Nosilec obnovljene aktivnosti italijanske opere v 
Ljubljani, ki jo opažamo od leta 1787. dalje, je Giu-
seppe Bartolini. On zavzema med italijanskimi im-
presariji, ki so v XVIII. stoletju obiskali Ljubljano, 
odlično mesto: imel je v teku treh let pet gostovanj, 
dosegel je po priznanju gledališke uprave lep uspeh 
pri občinstvu, bil je priljubljen pri uglednih ljubljan 
skih družinah: celo to je doživel, menda prvi med 
italijanskimi gledališkimi podjetniki, da ga omenja so 
dobni ljubljanski časnik, Merkova Laibacher Zeitung 
(1789, št. 85J.1 škoda, da v tisti notici ni nobene 
besede o umetniški kakovosti Bartolinijevega gostova 
nja; glavna stvar je tu namreč Laudonova zmaga 
pri Beogradu: v proslavo tega dogodka se je vršila 
v Stanovskem gledališču oktobra 1789 »z najsijaj-
nejšimi dekoracijami opremljena glasbena akademija 
v korist italijanskemu opernemu direktorju g. Barto-
liniju, ki je pred kratkim dospel sem«. Vendar lahko 
tisto, o čemer časniško poročilo molči, kar bi pa nas 
predvsem zanimalo — program, pevci, izvajanje, 
uspeh, pa tudi kaka stran Bartolinijevega značaja — 
vsaj do neke mere posnamemo iz raztresenih listin 
Stanovskega arhiva in iz podatkov v libretih. 
Predzgodovina prvega Bartolinijevega prihoda nam 
ni znana. Njegovo prvo gostovanje v Ljubljani, ko 
likor smo doslej dognali, se je vršilo spomladi 1787. 
Tisto leto je namreč pri Merku v Ljubljani natisnjen 
libreto Li dne castellani burlati.2 Da je to opero 
igrala Bartolinijeva družina, o tem nas obvešča Ra-
dics v Entmickl. d. d. Biihnemves. .. . str. 53.3 A da 
se je to zgodilo spomladi navedenega leta, vidimo iz 
1 To je že Radics zabeležil v svoji Enlivickl. d. deutschen 
Buhnenivesens in Laibach, str. 60; v opombi opozarja Radics na svojo »skico« Laudon und das Land Krain, 
str. 7. Morda se nanaša na Bartolinijevo poslednje gosto vanje tudi še vest o italijanski operni predstavi, ki jo je 
Laibacher Zeitung prinesla leta 1790. v svoji 25. številki; gl. nižje doli. 
2 Ljubljanski libreti iz osemdesetih in devetdesetih let 
so zabeleženi — bolj v redu in natančneje kot v velikih katalogih Zoisove in drugih privatnih knjižnic — v drobno 
a lepo pisanem seznamu ljubljanskih tiskov, ohranjenem v Državni študijski knjižnici, ki je označen kot »Abschrift 
des Penzelischen Verzeichnisses in Laibach gedruckter Biicher. 1797«. 
3 Velika nezgoda je, da so se vsi libreti iz teh let iz 
gubili. Radics, ki je mnoge izmed njih še videl in to ve činoma v knjižnici Narodnega muzeja (prim. cit. mesto), 
nam je tu in tam iz njih ohranil nekaj dobrodošlih po datkov, toda ne toliko, kolikor bi jih bil najbrže lahko 
našel. 
označbe »La primavera deli' Anno 1787«, ki je stala 
na naslovnem listu, kakor posnemamo iz Radicsevega 
članka Alteste Geschichte d. Laibacher Theaters v 
Bldtter aus Krain, 1863, str. 83. 
Najstarejša ugotovljena arhivska vest o Bartoliniju, 
»Impresare der Italienischen Schauspieler«, pa je 
šele iz poletja 1787; starejši akti — o spomladnem 
gostovanju — so se pač izgubili ali vsaj založili. 
Iz one listine, datirane v juliju 1787, ki jo nahajamo 
v fasciklu F. 49 Stanovskega arhiva z nadpisom 
»Schauspieler Gesellschaften vori 1787 bis 1792«, 
povzemamo, da je že omenjeni nemški podjetnik 
Friedel želel, da se mu dovoli vsaj poleti 1787 igrati 
v Ljubljani; zato zahteva uprava od J. Bartolinija, 
naj izjavi, koliko časa misli v tem poletju zavzemati 
Stanovsko gledališče. Naslednja listina, deseta v na 
vedenem omotu, res vsebuje odgovor, ki sta ga pod 
pisala Lucia in Giuseppe Bartolini; žena, ki je bila 
primadona družbe, sploh opravlja dober del poslov 
nega dopisovanja namesto in v imenu moža. V svo 
jem odgovoru sporočata upravi, da bi rada dajala 
predstave do 9. avgusta. To gostovanje v juliju in 
avgustu je bilo najbrže kratka poletna gledališka se 
zona; to je verjetnejše, kot da bi se bilo Bartolinijevo 
spomladno gostovanje zategnilo tja v poletje. 
V isti vlogi pa prosita Lucia in Giuseppe Bartolini 
tudi že, da bi se jima gledališče prepustilo za pri 
hodnjo pomlad »vom Ostermontag bis den 15. Juny 
inclusive«. Deželna gosposka je to prošnjo že 26. ju 
lija ugodno rešila. Ta odlok (»Verordnung«), čigar 
koncept je podpisal stanovski arhivar Alois Kappus 
von Pichelstein, odobril pa — pač v imenu stanov 
skega odbora — baron Schvveiger s svojim seribatur, je 
vreden, da se z njim seznanimo. Bartolinijeva dvojica 
dobiva gledališče pod temi-le pogoji: 1. da pripelje 
operno družbo s sedmimi solisti in poleg tega kapel-
nika in prvega violinista za vodstvo orkestra; vse 
osobje mora biti novo za Ljubljano (»... aus ganz 
neuen, hier noch nie aufgetretenen Virtuosen ...«); 
2. impresario je dolžan, »durchgehends fiir alle Rollen 
viel4 bessere SSnger, und Sangerinnen als die der-
4 Prvotno je bilo menda napisano »noch«, kakor se 
precej jasno bere, potem pa je to z drugim črnilom — in sicer s prav takim, s kakršnim je napisan Schvveigerjev 
seribatur — prečrtano in popravljeno v »viel«. Po vsej priliki niso Ljubljančani bili nezadovoljni niti s prvim 
Bartolinijevim ansamblom, le gospodu stanovskemu od borniku se je zdelo umestno, da impresaria še malo podžge. 
ZADNJA FAZA ITALIJANSKEGA GLEDALIŠČA 
V LJUBLJANI D.H. STANKO ŠKERLJ 
172 KRONIKA 
malligen aufzufiihren, ins besondere eben einen Te-
noristen, und einen Bass Sanger tur die ersten Rollen 
des Mezzo Carattere, und des Buffo Caricato . ..«, in 
to samo »pevce utrjene veljave«; sicer pa članov ne 
sme angažirati, preden jih ne javi imenoma stanov 
skemu odboru in jih le-ta ne odobri; 3. pripraviti 
mora vsaj štiri opere, vrh tega pa še dve »iiber die 
Zahl«, če bi katera od onih ne ugajala; zahteva se ne 
le, naj bodo to same novosti za Ljubljano, temveč 
tudi »lauter Stiicke von neuester Komposizion der be-
liebtesten Kapellmeisters (!) in Italien«; tudi kostumi 
in dekoracije morajo biti čim boljše. Naslednja točka 
utrjuje materialne pogoje: Bartolini dobiva gledališče 
brezplačno in sme poleg tega pričakovati »einen an-
nehmlichen Beitrag fur die Reisekosten«; iz navodil, 
ki se istočasno dajo glede Bartolinijevega prihodnjega 
gostovanja gledališkemu inšpektorju in blagajniku, 
in iz koncepta za obveščenje samega Bartolinija se še 
jasneje vidi, da mu za gledališče ne bo treba plače 
vati navadne pristojbine po dva goldinarja za pred 
stavo, obeta se mu pa še »eine annehmliche Remune-
razion, die durch die Collection eingebraeht werden 
vvird«. 
In zakonca Bartolini sta novo sezono — po vsej 
priliki svojo tretjo v Ljubljani — res pripravila skrbno 
po prejetih navodilih. 11. oktobra, ko se je v Ljubljani 
že začela nova jesensko - zimska sezona direktorja 
Friedela, se obrača Lucia Bartolini z Reke na gledali 
ško upravo s prošnjo, naj ona odloči, katerega od dveh 
imenoma navedenih basistov (»bassi caricati«) bi ka 
zalo angažirati za bodoče gostovanje. Potem daje re-
pertoarni načrt — o tem podrobnejše nižje doli —, 
na koncu pa pošilja, »ossequiosi rispetti ali Ilus(tris-
si)ma Signora Banazi e tutta la Rispett(a)b(i)le Fa-
miglia Giois«.1 Mesec dni kasneje predlaga spet Lucia 
Bartolini pet kandidatov za tenor (»mezzo carattere«)2 
na izbiro. Posebno zanimiva je rešitev tega vprašanja, 
ki jo je koncipiral Kappus, odobrila pa baron Wol-
kensperg in grof Hohenwart: za svet naj se vpra 
ša gospod Sigmund baron Zois. Le-ta torej ni samo 
blagohotno sprejemal italijanskih igralcev in operistov 
pod svoje gostoljubno okrilje, o čemer pričajo poleg 
pravkar omenjenih »ponižnih izrazov spoštovanja« 
Bartolinijeve dvojice še marsikateri drugi sledovi, 
temveč je tudi stanovski gospodi v Ljubljani veljal 
kot najkompetentnejši strokovnjak za izbiro pevcev. 
Kar se posebej Bartolinija tiče, se je Zoisu njegova 
blagohotna skrb nemara slabo poplačala, kakor bo 
mo videli. 
Da je do gostovanja po Veliki noči 1788 res prišlo, 
o tem sicer nimamo izrecnega potrdila, vendar tudi 
nimamo vzroka, dvomiti o tem: 1788 je pri Merku 
izšel libreto Le Nozze in contrasto; ker v razmeroma 
številnih gledaliških aktih Stanovskega arhiva za 
leti 1787. in 1788. ni sledu o nobeni italijanski gleda 
liški družbi razen Bartolinijeve, sinemo ta libreto pač 
1 Bartolinijeva je že imela napisano »Zoi«, pa je sama 
prečrtala in napisala bolj književno - italijansko obliko 
Zoisovega imena. »Banazi« je pač treba citati »Bonazi«. 
2 »Musica di mezzo carattere« pomeni — po Petrocchi-
jevem velikem Dizionario universale — glasbo na sredi 
med resno in komično (»buffo«); »cantante di mezzo 
carattere« je pevec veselih, a ne karikiranih vlog. V na 
šem primeru je z izrazom »mezzo carattere« brez vsakega 
dostavka skoro gotovo mišljen tenor lahkega značaja. 
zapisati na račun Bartolinijevega gostovanja. Vpra 
šali bi se kvečjemu lahko, ali se Svatba z zaprekami 
ni pela morda šele v kratki poletni sezoni, ki jo je 
Bartolini opravil v Ljubljani v avgustu in septembru 
1788. Toda malo verjetno je, da bi se bili dajali v 
poletnih sezonah novi komadi in zanje tiskali libreti. 
In ker smo našli v aktih tudi neko Bartolinijevo nem 
ško vlogo, datirano 11. junija 1788, a vemo, da je 
gospa Bartolini prejšnje poletje prosila za uporabo 
gledališča za prihodnjo spomlad vprav do 15. junija 
1788, sklepamo, da je impresario ono svojo vlogo na 
pisal tik pred zaključkom svojega spomladnega gosto 
vanja, ki se je moralo torej res vršiti. 
Podoba je, da se je Bartoliniju Ljubljana prilju 
bila, ko se zdaj poteguje že za peto gostovanje. A 
tudi občinstvo je bilo z njim zadovoljno; to se iz 
recno bere v Hohenvvartovem konceptu odgovora na 
omenjeno prošnjo: publika je pokazala »mit dessen 
Vorstellungen die ganzliche Zufriedenheit«. Toda od 
govor je, vsaj v tem konceptu, vkljub temu negati 
ven, zakaj Hohenwart smatra — kakor smo že ob 
drugi priliki opozorili — da bi občinstvo menda raj 
ši videlo za spremembo kake igre v »ožjem deželnem 
jeziku«; pač pa bo stanovska gosposka »bei welcher 
andern Vorfallenheit« čisto rada spet sprejela Barto 
linijevo ponudbo. Tudi za kratko poletno sezono od 
20. avgusta do 15. septembra 1788 je Bartolini do 
bil dovoljenje, kakor vidimo v nekem poznejšem 
aktu istega fascikla; gotovo je naš impresario to do 
voljenje izkoristil. — Za predpustno sezono 1789 pa 
se je bil, kakor rečeno, Bartolini zaman potegoval. 
Od jeseni 1788 dalje je v Ljubljani nastopala več me 
secev nemška družba Franza Antona in Barbare 
Gottersdorf. Ker so ohranjene Gottersdorfove vloge 
pri stanovski gosposki s konca decembra 1788 in s 
konca februarja 1789, smemo pač sklepati, da je 
igral on tudi še ves predpust. Gledališče mu je bilo 
odobreno celo spet za čas od Velike noči do 3. junija 
1789, toda iz aktov se vidi le, da je omahoval, ali 
naj to dovoljenje izkoristi, ne pa, kaj je končno ukre 
nil.3 — A popolnoma brez Bartolinija tudi ta spomlad 
ni minila: za dan 19. aprila 1789 mu je odobrena 
»akademija« v stanovskem gledališču; toda ali je to v 
zvezi s kakim predhodnim ali poznejšim daljšim Bar-
tolinijevim gostovanjem spomladi tistega leta, ne 
moremo ugotoviti. 
Pač pa se tedaj že začenjajo pogajanja med Bar-
tolinijem in stanovskim odborom za gostovanje v 
prihodnji jesenski in zimski sezoni. Meseca maja 
vlaga Bartolini prošnjo, da se mu prepusti gledališče 
od srede oktobra 1789 do konca predpusta 1790. To 
pot Hohenvvart pristaja, deloma tudi zato, »dali 
dem Publikum eine Abvvechslung verschafet wird, weil 
in diesen Jahr deutsche Komedien aufgefiihret wor-
den sind«. Konec junija ima Italijan povoljni odgovor 
stanovskega odbora v rokah: gledališče mu je zago 
tovljeno, odbor pa mu obljublja tudi tri sto goldinar-
3 Tega nam tudi Radics, Entivicklung..., str. 59 si., 
ne pove, čeprav podrobno opisuje Gottersdorfove težave 
in neprilike, ki jih je povzročil stanovski upravi in ki so 
zelo podobne vsemu onemu, kar se je v sezoni 1789/90 
zgodilo med Bartolinijem, gledališko upravo in guberni-
jem v Gradcu; prim. tu nižje. — Datum 18. sept. 1789, ki 
ga Radics navaja kot dan prihoda Gottersdorfove družine, 
je pa gotovo pomoten; moralo bi se glasiti 1788. 
KRONIKA 173 
jev podpore,1 v pričakovanju, da bo poskrbel za dobro 
italijansko opero, »vvobei man sich vorziiglich den H. 
Peroni [und] eine gute prima donna, und einen bra-
ven Buffo zu haben verspricht«. želene benefice pred-
pustnih javnih plesov mu ne morejo odobriti. »Wohl 
aber sind die Herrn Stande geneigt, fiir Sie eine 
Collection zu machen, die betrachtlich sein dorfte, 
\veil ihnen das hiesige Publikum, wie Sie genug Be-
vveise haben, sehr geneigt ist«. Bartolini torej lahko 
kar angažira svoje osobje, toda le dobre ljudi, in naj 
čim prej sporoči svoje načrte, da bi se stanovi, če ne 
bi bili zadovoljni, lahko pogodili z drugo družbo, »ki 
se je že javila«. Bartolinijev formalni pristanek na te 
pogoje prihaja v pismu iz Trevisa z dne 10. julija, 
napisanem v neverjetno slabi italijanščini:2 ». .. vi 
dim z veseljem, da ste mi izkazali čast, da mi rezer 
virate svoje spoštovanja vredno občinstvo za obe pri 
hodnji zimski sezoni« (to je treba gotovo razumeti: 
za jesensko sezono do Božiča 1789 in za predpustno 
1790. leta), »z dobro operno družbo; slišim, da mi je 
dovoljeno gledališče, z darilom (!) 300 goldinarjev 
in kolekto; sprejemam torej gledališče pod takimi 
pogoji. Perronija sem že angažiral, on sam pa je vzel 
nase, da najde sposobno primadono. Požuril sem se, 
1 Okrog teh 300 gld. oziroma okrog vprašanja, ali je 
bila ta pomoč mišljena kot predujem ali kot darilo, se je 
kasneje razpletlo še dosti pisarjenja. Videli smo, da jo je 
Bartolini takoj kvitiral kot darilo. In imel je povsem 
prav; ne samo, da stoji v odgovoru stanovskega odbora 
z dne 25. junija 1789. obljuba: »300 fl. zu geben«, temveč 
je tudi graški gubernij, ki ga je stanovski odbor vnaprej 
zaprosil za odobritev te podpore Bartoliniju, dal svoj pri 
stanek 6. junija 1789, pod pogojem, da gledališka blagajna 
brez škode za druge svoje obveznosti zmore znesek 300 gld. 
in da se bo ta izdatek kril iz dohodkov javnih plesov v 
prihodnjem predpustu. (Zdaj se tudi razume, zakaj sta 
novski odbor ni odstopil Bartoliniju onih plesov.) Akt 
gubernija sicer uporablja izraz »Geld Vorschuss«, toda iz 
navedenih pogojev, zlasti iz drugega, se vidi, da niti gu 
bernij ni računal s tem, da bi Bartolini znesek vrnil. Več 
ko leto dni kasneje, v avgustu 1790, ko je bil Bartolini 
gotovo že definitivno zapustil Ljubljano, se je pa pri 
graškem guberniju nenadoma pojavil dvom, ali ni ona 
podpora 300 gld. bila prav za prav predujem, ki bi ga 
bilo treba vrniti, oziroma za katerega bi moral biti kdor 
koli odgovoren, če ni bil vrnjen. Tako vsaj nam je gotovo 
razumeti akt glavnega stanovskega in obenem gledališkega 
blagajnika J. J. Thomanna (fascikel »Collectanea. Gleda 
lišče I«, zadnji konvolut), v katerem javlja 13. avgusta 
1790 stanovskemu odboru, kako je bila 21. nov. 1789 iz 
plačana Bartoliniju in pravilno vknjižena potna podpora 
300 gld., in prosi, da mu stanovski odbor dostavi svoje-
časni sklep (Schlussfassung) o tej podpori, da bi lahko 
branil svoj postopek. Iz drugega akta, ki je ohranjen v 
fasc. F. 49 pod številko 74V2, celo povzemamo, da je gu 
bernij zahteval točno obvestilo o tem, kako je bila pod 
pora dana. In stanovski odbor, oziroma njegov referent 
grof Hohenvvart, takoj ustreza Thomannovi prošnji in 
nalaga svojemu arhivarju, naj blagajniku pošlje odlok 
gubernija, s katerim je bila prejšnje leto odobrena pod 
pora Bartoliniju. Očividno je deželni odbor ostal na svo 
jem, da je tistih 300 gld. pripadlo Bartoliniju kot darilo. 
Vsa »afera« se da sploh razlagati samo s fiskalno goreč 
nostjo kakega nepoučenega gubernijskega birokrata. 
2 ». .. rilevo con piacere come mi fu concesso L'onore 
di riservire quel Rispettabile puhlico, per le due prossime 
Stagioni deli' inverno, con una buona Compagnia di 
Opera, Sento come mi sia Stato concesso il Teatro, con 
il regalo di 300 Fiorini, ed' una Colletta, io accetto dun-
que il Teatro, ha tali condizioni,...«. 
da boste lahko bolj prepričani o moji skrbi in želji, 
da vam dobro poslužim. čakam le obvestila Perronija 
samega, da zvem ime primadone, potem vam pa takoj 
pošljem seznam cele družbe z naslovi oper. Zagotav 
ljam vas, da si bom z vso skrbnostjo prizadeval, da 
vas zadovoljim, kakor sem se potrudil druge krati. 
Ne dvomim in upam, da bo kolekta velikodušna, ko 
mi že niso bili prepuščeni plesi . . . Saj poznam duha 
in velikodušnost vašega občinstva, ki ne bo hotelo 
moje škode ...«. — V teku poletja dohajajo Bartolini-
jeva pisma iz Trevisa, Udina in Benetk, ki podrobno 
govore o angažmajih pevskega in orkestralnega an 
sambla in o repertoarju; pri tem vabi upravo, naj iz 
roči program v presojo svojemu izvedencu, preden on, 
Bartolini, kupi opere, in naj mu sporoči, če jim katera 
ne bo po volji. V odgovor Hohenvvart takoj nalaga 
arhivarju, naj obvesti Bartolini j a, da so z repertoar 
jem zadovoljni. (Ali je Zois izrekel svoje mnenje?) — 
Sredi septembra je Bartolini že v Ljubljani; neki akt 
z dne 18. IX. pravi, da prosi Bartolini, »der eben an-
gekommen ist«, za izplačilo onih 300 goldinarjev, da 
bi lahko poslal svoji družbi potnino in kupil opere, 
ker bi rad 12. oktobra odprl gledališče. 21. septembra 
se res odredi izplačilo podpore — seveda šele, ko je 
Rudolf baron Wolkensperg založil kavcijo. Sezona se 
je po vsej priliki začela ob nameravanem času. Vseka 
kor je 19. oktobra Bartolini sodeloval pri slavnostni 
akademiji, ki se je vršila, kakor smo že slišali, v čast 
Laudonove zmage pri Beogradu, a v korist opernega 
direktorja. 
O kakovosti in uspehu tega gostovanja ni v arhiv 
skih listinah seveda nobenih podatkov; a celo v admi 
nistrativnem pogledu akti utihnejo. Samo dve neko 
liko neprijetni denarni zadevi odmevata v njih še na 
slednje leto: že (v opazki) omenjeno vprašanje, ali 
je bilo onih 300 gld. podpore mišljenih kot darilo ali 
kot predujem, in pa manj jasna afera z neko menico, 
ki je imel z njo opravka tudi Sigmund Zois. Dočim 
v prvem vprašanju ne vidimo na Bartolini j evem pona 
šanju nikakega madeža, v drugem primeru morda ni 
bil brez krivde. — Iz dveh listin v fasciklu F. 49, ki 
spadata v leto 1790.,3 razbiramo, da je Zois kaki dve 
3 V prvem aktu, z dne 11. marca 1790, prosi Kappus, 
da se preišče, »ob es wahr sei, dass, wie H. Baron Sig 
mund v. Zois vorgibt, dem Bartollini vor ungefehr 2. Jah-
ren auf sein Ansuchen und in Nammen des stiindischen 
Ausschusses 25. Dukaten auf einen Wechselbrief in Ve-
nedig ausgezallet vvorden sind«. Na to odreja Hohenvvart, 
da se akt dostavi Zoisu »um dessen beliebige Aiiserung«. 
Dva dni kasneje ponavlja Kappus svojo zahtevo po pre 
iskavi; mora se dognati, ali se je pri raznih kolektah več 
nabralo, kot je on oddal, da ne bo sumničenja, da Zois 
zato ni dobil svojih 25 dukatov, ker je Kappus kaj zase 
obdržal. Nekako pred dvema letoma, »als Barthollini be-
stellt vvurde« — to je bilo gotovo za Veliko noč 1788, ko 
je stopila v veljavo pogodba za Bartolinijevo tretje gosto 
vanje, fiksirana 26. julija 1787 — je Kappus prejel kot 
darila ljubljanskih gledaliških ljubiteljev vsega skupaj 
21 dukatov. (Pri tej priliki so darovali med drugimi — in 
nad drugimi — tudi člani družine Zois: Sigmund 6 du 
katov, Karel tudi 6, Bernardin pa 3.) Ta zbirka gotovo 
še ni bila v neposredni zvezi z ono menico v Benetkah, 
temveč je to bila samo izpolnitev obljube, ki jo vsebuje 
citirani akt stanovskega odbora z dne 26. julija 1787. »Als 
sodann H. Baron Sigmund von Zois in betref der dem 
Barthollini in Venedig bezallten 25 Dukaten sich aufge-
halten hat und ich es dem H. Baron Schvveiger hinter-
brachte, so war des H. Baron erste Sorge diese 25 Duka-
174 KRONIKA 
leti prej, spomladi 1788, ko je Bartolinijeva družina 
tretjič prihajala v Ljubljano, dal z vednostjo stanov 
skega odbora izplačati impresariju v Benetkah na 
menico 25 dukatov, in da tega denarja do spomladi 
1790 ni dobil nazaj kljub svojim pritožbam in kljub 
različnim kolektam, ki so se med tem vršile. Afera 
je gotovo razpihala precej prahu, ker se stanovski 
tajnik in arhivar Kappus v dveh aktih brani sumni-
čenja, da bi bil on kaj denarja zadržal in povzročil 
Zoisu škodo, zahteva preiskavo in daje obračun o 
nabranem denarju. Niti skupna vsota posebne zbirke, 
ki naj bi bila pokrila ono menico, in kolekte za leto 
1790 — ki je bila že poleti 1789 obljubljena Barto-
liniju — ni dala potrebnih 25 dukatov, vsaj do 
13. marca 1790 ne; zato so nabrani denar shranili, 
dokler ne bi mogli Zoisu poplačati vsega Bartolini-
jevega dolga. Impresario je torej moral žrtvovati ko-
lekto iz leta 1790. za svoje stare grehe, a najbrže je 
tudi Zois nazadnje utrpel nekaj škode. Nehote se spo 
minjamo postavke za »gledališče in komično opero« v 
Zoisovih računskih knjigah, ki vprav za leto 1789/90. 
predstavlja res visok znesek: vsega skupaj 350 fl. 
3 krajcarje. 
Kdaj in kako se je v takih razmerah zaključilo 
zadnje Bartolinijevo gostovanje, nam danes ni na 
tančneje znano. Iz citiranega Kappusovega akta z dne 
13. marca 1790 posnemamo, da Bartolinija ta dan 
ni bilo več v Ljubljani. Ne zdelo bi se nam čudno, če 
bi bilo Italijana po tej neprijetni aferi, ki je brez 
dvoma skalila tudi njegovo razmerje do Zoisove in 
morda še do kake druge, prej naklonjene hiše, minilo 
za dalj časa veselje, da se vrača v Ljubljano. Vendar 
ni izključeno, da je bil Bartolini sredi junija 1790 
spet v Ljubljani, kajti Laibacher Zeitung iz tega leta 
omenja v svoji 25. štev., datirani 22. junija, predstavo 
italijanske opere Uarbore di Diana, ki jo po drugi 
strani nahajamo v Bartolinijevem repertoarnem na 
črtu za sezono 1789/90.1 Njegovega imena pa ne naj 
demo več v naših virih, niti pri tej priliki, niti kasneje. 
O nobeni drugi italijanski gledališki družbi, kar jih 
je v teku dobrih 150 let gostovalo v Ljubljani, nismo 
našli v aktih toliko vesti kot o Bartolinijevi. Izčrpali 
smo jih, da čim natančneje opišemo postopek pri po 
gajanjih, način angažmaja, politiko gledališke uprave, 
materialne težave itd., ker je ta primer zanimiv in 
brez dvoma tipičen. Pogajanja, uspešno gostovanje, 
ten durch eine neue Collect einzubringen, und sie dem 
H. Baron v. Zois zuriickzuzallen, die man hingegen nicht 
aufbringen konnte.« Nateklo se je samo 7 dukatov 2 gol 
dinarja, to je: 33 gld. 30 kr. Kolekta za leto 1790., na 
menjena Bartoliniju v smislu rešitve stanovskega odbora 
z dne 25. junija 1789, je vrgla 31 gld. 8 kr. Ta znesek se 
je prištel onemu, kar je dala pravkar omenjena kolekta 
za povračilo dolga Zoisu; a oboje skupaj znaša samo 
64 gld. 38 kr. (t. j. nekaj nad 14 dukatov). Ker torej ni 
bilo do tedaj mogoče nabrati 25 dukatov »und B(artolini) 
schon abgegangen war, so ist obige Summa, um den H. 
Baron Sigmund von Zois befriedigen zu konnen, indessen 
aufbewahrt vvorden«. 
1 Ljubljanski časopis navaja poleti 1790 mnogo nemških 
amaterskih prireditev v Stanovskem gledališču; diletant-
ska družba ljubljanskega plemstva je bila tisto leto izredno 
delavna. Laibacher Zeitung hvali dobrodelne predstave, ki 
so se vršile 17. in 28. maja, 17. in 19. junija — tik pred 
tem, 16., so priredili v reduti »Frevball«, a gori omenjena 
italijanska operna predstava je bila po vsej priliki 15. ju 
nija —, 20. julija in 3. septembra. 
novi dogovori, priljubljenost, materialne neprilike in 
razočaranje — po teh etapah, različno poudarjenih, 
je šla gotovo marsikatera igralska družba; predvsem 
se spominjamo ene najpomembnejših v oni dobi, 
nemške Schikanedrove družine. 
O notranji vrednosti Bartolinijevih gostovanj, to je 
o repertoarju in o kakovosti pevcev, smo slabše po 
učeni kot o zunanjih okolnostih, v katerih so se vr 
šile, vendar tudi v tem pogledu o njih več vemo kot 
o mnogih drugih. 
Prvo gostovanje, spomladi 1787, je prineslo Ljub 
ljančanom komično opero / due castellani burlati.* 
Badics, Entivicklung d. d. Biihnenives., c. m., navaja 
kot avtorja Fabrizija; v Salviolijevi Bibliografia uni-
versale del teatro drammatico italiano, str. 675, be 
remo, da se je komična opera / castellani burlati, ki 
ji je besedilo napisal Filippo Livigni, prvič pela pred 
pustom 1785 v Benetkah z glasbo Giovannija Valen-
tinija; še istega leta v jeseni pa so jo igrali v Bologni 
z muziko Vincenza Fabricija in pod nekoliko izpre-
menjenim naslovom: / due castellani burlati. V eni 
in drugi obliki je imela mnogo uspeha, »ponavljali 
so jo dolgo časa v skoro vseh mestih Italije in v glav 
nih mestih inozemstva«. Bartolini je torej prinesel v 
Ljubljano drugo varianto, in to že poldrugo leto po 
njeni premieri v Bologni. O vrednosti te opere ne 
vemo nič gotovega; najbrže ni bila znatna, zakaj V. 
Fabrizi3 spada — z G. Valentini jem vred — med šte 
vilne nevažne skladatelje komičnih oper v sedemde 
setih in osemdesetih letih XVIII. stoletja. Pisec be 
sedila, Filippo Livigni, pa je prav znano ime med 
libretisti svoje dobe; njegove tekste so uporabljali 
mnogo pomembnejši skladatelji ko Fabrizi, na primer 
Domenico Fischietti in Domenico Cimarosa. — O 
repertoarju Bartolinijevega poletnega gostovanja leta 
1787, ki se je po vsej priliki vršilo v juliju in avgustu, 
nimamo nobenih vesti. Lahko mogoče, da so se poleti 
ponavljali uspeli komadi spomladne sezone, toda ta 
domneva nam ne pomaga mnogo, ker tudi o spomlad-
nem gostovanju vemo le malo. m 
Tretja Bartolinijeva sezona pade skoro gotovo v 
čas od Velike noči do srede junija 1788. Za njo je pač 
natisnjen libreto »Le Nozze in contrasto. Drama gio-
coso per musica di Giovani Bertati. Da rapresentarsi 
nell nobile Teatro di Lubiana«, z letnico 1788.4 Ta 
naslov in te označbe, ki so gotovo prepisane z naslov 
nega lista knjižice, to je vse, kar direktno vemo o ljub 
ljanski predstavi opere Svatba z zaprekami. S skro 
mnimi knjižnimi sredstvi, ki so nam bila na razpolago, 
smo dognali, da je glasbo k temu Bartolinijevemu 
2 Dokler ne poznamo vsebine tega libreta, ne moremo 
zanesljivo prevesti naslova (ki se pojavlja v Ljubljani v 
neknjiževni obliki hi due c. b.); morda bi se moral slo 
venski glasiti Potegnjena graščaka, morda tudi kako dru 
gače, kajti castellano lahko pomeni »graščak«, »grajski 
oskrbnik« ali pa »zapovednik posadke«. 
3 Tako piše njegovo ime A. Della Corte, Uopera comica 
italiana nel Settecento, II, 97. 
4 Citiram z vsemi pravopisnimi napakami, kakor stoji 
v že omenjeni rokopisni »Abschrift des Penzelischen Ver-
zeichnisses ...«. Na nekem posebnem listu med katalogi 
Zoisove knjižnice v Narodnem muzeju, kjer je zabeleženo 
več ljubljanskih libretov iz teh let — a to ni znani posebni 
seznam italijanskih, večinoma v Italiji natisnjenih libre 
tov Zoisove knjižnice —, stoji pod št. 43 naslov »Le Nozze 
incontrasto« (sic!). 
KRONIKA 175 
besedilu zložil gori omenjeni Giovanni Valentini in 
da so to opero v Benetkah peli prvič 1779, v Milanu 
pa 1780.1 
Svatba seveda ni bila edina opera spomladne sezone 
1788. Repertoarni načrti Bartolinijeve dvojice so nam 
znani iz pisma, ki ga je Lucia Bartolini pisala 11. okto 
bra 1787 ljubljanski gledališki upravi; tam se pred 
videva ta-le program; Salierijeva ha grotta di Trofo 
nio, Gazzanigova opera UOsmano ossia le tre sul 
tane;- zelo popularna Martinijeva La cosa rara in Ci-
marosov // falegname; razen tega naj bi se igrali še 
dve operi, ki ju je treba izbrati. Ena od teh je bila 
potem pač Svatba z zaprekami. Ali se je navedeni 
program v celoti ali vsaj deloma izvedel, ne vemo. Na 
že omenjenem posebnem listu med Zoisovimi katalogi, 
kjer smo našli Svatbo, beremo pod številko 62: »Se-
raglio dosmana (?) drama«; to bi utegnil biti naslov 
kakega libreta Seraglio d'Osmano, in če bi to bilo isto 
kot UOsmano ossia le tre sultane, bi smeli sklepati, 
da se je Gazzanigova opera, ki jo napoveduje pismo 
gospe Bartolinijeve, morda res igrala v Ljubljani. 
Skoro nobenega dvoma ni, da je bila že to leto v 
resnici uprizorjena tudi La cosa rara; za gostovanje 
pred pustom 1789, ki stanovska uprava nanje ni pri 
stala, je namreč Bartolini obljubljal štiri »nove« opere 
in vrh tega Martinijevo Redko stvar: to ne more po 
meniti drugega, kot da se je le-ta že prej dajala v 
Ljubljani/' — Komponist te opere ni znani »Padre 
(Giambattista) Martini«, ki se je proslavil v XVIII. 
stoletju kot glasbeni zgodovinar, pedagog in nabožen 
skladatelj; niti oni Martini, ki se je, Nemec po rodu, 
prav za prav pisal J. P. E. Schvvarzendorf, a je de 
loval v Franciji, in čigar privzeto ime je tudi današ 
njim pevcem znano vsaj po prikupni romanci Plaisir 
d'amour; temveč to je Španec Vicente Martin y So-
ler, ki je bil rojen 1754 v Valenciji, pa se je še mlad 
preselil v Italijo, kjer je prišlo na oder več njegovih 
oper. Slaven pa je postal na Dunaju; tu je bival od 
1785 do 1788 in tu so nastale opere // Burbero di 
buon cuore, La cosa rara (1786) in Varbore di Diana, 
ki so mu donesle ogromen uspeh in sloves. Leta 1788. 
je odšel v Petrograd, kamor ga je pozvala Katarina II., 
kakor pred njim Galuppija, Paisiella in druge. Vodil 
je italijansko opero do leta 1803., a ostal je kot ruski 
državni svetnik tudi še pozneje v Petrogradu in tam 
1 Carlo Vassori, Opere e operisti; Genova, 1903, str. 
448; — T. Wiel, / teatri musicali veneziani del Settento; 
Venezia, 1897, str. 343. Mimogrede bodi omenjeno, da 
je med naslovi znanega seznama opernih tekstov Zoisove 
knjižnice zabeležen libreto Le nozze dislurbate z letnico 
1766, natisnjen v Benetkah. Morda je G. Bertati porabil ta 
ali kak drugi starejši tekst za svoj libreto; toda treba bi 
bilo videti obe knjižici, da bi kaj točnega ugotovili. 
2 V silnem hrušču revolucijskega terorja je bila v Pa 
rizu 2. septembra 1792 na programu tamošnjega »Italijan 
skega gledališča« opera Les Trois Sultanes. J. Combarieu, 
iz čigar znane Hisloire de la musique H (Pariz, 1925) 
str. 397, posnemamo to vest, ne ve navesti niti skladatelja, 
niti pisatelja besedila. Lahko mogoče, da gre prav za 
Gazzanigovo opero. 
3 Res je, da se nahajata La cosa rara in La grolta di 
Trofonio tudi v seznamu 8 »dobrih velikih oper«, za ka 
tere je gledališka uprava želela, da jih uprizori nemški 
podjetnik Friedel v zimski in predpustni sezoni 1787/88; 
to posnemamo iz kontrakta, ki ga je Friedel podpisal 
27. septembra 1787. 
umrl 1806. Bil je nadarjen operni komponist; po uspe 
hu je v svojem času nadkrilil skoro vse sodobnike, 
tudi Mozarta. In ta uspeh je bil vsekakor bolj zaslu 
žen in manj bežen kot marsikatera druga modna slava. 
Sam Mozart je njegovo Redko stvar zelo cenil in upo 
rabil neke motive iz nje in iz Dianinega drevesa kot 
»citate« v svojem Don Juanu.4 
Če se je to leto res igrala tudi Salierijeva La grotta 
di Trofonio, kar ni neverjetno, pomeni to, da so se 
Ljubljančani razmeroma zgodaj seznanili še z eno naj 
bolj slovečih komičnih oper tistega desetletja. O delu 
samem bomo rekli kaj podrobnejšega, ko pridemo v 
tem pregledu do 1. 1796.: tedaj se je namreč opera brez 
dvoma resnično uprizorila. — Tudi prvo pojavljanje 
Cimarosove glasbe v Ljubljani — če se je namreč 11 
falegname po programu izvajal — velja posebej po 
udariti. Ta Tesar ne spada med njegova znamenita 
dela, a morda je značilno prav to, da je tako delo 
prišlo v Ljubljano še pred velikim uspehom Cimaro-
sovega // matrimonio segreto (1792); Ljubljana je 
bila Italiji blizu in impresariji so imeli morda vtis, 
da se lahko tu igra isto, kar je uspevalo na povpreč 
nem odru v Italiji. 
Kaj je Bartolinijeva družina nudila Ljubljančanom 
v svojem četrtem gostovanju, ki je trajalo od 20. av 
gusta do 15. septembra 1788, ne moremo reči. Novih 
stvari najbrže niso dajali. 
Za dvojno, zimsko in predpustno, sezono 1789/90 
pa je Bartolini, sodeč po njegovih pismih v poletju 
1789, pripravljal spet prav dostojen spored. Popularni 
Gazzaniga je imel prispevati dve operi: La moglie ca-
pricciosa in // convitato di pietra (Don Giovanni Te-
norio, ki ga navaja Bartolini na nekem mestu, je pač 
le drug naslov za isto Gazzanigovo opero, ki obdeluje 
isti motiv kakor Mozartov Don JuanJ; Martini dve 
sloviti operi: Ualbero di Diana in spet že znano La 
cosa rara, ki se je očividno Ljubljančanom močno 
priljubila; Cimarosa prav tako dva komada: Li due 
suposti Conti (tako piše Bartolini!) in enodejanko 
Uimpresario in angustie;5 in končno Paisiello svojega 
Kralja Teodorja. Temu načrtu za tedanjo Ljubljano 
ni kaj reči; vprašanje je, v koliko je bil realiziran. 
Gazzanigova Muhasta žena se je brez dvoma upri 
zorila, zakaj leta 1789. je v Ljubljani izšel libreto »La 
moglie capriciosa. Drama Giocoso per musica da 
rapresentarsi nel nobile Teatro di Lubiana«, kakor je 
zabeleženo v prepisu Penzelovega seznama ljubljan 
skih tiskov. Drugih podatkov nimamo niti o ljubljan 
ski predstavi, niti o delu samem." Giuseppeja Gazza-
nigo že poznamo kot zelo povprečnega opernega skla 
datelja; njegova Gostilnica se je igrala v Ljubljani 
4 Prim. Nouveau Larousse illustre, pod »Martini«; H. 
Riemann, Musik - Lexikon (izd. H. Abert), 1927, pod 
»Martin«; E. Biicken, Musik d. Rokokos u. d. Klassik, 
str. 233. 5
 J. Combarieu, cit. d., str. 395, navaja, da se je 24. ju 
lija 1789 — v prvih paničnih dneh revolucije — igral v 
pariškem »theatre de Monsieur« »1'Impresario in angu-
stie, opera-bouffe de Paisiello«. Ali imamo tu dve različni 
deli, ali se je spet ljubljanski impresario zmotil glede 
skladatelja? 
0 Na posebnem listu med Zoisovimi katalogi beremo pod 
številko 47 isti naslov z istim pravopisom kakor pri Pen-
zelu. — Nekoliko preseneča okolnost, da je ta libreto na 
tisnjen pri Egru, dočim so druge knjižice za Bartolini 
jeva gostovanja izšle pri Merku. 
176 KRONIKA 
1773. leta. Ljubljanski libreto Muhaste žene se doslej 
ni našel; tudi Radics ga gotovo ni videl, ker te pred 
stave sploh ne omenja. 
Naslednje leto, 1790, natisnejo pri Merku libreto 
z naslovom »II Re Teodoro in Venezia. Drama Eroi-
comico. Da rapresentarsi nell' nobile Teatro di Lu-
biana.«1 Sodimo, da ga je Bartolini pripravil za 
svoje dolgo gostovanje, ki se je raztezalo od jeseni 
1789 do konca predpusta prihodnjega leta, če ne še 
dalje. To je prvi povsem ugotovljeni2 dotik Ljubljane 
z Giovannijem Paisiellom (1740—1816), enim naj 
znamenitejših in najbolj priznanih komponistov ko 
mične opere pred Rossinijem. Na povratku iz Petro-
grada, kjer je od leta 1776. vodil Italijansko opero, 
je komponiral na Dunaju 1784 na poziv cesarja Jo 
žefa svojega Kralja Teodorja v Benetkah, ki je v 
kratkem dosegel sijajen uspeh v Avstriji, Italiji, Fran 
ciji in Nemčiji. Ta uspeh ima svoj temelj manj v kaki 
resnično globoki muzikalni vrednosti, ki jo današnja 
kritika odreka temu delu,'! kot na okretnem izkori 
ščanju teatralnih efektov tudi v glasbi in na prikup 
nosti nekaterih posameznih mest. In ne najmanj — 
na dobrem libretu. Le-ta je iz peresa znanega abata 
G. B. Castija (1721—1804), proslulega pesnika za 
bavnih in spretno pisanih, a nespodobnih »galantnih 
novel« v verzih in Govorečih živali. Jedro »junaško-
komične« drame Re Teodoro in Venezia je vzeto iz 
petindvajsetega poglavja Voltairejevega Candidea, 
kjer se med šestimi pregnanimi vladarji omenja tudi 
pustolovski Teodor, smešni kralj Korzike; a Časti, ki 
je melodramo napisal po želji samega Jožefa II., je 
v satirični sliki svojega junaka uporabil morda tudi 
črte švedskega kralja Gustava III., Jožefovega nasprot 
nika, ki je 1783 obiskal Benetke in pri tem razsipal 
smešen sijaj. Lahka in okretna fantazija, prijeten stil 
in zabavno-satirična žila so usposobili Castija, da je 
združil smešno - patetične in smešno - vsakdanje ele 
mente v postavah pustolovskega kralja in njegove 
okolice v uspelo tragikomedijo; dodal je nekoliko svoje 
hedonistične morale in napisal tekst, ki je žel navdu 
šeno odobravanje in mogel po besedah samega Uga 
Foscola »ugajati tudi brez glasbene spremljave«.4 
Gotovo je bil Kralj Teodor po Metastasijevih in Gol-
donijevih libretih spet prvo književno zanimivo bese 
dilo med operami, ki so se igrale v Ljubljani. 
Za tretjo opero iz Bartolinijevega programa za se 
zono 1789/90, Martini j evo Varbore di Diana, sicer 
nimamo ljubljanskega libreta, imamo pa namesto tega 
še direktnejše potrdilo, da se je res uprizorila: vest v 
ljubljanskem časniku iz leta 1790., ki smo jo gori na 
vedli. Glede dela samega se moramo tu zadovoljiti z 
opazko, da je bilo Dianino drevo poleg Redke stvari, 
ki se je tudi v sezoni 1789/90 ponavljala, Martinijevo 
najpopularnejše delo. Katera družba je igrala Varbore 
di Diana 15. junija 1790, nam časopis ne sporoča. 
1 Tako stoji v prepisu Penzelovega seznama. Tudi na 
posebnem listu med Zoisovimi katalogi je libreto zabele 
žen: številka 57 »II Re Teodoro drama«. Radics, Ent-
ivicklung . . ., str. 53 in op. 46, omenja to opero in trdi, 
da je libreto v ljubljanskem muzeju. 
- Toda že med osmimi »dobrimi velikimi operami« 
Friedelovega kontrakta iz oktobra 1787 je tudi »Konig 
Theodor«. 
:! Della Corte, cit. d., II, str. 36 sil. 
1 Della Corte, cit. m. 
G. B. Casti 
Vendar je najverjetnejše, da je to bila še Bartolini-
jeva, zakaj o kakih drugih Italijanih za poletje 1790 
nimamo podatkov, a o Bartoliniju vemo, da je imel to 
leto Martinijevo opero v načrtu. V vsem času Barto-
linijevih gostovanj, od 1787 do 1790, je prosila, ko 
Ukor je nam znano, sploh samo še ena italijanska 
družba za dovoljenje, da nastopa v Ljubljani; to je 
bila družina impresaria Gaetana Ferronija, o kateri 
beremo v nekem aktu fascikla F. 49, z dne 6. marca 
1789, da bi rada dobila ljubljansko stanovsko gledali 
šče po Veliki noči tistega leta. Za predstavo Martini-
jeve opere v juniju 1790 torej ona vobče ne bi prišla 
v poštev, a tudi sicer ni nobenega podatka o tem, da 
bi bila res nastopila v Ljubljani, čeprav stanovski 
odborniki, po onem aktu sodeč, niso bili nenaklonjeni 
njenemu gostovanju.'"' 
Sedaj bi bilo zanimivo vedeti, kakšna je bila repro-
duktivna vrednost Bartolinijevega ansambla, oziroma 
ansamblov — ker so se pevci vsaj deloma menjavali. 
Direktnih poročil in mnenj smo izsledili malo: vesti 
v Laibacher Zeitung se ustavljajo ob zunanjostih; o 
priliki predstave Dianinega drevesa se hvali »izvrsten 
orkester«, še najzgovornejši sta gori navedena Hohen-
vvartova opazka iz leta 1788., ki govori o »popolnem 
zadovoljstvu« ljubljanskega občinstva z Bartolinije-
vimi predstavami, in istotako že citirano mesto v od 
govoru deželnih stanov z dne 25. VI. 1789 na Barto-
linijevo prošnjo za gledališče v jesensko-zimski se 
zoni 1789/90: kolekta bo najbrže izdatna, »ker vam 
je tukajšnje občinstvo zelo naklonjeno, o čemer imate 
dovolj dokazov«. Tudi to, da se Bartoliniju gledališče 
prepušča brezplačno, gotovo priča o splošnem za 
dovoljstvu z njegovim delom. Sezone so bile skrbno 
pripravljene, repertoar vsaj za zimske sezone vsaki-
krat v glavnem nov, po vsebini dober in »sodoben«. 
Kar se našega znanja o članstvu tiče, smo pri Bar-
tolinijevi družbi v razmeroma ugodnem položaju, 
ker naštevajo impresarijeva pisma celo vrsto pevcev 
in pevk, ki so angažirani ali ki naj bi se angažirali. 
Samo — ta imena nam danes ne povedo mnogo." Toda 
5 Eden od stanovskih odbornikov, menda NVolkensperg, 
spet priporoča, naj si uprava preskrbi informacije o 
Ferroniju po Zoisovih korespondentih. 
" Morda bo kdo slučajno ali neslučajno naletel na kak 
podatek o enem ali drugem izmed pevcev, nastopajočih 
v Ljubljani; zato navajamo tukaj njihova imena (v kro 
nološkem redu gostovanj in v pravopisu originala). V 
oktobra 1787 prosi gospa Rartolini, ki je sama bila pri-
madona družbe, gledališko upravo za odločitev, katerega 
KRONIKA 177 
že postopek pri angažiranju članstva dokazuje, da 
ljubljansko občinstvo ni bilo zadovoljno s čemerkoli 
in da so bili v Ljubljani ljudje — zlasti Zois — ki 
so poznali imena, reputacijo in kakovost italijanskih 
pevcev. To je pa že tudi nekaj jamstva, da so bili 
predloženi pevci na določni višini. — Skratka: Bar-
tolinijeva družina gotovo ni bila preslaba in njena 
vloga v ljubljanskem gledališkem življenju se lahko 
kljub denarnim dissonancam, ki so zamračile konec 
njenih gostovanj, oceni kot pozitivna. 
Jesen in zima leta 1790. sta potem minili brez Ita 
lijanov. Carlo Buttazoni — gotovo oni, ki je v prejšnji 
sezoni nastopal v Bartolinijevi družini kot »primo 
buffo« — je sicer v avgustu prosil gledališko upravo, 
da prepusti dvorano za prihodnjo jesen in zimo nje 
govi »Operisten und Tanzer Gesellschaft«; toda upra 
va, ki je dobila, kakor posnemamo iz aktov fascikla 
F. 49, ponudbe vsaj še od treh nemških podjetnikov, 
se je odločila za Georga Wilhelma in njegovo pevsko 
in igralsko družbo. Najbrže se je zdelo stanovski go 
spodi umestno spet malo izpremembe — če že ne v 
programu gostov, pa vsaj v njihovem jeziku. Kar se 
namreč tiče opernega repertoarja, razlika med Nemci 
in Italijani najbrže ni bila velika.1 
Prihodnjo spomlad pa se pojavlja v korespondenci 
stanovske gosposke ime nekega impresarija Negrija. 
od obeh »bassi caricati« (basistov za komično opero) naj 
angažira, Pietra Veccliija ali De' Antonija. Mesec dni ka 
sneje navaja pet kandidatov za »mezzo carattere« (tu brez 
dvoma tenor za komično opero): Fava (ki je pel v Bo-
logni; najbrže je to isti, ki je bil pozneje član Ferronijeve 
družbe), Peroni (Bartolinijeva ga hvali, da je »dober in 
sloveč v svoji stroki«), Giusti, Steuignoni (?) in Pezani. 
(O teh kandidatih je. imel po želji stanovskega odbora od 
ločati Zois.) Za predpustno sezono 1789, do katere ni 
prišlo, se obljublja nov drugi tenor in Madame Raimundi 
kot »seconda donna« (alt). Najpodrobneje smo obveščeni 
o ansamblu za sezono 1789/90; kot člani se navajajo: dve 
»prime donne«, Susanna Marranesi iz Napolja in Lucia 
Bartolini; kot »primo mezzo carattere« Giacinto Perroni 
(bržčas tisti, ki je bil že 1787 na izbiro); dva »primi 
buffi« (glavna nosilca šaljivih vlog): Carlo Buttazoni in 
Gaetano Ghedini; kot »seconda donna« Elisabetta Marche-
sini in kot »secondo mezzo carattere« Marranesi, brat pri-
madone. 
1 Istega Paisiellovega Kralja Teodorja, ki ga je morda 
že v sezoni 1787/88 uprizoril Friedel, a za katerega je 
1790 v Ljubljani tiskan italijanski libreto, je v začetku 
novembra istega leta dal tudi "VVilhelm; prim. Laibacher 
Zeitung 1790, št. 64, z dne 6. XI.: po izvolitvi Leopolda II. 
za cesarja »gab die hier an\vesende \VilhelmLsehe Sanger-
und Schauspieler Gesellschaft, bey einem dieser Feier-
licbkeit \vegen prachtig beleuchteten Schauspiel-Hause 
unter Trompeten und Pauckenschall die Oper: Der Konig 
Theodor in Venedig . . . mit ungetheiltem Bevfall . . .« 
Zanj se je zavzel z dopisom z dne 13. februarja 1791 
grof Lanthieri iz Gorice, ki ga naziva »unser Buffo 
Negri«. Po tej intervenciji je gledališko vodstvo v 
Ljubljani dovolilo Negriju, da igra pri nas od Velike 
noči dalje; toda uprava dostavlja izrecno, da ne bo 
dala nobenih prispevkov. Morda so to posledice ne 
prijetnih izkušenj z Bartolinijem? Ni gotovo, ali je 
potem Negri izkoristil dovoljenje in prišel v Ljubljano. 
V teku istega leta 1791. je pa še drug goriški ple-
menitaš izposloval Italijanom gostovanje v Ljubljani. 
To je bil grof Nikolaj Franc Attems, ki je priporočil 
družbo Mazzotti Malipiero. Ljubljanska gledališka 
uprava je odobrila tej družbi najprej dvajset predstav 
od 20. junija dalje — pri čemer je opozorila podjet 
nika na neugodni čas. Družba je vsekakor res prišla 
v Ljubljano, zakaj 21. julija prosi Mazzotti Malipiero, 
da se mu dovoli še dvajset predstav, in tudi ta želja 
mu je izpolnjena. — Na Malipierovo gostovanje se 
brez dvoma nanašata ena ali dve vesti ljubljanskega 
časopisa. V številki 56. poroča Laibacher Zeitung, da 
je 14. julija 1791 cesar Leopold z dvema nadvojvo 
doma zvečer počastil predstavo v gledališču; kakšna 
predstava je to bila, ni povedano. V naslednji številki, 
z dne 19. julija, pa se bere jasnejša vest: »Seine 
Majestat der Kaiser haben mit den bevden Erzherzo-
gen ara 15. d. dem italienischen Lustspiele genannt: 
// tremendo Giudicio di Pluto a Favor d'Arlecchino 
operatore di Portenti & d'incanti, im landschaftlichen 
Schauspielhause... beygewohnt, und die Schauspieler-
truppe mit 30 Dukaten beschenket,« Najzanimivejše v 
tem kratkem poročilu je to, da čujemo po dolgem času 
spet enkrat o italijanski šaloigri v Ljubljani, to je o 
gledališkem komadu brez muzike, o italijanskih igral 
cih, ne operistih. Dolgi in napihnjeni naslov te kome 
dije (Strašna Plutonova razsodba v prid Arlekinu, 
čudežniku in čarodeju), o kateri nismo nikdar nikjer 
slišali, nas ne navdaja s posebnim spoštovanjem pred 
umetniško vrednostjo repertoarja te družbe. Toda 
obisk cesarja Leopolda, ki je kot toskanski veliki 
vojvoda dolgo bival v Italiji, priča morda o tem, da 
se je vsaj po svojem podajanju dvigala iznad višine 
navadnih komedijantov. 
V tem času se spet javlja oni Gaetano Ferroni, ki 
je že leta 1789. poskušal priti v Ljubljano. V vlogi iz 
Bologne z dne 10. junija 1791 prosi za gledališče v 
prihodnji jesenski sezoni. Stanovska gosposka ne od 
bija a priori, marveč stavlja pogoje; Ferroni pošilja 
repertoarni načrt z operami Paisiella, Marcella da 
Capua, Guglielmija in Brunettija. A na koncu očividno 
vendar ni prišlo do sporazuma, zakaj jesensko in 
zimsko sezono tja do predpusta 1792 je dobil nemški 
ravnatelj Felder. 
(Konec prihodnjič.) 
178 KRONIKA 
Leta 1792. nas spet zapušča za dalj časa Stanovski 
arhiv. Za to dobo črpamo kroniko italijanskih pred 
stav samo iz presihajočih vesti v ljubljanskem časo 
pisju1 in iz seznamov ljubljanskih tiskov, kjer se 
omenjajo tudi libreti iz teh let. Vprav za del kritične 
dobe, ko se italijansko gledališče v Ljubljani bori za 
obstanek, smo torej posebno nepopolno obveščeni. 
Iz leta 1793. ne čujemo ničesar o italijanskih pred 
stavah: ljubljanski časnik za to leto ni ohranjen in 
libreti se tudi ne omenjajo. Vse to seveda ne pomeni 
neobhodno, da res ni bilo nikakih predstav, saj vemo, 
da niti vse operne družine niso dajale tiskati tekstov, 
a kaj šele dramski ansambli. Možnost, da so tudi 1793 
Italijani prišli v Ljubljano, bomo tem manj zanikali, 
1 Niti državna študijska knjižnica niti knjižnica Na 
rodnega muzeja nimata kompletne najstarejše Laibacher 
Zeilung Merkove, F^gerjeve, Degotardijeve in Kleinmavrje-
ve izdaje z vsemi prilogami. Niti če kombiniramo to, kar 
je ohranjeno v obeh knjižnicah, ne dobimo vseh letnikov. 
Za leta 1792. do 1794. zija široka vrzel, in potem spet za 
1798. Vesti o gledališču, ki se nahajajo deloma v listu 
samem, deloma v prilogah, niso v vseh letnikih enako 
redke in redkobesedne; toda v nekaterih jih skoraj ni 
ali celo sploh ni. Včasih se tičejo samo administracije 
(oddaje lož v najem, itd.); včasih napovedujejo predstave; 
včasih kronistično beležijo one, ki so se bile vršile, pri 
čemer pogosto vpletajo pohvalne opazke; le redko se 
vzpenjajo do resnične kritike. 
če se spomnimo postavke v Zoisovih računskih knji 
gah za 1793/94: »opera bufTa« 54 gl. 54 kr., »teatro« 
69 gl. 50 kr. 
Za prihodnja štiri leta (1794—1797) pa vemo za 
gotovo, deloma iz beležk o ljubljanskih tiskih, delo 
ma iz časopisja, da so Italijani spet z operami gosto 
vali v Ljubljani. Toda preko tega dejstva je malo 
znano, bore malo v njihovih repertoarjih, skoro nič o 
družbah samih. 
Kar se repertoarja tiče, se v naših skromnih po 
datkih najčešče pojavlja Paisiellovo ime. Leta 1794. 
je v Ljubljani pri Kleinmavrju natisnjen libreto slo 
vite Nine. V Penzelovem seznamu beremo: »La Nina 
pazza per amore. Da rapresentarsi nel' nobile teatro 
di Lubiana«. Radics, ki je knjižico gotovo videl,'-2 pravi 
v svoji Entivicklung .. ., str. 53, da sta to opero po 
svetila — pač v predgovoru libreta — impresarija 
Vedova in Piovanni »dem Publikum Laibachs«. Nič 
drugega ne vemo niti o družbi, niti o točnem času, dol 
žini in o drugih momentih gostovanja. Kvečjemu lahko 
domnevamo, da se del Zoisovih stroškov za gledališče 
leta 1793/94 morda nanaša na družbo Vedove in Pio-
vannija. Seveda so se pele razen Nine še druge opere; 
nekatere izmed njih so brez dvoma pripadale tedaj 
obče priljubljenemu repertoarju, ki ga že poznamo iz 
prejšnjih let ljubljanskega italijanskega gledališča. 
2 Po njegovi navedbi ibidem se je hranila v posesti 
pokojnega deželnosodnega svetnika Petricha v Ljubljani. 
ZADNJA FAZA ITALIJANSKEGA GLEDALIŠČA 
V LJUBLJANI DR. STANKO ŠKERLJ 
(Konec.) 
228 KRONIKA 
Nina je bila ena najpopularnejših oper popularnega 
Paisiella. Potem ko je bil v Namišljenem Sokratu dal 
izredno lep primer veselo-zabavne opere, v tragični 
pa mnogo slabše uspel, je — po besedah Della Cor-
teja1 — našel svojo pravo srednjo pot med komičnim 
in tragičnim, ki ga je jpovedla do največjega uspeha, 
do čustvene, patetične Nine (1789). Čustvene, senti 
mentalne črte v besedilu in muziki komične opere 
smo našli že v Goldoni-Piccinnijevi Cecchini. Te črte, 
ki so polagoma preobrazile italijansko komično opero 
XVIII. stoletja, in to v dobrem smislu, so dobile svoj 
najpopolnejši muzikalni izraz prav v Paisiellovi Nini. 
— Besedilo te opere je napisal Napoljčan G. B. Lo-
renzi (o. 1719.—1805.), najznamenitejši pisec napolj-
ske vesele opere, avtor kakih trideset libretov, katerih 
dober del je uglasbil Paisiello. Napisal je, skupaj z 
abejem Ferdinandom Galianijem, tudi enega najsreč 
nejših tekstov komične opere, že omenjenega Namiš 
ljenega Sokrata.2 Besedilo otožno-idilične Nine, v ka 
terem se menjajo proza in verzi, je pa Lorenzi pri 
redil po francoskem originalu. 
Italijanska družba, ki je 1. 1795. igrala v Ljubljani, 
je imela na repertoarju resno opero — dokaj redek 
pojav med številnimi komičnimi operami, ki so se v 
onih letih navadno predstavljale —: Pirro Re d'Epiro. 
To je bila ena od Paisiellovih resnih oper, primer 
muzikalnega žanra torej, v katerem se ta mojster, 
kakor smo že omenili, ni tako obnesel kot v drugih 
področjih. Kdo je napisal tekst za Pirra, nismo mogli 
dognati. Ljubljanski libreto, ki je izšel pri Klein-
mavrju, je bil spet enkrat dvojezičen; o tem nas ob 
veščata zabeležba v katalogu Erbergove knjižnice v 
Narodnem muzeju in Penzelov seznam. V slednjem 
beremo za naslovom dostavek: »Drama serio per mu-
sica da rapresentarsi neP nobile Teatro di Lubiana. 
Nebest der deutschen Uibersetzung von Iac. Abrah. 
Penzel«. Nemški prevod je bil torej to pot na licu 
mesta prirejen in iz peresa znane in zanimive ljub 
ljanske osebnosti. Morda se je nemško besedilo tudi 
posebej razpečavalo, ker je libreto zaznamovan v ne 
katerih seznamih samo z nemškim naslovom; tako 
n. pr. v katalogu knjižnice nadškofa Brigida: »Pvrhus 
Konig von Epirus ein e(r)n(st)haftes Singspiel Im 
Carnevale 795. auf dem Standischen Theater der 
Hauptstad La(i)b(a)ch aufgefuhrt«; in podobno v Er-
bergovem Versuch eines Entivurfes zu einer Literatur-
Geschichte fiir Crain, str. 99. Niti o impresariju, niti 
o njegovi družbi, niti o njihovem ostalem repertoarju 
danes ne vemo ničesar. Radics, ki je tudi to knjižico 
najbrž poznal, dostavlja (Entivicklung . . ., str. 53) 
naslovu samo tole opazko: »... in vvelcher Oper sich 
auch das Auge an einem Ballett, ,Das Verbrechen der 
Liebe' betitelt, ergotzen konnte«. To je bil bržčas eden 
tistih baletov, ki so se dajali med akti oper brez orga-
nične zveze z njimi in ki so neusmiljeno trgali de 
janje glavne predstave; z njimi so impresariji, zvesti 
barbarski tradiciji, mislili, da morajo beliti in lajšati 
občinstvu uživanje dolgih oper, posebno resnih. Fi-
nejši gledališki praktiki so že uvideli škodljivost te 
1 Cit. d. II, str. 44; prim. tudi str. 88, 235, 240, 243 si. 
2 M. Scherillo, L' opera buffa napoletana2; Palermo 
1917; str. 321 sil., zlasti 393 in 396. — B. Crocc, Teatri di 
Napoli-K str. 23(5, 263. — B. Wiese - E. Percopo, Geschichte 
d. Hal. Literatur; Leipzig - Dunaj, 1899; str. 447. 
razvade." -- Iskali smo kake podrobnejše vesti o tem 
gostovanju v ljubljanskem listu leta 1795., pa smo 
našli samo golo potrditev, da so pred pustom Italijani 
igrali v Ljubljani; in še to je samo mimogrede rečeno 
v pohvalni notici, posvečeni nemškemu gostovanju: 
Laibacher Zeitung 1795, št. 93 (25. IV.) »Auch haben 
wir nun seit Ostern eine Truppe deutscher Schau-
spieler unter Direktion des Herrn Vanini statt den 
mit Ende Fasching abgereisten italienischen Operi-
sten, hier . . .«. 
Italijansko gostovanje v letu 1796., o čegar reper 
toarju smo sicer za spoznanje bolje poučeni, pa v Lai-
bacherici onega leta sploh ni omenjeno. Iz kataloga 
Erbergove in drugih knjižnic vidimo, da sta bila tedaj 
v Ljubljani natisnjena libreta oper La grotta di Tro-
fonio in Gti artigiani.* Prvo teh oper je komponiral 
znameniti Antonio Salieri (1750. — 1825.), ravnatelj 
dunajske dvorne godbe, nadarjen in spreten muzik, 
proslul zlasti kot Mozartov tekmec. Temu tekmovanju 
je služila tudi Trofoniona jama (1785), ki pomeni vr 
hunec Salierijevega, nikakor ne neznatnega dela v 
področju komične opere. Besedilo je napisal G. B. 
Časti, avtor Kralja Teodorja, ki je hotel v Trofoniovi 
jami dati nov primer junaško-komične drame — knji 
ževnega žanra, ki ga je z velikim ponosom gojil in 
slavil kot povsem novo stvaritev v dramski umetnosti. 
Toda besedilo Salierijeve opere se zelo razlikuje od 
Castijeve melodrame v pesnikovih zbranih delih;5 od 
padel je vsak dramatičnejši zaplet, odpadle v tekstu 
one resne, junaške, tragične poteze, ki bi morale biti 
v zvezi z vsakdanje-komičnimi značilne za to vrsto 
melodram; odpadla vsa učinkovita satira, ki se v me 
lodrami posmehuje nazorom o obsedencih in čarov 
nicah — in ostalo je samo tole »dejanje« (ki se vrši 
v Beotiji) : Aristonovi hčeri Ofelia in Dori sta se zaro 
čili; vesela Dori z veselim Plistenom, zamišljena Ofe 
lia z zamišljenim Artemidorom. Na sprehodu po vrtu, 
stopita oba mladeniča v jamo maga Trofonia, ne da 
bi poznala njeno skrivnostno moč, in prideta potem 
spet na prosto, toda pri različnih vratih in zato z iz-
premenjenimi nagnjenji. Zaročenki se odvračata od 
njiju. Potem se mladeniča vrneta v jamo in prideta 
ven s svojimi starimi čustvi. A medtem ko iščeta 
svoji zaročenki, je tudi nji ob sprehodu po istem vrtu 
zvabilo v Trofoniovo jamo; ko pa prideta ven, so 
zdaj njima zamenjani nravi. Nazadnje odide oče 
v proročišče in Trofonio mu razloži, kaj se je zgodilo. 
Zaročenci gredo spet v jamo, in ker jo zdaj zapuste 
pri istih vratih, kakor so vstopili, dobe spet vsi svoja 
stara nagnjenja nazaj. »Kakor se vidi, se igra z jamo 
ponavlja štirikrat, in to je v sceničnem pogledu 
otročje, v dramatičnem pa — statično.« Salieri je 
opremil Trofonia z nekaterimi patetičnimi, junaškimi 
akcenti, poskušal biti komičen, kjer situacija zahteva, 
in v celem napisal solidno, dobro muziko. Ogromen 
8 Bartolomeo Benincasa, ki bomo z njim kmalu imeli 
posla v sami Ljubljani, jo obsoja v predgovoru k svojemu 
libretu // diserlore; prim. Della Corte, c. d, II, str. 236. 
4 Po Badicsu, Entivicklung. str. 53, bi moral biti prvi 
shranjen v muzejski knjižnici, a danes ga tam ni najti. 
5 To je dokazal A. Della Corte, cit. d. II, str. 53 sil.; 
on sploh tu posveča Trofoniovi jami podrobno študijo, ki 
mi služi za prikaz te opere. 
KRONIKA 229 
uspeh, ki ga je tedaj (1785) dosegel in ki je pri so 
dobnikih zasenčil Mozarta, se zdi nam seveda ogromno 
pretiran. Zgodovina je bila pravična in je postavila 
Figarovo svatbo na piedestal, ki ji gre; bila je celo 
stroga, kajti popolne pozabe, v katero je zapadla, 
Trofoniova jama morda le ni zaslužila. 
O tem, koliko priznanja je žela v svojem času, priča 
tudi odmev, ki ga je vzbudila v Ljubljani. Komaj dve 
leti po dunajski premieri izraža uprava ljubljanskega 
gledališča — v jeseni 1787 — v kontraktu s Friede-
lom željo, da vidi Salierijevo opero v Ljubljani. Morda 
jo je Friedel res uprizoril; še verjetnejše je, da jo je 
spravil na oder Bartolini, ki jo je imel v načrtu za 
sezono 1788. O predstavah 1. 1796. nimamo nobenih 
podatkov; ne moremo pa dvomiti, da se je Trofoniova 
jama to pot res pela v Ljubljani, sicer ne bi bil izšel 
libreto, v katerem stoji pod naslovom opere: »Dramma 
giocoso in musica« — dunajski original pravi: »opera 
comica« — »in due atti da rappresentarsi in Lubiana. 
1796.« 
Druga opera iz leta 1796., za katere uprizoritev pri 
nas istotako jamči ljubljanski libreto, je bila mnogo 
manjšega kalibra: »Gli Artigiani. Dramma giocoso 
per Musica da rappresentarsi nel nobile Teatro degli 
incliti Stati in Lubiana 1796« — tako stoji v Erber-
govem katalogu. Iz Salviolijeve Bibliografije . . ., kol. 
392, povzemamo, da je to delo komponiral Pasquale 
Anfossi na tekst Giuseppeja Foppe. Prva predstava 
se je vršila v Benetkah v sezoni 1793/94. Napoljčan 
Anfossi (1736—1797) je bil plodovit skladatelj ko 
mičnih oper in je v zadnji četrtini stoletja požel mno 
go bučnega priznanja, ki pa se je hitro poleglo. Nje 
gove zmožnosti niso dosegale mojstrov, kakršni so 
bili Piccinni in Paisiello. Rokodelci, ki so jih Ljub 
ljančani videli 1796, po vsej priliki niso spadali med 
njegova pomembnejša dela. Pisec besedila, G. Foppa, 
pa je bil eden izmed dobro znanih, mnogostranskih 
dobaviteljev libretov vsake vrste (junaško-komičnih 
dram, fars in drugih) proti koncu XVIII. stoletja. 
Za naslednje leto 1797. — leto, ko je Napoleon po 
zmagovitem pohodu skozi Gornjo Italijo prignal be 
žeče Avstrijce nazaj v Alpe in jih prisilil k premirju 
v Leobnu in nato k miru v Campo Formiu, leto, ko 
je vojna pljusnila tudi čez Ljubljano — smo zajeli 
drobno vestico v ljubljanskem časopisu, štev. 15 
(15. II.): na čast nadvojvodi Karlu, ki je potoval 
skoz Ljubljano na Dunaj, so stanovi priredili pred 
stavo v slavnostno razsvetljenem gledališču; »die Oper 
Buffa: La Molinara wurde bey einem zahlreich ver-
sammelten Volke gegeben,.. .«. To je pač bila slavno 
stna predstava 17. februarja, o kateri poroča Vodnik 
v svojih Ljubljanskih Novicah in pri kateri so peli 
pri običajni cesarski pesmi še posebno kitico, ki jo 
je Karlu rešitelju na čast zložil Vodnik.1 — Naslov in 
označba opere nam dovoljujeta domnevo, da so igrali 
Italijani. Morda je to bila predpustna sezona. Gotovo 
pa je, da gostovanje potem ni več dolgo trajalo, zakaj 
prihod Francozov na Goriško in Kranjsko konec me 
seca marca je grozno preplašil vso deželo in pregnal 
iz Ljubljane »vsaj tretjino prebivalcev«.2 — La (bella) 
1 J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda; Celje, 1928; 
str. 18. 
2 Mal, c. d., str. 19. 
molinara, Lepa mlinarica, je pač Paisiellova opera 
tega imena, ki je nastala 1788 in spada med najboljše 
opere tudi v Ljubljani tako priljubljenega skladatelja. 
Po svojem poudarjeno čustvenem značaju je podobna 
še bolj znani Nini. 
Po letu 1797. in vse do 1802 nam manjka vsaka 
tudi najneznatnejša vest o italijanskih gostovanjih v 
Ljubljani; nekoliko izdatnejše podatke bomo dobili 
celo šele za leto 1805. Morda v onih letih italijanskih 
predstav res ni bilo.:i To bi niti ne bilo tako čudno, če 
upoštevamo vojne in politične dogodke tistega nemir 
nega razdobja. Toda mnogi znaki nas opozarjajo, da 
se je položaj italijanskega gledališča v Ljubljani hitro 
in bistveno izpreminjal, in to v neugodni smeri. 
Ni glavno to, da se italijanska gostovanja nekatera 
leta sploh niso vršila, medtem ko so nemške družbe 
dalje prihajale in poleg ljubljanskih diletantov da 
jale svoje predstave. Značilnejše je, da se ljubljanski 
časopis s svojimi prilogami vred italijanskih gosto 
vanj silno redko in le popolnoma mimogrede in brez 
vsakega priznanja spominja, medtem ko o nemških 
priobčuje pogosta obvestila in več ali manj kritične, 
navadno prav pohvalne notice. A še važnejše je — 
ker prihaja s strani, ki je upravljala in vodila sta 
novsko gledališče —, da se prav v teh letih pojavlja 
v Laibacherici takle oglas: »Das Laibacher Theater 
wird von Anfange des k(ommenden) Herbstes bis 
Ende Fasching 1800 an eine gute deutsche Schau-
spieler-Gesellschaft iiberlassen \verden. Jene Unter-
nehmer, vvelche dieses Theater zu uberkommen \viin-
schen, haben sich an die Theater Oberdirekzion binnen 
4 VVochen schriftlich ze verwenden, den individuellen 
Personal-Stand, und die aufzufuhrenden Piesen (sic!) 
auszuvreisen, und fiir eine gute Garderobe za haften. 
Laibach den 1. April 1799.« (Degotardische Laibacher 
Zeitung 1799, št. 30, z dne 13. IV.) Tako se glasi torej 
spomladi 1799; naslednje leto se v oglasu, ki je izšel 
v prilogi ljubljanskega lista z dne 5. aprila 1800, 
št. 28, sicer ne poudarja, da se sprejema samo nemška 
družina, toda leta 1801. beremo spet v prilogi k šte 
vilki 24 Laibacherice z dne 24. marca: »Das Theater 
der Hauptstadt Laibach... vom 15. September l(au-
fenden) J(ahres) bis Ende Fasching 1802. an eine gute 
Gesellschaft deutscher Schauspieler iiberlassen«. 
Odkod ti simptomi hladnosti in celo nasprotovanja 
proti nastopanju Italijanov v ljubljanskem gledališču? 
Mnogi krogi iz vseh slojev ljubljanskega občinstva so 
tudi dalje z veseljem uživali in ljubili italijansko 
glasbo; o tem bomo našli še iz kasnejših desetletij ne-
3 Ne pozabljajmo sicer, da pravi Kopitar v svojem 
prvem pismu Dobrovskemu, da so italijanski operisti — 
očividno tudi še po L 1800. — »skoraj vsak predpust pri 
hajali v Ljubljano«. Toda morda je to mislil na široko, za 
prejšnja, devetdeseta leta XVIII. stoletja, ali pa so mu bila 
v mislih ravno zadnja leta, neposredno pred 1808.: videli 
bomo, da so Italijani v letih 1805. in 1807. zapustili spet 
več sledu. S to zadnjo domnevo bi se dobro skladala tudi 
Kopitarjeva opazka v njegovi avtobiografiji (KI. Schriflen, 
8), da je on kot Zoisov tajnik imel opraviti s kupleti, 
ki jih je Zois zlagal za italijanske pevce: Kopitar je bil 
tajnik od leta 1803. (Prim. Kidrič, Dobrovskg . . ., op. 
178.) Naj bo to kakorkoli, molk vseh naših virov — libre 
tov, knjižnih katalogov, gledaliških lepakov in ljubljan 
skih časopisov — je zgovornejši kot Kopitarjeve nedo 
ločne in pavšalne opombe. 
230 KRONIKA 
dvoumne izjave. Ali prav tako široki in še širši krogi 
so si najbrž želeli čim več in čim boljše drame. Te 
jim Italijani že zdavnaj niso več nudili. In tudi, če bi 
jo bili, bi jo bili Ljubljančani mogli uživati le v prav 
majhni meri: eden najglobljih vzrokov neizbežnega 
popuščanja italijanske gledališke aktivnosti je bilo 
brez dvoma pojemajoče znanje italijanskega jezika 
pri nas. O tem imamo najkompetentnejšo pričo v 
Bartolomeu Benincasi, glavnem cenzorju uprave Ilir 
skih pokrajin v Ljubljani, ki ga gotovo ne gre sumni 
čiti protiitalijanskih tendenc. Ko je bilo treba 1. 1810. 
najti italijansko igralsko družbo za Marmonta in nje 
govo Ljubljano, je Benincasa odklonil ponudbo ne 
kega impresarija Rigollija iz Zadra, češ da bi s svojo 
italijansko komedijo nič ne opravil v Ljubljani, »kjer 
je izmed štirih jezikov: kranjščine, nemščine, franco 
ščine in italijanščine, zadnji najmanj v rabi«.1 Tr 
ditev, da je bil v Ljubljani italijanski jezik manj v 
rabi kot francoski, bi utegnila biti samo poklon vla-
stodržcem. Vendar za nas ni važen vrstni red jezikov; 
važna je le Benincasova ugotovitev, da nima smisla, 
privajati v Ljubljano italijansko komedijo, in to za 
radi jezika.2 
Kroge z globljo književno izobrazbo in resnejšim 
zanimanjem za književnost so torej bolj privlačila 
nemška gostovanja, ki so dajala drame in med mno 
gim plevelom tudi klasične komade. Odtod vsaj de 
loma prihaja tudi večje zanimanje časopisja za nem 
ško gledališče, zlasti skromni poskusi resne kritike.3 
Vendar je na ponašanje časopisja vplival še drug va 
žen moment — tisti, ki se javlja tudi v gori navedenih 
oglasih gledališke uprave za oddajo gledališča nem 
škim družbam: avstrijsko-patriotska in nemško-kul-
turna tendenca, ki smo jo začeli opažati v področju 
gledališča v osemdesetih letih XVIII. stoletja. Ta ten 
denca se je morala posebno bohotno razvijati v 
vzdušju Iegitimističnih in nato protinapoleonskih vojn 
na prelomu stoletij.4 Gojenje in podpiranje nemške 
gledališke umetnosti se je zdelo najvplivnejšemu delu 
nemško usmerjenega izobraženstva — in razen Zoi 
sovega kroga je bilo pač skoraj vse ljubljansko izo-
braženstvo nemško usmerjeno5 — nacionalna in pa-
1 J. Tavzes, Slovenski preporod pod Francozi, Ljub 
ljana 1929, str. 29. 
2 V primeri s to jasno izjavo Benincase gube za naše 
vprašanje važnost drugi, sicer v svojem kontekstu bolj ali 
manj verjetni podatki o znanju italijanščine pri nas — na 
primer ono, kar omenjajo o tem Ch. Nodier, I. I. Tobin 
(spremljevalec sira H. Davvja) in drugi; prim. Illi/risches 
Blatt 1821, št. 24. (15. VI.); Blatter aus Krain 1861, str. 
68 (Dr. H. Costa, Die Sprachenfrage in Illyrien ivahrend 
des franzosischen lnterregnums). 
3 Gl. Laibachcr Ztg. 1791, št. 101 (20. dec.); Laiba-
cher Wochenblatt 1804, št. IX-XIII. 
4 Programi nemških predstav — zlasti tudi diletant-
skih — in časopisna poročila tistih let jasno kažejo to 
patriotsko barvo; prim. Laibacher Ztg. 1795, št. 93 (25. 
IV.) in 216 (23. IX.); idem 1796, št. 80 (7. X.); idem 1797, 
št. 14 (17. II.). O nemškem repertoarju v prvih letih no 
vega stoletja prim. Dimitz, 100 Jahre der Laibacher 
Biihne, v Blatter a. Krain 1865, str. 71. 
5 Kar se posebej slovenske gledališke aktivnosti tiče, 
je ostal Zoisov krog po Linhartovi smrti brez sposobnega 
aranžerja. Tako se razlaga, zakaj se je prvi poizkus iz 
triotska dolžnost; za italijanske predstave je bilo vse 
manj in manj prostora, v srcih in na odru. Italijanska 
gostovanja v Ljubljani so bila v veliki neposredni ne 
varnosti, da izginejo. Kar jih je še nekaj časa držalo, 
je bila najbrž naklonjenost precejšnjega dela po 
vprečnega občinstva, ki je ljubilo italijansko opero, 
ki pa v primeri s slojem izobraženstva in s fevdalno 
gledališko upravo ni imelo mnogo govoriti, in pa dolga 
tradicija, vis inertiae: vsi so bili navajeni, odkar so 
pomnili, da v Ljubljani od časa do časa vidijo in sli 
šijo italijanske predstave. Drugi moment je bil vse 
kakor močnejši. Toda prav zato je bilo treba le malo 
močnejšega potresa, ki bi, četudi le za kratko dobo, 
pretrgal ustaljeni tok ljubljanskega mestnega življe 
nja in pretrgal tradicionalno zvezo z italijansko odr 
sko umetnostjo, pa bi odklenkalo italijanskemu gle 
dališču v Ljubljani kot bolj ali manj stalni instituciji. 
Ob vstopu v novo stoletje še nismo tako daleč. Na 
sprotno, nekatere sezone prvega desetletja vzbujajo 
videz, kot da je v gledališču vse spet v starem redu." 
— V Laibacher Zeitung 1802 smo naleteli v št. 59 
(23. VIL) na kratko vest o slavnostnem sprejemu 
princese Elizabete, ki se je v Ljubljani zabavala pri 
»turški« muziki na Zoisovem vrtu, »darauf aber ins 
dermal hier befindliche italienische Theater ze bege-
ben geruhten«. To je bila najbrže krajša poletna se 
zona, kakršne smo videli v osemdesetih in devetde 
setih letih XVIII. stoletja.7 
Tudi o letu 1804. spet ne vemo nič določnejšega, kot 
da so italijanski operisti gotovo gostovali pri nas. V 
IX. številki Laibacher Wochenblatt-& beremo pod na 
pisom Theater in Laibach: »Am 26. April vvurde das 
hiesige landschaftliche Theater, nachdem die italieni 
sche Sangergesellschaft am 22. ihre Vorstellungen be-
schlossen hatte, durch die deutsche Schauspielerge-
sellschaft. . . vviedereroffnet«. Nikakih vesti nimamo 
o tem, kako dolgo je trajalo to spomladno gostovanje; 
tudi o družbi in repertoarju ne čujemo nikjer. Itali 
janski baletni plesalci vodje Calvija, ki nato sodelu 
jejo s Fraselovo družino, gotovo niso bili v zvezi s 
pravkar omenjeno italijansko sezono, ker se v X. šte-
leta 1790. ponovil šele 1803 z diletantsko predstavo Tin 
čka Petelinčka (prevoda Kotzebuejevega Der Hahnen-
schlag), ki je potem spet za dolgo ostala zadnja. Prim. v 
časopisu Carniola II (1839/40), str. 136, članek »Sloveni-
sche Literatur, Von Milko«; in Dimitzov citirani članek 
v Blatter a. Krain 1865, str. 70. 
(i Našim dosedanjim virom — časopisju in libretom — 
se pridružuje za nekaj časa spet — kot najvažnejši — 
tretji: gledališki akti Stanovskega arhiva. Za dobo od za 
četka stoletja do avstrijske reokupacije so zbrani — se 
veda ne polnoštevilno, a vendar v velikem številu — v 
fasciklu Unmanipulierte Theater Acten de 1800—1813. — 
Morda sta Dimitz in Radics nekatere izmed njih videla in 
porabila, a še daleč ne vseh. 
7 Dimitz navaja, v citiranem članku, str. 71, med 
atrakcijami zimske sezone 1802/03 tudi Cimaroso, ne da 
bi preciziral, kakšno delo je mišljeno. Po vsej priliki Ci-
marosove opere ni spravljati v zvezo z gori omenjenimi 
poletnimi predstavami; skoro gotovo je spadala v reper 
toar nemške Schantrochove družine, ki je tedaj pozimi 
gostovala v Ljubljani. Med ostalim pisanim programom 
tiste sezone omenja Dimitz tudi »italienische Ballettanzer 
Calvi's«; ali so oni bili angažirani od Schantrocha, nam 
ni zagotovo znano. Takoj jih bomo spet videli v Ljubljani. 
KRONIKA 231 
vilki ljubljanskega tednika, objavljeni po otvoritveni 
predstavi nemške družbe, šele napoveduje njihov pri 
hod. V naslednji številki je premiera tega baleta prav 
pohvaljena, a XII. številka je cela posvečena plesu 
vobče in ljubljanskemu baletu posebej.1 
0 italijanskem gostovanju 1. 1805. imamo po dalj 
šem presledku spet nekaj podrobnejših podatkov, če 
prav nas ravno v tem letu puščata na cedilu s svojim 
molkom obe tedanji Laibacherici, Egerjeva in Klein-
mavrjeva. Najizdatnejše vesti nam teko iz fascikla 
Unmanipol. Th. Acten .. . (»Journal der eingegange-
nen Theatergelder« in listina št. 387), nekaj malega 
pa doznavamo z ohranjenega lepaka in iz Radicsa 
{Entivicklung .. ., str. 80 in op. 86). Rekonstruirajmo 
iz raztresenih podatkov, kolikor se da, potek tega go 
stovanja. — Sezona se je začela 26. marca z operama 
Teresa e Cluudio in Pamela; isto se je igralo tudi 28. 
in 31. marca. 2. aprila je bila, sodeč po navedenem 
»Journalu«, še nemška predstava Fraselove družbe. 
Dva dni nato so Ljubljančani videli novo operno pre-
miero: Bandiera ad ogni vento, ki ji je pa tudi spet 
pridružena Pamela, kakor sta se v tem gostovanju 
sploh pogosto peli po dve operi en večer. Od tega dne 
dalje so se vršile samo italijanske predstave, če iz 
vzamemo morda dan 2. maja, ko je zabeležena pred 
stava nečitljivega imena, ki se v tej dobi več ne po 
navlja in ki torej morda ni spadala k italijanskemu 
repertoarju. Bandiera ad ogni vento se je vsekakor 
ponovila 27. aprila in sicer, z odlomki iz drugih oper, 
v korist prvega tenorja Giulia Radicchija. To izpri 
čuje lepak, ki se hrani v zbirki gledaliških listov v 
Narodnem muzeju in ki nosi nadpis »Italienische 
Oper«, pod njim pa dvojezično, najprej nemško, po 
tem italijansko vabilo na benefico. 18. maja je prišla 
na vrsto Zelinda e Lindoro, 23. maja spet »Pamela 
nubile, e mariiata« (kakor je zapisano v »Journalu«), 
3. junija pa Elisa, ki se je ponovila 8. in 9. Drugih 
italijanskih predstav ta »Journal« ne beleži; pod se 
znamom pa stoji zaključek: »eingegangen fiir die 
Halfte des Abonements fiir 30. Vorstellungen der ita-
lianischen Opern 253 fl. 10 kr.«. Sezona se je bodisi 
brez presledka, bodisi s kratkim presledkom, kljub 
letnemu času nadaljevala, kajti v listini št. 387 istega 
fascikla beremo pod datumom 1. julija sledeče: »Fiir 
die von dem Impresser der italianischen Opern Jo-
seph Dureli bei Abhollung einer andern ersten, uud 
zvveiten Sangerin gemachte Unkosten ist ihm eine 
kleine Entschadigung aus der Theater Kasse mit 
80 fl — zugesichert vvorden«. Dodana je tudi rešitev: 
naj se ta vsota izplača. Iz tega akta povzemamo ne 
samo ime impresarija — Durelli je seveda bolje pisati 
z dvema / —, temveč tudi, da ljubljanska publika 
morda ni bila zadovoljna s prvotnim ansamblom in 
da se je gostovanje v novi sestavi nadaljevalo še tja 
v poletje. Kaj so tedaj peli, nam ni znano, toda v 
glavnem najbrž isti repertoar, kot od marca do ju 
nija. — Kdo so bili ostali člani Durellijeve družbe 
razen že imenovanega Radicchija, se tudi ne da reči. 
1 V fasc. Unmanipol. Th. Acten ... se hranijo po-
hotnice, s katerimi potrjujejo Giuseppe Calvi in njegovi 
plesalci in plesalke prejem honorarja za svoje nastopanje 
v ljubljanskem gledališču. Pobotnice so datirane začetek 
julija 1804., konec oktobra istega leta in konec januarja 
1805. Tedaj sta vodila gledališče W. Frasel (»Guglielmo 
Fraselle«) in J. Seholz. 
Dve imeni, Giuseppe Lainer in Vincenzo Ludovisi, 
bomo sicer kmalu srečali v aktih, iz katerih bo raz 
vidno, da sta svoj čas pripadala Durellijevi skupini v 
Ljubljani; toda ker je ta podjetnik vodil italijansko 
sezono v Ljubljani tudi 1807, ni gotovo, da sta ona 
dva bila že 1805 pri nas. 
V prvem delu Durellijevega gostovanja leta 1805. 
so torej Ljubljančani videli v trideset predstavah 
najmanj pet raznih oper. Največkrat sta prišli na 
oder Bandiera ad ogni vento in Pamela. O posameznih 
delih nam s knjižnimi sredstvi, ki so nam bila na raz 
polago, ni bilo mogoče mnogo ugotoviti. Opera Teresa 
e Claudio nam je ostala popolnoma neznana. — Glede 
na Pamelo, ki se je 1805 uprizarjala v Ljubljani, 
smemo biti v dvomu, ali gre za dve samostojni operi: 
Pamela nubile (Pamela za možiloj in Pamela mari 
iata (Pamela omožena) — ali za eno samo, katere 
pravi, v »Journalu« samo včasih v celoti zabeleženi 
naslov bi bil Pamela nubile e maritata. Vemo namreč, 
da je Niccolo Piccinni poleg svoje slavne, tudi v Ljub 
ljani 1. 1773. igrane opere La buona figliuola zložil 
1761 še drugo, La buona figliuola maritata, kot nada 
ljevanje prve. Goldoni je sicer odbijal, da bi bil ta li 
breto njegov;'2 toda vsaj to stoji, da je on že mnogo 
prej, namreč 1750,3 po prvi Pameli napisal še senti 
mentalno komedijo Pamela maritata, ki se bavi z do 
kaj neznatnim zapletljajem iz zakonskega življenja 
Pamele in njenega ljubosumnega moža. Kar se tiče 
ljubljanske predstave, je dvoje verjetno: da je bil 
tekst osnovan posredno ali neposredno na Goldonije-
vih komedijah o PameliA in da je komponist predstave 
iz leta 1805. kdo drugi, modernejši kot Piccinni. 
V podobni negotovosti smo glede na opero Zelinda 
e Lindoro: ne vemo ji niti pesnika niti skladatelja; 
le o tem spet ni dvoma, da se tudi njen tekst naslanja 
na Goldonijevo delo. Med komedijami plodovitega pi 
satelja so tri, ki imajo v naslovu Zelindo in Lindora 
in ki predstavljajo trilogijo: Gli amori di Zelinda e 
Lindoro, La gelosia di Lindoro in Le inquietudini di 
Zelinda. 
Z Vetrnjaško zastavo stopa morda prvič na naš 
oder glasbena »farsa«, nova vrsta komične opere, ki 
je cvetela na prelomu stoletja in ki jo je gojil še mladi 
Rossini. To je bil krajši tip opere, večinoma v enem 
dejanju, bodisi da je v njem zgoščena kaka daljša 
dramska igra, na primer Don Juan, bodisi da pred 
stavlja kratko lahka kompozicijo, podobno prvotne 
mu »intermezzu«. Naslov naše farse, Bandiera ad 
ogni vento, s podnaslovom L' amante per forza (Pri 
siljeni ljubimec) daje slutiti lahko šaljivo vsebino. 
O avtorjih nas obvešča Salvioli,5 tekst je prispeval 
nam že znani Giuseppe Foppa, glasbo pa Giuseppe Fa-
rinelli (1779—1836), ki ga bomo še spoznali kot 
uspešnega posnemovalca Cimarose in ki je zložil zla 
sti za Benetke celo vrsto fars. Tudi za Vetrnjaško za 
stavo je kot najstarejša zabeležena predstava v Be 
netkah leta 1800. 
2 Della Corte, c. d. I, 203, op. 2. 
3 Spinelli, c. d., str. 273. 
4 Tako je na primer napisal svojo Pamelo znani na-
poljski libretist Francesco Cerlone, u. po 1812. (M. Sche-
rillo, L' opera buffa napoletana2, str. 305, op. 1.) 
5 Cit. d., kol. 479. — O značaju farse gl. Della Corte, 
c. d., str. 213 si. 
232 KRONIKA 
O zadnji izmed oper, kar smo jih ugotovili za Du-
rellijevo gostovanje 1. 1805., Elisi, vemo bore malo. 
Radics (Entivicklung ..., str. 80 in op. 86), ki je go 
tovo imel libreto te opere v rokah, ker trdi, da se na 
haja v muzejski zbirki, navaja kot komponista Si 
mona Mavrja. Ta Nemec, rojen 1763, ki se je popol 
noma aklimatiziral v Italiji — deloval je od 1802 do 
svoje smrti 1845, v Bergamu —, pripada mlajši ge 
neraciji, nego sta bila Paisiello in Cimarosa; užival je 
na pragu XIX. stoletja veliko popularnost in je bil 
poleg Ferdinanda Paerja najznatnejši zastopnik ko 
mične opere do zmagovitega nastopa Rossinijevega. 
Radics ga naziva Donizettijevega učitelja, a po neka 
terih svojstvih svoje operne kompozicije — po spret 
nem spajanju oblik italijanske in francoske opere, po 
pevskih ansamblih in po obogatitvi orkestralnega 
dela — lahko velja celo kot predhodnik Meverbeera 
in mladega Verdija. Napisal je zelo mnogo oper in 
fars.1 — V katero kategorijo spada Elisa, nam ni bilo 
mogoče ugotoviti. Tudi o piscu besedila nimamo go 
tovosti.2 — V celoti dela repertoar prve Durellijeve 
sezone vtis precejšnje povprečnosti. 
V svoji drugi, sicer kratki zasedbi naših krajev — 
od novembra 1805 do februarja 1806 — so Francozi 
zelo izželi njihove gmotne sile. Kljub temu vidimo v 
sezonah 1806/07 in 1807/08 v Ljubljani običajna nem 
ška gostovanja, leta 1807. pa tudi spet italijansko 
opero — in sicer spomladi, kakor povzemamo iz li 
stine št. 454 ponovno citiranega fascikla Stanovskega 
arhiva.3 Za to sezono omenja Radics, Entivicklung . .., 
str. 80, dve italijanski operi: »Karolinis Gli opposti 
Caratteri« in »Nardis // Disertore Francese«, katerih 
libreta sta po njegovih besedah bila v Narodnem mu 
zeju. Oba nahajamo tudi v raznih katalogih Erber-
gove knjižnice, vsakega na po dveh mestih z ne popol 
noma identičnimi zabeležbami. O prvem čitamo na 
enem mestu tale kratki naslov: »Gli caratteri oppo-
siti« (sic!), na drugem pa: »Gli oppositi caratteri 
Oper (!) per musica deli' Abbate Julio (ali »Gulio«; 
vsekakor je treba pač razumeti »Giulio«) Artusi (?, 
nejasno pisano) dedicato alla Nobilta di Lubiana in 
Lubiana 1807 . . .« če kombiniramo Radicsevo opazko 
s to zabeležbo, bi sklepali, da je tekst napisal neki 
1 Della Corte, c. d., II, str. 202, 214. — Brockhaus, 
Koin>ersations-Lexikon, s. v. Mayr. 
- Zelo zanimiv libreto tega imena je imel Zois, kakor 
je zabeleženo v njegovem velikem seznamu tekstov. To je 
bila prva muzikalna komedija, vprizorjena v Benetkah 
(1711. leta); tekst je napisal Domenico Lalli — o njem daje 
podrobne podatke M. Scherillo, c. d., str. 489 sil., -
glasbo pa Benečan G. M. Buggeri. Ta stari libreto seveda 
ne prihaja v poštev za Mavrjevo opero. Drugo Eliso je 
spisal A. Palomba; prišla je na oder z muziko Gioacchina 
Cocchija 1744. — to je že bližje Mavrjevi dobi. Omenjamo 
še Cherubinijevo resno opero na francoski tekst: Elise 
ou le voyage aux glaciers du Mont Bernard, iz 1. 1794. 
(Della Corte, c. d. I, str. 34, 137 op. 1; str. 200.) — Za 
uprizoritev Elise je nabavil obleko ljubljanski trgovec Ni 
kolaj Leder\vasch, ki je imel še dve leti kasneje na ta 
račun terjati od gledališča — »fiir im Jahre 805 zur Auf-
hihrung der Oper Die Elisa abgegebenen Kleidungs Ar-
tikeln« — 33 gl. 46 kr. (f/nmampoi. Th. Aclen . . ., št. 450.) 
3 Unrnunipol. Th. Acien . . .: julija 1809, se odreja, 
z že obligatno zamudo dveh let, izplačilo za ugla.šanje kla 
virjev, ki je bilo potrebno o priliki italijanske operne se 
zone Jožela Durellija spomladi 1807. 
abbe Giulio Artusi, glasbo pa Carolini. Toda neredki 
primeri Radicseve netočnosti in dejstvo, da v glasbe 
nih priročnikih in v opernih zgodovinah, ki smo jih 
konsultirali, ni najti nobenega Garolinija niti Artu-
sija, nam vlivajo močne dvome o teh podatkih. — Za 
drugi libreto lahko sestavimo iz raznih označb v Er-
bergovih katalogih tale napis na naslovnem listu: 
»II disertore francese. Dramma semiserio in due atti, 
dedicato ai rispettabili amatori e protettori deli' opera 
italiana deli' impresario G. Durelli«. Kdo je bil avtor 
besedila, se za zdaj ne upamo reči. Toda močno se 
nam vsiljuje misel, da ta libreto ni brez zveze z znano 
opero // disertore francese, ki jo je komponiral 1785 
dokaj znani Francesco Bianchi (o. 1752 —1810) na 
tekst Bartolomea Benincase. Verjetno je sicer, da 
opera, ki so jo 1807 uprizorili v Ljubljani, ni isto 
vetna s pravkar omenjeno, kajti ljubljanski komad je 
imel dva akta, Bianchijev in Benincasov »dramma se-
rio« pa tri.4 Toda obema skupni naslov, in tako zna 
čilen naslov: Francoski dezerter, ne da, da bi se 
otresli misli, da je libretist te opere na novo obdelal 
vsebino Benincasove čustveno patetične komedije, ki 
ji je glavni junak francoski vojak, ali pa morda kar 
vsebino Mercierjeve francoske drame, iz katere je Be-
nicasa vzel snov in tudi nekatere posameznosti. 
Kako dolgo je trajalo gostovanje, ki je Ljubljan 
čanom prineslo premiere Protivnih značajev in Fran 
coskega dezerterja, nam ni natančno znano.5 O sestavi 
in kakovosti Durellijeve družbe smo pa iztaknili nekaj 
podatkov v korespondenci, ki se je razvila na jesen 
1808 med raznimi italijanskimi podjetniki in posred 
niki in ljubljansko gledališko upravo o nameravani 
operni sezoni v postu 1809. Iz tega dopisovanja raz 
biramo, da sta pripadala Durellijevi družini 1805 aH 
1807, a najbrže 1807, Vincenzo Ludovisi, kasnejši im 
presario v Zadru, in »buffo« Giuseppe Lainer, ki bo 
mo o njima še slišali.0 že ob svojem prvem obisku 
pri nas (1805) Durelli menda ni povsem zadovoljil 
občinstva, ker je moral, kakor smo videli, sredi go 
stovanja po nekaj novih pevcev. Leta 1807. pa je po 
vsej priliki povzročil gledališkemu vodstvu resnejše 
težave, zakaj dva od italijanskih podjetnikov, ki so 
se v naslednjih letih ponujali Ljubljani, namigujeta 
nanje kot na obče znane dogodke. Gaetano Brazzini 
piše 18. oktobra 1808 med drugim: »Pridem [v Ljub 
ljano] pod istimi pogoji kot zadnje leto Durelli; me 
sto gotovo ne bo imelo tistih neprilik, ki jih je imelo 
z onim impresarijem, saj je moja družba že pred več 
4 Gl. Della Corte, c. d. II, str. 237. — Razen tega na 
vaja Badics kot avtorja — tekstnega ali glasbenega? — 
te opere »Nardija«. Toda o tem imenu velja isto kot o 
Caroliniju: v nobenem strokovnem delu, kar smo jih 
videli, ni zabeleženo kot ime opernega komponista. Z 
druge strani vemo (Vnmanipol. Th. Acten..., št. 441), 
da je neki Domenico Nardi bil spomladi 1807 kot violi 
nist član ljubljanskega gledališkega orkestra. Prvi violinist 
je bil včasih obenem vodja orkestra. Ako je bil Nardi 
slučajno kot tak naveden na prvem listu libreta, ne bi 
bilo izključeno, da je Radics v naglici to ime sprejel kot 
ime »maestra« skladatelja. 
5 Indirektno lahko posnamemo iz poročil v Kleinmavr-
jevi Laibacherici 1807, št. 49 in 59, da se je konec aprila 
in sredi maja v gledališču igralo. Morda so to bili Du 
rellijevi Italijani. 
''• Unnmnipol. Th. Acten . . .. št. 485, 501 in 523. 
KRONIKA 233 
leti ustanovljena in ne potrebuje niti prtdujma niti 
prevoznih potrebščin«. A Valentino Rossi se še 4. ja 
nuarja 1810 takole spominja nesrečnega Durellija: 
če treba, me Ljubljana lahko dobi, »ne kakor Durelli 
ja, kot sta mi pripovedovala buffo Lainer in Borella1, 
temveč kot Valentina Rossija, soiventnega podjetnika, 
kakor trdim«. To že diši po polomu, vsaj po finanč 
nem. 
V zimskih sezonah 1807/08 in 1808/09 so gostovali 
v Ljubljani Nemci. 
Za leto 1809. so se poleti in v jeseni 1808, ko še 
niso računali z bojnimi viharji prihodnjega leta, de 
lali običajni načrti. V postu, to je postala navada, bi 
nemški družbi lahko sledili italijanski operisti. Prvi 
se je oglasil zgoraj omenjeni G. Lainer, ki se je 26. ju 
lija 1808 z Reke obrnil naravnost »A Sua Eccellenza 
II Sigr. Baron Rossetti«, torej samemu deželnemu še 
fu v Ljubljani — ki je bil menda italijanskim operi-
stom posebno naklonjen — s prošnjo za posredo 
vanje: zadarski impresario V. Ludovisi bi rad v pri 
hodnjem postu gostoval v Ljubljani s svojo kompletno 
izvrstno družbo; uprizoril bi deset novih komadov, 
»deloma fars, deloma oper«. Predvsem bi rad zvedel, 
koliko podpore bi bila gledališka uprava pripravljena 
dati. Odgovor je podpisan: »Da parte della Direzione 
leatrale di Lubiana li 29 Lug° (t. j. 29. julija) 808«; 
a važno je, da so ta in sledeči odgovori gledališke 
uprave na ponudbe italijanskih impresarijev napisani 
italijanski, ne sicer brezhibno, toda prilično okretno. 
Podrobnosti iz tega dokaj obsežnega dopisovanja ne 
bomo navajali. Samo nekaj posameznosti bomo ome 
nili, ker osvetljujejo tedanje stanje gledališča in po 
trebe občinstva. Gledališko vodstvo podčrtava dobri 
okus in znatne zahteve ljubljanskega občinstva ne 
samo v pogledu izbire del, temveč tudi, kar se tiče iz-
vajajočih umetnikov: le od tega zavisi gmotni uspeh 
ali neuspeh gostovanja. Posebej se zahteva, naj im 
presario privede s seboj dobrega prvega violinista kot 
vodjo orkestra, češ da je ljubljansko gledališče slabo 
oskrbljeno z dobrimi glasbeniki. Ludovisi obljublja 
nato za bodočo sezono dve operi — od teh bi ena bila 
Cimarosov // mat rimo nio segreto — in devet fars. 
Ljubljanska uprava pristaja brez ugovora na ta pro 
gram, zanašajoč se, kakor pravi, »da so navedene 
opere in farse . . . vse dobro izbrane in da so tudi ime 
noma označeni pevci glede na svoje petje in pristojno 
zunanjost« kakor treba. (Zdi se, da stanovska go 
spoda nima več veščaka na razpolago, kakor je bil 
v prejšnjih letih Zois, ki bi lahko presodil napovedan 
repertoar in sodelujoče.) V materialnem pogledu se 
pa obe strani ne moreta zediniti, in ko Ludovisi stav-
lja vedno nove zahteve, poide ljubljanski upravi po 
trpljenje: impresario naj brez odloga pristane na 
predložene pogoje, ali pa se bo uprava pogajala z 
drugim podjetnikom. — V resnici se je med tem javil 
Gaetano Brazzini iz Udina in ponudil svojo družbo, 
ki »ni samo dobra .. ., temveč tudi sposobna, dati vsak 
tretji večer novo opero«. 
Podoba je, da niti Ludovisi niti Brazzini nista 1809 
gostovala v Ljubljani; sledov vsaj ni o italijanski 
operi nobenih. Potemtakem se nam zdi, da sta obe 
leti 1808. in 1809. prešli brez Italijanov. 
1 Gledališki posredovalec. 
Seveda nemški pete opere v tistih in v predhodnih 
letih še niso mogle nadomestiti Ljubljančanom itali 
janskih predstav. To izpričuje tudi poročilo o ljub 
ljanskem gledališču, ki so ga prinesli na začetku leta 
1808. Neue Annalen der Literatur des osterreichischen 
Kaisertums (Dunaj, 1808, III. letnik, I. zv.; Intelli-
genzblatt februar, str. 66 sil.; navedeno pri Radicsu, 
c. d., str. 78): »Man vveiB nicht, inwieweit die Ent-
schuldigung gegriindet sein mag, dali dem Laibacher 
Publikum italienische Operisten noch im frischen 
Andenken sind.« 
A čeprav tako mnenje o italijanski in nemški operi 
v Ljubljani najbrže ni bilo osamljeno, se je vendar 
italijanskemu gledališču pri nas bližal tisti potres, ki 
smo ga že ob prelomu stoletja slutili in napovedali in 
ki je imel zrušiti staro, omajano stavbo njegovega 
obstoja. 
* 
Francoska okupacija od 1809 do 1813 je bila tista 
zareza v tradicionalnem toku ljubljanskega življenja, 
ki je pretrgala že zdavnaj natrgano nit, na kateri je 
viselo italijansko gledališče kot bolj ali manj stalna 
institucija pri nas. 
Prvi trenutek se zdi paradoksno, da bi bila prihod 
in vlada Francozov povzročila tak prelom v škodo 
ene izmed romanskih kultur in v korist nemške kul 
turne ekspanzije. Tem bolj, ko vidimo, da so Itali 
jani gostovali pri nas za časa Francozov vsaj štiri 
krat: dvakrat leta 1810., dvakrat pa 1812. In vendar 
nam ni težko, utemeljiti svoje mnenje. Italijansko 
gledališče v Ljubljani je životarilo že pred prihodom 
Francozov; živelo je v veliki meri od tradicije. Čim 
je bilo prebivalstvo pognano v novo ozračje, izpol 
njeno z novimi skrbmi, novimi bojaznimi in novimi 
perspektivami, je kaj lahko pozabilo staro navado. 
Italijanska gostovanja za časa okupacije ne dokazu 
jejo nasprotnega. Treba je imeti na pameti, da so 
bila tako gosta najbrž bolj na ljubo francoskim oblast 
nikom, kot po želji meščanstva. Drugo gostovanje leta 
1810. je aranžiral Italijan Benincasa v zadovoljstvo 
maršala Marmonta, ki je ljubil italijansko komično 
opero, in francoskih oficirjev, ki so ljubili italijanske 
pevke. Pa tudi po odhodu Marmonta in Benincase se 
je morala francoskim upraviteljem dežele zdeti — po 
dobno kot prej Marmontu samemu2 — italijanska 
opera od vseh vrst gledališča za tedanje razmere v 
Ljubljani najprikladnejša, ker je bila najsposobnejša, 
da zedini v svojem občinstvu vladajoče in vladane 
vseh narodnosti in slojev. Toliko v ilustracijo razpo 
loženja napram italijanskim gostovanjem med fran 
cosko okupacijo, še usodnejša pa je le-ta postala za 
italijansko gledališče kot stalno ustanovo s tem, da 
je izzvala še hujšo nemško - avstrijsko politično in 
kulturno reakcijo, ki je bruhnila na dan, čim so Fran 
cozi zapustili deželo. — Vse to ne pomeni, da ne bi 
bili široki krogi Ljubljančanov tudi po francoskem 
intermezzu še radi poslušali italijanske muzike; na več 
kot en izraz nostalgije po italijanski operi bomo še 
naleteli v XIX. stoletju. Toda po letu 1812. ni niti 
sledu o italijanskih predstavah v Ljubljani vse do 
kongresa, ko se Italijani spet pojavijo — na ljubo 
tujim gostom. Potem pa spet dolga leta nič, do za 
četka štiridesetih let. Skratka: italijansko gledališče 
2 Prim. Tavzes, c. d., str. 28. 
234 KRONIKA 
je nehalo, in to ravno za časa francoske uprave v 
Ljubljani, vršiti kulturno funkcijo, kakršno vrše 
stalne institucije;1 italijanska gostovanja so posihmal 
sporadičen, slučajen dogodek, žejo ljubljanskega ob 
činstva po italijanski operi pa so od tedaj dalje bolje 
kot prej tešila nemška gostovanja, ki so v izdatnem 
obsegu gojila vprav italijansko muziko. — 
0 prvem italijanskem gostovanju leta 1810. nam 
ni ravno mnogo znano. Dimitz (Geschichte Krains IV, 
str. 326 si.) in Radics (Enturicklung .. ., str. 80) vesta 
povedati, da je francoski intendant v Ljubljani izdal 
1. maja 1810 neki italijanski družbi, ki je nastopala 
s komično opero, dovoljenje za deset predstav. To je 
gotovo tista družba, ki je 24. maja prispevala opero 
pri slavnosti, ki jo je Ljubljana priredila maršalu 
Marmontu in njegovi ženi ob njunem povratku s po 
tovanja. Proslava je opisana v Vereinigte Ed. v. Klein-
mayer'sche u. L. Egefsche Laibacher-Zeitung 1810, 
št. 25: dali so simfonijo »s sodelovanjem tukajšnjih 
gospodov diletantov«, nato vojaške ekshibicije na 
odru, potem alegorijo, petje in ples. Temu pestremu 
programu »je sledila priljubljena Portogallova itali 
janska opera«. Kdo jo je uprizoril? Nehote pomišlja-
mo na ponudbi dveh impresarijev, ki sta se pozimi 
1809/10 potegovala za nastopno spomladno sezono. 
Prvi se je oglasil 16. decembra 1809 že znani nam 
Ludovisi v pismu, polnem samohvalne bahavosti, češ, 
da ga je bil vojvoda dubrovniški, maršal Marmont, 
zelo protežiral v Dalmaciji; zdaj bi prišel v Ljub 
ljano z družbo osmih članov in prinesel dve veliki 
operi in osem fars. Ljubljanski okrožni intendent pa 
odklanja Ludovisijevo ponudbo, češ, da je ta podjet 
nik že odrejen na drugo mesto.2 V začetku januarja 
1810 se je javil še Valentino Rossi, oni »solventni 
impresario«, v kurioznem pismu, kjer se obrega ne 
samo ob Durellija — to smo že slišali — temveč tudi 
ob Ludovisija: ». . . nazivam se impresario v Zadru, 
saj sem bil to dolgo pred Ludovisijem. . .« Ali je 
potem ljubljanski intendent odobril gostovanje desetih 
predstav Rossiju ali komu drugemu, se ne vidi niti 
iz aktov niti iz časopisa. A kdorkoli je prišel, gotovo 
ni uprizoril samo one ene »Portogallove« opere. — Kar 
se tega skladatelja tiče, naj bo dovolj kratka opazka:* 
Marcos Antonio Portugal (1762—1830) je najpo 
membnejši portugalski komponist; deloval ni samo 
v Lizboni in — proti koncu svojega življenja — v Riu 
de Janeiro, marveč dalj časa tudi v Italiji. Od njegovih 
štirideset oper jih ima tri in trideset italijansko bese 
dilo; omenja se tudi kot komponist neke Foppove 
farse. Žel je velike uspehe v Parizu pri Napoleonu 
in je bil ob prehodu v novo stoletje vobče popularen. 
O nadaljnjem razvoju gledaliških prilik 1. 1810. in 
zlasti o drugem italijanskem gostovanju smo mnogo 
bolje poučenih Bartolomeo Benincasa, glavni cenzor 
1 Mislim, da je s tem v zvezi tudi dejstvo, da po 1.1807. 
ne najdemo nobenega v Ljubljani tiskanega italijanskega 
libreta več. 
2 Unmanip. Th. Acten ..., št. 523. 
3 Po Riemannu, c. d., sub verbo Portugal; Della Corte, 
c. d. II, 214. 
4 Od onega, kar je v delih Dimitza, Radicsa in Tavzesa 
(ki je pri opisu teh prilik porabil Benincasovo korespon 
denco v ljubljanski Državni študijski knjižnici) lahko pri 
stopno, bomo povzeli le glavne črte, v kolikor se tičejo 
italijanskega gostovanja. 
francoske uprave v Ljubljani, ki mu je bilo podre 
jeno tudi gledališče, je začel pripravljati jesensko-
zimsko sezono seveda že poleti. Ker sta se mu zdeli 
tako nemška kakor italianska komedija v danem tre 
nutku in okolju neprikladni, se je odločil za itali 
jansko opero, ki je bila tudi maršalu najbolj pri srcu; 
in s komično opero naj bi bil združen balet. O zahte 
vah glede na ansambl in repertoar daje svojemu po 
sredniku zanimiva navodila: »Za Ljubljano je po 
trebna »una brava donna« (če je ljubka, tembolje za 
podjetje v kraju, kjer je glavni stan), potem »un 
bravo buffo« in vsaj zadosten tenor . .. Dati bi se 
mbrala na vsak način boljša dela, med njimi vsekakor 
»il Matrimonio segreto« od Cimarose, ki je najljubši 
maršalu, kateremu je italijanska glasba sploh bolj 
všeč ko francoska. Potem pa se lahko upoštevajo 
mojstri Paisiello, Sarti, Salieri, Pavesi itd.« (Citi 
rano po Tavzesu, str. 28.) Benincasa je bil v dogo 
vorih z raznimi podjetniki v Benetkah in v Bologni, 
nazadnje pa je pristal na ponudbo v Ljubljani že vdo-
mačenega nemškega podjetnika K. L. Gindla. Ta se 
je nato pogodil z ljubljansko gledališko upravo in je 
v drugi polovici oktobra v Benetkah sestavil svojo 
pevsko družino. Sezona naj bi se bila začela sredi no 
vembra; toda prva predstava, La scaltra locandiera, 
je bila šele 30. novembra. — Sicer se pa gledališče 
tisto jesen ni odprlo šele ob prihodu italijanskih ope-
ristov. Najprej so sredi septembra poskusili nemški 
igralci svojo srečo; pa se jim menda ni obneslo.5 Kljub 
temu so bili še v drugi polovici oktobra v Ljubljani. 
V tisti čas pa pada tudi eksperiment s francoskimi 
predstavami, zanimiv sam po sebi, ki pa o njem na 
žalost ni ostalo nič natančnejšega poročila." Najbrže 
torej tudi ti Francozi niso imeli posebnega uspeha. 
Tri italijanske opere, katerih predstave — 30. no 
vembra, 11. decembra in 29. decembra — se po vrsti 
omenjajo v fracoskem časopisu, so bile: La scaltra 
locandiera, Un avvertimento ai gelosi in Le conve-
nienze teatrali. Muziko za prvo je zložil Giuseppe Fa-
rinelli, ki ga že poznamo. Marmontu, ki je imel tako 
rad Cimaroso, je lahko ugajala tudi Farinellijeva 
godba, kajti F. Florimo, znani zgodovinopisec napolj-
ske glasbene šole, mu pravi: »posnemovalec Cima-
rosovega sloga«, ki »je imel mnogo uspeha v skoro 
vseh mestih Italije«, a Riemann ga karakterizira z 
opazko, da je bil neki njegov stavek vzložen v Cima-
rosov // matrimonio segreto, pa ni nihče opazil ukane.7 
Kdo je napisal besedilo Premetene krčmarice, nam ni 
znano; a kdorkoli ga je, vsekakor je uporabil slavno 
Goldonijevo Krčmarico. Tudi poročevalec v Telegra-
phu izrecno ugotavlja, da je to besedilo slab posnetek 
Goldonijeve komedije; Farinellijevo glasbo pa hvali, 
dasi nekoliko dvoumno: »Farinelli a su adroitement 
enrichir sa musique de plusieurs morceaux dont le 
fond et les principaux motifs paroissent appartenir 
aux premiers maitres de Pecole de Rome et de Na-
ples«. O izvajanju pa pravi: »čeprav več članov družbe 
ne ustreza docela, je predstava v splošnem napravila 
dosti užitka, predvsem pa smo zapazili glas primado-
ne gospe Angiolini«. Tudi maršal je bil navzoč. 
5 Prim. Tavzes, c. d., str. 30. 
8 Edino vest beremo v Telegraphe-u z dne 6. okt. 1810, 
odkoder jo je sprejel tudi Radics, c. d., str. 80. 7
 Della Corte, c. d., II, 213. Riemann, Musik-Lexikon, 
s. v. Farinelli. 
KRONIKA 235 
Druga premiera te sezone, Un avuertimento ai ge-
losi (Opozorilo ljubosumnežem) — Telegraphe daje 
samo francoski naslov: Uavis aux jaloux — je že 
druga farsa iz peresa Giuseppeja Foppe pri nas. O 
njenem glasbenem avtorju, Štefanu Pavesiju (1779 
do 1850), pa beremo pri Riemannu, da se je izučil 
v Napolju in da si je kasneje pridobil tolikšen ugled, 
da je v dobi od 1826 do 1830 vsako leto prebival po 
šest mesecev kot gledališki ravnatelj na Dunaju, če 
prav je bil istočasno (in že prej) zaposlen v Cremi. 
Napisal je nad šestdeset oper, a le prav malo od njih 
je zaslužilo trajnejši spomin. — S to drugo predstavo, 
ki ji je spet prisostvoval maršal, je dosegla Gindlova 
italijanska družba mnogo manj uspeha kot s prvo: 
Telegraphe sicer priznava skladateljeve vrline — o 
Pavesiju se celo pripoveduje zanimiva anekdota —, 
izvedbo pa označuje kot »izredno šibko«. 
Nasprotno pa je bilo tretje delo, Le convenienze 
teatrali — francoski se imenuje Les convenances 
thedtrales, a v slovenščino bi se ne upal prevesti na 
slova, dokler ne poznani vsebine besedila — deležno 
velike pohvale: »le charmant opera de Guglielmi.. .«, 
»... un style si brillant...«. Danes seveda velja o tem 
Pietru Guglielmiju (1727 ali 1728—1804), ki je pri 
padal napoljski šoli, da je bil zelo prazen moden kom 
ponist. Pisca besedila te glasbene farse, prvikrat igrane 
1803 v Napolju, ne poznata niti Florimo, niti Salvioli;1 
a morda ni bil drugi kot A. S. Sografi, ki je s svojo 
farso istega naslova brez muzike postal zelo znan, 
kakor povzemamo prav iz Salvioli j a. Poročevalec v 
Telegraphu (z dne 26. decembra 1810) ne hvali samo 
komada, temveč tudi uprizoritev; posebno zadovoljen 
je z gospo Angiolini in njenimi »ariettes de bravoure«. 
Po pogodbi z Gindlom naj bi opera v Ljubljani tra 
jala šest tednov. Ker se je pričela šele 30. novembra, 
bi bilo naravno, da se potegne še. v januar 1811. Vrh 
tega je Benincasa še 29. oktobra obljubljal maršalu 
štiri opere, med njimi zlasti Cimarosov // matrimo-
nio segreto. Ker so se do konca decembra dale samo 
tri opere in med njimi prav Zakona na skrivaj ni 
bilo, smemo s precejšnjo verjetnostjo sklepati, da se 
je operna sezona nadaljevala še po Novem letu2 in da 
je takrat prišlo na vrsto Cimarosovo delo. če je tako, 
potem je bil to na vsak način »clou« sezone, daleč 
iznad navedenih treh del. Saj se je ta, že tedaj ne 
nova, a še danes živa in prijetna muzika, napisana 
1792 na zelo dober Bertalijev libreto, biser italijanske 
komične opere: graciozna, iskrena po čustvu, odlična 
po obliki. 
Po tem gostovanju pa vse do odhoda Francozov 
1813 ni v ljubljanskem časopisju nobenega glasu več 
o gledališču. To je zavedlo Tavzesa v domnevo (c. d., 
str. 32), »da so se vršile trajne gledališke predstave 
v francoski dobi samo v seziji 1810/1811«. Toda v 
tem se je zmotil.3 Po vsej priliki sta bili v teku 1. 1812. 
dve italijanski družbi v Ljubljani. To nam odkriva 
cesto citirani fascikel Unmanipol. Theater Acten .. . 
1 Florimo, La scuola musicale di Napoli.. ., III, 88, ga 
označuje kot anonimnega. — Salvioli, c. d., kol. 876. 
2 Tudi iz poročila o Guglielmijevi operi, 29. decembra, 
doni potrdilo te domneve: »Cet ouvrage est celui dont 
1'execution a, jusqu' d present, fait le plus de plaisir«; 
torej se je najbrž imelo nadaljevati. 
3 Že Radics, c. d., str. 81, omenja nemške predstave za 
časa francoske vlade. 
s svojo pestro vsebino. Zvezek z naslovom Corespon-
denz Buch des Rezeveurs mit der Theatral Commis-
sion vsebuje nekak ekshibitni seznam dopisov, ki jih 
je takrat na novo imenovani »receveur« gledališke 
komisije v dobi od 12. decembra 1811 do 2. junija 
1812 pošiljal raznim uradnim instancam, pa tudi za 
sebnikom. Tu beremo pod tekočo št. 6 z dne 29. marca 
1812 sledeče: »Gospodu intendantu. — Glede na Vaš 
današnji nalog, naj izplačam gospodu Fioraniju« 
(začetek imena je nečitljivo zapisan; moglo bi biti 
Fi-, Se-, M- ali pa še kaj drugega; drugi del, -orani, 
je pa dokaj jasen), »podjetniku tukajšnje opere, iz 
gledališke blagajne tri sto frankov, mi je čast obve 
stiti Vas, da v omenjenem fondu ni več kot 44 fr. 
93 cent. in da ne bom mogel nakazanega zneska tako 
kmalu izplačati«, če se ne bo gledališka komisija po 
trudila, da dobi od direkcije domen (to je spet dokaj 
nejasno pisano) oni znesek, ki ga je on, »receveur«, 
napovedal s svojim 15. decembra preteklega leta vlo 
ženim izkazom. Konec marca 1812 se je torej brez 
dvoma v Ljubljani nahajala opera, ki je uživala pod 
poro gledališke uprave. Da je bila družba italijanska, 
o tem nas nekoliko potrjuje oblika impresarijevega 
imena. A tudi sama po sebi je ta domneva najnarav-
nejša, čim je govor o operni družbi. 
V zadnji skupini »nemanipuliranih gledaliških 
aktov« pa se nahaja tudi list, kjer stoji: »Hr. Ludo-
vizi hat erhalten / am 26 7ber (t. j. September) 1812 
. . . 300— / am 21 8br (Oktober) 1812 .. . 42611 / 
am 5 9ber (November) 1812 .. . 427'— / am nemli-
chen ... 224'32 / am nemlichen ... 274'—« itd.: poleg 
teh večjih nakazil, ki znašajo skupaj 185143 frankov, 
je zabeleženo še več manjših predujmov, izplačanih 
na račun g. Ludovisija raznim posameznikom — naj-
brže ljubljanskim dobaviteljem — eden pa »den (ni 
popolnoma jasno, ali je zapisano den ali dem) Musi-
kern Babnig«, a dva »dem Hr. Impresseur« samemu. 
Po vsem skupaj sodeč, zlasti pa po tem, da se ome 
njajo godbeniki in impresario, skoro ne more biti 
dvoma, da je od septembra do novembra 1812 v Ljub 
ljani spet nastopala operna družba. Zdi se, da se je 
nazadnje vendar posrečilo impresariju Ludovisiju, da 
uresniči svoje dolgoletne naklepe gostovanja v Ljub 
ljani. 
Zgodovina italijanskih gostovanj v francoski dobi 
je torej mršava, njih število pa razmeroma ni majhno. 
Sicer Telegraphe officiel zadnjih sezon sploh ne ome 
nja, toda francoska uprava italijanskemu gledališču 
očividno ni bila nenaklonjena. Gotovo ni bila njena 
namera, da ukine tradicijo stalnih italijanskih gosto 
vanj v Ljubljani. In vendar ji je ona zadala usoden 
udarec, kakor dokazujejo prilike v gledališču in raz 
položenje ljubljanskega meščanstva v restavracijski 
dobi. 
V tem oziru je nadvse pomemben molk, ki vlada v 
ljubljanskem časopisju po povratku avstrijske uprave 
v naše dežele: ta molk zadeva samo italijansko gle 
dališče in je tako zgovoren prav zato, ker časopisje 
posveča gledališču in nemškim predstavam v njem 
mnogo pozornosti. Zlasti v prvih povojnih letih je 
Intelligenz - Blatt, priloga Laibacherici, poln gledali 
ških vesti — a Italijani se nikjer ne omenjajo: brez 
dvoma res niso prihajali. Po tistih poročilih vidimo, 
da je Ljubljana plavala v cenenem zanosu avstrijsko-
nemškega legitimizma in ljubljansko gledališče je po-
236 KRONIKA 
stalo po svojem repertoarju povprečen nemško-av-
strijski provincialen oder: izgubilo je svojo značilno 
potezo, ki ga je odlikovala od mnogih drugih avstrij 
skih gledališč — stalna italijanska gostovanja. — 
Vse do konca 1. 1820. ni ne duha ne sluha o itali 
janskih predstavah v Ljubljani. A ko se začetka 1821 
po dolgem času spet pojavijo, tedaj so samo okras 
Ljubljanskega kongresa, poslastica, namenjena bolj 
zbrani veliki gospodi kot ljubljanskemu občinstvu. 
Posebna črta, ki razlikuje to gostovanje od prejšnjih, 
je tudi v tem, da je vodil italijanske predstave isto-
tako kot nemške Gašpar Mašek (1794—1873), ki je 
od 1. 1820. stalno deloval v Ljubljani, najprej kot ka-
pelnik stanovskega gledališča, kmalu tudi kot vodja 
koncertov Filharmonične družbe.1 Pač pa so imeli 
Italijani svojega lastnega impresarija, Antonia Cuni-
bertija. — O predstavah leta 1821. smo bolje obve 
ščeni kot o starejših; razen izčrpnejših časopisnih po 
ročil imamo tudi nekaj kratkih beležk o gledališču 
iz peres znamenitih udeležencev kongresa, tako kneza 
Metternicha in F. Gentza.2 
Prva italijanska predstava, ki se omenja, je pri 
nesla Rossinijevega Seviljskega brivca; to je bilo 
30. januarja 1821. Druga premiera, 8. marca, je bila 
istega skladatelja Srečna prevara (L' inganno felice). 
Ti dve operi sta se do 16. marca po dvakrat peli, kakor 
posnemamo iz Ilirskega lista tistega letnika, št. 11, 
str. 49. Vidi se, da so se italijanske predstave dajale 
v velikih presledkih. — Ljubljansko občinstvo se je 
leto dni poprej imelo priliko seznaniti z Rossinijem; 
1820 se je namreč pojavil na ljubljanskem odru nje 
gov Tankred (gotovo z nemškim besedilom).3 Zdaj, za 
časa kongresa so se Ljubljančani lahko navžili — pa 
gotovo ne prenasitili — njegove muzike: vse štiri 
opere, ki o njih slišimo v zvezi s to italijansko se 
zono, so iz lahko tekočega Rossinijevega peresa. Razen 
navedenih dveh sta se uprizorili Pepelka in Edvard 
in Kristina. Vrh tega je prišla v nemškem jeziku na 
oder še njegova tridejanska opera Otello, beneški za 
morec.4 Poleg nemške drame je namreč gostoval, isto 
časno in izmenoma z italijanskim, tudi nemški operni 
ansambel,5 ki je prav tako stal pod Maškovim vod 
stvom. — Začetka aprila se je uprizorila in nato po 
novila Pepelka (ha cenerentola ossia La Cova ce-
nere6), v kateri je med Italijani pela tudi »Signora 
Amalia Mascheck«, a prav posebno se izkazala alti-
stinja gospa Moren. Gentz in Metternich hvalita to 
predstavo. Najglasnejši uspeh pa je požela »velika 
junaška opera« Edoardo e Cristina. V zelo zanimivem 
uvodnem članku, ki je izšel neposredno po zaključku 
kongresa v 21. številki Ilirskega lista z dne 25. maja 
1 Gl. Dr. F. Keesbacher, D. philharmonische Gesell-
schaft in Laibach, v Bldtter aus Krain 1862, str. 171. — 
Mal, c. d., str. 423. — Slov. biogr. leksikon s. v. Mašek. 
2 Radics, Entivicklung ..., str. 97. 
3 Dimitz, 100 Jahre d. Laibacher Biihne, v Blatter a. 
Krain 1865, str. 74. 4
 Radics, c. d., str. 96. 5
 Keesbacher, c. d., str. 170. — H. Gosta, Reiseerinne-
rungen aus Crain, 1848; str. 32. — Značilno je, da se spo 
minja Metternich samo italijanske opere: »Mein einziges 
Vergniigen ist noch die italienische Oper«, piše še 18. maja, 
tik pred svojim odhodom. 8
 Ta naslov se bere na lepaku za predstavo 5. aprila 
1821, ki se hrani v Narodnem muzeju. Lepak je dvojezičen, 
italijanski tekst stoji pred nemškim. 
pod naslovom »Die italienische Operngesellschaft, 
1821 zu Laibach (Eingeschickt)«, je silno pohvaljena. 
Dopisnik, ki mu je bila Rossinijeva produkcija oči-
vidno precej dobro znana, govori najprej o operi 
Edoardo e Cristina sami. Nato zelo hvali pevce in 
pevke — gospe Roroni in Moren, tenorista Bertozzija 
in basista Torrija — tudi zaradi njihovih igralskih 
vrlin. Na koncu pa stoji to splošno, visoko priznanje: 
»Kostumi in dekoracije so izredno lepi, in lahko se 
reče brez pretiravanja, da na tem odru še ni bilo 
nikdar videti take celote in da niti Italija, kjer tako 
bujno cveto impozantne gledališke prireditve, nima 
vselej boljšega pokazati«. 
Po tem lepem gostovanju, ki je Ljubljančane do 
letelo po naključju, je po vsej priliki minilo kakih 
dvajset let, preden je Ljubljana spet doživela itali 
jansko predstavo. Med tem se je v stanovskem gleda 
lišču mnogo igralo in večkrat tudi pelo, toda nemški. 
A občinstvu je bila italijanska glasba močno pri srcu; 
proti koncu dvajsetih in potem v tridesetih letih 
tako močno, da je skoraj popolnoma iztisnila nemške 
glasbene klasike s programov filharmoničnih koncer 
tov kljub odporu izvajajočih članov družbe.7 Istemu 
okusu je služilo v tridesetih letih tudi gledališče, kjer 
se pojo Rossinijeve, Bellinijeve in Donizzettijeve 
opere, seveda v nemškem jeziku.8 Tudi v petem de 
setletju XIX. veka se ta okus ni spremenil. Keesba 
cher, ki je sovražil italijansko opero, ker mu je bilo 
žal nemške klasične glasbe, opisuje (c. d., str. 191) 
tedanje stanje takole: »Das Publikum, nur mehr zu-
gethan den sentimentalen Arien der modernen wal-
schen Musik, ab\vechselnd mit dem Larm, der diese 
VVerke stets begleitet, entzog seine Theilnahme einer 
Gesellschaft, die diesem Geschmacke nicht in dem-
selben MaBe huldigte«. Tem pomembnejše je, da si 
to občinstvo vzlic svoji vroči želji ni znalo pomagati 
do italijanskega gostovanja: pot, svoj čas tako izho-
jena in uglajena, ki je vodila italijanske igralce in 
pevce v Ljubljano, je bila razdrta in polna zaprek. 
Nazadnje se je pa Ljubljančanom želja le popol 
noma izpolnila.9 Spomladi 1841 je gostovala tu operna 
družba Nataleja Fabbricija. O tej sezoni nas najbolje 
obvešča Carniolia IV (1841/42). V njej priobčuje svoje 
kritike »Acutus«, ki je — mimogrede rečeno — znal 
dokaj dobro italijanski, kakor dokazujejo neke drob 
tinice v njegovem poročanju. Gostovanje se je začelo 
20. maja 1841, zaključilo pa sredi junija, sodeč po 
zadnjem poročilu v Carnioliji, št. 14. Kapelnik se je 
pisal Favretta ali Fabretto; tudi vsi pevci so ime 
noma navedeni. Na repertoaru so bile tri opere, vse 
7 Keesbacher, c. d., str. 186 si., ugotavlja to z obžalo 
vanjem. 
8 Prim. Radics, c. d., str. 98 sil. — H. Costa, c. m. 
9 Ni izključeno, da že 1873. leta. Salvioli, c. d., kol. 506 
(prim. M. Deanovič, La forluna di A. Ženo nelV oltre 
Adriatico, v Atti deli' Accad. degli Arcadi... XV (1931). 
str. 185, op. 4), namreč beleži, govoreč o Donizettijevi 
operi Belisario (z besedilom S. Cammarana), da ima pred 
seboj ljubljanski libreto iz 1. 1837. Mi nismo nikjer našli 
nikakega namiga, da bi bili tistega leta pri nas nastopali 
italijanski pevci. Nasprotno, »Acutus«, operni kritik Car-
niolije, pravi (IV. 1. - - 1841/42 —, str. 28) o Ljubljani, 
da že skoraj dvajset let ni imela italijanske opere. — 
Belizarja so v Ljubljani peli Nemci novembra 1839, in 
v naslednjih letih še večkrat. 
KRONIKA 237 
tri resne: v dvajset letih, ki so pretekla od Ljubljan 
skega kongresa, se je razmerje med komično in resno 
opero, kar se tiče priljubljenosti, spet nekoliko pre 
maknilo. Gostje so torej peli Donizettijevo Lucijo di 
Lammermoor (ki so jo Ljubljančani že imeli priliko 
spoznati 1838 v nemški obliki), Bellinijevo Beatrice 
di Tenda z besedilom Feliceja Romanija (ki so jo 
Ljubljančani tudi že slišali nemški, pod naslovom 
Castel d' Urbino) in Donizettijevo Lucrezijo Borgio. 
Naš kritik je od prvega trenutka dalje ves vzhičen 
najprej od pričakovanja, potem pa nad popolnostjo 
podajanja. Iz prvih besed oznanila lahko sklepamo, 
da je impresario Fabbrici došel v Ljubljano spon 
tano, morda slučajno. — V slavospevu prvi pred 
stavi, Luciji, je posebno zanimiva pohvala zbora z 
njegovim dirigentom vred: »Ti ljudje (t. j. pevci) 
občutijo in vedo, kaj pojo, in nam je dovoljena do 
mneva, da italijanski zbor osmih individuov več za 
leže kot trikrat številnejši nemški«. Občinstvo naj le 
prihaja čim številnejše; če bo obisk zadovoljiv, se bo 
podjetnik vrnil drugo leto s še boljšimi močmi. Bea 
trice di Tenda je deležna še večje pohvale, dočim je 
Lucrezia slabše uspela — tudi zato, ker je bila pre 
hitro naštudirana in ji ljubljanski orkester ni bil kos. 
Dve benefični predstavi sta prinesli več odlomkov iz 
raznih oper. Tercet iz Riccijeve opere Scaramucciova 
pustolovstva je občinstvo tako zabaval, da je obžalo 
valo, »da ga ta družba ni razveselila tudi s kako celo 
komično opero«. 
A že prihodnjo spomlad se je Ljubljančanom izpol 
nila tudi ta želja. Po Veliki noči je prišla z dobrimi 
priporočili iz Gorice družba, ki sta ji načelovala Giu-
seppe Sacca in Gasparo Pozzesi, oba tudi pevca. Car-
niolia IV v svoji 91. številki (14. marca 1842) v na 
prej poziva občinstvo, naj se obvezno prijavi za obisk, 
ter objavlja dosti obsežen repertoar in imena nasto 
pajočih. Sezona se je pričela 16. aprila z dvodejansko 
komično opero Chi dura vince (Kdor vztraja, zmaga), 
ki ji je napisal muziko Luigi Ricci, v svojem času 
dokaj popularen skladatelj, besedilo pa Giacomo Fer-
retti.1 Takoj naslednje dni so bile reprize, občinstvo 
je bilo vsakič zadovoljnejše. Zanimiva je nato v Car-
nioliji, str. 416, ocena o Donizettijevi operi Gemma 
di Vergu. Kritik »Th.« sodi, da delo nima mnogo no 
tranje vrednosti, pač pa lepe mehke melodije; pevci 
so dobri, nenavadno se je v Gemmi odlikoval tenor 
Frassinelli. Publika je navdušena, podjetnika se 
dobro počutita — a »wir unserseits«, pravi Th., »ha-
ben fiir unsere Stadt keinen besseren Theatervvunsch 
als den: Moge nur sobald als moglich eine Vereini-
gung des deutschen Schauspieles mit der italienischen 
Oper zu Stande gebracht werden! Und halt sich irgend 
ein sogenannter Classiker in der Residenz iiber diesen 
unseren VVunsch auf, so hat er gevviB nie den Jam-
mer der deutschen Oper in kleineren Stadten mit 
angeschaut und angehort«. Pred tem tehtnim argu 
mentom so se najbrže omajala najtrdnejša glasbeno-
estetična načela. Novo pojavljanje italijanske opere 
v Ljubljani je kar izzivalo tako primerjanje in pač 
tudi enake zaključke, že prejšnje leto se je utrgala 
»Acutus«-u, ko je ocenjeval Beatrice di Tenda, tale 
obsodba: »Niemand erkannte in dieser .Beatrice' das 
hier schon so oft gemiBhandelte ,Castell d' Urbino'«. 
1 Salvioli, c. d., kol. 725. 
Tretja opera sezone je bil znani Donizettijev Lju 
bezenski napoj (L' elisir d' amore). Th. hvali kom 
pozicijo in izvajanje v superlativih (Carniolia V, št. 
2, z dne 6. maja 1842); toda, dostavlja, obisk gleda 
lišča je kljub nizki vstopnini zelo slab. — Tudi četrto 
delo, Donizettijeva »opera semiseria« — »polresna« 
opera — Torquato Tasso, je zelo pohvaljeno. Kot 
peto delo je prišel na vrsto Seviljski brivec; Th. ga 
ni ocenil, pač zato, ker je o njem dosti obširno po 
ročal v 10. številki Carniolije »Heinrich Schm-kpfl«, 
in sicer v Pismu iz Ljubljane, naslovljenem Catonu 
Areguiju v Novem mestu. Po njegovih besedah je 
imela Rossinijeva opera v svoji drugi, spremenjeni 
zasedbi ogromen uspeh. Z zadnjim komadom sezone, 
Riccijevo komično opero Eran due or son tre ali Gli 
esposti (Bila sta dva, zdaj so trije ali Najdenčki [?]), 
se bavi spet Th. (ibid., str. 48): »Mir ist nicht leicht 
ein Libretlo vorgekommen, was so ganz unter aller 
Kritik ware als das dieser Oper, die Musik hingegen 
ist leicht und neckisch, an Walzern und Galoppen 
aber reicher als gut thut«. Na vse zadnje je vendar 
izbruhnilo ogorčenje nad glupim libretom — saj so 
jih v Ljubljani v teku sto let precej pretrpeli. — 
Temu poročilu je dodano kratko a prisrčno slovo z 
»južnimi gosti«: naj se kmalu spet vrnejo, veselo 
bodo sprejeti. 
O italijanskih predstavah 1. 1842. — mimogrede 
bodi omenjeno, da so italijanski pevci sodelovali tudi 
pri koncertu pianista D-rja M. v. Schickha v aprilu 
1842 — je priobčeval kritike tudi lllurisches Blatt, 
in sicer resne, podrobne kritike iz peresa Franza 
Knausa. Tu je doletela Donizettija dokaj pravična 
ocena: Knaus mu daje nekaj priznanja, a ne mnogo. 
Rossini ga je po pravici deležen več. 
željo po spojitvi nemške drame v Ljubljani z ita 
lijansko opero beleži Dimitz (700 Jahre d. Laibacher 
Biihne, str. 75) tri in dvajset let kasneje s karajočo 
opazko: »DieB bezeichnet hinlanglich die Geschmacks-
richtung unseres Publikums«. Toda Ljubljančani so 
bili s svojim okusom zadovoljni in bi bili očividno 
radi obdržali, kar so po tako dolgem čakanju dočakali. 
Takoj naslednjega leta je spet Natale Fabbrici s 
svojo družino pri nas. O tej sezoni, njenem reper 
toarju in vrednosti, nimamo poročil niti v Ilirskem 
listu, niti v Carnioliji. Zato pa nas o repertoarju in 
sestavi družbe obvešča kup lepakov, ohranjenih v 
zbirki Narodnega muzeja,2 ki so naznanjali predstave. 
Lepaki gredo od 17. aprila do 11. maja; morda se je 
v naslednjih dneh vršila še ena predstava. V teh sla 
bih štirih tednih je bilo vsaj osemnajst predstav. Prvi 
lepak napoveduje: »Montag den 17 April 1843, / wird 
die italienische Opern-Gesellschaft unter der Leitung 
des Theater-Unternehmers / Natale Fabrici, / die Ehre 
haben aufzufuhren: / Gemma di Vergu. I GroBe Oper 
in 3 Akten, Text von Cammerano. Musik von Doni-
zetti«. Tudi vsi nadaljnji lepaki imajo samo nemški 
tekst, naslovi oper pa so navedeni skoro vedno samo 
italijanski. Za karakterizacijo spremenjenih časov in 
razmer navajamo majhno, a ne brezpomembno črto: 
na lepakih za Gemmo in Brava stoji opozorilo: »Die 
Textbiichel dieser Oper sind in italicnischer Sprache 
an der Theaterkasse um 20 kr. zu haben«. Niti za 
2 Konvolut, označen »1842/58«. — Carniolia od konca 
aprila do konca decembra 1843 sploh ni izhajala. 
238 KRONIKA 
ljubljansko občinstvo, niti za tujo družbo gostovanja 
v Ljubljani niso imela več tiste veljave nekakšnega 
slovesnega dogodka, kot v starih časih, ko se je izpla 
čalo tiskati librete v Ljubljani in dvojezično. 
Fabbricijevi pevci, ki so na lepakih imenoma na 
vedeni, so odpeli šest celih oper: Donizettijevo Gem-
mo in Lucijo, Saveria Mercadanteja »veliki operi« 
// bravo di Venezia in /Z giuramento (Prisega)1, 
Bellinijevo istotako »veliko« Beatrice di Tenda in 
Luigija Riccija komično opero Un' avventura di Sca-
ramuccia z besedilom Feliceja Romanija. Na bene-
fičnih predstavah je občinstvo poleg tega culo od 
lomke iz Donizettijevih oper Marino Faliero — ta je 
bila sicer v Ljubljani že znana, pod naslovom Anto-
nio Grimaldi, z repertoarja nemške družbe v jeseni 
1840 (Illyr. Blait 1840, str. 204) — in / Normanni 
a Parigi. — Kritičnih poročil o teh predstavah torej 
nismo zasledili. Morda niso bile slabe, ko je družba 
istega direktorja dve leti prej izzvala toliko navdu 
šenja. 
Kakor ominozen predznak ponovne dolge pavze v 
italijanskih predstavah pri nas se pojavlja prihodnje 
leto, 1844, v Ljubljani gostovanje, ki skoro bolj spo 
minja na varietetno senzacijo, kot na resne operne 
predstave: »otroška operna družba« G. Vianesija, ka-
pelnika iz Firence, ki je vodil svojih šest otrok — eno 
deklico in pet fantov v starosti od pet do petnajst 
let — po svetu in z njimi uprizarjal tudi cele velike 
opere ob spremljevanju na klavirju. V Ljubljani so 
peli v času od 18. aprila do 1. maja te-le opere: dve 
Rossinijevi, Brivca in Pepelko; dve Donizettijevi, 
Ljubezenski napoj in komično Betlu2; in Columellov 
povraiek iz Padove, delo nam že znanega Valentina 
Fioravantija. Kakor poroča L. Kordesch v Carnioliji 
VI (1844), str. 152, sta občinstvu, ki je vsakikrat 
napolnilo dvorano, najbolj ugajala Brivec in Colu-
mella. Kritik hvali ljubki prizor in izredno sigurnost 
otrok v igri; petje — sami soprani! — seveda ne 
more biti neoporečno; saj je silni napor sploh ne 
varen za zdrav razvoj otrok. 
Tej »otroški« sezonici sledi novo gostovanje Itali 
janov šele po šestih letih. Med tem so se dogodile v 
svetu velike stvari; minilo je leto 1848., ne brez znat 
nega potresa za Evropo, pa niti za naše majhne pri 
like. O vsem tem seveda ni zapaziti na maloštevilnih 
italijanskih sezonah v drugi polovici stoletja niti 
sence sledu. Nasprotno, one so izraz in slika tradicije, 
ki se je preživela. 
Gostovanje leta 1850.,3 ki je trajalo dober mesec 
od začetka aprila dalje, je prineslo poleg Gemme di 
Vergu dve Verdijevi operi: / due Foscari in Ernani. 
To je bil morda prvi dotik Ljubljane z Verdijem — 
brez dvoma važen dogodek. Takoj se začenja tudi pri 
nas kontroverza o vrednosti tega skladatelja. Kritik 
v Laibacher Zeitung, dr. V. Klun, je navdvišen zanj 
1 Salvioli, c. d., kol. 559: »// Bravo. Melodramma in 
3 atti. — Poesia (t. j. besedilo) diGuetano Rosi«, itd. Naj 
starejša predstava je bila 1839. leta v Milanu. Med libreti 
se navajata eden iz Trsta, 1840, eden pa z Reke, 1843. 
2 Ljubljančani so to opero slišali že novembra 1840 
v nemškem jeziku, pod naslovom Das Geliibde. 
3 Za to šibko delo si je napisal Donizetti besedilo sam, 
po Scribe-ovem Chalet-u, ki ga je uglasbil Adam. Prim. 
Salvioli, c. d., kol. 529. 
in ga brani pred »nemškimi, ortodoksnimi umetnost 
nimi sodniki«, češ da ga ne razumejo prav. Kompo 
nist je deležen pohvale tudi takrat, kadar mora kritik 
grajati izvedbo in zlasti dirigenta Ghislanzonija.4 
Družba impresarija Domenica Scalarija, ki je začela 
svoje predstave 28. marca 1853, končala pa pred 
10. majem, je morala biti, po besedah anonimnega 
poročevalca sodeč, odlična: Ljubljana ni zlepa slišala 
boljše družbe. Omenjata se samo dve deli: Lucia in 
/ due Foscari.5 
V jeseni 1858 je doživela Ljubljana goste, kakršnih 
že zdavnaj ni bila več deležna: italijansko dramo. V 
Laibacherici z dne 30. oktobra beremo: »Signora Ca-
rolina Santoni nam je dala prilike, da vidimo dve 
italijanski tragediji: Ventignanovo Medejo, in Pijo, 
ki jo je napisal vitez Marenca da Ceva«. Voditeljici 
družbe priznava kritik, da je vsekakor znamenita 
tragedinja, »wenn sie auch hinter einer Rachel und 
Ristori zuriickbleibt«. A v celem se mu je igra zdela 
prepatetična, obe drami pa — gotovo po pravici — 
slabi; obisk je bil skromen. Družba je bila baje na 
menjena dalje na Dunaj. 
Poslednje gostovanje italijanske opere v Ljubljani, 
ki smo ga zabeležili, se je vršilo od začetka aprila do 
srede maja 1860.6 Prišla je razmeroma velika družba 
devet solistov; »Orchester-Direktor«, ki je bil nemara 
obenem impresario, je bil Pietro Mezzetti; imeli so 
s seboj svoj zbor dvajset članov: uprava ljubljanskega 
gledališča je bila primorana zvišati vstopnino. Gostje 
so dali poleg Donizettijeve Lucrezije Borgie in preveč 
skrajšane Bellinijeve Beatrice dve Verdijevi premieri, 
Trubadurja in Atilo. Trubadur, ki se je prvič pojavil 
pred našo publiko, je imel seveda uspeh: v dobrem 
mesecu dni je bil devetkrat na odru. O predstavi 
Atile je zapisano, da se kljub lepemu petju ni obnesla, 
ker inscenacija ni zadovoljevala. Velika pričakovanja, 
ki zvene iz prvega naznanila v časniku (z dne 4. apri 
la), se vobče niso popolnoma izpolnila: to se vidi že 
iz prvega kritičnega poročila, 18. aprila, pa tudi kas 
neje. Solisti so bili dobri, kadar zaradi slabega vre 
mena niso bili hripavi; zbor pa večkrat ni bil v redu. 
A najhujše je bilo z orkestrom — domačim, ljubljan 
skim. To je bila rak-rana opere v Ljubljani sploh; 
iz poročil o nemških sezonah doni isto jadikovanje 
in očitanje. — Tudi stari dilema: ali Verdi in vobče 
italijanska opera, ali nemška? se spet obravnava. Od 
govor je previden, kompromisen, nikakor ne sovra 
žen Italijanom in njihovi glasbi. Toda to gostovanje 
samo zase je precej razočaralo Ljubljančane, in pri 
odhodu čez Ljubelj jim poročevalec značilno želi — 
boljši uspeh v Celovcu! 
Poleg občih neprilik in inherentnih, neizbežnih 
težav, ki jih je italijansko gledališče pri nas vedno 
težje zmagovalo, torej zdaj še ta posebni, konkretni 
neuspeh! Mezzettijevi družbi so posestniki lož in 
drugi ljubitelji gledališča 1. 1860. po vsej priliki še 
4 Za opozoritev na to gostovanje in na lepake iz 1. 1843. 
in 1844. se moram iskreno zahvaliti g. prof. Pavlu Kalanu 
v Ljubljani. 
5 Prim. Laibacher Zeitung 1850 z dne 3., 11., 18., 22. IV. 
in 3., 7. V. 
6 Laibacher Zeitung 1853, 30. III., 6. IV. in 11. V. 
7 Prim. Laib. Ztg. 1860 z dne 4., 18., 26. IV. in 5., 12., 
19. V., večinoma v feuilletonih Laibacher Plaudereien. 
KRONIKA 239 
naklonili izredno podporo več sto goldinarjev.1 Lahko 
si pa mislimo, da so bili posihmal še manj priprav 
ljeni na take žrtve. 
Vsekakor prihodnje leto ni bilo Italijanov v Ljub 
ljano, in naslednja leta tudi ne več . .. 
Tako neslovesno in neslavno presiha italijanska 
odrska umetnost pri nas. Razume se, da nismo pri 
čakovali, da se bo dvestoletna tradicija zaključila s 
slavnostno predstavo in s tragičnim slovesom, živo-
tarjenje te tradicije se povsem naravno končava s 
počasno smrtjo od oslabelosti: italijanska gostovanja 
ne prestajajo v odločni borbi proti kakemu energič 
nemu nasprotniku, temveč polagoma ginejo, ker ni 
majo več pravega smisla. Mislim, da ni zgodovinarska 
romantična iluzija, če se nam zde gostovanja v XVII. 
in XVIII. veku privlačnejša, zanimivejša in važnejša 
kot redke sezone XIX. V XVIII. stoletju sta imeli 
italijanska opera in tudi drama Ljubljančanom kaj 
novega povedati; opera tudi še v začetku XIX. Okoli 
sredine preteklega stoletja pa ni bilo več tako; celo 
mladi Verdi ne pomeni znatnega napredka v primeri 
z Donizettijem in Bellinijem. Drama v tem času sploh 
ne prihaja v pošte v, že zato ne — a ne samo zato — 
1 Prim. Lbchr. Ztg. 1861, 30. III., podlistek. 
ker je znanje italijanskega jezika v Ljubljani preveč 
padlo. Kar se pa opere tiče, je vedno boljša glasbena 
izobrazba v mladih generacijah povečavala spošto 
vanje in smisel za resno klasično muziko. A tudi v 
onem, kar se je v operni muziki novega dogajalo, 
Italijani niso imeli posebno važne naloge. Da ne go 
vorimo o Wagnerju, ki je ostal Ljubljani še dolgo 
neznan; ali tudi Gounodjevega Fausta, na primer, so 
prinesli v Ljubljano Nemci — v sezoni 1866/67 —, 
ne Italijani. Skratka: italijanska gostovanja gube 
okrog srede XIX. stoletja skoro še zadnje ostanke one 
posebne kulturne in družabne funkcije, ki so jo imela 
prej. 
O pomenu te njihove funkcije, o vrednosti njihovega 
prinosa našemu kulturnemu razvoju zadnja beseda 
še ni rečena. Ni je mogla in hotela reči niti ta naša 
razprava, čeprav smo si v njej prizadevali, da damo 
več kot samo kroniko italijanskih gostovanj v Ljub 
ljani; da ta gostovanja ne samo naštejemo in inven-
tariziramo, marveč tudi opišemo po vsebini in po 
menu, povežemo v skupine in objasnimo v zvezi z 
drugimi dogodki — z eno besedo: da damo namesto 
kronike zgodovino. Le-ta bo, upamo, omogočila kon 
čno oceno kulturnega pojava, ki ga predstavlja itali 
jansko gledališče pri nas. 
240 KRONIKA