Jurček in muha.
|urček mahoma začuti ogromno praznino. Oh, kako je lačen! K sreči je skodelica z mlekom že na mizi. Vzdigne jo z obema rokama in nese k ustom, da bi pil... Lej no, v mleku je pa muhal
Jurček užaljen obstane. Prav ji je, grdi sladko* snedil Kdo ji je dejal piti Jurčkovo mleko? Pa se bo utopila in ga ne bo pila!
Kako je prestrašena, kako obupno otepa z nogami! Udarja s krili, da bi vzletela — zaman. Pri vsakem gibu se le še globlje pogrezne. Kmalu bo konec.
Uboga muha! Nazadnje je pa tole prehuda kazen. Jurček ji na* stavi žlico: »Na, splezaj nanjo in uidi!« Toda muha je vsa iz uma. Namesto da bi se približala, se še oddaljuje. Pa nič, pa nič, saj gre tebi za nohte, ne meni.
Oh ne! Jurček začuti neizmerno usmiljenje. Ali ni bil prav kakor tale muha vse te dni, ko je imel mrzlico in se je premetaval in ni spo« znal ne mame ne Ivanke? Ta skodelica mleka je za muho strašno morje, kjer bo utonila, nekaj takega kakor tista strašna tema, ki je bil v njej Jurček.
Deček lovi muho z žlico. AH je res ne bo zajel? Nožice se že manj gibljejo. Pa vendar ne bo umrla? Jurčku se zdi nekako tako, kakor da je njemu zopet zboleti...
Slednjič je muha vendar v žlici in Jurček jo izlije s kapljico mleka na pločevinasto mizico. Toda, ali ni že prepozno? Zivalca je žalostno obležala na boku. Krila so ji prilepljena. nožice so pri miru — kakor krpica blaga je. Menda se je res zadušila, utopila — mrtva je. Jurček jo nalahko dregne z žlico. Pozabil je na mleko in jo strahoma opazuje. Kar nič se ne premakne, mrtva je.
207
Ne, kaj je res m&goče? Ali se ni nožica nalahno zgenila? Zopet nič. Pač, zdaj pa že dve! Drgne si dmgo ob drugo. Nato si pa v naglici obriše obraz. To je pa lepo, gospodična! Zbere vse sile. oprosti si tretjo in se vlači po treh. Oho, zdaj gre pa hitro. Cetrta je že prosta, za njo pa še zadnji dve. S krili še vedno ne gre. Zaman si jih gladi, čedi, otira s tačicami: nočejo se odlepiti in nočejo. A vcndar bi dejal, da je eno ... Daj, le pogumno! Je že. Zaslišati je pomemben zzzzz ... Desno krilo je oproščeno, levo pa še prilepljeno; pa ne za dolgo. Muha se trudi, trudi... zzzzz ... sta že obe v redu. Začne se izprehajati počez in po dolgem, veliko si da opraviti. Pride, pa spet gre, se ustavi, obrne, kakor da je česa pogrešila, sem, tja, še tja. In zdajle — frrr... je že odletela!
Vsaj zahvalila bi se bila! Jurček je nekoliko užaljen, pa vendar zelo, zelo zadovoljen.                                 (Po A. Lichtenberg.)