvezek, saj na obrazcu primanjkuje prostora. Sem sodijo predvsem habituelne lastnosti rastline in razmere na rastišcu. Tako pri rastlinah zapišemo njihovo velikost (npr. pri starejših drevesih), vitalnost (ce gre npr. za redko rastlino na ogroženih rastišcih), velikost populacije (ali so rastline redke ali mogoce v preprogah), razrašcenost (kar je sicer navadno pogojeno z dedno zasnovo, delno pa z ekološkimi razmerami na rastišcu), ali jim grozi izginotje (npr. pri zarašcanju senožeti jih ogrožajo bolj konkurencne rastline). Nadalje poskušamo cim bolj natancno opredeliti abiotske dejavnike na rastišcu. Tukaj so vkljuceni predvsem svetloba (ali je rastlina v senci, delno zasencena, npr. na robu gozda, ali na odprtem, pozoren je treba biti tudi na vlago v zraku in v tleh, na naklon, ekspozicijo ter nadmorsko višino rastišca (vse naštete dejavnike, razen nadmorske višine, sem dolocal opisno in aproksimativno, brez kvantitativnih meritev). Pomembno je še ugotoviti, na kakšnih tleh rastlina uspeva in kakšna je kamnina pod njimi. V terensko delo sodi tudi fotogra.ranje rastlin in njihovih habitatov. Pri nekatrih je to nujno opravilo, saj jih ne moremo dolociti v posušeni obliki (kukavicevke, nekatere vrste iz družine crnobinovk, rod pojalnikov). Tudi redke rastline le fotogra.ramo, saj bi nabiranje ogrozilo njihov obstoj na naravnem rastišcu. Ce sem se srecal z meni neznano rastlino, sem jo nabral in vložil v prirocno herbarijsko mapo, kasneje pa med kartonsko lepenko, kjer se je rastlina dokoncno posušila. Nabiral sem tudi rastline, katerih taksonomski status ni še povsem dorecen, npr. primerke Campanula rotundifolia agg., Leontodon hispidus agg., Leontodon incanus s. lat., Hieracium murorum s. lat., Festuca rubra agg., Festuca ovina agg. V kabinetu naše raziskovalne postaje v Tolminu sem jih potem poskušal dolociti po kljucih za determinacijo rastlin. Uporabljal sem predvsem dihotomske kljuce Mala .ora Slovenije (Martin.i. et al. 1999), Adler et al. 1994, Oberdorfer 1983. Za potrditev dolocitve sem primerjal nabrani material še z risbami in fotogra.jami v slikovnih kljucih, kot so Javorka & Csapody 1991, Rothmaler 1991, Lauber & Wagner 1998, Haupler & Muer 2000 ter konsultiral .ore sosednjih dežel (Pignatti 1982, Hess et al. 1976–1980). Nekatere rastline sem dolocal tudi v Herbariju Univerze v Ljubljani (LJU). Kljub vsem naporom so nekateri primerki zanesljivo doloceni le do ravni agregata in cakajo specialiste za natancno dolocitev. Herbarijski material je shranjen v delovni herbarijski zbirki Regijske raziskovalne enote Biološkega inštituta ZRC SAZU v Tolminu. Pri navedbah razširjenosti in ekologije rastišc posameznih taksonov so mi bili pomemben vir moji . tocenološki popisi, ki sem jih naredil pri raziskovanju vegetacije v Breginjskem kotu. Obenem so mi bili vir za dopolnitev seznama z nekaterimi vrstami, ki sem jih pri popisovanju .ore spregledal (Veronica agrestis, Malva mauritiana, Aethionema saxatile, Euonymus latifolia). Pomembnost .tocenologije v .oristiki je poudaril tudi T. Wraber (1990, str. 20) s primernimi besedami: »Pri preucevanju združb je prišlo do mnogih pomembnih najdb, predvsem pa dolocnih podatkov o ekologiji mnogih rastlinskih vrst.« Posebno pozornost sem posvetil v Sloveniji redkim in . togeografsko zanimivim vrstam ter tistim, ki še niso bile zapisane v alpskem .togeografskem obmocju (clenitev po M. Wraberju 1969). Glavna vira za njihovo opredelitev sta mi bila Rdeci seznam (T. Wraber & P. Skoberne 1989) in Mala . ora Slovenije (Martin.i. et al. 1999). Poudaril sem tudi tiste vrste, ki so v Kotu redke, drugod po Sloveniji pa dosti bolj razširjene, npr. pasji zob (Erythronium dens-canis), njivsko zrcalce (Loegusia speculum-veneris) idr. Ce takšne vrste niso dobile prostora v posebnem poglavju, sem omenjene ugotovitve dopisal pri pozamezni rastlini v poglavju Seznam rastlinskih taksonov. Da bi dolocili splošne lastnosti .ore nekega kraja, ponavadi analiziramo horološki spekter ter spekter življenjskih oblik. Takšne analize nam pokažejo predvsem aktualne ekološke razmere dolocenega obmocja, odražajo pa tudi zgodovinski razvoj . ore na obravnavanem ozemlju. Kategorije življenjskih oblik rastlin so dolocene po originalnem zapisu njihovega avtorja Raunkiaera (1934), pripadnost posamezne rastline doloceni obliki pa so povzete po Poldiniju (1991) in Martin.i.u et al. (1999). Sledi kratka razlaga pojmov in kratice, ki sem jih uporabil za oznacevanje življenjskih oblik in horoloških elementov. P (Phanerophyta) – fanero.ti so rastline, ki imajo brste za preživetje neugodnih letnih razmer vec kot 20 cm nad zemljo. Sem sodijo drevesa (megafanero.ti) in grmi (nanofanero.ti). V knjigi sem upošteval naslednje kategorije fanero. tov: Steblasti fanero.ti (P scap) Šopasti fanero.ti (P caesp) Nanofanero.ti (NP) Vzpenjavi fanero.ti (P lian) Ch (Chamaephyta) – hame.ti imajo brste 10–20 cm nad tlemi. Ker je ta kategorija rastlin precej raznolika, znotraj nje ponavadi locimo: Polgrmi (Ch su. r) Pritlikavi grmicki (Ch frut) Preprogasti grmicki (Ch rept) Blazinaste trajnice (Ch pulv) Pritlikavi sukulenti (Ch succ) H (Hemikryptophyta) – hemikripto.ti so zelnate trajnice, katerim nadzemni deli odmrejo ob nastopu neugodnega letnega obdobja. Tudi med njimi locimo vec podskupin: Steblasti hemikripto.ti (H scap) Rozetasti hemikripto.ti (H ros) Šopasti hemikripto.ti (H caesp) Dvoletni hemikripto.ti (H bienn) Plazeci hemikripto.ti (H rept) G (Geophyta ali Kryptophyta) – geo.ti preživijo neugodno obdobje pod zemljo v obliki cebulic, gomoljev ali korenik, torej jih delimo na: Geo.ti s cebulico ali gomoljem (G bulb) Geo.ti s koreniko (G rhiz) Geo.ti s koreninskimi gomolji (G rad) Parazitski geo.ti (G rad) T (Terophyta) – tero.ti so enoletnice, ki preživijo zimo ali sušno obdobje v obliki semena. Podobno kot pri prejšnjih skupinah jih locimo glede na obliko rasti: Steblasti tero.ti (T scap) Šopasti tero.ti (T caesp) Plazeci tero.ti (T rept) Parazitski tero.ti (T par) I (Hydrophyta) – hidro.ti so vodne rastline. Sem uvršcamo tudi mocvirske rastline (helo.te). V nalogi sem upošteval naslednji dve kategoriji: Ukoreninjeni hidro.ti (I rad) Plavajoci hidro.ti (I nat) V pozamezne horološke (geoelementne, .togeografske) skupine uvršcamo vrste, ki imajo vecji del areala v obmocju, ki ga oznacuje ime skupine, npr. mediteranske vrste so vecinoma razširjene v Sredozemlju, ceprav nekatere od njih rastejo na precej oddaljenih obmocjih, npr. v Švici. Izhodišce za oblikovanje horoloških skupin mi je bil Atlas vaskularne . ore Furlanije-Julijske krajine (Poldini 1991, str. 25). Zaradi boljše preglednosti sem nekatere kategorije združil in iz 22 kategorij horoloških elementov oblikoval 11 kategorij. Pri tem sem se zgledoval tudi po Argentiju & Lasenu (2000), ki sta rastline iz narodnega parka Dolomiti Bellunesi razporedila med 27 horoloških elementov, te pa uvrstila v 9 horoloških skupin. Iz istih virov sem dolocil .togeografsko pripadnost za vecino rastlin. Pri tem je treba upoštevati, da je takšno oblikovanje horoloških skupin in dolocanje pripadnosti dolocenemu horološkemu elementu precej subjektivno in se razlikuje od avtorja do avtorja. Zato se lahko zgodi, da ima eno in isto obmocje razlicno horološko sestavo in se lahko tudi interpretira na vec nacinov (seveda v nekaterih splošno priznanih, uveljavljenih okvirjih). V poglavju Seznam rastlin sem vsaki rastlini pridružil eno od naslednjih horoloških oznak: Kozmopoliti – so zelo razširjeni taksoni (»po vsem svetu«), kar pa ne pomeni, da so pogosti in da rastejo povsod. Nasprotno, mnogi od njih so vezani na zelo speci.cna rastišca. Rastline zmernega pasu (temperatne vrste) – v to kategorijo sem poleg rastlin, ki vecinoma naseljujejo evropski prostor, vkljucil tudi paleotemperatne (rastline zmernega pasu starega sveta) in evrazijske vrste. Borealne vrste – imajo težišce razširjenosti v hladnejših predelih severne poloble. V to skupino sem vkljucil: arkticno-alpinske (razširjene vecinoma v arkticni coni – Alaska, Labrador, Grenlandija, Skandinavija in evropskem visokogorju – Alpe, Karpati, Kavkaz), cirkumborealne in evrosibirske vrste. Pontske vrste – so pravzaprav stepske rastline, ki optimalno uspevajo v obmocjih aridne klime (Ukrajina, obmocja severno od Crnega morja), sem sem vkljucil tudi mediteransko-pontske vrste. Mediteranske vrste – imajo vecji del areala na sredozemski obali. Ta skupina vkljucuje evrimediteranske rastline, ki so razširjene v širšem obmocju Sredozemlja (submediteranske), in stenomediteranske (evmediteranske), ki so razširjene samo v obalnem pasu (teh v Breginjskem kotu nisem našel). Mediteransko-montanske vrste – rastejo vecinoma v gorovjih, ki obkrožajo Sredozemlje. Atlantske vrste – glavni del njihovega areala je v zahodni Evropi (Iberijski polotok, Francija, Danska). V to skupino sem vkljucil subatlantske in mediteransko­atlantske vrste (imajo vecji del svojega areala na sredozemski obali Španije in Francije). Ilirske vrste – so najbolj pogoste na obmocju nekdanje Jugoslavije (de.nicija Poldini 1991), ponavadi pa to obmocje zožimo na predele med Trnovskim gozdom in Crno Goro. Skupino sestavljajo ilirsko-alpske (severno-ilirske, N-ilir.), ilirsko­submediteranske (južno-ilirske, S-ilir.) in južnoevropske vrste (SE-evrop.). Alpske vrste – so znacilne za Alpe, v manjši meri pa tudi za druga srednjeevropska visokogorja, znotraj njih so kot posebna kategorija vzhodno-alpske (E-alp.). Endemiti – so razširjeni na geografsko omejenem obmocju. V poglavjih, kjer obravnavam nekatere endemicne rastline (Seznam rastlin, Raznolikost .ore), sem se omejil na taksone, ki jih je kot endemicne oznacil Poldini (1991). Adventivne rastline – so neavtohtone rastline. Locimo arheo.te, ki jim casa »prihoda« ne moremo tocno dolociti, precej pa so povezane s selitvami narodov v zadnjih štirih tisocletjih. V neo.te uvršcamo rastline, ki so se razširile po 15. st. (odkritje Amerike) iz kateregakoli konca sveta. Nekatere od njih so se povsem udomacile (naturalizirane vrste), druge pa se pojavljajo še prehodno (efemerne vrste). SEZNAM RASTLINSKIH TAKSONOV V seznamu so rastline razvršcene po abecednem vrstnem redu znanstvenih imen. Glavna nomenklaturna vira sta knjigi Mala .ora Slovenije (Martin.i. et al. 1999) in Vascular .ora of Friuli Venezia Giulia (Poldini et al. 2001). Seznam sem dopolnil z dosedanjimi podatki iz literature, popisnih listov in delovnega herbarija Regijske raziskovalne enote Biološkega inštituita ZRC SAZU v Tolminu (Dakskobler, neobjavljeno), iz rokopisnih virov M. Wraberja ter z nekaterimi podatki iz ljubljanskega univerzitetnega herbarija (LJU). Iz obsežnega Gradiva za Atlas .ore Slovenije (Jogan et al. 2001) sem v seznam uvrstil le taksone, ki jih sam nisem opazil v raziskanem obmocju. Natancne podatke o njihovih nahajališcih oziroma virih so mi posredovali iz Centra za kartogra. jo favne in .ore. Kadar podatki niso moji, je to pri posameznem taksonu tudi navedeno. Pri nakaterih taksonih sem trenutno veljavnemu znanstvenemu imenu dopisal sinonime, ki se še zmeraj precej uporabljajo (v oglatem oklepaju). Sledi slovensko ime rastline. Za nekatere rastline imamo v Kotu speci.cna imena. Navajam jih v oklepaju poleg slovenskega imena rastline kot krajevno ime in to le, ce se bistveno razlikujejo od uradnega (knjižnega) slovenskega imena. Domacini dobro locijo drevesne vrste in grme in le nekatere zelnate rastline. Med slednjimi predvsem spomladanske cvetice, nekaj zdravilnih rastlin ter pogostejše vrste trav. V nadaljevanju sem navedel kvadrante, v katerih sem rastlino opazil. Sledi kratka ekološka oznaka rastišc (s presojo nekaterih abiotskih in biotskih dejavnikov) ter navajanje nahajališc pri redkih, oziroma raztreseno razširjenih vrstah. Slednje so vecinoma dokumentirane s herbarijskim materialom. Geografske lokacije so po Atlasu Slovenije 1996 (merilo 1 : 50 000), Državni topografski karti (1 : 25 000 in 1 : 10 000). Pri manj znanih toponimih (npr. iz karte 1 : 10 000 ali iz katastrskega nacrta) sem zraven navedel tudi kraj, ki ga lahko najdemo na kartah manjšega merila. Pomanjkljivi so podatki glede razširjenosti šašev. Tu sem se naslonil predvsem na lastni herbarijski material. Verjetno so nekatere vrste dosti bolj pogoste, vendar so mi .oristicni popisi bili vir le pri lahko prepoznavnih taksonih. Za pogoste in splošno razširjene vrste sem naštel le po nekaj lokacij, kjer se pojavljajo bolj množicno, ali pa sem se omejil le na ekološko oznako njihovih rastišc brez navajanja tocnih lokalitet, pogosto obenem pomeni, da jo bomo zanesljivo našli, ce se mudimo na rastišcu (najlažje ko rastlina cveti), ki je omenjeno pri doloceni vrsti. Lokacije nekaterih rastlin v grobem lahko dolocimo, ce podatek o rastišcu (iz seznama) povežemo s preglednimi kartami kamnin, tal in vegetacije. Vsakem taksonu sem na koncu dopisal življenjsko obliko in horološko pripadnost. Seznam ne vsebuje rastlin, ki jih je posadil clovek in se same ne pomlajujejo, ceprav vcasih mislimo, da so zrasle same. Pri tem mislim na nasade tujerodnih iglavcev, ki jih že dodobra prerašca avtohtono drevje, in nekatere grmovnice v okolici zapušcenih in podrtih domacij. Slednje so naštete v poglavju Antropogeni vplivi. Acer campestre L. – maklen; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, omejki senožeti (mejice), mezo. lni logi ob Nadiži, kjer na evtrofnih (s hranili bogatih) rastišcih posamezna drevesa dosežejo precejšnjo velikost (do 20 m višine in 30 cm v premeru), delno zarašcena travišca na južnih pobocjih Breginjskega Stola; fanero.t, P scap, evrop. Acer negundo L. – amerikanski javor; 9746/4, nekaj manjših dreves na bregovih potoka Stanovišnik in v okolici gospodarskih poslopij in vrtov zahodno od Podbele (verjetno ga je sem zaneslo z dreves, posajenih okoli zapušcene karavle, ki je od tod oddaljena le dobrih 100 m); fanero.t, P scap, adventiv. (iz S. Amerike). Acer platanoides L. – ostrolistni javor; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, grmišce na pobocnem grušcu v grapi nad Sedlom ob cesti na Stol (800 m n.m.), ponekod na Miji (pod Komarjem, pri Pradolu, nad Napoleonovim mostom), toploljubno grmišce v ostenju pod Starijskim vrhom (1000 m n.m.), pionirski gozd med Krejskimi koriti in Sv. Volarjem, vecinoma manjša drevesa v grmovni in spodnji drevesni plasti (5–10 m); fanero.t, P scap, evrop. Acer pseudoplatanus L. – beli javor; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pionirska drevesna vrsta na posekah in ob gozdnih cestah, tudi na zapušcenih senožetih na .išu (na slemenu Logje–Prekopa, v Zdrtu na Miji), kjer srecamo primerke zavidanja vrednih dimenzij (vec kot 60 cm v prsnem premeru); fanero.t, P scap, evrop. Achillea clavenae L. – planinski pelin; 9746/1,2, Na Verilih, kamnito travišce na hrbtu Stolovega pogorja, tik nad krpo subalpinskega bukovja (1550 m n.m.), tudi subalpinska trata okoli Koce na Stolu (1650 m n.m.), v združbi izrodne zlatice in vednozelenega šaša (ass. Ranunculo hybridi-Caricetum sempervirentis); hemikripto.t, H scap, N-ilir. Achillea distans W. & K. ex Willd. – nazobcani rman; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, Robidišce, zapušcena senožet pod mejnim prehodom (660 m n.m.), termo. lna grmišca (Ostryo-Fagetum) pod Komarjem (1000 m n.m.), robovi grmišc in zapušcene senožeti nad Potoki (500 m n.m.); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Achillea millefolium L. – navadni rman (krajevno: modrasova roža); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na gojenih travnikih in obdelanih tleh; hemikripto. t, H scap, evrosib. Achillea roseoalba Ehrend. – rožnatobeli rman; 9746/1,2,4; 9747/1, zmerno suha travišca v gorskem pasu Stolovega pogorja, položni del pašnika na rjavih pokarbonatnih tleh (sili.cirani apnenec, tudi surovi humus), pri ostalinah kapele na Božci (1350 m n.m.); hemikripto.t, H scap, evrop. Achnatherum calamagrostis (L.) PB. [Stipa calamagrostis (L.) Wahl.] – navadna sršica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, ob Nadiži, prodišca nekoliko bolj drobne teksture in inicialna grmišca sive vrbe, melišca in delno porašcen grušc ob Beli za Breginjem, na Prekopi, v Plazih, tudi obcestni grušc Sedlo–Božca; hemikripto.t, H caesp, med.-mont. Acinos alpinus (L.) Moench [Calamintha alpina (L.) Lam.] – alpski šetrajnik; 9746/1,2,4; 9747/1,3, obcestni zid in skalni useki na relaciji Nadkovik–Breginjski Stol, kamnita travišca na grebenu Stolovega pogorja, pecevje v Pradolu, podorni balvani nad Nadižo pri Robicu; hame.t, Ch su.r, med.-mont. Aconitum angustifolium Bernh. ex Rchb – ozkolistna preobjeda; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, Breginj (Kokošarje), pašnik na ledeniški moreni nad vasjo (640 m n.m.), svetla grmišca v submontanskem pasu nad Potoki in Starim selom, porašcena melišca na pobocjih Mije nad Turjevo jamo, pogost na gorskih travišcih in planinah (800– 1200 m n.m.); geo.t, G rhiz, endemit Julijskih Alp. Aconitum degenii Gáyer ssp. paniculatum (Arc.) Mucher [A. paniculatum auct. non Lam.] – latasta preobjeda: 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, grmišca in sestoji visokih steblik v hudourniških grapah na južnih pobocjih Stolovega pogorja, v pionirskih gozdovih na .išu v okolici Homca in Sedla, robne združbe v mezo.lnih grapah na severnih pobocjih Mije; geo.t, G rhiz, med.-mont. Aconitum lycoctonum L. – ozkoceladasta preobjeda; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, logi na terasah Nadiže (tukaj raste podvrsta A. lycoctonum ssp. lycoctonum), gozdni robovi na Miji, zapušcene senožeti v vlažnih in sencnih grapah ter grmišca in pionirski gozdovi na .išu v submontanskem pasu (ass. Ornithogalo pyrenaici-Fraxinetum excelsioris); hemikripto.t, H scap, evraz. Actaea spicata L. – navadna crnoga; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, znacilna vrsta združb iz reda Fagetalia ima tudi v Breginjskem kotu optimalno rastišce v bukovih gozdovih (ass. Lamio orvalae-Fagetum, ass. Ranunculo platanifolii-Fagetum), ceprav stalnica, ima v omenjenih združbah majhno pokrovnost, raste tudi v pionirskih gozdovih velikega jesena na .išu (Veliki breg–Logje) in logih ob Nadiži; geo.t, G rhiz, evraz. Adenostyles alliariae (Gouan) A.Kerner – dlakavi lepen; 9746/1,2, poredko na subalpinskih travišcih in v sestojih visokih steblik na grebenu Stolovega pogorja (med Koco na Stolu in Velikim Muzcem); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Adenostyles glabra (Mill.) DC. [A. alpina (L.) Blu. & Fingerh.] – goli lepen; 9746/1,2,4; 9747/1,3, na sencnih rastišcih v hudourniških grapah v Plazeh, povirje Bele, Klatnica (v združbah zveze Petasition paradoxi), zgornjegorski bukov gozd (ass. Ranunculo platanifolii-Fagetum) na Stolovem grebenu pri Božci (1300 m n.m.), mezo.lna rastišca v Pradolu in ob vznožju Mije pri Robicu, bukov gozd na Komarju (Mija, 1100 m n.m.), Hum nad Kobaridom, ob robu bukovega gozda na gorskem hrbtu (800 m n.m.); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Adoxa moschatellina L. – navadna pižmica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na mezo.lnih in evtrofnih rastišcih, ki jih porašcajo združbe, kot so npr. podgorska bukovja (ass. Fagetum submontanum s. lat.), drugotni gozdovi belega gabra (ass. Asperulo-Carpinetum), leskova grmišca na .išu (npr. pod Logmi, Zlavje na Miji); geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Aegopodium podagraria L. – navadna regacica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta polsencnih in sencnih rastišc, na svežih, s hranili bogatih tleh, je stalnica s precejšnjo pokrovnostjo v podgorskih bukovih gozdovih ob vznožju Mije, mezo.lnih in evtrofnih logih ob Nadiži in kot plevel po vrtovih; geo.t, G rhiz, evrosib. Aethionema saxatile (L.) R.Br. – navadna kamnica; 9746/4; 9747/3, prodišce Nadiže pod Borjano, Robic (pod Turjevo jamo), v združbi mocvirskega ciprja in pasje crnobine (ass. Epilobio-Scrophularietum caninae), redko; hame.t, Ch su.r, med.-mont. Aethusa cynapium L. – navadni stenicjak; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pod Borjano, starejši sestoji sive vrbe na evtrofnih rastišcih ob potoku Mlaki pred sotocjem z Nadižo, pogosto po njivah in vrtovih (v ass. Echinochloo-Setarietum pumilae), tudi v toploljubnem bukovju pod Komarjem in na prodišcih Nadiže pri Robicu; tero. t, T scap, evrosib. Agrimonia eupatoria L. – navadni repik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zarašcajoci se travnik na naplavinah potoka Malck pod Vrnico, pri razvalinah karavle v Podbeli, travnata brežina pod cesto pred Logmi (nad pokopališcem), pašniki nad Breginjem in pri Kredu; hemikripto.t, H scap, kozmopol. Agrostis gigantea Roth [A. alba L., p.p.] – orjaška šopulja; 9747/1, nad vasjo Potoki (400 m n.m.), ob kolovozu skozi pionirsko grmišce, rjava tla na .išu; hemikripto. t, H caesp, cirkumboreal. Agrostis stolonifera L. – plazeca šopulja; 9746/2,3,4; 9747/3, pogosto v mivki ob strugi Nadiže, tudi v razlitjih potokov pod Borjano in pri Mostu na Nadiži ter ob lužah v vrbišcih; hemikripto.t, H rept, cirkumboreal. Agrostis tenuis Sibth. [A. capillaris Huds., A. vulgaris With] – lasasta šopulja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, travišca na districnih rjavih tleh pod Oblacem (Logje), pašniki v okolici Robidišc na izpranih rjavih tleh, vrbišca in recni bregovi Nadiže, gorski pašniki na Božci in Starijskem vrhu; hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Ailanthus glandulosa Desf. [A. altissima (Mill.) Swing.] – veliki pajesen; 9746/4; 9747/1,3, agresivna tujerodna vrsta, ki se je v Kotu razširila na vecji površini le pri Potokih (ob kolovozu proti domaciji Hurja), manjša drevesa sem opazil tudi na nasutju ob Stanovišniku pri sotocju z Belo ter v obrecnem logu pri Robicu (za Derom); fanero.t, P scap, adventiv. Ajuga genevensis L. – dlakavi skrecnik; 9746/1,2; 9747/1,3, Debeli Trn nad Sedlom, grušc ob cesti, melišce Lokarje nad Borjano (1000 m n.m.), Starijski vrh, grušc ob kolovozu pri lovski koci (1200 m n.m.) in v sestoju bohinjske perunike in žarkaste košenicice na koti 1050 m n.m.; hemikripto.t, H scap, evraz. Ajuga pyramidalis L. – piramidasti skrecnik; 9746/2, travišca na hrbtu Stolovega pogorja pri planini Božca (Dakskobler, .oristicni popis 29. 5. 2001); hemikripto.t, H scap, evrop. Ajuga reptans L. – plazeci skrecnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na zmerno vlažnih gojenih travnikih in mezo.lnih grmišcih na globljih tleh; hemikripto.t, H rept, evrop. Alchemilla . abellata Buser – pahljacastolistna plahtica; 9746/1,2, travišca na grebenu Stolovega pogorja med Malim Muzcem in vrhom Nad Ohojami, obmocje pašnikov na planini Božca (1400 m n.m.), subalpinska travišca okoli Koce na Stolu (1600 m n.m.); hemikripto.t, H ros, evraz. Alchemilla velebitica Borbas [A. plicatula Gand.] – velebitska plahtica; 9746/1,2, kamnite trate in skalovje v subalpinskem pasu med pl. Božco, Koco na Stolu in Velikim Muzcem (1400–1650 m n.m.); hemikripto.t, H ros, S-ilir. Alchemilla vulgaris agg. – navadna plahtica (skupina); 9746/2; 9747/1, travišca na Kuclju pri Sv. Marjeti (1000–1100 m n.m.), Na Verilih (1450–1550 m n.m.), majhne vrtace pod Malim vrhom (1600 m n.m.), Hum, zatravljen rob grmišca ob planinski stezi (900 m n.m.), Starijski vrh, travišca nad lovsko koco (1200 m n.m.); hemikripto. t, H ros, evraz. Alisma plantago-aquatica L. – trpotcasti porecnik; 9746/1,2,3,4; 9747/3, Most na Nadiži, mocvirnati kraji med pobocji Strmce in prodišci, na zmesi koluvija, proda in jezerske krede, »roja« pod Oblacem, mrtvica Bele za Lupom pri Podbeli, ob potoku Mlaki in lužah pod Borjano, v jarku pod magistralno cesto pri Robicu; hidro.t, I rad, kozmopol. Alliaria petiolata Cav. & Grande [A. o. cinalis] – cesnovka; 9746/2,3,4; 9747/1,3, na recni terasi okoli 200 m gorvodno od Mejnega prehoda Most na Nadiži, na vlažnih obrecnih tleh (ass. Alnetum incanae s. lat.), vrbovje pri izteku potoka Gostenk, mezo.lni logi pri Robicu; hemikripto.t, H bienn, paleotemp. Allium carinatum L. ssp. carinatum – gredljasti luk; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na suhih travišcih, ob poteh in v svetlih grmišcih na celotnem obmocju submontanskega pasu; geo.t, G bulb, med.-atlant. Allium carinatum L. ssp. pulchellum Bonnier & Layens – lepi luk; 9746/2; 9747/1,3, termo.lna grmišca na južnih pobocjih Stolovega pogorja nad Borjano in Starim selom, tudi na Deru; geo.t, G bulb, med.-mont. Allium ericetorum Thore [Allium ochroleucum W. & K.] – rumenkasti luk; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha travišca na holocenskih terasah Nadiže in na pobocnem grušcu v gorskem pasu Stolovega pogorja; geo.t, G bulb, S-ilir. Allium schoenoprasum L. ssp. schoenoprasum – drobnjak; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogost na gojenih travnikih, mezo.lnih grapah in logih ob Nadiži, raste v šopih, ki so dobro vidni le spomladi, kasneje jih je težko opaziti ker jih zastrejo druga zelišca, cveti zelo redko, cvetocega sem nabral le v Gošci pri Podbeli; geo.t, G bulb, cirkumboreal. Allium scorodoprasum L. – divji luk; 9746/2,4; 9747/1,3, zmerno suhi opušceni travniki nad Stanovišci, cestne brežine in gojeni travniki pri Starem selu, razmeroma redka vrsta; geo.t, G bulb, evrimed. Allium ursinum L. – cemaž; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lni logi ob Nadiži in bukovi gozdovi v vznožju Mije, tudi leskova grmišca v sencnih grapah in ob potokih na .išu, pogosto v preprogah; geo.t, G bulb, evraz. Allium victorialis L. – vanež; 9746/1,2; 9747/1, gorski greben Stolovega pogorja med Starijskim vrhom in Gnjilico, mezo.lna travišca in visoka steblikovja na rjavih pokarbonatnih tleh (tudi T. Wraber 1967: 125); geo.t, G bulb, cirkumboreal. Alnus glutinosa (L.) Gaertn. – crna jelša (krajevno: crna uša); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta na .išnem hrbtu med Breginjem in Logmi ter na južnih pobocjih Mije nad Podbelo, tudi v Brdah pod Stanovišci in Koredi nad Starim selom, na svežih in globokih tleh (prevladujejo districna rjava tla), povsod na opušcenih senožetih, zdaj vecinoma že v fazi pionirskih gozdov. Crno jelšo so v Kotu od zmeraj pospeševali, tako da je po senožetih vedno rastlo nekaj šopov teh dreves. Uporabljali so jo v vec namenov. Oklešcene mlade veje in nagrabljeno listje so postlali pod živino. Tako je kasneje imela pomembno vlogo v dozorevanju in oblikovanju sestave hlevskega gnoja. Znanost je le potrdila staro ljudsko vednost, ugotovili so, da imajo listi ugodno C/N razmerje. Veje in debla so seveda uporabljali za kurjavo, manj kot gradbeni les. Zanimivo je tudi, da so ljudje sami ugotovili, da senožeti, kjer raste crna jelša, dajejo vec krme. Jelša izboljšuje talno strukturo in bogati tla z atmosferskim dušikom; fanero.t, P scap, paleotemp. Alnus incana (L.) Moench – siva jelša (krajevno: biela uša); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, prodne nasipine okoli 1 m nad poletnim vodostajem Nadiže, v asociacijah Salicetum incano-purpureae in Alnetum incanae s. lat., pionirska vrsta na cestnih brežinah in usadih, kjer je geološka podlaga morena s primesjo jezerske krede, npr. Podrecnica, povirnato obmocje pod Robidišci; fanero.t, P scap, cirkumboreal. Alnus viridis (Chaix) DC. – zelena jelša; 9746/1,2, greben Stolovega pogorja med Gnjilico in Malim vrhom (1400–1600 m n.m.), mezo.lna travišca, visoke steblike in sestoji Waldštajnove vrbe, le kot posamezni grmi, na plitvih prhninastih rendzinah; fanero.t, P scap, arkt.-alp. Alopecurus myosuroides Huds. [A. agrestis L.] – njivski lisicji rep; 9746/3, Most na Nadiži, prodišce pri izlivu Namlena v Nadižo, inicialno vrbišce (det. N. Jogan); tero. t, T scap, paleotemp. (arheo. t). Alopecurus pratensis L. – travniški lisicji rep; 9747/3, Staro selo, Kred, vlažni travniki na aluvialnih nanosih, evtricna rjava tla; hemikripto.t, H caesp, evrosib. Amaranthus lividus L. [A. blitum L.] – goli šcir; 9746/2,4; 9747/1,3, vrtovi in okopavinske njive v okolici Kreda in Podbele, v Starem selu na mezo.lnih ruderalnih rastišcih ob stavbah; tero.t, T scap, evrimed. Amaranthus retro. exus L. – navadni šcir; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogosta plevelna vrsta v okopavinah, ponekod tudi ruderalno (nasutja pri Robicu in Potokih); tero. t, T scap, adventiv. (iz S. Amerike). Ambrosia artemisiifolia L. – pelinolistna žvrklja; 9746/4; 9747/3, ob kolovozu pod Crpežami (Podbela) ter na obrežju Nadiže pri Robicu, posamezne rastline; tero. t, T scap, adventiv. (domovina S. Amerika). Amelanchier ovalis Medik – šmarna hrušica; 9746/1,2,4; 9747/1,3, inicialna travišca in ostenja na dolomitnih pobocjih (Prekopa, Lokarje, nad Turjevo jamo) ter opušcene gorske senožeti na pobocnem grušcu nad Stanovišci, na suhih in svetlih rastišcih Stolovega pogorja in Mije; fanero.t, P caesp, med.-mont. Anacamptis pyramidalis (L.) L. C. Rich. – piramidasti pilovec; 9746/1,2,4; 9747/1,3, zmerno suhi travniki in svetla grmišca, npr. travišce na Trnu nad Podbelo, cestna brežina na Prapenku pri Borjani, opušcene senožeti nad Potoki; geo.t, G bulb, evrimed. Anagallis arvensis L. – navadna kurja cešnjica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na mezo.lnih ruderalnih rastišcih, ob živih mejah, v združbah pohojenih tal, po vrtovih in njivah; tero.t, T rept, evrimed. Anemone narcissi.ora L. – kobulasta vetrnica; 9746/1,2, subalpinska travišca na grebenu Stolovega pogorja, zlasti pogosta na tratah v okolici Koce na Stolu (1600 m n.m.), tudi T. Wraber 1967: 121; geo.t, G rhiz, arkt.-alp. Anemone nemorosa L. – podlesna vetrnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta, ki ima v leskovih grmišcih in pionirskih gozdovih na .išu tudi veliko zastiranje, v preprogah zastira ponekod vec kot 90 % tal, opazimo jo tudi v bukovih gozdovih in na sencnih travišcih; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Anemone ranunculoides L. – zlaticnata vetrnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, tudi ta vrsta vetrnice je v Breginjskem kotu zelo pogosta, spomladi jo opazimo kot zlato­rumene šope v logih, sadovnjakih in grmišcih na morenah; geo.t, G rhiz, evrop. Anemone trifolia L. – trilistna vetrnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, znacilna vrsta submontanskih in gorskih bukovij na Miji in Breginjskem Stolu, pogosta tudi v zmerno suhih grmišcih na morenah in pobocnem grušcu; geo.t, G rhiz, N-ilir. Angelica sylvestris L. – navadni gozdni koren; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lni logi na terasah Nadiže, v starejših sestojih sive vrbe (ass. Salicetum incanae-purpureae), poseke in gozdovi v submontanskem pasu Mije; hemikripto.t, H scap, evrosib. Anisantha sterilis (L.) Nevski [Bromus sterilis L.] – jalovi glistnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta suhih in ruderalnih rastišc, predvsem v naseljih, hišnih dvorišcih in na pešcenih bregovih vodotokov, herbarijski primerki so nabrani ob cesti v Logjeh, na Snobišniku pri Podbeli in ob vrbišcu sive vrbe pri Robicu; tero. t, T scap, evrimed. Antennaria dioica (L.) Gaertner – navadna majnica; 9746/1,2, kamnita travišca in pašniki na hrbtu Stolovega pogorja, na zmerno kislih tleh, pogosta na pl. Božci; hame. t, Ch rept, cirkumboreal. Anthemis cotula L. – smrdljiva pasja kamilica; 9746/1,2,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na ruderalnih rastišcih v naseljih ter ob cestah in kolovozih, npr. parkirišce Pocivalnik pri Robicu, ob otroškem igrišcu v Podbeli, na kamnitem tlaku in med hišami na Robidišcih; tero.t, T scap, evrimed. Anthericum ramosum L. – navadni kosmuljek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, toploljubna travišca in svetla grmišca na južnih pobocjih Stolovega pogorja in na terasah Nadiže, v preprogah na travnikih med Potoki in Borjano, na zasipih ledeniške morene; geo.t, G rhiz, med.-atlant. Anthoxanthum odoratum L. – dišeca boljka; 9746/2,3,4, 9747/1,3, pogosto na gojenih, zmerno vlažnih travnikih, na globljih (rjavih) rendzinah in evtricnih rjavih tleh; hemikripto.t, H caesp, evraz. Anthoxanthum nipponicum Honda [A. alpinum Loeve & Loeve] – alpska boljka; 9746/1,2, subalpinska travišca na Breginjskem Stolu, tudi T. Wraber (herbarij LJU); hemikripto.t, H caesp, arkt.-alp. Anthriscus sylvestris (L.) Ho.m. – gozdna krebuljica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na robovih gojenih travnikov in globljih tleh ob cestnih brežinah, v preprogah na hrbtu Strmce, pri mlinu v Borjani in na poseki v Logu pod Mijo, tudi v grmišcih na .išu; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Anthyllis vulneraria L. – pravi ranjak; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, predvsem na suhih rastišcih, kot so travišca na pobocnem grušcu (npr. Boban nad Breginjem, Debeli trn nad Sedlom) in cestne brežine (med Potoki in Borjano), tudi na inicialnih travišcih na prodišcih ob Nadiži; hemikripto.t, H scap, pont. Aposeris foetida (L.) Less. – navadna smrdljivka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v Breginjskem kotu je pogosta na mezo.lnih rastišcih, kot so npr. leskova grmišca na Binci za Breginjem in zmerno kisloljubni bukovi gozdovi pod Prekopo (oboje na districnih rjavih tleh), opazimo jo tudi v sestojih belega gabra (ass. Asperulo-Carpinetum) na pobocjih nad strugo Nadiže ter v grmišcih na jezerski kredi nad Legrado; hemikripto.t, H ros, N-ilir. Aquilegia atrata Koch – crnikastovijolicna orlica; 9746/1,2,3,4; 9747/1, opušcene senožeti na mezo.lnih rastišcih (geološka podlaga .iš ali ledeniška morena s primesjo gline), svetla grmišca v submontanskem pasu (npr. Vlaka in Hrib nad Stanovišci), robne združbe na cestnih brežinah, ki mejijo na pionirski gozd, npr. na Preslavu in Žukenci), tudi na gorskih travišcih; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Aquilegia einseleana F.W. Schultz – Einselejeva orlica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, melišca in hudourniške grape med Sv. Marjeto in Ohojami (800–900 m n.m.), v združbi snežnobelega repuhovja (ass. Petasitetum paradoxii) pod Prekopo (850 m n.m.), redko na prodišcih Nadiže pri Mostu na Nadiži in pod Borjano; hemikripto.t, H scap, alp. Aquilegia nigricans Baumg. – velecvetna orlica; 9747/1,3, ob kolovozih in v grmišcih na .išu pri Kredu ter na sencnih in mezo.lnih rastišcih pri Robicu; hemikripto.t, H scap, SE-evrop. Arabis alpina L. – alpski repnjak, 9746/1,2,3,4; 9747/3, sencna rastišca v sestojih plemenitih listavcev in degradacijskih stadijih bukovih gozdov, predvsem na strmih in kamnitih pobocjih Mije, tudi na vlažnem grušcu v hudourniških grapah na Breginjskem Stolu; hemikripto.t, H scap, arkt.-alp. Arabis glabra (L.) Bernh. [Turritis glabra L.] – goli repnjak; 9746/1,2,3,4; 9747/1, mezo. lna rastišca na rjavih rendzinah in evtricnih rjavih tleh na morenah in . išu, npr. rob gojenih travnikov pri Stanovišcih (stara vas), gozdni omejki na Priveku nad Sedlom, pionirski gozd velikega jesena in crne jelše pod Velikim bregom; hemikripto.t, H bienn, arkt.-alp. Arabis hirsuta (L.) Scop. – dlakavi repnjak; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, rastlina s široko ekološko amplitudo, saj jo dobimo na suhih in pustih rastišcih, kot so ruderalni kraji ob cestah, v razpokah kamnitih zidov, na prodišcih in bregovih rek in potokov, tudi na bolj mezo.lnih rastišcih, kot so travniki in pašniki na . išnih pobocjih pri Podbeli in Kredu; hemikripto.t, H bienn, evrop. Arabis pauci. ora (Grimm) Garcke [A. brassica (Leers) Rauschert] – malocvetni repnjak; 9746/1,2; 9747/1, pogosta vrsta na gorskih travišcih Stolovega pogorja, vendar jo, zlasti ko odcveti, lahko spregledamo, ker ima majhno pokrovnost (rastline rastejo posamicno), tudi T. Wraber 1967: 115; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Arabis turrita L. – slokastoplodni repnjak; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogost na svetlih in termo.lnih rastišcih npr. na brežinah ob cesti Staro selo–Breginj, kamnito grmišce žarkaste košenicice in crnega gabra na Starijskem vrhu (1100 m n.m.), v toploljubnem bukovju (ass. Ostryo-Fagetum) pod Komarjem na Miji (okoli 900 m n.m.); hemikripto.t, H bienn, evrimed. Arabis vochinensis Sprengel [Draba mollis Scop.] – bohinjski repnjak; 9746/1,2, subalpinska grmišca Waldsteinove vrbe in vlažne grušcnate trate v žlebovih na grebenu Stolovega pogorja zahodno od Koce na Stolu, tudi Dakskobler (. oristicni popis 10. 6. 1998); hemikripto.t, H scap, N-ilir. Arctium lappa L. [Lappa major Gaertner] – navadni repinec; 9746/2,3,4; 9747/1,3, ruderalna rastišca v naseljih (npr. pri otroškem igrišcu v Podbeli), ob poteh in nasutjih (npr. pri separaciji Robic, ob kolovozu Hurja–Mokar); hemikripto. t, H bienn, evraz. Arctium minus (Hill) Bernh. [Lappa minor Hill.] – mali repinec; 9746/4; 9747/1, razmeroma redka vrsta, posamezne rastline sem opazil ob vlakah skozi bukove gozdove na Miji, na gozdnemu robu pri Robidišcih ter v sencnem grmišcu na Humu nad Kobaridom; hemikripto.t, H bienn, evrop. Arctium nemorosum Lej. – gozdni repinec; 9746/1,2,3,4; 9747/1, pogosta vrsta ob gozdnih cestah in posekah na Miji ter v gozdnih robovih za Breginjem in Humom nad Kobaridom (glej Cušin & Dakskobler 2001: 65-67); hemikripto.t, H bienn, evrop. Arctium tomentosum Mill. – volnati repinec; 9746/2,4; 9747/3, zelo redka vrsta, posamezne rastline na bregovih Nadiže, ki so nekoliko zasenceni z okoliških grmovjem (pod Gabri, pod Debelim celom, pri Pocivalniku); hemikripto.t, H bienn, evraz. Arctostaphylos alpinus (L.) Sprengel – alpski gornik; 9746/1,2, subalpinske trate in kotlici (majhne vrtace) na grebenu Breginjskega Stola, zmerno vlažna rastišca s surovim humusom; hame.t, Ch su.r, arkt.-alp. Arctostaphylos uva-ursi (L.) Sprengel – vednozeleni gornik; 9746/1,2, na bolj suhih, gricevnatih in inicialnih rastišcih, npr. na Vrhu nad Ohojami, v nasadu rdecega bora na ledeniški moreni nad Stanovišci, na grušcu pri Debelem trnu (800 m n.m.); hame.t, Ch su.r, arkt.- alp. Arenaria serpyllifolia L. – navadna pešcenka; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pešceni kraji ob cestah, vaških dvorišcih, poteh in na prodišcih, povsod na ruderalnih rastišcih; tero.t, T scap, kozmopol. Aristolochia clematitis L. – navadni podrašcec; 9746/4, Podbela, zapušceni vrt na vhodu v vas in bližnji gojeni travnik, zdaj pašnik za ovce (Cušin v Dakskobler & Cušin 2002: 14); geo.t, G rad, evrimed. Armoracia rusticana Gaertn., Mey. & Scherb. – navadni hren; 9746/2,3,4; 9747/1,3, robovi njiv in gojeni travniki na evtricnih rjavih tleh in globokih (rjavih) rendzinah, npr. v Gošci pri Podbeli, na Robidišcih, pri karavli v Starem selu, pod Molido pri Robicu; geo.t, G rhiz, evrop. (domovina JV Rusija). Arnica montana L. – navadna arnika; 9746/1,2,3,4; 9747/1, zmerno kisla travišca na hrbtu Ko cveti Burserjev kamnokrec (Saxifraga burseriana), se belina njegovih velikih cvetov staplja s skalnatim ozadjem, zato lažje opazimo njegove semenske glavice. V dolomitnih ostenjih Stolovega pogorja cveti že sredi aprila, nenavadno zgodaj za rastlino odprtih (svetlih) rastišc. Kukavicevke (Orchidaceae) se v Kotu pojavljajo raztreseno. Vecina jih raste na zmerno suhih travišcih, nekaj je gozdnih vrst, so pa tudi take, ki imajo rajši vlažna rastišca. Na sliki je celadasta kukavica (Orchis militaris), ki raste na zmerno zasencenih krajih in globljih tleh. Rumena maslenica (Hemerocallis lilioasphodelus) je raztreseno razširjena po celi Sloveniji, vendar nas v casu cvetenja vedno znova ocara s svojimi velikimi cvetovi in prijetnim vonjem. Posamezne šope bomo našli v svetlih grmišcih na terasah Nadiže, v preprogah pa raste ob sencnem potoku pod Prekopo. Bodeca lobodika (Ruscus aculeatus), ki raste nad Starim selom v posebni obliki podgorskega bukovja, ima tukaj severno mejo svoje razširjenosti v Sloveniji. Kar nekaj vrst ima na raziskovanem obmocju skrajno mejo areala. Seveda so najbolj zanimive tiste, ki imajo v Kotu vzhodno mejo areala – teh drugod po Sloveniji ni. Kranjsko krhliko (Rhamnus fallax) imamo za ilirsko vrsto, ker se glavnina njenega areala razprostira v dinarskemu gorstvu. Primerki, ki rastejo na stenah in melišcih pod Lokarji, so najzahodnejši za to vrsto nasploh. Naprej proti zahodu je ni vec. Polegla medvejka (Spiraea decumbens) je nizka grmovnica (do 20 cm), ki cveti v drugi polovici junija. Sodi v kategorijo endemitov Jugovzhodnih Apneniških Alp in redkih vrst slovenske . ore. V Sloveniji raste samo v stenah in na melišcih zahodnih predelov Stolovega pogorja. Kljunastoplodna lanika (Th esium rostratum). Ce hocemo v Sloveniji videti to nežno, okoli 15 cm visoko rastlino z drobnimi belimi cvetovi, se moramo odpraviti v Breginjski kot, in sicer prav na njegov konec. Tukaj je razmeroma pogosta na melišcih pod Velikim in Malim Muzcem ter v povirju Nadiže. V Kotu sta dve nahajališci alpskega volcina (Daphne alpina), in sicer eno na kamnitem, proti jugu obrnjenem pobocju, vzhodno od Prekope, in drugo v ostenjih Mije nad Robicem. Ceprav ima pridevek alpski, je ta volcin v alpskem prostoru redek, vec ga je v submediteranskem obmocju. Sestoji vrste Petasites paradoxus (lipenje) oblikujejo na stabilnih prodnih nasipinah posebno .tocenozo, ki je .oristicno dokaj revna, vendar izredno pomembna kot optimalni habitat za spodaj predstavljeno vrsto – Kernerjev mlecek. Za ohranitev takšnih rastišc cloveku ni potrebno vlagati lastnega truda in .nancnih sredstev. Kernerjev mlecek (Euphorbia kerneri) je endemicna vrsta, ki v Sloveniji raste le ob Nadiži. Našli jo bomo na inicialnih travišcih pri Mostu na Nadiži in Kredu, na prodišcih v Berjacu in pod Logom pri Podbeli. Na posnetku tudi vidimo, da je med nadiškimi prodniki vec pešcenjakov kot apnencastih kamnov. Pisana sestava nadiškega proda oblikuje speci.cno rastišce. Kodrasta sivica (Tephroseris pseudocrispa). To vec kot meter visoko nebinovko pogosto videvamo na gozdnih robovih, v grapah in zasencenih cestnih brežinah. Zanimiva je, ker je Breginjski kot, natancneje Pradol, njeno klasicno nahajališce. To pomeni, da je bila tukaj spoznana in opisana kot nova rastlinska vrsta. Nekatere rastline, ki so v Sloveniji pogoste, so v Kotu prava redkost in na tem mestu zaslužijo pozornost. Lep primer je navadni pasji zob (Erythronium dens-canis), ki raste le v predelu Zlavja na Miji. Njegovo rastišce so globoka rjava tla v pionirskem gozdu velikega jesena in gorskega javorja. Vrsta je tudi drugod na Tolminskem redka, na Idrijskem pa je sploh ni. Bosenski ušivec (Pedicularis hoermanniana) je ilirska vrsta. Najdba tega ušivca na Breginjskem Stolu je prva v slovenskem delu Julijskih Alp. Z malo potrpežljivosti in vztrajnosti ga bomo opazili na opušcenih senožetih na Kuclju (1000 m n. m.). Evropska gomoljcica (Pseudostellaria europaea) sodi med znamenite rastline slovenske . ore. Verjetno je njena kratka vegetacijska doba (april) prispevala k temu, da je bila v Kotu botanikom neznana. Našel sem jo leta 1997 v leskovem grmišcu na Strmci in ugotovil, da je razširjena v vseh gozdnih združbah na globokih tleh. Peruša (Matteuccia struthiopteris) je verjetno naša (na ozemlju Slovenije) najbolj dekorativna praprot. V Kotu so bogata nahajališca peruše na pobocjih pred Globotnikovo grapo ter ob cesti na Robedišce in Mijo. Ugajajo ji globoka rodovitna tla in zmerna senca. Pri dolocanju pojalnikov (Orobanche) si pomagamo z rastlinami, na katerih parazitirajo. Na posnetku je rumenkastobeli pojalnik (Orobanche . ava), ki zajeda snežnobeli repuh (poslikano Na Zviralah v povirju Bele). Maklen (Acer campestre). Temu javorju krajevno recemo klén. Je pogost v mejicah in obrecnih logih, kjer sem opazil tudi primerke s prsnim premerom 30 cm. Ali ste opazili, da ima precej mladih osebkov s pluto okriljene veje? Nekateri ga imajo za posebno razlicico vrste. Dob (Quercus robur). Ne vem, kako se je med Kotarji za hrast uveljavilo ime dob, vendar imajo domacini prav, saj je prav dob najpogostejša vrsta hrasta v Kotu. Raste ne samo na obrecnih terasah in .išnih pobocjih, temvec tudi na morenskih gricih (nekoliko presenetljivo dejstvo za botanike, manj pa za geografe in geologe). Vse kobulnice so markantne rastline. Ena zanimivejših je blešceca velestika (Ligusticum seguieri), vrsta z južnoalpsko razširjenostijo. Lahko jo bomo spoznali po kratkih iglicastih listicih (pri dolocanju drugih kobulnic bomo morali biti bolj potrpežljivi). Raste na kamnitih travišcih Stolovega pogorja, npr. ob kolovozu pri lovski koci na Starijskem vrhu. Slatinka (Ceterach o. cinarum s. lat.). Zanimiva sredozemska praprot, ki je v obdobju suše le klopcic rjavih listov, ob prvem deževju pa spet zaživi. Raste v razpokah kamnitih zidov in po melišcih. Fotogra.jo sem posnel v obcestnem zidu pod cerkvijo v Logjeh. Borjanska rajda (1022 m n. m.). Travišce na napetem delu pobocja je še vedno .oristicno zelo raznoliko, ceprav se že desetletja ne kosi. Slika se spremeni, ko se premaknemo v uleknjene dele pobocij, torej na nekoliko bolj mezo.lno rastišce. Tam so ponekod povsem prevladale kobulnice, ki zaradi alelopatskih vplivov zavirajo rast drugih rastlin. Mocvirski mecek (Gladiolus palustris) se pojavlja raztreseno na gorskih travišcih Breginjskega Stola v pasu od 1000 do 1200 m n. m. V Sloveniji so vitalne populacije tega mecka le še v Kamniško-Savinjskih Alpah. Je edina rastlina iz Priloge II Direktive o habitatih (Natura 2000), ki raste na obmocju Kota. Pionirski gozdovi na .išu so posebnost Breginjskega kota. Nekoc vecnamenske senožeti, ki so poleg krme dajale tudi steljo (listje in oklešceno vejevje) in drva za kurjavo, se danes hitro zarašcajo. Visok delež crne jelše je rezultat kmetijskega pospeševanja. Jelša danes pocasi izginja in prepušca prostor drugim listavcem (jesenu, gorskemu javorju, brestu in dobu), ki oblikujejo novo združbo na rastišcu bukovega gozda. Posneto na pobocju Slemena pri Logjeh. Edino znano nahajališce strešnatega mecka (Gladiolus imbricatus) v Sloveniji so zahodna pobocja Slemena nad Logmi (ZGORAJ). Tam sta ga leta 1971 nabrala T. Wraber in M. Lovka (slika in etiketa iz Herbarija ljubljanske univerze). Potem ga botaniki v teh predelih nismo vec videli. Od drugih vrst meckov se loci po obliki gomolja in številu cvetov v socvetju. Srebrna krvomocnica (Geranium argenteum) ima v raziskovanem obmocju samo eno nahajališce – pod Malim Stolom (1620 m). Tukaj je njena populacija številna in vitalna. Je vrsta, ki v Julijskih Alpah dosega vzhodno mejo areala. Zakrasel hrbet Breginjskega Stola tik pod najvišjim vrhom. V majhnih vrtacah so se oblikovale primerne razmere za uspevanje visokogorske .ore. Med zaplatami subalpinske vegetacije je srebrna krvomocnica (ZGORAJ) našla ustrezno življenjsko okolje. Nadiški otavcic (Leontodon hispidus L. ssp. brumatii) je endemicna rastlina porecij Nadiže in Soce. Je precej variabilen in vcasih podoben navadnemu otavcicu. Ce si ga hocemo ogledati, je najbolje, da ga poišcemo na njegovem rastišcu – obrecnih skalah, npr. v koritih pri Kredu ali pod Napoleonovim mostom. Schuttleworthov rogoz (Typha schuttleworthii) je uvršcen med redke vrste slovenske .ore. Od navadnega rogoza se razlikuje po kratkem moškem socvetju in srebrnkastem poprhu ženskih socvetij. Ustreza mu mokrotno okolje brez hranil (oligotrofno rastišce). Raste v rokavu Nadiže pod Borjano in na povirnem travišcu v Brdah nad Podbelo. Travnolistni grintavec (Scabiosa graminifolia) je v Kotu redka rastlina, našel sem samo tri šope. Tudi drugod po Sloveniji je redka, vec je je le na južnem robu Trnovskega gozda. Fotogra.ral sem jo na zatravljenem prodišcu Nadiže pod Batajonom pri Podbeli. Mocvirski regrat (Taraxacum palustre) je pogost na vlažnih travnikih Starijskega in Krejskega blata, najdemo ga pa tudi v osrednjem delu Kota, npr. za Lupom pri Podbeli, od koder je posnetek. Od navadnega regrata ga najlažje locimo po ozkih listih. Rapontika (Stemmacantha rhapontica). To lepo rastlino bomo zagotovo opazili, ce gremo po lovski poti na Breginjskem Stolu od TV-pretvornika proti Bobanu. Vec je je na krajih, kjer pot precka žlebove in uleknjene dele pobocij. Tudi ko ne cveti, opozarja nase z orjaškimi listi, ki so zgoraj zeleni, spodaj pa belo polstenasti. Šopasti repušnik (Physoplexis comosa) botaniki uvršcamo v družino zvoncic (Campanulaceae). Je verjetno najredkejša rastlinska vrsta v Kotu. V stenah Plazi potoka rastejo le štiri rastline. Nahajališce je edino v slovenskem delu prigorja Julijskih Alp in sodi na južno mejo njene razširjenosti v Sloveniji. Marjeticasta nebina (Aster bellidiastrum). Ceprav zelo podobna marjetici, jo botaniki zaradi zgradbe socvetja uvršcamo v rod nebin. Cveti spomladi na stenah ob Nadiži, v povirnem grušcu pod Prekopo in še marsikje na kamnitih vlažnih rastišcih. Alpska nebina (Aster alpinus). Ta cvetlica po videzu že dosti bolj spominja na »astre« kot zgornja vrsta. Ce se odpravite iz Sedla na Božco sredi junija, jo boste opazili na kamnitih usekih ceste (1100 do 1300 m n. m.). Drugje v Kotu je nisem videl. Stolovega pogorja med Vrhom nad Ohojami in Gnjilico, planina Božca, pašnik za Malim vrhom (1350 m n.m.), travišce na kotanjastem hrbtu pod Koco na Stolu (1600 m n.m.), Logje, zahodno travnato pobocje vzpetine Sleme (550 m n.m.), Mija, senožet na Ržišcah (800 m n.m.), pašnik na Robidišcih tik ob državni meji, le posamezne rastline; hemikripto.t, H ros, med.-mont. Arrhenatherum elatius (L.) P.Beauv. ex J. & C.Presl – visoka pahovka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, znacilna trava gojenih travnikov v okolici vasi, opazimo jo tudi na gozdnih robovih in mezo.lnih ruderalnih krajih; hemikripto.t, H caesp, paleotemp. Artemisia vulgaris L. – navadni pelin; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto v robnih združbah ob gozdnih cestah, na posekah in ruderalnih rastišcih, tudi na prodišcih Nadiže v ass. Epilobio-Scrophularietum caninae ter na opušcenih njivah; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Arum maculatum L. – pegasti kacnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta sencnih in mezo.lnih rastišc, npr. pionirski gozdovi pri Logjeh in pod Robidišci, submontanska bukovja v Bandu in pri Mokarju ob vznožju Mije, mezo. lni logi ob Nadiži, grmišce v Mocinku; geo.t, G rhiz, evrop. Aruncus dioicus (Walter) Fernald [A. sylvestris Kost.] – navadno kresnicevje; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, obilno se pojavlja na brežinah gozdne ceste na Miji, tudi na krušljivih .išnih pobocjih, npr. v Dulah pod Homcem in pod Oskom pri Podbeli, na zasencenih delih desnega brega Nadiže med Legrado in Robicem, vrsta optimalno uspeva na mezo.lnih rastišcih in svežih koluvialnih tleh na strmih pobocjih; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Asarum europaeum L. – navadni kopitnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v zelišcni podrasti bukovih gozdov in drugih pionirskih ali sekundarnih gozdnih združb, ki se razvijajo v smeri bukovega gozda; hemikripto.t, H rept, evrosib. Asparagus tenuifolius Lam. – lasasti beluš; 9746/2,3,4; 9747/1, grmišca velikega jesena in crne jelše pod Velikim bregom in na Spanogah, v grapi na opušceni senožeti v Berjacu, pobocje nad potokom Gostenk, grmišce na sedimentu jezerske krede, grmišca nad Borjano in Potoki (potencialno Ostryo-Fagetum); geo.t, G rhiz, pont. Asperula aristata L. – dolgocvetna perla; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, po skalovju in melišcih v gorskem in subalpinskem pasu Stolovega pogorja, zaneseno tudi na prodišca Nadiže (npr. pri Mostu na Nadiži, pod Lupom pri Podbeli); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Asperula cynanchica L. – hribska perla; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na podobnih rastišcih kot prejšnja vrsta, pogostejša v nižjih legah, npr. v obcestnem zidu pri Borjani, suhih travišcih nad Potoki, inicialnih travišcih ob Nadiži; hemikripto.t, H scap, evrimed. Asperula taurina L. – turinska perla; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, njena optimalna rastišca so sencne in vlažne doline v submontanskem pasu. Tukaj se je razrasla v nekaj kvadratnih metrov velike preproge, npr. v pionirskih gozdovih velikega jesena pod Robidišci, sestojih belega gabra (ass. Asperulo-Carpinetum) v grapah potokov Jamjak in Gostenk ter v mezo.lnih logih ob Nadiži, tudi M. Wraber in T. Wraber v T. Wraber (1971: 209) ter Cušin v Dakskobler (1996a: 33); geo.t, G rhiz, med.-mont. Asplenium adiantum-nigrum L. – crni sršaj; 9746/2,4; 9747/1,3, svetli gozd na apnencasti breci pod Logmi, kamnita grmišca nad Borjano, gozdovi bukve in crnega gabra (ass. Ostryo-Fagetum) med Potoki in Starim selom (okoli 800 m n.m.), tudi Dakskobler (1996b: 41); hemikripto.t, H ros, paleotemp. Asplenium ruta-muraria L. – pozidna rutica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, stalnica v obcestnih zidovih, starih hišnih zidovih, kamnitih ograjah in podobnih osoncenih rastišcih; hemikripto.t, H ros, cirkumboreal. Asplenium trichomanes L. – rjavi sršaj; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na enakih rastišcih kot prejšnja vrsta, vendar jo dobimo tudi na nekoliko zasencenih krajih, npr. v skalnih razpokah v gozdovih; hemikripto.t, H ros, kozmopol. Asplenium viride Huds. – zeleni sršaj; 9746/1,2,4; 9747/1,3, kamnite subalpinske trate na Stolovem pogorju, sencne skale ob cesti na Mijo in v bukovem gozdu nad Sv. Volarjem; hemikripto.t, H ros, cirkumboreal. Aster alpinus L. – alpska nebina; 9746/2, ob gorski cesti na Breginjski Stol, obcestni grušc in skale (1100–1300 m n.m.), zelo redko; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Aster amellus L. – gorska nebina; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na suhih travišcih v submontanskem pasu, tudi na osoncenih gozdnih robovih, pašnikih in melišcih, stalnica inicialnih travišc na prodnih nasipinah ob Nadiži; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Aster bellidiastrum (L.) Scop. [Bellidiastrum michelii Cass.] – marjeticasta nebina; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, vrsta je pogosta na visokogorskih tratah in porašcenih melišcih v obmocju Plazi in Prekope in tudi na obrecnih skalah po celotnem toku Nadiže, zlasti v soteski pod Logmi; hemikripto.t, H ros, evraz. Astragalus glycyphyllos L. – sladki grahovec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, brežine potokov in rek, ruderalno (po vaških dvorišcih v Podbeli in Breginju), na nasipališcih, ob gozdnih cestah za Breginjem; hemikripto.t, H rept, evrosib. Astrantia bavarica F.W. Schultz – bavarski zali kobulcek; 9746/1,2, subalpinske trate in ruševje na grebenu Stolovega pogorja med Koco na Stolu in Gnjilico, na svežih prhninastih tleh (1400–1600 m n.m.), tudi v zatravljeni hudourniški grapi Crnega potoka, ekološka oznaka vrste kot znacilnice reda subalpinskih travišc (Seslerietalia) je zato zelo primerna; hemikripto.t, H scap, E-alp. Astrantia carniolica Jacq. – kranjski zali kobulcek; 9746/1,2, mezo.lna rastišca v presvetljenih grapah v bukovih gozdovih in grmišcih za Breginjem (Klatnica, povirje Plazi potoka), hemikripto.t, H scap, S-ilir. Astrantia major L. – veliki zali kobulcek; 9747/1, rob grmišca na Humu nad Kobaridom, okoli 800 m n.m. (zacetek grebena Stolovega pogorja), mezo.lno rastišce na globljih tleh; hemikripto.t, H scap, evrop. Athamantha cretensis L. – alpska jelenka; 9746/1, dolomitni drobir v povirju Crnega potoka; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Athamanta turbith (L.) Brot. – skalna jelenka; 9746/1,2,4; 9747/1,3, v skalnih razpokah, npr. ob cesti na Breginjski Stol, v recnih balvanih ob Nadiži pod Logmi, ostenja na Miji pri Turjevi jami, tudi T. Wraber (1967: 114); hemikripto. t, H scap, endemit prehodnega ilirskega obmocja (med južnimi predeli Julijskih Alp in Cicarijo v Istri). Athyrium . lix-femina (L.) Roth – navadna podborka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gorski bukovi gozdovi na Miji, alpski bukovi gozdovi za Breginjem, mezo. lne sencne grape in jarki v submontanskem pasu; hemikripto.t, H ros, kozmopol. Atriplex patula L. – navadna loboda; 9747/3, Staro selo, sencna ruderalna rastišca, na tlakovanih (s prodniki) vaških poteh in ob hišah; tero.t, T scap, cirkumboreal. Atropa belladonna L. – volcja cešnja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na posekah bukovih gozdov in ob gozdnih cestah pod Sv. Marjeto, za Kalom in na Miji; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Barbarea vulgaris R. Br. – navadna barbica; 9746/2,3,4; 9747/1,3, na ruderalnih rastišcih, zlasti pogosta na prodišcih Nadiže pod Borjano in evtrofnih rastišcih ob vrbišcih sive vrbe dolvodno od Robica, tudi na pešcenih bregovih potokov in reke Bele; hemikripto.t, H scap, evrosib. Bartsia alpina L. – alpska barcija; 9746/1,2, subalpinska travišca in ruševje na grebenu Stolovega pogorja (1600–1660 m n.m.), hemikripto.t, H scap, arkt.-alp. Bellis perennis L. – marjetica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v Kotu jo opazimo predvsem na vrtnih tratah in gojenih travnikih, ki se pogosto kosijo, raste tudi na pašnikih in zatravljenih kolovozih, povsod na svežih tleh in svetlih krajih; hemikripto. t, H ros, evrop. Berberis vulgaris L.–navadnicešmin;9746/1,2,3,4;9747/1,3,termo.lni loginaholocenskih terasah Nadiže, opušcene senožeti v spodnjem gorskem pasu Breginjskega Stola (700–900 m n.m.), gozdni omejki in grmišca; fanero.t, NP, evraz. Betonica alopecuros L. [Stachys jacquinii (Gren. & Godr.) Fritsch] – Jacquinov cistec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha in zmerno suha travišca na pobocnem grušcu v gorskem pasu Stolovega pogorja ter v svetlih grmišcih in porašcenih melišcih na vzhodnih pobocjih Mije; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Betonica o. cinalis L. [Stachys o. cinalis (L.) Trevisan] – navadni cistec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lne senožeti in gozdni robovi v submontanskem pasu Breginjskega kota; hemikripto.t, H scap, evrop. Betula pendula Roth [B. verrucosa Ehrh.] – navadna breza; 9746/1,2,3,4, v Breginjskem kotu razmeroma redka drevesna vrsta, v vecjem številu le na gozdnih posekah in opušcenih pašnikih na položnem hrbtu Mije (800 m n.m.) ter pri Robidišcih (na robu Dolince), globoka rjava tla na laporju, posamicno ob gozdni cesti na Mijo (v Zlonkah, na Zlavju), nekaj primerkov v grmišcu na Prapenku pri Podbeli in v bukovem gozdu na Kolenjaku ob cesti v Plazi; fanero.t, P scap, evrosib. Bidens frondosa L. [Bidens melanocarpa Wieg.] – crnoplodni mrkac; 9746/2,3,4; 9747/1,3, bregovi Nadiže, nasutja, ruderalna, vendar nekoliko vlažna rastišca, pogosto; tero.t, T scap, adventiv. (iz S. Amerike). Bidens tripartita L. – trodelni mrkac; 9746/2,4; 9747/3, njive v Logjeh (zahodno vznožje Korinde), plevel po vrtovih na Robidišcih, starejše nasutje pri Robicu (zdaj odlagališce hlodov), raztreseno; tero.t, T scap, evraz. Biscutella laevigata L. – navadna šparnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta suhih rastišc (inicialna travišca ob Nadiži, skalne razpoke ob cestah na Stolovem pogorju, suha travišca v gorskem pasu); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Blechnum spicant (L.) Roth – rebrenjaca; 9746/2, Soncni kraj pri Breginju, 620 m n.m. (M. Wraber v T. Wraber 1969a: 175), fragmenti bukovja na hrbtu Stolovega pogorja pri pl. Božci, na svežih, ilovnato-glinastih tleh, revnih z bazami; hemikripto.t, H ros, cirkumboreal. Borago o. cinalis L. – zdravilna boraga; 9746/4, Podbela, ob kolovozu pod Zidom, pešceno, na robu prodišca pod Borjano (vidni znaki antropogene dejavnosti – kopanje proda, navažanje gradbenega materiala ipd.), glej Cušin (2001a: 6); tero. t, T scap, evrimed. Bothriochloa ischaemum (L.) Keng [Andropogon ischaemum L., Dichantium ischaemum (L.) Rob.] – navadni obrad; 9746/2,3,4; 9747/1,3, suha rastišca v submontanskem pasu, najpogosteje na svetlih krajih ob cestah in kolovozih, Borjana (ob cesti pod cerkvijo), Podbela (ob kolovozu pod Crpežami), predeli nesklenjene ruše na suhih travišcih pri Potokih; hemikripto.t, H caesp, med.-pont. Botrychium lunaria (L.) Sw. – navadna mladomesecina; 9746/2,4, kamnita travišca na grebenu Breginjskega Stola (Dakskobler, delovni herbarij ZRC SAZU 28. 5. 2001) in v Pradolu, sicer že v Italiji; geo.t, G rhiz, kozmopol. Brachypodium rupestre (Host) Roem. & Schult – skalna glota; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na zmerno suhih travišcih v združbah zveze Mesobromion, v velikih šopih se pojavlja na robovih suhih travišc ob Nadiži (združbe zveze Geranion sanguinei); hemikripto.t, H caesp, evraz. Brachypodium sylvaticum (Huds.) PB. – gozdna glota; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, grmišca ob Nadiži na pešceno-ilovnatih tleh, bogatih s hranili in bazami, npr. v starejših sestojih sive vrbe, v združbah zveze Alno-Ulmion, na nekoliko zasencenih mestih (ob gozdnih cestah, na posekah ipd.); hemikripto.t, H caesp, paleotemp. Briza media L. – navadna migalica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, svetla mezo.lna do zmerno vlažna rastišca, kot so npr. travišca na .išu (pod Velikim bregom, na Strmci), porašcene cestne brežine iz jezerske krede (pod Lupom, na Podrecnici), bregovi jarkov ipd.; hemikripto.t, H caesp, evrosib. Bromopsis erecta (Huds.) Fourr. [Bromus erectus Huds.] – pokoncni stoklasec; 9746/2,3,4; 9747/1,3, suha inicialna travišca na mladih terasah Nadiže in obpotja pri Kredu in Robicu; hemikripto.t, H caesp, paleotemp. Bromopsis ramosa (Huds.) Holub [Bromus ramosus Huds.] – razvejeni stoklasec; 9746/1,2,3,4; 9747/1, na posekah in ob gozdnih cestah (Breginj–Plazi, Strmca–Most na Nadiži, Podbela–Robidišce), tudi v grmišcih nad Potoki (Ostryo-Fagetum), povsod v zmerni senci; hemikripto.t, H caesp, evraz. Bromopsis transsilvanica (Steud.) Holub [Bromus transsilvanicus Steud.] – transilvanski stoklasec; 9746/1,2,4; 9747/1, suha travišca na pobocnem grušcu in skalovje na južnih pobocjih Stolovega pogorja in Mije (800–1200 m n.m.); hemikripto. t, H caesp, paleotemp. Bromus hordaceus L. em. Hyl. – jecmenasta stoklasa; 9746/3,4, obpotja v Logjeh in na Robidišcih, na dvorišcu hiše št. 2 v Podbeli (ruderalno rastišce); tero.t, T scap, kozmopol. Buddleja davidii Franch. – Davidova budleja; 9747/3, nekaj velikih grmov na prodišcih Nadiže dolvodno od Robica, kot naturalizirano vrsto jo pri Kobaridu omenja Jogan (1993: 37); fanero.t, P caesp, adventiv. (okrasna rastlina iz vzhodne Azije). Buphthalmum salicifolium L. – vrbolistni primožek (krajevno: Ivanova roža); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta gozdnih robov, cestnih brežin in mezo.lnih travišc v submontanskem in montanskem pasu, ni izbircen glede tal in vlage, le zmerno svetlobo potrebuje, nekoc so na dan Sv. Ivana (24. junija) vse ganjke (balkone) kotarskih hiš krasili šopki teh cvetic; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Calamagrostis arundinacea (L.) Roth – gozdna šašulica; 9746/1,2,4; 9747/1, na zmerno kislih in svežih humusnih tleh v zgornjegorskih bukovih gozdovih na Breginjskem Stolu, tudi v pionirskih gozdovih na .išu (. oristicni popisi I. Dakskoblerja, 21. 5. 1996 in 23. 4 1997); hemikripto.t, H caesp, evraz. Calamagrostis epigejos (L.) Roth. – navadna šašulica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, travnata pobocja na .išu (Preslav, Korinda), vlažen travnik za Lupom, ob vrbovju pod Logom pri Podbeli (v mivki), v jarkih ob gozdni cesti na Miji (800–900 m n.m.); hemikripto.t, H caesp, evrosib. Calamagrostis varia (Schrad.) Host [Deyeuxia varia (Schrad.) Kunth] – pisana šašulica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, termo.lna grmišca in inicialna travišca ob Nadiži, tudi višje v svetlih gozdovih in po kamnitih pobocjih; hemikripto.t, H caesp, evraz. Calamintha brauneana (Hoppe) Javorka – Braunejev cober; 9746/2; 9747/1, nad Potoki in Starim selom, pobocni grušc in skalovje v vrzelastih sestojih toploljubnega bukovja (ass. Ostryo-Fagetum); hemikripto.t, H scap, SE-evrop. Calamintha sylvatica Bromf. – navadni cober, 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta suhih in svetlih rastišc, npr. v razpokah suhozidov, ki omejujejo nekdanje pašnike v okolici Podbele in Robidišc, tudi na submontanskih melišcih nad Novo Borjano in obcestnem grušcu pri Sedlu; hemikripto.t, H scap, evrop. Calluna vulgaris (L.) Hull. – jesenska vresa; 9746/2,3,4, na hrbtu Stolovega pogorja pri pl. Božca, travišca na districnih rjavih tleh pod Oblacom pri Logjeh, pašniki v okolici Robidišc, povsod na zmerno kislih tleh, ki so se na pl. Božci oblikovala na apnencu, pri Logjeh in na Robidišcih pa na .išu; hame.t, Ch frut, cirkumboreal. Caltha palustris L. – navadna kalužnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, rastlina vlažnih in sencnih rastišc, pogosta zlasti ob mirnejšem teku potokov, v znožjih pobocij, kjer zastaja voda (npr. pri Mostu na Nadiži, pod Borjano, tukaj v ass. Scirpetum sylvatici), v jarkih na Krejskem blatu in v povirjih nad Legrado (Fraxinetum s. lat.); hemikripto.t, H ros, cirkumboreal. Calystegia sepium (L.) R.Br. – navadni plotni slak; 9746/2,3,4; 9747/1,3, plevel na njivah in vrtovih, še posebej rad ovija koruzo; hemikripto.t, H scand, paleotemp. Campanula carnica Schiede [C. linifolia Nath.] – karnijska zvoncica; 9746/1,2,4; 9747/1,3, v skalnih razpokah pod Sv. Volarjem, ponekod v soteski Nadiže pod Logmi in v Krejskih koritih, ostenja v Pradolu, v prisojnih stenah ob cesti Sedlo–Božca (1100–1400 m n.m.), slednji primerki (kot tudi rastline v drugih predelih Julijskih Alp) nimajo za vrsto znacilnih, dolgih cašnih zobcev; hemikripto.t, H caesp, endemit. Campanula cespitosa Scop. – rušnata zvoncica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta suhih, ruderalnih rastišc, zlasti v obcestnem grušcu, na sticišcu cestnih robnikov in vozišca ter v kamnitih zidovih, tudi na inicialnih travišcih ob Nadiži; hemikripto.t, H caesp, E-alp. Campanula glomerata L. – klobcasta zvoncica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na suhih travišcih in svetlih grmišcih v gorskem pasu (600–1000 m n.m.), npr. pobocja Breginjskega Stola nad Stanovišci, kamnita travišca pod Starijskim vrhom, inicialna grmišca na recnem produ pri Mostu na Nadiži; hemikripto.t, H scap, evraz. Campanula persicifolia L. – breskovolistna zvoncica; 9746/2,3,4; 9747/1,3, opušcena mezo.lna travišca na rjavih rendzinah in districnih rjavih tleh ter na gozdnih robovih, npr. zahodna pobocja Slemena nad Logmi, steljniki v Brdah pod Stanovišci, grmišca na .išu pri avtobusni postaji Kred; hemikripto.t, H scap, evraz. Campanula rapunculoides L. – repušcevolistna zvoncica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zelo pogosta vrsta, nezahtevna glede razmer na rastišcnih, opazimo jo na ruderalnih krajih ob cestah, raste iz starih zidov, tudi na gozdnih robovih in v senci bukovih gozdov; hemikripto.t, H scap, evrop. Campanula rotundifolia L. – okroglolistna zvoncica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo. lna travišca in pusti kraji v submontanskem pasu, npr. travišca pri Oblacu, v razpokah kamnitega Napoleonovega mosta, zmerno suha travišca na pobocnem grušcu pri Kamniku nad Stanovišci; H caesp, evrop. Campanula scheuchzeri Vill. – Scheuchzerjeva zvoncica; 9746/1,2; 9747/1, pašniki in travišca na hrbtu Stolovega pogorja; hemikripto.t, H caesp, med.-mont. Campanula spicata L. – klasasta zvoncica; 9746/2; 9747/1, skalovje in grušc v Lokarjah nad Borjano (800–950 m n.m.), svetla grmišca (potencialno Ostryo-Fagetum) pod Starijskim vrhom (glej Cušin 2001a: 6); hemikripto.t, H bienn, alp. Campanula thyrsoides L. – šopasta zvoncica; 9746/1,2; 9747/1, grušc in skale v gorskem pasu Stolovega pogorja, zlasti pogosta ob cesti Sedlo–pl. Božca, ponekod tudi na travišcih z redko rušo (porašcena melišca); hemikripto.t, H bienn, med.-mont. Campanula trachelium L. – koprivasta zvoncica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na posekah, gozdnih robovih in nekoliko zasencenih cestnih brežinah; hemikripto. t, H scap, paleotemp. Campanula witasekiana Vierh. – Witasekina zvoncica; 9746/1,2; 9747/3, travišca in pašniki na hrbtu Stolovega pogorja, npr. Na Verilih, Vršanja glava, Beli kamen (1200–1500 m n.m.); hemikripto.t, H scap, S-ilir. Capsella bursa-pastoris (L.) Med. – navadni plešec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v Kotu je pogost na ruderalnih rastišcih ob cestah in poteh, tudi na okopavinskih njivah; hemikripto.t, H bienn, kozmopol. Cardamine amara L. – grenka penuša; 9746/2,3,4; 9747/3, zamocvirjena rastišca ob vznožju pobocij in ob potokih, npr. sestoj velikega jesena ob kolovozu gorvodno od Mosta na Nadiži, starejši sestoji sive vrbe pod Borjano (obcasno jih poplavlja hudourniški potok Gostenk); hemikripto.t, H caesp, evraz. Cardamine bulbifera (L.) Crantz [Dentaria bulbifera L.] – brsticna konopnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, bukovi gozdovi za Breginjem, pionirski gozdovi pri Sv. Volarju, tudi v mezo.lnih logih ob Nadiži in gorskem bukovju (Lamio orvalae-Fagetum) na Miji; geo.t, G rhiz, pont. Cardamine enneaphyllos (L.) Crantz [Dentaria enneaphyllos L.] – deveterolistna konopnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta v bukovjih (Lamio orvalae-Fagetum, Anemono trifoliae-Fagetum) in drugotnih gozdovih belega gabra (Asperulo-Carpinetum) na Miji in pobocjih Stolovega pogorja pod Sv. Marjeto in Kolenjakom, ponavadi v vecjih krpah zastira precej gozdnih tal; geo.t, G rhiz, SE-evrop. Cardamine . exuosa With. [C. sylvatica] – gozdna penuša; 9746/1,2,4, altimontansko bukovje na grebenu Stolovega pogorja, tudi M. Wraber (.oristicni popis 23. 10. 1963); hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Cardamine hirsuta L. – dlakava penuša; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, spomladi jo pogosto opazimo na gojenih travnikih, vrtnih tratah in ob poteh v submontanskem pasu; tero.t, T scap, kozmopol. Cardamine impatiens L. – penuša nedotika; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, vlažni logi pod Borjano, kolovozi v gozdu na Miji, povirja pod Robidišci in podobna sencna rastišca s precej talne vlage; tero.t, T scap, evraz. Cardamine pentaphyllos (L.) Crantz [Dentaria pentaphyllos L.] – peterolistna konopnica; 9746/1,2,3,4; 9747/3, bukovja v submontanskem in gorskem pasu Mije, mezo. lni logi na terasah Nadiže, tudi Dakskobler (.oristicni popis 10. 6. 1998); geo. t, G rhiz, SE-evrop. Cardamine pratensis L. – travniška penuša; 9747/1,3, nižje ležeci (vlažni) deli gojenih travnikov na Krejskem blatu in pod karavlo v Starem selu, vlažni travniki pri Robicu (vznožje Matajurja), povsod na evtricnih rjavih tleh; hemikripto. t, H caesp, evrop. Cardamine trifolia L. – trilistna penuša; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, stalnica v bukovih gozdovih na Miji (ass. Lamio orvalae-Fagetum), kjer raste na mezo.lnih rastišcih na rjavih pokarbonatnih tleh, pogosto jo opazimo tudi v pionirskih gozdovih na .išu (npr. Spanuga pod Velikim bregom, Strmca pri Mostu na Nadiži), povsod na svežih, s hranili bogatih tleh; hemikripto.t, H ros, N-ilir. Cardaminopsis arenosa (L.) Hayek – peskovni penušnjek; 9746/2,4; 9747/3, na prodišcih Nadiže in na pešcenih krajih ob cestah, npr. postajališce ob cerkvi v Logjeh, redko; tero.t, T scap, evrop. Cardaminopsis halleri (L.) Hayek – Hallerjev penušnjek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta mezo.lnih travnikov in svetlih grmišc na globljih tleh, npr. med Kredom in Potoki na robu pionirskega gozda, travišca pri Obli Gorici za Breginjem, grmišce na moreni pod Vlako (nad Sedlom); hemikropto.t, H scap, evrop. Carduus crassifolius Willd. – debelolistni bodak; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, melišca, hudourniške grape in inicialna travišca v gorskem pasu, prodišca Nadiže, v obcestnem grušcu na Stolovem pogorju; hemikripto.t, H caesp, alp. Carduus de.oratus L. sensu Kazmi – alpski bodak; 9746/1,2; 9747/1, kamnita travišca in pašniki na grebenu Stolovega pogorja (1300–1600 m n.m.); hemikripto.t, H caesp, alp. Carduus nutans L. – kimasti bodak, 9746/1,2,3,4; 9747/1, posreceno ime tega bodaka nam omogoca, da zanesljivo potrdimo našo dolocitev, posamezne rastline opazimo ob cestah Breginj–Logje, Obla Gorica–Most na Nadiži, na pašnikih pod Špicekom nad Breginjem idr.; hemikripto.t, H bienn, subatlant. Carex alba Scop. – beli šaš; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na skeletnih in inicialnih tleh na produ, grušcu in podobnih geoloških substratih, npr. v logih na terasah ob Nadiži, kjer je dominantna vrsta v zelišcni plasti, v preprogah tudi v termo. lnih grmišcih na pobocnem grušcu med Borjano in Kobaridom (potencialno Ostryo-Fagetum); geo.t, G rhiz, evrosib. Carex brachystachys Schrank – tanki šaš; 9746/1,2,4; 9747/3, ostenja v Cerkvenem dolu (1300 m n.m.) in pri Sv. Volarju, porašcena melišca na Prekopi in povirju Crnega potoka, razmeroma redko; hemikripto.t, H caesp, med.-mont. Carex caryophyllea Latour [C. verna Chaix] – pomladanski šaš; 9746/2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki, senožeti, na kolovozih in posekah, pogosto; hemikripto.t, H scap, evraz. Carex digitata L. – prstasti šaš; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, submontanska in gorska bukovja, pionirski gozdovi in grmišca na bolj mezo. lnih rastišcih, zelo pogosto; hemikripto.t, H caesp, evraz. Carex distans L. – razmaknjenoklasi šaš; 9746/4, Podbela (Vrnica, uleknine na produ pod Logom); hemikripto.t, H caesp, evrimed. Carex divulsa Stokes – zeleni šaš; 9747/3, Starijsko blato, vlažen travnik pod ostrim ovinkom ceste med Kobaridom in Starim selom; hemikripto.t, H caesp, evrimed. Carex elata All. [C. stricta Good.] – togi šaš; 9747/3, mocvirni travniki in melioracijski kanali na Starijskem blatu in Krejskem polju; hemikripto.t, H caesp, evrop. Carex ferruginea Scop. – rjastorjavi šaš; 9746/2,4, zmerno mezo.lna kamnita travišca na Božci in pri transformatorju pod Logmi; geo.t, G rhiz, med.-mont. Carex . rma Host – cvrsti šaš, 9746/1,2, kamnita travišca na grebenu Kopa–Veliki Muzec– Mali Stol; hemikripto.t, H caesp, med.-mont. Carex . acca Schreber [C. glauca Scop.] – sinjezeleni šaš; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, bregovi voda, opušcene senožeti, gorska travišca, zelo pogosto; geo.t, G rhiz, evrop. Carex . ava L. – rumeni šaš; 9746/2,3,4; 9747/3, luže pod Borjano, na kolovozih Pod Vrnico, povirje Gostenka, Krejsko blato, pogosto; hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Carex hirta L. – dlakavi šaš; 9746/3,4; 9747/3, senožeti na vododržnih kamninah (pleistocenska glina, jezerski lapor, .iš) v okolici Podbele, Robidišc in Starega sela; geo.t, G rhiz, evrop. Carex hostiana DC. – hostov šaš; 9747/3, košeni »Molinetum« pri Starem selu; hemikripto.t, H caesp, evrop. Carex humilis Leyss. – nizki šaš; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha travišca na ledeniških morenah in pobocnem grušcu, inicialna travišca na prodišcih Nadiže, kamnita grmišca na pobocjih, pogosto, hemikripto.t; H caesp, evraz. Carex montana L. – gorski šaš; 9746/2,4; 9747/1, zmerno suha travišca na Starijskem vrhu, svetla grmišca na ilovnatih tleh (Gradec pri Logjeh), submontanska bukovja nad Starim selom, raztreseno; hemikripto.t, H caesp, evrop. Carex mucronata All. – ostnati šaš; 9746/1,2,4; 9747/1,3, skalne razpoke v gorskem in subalpinskem pasu, pogosto; hemikripto.t, H caesp, med.-mont. Carex nigra (L.) Reichard [C. fusca All.] – crni šaš; 9746/3, 9747/3, povirnato pri Mostu na Nadiži, vlažna travišca pri Starem selu; geo.t, G rhiz, kozmopol. Carex ornithopoda Willd. – pticjenogi šaš; 9746/1,2,3,4: 9747/1,3, inicialna travišca na melišcih in hudourniškem produ (povirje Nadiže in Bele), tudi T. Wraber 1969c: 78 (prodišce pri Mostu na Nadiži) in delovni herbarij I. Dakskoblerja (Starijski vrh, 21. 5. 96); hemikripto.t, H caesp, evrop. Carex otrubae Podp. [Carex nemorosa Rebent.] – podlesni šaš; 9746/2; 9747/1, Staro selo, vlažen travnik, tudi pri Breginju (ob Žužejki); hemikripto. t, H caesp, med.­mont. Carex pallescens L. – bledi šaš; 9746/4, 9747/1, travišca na Palohu (Robidišce) in Cerkovnici (Potoki); hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Carex panicea L. – proseni šaš; 9746/4; 9747/3, vlažni travniki Za Lupom, na Krejskem polju in na Starijskem blatu, na omenjenih lokacijah v preprogah; geo.t, G rhiz, evrosib. Carex pendula Huds. – previsni šaš; 9746/3,4, grmišce ob potoku 200 m dolvodno od Mosta na Nadiži, obrežja Mlake pod Mokarjem, redko; hemikripto.t, H caesp, evraz. Carex pilosa Scop. – vejicasti šaš; 9746/3,4, grmišca ob Nadiži pod Strmco, sestoji belega gabra (ass. Asperulo-Carpinetum) pod Logmi (Tamošce); hemikripto.t, H caesp, evrop. Carex pilulifera L. – obloplodni šaš; 9746/3,4, Robidišce, pašniki pri pokopališcu in pri Maloobmejnem prehodu, na nekoliko zakisanih izpranih tleh; hemikripto. t, H caesp, evrop. Carex remota L. – mlahavi šaš; 9746/3, Most na Nadiži, povirnato (fragmenti ass. Carici remoate-Fraxinetum); hemikripto.t, H caesp, evrop. Carex sempervirens Vill. – vednozeleni šaš; 9746/1,2, visokogorska travišca na Stolovem pogorju (1400–1600 m n.m.), pogosto; hemikripto.t, H caesp, med.-mont. Carex spicata Huds. [C. contigua Hoppe] – klasasti šaš; 9747/1, travišca na Starijskem vrhu; hemikripto.t, H caesp, evraz. Carex sylvatica Huds. – gozdni šaš; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, bukovi gozdovi (zlasti na poteptanih mestih, npr. vlake), mezo.lni logi ob Nadiži, pogosto; hemikripto.t, H caesp, evrop. hemikripto. t, Carex tomentosa L. – polstenoplodni šaš; 9746/4, Podbela (mezo.lna senožet na Malcku); hemikripto.t, H caesp, evrosib. Carex vesicaria L. – mehurjasti šaš; 9746/2; 9747/3, mocvirni travniki pri Robicu, Kredu in Breginju (Žužejka); hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Carlina acaulis L. – bodeca neža; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pašniki na hudourniškem vršaju Bele in Stanovišnika pri Podbeli, travišca med Marijo Snežno in Osredki (nad Breginjem), gorska travišca na Breginjskem Stolu in Miji, grušc ob cesti Sedlo–pl. Božca (800–1400 m n.m.); hemikripto.t, H ros, evrop. Carlina vulgaris L. – navadna kompava; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta na inicialnih travišcih na prodnatih terasah Nadiže pod Borjano in pri Kredu (300 m n.m.), ob kolovozih skozi svetla grmišca na pobocnem grušcu nad Starim selom (500–700 m n.m.); hemikripto.t, H scap, evrosib. Carpesium cernuum L. – kimasta ovratnica; 9747/1, na mezo.lnih in sencnih krajih kolovozov, ki so speljani skozi pionirske gozdove (Fagetum submontanum s. lat.) nad Starim selom (glej Cušin 2001a: 6); tero.t, T scap, pont. Carpinusbetulus L. – navadni gaber (krajevno: beli gaber); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v Breginjskem kotu je navadni gaber pogosta drevesna vrsta, zlasti na .išnih pobocjih z inkluzijami apnencaste brece v zgornjem delu Nadiške doline (ass. Asperulo-Carpinetum), v degradiranih sestojih gorskega bukovega gozda ob vznožju Mije ter na mlajših terasah Nadiže (ass. Carici albae-Carpinetum betuli); fanero.t, P scap, evrop. Carum carvi L. – navadna kumina; 9746/2,3,4; 9747/3, rahlo zakisani pašnik v Dolinci pri Maloobmejnem prehodu Robidišce, vlažni travnik pod Vrnico (Podbela), mezo.lni travnik pod Molido pri Robicu, tudi na travnatih površinah v okolici starih hiš v Logjeh; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Castanea sativa Mill. [C. vesca Gaertn.] – pravi kostanj; 9746/2,3,4, v pionirskih gozdovih na Miji (Oska, Ržišca), pod Homcem (Crpeža), med Breginjem in Logmi (Veliki breg, Oblac), povsod districna rjava tla na .išu, verjetno rastišce zmerno kisloljubnega bukovja (ass. Castaneo-Fagetum), zdaj faza sekundarnega gozda na opušcenih senožetih (ass. Ornithogalo pyrenaici-Fraxinetum excelsioris); fanero. t, P scap, SE-evrop. Centaurea bracteata Scop. [C. gaudinii Boiss. & Reuter] – Gaudinov glavinec; 9746/1,2; 9747/1, zmerno suha travišca na prisojnih pobocjih Breginjskega Stola; hemikripto.t, H caesp, SE-evrop. Centaurea carniolica Host [C. nigrescens ssp. vochinensis (Bernh.) Nyman] – kranjski glavinec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na gozdnih robovih in v grmišcih na zmerno mezo.lnih rastišcih v submontanskem pasu; hemikripto.t, H scap, SE-evrop. Centaurea dichroantha A.Kerner [C. alpigena Paulin] – dvobarvni glavinec; 9746/1, melišca pod Gnjilico in v povirju Crnega potoka, tudi Dakskobler (. oristicni popis 10. 6. 1998); hemikripto.t, H scap, endemit. Centaurea haynaldii Borbas ex Vuk. ssp. julica (Hayek) E.Mayer – julijski glavinec; 9746/1,2; 9747/1, travišca in prisojna grmišca v gorskem pasu na južnih pobocjih Stolovega pogorja; hemikripto.t, H scap, endemit Julijskih Alp. Centaurea jacea L. – navadni glavinec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki, pašniki in grmišca v submontanskem pasu; hemikripto.t, H scap, evraz. Centaurea montana L. – gorski glavinec; 9746/1; 9747/1, pod Humom (800 m n.m.), na robu gorskega bukovja in opušcenega pašnika, rjava pokarbonatna tla, Gnjilica nad Breginjem (T. Wraber 1967: 115); hemikripto.t, H caesp, med.-mont. Centaurea scabiosa L. ssp. fritschii (Hayek) Hayek [C. fritschii Hayek] – Fritschev glavinec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha gorska travišca (Nadkovik nad Sedlom, Lepo brdo), inicialne združbe na prodišcih Nadiže, svetli gozdovi na pobocnem grušcu (Krasca in Celca nad Kredom), pogosto; hemikripto.t, H caesp, S-ilir. Centaurea triumfettii All. [C. axillaris Willd.] – Triumfettijev glavinec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na suhih in svetlih rastišcih, npr. v razpokah obcestnega zida pod Sv. Katarino v Borjani, umirjena melišca v Plazih, ostenja pod Starijskim vrhom; hemikripto.t, H scap, evrop. Centaurium erythraea Rafn [C. umbellatum auct., C. minus auct.] – navadna tavžentroža; 9746/1,2,4, z opušcanjem košnje je nekoc pogosta (in znana) zel izginila iz zmerno vlažnih senožetih, ki so bile njena optimalna rastišca, zdaj jo opazimo na podobnih, prav tako antropogeno nastalih rastišcih (.išni drobir v Gostenku, obcestni jarek na Ržišcah, usek ob gozdni cesti pri Globotniku, manjši usad jezerske krede za Lupom); hemikripto.t, H bienn, paleotemp. Centaurium pulchellum (Swartz) Druce [Erythraea pulchella (Swartz)] – zala tavžentroža; 9746/2,3,4, ob grmišcu sive vrbe pod Borjano, inicialno travišce na terasi Nadiže pri Podbeli (pod Gošco, ob nogometnem igrišcu), ob cesti Breginj–Strmca (pod Križcem), povsod na inicialnih in nekoliko vlažnih rastišcih, razmeroma redka vrsta, zaradi majhnosti pa sem jo verjetno marsikje spregledal; tero.t, T scap, paleotemp. Cephalanthera damasonium (Mill.) Druce [C. alba (Crantz) Simk.] – bleda naglavka; 9746/1,2,4; 9747/1, bukovja za Breginjem, grmišca pod Stanovišci (potencialno Ostryo-Fagetum); geo.t, G rhiz, evrimed. Cephalanthera longifolia (L.) Fritsch [C. ensifolia (Sw.) L. C. Rich] – dolgolistna naglavka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, toploljubna grmišca na morenah med Homcem in Sedlom, zasencena travišca pod Prekopo, presvetljeni deli bukovega gozda pri Borjanski plani in Globošcaku nad Starim selom, tudi T. Wraber 1967: 125; geo.t, G rhiz, evraz. Cephalanthera rubra (L.) L.C.Rich. – rdeca naglavka; 9746/1,2,4; 9747/1, v nasadih rdecega in crnega bora v Plazih in nad Breginjem, presvetljena grmišca in zapušceni travniki nad Potoki, omejek senožeti nad Podbelo; geo.t, G rhiz, evraz. Cerastium glomeratum Thuill. [C. viscosum auct.] – klobcasta smiljka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, ruderalna pripotja in pešceni kraji v submontanskem pasu; tero. t, T scap, evrimed. Cerastium holosteoides Fries [C. fontanum agg.] – navadna smiljka, 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, vlažni in mezo.lni (gojeni) travniki ter ob njivah v Podbeli, Kredu in Starem selu; hemikripto.t, H scap, evraz. Cerastium carinthiacum Vest. – koroška smiljka; 9746/3, Most na Nadiži, prodišce pri izlivu Namlena v Nadižo, inicialni sestoj sive vrbe (višina 0,5 m); hame. t, Ch su.r, alp. Cerastium strictum Haenke [C. arvense L. ssp. strictum (Haenke) Gaudin] – toga smiljka; 9746/1,2,4; 9747/1,3, suha in kamnita travišca v gorskem pasu (1000–1400 m n.m.) na hrbtu Stolovega pogorja, tudi na skalnatih mestih v Pradolu in grebenu Mije pod Škrbino; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Cerastium subtri.orum (Rchb.) Pacher [C. sonticum G. Beck] – soška smiljka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na kamnitih in zasencenih krajih, npr. ob gozdni cesti na Mijo, severno pobocje Dera, hudourniški grušc pri Pocivalniku, tudi Marchesetti v T. Wraber & P. Skoberne (1989: 105); hemikripto.t, H scap, endemit. Cerastium sylvaticum W. & K. – gozdna smiljka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3; pogosta vrsta vlažnih logov in mezo.lnih grmišc na evtrofnih rastišcih; hemikripto.t, H scap, evrop. Ceterach o. cinarum L. s. lat. [Asplenium ceterach L. s. lat.] – slatinka; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogost v kamnitih suhozidih v naseljih in njihovi okolici (Robidišce, Logje), v obcestnem zidu med Starim selom in Borjano, v ostenju Pradola, na submontanskih melišcih npr. na vzhodnih pobocjih Mije, tudi Maks in Tone Wraber v T. Wraber 1967: 113 (kot C. o. cinarum, na Ljubiji pod vasjo Robidišce, 620 m n.m.), verjetno povsod raste takson C. javorkeanum (Vida) Soó [Asplenium ceterach L. ssp. bivalens (D.E.Mayer) Greuter & Burdet]; hemikripto.t, H ros, evraz. Chaerophyllum aureum L. – zlato trebelje; 9746/1,2,4; 9747/1,3, mezo.lna in delno zasencena rastišca od 300–1300 m n.m., npr. gojeni travnik in sadovnjak v Ogrenjci nad Podbelo, visoko steblikovje ob kolovozu nad Novo Borjano, gorska travišca pod Nizkim vrhom; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Chaerophyllum hirsutum L. – dlakavo trebelje; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, grmišca sive vrbe in logi ob Nadiži, submontanski in gorski bukovi gozdovi, sencni bregovi potokov in povirja; hemikripto.t, H scap, SE-evrop. Chamaecytisus ciliatus Wahlenb. [C. hirsutus (L.) Briq. ssp. ciliatus (Wahlenb.) Briq.] – vejicasta relika; 9746/1,2; 9747/1, na osoncenih krajih v gorskem pasu Stolovega pogorja, npr. v obcestnem zidu pri TV pretvorniku (1100 m n.m.), kamnita travišca in grušc ob lovski poti v predelu Kurnje (1000 m n.m.); hame.t, Ch su.r, evrosib. Chamaecytisus hirsutus (L.) Briq. – dlakava relika; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, prisojna pobocja v nižjih legah, npr. na cestnih brežinah Nova Borjana–Potoki, inicialna travišca na prodišcih Nadiže idr.; hame.t, Ch su.r, evrosib. Chamaecytisus purpureus Scop. – rdeca relika; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na suhih in plitvotalnih rastišcih, kot so npr. melišca v povirju Nadiže, hudourniške grape za Breginjem, erozijsko obmocje Mamurja pri Stanovišcih, opušceni pašniki na prodnatih terasah pri Kredu; hame.t, Ch su.r, N-illir. Chamaecytisus supinus L. [C. capitatus Scop.] – nizka relika; 9746/2,3,4; 9747/3, termo. lna grmišca na terasi Nadiže pod Kozjo pecjo, travniki pod Slemenom (Logje), gozdni rob ob cesti Breginj–Sv. Marjeta, v Kotu razmeroma redka vrsta; hame.t, Ch su. r, evrosib. Chamaenerion angustifolium (L.) Scop. [Epilobium angustifolium L.] – ozkolistno ciprje; 9746/1,2,4; 9747/1, poseke na Miji, pri Palohu (Robidišce) in v obmocju Brumaric pod Starijskim vrhom, v obcestnem grušcu pri TV pretvorniku (1100 m n.m.); hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Chamaenerion palustre Scop. [Epilobium dodonai Vill.] – mocvirsko ciprje; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, prodišca (v združbi mocvirskega ciprja in pasje crnobine) in bregovi Nadiže, pešceni kraji in kamniti zidovi ob cesti Staro selo–Breginj, grušc v Plazih, . išni regosol med Mostom na Nadiži in Jamnikom; hemikripto.t, H scap, med.­mont. Chamomilla recutita (L.) Rauschert [Matricaria chamomilla L. p.p.] – prava kamilica; 9746/2,3,4; 9746/1,3, predvsem po njivah in vrtovih, negojeno; tero.t, T scap, adventiv. (iz JV Evrope). Chamomilla suaveolens (Pursh) Rydb. [Matricaria discoidea DC.] – vonjava kamilica; 9746/2,4; 9747/1,3, ruderalna rastišca, npr. ob kolovozu pri Pocivalniku, po tlakovanih poteh v Borjani idr.; tero.t, T scap, adventiv. (neo. t). Chelidonium majus L. – krvavi mlecnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na starih hišnih zidovih, razvalinah hlevov in ob vaških poteh; hemikripto.t, H scap, evraz. Chenopodium album L. – bela metlika; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta plevelnih združb na okopavinah in ruderalnih rastišcih; tero.t, T scap, kozmopol. Chenopodium bonus-henricus L. – stajska metlika; 9746/2; 9747/1, ob hlevih na Božci in na planini Hlek pri Starijskem vrhu; hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Chenopodium polyspermum L. – mnogosemenska metlika; 9746/4; 9747/1,3, prodišce Bele pri kampu Podbela, v cvetlicnih gredicah na vhodu v Podbelo, nasutja pri Kredu in Robicu, okopavine; tero.t, T scap, paleotemp. Chlorocrepis staticifolia (All.) Griseb [Hieracium staticifolium All., Tolpis staticifolia (All.) Schultz] – zelenkasti pecnikovec; 9746/1, Benetke pod Velikim Muzcem, droben grušc ob hudourniku (800 m n.m.); hemikripto.t, H scap, N-ilir. Chondrilla chondrilloides (Ard.) Karsten [Lactuca prenanthoides Scop.] – alpska hrustavka; 9747/3, prodišca Nadiže pri Robicu (Zirnich v Mezzena 1986); hemikripto.t, H scap, E-alp. (ranljiva vrsta). Chrysopogon gryllus (L.) Trin. [Andropogon gryllus L.] – zlatolaska; 9746/2,4; 9747/1,3, posamezni šopi na suhih travišcih in termo.lnih cestnih brežinah, npr. pri Potokih, Novi Borjani, na Brdah pri Podbeli idr.; hemikripto.t, H caesp, evrosib. Chrysosplenium alternifolium L. – premenjalnolistni vranicnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na vlažnih in sencnih rastišcih, npr. ob potokih in jarkih v bukovih gozdovih na Miji, fragmentih jesenovja nad Legrado, sestojih belega gabra pri Mostu na Nadiži in pod Cvrco; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Cichorium intybus L. – navadni potrošnik (krajevno: ta duj ldrk = divji radic); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na pešcenih mestih ob poteh in cestah, tudi na nasipališcih in bregovih reke Nadiže; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Circaea lutetiana L. – veliki nadlišcek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v pasovih ob gozdnih cestah nad Podrecnico pri Podbeli in pod Prekopo za Breginjem, tudi ob cesti na Mostu na Nadiži, v submontanskem bukovju nad Starim selom in pionirskh grmišcih pod Sv. Volarjem (Kred); hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Cirsium arvense (L.) Scop. – njivski osat; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, po zapleveljenih njivah, pašnikih in opušcenih senožetih na globljih tleh, ob gozdnih cestah in posekah na Miji in za Breginjem (na Ladini, pod Brdom); geo.t, G rad, evraz. Cirsium eriophorum (L.) Scop. – volnatoglavi osat; 9746/1,2,4; 9747/1, na svetlih mestih ob kolovozih, npr. Crpeža pri Podbeli, Globošcak nad Starim selom, pešcena brežina ob cesti pod Sv. Marjeto, tudi na pašnikih pod Špickom (Breginj), raztreseno; hemikripto.t, H bienn, evrop. Cirsium erisithales (Jacq.) Scop. – lepki osat; 9746/1,2,3,4; 9747/1, pogosta vrsta gorskih travišc in gozdnih robov na Stolovem pogorju in Miji; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Cirsium x linkianum Löhr (C. erisithales x C. pannonicum) – Linkov osat (rastlina ima deljene liste in vijolicne cvetove); 9746/1,2; 9747/1, zmerno suha travišca na Breginjskem Stolu (800–1200 m n.m.), taksonomski vir T. Wraber (1998b: 49); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Cirsium oleraceum (L.) Scop. – mehki osat (krajevno: režak); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v Kotu ga dobimo na vlažnih rastišcih in z bazami bogatih tleh, predvsem v združbah zveze Calthion (vlažna travišca, povirja na morenah, ob potokih) ter združbah zveze Atropion (na posekah in ob gozdnih vlakah); hemikripto. t, H scap, evrosibir. Cirsium palustre (L.) Scop. – mocvirski osat; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, jarki ob cesti Breginj– Prekopa, uleknjeni deli pašnikov na Božci in Robidišcih, na bregovih potokov Gostenk, Malenšek, Rakušek idr.; hemikripto.t, H bienn, paleotemp. Cirsium pannonicum (L. f.) Link – panonski osat; 9746/1,2,3,4; 9747/1, zmerno suha travišca in grmovnata pobocja v podgorskem in gorskem pasu (400–1200 m n.m.), še posebej obilno na travišcih nad Potoki, Malcku nad Podbelo in Debelem Trnu nad Stanovišci, pogost tudi na zatravljenih cestnih brežinah; hemikripto.t, H scap, pont. Cirsium vulgare (Savi) Tenore – navadni osat; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, posamicno ob gozdnih cestah za Breginjem (Obla Gorica), tudi na pašnikih pod Sv. Marjeto, na Božci in pri Palohu (Robidišce); hemikripto.t, H bienn, paleotemp. Clematis alpina (L.) Mill. – planinski srobot; 9746/1,2,4; 9747/3, grmišce Waldsteinove vrbe pod Koco na Stolu, med ruševjem na grebenu Stolovega pogorja (Ribežni– Veliki Muzec), vrtaca v Pradolu, v žlebovih pod Komarjem in nad Sv. Volarjem; fanero.t, P scap, arkt.-alp. Clematis recta L. – pokoncni srobot; 9746/2,3,4; 9747/1,3, grmišca na terasah Nadiže, poseka ob levem nosilcu kamnitega Napoleonovega mostu pod Logmi, pod cestno bankino pri avtobusni postaji Kred, razmeroma redka vrsta; hemikripto. t, H scap, evrosib. Clematis vitalba L. – navadni srobot (krajevno: laza); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta zmerno svetlih rastišc (gozdni robovi, poseke in mejice), v bukovih gozdovih na Miji ponekod doseže mere tropskih plezalk (10 cm v premeru in vec kot 20 m višine); fanero.t, P lian, evrop. Clinopodium vulgare L. [Calamintha clinopodium Moris] – navadna macja zel; 9746/1,2,4; 9747/1,3, zmerno suha in svetla rastišca, ponavadi na posekah in robovih travnikov v submontanskem in gorskem pasu, npr. ob lovski poti v obmocju Kurnje, travišca pri karavli v Starem selu, ob gozdni cesti pri Globotniku, rob pašnika pod Oblo Gorico idr.; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Coeloglossum viride (L.) Hartm. – zeleni volcji jezik; 9746/2, ob markirani planinski poti pl. Božca–Breginjski Stol, gorsko travišce (1500 m n.m.); geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Colchicum autumnale L. – jesenski podlesek (krajevno: kozlicje); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na vlažnih gojenih travnikih na globljih tleh (evtricna in districna rjava tla), vecinoma na .išu in jezerski kredi, tudi na opušcenih pašnikih in po svetlih mezo.lnih grmišcih; geo.t, G bulb, evrop. Commelina communis L. – modrocvetna komelina; 9746/2,4; 9747/1,3, kot plevel v gredicah okoli hiš ter na nasutjih v okolici Podbele, Breginja in Starega sela, tudi na krompirjevi njivi v Kredu; geo.t, G bulb, adventiv. (vzh. Azija). Convallaria majalis L. – šmarnica (krajevno: s(ol)zica); 9746/1,2,4; 9747/1,3, velike preproge šmarnic (100 m2 in vec) opazimo v pionirskih gozdovih na .išu ob cesti Breginj–Logje ter na Miji (med Zdrtom in Ržišcami), tudi na kamnitih rastišcih bukovih gozdov nad Potoki in Robicem; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Convolvulus arvensis L. – njivski slak; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta okopavinske plevelne vegetacije, ponekod tudi na prodišcih in recnih bregovih; geo.t, G rhiz, paleotemp. Conyza canadensis (L.) Cronq. [Erigeron canadensis (L.) Cronq.] – kanadska hudoletnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto v ruderalnih združbah ob cestah, na nabrežjih vodotokov in po vaških dvorišcih; tero.t, T scap, adventiv. (S. Amerika). Corallorhiza tri. da Chatel. – trikrpi koralasti koren; 9746/1, subalpinsko bukovje na Stolovem pogorju (Kopa, 1540 m), Dakskobler, delovni herbarij ZRC SAZU 10. 6. 1998; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Cornus mas L. – rumeni dren; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, svetli gozdovi in termo.lna grmišca v nižjih legah; fanero.t, P caesp, pont. Cornus sanguinea L. – rdeci dren, svib (krajevno: gobanc); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta gozdnih robov in posek, graditeljica zastorne vegetacije ob vodotokih in logih; fanero.t, P caesp, evraz. Coronilla emerus L. s. lat. – grmicasta šmarna detelja; 9746/2,3; 9747/1, grmovnato pobocje nad mostom cez Rakušek v Borjani, pri Mostu na Nadiži (T. Wraber 1967: 118), kamnita pobocja nad Starim selom (600 m n.m.), grmišca crnega gabra (ass. Ostryo-Fraxinetum orni). OPOMBA: Na nahajališcih pri Borjani in Starem selu raste podvrsta C. emerus ssp. emeroides Boiss. et Spr.; fanero.t, NP, evrop. Coronilla vaginalis Lam. – nožnicnolistna šmarna detelja; 9746/1,2; 9747/1, porašcena melišca in kamnita travišca v gorskem pasu, npr. na Prekopi, pod Ohojami, v povirju Crnega potoka, na Starijskem vrhu, tudi T. Wraber (1967: 118); hame. t, Ch su.r, SE-evrop. Coronilla varia L. – pisana šmarna detelja; 9746/1,2,3,4; opušcene senožeti na . išnih gricih v okolici vasi Logje, steljniki za Breginjem (Kovacovnik ob cesti v Plazi); hemikripto.t, H scap, SE-evrop. Corydalis cava (L.) Schweigger & Koerte – votli petelincek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, vlažna in sencna rastišca, npr. bukovi sestoji v Logu (vznožje Mije), pionirski gozdovi pri Strmci, leskovje v grapah potokov Berjac in Mocilnik idr., tudi T. Wraber (1967: 120), geo.t, G bulb, evrop. Corydalis solida (L.) Sw. – cvrsti petelincek; 9746/2,3,4; 9747/3, na podobnih, vendar še bolj vlažnih rastišcih kot prejšnja vrsta, npr. Mocenjak pod Sedlom, vznožje Dera na osojni strani idr.; geo.t, G bulb, evrop. Corylus avellana L. – navadna leska; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mejice, opušcene senožeti, v strnjenih sestojih na nekdanjih pašnikih, v podrasti pionirskih gozdov na breginjskih steljnikih; fanero.t, P caesp, evrop. Cotoneaster tomentosus (Aiton) Lindl. – dlakava panešplja, 9746/1,2; 9747/1, kamniti in prisojni kraji na južnih pobocjih Stolovega pogorja med 600 in 1200 m n.m., npr. Javornik pod Kopo, Pod skalco nad Stanovišci, Vršanje nad Potoki; fanero.t, NP, pont. Crataegus monogyna Jacq. – enovrati glog (krajevno: beli trn); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta svetlih grmišc, živih mej in gozdnih obronkov po vsem Kotu; fanero.t, P caesp, paleotemp. Crepis biennis L. – dvoletni dimek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na ruderalnih rastišcih (pripotja, cestne brežine) ter na zmerno suhih in gojenih travnikih v submontanskem pasu; hemikripto.t, H bienn, evrop. Crepis paludosa (L.) Moench – mocvirski dimek; 9746/2,4; 9747/3, vlažna rastišca na robu logov pod Borjano in pri Robicu, evtrofno prodišce pod Globokim potokom, obcasno poplavljeno; hemikripto.t, H scap, evrop. Crepis rhoeadifolia Bieb. – makovolistni dimek; 9746/3, Most na Nadiži, prodišce pri izlivu Namlena v Nadižo, tero.t, T scap, evrimed. Crepis slovenica Holub [C. incarnata (Wulf.) Tausch, Hieracium incarnatum Wulfen] – mesnordeci dimek; 9746/1,2,3,4, rob nasada rdecega bora na moreni nad Stanovišci (700 m n.m.), na hudourniškem produ ob Beli (Na Zviralah), pešcene brežine ob kolovozu na Spanugah, inicialna travišca na dolomitnem drobirju pod Prekopo in Benetkami, tudi T. Wraber (1967: 117 ); hemikripto.t, H ros, N-ilir. Crocus vernus (L.) Hill ssp. albi. orus (Kit.) Ascherson & Graebner [C. albi. orus Kit.] – nunka; 9746/1,2,4; 9747/1, travišca na hrbtu Stolovega pogorja, senožeti pod Križcem (Breginj); geo.t, G bulb, med.-mont. Crocus vernus (L.) Hill ssp. vernus [C. napolitanus Mord. & Loisel.] – pomladanski žafran (krajevno: ušivka); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, nekoliko zasenceni mezo. lni travniki (npr. v sadovnjakih), leskovja na .išu, vlažni logi ob Nadiži, geo. t, G bulb, evrimed. Cruciata glabra (L.) Ehrend. [Galium vernum Scop.] – gola dremota; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suhi logi na terasah Nadiže, grmišca crnega gabra in malega jesena na morenah (400–600 m n.m.), tudi v pionirskih gozdovih velikega jesena na . išu (med Breginjem in Logmi) in v sajenih sestojih rdecega bora med Stanovišci in Homcem; hemikripto.t, H scap, evraz. Cruciata laevipes Opiz [Galium cruciata (L.) Scop.] – navadna dremota; 9746/2,3,4; 9747/1,3, prodišca in bregovi Nadiže (pod Namlenom, pri Pocivalniku), termo. lne brežine ob vaških poteh (Logje, Borjana); hemikripto.t, H scap, evraz. Cuscuta campestris Yuncker – poljska predenica; 9746/2,4; Podbela, na snežnobelem repuhu (Petasites paradoxus) v stari strugi Nadiže pod Logom, na navadnem pelinu (Artemisia vulgaris) ob cesti pod Lupom, na kraškem šetraju (Satureja montana) v grušcu ob gorski cesti na Breginjski Stol (Pod skalco); tero.t, T par, adventiv. Cuscuta epithymum (L.) L. – drobnocvetna predenica; 9746/4, na spodnjem delu grma forsitije pri kapelici v Podbeli; tero.t; T par, evraz. Cuscuta europaea L. – navadna predenica; 9746/2,4, ruderalna rastišca na bregovih Stanovišnika v Podbeli, visoko steblikovje ob Beli nad Breginjem; tero.t, T par, paleotemp. Cyclamen purpurascens Mill. [C. europeum auct.] – navadna ciklama (krajevno: buhcova žlicca, buhcova = od boga); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v Kotu ji ugajajo mezo. lna rastišca na sprsteninastih ilovnatih tleh, razen v bukovih gozdovih (znacilna vrsta zveze Aremonio-Fagion), je pogosta tudi v nekoliko presvetljenih grmišcih na . išu in jezerski kredi v submontanskem pasu; geo.t, G bulb, med.-mont. Cymbalaria muralis Gaertn., Mey. & Scherb. [Linaria cymbalaria (L.)] – zidni poponec; 9747/1, Staro selo, na severni (sencni) strani starih zidov; hemikripto.t, H scap, evrimed. Cynodon dactylon (L.) Pers. – prstasti pesjak; 9746/2,4, razpoke na asfaltnem vozišcu ter v kamnitem obcestnem zidu (Logje, Borjana); geo.t, G rhiz, kozmopol. Cynosurus cristatus L. – navadni pasji rep; 9746/3,4; 9747/1,3, pašniki za mejno hišico na Robidišcih, travnik pred Krejskimi koriti, travišca na robu Starijskega blata, povsod na globokih, ponekod izpranih in zmerno oglejenih tleh; hemikripto. t, H caesp, evrop. Cyperus esculentus L. – užitna ostrica; 9747/3, ob kolovozu pri Deru (Robic), ruderalno rastišce z naplavljenimi recnimi sedimenti (Cušin v Dakskobler & Cušin 2002: 18), v koruznih njivah na obmocju Starijskega blata so jo agronomi videli že v 80-tih letih (G. Seljak, ustno sporocilo), o najdbi v okolici Kobarida pa porocata Jogan & Podobnik (1995: 38); geo.t, G rhiz, adventiv. Cyperus fuscus L. – crnordeca ostrica; 9746/2,4; 9747/3, zacasne mrtvice Nadiže in luže v mivki pod Borjano in pri Turjevi jami; tero.t, T caesp, paleotemp. Cystopteris fragilis (L.) Bernh. – krhka prišcanica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, sencne in zmerno vlažne skale v gozdovih na Miji in v okolici pl. Na Klinu, tudi po vlažnih zidovih starih hiš (Logje, Robic); hemikripto.t, H caesp, kozmopol. Dactylis glomerata L. – navadna pasja trava; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na gojenih travnikih in na vlažnih gozdnih posekah, ugajajo ji sveža, zmerno kisla ilovnata in glinasta tla (districna rjava tla); hemikripto.t, H caesp, paleotemp. Dactylis polygama Horvatovszky [D. aschersoniana Graebn.] – gozdna pasja trava; 9746/1,2,3,4; 9747/3, grmišca in gozdovi v vzhodnih predelih Mije, pobocja nad Mostom na Nadiži, ob gozdni cesti pod Sv. Marjeto; hemikripto.t, H caesp, evrop. Dactylorhiza fuchsii (Druce) Soó [D. maculata (L.) Soó ssp. fuchsii Hyl.] – Fuchsova prstasta kukavica, 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lna in nekoliko presvetljena grmišca v submontanskem pasu, npr. na recni terasi pri Mostu na Nadiži, ob vlaki za Osredki pod Sedlom, gozdni robovi na Miji idr.; geo.t, G bulb, paleotemp. Dactylorhiza sambucina (L.) Soó [Orchis sambucina L.] – bezgova prstasta kukavica; 9746/1,2,4; 9747/1, v gorskem pasu od 800 do 1300 m n.m., na zmerno suhih do mezo.lnih travišcih na južnih pobocjih in na hrbtu Stolovega pogorja (Kamnik nad Stanovišci, pl. Božca, Hum nad Kobaridom) ter pri lovski koci na Miji, tudi T. Wraber (1967: 126); geo.t, G bulb, evrop. Daphne alpina L. – alpski volcin; 9746/2,4, stene na vzhodnih pobocjih Mije (. oristicni popis I. Dakskobler) in kamnito travišce na prisojah Javorja ob Beli (800 m n.m.); fanero.t, NP, med.-mont. Daphne cneorum L. – dišeci volcin; 9746/1, Gnjilica nad Breginjem, južno pobocje Stolovega pogorja 1080 m n.m. (T. Wraber 1967: 123); fanero.t, NP, med.-mont. Daphne laureola L. – lovorolistni volcin; 9746/4, soteska Pradol (italijanski del soteske), prepadne stene (ass. Saxifrago paetraeae-Tilietum) in grušc ob njihovem znožju (Aceretum s. lat.); fanero.t, P caesp, med.-atlant. Daphne mezereum L. – navadni volcin; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zelo pogosta vrsta mezo.lnih in sencnih rastišc, kot so npr. bukovi gozdovi na Miji in Stolovem pogorju, logi ob Nadiži, grmišca na .išnih gricih; fanero.t, NP, evrosib. Datura stramonium L. – navadni kristavec; 9746/2,4, po vrtovih in ob njivah v Borjani in Logjeh, Podbela (nasutje pod Japarcco, v mivki na bregu Nadiže pri kampu); tero.t, T scap, adventiv. (neo. t). Daucus carota L. – navadno korenje; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na suhih travnikih in ruderalnih rastišcih; hemikripto.t, H bienn, paleotemp. Deschampsia cespitosa (L.) PB. – rušnata masnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta zmerno vlažnih rastišc na ilovnatih tleh, na pašnikih v okolici Podbele in Breginja se je razrasla v nekaj m2 velike krpe, saj jo živina zaradi ostrih listov ne mara, v preprogah porašca uleknjene dele na hrbtu Stolovega pogorja, posamezne šope opazimo v pionirskih gozdovih (jesenovja) in fragmentih submontanskega bukovja na jezerski kredi in .išu, tudi v starejših sestojih sive vrbe; hemikripto. t, H caesp, kozmopol. Dianthus barbatus L. – brkati nageljcek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pašniki pod Malim vrhom (1400 m n.m.), gozdni robovi v Brdah (Podbela), tudi ob živih mejah na Robidišcih in v grmišcih sive vrbe ob Nadiži, raztreseno; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Dianthus monspessulanus L. – montpellierski nageljcek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogost na suhih travišcih in kamnitih pobocjih, porašcenih z redkim grmicevjem; hemikripto.t, H scap, evrop. Dianthus sternbergii Sieber [D. monspessulanus L. ssp. sternbergii (Sieber) Hegi] – Sternbergov nageljcek; 9746/1,3, umirjena melišca in kamnite trate v povirju Crnega potoka, redko tudi na prodišcih v zgornjem toku Nadiže; hemikripto. t, H scap, med.-mont. Dianthus sylvestris Wulfen – divji nageljcek; 9746/1,2,4; 9747/1, v gorskem pasu Stolovega pogorja in Mije, za rastišca v Breginjskem kotu ni boljšega opisa, kot ga je podal Wulfen, ko je opisal divji klincek kot novo vrsto (povzeto po T. Wraber 1990): »Ta zelo pogosta vrsta klinckov je pri nas povsod na apnencastih gorah, na kamnitih, golih, kredno-pešcenih, pogosto soncu izpostavljenih in od njega izžganih pustih tleh«; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Digitalis grandi.ora Miller [D. ambigua Murray] – velecvetni naprstec; 9746/1,2,3,4; 9746/1,3, pogosta vrsta na posekah in ob gozdnih cestah na Miji in za Breginjem, tudi na kamnitem grebenu Stolovega pogorja med Humom in Starijskim vrhom; hemikripto.t, H scap, pont. Digitaria sanguinalis (L.) Scop. [Panicum sanguinale L.] – krvavordeca srakonja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogost plevel po vrtovih in med okopavinami, tudi na ruderalnih mestih (ob cestah in po vaških dvorišcih); tero.t, T scap, kozmopol. Diplotaxis muralis (L.) DC. – obzidni dvoredec; 9746/2,4; 9747/3, posamezne rastline sem opazil na prodišcih Nadiže pod Gabri, Kozjo pecjo pod Borjano in dolvodno od Robica, razmeroma redka vrsta; tero.t, T scap, med-mont. Diplotaxis tenuifolia (L.) DC. – tankolistni dvoredec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3 prodišca Nadiže (stalnica v združbi mocvirskega ciprja in pasje crnobine), pogosto tudi na pešcenih krajih ob kolovozih, makadamskih cestah in neutrjenih cestnih bankinah; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Dipsacus fullonum L. [Dipsacus sylvestris Huds.] – divja šcetica; 9746/2,4; 9747/3, pašniki in pusta travišca v okolici Robidišc ter med Marijo Snežno in Osredki nad Breginjem, ruderalni kraj pri odcepu ceste za odlagališce hlodov pri Robicu; hemikripto.t, H bienn, evrimed. Doronicum austriacum Jacq. – avstrijski divjakovec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo. lna rastišca na kambicnih tleh ob gozdni cesti v Plazi in v bukovjih za Breginjem, ob cesti Strmca–Most na Nadiži, v pionirskih gozdovih med Breginjem in Logmi na globokih districnih rjavih tleh na .išu, severna pobocja Mije, predvsem na posekah in gozdnih robovih med visokimi steblikami; geo.t, G rhiz, med.-mont. Dorycnium germanicum (Gremli) Rouy. – malocvetna španska detelja; 9746/4, kamnite brežine ob cesti Nadiža–Logje; hemikripto.t, H scap, pont. Dorycnium herbaceum Vill. – mnogocvetna španska detelja 9746/1,2,3,4; 9747/1, borovi nasadi in travnata pobocja na morenskih nasipih med Homcem in Stanovišci, suha travišca na terasah Nadiže, svetla in termo.lna grmišca nad Starim selom idr.; hemikripto.t, H scap, pont. Draba aizoides L. – vednozelena gladnica; 9746/2, grušcnata trata na Stolovem grebenu nad Dolom (Dakskobler, delovni herbarij ZRC SAZU, 28. 5. 2001); hemikripto. t, H ros, med.-mont. Dryas octopetala L. – alpska velesa; 9746/1,2, delno porašcen grušc v povirju Bele, na zahodni strani Prekope in v obmocju Benetk (600–800 m n.m.), subalpinske trate na grebenu Stolovega pogorja med Koco na Stolu in Velikim Muzcem; hame. t, Ch rept, arkt.-alp. Dryopteris a. nis (Löve) Fraser-Jenkins – neprava glistovnica; 9746/4; 9747/1, bukovja na Stolu in na Miji (Dakskobler, .oristicni popisi 21. 5. 1996 in 31. 7. 2002); geo. t, G rhiz, evrop. Dryopteris carthusiana (Vill.) Fuchs – bodicasta glistovnica; 9746/2,3,4; 9747/1,3, vlažni logi ob Nadiži, pionirski gozdovi na .išu in gorska bukovja na Miji (bolj redko); geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Dryopteris dilatata (Ho.m.) Gray. – širokolistna glistovnica; 9746/2,4, mezo.lni bukovi gozdovi, npr. na Ljubiji pred Pradolom; geo.t, G bulb, cirkumboreal. Dryopteris expansa (C.Presl) Fraser-Jenkins & Jermy [D. assimilis Walker] – slicna glistovnica; 9746/1,2, v bukovih gozdovih pod Sv. Marjeto in na Stolovem grebenu (Veliki Muzec–Gnjilica), tudi Dakskobler (.oristicni popis 10. 6. 1998); geo. t, G rhiz, arkt.-alp. Dryopteris . lix-mas (L.) Schott [Nephrodium . lix-mas (L.) Rich] – navadna glistovnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1, pogosta vrsta v bukovih gozdovih, gozdovih belega gabra in leskovjih na mezo.lnih rastišcih; geo.t, G rhiz, kozmopol. Dryopteris remota (A. Braun ex Doll) Druce – glistovnica; 9746/4, Ljubija, zahodna stran vzpetine Glava ob cesti na Robedišce, 550 m n.m., v podrasti smrekovega nasada (Martini & Bona 2004: 48); geo.t, G rhiz, evrop. Dryopteris villarii (Bellardi) Woynar [Nephrodium villari (Bell.) Beck] – villarjeva glistovnica; 9746/1,2, v skalnih razpokah in žlebicih na grebenu Stolovega pogorja (1500–1600 m n.m.) ter na vlažnih melišcih v združbah zveze Petasition paradoxii v subalpinskem pasu; geo.t, G rhiz, med.-mont. Duchesnea indica (Andrews) Focke – indijski jagodnjak; 9746/4, ruderalno rastišce ob severni steni cerkve v Logjeh; hemikripto.t, H rept, adventiv. Echinochloa crus-galli (L.) P.Beauv. [Panicum crus-galli L.] – navadna kostreba; 9746/2,4; 9747/1,3, plevel v okopavinah, na zapušcenih njivah in ob njihovem robu, na nasipališcih in ob mrtvicah Nadiže na mivki in mulju; tero.t, T scap, kozmopol. (arheo. t). Echium vulgare L. – navadni gadovec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta rastlina suhih in ruderalnih rastišc, npr. na pešcenih cestnih bankinah, prodišcih Nadiže, pustih travnikih pri Nadkoviku idr.; hemikripto.t, H bienn, evrop. Eleocharis palustris agg. – (skupina) mocvirska sita; 9746/3,4; 9747/3, mlake v Dolinci pri Robidišcih, vlažni travniki pri Starem selu in Robicu; geo.t, G rhiz, kozmopol. Elymus caninus L. [Agropyron caninum (L.) PB.] – navadni bored; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, vrbišca in prodišca ob Nadiži (ass. Salicetum incano-purpureae, ass. Epilobio-Scrophularietum caninae), na svetlih ruderalnih mestih ob cestah in kolovozih; hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Elytrigia intermedia (Host) Nevski [Agropyron intermedium (Host) PB.] – srednja pirnica; 9746/2; 9747/1, vecja krpa ob kolovozu na robu gozda nad Potoki, brežina pod cerkvijo Sv. Katarine v Borjani, ob cesti pri avtobusni postaji Kred; geo. t, G rhiz. evrop. Elytrigia repens (L.) Desv. [Agropyron repens (L.) PB.] – plazeca pirnica; 9746/2,3,4; 9747/1,3, predvsem kot plevel po njivah, tudi na ruderalnih rastišcih npr. ob nogometnem igrišcu v Kredu; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Epilobium alpestre (Jacq.) Krocker – predalpski vrbovec; 9746/2, Breginjski Stol, v grušcu ob gorski cesti pri Poliški dolini (1300 m n.m.); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Epilobium hirsutum L. – dlakavi vrbovec; 9746/2,3,4; 9747/1,3, recni breg pri sotocju Bele in Nadiže, ob potoku Cerkovnik pod Crpeži, ob vodnem jarku pod Turjevo jamo (Robic); hemikripto.t, H scap, paleotemp. Epilobium montanum L. – gorski vrbovec; 9746/1,2,4; 9747/1, bukovi gozdovi v gorskem in altimontanskem pasu, npr. pri Belem kamnu na Stolovem pogorju (1250 m n.m.), Ljubiji (800 m n.m.), na Komarju (1000 m n.m.) idr.; hemikripto.t, H scap, evraz. Epilobium parvi. orum Schreber – drobnocvetni vrbovec; 9746/2,4; 9747/3, vlažen travnik na Preslavu (Breginj), obcestni jarek pod Lupom (Podbela), mivka ob luži na robu vrbovja pri Robicu; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Epimedium alpinum L. – alpski vimcek; 9746/2,3,4; 9747/1,3, rastlina mezo.lnih grmišc in gozdov v nižjih legah, npr.: sestoji belega gabra (Asperulo-Carpinetum) na pobocju nad Mostom na Nadiži, submontanski bukov gozd na severnih pobocjih Mije in Ljubije med železnim mostom pod Logmi in Krejskimi koriti, mezo. lni logi na terasah Nadiže pod kamnitim Napoleonovim mostom in pri Podrecnici, pionirski gozdovi pod Sv. Volarjem pri Robicu, tudi M. Wraber in T. Wraber v T. Wraber (1967: 115); hemikripto.t, H scap, SE-evrop. Epipactis atrorubens (Ho.m. ex Bernh.) Besser – temnordeca mocvirnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, svetli in termo.lni gozdovi listavcev na obmocju ledeniških moren, med spomladansko reso v nasadih rdecega bora na južnih pobocjih Stolovega pogorja, grmišca na pobocnem grušcu ob vznožju Mije nad Turjevo jamo idr., geo. t, G rhiz, evrop. Epipactis helleborine (L.) Crantz [E. latifolia All.] – širokolistna mocvirnica; 9746/1,2,3,4; logi na terasah Nadiže, grmišca v Crpežah pod Homcem, bukovja za Breginjem in na Miji (Na Komarju,1000 m n.m.), splošno povedano, v Kotu raste na mezo. lnih rastišcih, ki jih oznacujejo srednje globoka ilovnata tla, bogata z bazami; geo.t, G rhiz, paleotemp. Epipactis muelleri Godfery – Müllerjeva mocvirnica; 9746/4, vzhodno pobocje Mije (360–500 m n.m.), ass. Ostryo-Fagetum (Dakskobler 1994: 24); geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Epipactis palustris (L.) Crantz – navadna mocvirnica; 9746/2,3,4, Most na Nadiži, zarašcajoce se travišce na delu recne terase, ki je pod vplivom zlivnih voda s pobocja Strmce, za Lupom, v robni združbi ob kolovozu, na vec mestih v svetlih grmišcih ob Nadiži med Podbelo in Borjano, povsod na vlažnih rastišcih z obilo trstikaste stožke (Molinia caerulea ssp. arundinacea), nekatera rastišca so na videz precej suha, kot so npr. holocenske terase Nadiže, vendar je med prodom precej gline, ali pa so pod njim celo plasti jezerske krede; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Equisetum arvense L. – njivska preslica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta zmerno do precej vlažnih rastišc na ilovnatih tleh, kot so gojeni travniki, njive in obcestni jarki; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Equisetum hyemale L. – zimska preslica; 9746/1,2,3,4; 9747/3, preproge v pionirskih gozdovih in submontanskem bukovju pod Gradecom nad Legrado in ob Nadiži pod Logmi, posamezno na recnih bregovih pri sotocju Belega in Crnega potoka in v mezo. lnih logih (npr. pod Lupom in pri Kredu), povsod na zasipih jezerske krede; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Equisetum palustre L. – mocvirska preslica; 9747/3, mocvirni travniki in jarki na Krejskem in Starijskem blatu; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Equisetum ramosissimum Desf. – razrasla preslica; 9746/3,4, Most na Nadiži, ob »roji« na travišcu 100 m gorvodno od mosta, ponekod v mivki ob Nadiži (pri železnem mostu pod Logmi); geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Equisetum telmateia Ehrh. – velika preslica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, vrsta se je precej razrasla na vlažnih in deloma zasencenih rastišcih, tako jo opazimo v nekaj metrov dolgih pasovih v povirnatem obmocju Gošce pod Robidišci, ob cesti v Plazi, na sedimentih jezerske krede in proda pod Borjano in pri Mostu na Nadiži (ass. Carici remotae-Fraxinetum); geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Equisetum variegatum Schleicher – pisana preslica; 9746/2,4; 9747/1, obcestna uleknina pred Starim selom, vodna kotanja pod Oskom in pri Globokem potoku (vznožje Mije pri Podbeli); geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Eragrostis frankii C. A. Mey – Frankova kosmatka; 9747/3, Der pri Robicu, ruderalno rastišce na bregu Nadiže nekaj metrov gorvodno od nasutja (platoja iz presejanega proda), ekskurzija Botanicnega društva Slovenije 29. 9. 2002, det. N. Jogan (glej Jogan & Cušin 2002: 68); tero.t, T scap, adventiv. Eragrostis pilosa (L.) PB. – prava kosmatka; 9746/2, 9747/3, pešceno, obcasno povoženo rastišce na nasutju pri Robicu, ekskurzija Botanicnega društva Slovenije 29. 9. 2002, det. N. Jogan, tudi pri cerkvi Sv. Miklavža v Breginju (ruderalno); tero. t, T scap, kozmopol. Erica carnea L. [E. herbacea L.] – spomladanska resa (krajevno: rajžic, izpeljano iz besede riž); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta svetlih rastišc na inicialnih tleh, npr. cestne brežine iz morenskega gradiva med Homcem in Sedlom, inicialna travišca na dolomitnem drobirju v Plazih, svetla grmišca ob nadiških terasah; hame.t, Ch frut, med.-mont. Erigeron annuus (L.) Pers. [Stenactis annua (L.) Less] – enoletna suholetnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta, predvsem na opušcenih njivah in vlažnih travnikih, tudi na ruderalnih rastišcih ob cestah in nasipališcih; tero.t, T scap, adventiv. Erigeron glabratus Hoppe & Hornsch. [E. polymorphus Scop.] – mnogolicna suholetnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, skalne razpoke v obrecnih skalah (korita Nadiže pod Logmi in pri Kredu), kamniti travniki v gorskem pasu; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Eriophorum latifolium Hoppe. – širokolistni munec; 9746/2,3,4; namoceni kraji ob izvirih, npr. pod Oblacem (Logje), pri Žužejki (Breginj), Za Lupom (Podbela); hemikripto.t, H caesp, evraz. Erucastrum gallicum (Willd.) O.E.Schulz – francoski rigec; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na prodišcih Nadiže in ruderalnih krajih ob cestah in kolovozih (glej Cušin & Dakskobler 2001: 71), tudi Zirnich v Mezzena ...., ob cesti pri Robicu); hemikripto.t, H scap, adventiv. Eryngium amethystinum L. – ametistasta možina; 9746/1,2,4; 9747/1, suha travišca nad Stanovišci, v povirju Bele (Na Zviralah), pri karavli v Podbeli idr. (tudi T. Wraber 1967: 114 in 1989: 41); hemikripto.t, H scap, SE-evrop. Erysimum sylvestre Scop. – gozdni šebenik; 9746/1,2,4; 9747/1, grušc na Debelem trnu in v Lokarjah (800–1000 m n.m.), skale pod Malim vrhom (1300 m n.m.), kamnita pobocja Nad Ohojami, cestne brežine pri Potokih in Starem selu; hemikripto. t, H scap, N-ilir. Erythronium dens-canis L. – navadni pasji zob; 9746/4, Osojnica na Miji (500 m n.m.), leskova grmišca in pionirski gozdovi plemenitih listavcev na evtricnih rjavih tleh na .išu (glej Cušin 2001a: 7); geo.t, G bulb, evrosib. Euonymus europaea L. – navadna trdoleska; 9746/1,2,3,4: 9747/1,3, pogosta vrsta v živih mejah in na opušcenih senožetih v submontanskem in gorskem pasu, vecinoma na svežih ilovnatih tleh; fanero.t, P caesp, evraz. Euonymus latifolia (L.) Mill. – širokolistna trdoleska; 9746/4, redka vrsta, opazil sem jo le v pionirskem gozdu plemenitih listavcev v Pradolu in v bukovju na recni terasi pod Napoleonovim mostom; fanero.t, P caesp, med.-mont. Euonymus verrucosa Scop. – bradavicasta trdoleska; 9746/2,3,4; 9747/1,3, grmišca na pobocjih Stolovega pogorja med Borjano in Starim selom, tudi v termo. lnih grmišcih na terasah Nadiže; fanero.t, P caesp, pont. Eupatorium cannabinum L. – konjska griva; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zelo pogosta vrsta na gozdnih robovih, posekah, recnih bregovih in v sestojih sive vrbe; hemikripto. t, H scap, paleotemp. Euphorbia amygdaloides L. – mandeljevolistni mlecek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, podgorski in gorski bukovi gozdovi, logi, grmišca in pionirski gozdovi na opušcenih senožetih in pašnikih; hame.t, Ch su.r, evrop. Euphorbia carniolica Jacq. – kranjski mlecek; 9746/1,2,3,4; 9746/1,3, mezo. lna rastišca v logih na terasah Nadiže (Most na Nadiži, Berjac), pionirski gozdovi ob vznožju Mije pri Robicu, pod Kozjo pecjo idr.; hemikripto.t, H scap, SE-evrop. Euphorbia cyparissias L. – cipresasti mlecek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta suhih in svetlih rastišc (inicialna travišca, pašniki, obdelane površine, ruderalne združbe); hemikripto.t, H scap, evrop. Euphorbia dulcis L. – sladki mlecek; 9746/2,4; 9747/1,3, pionirski gozdovi na pobocnem grušcu nad Starim selom, grmišca v okolici Sv. Volarja s precej lipovca, logi pod Borjano; geo.t, G rhiz, evrop. Euphorbia helioscopia L. – soncni mlecek; 9746/2,3,4; 9747/1,3, v okopavinah (ass. Echinochloo-Setarietum pumilae) in na nasutjih; tero.t, T scap, kozmopol. Euphorbia humifusa Willd. – polegli mlecek; 9746/2; 9747/1, obdelana tla, pešcene poti, razpoke v vozišcu, (Sv. Križ, Kred); tero.t, T rept, adventiv. Euphorbia kerneri Huter [E. tri. ora Schott, Nym. & Kotsch. ssp. kerneri (Huter) Poldini] – Kernerjev mlecek; 9746/1,3,4; 9747/3, prodišca in inicialna travišca ob Nadiži, tudi T. Wraber (1969 c: 78) in Cušin (2001a: 8); hame.t, Ch su.r, endemit. Euphorbia nutans Lag. – kimasti mlecek; 9747/3, starejše nasutje pri Robicu, zdaj obcasno odlagajo drva (ekskurzija Botanicnega društva Slovenije, 29. 9. 2002, det. N. Jogan); tero.t, T scap, adventiv. (zaneseno iz S. Amerike). Euphorbia peplus L. – vrtni mlecek; 9746/2,4; 9747/1, na obdelanih tleh in ruderalnih krajih (npr. ob starih hišah v Logjeh, vrt v Podbeli pri hiši št. 2, pri cerkvi v Sedlu); tero.t, T scap, evrosib. Euphorbia verrucosa L. – bradavicasti mlecek; 9746/1,2,3,4; 9747/1, pogosta vrsta na suhih travišcih in v svetlih grmišcih, npr. na Trnu nad Podbelo, pod Krasco nad Potoki, pri Hurju pod Borjano; hame.t, Ch su.r, med.-mont. Euphrasia cuspidata Host. [E. carniolica A. Kerner] – kranjska smetlika; 9746/2, 9747/3, Breginj (M. Wraber, .oristicni popis od 24.10.1963), Robic (E. Mayer 1955); tero. t, T scap, endemit. Euphrasia rostkoviana Hayne – navadna smetlika; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogosto na gojenih travnikih in tratah; tero.t, T scap, cirkumboreal. Euphrasia salisburgensis Funck – solnograška smetlika; 9746/1,2; 9747/1, porasla melišca, inicialna travišca na dolomitnem drobirju ter pecevje v gorskem pasu Stolovega pogorja (Prekopa, Benetke); tero.t, T scap, evrop. Euphrasia stricta D.Wol. ex J.F.Lehm. – toga smetlika; 9746/2,3,4; 9747/1,3, suha travišca na inicialnih tleh (terase Nadiže, pobocja na cesto Potoki–Borjana); tero.t, T scap, evrop. Fagus sylvatica L. – bukev; 9746/1,2,3; 9747/1,3, vecje površine bukovih gozdov so na severnih pobocjih Mije in Ljubije, južnih pobocjih Stolovega pogorja nad Starim selom, ter v okolici Sv. Marjete in Kolenjaka za Breginjem, posamezna drevesa rastejo tudi v poseljenem delu Kota, ob vlakah, na senožetih, v grmišcih ipd.; fanero.t, P scap, evrop. Fallopia convolvulus (L.) A.Löve [Bilderdykia convolvulus (L.) Dum., Polygonum convolvulus L.] – navadni slakovec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, predvsem kot plevel po vrtovih in njivah, tudi ob starih zidovih in na ruderalnih rastišcih po vaških dvorišcih, pogosto; tero.t, T scap, cirkumboreal. Fallopia dumetorum (L.) Holub [Bilderdykia dumetorum (L.) Dum., Polygonum dumetorum L.] – hostni slakovec; 9746/2,3,4; 9747/1,3, prodišca Nadiže, grmicasta mesta ob poteh in cestah (na vhodu v Podbelo, pri avtobusni postaji Kred), nasutja, mejice; tero.t, T scap, evrosib. Falopia japonica (Houtt.) Ronse Decraene [Reynoutria japonica Houtt.] – japonski dresnik; 9746/4, 9747/1,3, na bregu Pintarjevega potoka (Podbela), rob grmišca pod Kredom, ob vrbovju pri Robicu, za zdaj le posamezni grmi; geo.t, G rhiz, adventiv. (z Japonske, naturalizirano). Festuca altissima All. [F. sylvatica (Poll.) Vill.] – gozdna bilnica; 9746/4, med podornim kamenjem v Pradolu, kraško površje na Miji (med Ržišci in Komarjem, 800–1000 m n.m., obmocje asociacije Lamio orvalae-Fagetum); hemikripto.t, H caesp, evraz. Festuca arundinacea Schreber [F. elatior p.p.] – trstikasta bilnica; 9746/2,3,4; 9747/3, pešceni bregovi Nadiže in grmišca sive vrbe; hemikripto.t, H caesp, paleotemp. Festuca calva (Hack.) K. Richter [F. varia ssp. calva (Hack.) Hack. ex Hegi] – gola bilnica; 9746/1,2; 9747/1, gorska travišca na grebenu in južnih pobocjih Stolovega pogorja (1000–1600 m n.m.), na kamnitih in grušcnatih mestih v preprogah, velikih tudi do 100 m2 (npr. med Poliško dolino in Malim vrhom); hemikripto.t, H caesp, endemit. Festuca . liformis Pourr. [F. tenuifolia Sibth.] – tankolistna bilnica; 9746/2; 9747/1, travišca na hrbtu Stolovega pogorja med Malim vrhom in Belim kamnom (det. N. Jogan); hemikripto.t, H caesp, evrop. Festuca gigantea (L.) Vill. – orjaška bilnica; 9746/2,4; 9747/3, grmišca sive vrbe, ob kolovozih skozi loge ob Nadiži; hemikripto.t, H caesp, evraz. Festuca heterophylla Lam. – raznolistna bilnica; 9746/1,2,4; 9747/1, pogosta vrsta v grmišcih in pionirskih gozdovih, npr. sestoji toploljubnega bukovja v predelu Celce nad Potoki, sestoji ass. Ornithogalo pyrenaici-Fraxinetum excelsioris med Breginjem in Logmi idr.; hemikripto.t, H caesp, evrop. Festuca ovina agg. – skupina ovcje bilnice; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na suhih in svetlih rastišcih, travišca na pobocnem grušcu pod Cerkvenim dolom (1200 m n.m.), termo.lna grmišca nad Borjano, inicialna travišca ob Nadiži; hemikripto. t, H caesp, SE-evrop. Festuca pratensis Huds. – travniška bilnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni in zmerno suhi travniki na globljih tleh, pretežno v nižjih predelih; hemikripto.t, H caesp, evraz. Festuca rubra agg. – skupina rdece bilnice; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gorska travišca, grici v okolici Podbele (Lup, Vrnica), travišca pri karavli v Starem selu in na Starijskem blatu; hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Festuca stenantha (Hack.) K. Richter [F. halleri p.p.] – ozkolatnata bilnica; 9746/1,2,4; 9747/1,3, pogosto v skalnih razpokah in na ustaljenemu grušcu v gorskem pasu, npr. pod Malim vrhom, v Pradolu, pod Komarjem na Miji, tudi T. Wraber v herbariju LJU (Breginjski Stol); hemikripto.t, H caesp, E-alp. Festuca violacea agg. – skupina vijolicaste bilnice; 9746/2, kotanjasto travišce pod Koco na Stolu (1600 m n.m.); hemikripto.t, H caesp, med.-mont. Filipendula ulmaria (L.) Maxim. – brestovolistni oslad; 9746/2,3,4; 9746/1,3, vlažna travišca pri Robicu in pod Vrnico (Podbela), obcasno poplavljena grmišca in logi ob Nadiži, pogosta vrsta; hemikripto.t, H scap, evrosib. Filipendula vulgaris Moench [F. hexapetala Gilib] – navadni oslad; 9746/2,4; 9747/1, suha travišca nad Potoki, grmišca crnega gabra pri Sv. Križu; hemikripto.t, H scap, evrosib. Fragaria moshata Duch. [F. elatior Ehrh.] – muškatni jagodnjak; 9746/1; 9747/1, travnate cestne brežine pri Globotniku (Med melmi), rob pionirskega gozda nad Kredom (.išnato pobocje); hemikripto.t, H rept, evrop. Fragaria vesca L. – navadni jagodnjak; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta posek, svetlih grmišc in gozdnih robov; hemikripto.t, H rept, evrosib. Frangula alnus Mill. [Rhamnus frangula L.] – navadna krhlika (krajevno: mišji les); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto v grmišcih na bregovih Nadiže in po opušcenih senožetih na . išu, ponekod oblikuje neprehodne gošcave (npr. pod Slemenom in Velikim bregom); fanero.t, P caesp, evrop. Frangula rupestris (Scop.) Schur [Rhamnus rupestris Scop.] – skalna krhlika; 9747/1, Staro selo, toploljubno grmišce pod Humom (600 m n.m.), nahajališce sodi v širše obmocje, na katerem je bila vrsta že veckrat zabeležena (npr. Beck 1907); fanero. t, NP, S-ilir. (razširjena od Albanije do SV Italije, T. Wraber 1989: 17). Fraxinus excelsior L. – veliki jesen (krajevno: beli jesén); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na mezo.lnih rastišcih z globokimi tlemi (evtricna rjava tla ali koluvialna tla), v majhnih sestojih le v povirnatih obmocjih pod Robidišci in ob znožju Mije med Oskom in Logom, precejšnje zastiranje ima v pionirskih gozdovih na .išu in na recnih terasah Nadiže, posamezno v bukovih gozdovih (predvsem v ass. Lamio orvalae-Fagetum); fanero.t, P scap, evrop. Fraxinus ornus L. – mali jesen (krajevno: crni jesén); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, svetla grmišca na kamnitih delih Stolovega pogorja in grebenu Mije pod Komarjem (potencialno Ostryo-Fagetum), pionirska drevesna vrsta na opušcenih senožetih na pobocnem grušcu, edi.kator ass. Orno-Ostryetum (prepadna prisojna ostenja v obmocju Lokarji, pod Starijskim vrhom, nad sotesko Nadiže pri Robicu); fanero.t, P scap, med.-pont. Fumana procumbens (Dunal) Gren. & Godr. [F. vulgaris Spach] – polegla poljanka; 9746/2,4; 9747/3, inicialna in suha travišca na mladih terasah reke Nadiže pod Borjano in pri Kredu, razmeroma redko; hame.t, Ch su.r, med.-pont. Fumaria o. cinalis L. – navadna rosnica; 9746/2; 9747/3, ruderalna rastišca ob zidovih in vaških poteh (Sv. Križ pri Sedlu, Kred); tero.t, T scap, paleotemp. Gagea lutea (L.) Ker-Gawl. – rumena pasja cebula; 9746/1,2,3,4; 9747/3, grmišca belega gabra (ass. Asperulo-Carpinetum) pri Mostu na Nadiži, pod Sv. Volarjem pri Kredu, v Logu pri Podbeli in na strmih pobocjih nad sotesko Nadiže pod Logmi; geo.t, G bulb, evrosib. Galanthus nivalis L. – mali zvoncek (krajevno: lažnica); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta v svetlih grmišcih na globljih tleh, tudi v sadovnjakih, mejicah in pionirskih gozdovih; geo.t, G bulb, SE-evrop. Galega o. cinalis L. – navadna jastrebina; 9746/1,2; 9747/1,3, evtrofna rastišca ob cesti med Starim selom in Breginjem (npr. pri Bavšenku), ob kolovozih in v svetlih grmišcih nad Potoki in pri Robicu; hemikripto.t, H scap, pont. (v alpskem .togeografskem obmocju zelo redka, Jogan et al. 2001). Galeobdolon . avidum (F.Herm.) Holub [Lamium . avidum F.Herm.] – navadna rumenka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na mezo.lnih in zasencenih rastišcih kot, so npr. bukovi gozdovi, pionirski gozdovi na .išu, mezo.lni logi ob Nadiži idr., tudi Dakskobler (1995: 12); hame.t, Ch rept, evrop. Galeopsis angustifolia Ehrh. – ozkolistni zebrat; 9746/2,4, prodišca Nadiže pod Borjano in v Berjacu, zelo redko; tero.t, T scap, evrimed. Galeopsis pubescens Besser – puhasti zebrat; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na ruderalnih rastišcih in prodišcih v nižjih legah; tero.t, T scap, evrop. Galeopsis speciosa Mill. – pisani zebrat; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto ob kolovozih skozi grmišca, na nasutjih in gozdnih posekah; tero.t, T scap, evraz. Galeopsis tetrahit L. – navadni zebrat; 9746/2,3,4, na gozdnem robu na Zlavju (Mija), grmišce na ovinku gorske ceste pri Nadkoviku (800 m n.m.), mejice in okopavine na Robidišcih; tero.t, T scap, evraz. Galinsoga ciliata (Ra.n.) S.F.Blake – vejicasti rogovilcek (krajevno: tamažin); 9746/2,3,4; 9746/1,3, plevel po vrtovih in okopavinskih njivah, ponavadi kot velika preproga na celotni obdelani površini; tero.t, T scap, adventiv. (naturalizirano iz J. Amerike). Galinsoga parvi. ora Cav. – drobnocvetni rogovilcek (krajevno: tamažin); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, raste na njivah, kjer ima ponavadi manjše zastiranje kot vejicasti rogovilcek, opazimo ga tudi na ruderalnih rastišcih (pripotja, nasutja ipd); tero. t, T scap, adventiv. (naturalizirano iz J. Amerike, obe vrsti rogovilcka naj bi se v Kotu pojavili po 1. svetovni vojni, na Bovškem ga imenujejo »ta vojaški plevel«). Galium anisophyllon Vill. – raznolistna lakota; 9746/1,2; kamnnita gorska travišca in skalovje na grebenu Stolovega pogorja (1200–1600 m n.m.); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Galium aparine L. – plezajoca lakota; 9746/2,4; 9747/1,3, omejki vaških poti, zapušceni travniki, njive krompirja; tero.t, T scap, evraz. Galium laevigatum L. – gladka lakota; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, bukovi gozdovi, grmišca na .išu, tudi na produ in .išnem regolitu, pogosta vrsta; hemikripto.t, H scap, N-ilir. Galium lucidum All. – blešceca lakota; 9746/1,2,4; 9747/1,3, inicialna travišca na prodnatih terasah Nadiže, melišca v submontanskem in gorskem pasu; hemikripto. t, H scap, evrimed. Galium mollugo L. – navadna lakota; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki, žive meje in mezo.lna rastišca ob pripotjih; hemikripto.t, H scap, evraz. Galium odoratum (L.) Scop. [Asperula odorata L.] – dišeca lakota; 9746/1,2,3,4; 9747/3, pogosta vrsta sencnih in mezo.lnih rastišc, predvsem v gorskih bukovih gozdovih na Miji in drugotnih gozdovih belega gabra (Asperulo-Carpinetum) na . išnih pobocjih Strmce; geo.t, G rhiz, evraz. Galium palustre L. – mocvirska lakota; 9747/3, vlažni travniki med Starim selom in Kredom; hemikripto.t, H scap, evrop. Galium purpureum L. [Asperula purpurea (L.) Ehrend.] – škrlatna lakota; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, inicialna in suha travišca ob Nadiži, umirjena melišca in grušc ob gorskih cestah na Stolovem pogorju; hame.t, Ch su.r, med.-mont. Galium verum L. – prava lakota; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta svetlih in suhih rastišc, ki so slabše založena s hranili, npr. terase Nadiže, travnata pobocja nad Potoki, pripotja, cestne brežine; hemikripto.t, H scap, evraz. Genista germanica L. – nemška košenicica; 9746/1,2,3,4, pašniki na Robidišcih pri maloobmejnem prehodu, travišca pod Slemenom (Logje) in pri gozdarski koci na Miji, inicialna travišca na pobocnem grušcu ob Crnem potoku in na Prekopi, tudi Dakskobler (.oristicni popis 10. 6. 1998); hame.t, Ch su.r, evrop. Genista radiata (L.) Scop. [Cytisanthus radiatus (L.) Lang] – žarkasta košenicica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, kamnita travišca in svetla, pionirska grmišca crnega gabra in malega jesena na južnih pobocjih Stolovega pogorja med Kobaridom in Gnjilico (1000–1400 m n.m.), posamezni grmi tudi na suhih inicialnih travišcih ob Nadiži (pri Mostu na Nadiži, pod Borjano, pri Kredu); fanero.t, NP, med.-mont. Genista tinctoria L. – barvilna košenicica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zarašcajoca travišca na prodišcih Nadiže, pešcena in pusta rastišca na robovih termo. lnih grmišc, pogosto; hame.t, Ch su.r, evraz. Gentiana asclepiadea L. – kokoševcevolistni svišc; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo. lni robovi grmišc in recnih bregov, pionirska grmišca na morenah in . išu, bukovi gozdovi, pogosto; hemikripto.t, H scap, evrop. Gentiana acaulis L. [G. kochiana Perr. & Song.] – Kochov svišc; 9746/2, na hrbtu Stolovega pogorja pri pl. Božci (Dakskobler, delovni herbarij ZRC SAZU, 28. 5. 2001); hemikripto.t, H ros, med.-mont. Gentiana clusii Perr. & Song. – Clusijev svišc; 9746/1,2,3; 9747/1, inicialna travišca na pobocnem grušcu in v skalnih razpokah montanskega pasu Stolovega pogorja, ponekod tudi na umirjenih prodišcih v zgornjem toku Nadiže in ob Beli pri Breginju; hemikripto.t, H ros, med.-mont. Gentiana cruciata L. – navzkrižnolistni svišc; 9746/1,2,3,4; 9747/1, zmerno suha travišca in pašniki na Breginjskem Stolu (nad Stanovišci, pod Ohojami) in na Miji; hemikripto.t, H scap, evraz, Gentiana lutea L. ssp. symphyandra Murb. – bratinski košutnik; 9746/1,2; 9747/1, opušcena travišca v gorskem pasu Stolovega pogorja (1000–1300 m n.m.), zlasti pogosto na pobocju, po katerem je speljana gorska cesta na planino Božco; hemikripto.t, H scap, S-ilir. Gentiana pneumonanthe L. – mocvirski svišc; 9746/2,4, vlažni travniki na . išu in jezerski kredi v submontanskem pasu (Za Lupom, Na Spanugah, Veliki breg, pod Oblacem); hemikripto.t, H scap, evrosib. Gentiana utriculosa L. – trebušasti svišc; 9746/2; 9747/1, pašniki in travišca na hrbtu Stolovega pogorja med Starijskim vrhom in planino Božco, redko; tero.t, T scap, med.-mont. Gentiana verna L. – spomladanski svišc; 9746/1,2,3,4; 9747/1, zaradi opušcanja košnje ga vse redkeje opazimo po senožetih (npr. na Malcku pri Podbeli, pri Kamniku nad Stanovišci), bolj pogost je na cestnih brežinah, ki se redno kosijo (npr. Žukenca pod Velikim bregom, pri karavli na Strmci) ter na pašnikih in tratah v gorskem pasu; hemikripto.t, H ros, evraz. Gentianella anisodonta (Borbas) A.Löve & D.Löve [Gentiana anisodonta Borbas] – cašasti svišcevec; 9746/1,2; 9747/1, gorska in subalpinska travišca na grebenu Stolovega pogorja; tero.t, T scap, alp. Gentianella ciliata (L.) Borkh. [Gentiana ciliata L.] – resasti svišcevec; 9746/1,2,3,4; 9747/3, toploljubna grmišca (pobocja pod Lupom, terasa Nadiže pri kampu Podbela), pašniki na Robidišcih in travnata mesta ob kolovozih pod Prekopo; tero.t, T scap, med.-mont. Gentianella pilosa (Wettst.) Holub [Gentiana pilosa Wettst.] – dlakavi svišcevec; 9746/1,2,3,4; 9747/3, suha travišca ob Beli za Breginjem (okoli 700 m n.m.), dolomitni drobir v Benetkah, cestne brežine iz morenskega gradiva (pri razgledni tocki pred Stanovišci, na Spanugah), glej Cušin & Dakskobler 2001: 71, tudi pri Robicu (Zirnich v Mezzena 1986); hemikripto.t, H bienn, endemit. Geranium argenteum L. – srebrna krvomocnica; 9746/2, Breginjski Stol, zakraseli del grebena vzhodno od Koce na Stolu, kamnita subalpinska travišca v majhnih vrtacah (1600 m n.m.), glej Cušin & Dakskobler 2001: 71–72; hemikripto. t, H ros, endemit. Geranium columbinum L. – golobja krvomocnica; 9746/2,3,4; 9747/1,3, ob vaških cestah in ponekod v zidnih razpokah v Podbeli, Logjeh in Starem selu, tudi v okopavinski vegetaciji; tero.t, T scap, evrosib. Geranium macrorrhizum L. – korenikasta krvomocnica; 9746/1,2,4; 9747/1,3, melišca in grušcnata mesta ob gozdnih cestah na Stolovem pogorju (Starijski vrh, Lokarje, pl. Božca, Plazi) in v Pradolu, tudi T. Wraber (1969a: 181); geo.t, G rhiz, med.­mont. Geranium molle L. – mehka krvomocnica; 9746/2,3,4; 9747/1, zmerno suhi travniki na pobocnem grušcu in starejših recnih terasah pod Borjano in Potoki, evtrofna ruderalna rastišca ob poteh in obdelanih tleh v Logjeh in na Robidišcih; tero.t, T scap, evraz. Geranium palustre L. – mocvirska krvomocnica; 9747/3, Robic, pod Molido, uleknina pod kolovozom, visoko steblikovje z brestovolistnim osladom (Filipendula ulmaria); hemikripto.t, H scap, evrop. (z obmocja »Primorske« v LJU ni primerkov, tudi Jogan et al. 2001 jo v tem obmocju ne navajajo). Geranium phaeum L. – rjavordeca krvomocnica; 9746/2,4; 9747/1,3, vecje populacije rjavordece krvomocnice sem opazil na zapušcenih senožetih na .išu ob vznožju Mije, v robnih združbah pod Logmi (Rahot) ter v pionirskih gozdovih med Krejskimi koriti in Sv. Volarjem, povsod na polsencnih in zmerno vlažnih rastišcih na kambicnih tleh; hemikripto.t, H scap, med.-atlant. Geranium pyrenaicum Burm. f. – pirenejska krvomocnica; 9746/2,4; 9747/1, robovi živih mej in grmišc v Podbeli, Homcu in pri Potokih; hemikripto.t, H scap, evrimed. Geranium robertianum L. – smrdljicka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na kamnitih svetlih rastišcih, kot so jezovi, zidovi starih hiš in razvalin, kamniti suhozidi, grušc ob gozdnih cestah, tudi na skalah v bukovih gozdovih; hemikripto. t, H bienn, kozmopol. Geranium sanguineum L. – krvavordeca krvomocnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, opušcene senožeti in svetla, deloma še zatravljena grmišca na južnih pobocjih Breginjskega Stola, zarašcajoca suha travišca na prodnatih nanosih Nadiže, v združbah iz razreda Trifolio-Geranietea; hemikripto.t, H scap, evrop. Geranium sylvaticum L. – gozdna krvomocnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1, visoko steblikovje v hudourniških grapah, gozdni robovi ter travišca na globljih ilovnatih tleh v gorskem pasu Stolovega pogorja (Starijski vrh, Kucelj), v sencnih in hladnih legah tudi nižje, npr. mezo.lna travišca na .išu za Breginjem; hemikripto.t, H scap, evraz. Geum rivale L. – potocna sretena; 9746/1,2; 9747/1, gorska travišca, na katerih prevladujejo rušnata masnica in razne šašulice, npr. greben med Velikim in Malim Muzcem, pri Koci na Stolu in pod Humom, globlja ilovnata tla; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Geum urbanum L. – navadna sretena; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta mezo. lnih gozdov in grmišc; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Gladiolus palustris Gaudin – mocvirski mecek; 9746/1,2, svetla grmišca v Plazih, gorska travišca v predelu Kurnje na južnih pobocjih Stolovega pogorja. V preteklosti smo rastline s Stola obravnavali kot ilirski mecek (G. illyricus), Cušin 2001a. Leta 2004 je Andrej Seliškar revidiral herbarijske primerke in ugotovil, da gre za mocvirski mecek; geo.t, G bulb, evrop. Gladiolus imbricatus L. – strešnati mecek; 9746/4, gozdnati travniki zahodno od vasi Logje (T. Wraber 1975b); geo.t, G bulb, SE-evrop. Glechoma hederacea L. – bršljanasta grenkuljica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta v pionirskih gozdovih (npr. Jablanje, Gošce), na posekah in v obrecnih logih; hemikripto.t, H rept, cirkumboreal. Globularia cordifolia L. – srcastolistna mracica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, melišca na Stolovem pogorju (Prekopa, Benetke), prod v povirju Bele, grušc in skale ob cesti Sedlo–Božca, erodibilna obmocja morenskih zasipov (npr. Mamurja pri Stanovišcih), inicialna travišca ob Nadiži, opušceni peskokopi nad Potoki in Breginjem; hame.t, Ch rept, alp. Globularia punctata Lapeyr. [G. elongata Hegetschw., G. willkommii Nym.] – navadna mracica; 9746/2,3,4; 9747/1,3, suha travišca na recnih terasah pri Podbeli in Kredu, cestne brežine na Prapenku pri Borjani in nad Potoki; hemikripto. t, H scap, med.-mont. Glyceria notata Chevall. [G. plicata (Fries) Fries] – nagubana sladika, 9746/2,4; 9747/3, Podbela (luže na kolovozu v Berjacu, pod Gošco), pod Borjano in Robicem (mrtvice ob potokih pri Nadiži); geo.t, G rhiz, kozmopol. Gra.a golaka (Hacq.) Rchb. – kranjska selivka; 9746/1,2; 9747/1, travišca v gorskem pasu Stolovega pogorja, ponekod tudi v grmišcih in hudourniških grapah (900–1300 m n.m.), tudi T. Wraber (1967: 114 in 1990: 92); hemikripto.t, H scap, S-ilir. Gratiola o. cinalis L. – navadna božja milost; 9747/3, mocvirni travniki in jarki med Starim selom in Robicem; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Gymnadenia conopsea (L.) R.Br. – navadni kukovicnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, logi ob Nadiži, grmišca in travišca na vlažnih krajih in povirjih (ob Globotniku, med Borjano in Sedlom idr.), pogosto; geo.t, G bulb, evraz. Gymnadenia odoratissima (L.) L. C.Rich. – dehteci kukovicnik; 9746/1,2; 9747/1, travišca na južnih pobocjih Stolovega pogorja (Rosovc, Boban), rendzine na pobocnem grušcu; geo.t, G bulb, evrop. Gymnocarpium dryopteris (L.) Newm. – hrastovka; 9746/4; 9747/3, bukovja na zmerno zakisanih tleh (surovi humus) v žlebu nad Sv. Volarjem ter pri Borjanski planini na Miji; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Gymnocarpium robertianum (Ho.m.) Newm. – apnenka; 9746/1,2,4; 9747/1,3, melišca na Stolovem pogorju (v ass. Moehringio-Gymnocarpietum), kamnita, zmerno zasencena mesta in podorno kamenje na Miji (Pradol, Sv. Volar, Krejska korita, pod Kozjo pecjo), ugajajo ji odcedna, sveža in humusna rastišca na grušcu in v skalnih razpokah; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Gypsophila repens L. – plazeca sadrenka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na melišcih v Plazih, povirju Bele ter v grušcu in skalah ob cesti na Stol, stalnica na suhih travišcih ob Nadiži; hame.t, Ch su.r, med.-mont. Hedera helix L. – navadni bršljan; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, stalnica v bukovih gozdovih in leskovjih v submontanskem pasu, vendar z majhnim srednjim zastiranjem, tudi v logih ob Nadiži in na posameznih drevesih ob gozdnem robu; fanero.t, P lian, med.-atlant. Hedysarum hedysaroides (L.) Schinz & Thell [H. obscurum L.] – alpska medenica; 9746/1,2; kamnita travišca v subalpinskem pasu na grebenu Stolovega pogorja med Koco na Stolu in vrhom Nad Ohojami; hemikripto.t, H scap, arkt.-alp. Helianthemum alpestre (Jacq.) DC. – alpski popon; 9746/1,2, na dolomitnem drobirju in v stenah na Prekopi in v Benetkah, nekoliko zasencena rastišca (SZ lega) z nekaj cm debelo plastjo surovega humusa, skupaj s spomladansko reso (Erica carnea), tudi na gorskem grebenu med Puntarcicem in Velikim Muzcem; hame.t, Ch su. r, med.-mont. Helianthemum grandi.orum (Scop.) Lam. & DC. – velecvetni popon; 9746/1,2; 9747/1,3, kamnita travišca in ostenja v gorskem pasu na južnih pobocjih Stolovega pogorja, npr. v skalah ob cestnih usekih pod Božco, suha travišca pod Ribežnim in Velikim Muzcem, svetla grmišca na Starijskem vrhu (1100–1600 m n.m); hame.t, Ch su. r, med.-mont. Helianthemum ovatum (Viv.) Dunal – jajcasti popon; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, inicialna travišca na terasah Nadiže, pusta mesta ob kolovozih v submontanskem pasu (pod Borjano in pri Kredu); hame.t, Ch su.r, evrop. Helianthus tuberosus L. – topinambur, 9746/2,4; 9747/1,3, bregovi Nadiže, evtrofna grmišca sive vrbe, v spodnjem toku potokov, pogosto; geo.t, G bulb, adventiv. Helictotrichon praeustum (Rchb.) Tzvel. – alpska ovsika; 9746/1,2; 9747/1, Stolovo pogorje, gorski travniki na pobocnem grušcu in ostenja pod Malim vrhom (1100–1400 m n.m.), hemikripto.t, H caesp, alp. Helictotrichon pubescens (Huds) Pilger – puhasta ovsika; 9746/1,2,4; 9747/1,3, zmerno suha travišca nad Stanovišci, rob Starijskega blata idr.; hemikripto.t, H caesp, evrosib. Helleborus odorus Waldst. et Kit. – blagodišeci teloh; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, raztreseno po logih ob Nadiži, opušcenih travišcih na .išu (npr. na Ržišcah, pod Krišcem) in v mezo.lnih grmišcih (npr. pod Derom); geo.t, G rhiz, S-ilir. Hemerocallis fulva (L.) L. – rumenorjava maslenica; 9746/2,4; 9747/1,3, mejice pri Podbeli, logi pod Borjano, ob cesti med Starim selom in Robicem, pri Kobaridu jo omenja T. Wraber (1970: 211); geo.t, G bulb, adventiv. (okrasna rastlina s Kitajske). Hemerocallis lilioasphodelus L. [H. . ava L.] – rumena maslenica; 9746/1,3,4, ob potocku pod Prekopo, obrežno grmišce pri Mostu na Nadiži, grmišce na recni terasi pod Skopacnico (v ass. Alnetum incanae s. lat.), Gnjilica nad Breginjem (T. Wraber 1967: 125); geo.t, G bulb, evrosib. Hepatica nobilis Schreber [Anemone hepatica L.] – navadni jetrnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta listnatih gozdov in grmišc; hemikripto.t, G rhiz, cirkumboreal. Heracleum montanum Schleich. [H. sphondylium ssp. elegans (Crantz) Schübl. & M.Martens, H. pyrenaicum Lam.] – gorski dežen; 9746/1,2, hudourniške grape ob lovski poti TV pretvornik–Lepo Brdo, gorska travišca nad pl. Božco; hemikripto. t, H scap, med.-mont. Heracleum sphondylium L. – navadni dežen (krajevno: bršc); 9746/1,2,3,4; 9746/1,3, gozdni robovi, mezo.lni travniki, pašniki, pogosto; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Hesperis candida Kit. – bela nocnica; 9746/2,4; 9747/1,3, vlažen grušc v Pradolu, inicialna grmišca ob Nadiži pri Podrecnici, mezo.lna grmišca in pionirski gozdovi na . išu nad Starim selom, v logih in evtrofnih vrbovjih dolvodno od Robica; hemikripto. t, H scap, pont. Hieracium hoppeanum Schultes – Hoppejeva škržolica; 9746/1,2; 9747/1, pašniki na Božci, kamnit travnik pod Starijskim vrhom, suha travišca pri planini Na Klinu; hemikripto.t, H ros, med.-mont. Hieracium murorum L. [H. sylvaticum (L.) L.] – gozdna škržolica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, skalnati kraji v gozdovih, zasenceni kamniti zidovi ob cestah ipd., pogosto; hemikripto.t, H scap, evrosib. Hieracium pilosella L. – dolgodlakava škržolica; 9746/1,2,3,4; 9747/1, pogosta vrsta zmerno suhih travišc in pašnikov (npr. Kopito pri Borjani, Dolinca za Robidišcem, Sedlišce nad Breginjem; hemikripto.t, H ros, evrop. Hieracium piloselloides Vill. [H. . orentinum All.] – .orentinska škržolica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, prodišca in bregovi vodotokov, pešcena mesta ob kolovozih, pogosto; hemikripto.t, H scap, evrop. Hieracium porrifolium L. – porovolistna škržolica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, melišca, prodišca in skalne razpoke v nižjih legah (300–800 m n.m.), pogosto tudi v obcestnem grušcu in kamnitih zidovih; hemikripto.t, H ros, subatlant. Hieracium praealtum Vill. [incl. H. bauhinii Besser] – Bauhinova škržolica; 9746/2,4, Breginj (ob poti k Sv. Mariji Snežni), Robidišce (ob kolovozu pri pokopališcu); hemikripto.t, H scap, evrosib. Hieracium racemosum Waldst. & Kit. ex Willd [incl. H. barbatum Tausch] – grozdasta škržolica; 9746/1,2, grmovnate brežine ob cesti pod Sv. Marjeto, tudi M. Wraber (.oristicni popisi, 24.10.1963 in 31.7.1970); hemikripto.t, H scap, evrop. Hieracium sabaudum L. [H. boreale Fries] – savojska škržolica; 9746/2,3,4; 9747/3, zarašcena travišca in grmišca ob Nadiži, na krajih, kjer je produ primešano precej gline (jezerski lapor) in se obilno pojavlja trstikasta stožka; hemikripto.t, H scap, evrop. Hieracium saxatile Jacq. [H. glaucum/laevigatum] – skalna škržolica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, prodišca in inicialna travišca ob Nadiži, porašcena melišca na Breginjskem Stolu; hemikripto.t, H scap, SE-evrop. Hieracium umbellatum L. – kobulasta škržolica; 9746/2; 9747/1, svetla grmišca na obmocju moren nad Stanovišci, grmišca malega jesena in crnega gabra na pobocnem grušcu nad Starim selom; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Hieracium villosum Jacq. – kosmata škržolica; 9746/1,2; 9747/1, skalne razpoke in kamnita travišca v gorskem in subalpinskem pasu Stolovega pogorja; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Hierochloë australis (Schrad.) Roem. & Schult. – šmarna trava; 9746/1,2,3,4; 9747/3, robovi suhih travišc in vrbišc ob Nadiži (polsencna rastišca, inicialna tla), glej Cušin (2001a: 8); hemikripto.t, H caesp, SE-evrop. Hippocrepis comosa L. – navadna podkvica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha, kamnita in svetla rastišca, zlasti pogosta na inicialnih travišcih na mlajših recnih terasah in travišcih na pobocnem grušcu nad Potoki; hemikripto.t, H caesp, evrop. Holcus lanatus L. – volnata medena trava; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta mezo. lnih travišc na globljih evtricnih ali districnih rjavih tleh; hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Homogyne alpina (L.) Cass. – alpski planinšcek; 9746/1,2,4, subalpinske trate na grebenu Stolovega pogorja (1500–1660 m n.m.), vrtaca v Pradolu; hemikripto.t, H ros, med.-mont. Homogyne sylvestris Cass. – gozdni planinšek; 9746/1,2,4; 9747/3, bukovi gozdovi v grapah zahodno od Prekope in nad Sv. Volarjem, tudi na Miji (Dakskobler, . oristicni popis 25. 7. 1990), sveža in hladna tla s surovim humusom; hemikripto.t, H ros, med.-mont. Humulus lupulus L. – navadni hmelj; 9746/2,3,4; 9747/1,3, grmišca na bregovih Nadiže, poseke ob cestah, v spodnjem toku potokov Cerkovnik in Bavšnik; hemikripto. t, H rept, evrop. Huperzia selago (L.) Mart. [Lycopodium selago L.] – brezklaso lisicje; 9746/1,2,4, subalpinska trata pri Koci na Stolu, bukovje v žlebu na Komarju (Mija), nasad smreke pod Sv. Marjeto; hame.t, Ch rept, kozmopol. Hypericum hirsutum L. – dlakava krcnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na gozdnih robovih ob cesti Podbela–Robidišce, na cestni brežini za Breginjem (Ladina), ob kolovozu skozi pionirski gozd (pod Krasco nad Potoki); hemikripto.t, H scap, paleotemp. Hypericum maculatum L. – pegasta krcnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1, gorska travišca Pod skalco (1000–1200 m n.m.), na hrbtu Stolovega pogorja (1500 m n.m.), jase na Miji okoli gozdarske in lovske koce, pašniki za mejnim prehodom Robidišce (na omenjenih lokacijah rastlina uspeva v nekaj m2 velikih krpah); hemikripto. t, H scap, evraz. Hypericum montanum L. – gorska krcnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, grmišca, poseke in bukovi gozdovi na celotnem obmocju Kota, opazimo jo bolj poredko, mogoce tudi zato, ker rastline rastejo posamicno; hemikripto.t, H caesp, evrop. Hypericum perforatum L. – šentjaževka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha travišca in nabrežja (ob Nadiži, na hudorniškem vršaju Bele pri Podbeli, nad Potoki), poseke in gozdni robovi na Miji (Trifolio-Geranietea, Epilobietalia angustifolii), razmeroma pogosta, do hranil nezahtevna in vsem dobro znana zdravilna rastlina z opušcanjem košnje in hitrim zarašcanjem senožeti postopoma izgublja optimalni življenjski prostor in se umika v robne zdužbe, kjer ima dosti manjšo pokrovnost in je slabše razrašcena (le v šopih, medtem ko na senožetih raste v velikih krpah); hemikripto.t, H scap, evrimed. Hypericum tetrapterum Fries. – krilata krcnica; 9746/2,3,4; 9747/3, mokrotna rastišca, ob potocku nad Mostom na Nadiži (pri odcepu kolovoza), obcestni jarki pod Lupom, ob Žužejki pri Breginju, pri Mokarju pod Borjano idr.; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Hypochoeris maculata L. – pegasti svinjak; 9746/1,2,4; 9747/1, zmerno suha gorska travišca, npr. na Bobanu, pod Cerkvenim dolom, tudi na zapušcenih senožetih v nižjih legah (Origanetalia vulgaris), npr. nad peskokopom pri Potokih, na Oblacu pri Logjeh; hemikripto.t, H ros, evrosib. Hypochoeris radicata L. – navadni svinjak; 9746/2,3; 9747/1, pašniki na Robidišcih (v združbah zveze Cynosurion), pešcena mesta in grušc ob kolovozih nad Starim selom (Sedo-Scleranthetea); hemikripto.t, H ros, evrop. Iberis umbellata L. – kobulasti grenik; 9746/4; 9747/3, na prodišcih Nadiže pod Borjano in dolvodno od Robica, redko; tero.t, T scap, adventiv. (okrasna rastlina, ki izvira iz Sredozemlja). Impatiens balfourii Hook. .l. – Balfourova nedotika; 9746/4; 9747/1,3, sencni ruderalni kraji in nasutja, ob severnih zidovih zapušcenih hiš (Podbela, Potoki, Staro selo), tudi Jogan et al. 1997: 89; tero.t, T scap, adventiv. (okrasna rastlina iz Himalaje). Impatiens glandulifera Royle – žlezava nedotika; 9746/2,4; 9747/1,3, grmišca sive vrbe in evtrofna prodišca (nanosi mulja in prsti), ob cesti Potoki–Kred; tero. t, T scap, adventiv. (okrasna rastlina, domovina Himalaja in Indija). Impatiens noli-tangere L. – navadna nedotika; 9746/2,3,4; 9747/3, mezo.lni logi ob Nadiži (pod Lupom, v Logu, starejši sestoji sive vrbe z nanosi mulja pri ostalinah mlina pod Mokarjem), aceretalna rastišca na koluvijih v znožju Mije (pod Oskom in ob Globokem potoku); tero.t, T scap, evraz. Impatiens parvi. ora DC. – drobnocvetna nedotika; 9746/2,3,4; 9747/1,3, prodišca Nadiže, bregovi Bele, nasutja ob kolovozih; tero.t, T scap, adventiv. (naturalizirana, iz Srednje Azije). Inula conyza DC. [I. vulgaris Trevisan] – navadni oman; 9746/1,2,4; 9747/1, ob gozdnih cestah in na posekah (Kolenjak, Krasca, Koreda); hemikripto.t, H bienn, evrop. Inula ensifolia L. – mecastolistni oman; 9746/1, grušcnato pobocje v Plazih (v istem kvadrantu tudi Dakskobler, .oristicni popis 10. 6. 1998 in T. Wraber 1966: 57, vendar že v Italiji); hemikripto.t, H scap, pont. Inula hirta L. – srhkodlakavi oman; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, inicialna travišca na terasah Nadiže, suha travišca na pobocnem grušcu (pod Ohojami, na Bobanu, Starijski vrh); hemikripto.t, H scap, evrosib. Iris graminea L. – travnolistna perunika; 9746/1,2,4; 9747/1, travišca na južnih pobocjih Stolovega pogorja in hrbtu Mije, tudi na opušcenih senožetih in svetlih grmišcih v gorskem pasu (800–1200 m n.m.); geo.t, G rhiz, pont. Iris pallida Lam. ssp. cengialti (Ambrosi) Foster – južnoalpska perunika; 9746/1,2,4; 9747/1,3; kamnita travnata pobocja pod Kopo in Nizkim vrhom, grmišca na prepadnem skalovju med Lokarji in Starijskim vrhom (900–1100 m n.m.), delno porašcena ostenja in melišca na vzhodnih pobocjih Mije nad dolino Nadiže (tudi Dakskobler 1994: 23 in Cušin 2001a: 8-9); geo.t, G rhiz, S-ilir. Isopyrum thalictroides L. – polžarka; 9746/1,2,3,4; 9747/3, mezo.lna rastišca v pionirskih gozdovih (v sestojih ass. Asperulo-Carpinetum pri Mostu na Nadiži in pod kamnitim Napoleonovim mostom), vlažno grmišce ob vznožju Lupa (na vzhodni strani grica), sestoj sive jelše (Alnetum incanae s. lat.) ob Nadiži pri Pocivalniku (Robic); geo.t, G rhiz, evraz. Juglans regia L. – navadni oreh; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogost v obrecnih logih in na zapušcenih senožetih, ponekod tudi sajen (enakomerne razdalje med drevesi npr. Ladina za Breginjem); fanero.t, P scap, adventiv. (naturaliziran). Juncus alpino-articulatus Chaix – alpsko locje; 9746/2, travišca na uleknjenem pobocju ob cesti na Stol, tudi precej trstikaste stožke (okoli 1000 m n.m.); hame.t, Ch su. r, cirkumboreal. Juncus articulatus L. – blešceceplodno locje; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na vlažnih travnikih, ob cestnih kanalih, v lužah na kolovozih in podobnih rastišcih, kjer zastaja voda; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Juncus bufonius L. – žabje locje; 9746/2,4; 9747/3, mrtvice Nadiže pod Kozjo pecjo in gramozne jame pri Robicu; tero.t, T scap, kozmopol. Juncus compressus Jacq. – stisnjeno locje; 9746/2,4, prodnati kraji ob Nadiži pod Borjano; geo.t, G rhiz, evraz. Juncus conglomeratus L. – klobcasto locje; 9747/1,3, mocvirni travniki na Starijskem in Krejskem blatu; hemikripto.t, H caesp, evrosib. Juncus e. usus L. – navadno locje; 9746/2,3,4; 9747/3, na gozdni vlaki (poseka na . išnem hrbtu, Brdo pod Prekopo), sencna rastišca ob potokih (Most na Nadiži, Bavšnik), precej redko; hemikripto.t, H caesp, kozmopol. Juncus in. exus L. [J. glaucus Ehrh.] – sivozeleno locje; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogosta rastlina mokrotnih helio.lnih rastišc, npr. mlaka na Robidišcih (za carinsko hišico), Podbela (ob luži za nogometnim igrišcem), povirnato obmocje pod cesto Podbela–Borjana (na Brdah), mrtvice ob Nadiži pri Robicu; hemikripto.t, H caesp, paleotemp. Juncus monanthos Jacq. [J. hostii Tausch.] – enocvetno locje; 9746/1,2, kamnita subalpinska travišca in trate na grebenu Stolovega pogorja (1500–1660 m n.m.); geo.t, G rhiz, arkt.-alp. Juncus tenuis Willd. [J. macer S. F. Gray] – nežno locje; 9746/2,3,4; 9747/1,3, luže na kolovozih in produ ob Nadiži (npr. v Berjacu, pod Gabri), poteptana vlažna tla (npr. kolovoz pod Korindo pri Logjeh), pogosto; hemikripto.t, H caesp, adventiv. (iz S. Amerike, naturalizirano). Juniperus communis L. – navadni brin; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta grmovnica suhih in soncnih rastišc na rendzinah, množicno na opušcenih travišcih na pobocnem grušcu (Kamnik, Pod skalco, Osredek, 600–1000 m n.m.) ter v svetlih grmišcih na terasah Nadiže; fanero.t, P caesp, cirkumboreal. Juniperus alpina S. F. Gray [J. sibirica Burgsd., J. nana Willd.] – sibirski brin; 9746/1,2, greben Kopa–Veliki Muzec, Njivca (zahodno od Koce na Stolu, okoli 1600 m n.m.), v ruševju in sestojih Waldsteinove vrbe; fanero.t, P caesp, cirkumboreal. Kernera saxatilis (L.) Reichenb. – skalna kernerjevka; 9746/1,2,4; 9747/3, v dolomitnih ostenjih nad Breginjem, obcestna stena na Deru (pri vodomerni postaji), ponekod tudi na prodišcih Nadiže (npr. Pocivalnik); hemikripto.t, H ros, med.-mont. Knautia arvensis (L.) Coult. – njivsko grabljišce; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta gojenih (Arrhenatheretalia) in zmerno suhih travnikov (Mesobromion); hemikripto.t, H scap, evraz. Knautia drymeia Heu.. – ogrsko grabljišce; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na gozdnih obronkih, gojenih travnikih na ilovnatih tleh ter v pionirskih gozdovih; hemikripto.t, H scap, SE-evrop. Knautia longifolia (Waldst. & Kit.) Koch – dolgolistno grabljišce; 9746/1,2; 9747/1, hrbet Stolovega pogorja (1200–1600 m n.m.), mezo.lna gorska travišca na rjavih pokarbonatnih tleh; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Koeleria eriostachya Panc. [K. carniolica Kerner] – volnata smiljica; 9746/1,2, travišca v Plazih in na grebenu Stolovega pogorja; hemikripto.t, H caesp, med.-mont. Koeleria pyramidata (Lam.) PB. – navadna smiljica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, inicialna travišca in pionirska, toploljubna svetla grmišca na prodišcih Nadiže, suha travišca na pobocnem grušcu nad Stanovišci; hemikripto.t, H caesp, evrop. Laburnum alpinum (Mill.) Bercht. & J.Presl – alpski nagnoj; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, svetla in toploljubna grmišca na Stolovem pogorju in Miji (potencialno Ostryo-Fagetum), tudi na bolj mezo.lnih krajih (sencni in kamniti žlebovi ter ostenja v Pradolu in pri Robicu), inicialna tla na pobocnem grušcu in v pecevju; fanero.t, P scap, med.-mont. Laburnum anagyroides Med. – navadni nagnoj; 9746/2,3,4; 9747/1, pogosto v mejicah v naseljenih predelih Kota, npr. na Trnu nad Podbelo, pri avtobusni postaji Sedlo, pod Slemenom pri Logjeh, ob cesti na Maloobmejnem prehodu Robidišce, deloma antropogeno povzrocena razširjenost – nekoc so pogosto uporabljali nagnojeve kole in potaknjence za ograje; fanero.t, P scap, evrimed. Lactuca serriola L. [L. scariola L.] – pripotna locika; 9746/3,4; 9747/1, poseka na Miji (pod Prevalom), Logje (na ruderalnem rastišcu ob cesti), Kred (nasutje pri novi hiši v klancu, v združbi dvoletnih plevelov), Most na Nadiži (nabrežje); hemikripto.t, H bienn, evrosib. Lamium album L. – bela mrtva kopriva; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na robovih njiv, odlagališcih plevelov in ob živih mejah, tudi T. Wraber (1967: 119); hemikripto.t, H scap, evraz. Lamium maculatum L. – lisasta mrtva kopriva; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo. lna in humozna rastišca ob vrtovih, vaških poteh in v logih; hemikripto.t, H scap, evraz. Lamium orvala L. – velecvetna mrtva kopriva (krajevno: veliki cmuk); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v mezo.lnih grmišcih, na gozdnih robovih, ob gozdnih cestah, v logih in sencnih gozdovih, zelo pogosto; hemikripto.t, H scap, N-ilir. Lamium purpureum L. – škrlatnordeca mrtva kopriva; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, predvsem kot plevelna vrsta na okopavinskih njivah; tero.t, T scap, evraz. Lapsana communis L. – navadni kolencek; 9746/1,2,3,4; 9747/1, ob cesti na pobocju Strmce, zelenjavni vrt v Podbeli, poseka pri Globošcaku (Staro selo) idr.; tero.t, T scap, paleotemp. Larix decidua Mill. [L. europaea DC.] – navadni macesen; 9746/2,3,4; 9747/1, vecino dreves, ki rastejo v Kotu, je posadil clovek (ponavadi v obliki pravokotnika ali pa v vrstah na robu parcel), posamezna drevesa na opušcenih senožetih in svetlih grmišcih ob Nadiži so verjetno samonikla (zelo redko); fanero.t, P scap, med.­mont. (naravno razširjen le v subalpinskem pasu v Alpah, drugod drugotno). Laserpitium latifolium L. – širokolistni jelenovec; 9746/1,2,4; 9747/1, pogosta vrsta na opušcenih gorskih travišcih, gozdnih robovih in visokem steblikovju v hudourniških grapah; hemikripto.t, H scap, evrop. Laserpitium peucedanoides L. – siljelistni jelenovec; 9746/1,2; 9747/1, inicialna in suha travišca na pobocnem grušcu in plošcatem apnencu v gorskem pasu (800–1400 m n.m.) npr. v združbi gole bilnice (ass. Avenastro parlatorei-Festucetum calvae); hemikripto.t, H scap, N-ilir. Laserpitium prutenicum L. – pruski jelenovec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zmerno vlažna travišca in svetla grmišca na uleknjenih delih prodnatih teras, cestne brežine, po katerih obcasno mezi voda (Prapenk, Berjac); hemikripto.t, H scap, evrop. Laserpitium siler L. [Siler montanum Crantz] – gorski jelenovec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v preprogah na gorskih travišcih Stolovega pogorja (900–1300 m n.m.), posamezno tudi v submontanskem pasu, v obrecnih grmišcih ter na stenah ob Nadiži (pod Kozjo pecjo in pri izvirih pod Turjevo jamo); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Lathraea squamaria L. – navadni lusnec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lni gozdovi (ass. Asperulo-Carpinetum), leskovja, stari sadovnjaki (jablane), vecinoma v nižjih legah; geo.t, G rhiz, evraz. Lathyrus latifolius L. [L. megalanthus Steud.] – širokolistni grahor; 9747/1, prisojna brežina nad avtobusno postajo Kred (glej Cušin & Dakskobler 2001: 73); hemikripto. t, H scand, evrimed. Lathyrus occidentalis (Fisch. & Mey.) Fritsch – rumeni grahor; 9746/1,2,4; 9747/1, travišca in grmovnate grape v gorskem pasu (npr. Rosovc, Ržišca, Osredek); hemikripto. t, H caesp, med.-mont. Lathyrus pratensis L. – travniški grahor; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki, opušcene senožeti in nesklenjena grmišca ob Nadiži; razmeroma pogost, vendar z majhnim zastiranjem; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Lathyrus sylvestris L. – gozdni grahor; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lna travišca in gozdni robovi (npr. cestna brežina pri Žukenci, rob travnika na Rbišcah nad Sedlom, gozdni rob V Partih); hemikripto.t, H scand, evrop. Lathyrus tuberosus L. – gomoljasti grahor; 9746/1,2,3,4; 9747/1, razmeroma redka rastlina svetlih in suhih rastišc, npr. ob gozdni cesti pri ostalinah karavle v Plazih, poseka nad kamnitim Napoleonovim mostom pod Logmi, ruderalno rastišce ob kolovozu skozi obrecno grmišce pri Kredu; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Lathyrus vernus (L.) Bernh. ssp. vernus – spomladanski grahor (širokolisticasti); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta v leskovih grmišcih na morenah, pionirskih gozdovih ob Nadiži in gorskem bukovju na Miji; geo.t, G rhiz, evraz. Lathyrus vernus (L.) Bernh. ssp. . accidus (Kit.) Arcang. – spomladanski grahor (ozkolisticasti); 9746/1,2,3,4; 9747/3, na enakih rastišcih kot prejšnji takson (raseta tudi skupaj, npr. v leskovju pri potoku Gostenk pod Borjano, na recni terasi v Berjacu, bukovem gozdu pod Pradolom idr.); geo.t, G rhiz, alp. Legousia speculum-veneris (L.) Chaix – navadno njivno zrcalce; 9746/4, rob njive pri Podbeli (glej Cušin 2001: 9); tero.t, T scap, evrimed. Lembotropis nigricans (L.) Griseb. [Cytisus nigricans L.] – navadna kozja detelja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, inicialna grmišca na mlajših prodnatih terasah ob Nadiži (pod Logom, pri Kredu), porašcena melišca v spodnjem gorskem pasu (npr. pod Prekopo, pod Lokarji); fanero.t, NP, pont. Lemna minor L. – mala vodna leca; 9746/2, 9747/1, pojila na Božci in pod Malim vrhom (1200–1300 m n.m.); hidro.t, I nat, kozmopol. Leontodon autumnalis L. – jesenski otavcic; 9746/2,3,4; 9747/3, pašniki, zatravljeni kolovozi in obcestne trate na ilovnatih tleh, pri Robidišcih in Breginju, vlažno travišce na robu Starijskega blata; hemikripto.t, H ros, paleotemp. Leontodon berinii (Bartl.) Roth – Berinijev jajcar; 9746/3; 9747/3, Most na Nadiži (T. Wraber v herbariju LJU), Robic (Zirnich v Mezzena 1986, E. Mayer 1960b, T. Wraber 1967, 1990); hemikripto.t, H ros, endemit porecja Piave, Tilmenta, Nadiže in Soce (ranljiva vrsta). Leontodon hispidus L. ssp. brumatii (Schiede ex Reichenb) T. Wraber [L. brumatii Schiede ex Reichenb., L. hispidus var. brumatii (Schiede ex Reichenb.) Fiori] – Brumatijev otavcic; 9746/2,3,4; 9747/3, obvodno skalovje in recni balvani v strugi Nadiže (tudi T. Wraber 1998a: 41 in Cušin 2001a: 9); hemikripto. t, H ros, endemit v porecju Soce in Nadiže. Leontodon hispidus L. ssp. danubialis (Jacq.) Simonkai [L. danubialis Jacq., L. hastilis L.] – gololistni jajcar; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, predvsem na gojenih travnikih in mezo.lnih gozdnih robovih; hemikripto.t, H ros, evrop. Leontodon hispidus L. ssp. hispidus L. – navadni jajcar; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta zmerno suhih travnikov in inicialnih travišc na prodišcih Nadiže in v povirju Bele; hemikripto.t, H ros, evrop. Leontodon incanus (L.) Schrank ssp. incanus – sivi jajcar: 9746/1,2,4; 9747/1,3, suha travišca na pobocnem grušcu (Javornik, Boban), melišca (Prekopa, Benetke), dolomitna ostenja (Plazi, nad Turjevo jamo), posamezno tudi na prodišcih Nadiže; hemikripto.t, H ros, alp.-karp. Leontodon incanus (L.) Schrank ssp. tenui. orus (Gaud.) Rchb. – raskavolistni sivi jajcar; 9746/1; hudourniški prod pri sotocju Crnega in Belega potoka, že T. Wraber (1969b) domneva, da ta jajcar raste v Kotu; hemikripto.t, H ros, endemit. Leontopodium alpinum Cass. – planika; 9746/1,2, južna pobocja Stolovega pogorja (1300–1600 m n.m.), kamniti travniki in stene (ass. Ranunculo hybridi-Caricetum smpervirentis, ass. Potentilletum caulescentis s. lat.); hemikripto.t, H scap, evraz. Lepidium virginicum L. – virginijska draguša; 9746/2,4; 9747/1,3, Podbela (nasutje ob Beli, pri otroškem igrišcu, zapušceno dvorišce pri hiši št. 2), ruderalna rastišca ob vaških cestah v Potokih in Starem selu (pri koritu); tero.t, T scap, adventiv. (naturalizirano iz S. Amerike). Leucanthemum adustum (Koch) Gremli – temna ivanjšcica; 9746/1,2,4; 9747/1, gorska travišca na pobocnem grušcu, svetla grmišca in porašcena melišca v montanskem pasu (800–1400 m n.m.), tudi A. Seliškar v herbariju LJU; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Leucanthemum ircutianum (Turcz.) DC. – navadna ivanjšcica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki, opušcene senožeti in gozdni robovi, pogosto; hemikripto. t, H scap, evrimed. Leucojum vernum L. – pomladanski veliki zvoncek (krajevno: kokorika); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta mezo.lnih rastišc na globljih tleh, npr. logi ob Nadiži, pionirski gozdovi med Breginjem in Logmi, bukovi gozdovi na Miji (ass. Lamio orvalae-Fagetum); geo.t, G bulb, evrimed. Libanotis sibirica (L.) C.A.Meyer [Seseli libanotis (L.) Koch] – navadna zdravilka; 9746/1,2,4; 9747/1,3, travišca in svetla grmišca na južnih pobocjih Breginjskega Stola (600–1400 m n.m.), pogost tudi v obcestnem grušcu (Debeli trn–pl. Božca), na posekah in gozdnih robovih (Globošcak, pod Sv. Marjeto); hemikripto. t, H scap, pont. Ligusticum seguieri (Jacq.) Koch – blešceca velestika; 9746/1,2; 9747/1, gorska travišca (1100–1600 m n.m.), zlasti pogosto ob lovski poti Plaz–Kurnja ter ob gorski cesti med lovsko koco na Starijskem vrhu in Belim kamnom, tudi Planina (1957) in T. Wraber (1967: 114); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Ligustrum vulgare L. – kalina; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta grmovnica v mejicah, svetlih grmišcih in vrzelastih gozdnih sestojih; fanero.t, NP, evrop. Lilium bulbiferum L. – brsticna lilija; 9746/1,2; 9747/1, gorska travišca na Breginjskem Stolu (600–1000 m n.m.), zlasti pogosta v obmocjih Kamnika, Nadkovika in Debelega trna nad Stanovišci; geo.t, G bulb, med.-mont. Lilium carniolicum Bernh. – kranjska lilija; 9746/1,2,3,4; 9747/1, gorska travišca na Stolovem pogorju (npr. Pod skalco, Kucelj, Lepo brdo), poseke in gozdni robovi na Miji (Podrecnica, V Zdrtu, V Logu); geo.t, G bulb, N-ilir. Lilium martagon L. – turška lilija; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na travišcih, pašnikih in grmišcih na hrbtu Stolovega pogorja (1000–1400 m n.m.), redko v logih ob Nadiži in pionirskih gozdovih v submontanskem pasu; geo.t, G bulb, evraz. Linaria vulgaris Mill. – navadna madronšcica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na ruderalnih rastišcih ob gozdnih cestah in na pašnikih, npr. Koreda nad Starim selom, ob cesti pri Ladini, na Palohu pri Robidišcih; hemikripto.t, H scap, evraz. Linum catharticum L. – predivec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, kamnišca (litosoli) na melišcih in grušcnatih gozdnih cestah (pod Sv. Marjeto, v Plazih, na Miji), tudi na kolovozih skozi vrbišca ob Nadiži ipd.; tero.t, T scap, evrimed. Linum julicum Hayek [L. alpinum ssp. julicum (Hayek) Hegi] – julijski lan; 9746/1,2, travišca med pl. Božco in vrhom Breginjskega Stola ter na gorskem grebenu med Ribežnim in Vrhom nad Ohojami (1400–1600 m n.m.); hemikripto.t, H ros, med.­mont. Linum tenuifolium L. – drobnolistni lan; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, inicialna in suha travišca na terasah Nadiže, svetla in kamnita grmišca nad Stanovišci in Borjano; hame. t, Ch su.r, pont. Linum viscosum L. – lepljivi lan; 9746/1,2,3,4; 9747/1, travišca na morenah (Prapenk), pobocnem grušcu (Kamnik nad Stanovišci, Benetke) in .išu (ob Jamniku, na Oblacu); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Listera ovata (L.) R.Br. – jajcastolistni muhovnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta v bukovih gozdovih in mezo.lnih grmišcih; geo.t, G rhiz, evraz. Lithospermum o. cinale L. – navadni železnik; 9746/4; 9747/3, rob grmišca sive vrbe v Bandu, recni breg pri Pocivalniku, zelo redko; hemikripto.t, H scap, evrosib. Lolium multi. orum Lam. – laška ljuljka; 9746/2,4; 9747/1,3, na ruderalnih krajih in prodišcih; tero.t, T scap, evrimed. Lolium perenne L. – trpežna ljuljka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki, trate in zatravljeni kolovozi na ilovnatih tleh; hemikripto.t, H caesp, evraz. Lonicera alpigena L. – planinsko kostenicevje; 9746/1,2,4; 9747/3, bukovja pod Nizkim vrhom in na Komarju, žleb nad Sv. Volarjem, povsod na svežih in vecinoma kamnitih rastišcih; fanero.t, P caesp, S-ilir. Lonicera caerulea L. – modro kostenicevje; 9746/1,2, greben Stolovega pogorja med Ribežnim in Vrhom nad Ohojami (1400–1600 m n.m.), v ruševju in grmiš°ih zgornjegorskega bukovja; faneroft, P caesp, arkt.-alp. Lonicera caprifolium L. – kova°nik; 9746/2; 9747/1,3, ob kolovozu skozi starejša vrbiš°a pod Borjano, rob grmiš°a nad karavlo v Starem selu, presvetljeni deli submontanskega bukovega gozda nad Kredom; faneroft, P lian, pont. Lonicera nigra L. – °rno kosteni°evje; 9746/1,2,4, zgornjegorsko bukovje in ruševje na Stolovem pogorju, bukovje v žlebu pod Komarjem na Miji; faneroft, P caesp, med.-mont. Lonicera xylosteum L. – puhasto kosteni°evje; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta grmovnica v termoflnih logih ob Nadiži, v grmiš°ih °rnega gabra med Borjano in Potoki ter v degradiranem bukovju (Ostryo-Fagetum) nad Starim selom, ustrezajo ji zmerno termoflna in presvetljena rastiš°a na peš°enih in skeletnih tleh; faneroft, P caesp, evrop. Lotus corniculatus L. – navadna nokota; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na mezoflnih in zmerno suhih traviš°ih; hemikriptoft, H scap, paleotemp. OPOMBA: v obcestnem gruš°u pri lovski ko°i na Starijskem vrhu in v Plazih sem opazil primerke z rde°kastimi cvetovi in poleglo rastjo (blazinasta rastlina), takšno obliko rastlin imajo ponekod za poseben takson, L. alpinus (npr. L..ˆ..  W... 1998: , L.. 1985: 72). Lunaria annua L. – enoletna srebrenka; 9746/2,4, cestna brežina pod cerkvijo Sv. Katarine v Borjani, nabrežje Pod zidom pri Podbeli; hemikriptoft, H scap, adventiv. (okrasna rastlina iz južne Evrope, prehodno podivjana). Lunaria rediviva L. – trpežna srebrenka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gorski bukovi gozdovi na Miji, mezoflna grmiš°a ob rnem potoku, pionirski gozdovi na aceretalnih rastiš°ih v Pradolu, na Ljubiji in nad Krejskimi koriti; hemikriptoft, H scap, evrop. Luzula campestris (L.) DC. – poljska bekica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, traviš°a v Vrnici (Podbela), trate v Logjeh, poseka pod Prekopo, pašniki v okolici Robidiš°, povsod na nekoliko zbitih ilovnatih tleh; hemikriptoft, H caesp, evrop. Luzula luzuloides (Lam.) Dandy & Wilm. [L. albida (Ho m.) DC.] – belkasta bekica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, traviš°a na hrbtu Stolovega pogorja (Hum, Beli kamen, Nizki vrh), ob gozdnih vlakah in v bukovih gozdovih na laporju (Mija); hemikriptoft, H caesp, evrop. Luzula multifora (Ehrh. ex Retz.) Lej. – mnogocvetna bekica; 9746/1,2,4, traviš°a in pašniki na grebenu Breginjskega Stola; hemikriptoft, H caesp, cirkumboreal. Luzula nivea (L.) DC. – snežnobela bekica; 9746/1,2,4; 9747/1,3, sen°na rastiš°a s precej prhninastega humusa v tleh, predvsem v bukovih gozdovih pod Sv. Marjeto in kraškem površju na Miji (Na pesku); hemikriptoft, H caesp, med.-mont. Luzula pilosa (L.) Willd. – dlakava bekica; 9746/1,2,3,4; 9747/1, pogosta na ilovnatih, rahlo zakisanih tleh, npr. grmiš°a na jezerski kredi Za Lupom, pionirski gozdovi na fišu pri Logjeh, sestoji velikega jesena in gorskega javorja pri Jablanju za Breginjem idr.; hemikriptoft, H caesp, cirkumboreal. Luzula sylvatica (Huds.) Gaudin – gozdna bekica; 9746/1,2,4; 9747/1, bukovi gozdovi in traviš°a v gorskem pasu Mije in na hrbtu Stolovega pogorja, na rahlo zakisanih rjavih pokarbonatnih tleh; hemikriptoft, H caesp, med.-mont. Lychnis fos-cuculi L. [Silene fos-cuculi (L.) Greuter & Burdet] – kukavi°ja lu°ca; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezoflna do zmerno vlažna traviš°a, pogosto; hemikriptoft, H scap, evrosib. Lycopodium annotinum L. – brinolistni lisicjak; 9746/1,2,4 ruševje na grebenu Stolovega pogorja (obmocji Kope in Puntarcica), tudi na Miji (Dakskobler, . oristicni popis 14.5. 2001); hame.t, Ch rept, cirkumboreal. Lycopodium clavatum L. – kijasti lisicjak; 9746/3,4, Robidišce, zakisana travišca za obmejno hišico (pri brezah); hame.t, Ch rept, kozmopol. Lycopus europaeus L. – navadni regelj; 9746/2,3,4; 9747/3, mokrotni travniki v Dolinci (Robidišce) in na Starijskem blatu (Filipenduletum), evtrofna rastišca na robovih grmišc sive vrbe pod Borjano in pri Robicu, povirnat kraj ob kolovozu pri Mostu na Nadiži, na vseh nahajališcih v Kotu so rastline zelo dlakave, kar je znacilno za podvrsto L. europaeus ssp. mollis (glej tudi Cušin & Dakskobler 2001: 75); hemikripto.t, H scap, paleotemp. Lysimachia nummularia L. – okroglolistna pijavcnica; 9746/3, 9747/3, ob potockih pri Mostu na Nadiži, mokrotni travniki na Starijskem blatu; hemikripto.t, H scap, evrop. Lysimachia vulgaris L. – navadna pijavcnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, opušcene senožeti in gozdni robovi, povsod na globokih rjavih tleh na .išu, npr. Veliki breg, Obla gorica, V Zdrtu idr., hemikripto.t, H scap, evraz. Lythrum salicaria L. – navadna krvenka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na vlažnih travnikih, v jarkih in ob vodotokih (npr. v Vrnici pri Podbeli, pod Preslavom, mrtvice Nadiže pri Robicu, za jezom na Beli pri Petrinovi žagi); hemikripto. t, H scap, kozmopol. Maianthemum bifolium L. – dvolistna sencnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, sencni gozdovi in leskovja, zlasti na .išu, npr. pod Velikim bregom, Strmca, Prvejk, tudi na subalpinskih tratah okoli Koce na Stolu; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Malus sylvestris (L.) Mill. – lesnika; 9746/2,4, 9747/1,3, zarašcajoce se senožeti pod Lokarji, grmišca med Borjano in Potoki, obrecni logi; fanero.t, P scap, evrop. Malva alcea L. – ostrolistni slezenovec; 9746/1,2,4; 9747/1, ob cestah (pri avtobusni postaji Kred, na vhodu v Podbelo) in na posekah (Globotnik za Breginjem); hemikripto. t, H scap, evrop. Malva mauritiana L. – mavretanski slezenovec; 9746/2, v Kotu sem našel le en primerek, ki je rasel na robu njive v Breginju. Tudi drugod po Sloveniji in sosednji Furlaniji so njegova nahajališca zelo redka. Ker gre za zaneseno vrsto, lahko sklepamo, da je njeno pojavljanje za zdaj še prehodno, temu v prid pa ni dejstvo, da ga je pri Kobaridu nabral že Zirnich (Mezzena 1986: 322); hemikripto.t, H scap, adventiv. Malva neglecta Wallr. – navadni slezenovec; 9746/2,4; 9747/3, pri starih, zapušcenih hišah (Logje 47, Borjana 64), ruderalni kraji ob vaških poteh v Starem selu; tero. t, T scap, paleotemp. (naturalizirano). Malva sylvestris L. – gozdni slezenovec; 9746/2,4; 9747/3, ruderalna rastišca ob starih zidovih in po zapušcenih cvetlicnih gredah; hemikripto.t, H scap, evrosib. (naturalizirano). Matricaria perforata Mrat [Tripleurospermum inodorum Schultz Bip] – nedišeca trirobka; 9746/2,4; 9747/3, prodišca Nadiže pod Borjano in pri Robicu; tero. t, T scap, evrop. Matteuccia struthiopteris (L.) Todaro – navadna peruša; 9746/1,2,3,4, Globotnik (ob cesti v Plazi), drogovnjak velikega jesena, rjava tla na .išu, rob bukovega gozda Na Pocivalu (Ljubija), leskovje na Osojnici (Mija), tudi M. Wraber v T. Wraber 1967: 113 (Jablanje pri Breginju in Napoleonov most pod Logmi); hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Medicago falcata L. – srpasta meteljka; 9746/1,2,4; 9747/1,3, suha travišca, npr. Podkorito nad Stanovišci, fragment travišca pod Gošco (Podbela), ob kolovozu Kred–Sv. Volar; hemikripto.t, H scap, evraz. Medicago lupulina L. – hmeljna meteljka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suhi in ruderalni kraji (ob poteh, inicialna travišca), bregovi rek in potokov, prodišca, pogosto; tero.t, T scap, paleotemp. Medicago pironae Vis. – Pironova meteljka; 9746/4, kamnita pobocja Mije nad dolino Nadiže, vrh Mije (Cušin & Dakskobler 2001: 75-76); hemikripto.t, H scap, endemit. Medicago sativa L. – lucerna; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki, cestne brežine in robovi njiv v okolici vasi (vcasih so jo tudi sejali); hemikripto.t, H scap, med.­pont. Melampyrum pratense L. [M. vulgare Hill] – navadni crnivec; 9746/2; 9747/1,3, svetla rastišca (poseke, gozdni robovi) v obmocju toploljubnih bukovih gozdov (Ostryo-Fagetum) na južnih pobocjih Stolovega pogorja; tero.t, T scap, evrosib. Melica ciliata L. [M. nebrodensis Parl.] – vejicasta kraslika; 9747/3, Der pri Robicu, suho in kamnito rastišce med kolovozom in steno; hemikripto.t, H caesp, evrimed. Melica nutans L. – previsna kraslika; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, grmišca, logi ob Nadiži, gozdovi v submontanskem in gorskem pasu, pogosto; geo.t, H caesp, evrop. Melica uni. ora Retz. – enocvetna kraslika; 9746/1; 9747/3, pionirski gozdovi na pobocnem grušcu ob vznožju Mije dolvodno od Robica (tudi Dakskobler, .oristicni popis 25. 7. 1990), T. Wraber (na Gnjilici nad Breginjem, .oristicni popis) in); hemikripto. t, H caesp, paleotemp. Melilotus alba Medik – bela medena detelja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, bregovi Nadiže, pešcena mesta ob cestah, pogosto v sestojih (nekaj m2); hemikripto.t, H bienn, evraz. Melilotus o. cinalis (L.) Pallas – navadna medena detelja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na enakih rastišcih, kot prejšnja vrsta, vendar jo opazimo v manjših šopih in bolj poredko; hemikripto.t, H bienn, evraz. Melittis melissophyllum L. – navadna medenika; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, opušcene senožeti in svetla grmišca na prisojnih pobocjih (npr. Brumarice, pod Lokarji) ter na cestnih brežinah (npr. v Gostenku, pri Homcu), pogosto, vendar raztreseno (le posamezne rastline); hemikripto.t, H scap, evrop. Mentha aquatica L. – vodna meta; 9746/4; 9747/1, mlaka pod Globokim potokom, ob kolovozu pri Mokarju (povirnato); hemikripto.t, H scap, paleotemp. Mentha arvensis L. – njivska meta; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, njive (Potoki, Stanovišce, Logje), vlažni travniki (Brda pri Podbeli, Pod hosto nad Breginjem), ob gozdnih cestah in vlakah (npr. nad Napoleonovim mostom, pod Prekopo); hemikripto. t, H scap, cirkumboreal. Mentha longifolia (L.) Huds. – dolgolistna meta; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zelo pogosto ob vodotokih, ponekod v sestojih; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Mercurialis ovata Sternb. & Hoppe – jajcastolistni golšec; 9746/2; 9747/1, termo. lna grmišca nad Potoki in pri Sv. Križu (Sedlo); geo.t, G rhiz, pont. Mercurialis perennis L. – trpežni golšec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zelo pogosto na sencnih in mezo.lnih rastišcih (bukovi gozdovi), v preprogah na svežih koluvialnih tleh; geo.t, G rhiz, evrop. Micromeria thymifolia (Scop.) Fritsch [Satureja thymifolia Scop.] – timijanovolistni popovec; 9746/4; 9747/1, stene v Pradolu, ostenja pod Starijskim vrhom (. oristicni popis I. Dakskoblerja, 29. 5. 1996); hame.t, Ch su.r, S-ilir. Microrrhinum minus (L.) Fourr. [M. praetermissum (Delastre) Speta, Chaenorrhinum minus (L.) Lange] – mala zijalka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, prodišca Nadiže, submontanska melišca, grušc ob cestah (Sedlo–pl. Božca, Strmca–Plazi); tero. t, T scap, evrimed. Milium e. usum L. – razprostrta prosulja; 9746/1,2,3,4; 9747/3, mezo.lni logi v soteski Nadiže pod Logmi, grmišca na moreni s primesjo jezerske krede pod Robidišci, tudi v bukovih gozdovih na hrbtu Mije med Ržišci in pl. Spodnja Mija na svežih, ilovnatih tleh, pionirski gozdovi med Krejskimi koriti in Sv.Volarjem; geo. t, G rhiz, cirkumboreal. Minuartia glaucina Dvorakova [M. verna (L.) Hiern subsp. collina (Neilr.) Domin sensu FL. Eur. 1] – hribska crvinka; 9746/1,2; 9747/1,3, v skalnih razpokah in kamnitih predelih gorskih travišc na hrbtu Stolovega pogorja (900–1600 m n.m.), ob Nadiži pri Robicu (A. Martincic v T. Wraber 1969a: 178), v bližini Kota jo omenjata Jogan & Podobnik (1995: 39) in poudarjata njen nedoreceni taksonomski status; hame.t, Ch su.r, evraz. Moehringia muscosa L. – mahovna popkoresa; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, kamnita rastišca v bukovih gozdovih na Miji in Breginjskem Stolu, tudi v skalah in na melišcih, pogosto; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Moehringia trinervia (L.) Clairv. – trižilna popkoresa; 9746/1,2,4; 9747/1,3, grmišca in gozdovi na pobocnem grušcu in plitvih tleh, tudi na ruderalnih rastišcih, raztreseno; tero.t, T scap, evraz. Molinia caerulea (L.) Moench ssp. arundinacea (Schrank) K.Richt [M. arundinacea Schrank] – trstikasta stožka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta mezo. lnih travišc na morenah in opušcenih senožetih v submontanskem pasu, tudi na bregovih vodotokov, cestnih brežinah in gozdnih robovih; hemikripto.t, H caesp, evrop. Molinia caerulea (L.) Moench ssp. caerulea – modra stožka; 9746/2,4; 9747/3, vlažna travišca na districnih rjavih tleh na .išu (pod Slemenom pri Logjeh, Dolinica pri Robidišcih), mocvirni travniki na Krejskem in Starijskem blatu; hemikripto. t, H caesp, cirkumboreal. Molopospermum peloponnesiacum (L.) Koch – progasti kobul; 9746/1,2,4, v grobem grušcu v spodnjem delu Lokarij, Benetk in Pradola, travnate hudourniške grape ob lovski poti Plaz–Kurnja, na grebenu Stolovega pogorja med Velikim Muzcem in Ribežnim, tudi T. Wraber (1967: 114) in Cušin & Dakskobler (1996b: 45); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Monotropa hypophegea Wallr. [M. hypopitys var. glabra Roth] – goli samovratec; 9746/2, bukov gozd na zahodni strani Prekope (800 m n.m.), osojna stran grape na dolomitnem pobocju; geo.t, G par, cirkumboreal. Monotropa hypopitis L. [M. hypopitys var. hirsuta Roth] – dlakavi samovratec; 9746/1,2,4; 9747/1, bukovi gozdovi na Stolovem pogorju (Ohoje, Globošcak) in Miji (severna pobocja pod Komarjem); geo.t, G par, cirkumboreal. Morus alba L. – bela murva (krajevno: mular); 9746/2,4; 9747/1, posamezni grmi in manjša drevesa v bližini obmocij, kjer so jih nekoc gojili, npr. Na Brdah (ob cesti Podbela–Borjana), ob kolovozu Kred–Staro selo, zapušceni sadovnjaki in gojeni travniki na antropogeno oblikovanih terasah v naseljenem delu Kota; fanero.t, P scap, adventiv. Morus nigra L. – crna murva; 9746/2,4, velja kot za prejšnjo vrsto; fanero.t, P scap, adventiv. Mycelis muralis (L.) Dumort [Lactuca muralis (L.) Gaertner, Cicerbita muralis (L.) Wallr.] – navadni zajcji lapuh; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gozdovi, groblje in ruderalni kraji, pogosto; hemikripto.t, H scap, evrop. Myosotis alpestris Schmidt – planinska spomincica; 9746/1,2; 9747/1, kamniti kraji na gorskih tratah (1200–1600 m n.m.), npr. na Starijskem vrhu, Vršanji glavi, Kopi idr.; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Myosotis arvensis (L.) Hill – njivska spomincica; 9746/2; 9747/3, pešceni kraji pri obzidjih (Sv. Križ nad Sedlom, Kred); tero.t, T scap, evrop. Myosotis scorpioides L. [M. palustris (L.) Hill.] – mocvirska spomincica; 9747/3, vlažni travniki pod karavlo v Starem selu in pri Robicu; hemikripto.t, H scap, evrop. Myosotis sylvatica (Ehrh.) Ho.m. – gozdna spomincica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo. lna rastišca na gozdnih posekah, ob sencnih kolovozih in mejicah, tudi na gojenih travnikih, pogosto; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Myosoton aquaticum (L.) Moench [Stellaria aquatica (L.) Scop.] – mokrica; 9746/2,3,4; 9747/1,3, na nasutjih in v jarkih ob vodotokih, kot plevel na njivah, tudi na prodišcih in ob vrbovjih, pogosto; hemikripto.t, H scap, evrosib. Myriophyllum spicatum L. – klasasti rmanec; 9747/3, Robic, pocasi tekoce vode, Zirnich v Mezzena 1986 (verjetno na ovinku Nadiže pri Deru, kjer je reka nekoc zalivala Krejsko polje), v istem kvadrantu ga zdaj lahko vidimo na obrobju Kota, v mlakah pri Frnaži zahodno od Kobarida; hidro.t, I rad, kozmopol. Myrrhis odorata (L.) Scop. – dišeci kromac; 9746/1,2,4; 9747/1, nekoliko porašcene (z grmi leske in mokovca) hudourniške grape na Stolovem pogorju (okoli 1000 m n.m.), v preprogah ob gorski cesti Starijski vrh–planina Božca (1200–1300 m n.m.); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Nardus stricta L. – volk; 9746/2,3,4, uleknjen gorski hrbet Na Verilih, travišca zahodno od Robidišc in pod Oblacem (Logje); hemikripto.t, H caesp, evrosib. Nasturtium o. cinale R. Br. – navadna vodna kreša; 9746/2,3,4; 9747/3, pocasi tekoce vode, npr. v potoku pri ostalinah mlina pod Mokarjem, za jezovi na Stanovišniku in Beli; hemikripto.t, H scap, kozmopol. Neottia nidus-avis (L.) L.C.Rich. – rjava gnezdovnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, grmišca in bukovi gozdovi, povsod, vendar raztreseno; geo.t, G rhiz, evraz. Nigritella rhellicani Teppner & Klein [N. nigra (L.) Rchb. .l. p. p.] – crna murka; 9746/1,2, subalpinska travišca na grebenu Stolovega pogorja (1500–1600 m n.m.) npr. kamniti pašnik nad Poliško dolino, kotanjast hrbet pred Koco na Stolu; geo. t, G bulb, arkt.-alp. Odontites vernus (Bellardi) Dumort [O. ruber Bess] – rdeca zobnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, ob cestah (v razpokah med vozišcem in robniki, npr. pred trgovino v Podbeli), na kamnitih kolovozih skozi vrbišca (npr. Robic–Krejska korita) in na ruderalnih krajih v naseljih; tero.t, T scap, evraz. Oenothera biennis L. – dvoletni svetlin; 9746/4; 9747/3, posamezni primerki na obrežjih Nadiže (Podrecnica, Pocivalnik); hemikripto.t, H bienn, kozmopol. Oenothera erythrosepala Borb. – rdeckasti svetlin; 9746/2; 9747/1, travnate cestne brežine na relaciji Potoki–Homec, predvsem gojeno kot okrasna rastlina; hemikripto.t, H bienn, adventiv. Omphalodes verna Moench – spomladanska torilnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gorski bukovi gozdovi na Miji, toploljubni bukovi gozdovi nad Potoki, grmišca v submontanskemu pasu in logi ob Nadiži, pogosto; tudi M. Wraber in T. Wraber v T. Wraber (1967: 115); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Onobrychis viciifolia Scop. – navadna turška detelja; 9746/2; 9747/1,3, gojeni travniki in cestne brežine pri Kredu, Starem selu in Borjani; hemikripto.t, H scap, med.­mont. Ononis spinosa L. – navadni gladež; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, senožeti na plitvih tleh, pašniki na recnih vršajih (npr. sotocje Bele in Nadiže), ter podobna svetla in suha rastišca (npr. pripotja) v nižjih legah; hemikripto.t, Ch su.r, evrimed. Ophioglossum vulgatum L. – navadni kacji jezik; 9746/3,4, Most na Nadiži, mezo. lno leskovo grmišce na majhni uravnavi (100 m2), okoli 500 m severno od mejnega prehoda, tik pred prvo grapo oz. potokom, Podbela (Ogrenjca), gojeni travnik na blagem pobocju iz jezerske krede (glej Dakskobler & Cušin 2002: 23); geo. t, G rhiz, cirkumboreal. Ophrys insectifera L. [O. muscifera Huds.] – muholiko macje uho; 9746/1,2, suha travišca na pobocnem grušcu (Prekopa–Plazi, okoli 900 m n.m.), tudi Dakskobler (.oristicni popis 10. 6. 1998); geo.t, G bulb, evrop. Ophrys sphegodes Mill. [O. aranifera Huds.] – osjeliko macje uho; 9746/4, Podbela, zmerno suho travišce nad vasjo; geo.t, G bulb, evrimed. Orchis mascula (L.) L. – stasita kukavica; 9746/2,4; 9747/1, travišca na uleknjenih delih pobocij (npr. Pod Skalco 1000 m n.m., Na Trnu 360 m n.m.), na svežih tleh (rjava rendzina); geo.t, G bulb, evrop. Orchis militaris L. – celadasta kukavica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lna travišca in gozdni robovi, pogosto; geo.t, G bulb, evraz. Orchis morio L. – navadna kukavica; 9746/2; 9747/1, travišca okoli Vršanje glave (1300 m n.m.); geo.t, G bulb, evrop. Orchis signifera Vest – zvezdnata kukavica; 9746/2, travnate police na ostenju pod Malim vrhom (1350 m n.m.); geo.t, G bulb, evrop. Orchis tridentata Scop. – trizoba kukavica; 9746/1,2,4; 9747/1,3, zmero suha travišca v submontanskem pasu; geo.t, G bulb, evrimed. Origanum vulgare L. – dobra misel (krajevno: ta žegnana roža); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pusti travniki, robne združbe, ruderalna mesta ob makadamskih cestah, raztreseno; hemikripto.t, H scap, evraz. Ornithogalum pyrenaicum L. – pirinejsko pticje mleko; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo. lna grmišca in logi ob Nadiži, zasencena travišca v grapah, pionirski gozdovi na . išu, množicno; geo.t, G bulb, evrimed. Ornithogalum umbellatum L. – kobulasto pticje mleko; 9746/2,4; 9747/1,3, gojeni travniki, stari sadovnjaki in grmišca v submontanskem pasu, raztreseno (npr. na Prapenku, pod Borjano, pri Starem selu); geo.t, G bulb, evrimed. Orobanche . ava Mart. ex F.W.Schultz – rumenkastobeli pojalnik; 9746/1,2, na melišcu v Benetkah in na hudourniškem produ pri izviru Bele (Na Zviralah), zajeda snežnobeli repuh; tero.t, T par, med.-mont. Orobanche gracilis Sm. – nežni pojalnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha travišca na terasah Nadiže, nad Potoki, ob Crnem potoku idr., vecinoma ob travniškem grahorju; tero.t, T par, evrop. Orobanche laserpitii-sileris Reut. ex Jordan – jelenovcev pojalnik; 9746/1,2; 9747/1, na gorskih travišcih Stolovega pogorja, herbarijske primerke sem nabral Pod skalco (1040 m n.m.), opazil pa sem ga tudi pri Belem kamnu, na Lepem brdu in pod Hribom (734 m n.m.) nad Sedlom, povsod v sestojih gorskega jelenovca; tero.t, T par, med.-mont. Orobanche teucrii Holandre – vrednikov pojalnik; 9746/1,2, grušcnata travišca na Stolovem pogorju, npr. na Bobanu, pod Prekopo in na umirjenih melišcih nad Breginjem, npr. Javorje, pod Klatnico, povsod na gorskem vredniku; tero.t, T par, evrop. Orobanche vulgaris Poir. – navadni pojalnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na zmerno suhih senožetih in gojenih travnikih v submontanskem pasu, ponavadi zajeda navadno lakoto; geo.t, T par, evrimed. Orthilia secunda (L.) House [Pyrola secunda L.] – enostranska hruškolistka; 9746/1,2; na plitvih, svežih tleh s surovim humusom, bukovje na severni strani dolomitnega slemena pod Prekopo, nasadi crnega bora na hudourniškem produ v zlivnem obmocju Bele; hame.t, Ch rept, cirkumboreal. Ostrya carpinifolia Scop. – crni gaber; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta drevesna vrsta v degradiranih termo.lnih bukovih gozdovih in logih na robnih delih prodnatih teras Nadiže, pionirska grmovnica na zapušcenih senožetih na morenah in pobocnem grušcu, na strmih in kamnitih pobocjih Mije in Breginjskega Stola gradi sestoje; fanero.t, P caesp, med.-pont. Oxalis acetosella L. – navadna zajcja deteljica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gorski bukovi gozdovi na Miji, pionirski gozdovi na . išu, mezo.lna leskovja, zelo pogosto; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Oxalis corniculata L. – rogata zajcja deteljica; 9747/3, v razpokah plocnika ob cesti skozi Staro selo; hemikripto.t, H rept, evrimed. Oxalis fontana Bunge [O. stricta L.] – toga zajcja deteljica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, plevel v njivah in cvetlicnih gredicah, tudi na mezo. lnih ruderalnih krajih ob gozdnih cestah, pogosto; hemikripto.t, H scap, adventiv. Paederota bonarota (L.) L. [Veronica bonarota L.] – modro milje; 9746/1,2, skale v hudourniškem žlebu pod Ohojami (1100 m n.m.), ostenja v Plazih (800 m n.m.), kamnito travišce pod Malim Muzcem (1500 m n.m.); hemikripto.t, H scap, E-alp. Paederota lutea Scop. [Veronica lutea (Scop.) Wettst.] – rumeno milje; 9746/1,2,4; 9747/3, subalpinske trate pod Koco na Stolu, stene v Pradolu in ponekod v soteskah Nadiže pod Logmi in pri Robicu; hemikripto.t, H scap, N-ilir. Panicum capillare L. – lasasto proso; 9746/2,3,4; 9746/1,3, rob ceste nad Breginjem (pod Krišcem), bregovi Nadiže, ruderalno rastišce na levi strani ceste ob vhodu v Potoke; tero.t, T scap, adventiv. (iz S. Amerike, zaneseno po letu 1917). Papaver rhoeas L. – poljski mak; 9746/2; 9747/3, ruderalno rastišce ob cesti v Borjani in nasutje pri Robicu; tero.t, T scap, adventiv. Papaver somniferum L. – vrtni mak; 9746/4, ponekod v njivah kot plevel (npr. Pod zidom v Podbeli), Cušin & Šilc (2002); tero.t, T scap, adventiv. Parietaria o. cinalis L. [P. erecta Mert. et Koch] – navadna krišina; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zmerno mezo.lna in nitro.lna rastišca ob starih hišah in gozdnih cestah, tudi na nasutjih in evtro.ziranih bregovih potokov (Malencek, Mlaka, Bavšenk); hemikripto.t, H scap, evrop. Paris quadrifolia L. – volcja jagoda; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, submontanski in gorski bukovi gozdovi, pionirski gozdovi na .išu, mezo.lna grmišca in logi ob Nadiži, pogosto; geo.t, G rhiz, evraz. Parnassia palustris L. – mocvirna samoperka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, vlažni travniki, obcestni zidovi in brežine, po katerih mezi voda, subalpinske trate, droben grušc v povirjih gorskih potokov; hemikripto.t, H scap, evrosib. Parthenocissus quinquefolia (L.) Planch. – navadna vinika; 9746/2,4; 9747/3, Logje, zapušcen travnik in kamniti zidovi pri cerkvi, Borjana, grapa pod odcepom ceste za Podbele, nasutja pri Robicu; fanero.t, P lian, adventiv. (iz S. Amerike). Pastinaca sativa L. – navadni rebrinec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki v submontanskem pasu, pogosto; hemikripto.t, H bienn, evrosib. Pedicularis hoermanniana K. Maly – bosenski ušivec; 9746/1, gorsko travišce Na Kuclju (1000 m n.m.), glej Cušin (2001a: 10); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Pedicularis elongata A. Kerner ssp. julica (E. Mayer) Hartl [P. julica E. Mayer] – julijski ušivec; 9746/1,2; 9747/1, na suhih in kamnitih travišcih Stolovega pogorja (1200– 1500 m n.m.), najpogosteje v ass. Ranunculo hybridi-Caricetum sempervirentis; hemikripto.t, H ros, endemit. Pedicularis rostratocapitata Crantz – glavicasti ušivec; 9746/1,2, kamnite trate v subalpinskem pasu na grebenu Stolovega pogorja, v združbah iz reda Seslerietalia; hemikripto.t, H ros, alp.-karp. Pedicularis verticillata L. – vretencasti ušivec; 9746/1,2; 9747/1, travišca in pašniki na hrbtu Stolovega pogorja, pogosto; hemikripto.t, H scap, arkt.-alp. Petasites albus (L.) Gaertn. – beli repuh; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogost na mezo. lnih in delno zasencenih krajih, kot so npr. grmišca v grapah hudourniških potokov (Cerkovnik, Stanovišnik, Bela) predvsem na .išu in jezerski kredi, bukovja v ulekninah na zahodnih pobocjih grebena Prekopa–Brda, vlažni kraji v obmocju usadov na morenah (pri Sv. Križu, pod Preslavom); geo.t, G rhiz, evrop. Petasites hybridus (L.) Gaertn. – navadni repuh; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, vlažne grape in evtrofna rastišca v sencnih predelih ob vodotokih, npr. za jezovi ob Beli, pred sotocjem Gostenka z Nadižo, pogosto poplavljeno, v združbah razreda Galio-Urticetea; geo.t, G rhiz, evraz. Petasites paradoxus (Retz.) Baumg. – snežnobeli repuh (krajevno: lipenje); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, inicialne združbe na sipkih litosolih iz zvez Petasition (gorska melišca) in Epilobion (recna prodišca), npr. hudourniške grape v Plazih, prodišca Nadiže, grušc ob cesti na Stol, na neutrjenih cestnih bankinah med Borjano in Breginjem; geo.t, G rhiz, med.-mont. Petrorhagia saxifraga (L.) Link [Tunica saxifraga (L.) Scop] – navadna haljica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pešceni in suhi kraji ob poteh, po skalah in v obcestnih zidovih, pogosto; hemikripto.t, H caesp, evrimed. Peucedanum austriacum (Jacq.) Koch var. rablense (Wulf.) Koch. [P. rablense Koch] – rabeljski silj; 9746/1,2,4; 9747/1,3, Mija, pod Komarjem (1000 m n.m.), toploljubno bukovje (Ostryo-Fagetum), Stolovo pogorje, kamnita grmišca malega jesena in crnega gabra pod Sv. Marjeto in Lokarji; hemikripto.t, H scap, alp. Peucedanum cervaria (L.) Lapeyr. – jelenov silj; 9746/2; 9747/1, travnata pobocja in svetla grmišca na pobocnem grušcu med Kredom in Borjano; hemikripto.t, H scap, evrosib. Peucedanum oreoselinum (L.) Moench – gorski silj; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, razen na senožetih (je znacilnica razreda suhih travišc) ga pogosto opazimo tudi na mezo.lnih travišcih na .išu in gozdnih robovih; hemikripto.t, H scap, evrop. Peucedanum palustre (L.) Moench – mocvirski silj; 9747/3, mocvirnati travniki v fazi zarašcanja (visoke steblike, »Filipenduletum«) pri Frnaži in Starem selu; hemikripto.t, H scap, evrosib. Peucedanum schottii Besser – Schottov silj; 9746/1,2,4; 9747/1,3, toploljubna rastišca na Stolovem pogorju (grmišca crnega gabra, travišca na pobocnem grušcu), kamnito pobocje nad Turjevo jamo (Robic), pogosto; hemikripto.t, H scap, S-ilir. OPOMBA: ponekod, skupaj s tipicno obliko rastline, raste tudi skalni Schottov silj, Peucedanum schottii Besser var. petraeum (Noë) Koch, npr. v hudourniških grapah v Plazih, ob Beli za Breginjem, podporni kamniti zid ob cesti pod cerkvijo v Borjani, na Deru pri Robicu (9746/1,2; 9747/3). Peucedanum venetum (Spreng.) Koch – beneški silj; 9746/2,4; 9747/1,3, zmerno suha travišca na morenah med Borjano in Podbelo (Prapenk, Brda), pusto travišce pod karavlo pri Podbeli, cestna brežina na ovinku ceste pod Logmi, travnato pobocje nad cesto pri tabli Breginjski kot (pri karavli v Starem selu), glej Cušin & Dakskobler 2001: 76; hemikripto.t, H scap, med.-atl. Peucedanum verticillare (L.) Koch [P. altissimum (Mill.) Thell.] – orjaški silj; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, inicialna grmišca ob Nadiži in obrežja številnih potokov v submontanskem pasu, pogosto, tudi T. Wraber 1967: 114; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Phalaris arundinacea L. [Typhoides arundinacea (L.) Moench] – pisanka; 9747/3, vodni jarki pri Starem selu in Robicu; hemikripto.t, He, cirkumboreal. Phegopteris connectilis (Michx.) Watt [Thelypteris phegopteris (L.) Slosson] – bukovcica; 9746/1,2,3,4; 9747/1, pionirski gozdovi na .išu (npr. Osojnica, V Zdrtu, pri Dolgem celu na Miji, Veliki breg, Prvejk nad Sedlom), tudi pri Koci na Stolu (surovi humus na apnencu); geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Phleum rhaeticum (Humphries) Rauschert [P. alpinum ssp. rhaeticum Humphries] – retijski macji rep; 9746/1,2; 9747/1, travniki in pašniki na hrbtu Stolovega pogorja, na nekoliko zakisanih tleh (1200–1600 m n.m.); hemikripto.t, H caesp, med.-mont. Phleum hirsutum Honck. [P. michelii All.] – dlakavi macji rep; 9746/1,2,4, gorska travišca na Breginjskem Stolu (na Plazu, pod Cerkvenim dolom, Za mejico), svetel gozd na kamnitem pobocju pod Komarjem na Miji; geo.t, G rhiz, med.-mont. Phleum phleoides (L.) Karsten [P. boehmeri Wib.] – cuckasti macji rep; 9746/2; 9747/1, suha travišca nad Sedlom in Stanovišci (600–1000 m n.m.); hemikripto. t, H caesp, evrosib. Phleum pratense L. – travniški macji rep; 9746/4; 9747/1,3, gojeni travniki na Podbelskem polju in pri Kredu, ob vrbišcih in na bregovih Nadiže; hemikripto.t, H caesp, evrop. Phragmites australis (Cav.) Trin. ex Steud. [P. communis Trin.] – navadni trst; 9746/1,2,3,4; 9747/3, vlažni travniki ob cesti Breginj–Logje, v kanalih na Starijskem blatu, tudi na mezo.lnih rastišcih ob gozdni cesti na Mijo (Osojnica) in Na Kolenu pod Sv. Marjeto; geo.t, G rhiz, kozmopolit. Phyllitis scolopendrium (L.) Newm. [Scolopendrium vulgare L.] – jelenov jezik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na vlažnih krajih v bukovih gozdovih in mezo.lnih leskovjih, pogosto; hemikripto.t, H ros, cirkumboreal. Physalis alkekengi L. – navadno volcje jabolko; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, svetla grmišca in cestne brežine, npr. Gošce pod Robidišci, med Strmco in Mostom na Nadiži; hemikripto.t, H scap, evraz. Physoplexis comosa (L.) Schur [Phyteuma comosum L.] – šopasti repušnik; 9746/1, dolomitno ostenje nad vodno kotanjo v Plazih (Cušin & Dakskobler 2001: 77); hemikripto.t, H scap, evraz. Phyteuma orbiculare L. – glavicasti repuš; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, travišca na pobocnem grušcu in apnencu v gorskem pasu Stolovega pogorja, na inicialnih travišcih v povirju Bele in Crnega potoka, bolj redka na mezo.lnih travišcih na ilovnatih tleh (Ržišca na Miji, Oblac nad Logmi) in v stenah ob Nadiži; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Phyteuma ovatum Honck. [P. halleri All.] – jajcasti repuš; 9746/1,2,4; 9747/1,3, pogosto v bukovih gozdovih in sencnih rastišcih na Miji (npr. v Krejskih koritih, nad Kozjo pecjo); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Phyteuma zahlbruckneri Vest – zahlbrucknerjev repuš; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gorska travišca in svetla grmišca na južnih pobocjih Stolovega pogorja, tudi na opušcenih senožetih v okolici Velikega brega in Ržišc; hemikripto.t, H scap, E-alp. Picea abies (L.) Karsten [P. excelsa (Lam.) Link] – navadna smreka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, grmišca in pionirski gozdovi na holocenskih terasah Nadiže, tudi na inicialnih rastišcih v bližini nasadov, npr. na hudourniškem produ ob Beli, povsod drugotno razširjena; fanero.t, P scap, evrosib. Picris hieracioides L. – navadna skrka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, ruderalni kraji ob starih zidovih in na cestnih robovih, pogosto tudi na pustih travnikih; hemikripto.t, H scap, evrosib. Pimpinella alpina Host [P. saxifraga L. ssp. alpestris (Spr.) Vollm.] – alpski bedrenec; 9746/1,2, kamnita gorska travišca na Breginjskem Stolu (1200–1600 m n.m.); hemikripto.t, H scap, evraz. Pimpinella major (L.) Huds. ssp. major – veliki bedrenec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zelo pogosto in s precejšnjim zastiranjem na gojenih travnikih, tudi v mezo. lnih gozdnih robovih (združbe iz zveze Aegopodion podagrariae); hemikripto. t, H scap, evrop. Pimpinella major (L.) Huds. ssp. rubra (Hoppe) O.Schwarz [P. rubra Hoppe] – rdeci bedrenec; 9746/1,2; 9747/1, Stolovo pogorje, na visokogorskih travišcih (1300–1600 m n.m.); hemikripto.t, H scap, evrop. Pimpinella saxifraga L. – navadni bedrenec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha travišca na pobocnem grušcu in prodnatih terasah ob Nadiži; hemikripto.t, H scap, evrop. Pinguicula alpina L. – alpska mastnica; 9746/1,2,4; 9747/3, povirja na morenah v submontanskem pasu (npr. cestna brežina med Stanovišci in Homcem), vlažna dolomitna ostenja v Plazih in pri Studencih (Robic); hemikripto.t, H ros, arkt.­alp. Pinus mugo Turra [P. montana Miller] – rušje (krajevno: pocepje); 9746/1,2,3, v sestojih na grebenu Stolovega pogorja, posamezno na melišcih in v hudourniških grapah v gorskem pasu nad Breginjem, tudi na prodišcu pri Mostu na Nadiži (T. Wraber 1969c: 78); fanero.t, P caesp, evraz. Pinus nigra Arnold – crni bor; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, obsežni nasadi na erodibilnem obmocju nad Breginjem (Sv. Marjeta–Prekopa–Crni potok), posamezna drevesa na prodišcih Nadiže in v stenah na pobocjih Velikega in Malega Muzca; fanero. t, P scap, S-ilir. Pinus sylvestris L. – rdeci bor; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, sklenjeni sestoji rdecega bora so le nasadi v obmocju Mamurje nad Homcem in v zlivnem obmocju Gostenka nad Stanovišci, manjše skupine opazimo tudi po zapušcenih senožetih in v pionirskih grmišcih na holocenskih terasah Nadiže; fanero.t, P scap, evraz. Plantago lanceolata L. – ozkolistni trpotec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki in senožeti na zmerno vlažnih, vecinoma globokih, glinastih tleh, znacilnica razreda Molinio-Arrhenatheretea; hemikripto.t, H ros, evraz. Plantago major L. ssp. intermedia (Godr.) Lange [P. intermedia Godr.] – mocvirski trpotec; 9746/4, Logje, njiva krompirja, uleknjeni del platoja pod vasjo, districna rjava tla na .išu (skupaj z vrstami Stachys palustris, Petasites hybridus in Bidens tripartita); hemikripto.t, H ros, evraz. Plantago major L. ssp. major – veliki trpotec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na pohojenih rastišcih (npr. kolovozi, vaške poti in dvorišca); hemikripto.t, H ros, evraz. Plantago media L. – srednji trpotec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zmerno suha travišca in pašniki na srednje globokih rendzinah; hemikripto.t, H ros, evraz. Platanthera bifolia (L.) L.C.Rich. – dvolistni vimenjak 9746/1,2,3,4, nestrnjeno ruševje na grebenu Stolovega pogorja med Ribežnim in Vrhom nad Ohojami, Most na Nadiži (mezo.lno travišce na recni terasi), leskovje v Zdrtu na Miji; geo.t, G bulb, paleotemp. Platanthera chlorantha (Custer) Rchb. – zelenkasti vimenjak; 9746/2, T. Wraber 1967: 126 (Mali Muzec, 1000 m n.m.); geo.t, G bulb, evrosib. Poa alpina L. – alpska latovka; 9746/1,2,4; 9747/1, pašniki in travišca na hrbtu Stolovega pogorja in Mije (1100–1500 m n.m.), na svežih tleh, bogatih s hranili in bazami, zlasti pogosto na planini Božca; hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Poa annua L. – enoletna latovka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, ruderalna rastišca (kolovozi, obpotja) in obdelana tla (njive, vrtovi), pogosto; tero.t, T caesp, kozmopol. Poa bulbosa L. – gomoljasta latovka; 9747/1,3, ruderalni kraji ob kolovozih pri Kredu in Robicu; hemikripto.t, H caesp, paleotemp. Poa compressa L. – dvorezna latovka; 9746/2,3,4; 9747/1,3, prodišca in suha travišca ob Nadiži, suhe cestne brežine in obpotja v naseljih (Borjana, Logje); hemikripto. t, H caesp, cirkumboreal. Poa hybrida Gaud. – hibridna latovka; 9746/2, subalpinsko bukovje na grebenu Stolovega pogorja med Puntarcicem in Ribežnim (Dakskobler, delovni herbarij ZRC SAZU, 13. 6. 2001); hemikripto.t, H caesp, evrop. Poa nemoralis L. – podlesna latovka; 9746/1,2,4; 9747/1,3, ob gozdnih cestah pod Prekopo in na Miji (800–1000 m n.m.), tudi na posekah, v termo.lnih bukovih gozdovih (nad Potoki) in na ruderalnih rastišcih (pri trgovini v Logjeh), ponavadi v krpah, vendar raztreseno; hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Poa palustris L. – mocvirska latovka; 9747/3, mokrotni travniki na Krejskem polju in Starijskem blatu; hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Poa pratensis L. – travniška latovka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zmerno suha travišca in gojeni travniki na rjavih rendzinah ali evtricnih rjavih tleh, pogosto; hemikripto. t, H caesp, cirkumboreal. Poa supinaSchrad. – polegla latovka; 9746/2, pašniki na pl. Božci, okoli 1450 m n.m. (Dakskobler, delovni herbarij ZRC SAZU, 13. 6. 2001); hemikripto.t, H caesp, arkt.-alp. Poa trivialis L. – navadna latovka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lna travišca in gozdni robovi na rodovitnih ilovnatih, humoznih tleh; hemikripto.t, H caesp, evraz. Polygala alpestris Rchb. – predalpska grebenuša; 9746/1,2; 9747/1, kamnita rastišca na gorskih in subalpinskih travišcih na Stolovem pogorju, npr. ob planinski stezi Pod pragom (1500 m n.m.); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Polygala amarella Crantz – mocvirska grebenuša; 9746/3, prodišce pri Mostu na Nadiži (T. Wraber 1969: 78); hemikripto.t, H ros, evrop. Polygala chamaebuxus L. [Chamaebuxus alpestris Spach] – žanjevec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, kamnita rastišca na prisojah, npr. melišca, obcestni zidovi, ostenja, inicialna travišca na prodišcih in morenskem drobirju, pogosto; hame.t, Ch su. r, evrimed. Polygala comosa Schkuhr – copasta grebenuša; 9746/2,3,4; 9747/1, suha travišca v submontanskem pasu, npr. Trn nad Podbelo, Polog nad Kredom; hemikripto. t, H scap, evrosib. Polygala nicaeensis Risso ssp. forojulensis (Kerner) Graebn. [P. carniolica Kerner] – furlanska grebenuša; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na dolomitnih melišcih in hudourniškem produ v povirjih Bele in Nadiže (Prekopa, Plazi), tudi na kamnitih suhih travišcih (Starijski vrh, Cerkveni dol) in na prodišcih Nadiže (Most na Nadiži, Kozja pec), tudi T. Wraber 1967: 120 (Tam za lepim brdom, Sv. Marjeta nad Breginjem) in T. Wraber & M. Palma 1982: 120; hemikripto.t, H scap, endemit. Polygala vulgaris L. – navadna grebenuša; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na zmerno suhih travnikih in v svetlih grmišcih; hemikripto.t, H scap, evraz. Polygonatum multi. orum (L.) All. – mnogocvetni salamonov pecat; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta v mezo.lnih bukovih gozdovih, pionirskih gozdovih na .išu in v logih ob Nadiži; geo.t, G rhiz, evraz. Polygonatum odoratum (Mill.) Druce [P. o. cinale All.] – dišeci salamonov pecat; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha travišca na pobocnem grušcu (npr. Nadkovik; Boban) in na terasah Nadiže; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Polygonatum verticillatum (L.) All. – vretencasti salamonov pecat; 9746/1,2,4; 9747/1, gorska travišca in altimontansko bukovje na Stolovem pogorju in Miji, pogosto; geo.t, G rhiz, evraz. Polygonum amphibium L. [Persicaria amphibia (L.) Gray] – vodna dresen; 9747/3, mocvirnato travišce (sestoj visokih steblik »Filipenduletum«) pri Frnaži (kopenska oblika rastline); geo.t, G rhiz, kozmopol. Polygonum arenastrum Boreau – pohojena dresen 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, ruderalna in pohojena rastišca, npr. na kolovozih, po vaških dvorišcih; tero.t, T rept, kozmopol. Polygonum aviculare L. – pticja dresen; 9746/2,4, ponekod na okopavinskih njivah (Na potoku pri Borjani, vzhodno od stare vasi Stanovišca); tero.t, T rept, kozmopol. Polygonum bistorta L. [Persicaria bistorta (L.) Samp.] – kacja dresen; 9746/1,2; 9747/1, gorska travišca in pašniki na hrbtu Stolovega pogorja, globlja tla na jurskih, deloma sili.ciranih apnencih, pogosto; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Polygonum hydropiper L. [Persicaria hydropiper (L.) Spach] – poprasta dresen; 9746/3,4; 9747/3, na vlažnih travnikih in pašnikih, npr. ob pojilih na Robidišcih in na Lipeti pri Starem selu; tero.t, T scap, cirkumboreal. Polygonum lapathifolium L. [Persicaria lapathifolia (L.) Gray] – šcavjelistna dresen; 9746/2,4; 9747/1,3, vlažna evtrofna rastišca, npr. ob vrbišcih pri Robicu in pod Hurjo, jarki na Krejskem polju; tero.t, T scap, paleotemp. Polygonum mite Schrank [Persicaria laxi. ora (Weihe) Opiz] – mila dresen; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, plevelna vrsta na okopavinah in po vrtovih, tudi na mezo.lnih rastišcih ob kolovozih, na recnih bregovih ipd., pogosto; tero.t, T scap, evrop. Polygonum persicaria L. [Persicaria maculosa Gray] – breskova dresen (krajevno: gejduc); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, njive, tudi ruderalna rastišca, nasipališca in prodišca Nadiže; tero.t, T scap, kozmopol. Polygonum viviparum L. [Persicaria vivipara (L.) Ronse Decraene] – živorodna dresen; 9746/1,2; 9747/1, subalpinske trate na Stolovem pogorju; geo.t, G rhiz, arkt.-alp. Polypodium interjectum Shivas [Polypodium vulgare L. ssp. prionodes (Aschers.) Rothm.] – srednja sladka koreninica; 9747/3, na zasencenih rastišcih z visoko zracno vlago, npr. korita Nadiže pri Kredu, pionirski gozdni sestoji na podorih pod Sv. Volarjem; hemikripto.t, H ros, evrimed. Polypodium vulgare L. – navadna sladka koreninica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, stene in drevesni štori v sencnih bukovih gozdovih; hemikripto.t, H ros, cirkumboreal. Polystichum aculeatum (L.) Roth [P. lobatum (Huds.) Chevall.] – bodeca podlesnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gorski bukovi gozdovi; geo.t, G rhiz, evraz. Polystichum braunii (Spenn.) Feé – Braunova podlesnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo. lni bukovi gozdovi v podgorskem in gorsken pasu, tudi T. Wraber 1967: 112 (v dolini Nadiže pod Robidišci, 450 m n.m.); geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Polystichum lonchitis (L.) Roth – kopjasta podlesnica; 9746/1,2, skale nad cesto pred planino Božca (1300 m n.m.), subalpinsko bukovje Pod pragom (1500 m n.m.), melišca na Prekopi; geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Polystichum setiferum (Forsk.) Woynar – luskastodlakava podlesnica; 9746/4; 9747/3, bukovi gozdovi na osojah Mije (V Bandu, pod Debelim celom); geo.t, G rhiz, cirkumboreal. Populus nigra L. – crni topol; 9746/2,3,4; 9747/1,3, vrbišca in logi ob Nadiži, na zarašcenih senožetih in v mejicah (obmocje ledeniških moren), raztreseno; fanero.t, P scap, paleotemp. Populus tremula L. – trepetlika; 9746/2,3,4, opušcene senožeti in grmišca na . išu v okolici Robidišc, tudi na Ržišcah na Miji ter na Ušju nad Breginjem; fanero. t, P scap, evrosib. Portulaca oleracea L. – navadni tolšcak; 9746/2,4; 9747/1,3, v stiku vozišca in cestnih robnikov ter v razpokah na plocnikih v Breginju, Podbeli in Potokih; tero. t, T scap, kozmopol. Potamogeton natans L. – plavajoci dristavec; 9746/2; 9747/1,3, pojila (mlake) na Stolovem pogorju med planino Božco in Starijskim vrhom; hidro.t, I rad, kozmopol. Potentilla alba L. – beli petoprstnik; 9746/1,2,4, mezo.lna travišca na ledeniških morenah, npr. v Brdah nad Podbelo, Kamnik nad Stanovišci, pri Benetkah v Plazih, redko; hemikripto.t, H ros, pont. Potentilla caulescens L. – predalpski petoprstnik; 9746/1,2,4; 9747/1,3, skalne razpoke v gorskem pasu, tudi nižje, npr. v soteski Nadiže pod Logmi, v Krejskih koritih, skalni gmoti nad Suhim potokom v Borjani; hemikripto.t, Ch su.r, med.-mont. Potentilla crantzii (Crantz) G.Beck ex Fritsch – Crantzev petoprstnik; 9746/1,2; 9747/1, kamniti travniki v zgornjegorskem in subalpinskem pasu, pogosto v sestojih z gladko bilnico; hemikripto.t, H scap, arkt.-alp. Potentilla erecta (L.) Räusch. [P. tormentilla Neck.] – srcna moc; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, svetla mezo.lna grmišca in vlažna travišca, zelo pogosto; hemikripto.t, H scap, evraz. Potentilla micrantha Ramond ex DC. – drobnocvetni petoprstnik; 9746/2,4, v zmerno termo.lnih, pionirskih gozdovih na ledenodobnem materialu, npr. južna pobocja v Berjacu, grapa Bavšenka, raztreseno; hemikripto.t, H ros, evrimed. Potentilla pusilla Host [P. puberula Krašan] – pritlicni petoprstnik; 9746/2,3,4; 9747/1,3, na suhih travnikih (npr. Pod Lupom, Pod Vrnico), pešcenih kolovozih ter inicialnih travišcih na nadiškem produ; hemikripto.t, H scap, evrop. Potentilla reptans L. – plazeci petoprstnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta rastlina vlažnih rastišc, npr. ob vodnih jarkih, cestnih kanalih, povirjih, na bregovih potokov ipd.; hemikripto.t, H ros, paleotemp. Prenanthes purpurea L. – škrlatnordeca zajcica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, najbolj pogosta je na rastišcih z malo apnenca v tleh (zmerno kisloljubni bukovi gozdovi za Breginjem, pionirski gozdovi na .išu), tudi na humoznih tleh v gorskem pasu (visoko steblikovje v mezo.lnih grapah na Stolovem pogorju, sestoji ass. Ranunculo platanifolii-Fagetum); hemikripto.t, H scap, evrop. Primula auricula L. – avrikelj; 9746/1,2,4; 9747/1,3, skalne razpoke v gorskem pasu, v obcestnem zidu med Nadkovikom in pl. Božco, tudi nižje, npr. stene pod Kozjo pecjo in pri Sv. Volarju; hemikripto.t, H ros, med.-mont. Primula elatior (L.) Hill – visoki jeglic; 9746/1,2, altimontansko bukovje nad Breginjem (Dakskobler, .oristicni popis 10. 6 1998); hemikripto.t, H ros, evrop. Primula veris L. ssp. columnae (Ten.) Lüdi – belopolsteni pomladanski jeglic; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, senožeti in svetli gozdovi na pobocjih, pogosto, tudi T. Wraber (1966: 57); hemikripto.t, H ros, med.-mont. Primula vulgaris Huds. [P. acaulis (L.) Hill] – trobentica (krajevno: piskavka); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, grmišca, logi in bukovi gozdovi, zelo pogosto; hemikripto.t, H ros, evrop. Prunella grandi. ora (L.) Scholler – velecvetna crnoglavka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pešcena in grušcnata rastišca, zlasti pogosto na pašnikih, melišcih in kolovozih v gorskem pasu; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Prunella vulgaris L. – navadna crnoglavka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki, vrtne trate, združbe pohojenih tal na ilovnatih tleh, pašniki na mezo.lnih rastišcih ipd., pogosto; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Prunus avium L. – cešnja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zarašcajoce se senožeti in pionirski gozdovi v podgorskem in gorskem pasu (pogosto v Zdrtu, Cerkovnici, pod Velikim bregom), tudi v bukovih gozdovih (posamezna drevesa); fanero.t, P scap, pont. Prunus spinosa L. – crni trn; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mejice, grmišca in gozdni robovi na prisojah, na holocenskih terasah Nadiže ponekod oblikuje zastore med travišci in pionirskimi gozdovi; fanero.t, P caesp, evrop. Pseudolysimachion barrelieri Schott ex Roem. & Schult. [Veronica spicata ssp. barrelieri (Schott ex Roem. & Schult.) Murb. – Barrelierov pajeticnik; 9746/2,3,4; 9747/1,3, suha rastišca na inicialnih tleh, npr. travišca Pod Vrnico, pašniki ob Nadiži pri Kredu, na hudourniškem vršaju Bele pod Crpeži, sredi kolovozov na južnih pobocjih Stolovega pogorja (Pod skalco, Brunarice); hemikripto.t, H rept, SE-evrop. Pseudostellaria europaea Schaeftlein [Stellaria bulbosa Wulf.] – evropska gomoljcica; 9746/1,2,3,4; 9747/3, leskovja in pionirski gozdovi na . išnem hrbtu med Prekopo in Logmi, vznožje Mije med Podrecnico in Logom ter med Krejskimi koriti in Sv. Volarjem, povsod na mezo.lnih rastišcih in globokih tleh (glej Cušin 2001a: 10­12); geo.t, G bulb, evrop. Pteridium aquilinum (L.) Kuhn – orlova praprot; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v preprogah na opušcenih senožetih in pašnikih med Breginjem in Logmi na districnih rjavih tleh, tudi na gozdnih robovih ob cesti k Sv. Marjeti, v Plazi in na Mijo; geo. t, G rhiz, kozmopol. Pulicaria dysenterica (L.) Bernh [P. uliginosa Stev. ex DC.] – srcastolistna bolhaca; 9746/2,3,4; vlažni travniki na jezerski kredi npr. v Vrnici pri Podbeli, Strmola pod Homcem idr.; hemikripto.t, H scap, evrimed. Pulmonaria o. cinalis L. – navadni pljucnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto v bukovih gozdovih in grmišcih v celotnem raziskovanem obmocju; hemikripto.t, H scap, evrop. Pulsatilla alpina (L.) Delarbre – alpski kosmatinec; 9746/1,2, subalpinska travišca na grebenu Stolovega pogorja, vecinoma v ass. Ranunculo hybridi-Caricetum sempervirentis; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Pyrola rotundifolia L. – okroglolistna zelenka; 9746/1,2, nasadi crnega bora pod Sv. Marjeto in v povirju Crnega potoka, hemikripto.t, H ros, cirkumboreal. Pyrus pyraster (L.) Burgsd. – drobnica; 9746/2,4, zelo redko v pionirskih gozdovih in na opušcenih senožetih (Dolina nad Borjano, Klancic pod Borjano); fanero.t, P scap, evraz. Quercus petraea (Matt.) Liebl. [Q. sessili. ora Salisb.] – graden; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, svetli gozdovi in grmovnata pobocja, raztreseno; fanero.t, P scap, evrop. Quercus pubescens Willd. [Q. lanuginosa Thuill.] – puhasti hrast; 9747/1,3, grmišca v pecevjih pod Starijskim vrhom in v soteski Nadiže nad Robicem (.oristicni popisi I. Dakskoblerja, 25. 7. 1990 in 21. 5. 1996); fanero.t, P caesp, pont. Quercus robur L. [Q. pedunculata Ehrh.] – dob; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogosta drevesna vrsta v gricevju na zmerno mezo.lnih rastišcih (rjave rendzine na . išu oziroma na morenah), npr. Brda, Veliki breg, Prapenk, Cerkovnica (obmocje senožeti v zarašcanju), tudi v logih ob Nadiži in grapah ob vznožju Mije; fanero.t, P scap, evrop. Ranunculus acris L. – ripeca zlatica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na gojenih travnikih in pašnikih, na svežih in rodovitnih, ilovnatih tleh; hemikripto. t, H scap, kozmopol. Ranunculus aesontinus Pign. – soška zlatica; 9746/2,4; 9747/1,3, mezo.lno grmišce pri odcepu ceste za Sužid, v submontanskem bukovju nad Starim selom, ob jarkih in mejicah med Robicem in Starim selom (Cušin 2001a), obrecni log na levi terasi Nadiže nasproti Turjeve jame, pionirski sestoji belega gabra pod Sv. Volarjem, starejši sestoj sive vrbe pri ostalinah mlina pod Mokarjem, severno pobocje Lupa (Sv. Helena); hemikripto.t, H scap, evrosib. Ranunculus bulbosus L. – gomoljasta zlatica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na zmerno suhih travišcih, ki so razširjena v obmocju ledeniških moren in starejših recnih teras (300–800 m n.m.), na rastišcih, kjer med talnimi tipi prevladujejo srednje globoke rendzine; hemikripto.t, H scap, evraz. Ranunculus carinthiacus Hoppe – koroška zlatica; 9746/2, trate in pašniki nad pl. Božco (okoli 1400 m n.m.); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Ranunculus cassubicus L. – kašubska zlatica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, logi in grmišca na terasah in pobocjih ob Nadiži (ass. Asperulo-Carpinetum), bukov gozd pri Globokem potoku in v Logu (Mija), pionirski gozdovi pod Sv. Volarjem in pri Robicu (Der), povsod na mezo.lnih rastišcih in globljih tleh (rjava pokarbonatna tla, evtricna rjava tla); hemikripto.t, H scap, evraz. Ranunculus . caria L. ssp. bulbilifer Lambinon [Ficaria verna Huds.] – lopaticasta zlatica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, vlažna rastišca na globljih tleh, npr. mezo.lni logi ob Nadiži, pionirski gozdovi na .išu ipd.; geo.t, G bulb, evraz. Ranunculus hybridus Biria – izrodna zlatica; 9746/2, subalpinska travišca na kamnitih pobocjih Malega Muzca (1500–1600 m n.m.), tudi Dakskobler (delovni herbarij ZRC SAZU 10. 6. 1998); geo.t, G rhiz, E-alp. Ranunculus lanuginosus L. – kosmata zlatica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, splošno razširjena vrsta, najpogosteje na bregovih potokov ob vznožju Mije, v mezo.lnih logih ob Nadiži ter na gozdnih robovih; hemikripto.t, H scap, evrop. Ranunculus montanus Willd. – gorska zlatica; 9746/1,2, visokogorska travišca na grebenu Stolovega pogorja; hemikripto.t, H scap, alp. Ranunculus nemorosus DC. [R. polyanhemos s. lat.] – gozdna zlatica, 9746/2, travišca na južnih pobocjih Breginjskega Stola (800–1400 m n.m.); hemikripto.t, H scap, evraz. Ranunculus platanifolius L. – platanolistna zlatica; 9746/1,2,4; 9747/1, predvsem v gorskem pasu Stolovega pogorja nad 1200 m n.m. (altimontansko in subalpinsko bukovje, visoka steblikovja v hudourniških grapah, travišca na gorskem hrbtu med Starijskim vrhom in Nizkim vrhom), poredko tudi v bukovju pod vrhom Mije (Škrbina); hemikripto.t, H scap, evraz. Ranunculus repens L. – plazeca zlatica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta plevelna vrsta na njivah in po vrtovih, tudi na gojenih travnikih, v sadovnjakih ter na vlažnih krajih ob kolovozih in poteh; hemikripto.t, H rept, paleotemp. Ranunculus sardous Crantz – srhkodlakava zlatica; 9746/2,4; 9747/1,3, ruderalni kraji po vaseh (pusta, pešcena rastišca ob kolovozih, otroških igrišcih in po vaških dvorišcih); tero.t, T scap, evrimed. Ranunculus traunfellneri Hoppe – Traunfellnerjeva zlatica; 9746/1,2; vlažni žlebici in skalne razpoke na subalpinskih tratah pod Koco na Stolu in Velikim Muzcem (1600–1650 m n.m.); hemikripto.t, H scap, endemit (areal obsega slovenske Alpe, Snežnik in vzhodni del Karnijskih Alp, T. Wraber v Hegi et al. ....: 89). Ranunculus trichophyllus Chaix [Batrachium trichophyllum (Chaix) van den Bosch] – lasastolistna vodna zlatica; 9747/3, vodni jarki pri Robicu in Starem selu; hidro. t, I rad, evrop. Reseda lutea L. – rumeni katanec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, prodišca Nadiže, ruderalni kraji v submontanskem pasu, tudi ob gorski cesti na Breginjski Stol (do 1000 m n.m.); hemikripto.t, H scap, evrop. Rhamnus catharticus L. – cistilna kozja cešnja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mejice in zarašcajoci se travniki na pobocjih Breginjskega Stola (nad Borjano, Stanovišci), posamezno na opušcenih senožetih in v grmišcih na starejših terasah Nadiže; fanero. t, P caesp, pont. Rhamnus fallax Boiss. – kranjska kozja cešnja; 9746/2, 9747/1, svetla grmišca in melišca med Borjano (v Lokarjah) in Starim selom (800–1000 m n.m.), vrsta je razširjena v Jugovzhodnih Apneniških Alpah in dinarskem gorstvu (v Italiji le ob meji med Matajurjem in Kolovratom), tako nahajališca v Breginjskem kotu pravzaprav sodijo na zahodno mejo njenega areala; fanero.t, P caesp, N-ilir. Rhamnus pumilus Turra. – nizka kozja cešnja; 9746/1,2,4; 9747/1,3, pogosta v ostenjih nad Lokarji, v Konjski dolini, na Prekopi (800–1200 m n.m.), tudi ob Nadiži pri Robicu (stena pri Studencih) in pod Kozjo pecjo (oboje 300 m n.m.); fanero.t, NP, med.-mont. Rhamnus saxatilis Jacq. – razkrecena kozja cešnja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, termo. lna rastišca na opušcenih suhih travišcih in pašnikih ter v svetlih grmišcih na kamnitih pobocjih v submontanskem in gorskem pasu, raztreseno; fanero. t, P caesp, pont. Rhinanthus glacialis Personnat [Rh. aristatus Celak.] – resasti škrobotec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, inicialna travišca na prodnih nanosih Nadiže, gorska travišca in porašcena melišca na Breginjskem Stolu; tero.t, T scap, evrop. Rhinanthus freynii (A. Kerner ex Sterneck) Fiori – Freynov škrobotec 9746/2,3,4; 9747/1,2, zmerno suhi do mezo.lni travniki na evtricnih rjavih tleh (npr. na starejših recnih terasah med Podbelo in Borjano); tero.t, T scap, N-ilir. Rhinanthus minor L. [Rh. crista-galli] – mali škrobotec; 9747/1,3, zmerno vlažna travišca med Kredom in Robicem; tero.t, T scap, cirkumboreal. Rhodiola rosea L. [Sedum rosea (L.) Scop] – navadni rožni koren; 9746/2, na manjših skalah v okolici Koce na Stolu (1600 m n.m); hemikripto.t, Ch su.r, arkt.-alp. Rhododendron ferrugineum L. – rjasti slec; 9746/1,2, na grebenu Puntarcic–Veliki Muzec– Vrh nad Ohojami, v ruševju, T. Wraber (1967: 118) in Dakskobler (. oristicni popisi 10. 6. 1998 in 13. 6. 2001); fanero.t, NP, med.-mont. Rhododendron hirsutum L. – dlakavi slec; 9746/1,2,4, greben Stolovega pogorja, dolomitna ostenja in pionirska grmišca na pobocnem grušcu na potezi Sv. Marjeta–Prekopa– Crni potok (800–900 m n.m.), v žlebovih pod Komarjem (Mija); fanero. t, NP, alp. Rhodothamnus chamaecistus (L.) Rchb. – navadni slecnik; 9746/1,2, v ruševju in na subalpinskih tratah (greben Stolovega pogorja), tudi nižje, npr. na osojnem dolomitnem pobocju pod Prekopo (900 m n.m.); hame.t, Ch su.r, E-alp. Ribes alpinum L. – alpsko grozdicje; 9746/1,2, bukova grmišca in ruševje v subalpinskem pasu, na kamnitih, vendar svežih (zmerno zakisanih) rastišcih; fanero. t, NP, evrosib. Robinia pseudacacia L. – robinija; 9746/2,3,4; 9747/1,3, posamezno, oziroma v manjših skupinah na bregovih Nadiže pri Robicu, grmišcih pod Vrnico (Podbela), ob vznožju Mije pod Gošco (robni deli gozda), v manjših sestojih s primesjo drugih drevesnih vrst le na .išnem pobocju nad Kredom; fanero.t, P caesp, adventiv. Rorippa austriaca (Crantz) Besser – avstrijska potocarka; 9746/2,4, Borjana, ob cesti na koncu vasi, Podbela, brežina ob otroškem igrišcu in na robu zmerno suhega travnika (ob cesti na vhodu v vas), rastišca lahko oznacim kot ruderalna; hemikripto. t, H scap, med.-pont. (v alpskem .togeografskem obmocju zelo redka, Jogan et al. 2001). Rorippa palustris (L.) Besser – navadna potocarka; 9746/4, luža pod Krajcem (Podbela), tero.t, T scap, kozmopol. Rorippa sylvestris (L.) Besser – divja potocarka; 9746/2,4; 9747/1,3, ob vodotokih, ruderalni kraji ob vaških poteh, nasipališca; hemikripto.t, H scap, evraz. Rosa arvensis Huds. – njivni šipek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, submontansko bukovje (Skopacnica, pri Napoleonovem mostu), mezo.lni logi ob Nadiži, pionirski gozdovi na pobocnem grušcu nad Potoki (potencialno Ostryo-Fagetum), alpski bukov gozd pod Sv. Marjeto; fanero.t, NP, med.-atlant. Rosa canina L. – navadni šipek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mejice in redka grmišca na obmocju nekdanjih senožeti in pašnikov v submontanskem in spodnjem montanskem pasu; fanero.t, NP, paleotemp. Rosa glauca Pourret non Vill. [R. rubrifolia Vill.] – rdecelistni šipek; 9746/1,2; 9747/1, raztreseno po opušcenih senožetih in grmovnatih krajih v gorskem pasu Stolovega pogorja (700–1200 m n.m.), tudi pod Komarjem na Miji; fanero.t, NP, med.­mont. Rosa pendulina L. [R. alpina L.] – kimastoplodni šipek; 9746/1,2,4; 9747/3, altimontansko bukovje in ruševje na Breginjskem Stolu, na Miji tudi nižje, npr. v osojnem žlebu nad Sv. Volarjem; fanero.t, NP, med.-mont. Rosa tomentosa Sm. – puhasti šipek; 9746/1,2; 9747/1, kamnito travišce nad pl. Ohoje (1000 m n.m.), južna pobocja Breginjskega Stola, pogosto v obcestnem grušcu (800–1100 m n.m.); fanero.t, NP, pont. Rubus caesius L. – sinjezelena robida; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, grmišca sive vrbe in logi ob Nadiži, pionirski gozdovi na jezerski kredi pod Robidišci, v visokem steblikovju ob potokih; fanero.t, NP, evraz. Rubus fruticosus agg. – robida; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta rastlina na gozdnih robovih, posekah in zarašcajocih se senožetih; fanero.t, NP, evrop. (iz taksonomsko zapletene skupine sem dolocil le dva taksona, R. plicatus in R. ulmifolius). Rubus hirtus W. & K. – srhkostebelna robida; 9746/2,3,4; 9747/1,3, submontanska bukovja in pionirski gozdovi na njihovem rastišcu npr. Zašica nad Legrado, v Bandu na Miji; fanero.t, NP, evrop. Rubus idaeus L. – malinjak; 9746/1,2,4; 9747/1,3, svetli gozdovi in grmišca v gorskem pasu Stolovega pogorja, ob gorskih cestah (npr. Sedlo–pl. Božca, Globotnik–Plazi), poseke na Miji idr., pogosto; fanero.t, NP, cirkumboreal. Rubus saxatilis L. – skalna robida; 9746/1,2,4, kamnita grmišca in ostenja med Malim Muzcem in Nizkim vrhom, tudi na Miji (Dakskobler, .oristicni popis 25. 7. 1990); hemikripto.t, H caesp, cirkumboreal. Rudbeckia hirta L. – srhkodlakava rudbekija; 9747/3, opušceno travišce pod glavno cesto pri Starem selu, nasutje pod Derom pri Robicu, posamezne rastline; hemikripto. t, H bienn, adventiv. (domovina S. Amerika). Rudbeckia laciniata L. – deljenolistna rudbekija; 9746/2,4; 9747/1,3, Stanovišca, grmišce ob kolovozu zahodno od stare vasi, Sleme pri Logjeh, travnata brežina ob cesti v Molidi pri Robicu, povsod v vecjih krpah; hemikripto.t, G bulb, adventiv. Rumex acetosa L. – navadna kislica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki in mezo. lne senožeti, raztreseno; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Rumex alpestris Jacq. [R. arifolius] – planinska kislica; 9746/2, Breginj (M. Wraber, .oristicni popis 24.10.1963); H scap, evraz. Rumex alpinus L. – alpska kislica; 9746/2; 9747/1, v okolici hlevov na pl. Božci in Starijskem vrhu; hemikripto.t, H scap, evrop. Rumex crispus L. – kodrastolistna kislica; 9746/2; 9747/3, vlažni travniki na Krejskem polju in ob Žužejki (Breginj); hemikripto.t, H scap, kozmopol. Rumex obtusifolius L. – topolistna kislica (krajevno: šcavje); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lni kraji ob kolovozih, na njivah, v jarkih in po vlažnih travnikih, pogosto; hemikripto.t, H scap, evrop. Rumex scutatus L. – šcitasta kislica; 9746/1,2; 9747/1,3, melišca nad Breginjem in na vzhodnih pobocjih Mije, tudi na hudourniškem produ in v obcestnem grušcu v gorskem pasu Breginjskega Stola (800–1200 m n.m.); hemikripto.t, H scap, med.­mont. Ruscus aculeatus L. – bodeca lobodika; 9747/1,3, Krasca nad Potoki, toploljubna grmišca crnega gabra in malega jesena, Bant nad Starim selom, submontansko bukovje, tudi Dakskobler (1995a: 32) in Cušin (2001: 12-13); geo.t, G rhiz, evrimed. Salix alba L. – bela vrba (krajevno: muleka); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, fragmenti sestojev le ob jarkih na Krejskem polju za Derom, posamezno na bregovih potokov (Stanovišnik, Mocilnik, Gostenk) pred izlivom v Nadižo in okoli izvirov v obmocju moren; fanero.t, P scap, paleotemp. Salix alpina Scop. [S. jacquinii Host] – alpska vrba; 9746/2, subalpinska trata in ruševje pod vrhom Stola, 1650 m n.m.; fanero.t, C frut, alp.-karp. Salix appendiculata Vill. [S. grandifolia Ser.] – velikolistna vrba; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v sencnih in kamnitih grapah potokov ob vznožju Mije, v soteski Nadiže med Mostom na Nadiži in Napoleonovim mostom pod Logmi, Krejska korita, ob hudournikih v Plazih; fanero.t, P caesp, med.-mont. Salix caprea L. – iva; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na posekah in ruderalnih krajih ob cestah in po vaseh, pogosto; fanero.t, P caesp, evraz. Salix cinerea L. – pepelnatosiva vrba; 9747/3, vlažna travišca, nabrežja in ob melioracijskih jarkih na Starijskem blatu in pri Robicu; P caesp, paleotemp. Salix eleagnos Scop. [S. incana Schrank] – siva vrba (krajevno: crna beka); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v sestojih na bregovih Nadiže, tudi na hudourniškem grušcu v povirju Bele, morenskih usadih (ob Cerkovniku) in podobnih inicialnih rastišcih; fanero.t, P caesp, med.-mont. Salix glabra Scop. – gola vrba; 9746/1,2,4; 9747/1, melišca in hudourniške grape v gorskem pasu (npr. Prekopa, Benetke), tudi na Miji (Dakskobler, .oristicni popis 25. 7. 1990); fanero.t, NP, N-ilir. Salix purpurea L. – rdeca vrba (krajevno: bela beka); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, posamezno v grmišcih sive vrbe, na cestnih brežinah med Borjano in Stanovišci, na svežih nasipinah proda ob vodotokih; fanero.t, P caesp, evraz. Salix retusa L. – topolistna vrba; 9746/2, greben Stola (Dakskobler, .oristicni popis in herbarij 13. 6 2001), Ch frut, evrop. Salix waldsteiniana Willd. – Waldsteinova vrba; 9746/1,2, v sestojih na grebenu Stolovega pogorja, v manjših krpah na melišcih v povirju Bele in Crnega potoka; fanero. t, NP, alp.-karp. Salvia glutinosa L. – lepljiva kadulja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na gozdnih robovih, posekah, nabrežjih, v bukovih gozdovih in grmišcih; hemikripto. t, H scap, evraz. Salvia pratensis L. – travniška kadulja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni in zmerno suhi travniki v nižjih legah, vecinoma na rendzinah in plitvih evtricnih rjavih tleh na karbonatni podlagi (pobocni grušc ali prod), pogosto; hemikripto.t, H scap, evrimed. Salvia verticillata L. – vretencasta kadulja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na pustih ruderalnih rastišcih ob cestah; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Sambucus ebulus L. – smrdljivi bezeg; 9746/1,2,3,4; 9747/1, na opušcenih senožetih na .išu (pod Oblo Gorico) in ob gozdnih cestah (npr. Ržišca na Miji, Kolenjak, Hum); geo.t, G rhiz, evrimed. Sambucus nigra L. – crni bezeg; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, evtrofna in nitro.lna rastišca ob starih hišah, tudi na posekah in v mejicah; fanero.t, P caesp, evrop. Sambucus racemosa L. – divji bezeg; 9746/1,2,4; 9747/1,3, vrzeli v altimontanskem bukovju, ob gozdnih cestah in na posekah (Globocanec, nad Dolgim celom); fanero.t, P caesp, med.-mont. Sanguisorba minor Scop. s. lat. – mala strašnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, inicialna in suha rastišca, npr. prodišca Nadiže, razpoke v obcestnih zidovih, pešceni kraji ob cestah in poteh, pogosto (OPOMBA: Nabrane herbarijske primerke lahko uvrstimo v takson S. minor ssp. muricata (Spach) Aschers. & Graebn.); hemikripto.t, H scap, paleotemp. Sanicula europaea L. – navadni ženikelj; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo. lni pionirski gozdovi na terasah Nadiže (Most na Nadiži, Berjac), sestoji belega gabra na . išnih pobocjih pod Logmi (Tamošce) in na Oskah, submontanska bukovja (Gradec nad Legrado, Krejska korita), raztreseno; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Saponaria o. cinalis L. – navadna milnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na vlažnem in nekoliko zasencenem produ ob rekah in potokih, pogosto; hemikripto.t, H scap, evrosib. Satureja montana L. ssp. variegata (Host.) P.W.Ball – pisani šetraj; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha travišca na mladih recnih terasah, kamnita travišca nad Breginjem, skalne razpoke v cestnih usekih in soteskah Nadiže, tudi T. Wraber (1969: 181); hame. t, Ch frut, med.-mont. Saxifraga aizoides L. – vednozeleni kamnokrec; 9746/1,2, subalpinske trate in vlažni žlebovi na grebenu Breginjskega Stola, dolomitni grušc na osojnih delih Prekope in Benetk; hame.t, H scap, cirkumboreal. Saxifraga burseriana L. – Burserjev kamnokrec; 9746/1,2, hudourniški grušc in skalne razpoke v gorskem in subalpinskem pasu Stolovega pogorja, pogosto zlasti v povirju Bele in v Plazih, tudi T. Wraber 1967: 122 (dealpinski »seslerietum« pod Sv. Marjeto, 880 m n.m.); hame.t, Ch pulv, E-alp. Saxifraga caesia L. – sinjezeleni kamnokrec; 9746/1,2, skalne razpoke na subalpinskih travišcih pri Koci na Stolu ter na grebenu med Kopo in Nad Ohojami, tudi nižje, npr. po grušcnatih tratah na Prekopi; hame.t, Ch pulv, med.-mont. Saxifraga crustata Vest – skorjasti kamnokrec; 9746/1,2,4; 9747/1, skalovje na grebenu Stolovega pogorja in na vrhu Mije; hame.t, Ch pulv, N-ilir. Saxifraga cuneifolia L. – klinolistni kamnokrec; 9746/1,2,4; 9747/1,3, po sencnih skalah in kamnitih pobocjih z visoko zracno vlago, na inicialnih prhninastih tleh, pogosto v bukovih gozdovih na Miji in Ljubiji, npr. Klanca, V Lini, Debelo celo; hemikripto.t, H ros, med.-mont. Saxifraga hostii Tausch – Hostov kamnokrec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto v skalnih razpokah na osoncenih krajih v submontanskem in gorskem pasu, tudi po kamnitih obcestnih zidovih; hame.t, H ros, endemit. Saxifraga petraea L. – skalni kamnokrec; 9746/1,2,4; 9747/1,3, razmeroma vlažna in sencna rastišca na apnencastih skalah, npr. Klatnica za Breginjem, Tamošce in Skopacnica pod Logmi (previsne skale in spodmoli na potoku), Pradol, Kozja pec, Sv. Volar, Studenci (Robic), tudi T. Wraber 1967: 132 (pri Napoleonovem mostu pod Logmi); hemikripto.t, H bienn, endemit. Saxifraga rotundifolia L. – okroglolistni kamnokrec; 9746/1,2,4, hladna in sveža rastišca na apnencastih tleh, npr. subalpinska bukovja na grebenu Stolovega pogorja, sestoji visokih steblik in javorovje v Pradolu idr.; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Saxifraga squarrosa Sieber – nasršeni kamnokrec; 9746/1,2, na kamnitih pobocjih Malega in Velikega Muzca (1500–1600 m n.m.), tudi v hudourniških grapah in ostenjih nad Breginjem; hame.t, Ch pulv, alp. Saxifraga tenella Wulfen – nežni kamnokrec; 9746/4; 9747/3, vrtaca v Pradolu, sencni žlebovi pod Komarjem, tudi Zirnich v Mezzena .... (dolina Nadiže pri Robicu); hame.t, Ch pulv, endemit. Scabiosa columbaria L. – navadni grintavec; 9746/2,4; 9747/1,3, termo.lno grmišce pod Lokarji, suha travišca ob Nadiži pri Kredu, droben grušc ob kolovozu nad Starim selom (Brumarice), razmeroma redka vrsta; hemikripto.t, H scap, evraz. Scabiosa graminifolia L. – travnolistni grintavec; 9746/3,4, inicialna suha travišca na terasah Nadiže (Most na Nadiži, Pod Lupom, Pod Vrnico), le posamezne manjše krpe (glej Cušin 2001: 13); hame.t, Ch su.r, med.-mont. Scabiosa lucida Vill. ssp. stricta (Waldst. & Kit.) Jasiewicz. – blešceci grintavec; 9746/1,2; 9747/1, gorska travišca na pobocnem grušcu na južnih pobocjih Stolovega pogorja (800–1200 m n.m.); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Scabiosa triandra L. [S. gramuntia L.] – poljski grintavec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta suhih in pustih rastišc v nižjih legah; hemikripto.t, H scap, evrimed. Schoenus nigricans L. – crnikasti sitovec; 9746/2,4, povirja in vlažni kraji na morenah in lehnjaku podobnih tvorbah, npr. Mamurja pri Stanovišcih, v Dulah nad Podbelo, na cestnih brežinah med Borjano in Sedlom; hemikripto.t, H caesp, kozmopol. Scilla bifolia L. – dvolistna morska cebulica; 9746/1,2,3,4; 9747/3, logi na terasah Nadiže, predvsem grmišca leske in belega gabra na nekoliko globljih obrecnih tleh, sekundarni gozdovi belega gabra (ass. Asperulo-Carpinetum) na . išnih pobocjih pod Logmi in Strmco, bukovja na hrbtu Stolovega pogorja; geo.t, G bulb, evrop. Scirpus sylvaticus L. – gozdni sitec; 9746/2,3,4; 9747/3, pod Borjano (mocvirje pred sotocjem potoka Mlake in Nadiže), Logje (ob roji pod Oblacem), Breginj (travišca ob Žužejki), mocvirni travniki na Starijskem blatu; geo.t, G rhiz, evraz, Scorzonera rosea Waldst. & Kit. [S. purpurea L. ssp. rosea (Waldst. & Kit.) Nyman] – rožnati gadnjak; 9746/2, travišca na južnih pobocjih pod Koco na Stolu, (1400– 1600 m n.m.); hemikripto.t, H scap, med.-mont. Scrophularia canina L. – pasja crnobina; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, prodišca Nadiže in pešceni kraji ob cestah, pogosto, tudi T. Wraber (1967: 123); hemikripto. t, H scap, evrimed. Scrophularia juratensis Schleicher [S. hoppei Koch] – jurska crnobina; 9746/1,2,4; 9747/1,3, melišca v Lokarjah, na Lepem brdu, v povirju Crnega potoka, nad Turjevo jamo idr.; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Scrophularia nodosa L. – navadna crnobina; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto v naseljih na ruderalnih, zmerno zasencenih in precej nitro.lnih krajih, tudi v bukovih gozdovih, mezo.lnih grmišcih (Ljubija, Pod Gabri, Veliki breg) ter ob gozdnih cestah in na posekah za Breginjem, povsod na svežih, s hranili bogatih tleh; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Scrophularia umbrosa Dumort. – krilata crnobina; 9746/2,3,4; 9747/3, prodišca Nadiže, bolj vlažna in evtrofna rastišca (tam, kjer je med prodniki vec mivke in glinastih delcev); hemikripto.t, H scap, evraz. Scrophularia vernalis L. – spomladanska crnobina; 9746/4, 9747/3, gorski bukovi gozdovi na Miji (Dakskobler 1997: 53); hemikripto.t, H scap, evrop. Scutellaria galericulata L. – navadna celadnica; 9747/3, mokrotni travniki in vodni jarki na Starijskem blatu in Krejskem polju; hemikripto.t, G rhiz, cirkumboreal. Sedum acre L. – ostra homulica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, kamniti obcestni zidovi (npr. v Novi Borjani), suhozidi, ki omejujejo nekdanje pašnike (Robcic pod Logmi), gricevnati kraji, npr. na kupih kamenja ob kmetijskih površinah (Bejsko polje); hame.t, Ch succ, evrop. Sedum album L. – bela homulica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, v skalnih razpokah od nižin do subalpinskega pasu (pogosta npr. ob mulatieri pod Malim vrhom, 1400 m n.m.) in na podobnih inicialnih rastišcih (po starih zidovih, na grušcnatih delih suhih travišcih ipd.), pogosto; hame.t, Ch succ, evrimed. Sedum hispanicum L. [S. glaucum W. & K.] – španska homulica; 9746/1,2,4; 9747/3, ostenja v soteskah Nadiže (npr. pri Napoleonovem mostu, pod Kozjo pecjo), v gorskih bukovih gozdovih (npr. Javornik, Na Komarju), grušc ob stezi skozi Pradol; tero. t, T scap, pont. Sedum maximum (L.) Ho.m. – hermelika; 9746/1,2,4; 9747/1,3, svetla in topla rastišca, npr. osameli ledeniški balvani v submontanskem pasu (Prapenk, Brda), kamnita rastišca v grmišcih malega jesena in crnega gabra (pri Turjevi jami, Brumarice, Starijski vrh), po kamnitih suhozidih, suhih travišcih nad Potoki ipd., pogosto; hemikripto.t, H scap, evrop. Sedum sarmentosum Bunge – plazeca homulica; 9746/2,4; 9747/1,3, po dvorišcih in ob cestah skozi naselja, ruderalna, zmerno mezo.lna rastišca; hame.t, Ch succ, adventiv. Sedum sexangulare L. [S. boloniense Lois.] – šesterokotna homulica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, kamnita in grušcnata rastišca, npr. inicialna in suha travišca na prodnatih terasah Nadiže, obcestni zidovi med Potoki in Breginjem ipd., pogosto; hame.t, Ch succ, evrop. Selaginella helvetica (L.) Spring. – švicarska drežica; 9746/4; 9747/3, grmišca na sencnih bregovih Nadiže (Napoleonov most, Podrecnica, Krejska korita); hame.t, Ch rept, evraz. Selinum carvifolia L. – navadna seljanka; 9746/2,3,4; 9747/1, mezo.lna rastišca na . išu, npr. kolovoz pri železnem mostu pod Logmi, brežina na drugem ovinku ceste nad Mejnim prehodom Most na Nadiži, gozdni obronki (Brda nad Podbelo, Polog nad Kredom), povsod na evtricnih rjavih tleh; hemikripto.t, H scap, evrosib. Sempervivum tectorum L. [S. schottii Baker] – navadni netresk; 9746/1,2,4; 9747/1,3, v obcestnem zidu in kamnitih usekih ob cesti na Breginjski Stol, stene pod Ohojami in Malim Muzcem, kamniti zid v Vrnici pri Podbeli, skalnata mesta pod Malim vrhom pri Božci in pri Lovski koci na Starijskem vrhu, Robic (Der, stena nad strugo Nadiže); hame.t, Ch succ, med.-mont. Senecio abrotanifolius L. – abrašcevolistni grint; 9746/1,2; 9747/1, južna pobocja Stolovega pogorja, kamnita travišca v pasu 1400–1600 m n.m., predvsem v združbi vednozelenega šašja (ass. Ranunculo hybridi-Caricetum sempervirentis), tudi nižje, npr. na porašcenih melišcih Prekope; hame.t, Ch su.r, N-ilir. Senecio barbareifolius Wimm. & Grab. [S. erraticus Bertol. s. lat., S. aquaticus Hill ssp. barbareifolius (Wimm.& Grab.) Walters] – razkreceni grint; 9747/3, mocvirni travniki na Krejskem polju (Mocilnice) in pod cesto v Starem selu; hemikripto. t, H bienn, evrimed. Senecio cacaliaster Lam. – cevastocvetni grint; 9746/1,2,4, hrbet Stolovega pogorja, visokogorska travišca, visoka steblikovja in grmišca bukve (1400–1600 m n.m.), manj tipicni primerki tudi na Miji (1100 m n.m.), na robu bukovega gozda; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Senecio fuchsii C. C. Gmelin – Fuchsov grint; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lni logi in grape, ob vrbišcih, gozdnih cestah (robne združbe) in na posekah, v bukovih gozdovih na Miji in za Breginjem, zelo pogosto; hemikripto.t, H scap, evrop. Senecio jacobaea L. – šentjakobov grint, 9746/2,4, Breginj, pašniki nad vasjo, travišca ob cesti Logje–Veliki breg; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Senecio nemorensis L. – gozdni grint; 9746/1,2,4, pionirski gozdovi na .išu (Breg pod Prekopo, Veliki breg pri Logjeh, ob gozdni cesti na Mijo (pri odcepu steze za Pradol), leskovja in sestoji visokih steblik v hudourniških grapah nad Sv. Marjeto, raztreseno; hemikripto.t, H scap, evrop. Senecio vulgaris L. – navadni grint; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pešceni ruderalni kraji (pripotja, nasipališca, ob hišah), pogosto; tero.t, T scap, evrimed. Serratula tinctoria L. ssp. tinctoria – barvilna macina; 9746/2,3,4; 9747/1, zarašcajoce se senožeti in grmišca v submontanskem pasu na svežih tleh (Sleme pri Logjeh, Rbišca nad Sedlom, Strmca); hemikripto.t, H scap, evrosib. Serratula tinctoria L. ssp. macrocephala (Bertol.) Rouy. [S. macrocephala Bertol.] – veleglava macina; 9746/1,2; 9747/1, travišca na rjavih rendzinah v gorskem pasu Stolovega pogorja (Cerkveni dol, Kurnja); hemikripto.t, H scap, evrosib. Seseli annuum L. – enoletna konjska kumina; 9746/2,4; 9747/1, zmerno suha travišca na morenah in cestne brežine med Potoki in Podbelo; hemikripto.t, H bienn, pont. Seseli gouanii Koch [S. elatum L. ssp. gouanii (Koch) P. W. Ball] – Gouanova konjska kumina; 9746/2,3,4; 9747/1,3, morenski prod nad Stanovišci, grušc ob gorski cesti (Pod skalco 1026 m n.m.), inicialna travišca ob Nadiži, ostenja pod Starijskim vrhom, tudi Dakskobler 1994: 28; hemikripto.t, H scap, S-ilir. Sesleria coerulea (L.) Ard. ssp. calcaria (Opiz) Celak.ex Hegi. [S. varia (Jacq.)Wettst., S. albicans Kit. ex Schult.] – pisana vilovina; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na kamnitih travišcih in umirjenih melišcih v gorskem in subalpinskem pasu Stolovega pogorja, tudi v skalnih razpokah v soteskah Nadiže in na suhih inicialnih travišcih na recnih terasah (pod Borjano, pri Kredu); hemikripto. t, H ros, med.-mont. Sesleria autumnalis (Scop.) F. W. Schultz – jesenska vilovina; 9746/4, jugovzhodna pobocja Mije, v ass. Ostryo-Fagetum (delovni herbarij I. Dakskoblerja, ... .. ....); hemikripto.t, H caesp, SE-evrop. Setaria pumila (Poir.) Roem. & Schult. [S. lutescens (Weig.) F. T. Hubb.] – sivozeleni muhvic; 9746/2,4; 9747/1,3, pogosto na okopavinskih njivah, tudi na suhih ruderalnih krajih; tero.t, T scap, kozmopol. (arheo. t). Setaria viridis (L.) PB. [Panicum viride L.] – zeleni muhvic; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pešcena rastišca ob cestah in kolovozih, prodišca Nadiže; tero.t, T scap, kozmopol. (arheo. t). Silene alpestris Jacq. [Heliosperma alpestre (Jacq.) Rchb.] – planinski slanozor; 9746/1,2; 9747/1, kamnita travišca in grušc v montanskem in subalpinskem pasu, npr. na obmocju Prekope in Benetk (800– 900 m n.m.), v okolici Koce na Stolu in Malega Muzca (okoli 1600 m n.m.), na Starijskem vrhu; hame.t, H caesp, N-ilir. Silene dioica (L. em. Mill) Clairv. [Melandryum sylvestre (Schkuhr) Röhling] – rdeci slizek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gozdni robovi, poseke, visoko steblikovje, mezo. lna in sencna rastišca ob cestah, ponekod v preprogah; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Silene hayekiana Handel-Mazzetti & Janchen – Hayekova lepnica; 9746/1,2,4; 9747/1,3, na dolomitnih ostenjih (Benetke, Crni potok), v apnencastih skalah pod Božco, Malim vrhom in Lokarji (1000–1300 m n.m.), melišca nad Turjevo jamo; hame. t, Ch rept, N-ilir. Silene latifolia Poiret [Melandryum album (Mill.) Garcke] – beli slizek; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki, gozdni robovi in ruderalni kraji; hemikripto.t, H bienn, paleotemp. Silene nutans L. – kimasta lepnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zmerno suha travišca, gozdni robovi in grmišca, vecinoma v montanskem pasu, pogosto; hemikripto.t, H ros, paleotemp. Silene vulgaris (Moench) Garcke ssp. antelopum (Vest) Hayek [S. bosniaca (Beck) Handel-Mazzetti] – bosenska lepnica; 9746/1,2, gorska travišca na Stolovem pogorju, npr. Pod skalco, Na Kuclju; hame.t, Ch rept, med.-mont. Silene vulgaris (Moench) Garcke ssp. glareosa (Jordan) Marsden-Jones & Turill [Silene willdenowii Sweet] – melišcna pokalica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, melišca na Breginjskem Stolu in vzhodnih pobocjih Mije, tudi na prodišcih Nadiže in Bele; hame.t, Ch rept, med.-mont. Silene vulgaris (Moench) Garcke ssp. vulgaris – pokalica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3; gojeni travniki, senožeti, robne združbe, pogosto; hame.t, Ch rept, paleotemp. Sinapis arvensis L. – njivska gorjušica; 9746/4; 9747/3, prodišca Nadiže pod Oskom (Podbela) in pri Pocivalniku (Robic), redko; tero.t, T scap, evrop. Sisymbrium o. cinale (L.) Scop. – navadni dihnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pusta ruderalna rastišca (pripotja, ob zidovih, nasipališca), povsod; tero.t, T scap, paleotemp. Solanum dulcamara L. – grenkoslad; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na bregovih rek in potokov, ob gozdnih cestah in v mezo.lnih logih; fanero.t, NP, paleotemp. Solanum nigrum L. – pasje zelišce; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, predvsem na antropogeno vplivanih rastišcih (groblje, nasutja, odlagališca vrtnih odpadkov); tero.t, T scap, kozmopol. Soldanella alpina L. – navadni alpski zvoncek; 9746/1,2, subalpinske trate na grebenu Stolovega pogorja, predvsem v kotanjah, žlebovih in podobnih, z vlago bogatih rastišcih; hemikripto.t, H ros, med.-mont. Solidago gigantea Aiton – orjaška zlata rozga; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na nabrežjih, ob cestah in gozdnih robovih, ponavadi v pasovih (Kovacovnik, Sleme, Strmola, Brežec); hemikripto.t, H scap, adventiv. (domovina S. Amerika). Solidago virgaurea L. – navadna zlata rozga; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, svetli gozdovi, poseke, ob gozdnih cestah, povsod, vendar raztreseno; hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Sonchus arvensis L. – njivska škrbinka; 9746/4; 9747/1, na robu njive v Podbeli (Gošca) in pri Kredu (Lašce), redko; hemikripto.t, H scap, evrosib. Sonchus asper (L.) Hill. – hrapava škrbinka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, prodišca in nabrežja ob vodotokih, tudi kot plevel po vrtovih; tero.t, T scap, evraz. Sonchus oleraceus L. – navadna škrbinka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zelo pogosto na okopavinskih njivah in sticišcih vozišca z obcestnim zidom; tero.t, T scap, evraz. Sorbus aria (L.) Crantz – navadni mokovec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, svetli gozdovi in kamnita pobocja v gorskem pasu, npr. sestoji toploljubnega bukovja na vzhodnih pobocjih Mije, grmišca pod Ohojami, opušcene senožeti na pobocnem grušcu nad Stanovišci idr.; fanero.t, P caesp, paleotemp. Sorbus aucuparia L. – jerebika; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pionirski gozdovi na globljih tleh, pogosta na nekdanjih senožetih, npr. na slemenu med Logmi in Prekopo, Na Ržišcih, V Zdrtu idr.; fanero.t, P caesp, evrop. Sorbus chamaemespilus (L.) Crantz – pritlikava jerebika; 9746/1,2, ruševje in sestoji Waldsteinove vrbe z zeleno jelšo na grebenu Stolovega pogorja (1600 m n.m.); fanero.t, NP, med.-mont. Sorghum halepense (L.) Pers. – divji sirek; 9746/4, Podbela, kot plevel med koruzo (redko); hemikripto.t, G rhiz, kozmopol. (v alpskem .togeografskem obmocju zelo redek, Jogan 2001). Sparganium erectum L. s. lat. – pokoncni ježek; 9746/2,3,4; 9747/3, Most na Nadiži (ob potocku dolvodno od mosta), izvir pod Oblacem (Logje), pod Borjano (mocvirje pred sotocjem potoka Patucica in Nadiže), kanali na Starijskem blatu; hidro. t, I rad, evraz. Spiraea decumbens Koch – polegla medvejka; 9746/1,2,3; melišca in dolomitna ostenja v povirju Bele in Nadiže, redko na prodišcih pri Mostu na Nadiži, tudi T. Wraber (1969c: 73-74), OPOMBA: Navedba, da polegla medvejka raste pri Kobaridu (Praprotnik 1997), je napacna. V soteski Soce pri Kobaridu smo namrec zaman iskali poleglo medvejko na lokaciji, ki nam jo je ustno posredovala avtorica najdbe. Tocno na omenjeni lokaciji pa raste okoli 2 m visok grm okrasne medvejke (verjetno Houtejeva medvejka, Spiraea x vanhoutti), sicer starejše hortikulturne sorte, ki je podobna polegli medvejki le, ce imamo v rokah samo njene vejice (in po katerih jo bomo po Mali .ori Slovenije tudi dolocili kot poleglo medvejko). Zato je pomembno opozoriti na velikost polegle medvejke, ki ne zraste vec kot 20 cm v višino); fanero.t, NP, endemit. Spiraea chamaedryfolia L. ssp. ulmifolia (Scop.) J. Duvign. [S. ulmifolia Scop.] – vrednikovolistna medvejka; 9746/4; 9747/1,3, kamnita rastišca v zasencenih žlebovih na vzhodnih pobocjih Mije (Na Koreninki, V Skalci), tudi pod Starijskim vrhom (.oristicni popis I. Dakskoblerja 21. 5 1996); fanero.t, NP, evraz. (mogoce zahodna meja areala, v Italiji raste le še ob meji s Slovenijo, Poldini 2002). Sporobolus neglectus Nash – prezrti plodomet; 9747/3, pešceno rastišce na nasutju pri Robicu (ekskurzija Botanicnega društva Slovenije 29. 9. 2002, det. N. Jogan); tero.t, T caesp, adventiv. Stachys alpina L. – alpski cišljak; 9746/1,2,4; 9747/1, grmišca v hudourniških grapah nad Breginjem, gorsko bukovje na Ljubiji, gozdovi bukve in crnega gabra nad Potoki in Starim selom; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Stachys palustris L. – mocvirnati cišljak; 9746/2,3,4; 9747/3, njive na . išu (Logje, Robidišce) in jezerski kredi (Podbela, vzhodno od vasi), tudi v mivki ob vrbišcih (V Logu, Turjeva jama); hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Stachys recta L. – pokoncni cišljak; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha travišca na Stolovem pogorju in terasah Nadiže, grušc ob cesti Sedlo–pl. Božca, pogosto; hemikripto. t, H scap, med.-mont. Stachys sylvatica L. – gozdni cišljak; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na gozdnih robovih, ob gozdnih vlakah, na posekah in podobnih mezo.lnih in zmerno zasencenih rastišcih, pogosto; hemikripto.t, H scap, evrosib. Staphylea pinnata L. – navadni klocek; 9746/4, 9747/3, mezo.lna grmišca v Pradolu in Pod Gabri, sencna grapa nad Sv. Volarjem, redka grmovnica; fanero.t, P caesp, pont. (v alpskem .togeografskem obmocju zelo redek, Jogan et al. 2001). Stellaria graminea L. – travnata zvezdica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo. lna travišca na .išu in jezerski kredi, npr. Za Lupom, Kovacovnik, pod Gošco, Dolinca idr.; hemikripto.t, H scap, evraz. Stellaria holostea L. – velecvetna zvezdica; 9746/2; 9747/1, na raziskovanem obmocju sem rastlino opazil v manjših šopih le na dveh krajih, in sicer na robu bukovega gozda, ob poti nad Humom (1015 m n.m.) in na subalpinskem travišcu pri Koci na Stolu (1600 m n.m); hemikripto.t, H scap, evrop. Stellaria media (L.) Vill. [S. media (L.) Vill. ssp. media] – navadna zvezdica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, predvsem kot plevelna vrsta po vrtovih in njivah, zlahka jo opazimo spomladi (kasneje jo prekrijejo bolj visoke rastline); tero.t, T rept, kozmopol. Stellaria montana Pierrat [ S. glochidisperma (Murb.) Freyn] – kljukastosemenska zvezdica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lna in sencna rastišca na humusno­ilovnatih tleh, npr. pionirski gozdovi pod Pradolom, fragmenti bukovja pri pl. Božci, mezo.lni logi pri Mostu na Nadiži, gozdnata pobocja Mije med Krejskimi koriti in Sv. Volarjem; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Stellaria neglecta Weihe [S. media (L.) Vill ssp. neglecta (Weihe) Simonkai] – prezrta zvezdica; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta polsencnih rastišc ob kolovozih in v grapah na globljih tleh; tero.t, T scap, paleotemp. Stellaria nemorum L. – gozdna zvezdica; 9746/1,2, zgornjegorsko in subalpinsko bukovje med Malim Muzcem in Nizkim vrhom, tudi Dakskobler (.oristicni popis 10. 6. 1998); hemikripto.t, H scap, evrop. Stemmacantha rhapontica (L.) Dittrich [Rhaponticum lyratum (Bellardi) Nyman] – rapontika; 9746/1,2, hudourniške grape in kamnita travišca v gorskem pasu (900– 1300 m n.m.), tudi T. Wraber (1967: 115); hemikripto.t, H scap, alp. Succisa pratensis Moench – travniška izjevka; 9746/1,2,3,4, travišca na . išnem slemenu med Breginjem in Logmi ter v gorskem pasu med Bobanom in Javornikom; hemikripto.t, H scap, evrosib. Symphytum o. cinale L. – navadni gabez; 9746/4; 9747/3, v Kotu zelo redka vrsta, posamezne rastline sem opazil na gojenem travniku pod Logmi, na sencnem ruderalnem kraju v Starem selu (za hišo št. 23) ter na 20 let starem nasutju pri Robicu (zdaj odlagališce hlodov); hemikripto.t, H scap, evrop. Symphytum tuberosum L. – gomoljasti gabez; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, bukovi gozdovi, logi in grmišca, zelo pogosto; geo.t, G rhiz, pont. Tamus communis L. – navadni bljušc; 9746/1,2,3,4; 9747/1, pogosto v grmišcih ob cesti Strmca–Most na Nadiži, posamezno v mejicah med Podbelo in Borjano, tudi vzhodni predeli Stolovega pogorja med Kobaridom in Starim selom (Dakskobler, .oristicni popis 21. 5. 1996); geo.t, G rhiz, evrimed. Tanacetum corymbosum (L.) Schultz Bip. [Chrysanthemum corymbosum L.] – cešuljasti vratic; 9746/1,2,4; 9747/1, raztreseno po opušcenh senožetih, svetlih grmišcih in gozdnih robovih v gorskem pasu Stolovega pogorja in Mije, npr. Hrib nad Stanovišci, pl. Ohoje, Rut nad Potoki; hemikripto.t, H scap, evrimed. Tanacetum vulgare L. [Chrysanthemum vulgare (L.) Bernh.] – navadni vratic; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogost na prodišcih (v ass. Epilobio-Scrophularietum caninae), recnih bregovih in ruderalnih rastišcih ob poteh v submontanskem pasu; hemikripto. t, H scap, evraz. Taraxacum palustre auct. – mocvirski regrat; 9746/4; 9747/3, vlažni travniki Za Lupom (Podbela), pri Kredu (Krejsko blato) in Robicu; hemikripto.t, H ros, evraz. Taraxacum o. cinale Weber in Wiggers – navadni regrat; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki na glinastih ilovicah, pogosto v preprogah, tudi na evtrofnih krajih ob poteh in hišah; hemikripto.t, H ros, cirkumboreal. Taxus baccata L. – tisa; 9746/4; 9747/3, posamicni primerki dreves (visokih okoli 10 m) in grmov na vzhodnih pobocjih Mije nad dolino Nadiže pri Robicu (400 m n.m.), grmišca malega jesena na pobocnem grušcu, tudi v soteski Pradol (že v Italiji); fanero.t, P scap, paleotemp. Telekia speciosa (Schreber) Baumg. [Buphtalmum speciosum Schreber] – navadna ognjica; 9746/4, Mija (Na pesku, 800 m n.m.), ob cesti nad gozdarsko koco, gozdni rob (Dakskobler & Cušin 2002: 26); hemikripto.t, H scap, SE-evrop. (nahajališce v Kotu sodi v obmocje, na katerem je rastlina razširjena drugotno, Praprotnik 1998: 56). Tephroseris pseudocrispa (Fiori) Holub [Senecio rivularis Waldst. & Kit. ssp. pseudocrispus (Fiori & Paoletti) E. Mayer] – kodrasta sivica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na rahlo zasencenih mezo.lnih krajih, kot so gozdni robovi in zarašcajoce se senožeti na .išu in jezerski kredi, tudi na klasicnem nahajališcu v soteski Pradolu (T. Wraber 1990: 152), od podobnih vrst rodu Tephroseris ga znesljivo locimo le po dlakavih plodovih; hemikripto.t, H ros, endemit. Teucrium chamaedrys L. – navadni vrednik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, kamnita travišca, melišca, redka grmišca na grušcu in podobna svetla in suha rastišca, pogosto; hame.t, Ch su.r, evrimed. Teucrium montanum L. – gorski vrednik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, inicialna travišca na terasah Nadiže (pod Vrnico, pri Kredu) in melišca na Stolovem pogorju (Lepo brdo, Kamensko brdo, povirje Crnega potoka); hame.t, Ch su.r, med.-mont. Thalictrum aquilegiifolium L. – vetrovka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, sencna rastišca (logi ob Nadiži, aceretalna grmišca ob vznožju Mije), tudi na opušcenih mezo. lnih gorskih travnikih (zdaj sestoji visokih steblik); hemikripto.t, H scap, evrosib. Thalictrum . avum L. – rumeni talin; 9747/3, v sestojih visokih steblik (»Filipenduletum«) na Starijskem blatu, redko; hemikripto.t, H scap, evraz. Thalictrum lucidum L. – ozkolistni talin; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto na zmerno vlažnih travnikih na .išu in slabo prepustnih pleistocenskih sedimentih (npr. med Breginjem in Logmi, Na Lupu, pri Hurju, Podrecnica, Starijsko blato); hemikripto.t, H scap, SE-evrop. Thalictrum minus L. – mali talin; 9746/1,2,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na suhih travišcih in kamnitih grmišcih na južnih pobocjih Stolovega pogorja; hemikripto.t, H scap, evraz. Thesium alpinum L. – alpska lanika; 9746/2; 9747/1, skalne razpoke v usekih nad kolovozom Mali vrh–Starijski vrh ter kamnita gorska travišca (Na Verilih, 1500 m n.m.); hemikripto.t, H scap, arkt.-alp. Thesium bavarum Schrank [T. montanum Ehrh.] – bavarska lanika; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, travišca in grmišca na kamnišcih in plitvih tleh (terase Nadiže, delno porašcena melišca na pobocjih Stolovega pogorja); geo.t, G rad, pont. Thesium rostratum Mert. et Koch – kljunastoplodna lanika; 9746/1,2,3,4, inicialna travišca na melišcih in kamnitih pobocjih Velikega in Malega Muzca, redko na prodišcih Nadiže (Most na Nadiži, Podrecnica), tudi T. Wraber (1969c: 75-77) in Cušin (2001a: 13); geo.t, G rad, alp. Thymus pulegioides L. – materina dušica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha, svetla in kamnita rastišca, pogosto; hame.t, Ch rept, evraz. Thymus alpigenus Kerner – alpska materina dušica; 9746/1,2; 9747/1, skalni useki, stene in kamnita travišca na Stolovem pogorju (1000–1500 m n.m.); hame.t, Ch rept, med.-mont. Tilia cordata Mill. – lipovec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta drevesna vrsta v pionirskih gozdovih ob Nadiži, v mejicah in na zapušcenih senožetih v submontanskem in gorskem pasu na globljih tleh, na kamnitih in grušcnatih pobocjih v vzhodnih predelih Mije in Breginjskega Stola; fanero.t, P scap, evrop. Tilia platyphyllos Scop. – lipa; 9746/1,2,4; 9747/1,3, posamezna drevesa rastejo na robovih senožetih in v pionirskih gozdovih v naseljenem delu Kota, na pobocnem grušcu nad Starim selom ter v grmišcih v hudourniških grapah zahodno od Sv. Marjete (1000 m n.m.), raztreseno; fanero.t, P scap, evrop. To.eldia calyculata (L.) Wahlenb. – navadna žiljka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na kamnitih vlažnih krajih, npr. v obcestnem zidu med Stanovišci in Homcem, na grušcu v povirju Bele in Nadiže, ob kolovozu Na Spanogah, pod Studenci pri Robicu idr., pogosto; hemikripto.t, H scap, evrop. Torilis japonica (Houtt.) DC. – japonska oklobnica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, ob gozdni cesti Breginj–Plazi, gozd bukve in crnega gabra pod Komarjem, prodišca in bregovi Nadiže, grmišca na pobocjih Stolovega pogorja nad Starim selom; tero.t, T scap, paleotemp. Tragopogon pratensis L. [T. orientalis L.] – travniška kozja brada (krajevno: patuša); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, gojeni travniki in zmerno suhe do mezo. lne senožeti, pogosto; hemikripto.t, H scap, evraz. Traunsteinera globosa (L.) Rchb. [Orchis globosa L.] – navadna oblasta kukavica; 9746/1,2, mezo.lni gorski travniki (npr. Cerkveni dol, Kurnja, 1100–1400 m n.m.) in subalpinska travišca pod vrhom Breginjskega Stola (1600 m n.m.), raztreseno; geo.t, G bulb, med.-mont. Trifolium campestre Schreber – poljska detelja; 9746/2,3,4; 9747/3, suha inicialna travišca pri karavli v Podbeli, na prodišcu pri Mostu na Nadiži, pusti kraji na Krejskem polju, redko; tero.t, T scap, paleotemp. Trifolium hybridum L. – hibridna detelja; 9746/2,4; 9747/3, vlažni travniki na Starijskem blatu, pod Preslavom in ob vznožju Korinde; hemikripto.t, H caesp, med.-atlant. Trifolium medium L. – srednja detelja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zmerno vlažni, vendar pusti kraji, npr. ob grmišcih na terasah Nadiže (pod Strmco, Pod Vrnico), zatravljene brežine gozdne ceste (Kokošarje nad Breginjem), zarašcajoce se senožeti (Vlaka nad Sedlom); hemikripto.t, G rhiz, evraz. Trifolium montanum L. – gorska detelja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, travišca, opušcene senožeti in gozdni robovi v podgorskem in gorskem pasu, pogosto, vendar le posamezne rastline; hemikripto.t, H scap, pont. Trifolium pratense L. – crna detelja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, predvsem na gojenih travnikih, pogosto; hemikripto.t, H scap, evraz. Trifolium repens L. – plazeca detelja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na vrtnih tratah, gojenih travnikih in pašnikih (tudi v gorskem pasu 1400–1500 m n.m.); hemikripto.t, H rept, paleotemp. Trifolium rubens L. – škrlatnordeca detelja; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, svetla in suha rastišca, kot so npr. gorska travišca na pobocnem grušcu, grmišca ob Nadiži, toploljubni gozdovi na južnih pobocjih Stolovega pogorja, pogosto; hemikripto.t, H scap, evrop. Trisetum argenteum (Willd.) Roem. & Schult. – srebrni ovsenec; 9746/1,2, kamnita gorska travišca in melišca na Stolovem pogorju; geo.t, G rhiz, E-alp. Trisetum . avescens (L.) PB. [T. pratense Pers.] – rumenkasti ovsenec; 9746/2,3,4; 9747/1,3, predvsem na mezo.lnih senožetih na rjavih evtricnih tleh, npr. pri karavli v Starem selu, gojeni travniki z vzhodne strani Stanovišc (stara vas); hemikripto. t, H caesp, evraz. Trollius europaeus L. – navadna pogacica; 9746/1,2,3,4; 9747/1, na gorskih travišcih v preprogah (npr. med Starijskim vrhom in Vršanjo glavo, na Kurnji), v manjših krpah tudi v submontanskem pasu in sicer na mezo.lnih senožetih in gozdnih robovih (npr. pod Lašco, na Ržišcah); hemikripto.t, H scap, arkt.-alp. Tussilago farfara L. – navadni lapuh; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pešcena, nekoliko vlažna ruderalna rastišca, npr. obpotja, nasipališca, recni bregovi ipd.; geo.t, G rhiz, paleotemp. Typha latifolia L. – širokolistni rogoz; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pojila na Božci in Robidišcih, ob Nadiži pri Robicu; geo.t, G rhiz, kozmopol. Typha schuttleworthii Koch & Sonder – Schuttleworthov rogoz; 9746/2,4, mrtvica Nadiže pod Borjano (pravzaprav kotanja v mivki), vlažen povirnat travnik na Brdah (pod cesto Borjana–Podbela), sodi v kategorijo redkih vrst; geo.t, G rhiz, evrop. Ulmus glabra Huds. [U. scabra Mill.] – goli brest (krajevno: lim); 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosto v pionirskih gozdovih na Miji in v grapah ob vznožju Breginjskega Stola, na rodovitnih (aceretalnih) rastišcih; fanero.t, P scap, evrop. Ulmus minor Mill. – poljski brest; 9746/2; 9747/1,3, redka drevesna vrsta, opazil sem jo nad cestno brežino pri avtobusnem postajališcu Kred, na robu pionirskega gozda pod Sv. Volarjem in na zapušceni senožeti na Trnu, tudi M. Wraber 1965: 5; fanero.t, P caesp, evrop. Urtica dioica L. – velika kopriva; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, na naravnih in antropogeno oblikovanih evtrofnih (s hranili bogatih) rastišcih (koluviji ob vznožju pobocij, v manjših vrtacah na Miji in Ljubiji, ob vaških poteh, na opušcenih njivah, v bližini staj); hemikripto.t, H scap, kozmopol. Vaccinium myrtillus L. – borovnica (krajevno: crnice); 9746/1,2,4; 9747/1, vecje površine porašca na planotastem svetu Stolovega pogorja (Vršanja glava, Božca, Mali Stol), v manjših krpah na Ržišcah, Za Osredki pod Logmi, Rbišca nad Sedlom, posamezno v sestojih ass. Asperulo-Carpinetum v zgornjem toku Nadiže, na paleocenskem .išu in lapornatih apnencih; hame.t, Ch frut, cirkumboreal. Vaccinium vitis-idaea L. – brusnica; 9746/1,2,3,4; ruševje in subalpinske kotanje na Breginjskem Stolu, pašniki pri Mejnem prehodu na Robidišcih; hame.t, Ch frut, cirkumboreal. Valeriana collina Wallr. [Valeriana wallrothii Kreyer] – hribska špajka; 9746/1,2; 9747/1, travišca na pobocnem grušcu in kamnita grmišca v gorskem pasu Stolovega pogorja, pogosto; hemikripto.t, H scap, evrop. Valeriana dioica L. – dvodomna špajka; 9747/3, mocvirski travniki na Krejskem polju in Starijskem blatu, tudi v sestoju crne jelše pod Molido pri Robicu (povirje Idrije); hemikripto.t, H scap, subatlant. Valeriana montana L. – gorska špajka; 9746/1,2, greben Stolovega pogorja med Puntarcicem in Kopo, ruševje; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Valeriana nemorensis Turk – gozdna špajka; 9746/4; 9747/3, v sestojih ass. Ostryo-Fagetum pod Komarjem na Miji (1000 m n.m.), nad Turjevo jamo (400 m n.m.) v grmišcih malega jesena na grušcu in dolomitnem pecevju; hemikripto. t, H scap, evrop. (tetraploidni takson iz skupine Valeriana o. cinalis agg., doslej znan le na Primorskem, Jogan et al. 2001). Valeriana o. cinalis L. – zdravilna špajka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na vlažnih in evtrofnih rastišcih, npr. senožeti na .išu pod Velikim bregom, jarki ob gozdni cesti na Mijo, rob gozda ob vzhodnem vznožju Lupa idr.; hemikripto.t, H scap, evrop. Valeriana saxatilis L. – skalna špajka; 9746/1,2,4; 9747/1,3, subalpinske trate v okolici Koce na Stolu, vlažen grušc v povirju Bele, v soteski Nadiže pri Kredu; hemikripto. t, H scap, alp. Valeriana tripteris L. – tripernata špajka; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, kamnita, sencna in zmerno vlažna rastišca, npr. severozahodno pobocje Prekope, na grebenu Stolovega pogorja, fragmenti bukovja ob vznožju Mije pod Kozjo pecjo in pri Deru; hemikripto.t, H scap, med.-mont. Veratrum album L. – bela cmerika; 9746/1,2,4; 9747/1, gorska travišca na Miji in Breginjskem Stolu, na globokih in svežih tleh (na Miji tudi v leskovjih in pionirskih gozdovih, v obmocju, kjer so nekoc bile senožeti), pogosto, ponekod v preprogah; geo.t, G rhiz, evraz. Veratrum nigrum L. – crna cmerika; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, presvetljena, razmeroma termo.lna grmišca in pionirski gozdovi na plitvih tleh (terase Nadiže, morenski zasipi med Homcem in Sedlom, grušcnata pobocja nad Potoki), pogosta tudi na gorskih travišcih (1000–1300 m n.m.) na pobocnem grušcu, tudi T. Wraber 1969: 188 (na desnem bregu Nadiže vzhodno od Logjeh in pod Sv. Volarjem pri Kredu) in Dakskobler (1996b: 46-47); geo.t, G rhiz, evraz. Verbascum densi. orum Bertol. [V. thapsiforme Schrader] – velecvetni lucnik; 9746/2,4; 9747/3, posamezno na bregovih Nadiže med Podbelo in Kredom, vecja populacija rastlin na nasutju pri Pocivalniku (dolvodno od Robica); hemikripto.t, H bienn, evrimed. Verbascum alpinum Turra [V. lanatum Schrader] – volnati lucnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1, ob gozdnih cestah (Sv. Marjeta, Sedlo–Nadkovik, Bant–Preval); hemikripto. t, H scap, SE-evrop. Verbascum lychnitis L. – naprašeni lucnik; 9746/1,2; 9747/1, zmerno svetla in grušcnata mesta kot so npr. kamnita grmišca, poseke in gozdni robovi na pobocjih Stolovega pogorja; hemikripto.t, H bienn, evrop. Verbascum nigrum L. – crni lucnik; 9746/2,3,4; 9747/1,3, pogosto na travnatih pobocjih ob cesti Borjana–Breginj, tudi na posekah in nabrežjih; hemikripto.t, H scap, evrosib. Verbascum thapsus L. – drobnocvetni lucnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pusti in suhi ruderalni kraji, npr. na neutrjenih cestnih bankinah, ob starih hišah in zidovih ipd., raztreseno; hemikripto.t, H bienn, evrop. Verbena o. cinalis L. – navadni sporiš; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, rob asfaltnih vozišc, pusta rastišca po vaških dvorišcih in obpotja; hemikripto.t, H scap, paleotemp. Veronica agrestis L. – njivski jeticnik; 9746/4, njiva v Gošci (Podbela); tero.t, T scap, evrop. Veronica anagallis-aquatica L. – vodni jeticnik; 9746/2,4; 9747/3, mocvirski kraji, npr. sotocje Nadiže in Bele, luže pod Borjano, jarki pri Starem selu (ob cesti); hemikripto.t, H scap, kozmopol. Veronica aphylla L. – brezlistni jeticnik; 9746/2, pašniki na Božci (1400 m n.m.), Dakskobler (delovni herbarij ZRC SAZU 29. 5. 2001); hemikripto.t, H ros, med.-mont. Veronica arvensis L. – poljski jeticnik; 9746/2,3,4; 9747/1,3, vrtne trate in njive v nižjih legah; tero.t, T scap, kozmopol. Veronica beccabunga L. – studencni jeticnik; 9746/2,3,4; 9747/3, v hitro tekocih vodah, npr. Stanovišnik pri Podbeli, Nadiža pri ostalinah mlina pod Mokarjem, obcestni kanal v Borjani (pri hiši št. 54) idr.; hemikripto.t, H rept, evraz. Veronica chamaedrys L. – vrednikov jeticnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, pogosta vrsta na gojenih travnikih, senožetih na .išu, ob živih mejah in na gozdnem robu; hemikripto.t, H scap, evrosib. Veronica fruticans Jacq. – skalni jeticnik; 9746/1,2, po kamnitih pašnikih in v manjših stenah ob poti po Stolovemu grebenu (Pod pragom, Kopa), precej redko; hame. t, Ch su.r, med.-mont. Veronica fruticulosa L. – grmicasti jeticnik; 9746/1,2; 9747/1, skalnati kraji, cestni useki in kamniti suhozidi v gorskem pasu; hame.t, Ch su.r, med.-mont. Veronica hederifolia L. – bršljanovolistni jeticnik; 9746/4, Podbela, log pod Japarcco, obcasno se po njem razlije Pintarjev potok, evtrofno karpinetalno rastišce, sestoj belega gabra; tero.t, T scap, evraz. Veronica o. cinalis L. – zdravilni jeticnik; 9746/1,2,3,4, Robidišce, pašniki med vasjo in državno mejo, izprana tla na .išu, bukov gozd pod Sv. Marjeto, steljnik za odcepom ceste v Plazi; hemikripto.t, H rept, evraz. Veronica persica Poir. – perzijski jeticnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, predvsem pogosto na okopavinskih njivah, cvetlicnih gredicah in podobnih antropogeno vplivanih rastišcih; tero.t, T scap, evraz. Veronica serpyllifolia L. – timijanov jeticnik; 9746/2,3,4; poseka na vzhodni strani Brda (nad Breginjem), na kolovozu in gozdnih vlakah v obmocju Borjanskih livad (Mija, 750 m n.m.), obpotja v Logjeh, povsod na nekoliko poteptanih ilovnatih tleh; hemikripto.t, H rept, cirkumboreal. Veronica teucrium L. – veliki jeticnik; 9746/1,2; 9747/1,3, gorska travišca na Stolovem pogorju, pogosto v pasu 800–1200 m n.m.; hemikripto.t, H scap, evrop. Veronica urticifolia Jacq. – koprivolistni jeticnik; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, sencni in vlažni gozdovi ter ostenja v soteskah Nadiže; zelo pogosto; hemikripto.t, H scap, evrop. Viburnum lantana L. – dobrovita; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mejice, gozdni robovi in grmišca na opušcenih senožetih, pogosto; fanero.t, P caesp, med.-pont. Viburnum opulus L. – brogovita; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, grmišca in logi na terasah in obrežjih Nadiže; fanero.t, P caesp, evraz. Vicia cracca L. – pticja grašica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, predvsem na gojenih travnikih in košenicah, tudi na gozdnih robovih in kot plevel v njivah; hemikripto.t, H scap, evraz. Vicia incana Gouan – siva grašica; 9747/1, robne združbe ob grmišcih in delno zasencenih kolovozih med Potoki in Starim selom; hemikripto.t, H scap, evrimed. Vicia sepium L. – obplotna grašica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, zmerno suha do mezo. lna travišca na morenah in jezerski kredi, zapušcena obpotja in cestne brežine, pogosto; hemikripto.t, H scap, evrosib. Vinca minor L. – mali zimzelen; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, bukovja v nižjih legah, leskovja in pionirski gozdovi na .išu, logi na terasah Nadiže, vrsta mezo. lnih rastišc, ponavadi v preprogah; hame.t, Ch rept, evrop. Vincetoxicum hirundinaria Medicus [Cynanchum vincetoxicum (L.) Pers.] – navadni kokoševec; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suhi travniki in grmišca na toplih legah, pogosto; hemikripto.t, H scap, evraz. Viola alba Besser – bela vijolica; 9746/2,4; 9747/1,3, v svetlih grmišcih na soncnih legah (predvsem na aluvialnih in ledeniških nanosih), tudi na cestnih brežinah (npr. nad Kredom) in podobnih termo.lnih rastišcih; hemikripto.t, H ros, evrimed. Viola arvensis Murray [Viola tricolor L. ssp. arvensis (Murray) Gaudin] – njivska vijolica; 9746/1,2,4, razmeroma redka vrsta, raste na ruderalnih rastišcih in nasipališcih ob gorskih cestah na Breginjski Stol in Mijo; tero.t, T scap, evraz. Viola bi. ora L. – dvocvetna vijolica; 9746/1,2,4; 9747/3, kotanje med skalami na grebenu Breginjskega Stola (obmocje subalpinskih trat), vrtaca na zacetku Pradola, žlebovi pod Komarjem in nad Turjevo jamo, vsa nahajališca oznacujejo podobne ekološke razmere (lege z visoko zracno vlago, s hranili in bazami bogata tla, malo svetlobe); hemikripto.t, H scap, cirkumboreal. Viola hirta L. – srhkodlakava vijolica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, suha travišca na pobocnem grušcu in prodnatih recnih terasah, tudi v svetlih in termo.lnih grmišcih, pogosto; hemikripto.t, H ros, evrop. Viola mirabilis L. – navadna vijolica; 9746/2; 9747/1,3, grmišca in pionirski gozdovi nad Potoki in Starim selom, na pobocjih, zgrajenih iz morenskega gradiva in grušca, tudi ob vznožju Mije nad Robicem (Dakskobler, delovni herbarij ZRC SAZU 25. 7. 1990), raztreseno; hemikripto.t, H scap, evrosib. Viola odorata L. – dišeca vijolica; 9746/2,4; 9747/1, humozna rastišca ob živih mejah, na gozdnem robu in na cestnih brežinah v okolici vasi (Logje, Podbela, Sv. Križ), razmeroma redko; hemikripto.t, H ros, evrimed. Viola reichenbachiana Jordan ex Boreau – gozdna vijolica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, bukovi gozdovi na Miji in Stolovem pogorju, grmišca na .išnih gricih in mezo.lnih logih ob Nadiži, zelo pogosto; hemikripto.t, H scap, evrosib. Viola riviniana Rchb. – Rivinova vijolica; 9746/1,2,3,4; 9747/1,3, mezo.lna rastišca na svežih, vecinoma evtricnih rjavih tleh, npr. pionirski gozdovi pod Velikim bregom, grmišca Pod Lupom, ponekod na obrežjih Nadiže idr., raztreseno; hemikripto. t, H scap, evrop. HOROLOŠKI SPEKTER Pripadnost posameznega taksona dolocenemu horološkemu elementu sem povzel po Poldiniju (1991). Horološke skupine, ki so v gra.cnem prikazu, pa sem oblikoval po lastni presoji, upoštevajoc Argentija in Lasena (2000). Naše analize smo opravili pred izidom celovitega dela Flora alpina (Aeschimann et al. 2004), ki prinaša tudi horološko oznako vseh v Alpah uspevajocih vrst. Spodnja slika prikazuje deleže horoloških skupin v Breginjskem kotu, tabela 1 pa podrobne rezultate analize .ore po horoloških elementih in po horoloških skupinah. Horološki spekter .ore v Breginjskem kotu Rezultati so pricakovani glede na geografski položaj Breginjskega kota. Prevladujejo rastline s širšo razširjenostjo (temperatna in borealna skupina geoelementov), katerih skupni delež je vecji od polovice (55 %). Od drugih skupin je še pomemben delež mediteransko-montanskih vrst (14 %), ostale skupine pa so zastopane s podobnimi deleži (okoli 5 %), razen atlantskih vrst, ki jih je le 1 % (in še to v širšem pojmovanju te horološke skupine). Tudi primerjava s horološkimi spektri iz bližnje sosešcine je le potrdila moja predvidevanja. V Flori Zaplane (Rozman 2000) v okolici Logatca je (v primerjavi s .oro Breginjskega kota) vec evropskih (temperatnih) geoelementov, saj je obmocje osrednje Sloveniji bolj kontinentalno, manj pa je mediteransko-montanskih vrst (zaradi odmaknjenosti od Sredozemlja in neugodne smeri orografskih barier). Nasprotno je v Kotu vec endemitov (verjetno, ker so bližje njihovim razvojnim centrom oziroma v mocnejših disjunkcijah) in seveda alpskih rastlin. Razumljivo je tudi, da je v Kotu nekaj vec adventivk (za 1 %, kar sicer v absolutnem številu znaša kar 18 taksonov) glede na odprtost Kota proti jugu in vecji izpostavljenosti antropogenim vplivom. Do podobnih sklepov pridemo, ce primerjamo geoelementno sestavo . ore v Breginjskem kotu s horološkim spektrom narodnega parka Dolomiti Bellunesi (Argenti & Lasen 2000). V širšem obmocju tega parka je manjše število evropskih (rastline zmernega temperatnega pasu) in ilirskih rastlin, nekoliko vecji pa je delež mediteranskih vrst in adventivk. Oboje si razlagam z geografskim položajem primerjanih obmocij. Argenti in Lasen (2000) poudarjata vecji vpliv rastlin (na oblikovanje . ore v obmocju parka) iz jugovzhodnega alpskega loka (»orientalne« vrste) kot tistih z zahoda (skupina atlantskih vrst), kar je še bolj izrazito v .ori Breginjskega kota. Podobna sta si tudi horološka spektra celotne Furlanije (Poldini 1991) in Breginjskega kota. Manjše razlike izhajajo iz velikosti sosednje pokrajine, ki vkljucuje obalo Jadranskega morja in Alpe. Tako je v .ori Furlanije npr. vecji delež evrimediteranskih vrst (za 6 %), manjši pa delež npr. evropskih (za 5 %) in cirkumborealnih vrst (za 3 %). Nekatere razlike se opazijo tudi v obmocju, ki se nadaljuje proti zahodu in je na isti geografski širini kot Breginjski kot. Deleži posameznih geoelementov se bistveno spremenijo šele, ko pridemo Tabela 1: Geoelementna sestava .ore v Breginjskem kotu HOROLOŠKA SKUPINA ŠTEVILO VRST DELEŽ HOROLOŠKI ELEMENT ŠTEVILO VRST DELEŽ Kozmopoliti 52 5,0 % kozmopoliti 52 5,0 % Temperatne (Evropske) 376 36,4 % evropske evrazijske paleotemperatne 165 138 73 16,0 % 13,3 % 7,0 % Borealne 195 18,8 % cirkumborealne evrosibirske arkticno-alpinske 102 70 23 9,8 % 6,8 % 2,2 % Ilirske 59 5,7 % severnoilirske južnoilirske južnoevropske 21 15 23 2,0 % 1,4 % 2,2 % Pontske 39 3,7 % pontske mediteransko-pontske 32 7 3,1 % 0,6 % Mediteransko-montanske 143 13,8 % mediteransko­montanske 143 13,8 % Mediteranske 61 5,9 % evrimediteranske 61 5,9 % Atlantske 11 1,1 % mediteransko­atlantske subatlantske 8 3 0,8 % 0,3 % Alpske 31 3,0 % alpske vzhodnoalpske alpsko-karpatske 16 11 4 1,6 % 1,0 % 0,4 % Adventivne 46 4,4 % adventivne 46 4,4 % Endemiti 23 2,2 % endemiti 23 2,2 % SKUPAJ 1036 100 % 1036 100 % do reke Tagliamento, po kateri segajo vplivi z juga dalec na sever. Zlasti je velika razlika v številu alpskih in arkticno-alpinskih rastlin. To dokazuje da je v Kotu vecji alpski vpliv kot v sosednjih predelih Italije in da je obmocje bolj zaprto za vplive z juga. Kotu je še najbolj podobna geoelementna sestava Rezije, ki je bolj na severu. Rad bi poudaril, da bi bilo dobro upoštevati pri vrstah, ki imajo center razširjenosti v geografsko bolj oddaljenih obmocjih (druge .orne province), tudi ugotovitve, ali je vrsta redka oziroma ali raste povsod na ustreznih rastišcih. To bi lahko celo uporabljali kot merilo pri uvršcanju oziroma delitvi obmocij na .togeografske enote. Takih podatkov, ki bi jih lahko primerjali, pa navadno nimamo. Vecji pomen bodo imele tovrstne analize, ko bodo narejene podobne raziskave v neposredni bližni Kota, npr. na Bovškem, seveda le, ce bomo upoštevali horološko oznako po enem avtorju. Geoelementna analiza, narejena v obmocju, ki se stika s Kotom na zahodu (Mainardis & Simonetti 1990), je za neposredno primerjavo manj uporabna, ker sta avtorja za dolocanje pripadnosti horološkim elementom uporabila drug vir (Pignatti 1982). Na osnovi primerjave horoloških spektrov Breginjskega kota in parka Julijske Predalpe (Gobbo & Poldini 2005: 15), lahko dokoncno sklenemo, da so geografski dejavniki (geomorfologija, podnebje, pa tudi gostota poseljenosti in infrastrukture), tisti, ki v najvecji meri vplivajo na geoelementno sestavo nekega obmocja. Zaradi vecjega vpliva Alp in geografske zaprtosti je v obmocju parka Julijske Predalpe precej vec alpskih rastlin (8,9 %), adventivk in kozmopolitov pa dvakrat manj kot v Breginjskem kotu. ŽIVLJENJSKE OBLIKE Podatki o življenjskih oblikah rastlin so vecinoma povzeti po Poldiniju (1991). Za nekatere vrste so navedeni podatki iz Male .ore Slovenije (Martin.i. et al. 1999), saj so bolje oznacevali rastline, ki rastejo v Kotu. Biološki spekter kaže strukturo, ki je znacilna za .oro zmernega klimatskega pasu v srednji Evropi. V primerjavi z nekaterimi spektri iz sosešcine se kažejo minimalne razlike (Poldini 1991, Argenti & Lasen 2000, Rozman 2000, Gobbo & Poldini 2005). Razlike so posledica predvsem velikosti obravnavanega obmocja, njegove geomorfologije in deleža obmocja, ki je poseljen (mesta, kmetijske površine). Obmocje, ki ga obravnava Poldini, je vsekakor preveliko (razteza se od morja do visokogorja), predvsem pa bolj pestro glede števila habitatov, za neposredno primerjavo z Breginjskim kotom. Vendar so razlike minimalne, tudi ce primerjamo celotno obmocje. V Breginjskem kotu je nekoliko vecji odstotek hemikripto.tov (za 5 %) in geo.tov (za 3 %), delež tero.tov pa je nekoliko manjši (za 7 %). Tero.ti kažejo zgostitev v bolj suhih in toplih predelih (npr. obala), v urbanih okoljih in seveda v kmetijskih obmocjih. Dosti bolj so uporabne karte, na katerih so med seboj povezani podatki istih vrednosti (»izopodatkovnice, izodate«). V Furlaniji se lepo vidi, kako je v obdelani ravnici manj fanero.tov, vec pa tero.tov. Število hame.tov raste proti severu, skladno z ostrejšimi življenjskimi razmerami. Hidro.tov je vec v poplavnih nižinah in v delti Soce (4 %), bolj severno pa enak delež, kot v Kotu (0,6 %). V primerjavi z Breginjskim kotom je na isti geografski širini v Furlaniji (osnovno polje 9745) povsem enak delež vseh življenjskih oblik (Poldini 1991, str. 23 in 24). Do zamika pride šele ob široki dolini reke Tagliamento (pri mestu Gemona). Tukaj se zmanjša število hemikripto.tov in hame.tov, poveca pa se število tero.tov in hidro. tov. Najbližje obmocje, za katero obstajajo tovrstne analize, so Julijske Predalpe (Gobbo & Poldini 2005:13). V primerjavi s .oro Breginjskega kota je delež geo.tov (13 %) in tero.tov (8,7 %) precej manjši, hemikripto.tov (61 %) pa je obcutno vec. Glede na to, da so v parku Julijske Predalpe ostrejše podnebne razmere, nadmorske višine tudi cez 2500 m in vecje površine pionirskih in ekstremnih rastišc, je takšna struktura biološkega spektra pricakovana. Zanimiva je tudi primerjava z narodnim parkom Dolomiti Bellunesi (Argenti & Lasen, 2000), ki je na isti geografski širini kot Breginjski kot. Ko primerjamo širše obmocje parka in Breginjski kot, ne opazimo znacilnih razlik. Nasprotno, zelo velike razlike sta avtorja ugotovila med osrednjim delom parka (hriboviti svet pod zašcito, H 60 %, T 10 %, I 0,5 %) in obmocjem, ki ga obkroža (ravnine, H 31 %, T 44 %, I 4 %), kar le dokazuje, da so razlike med obmocji, ki so zelo blizu, lahko vecje (kot ce bi npr. med seboj primerjali travnik in gozd v Kotu ali pa subalpinska travišca na Breginjskem Stolu in vrbišca ob Nadiži), kot med oddaljenimi kraji. Sklepam, da so rezultati tovrstnih Tabela 2: Analiza življenjskih oblik rastlin v .ori Breginjskega kota ŽIVLJENJSKA OBLIKA ŠTEVILO VRST DELEŽ ŽIVLJENJSKA OBLIKA (podskupina) ŠTEVILO VRST DELEŽ Fanero.ti (P) 107 10,3 % steblasti (P scap) 36 3,5 % šopasti (P caesp) 39 3,8 % nanofanero.ti (NP) 28 2,7 % plezalke (P lian) 4 0,4 % Hame.ti (Ch) 70 6,7 % polgrmi (Ch su.r) 41 3,9 % pritlikavi grmicki (Ch frut) 4 0,4 % preprogasti grmicki (Ch rept) 15 1,4 % blazinaste trajnice (Ch pulv) 5 0,5 % sukulenti (Ch succ) 5 0,5 % Hemikripto.ti 572 55,3 % rozetasti (H ros) 69 6,6 % (H) steblasti (H scap) 334 32,4 % šopasti (H caesp) 115 11,1 % dvoletni (H bienn) 38 3,7 % plazeci (H rept) 16 1,5 % Geo.ti (G) 163 15,7 % cebulica ali gomolj (G bulb) 50 4,8 % s koreniko (G rhiz) 106 10,2 % s koreninskimi gomolji (G rad) 5 0,5 % paraziti (G par) 2 0,2 % Tero.ti (T) 118 11,4 % steblasti (T scap) 102 9,8 % plazeci (T rept) 5 0,5 % šopasti (T caesp) 3 0,3 % paraziti (T par) 8 0,8 % Hidro.ti (I) 6 0,6 % ukoreninjeni (I rad) plavajoci (I nat) 5 1 0,5 % 0,1 % SKUPAJ 1036 100 % 1036 100 % analiz zelo predvidljivi, potrebna pa je previdnost pri njihovi interpretaciji, ce ne vemo natancno za kakšno obmocje gre. Ce primerjamo spekter življenjskih oblik rastlin v Breginjskem kotu še s spektrom .ore v okolici Logatca (Rozman 2000), pridemo do enakih ugotovitev. Manjša razlika je le v deležu hame. tov, kar je spet pricakovano, saj smo pri naših raziskavah zajeli tudi subalpinski pas. Tako kot pri horološkemu spektru bi poudaril, da bi bilo pri primerjanju pomembno upoštevati tudi pogostnost posameznih vrst. Ni vseeno, ali je v Kotu od šest vrst hidro. tov le nekaj primerkov na enem ali dveh pojilih ali pa rastejo v preprogah na mocvirjih, enako lahko razmišljamo tudi o tero.tih, ki so lahko le na cestnih robovih ali pa na obsežnih kmetijskih površinah in drugih antropogeno vplivanih rastišcih. FITOGEOGRAFSKA OPREDELITEV OBMOCJA Prvo .togeografsko clenitev Slovenije je podal M. Wraber (1969). Na podlagi realne gozdne vegetacije in razširjenosti ilirske .ore je razdelil Slovenijo na šest . togeografskih obmocji: alpsko, dinarsko, submediteransko, subpanonsko, preddinarsko in predalpsko obmocje. Po tej clenitvi sodi Breginjski kot v alpsko .togeografsko obmocje. Clenitev Slovenije, ki se vklaplja v evropske .togeografske enote, so podali Zupan.i. et al. (1989). Kasneje sta Zupan.i. & Žagar (1995) korigirala clenitev preddinarskega obmocja. Primerjavo med .togeografsko delitvijo Slovenije ter narecnimi in etnološkimi obmocji Slovenije sta naredila Zupan.i. in Smole (1997, 1999). V Sloveniji so zastopane tri . togeografske (.oristicne) regije: alpsko-visokonordijska regija (obsega le najvišje predele Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp), mediteranska regija (obsega obmocje južno od crte: Trnovski gozd–Postojna–Ilirska Bistrica) in evrosibirsko­severnoameriška regija (vsa preostala Slovenija). Vecji del obmocja, ki pripada slednji regiji, uvršcajo v ilirsko provinco, obmocje severovzhodno od crte Maribor–Slovenska Bistrica–Ptuj in manjše površine na Gorenjskem pa v srednjeevropsko provinco. Celotno obmocje naših raziskav je v obmocju ilirske province in sicer v t. i. jugovzhodnoalpskem sektorju. Le manjši del raziskanega obmocja (greben Breginjskega Stola) uvršcajo v primorsko-julijskoalpski distrikt podalpskega podsektorja jugovzhodnoalpskega sektorja ilirske .orne province. Zanj je znacilna asociacija Anemono trifoliae-Fagetum ter vrste Luzula nivea, Anemone trifolia in Leontodon berinii. Ker v Kotu uspevajo sestoji prej omenjenega alpskega bukovega gozda in vse tri rastline (Berinijev jajcar sicer le na prodišcih Nadiže), lahko napišem, da je uvrstitev tega dela Breginjskega kota v prej navedeni distrikt utemeljena. Vecji del Breginjskega kota uvršcajo v submediteransko-predalpski distrikt predalpskega podsektorja jugovzhodnoalpskega sektorja ilirske . orne province. Ta distrikt dolocajo naslednje asociacije: Fagetum submontanum var. geog. Sesleria autumnalis (= Ornithogalo-Fagetum), Ostryo-Fagetum var. geog. Luzula nivea, Cytisantho-Ostryetum, Ornithogalo-Carpinetum ostryetosum (fragmenti) in Asplenio-Piceetum (fragmenti), znacilne rastline pa so Sesleria autumnalis, Ruscus aculeatus, Chrysopogon gryllus in Luzula nivea. Od naštetih vrst je le Luzula nivea razširjena po vsem Kotu, ostale tri vrste pa le na njegovem vzhodnem obrobju. Tudi glede združb so podobne razmere. V submontanskem bukovju ne raste jesenska vilovina. Fitocenoze asociacij Ostryo-Fagetum var. geog. Luzula nivea in Cytisantho-Ostryetum porašcajo le vzhodne predele Kota (Dakskobler, ustno sporocilo), sestoji zadnjih dveh združb pa niso razviti niti v fragmentih. Po navedenem bi v submediteransko-predalpski distrikt lahko uvrstili le vzhodne predele raziskovanega obmocja, na robu Breginjskega kota. Mejo tega distrikta bi lahko povlekli po vzhodnem grebenu Mije do njenega vznožja pri Kredu in nadaljevali v severozahodni smeri do vasi Potoki. Na 600 m n.m. bi jo usmerili proti severovzhodu in jo zakljucili na grebenu Stolovega pogorja (Baba nad Kobaridom, 800 m n.m.). V tako omejenem obmocju rastejo še nekatere vrste, ki jih v drugih predelih Kota nisem opazil, nakazujejo pa na vecje vplive z jugovzhoda. To so: Campanula spicata, Cymbalaria muralis, Lathyrus latifolius, Melica ciliata, Oxalis corniculata in Vicia incana, ki jih Poldini (1991) uvršca v evrimediteranske vrste. Ce bi Kot tako razdelili, bi vecji del obmocja ostal neopredeljen. Zato predlagam, da preostali del Kota uvrstimo v že obstojeci primorsko-julijskoalpski distrikt podalpskega podsektorja, kamor so doslej pripadali le najvišji predeli Stolovega pogorja. Ta del Breginjskega kota bi lahko obravnavali tudi kot poseben (predalpski) distrikt. Trditev, poleg s prej naštetimi dejstvi, utemeljujem še z deležem rastlin, ki pripadajo alpskemu in alpsko-karpatskemu geoelementu. V primerjavi s sticnim obmocjem v sosednji Furlaniji (nadaljevanje Stolovega pogorja, Mt. Chiampon) je namrec število omenjenih vrst dvakrat vecje (v Furlaniji 7 alpskih in 2 alpsko-karpatski rastlini, Poldini 1991: str. 30, v Kotu 16 alpskih in 4 alpsko-karpatske rastline). Vse navedeno kaže, da je Breginjski kot pod mocnejšim vplivom visokogorja (Alpe) in da v njegov osrednji del submediteranske rastline težje prodirajo. Taki delitvi v prid govorijo tudi rezultati mojih raziskav gozdov belega gabra (Cušin 2002). Fitocenoze belega gabra na holocenskih terasah Nadiže namrec kažejo vecjo .oristicno podobnost s tistimi na terasah reke Save na Gorenjskem (ass. Helleboro nigri-Carpinetum), kot s tistimi v submediteranu (ass. Ornithogalo pyrenaici-Carpinetum). Da v srednji Soški dolini vplivi z juga niso tako mocni, nakazuje že Dakskobler (1996c: 10-11), ki jo je, skupaj z dolino Idrije, prikljucil submediteransko­predalpskemu distriktu, v Mediteransko regijo pa bi po njegovi delitvi sodili le Goriška Brda in spodnje Posocje z Vipavsko dolino. Ker je spremenjena in antropogeno vplivana, je conalna vegetacija submontanskega pasu Breginjskega kota težko primerljiva s conalno vegetacijo srednje Soške doline in doline Idrije. Raziskave pionirskih gozdov na . išu (Cušin & Dakskobler 2003) kažejo na doloceno podobnost s sestoji ass. Ornithogalo-Fagetum, ki so razširjeni v tem prehodnem submediteransko-predalpskem obmocju (Marin.ek et al. 1990, Dakskobler 1996c). Vendar v pionirskih gozdovih v Kotu ne rastejo pomembne diferencialne vrste te asociacije: Ruscus aculeatus, Sesleria autumnalis in Lathyrus venetus, redke pa so tudi indikativne termo.lne drevesne (Ostrya carpinifolia, Fraxinus ornus in Sorbus aria), oziroma jih v teh sestojih nismo opazili (Quercus cerris). Ceprav lahko celotno obmocje nedvomno uvrstimo v ilirsko .orno provinco, kar utemeljujejo številne ilirske vrste, se njihovo število proti zahodu zmanjšuje, predvsem pa se manjša številcnost posameznih vrst (postajajo vse bolj redke). Zanimivo je tudi, da imata dve znacilni vrsti ilirskega .ornega geolementa (Rhamnus fallax in Spiraea chamaedryfolia ssp. ulmifolia) po doslej znanih podatkih zahodno mejo svojega areala prav v vzhodnih predelih Kota. Najbolj primerna se mi zdi .togeografska razdelitev Slovenije po Marin.ku (1987: 26), ki temelji na potencialno naravni vegetaciji. Po tej clenitvi sodi Breginjski kot v predalpsko obmocje. Omenjena clenitev je zelo uporabna za vsakdanjo rabo in v zadnjem casu priljubljena med botaniki (Jogan & Cerna. 1998, Rozman 2001, Tr.ak & Jogan 2001). Zanimivo .togeografsko clenitev dobimo na podlagi rezultatov analize . oristicne podobnosti med kvadranti (Jogan & Kotarac 2001). Po teh merilih se v Sloveniji dobro locita le alpski svet in submediteran, vse ostalo ozemlje, pa lahko obravnavamo kot prehodno obmocje. Položaj Breginjskega kota na .togeografski karti Slovenije (po Marincku 1987) RAZNOLIKOST FLORE Obmocje, ki sem ga zajel z raziskavami, zajema šest kvadrantov v mreži srednjeevropskega kartiranja .ore (tabela 3). Kot vidimo, so deleži omenjenih kvadrantov precej razlicni. Le dva sta zastopana z vec kot polovico svoje površine (kvadranta 9746/2 in 9746/4), medtem ko je delež ostalih kvadrantov med 5 in 25 %. Skupna površina raziskanega obmocja je okoli 64 km2, kar ustreza velikosti dveh kvadrantov. Na celotnem obmocju smo doslej popisali 1036 taksonov praprotnic in semenk. Število vrst v kvadrantih, kjer sem obdelal polovico njihove površine, že prekaša povprecno število vrst v srednjeevropskem prostoru. Število vrst v ostalih kvadrantih pa že sedaj nakazuje na njihovo izjemno .oristicno pestrost, ceprav glede na delež njihove površine v raziskanem obmocju ni reprezentancno in uporabno za primerjave. Za ilustracijo navajam nekaj podatkov o številu vrst v Sloveniji in sosednjih deželah. Tako so npr. na Koroškem zapisali povprecno nekaj manj kot 550 taksonov v enem kvadrantu, v . oristicno najbogatejših alpskih kvadrantih pa pricakujejo od 900 pa vse do 1200 taksonov (Hartl et al. 1992: 55). Jogan et al. (2001) pa ob razmeroma nižji stopnji . oristicne obdelanosti in glede na upoštevane podatke navajajo za Slovenijo nekaj vec kot 350 taksonov na kvadrant in v nekaj najbolj obdelanih kvadrantih v okolici vecjih mest in na Primorskem med 900 in 1000 taksonov. Zagotovo pa lahko v številnih geomorfološko, geološko in ekološko najbolj raznolikih kvadrantih pricakujemo precej vec kot 1000 taksonov. Zdaj že precej bolje poznamo raznolikost .ore tudi v sosednjih obmocjih Zgornjega Posocja. V okvirni analizi za Baško grapo Dakskobler (2005: 17) navaja za kvadrante te doline med 650 in 960 vrst. Podobno bogata je . ora okolice Tolmina (skoraj 900 vrst) in doline Ucje (Dakskobler, pisno sporocilo) ter .ora Drežniškega obmocja s Krnom (vec kot 800 vrst, Dakskobler & Cušin 1999, dopolnjeno). V parku Julijske Predalpe, ki je po površini skoraj dvakrat vecji od obmocja Breginjskega kota in kjer relativne višinske razlike presegajo 2000 m so popisali 1253 taksonov (Gobbo & Poldini 2005: 364). Skupno število taksonov v Breginjskem kotu se približuje številu vrst v osnovnih poljih v sosednji Furlaniji. Na isti geografski širini in podobno razgibanem površju je povprecno število vrst 1200 (Poldini 2002: 12). Nekoliko vecje število je razumljivo, saj gre v Furlaniji za precej vecja obmocja. Ce bi v naše raziskave vkljucili še severna pobocja Stolovega pogorja (sodijo v isto osnovno polje), kjer so alpski vplivi mocnejši, bi bile številke verjetno zelo izenacene. Število taksonov se bo zanesljivo povecalo, ko bodo herbarijski material pregledali specialisti za posamezne družine oziroma rodove, saj nekatere taksone obravnavam le kot agregate (skupine podobnih vrst). Ce v splošnem povzamem, ima Breginjski kot bogato .oro. Vrstno pestrost povezujem z geografsko lego v prigorju Jugovzhodnih Alp, raznolikostjo geomorfoloških enot (ravnine, recna dolina, gricevje, hribi) in površinskih oblik (soteske, ostenja, melišca) ter razmeroma veliko relativno višinsko razliko – vec kot 1400 m (obmocje zajema submontanski, montanski in subalpinski pas). Tabela 3: Število rastlinskih taksonov v Breginjskem kotu Kvadrant 9746/1 9746/2 9746/3 9746/4 9747/1 9747/3 Delež površine v Kotu 20 % 65 % 5 % 70 % 25 % 10 % Število vrst 705 904 575 775 709 688 V raziskanem obmocju raste precej endemitov. Seveda se tukaj odpira vprašanje, kako široko pojmujemo kategorijo endemitov glede na velikost njihovega areala. V poglavju Seznam rastlinskih taksonov smo kot endemite obravnavali taksone, ki jih je kot take opredelil Poldini (1991). Nekateri od njih imajo razmeroma širok areal v Jugovzhodnih Alpah. V Breginjskem kotu tako uspeva 23 taksonov, ki jih Poldini uvršca med endemite: Aconitum angustifolium, Athamantha turbith, Campanula carnica, Centaurea dichroantha, Centaurea haynaldii ssp. julica, Cerastium subtri. orum, Euphrasia cuspidata, Euphorbia kerneri, Festuca calva, Gentianella pilosa, Leontodon berinii, Leontodon hispidus ssp. brumatii, Leontodon incanus ssp. tenui. orus, Medicago pironae, Pedicularis elongata ssp. julica, Polygala nicaeensis ssp. forojulensis, Ranunculus aesontinus, Ranunculus traunfellneri, Saxifraga hostii, Saxifraga petraea, Saxifraga tenella, Spiraea decumbens, Tephroseris pseudocrispa. V nadaljevanju diskusije o endemitih pa se bom naslonil predvsem na domace vire, ki so za tovrstno problematiko bolj primerni (T. Wraber 1996, 1999, Mayer 1960). Iz seznama endemitov Slovenije in bližnje sosescine, ki jih navaja Wraber (1996), raste v Breginjskem kotu 14 vrst, kar je razmeroma veliko število taksonov za tako majhno obmocje (64 km2). V seznam sodi vecina prej naštetih vrst, kot endemicen takson pa navaja tudi bohinjsko peruniko (Iris pallida ssp. cengialti, syn. Iris cengialti f. vochinensis), vrsto, ki ima vecji del areala v Julijskih Alpah (redka nahajališca še v Karnijskih Alpah). Zanimivo je, zlasti s .togeografskega aspekta, da v Kotu ne raste noben endemit iz skupine endemitov, znacilnih za dinarski in predalpski svet, pac pa le tisti, ki imajo vecji del svojega areala v Alpah, kar še enkrat potrjuje pomemben vpliv Alp na . oristicno sestavo Breginjskega kota (glej prejšnja poglavja). Absolutni endemiti Jugovzhodnih Apneniških Alp, ki rastejo tudi v Breginjskem kotu, so: Festuca calva, Pedicularis elongata ssp. julica in Ranunculus traunfellneri (slednji tudi na Snežniku, kjer ima jugovzhodno mejo areala). Kot endemite Julijskih Alp pa štejemo: Aconitum angustifolium, Athamantha turbith (tudi na Krasu in v Cicariji), Centaurea haynaldii ssp. julica (posamicno tudi v Karnijskih Alpah), Cerastium subtri. orum (tudi v Zasavju), Saxifraga tenella (tudi na severnem robu Banjšic, v Karnijskih Alpah, Zasavju in Krških Alpah na avstrijskem Štajerskem), Leontodon berinii, Leontodon hispidus ssp. brumatii, Medicago pironae, Ranunculus aesontinus (zadnje štiri vrste so razširjene tudi v Furlaniji). Ce upoštevamo še Mayerja (1960) in Wraberja (1969c), lahko v seznam endemicnih cvetnic v Breginjskem kotu uvrstimo še Kernerjev mlecek (Euphorbia kerneri) in poleglo medvejko (Spiraea decumbens), oba endemita Južnih Apneniških Alp, ter dvobarvni glavinec (Centaurea dichroantha). Vse tri vrste med endemite uvršca že Poldini (1991). Razen posoške zlatice, ki jo dobimo v svetlih mezo.lnih gozdovih, rastejo ostale naštete vrste na inicialnih rastišcih, kot so prodišca, melišca in skale. Ker omenjeni biotopi lahko obstajajo v naravi, ne da bi jih clovek moral vzdrževati (ravno nasprotno, pustiti jih mora pri miru), se ni bati, da bi nekatere od endemicnih rastlin izginile z obmocja Kota. Manjše število prej obravnavanih vrst je uvršcenih tudi v Rdeci seznam praprotnic in semenk v Sloveniji, tako da jih obravnavam v naslednjem odstavku, o ostalih pa je vec podatkov v poglavju Seznam rastlinskih taksonov. Tabela 4: Endemicne vrste rastlin v Breginjskem kotu ENDEMITI JUGOVZHODNIH APNENIŠKIH ALP ENDEMITI JULIJSKIH ALP Centaurea dichroantha Euphorbia kerneri Festuca calva Pedicularis elongata ssp. julica Ranunculus traunfellneri Spiraea decumbens Aconitum angustifoliumAthamantha turbith Centaurea haynaldii ssp. julica Cerastium subtri.orum Saxifraga tenella Leontodon berinii Leontodon hispidus ssp. brumatii Medicago pironae Ranunculus aesontinus Pomemben delež v .ori Breginjskega kota imajo rastline z Rdecega seznama (T. Wraber & P. Skoberne, 1989). Navajam jih po kategorijah IUCN (Mednarodna zveza za varstvo narave in naravnih virov). V kategorijo ranljivih vrst sta uvršceni alpska hrustavka (Chondrilla chondrilloides) in Berinijev jajcar (Leontodon berinii). Da gre res za ogroženi vrsti, podkrepi dejstvo, da jih na njihovih nahajališcih in potencialnih rastišcih nisem opazil. Iz kategorije redkih vrst so v Kotu doslej zapisani gozdni repinec (Arctium nemorosum), malocvetni repnjak (Arabis pauci. ora), Kernerjev mlecek (Euphorbia kerneri), strešnati mecek (Gladiolus imbricatus), Pironova meteljka (Medicago pironae), posoška zlatica (Ranunculus aesontinus), kašubska zlatica (Ranunculus cassubicus), polegla medvejka (Spiraea decumbens), navadna rapontika (Stemmacantha rhapontica), kljunastoplodna lanika (Th esium rostratum) in Shuttleworthov rogoz (Typha shuttleworthii). Razen gozdnega repinca in Shuttleworthovega rogoza so bile ostale rastline v Kotu že prej znane. Medtem ko si Shuttleworthov rogoz zasluži uvrstitev v to kategorijo (le dve nahajališci manjšega obsega), tega ne bi trdil za gozdni repinec, ki raste povsod ob gozdnih cestah. Z mojimi raziskavami sem potrdil uspevanje ostalih redkih vrst, edino strešnati mecek sem zaman iskal v širši okolici vasi Logje (njegovega edinega nahajališca v Sloveniji). V kategorijo neogroženih vrst sta uvršceni ozkolistna preobjeda (Aconitum angustifolium) in soška smiljka (Cerastium subtri. orum). Obe vrsti sta tudi v Kotu zelo pogosti. Kot nezadostno znane vrste v slovenski .ori so opredeljeni: mavretanski slezenovec (Malva mauritiana), vrednikov pojalnik (Orobanche teucrii) in kodrasta sivica (Tephroseris pseudocrispa, syn. Senecio pseudocrispus). Medtem ko sem gozdni slezenovec našel le ob robu njive v Breginju, za ostali dve vrsti lahko trdim, da sta bolj pogosti, vrednikov pojalnik raste marsikje na umirjenih melišcih po Breginjskem Stolu, kodrasta sivica (grint) pa povsod na mezo.lnih gozdnih robovih. Pred kratkim je izšel novi Rdeci seznam praprotnic in semenk (Uradni list Republike Slovenije 24. 9. 2002). Med novimi vrstami so številne vrste kukavicevk, ki rastejo tudi v Breginjskem kotu npr.: Cephalanthera damasonium, Cephalanthera longifolia, Cephalanthera rubra, Dactylorhiza sambucina, Epipactis palustris, Ophrys insectifera, Ophrys sphegodes, Orchis militaris, Orchis morio, Orchis tridentata idr. Prav je, da so na seznamu tudi takšne rastline, ceprav v Kotu niso redke niti ogrožene. Manj pa se strinjam, da je v kategorijo redkih vrst uvršcena užitna ostrica (Cyperus esculentus), ki je v Kotu sicer redka, vendar kot neo.t ne bi smela biti v Rdecem seznamu. Še nekaj besed o rastlinah in habitatih, uvršcenih v sezname evropskih dokumentov, ki obravnavajo naravovarstvo. Med evropskimi dokumenti, ki obravnavajo naravovar­stvo, velja omeniti poleg Nature 2000 še Bernsko konvencijo, ki ureja zakonodajo in ko­ordinacijo med državami s podrocja ohranjanja prostoživecih rastlin in živali ter njunih naravnih življenjskih prostorov (habitatov). Iz seznama strogo zavarovanih rastlinskih vrst (dodatek 1), ki jih je prepovedano namerno nabirati, zbirati, rezati in ruvati, raseta v Kotu dve rastlini: Physoplexis comosa in Typha shuttleworthii, njihova rastišca pa so deležna posebnega varstva (4. clen omenjene konvencije). V Sloveniji je Konvencija prav­nomocna od 1. 1. 2000, ko jo je rati.ciral Državni zbor. VPLIVI CLOVEKA Clovek je zacel pušcati vidnejše sledove v naravi od casa, ko se je trajno naselil v kakem kraju. Najstarejši dokazi o poseljenosti Kota segajo v železno dobo (halštat). Takrat se je zacelo obdobje, ko je clovek s svojimi dejanji zacel vplivati na biodiverziteto kraja, v katerem je živel. K oblikovanju krajine je najvec prispevalo gospodarstvo obmocja, ki je bilo vezano na kmetijstvo, in sicer vecinoma na živinorejo, manj na poljedelstvo. Kdaj so izkrcili južna pobocja Stolovega pogorja, je težko ugotoviti, zanesljivo pa vem, da so nekatere gozdne površine ob vznožju Mije izkrcili na zacetku prejšnjega stoletja, ko je obcinska posest v rabi vaške skupnosti bila razdeljena na privatne parcele. Mogoce se je namembnost uporabe naravnih virov spreminjala že prej v preteklosti, odvisno od interesa lastnika. Na bolj položnih pobocjih Breginjskega Stola (med Sedlom in Borjano) so kosili do samega grebena (do polovice prejšnjega stoletja), na bolj strmih in kamnitih pobocjih pa so pasli drobnico. Koze in ovce so prispevale k ogolelosti strmali nad Breginjem. Razen slabše rasti mladega gozda je bila mocno poškodovana travna ruša in tudi tla, ki so v teh predelih plitva. Zato so se v zlivnem obmocju Bele pojavila številna erozijska žarišca, kar je povzrocilo dodatno ogolevanje površin in seveda zmanjšano kvaliteto pašnih površin. Takrat so prepovedali pašo, zgradili številne jezove na Beli, ogolele površine pa pogozdili. Zadnjih nekaj let država spodbuja vzrejo ovac. Moje ugotovitve o vplivih paše na naravo iz okolice Podbele in Breginja z vidika preprecevanja zarašcanja niso prevec optimisticne, saj prihaja do negativne selekcije rastlin, ki jih ovce na marajo. Tako se oblikujejo centri širjenja nekaterih rastlin (rušnata masnica, osati, kopriva, robida), ki zmanjšujejo pašne površine in seveda tudi možnost uspevanja drugih travniških rastlin. Takšne pašnike bi bilo potrebno enkrat letno pokositi. Potrebno je tudi omejiti število živali na ograjenih površinah. Zaradi slednjega je ponekod travna ruša povsem unicena, na pobocjih pa je zaznaven pojav erozije. Raznolikosti .ore v Kotu so v polpretekli zgodovini prispevali tudi kolovozi skozi polja in loge, tlakovane vaške poti, kamniti zidovi, vaška dvorišca, ki so vsi po vrsti speci.cni biotopi za številne organizme. Z asfaltiranjem cest, betoniranjem dvorišc in sodobno gradnjo stavb se je nekaterim rastlinam zmanjšal življenjski prostor. Nasprotno je promet prinesel nove, manj dobrodošle rastline, ki v Kotu za zdaj resda niso prevec agresivne, vprašanje pa je, do kdaj bo tako. Ko govorim o adventivkah, naj omenim, da se v vecji množini pojavljajo le topinambur (Helianthus tuberosus), žlezava nedotika (Impatiens glandulifera) in orjaška zlata rozga (Solidago gigantea). Pomembna se mi zdi ugotovitev, da uspevajo na motenih rastišcih, npr. ob cestah, na gozdnih robovih, med grmišci sive vrbe, nikoli pa ne v stabilnih biocenozah, kot je npr. gozd, oziroma v redno oskrbovanih antropogenih združbah (travniki). Zato mislim, da za zdaj ne predstavljajo vecje grožnje vegetaciji v Kotu. Glede nacrtno sajenih vrst pa je lep primer kmeta iz Gladka bilnica (Festuca calva) je endemicna vrsta trave v Jugovzhodnih Apneniških Alpah. Že od dalec jo spoznamo po znacilnih šopih. Na južnih pobocjih Stola, tik pod grebenom, gradi posebno rastlinsko združbo (Na skalci 1400 m n. m.). Prav je, da je med izbranimi fotogra.jami še ena trava, saj je ta velika skupina rastlin (družina Poaceae) izredno pomembna tudi za cloveka. Na sliki je šmarna trava (Hierochloë australis), ki v Sloveniji doslej ni bila znana v alpskem obmocju. Raste v svetlih grmišcih ob Nadiži, zaradi skromnih dimenzij in zgodnjega cvetenja pa je verjetno marsikje spregledana. Od kotarskih gozdov so v obmocje Natura 2000 uvršcena pobocja Stola nad Breginjem, ki jih vecinoma porašca združba alpskega bukovega gozda (Anemono trifoliae-Fagetum). Prevladujejo mladi gozdovi v fazi drogovnjaka, redki pa so starejši sestoji kot tale na posnetku pod Prekopo. Mezo.lna travišca na hrbtu Stolovega pogorja sodijo med habitate, ki so uvršceni v Prilogo I Direktive o habitatih (Natura 2000). Razvila so se na srednje globokih rjavih pokarbonatnih tleh. Znacilen videz jim dajeta bela cmerika (Veratrum album) in pogacica (Trollius europaeus). Prekopa nad Breginjem sodi v cilje vseh botanicnih ekskurzij, s primernimi tablami pa bi lahko bila ucilnica še za mnoge druge. Je mozaik razlicnih življenjskih prostorov (okolij), ki so vsi po vrsti na seznamu Priloge I Direktive o habitatih (Natura 2000). Einselejeva orlica (Aquilegia einseleana) raste na melišcih Stolovega pogorja. Pri orlicah so tudi najvecji specialisti vcasih v dvomih, ko ugotavljajo, za katero vrsto gre. Rastline so zelo variabilne in marsikje najdemo prehodne oblike. Vcasih nam pri dolocevanju pomagata kraj in rastišce, kjer smo jih nabrali. Sestoji sive jelše (Alnetum incanae) so ob Nadiži razviti v manjšem obsegu. K oblikovanju rastišca, ki ga oznacuje obcasno naplavljanje recnega materiala, ponekod prispevajo tudi potoki, ki se izlivajo v Nadižo. Takšni habitati (mehkolesne loke) so uvršceni v Prilogo I Direktive o habitatih (Natura 2000). Ker so se razvili na najmlajši recni terasi, so gozdovi belega gabra vegetacijska posebnost Nadiške doline. K temu je verjetno prispevala mineralna sestava geološke podlage (proda), tako da se je kljub plitvim tlom oblikovalo mezo.lno rastišce. Opisal sem jih kot novo združbo belega gabra z belim šašem (Carici albae-Carpinetum betuli). Na ustaljenih prodnih nasipinah se razvijejo .oristicno bogate . tocenoze zelnatih trajnic. V teh združbah so vrbe zelo redke, ker je zanje rastišce presuho (je okoli 1,5 m nad vodno gladino). V casu vsesplošnega zarašcanja travnikov predstavljajo takšna rastišca refugije za negozdne rastline (Pocivalnik pri Robicu). Berinijev otavcic (Leontodon berinii). Na prodišcih Nadiže ga je leta 1935 zapisal Karlo Zirnich, v 60. letih prejšnjega stoletja pa sta ga pri Mostu na Nadiži in Robicu nabirala Ernest Mayer in Tone Wraber. Ceprav so ob Nadiži še vedno velike površine ohranjenih prodišc, ga v zadnjem desetletju nismo opazili. Zato sklepam, da ima vrsta zapleteno biologijo in speci.cne rastišcne potrebe, ki jih ne poznamo zadosti. Obvodni prostor je zanimivo okolje, ker se na majhni razdalji hitro spreminjajo ekološke razmere. To se odraža v nastanku razlicnih .tocenoz. V mirni vodi se razvijejo združbe parožnic (Chara sp.), v blatu sestoji sit (Eleoharis) in razlicnih ostric (Cyperus), sledita pasova enoletnic, v prvem prevladujejo dresni (Polygonum), v drugem zebrati (Galeopsis), nad njimi so visoke trajnice (Lythrum salicaria, Th ypha sp.) in naposled mlada drevesca belih vrb (Salix alba). Posneto ob recni mrtvici pod Borjano. Sestoji vrb v razlicnih razvojnih fazah se ne razlikujejo samo po višini. Z zmanjšanjem kolicine svetlobe in oblikovanjem talnega substrata v starejših sestojih prihaja do znacilne razlike v .oristicni sestavi zelišcne plasti. Pod Ogracem pri Podbeli. Starijsko blato, nekoc obsežno mokrišce, je z melioracijami spremenjeno v obdelovalne površine. Zadnjih nekaj let se je na celotnem obmocju nadaljeval proces kmetijske intenzi.kacije, tako da so ostali le še otocki mokrotne vegetacije. Navadni brin (Juniperus communis) ima pionirsko vlogo pri zarašcanju opušcenih senožeti v gorskem pasu Stolovega pogorja (do 1000 m n. m.). Verjetno so bili takšni habitati na obmocju držav takratne EU v casu sprejetja Direktive o habitatih redki in so ga uvrstili med pomembne habitate Nature 2000. Ceprav so goloseki na Miji v današnjem casu izjema, mislim, da tako drasticni posegi niso potrebni, še zlasti zato, ker je šlo v obeh primerih za posek avtohtone vegetacije. Pristojne gozdarske službe bi lahko uredile, da se poseg izpelje na naravi (okolju) bolj prijazen nacin. Najbolj evidentna posledica takšnih posegov je erozija, pri kateri se hitro unicujejo tla, ki so nastala v tisocletnem procesu. Tisto leto (2002) so me turisti in drugi obiskovalci Kota spraševali, ali se je tudi na Miji sprožil plaz (takrat se je utrgalo nad Kosecem pod Krnom). Golosek pri Podgroblji (LEVO) in golosek nad Dolgim celom (SPODAJ). Zahodno pobocje Strmce nad Mostom na Nadiži je mozaik nasadov neavtohtonih vrst iglavcev. Eksperimentiranje s tujerodnimi vrstami je nevarno, lahko se udomacijo in potem podivjajo. Prav tako je nespametno saditi smreko na strma .išna pobocja z globokimi tlemi, ker zaradi njenih plitvih korenin obstaja možnost proženja zemeljskih usadov in vetrolomov. Vodni ekosistemi so zelo obcutljiva okolja. Zato je vse posege potrebno skrbno nacrtovati ob sodelovanju razlicnih strokovnjakov. Pri urejanju struge v turisticne namene (poslikano pod Gošco pri Podbeli) se po nepotrebnem unicuje obrežna vegetacija, ki ima varovalno vlogo, delovni stroj v vodi pa je neposredna grožnja za kontaminacijo vode. Vzhodna pobocja Mije so uvršcena v predloge obmocij Natura 2000 zaradi habitatov iz Priloge I Direktive o habitatih. To so submontanska (nižinska) melišca in karbonatne stene, vmes pa najdemo tudi fragmente gozdov plemenitih listavcev. Mahovi porašcajo ne samo sencna in vlažna rastišca, kot je tale nad Napoleonovim mostom, precej jih najdemo tudi na osoncenih stenah, melišcih in produ. Žal je mahovna .ora v Kotu zaenkrat popolnoma neraziskana V Kotu primanjkuje ravnega sveta, zato so vsa primerna pobocja v okolici vasi ljudje preoblikovali v terase in na njih uredili njive. Zdaj so to obmocja gojenih travnikov (Arrhenatheretum s. lat.). Posneto na Gromarku pred Breginjem. Medtem ko sodobno kmetovanje do neke mere lahko ohrani krajinsko podobo, je tradicionalna košnja edini nacin ohranjanja . oristicne raznolikosti. Je tudi optimalen nacin vzdrževanja travnikov kot življenjskega okolja za druge vrste organizmov, npr. nekaterih vrst ptic. Na posnetku spravilo sena v Podbeli. Potokov, ki se jezi, da se ne more znebiti drevesa, ki ga je njegova teta prinesla z »božje poti« in posadila ob hlevu. Ko sem šel pogledat, za kaj gre, sem na naznaceni lokaciji (ob kolovozu iz Potok proti Hurju) opazil vecji sestoj pajesena (Ailanthus glandulosa), ki je za zdaj edini v Kotu. Tudi robinijo (Robinia pseudacacia) opazimo le v manjših skupinah. Od drugih neo.tov sta bolj pogosta le še crnoplodni mrkac (Bidens frondosa) in enoletna suholetnica (Erigeron annuus), ostali pa so precej redki (Acer negundo, Amaranthus retro. exus, Ambrosia artemisiifolia, Commelina communis, Cuscuta campestris, Cyperus esculentis, Datura stramonium, Eragrostis frankii, Euphorbia humifusa, E. nutans, Falopia japonica, Hemerocalis fulva, Impatiens balfuori, Lepidium virginicum, Panicum capillare, Partenocisus quinquefolia, Rudbeckia hirta, R. laciniata, Sedum sarmetosum, Sporobolus neglectus). Omenil bi še nekaj drevesnih vrst in grmovnic, ki jih opazimo v bližini naselij in vcasih dajejo obcutek, da so samonikle. Vendar pri bolj pozornem ogledu rastišca zmeraj v njihovi bližini najdemo ostaline hiš, hlevov, mlinov, cebelnjakov in podobnih stavb, iz cesar sklepam, da so jih povsod posadili ljudje. To so: divji kostanj (Aesculus hippocastanum), pušpan (Buxus sempervirens), navadni skobotevec (Philadelphus coronarius) in španski bezeg (Syringa vulgaris). Ce ocenjujemo splošno stanje narave v Breginjskem kotu z vidika sodobne biologije, je precej zaskrbljujoce. Temu prispevajo trije izkljucno antropogeni dejavniki: gospodarjenje z gozdovi, zamrlo kmetijstvo in razvoj turizma. Medtem ko se s propadom kmetijstva zmanjšuje biodiverziteta, se narava postopoma razvija v smeri gozda, v sicer manj pestrih, vendar naravnih biocenozah, pa so bila pocetja gozdarjev z vnosom tujerodnih vrst dosti bolj nevarna. Podobno je z razvojem turizma ob Nadiži, ko se z reguliranjem struge zmanjšujejo površine, na katere bi se lahko naselile rastline, ki postopoma izginjajo z zarašcajocih se travnikov. Z vecjim obiskom ljudi iz razlicnih krajev se povecuje možnost nenamernega prenosa adventivnih vrst. Gozdov v preteklosti resda niso najbolje negovali, prevladovali so panjevski gozdovi in secnja na glavo. Vendar je verjetno tudi to boljši nacin gospodarjenja, kot pogozdovanje z iglavci. Pred drugo svetovno vojno so pogozdili grušcnata pobocja v zlivnem obmocju Bele nad Breginjem s smreko in crnim borom. Vsekakor smreka, kot drevo, ki plitvo korenini, ni dobro izbrana vrsta za umiritev melišc, ki se zaradi gravitacije stalno premikajo. Smreka na takšnih rastišcih sicer ima doloceno pionirsko vlogo (vprašljivo pa je, ce je to lahko v Breginjskem kotu, ki ni obmocje njene naravne razširjenosti), vendar ne v monokulturah. Ce se že nekako sprijaznimo s pocetji pred šestdesetimi leti, ko so želeli zmanjšati površino erozijskih obmocij nad Breginjem, težko sprejmemo posege gozdarjev pred nekaj destletji, ko so sadili smreko in druge tujerodne iglavce na . išnih pobocjih v zgornji Nadiški dolini. Proti takšnim posegom govorijo: globoka rjava tla (do 1 m), mehka geološka podlaga (.iš), velik naklon rastišca (okoli 25°) in perhumidna klima obmocja, za katerega so znacilni hudi nalivi. Verjetno so zdrsi razmeroma redki zato, ker vecina nasadov propada in se postopoma uveljavlja naravna vegetacija. Drugo, kar govori proti takšnim nasadom, je dejstvo, da so eksperimenti s tujerodnimi vrstami v naravi lahko nevarni, ce dobro ne poznamo ekologije vrste oziroma njenega razvoja v novem okolju. Obstaja možnost, da se nekatere vrste zacnejo spontano širiti in ogrozijo oz. izpodrinejo avtohtono vegetacijo. Naštel bom iglavce, ki jih opazimo v širšem obmocju za Breginjem in ponekod dajejo vtis, da so tam samonikli, ker je vmes že precej naravne vegetacije: duglazija (Pseudotsuga menziesii), pacipresa (Chamaecyparis lawsoniana), zeleni bor (Pinus strobus), crni bor (Pinus nigra), jelka (Abies alba), sudetski macesen (Larix decidua). NARAVOVARSTVENA PROBLEMATIKA V Breginjskem kotu ima naravovarstveni status reka Nadiža. Zavarovana je kot naravni spomenik od izvira do Mednarodnega mejnega prehoda Robic, se pravi v celotnem toku v Sloveniji (Uradno glasilo obcin Ajdovšcina, Nova Gorica in Tolmin, št. 5 - Nova Gorica, 6. junij 1990). Zavarovana je na podlagi 18. in 19. clena Zakona o naravni in kulturni dedišcini (Uradni list RS, št. 1/81). Ima status geomorfološke, hidrološke in botanicne naravne dedišcine, za katere veljajo predpisani varstveni režimi (15, 18. in 19. clen Odloka, Uradno glasilo št. 5, N. Gorica, 6. Junij 1990). Po tem odloku so dovoljeni nekateri posegi v ekosistem reke, vendar le v soglasju z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dedišcine v Novi Gorici (zdaj MOPE ARSO Zavod za varstvo narave OE Nova Gorica). Dolina Nadiže je znana po botanicnih redkostih. Kernerjev mlecek (Euphorbia kerneri), kljunastoplodna lanika (Thesium rostratum) in polegla medvejka (Spiraea decumbens) so vrste, ki v Sloveniji rastejo le v Breginjskem kotu. Novejšega datuma je odkritje polegle medvejke v dolomitni steni pod Drnohlo v dolini Ucje (Dakskobler 2003b). Kot . oristicno posebnost v Nadiški dolini moram omeniti še dve endemicni rastlini: Berinijev otavcic (Leontodon berinii) in Brumatijev otavcic (Leontodon hispidus ssp. brumatii), vrsti, ki sta sicer znani tudi iz drugih predelov Posocja. Zašcita prej naštetih vrst je seveda možna le, ce varujemo njihova rastišca. Kljunastoplodna lanika in polegla medvejka rasteta tudi na dolomitnih, erodibilnih obmocjih na Prekopi in v Plazeh, tako da ti dve vrsti nista ogroženi. Tudi Brumatijev otavcic ni ogrožen, saj raste na velikih recnih balvanih in na ostenjih v vlažnih soteskah, kamor clovek za zdaj še ne posega. Drugace je s Kernerjevim mleckom in Berinijevim otavcicem. Njihova rastišca so umirjene prodne nasipine. Ce so prodišca motena prepogosto, kar se dogaja pri kopanju gramoza, se na njih lahko razvijejo le sestoji tero.tov (opazil sem, da prevladujejo vrste iz rodov Polygonum in Galeopsis). Da bi se razvile združbe trajnic (npr. ass. Leontodonti berini-Chondrilletum) in vrbišca, je potrebno vec casa od ene do druge motnje (velike povodnji so vsakih nekaj let oziroma desetletij). Pred leti je v dolini Nadiže Biološki inštitut ZRC SAZU zacel bazicne raziskave rastlinstva (vegetacije). Zacetne raziskave so pokazale, da je tudi glede rastlinstva Nadiža edinstveni ekosistem. Verjetno je lega med alpskim in submediteranskim obmocjem na eni strani ter med ilirskim in srednjeevropskim prostorom na drugi strani botrovala uspevanju v znanosti še neopisane vegetacije. Opisali smo geografsko varianto grmišca sive vrbe z ogrskim grabljišcem (Šilc & Cušin 2000), ki sta jo tržaška .tocenologa Oriolo in Poldini (2002) v obsežni analizi podobnih . tocenoz spoznala za ekološko posebnost na bolj evtrofnih in mezo.lnih rastišcih ter jo opredelila kot posebno subasociacijo (Salicetum incano-purpureae petasitetosum hybridi). Druga posebnost so prodišca, na katerih so kljub izrazito inicialni pedosferi našle svoj dom številne rastline (na 14 popisnih ploskev smo zapisali vec kot 100 rastlinskih vrst). Opisana združba pasje crnobine s snežnobelim repuhom (Epilobio-Scrophularietum caninae petasitetosum paradoxi, Cušin 2001b) je odraz ugodnega podnebja, kjer se sicer še cutijo alpski vplivi, in speci. cne kamninske sestave prodnikov (mešanica apnenca, glinavcev in pešcenjakov). Tudi suha travišca, ki so se razvila kot oaze med termo.lnimi grmišci, so rastlinska posebnost. Za zdaj jih še nismo sintaksonomsko opredelili, so pa .oristicno pestra. Med rastlinami rastejo vrste, znacilne za subalpinska travišca (npr. Sesleria coerulea ssp. calcaria), in številne termo.lne vrste nižjih leg (npr. Fumana procumbens). Geomorfološka lastnost Nadiške doline, da ima široko in ravno dno, nam omogoca, da istocasno spremljamo vec razlicnih .tocenoz v razlicnih sukcesijskih stadijih (npr. inicialne sestoje sive vrbe, visoke 0,5 m, in gozdnate sestoje, kjer sive vrbe dosežejo 10 m višine). Na mladih recnih terasah pa so se razvili logi, ki smo jih uvrstili v novo asociacijo belogabrovih gozdov (Carici albae-Carpinetum betuli, Cušin 2002). Tukaj sem omenil le del vednosti o naravnih bogastvih Nadiške doline, ki so jih prispevale botanicne vede. V literaturi zasledimo tudi precej podatkov o geologiji in geogra.ji tega obmocja (pomembna je npr. ugotovitev našega priznanega geologa Stanka Buserja, da Nadiža vec proda erodira kot akumulira), še veliko pa bodo morale povedati druge biološke vede, predvsem zoologija. Ker so se zadnja leta stopnjevali neprimerni posegi v strugi Nadiže, sem na simpoziju Flora in vegetacija Slovenije (26.–27. novembra 1999 v Ljubljani) sprožil pobudo za strožje varovanje tega enkratnega ekosistema. Na peticijo in spremno obrazložitev, ki sem jo poslal pristojnim službam na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP), sem v kratkem dobil odgovor, da tedanji (in še zmeraj veljavni) status Nadiže zagotavlja njeno ucinkovito varovanje. Vendar se unicevanje tega obcutljivega ekosistema še nadaljuje. Omenil bom le nekatere posege, ki vplivajo na naravno dinamiko recnega ekosistema. Ce so že v kampu Nadiža pri Podbeli prenehali vsako poletje izkopavati plavalni bazen (investicija se ni obrestovala, saj ga je prva visoka voda zasula), se drugod vrstijo nedovoljeni posegi. Ne morem si predstavljati, da je tako veliko podjetje, kot je Splošno gradbeno podjetje Primorje jeseni leta 1999 gradilo most cez Nadižo brez soglasja naravovarstve službe. Niso vedeli, da je potrebno. Tega ocitno ne ve tudi Cestno podjetje Nova Gorica, ki je nekaj mesecev kasneje rekonstruiralo cesto Podbela–Robidišce in pri gradnji podpornih zidov na vec krajih poseglo v strugo reke Nadiže. Kot kaže, je najbolj enostavno narediti po svoje, potem pa pridobiti soglasje, ce ga kdo sploh zahteva. Pri zgoraj naštetih posegih je dobro to, da po koncanem delu prenehajo negativni vplivi in reka sama cez nekaj let vzpostavi naravno stanje. Ceprav se zavedamo nujnosti razvoja infrastrukture, bi bilo prav, da v ohranjenih predelih narave pred nacrtovanimi posegi strokovnjaki naravoslovnih ved najprej pregledajo obmocje, ugotovijo stanje in ocenijo posledice posega na naravo. Posebej ranljivi so speci.cni življenjski prostori, ki se navadno oblikujejo na manjših površinah (npr. spodmoli, barja), in ki bi jih bilo zaradi redkosti vsekakor vredno ohraniti, a so prepogosto uniceni prav zaradi nepremišljenih posegov v okolje. Zgodba zase je kopanje gramoza pri Robicu. Pod pretvezo zašcite ceste Robic–MMP Robic že nekaj let VGP Soca d.d. in njeni podizvajalci kopljejo, sejejo in prodajajo prod na omenjenem odseku reke. Za to dejavnost jih placuje še država, saj naj bi s posegi zavarovali cesto pred poškodbami od povodenj. V ta namen je VGP Soca izdelalo projekt št. 1/2000 (Nadiža – vzdrževanje pretocnega pro.la), ki naj bi imel za cilj usmeriti tok Nadiže k Miji. Kot kaže, se s sedanjim nacinom dela ta projekt ne bo zlepa uresnicil, kar je vsekakor v interesu posameznih podjetnikov in krajevne oblasti. Podizvajalci delajo ravno nasprotno, prod kopljejo pod cesto, da bi tudi v prihodnje dobili opravicilo za svoja pocetja. Sploh pa je neumno usmerjati Nadižo proti Miji, ker že sedaj naredi oster ovinek pri Deru, potem pa bi ta kot znašal skoraj 180° (kot meander kakšne nižinske reke). VGP Soca d.d. je znano po neprofesionalnih posegih in kršitvi zakonov. Pred leti so npr. odlagali kamnite bloke vsepovsod na prodišcih Nadiže, pred dvema letoma pa so za utrjevanje recnega brega pri Podbeli dovažali zdrobljene apnencaste skale iz Molide (zavarovanega arheološkega obmocja). S posegi so kršili Zakon o ohranjanju narave (ZON) in sicer drugi, tretji in cetrti odstavek 14. clena, prvi in drugi odstavek 15. clena ter 104. in 105. clen. Po prvem odstavku 160. clena ZON so naredili številne prekrške (pod zaporednimi številkami 2, 3, 4, 10, 23, 33), po prvem odstavku 161. clena ZON pa prekrška št. 1 in 12. Vsi posegi se lahko obravnavajo kot prekrški tudi po 333. clenu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list 63/1994 – kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine). Kaže pa, da za takšna pocetja ne bodo nikoli kaznovani (na moj zahtevek o prepovedi njihovega delovanja nisem še dobil odgovora). Vprašljivo je, kdaj bo Zakon o ohranjanju narave sploh operativen. Zato je zmeraj bolje, ce se neprimernim posegom spontano upre lokalna skupnost in širša javnost, saj se ponavadi doseže boljše ucinke. K takšnemu stanju na obmocju naravnega spomenika prispevajo s svojimi pocetji tudi službe, ki imajo v pristojnosti varovanje okolja. Prvic me je presenetil podatek o varstvenem statusu Nadiže v turisticnem vodniku Naravne znamenitosti Slovenije (Habjan & Skoberne 2000), kjer na str. 63 piše, da je reka Nadiža šele v predlogu za zavarovanje. Drugic me je presenetilo (zdaj že nekoliko manj), da gospa Mateja Kocjan (sicer oseba, odgovorna za stike z javnostjo na MOPu), na vprašanje medijev o dogajanjih na Nadiži odgovarja: »Predlagamo, da g. Cušin strokovno sodeluje pri pripravi programov za vzdrževanje, ce želi zašcititi prej omenjeno reko …« (12. 7. 2002 desk@ mladina.si). Sklepam, da tudi omenjena gospa ni vedela, da Nadiža že ima pravni status naravovarstvenega objekta. V tem okviru lažje razumem, zakaj na moje številne dopise o nedovoljenih posegih v Nadižo, ki sem jih naslovil na Inšpektorat za okolje in prostor, nisem dobil pisnega odgovora. Prvic se je to zgodilo poleti 2002 in sicer šele potem, ko so se v polemiko vkljucili mediji (tednik MLADINA) in je o posegih na Nadiži zacel poizvedovati Boštjan Pihler. Poudariti moram, da se biologi premalo angažiramo pri neustreznih posegih v naravo in imamo zato majhen vpliv na njihovo koncno podobo. Prof T. Wraber je eden od redkih biologov, ki se ob takih dogodkih oglasi v medijih (dnevnik Delo, 21. 12. 1996 in 6. 6. 1997). Žalostno je tudi to, da druge organizacije in ustanove, ki bi lahko prispevale k boljšem varovanju narave, to pocnejo le v okviru svojih interesov, npr. Zavod za ribištvo intervenira le, ce je unicen ribji fond, gozdarske službe pa premalo skrbijo za obrecne loge, ceprav imajo v njihovih nacrtih status varovalnih gozdov. Ce je še pred desetletjem širša javnost podpirala varstvo okolja in izražala odkrito zaskrbljenost nad tem, kaj se pocne z naravo, se v zadnjih letih odziva bolj medlo. V letih 1993 in 1994 se je namrec širša in lokalna skupnost odlocno uprla izgradnji jezu na Nadiži, ki so jo nacrtovali v takratni Obcini Tolmin. Ustrezno so reagirali tudi mediji, kar je vse skupaj preprecilo nacrtovani poseg. Akumulacija, ki bi nastala za pregrado, je bila predvidena izkljucno za turisticno rabio, recna dolina med Kredom in Podbelo pa bi bila za vedno unicena. Vodilni v obcini, ki so projekt podpirali, se ocitno niso zavedali pomena ohranitve osrednjega dela Nadiške doline, oziroma posledic, ki bi jih imel poseg na okolje. V Arhivu obcine Tolmin lahko preberemo marisikaj o takratnih dogodkih, med drugim tudi o neprimernem odnosu obcinskih oblasti do naravnih vrednot nacionalnega pomena, kar najbolje ilustrira del njihovega pisma, namenjega javnosti: »Neumestno je trditi, da so prodišca, delno pokrita z vrbišci, naravna znamenitost. Korito in vrbišca nimajo stalnosti, velike vode menjavajo korita. Poleg tega prodišca in vrbišca nimajo estetske vrednosti. Niso vzdržne trditve, da so 4 travce (mišljene so štiri endemicne vrste) bolj važne kot pa dobrobit naših ljudi« (citat iz pisma od 24.12.1994). Prav takšne redkosti (endemicne rastline) lahko pripomorejo k boljši prepoznavnosti kraja in poleg geoloških, hidroloških in drugih znamenitosti obogatijo turisticno ponudbo, saj je ohranjena narava tisto, ki v današnjem casu vabi obiskovalce. Žal je Nadiža na prelomu tisocletja postala množicno kopališce s kampiranjem, pikniki in sindikalnim turizmom v najslabšem pomenu besede. Aktivnosti lokalnega turisticnega društva so pripomogle, da se je stanje zadnja leta nekoliko izboljšalo. Varovanje Nadiže je za državo pomembno, ne samo zaradi njene enkratnosti, ampak tudi zato, ker so podobni ekosistemi v Sloveniji zelo degradirani ali povsem uniceni (Soca med Kobaridom in Tolminom, glej npr. Jogan & Cušin 2002, Sava Dolinka med Kranjsko Goro in Mojstrano). NATURA 2000 V BREGINJSKEM KOTU Natura 2000 je evropski naravovarstveni projekt. Njegov cilj je ohraniti redke rastlinske in živalske vrste ter ogrožene habitate (življenjska okolja) z oblikovanjem mreže varstvenih obmocij. Projekt temelji na dveh evropskih direktivah: na Direktivi o pticah (1979) in Direktivi o habitatih (1992). Vse države clanice EU so zavezane k upoštevanju direktiv oziroma doseganju zastavljenih ciljev, pri cemer se posamezne direktive ne izvajajo neposredno, temvec jih vsaka clanica vgradi v svojo nacionalno zakonodajo (Skoberne 2004). Omenjeni direktivi nalagata clanicam opredelitev posebnih varstvenih obmocij, t. i. SPA (Special protected area), in posebnih ohranitvenih obmocij, t. i. SAC (Special area of conservation), ki jih v prvi fazi projekta države predlagajo kot obmocja, pomembna za skupnost, t. i. pSCI (potential Site of Community interest). Naj na tem mestu poudarim, da Natura 2000 ni sistem zavarovanih, temvec varstvenih obmocij, na katerih se opravljajo aktivnosti, ki omogocajo ohranjanje biotske raznovrstnosti, to je predvsem kmetijska dejavnost lokalnega prebivalstva. V Breginjskem kotu so predlagana štiri obmocja Nature 2000, in sicer: negozdna pobocja Stolovega pogorja kot SPA obmocje ter bukovi gozdovi nad Breginjem, Nadiža s pritoki in melišca pod Mijo kot pSCI obmocja. Južna pobocja Breginjskega Stola, ki jih porašcajo vecinoma travišcne združbe, so že razglašena za posebno varstveno obmocje na osnovi Direktive o pticah. Tukaj živi kosec (Crex crex), ki je svetovno ogrožena vrsta ptic. Populacija šteje okoli 60 parov in je najbolj številcna v gorskem svetu Slovenije. Ostale evropsko ogrožene vrste ptic, ki jih lahko opazimo na Breginjskem Stolu, so: beloglavi jastreb (Gyps fulvus), kotorna (Alectoris graeca), repaljšcica (Saxicola rubetra), rjavi srakoper (Lanius collurio) in slegur (Monticola saxatilis) – http://www.natura2000.gov.si/obmocja.htm (10. 7. 2006a). Na tem obmocju je tudi nekaj habitatov iz Priloge I Direktive o habitatih in nahajališce mocvirskega mecka (Gladiolus palustris), edine rastlinske vrste iz Priloge II Direktive o habitatih, ki raste v Breginjskem kotu. Mocvirski mecek je v Sloveniji raztreseno razširjen v gorskem svetu alpskega obmocja. Vitalne populacije vrste, ki smo jih predlagali za ohranitev vrste, so le v Kamniško-Savinjskih Alpah (Seliškar 2004). Torej so južna pobocja Breginjskega Stola edino nahajališce mocvirskega mecka v Julijskih Alpah. S tem je ohranitev gorskih travnikov dobila še vecji pomen. Mocvirski mecek raste na mezo. lnih predelih zmerno suhih travnikov, ki se raztezajo v nekajkilometrskem pasu od Lokarij nad Borjano do Bobana nad Breginjem v nadmorski višini od 900 do 1200 m. Posamezne primerke bomo najlažje opazili ob lovski stezi zahodno od TV-pretvornika. Rastišca mocvirskega mecka so v rahlo uleknjenih delih pobocij, kjer so tla nekoliko globlja. Spoznamo jih po obilni prisotnosti kobulnic in trstikaste stožke (Molinia arundinacea), zgodnjepoletni aspekt pa oznacuje cvetenje bele cmerike (Veratrum album) in pogacice (Trollius europeus). Zaenkrat so prav kobulnice edina grožnja ne samo mocvirskemu mecku, temvec tudi vsem ostalim rastlinam, saj so ponekod oblikovale sestoje, v katerih povsem prevladujejo in je malo prostora za druge vrste. V prihodnjih desetletjih pa bo verjetno postal problem tudi zarašcanje z grmovnicami. Rastišca mocvirskega mecka lahko obravnavamo kot habitatni tip gorski ekstenzivno gojeni travniki, ki je na seznamu Priloge I Direktive o habitatih. V isti habitatni tip lahko uvrstimo tudi travnike na položnem gorskem hrbtu Stolovega pogorja med Starijskim vrhom in planino Božca. Na tem mestu velja omeniti še nekaj habitatnih tipov iz Priloge I Direktive o habitatih, ki jih najdemo znotraj opredeljenega SPA obmocja. Polnaravna suha travišca se raztezajo v montanskem pasu od 600 do 800 m med Stanovišci in Sedlom. Razvila so se na plitvih rendzinah na pobocnem grušcu. Zaenkrat so .oristicno še izredno raznolika, kukavicevk pa je razmeroma malo. Nekoliko številcnejša je le populacija bezgove kukavice (Dactylorhiza sambucina), ostale vrste so redke, posamicno opazimo še trizobo kukavico (Orchis tridentata), piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis) in muholiko macje uho (Ophrys insectifera). Znotraj tega obmocja lahko ponekod opredelimo habitatni tip sestoji navadnega brina, ki ga lahko imamo za fazo zarašcanja suhih travišc. Seveda je .oristicno bogastvo na racun brina in drugih grmovnic (trdoleska, mokovec, mali jesen, cistilna kozja cešnja idr.) nekoliko manjše, verjetno pa so brinovi sestoji pomemben življenjski prostor za druge vrste organizmov (živali). Podoben habitat srecamo tudi na najmlajši terasi Nadiže, kjer pa so tla bolj inicialna in brinovi sestoji dosti bolj strnjeni kot na obmocju Breginjskega Stola. Pobocja nad Breginjem ponekod presekajo pasovi melišc, ki jih po Direktivi o habitatih lahko dolocimo kot karbonatna melišca od montanskega do alpinskega pasu. Na njih prevladujejo vrste iz razreda Th laspietea, na umirjenih delih pa je tudi precej rastlin iz redov Brometalia in Seslerietalia. Melišca so dinamicen življenjski prostor, kjer istocasno srecamo razlicne razvojne faze vegetacije, od skoraj golega, neporašcenega grušca preko zaplat travišc do povsem grmovnatih delov. Kot mozaik razlicnih .tocenoz dajejo posebno vrednost temu življenjskemu okolju z vidika ohranjanja biodiverzitete. Od ostalih habitnih tipov iz Priloge I v tem SPA obmocju opazimo še karbonatna skalnata pobocja z vegetacijo skalnih razpok (med Malim vrhom in Velikim Muzcem), kjer bomo poleg planike in avriklja našli tudi zanimive vrste trav, šašev in radicevk ter manjše površine ruševja in subalpinskih travišc, ki pa so v vecjem obsegu razviti na severni strani grebena, torej izven obmocja raziskav. Drugi predlog obmocja Nature 2000, ki se stika s prejšnjim, so gozdnata obmocja nad Breginjem. Najvecje površine porašca alpski bukov gozd, v manjši meri in višjih legah tudi zgornjegorski bukov gozd (v Prilogi I Direktive o habitatih opredeljeni kot habitatni tip ilirski bukovi gozdovi). Maticna kamnina je karbonatna, vecinoma v obliki pobocnega grušca. Ker se je v preteklosti tod veliko sekalo, so gozdovi razmeroma mladi (vecinoma v fazi drogovnjaka), a lepo oblikovani in negovani. Zelišcna plast ima majhno zastiranje (pokrovnost), vendar pa v njej pa najdemo vse znacilne vrste ilirskih bukovih gozdov (Aremonio-Fagion), kot so npr. ciklama (Cyclamen purpurascens), deveterolistna konopnica (Cardamine eneaphyllos), velika mrtva kopriva (Lamium orvala), trilistna penuša (Cardamine trifolia), trilistna vetrnica (Anemone trifolia) idr. Najbolj zanimivo obmocje Nature 2000 v Breginjskem kotu je Nadiža s pritoki, ki vkljucuje celoten tok Nadiže skozi Slovenijo. Je obmocje najvecje biocenotske pestrosti v zahodni Sloveniji, kot recni ekosistem pa verjetno tudi širše. V casu zarašcanja kmetijskih površin predstavljajo odprte površine, ki jih ustvarja hudourniška Nadiža, pomemben življenjski prostor za negozdne rastline. Najprej velja poudariti vodne organizme, katerih varovanje nalaga Direktiva o habitatih. To so rak – primorski košcak (Austropotamobius pallipes), polž – ozki vretenec (Vertigo angustior) in naslednje vrste rib: mazenica (Rutilus rubilio), blistavec (Leuciscus sou. a), kapelj (Cottus gobio), grba (Barbus plebejus) in mrenic (Barbus meridionalis) – http://www.natura2000.gov.si/obmocja.htm (10. 7. 2006b). Poleg vodnega biotopa so za obmocje znacilne velike površine prodišc (habitatni tip alpske reke in zelnata vegetacija vzdolž njihovih bregov) ter grmišca sive vrbe v razlicnih razvojnih stadijih (habitatni tip alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo). V prodnih ulekninah so ponekod nastale manjše mlake (25–50 m2) npr. v Berjacu pri Podbeli in pod Kozjo pecjo, kjer opazimo parožnice (habitatni tip trde oligo-mezotrofne vode z bentoškimi združbami z vrstami parožnic). Na nekoliko višjih prodnih nasipinah, ki jih reka obcasno poplavlja in nanaša mivko in mulj, so ozki pasovi sivega jelševja (Alnetum incanae), habitatni tip mehkolesna loka, na najmlajših recnih terasah (le 2 m nad gladino reke) pa so se, kljub inicialni pedosferi, razvili gozdovi belega gabra (habitatni tip ilirski hrastovo-belogabrovi gozdovi), ki so vegetacijska posebnost v slovenskem prostoru. Od pritokov naj omenim le Belo, ki ji je clovek z gradnjo številnih manjših pregrad zaradi preprecevanja erozije precej spremenil naravni tok, vendar so prav te pregrade ustvarile zanimive sekundarne biotope. Za pregradami se nabira grušc, na katerem najdemo fragmente melišcne vegetacije, v spodnjem toku pa so za jezovi manjše površine mirne vode, kjer se je razvila obvodna vegetacija. Vecinoma jo lahko uvrstimo v habitatni tip nižinske in montanske hidro.lne združbe z visokim steblikovjem. Tukaj med drugim rastejo: dlakavo trebelje (Chaerophyllum hirsutum), mehki osat (Cirsium oleraceum), dlakavi vrbovec (Epilobium hirsutum), konjska griva (Eupatorium cannabinum), brestovolistni oslad (Filipendula ulmaria), navadna krvenka (Lythrum salicaria) in dolgolistna meta (Mentha longifolia). Melišca pod Mijo so cetrto obmocje Nature 2000, ki se nahaja v raziskovanem obmocju. Obsegajo pas pobocnega grušca pod dolomitnim ostenjem na vzhodnih pobocjih Mije (od Sv. Volarja proti MMP Robic) in vecinoma dosežejo strugo Nadiže. Uvrstimo jih lahko v habitatni tip srednjeevropska melišca v submontanskem pasu. Melišca so že precej porašcena z grmišci, ki jih sestavljajo toploljubne drevesne vrste pionirskih rastišc, kot so npr. mali jesen (Fraxinus ornus), crni gaber (Ostrya carpinifolia), mokovec (Sorbus aria), lipovec (Tilia cordata), v podrasti pa opazimo slokastoplodni repnjak (Arabis turrita), navadno macjo zel (Clinopodium vulgare), trpežni golšec (Mercurialis perennis), dobro misel (Origanum vulgare), navadni kokoševec (Vincetoxicum hirundinaria) idr. V bolj zasencenih predelih je tudi precej manjših dreves tise (10–15 cm v prsnem premeru). Povsem odprtih površin je manj, te sestavlja bolj grob grušc, od rastlinskih vrst pa so tukaj zanimive skalna jelenka (Athamanta turbith), slatinka (Ceterach o. cinarum) in Hayekova lepnica (Silene hayekiana). V zarisanem ohranitvenem obmocju so po žlebovih fragmentarno razviti tudi sestoji plemenitih listavcev (Tilio-Acerion), ki so tudi eden od habitatov na Prilogi I Direktive o habitatih. Nekaj zanimivih habitnih tipov iz Priloge I Direktive o habitatih najdemo tudi izven obmocij Nature. Prav je, da ohranimo tudi te. Takšni so npr. lehnjakotvorni izviri (Cratoneurion) na vec krajih v obmocju moren med Borjano in Sedlom. Lahko dostopen je zlasti tisti za razgledno tocko Stanovišca, kjer tik nad cesto med drugimi rastejo alpska mastnica (Pinguicula alpina), crnikasti sitovec (Schoenus nigricans) in navadna žiljka (To. eldia calyculata). Na Miji in Ljubiji je vec jam in brezen, ki niso odprti za javnost, med drugim tudi Turjeva jama pri Robicu, znana predvsem kot arheološko najdišce. Naj omenim še manjše površine zakisanih travnikov za vasjo Robidišce, ki jih lahko uvrstimo v habitatni tip vrstno bogata travišca s prevladujocim navadnim volkom (Nardus stricta). Poleg omenjene trave tam najdemo tudi jesensko vreso (Calluna vulgaris), arniko (Arnica montana) in kijasti lisicjak (Lycopodium clavatum). Nižinske ekstenzivno gojene travnike najdemo v dolinskem delu Kota na mezo.lnih rastišcih in globljih evtricnih tleh, npr. na robu Starijskega polja. Od gozdnih .tocenoz pa so zanimivi še sestoji zmerno kislih bukovij na lapornati podlagi, ki so se ohranili ob vznožju Mije pod Gabri in na .išnem hrbtu pod Kalom za Breginjem (habitatni tip bukovi gozdovi Luzulo –Fagetum). Pestrost evropsko pomembnih življenjskih okolij na raziskovanem obmocju je razvidna iz tabele 5 (prirejeno po http://www.natura2000.gov.si/obmocja.htm 10. 7. 2006c). Od 61 habitatnih tipov iz Priloge I Direktive o habitatih, ki so evidentirani v Sloveniji, jih je v Breginjskem kotu vec kot tretjina (23). Tabela 5: Habitatni tipi iz Priloge I Direktive o habitatih v Sloveniji in Breginjskem kotu (osenceni) * prednostni habitani tipi, ki jim grozi izginotje POVZETEK Breginjski kot je najzahodnejši del Slovenije. Uvršcamo ga v predgorje Julijskih Alp. Je precej sklenjena geografska enota, ki jo na severu omejuje Stolovo pogorje, na zahodu reka Nadiža, na jugu pa hriba, Mija in Ljubija. Na vzhodu se nadaljuje v Staroselsko podolje. Obmocje ima humidno klimo, za katero so znacilni hudi nalivi.Višje predele gradijo trde karbonatne kamnine (apnenec in dolomit), medtem ko v submontanskem pasu prevladujeta .iš in ledeniški nanosi. Skladno z geolitološko podlago sta se v Breginjskem kotu razvila dva tipa tal: rendzine in kambicna rjava tla. V vegetaciji se opazijo mocni antropozoogeni vplivi. Gozd porašca strma in kamnita pobocja, ki niso bila primerna za kmetovanje. Drugod prevladujejo travišca, ki se zadnjih dvajset let hitro zarašcajo. Breginjski kot doslej ni bil sistematsko .oristicno raziskan, ceprav so posamezni botaniki prispevali precej podatkov. Zato sem po srednjeevropski metodi . oristicnega kartiranja natancno popisal .oro tega obmocja. To obsega šest kvadrantov, seveda z razlicnimi deleži površin. Najvecji delež imata kvadranta 9746/2 in 9746/4, kjer je tudi zapisano najvec vrst (povprecno 800). Skupna površina obmocja, ki sem jo zajel v raziskavah, je okoli 64 km2, kar je približno polovico osnovnega polja. Najpomembnejši rezultat te raziskave je seznam praprotnic in semenk, ki obsega 1036 taksonov. V seznam sem vkljucil tudi doslej objavljene podatke (citirani pri posameznem taksonu) in nekatere še neobjavljene (.oristicni popisi in delovni herbarij ZRC SAZU). Pri vsaki rastlini sem podal kratko ekološko oznako njenih rastišc, pri redkejših pa tudi tocno lokacijo nahajališc. Analiza življenjskih oblik je pokazala znacilno obliko spektra za srednjeevropsko .oro oziroma obmocje zmernega klimatskega pasu. V .ori Breginjskega kota prevladujejo hemikripto.ti (55 %). Precejšen je tudi delež tero.tov (11 %). Njihova tukajšnja sorazmerna obilnost ni posledica klime (tero.ti so znacilna za bolj aridna obmocja), temvec vecjega vpliva cloveka (naselja, kmetijstvo, prometna infrastruktura). Hame.ti (7 %), ki kažejo na vpliv hladnejše klime, so razmeroma dobro zastopani, ker je greben Breginjskega Stola že v subalpinskem pasu. V horološkemu spektru je najvec rastlin s široko razširjenostjo. To so rastline zmernega klimatskega pasu (temperatne, 36 %) in rastline, ki pripadajo skupini borealnih geoelementov (19 %). Glede na geografski položaj Kota je pricakovano tudi vecjo število mediteransko-montanskih vrst (14 %), mediteranskih (v širšem pojmovanju, 6 %) in ilirskih (5,7 %). Ti podatki kažejo na odprtost obmocja proti jugu in vzhodu. Za tako majhen prostor je znacilno tudi precejšnje število endemitov (23 vrst), kar je spet odraz geografske lege in zgodovinskega razvoja . ore. Antropogeni vplivi so v preteklosti vecinoma pozitivno vplivali na biodiverziteto obmocja. Clovek je zaradi potrebe kmetovanja ustvaril številne površine, ki so bile ugodna rastišca za helio.lne in termo.lne rastline. Z opušcanjem kmetovanja se travniške površine postopoma zarašcajo, tako da bomo morali nekatere travniške rastline kmalu iskati na drugih rastišcih, naravnih (prodišca, stene) ali antropogeno oblikovanih (npr. cestne brežine). Napako so v preteklosti naredili gozdarji, ko so iz ekonomskih razlogov sadili tujerodne drevesne vrste, ki pa na srecno niso postale agresivne. V okviru antropogenih vplivov lahko obravnavamo reko Nadižo, ki je kot naravni spomenik tudi formalno-pravno zavarovani objekt narave. Neprimerne vodnogospodar­ske in druge posege v strugi reke spremljam že nekaj let in ugotavljam, da pri njih prema-lo upoštevajo ugotovitve znanstvenikov in mnenje stroke. Z njimi navadno ne dosežejo želenih ucinkov, redke vrste pa so dobesedno izpostavljene .zicnemu iztrebljenju. SUMMARY Breginjski kot is the westernmost part of Slovenia. It is classi.ed as the foothills of the Julian Alps. It is a relatively closed geographical unit, bordered in the north by the Stol ridge, by the Nadiža river in the west, and by two mountains, Mija in Ljubija in the south. Eastwards it continues into the lowland of Staro selo. The region has a humid climate with characteristic heavy showers. Higher regions are formed by hard carbonate rocks (limestone and dolomite), while .ysh and glacier deposits prevail in the submontane belt. In accordance with the geolithological bedrock two types of soil developed in the Breginjski kot: rendzina and cambic brown soil. Strong anthropozoogenous impact is detected in the vegetation. Steep rocky slopes, unsuitable for agriculture, are overgrown with forests. Grasslands prevail elsewhere, but are rapidly being overgrown. This process of reforestation started about twenty years ago. The Breginjski kot area has not yet been systematically . oristically researched, although certain botanists have contributed a lot of information. Therefore I carefully catalogued and mapped the . ora of this region applying the Central-European method. It comprises six quadrants with di.erent surface proportions. The largest proportion goes to the quadrants 9746/2 and 9746/4, where most species have been noted (800 on average). The entire surface of the region captured in my research is 64 sq km, which is about half of the base . eld. The most important result of this research is the list of vascular plants, which consists of 1036 taxa. Included in the list are the so far published data (quoted with a particular taxon) and some still unpublished information (.oristic relevés and the working herbarium of the ZRC SAZU). Each plant has a short ecological characteristic of its sites, and the rare species also the exact location of their localities. The analysis of life forms showed a typical form of the spectrum for Central-European .ora, namely the region of the temperate climate zone. In the .ora of the Breginjski kot region hemicryptophytes (55 %) prevail. The proportion of therophytes (11%) is also considerable. Their comparative abundance here is not the result of the climate (terophytes are typical for more arid regions), but of a larger human impact (settlements, agriculture, tra.c infrastructure). Chamaephytes (7 %), which show the in.uence of a colder climate, are relatively well represented, since the Stol ridge is already in the subalpine belt. The largest proportion in the chorological spectrum goes to the plants with large distribution. These are the plants of the temperate climate zone (temperate, 36 %) and the plants which belong to the group of boreal geoelements (19 %). Regarding the geographical position of the Kot there is, as expected, also a larger number of Mediterranean-montane (14 %), Mediterranean (broadly speaking 6 %) and Illyrian (5,7 %) species. These facts indicate the opennes of this region toward the south and the east. For such a small area a considerable number of endemics (23 species) is also typical, which in turn re.ects the geographical position and historical development of the . ora. Anthropogenous impact in the past was mostly a positive in.uence on the biodiversity of the region. For the sake of agriculture man created large surfaces which became suitable sites for heliophilous and thermophilous plants. By discontinuing agriculture meadows are gradually becoming overgrown, so that some meadow plants will soon only be found on other sites, either natural (gravel sites, rock walls) or anthropogenous (road embankments). A certain error was commited by foresters in the past, when they planted non-native tree species, which luckily never became agressive. The Nadiža river can be studied in the context of anthropogenous in.uences, since it is, being a natural monument, also a formally and legally protected natural object. I have been observing inappropriate water management and other interventions in the riverbed for years and have ascertained that scienti.c .ndings and expertise have not been su.ciently taken into consideration. Such interventions hardly ever achieve the desired results and rare species are therefore literally exposed to physical extermination. Prevod: Andreja Šalomon VIRI Adler,W., Oswald, K., Fischer, R. 1994: Exkursions.ora von Österreich. Stuttgart,Verlag Eugen Ulmer, 1182 s. Aeschimann, D., Lauber, K., Moser, D. M., Theurillat J.-P. 2004: Flora alpina. Bd. 1, 2, 3:Haupt Verlag, Bern, Stuttgart, Wien. Atlas Slovenije. Geodetski zavod Slovenije, 1996. Ljubljana, Mladinska knjiga, 366 s. Argenti, C., Lasen, C. 2001: La .ora. Feltre, Parco Nazionale Dolomiti Bellunesi, 209 s. Beck, G. 1907: Vegetationsstudien in den Ostalpen. I. Die Verbreitung der mediterranen, illyrischen und mitteleuropäisch-alpinen Flora im Isonzo-Tale. Sitzungber. d. Akad. d. Wiss. Wien, Mathem-naturw. Kl., Bd. 116 I, s. 1439-1534 (sep. 1-96). Bernot, F. 1998: Padavine in vetrovi.V: Gams, I. (urednik): Geogra.ja Slovenije. Ljubljana, Slovenska matica, s. 122-131. Bernska konvencija (Konvencija o ohranjanju prosto živecega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenskih prostorov). http://www.sigov/uvn/slo/ podrocja/narava/konvencije/k_bern.html Buser, S. 1986: Osnovna geološka karta 1:100 000. Tolmac listov Tolmin in Videm (Udine) L 33-64 L 33-63. Beograd, Zvezni geološki zavod, 103 s. Cegnar, T. 1998: Temperatura zraka. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adami., M., Perko, D. (glavni uredniki): Geografski atlas Slovenije – država v prostoru in casu. Ljubljana, DZS, s. 100-103. Cohrs, A. 1953-54: Beiträge zur Flora des nordadriatischen Küstenlandes. Feddes Repertorium 56 (1-2): 66-143. Council Directive 92/43/EEC of 21 May 1992 on the conservation of natural habitats and of wild fauna and . ora. O.cial Journal of the European Communities, No 206: 7-49. Cernic, D., Poldini, L., Wraber, T. 1966: Erborizzazioni nelle Prealpi Giulie del Torre. Boll. Soc. Adriat. Sci. Nat. Trieste 54(4): 3-7. Cušin, B. 1987: Flora planine Stol u Julijskim Alpama. Diplomska naloga. Univerza v Zagrebu, Prirodoslovno-matematicna fakulteta, 38 s. Cušin, B. 2001a: Prispevek k .ori Breginjskega kota. Hladnikia 11: 5-16. Cušin, B. 2001b: Inicialne združbe na prodišcih reke Nadiže v zahodni Sloveniji. Hladnikia 12: 67-78. Cušin, B. 2002: Pionirski gozdovi belega gabra na holocenskih terasah Nadiže (Carici albae-Carpinetum betuli ass. nova.). Hacquetia (1)1: 91-107. Cušin, B., Dakskobler, I. 2001: Floristicne novosti iz Posocja (severozahodna in zahodna Slovenija). Razprave 4. razreda SAZU 42 (2): 63-85. Cušin, B., Šilc, U. 2002: Okopavinska plevelna vegetacija v Breginjskem kotu (zahodna Slovenija). Annales, Ser. Hist. Nat. 12 (1): 41-52. Cušin, B., Dakskobler, I. 2006: Pioneer woods on abandoned meadows in the Breginjski kot (Western Slovenia). Hacquetia (v tisku). Ciri., M. 1984: Pedologija. Sarajevo, SOUR Svjetlost, 311 s. Dakskobler, I. 1994: Prispevek k .ori južnih Julijskih Alp in njihovega predgorja. Hladnikia 2: 19-31. Dakskobler, I. 1995a: Nova nahajališca – New localities: Ruscus aculeatus L. Hladnikia 5: 32. Dakskobler, I. 1995b: Razširjenost vrst Lathyrus venetus (Mill.) Wohlf., Galeobdolon .avidum (F. Herm.) Holub in Veratrum nigrum L. v gozdnih združbah Posocja (zahodna Slovenija). Biološki vestnik 40 (3-4): 7-21. Dakskobler, I. 1996a: Asperula taurina L. (Notulae ad .oram Sloveniae). Hladnikia 7: 33-39. Dakskobler, I. 1996b: Nova nahajališca – New localities: Asplenium adiantum-nigrum L., Molopospermum peloponnesiacum (L.) Koch, Veratrum nigrum L. Hladnikia 7: 41, 46-47. Dakskobler, I. 1996c: Bukovi gozdovi Srednjega Posocja. Scopolia 35: 1-78. Dakskobler, I. 1997: Scrophularia vernalis L. (Notulae ad .oram Sloveniae). Hladnikia 8-9: 53-57. Dakskobler, I. 2000: Fitocenološka oznaka rastišc endemicne vrste Moehringia villosa (Wulfen) Fenzl (Caryophyllaceae). Razprave 4. razreda SAZU 41(2): 41-93. Dakskobler, I. 2003a: Asociacija Rhododendro hirsuti-Fagetum Accetto ex Dakskobler 1998 v zahodni Sloveniji. Razprave 4. razreda SAZU 44(2): 5-85. Dakskobler, I. 2003b: Floristicne novosti iz Posocja in sosednjih obmocij v zahodni Sloveniji – III. Hladnikia 15-16: 43-71. Dakskobler, I. 2005: Rastlinstvo in rastje (.ora in vegetacija) Baške doline (zahodna Slovenija). Razprave 4. razreda SAZU 46(2): 5-59. Dakskobler, I., Cušin, B. 1999: Oznaka rastlinstva in rastja drežniškega obmocja na Kobariškem. Predhodno porocilo. Biološki inštitut ZRC SAZU, Regijska raziskovalna enota Tolmin, 30 s. Dakskobler, I., Cušin, B. 2002: Floristicne novosti iz Posocja (zahodna Slovenija). Hladnikia 13: 13-31. Digitalne rasterske podlage. Pk 250. Geodetska uprava RS. Ljubljana 1997. Feoli chiapella, L., Poldini, L. 1985: Contributi .oristici dal Friuli-Venezia Giulia. Gortania 7: 189-222. Gabrovec, M., Hrvatin, M. 1998: Površje. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adami., M., Perko, D. (glavni uredniki): Geografski atlas Slovenije – država v prostoru in casu. Ljubljana, DZS, s. 80-83. Gabrovec, M., Kastelec, D. 1998: Soncno obsevanje. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adami., M., Perko, D. (glavni uredniki): Geografski atlas Slovenije – država v prostoru in casu. Ljubljana, DZS, s. 104-105. Gams, I. 1972: Prispevek h klimatogeografski delitvi Slovenije. Geografski obzornik 1: 1­9. Gams, I. 1998a: Relief. V: Gams, I. (urednik): Geogra.ja Slovenije. Ljubljana, Slovenska matica, s. 24-54. Gams, I. 1998b: Pokrajinsko ekološka sestava Slovenije. V: Gams, I. (urednik): Geogra.ja Slovenije. Ljubljana, Slovenska matica, s. 214-243. Gams, I. 1998c:Vreme, soncno obsevanje in temperature.V: Gams, I. (urednik): Geogra.ja Slovenije. Ljubljana, Slovenska matica, s. 91-119. Geister, I. 1999: Izbrana življenjska okolja rastlin in živali v Sloveniji. Ljubljana, Modrijan, 286 s. Gobbo, G., Poldini, L. 2005: La diversità . oristica del parco delle Prealpi Giulie. Atlante corologico, Università degli Studi di Trieste, Dipartimento di Biologia, Trieste, 364 s. Gortani, L., Gortani, M. 1905-1906: Flora friulana con speciale riguardo alla Carnia. Udine, 1: [I-XII] + 225 s. + karta (1905), 2: 519 s. (1906). Habjan, V., Skoberne, P. 2001: Naravne znamenitosti Slovenije (izletniški vodnik). Ljubljana, Sidarta, 200 s. Hartl, H., Kneily, G., Leute, G. H., Niklfeld, H., Perko, M. 1992: Verbreitungsatlas der Farn- und Blutenp.anzen Kärntens. Klagenfurt,Verlag des Naturwissenschaft lichen Vereins für Kärnten, 451 s. Haeupler, H., Muer, T. 2000: Bildatlas der Farn- und Blütenp.anzen Deutschlands. Stuttgart, Verlag Eugen Ulmer, 759 s. Hegi, G., Merxmüller, H., Reisigl, H. 1980:Alpska .ora. Prevedel in dopolnil T.Wraber. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 223 s. Hess, H. E., Landolt, E., Hirzel, R. 1976-1980: Flora der Schweiz. Band 1, 2, 3. Basel, Birkhäuser Verlag. http://www.natura2000.gov.si/obmocja.htm (10. 7. 2006a). Obmocja Natura 2000 - z naštetimi vrstami ptic, za katere je obmocje opredeljeno ter varstvenimi cilji. http://www.natura2000.gov.si/obmocja.htm (10. 7. 2006b). Predlog (Predlog potencialnih obmocij evropskega pomena - pSCI) v pdf formatu, 81 strani. http://www.natura2000.gov.si/obmocja.htm (10. 7. 2006c). Seznam habitatnih tipov v pdf formatu, 2 strani. Javorka, S., Csapody, V. 1991: Iconographia .orae partis austro-orientalis Europae centralis. Budapest, Akademia Kiado, 576 s. Jogan, N. 1992: Kriticni prispevki k poznavanju trav v Sloveniji. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 56 s. Jogan, N., Podobnik, A. 1995: Delo .oristicne skupine. V: Bedjani., M. (urednik): Tabor študentov biologije (Raka 92, Smast 93, Crnece 94), str. 36-41. Ljubljana, ZOTKS – Gibanje znanost mladini. Jogan, N., Babij, V., Vreš, B. 1997: Prispevek k poznavanju .ore Brkinov in Primorske. V: Bedjani., M. (urednik): Raziskovalni tabor študentov biologije Podgrad 96, str. 75-102. Ljubljana, ZOTKS – Gibanje znanost mladini. Jogan, N., Cerna., B. 1998: Študentski herbariji in njih uporabnost. Hladnikia 10: 15-28. Jogan, N., Ba.i., T., Frajman, B., Leskovar, I., Nagli., D., Podobnik, A., Rozman, B., Strgulc - Krajšek S., Tr.ak, B. 2001: Gradivo za Atlas .ore Slovenije. Miklavž na Dravskem polju, Center za kartogra.jo favne in .ore, 443 s. Jogan, N., Kotarac, M. 2001: Kako dobro se .togeografske delitve Slovenije ujemajo z vzorci razširjenosti vrst? V: Carni, A. (urednik): Zbornik povzetkov prispevkov simpozija Vegetacija Slovenije in sosednjih obmocij 2001, str. 66-67. Botanicno društvo Slovenije in Biološki inštitut ZRC SAZU, Ljubljana 2001. Jogan, N., Cušin, B. 2002: Ekskurzija BDS v Posocje 29. 9. 2002. Hladnikia 13: 68-69. Jurhar, F. 1950: Rast jelše na gorskih senožetih Breginja. Gozdarski vestnik 8: 265-266. Kaligari., M., Jogan, N. 1990: Floristicne novosti iz Slovenske Istre. Biološki vestnik 38 (3): 57-64. Kladnik, D., Perko, D. 1998: Zgodovina regionalizacij Slovenije. V: Perko, D., Orožen Adami. M. (glavna urednika): Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana, Mladinska knjiga, s. 22-25. Klanjš.ek, V. 1951: O rasti crne jelše na senožetih Breginja. Gozdarski vestnik 9: 163­165. Kolbezen, M., Pristov, J. 1998: Površinski vodotoki in vodna bilanca Slovenije. Ministrstvo za okolje, Hidrometeorološki zavod RS, Ljubljana. Kozorog, E. 1990: Analiza in primerjava nasadov razlicnih drevesnih vrst v Zabreginju. Gozdarski vestnik 6: 281-287. Kunaver, J. 1992: Ledenik. V: Enciklopedija Slovenije 6, str. 116. Ljubljana, Mladinska knjiga. Lippert, W. 1985: GU-Naturführer Alpenblumen. München, Gräfe und Unzer, 254 s. Lauber, K., Wagner, G. 1998: Flora Helvetica. Bern-Stuttgart-Wien, Verlag Paul Haupt, 1616 s. Lona, C. 1952: La .ora delle Alpi Giulie nell`Orto botanico alpino »Juliana« di Albrto Bois de Chesne. Atti Mus. Civ. Stor. Nat. Trieste 18: 125-264. Lovren.ak, F., Plut, D. 1978: Prirodne in družbeno-geografske znacilnosti Breginja in okolice. Zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov Tolmin-Bovec, 26.-28. 9. 1975, str. 291-312. Ljubljana. Mainardis, G., Simonetti, G. 1990: Flora delle Prealpi Giulie nord-occidentali tra il .ume Tagliamento ed il gruppo del Monte Canin. Atti Museo Friul. di Storia Nat., Gortania 12: 31-236. Marin.ek, L. 1987: Bukovi gozdovi na Slovenskem. Ljubljana, Delavska enotnost, 153 s. Marin.ek, L. 1995: Contribution to demarcation and phytogeogra.c division of the Illyrian . oral province, based on vegetation and . ora. Atti Museo Friul. di Storia Nat., Gortania 16: 99-124. Marin.ek, L., Papež, J., Dakskobler, I., Zupan.i., M. 1990: Ornithogalo pyrenaici-Fagetum ass. nova, nova združba bukovih gozdov Slovenije. Scopolia 22: 1-22. Marin.ek, L., Puncer, I., Seliškar, A., Zupan.i., M. 1980: Vegetacija Tolminskega obmocja kot osnova za optimalno ekološko vrednotenje prostora (Obcina Tolmin). Elaborat. Ljubljana, Biološki inštitut ZRC SAZU, 170 s. Martin.i., A., Wraber, T., Jogan N., Ravnik V., Podobnik A., Turk B., Vreš B., 2000: Mala .ora Slovenije. Kljuc za dolocanje praprotnic in semenk. Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, 847 s. Martini, F., Bona, E. 2004: Dryopteris remota (A. Braun ex Doll) Druce. (Notulae ad .oram Sloveniae). Hladnikia 17: 48. Mayer, E. 1951: Kriticni prispevki k .ori slovenskega ozemlja. Razprave 4. razreda SAZU 1:3-56. Mayer, E. 1955: Pripravljalna dela za .oro Slovenije. II. Odontites Hall., III. Euphrasia L. Razprave 3: 5-60. SAZU, Razred za prirodoslovne vede. Ljubljana. Mayer, E. 1960a: Endemicne cvetnice obmocja jugovzhodnih apneniških Alp, njihovega predgorja in ilirskega prehodnega ozemlja. Zbornik ob 150. letnici botanicnega vrta v Ljubljani: 25-45. Mayer, E. 1960b: Südöstliches Alpenvorlanld - p.anzengeographisches Prachtgebiet. München, Jubiläumsjahrbuch des Ver. z. Schutz. d. Alpen.anzen und -Tiere 25:1­9. Melik, A. 1935: Slovenija – geografski opis. Splošni del, 1. zvezek. Ljubljana, Slovenska matica, 394 s. Melik, A. 1954: Slovenija (geografski opis), 1. zvezek: Slovenski alpski svet. Ljubljana, Slovenska matica, 607 s. Mezzena, R. 1986: L’erbario di Carlo Zirnich (Ziri). Atti Mus. civ. Stor. nat. Trieste 38(1): 1-519 s. Mihevc, A. 1998: Kraško površje. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adami., M., Perko, D. (glavni uredniki): Geografski atlas Slovenije – država v prostoru in casu. Ljubljana, DZS, s. 90-91. Mlekuž, I. 1991a: Problematika opušcenih senožeti v Breginjskem kotu. Gozdarski vestnik 49(3): 158-161. Mlekuž, I. 1991b: Zlivno obmocje hudournika Bela v Breginjskem kotu petdeset let po ureditvi. Gozdarski vestnik 49 (7-8): 335-359. Niklfeld, H. 1971: Bericht über die Kartierung der Flora Mitteleuropas. Taxon 20: 545­571. Oberdorfer, E. 1983: P.anzensoziologische Exkursions Flora. Stuttgart, Ulmer, 1051 s. Ogrin, D. 1996: Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik 68: 39-56. Oriolo, G., Poldini, L. 2002: Willow gravel bank thickets (Salicion eleagni-daphnoides (Moor 1958) Grass 1993 in Friuli Venezia-Giulia (NE Italy). Hacquetia 1 (2): 141­157. Orožen Adami., M. 1998: Naravne nesrece. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adami., M., Perko, D. (glavni uredniki): Geografski atlas Slovenije – država v prostoru in casu. Ljubljana, DZS, s. 318-319. Papež, J. 1987: Ekološka in sestojna predstavitev pogorja Mija. Gozdarski vestnik 45 (1): 45-49. Pavšek, M. 2002: Snežni plazovi v Sloveniji (geografske znacilnosti in preventiva). Ljubljana, Založba ZRC SAZU, 209 s. Perko, D. 1998a: Nakloni površja. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adami., M., Perko, D. (glavni uredniki): Geografski atlas Slovenije – država v prostoru in casu. Ljubljana, DZS, s. 120-125. Perko, D. 1998b: Pokrajine. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adami., M., Perko, D. (glavni uredniki): Geografski atlas Slovenije – država v prostoru in casu. Ljubljana, DZS, s. 86-87. Pignatti, S. 1976: Note critiche sulla Flora d Italia. IV. Il gruppo di Ranunculus auricomus L. in Italia e sulle montagne adiacenti della Slovenia. Gior. Bot. Ital. 110 (3): 203-217. Pignatti, S. 1982: Flora d´Italia. Vol. 1,2,3. Edagricole. Bologna. Piskernik, M. 1991: Gozdna, travniška in plevelišcna vegetacija Primorske (Strokovna in znanstvena dela 106). Univerza v Ljubljani, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo. Planina, T. 1957: Ligusticum seguieri v Jugovzhodnih Apneniških Alpah. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 48 s. in priloge. Plemel, V. 1862: Beiträge zur Flora Krains. Drittes Jahresheft d. Ver. Krain. Landesmus., s. 120-164. Poldini, L. 1969: Kritische Bemerkungen über die Euphorbia saxatilis-tri.ora-kerneri-Verwandtschaft. Acta Bot. Croat. 28: 317-328. Poldini, L. 1974: Le »Pedicularis« della serie »Foliosae« Maxim. della Flora Italiana. Giorn. Bot. Ital. 108 (3-4): 135-143. Poldini, L. 1991: Atlante corologico delle piante vascolari nel Friuli-Venezia Giulia. Inventario .oristico regionale. Udine, Regione Autonomo Friuli-Venezia Giulia, Universitá di Trieste, 899 s. Poldini, L. 2002: Nuovo Atlante corologico delle piante vascolari nel Friuli Venezia Giulia. Udine, Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia, Aienda Parchi e Foreste Regionali. Universitá degli Studi di Trieste, 529 s. Poldini, L., Martini, F., Ganis, P.,Vidali M. 1991: Floristic databanks and phytogeographic analysis of a territory (an example concerning northeastern Italy). V: P. L. Nimis, Crovello, T. J. (ur.): Quantitative Approaches to Phytogeography. Kluwer Academic Publishers, 159-181 s. Poldini, L., Vidali, M. 1997: Addenda ed errata/corrige all »Atlante corologico delle piante vascolari nel Friuli-Venezia Giulia (1991) – 4. Gortania 19: 161-176. Poldini, L., Oriolo, G., Vidali, M. 2001: Vascular .ora of Friuli Venezia Giulia. An annotated catalogue and synonimic index. Studia Geobotanica 21: 3-227. Praprotnik, N. 1997: Spiraea decumbens Koch. V: Jogan, N. (urednik) Nova nahajališca. Hladnikia 8–9: 60. Praprotnik, N. 1998: Telekia speciosa (Schreber) Baumg. Notulae ad . oram Sloveniae. Hladnikia 10: 55-57. Praprotnik, N., Skoberne, P. 1995: Od kraljeve rože in planike do Rdecega seznama. V: Aljan.i., M. et al. (1995), str 26-47. Varstvo narave na Slovenskem. Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije. Pristov, J. 1994: Namocenost in evapotranspiracija v Sloveniji. Ujma 8: 169-173. Pu.nik, J. 1980: Velika knjiga o vremenu. Ljubljana, Cankarjeva založba, 366 s. Raunkiaer, C. 1934: The Life-forms of Plants and Statistical Plant Geography. Oxford, Clarendon Press. Rajšp, V., Trpin, D. 1997: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1783 (1804) 3. zvezek. Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana. Rdeci seznam praprotnic in semenk, 2002. Uradni list RS št. 82: 4055. Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeci seznam (priloga 1). Rozman, B. 2000: Flora okolice Zaplane (kvadrant 0051/1). Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 51 s. Rozman, B. 2001: Flora kvadranta 0051/1 (Rovte, osrednja Slovenija). Hladnikia 12-13: 115-124. Rothmaler, W. 1991: Exkursions.ora von Deutschland. Band 3. Volk und Wissen Verlag GmbH. Berlin, 752 s. Rutar, S. 1882: Zgodovina Tolminskega. Gorica, 333 s. Seliškar, A. 1996: Travišcna in mocvirna vegetacija. Zbornik: Narava Slovenije, stanje in perspektive, str. 99-107. Ljubljana, Društvo ekologov Slovenije. Seliškar, A.. 2004: Gladiolus palustris Gaudin – mocvirski mecek.V: CUŠIN, B. (urednik): Natura 2000 v Sloveniji – rastline. Ljubljana, Založba ZRC, 172 s. Skoberne, P. 2004: Kaj je Natura 2000? V: Cušin, B. (urednik): Natura 2000 v Sloveniji – rastline. Ljubljana, Založba ZRC, 172 s. Stritar, A. 1990: Krajina, krajinski sistemi. Raba in varstvo tal v Sloveniji. Ljubljana, Partizanska knjiga, 173 s. Stur, D. 1857: Über den Ein.uss des Bodens auf die Verteilung der P.anzen. Sitzungsber. d. Akad. d. Wiss. Wien, Mathem.- naturw. Kl. Bd. 25 (1-2): 349-421. Šifrer, M. 1998: Površje v kvartarju. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adami., M., Perko, D. (glavni uredniki): Geografski atlas Slovenije – država v prostoru in casu. Ljubljana, DZS, s. 78-79. Šilc, U., Cušin, B. 2000: The association Salicetum incano-purpureae Sillinger 1933 on the gravel banks of the river Nadiža (NW Slovenia). Atti Museo Friul. di Storia Nat., Gortania 22: 91-109. Škori., A. 1986: Postanak, razvoj i sistematika tla. Zagreb, Fakultet poljoprivrednih znanosti Sveucilišta u Zagrebu, 171 s. Tr.ak, B., Jogan, N. 2001: Carex vulpina agg. v Sloveniji. Hladnikia 12-13: 147-157. Vrš.aj, B., Prus, T., Ti., I. 1999: Talni tipi v Sloveniji. Enciklopedija Slovenije 13 (Š-T), str. 266.Ljubljana, Mladinska knjiga. Wraber, M. 1965: Gozdna vegetacija ob gornji Nadiži z ekološkega in ekonomskega vidika. Elaborat. Ljubljana, Biološki inštitut ZRC SAZU, 36 s. Wraber, M. 1969: P.anzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens. Vegetatio 17: 176-199. Wraber, T. 1965: Združba Berinijevega jajcarja in alpske hrustavke (Leontodonti berinii-Chondrilletum ass. nova) na soških prodišcih pri Bovcu. Varstvo narave 4: 51-60. Wraber, T. 1966: Nekatere nove ali redke vrste v . ori Julijskih Alp (II). Varstvo narave 5: 53-65. Wraber, T. 1967: Floristika v Sloveniji v letu 1967. Biološki vestnik 15: 111-128. Wraber, T. 1969a: Floristika v Sloveniji v letu 1968. Biološki vestnik 17: 173-192. Wraber, T. 1969b: Leontodon tenui.orus (Gaud.) Rchb. v Julijskih Alpah. Biološki vestnik 17: 97-99. Wraber, T. 1969c: Nekatere nove ali redke vrste v .ori Julijskih Alp (III). Varstvo narave 6: 73-84. Wraber,T.1969d:Iz zgodovine o botanicnih raziskovanjih v Julijskih Alpah in Karavankah. V:Jeseniški zbornik »Jeklo in ljudje« 2. del, str. 269-293. Wraber, T. 1971: Floristika v Sloveniji v letih 1969 in 1970. Biološki vestnik 19: 207-219. Wraber, T. 1975a: Moreš na Morež? (Romanje k vrhu na Bovškem). Planinski vestnik 10: 569-581. Wraber, T. 1975b: Gladiolus imbricatus L. v Sloveniji. Biološki vestnik 23: 119-126. Wraber, T. 1989: Rastline od Krasa do morja. Ljubljana, Cankarjeva založba, 80 s. Wraber, T. 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Ljubljana, Prešernova družba, 239 s. Wraber, T. 1996: Reka neizpolnjenih želja in cudnih unicevalnih nagonov. Pisma bralcev, dnevnik Delo 21. 12. 1996. Ljubljana. Wraber, T. 1997: Ob Nadiži v znamenju Berinijevega otavcica. Pisma bralcev, dnevnik Delo, 6. 6. 1997. Ljubljana. Wraber, T. 1998a: Notulae ad nomenclaturam editionis Mala .ora Slovenije anni 1999 spectantes. Hladnikia 10: 41-43. Wraber, T. 1998b: Cirsium x muellneri G. Beck (C. pannonicum (L. .l.) Link x C. oleraceum (L.) Scop). Notulae ad .oram Sloveniae. Hladnikia 10: 48-50. Wraber, T. 1999: Gradivo za predmet Fitogeogra.ja (ucni pripomocek, mscr). Univerza v Ljubljani, Oddelek za biologijo Biotehniške fakultete. Wraber, T., Palma, M. 1982: Die identität von Polygala nicaeensis subsp. carniolica mit Polygala nicaeensis subsp. forojulensis. Biološki vestnik 30: 113-124. Wraber, T., Skoberne, P. 1989: Rdeci seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave 14-15: 1-429. Wraber, T., Zupan.i., M. 1996: Rastlinstvo. Enciklopedija Slovenije 10 (Pt-Savn), str. 85­ 93.Ljubljana, Mladinska knjiga. Wraber, T., Martin.i., A. 2001: Flora. V: Raziskava razširjenosti evropsko pomembnih vrst v Sloveniji (porocilo). Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana 2001: 34-162. Zakon o ohranjanju narave, 1999. Uradni list Republike Slovenije št. 56: 2655. Zupan, M., Gr.man, H., Ko.evar, H. 1998: Navodila za vaje iz Pedologije (za interno uporabo). Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana, 62 s. Zupan.i., B. 1995: Klimatogra.ja Slovenije. Padavine 1961–1990. Ljubljana, Hidrometeorološki zavod Republike Slovenije, 366 s. Zupan.i., M., Marin.ek, L., Seliškar, A., Puncer, I. 1989: Considerations on the phytogeographic division of Slovenia. Biogeographia 13: 89-98. Zupan.i., M., Žagar,V. 1995: New views about the phytogeographic division of Slovenia, I. Razprave 4. razreda SAZU 36: 3-30. Zupan.i., M., Smole, V. 1997: Primerjava med kartami .togeografskih, dialektoloških in etnoloških obmocij Slovenije. Traditiones (Zbornik Inšt. slov. narodop. ZRC SAZU) 26: 49-61. Zupan.i., M., Smole, V. 1999: Fitogeografska delitev Slovenije in leksicna raznolikost slovenskih narecij.Traditiones (Zbornik Inšt.slov.narodop.ZRC SAZU)28: 259-268. O AVTORJU Boško Cušin, magister bioloških znanosti je rojen leta 1962 v Nišu. Osnovno in srednjo šolo je koncal v Zagrebu, kjer je leta 1980 vpisal univerzitetni študij biologije na Prirodoslovno-matematicni fakulteti (PMF). Po koncanem študiju je nekaj let pouceval biologijo na osnovnih in srednjih šolah v Zagrebu, dve leti pa delal kot asistent pri predmetu Fiziologija rastlin na Biološkem oddelku PMFa. V stik z znanostjo je prišel že v osnovni šoli pri gibanju Znanost mladini. Nadaljeval je v srednji šoli, ko je uspešno sodeloval na republiških tekmovanjih iz kemije in biologije s samostojnimi raziskovalnimi nalogami (Onesnaženost reke Save, DNK – molekula življenja, Raoultov zakon). V casu študija je najprej aktivno sodeloval, kasneje pa vodil .oristicno sekcijo v Organizaciji mladih raziskovalcev (OMI). V tistem casu se je vkljucil v delo Kulturno-prosvetnega društva »Slovenski dom« v Zagrebu kot voditelj študentske sekcije, nekaj let kasneje pa je bil izvoljen za predsednika društva. Kot predsednik društva si je prizadeval za ohranitev slovenskega jezika in kulturne nacionalne dedišcine med zagrebškimi slovenci. Mogoce prav zaradi javno izkazane in poudarjane pripadnosti slovenski entiteti je v casu državljanske vojne, leta 1993, cela družina nasilno pregnana iz Zagreba. Vrnili so se v domaci kraj na Tolminskem. Nekaj casa je pouceval bosanske begunce v Tolminu, potem pa še eno leto delal kot biotehnolog v pekarni Mlinotesta. Leta 1996 se je zaposlil na Regijski raziskovalni enoti Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Tolminu, kjer še danes uspešno dela. Zacel je raziskovati .oro in vegetacijo Posocja. Istocasno je vpisal podiplomski študij biologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in zbiral gradivo za magistrsko nalogo. Študij je uspešno zakljucil leta 2003 z zagovorom magistrskega dela »Floristicna in .togeografska oznaka Breginjskega kota v zahodni Sloveniji«. Nadaljeval je z raziskovanjem rastlinstva na Primorskem, deloma tudi drugod po Sloveniji. Njegovo znanstveno in strokovno delo obsega vec kot 60 bibliografskih enot (http://www.cobiss.si). Predvsem so pomembni njegovi prispevki s podrocja .tocenologije recnih ekosistemov. Sem sodijo clanki o grmišcih sive vrbe, inicialnih združbah na prodišcih ter prispevka o gozdni vegetaciji na recnih terasah. Raziskuje tudi plevelno vegetacijo in vegetacijo opušcenih kmetijskih površin. Rezultate objavlja v uglednih slovenskih in mednarodnih znanstvenih revijah (Hacquetia, Hladnikia, Annales, Thaiszia idr.). S predavanji se redno udeležuje simpozijev slovenskih botanikov, zlasti odmevna sta bila prispevka o pionirski vegetaciji ob Nadiži (Ljubljana 1999) ter o pojavljanju nemškega strojevca na prodišcih Soce (Ljubljana 2003). Na mednarodnem simpoziju o spremembah v okolju (Maribor 2002) je spregovoril o vplivih nasadov iglavcev na avtohtono .oro. O svojih dosežkih poroca tudi na mednarodnih kongresih v tujini (St. Moritz 1998, Trst 2001, Zagreb 2005, Niš 2005). Kartiral je habitatne tipe (Bela Krajina, Pivka) in gozdne združbe na Dolenjskem (soavtor Vegetacijske karte gozdnih združb Slovenije, list Novo mesto, 2003), s sodelavci obdelal .oro Regijskega parka Škocjanske jame in drežniškega obmocja. Aktivno sodeluje z Zavodom za varstvo narave v Novi Gorici. Probleme varovanja recnih ekosistemov je predstavil na mednarodnem posvetu Barja in varstvo narave (Trenta 2003). Clan uredniškega odbora Tolminskega zbornika o Dolenji Trebuši, vodja projekta »Strokovna izhodišca za vzpostavljanje omrežja Natura 2000«, soavtor in urednik monogra. je »Natura 2000 v Sloveniji – rastline«. Tudi kot obcan je aktiven naravovarstvenik in si prizadeva za ohranitev naravnih spomenikov Soce in Nadiže. Popularizira znanost s predavanji v lokalni skupnosti, kot mentor raziskovalnih taborov in dijaških krožkov, v radijskih oddajah in kot vodja strokovnih ekskurzij. Izdajo knjige so .nancno podprli: 2.875 SIT ISBN 961-6568-52-3 789616 568524 ZALOŽBA ZRC •LJUBLJANA HTTP://ZALOZBA.ZRC-SAZU.SI