Listek. »37 tudi svoje poskuševališče Knjižica pripoveduje mimo drugega o različnih darilih za kme-tovalske namene, o pisanih in tiskanih poukih, o kmetovalskih novostih i. t. d. — Po smrti prvega predsednika je vodil družbo podpredsednik grof Strassoldo, potem grof Frančišek Thurn (della Torre) in grof Ivan Krst. Coronini-Cronberg, leta 1826. pa je bil imenovan za predsednika grof Mihael Coronini-Cronberg. Leta 1822. so vzprejeli v odbor našega rojaka monsignora Valentina Staniča, ki je bil muogokrat tudi predsednikov namestnik, leta 1833. pa so imenovali za predsednika gori imenovanega grofa Ivana Krst. Coroni-nija, in leta 1837. kneza-nadškofa Frančiška Ksaveiija Lušina. Potem so predsedovali društvu zaporedoma Jožef pl. Persa, Avguštin baron Codelli, Aleksander pl. Claricini, in sedaj mu načeluje deželni glavar Frančišek grof Coronini-Cronberg. Iz tega tesnega pregleda se vidi, kako skrbno je g. pisatelj porabil različne vire za svoj spis; uverjeni smo, da ga bode rad čital vsakdo, kdor se zanima za domačo zgodovino v obče in za kmetijsko družbo goriško posebe. Knjižica je zanimiva od prve do zadnje strani. O rokopisni ostalini Davorina Trstenjaka nam piše g. Anton Brezovnik, učitelj v Vojniku, to-le: V 7. in 8. številki lanskega »Zvona« našteva g. And. Fekonja Dav. Trstenjakove rokopisne ostaline. Dovolite, da Vam pošljem tudi jaz dva taka rokopisa. Oba sta namenjena kot »vezilo« za god. Prvo »Mein lieber Ignatius«, namenjeno je Ig. Orožnu, stolnemu dekanu v Mariboru, drugo »Kaj je iz starih pisem znanega o početku cirkve sv. Miklavža?« moji malenkosti. Obe pismi obravnavata zgodovino »Volčjaka« (dolinice v župniji starotrški pri Slovenjemgradci') in v tem dolu stoječih cerkva Sv Miklavža in Sv. Vrbana Prvo pismo je podaril g. Orožnu, da bi je porabil pri svoji zgodovini lavautinske škofije, drugo pa meni, ker je v rokopisu večkrat imenovani »hanžičhof« moja rojstvena hiša. Omenjena >Franz-Josef- Ritterja« sta Fr. Juvančič, bivši dekan v Novi Cerkvi in A. Zuža, bivši dekan na Laškem. Obe župniji sta bogato dotirani«. — Tako g. Brezovnik. Radi ponatisnemo oba lista, ker imata izvestno zgodovinsko vrednost, in sicer ju priobčimo brez sleharne izpremembe. Prvo pismo g. Ignaciju Orožnu slove: Mein lieber Ignatius! Als Prasent zu deinem Namensfest verehre ich Dir eine geschichtliche Skizze der Altenmarkser Filialkirche St. Nicolaus in Wolfspach. Sie liegt in einem ziemlich angenehmen Thale, eine halbe Stunde unter Sille am Bache Sečnica, welcher am nordlichen Abhang des Plešivec oder St. Ursulaberges ent-springt, bei den Filialen St. Nicolaus u. St. Urban vorbeifiiesst, und oberhalb Pameče sich in die Missling ergiesst. Die Sečnica wird schon vor dem Jahre 1189 im Codex Pradit. monast. St Pauli cap. 85 envahnt. Um dieselbe Zeit schenkte Dominus Henricus de Truchsen X mansus, u Dominus Otto de Truchsen II mansus dem Štifte St. Paul. 2) Diese mansus miisseu aber friiher Eigenthum des Spanheimer Grafen Beruhard gewesen sein, da ich in Ludwig Webers (deines einstigen Lehrers) Urkundensammlung *) Ljudstvo imenuje to dolino »Zabenkra carsko dolino (graben)«. 2) Nach eiuer im k. k. H. H. u. Staatsarchive aufbevvahrten Urkunde dto. 1196 17. Juni. Lateran bestatigt Papst Celestin III dem Abten UIrich den Besitz sammtlicber Giiter, unter diesen wird auch »villa Seciniz« genannt. Fontes rerum austr. 2 Abth. Diplomat, acta 29 Band pag. 101. Mit Urkunde dto. Volkermarkt 10. Juni 1251 ver-zichtet Seifried von Mahrenberg auf alle »munitiones« in die Hande des Abtes Leutold von St. Paul, welche seine Vorfahren unrechtmassig bei der Kirche in VVolfsbach sich angeeignet haben. Copialbuch von St. Paul fol. 93. 638 Listek. aus dem Archive zu Victring Tom. I. cod. dipl. fol. XIII finde, dass Graf Bemhard vou Spanheim dem Kloster Victring die Besitzung Hadrichesdorf, welche Chunrad von Truchsen von ihm zu Lehen hatte, dem Kloster zu Victring schenkte, den Truchsner aber mit Giitern in Rammelsteiu (Rabenstein zwischen Lavvamiind und Unterdrauburg) und G race entschadigte. Die Urkunde tragt das Datum i 147. An das Besitzthum der St. Pauler Benedictiner erinnern noch die Vulgarnamen der gegenwartigen Besitzer ; Apačnik u. Prodnik — Abt u. Prior ! In nicht weiter Entfernung von der Kirche St. Nicolaus heisst eine Waldschlucht: Volčje jame, u. unterhalb ein Besitzer Volčjak, von daher riihrt die deutsche Benennung Vvolfspach, \velche noch im Altenmarkter Stockurbar vom Jahre 1650 vorkommt, aber schon im Jahre 1335 iiblich war, deuu das Copialbuch von St. Paul (fol. 125) berichtet: Chunrad von Auffenstein Marschall von Karnthen bezeugt auf vviederhohlte Mahnung des Abtes u. Conventes St. Paul »daz ich innegehabt han ein vogtey auf einen gut, daz dem Gotshaus von s. Paulo mit avgenschaft angehort vnd ist gelegen im Wolfspach datz s. Ničla, dy vveil ich Windischgratz innegehabt han unz auf heutigen tag« — obwohl er kein Recht dazu besass. Datum Plevburch 1335. 10. Juli. Im sogenannten Hanžičhof sind noch die Klosterzellen zu sehen, die als Woh-nungen den Monchen gedient haben. Mein Messner erzahlt mir: ober dem Thiirpfeiler des Hauptthores steht die Jahres-zahl MIH, jedoch ich muss mich selbst iiberzeugen. Ich \var vor 3 Jahren einmal dort, aber mir ist die Inschrift entgangen. Ich habe diesen Winter meine Abhandlung iiber »VVeriand de Graz», den ersten bekannten Ahnherrn der Fursten Windischgraz vollendet, u. ich bin zu dem Resultat gekommen, dass er nicht der jiingste Sohn Ulrichs Markgrafen vou Karaten aus dem Hause Weimar, sondern ein einfacher Landesadeliger gewesen sei. Auch Tangels Ansicht: dieser Weriand sei ein Graf von Plaver geweseu, ist irrig. Ich habe 34 Domini de Graz — VVindischgraz eruiert, die vom Jahre 1090 bis 1385 ununterbrochen hier gevvohnt haben. Die Fursten VVindischgraz werden mir freilich gram sem, aber die Geschichtsforschung muss riicksichtslos vorgehen. Gott gebe dir langes Lebeu, du bist fiir die Kirche u. Wissenschaft auch noth-wendiger als die zwei Franz-Josefs-Ritter, die nicht umzubringeu sind. Wegen meiner sollen sie 100 Jahre leben, ich speculiere nicht auf ihre Pfriiuden, aber hatte ich sie so jung, wie meine Bruder: Žuža u. Juvančič, bekommen, vvahrlich ich hatte mehr in jeder Beziehung geleistet. Mit Gruss u. Kuss Dein alle Zeit getreuer Freund (Konec prihodnjič.) Davorin. VIL izkaz darov za Prešernov spomenik. Prenesek gld. 568 99 Cerkljanski dijaki na veselici v Cerkljah dne" 30. velikega srpana ... ,, io- — Čisti dohodek dijaške veselice na Greti pri Trstu dne" 30. velikega srpana ,, 5°' — Dr. Ivan pl. Premersteiu, c. kr. notar v Tolminu........„ io"— Počitniška dijaška zveza »Zora« v Ptuji za odhodnico dne" 15. kimovca . ,, 4' — Anton pl. Globočnik, državni poslanec i. t. d. .....-.•. . „ io-— Skupaj . . . gld, 652-99 „Schlusswort zur Ortsnamenforschung in Karnten". Poročali smo že v 7. številki o brošuri, v kateri je »Katoliško-politiško in kmetijsko društvo za koroške Slovence« krepko zavrnilo neosnovane trditve arhivarja A. pl. Jakscha, tičoče se slovenskih krajevnih imen na Koroškem. Ker se je potem zdelo g. pl. Jakschu potrebno odgovoriti na to brošuro in iz nova zagovarjati svoje trditve, izdalo je sedaj rečeno društvo 702 Listek. Predstava dne 18. vinotoka: »Bratranec«. Burka v jednem dejanji. Češki spisal dr J o s. Stolba. Preložil Ignacij Borštnik. — »Vzbujeni lev«. Komična opereta v jednem dejanji. Poslovenil Jakob Alešovec. — Prva igra sije pridobila zaradi jako srečnega motiva in tudi dobrega igranja popoln uspeh. Gospod Borštnik je igral ta večer posebno vrlo in je do dobra pogodil nalogo lahkoživega premetčnca. Tudi vsi drugi igralci so prijali. Takih predstav si želimo še mnogo. — »Vzbujeni lev« je melodijozna in zato obljubljena opereta. Gospa Grbičeva in gospodičina Daneševa sta izvrševali svojo nalogo točno kakor vselej, takisto je g. Stamcar vrlo pogodil obsežno partijo vzgojnika Placida. Opernega pevca g. Bučarja, ki je po daljših študijah v Pragi iz nova nastopil na odru našem, pozdravljalo je občinstvo posebno prijazno, žal, da je imel ta večer le oskromno in tudi nehvaležno nalogo. Upamo, da skoro nastopi v večji nalogi. Močni mešani zbor, ki je prvič nastopil ta večer, bode »Dramatičnemu društvu« izvestno velika pomoč pri operetnih predstavah. Končno še to. Libreto je sicer vselej le podrejena stvar, vender bi bilo skrbeti za to, da se nam podaja v čistem pismenem jeziku. Pri »Vzbujenem levu« pa bi mu bilo res treba kar najskrajnejših jezikovnih poprav! Predstava dne" 25, vinotoka: »Trije klobuki«. Francoski spisal A. Hennequin, preložil F r. Končan. — Dobra francoska burka bi se bila tudi dobro igrala, da so vsi igralci znali svoje naloge. Kupleti neznanega mojstra, katere je pel g. Borštnik, pa so bili nepotrebni in tudi do cela ponesrečeni. Predstava v obče ni bila slaba. Vrlo sta se potrudili gospa Danilova in gospodičina Slavčeva, mimo njiju gospodje Borštnik, Verovšek in Sršen. VIII. izkaz darov za Prešernov spomenik. Prenesek . gld. 652 99 Pavlina Resmanova na Brežini . ............ „ 2'— Prebitek občedijaške veselice v Kamniku . .......„ 30*30 Janko Krsnik, c. kr. notar na Brdu.............,, io- — Skupaj . „ 695-29 O rokopisni ostalini Dav. Trstenjaka. (Konec.) Kaj je iz starih pisem znanega o početku cirkve svetega Miklavža ? Iz naj starejših pisem, ktera so dozdaj znana in hranjena v knjižnici sv. Pavla v laboški dolini, zvemo, da je leta 1124. bil posestnik ob vodi Sečnici v graškej dolini, grof Bernhard iz Spannheima, brat vojvode koroškega Henrika III. Ker Sečnica teče od Sečnjaka skoz Apače, sv. Urbana v Mislinjo, ter so posestva grofa Bernharda ležale v onej dolini. Ta posestva je leta 1147. grof Bernhard zamenjal z posestvi, ktera so imeli žlahni Gospodje trušenjski pri Blekovci. Trušenjski žlahniki pa so teh posestev ne dolže imeli, kakor do leta 1189. Istega leta je Henrik žlahnik trušenjski daroval IO kmetij, in njegov brat Otto dve kmetiji še ntpav lo vs kemu kloštru. Zdaj je tedaj postal klošter Benediktincev lastnik 12 kmetij ob Sečnici. Dolina od sv. Miklavža do sv. Urbana pa se v starih pismih po nemškem piše: Wolfspach. Ker se blizo kraji pravi: Volčje jame, ki so gotovo po volkih, ki so nekdaj tam zdržavali se, svoje ime dobili, je Wolfspach prestava slovenskega imena: Volčjak, volčji vrh, ali volčji potok. Starotržki Stokurbar od leta 1650. imenuje sledeče kmete v -%Wolfspachui~. I. Bartel Hadermaš, 2. Andrej Apačnik, 3. Hanschitschenhof, to je Hanžičev dvor, 4. Juri Oučjak, 5. Anton Zatler in 6. Urban Leder, Te kmetije je torej imel sv. pavlovski klošter. Sv. pavlovski duhovniki so si na svojih posestvih postavili hrame za stanovanje in shrambo. Ker se njihov naj višji gospod veli: apat, prvi za njim pa: prior, to je prednik, so ljudje začeli praviti kraji: Apače, to je apatovo posestvo, in hiši, v kterej je prior stanoval: Prednik, zakaj apat je poslal duhovne brate v svoje posestvo, da Listek. 703 so obdelovali zemljo, in nagledovali delavce. Ker se stanu pri Hanžicu je velelo: »Hof«, je moralo nekdaj tam naj imenitniše poslopje stati, in tam je stanoval oskrbnik klošter-skih posestev. Še zdaj cela stavba kaže, da so v tem dvoru bile nekdaj celice za menihe. Kedaj se je cirkva sv. Miklavža postavila, ne more se dognati. Ako je številki MIH na stebru uhodnih vrat verjeti, bi že leta 1003. tam stala kaka kapela. V starih pismih se naj preje omenja 10. Junia 125 1. Istega dne in leta se je s pismom danem v Blekovci odpovedal Seifrid žlahnik Marenberžki zavetji in varuštvu cirkve sv. Miklavža v Wolfsbachu, ktere pravice so si njegovi predniki po krivem priJastovali, in je cirkvo iu njene dohodke sopet izročil Leutoldu, opatu šentpavlovskemu. Drugokrat se imenuje cirkva sv. Miklavža v pismu danem v Bleiburgu 10. Julia 1335. Istega dne iu leta je s pismom danem v Bleiburgu Konrad Mahni Auffenstein, deželni glavar Koroškega vojvode, izročil cirkvo sv. Miklavža v »Wolfspachu« opatu sv. Pavlovskemu, črez katero je bil varuh, in si je hotel, ker je imel slovenjegraško graj-šino v najem, cirkev prilastiti, a ko se je opat pri višjej gospodski potožil, se je pravici na cirkev odpovedal, in ona je zopet postala lastina sv. pavlovskega kloštra. Sv. pav-lovski Benediktinci so pozneje svoja posestva ob Sečnici prodali, kupili so jih rotten-turnški gospodje in kmeti so bili postavljeni pod rottenturnško gospodsko, desetino pa so tudi morali dajat starotržkim župnikom, cirkva pa je kot podružnica bila izročena farnej cirkvi sv. Pankraca na Gradu. Cirkva sv. Urbana se v starih pismih omenja naj preje leta 1391. Tistega leta je postavil župnik sv. Pankraca na Gradu svojega kaplana yo Joka, sina sloveujegraškega kovača Martina k podružnici sv. Urbana, da je tam stanoval, in ob nedeljah in praznikih službo božjo opravljal. Staritrg na god sv. Antona Pušavnika 1883. Martin Terstenjak, župnik. Odkritje spomenika Gajevega. Kakor smo že poročali v zadnji številki, odkrili so dne" 27. kimovca v Krapini spomenik dr. Ljudevitu Gaju. Poleg obilega ndroda iz okolice, meščanstva krapinskega in rodbine Gajeve so se zbrali v slavnostno okrašenem mestu poslanci jugoslovanske akademije, zagrebškega vseučilišča, »Matice Hrvaške«, »Društva sv. Jeronima«, »Pedagoškega književnega zbora«, dokaj književnikov, pevski društvi »Kolo« in »Sloga« i. t. d. Po službi božji so šli gostje na trg, kjer je bila za odličnjake pripravljena tribuna nasproti spomeniku. Vojaška godba je zaigrala Zajčevo pesem »U boj«, navedeni pevski društvi pa sta odpeli narodno himno hrvaško »Liepa naša domovina«. Tajnik slavnostnega odbora g. Gedeon pl. Stauduar je prečkal spomenico, in g. Andrija Fijan je deklamiral slavnostni proslov , katerega je zložil g. Božidar Kukuljevič, sin Ivana Kukuljeviča. Nato je župnik g. Ivan Jakovina v daljšem govoru slikal delovanje Gajevo in zajeduo črtal tedanje politiško, kulturno in družabno razmerje hrvaško. Gaj je rodil Jelačiča, Jelačič Strossmayerja. — Po slavnostnem govora je še na kratko izpregovoril podžupan varaždinski g. Strbac, na čegar znamenje se je končno odkril spomenik: krasno poprsje Gajevo, delo Reudičevo, na ukusno izdelanem stojalu. Narod je navdušeno klical »Slava Gaju!« »Zivio Rendič!«, različni zastopniki in posamična društva pa so položila vence na spomenik, mimo drugih v imeni zagrebškega mesta grof Kulmer in v imeni »Narodnih Novin« g. Ibler po jeden srebrn lovorjev venec. Po slavnosti je bil banket in potem še ljudska veselica. Izvještaj Matice Hrvatske za upravno leto 1890. ima nastopno vsebino: Upravni odbor, poverjeniki, poročilo o velikem zboru dne" 14. rženega cve"ta leta 1891., umrši ustanovniki (počenši od leta 1842.), člani »Matice Hrvaške« leta 1890., končno