" š . ■. ' . ' '■ - - ■ ■ . , - ir * ' *» • ., 4 * • . u' » -v. . /v -v ■/ *................................................. '. ' '-'v. ;■? >rV- Pip® . - **V i». ^5 /t v4-^ . ‘ ;"r -■-’''-rVr-'.-V:;:■' i; V >f" V " ' ■• .'' ’ ’> - ■■' . - £ ':'■; «■ :■.-’ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ , fer”' 'fi.. .‘t ^ • : .*' 1 £,“•« *• ■* f ff ji * ' * -' ' 1 ‘ ** ■' !|" ^ , * ' J '-SS •. ^ /I ,'• V k ,jl v.f V ■ tw t r ’ Jv‘ >y *t; • &$r - * ■ v' '■ * viiifesf ^ * •;« J'v‘r. »I ftf 1 ■.v- : ■ -■ - ‘r r> V'* isi ,>v.\\ . ,, ........ ____ »♦ s f,w V * * > 1 >» 'f ‘ ^ 4 ^ „ , ' .’ :* "if f ' r ' }>' \C”' 1 ^6 V1 • " •....... l,: r ^ ^ h0%t/ \ s * ;'%V“>wi ?* : r %,HL •*• •❖, • * -» r * • * • , . i '+*Zl >j ~ r~'<\ % » ' . '• . • , ....... ... .;'; V™/; > iigs t ' h ‘ ii " ‘ ; $m> .’• v « MT . S*' V- žž-,y? *r ' ' : , , V'" ^S‘<- * ■ -,r '1a ■ •'#* ■■'v ^ ■-:■•■ ::'.r.: : : ■" ■ ,>--.■ '?^d.............................. * ” H ‘ ' . HZiJF* . ...i .. <•'... « '.. t»W' .....' ' . ri', , ' •5 ;fe* . •, - 11 - \ > * Ipi: j II -rfv, ^ ... ipill £'*/<■ ^ J • Ir /;/;> V - sp,:r; ■V*/ ■ !...-• v -■-..< ■; .*.. -V.._... I.-.:'--- *;... ■. -■ . • !-.:• ? ■1;,S.. - J-. ;’.... .. ■' -s ;p .'~rVf;.':• *' V* ' ^'S;.'N.r. *- ,>!’t ’ r/ ; , -S yL M ‘* * ‘ . s v. j" 5^5. ■< ' . • j ■ , $C , ; ^ dejo otoka. Pluli so prav hitro. Na mnogih krajih so v. premog na ladijo in naposled dospeli na najvzhodnejs. otok otočja Pomutu. Petnajst stopinj proti jugu in trinajst stopinj proti vzhodu od tukaj v dolžini Velikonočnih otokov, bi moral po Strnadovem računu ležati otok. Kapitan Mila-kovič je začel križati, toda mnogo dni brez vspeha. Ker se bi tukaj lahko v podzemeljske koralne čeri zadeli, so morali biti zelo previdni in so brez para pustili križati parnik po morju. Neke noči je stal Milakovič, ki je le po dnr nekaj ur počival, na visokem poveljniškem mestu opazoval z zvezdami gosto posejano obnebje. Poleg njej je stal grof z nočnim daljnogledom. .,Prosim, don Ferdinando,“ je rekel kapitan. „Dajte meni daljnogled.“ „Tukaj ! Ali kaj vidite ?“ je vprašal grof. „Hm! Tam zadaj čisto v morju vidim zvezdo z nenavadnim svitom. Skoro bi stavil, da je ta luč pod obnebjem. “ „Potem pa ni zvezda.1 „Ne, ampak umetna luč, plamen.4- Vzel je dalnogled na oko in dolgo pazljivo gledal skozi. Naposled ga je odstavil in rekel s prepričanj em: „To ni zvezda.“ ,,Ah, morda svetiljka kake ladije, ki nam prihaja nasproti ?" „Ne. To je plamen ognja, ki gori na suhem. „Moj Bog, tedaj se bližamo kakemu otoku ?“ „Na vsak način.“ „In veste gotovo, da se ne motite, kapitan ?“ „Nikakor se ne motim. Moj daljnogled me ni še .koli prevaril. Sicer vem iz današnjega računa popolnoma natanko, kje da smo in vendar ni na tem mestu na mojem sicer izvrstnem zemljevidu označenega nobenega otoka. Zato se lahko iz tega sklepa, da se bližamo* dozdaj neznanemu otoku. “ „0 Bog, če bi bil otok, ki ga mi iščemo. Iz srca želim, da bi bil ta. Ali naj zbudim senoro Olgo ?u „Se ne. Le poglejte tja, ogenj ugasuje.“ Grof je opazil, da je ogenj počasi res ugasnil. Rekel je: „Morda je bil kak meteor, a ne umetni ogenj.“ „Ne. Ogenj so zanetile človeške roke. Vidite zdaj popolnoma ugasnil, dočim je pred dvema minutama 'en še visoko švigal. Na kaj sklepate iz tega, ?“ „Da je gorivo zelo lahko. “ „Res je. In ta stvar da sklepati, da je to iskani lok. Senora Olga je nam povedala, da je tam les prav redek, torej so gotovo požgali suhe rastline in veje, ki nenadoma vsplamenijo, toda hitro pogore.“ „Vi trdite, da so tam, kjer smo videli luč, ljudje? Ali pa bodo videli našo luč ?“ „Ne. Luč, katero sva videla je bila oddaljena od nas okoli tri morske milje! Njen pjamen je visoko plapolal, dočim naša svetiljka le malo in mirno sveti.“ „In če jo zapazijo, jo bodo imeli za zvezdo ?‘u „Gotovo! Dal jim pa bom znamenje.“ Ukazal je izpustiti več raket. To se je zgodilo, toda brez vspeha. „Niso nas zapazili, “ je rekel kapitan. „Če bi vide naš signal, bi gotovo odgovorili in zopet prižgali ogenj Čakati moramo do jutri.41 „Kdo bi to vzdržal!“ je rekel grof' nepotrpežljiv „Mi, senor,4' je odgovoril kapitan. „Izpustimo par, da pridemo bližje.41 „Ne. Senora Olga je pravila, da je otok obdan od nevarnih skal, katerih se moramo varovati. Pri lahnem vetru, ki piha od zahoda proti vzhodu, se vseeno pomikamo počasi naprej in proti jutru bomo že videli, kaj imamo pred seboj. “ Grof je ostal nekaj časa miren. Trdno je bil prepričan, da je dosegel cilj, zato je vprašal: „Bi ne bilo dobro, da sprožimo top, kapitan ?'• „To bi j az odsvetoval.44 ,, Zakaj ‘?44 „Iz več vzrokov. Če ta otok ni oni, ki ga iščf bi se ljudje, najbrž divjaki, ki tu stanujejo, iz s poskrili, če bi slišali strel. Če jih pa zjutraj pr< timo, lahko mnogo poizvemo pri njih, kar bi nan koristno.44 Če bi bil pa vendar iskani — — — ?44 „Bi s streli samo motili spanje ubogih ljudji in tudi senorov. Razen tega sem pa tudi sebičen; rad bi presenetil te ljudi in tudi senoro. Zato bom ukazal še svetiljko ugasniti.44 To se je zgodilo in obenem je kapitan tudi postavil moža na kraj ladije, ki bi poslušal šumenje valov in gledal, da se ladija kam ne zadene. v Četrt ure za četrt ure je preteklo. Kapitan je rekel grofu naj gre počivat, ta se pa ni mogel odločiti k temu. Nemiren je hodil semintja. Minute so mu bile ure in are dnevi, dokler ni naposled malo pred jutrom zaklical stražnik: „ Skale pred nami!“ „Obrnite na levo,“ je komandiral kapitan. Ladija se je počasi obrnila na levo in pustila nevarno mesto na desni. Skoro potem se je začelo daniti a kmalu so se videli negotovi obrisi otoka, ki je bil obdan z obročem koralnih skal, skozi katere se je le na enem mestu moglo priti. Ker je bilo morje mirno, so upali, da še lahko danes pridejo skozi ta vhod. Nekaj minut pozneje se je otok natančneje videl. Opazili so z grmovjem obraščeno višino, toda nikakega sledu človeškega stanovanja. Grof je stopil k kapitanu in ga vprašal: „No kapitan, kaj mislite ?“ Glas še mu je tresel razburjenosti, katere ni mogel oremagovati. Tedaj ga je kapitan resno in s solznim očesom po-;dal in odgovoril: „Na cilju smo, don Ferdinando!“ „Ali res? Veste to gotovo'?“ je gi’of glasno za-jdical. „Pst!“ svari kapitan. ,,Zbudili boste senoro.“ „Zakaj bi je ne zbudili ?“ ..Ker jo hočem presenetiti. Ko se zbudi, bo imela tovariše že na ladiji.“ „Torej hočete brez nje na suho?“ „L>a.“ „Toda mene vzamete seboj ?” „To je ob sebi umevno.1- „lz česa sklepate, da je ta otok oni, ki ga iščemo ?“ „Ker se popolnoma strinja z opisom senore Olge. Tudi v mornarskem oziru moram spoštovati tega 2046 Strnada. Kljub pomanjkanju vsakega inštrumenta, j." ^ lego tega otoka skoro natančno označil.'e 'j „Zakaj se pa ne vidijo stanovanja ?kt „Ker so najbrž za ono vi;ino, kjer so varni predJ1' viharjem. Vrzimo sidro in izpustimo čoln v morje. Prebivalci tega otoka bodo še najslajše spali.“ Polovico moštva, ki je še ležalo, so previdno zban od dili in ti so brez vsakega ropota izvršili kapitanovonem povelje. Ta je, z grofom in štirimi veslači, stopil v čoln. Možje so vsi vedeli kakšen namen ima ta vožnja, zato so se že naprej veselili, kakor bi bilo najti lastne prijatelje in sorodnike. f Čoln je srečno dospel skozi odprtino skal do brega. Veslači so ostali v čolnu, kapitan in grof sta pa previdno korakala dalje. Obšla sta višino in zagledala najprej ^i-sto nizki) koč, ki so bile iz prsti in vej napravljene. Vrata sr. bila s kožami zavesena in okoli koč je rastlo močne^. grmovje, kakor zgoraj na griču. Grmi so bili brez r( iz česar se je dalo sklepati, da so si ljudje prizadej vzgojiti iz njili debla, najbrž za plav. Moža sta pa opazila še nekaj drugega. Ravno pred njima je stala pri zadnjem grmu nenavadno visoka in široka postava. Oblečena je bila v lilače in jopič iz zajčjih kožic, noge so tičale v nekakih sandalah in na glavi je imela iz dolgih, širokih biljk spleten klobuk. Polna, dolga brada tega moža, je segala skoro do pasa in tudi lasje, so se mu vsipali čez ramena. Poteze obraza so bile od viharjev trde, toda plemenite, in njegovo veliko odprto oko, ki je z izrazom pobožnosti zrlo v vzhajajočo jutranjo zarjo, je bilo milo in plemenito. Bil je Strnad. Kaj je mislil ta mož ? Kateri občutki so mu vzdi- njegova prša? Tu, na vzhodu, kjer je žarela novega dneva, leži Amerika in še dalje naprej, ina z vsemi, katere ljubi, z materjo, s sestro, '•ogo in -—• otrokom. Ali je imel res otroka? Ali ’io oni, ki so bili nje govemu srcu neizmerno li so že umrli tuge in srčne bolesti? Tu na tem e vsak dan ležal v molitvi skozi dolgo, dolgo j je tudi zdaj pokleknil. Moža, ki sta stala za a, ni opazil. Tudi ladije ni mogel videti, ker grič vmes. Odkril se je, sklenil roke in molil, bi shitil, da se sliši vsaka njegova beseda, slo- Gospod, Ti oče vseh otrok, Ti tolažba žalost- i’i pomoč zatiranih, Tvoj sem in na Tebe se za-jm. Tu v zapuščenosti širokega morja, doni glas Tebi, klic iz najliujše stiske po milosti in usmiljenju. °! se mi trga in življenje mi v tugi premineva. Reši, as o Vladar sveta! Pelji nas proč od tukaj, kjer •ejo valovi tuge zadušiti. Pošlji človeka, ki naj or Tvoj angelj reši smrti v globini obupnosti, pa sklenil, da moramo tukaj čakati do smrti se onih, ki molijo doma za našo rešitev. Daj ji pogumno srce, da prenašajo, kar si jim odločil; /lij tolažbo in mir v njih duše, obriši jim solze in teši njih tugo. Ti pa bodi hvaljen in slavljen za vse, kar nam pošiljaš; kajti Tvoja pota so čudovita in Tvoja modrost je neskončna od vekomaj do vekomaj! Amen.1' Kapitan je kot Dalmatinec razumel vsako besedo. Solze so mu stopili v oči in tudi grofa je premagala ginjenost. Strnad je po molitvi vstal. Solze so mu lile po licih, toda zaupanje v Boga, mu je razjasnilo obraz. Nenadoma se je pa stresel, tako hitro in tako močno, kakor bi ga zadel močan udarec, kajti roka, tuj* — to je vedel, da. so drugi se vsi spali — se j' žila na njegovo ramo in začul se je glas: * „Vaša molitev je uslišana in angelj je tu, V as reši! “ Obrnil se je in zagledal pred seboj jokajo' pitana in za njim grofa. Opotekel se je in p1 na kolena. Oči so mu bile široko odprte; usti mu premikale, hotele so govoriti, a niso spravil iz sebe. Napravil je utis blaznega od najhujšeg' otrpnjenega človeka. Kapitan je spoznal svojo napako. Ni poi to, da tudi veselje lahko umori človeka. „Moj Bog, kaj sem storil,“ je rekel. ..Vi. mite se!“ Sele zdaj je grgralo iz Strnadovih ust nerazui mrmranje, iz katerega so se počasi vendarle razi besede: * „0 — o ! Ah ! O Bog! O B mogoče! Kdo ste?“ „Avstrijski pomorski kapitan, ki Vas hoče oc od tu. Moja ladija je zasidrana ondi za gričem.“ Pričakoval je, da bo Strnad zdaj vstal; toda to s ni zgodilo; temveč ta se je počasi, in kakor unieei zgrudil na tla. Roki sta mu odpadli, glava se je nagnila, in njegovo tako močno junaško telo je leglo v travo. Moža sta videla, kako se trese njegovo telo. Slišala sta njegovo srce pretresujoče jokanje in nista ga motila. Kapitan je slutil, da ga bodo solze privedle k polni zavesti in imel je prav. Po kratkem odmoru je Strnad počasi vstal in oba še vedno dvomljivo gledal rekoč: Prihajam v imenu cesarja Beračeve skrivnosti. „ Je-li res, da Vaju vidim? Ljudje so tu? Ladij a je prišla? Bog, moj Bog, kakšna blaženost! Zahvalim Te, toda skoro bi me usmrtilo!“ „Oprostite!“ je prosil kapitan. „Zelo sem bil nepreviden, toda opisali so mi Vas, kot moža, kateremu sem se že upal nepričakovano se prikazati. “ ,,Mene? Mene so Vam opisali? Nemogoče!“ „In vendar! Zelo se motim, če bi v Vaši postavi ne spoznal takoj gospoda doktorja Strnada.“ „Resnično Vi me poznate! Kakšna uganka! Kdo je z Vami govoril o meni? Odkod prihajate?“ „Ta gospod mi je pravil o Vas.“ Pri tem je pokazal na grofa. Strnad ga je dolgo gledal. Lica so se mu rudečila in oči so mu bliščale. ,,Rekli ste ,ta gospod1, toda hoteli ste reči 'mesto tega ,ta senor‘?“ je vprašal. „Da,“ je odgovoril kapitan začuden. Tedaj se je vzravnala Strnadova, postava; globoko in krepko je dihal in potem zaklical: „Prosil sem Vas, da mi poveste odkod prihajate; toda jaz hočem —“ „Prihajamo iz — — —“ je hotel kapitan odgovoriti. .,Iz Hererja,“ mu je padel Strnad v besedo. „Da, iz Hererja,“ je odgovoril kapitan še bolj začuden kot poprej. „In ta senor je don Ferdinando de Rodriganda,“ je nadaljeval Strnad. „Da, to sem jaz!“ je prvikrat izpregovoril imenovani. „0 moj Bog, odšel sem z doma, da Vas rešim in y.daj prihajate Vi, da me rešite! Spoznal sem Vas na 257* Vaših potezah, ker ste tako zelo podobni don Emanuelu/4 Razprostrl je roki in moža, ki se še nikdar nista videla, sta si ležala na prsih tako prisrčno, kakor da bi si bila že od rojstva prijatelja. „Uf!“ se je začulo sem od koč. In temu klicu je po kratkem odmoru največje^a začudenia ie sledil še trojni „Uf! Uf! Uf!“ Medvedovo Srce, vodja Apahov, se je zbudil, slišal glasove in izstopivši iz koče to zaklical. Takoj so se odgrnila vrata poleg stoječe hiše in prikazal se je Bivolovo Celo, vodja Mictekov. Zagledal je oba tujca in njegov pogled je obvisel na grofu. Veselo je poskočil in zaklical: „Uf, don Ferdinando!“ Videl je grofa večkrat na liacijendi del Erina pri Petru Karpelesu in ga zdaj takoj spoznal. Tudi grof ga je spoznal. „Bivolovo Čelo!“ je zaklical. Njegove roke so spustile Strnada, in v naslednjem trenotku je ležal vodja na njegovih prsih. Španski grof in poldivji Indijanec sta se objemala. Nikdo navzočih ni v tem trenotku mislil na razlike časti obeh mož. Vzkliki obeh Indijancov so bili tako glasni, da so se tudi ostali zbudili. Oba Kreka sta se pokazala in za njima ženska postava — Karja, Mictekova hči. Prizor, ki je sledil, se ne da popisati. Glasni vzkliki veselja so se razlegali in vmes sto in sto vprašanj. Padali so iz rok v roke in se objemali. Tekli so na grič in ko so zagledali ladijo so mahali z rokami v zraku in skakali, kakor brezpametni. Samo eden je bil, čeprav tudi vesel, mirnejši od drugih — Anton Krek, imenovan Gromov Strel. Tudi v njegovih oči so se svetile solze radosti, toda njegovo veselje je bilo mešano z žalostjo. Kapitan je to opazil. Stopil je k njemu in rekel: ,,Ali se ne veselite tudi, da ste naposled rešeni ?“ „0, veselim se,“ je odgovoril. „Toda moje veselje bi bilo stokrat večje, če — — —“ Ni končal stavka, ampak obmolknil. „(3e — — — ? Prosim, nadaljujte." „Če bi veselje še kdo drugi delil z menoj.“ „Smem vprašati, kdo je ta drugi ?“ Krek je žalostno zmajal z glavo in se obrnil v stran. Kapitan ni več utegnil nadalje povpraševati, kajti Strnad je stopil k njemu in vprašal: „Gospod kapitan, smemo na ladijo?“ „Seveda, kajpada/4 je ta odgovoril. „Toda takoj, precej ?“ „Da zapustite otok?“ se je smehljal Milakovič. „Ne, ampak da stopimo z nogo na ladijo, kateri bomo imeli zahvaliti našo rešitev." „Dobro! Pojdite! V čolnu je dovolj prostora za vse.“ Kakor bi dirkali, so se zdaj drvili proti čolnu. Strnad je bil prvi, ki je dospel do njega. Celo oba, sicer tako resna Indijanca, sta skakala, kakor otroci iz šole. Ko so vsi vstopili, je odplul čoln proti ladiji. Kapitan je že poprej vse ukazal, kaj se ima storiti. Nabasali so topove, in ko je plul čoln skozi čeri, je zagrmel prvi strel na ladiji. V istem trenotku so potegnili vse zastave in zastavice v višino in strel za strelom je grmel, dokler niso prišli na ladijo. Olga je mirno spala in ni zapazila, da je pred nekaj časom odplul čoln od ladij e. Sele prvi strel jo je vzdramil iz spanja. Prestrašila se je. Kaj se je zgo- dilo ? Vedeti mora. Skočila je z ležišča, se hitro oblekla in šla na krov. Pred seloj je videla dolgo iskani otok. V kosmate kože oblečene postave so ravno stopale na ladijo. Ena teh je začudeno obstala in s tem večja hitrostjo potem hitela k Olgi. Bil je Gromov Strel. „01ga!“ je zavpil. „Anton!“ je veselja zakričala. Ležala sta si na prsih. Jokala sta in se smejala, objemala se in poljubovala, kakor dva otroka, ki ne moreta prikriti svojega veselja. Poleg njih je stal kapitan, se veselil njih sreče in naposled vprašal: „No, gospod Krek, je-li zdaj Vaše veselje stoterno ?“ „0, tisočerno, miljonsko!‘‘ je ta presrečen odgovoril. „Toda povejte mi za božjo voljo, kako je prišla Olga na Vašo ladio ? Vsi smo mislili, da je že mrtva, da se. je potopila s plavom.“ To boste pozneje vse obširno zvedeli. Zdaj pa pojdite v kajito. Zajtrk je pripravljen in po dolgih letih boste spet enkrat človeški jedli. Prav veselo so se imeli. Enoglasno so sklenili, vživati samo srečo rešitve in snidenja in se vzdržati vseh vprašanj. Držali so besedo, čeprav je bilo to enemu težje nego drugemu. Kosili bodo na otoku in potem je sklenil kapitan takoj odjadrati. „Toda kam?“ je vprašal Strnad. „V Mehiko, k mojemu očetu," je odgovorila Olga. „V Mehiko, k Korteju — goljufu, “ je žugal grof Ferdinando. v „V Mehiko, k Mictekom,“ je rekel Bivolovo Celo. „V Mehiko, k Apahom,“ je pristavil Medvedovo Srce. „Torej v Mehiko vsi, vsi skupaj !u je odločil •Strnad. „Iri kje se ustavimo ?“ je vprašal kapitan. „Tam kjer smo šli na morje ali pravzaprav v svojo nesrečo. “ Torej v Zijemu ?“ „Da, če smo tam enkrat, bomo zvedeli, kaj nam je nadalje storiti.“ Zajtrk se je vršil med smehom in solzami. Veselje nad sedanjostjo se je menjalo z žalostnimi mislimi na drage, ki so jih pričakovali doma. Pozneje so se vrnili na otok. Kapitan je vzel seboj avstrijsko zastavo in dovolil, da je šlo toliko mornarjev na otok, kolikor se jih je lahko pogrešalo na laHiji. Najboljše jedi in vina so imeli pri kosilu in v kože oblečeni Robinzoni, so obedovali, kakor knezi. Po obedu je kapitan vstal in rekel: Gospoda moja, prosim Vas, da mi sledite.“ Vstali so vsi in šli za njim na grič, kjer je bila najvišja točka otoka. Tam je stal krmar z avstrijsko zastavo in poleg njega košarica s steklenicami pristnega Dalmatinca. Odprli so steklenice in nalili kozax-ce. Potem je rekel kapitan : „Gospoda moja! Predno se ločimo, mi je izpolniti resno in sveto dolžnost. Ta otok ni na nobenem zemljevidu zaznamovan in leži brez imena in vladarja v širokem morju. Avstrija, domovina štirih oseb med nami, še ni nikoli nobenega naroda pregnala iz njegove dežele. Kolonije nima nobene, toda prišel bo čas, ko jih bo tudi imela in v podkrepitev tega mojega prepričanja, vzamem ta mali neznatni otok v imenu avstrijskega cesarja za svojo domovino v posest in mu dajem 2056 ime Rodriganda. Vzdignite svoje čaše. Živela Avstrija!’ Živel njen vladar! Živel naš Rodriganda!“ „Živio, trikrat živio!" seje veselo razlegalo v krogu.. Kozarci so zažvenketali. Kapitan je zavihtel zastavo in dočim so na to znamenje zagrmeli na ladiji topovi, je zastavin držaj globoko zasadil v tla. „Tako,“ je rekel potem. „Ime Rodriganda bom zaznamoval v svojem zemljevidu in skrbel, da se raz-šii-i. Zdaj pa pojdimo, šampanjec nas čaka!“ Kaj se je zdaj vse govorilo in sklenilo, bo ljubi bralec pozneje izvedel. Mnogo, mnogo so si imeli povedati. Marsikako reč so vzeli seboj, ki je bila brez vrednosti toda kot spomin na žalostni čas, ki je bil zdaj za njimi. Se tekom popoldneva je ladija odplula in nesla seboj srečne ljudi v novo, upajmo, boljšo bodočnost. — — Rescdila, umreti je hotel/ je rekeF lepi, resni mož lJeraeeve skrivnosti. 277 n Enoindvajseto poglavje. Senor Ribnero. Sem Ribničan Vrban Po celem svet’ sem znan. Vre, vre, vre, Mi smo Ribničanje! Narodna pesem. Na zahodni strani Nove Mehike leži široka ravnina, ki se da najbolj primerjati s Saharo. Več dni daleč ni nobenega drevesa, nobenega grma; noben studenec ne izvira v peščenih tleh, da bi kaj zelenega pognal iz zemlje. Samo suhi kakti rastejo v veliki množini na tej planjavi. Ogiba se jih človek, kakor žival, kajti njih trnje je nevarno. Ce si zadere'konj tak trn v kopito, je izgubljen. Kopito mu oteče in se vname; samotni jezdec je zategadelj oropan svoje zveste živali, in ker ne more peš priti iz puščave, mora žalostno umreti. Jastrebi požro njegovo truplo. Toda tudi v drugem oziru je ta puščava nevarna. Ker. ni niti drevesa, niti grma, ki bi kazal pot, so zaznamovali pot, ki pelje skozi puščavo, z dolgimi koli, od tega se imenuje puščava Ljano estakado, s koli zasajena puščava. Toda tam je tudi dovolj roparjev, ki dostikrat izrujejo kole in jih v napačni smeri postavijo. Kdor se po njih ravna pride vedno globokejše v puš- Beračeve skrivnosti. 258 čavo in mora lakote in žeje nesrečno umreti, njegovo truplo oropajo človeške hijene. Na zahodni strani se razteza ta puščava skoro do Rijo Puerko, ki je postranski pritok reke Rijo Grande del Norte. Na tem pritoku leži trdnjavica Gvadelup, ki je našim bralcem že znana iz enajstega poglavja, stran 150. Olga Karpeles je bila takrat s svojo prijateljico Karjo na obisku v Gvadelupu. Obiskala je tam sorodnike in ko se je vračala domov, so jih'napadli Komanhi in jih vjeli, toda rešila sta jih Anton Krek in Medvedovo Srce. Omenjeni sorodniki so bili rodbina nekega trgovca v Gvadelupu. Imenoval se je Riljtnero in je veljal za naj bogatejšega moža cele okolice. Prišel je v deželo in se oženil z bogato Mehikanko r sestrično Petra Karpelesa. Odkod je prišel se ni vedelo; začel je trgovati in si skoro pridobil prav lepo premoženje. Zena mu je kmalu umrla in mu zapustila edinega otroka, hčerko. Smrt njegove žene ga ni dosti pretresla. Bil je vedno dobre volje in kaj malo ustvarjen za žalost. Srečno in zadovoljno je živel in imel le eno skrb. Njegova hči, lepa Resedila, se nikakor ni hotela omožiti. Na tem mu popreje ni bilo dosti ležeče, toda zdaj, ko se je postaral, si je želel pridnega naslednika, da bi bila hči preskrbljena. Lepa plavolaska je imela dovolj častilcev in se tudi šalila in smejala z njimi, toda nobenega ni marala za moža. Tako je dočakala dvajset let, potem petindvajset in naposled skoro trideset. Bila je še vedno lepa in skoro se je ni moglo smatrati za Mehikanko, ker so te v teh letih, že popolnoma odcvele. Ribnero je imel veliko hišo in zumaj trdnjavice velike travnike, na katerih so mu bakeri (govedji pastirji) pasli njegovo živino. Razen pritličja je imela hiša tudi glo- 2059 boke kleti in eno nadstropje. V kletih je imel skladišče, v pritličju je bila prodajalnica in gostilniška soba, in v prvem nadstropju so bila stanovanja in spalne sobe. Rezek veter je vel danes sem čez reko, veter, katerega ne ljubi niti lovec, niti pastir; in vendar ni bilo niti jednega gosta v krčmi. Senor Ribnero ni bil prav dobre volje, sedel je pri oknu in molče gledal na cesto, kjer je veter podil goste oblake prahu. Resedila je sedela pri drugem oknu in šivala rdečo ruto, katero bo dobila dekla v darilo. Oče je začel s prsti bobnati po oknu, to je bilo najgotovejše znamenje njegove slabe volje in takrat je morala vedno slišati znana očitanja, za katere se pa ni dosti brigala. Se celo šaljivo se ji je zdelo, kako je oče po raznih uvodih in skokih prišel vedno na možitev. „Strašansk veter!“ je renčal slabovoljno. Ni mu odgovorila; zato je za nekaj časa pristavil: „Skoro vihar \u Tudi zdaj je še molčala, zato jo je naravnost vprašal: „Ali ni res, Resedila?“ „Da,“ je odgovorila kratko. „Da ? Kaj pa?“ je vprašal, jezen vsled kratkega odgovora. „No ja, strašansk vihar!“ Dobro in prav tako strašansk prah.“ Spet ni odgovorila, zato se je obrnil k nji in rekel: „Ce ne boš bolj rabila jezika, kako pa hočeš shajati s svojim možem, če se boš kedaj omožila ?“ „Molčeča žena je boljša, kakor klepetulja,'1 je od-govorila. Pokašljal je, čutil se je zadetega in bil v zadregi, kako bi nadaljeval pogovor. Nato je spet začel : 258* „Nenavaden veter! Grozen vihar!“ Zopet mu ni odgovorila. Pomajal je z glavo, bobnal po sipi in rekel: „ln nobenega gosta!“ Ker tudi na to ni odgovorila, se je zopet obrnil k nji in vprašal: „Ali nimam prav ? Vidiš morda Ti v sobi kakega gosta ?“ „Ali me imaš za slepo?11 se je zasmejala. „No torej! Nobenega gosta, prav nobenega! To je slabo za dekle, ki se hoče omožiti! Morda si pa že — ?“ „Ne,“ je odgovorila. „Ne? Zakaj ne?“ „Ne maram nobenega." „Nobenega! Hm! Neumnost! Mož je za dekle to, kar je za čevelj podplat.“ „Stopiti se mora nanj, kajne ?“ se je smejala. ,,Neumnost! Jaz mislim, da se brez njega ne more hoditi. “ Vendar je čutil, da ga je spet zadela. To ga je grizlo in premišljeval je, kako bi prišel znova na kak način do svojega najljubšega predmeta, ko je iz strehe padla deska, katero je vihar odtrgal. „Ali si videla ?“ je vprašal. „Kaj?“ „Desko tu zunaj ?“ .,Da.“ „Na, zdaj je pa luknja v strehi. Kdo jo bo popravil? Jaz, sam ?“ .,Kdo pa? Jaz vendar ne.“ .,Ti? Neumnost! Zet! Kajti njegova dolžnost je, da gleda na red. Ker ni zeta, tudi ni reda. Si razumela ?“ Dobri papa Ribnero je bil precej varčen in mala škoda, ki mu jo je povzročil vihar, ga je jezila. Ce se je kaj takega pripetilo, je bil še enkrat bolj zgovoren in govoril potem tudi o rečeh, o katerih je drugače molčal. Zato je nadaljeval: „Toda priden pa mora biti, zet namreč! Ne tako raztrgan in razcapan, kakor oni dolgin, ki zdaj včasih prihaja. “ Ni opazil, da so se lica njegove hčere lahno pordečila. Ta razcapan dolgin ji je bil vendar malo pri srcu. „Saj veš, koga menim ?•' je vprašal oče. „Da,“ je odgovorila. „No torej, tega ne, tega mi ne vzameš. Navajen sem na ugled, že od mojih ranjkih starišev. Ali veš, kaj je bil moj oče?“ „Da.“ „No, kaj pa?-‘ „ Dimnikar. “ „Dobro. To so ljudje, ki plezajo visoko. In moj stari oče ?“ „Trgovec z morsko redkvijo. “ „Lepo! Torej vidiš, da je že v njem tičal talent za špekulacije, po katerem sem se povspel do bogatega moža. Nikoli se ne more dovolj opominjati hčere na njen rod, na domovino in na rojstni kraj. Ali si morda pozabila, iz katere dežele sem?u „Ne,“ je odgovorila. „No ?“ „Iz Kranjskega." „Da, iz Kranjskega, kjer je tolika lepih deklet. Tako lepili ni nikjer, toda omožiti se morajo, sicer ostanejo zarjavele device. Si me razumela? Tudi Ti nisi padla daleč od debla. Bil sem lep fant, že od moje matere in stare matere, zato se tudi Ti lahko pokažeš, to leži v naravi očetovega pokolenja na hčer. Zato sem Ti dal tudi ime Reseda ali Resedila in kar se tiče mojega rojstnega kraja, saj veš njegovo ime ?ft „Da.“ „No ?“ „Ribnica.“ „Da, Ribnica. To je najlepše mesto na celem svetu. Slavno je zaradi lepega jezika, zato sem se tudi tako lahko naučil španski, kajti ribniško in špansko, sta si zelo podobni; ribniš in španiš se glasi skoro enako; to vidiš že iz imena, ki sem si ga v čast svojega rojstnega mesta vzel: Ribnica in Ribnero, zato me je tudi Tvoja mati takoj vzela. Ti pa ne maraš nobenega, jaz mislim, še tedaj ne, če bi bil iz Ribnice. Kdo naj mi popravi desko, ki jo je veter odtrgal!“ Še dalje bi bil govoril, če bi se zunaj ne začula konjska kopita. Prijahal je jezdec, ki pa ni stopil pred hišo s konja, ampak jezdil na dvorišče. Ribnero ga je opazil in rekel prav nevolno: „No, tu je, ta dolgin. Tega ni treba, tudi če nimam nobenega gosta. Tak človek naj mi ne reče, da hoče postati moj zet!“ Resedila se je sklonila na svoje delo, da bi se ne zapazila rdečica in med tem je stopil gost v sobo. Uljudno je pozdravil, sedel na stol in zahteval kozarec julepa, katerega pijejo v Združenih državah in ob mejnih krajih. Bil je visoko in močno raščen in temna polna brada mu je obkrožala obraz. Bil je že čez trideset let star, a je izgledal znatno mlajši. Imel je oguljene me-hikanske hlače in volneni jopič, spredaj odprt, da so se videla gola prsa. Za pasom sta mu tičala dva revolverja in nož. Puška, katero je prislonil na mizo zraven sebe, se je zdela, da ni niti groša vi’edna. Kakor je sploh cela obleka naredila prav slab utis. Kdor se je pa ozrl v krepke in melanholične poteze njegovega obraza in videl njegovo veliko temno oko, bi ga gotovo ne sodil bo njegovi obleki. Ko je položil širokokrajni klobuk na mizo, se je opazila globoka komaj zaceljena brazgotina na njegovem čelu. Tudi njegov jopič in hlače so bile oškropljene *s krvjo. ..Kakšen julep hočete ?“ je osorno vprašal gostilničar. „Janež ali kimel?“ „Prosim, senor, dajte mi janeža," je odgovoril. Njegov glas je bil uljuden in nenavadno mehak, kakor da bi naredil kako napako, katero si je moral odpustiti. Gostilničar je odšel v prodajalnico in prinesel zahtevano. Potem je zopet sedel k oknu. Gost je pokušal žganje in ravno tako pazljivo, kakor gostilničar, gledal skozi okno; kdor bi ga pa natančneje opazoval, bi videl, da mu je pogled včasih skrivaj ušel na deklico, ki je potem zardela in povesila oči. Temu se ni bilo čuditi, kajti kdor bi nepristransko sodil, bi priznal, da si ta mož lahko osvoji vsako dekliško srce. Staremu je dolgi molk vendar le presedal, po-kašljal je malo in potem rekel gostu: „Strašansk veter!“ Tujec ni odgovoril, zato je vprašal gostilničar po kratkem odmoru: „Ali ne? Kaj ?“ „Ne posebno," se je glasil brezbrižen odgovor. „Toda grozen prah!“ „Pa!“ „Pa? Kaj pa mislite? To ne bi bil prah?" „Prah je že, toda kaj potem?" „Kaj potem? Kakšno vprašanje?" je jezno zaklical krčmar. „Ce ta prah leti komu v oči, potem — —“ ,,Potem se jih zapre," je rekel tujec. „Zapre?" ,.Da, da, to je najboljše!" Duhoviti krčmar je čutil, da ie že tretjič premagan, vendar je pristavil: , „Toda obleka, obleka, ta se pokonča!" „Zato se pa slabo obleče." To je bila voda na krčmarjev mlin. Hitro se je obrnil proti neljubemu gosu in rekel: „Vaša obleka je dovolj slaba, nimate boljše?" „Ne." To besedo je tako prostodušno izgovoril, da je starega razjarilo. Mehikanec drži zelo veliko na obleko. Oblači se v pisana, dragocena oblačila, ima rad blesteče orožje in krasi celo konjsko opi’avo z zlatimi in srebrnimi okraski. Vsega tega ni bilo opaziti na tujcu. Niti ostrog ni imel na svojih nerodnih čevljih. „Zakaj pa ne?" je vprašal krčmar. „Predraga mi je." „Ah, torej ste ubogi nemanič!" „Da," je gost odgovoril. Opazil je pa tudi dobro, da je hči nevoljno zardela in ga pogledala, kakor bi ga hotela prositi za oproščenje. Krčmar je nadaljeval: „Kaj pa ste pravzaprav?" „Lovec." „Lovec? In od tega živite?" „Kajpada.u Stari ga zaničljivo pogleda in ponosno pravi: „ Potem se mi smilite. Kako more zdaj lovec živeti. Da, poprej je bilo vse kaj drugega. Bili so lovci, pred katerimi se je moralo rešpekt imeti. Ste li že kdaj o Medvedovem Srcu?" „Da. Bil je slaven Apah.“ ,.Ali o Bivolovem Čelu?“ „Da. Bil je kralj bivolovih lovcev. “ „In o Gromovem Strelu?" „Da. Bil je Slovenec." „Moj krajan,u je rekel krčmar ponosno. „Doma sem namreč iz Ribnice, od koder dobiva Ljubljana rešeta in lonce. Največji lovec je pa bil ,Knez Skalovja4, ki je bil pravzaprav tudi Slovenec. Poprej je bil zdravnik, ki se je imenoval Strnad — — —“ „Strnad?“ ga je hitro prekinil tujec. „Kako je bilo njegovo krstno ime ?" „Janko, senor Janko Strnad. Moj bratranec mi je pravil o njem, ko sem ga pred nekaj leti obiskal." „In kdo je ta Vaš bratranec ?u „To je senor Peter Karpeles, posestnik hacijende del Erina." „Je-li senor Sti-nad oženjen?" „Da, z grofico Silvo de Rodriganda." „On je, on je!" je rekel lovec zase, toda tako, da sta ga slišala krčmar in njegova hči. „No, kdo je on?“ je vprašal prvi. „Ali ga poznate ?“ „Da, prav dobro!" „Od kod?" „Mojo sestro je izvlekel iz vode." Beračeve skrivnosti. 259 ,,Vidite, kakšen človek je to! Celo ljudi vlači iz vode. Da, velik lovec je bil, takega ni več. Zdaj nimamo nobenega pravega gozdovnika več, izvzemši morda •enega, ki je pa tudi vražji dečko. Ste-li slišali kaj o njem?u „Koga pa mislite ?“ „ Črnega Edvarda. Vedeti namreč morate, da si gozdovniki radi pridevajo svojemu krstnemu imenu, kako drugo besedo. Ta mož se zove Edvard in ima menda črno brado, zato ga menda imenujejo črnega Edvarda. Ali ga poznate ?“ „Slišal sem o njem.“ „Potem boste že vedeli, da je to edini slavni lovec, ki ga imamo zdaj tukaj na meji. Celo hudiča se ne boji, njegova puška nikoli ne zgreši cilja in njegov nož zadene vselej pravo mesto. Pred takim možem mora človek rešpekt imeti. Zlasti se je spravil zdaj na roparje v Ljani estakadi. Od kar je prišel iz severa, so pota varna pred njimi. Zelo veliko se mu imam zahvaliti, kajti poprej so mi moje blago desetkrat ugrabili, predno sem je enkrat dobil. Takle dečko naj bi bil moj “ Pomislil se je in končal sredi stavka. Vpričo tega gosta nikakor ni smel pasti v svoje preljubljene litanije. Zato je nadaljeval: „Rad bi vedel odkod je doma. Gotovo Slovenec in morda še celo iz Ribnice, kajti ljudje so tam vsi prav neznansko korajžni. Iz katere dežele ste pa Vi doma ?“ „Iz Francoskega, “ je odgovoril lovec. „0 jej! Toi-ej ste Francoz?u „ Seveda. “ „Tako. Hm! Hm! To je dobro, senor!“ Obrnil se je hitro in ni več poskušal nadaljevati pogovor. Jasno je bilo, da so bili Francozi iz nekega vzi’oka na slabem glasu. Za nekaj časa je vstal in ostavil sobo, -.ftoprej pa še pomignil hčeri naj mu sledi. Šla je za njim v prodajalnico. „Ti^“ j e''j-ek el, „si slišala kaj je?“ .,Da, Francoz.“ „Torej Te moram svariti. “ „ Zakaj ?“ „Tega Ti ne smem povedati, toda ker bi bil molk nevaren moram s Teboj o tem govoriti. Ali veš, da so nam Francozi pripeljali avstrijskega princa, ki naj bi postal cesar Mehike. “ „Kako, da bi ne vedela, saj govore povsod o tem.“ „No torej Ti povem, da so Avstrijci prav dobri ljudje, saj sem sam Avstrijec, tudi princ Maks je prav dober človek. Toda Mehikancem ni po volji, da ga ravno Francozi pripeljejo in zato nočejo o njem ničesar vedeti. Pravijo, da je Napoleon lažnik; svojih obljub-ne bo izpolnil in tudi princa Maksa pustil pozneje na cedilu. Mehikanci nočejo nobenega cesarja; imeti hočejo predsednika in sicer Huaresa.“ „Ki je zdaj v Pazo del Norte?“ „Da. Francozi ga bi zato radi vjeli, obsedli so že celo deželo in ga skoro vjeli v Cikvakvi, od koder jim je pa srečno ušel v Pazo del Norte. Tako daleč do meje Indijancev se sicer ne upajo, toda ljudje govore, da bodo tudi tja poslali oddelek vojakov, da ga vjame. Zato je nam treba biti previdnim in se varovati pred vsakim Francozom. “ „Ti vendar ne. Kaj Te pa brigajo Francozi in Huares?;‘ „0, prav mnogo,“ je važno odgovoril, „dozdaj sem Ti zamolčal, da imam izvanredno nadarjenost za politiko » 259* „Ti?“ ga je začudena prekinila. „Da, jaz! Vsak človek v Ribnici se zelo razume na politiko. To imamo še od svojih pradedov, o katerih se veliko pripoveduje pri nas na Kranjskem. Pa mi tudi ni vseeno, ali dobimo Maksa, ali Huaresa. Maks je dober, toda obdržati se ne more, ker je odvisen od Francozov. Napoleon je vzel dve posojili, da bi ustanovil mehikansko cesarstvo; od tega posojila je Mehiki prepustil štirideset milijonov, petsto milijonov je pa obdržal za Francosko, plačati pa le mora vse Mehika. To je gotovo naj večja goljufija in vbogi Maks si zdaj ne ve pomagati. Huares pa pozna našo deželo; o Fi-anco-zih noče ničesar vedeti, zato ga imamo radi. Pri tem je pa treba denarja. Zato je poslal k predsedniku Združenih držav, da bi se z njim zvezal in mu posodil denar. Pred nekaj dnevi se je poslanec vrnil in prinesel poročilo, da Združene države nočejo ničesar vedeti o mehikanskem cesarju, ki so ga postavili Francozi in da so nam dali trideset milijonev dolarjev posojila. Nekaj milijonov je že na potu. Peljali jih bodo skozi Ljano estakado k Huaresu. O tem so pa Francozi nekaj slišali, in mogoče je, da bodo hoteli prevoz denarja napasti. Ak bo sila in če bo nemogoče, spraviti denar naprej, ga^bodo pripeljali sem v Gvadelup in za nekaj časa skrili v moji hiši. Zato se moramo bati Francozov. Poslali bodo gotovo ogleduhe in meni se dozdeva, da je ta Francoz tu notri tudi špijon. Grovori le prav malo in se niti ne ozre od okna, da bi ja natanko videl, kaj se godi zunaj. Celo Tebe ne pogleda.“ Resedila je to bolje vedela, reči pa ni hotela. „Ne verjamem, da bi imel oči ogleduha,“ je rekla. „Ne? Tedaj se pa motiš! Vedeti pa moraš, da se diplomatu takoj vidi, kako velik mož da je. Zato se raje ne bom več pokazal Francozu. Na obrazu bi mi lahko videl, da spadam k visoki šoli. Zato mu postrezi sama. Toda prosim Te, ne daj se izpeljati, da sem pripadnik Huaresov!“ Skrila je nasmehljaj in odgovorila: „Ne skrbi! Saj imam od Tebe diplomatično žilo. Ne bo me vjel, ne.“ „Da, sam verujem, da imaš to žilo. To se podeduje od očeta na hčer, ne da bi se vedelo, odkod pravzaprav pride. Vrni se v gostilno in dobro igraj svojo ulogo. Bodi ljubeznjiva z njim, kajti dober diplomat ujame svoje sovražnike s smehljajem, to vem še iz Ribnice. “ Sla je nazaj v sobo, kjer je gost ves čas sam sedel. Resedila je sedla na svoj navadni prostor pri oknu, ne da bi spregovorila besede, ker je pa tudi gost molčal je sklenila, da prične pogovor. „Ali ste res Francoz, senor, “ je vprašala. „Da,“ je odgovoril. „Ali morda izgledam, kot človek, ki bi Vas mogel nalagati ?“ „Ne,“ je odkritosrčno priznala. „ Mislila sem le, da ste se šalili, ker tukaj ne ljubijo Francozov." „Jaz tudi ne.“ „Ali,“ seje začudila. „In vendar ste sami Francoz. ^ „Da. S tem sem pa le hotel reči, da sem bil rojen na Francozkem. Nikoli več se ne bom vrnil v svojo domovino. “ „Ali ste jo zapustili prisiljeni ?“ „Ne. Prostovoljno sem šel. S svojo domovino nimam nič več opraviti!“ „To mora biti žalostno!“ „Ne tako žalostno, kakor druge reči!’* „Druge reči? Katere menite?“ „Nezvestoba in izdajstvo. “ „Ste tudi te pretrpeli ?“ „Žalibog!“ „Od kake ljubice ?44 „Da.“ Pri tej besedi se je melanholični izraz njegovih očij jasnejše pokazal. Toda njegov odgovor je vzbudil radovednost deklice, na vsak način je hotela še več izvedeti in torej vprašala: „Ali Vam je postala ljubica nezvesta?44 „Da.“ „Torej je bila gotovo trdosrčna, brezznačajna deklica, senor?14 Pri tem je imel njen obraz tak izraz odkritosrčnosti, da je moral opaziti, da bi mu ona ne bila nezvesta. Vendar se ni izpremenila nobena poteza njegovega resnega obraza. Dejal je le: „Bila je več kot to. Bila je hudobna.41 „Smem vedeti njeno ime?44 „ Imenovali so jo Minjon.44 „Minjon? Poprej mi je tako ugajalo to ime, zdaj ga pa ne maram več. Toda senor, gotovo se še žalostite radi nje ?44 »Da.44 „Torej ste jo zelo ljubili ?4< „Zelo, senorita!44 Odgovorjal je tako kratko in priprosto, toda ravno to ji je najbolj dopadlo. Kdo drugi bi gotovo ženski kaj takega zamolčal, si je mislila. „Torej jo morate pozabiti, senor.“ „To ne gre. Sicer je ne ljubim več, toda storila me je tako nesrečnega, da je ne morem pozabiti.44 „Tega ne razumem, senor. Kakor morete biti nesrečni, če je več ne ljubite.“ „Ker moja nesreča pravzaprav ni posledica njene nezvestobe, ampak njenega izdajstva.u „Ali, gotovo je kaj slabega govorila o Vas?“ „Da.“ „Pa je bila to laž?“ „Ne, bila je resnica.11 Pri teh besedah ji je bilo vendar nekako čudno in tuje pri srcu. Ni vedela odkod, toda vprašale je dalje: „Kaj ne, zdaj ste samo v šali govorili?" „ Zakaj bi se z Vami šalil, senorita? Povedal sem Vam resnico. “ Sklonila je glavo. Razočaranje se je bralo na njenem obrazu. Rekla je bolj mrzlo, kakor poprej: .,Oprostite, da sem Vas nadlegovala s svojimi vprašanji. Kolikrat ste prišli k nam, ste vselej tako tiho in žalostno sedeli, da ste se mi smilili. V Vaših očeh je vedno, kakor bi se hotela solza utrniti iz njih.“ „Dobe se včasih ljudje, ki nosijo polno solz v sebi, toda so preponosni, da bi to pokazali. “ „0, jaz sem pa vendar opazila. In mislila sem si, da bi Vas morda prijazna beseda zveselila. So ljudje, ki se človeku popolnoma nič tuji ne zde, senor. Ste to že skusili?" , „Da, toda šele tukaj pri Vas, senorita. “ Resedila je zardela. Zapazil je to in opravičevaje nadaljeval: „Ne smete mi zameriti teh besed, če sem Vas z njimi žalil, bom odšel in se nikoli več vrnil. “ „Ne, tega ne smete, senor,“ je hitro rekla. „Zelo bi mi bilo ljubo, da bi Vas manj žalostnega videla, kakor dozdaj. Ne bom Vas več povpraševala, toda rada bi vedela Vaše ime.ft „Imenujte me Mazon, senorita." „Mazon? To je francosko ime. In Vaše krstno ime?“ „Edvard.“ „Edvard? Ah, kakor ,črni Edvard*, o katerem je moj oče poprej pravil. Vi imate tudi takšno črno brado,, kakor jo baje on nosi. In tudi Vi ste močni, kakor pravijo o njem.“ „Da, močan sem, toda svoje moči nisem prav porabil. “ „Kako mislite to, senor?“ Žalostno je zrl skozi okno in odgovoril: 4 „Bil sem garoter.“ „Garoter ? Tega ne razumem, kaj pomeni to?“ „V Vašem nedolžnem življenju še niste slišali kaj takega, vedite torej, senora, da v velikih mestih, v katerih živi milijone ljudi skupaj, tisoči in tisoči zvečer ne vedo, kje bi zjutraj dobili kruha. Se slabše se godi pa onim, ki si zvečer reko: Če po noči ne ukradeš kruha, moraš jutri lakoto trpeti. To so sužnji zločina. Mnogo izmed njih je popolnoma nedolžnih. Oče vzgoji sina in mati hčerko za zločince; čuta, kaj je prav in kaj ni prav, nimajo in tako žive ti ljudje, kakor lisica ali lev, katerih narava zahteva rop ali tatvino." „Moj Bog, to mora biti pa zelo žalostno!'1 „Bolj žalostno, kot si mislite.“ „In Vi, senor? Hoteli ste govoriti o sebi.“ „Da. Tudi jaz sem bil taka roparska žival. “ „Nemogoče!“ je prestrašena zaklicala. „Zalibog! Sicer ne tožim nikogar, toda ubogati sem-moral svojega očeta. Bili smo ubožni in smo se naučili delo zaničevati. Moj oče je bil slaboten in je kradel; jaz sem bil pa močan in sem garotiral; to se pravi, po noči sem hodil na ulice in sem boljšim ljudem, ki so me srečali z zanjko zadrgnil vrat ter jim v nezavesti izpraznil žepe. Zapeljali smo tudi mojo sestro. Zoperstavila se je nam in skočila v vodo, da se utopi. Doktor Strnad, o katerem je poprej Vas oče pravil, je skočil za njo in jo rešil. “ „0 moj Bog, kako je vse to strašno/1 je zaklicala deklica. Postala je smrtnobleda. Pred njo sedi mož, edini, kateremu bi rada podarila svojo ljubezen, in ji pripoveduje, da je zločinec. Zakaj ta strašna odkritosrčnost. Tresla se je na vsem životu. „Da, strašno je to,“ ji je odgovoril, „toda prišlo je še hujše. Nobeno pošteno dekle bi me ne ljubilo. Seznanil sem se z ono Minjon. Ljubila sva se in dal sem ji vse, kar sem naropal. Pozneje sem se seznanil z nekim hudobnim človekom; morda še zveste kedaj in kdo je bil. Ponujal mi je veliko denarja, če storim zanj zločin. Na videz sem bil zadovoljen; toda varoval sem onega, kterega bi moral umoriti in vzel morilcu za kazen ves njegov denar. Hotel sem postati pošten človek, dal sem ljubici vse; ona meje pa goljufala. Z drugimi je zapravila ves moj denar. In ko sem ji žugal, je rekla, da me bo naznanila.“ „Kaj ste potem storili? Ste jo usmrtili?14 „Ne,“ je odgovoril zaničljivo. „Šel sem in delal. Takrat sem mnogo prestal in se bojeval sam s seboj. Toda sklenil sem, da postanem pošten človek in ostal sem, kajti kar enkrat resno hočem, to tudi izpeljem. Sele v družbi dobrih in poštenih ljudi, sem se začel Beračeve skrivnosti. 260 prav zavedati svojih grehov. To me je pregnalo iz domovine. Pokoriti se hočem in potem umreti.41 Nastala je grobna tišina. V očeh Resedile so bile solze. Ali so bile solze bolesti, odpovedi ali so se v njih svitu bliščale besede svetega pisma o izpokorjenem grešniku, nad katerim je v nebesih večje veselje, kot nad devetindevetdesetimi pravičniki ? Grlobok, globok vzdih se ji je izvil iz prsi; polno in resno mu je pogledala v oči in vprašala: „Toda, senor, zakaj pripovedujete vse to meni ?“ „To Vam hočem povedati/4 je odgovoril. „Mislil sem, da ljubim ono Minjon, toda motil sem se. Sel sem v Ameriko; . prehodil gore; puščave in savane 'T postal sem med tem časom lovec, čegar ime je dobro znano. V samoti sem spoznal svoje srce in ko sem Vas poteiji ugledal sem spoznal kaj je prava ljubezen. Nisem več mogel biti brez Vas; vleklo me je k Vam, kakor vleče vernika k Madoninim nogam. Toda, ko §em videl, da zro Vaše oči s sočutjem name, obudila se je v meni zavest moje dolžnosti. Svojega srca ne smete podariti nevrednežu; zato sem Vam povedal kaj sem bil, dame zdaj lahko zaničujete. In zdelo se mi je tudi, kakor bi govoril svojemu spovedniku, ali Bogu samemu: Kdor pi’izna svoje grehe in jih obžaluje, temu bodo odpuščeni. Zdaj pojdem od tod in se ne bom več vrnil, toda prosim Vas, da molčite o vsem, kar sem Vam povedalr ker bi sicer mnogim škodovali, katerim sem zdaj potreben. Moral bi povsem zapustiti ta kraj.“ Vstal je in prijel za puško. Tudi Resedila je vstala. Njen obraz .je bil še bledejši, kakor poprej. Stopila je k njemu in mu rekla: „ Senor, zelo odkritosrčni ste bili napram • meni. Bodite še zadnjikrat in mi povejte, če ste francoski ogleduh ?“ „Ne, nisem!“ „Ali smem to vrjeti?“ „Tako, kakor bi Vam bil Bog sam povedal." „In tudi ne držite s,Francozi?“ „Ne, sovražim Francoze in njih cesarja, ki vlada le s krvjo in lažjo. Usmrtil bi ga, ker je zdaj zopet zvabil dobrosrčnega in plemenitega Maksa v pogubo, toda tudi njegov čas bo prišel! Jaz držim z Mehikanci in ljubim Huaresa. Je Vam to dovolj, senorita?“ „Da, popolnoma!“ „Torej zdravstvujte!“ „Hočete res oditi, senor?“ i,Da.“ „Za vedno?11 „Za vedno od Vas, toda ne iz Grvadelupa. Semkaj bom še dostikrat prišel. “ Globoko ji je pogledal v oči; oči obeh so bile polne solz. Bilo mu je, kakor bi zdaj smel oviti svoje roke okoli nje, ne da bi jo razžalil, kakor bi bila pripravljena svojo glavico položiti na njegovo srce, ne da bi se ga bala; toda premagal se je, njene usode ni smel prikleniti na svojo. Ko je zapustil sobo, je še vedno stala na istem mestu. Skrila je obraz v roke in začela ihteti, da se ji je telo treslo. „Edvard, mu je ime,“ je dejala jokajoča. „Kako je močan, kajti premagal je samega sebe, varoval je tudi mene pred samim seboj. Kako težko mu je moralo biti! In kako težko bo tudi meni — morda nemogoče!“ Slišal je njeno ihtenje še med vrati, a ni se obrnil. Šel je na dvorišče in zahajal konja. Pritrdil je svoj klobuk tesno pod vratom, vrgel puško na ramo in s petami svojih čevljev spodbodel konja. Ne da bi se ozrl na izhod je konj pogumno skočil čez visoko ograjo in zdirjal proti reki. Tam je skočil v globoke valove Rijo Puerka in plaval na drugo stran. Edvard ni čutil mokrote, ki mu je šla skozi obleko in se ni zmenil za vihar, ki mu je tulil nasproti. Šele sredi prerije je konj obstal. Edvard je skočil s konja, da se utrujena žival spočije in napase; ubežati je hotel svoji ljubezni, ne da bi bil gotov, da je to sploh mogoče. Prijazni bralec že ve, da ta mož ni nihče drugi, kakor Edvard pariški garoter, kterega je Alfonzo de Rodriganda nekdaj vzel seboj na Kranjsko, da bi mu umoril grofico Silvo. Iz nekdanjega grešnika, je postal izpokorjenec toda ne s kuto in pepelom, ampak s puško v roki, ki si je postavil nalogo iztrebiti roparsko svojat iz savane. Resedili je zamolčal, da imi splošno pravijo črni Edvard. Tako je dolgo, dolgo ležal v travi. Konj se je do sitega napasel in tudi mirno ležal poleg njega. Toda nenadoma je poskočil, stresel z grivo in zahrzal; to je bilo znamenje za gospodarja, da se bliža kak človek ali drugo živo bitje. Takoj je tudi Edvard poskočil in z ostrim pogledom premotril ravno prerijo. Zapazil je jezdeca, ki je v hitrem diru prav proti njemu jahal. Zadovoljno je pokimal. „Pomiri se,“ je zaklical konju. „Medvedovo Oko, najin prijatelj prihaja. “ Konj je ime tako dobro razumel, da je takoj zopet miren legel. Bližajočega se je lahko od daleč spoznalo za In- 2077 dijanca. Sicer ni bil indijanski oblečen, ampak imel mehikansko obleko, toda ker je jezdil skoro na vratu konja ležeč, se ga je spoznalo za Indijanca. V polnem diru je skočil prišedši do Edvarda raz konja. Vedel je, da bo njegov konj nazaj pridirjal. Indijanec je bil še mlad in kdor je poznal Medvedovo Srce, bi takoj videl, da sta si bila s tem zelo podobna. „Dolgo sem pričakoval svojega rdečega brata,“ je rekel Francoz. „Misli li moj beli brat, da Medvedovo Oko ne zna je/diti ?“ je odgovoril Indijanec. „Ostal sem dolgo, ker sem dolgo prisluškoval. “ „Kje?u „Bil sem v Pazo del Norte pri Huaresu, nesoč mu poročilo, da mu bom dal pet sto hrabrili apaških vojakov, da si bo lahko spet osvojil Čikvakvo. Povedal sem mu, da se bom tukaj sešel s svojim belim bratom* Prosil me je naj Ti povem, da obiščeš senorito Emilijo. “ „To bom takoj storil. “ „Kako dolgo boš ostal ?“ „Ne vem, morda en teden.“ „Torej me boš našel v Pazo del Norte. Jahal sem čez Sijero del Dijablo (Hudičevo gorovje) in sem bil že blizu reke, ko sem zapazil sledove treh mož.“ ..Indijancev ?“ ,,Belih. “ . „Peš?“ „Na konjih. “ „Kako si spoznal na konjskih sledovih, da so jezdeci bele kože?“ „Ker niso jahali drug za drugim, ampak drug poleg drugega. Tako delajo le neumni belokožci, mi Indijanci pa nikoli.“ 2078 „Si jezdil za njimi?“ „Da. Jezdil sem več, ko eno uro in opazil, da so se ustavili in razjezdili. Konjem so odvzeli sedla in nameravali tedaj dalj časa počivati. Splazil sem se za njih hrbte in poslušal. Eden je govoril mehikanski in tolmačil: ostala dva sta govorila le francoski.C( „Ah! Kako sta bila oblečena ?“ „Kakor lovci, kar pa niso bili.u „Na kom si to spoznal ?“ „Imela sta nove in lepe nože in njih roke so bile bele, kakor sneg na gorah.“ „Najbrž častniki!" „Moj beli brat ima prav. S tretjim sta govorila, kakor govori le častnik z vojakom. Tudi je imel eden na vratu vrvico, na kateri sta viseli okrogli stekli. Postavil si jih je na nos in gledal skozi, kakor človek, ki ima štiri oči mesto dveli.“ ,.Ah, nanosnik! Ni dvoma, bila sta preoblečena ■častnika. Ali je moj rdeči brat kaj razumel njih pogovor ?“ „Ne. Ležal sem prav za njimi in lahko vse slišal toda nič razumel, ker sta govorila v hitrem jeziku Francozov. Čakal sem dolgo, da bi zinila kako špansko besedo, toda zaman; zato sem hitro jezdil k Tebi, da Ti to sporočim.“ „Kako daleč je od tu?“ „Jahala bova četrti del časa, ki ga imenujete eno uro.“ ,,Torej pojdiva hitro!" Hitro sta zajezdila konja in v najhitrejšem diru podila proti kraju, od koder je prišel Medvedovo Oko- Po preteku desetih minut se je prerija zvišala. Nastali so griči in holmi, ločeni od globokih prepadov, in precej poraščeni. Indijanec je jezdil v neko kotlino^ kjer je obstal in svojega konja k drevesu privezal. Edvard je storil isto. Pojdi za menoj!“ mu je tiho rekel Indijanec. Splezal je po eni strani kotline navzgor in korakal med drevesi čez obronek v drugo kotlino. Plazila sta se prav tiho po vseh štirih brez vsacega šuma proti dnu. Obstala sta za nekim grmom. Skozi listje vej sta zagledala okroglo odprtino grmovja, v kateri so sedeli trije možje in brezskrbno kadili cigarete. Ne daleč od njih so se pasli konji. Govorili so francoski in sicer tako glasno, kakor da bi bili na sejmu in ne sredi divjega gozda. „Ja, Huares je dokončal/1 je rekel prvi. „Pokadil je svojo zadnjo pipo in zdaj naj gleda, če ga bodo rdeči lopovi napravili za svojega cesarja.“ „Pa, kaj pa je sploh na njem?“ je menil drugi. ,,Cela vojska je bila le otročja igra. Bilo je, kakor bi z ruto muhe razpodil. Bolj bi se jaz tudi ne potrudil za tega nadvojvoda Maksa. “ „Za tega? Kaj pa misliš! Za tega sploh nič nismo storili. Vzeli smo ga seboj kot slamnatega moža, da bi druge države ne videle v tem, da je osvojitev dežele le nam Francozom v prid. Slamnati mož se bo skoro naveličal in srčno rad odkuril. Morda bo še lepo prosil, da sme domov. Potem postane Bazen predsednik Mehike in njegova stvar je pripraviti take konflikte, da bo cesar Napoleon prisiljen priznati deželo za francosko provincijo.“ .,In države ?“ „Pa! Potem je že vse gotovo in se ne more več spremeniti. “ 2080 „Sploh je pa dežela jako lepa; najbolj mi pa ugajajo dame." „Meni se prav tako godi!" „Pa so res prav ljubke!" „Celo lepe!" »Duhovite in strastne!" rDa, Mehika je dežela osvojitev tudi glede lepega spola. Si-li videl kedaj v Parizu tako lepotico, kakor je ta senorita Emilija?" „Vrag, naj jo vzame!" „Zakaj? Ti je dala torbico ?w „Pravcati koš! In vendar ji pripoznam prvo nagrado glede lepote.“ „Res je, lepa je kot Venera." „Da, božja in človeška lepota je združena v nji." „Njena bližina me kar omami. Ce se dotaknem njene krasno lepe, kakor alabaster bele rame, mi je kakor bi čutil električni tok." x • „Da, in ta vrat! “ „In te prsi! Obupati je skoro, da se nima v posesti take ženske." „Vsi vragi, vesel bi bil, če bi jo imel le en teden!“ „0, zelo izbirčna je moj dragi in Ti si le poročnik." „In Ti le kapitan, to ni velik razloček." „Majorja ima popolnoma v rokah. Zadnjič sem študiral njene oči. V teh temnih blestečih zvezdah leži tisoč nebes in deset tisoč peklov; angel in hudič je obenem." „Pustiva to sireno," je rekel poročnik. ,,Kedaj odideva ?" „Takoj lahko! Ti imaš še dolgo pot." „Da, Ti si na boljšem. V poldrugi uri si lahko Zavili so okoli grmovja in hipoma obstali, kajti skoro-bi trčili z jezdecem — — Beračeve skrivnosti. na cilju, jaz pa moram še pet dni jezditi, da dospem do Cikvakve. Torej enkrat si že bil v Gvadelupu?“ „Že štirikrat. Zdaj ostanem dalj časa, da pričakam svojo kompanijo, ki bo osvojila to gnezdo.“ ,,Potem boš tam zelo pogrešal dono Emilijo? Ali je pa morda tam kaj jednakega?“ „Poznam le eno samo.“ ,,Torej vendar eno. Kdo pa je?“ „Edina hči nekega Ribnera, ki je trgovec in najbogatejši mož v tem kraju.“ „Lepa?“ ,,Da. A ne več tako mlada. „Ljubeznjiva ?“ .,Bolj prijazna bi rekel. “ Jo je lahko dobiti ?“ ,,Prokleto težko!“ „ Torej nič ognja, ali saj k‘oketerije?“ .,Niti sledu. Poosebljena mrzla dolžnost je, toda v presneto lepih oblikah. Nežen odkritosrčen objem od nje je gotovo več vreden, nego celo oni done Emilije.u „Prokleto! Rad bi videl deklico!“ „In jaz bi jo rad imel!“ „To Ti bo težko, morda celo nemogoče." „Oho, potem pa nisem vreden biti Francoz, če hočem je že danes moja. Sploh bi to bilo izvrstno plačilo za napor današnje ježe.“ „Torej si jo vzemi! Toda treba je poguma v tej deželi/1 ..Misliš morda, da mi manjka ?“ je vprašal kapitan razžaljen. ..Morda,“ se je smejal poročnik. „Ce te melrikanske-dame nočejo, potem grizejo.“ „Pa! Ali staviva?" 2084 „Za kaj ?“ „Za tisoč najfinejših cigar. “ „Top! Častnu beseda ?“ „Častna beseda! Top!>l Udarila sta in potem je poročnik radovedno vprašal: „Toda kako bos začel?“ „Hm!“ je mrmral kapitan. „Je to skrivnost ?“ „To ravno ne.1’ „ Potem povej !“ „Rekel sem Ti že, da sem bil že štirikrat tam in tudi vselej spal v njeni hiši . “ „Vsi vragi! Torej si jo že atakiral?“ „Še ne, toda ogledal sem si dobro vrata in ključavnice." „No, dobro si se pripravil! Kakšne so ključavnice ?“ ,,Pariške niso. Ali se še spominjaš, da so takrat, ko sva bila še otroka, imeli na deželi take ključavnice, za katere ni bilo treba ključa.11 „Da, spominjam se!“ „Odpira 'se čisto navadno s kljuko, ki se rabi obenem kot ključ. V ključavnici je narejena luknja z vijakom, ki se vjema z zarezami na kljuki. Ce se vtakne kljuka in parkrat zavrti, se vrata odpro.“ „Te ključavnice so že zelo starinske.“ „Tu v Mehiki ne. Vsa vrata senorja Ribnera imajo • • • • v take ključavnice in nato se opira moj načrt. Ce se namreč kljuko vzame iz ključavnice, se človek zapre, zato tudi taka vrata nimajo posebnih nočnih zapahov/1 „Vsi vragi! Zdaj že slutim, kaj se bo zgodilo.“ „Dalje so si vse ključavnice in kljuke zelo po- •dobne, ker so vse narejene po istem vijaku. Kljuka, enih vrat odpira tudi druga.“ ..Potem se pa ne more v sobo zapreti. “ „Grotovo ne, toda na to niti ne mislijo v tej srečni deželi. Sploh pa vem kje spi senorita Resedila.“ „Resedila? Zelo dišeče ime, kakor roženkravt ali-rožmarin.“ „Zamojdel! In drugič vem tudi natanko, kje bom jaz spal. In tretjič sem že tudi poskušal, če odpre moja kljuka vrata senorite.“ .,Moder si, kakor kadi Jutranje dežele, “ se je norčeval poročnik. In kako se je obnesla ta poskušnja?-1 „Prav dobro! Če kljuko malo namažem z oljem ali lojem, pridem neopažen k postelji senorite. Ostalo si lahko misliš. “ „Klicala bo na pomoč!‘‘ „Dekle, ki se vzbudi v objemu ljubezni! Pa! To povej komu drugemu, ne pa meni, ki imam že skušnje v7 tenfc Prepričan sem, da se mi ni ničesar bati.“ „Zelim Ti veliko sreče! Poročati mi pa moraš ■obširno !“ „Kajpada!“ „0 sreči, ali nesreči!“ „0b sebi umevno, saj gre za častno besedo. Vse boš tako obširno zvedel, kakor če bi bil ta lopov, ki mu pravijo ,črni Edvard', zraven.“ „Da, lopov je ta vrag. Njega se mora naša vojska bolj ba*: kot deset drugih ogleduhov. ,,Deset? Reci sto!“ ., Zlasti ker ni le zvit, kakor podlasica, ampak tudi pogumen, kakor hudič. Rad bi zaslužil nagrado, ki jo je Bazen razpisal na njegovo glavo.“ „Kolika je že?" „Najprej tri in potem pet tisoč frankov. Huaresu je več koristil, kakor cela armada. Ta človek je nevarnejši, kakor Južni Panter, ki je vendar tudi slaven, ali pravzaprav slaboznan. Za vse naše priprave izve takoj, na kak način, to je prava uganka. In če najdemo kako njegovo poročilo, je to natančnejše in obširnejše, kakor naš original. Čudil bi se, če morda že ne ve, da sva bila pri Komanhili. Našo pogodbo, da bo nam šest sto teh hudičev na razpolago kajpada ne bo takoj izvedel, vsaj ne pred časom. In potem je zanj in za Huaresa prepozno.“ Kako rad bi Edvard tem možem povedal, da že-zdaj vse ve, toda s to šalo bi prav tako vse preprečil. „Torej kedaj bo dospela Tvoja kompanija v, Grva-delup ?“ „Od danes v petih dneh. Marširala bo ob Rijo Konha, in kjer se ta izliva v Rijo del Norte, prekoračila tega ter od tam direktno v Gvadelup. Ta namera se nikakor ne more ponesrečiti, noben človek ne ve o tem niti major, ki misli, da gre pri tem le za demonstracijo. Zdaj pa pojdiva, ker moram še pred nočjo-dospeti v Gvadelup. “ Odjahali so. Tudi oba poslušalca sta se vrnila, h konjem. Tu je vprašal Indijanec: „.Je-li moj brat kaj slišal ?“ „Da.“ „Kaj važnega ?“ ,.Zelo. Od danes v petih dneh bo kompanija Francozov napadla Gvadelup. “ „Uf! Kaj boš storil ?“ „Pi*osim Te za pomoč.“ „Prišel bom s petsto Apahi, toda obljubiti m: moraš, da nič ne poveš poprej Huaresu.“ „ Zakaj ?“ „Ker bo potem poslal svoje ljudi, ki nam bodo ■odvzeli plen. Moji vojaki ne dobijo pince, zato moram skrbeti, da dobijo plen.“ „Plen in skalpe, dobro. Toda jaz bom zraven. “ „Kje se dobiva ?“ „Nataneno opoludne pri velikem lirastu na Hudičevem gorovju. “ „Ali se boš že do tedaj vrnil iz Cikvakve?“ „Da. Vzeti bom 'moral mnogo konj in Ti svojega takoj zdaj dam, da bo potem svež in krepak. Pa še nekaj sem slišal.“ „Kaj?“ „Ti ljudj e so bili pri Komanhih, ki bodo s šeststo možmi pomagali premagati predsednika Huaresa.“ „Kedaj pridejo ?“ „Ne vem.“ „Kateri vodja jih bo vodil ?“ „Tudi tega niso povedali; izvedel bom pa še gotovo. “ „Torej se bom ločil od svojega brata, ki bo lahko sam šel v Grvadelup.“ „Tam bo danes eden teh častnikov, katere sva poslušala, spal.“ „Uf,“ se je vodja začudil. .,Omenjeni je kapitan kompanije, katero bomo uničili. Ostal bo tam, da jo počaka in si trdnjavico poprej ogleda. “ „Kaj bo moj brat z njim naredil ?“ „Morda ga usmrtim, da ga kaznujem za čin, ki ga hoče izvršiti. “ „Smem vprašati svojega brata, kaj namerava ?“ „Napasti hoče po noči neko deklico. “ 2088 „Tega psa se mora tepsti do smrti. Mi ima moj "brat še kaj povedati ?“ „Danes ne več!44 „Torej naj ga varuje veliki duh. Ug!“ Ločila sta se. Medvedovo Oko je jezdil z Edvardovim konjem nazaj proti zahodu, Francoz jo je pa peš mahnil v Gvadelup. Imel je dovolj časa, kajti ni se smel pokazati. Od Resedile se je za vedno poslovil in če bi ga kapitan videl, bi ga lahko spoznal. V mraku je sedel stari Ribnero spet pri oknu in njegova hči na svojem navadnem mestu. Stari je bil še vedno slabe volje in ker je veter še vedno vzdigoval prah, se ni bilo čuditi, da so se veter, slaba volja in prah zmešali v njegovi notranščini v žalostno celoto. Močno je bobnal po oknu in rekel: „Prokleti veter!'4 Hči je pazila na svoje delo in ni odgovorila, zato je renčal dalje: ^Popolnoma ničvreden prali.41 Tudi za prah se deklica ni hotela zmeniti. Zato • je stari nekaj drugega poskušal. Nadaljeval je: „Cel dan nobenega gosta; samo raztrgani dolgin.44 Ker tudi zdaj hči ni odgovorila, je jezen poskočil in zaklical: „No, morda ni bil? Ali je bil kdo drugi?44 „On je bil,44 je kratko odgovorila. „To sem tudi hotel imeti! Kako si z njim ravnala?44 „Kakor si Ti zahteval!44 .,Kako pa? Si se mu diplomatično nasmejala?44 .,Da.“4 „Si spoznala v njem špijona?44 u „i\e. \ 2089 „Potem vsi Tvoji diplomatični pogledi niso vinarja vredni in tudi ni res o podedovanju od očeta na hčer. Zdaj tudi. vem, zakaj ne misliš na možitev. Manjka Ti namreč nadarjenost politično postopati z njim. Toda to se bo že še našlo. Sam Ti poiščem moža in če tega ne vzameš, Te pošljem v samostan. Tu je pravi kraj za Tebe. Kajpada je to čuden korak, namreč od ribniškega pokolenja z dimniki in morsko redkvijo v samostan, toda saj nočeš drugače. Stoj, tam prihaja jezdec! ('e pride k nam, ga vprašaš, če še ni oženjen!^ „To se ne spodobi!“ „Kaj? To se ne spodobi? Vedeti moram, kdo pri meni občuje. Jaz imam hčer za možitev in ne trpim nobenega gosta, ki bi bil oženjen. Ah, nebesa, bogati iskalec zlata je, ki je že štirikrat spal pri nas. Se-li spomniš, če ima ženo, ali ne ?“ „Vprašaj ga vendar sam!“ je nevoljno odgovorila. „Da, to bom tudi storil; jaz sem ja, ki ima pripravnost zato, kajti v Ribnici sem bil tri leta cerkveni pevec in sem pel, kakor škrjanec." Pri teh besedah je šel ven, da pozdravi bogatega gosta. Skoro je stopil z njim v sobo. Bil je francoski kapitan, ki se je izdal za iskalca zlata. „Ali danes tudi lahko ostanem čez noč pri Vas, senorita?“ je uljudno vprašal. „Vprašajte očeta!“ je odgovorila. „On mi je že dovolil.“ ,,Torej ni potreba mojega dovoljenja. Oče je gos- v podar v hiši. “ Rekla je to sicer uljudno toda kratko. Novi gost, ki jo je zasledoval s poželjivimi pogledi, ji ni bil simpatičen. Naročil je čašo julepa, katerega mu je krčmar sam Beračeve skrivnosti. 2t>2 \ prinesel iu potem sedel k oknu. Premišljeval je, kako hi tujca izpeljal, če ta še ni oženjen. Rekel je: „Močan veter!“ „Prav neprijetno,u je dejal tujec. „Samo tu v trdujavi, zunaj je pa prijetno.“ „Strašansk prah!“ ,,Svež zrak? Da, to je glavna stvar. Pri takem vetru mora biti človek oženjen, da žena skrbi, da so vrata in okna zaprta. Jo imate tudi Vi, senor?.“ „Kaj ? Vrata ?“ . „Ne, ženo.“ „Nimam, še nisem oženjen/4 Stari je zmagonosno pogledal hčer in nadaljeval: „Toda (četa in mater imate?“ „Ne.“ „ Strica?" „Ne.“ „Teto ?“ „Ne.“ „Tudi ne drugih sorodnikov ?“ „Ne.“ „0 dios! Kaj pa počnete potem z zlatom, kije najdete ?“ n& pravim je za ženitev.“ „Ah tako! Potem ste že zaročeni?“ „Ne.“ „Morda zaljubljeni?“ „Tudi še ne.“ Kapitan je pri tem pogledal deklico; stari je to zapazil in spravilo ga je v najboljšo voljo. Povpraševal je naprej: „Kako se pa pišete?“ „Moje krstno ime je Peter.“ „Dobro, senor Petro, povejte, kaj hočete za večerjo ?“ „Kaj pa imate ?'1 „Imamo vse!“ je dejal krčmar ponosno. „Jem le malo svinjskega stegna z vinom.“ „To je gotovo Vaš ukus?“ „ Seveda. “ „Kakšen ukus pa imate glede cvetlic?“ „Najbolj ljubim resedo.“ Odgovoril je tako, ker je vedel, da je hčeri ime Resedila. Zopet je stari Ribnero zmagonosno pogledal na deklico in nadalj eval: „In glede žensk ?“ „Blondinke imam rad.“ „ Obraz ?“ „Lepo bel in lica z lahno rdečico." „Usta.“ „Majhna in bohotna, pripravna za poljubovanje, z malimi, belimi zobki.“ „ Postava ?“ „Ne predolga pa tudi ne prepolna, suhe ženske sovražim. “ „Roka in noga?“ „Ne premajhna, pa tudi ne prenerodna.“ Opisal je Resedilo prav natančno. Ribnero je bil vesel in rekel: „Cisto moj ukus imate, senor. . Moja ranjka žena je sicer imela črne lase, sicer je bila pa ravno taka, kakor ste zdaj opisali. Taka je postala tudi moja hči in dobila je le še od mene plave lase. To je namreč pravo pokolenje od očeta na hčer. Ribnica je tudi slavna radi plavih las.tt 2•''. ,'' /• ,-čc- /; ■ "'■■■• -' v - ' -• ..:' ■ ■:. - t • , ■ i ' > r ' \ p' '" H * » ''V ' ' ■* s-.*; ’■ ■■■ • '* .-t ■-.•■'MK' ■-■<•' v- * ■■■•■';' ' v' v .s ■ /.•■»: 1 .'-‘.V'-/', i/. ■' -v • / -,i 1,!^ i,y;. -c. r** »vOakfg^s"- ••>%*•■•; v- > --*■•. 1 V?r>‘V; J • i . •T. ~ ^ i. -tj! • " -'••■. ', - • * |> 1 t • ?V ' ”»■ J f’’ r r \ 1 f '!■' ^ * 'M** SW. r ‘ , ' \ ' ~ ' ■ §s1 IWM 1 VC . > . , * ' ’ 'v, - 1 v- ' [ ' J-% * V - v: ■ t rt * ' - - N *T4 ' . t ' . ; ‘ « ' sv P1 *'* «' ■>* ,'e. > J * -it,' •.f-V,' v . --j' -V"- ' ■ - >!». \ ' \ ’ 7< - -V"* t;v ' :V ■ . ; - V':- i v . ' '/ 1 |E v / •• i ^ --V■■■■■:. ;■ .. .. ; -v■■, ,:- vv':;<.•■■■■;■':-ši ■■•ro-f-,- ' V' ' • , , , ' \ "Visoko na konju je bil podoben bojnemu bogu, kateremu, se ni mogoče ustavljati. Beračeve skrivnosti. 2(i5 „Kljub svoji bolezni stojite pred menoj tako krasni, tako lepi, da mi je vsa kri razburjena. “ „Zato Vam svetujem, da si daste kri puščat. Taka razburjenost je nevarna.‘‘ „Grotovo! Skoro bi rekel, da me je Vaša lepota spravila v mrzlico." „Potem si pa nastavite še pijavke zraven!“ „Danes ste pa res poredni. Najboljše storim, da Vas ostavim.“ „Za vedno?“ „Kaj pa mislite! Saj me vlečete nase, kakor luč vešo." „Torej vendar peroti in ne plavuti! To me tolaži. Laliko noč, gospod major!“ i „Lahko noč, poredna Emilija!" Odšel je. Ta pogovor je povzrožil Edvardu veliko zabave. Emilija je odprla vrata in vprašala: „Si-li tu?“ S, ttDa-a j^Pridi! Zaradi varnosti sem majorja obdržala dalj časa, kakor sem mislila. Ali si naju poslušal ?“ „Da. Ali nisem prav storil, poredna Emilija?" „R,esnično, ta človek je poslušal!“ se je smejala. „Misliš, da si v pragozdu, kjer zasleduješ sumljive ljudi. " „To ni bil gozdni prizor. Toda z rešpektom povedano: major se mi zdi velik osel.“ „Zakaj ?" „Saj se je poznalo, da si ga za nos vlekla." „Ljubezen je slepa in gluha, moj dragi." „Pri meni ne!" „0, spomni se Milijon!" 266* ,,Da, takrat sem bil tudi tak osel; zdaj sem pa. postal previdnejši. Zakaj pa nisi dovolila ubogemu majorju niti enega, poljuba ?“ „Ker si Ti tukaj.“ „Ah,“ je navidez začuden zaklical. „To mi je težko razumeti!“ „No ja, prvič sem si mislila, da boš Ti poslušal.“ .,Iri drugič?" „In drugič, so danes moji poljubi le Tvoji.“ „Toda drugikrat?" „Molči, sicer si še porednejši od mene. Sploh sva se poprej poljubila za slovo, torej ne smeva pozabiti, da se pozdraviva." Objela ga je in mu nudila lepe ustnice. ,,No!u je rekla nestrpno. Sklonil se je k nji in jo poljubil. „Ah, vendar!" je rekla. „Vendar enkrat prostovoljen poljub! Zato Te moram takoj poplačati!" Z vso močjo ga je pritiskala nase in ga tako po-ljubovala, da se ji je moral s silo iztrgati iz rok. „Nehaj!“ je prosil. „Kaj bi dal major, ko bi dobil le četrti del teh poljubov!" ,,Vse bi povedal in vse izdal, “ je rekla. „Imam ga na vajetih!“ „Ali Ti je danes kaj povedal?" „Skoda! Zato šeni tukaj, da bi kaj izvedel!" „Vsled namišljene bolezni nisem smela veliko govoriti, sploh sem si pa mislila, da boš sam vse našel, kar potrebuješ." „To se mi je tudi posrečilo!" „Ah, si kaj našel?" „Da, prav mnogo!" „Kaj? Pojdi k meni!“ Potegnila ga je na divan in mu sedla v naročje. „Najprej moraš vedeti, da je kompanija že odšla v Gvadelup,“ je rekel. „0 tem ne vem niti besedice! Kedaj?“ „Danes zjutraj še pred dnevom.“ „Torej se je zelo tajno to zgodilo. Toda pravil si mi, da je kapitan rekel, da ne sme major ničesar vedeti o tem.“ ' „Saj tudi ne ve kam so odšli vojaki.“ „Iz česa sklepaš to ?w „Našel sem le malo opazko o tem, ki se glasi: Druga kompanija danes zjutraj pred svitom odmarširala na ogledovanj e. “ „To je pa zelo slabo!“ „Zakaj ?“ „Ker so cel dan pred Teboj. “ „To me ne skrbi, ker jih bom gotovo došel. Konjev ne morejo tako menjavati, kakor jaz in tudi ne morejo tako vstrajno dirjati, kakor jaz. Kompanija ljudi potrebuje prostora; ne more si izbirati poljubne smeri in poljubnega pota; jaz pa jezdim naravnost čez drn in strn.“ ,,Kdo bi si kaj tacega mislil od nerodnega kovača! Morda je pa kompanija le šla samo na ogledovanje/' „ Zakaj ?“ „Ker bi jo moral srečati!“ „Ni bilo mogoče. Od kapitana sem slišal, da bo jezdila ob levem bregu reke Rijo Konhas; zato sem prihajal po desnem bregu sem, da me ti ljudje ne zapazijo. Ta zadeva bi bila torej v redu.“ „Kaj si še izvedel ?“ V l „Da poveljnik že ve za onih trideset milijonov,, katere bodo Združene države poslale našemu Huaresu.a „Za sedaj nam to ni nevarno, mislim jaz.“ „0 vendar, ker tudi že ve, da je del tega denarja na potu. Jutri odidejo dve kompaniji do meje Ljano estakado, da odvzamejo ta denar.“ „Ga bodo dobili ?“ „Ne. Skrbel bom zato, da jih nji dobimo!“ „Če jih boste našli!“ „Nič skrbi! Vem za pot po kateri so šli; pogledal sem celo v njih zemljevide in načrte. Nemogoče je, da bi nam ušli.“ „In dalje ?“ „Dalje naj se združijo obe kompaniji z ono, ki bi medtem osvojila Gvadelup. Tem se pridruži šeststo Komanhov in cela četa bo hitro odjahala v Pazo del Norte, da vjame Htiaresa in vniči zadnji ostanek njegovih privržencev. “ „To je drzno izmišljeno!“ „Kljub temu bi se posrečilo, če bi jaz ne izvedel tega.“ „Francozje pozabijo, da Huares še ni pri kraju s svojo močjo. Pol Mehike čaka na njegov klic, da se mu pridruži.‘‘ „In to se bo tudi v kratkem zgodilo. Toda zdaj sem tu gotov, oditi moram!“ „Že?“ je rekla prestrašena. „Čakaj še eno uro, tako redko Te vidim. “ „Nemogoče! Dolžnost me kliče in Ti si sama rekla, da je sovražnik cel dan pred menoj, niti minute ne smem zanuditi.“ „Saj izprevidim. Ce bomo sovražnike hitro pregnali, bo tudi čas prišel, ko Te bom večkrat videla. Toda saj tako dolgo počakaj, da Ti dam nekaj živeža seboj." „ Hval a, ne potrebujem! Kolikor mogoče moram biti lahek in lahko na vsaki hacijendi dobim, kar potrebujem. Ne morem čakati." Vstal je. Stala sta si nasproti, eden kakor drugi visok in ponosen, on podoba moške moči in ona ženske lepote. „0, Edvard, zakaj se nisva ljubila v Parizu?" je tožila. „Nesrečna bi bila oba,“ je odgovoril. „Meniš, da res?“ „Da!“ „ Zakaj ?" „Garoter in grizeta? Kam pa misliš?“ „Se-li ne more garoter poboljšati in grizeta predrugačiti ?“ „Prvo se lahko zgodi, drugo ne!“ „Ti si neusmiljen!44 „Ne. Resnico Ti povem. Tudi največji hudobnež lahko postane poštenjak, ker ima značaj; dekle pa, ki je okusilo veselje ljubezni, ne bo nikoli zvesta žena.“ .,In vendar se motiš, če bi mene ljubil, postala bi Ti pridna in zvesta žena. Daj mi moža, ki ga lahko ljubim, potem Ti dokažem, da govorim resnico. “ ..Dal Bog, da bi ga našel! Nič bi me bolj ne veselilo, kakor videti Tebe srečno. Toda moj čas je tu. ■Zdravstvuj, Emilija!" .,Zdravstvuj!“ Objela ga je še enkrat in prosila: .,Misli name, Edvard!" „Gotovo, Emilija." „Velikokrat?“ „Da.“ „In vai’uj se! Tuge bi umrla, če bi izvedela, da se Ti je kaj hudega pripetilo. Kdaj spet prideš ?“ „Ne vem, mislim pa, da prav kmalu. Torej lahko-noč! “ Žalostna je stala pred njim in stisnila zobe, da ne bi glasno zajokala, toda oči je imela polne solza. Smilila se mu je in ganjen jo je objel in poljubil. Mehko in brezvoljno je ležala na njegovem srcu in se dala poljubiti, kakor vsihajoča cvetlica od deževnih kapljic. „0 Bog, da bi bilo vedno tako!“ S tem vzklikom ji je pa tudi pošlo premagovanje. Krčevito je pričela ihteti in se mu iztrgala. „Zdravstvuj Edvard! Bog s Teboj!“ S temi besedami in s pogledom, v katerem se je bral obup globoke tode neuslišane ljubezni, je odhitela iz sobe. Daljše slovo bi jo zmagalo. Edvard je gledal na vrata, skozi katera je izginila. „Ali sem res tako trdosrčen, kakor se zdaj zdim samemu sebi?“ je mrmral. „Tako mi je, kakor bi moral samega sebe zaničevati in vendar ne morem drugače. Ne, ne, ne gre! Jaz ljubim drugo in grešnik, ki se je z velikim trudom poboljšal, se ne sme združiti z nečednostjo, ampak le s krepostjo/4 Sel je po istem potu, kakor je prišel, na vrt in zamenjal pri stari vrtnarici, ki ga je navadno sprejela, svojo puško z meniško kuto. Ni slutil, da se podaja v veliko nevarnost. Poprej, ko se je splazil skozi predstraže je prišel prav blizu francoskega stražnika; ta je slišal šum in potem poslušal, ne da bi kaj več opazil. 2129 Zdelo se mi je, kakor da bi kdo šel tu mimo,1,1 si je rekel. „Gotovo je bila kaka žival.“ Tiho je stopal gori in doli in za nekaj časa se mu je poljubilo kaditi. V tej deželi kadi vsak človek ciga- rete, zato' so tudi Francozje večkrat zatisnili oko, če se je na straži kadilo. Mož je prižgal cigareto in pri svitu zveplenke opazil moške stopinje. Pripognil se je in natančneje po- gledal. „Pa res,“ je mrmral. „Sledovi so še sveži. Nekdo je šel mimo. Kdo je neki bil?“ Prižgal je še več užigalic in videl natančno, kam je šel mož. „Ta človek se je splazil skozi predstraže v mesto,“ je mrmral. „Bil je gotovo sovražnik, zato moram naznaniti. “ Poklical je najbližjo stražo in mu povedal, kaj je zapazil. To poročilo je šlo od moža do moža do častnika, ki jo je takoj sporočil poveljniku. Temu se je zdela stvar resna, zato je šel takoj s potrebnim spremstvom na lice mesta. »Pripoveduj!“ je zapovedal vojaku. „Slišal sem šum — — —“ je ta začel. „In me nisi poklical/4 ga je prekinil poveljnik. „Bilo je tako tiho, kakor bi se miš plazila in si nisem mogel misliti, da je od človeka,“ se je mož opravičil. ,.ln potem ?“ „Potem mi je prišla misel, da natančneje pogledam. Ce je bil človek, so se gotovo poznale stopinje, ker so tla mehka. Zato sem prižgal užigalico in našel sled.“ „Dobro! To je lahkomišljenost, naj .Ti bo odpuščena, ker si jo popravil. Prižgite svetiljko!11 Beračeve skrivnosti. 267 Storili so to in zasledovali sled, dokler se ni izgubil. „Lopov je šel v mesto, a se še ni vrnil,“ je rekel poveljnik. „Kjer se mu je posrečilo priti noter, bo prišel tudi ven. Vsi ostanete tukaj! Kakor hitro pride ga primete, ne da bi ga poprej poklicali. Toda ležite na tla, kajti taki dečki so izkušeni. Medtem bom ostalim stražam zapovedal največjo pozornost.“ Odšel je. Bilo je petnajst dobro oboroženih mož, katere je tukaj pustil, torej več kot dovolj za enega samega, ki niti slutil ni, da mu je past nastavljena. Tiho so ležali vojaki in čakali. Uro za uro je minila. Ze so mislili, da ne pride več iz mesta, ali da se je že na kakem drugem mestu splazil skozi straže, ko zaslišijo lahen šum. „Pozor! Ze prihaja,“ je šepetal načelnik. V naslednjem trenotku so videli postavo, ki je previdno hotela mimo. V istem trenotku pa je že ležala na tleh in trideset pesti se je trudilo ga obdržati. „Grom in strela!“ je zaklical mož francozki. „Kaj pa hočete od mene?“ „Tebe samega!“ je odgovoril načelnik. „Torej glejte, da me dobite. “ Napel je vso svojo moč, da bi ušel, toda ni se mu posrečilo. Bilo jih je preveč, ki so ležali na njemu. Edvard, kajti tega so vjeli, je izprevidel, da se mora udati. Orožja ni hotel rabiti, ker bi mu to pozneje škodovalo. Ako gre prostovoljno z njimi, je bilo še vse upati. V temi se mu je tudi zdelo, da ima več nasprotnikov, kakor jih je bilo v resnici, zato je rekel: „Pustite me vendar ljudje, saj nočem bežati. Tudi nimam povoda, da bi se skrival pred Vami.“ ,,Kajpada!“ je rekel načelnik. „Pravkar si pa rekel naj gledano, da Te dobimo. Prižgite svetiljko in posvetite !il Napravili so svetiljko in si ogledali moža. rOborožen je Vzemite mu orožje in ga zvežite!“ Eden izmed vojakov je odvezal Edvardu pas in mu z njim zvezal obe roki okoli života, misleč, da to zadostuje. Toda izkušen prerijski lovec, ve porabiti vsako okolnost. Ko so mu položili pas okoli života in rok, je držal te kolikor mogoče od sebe tako, da se pas ni popolnoma prijel života. Že, ko je moral vstati, je čutil, da se mu bo z enim samim sunkom posrečilo potegniti desno roko izza pasa in potem pojde leva sama od sebe. „Kdo si?’1 je vprašal načelnik. „Bakero,“ je odgovoril. „Ne izgledaš kot tak! Odkod?“ „Iz Cirikota.“ Cirikot je oddaljen le nekaj ur od Cikvakve. „Kaj si hotel v mestu ?“ „Svojo deklico obiskati. “ „Zakaj nisi šel po navadnem potu?“ ,,Ali nisi tudi Ti skrivaj šel k svojemu dekletu ?“ „Dečko, ne tikaj me, sicer okusiš kopito moje puške. “ „Vsakega zovem tako, kakor se mene zove.“ „Toda jaz sem cesarjev vojak! Sploli pa govoriš prokleto dobro pariško francoščino. Kako je to ?“ „Prav enostavno, ker sem Parižan.“ „In bakero iz Cirikote? To se mi zdi sumljivo. Gospod poveljnik naj gleda, kaj bo naredil s Teboj.“~ 267* „Da, k poveljniku, kajti sam vem, da Ti ne boš veliko naredil z menoj,“ je odgovoril Edvard. „Pes!“ Zamahnil je s puškinim kopitom; Edvard pa je stopil korak proti njemu in zaklical: „Drzni se, udariti ali suniti, potem Te bo hudič vzel!“ „Ah dečko, zdi se mi, da nisi navaden bakero!“ „Mogoče!“ „Dobro! Peljimo ga na stražnico, potem se bo pokazalo. Naprej!“ ' Bilo je temno, ko so korakali proti mestu. Edvardu bi bilo lahko osvoboditi roke in uiti, toda potem bi moral ostaviti svoje orožje, ki mu je pa bilo zelo pri srcu. Njegova puška ga je dolgo let spremljevala; ga redila, varovala. Ali naj jo pusti? Ne. Prerijskemu lovcu je njegova puška tako ljuba, kakor njegovo življenje. Zato se je tudi Edvard dal odpeljati, ne da bi poskušal niti. Upal je, da se bo že našla kaka prilika. Prišli so v mesto in pred poveljnikovo stanovanje. Stanoval je v prvem nadstropju, v katerem so bila vsa okna razsvetljena. Tu se je vršila tertulija (zabava), katere bi se morala tudi Emilija udeležiti. Edvarda so najprej peljali v stražnico, ki je ležala v pritličju. Notri je sedelo več podčastnikov pri pijači in pri njih francoska marketendarca. Če bi Edvarda ne sunili v sobo, bi obstal na pragu in sicer začudenja, kajti v marketendarci je spoznal svojo nekdanjo ljubico Minjon. Torej tako daleč je že prišla! Njega je izdala in goljufala, zdaj pa je prišla v Mehiko kot vojaška ljubica, od katere lahko vsak zahteva ljubezen. ,,Ali ga imate ?“ je vprašal stražnik korporal. „Da, tu!“ je odgovoril narednik. „Kdo pa je ?“ „Pravi, da je bakero iz Cirikota. Meni se pa zdi, da vse nekaj drugega tiči v njem.“ Tedaj je marketendarca vstala iz naročja svojega vojaka, pogledala natančno jetnika in zaklicala: „Bakero? Ne dajte se goljufati! To je Edvard kovač iz Pariza.“ „Edvard? Kovač? Iz Pariza ?“ so vpraševali. „Da, garoter je bil,“ je odgovorila. „Graroter?“ je rekel narednik. „Vsi vragi! To je pa nevarno zanj. Da je Parižan, je priznal. No, kako je? Je-li res, kar je rekla ta gospodična?" Edvard ni več pogledal deklice, odkar jo je spoznal, zdaj je odgovoril: „Ima-li to vrednost pri Vas, kar pravi vlačuga ?“ „Vlačuga?“ je zaklicala marketenderca. „ Čakaj, -oči Ti izpraskam!“ Silila je v njega, toda narednik jo je odstranil in rekel: „Stoj ! Kdor Tebe razžali, tudi nas razžali. Bo že videl! Predvsem moram pa sporočiti poveljniku/4 Ravno je hotel oditi, ko stopi poročnik v sobo. Edvard je spoznal v njem kapitanovega tovariša, katera je zalotil v gozdu. „Kaj tako kričite? Kaj pa imate?“ je vprašal. Vojaki so salutirali in narednik je odgovoril: ,,Tu je vjetnik, ki se je splazil v mesto in iz mesta.u .,Oni, o katerem so pravili pred tremi urami?“ ..Da. “ Poročnik je vjetnika natanko pogledal in vprašal: „Kdo paje?“ „Izdal se je za bakera iz Čirikota, marketendarca pa pravi, da je neki kovač iz Pariza. Obnašal se j'e zelo nepokorno/1 „Tudi še nepokorno? To poslabša njegov položaja Kako mu j; ime?“ „ Edvard. “ Častnik je stopil korak nazaj in zaklical: „Edvard? Fantje, veste li koga ste morda vjeli?“ Ko so se vsili oči vanj upi*le, je nadaljeval: „Ta mož je morda ,črni Edvard4, ki nam da toliko-opraviti. “ ,,črni Edvard!“ se je začulo okrog. Častnik pa je vprašal Edvarda: „Ali nisem uganil? Odgovori!“ Edvard ni vedel kaj bi odgovoril. Če prizna, potem bi se mu veliko slabše godilo, lagati pa tudi ni hotel. Videti je najprej hotel, kako ga bo sprejel poveljnik; zato je skomizgnil z rameni in odgovoril: „Preiskujte, poročnik!" „Reče se ,gospod' poročnik. Razumeš? Sploli je pa vseeno, če priznaš ali ne. Takoj bom videl, pri čem da sem. Pravijo, da ima slavna puška črnega Edvarda kopito iz zlata, prevlečeno s svincem, in s tem potolče vsakega do smrti, ker je tako težko. Ste mu vzeli orožje ?u „Da, tu je puška,“ je rekel narednik. „Vzemite nož in poglejte pod svinec, če je zlato pod njem.u Edvard je videl, da je izdan. Kajti kopito njegove puške je bilo rez iz zlata s svincem prevlečeno in mu. služilo obenem za denarnico. Ge je hitro potreboval denar, je kar vrezal v kopito in odkršil košček zlatar s katerim je plačal. „Hudiča, zato je bila puška tako težka!“ je rekel narednik in odrezal malo svinca, na kar se je posvetilo zlato. „Zlato, pristno zlato!“ je zaklical podčastnik. „Je že pravi,“ se je razveselil poročnik. „Sam pojdem naznanit poveljniku.“ Odšel je hitro po stopnjicali v prvo nadstropje, kjer je bilo zbrano veliko število dam in gospodov. Dame so bile Mehikanke, gospodje pa Mehikanci in francozki častniki. Med domačini je bilo mnogo takih, ki so bili udani Huaresu, toda zdaj so morali molčati. Prav ko je vstopil poročnik, je nastal odmor in vseh oči so se uprle vanj. Videlo se mu je, da prinaša važno novico in tudi poveljnik je to opazil, zato mu reče: „Tako razburjeni, poročnik! Kaj prinašate?“ „Prav važno in veselo poročilo," je ta odgovoril.* „Torej službeno ?“ -»Da.“ ,,Je potrebno med štirimi očmi ali ne?“ ,,Mislim, da se bo vsa gospoda zveselila." „Ce ne gre torej za kako tajnost, govorite!" Poročnik je, kakor je predpisano, stopil tri korake pred poveljnika, salutiral in rekel: „Najpokornejše naznanjam, da smo ujeli črnega Edvarda!“ Poveljnik je skočil s stola in z njim vsi drugi. „Črnega Edvarda?! Je-li mogoče?“ je veselo zaklical. „ Gotovo, on je!u Obča razburjenost se je polastila vseh. Francozje so bili kar očarani, da so dobili nevarnega sovražnika v svojo oblast, dočim je ta novica prestrašila Mehikance-Ce je bil res ta slavni privrženec Huaresov ujet, potem je domovino zadela velika izguba. Radovedni so pa bili vsi, videti tega moža, zato so pazljivo poslušali pogovor med poveljnikom in poročnikom. „Kje pa je?“ je vprašal poveljnik. „Spodaj v stražnici.“ „Kje so ga prijeli ?“ „Zunaj pri predstražah; splazil se je bil v mesto.“ „Vsi vragi! Torej je bil oni, katerega so mi na' znanili ?“ „Da.“ ■ „Ali je priznal, kdo da je?“ „Ne. Izdal se je za bakera iz Čirikota.“ „Kdo ga je spoznal?rf „Pravzaprav jaz. Marketenderca je spoznala v njem nekega kovača iz Pariza, z imenom Edvard; to ime me je opozorilo, ker ima mož tudi dolgo, črno brado. Vprašal sem ga, toda priznati ni liotel naravnost. Tedaj sem dal preiskati njegovo puško —■“ „Ah, da! Baje ima kopito iz samega zlata!“ „Ki je prevlečeno s svincem. Dal sem svinec odstraniti in res, pokazalo se je čisto zlato.“ „Potem je že on. Pripeljite ga v moje privatno stanovanje!“ Že je mislil poročnik oditi, ko so se navzoči spogledali med seboj in neka dama, ki je imela najbrž poveljnikovo ljubezen, se je obrnila na tega s prošnjo: „Grospod, tega nam vendar ne boste storili! Vsi hrepenimo, da bi videli tega moža. Zato ne boste tako nevitežki in odrekli to prošnjo navzočim damam.“ Premišljeval je nekaj časa. Laskalo mu pa je, pokazati družbi svojega vjetnika, zato zapove: 2137 „Dobro, pripeljite ga sem, poročnik. Prinesite tudi, njegovo orožje. Ogledali si bomo to slavno puško.k- Poročnik je odšel in po kratkem premoru vstopil z lovcem. Pripeljal je tudi četo vojakov zaradi varnostL Pogledi vseh so se uprli v Edvarda. Sicer ni bil oblečen v pisano meliikansko obleko, imel je na sebi le oguljeno, s krvjo oškropljeno oblačilo, vendar je njegova postava napravila velik vtis. Zlasti so imponirale njegove oči, s katerimi je bre/. strahu motril družbo. Bal se ni nič. Ravno, ko so ga peljali iz stražnice,, je prišlo več jezdecev, ki so zunaj privezali konje, tu zgoraj so bila pa radi gorkega večera vsa okna odprta. Poročnik je imel puško, revolverje in njegov nož, v rokah. „Stopi k meni!a mu zapove poveljnik. Edvard se ni ganil, da bi ga ubogal. „Semkaj, sem Ti rekel!" Poveljnik je pokazal s prstom na mesto, kamor naj stopi. Ko pa tudi zdaj ni ubogal, ga je poročnik krepko sunil odzadaj. Bliskoma se je tedaj Edvard obrnil, vzdignil nogo in ga tako močno sunil v trebuh, da je poročnik daleč proč odletel na tla. Naučil Vas bom, suvati črnega Edvarda!“ Ta prizor in te besede so povzročile nepopisno vznemirjenost. Francozje so bili razžaljeni, ker je bil njih tovariš zasmehovan, Mehikanci pa so bili prepričani, da je Edvai’d izgubljen. Dame se niso mogle načuditi pogumu tega moža, ki je sredi sovražnikov in celo zvezan tako pogumno nastopil. Častniki so grozili in poročnik se je hotel vreči na Edvarda, toda poveljnik je zapovedal mirovati. „Zamolčimo to surovost,“ je dejal, „kazen ne bo zaostala; obljubiAi, da bo zategadel krvavo tepen!“ In. Beračeve skrivnosti. 268 obrnivši se k Edvardu, je rekel: „Zapovedal sem Ti, da stopiš bližje. Zakaj ne ubogaš?41 Edvard ga temno in neustrašeno pogleda in od- govori : „Nisem v Vaši službi, ampak prost mož prerije, ki zahteva spoštovanje. Ljudje me vikajo in tudi Vam ne bom poprej odgovoril, dokler se ne poslužite te uljudnosti.“ Poveljnik se je ironično smehljal in zaničljivo rekel: „Navado imam, da ljudi, ki z nogami sujejo, tikam. “ . „To me nič ne briga, gospod. Ravnati se mora po običajih dežele, v kateri človek živi. Navzoči senorji in senorite mi bodo pritrdili, da je mehikanski narod vitežk in uljuden. Izkušen prerijski lovec nima nič manj izkušenj in izurjenostij, kakor kak častnik; to sem dokazal. Že poprej se mi je žugalo s puškinim kopitom> *n zdaj se me je začelo res suvati; bila mi je dolžnost, poučiti Vašega poročnika, da se ima v navzočnosti meliikanskih dam uljudneje vesti. “ Oči dam so s polnim občudovanjem zrle pogumnega govornika. Častniki so pa jezno zamrmrali. Poveljnik jim je pomignil, naj molčijo in rekel Edvardu: „Lahko bi Vas še naprej tikal, toda naše dame «o radovedne, kaj boste še povedali, in zato Vas bom vikal, ker tako želite. Vi ste črni Edvard?" „Da.“ „Kaj ste imeli v mestu opraviti ?“ „ Obisk. “ „Pri kom ?u „To je moja skrivnost.“ „V kak namen?“ „Z namenom, da preženemo naše sovražnike/1 „Tako! Koga pa smatrate sovražnikom ?“ „Francoze.“ „Reči se mora, da ste zelo odkritosrčni, skoro pre- ste sami Francoz." ,.Francoz sem, toda ne orodje cesarske krvoločnosti. Mehiko in njene prebivalce ljubim in rad dam življenje,, da jih osvobodim sedanje krivične vlade. " Poveljnik je kar otrpnil vsled tega. Rekel je: „Povem Vam, da Vas imam za blaznega. Osvoboditi ne boste mogli nikogar, kajti to, kar ste zdaj rekli, zadostuje, da Vas obsodim v smrt. To dvorana boste ostavili samo, da Vas takoj ustrele, poprej Vas bodo pa še za brco bičali, da se Vam bo meso ločilo od kostij. Imate kaj omeniti glede Vaše poslednje-volje ?“ „Zdaj ne. Sploh prosim, da meni prepustite odločitev glede moje poslednje volje." „Popolnoma blazni ste! Odkod pa ste ?" „Iz Pariza, kjer pride toliko blaznega." „Ne norčujte se dalje, sicer bo sodba še strožja!: Imate res zveze v tem mestu ?‘‘ „Toliko, da bi Vas bilo strah, ko bi vedeli.“ ,,Pravijo, da ste Huaresov prijatelj?" „Poznate njegove namene?" „ Njegove in Vaše." „Nikar se ne bahajte! Kaj veste o naših načrtih?‘t „Vse; kar se bo pokazalo." „Sit sem, poslušati Vaše baharije. Zato kaj drugega. Ono orožje je Vaše?" drzni; Francoze imenujete svoje sovražnike in vendar Zelo." 268* „ Pokažite, poročnik!“ Omenjeni je položil orožje na mizo pred poveljnika. Ta je prijel puško in pregledal kopito. „Res je zlato. Odkod je imate?“ „lSašel sem v gorovju zlato žilo.“ „Hočete proti plačilu povedati, kje?“ ,.Cernu? Saj me nameravate ustreliti?41 ..Gotovo. Toda izplačal bi denar Vašim sorodnikom/' „Zile bi Vam ne hotel pokazati, če mi jo tudi deseterno poplačate. Noben Mehikanec ne bi storil tega.“ .,Trdoglavni ste! Ali ste s to puško umorili kakega “človeka ?u ..Da. Vsakdo stori to, da se ubrani svojih sovražnikov. “ „Poprej ste tudi nas imenovali svoje sovražnike. •Ste tudi Francoze morili ?“ • „Da.“ „Koliko ?“ „Stejem le divjačino, Francoze nikoli.“ „Vi res ne odgovarjate, kakor človek, ki stoji na a-obu groba. Kedaj ste usmrtili zadnjega Francoza ?“ Včeraj zjutraj.“ „Ali! Vsi hudiči!" je zarenčal poveljnik. „Vi ne morite enkrat ali dvakrat, ampak desetkrat. Če bi ffli ne dokazala puška, kdo da ste, smatral bi Vas za blaznika, ki se hoče igrati z nami komedijo ne pomisli* vši, da se igra s smrtjo. Kdo je bil ta Francoz?“ „To boste skoro izvedeli!" „Kje ste ga umorili ?“ „To je njemu vseeno, kakor mislim.“ „Grom in strela! Ali veste, pred kom stojite?“ „Pred človekom, ki se ga ne bojim.“ „Dobro, vidim, da iščete iz nekega vzroka smrt. To Vam bom preskrbel, toda drugače, kakor si mislite In tudi ne tako hitro, kakor sem poprej rekel. Zdi se mi, da se od Vas lahko še mnogo izve; ker pa iz Vašega obnašanja spoznam, da ne boste prostovoljno odgovarjali, Vas bomo malo mučili.“ „Kaj bi pa radi izvedeli ?“ „Najprej, kdo so Vaši tukajšuji znanci?“ „Tega kajpada ne boste izvedeli." „Bomo še videli!“ je jezno dejal poveljnik. „Potem boste tako dobri, da me seznanite z načrti svojega prijatelja Huaresa." „Pa! To je nepotrebno!* „ Zakaj ?“ „Ker boste načrte sami izvedeli, kakor hitro jih bo Huares izpeljal. “ Nemogoče bi bilo opisati, kak vtis je napravilo obnašanje pogumnega lovca. Mehikanci so sapo zadržujoč poslušali vsako njegovo besedo. Francozje so srdu škripali z zobmi in se si-amovali, da je njih poveljnik začel ta pogovor. Ta sam se je pri zadnjih besedah tako razjezil, da je skočil s stola in zaklical: „Zdaj je moja potrpežljivost pri kraju! Govoril sem tukaj z Vami, da Vas pokažem navzoči gospodi; zdaj Vam pa bom pokazal, kako znam ukrotiti takega poba. Petdeset udarcev boste dobili, petdeset udarcev do kosti, in potem Vas bom dal spet sem pripeljati!“ Edvard je zaničljivo stresel glavo. Oči so se mu bliskale, ko je odgovoril: „Ze poprej sem Vam dokazal, da ne trpim niti sunkov niti udarcev, ker bi bil z njim onečaščen.“ „Kaj me briga Vaša čast? Odpeljite ga!“ „Iu kaj mene Vašaje zaklical Edvard. „Pokazal Vam bom, kdo dobi udarce in izgubi čast!u V naslednjem trenotku je potegnil roki iz pasa. Strgal je poveljniku naramne znake in mu dal s pestjo udarec, da se je kakor hlod zgrudil na tla. V tem trenotku je že tudi zgrabil svoje orožje na mizi in, potis-nivši revolverje v žep ter nož med zobe, stal z obrnjeno puško tukaj. „Tu, okusite moje zlato.“ S temi besedami se je vrgel na vojake ter jih z enim samim strašnim udarcem razpršil in skozi nje skočil na najbližje okno. „Lahko noč, senorite!“ in skočil je doli. Vojaki so se valjali po tleh: častniki in vsi drugi so kakor onemeli stali nekaj časa na mestu, potem je pa nastalo kričanje in vpitje, ki se ne da opisa'i. „Ven! Za njim! Hitite!“ ' S temi klici so skočili častniki k vratom in vojaki za njimi. Nihče si pa ni upal, skočiti skozi okno. Le Mehikanci so ostali še v dvorani. Nekaj jih je stopilo k poveljniku in ga preiskalo. „To je bil udarec! Mrtev je!“ je rekel nekdo. „Ni mrtev, le brez zavesti,“ je menil drugi, položimo ga na zofo!“ Nekaj dam je omedlelo; druge so jim pomagale in si tiho šepetale opazke, in zopet druge so hitele k oknu, da bi videle, če je pogumni lovec ušel ali ne. Ni jim bilo treba skrbeti. Edvard je bil dober skakalec; srečno je prišel na tla in zgrabil vajeti prvega konja, ki so stali pred vhodom. S hitrim skokom je bil na njem in ga pognal v tek, da je bil že v drug* ulici, predno je dospel prvi zasledovalec do stopnjic. Zdaj je moral iz mesta in skozi predstraže. S konjem se mu ni zdelo težko to izvršiti. -v Cikvakva je odprto mesto brez obzidja. Dirjal je po ulicah do izhoda, kjer je stala straža. Predno je stražnik še mogel poklicati in puško nastaviti, je jezdec že zdirjal mimo. Stražnik je pa vendarle sprožil puško v znamenje alarma. Glasni klici so se začuli zunaj na polju. „Stoj! Kdo tu?“ je zadonelo Edvardu nasproti. Ni odgovoril; mnogo strelov je zabliskalo pred njim in čutil je takoj, da je konj zadet. S petami ga je spodbodel in ga nagnal naprej, toda pri vsakem skoku je bil konj trudnejši. Vpitje, klici in streli za njim, pred njim odprto polje! Jahal je še malo dalje, potem hitro vstavil konja in skočil z njega. Peš je tekel naprej. Okolico je dobro poznal in vedel tudi za kraj, kjer je skril konja. Da bi ga le ne opazili. Tako je hitel dalje. Dospel je v gozd in našel konja. Hitro ga je odvezal in skočil nanj. Šele zdaj se je čutil varnega in šele zdaj se je globoko oddahnil. Vrgel je puško čez ramo, potisnil revolverje za pas in se smejal: ..Ah, to sem jih navil! Se dolgo bodo pomnili črnega .Edvarda! Zdaj pa naj pridejo, da bi me ujeli. Rad bi le vedel, kaj si bo mislila Emilija, ko bo izvedela! Jaz, da bi bil stokrat blazen! Vedel sem dobro, kaj delam, čeprav sem si veliko drznil!“ Obrnil je konja proti severu in jezdil v najhitrejšem diru ob levem bregu reke Konhas. Konj je bil izpočit in ga neutrudljivo nesel naprej. Ne dolgo potem, ko se je zdanilo, je že dospel do vasi Akvanova. Ker je bilo svetlo, je lahko opazoval travo in sledove pred seboj in kmalu je zapazil široko pohojeno travo, to je sled, kjer je včeraj zjutraj jezdila kompanija iz Cikvakve. „Neumni ljudje!“ je rekel. Jezdijo skozi ozemlje Indijancev in puščajo kakor cesto širok sled za seboj, ki se dan pozneje še razločno pozna. Načelnik zasluži klofute.“ Popoludne je zagledal konjsko čedo, ki seje pasla.. Odvezal je svoj laso in v desetih minutah je imel svežega konja pod seboj, na katerem je nadaljeval svojo pot. Pozno zvečer je opazil na ovinkn reke polno svetlih stražnih ognjev, ki so razsvetljevali celo okolico. „Pristna francoska lahkomišljenost,“ je mrmral. „In ti se hočejo z nami in Apahi kosati. Boljših sovražnikov si ne moremo želeti. “ V velikem loku je jezdil okoli, da bi ga ne zapazili in se potem obrnil zopet proti vzhodu in okrog polnoči dospel do izliva reke Konhas v Rijo Grande. Tam je reko preplaval in na oni strani sedel v travo, da se konj malo izpočije. Pri tem je mislil na svoj zadnji doživljaj in na snidenje z Emilijo. Nehote jo je primerjal z Resedilo. „Katera je lepša?“ se je vprašal. „Ali, obe sta lepi; toda Emilija je lepa v obleki greha in Resedila v obleki čednosti, zato dam tej prednost. Rafiniranost Emilijine obleke tudi resnega moža lahko omami, dočim sem imel Resedilo le za lepo ne pa za tako krasno deklico, če bi ne bil oni večer pri nji. To je bilo pon- deljek. Peti dan po tem dnevu, bi morali Francozje dospeti, torej v saboto. Jutri zvečer, to je petek bom prišel v Gvadelup. Na ta način mi ostane cela noč, Strnad je pokleknil k nji in jo preiskal. Beračeve skrivnosti. 269 da se po tem strašnem naporu izpočijem. Kje bi to storil? Ah, kje drugje nego pri starem Ribneru. Tu se dobi vsaj dobra postelja in to je vendar kaj drugega, kakor trda gozdna tla, cim je človek štiri dni in štiri noči sedel na neosedlanem konju. “ Pozno popoludne v petek je sedel stari Ribnero pri svojem oknu in gledal na ulico. Kakor iz škafa je zunaj deževalo, vzroka dovolj, da se spravi človeka v slabo voljo. In te je imel Ribnero v polni meri. Da bi se je malo iznebil, je pazil na hčer, ki je pravkar odšla, da mu prinese vrč piva, katero je sam varil. Ko se je vrnila, je postavila vrč pred njega in sedla na svoj navadni prostor, ker je imela s šivanjem opraviti. Ribnero je dobro potegnil iz njega in rekel: „Strašansk dež!“ Kakor navadno, je hči tudi zdaj molčala. Zato je skoro nadaljeval: „Kar za utoniti, ali ne ?“ Ko tudi zdaj ni odgovorila, se obrni k nji in jezno vpraša: „Kako ? Si li kaj rekla? Morda nimam prav?'1 „0 da!“ je kratko odgovorila. „Kar za utonit je! Ni res?'; :,Da.“ „Ce bi bil zdaj zunaj in utonil, bi si Ti kaj malo iz tega storila, he?*‘ ,.Kaj pa mislite, oče!“ je zaklicala ,.Kaj pa? Morda ni kaj takega mogoče? Vzemimo slučaj, da jaz utonem, potem sediš tukaj. Kaj bi pa počela, he? Morda naprej gospodarila? Brez moža? To je nemogoče!" Očetovi razlogi so bili prekomični, zato se je morala smejati in rekla: „Saj vendar ne boš šel ven in utonil nalašč radi tega, da mi pokažeš, da potrebujem moža.“ „Zakaj ne? Prav gotovo lahko storim kaj takega. Dober oče mora vse storiti, da privede svojega otroka k pameti.“ „So Tvoji stariši tudi to storili ?“ ,,Knjpada, gotovo! Moj oče, kakor tudi moj stari oče.“ Torej sta utonila ?“ „Neumnost! Dekle, skoro mislim, da me hočeš za nos vleči. Oba sta umrla v izvrševanju svojega poklica. u „0 tem mi pa še nisi čisto nič pravil.“ „Ker sploh ne govorim rad o smrti, kajti če 'umrjem ostaneš Ti ubog črv brez moža, ki se mi bo še v grobu smilil. Kar se tiče mojega očeta, hm, saj še veš kaj je bil?“ „Seveda!“ »Kaj pa ?a „Dimnike je pometal.“ „Dobro; kaj takega se ne sme pozabiti, ker je to potrebno, da se ve, kako nastaja pokolenje od očeta na hčer. Torej moj oče je bil dimnikar, to je že en posel, zlasti če je treba še opravljati čast plezalca pri gasilnem društvu. Nekdaj je imelo gasilno društvo veselico in na tej se je moj oče malo preveč napil tega, kar zovemo tukaj julep in ko je prišel pozno zvečer domov, je kar v gasilski uniformi legel v posteljo. Ali me poslušaš ?“ „Da, oče!“ „To Ti tudi svetujem. Taka uniforma je ozka in od tega pridejo človeku hude sanje. Sanjalo se je torej mojemu očetu, da so gu prišli iskat naj dimnik omete. Vstal je in šel v kuhinjo, pol v sanjah in pol v julepu. Stopil je na ognjišče in splezal v dknnik. Poprejšnji dan smo klali prešiča in obesili klobase v dimnik; torej ni daleč plezal, ker se je zadel klobas. Opazil je, da postaja zgoraj ozko, toda ni vedel natančno, kaj mu je preozko ali uniforma, ali dimnik. Kdor se dobro napije julepa, ta prav lahko zamenja gasilsko uniformo z dimnikom. Ali me še poslušaš ?“ ,,Gotovo, saj sem še tukaj.u ,,Dobro. Torej dimnik je postal ozek zaradi klobas; toda spolnujoč svojo dolžnost se je porival vedno višje. Tako je prišel z glavo med kaveljne in palice, toda z rameni ni mogel naprej. Hotel je nazaj in si zadrl kavelj v grlo. Hotel se je prijeti za vrat, da bi se oprostil, in pri tem se na obeh straneh izpustil. Ker se ni več držal, ga je telo potegnilo navzdol in kavelj se je še bolj zapičil v grlo. Zjutraj vidimo da ni očeta. Dolgo časa iščemo zaman in ga naposled najdemo v dimniku. Visel je sredi klobas. Ali ni to poštena smrt v izvrševanju poklica ?“ Hči ni odgovorila. To, kar je slišala, je nasprotovalo njenemu mišljenju. „No?‘‘ je nevoljno vprašal. »Da.11 ,,No, vendar! Gotovo si poprej še premišljevala, če sme dimnikar umreti v dimniku? In kar se tiče starega očeta, je tudi ta umrl v izvrševanju svojega poklica. Saj še veš, kaj je bil ?“ ,,Gotovo!“ „Trgoval je.“ „S čim?“ „Z morsko redkvijo.“ „Dobro! Torej trgovec z morsko redkvijo. To ni morda kaj navadnega! Pri nas v Ribnici je namreč morska redkev začetek k posestvu vMeliiki; to je moja rodbina dokazala. Me slišiš?41 „Da.“ „To hočem vedeti! Torej moj stari oče je sadil redkev na vrtu, in izkopal globoko luknjo v zemljo. Redkev diši k mesu in klobasam, kuhana in naribana, na vsak mogoč način; zato je dosti ljudi, ki jo radi jedo, tudi če jim je ni treba plačati. Tako je bilo tudi pri nas. Večkrat so po noči zlezli taki tatovi čez ograja in si zastonj poiskali porcijo redkve; zato je moj stari oči včasih stražil. Straženje je pa naporno in ničesar ne krepi telo bolj hitro, kakor to, kar se tukaj zove julep. Zategadelj je moj stari oče rad izpil en kozarec,, ali tudi dvajset, kadar je bilo žegnanje. Takrat sem bil še majhen deček in še nisem ležal v postelji, ampak na klopi, kajti stariši so šli na žegnanje in z njimi stari oče. Pozno zvečer je prišel stari oče domov in hotel vsled julepa prižgati zajca za čevlje, namesto svetiljke.. Naposled je prinesel luč. Majal se je semintja, kajti zgubil je evropsko ravnotežje; toda hipoma je obstal in poslušal. Zunaj na vrtu je nekaj počilo.“ „Ali si slišal, dečko?“ me je vprašal. „Da,“ sem rekel. „To so tatovi moje redkve. Pojdi z menoj vjela jih bova!“ „Zvlekel me je s klopi in moral sem z njim. Zunaj v veži je imel kuhinjsko omaro za zadnja vrata in silil v njo; vendar sem ga pa spravil na pravi pot. Tako* •sva prišla na vrt. Poslušava, a videti ni bilo nikogar. “ „Le počakaj, ti bodo spet prišli,“ je rekel. „Ti si majhen, Tebe ne bodo videli, jaz se moram pa skriti. Kam pa ? O, tu notri v sod za vodo. Le pazi, dečko, in če pridejo me poklici!“ „Sedel sem torej poleg soda, ki je bil poln vode in stari oče spleza vanj. Toda komaj je imel noge notri, je popolnoma zginil v njem. Zelo sem se zveselil, da se je tako dobro skril, kajti niti glave ni bilo videti, in zdaj sem čakal. Ali me poslušaš ?“ „Da, žalibog!“ je odgovorila Resedila. „Dobro! Po dolgem času slišim ob ograji prihajati ljudi; pokličem starega očeta, kolikor mogoče glasno. In kdo je bil? Oče in mati. Slišala sta me klicati in prišla skozi vrtna vrata. “ „Kaj pa delaš tu na vrtu?“ je vprašal oče. „Tatove loviva,“ sem rekel. „Kje pa je stari oče?“ ..Skril se ie.“ „ Kam ? “ „Tu v sod za vodo.ki „Nisem mogel pojmiti, zakaj so stariši tako tarnali; ko so ga pa izvlekli iz soda, sem se sam jokal, s kajti umrl je sredi svojega poklica, in to — — ah, kdo pa prihaja ?“ Zunaj so se začula konjska kopita; gori pa ulici je prijahal jezdec in obstal pred vrati. „Ah!“ je rekel stari Ribnero. „Raztrganec, špijon! Danes ne grem radi njega ven in če mi tudi desetkrat opazi mojo diplomatijo. Pri takem vremenu se ostane v sobi.“ Prišlec je bil res Edvard. Resedila je zardela, ko ga je zagledala. Ker je deževalo je spravil konja naj- M •m prej v hlev in potem stopil v sobo. Stari Ribuero je komaj odzdravil njegovemu pozdravu, toda hči mu je prijazno prikimala. Naročil je kozarec julepa, katerega mu je prinesla Resedila, in sedel za mizo. Dalj časa je bilo tiho v sobi. Ribnero je bobnal s prsti po oknu, gost mu je bil neprijeten, ker ga je smatral za špijona. Ker pa molčanje ni bila njegova navada, je naposled pričel. „Strašansk dež!“ je rekel. „Res je,“ je odgovoril Edvard. „Kar za utoniti!“ „Tako hudo pa vendar ni!“ „Kaj, ni za utoniti? Vi ste drugačnega mnenja,, nego jaz?“ Obrnil se je, da bi gosta jezno pogledal, kajti danes že ni več mislil na diplomatični smehljaj. In tako je videl, da je voda curljala, iz premočene lovčeve obleke, na tla. „Ni za utoniti, pravite? Le poglejte. Če prideta še dva taka gosta, pa utonemo. “ Edvard je opazil lužo in se opravičil: „Oprostite, senor Ribnero! Zunaj vendar nisem mogel ostati. “ „Kdo pa to zahteva? Toda prišli bi lahko v suhi. obleki. Ali nimate žene, ki bi Vas na to opozorila ?‘-„Ne.“ „Ne? To imate od tega, da delate drugim ljudem sobo mokro. Človek se mora oženiti! Imam prav ali ne?“ „Prav rad Vam to pritrdim.“ „Prav rad ? Zdaj vidim, da imate pamet, čeprav niste tako slaven lovec, kakor črni Edvard. Rad bi ga enkrat videl!“ Lovec se je tiho smehljal pred se in rekel: „Potem bi morali biti pred kratkim v Čikvakvi.“- „ Zakaj ?“ „Ker je bil tam.“ „Kaj takega mi ne boste natvezli.“ „Ne vrjamete?" „Ne, ker tam so zdaj Francozje." „Ravno zaradi Francozov je bil tam; sli.šal sem to.11 „Kaj pa je hotel pri njih, a?“ „Njih načrte izvedeti. “ „Torej jih izšpijonirati? Neumnost! Verjetnejše šemi zdi, da pridejo Francozje k nam, za špijone; to jim je podobno. “ Pri tem je jezno pogledal gosta; ta pa se ni dal motiti in nadaljeval: „ln vendar je bil tam, toda vjeli so ga.“ „Grom in strela! Je-li res ?“ ,,Da,“ je odgovoril Edvard z zadovoljnim smehljajem. Zelo ga je veselilo, da je Ribnero tako rad govoril o črnem Edvardu. Ta pa je opazil smehljaj in. vprašal s temnim obrazom: „To Vas gotovo veseli, kaj?“ »Da “ ^Mislil sem si. Saj ste Vi tudi Francoz?" „I3a, čeprav ne odobravam, da je cesar Napoleon poslal vojake v Mehiko. “ „Kako? Kaj? Vi ne odobravate tega?“ „Ne!“ Pri tem odgovoru je stari popolnoma pozabil svojo politično nadarjenost. Skočil je s stola, stopil prav blizo k gostu in zaklical: „In Vi res mislite, da Vam to verjamem ?“ ,,Seveda!“ Beračeve skrivnosti. 270 „Jaz verjamem le eno namreč, ' da ste Vi sami tak francoski ogleduh, ki prihaja k nam špijonirat. Delate se tako, kakor da bi zabavljali čez svojega cesarja; toda nisem tako neumen, kakor si mislite; o, spoznal sem Vas dobro, kajti izdali ste se.“ Resedila je obledela, bala se je. Edvard je pa mirno vprašal: „S čim sem se pa izdal?“ „ Ker se tako veselite, da so Francozje vjeli črnega Edvarda. “ „Saj je njega samega to veselilo!“ „Njega samega? Ali norite ?“ „Ne! Toda zagotovim Vam, da je bil res vesel.“ „Zakaj pa?“ „Ker mu je bila dana prilika, da je Francoze za nos potegnil." • „ Ali je to storil ?“ „To se razume!“ „Kako pa?“ „Takoj jim je spet ušel. “ „Ah, res?“ „Res!“ „To je pa čudno. Bodite tako dobri in pripovedujte." „Iz srca rad, senor Ribnero.“ Edvard je pripovedoval svoje dogodke, katere je doživel, vendar ne tako, da bi se opazilo, da je bil sam vdeležen. Tudi se je varoval omeniti svoje snidenje z Emilijo. Ribnero ga je z velikim zanimanjem poslušal. „Da,“ je zaklical na koncu. „Crnega Edvarda ne obdrže tako hitro. To je vražji dečko! Torej jim je povedal resnico ?“ 2155 „Da.“ „Prav tako, kakor ste mi Vi pripovedovali?-1 „Prav natančno tako!“ „In tega se tudi Vi veselite ?“ ,,Gotovo! Sicer sem rojen Francoz, toda, ljubim Mehiko in bom tudi vedno ostal v Mehiki. Zato sovražim Napoleona, ki je s krvjo poplavil to lepo deželo in bom po najboljši moči pripomogel, da ga izženemo iz nje.“ „Vi?“ je vprašal stari s posebnim poudarkom. »Da, jaz!“ „To pa le pustite. Vi ne morete ničesar storiti, za take reči so takšni ljudje, kakor je črni Edvard. Mnogo se mu imam zahvaliti, kajti pota in ceste je očistil roparjev. Morda veste, če je že oženjen ?“ „Kolikor vem je še samec.“ „Hm, to je lepa lastnost od niega, ki mi ugaja. Toda tako ne more iti dalje. Takšen mož mora imeti ženo, in sicer ženo, ki nu prinese imovito posestvo. Potem ima svojo hišo in to je veliko vredno, čeprav včasih veter odnaša deske. Veste morda, v katerem kraju lovi najrajše?“ „Povsod, kjer se dobi divjačino; izvedel sem pa, da bo v kratkem času imel tu na reki opravila.“ „Tu na reki? Grom in strela! Morda tudi v Gva-delupu ?“ „Gotovo!“ „To me zelo veseli. Ali rad pije julep?“ „Kvečjem en kozarček.u „Ce mnogo ali malo. Kdor hoče v Gvadelupu piti julep, mora priti k meni in tako upam, da ga bom videl. “ ,,Prepričan sem, da bo prišel k Vam.“ 270* „Res? Ali slišiš Resedila?4- Ni odgovorila. Bila je zelo v zadregi, ker je oče vedno govoril o ženitvi, kar ji je bilo zelo mučno. „No, ali nisi slišala?“ je stari jezno vprašal. „Da,“ je odgovorila. „Dobro! In kar je najboljše, takoj ga bom tudi spoznal.‘‘ .,Na čem ?“ je vprašal Edvard. .,Na njegovi puški.“ „Kako ?“ ,,Puškino kopito je iz čistega zlata, od katerega -odreže košček, če ima kaj plačati. To mora biti puška! Vse kaj drugega, kakor Vaše staro poleno, ki je imate poleg sebe. Toda povejte, kje ste pa pravzaprav doma ?“ „Povsod in nikjer!“ „To se pravi, da nimate stalnega bivališča!“ ,,I)a, tako menim!“ „Pa vendar morate imeti kako hišo ali vsaj kočo, v kateri po zimi stanujete.“ „To si naredim.41 * „Kje pa ?“ „Tam kjer me ravno sneg zapade.‘‘ „Na lov se liodi poleti in jeseni; po zimi se pripravijo kože, katere se spomladi nesejo v mesta prodat.“ „To že vem, toda hvala za tako življenj e. “ „Vzemite si ženo, da dobite stalno bivališče! Sicer ste Francoz, toda ker ne držite z Napoleonom, lahko najdete povsod ženo, kako Indijanko ali sicer kako ubogo pridno dekle. Bogato seveda boste zastonj iskali, ker niti dobrega jopiča nimate. Kje boste pa danes v tem dežju spali ?“ „ Tukaj!“ Staremu se je zdaljšal obraz; sumljivo je pogledal gosta in rekel: „Tu pri meni'?“ „Da.“ „Hm, lim! Po noči nimam več rad gostov.“ V Zakaj ?“ „Pred štirimi dnevi, je bil tu nekdo čez noč, ki se je izdal za bogatega zlatokopa. Ta vrag je po noči skočil skozi okno in všel s celio vred.u .,In potem mislite, da bi tudi jaz lahko tako storil ?“ „Ne rečem tega, toda imate denar? Vedno pijete le en kozarček julepa, to ni znamenje bogatstva.“ „Oče!“ je rekla hči proseče. „Kaj pa?“ je vprašal ta. „Da, Ti imaš usmiljeno srce, toda boljše je biti previden. Ce plača ta senor ležišče naprej, lahko ostane pri meni.“ „Plačal bom naprej. Kaj pa velja ?“ je rekel Edvard smehljaje. „En kvartil.“ Kvartil znaša nekako devetnajst vinarjev našega denarja. „Samo en kvartil ?“ se je začudil lovec. „Da, ker boste spali na slami. “ „ Zakaj ? Saj bom plačal posteljo !“ „To ne gre. Le poglejte se, kakšni ste!i-Resedila je zardela do ušes, a ni si upala reči besede. „Dobro!“ je rekel Edvard. „Tu imate denar za ležišče in za julep. Ste-li zdaj zadovoljni, senor Rib-nero ?“ „Da.“ „Ker je zdaj vse v redu, bi Vas prosil, da odidem spat,.“ „Spati? Že zdaj, l „Tudi v Ribnici ?“ „Tudi parkrat. “ „Torej veste, da dobiva Ljubljana od nas lonce in rešeta. “ „ Seveda. “ „Je še kaj dimnikarjev v Ribnici?" „ Najbrž Tu „In trgovcev z redkvijo ?“ „Po teh pa nisem poizvedoval.* „ Škoda. “ „ Zakaj ?“ „Ker se to tiče mojega pokolenja. Je-li Vam Vaše znano ?“ „Ne.“ „Ah, Vi ne poznate svojih prednikov/4 se je Rita nero začudil. „0, vendar!“ „No?“ „Poznal sem svojega očeta." „In starega očeta ?“ „Ne.“ _ „0 jej, potem sem jaz srečnejši. Olovek mora držati na svoje pokolenje; to je zlasti zaradi pokolenja od očeta na hčer. Moji predniki so bili zelo imenitni ljudje v Ribnici.“ „Tako? Kaj pa so bili ?“ je vprašal Štempihar iz-uljudnosti. „Moj oče je dimnike pometal.“ „Ah!“ je menil Štempihar presenečen. „Da, Vi se čudite in to po pravici. Dimnikar je simbol stremljenja po višjem, seveda skozi dimnik ven; njegov poklic je nadzorovati najnevarnejši element in varovati človeštvo vpliva saj. In moj stari oče — uganite kaj je bil ta?“ ,,Bi ne bilo boljše, da mi takoj poveste ?“ „Lepo, trgoval z redkvijo.“ „Vsi hudiči!“ „Kajne, Vi se čudite. Redkev je simbol pikantnosti, ker napravlja klobase in svinjska rebrca okusna in če se jo nariba, se mora človek jokati. Nekaj visoko-tragičnega ima na sebi, kar nas spominja na Prešerna, Vodnika in Marka Pohlina. Ponosen smem biti na svoje prednike in sem se tudi močno prizadeval, da sem prednosti svojega pokolenja prenesel na hčer. Če ste pri' jatelj redkve, potem kmalu lahko vidite vspeli. Saj boste ■večerjali pri meni?“ .,To se razume.“ n Kaj ?“ „Kar Vam je pogodu,“ „ Dobro, spoznali boste mojo kuhinjo in mojo hčer. Če bi imel zeta, bi bil ta z obema prav zelo zado- voljen. “ Na ta način sta nadaljevala svoj pogovor. Štempihar je imel tekom večera dovolj časa, spoznati posebnosti svojega krčmarja. Resedile ni bilo blizu; rajše je mislila na spečega Edvarda, ki ji je bil ljubši, kot vsi dimnikarji in trgovci z redkvijo na svetu, in zato je odšla v svojo sobo, ko sta se možakarja še vedno zabavala. Drugo jutro je Edvard prvi prišel v gostilniško sobo. Resedila ga je slišala in mu prišla voščit dobro jutro. * ,,Ste dobro spali, senor?“ je vprašala. ,,Hvala, senorita! Več, ko dobro; in veste, komu se imam zahvaliti ?“ „Komu ?“ „Vam.“ „Meni?“ je vprašala in nalahno zardela. „Zakaj?“ „Celo noč sem sanjal o Vas.“ Se bolj je zardela in rekla: v v .,Šalite se, senor. Ce je človek tako zelo utrujen, kakor ste bili Vi, se mu ne more sanjati.“ „Telo je bilo utrujeno,“ je odgovoril, ,,toda duh ne. Ta se je pečal z mislimi, ki so zdaj vedno v njem. Ali veste, komu veljajo te misli ?“ „Misli so last duše, v kateri naj tudi ostanejo, senor. Že dolgo niste nič jedli, ali nai Vam prinesem,* čokolado ?“ '' ,,Prosim!“ Odšla je v kuhinjo in Edvard je sedel za mizo. Kmalu potem je vstopil Ribnero. „Dobro juti’o!“ je pozdravil slabe volje. „Dobro jutro!“ je Edvard odzdravil. „Ste se naspali ?“ „Da.“ „Yerjamem. Takega zaspanca še nisem videl, kakor Vas.“ „Mogoče.“ „Povejte, spite tudi v savani tako dolgo ?>l „Morda.“ „In v pragozdu ?“ „Tudi včasih. “ „No, potem ni čuda, da še nisem videl divjačine v Vaši roki. Dober diplomat Vam na prvi pogled pozna, da niste lovec, ampak pravcati polh.“ Senor Ribnero je imel, kakor mnogo drugih ljudi, to slabo lastnost, da je bil vsako jutro slabe volje, katero je moral zdaj Edvard občutiti. Krčmar je sedel k oknu in gledal ven. Še vedno je deževalo, toda manj kakor včeraj; zato je mrmral: „Ničvredno vreme!“ Edvard ni odgovoril. Zato je krčmar nadaljeval po kratkem odmoru: „Skoro kakor včeraj u In ko se Edvard tudi zdaj ni oglasil, se je obrnil, od okna in zaklical: „No ?“ „Kaj pa?'‘ je lovec mirno rekel. ^Ničvredno vreme.“ ,,Hm, da.“ „Skoro kakor včeraj. “ „Seveda “ „Ne verjamem, da bi prišel.“ „Kdo?“ „Kdo? Kakšno vprašanje! Črni Edvard, seveda.“ „0, ta se za vreme malo briga; ta pride, če le hoče.“ „Mislite? Vedeti morate, da ga nekdo pričakuje.“ „Da, Vi namreč.“ „Jaz že, pa še nekdo drugi.“ „Kdo bi to bil? Morda Vaša hči"?“ „Ta? Ji ne pride na misel! To me ravno boli. Lahko bi prišlo tisoč zetov, gotovo nobenega ne pogleda. Kaj še, da bi koga pričakovala. Nekega drugega namreč menim. “ „Koga?“ ..Nekega lovca.“ „Ah, lovca, ki je pri Vas?“ „8es je. Prišel je včeraj, ko ste Vi že spali.“ „In je ostal pri Vas, da počaka črnega Edvarda ?“ „Da.“ „ Odkod je prišel ?“ „Iz Ljane estakade/4 „Ah.“ ■ „Kajne, zdaj se čudite. Da, Vi gotovo niste možakar, ki bi jezdil skozi Ljano estakado, čeprav ste desetkrat večji in močnejši, kot on. In kakšen je ta dečko. Vse žepe ima napolnjene z nugeti.“ „Res? Odkod je pa doma? Morda Amerikanec?“ „Ne, Slovenec je.“ ,,To so najbolj zanesljivi ljudje. Kako se piše „ Andrej" Štempihar/1 273* „Ne poznam tega imena.“ „To je mogoče, kajti — -— ah, tu prihaja !-t Štempihar je vstopil. Pozdravil je, najprej pogledal po vremenu in potem Edvarda. Ta mu je menda ugajal, kajti sedel je poleg njega in rekel: „Vi ste senor, ki je že od včeraj popoludne spal tukaj ,.Da,“ je odgovoril Edvai'd. „No, to je bilo živinsko spanje. Zelo ste morali biti trudni ?“ „Grotovo.“ „Od lova?“ „Tudi.“ „Hm, mislite še dolgo tu ostati?a „Morda le nekaj ur.“ „Kam greste potem ?“ „V gore.“ „Vsi vragi! Sami?“ „Da.“ „Torej se za božjo voljo varujte; piavijo, da je :zelo veliko Indijancev tam.“ „To me ne briga. “ „Ne bodite lahkomišljeni senor. Ce bi Vas malo :zgrabili za čop, potem bi Vas že brigalo. Ce pa hočete kljub temu v gore, mi storite lahko neko prijaznost.4* „Kakšno ?“ „Poznate črnega Edvarda ?“ „Veliko se sliši o njem.“ „Dobro! Povrašujte kje je, in če ga slučajno najdete, mu povejte, da ga tu nekdo pričakuje.“ „In če me vpraša, kdo je ta nekdo ?“ „Mu recite, da je mali Andrč ?“ „Grom in strela! Vi ste mali Andre?“ „Da, pravzaprav se pišem Andrej Štempihar, francoski lovci so mi spremenili Andrej v Andrč, in ker po postavi nisem velikan, mi pravijo mali Andr^. To je moje savansko ime.“ „Poznam to, ime, senor in vem, da ste izvrsten lovec. Sploji pa, če Vam je po volji lahko slovenski .govoriva. “ ..Slovenski? Razumete slovenski, senor?“ .,Da, čeprav sem Francoz. “ Krčmar je molče poslušal ta pogovor; zdaj se je pa oglasil: „Kako, Vi tudi razumete slovenski ?“ „Da.“ „Potem vendar niste tako malovredni, kakor sem si mislil. Toda, kaj pa prinašaš?“ Te besede so veljale hčeri, ki je prišla iz kuhinje in vsem trem postavila čokolado na mizo. Resedila je pogledala očeta in ta ji je rekel s stro gim glasom: ,,Je senor Mazon naročil čokolado ?“ „Zakaj pa vprašaš, oče.“ „Predno jo pije, jo mora plačati. Ti veš, da mu -ne dam na kredo. “ Zardela je do ušes. Mazon je pa ravnodušno vprašal ? „Koliko stane?“ „En kvartil, Vam bom naredil ceneje.“ „Tu' imate. “ Segel je v žep in porinil bakreni novec staremu* 31ali Andre je opazoval ta prizor z velikim začudenjem, pomajal je z glavo in rekel Francozu: „Ne zamerite, senor, ste-li res lovec ?“ „Da.“ „Pravi prerijski lovec?'1 „Jaz mislim. “ „Ah, tega ne verjamem/* ,,Zakaj ?“ „Ker bi pravi traper v Vašem položajn vse kaj drugega storil. “ „To vem.“ „No ?“ „Pognal bi senorju Ribneru krogljo v glavo, ali mu zasadil nož v srce.“ ,,Ah, to veste tako dobro in ne storite. “ „Mi ne pade v glavo.“ „Potem niste pravi lovec." „Mogoče. Zbogom, senorja !“ To je prav mirnodušno odgovoril in vstal. „Zbogom!“ sta odgovorila oba. Na mali je izgubil vse spoštovanje pri malem Andreju, kljub temu, da je Ribnero včeraj s tem enako postopal. Ko je Edvard stopil v vežo ga je Resedila tam čakala. Slišala je vse in bila v največji zadregi. „Moj Bog kako Vas je oče spet razžalil!“ je rekla. „Sicer je tako dober, zoper Vas ima pa predsodke.“ „Ne skrbite, senorita,“je rekel. „Upam, da ne bo imel dolgo teh predsodkov.“ „Mu boste odpustili?“ .,Rad.“ „0, senor, kako sem Vam hvaležna. Boste spet prišli ?“ „Mi dovolite to, senOrita Resedila ?-i „Rada.“ .,Potem bom tudi jaz rad prišel. “ „Kedaj ?“ „Se danes, kakor mislim. Bog Vas obvari!u Stisnil ji je roko in šel. Gledala je za njim. Zakaj jo je tako resno pozdravil ? Ima li kaj nevarnega pred seboj ? Tudi njegov obraz je imel tako odločen izraz, ne vsled jeze za razžalenje, ampak kakor bi pričakoval kak dogodek, za katerega je treba imeti zbrane misli. Ni ze ozrl nazaj, ampak šel v hlev in peljal konja iz njega. Tega je zajezdil in oddirjal. Bil je zadnji, čas, ker sta se z Medvedovim Očesom zmenila, da se točno opoludne snideta pri velikem hrastu na Hudičevem gorovju. ^Sijera del Diablo, po naše Hudičevo gorovje, leži severozahodno qd Gvadelupa, in pada v strmih, preklanih stenah proti reki Rijo Puerko, na kateri leži trdnjavica Gvadelup. Od te jo loči le majhna planjava, katero je Edvard v dveh urah prejezdil in prišel do vznožja gorovja. Jezdil je po obronku na prvi hrib. Prišedši na vrh je zagledal pred seboj drugo veliko goro, na katere vrhu je stal velikanski hrast, pod katerim bi ga imeli počakati Apahi. ■ Jezdil je navzdol v dolino, potem zopet navzgor proti hrastu. Zračunal je, da bo še potreboval dobro uro do njega, ko nenadoma zašumi poleg njega v grmovju. V istem trenotku je tudi že nastavil puško, toda jo takoj povesil, kajti pred njim je stal Medvedovo ■Oko, njegov zaveznik. „Moj beli brat je zelo točen,je rekel ta. „Moj rdeči brat prav tako,w je odgovoril Edvard in skočil s konja. „Medvedovo Oko ni počakal, da pride njegov beli brat do hrasta, ker mu ima mnogo važnega povedati. “ »Kaj ?“ „Moj beli brat pričakuje ljudi, ki pridejo od. vzhoda ?“ „Da.“ „Ljudi, ki pridejo od belega očeta Amerikaneevr in prinesejo predsedniku Huaresu veliko denarja.“ »Tako je.“ „Medvedovo Oko je bil pri Huaresu, doeim je bil moj beli brat v Čikvakvi.“ „Vem, kaj je rekel Huares ?“ „Rekel je, da naj moj beli brat pelje mene in moje vojake k Francozom, ki hočejo napasti Gvadelup.“ „Kollko vojakov imaš seboj ?“ »Petkrat po sto.““ „In šeststo Komanhov hoče priti Francozom na pomoč, da preženejo Huaresa.“ „Da, a ne bodo še tako hitro zapustili svoja taborišča. “ „ Zakaj ?“ „Slišali so, da pričakuje Huares veliko denarja, ki ga bodo pripeljali skozi Ljano estakado.44 „Ah,“ se je prestrašil Edvard. „Odkod to veš?44 „Bil sem v taboru Komanhov, ko so se posvetovali in sem to slišal. Poslali bodo danes dvesto vojakov, ki naj poiščejo sledove onih, ki prinašajo denar. Spremstvo bodo pomorili, denar dobijo Francozje, ostali plen in skalpe pa Komanhi. Potem šele bo šestkrat sto Komanhov šlo zasledovat Huaresa.“ „Ta novica je zelo važna. Takoj moram spet v Ljano estakado, ko bomo vjeh Francoze/1 rVe moj brat kedaj in po katerem potu pridejo „Da, videl sem njih stražne ognje.“ „Kje bomo trčili z njimi? „Tam kjer se stika Hudičevo gorovje s Sij ero del 2185 Kanate gre odprtina skozi gorovje in skozi to sotesko bodo prav gotovo prišli.“ »Kedaj ?“ „Danes zvečer ali jutri zjutraj.“ „Potern je dobro, da sem Te tukaj pričakoval in ne pri hrastu, Nimamo nič časa, ker moramo taka j zasesti sotesko." „Kje so Tvoji vojaki ?“ ,,Takoj jili boš videl. “ Djal je votlo jastrebovo kost na usta in zapiskal. Takoj je zašumelo v grmovju in pokazalo se je petsto jezdecev, ki so bili skriti v njem. Eden odnjili je pripeljal vodji konja. Medvedovo Oko in Edvard sta jezdila na čelu in cela četa se ji pomikala naprej, ne da bi bilo treba dati povelja. Po indijanski navadi so jezdili drug ?a drugim. Zadnji je vodil Edvardovega konja, ki ga je dal ta Medvedovemu Očesu, ko je jezdil v Cikvakvo. Zato je vprašal mladi vodja Francoza: ..Moj beli brat jezdi fujega konja?" ,,Vzel sem si ga včeraj zjutraj iz neke črede.41 .,Kedaj bo zajahal svojega ?“ „Zdaj še ne, Francozje poznajo mojega konja in bi me lahko spoznali." Tako se je pomikala četa proti jugu do tja, kjer se končuje Hudičevo gorovje. Tu je bila omenjena soteska, o kateri je Edvard govoril. Soteska sicer ni široka, na najožjem mestu morda dvesto čevljev, toda ni strma in na obronkih poraščena s travo, tako da se je lahko šlo skozi njo. Na obeh straneh so jo oklepale višine in jo varovale vetrov, zato je bila soteska prav pripravna za prenočišče večji četi, toda tudi zelo nevarna. Beračeve skrivnosti. 274 2186 Kajti sovražnik, če je v večjem številu, zasede lahko višino na levi in desni tako dobro, da ne more uiti noben človek. Celo pozamezen človek, ki se skrije tu gori za drevesa, povzroči laliko največo škodo mimo idoči četi, dočim bi njega ne dosegla nobena kroglja. Ko so Apalii prišli do soteske, so se vstavili. „Ve moj brat natanko, da pridejo Francozje tu skozi ?“ S tern vprašanjem se je obrnil apaški vodja proti Edvardu. Ta je odgovoril: „Videl sem smer, po kateri bodo prišli. Če nočejo delati velikih ovinkov, morajo priti tu skozi.“ Torej naj moji ljudje zasedejo višine, midva pa jezdiva naprej, da opaziva sovražnike, če bo mogoče." Dal je potrebna povelja in hipoma so zasedli njegovi ljudje obe strani soteske; sam je pa z Edvardom jezdil skozi sotesko, kolikor mogoče se izogibajoč mest, kjer bi se poznali sledovi kopit njihovih konjev. Tako sta več ur neprenehoma dirjala naprej. Davno že sta pustila sotesko za seboj. Bilo je okoli treh po-poludne, ko je pred njima ležala prerija, ki se vleče proti Rijo del Norte. Ostro oko je lahko v veliki daljavi opazilo vsakega človeka na tej velikanski ravnini. Oba sta obsenčila oči z rokami in gledala v prerijo. Ravno je hotel Edvard nekaj opomniti, ko je Medvedovo Oko iztegnil roko in kazal proti zahodu. „Uf,“je rekel. „Moj beli brat naj pogleda!‘‘ „Sem jih že opazil,“je odgovoril Edvard. „Kaj?“ „Te jezdece/1 „Koliko jih šteje moj brat ?“ „Stoindvajset.“ „Tudi jaz jih štejem dvanajstkrat deset. So Fran-cozje ?u „Da.“ „Na čem jih spozna moj brat‘?“ „Na blišču njih uniform.“ „Kaj se sveti v zraku ? „ Bajoneti." „Imajo pri Francozih tudi jezdeci bajonete „Ne. Ta kompanija obstoji iz infanterije. Dali so ljudem konje, ker se jih lahko dobi in se z njimi hitrejše iii'prej pride/1 „Uf, saj nima vsak konj svojega jezdeca.“ „Najbrž imajo tovorne konje seboj. “ „Vidim ženske sedeti na konjih.“ „Morda imajo marketenderco seboj.“ „Kaj je to?“ „To je ženska, ki prodaja pijačo in jedi.“ „Vidim več žensk, štiri, pet, šest.“ „Ah, Francozje ljubijo ženske! Gotovo, so si častniki vzeli nekaj deklic seboj iz Cikvakve/1 „Ug,a se je začudil Medvedovo Oko. „Ali jim ja veliki duh vzel možgane, da vlačijo deklice seboj na vojsko/4 ^Preneumni so, da bi vedeli, kake napake delajo-s tem.“ „Jezdijo drug poleg drugega in njih sled je tako širok, kakor sled črede bivolov. Umrli bodo.“ „Da, izgubljeni so. V pol ure dospejo do soteske/1 „Kaj hočeva storiti? Pustiva jih mimo in opazujva kje se bodo utaborili/4 „Ne. Jezdiva nazaj. V pol ure dospejo sem, kakor sem že rekel in potem imajo še dve uri do noči. 01> tem času bodo našli v soteski kraj, kjer je voda in 21*8 dosti velik prostor za njih tabor. Tako neumni bodoT da, se bodo tam utaborili in midva jili lahko opazujeva in vsako besedo slišiva, ki jo bodo govorili. Od tega bo odvisno, če jih usmrtimo ali vjamemo. Moj rdeči brat naj mi sledi!“ Medvedovo Oko mu je prikimal; obrnila sta konja in zdirjala nazaj. Medtem so jahali Francozje proti soteski. Kdor bi jih tako videl, bi se moral bati zanje. Takoj pri prvem pogledu se je opazilo, da je kompanija iz različnih elementov sestavljena. Turki, Zuavi, lovci in inlanteristi, ki še nikoli niso bili na konju, so sedeli na svojih živalih, kakor opica na kameli. Tudi oboroženi . so bili različno. To je bila ena izmod onih izgubljenih kompanij •obstoječa iz najrazličnejših ljudi, katero so poslali na mejo, ali jda bi se je iznebili ali, ker so ravno taki uporni značaji najbolj primerni, najtežje naloge rešiti. Ta čudna četa je obstajala le iz devetdeset vojaških oseb. Poleg teh sta bila dva civilista z očali, ki sta imela tovorne konje s seboj. Marketenderco se je poznalo na fantastični uniformi. Poleg nje je bilo še pet drugih dam, ki so prav ljubko sedele na konjih, čemur se ni čuditi, ker zna vsaka Mehikanka jahati. Bilo je jasno, da so te dame spadale v ouo vrsto žensk, ki si dajo plačati ljubezen. Ostali konji so bili otovorjeni, vseh skupaj stoindvajset, kakor sta Apali in Edvard prav preštela. Kapitan ali kakor mi pravimo stotnik je jezdil na čelu. Poleg njega poročnik. Bila sta v živahnem pogovoru. „Prokleto, da nam je všel vodnik,“ je mrmral poročnik. „Zdaj pa glejmo, da najdemo pravi pot.“ 2189 ,,Ne skrbite, poročnik, imamo ga,“ je odgovoril kapitan. „Pred našim odhodom sefh bil previden in si dal od nekega bakera opisati celo okolico. Vidite, da se ravno pred nami odpira gorovje? To je ona. soteska, katero iščem. “ „Soteska?“ je'vprašal poročnik in stisnil monokel v oko, kakor bi sedel v gledališčnem parterju. „Da, soteska.u „V katerem gorovju ?“ „Med dvema gorovjema. “ „Pardon, kapitan! Soteska je vedno le v enem gorovju. “ „0, lahko loči tudi dve gorovji.“ „Loči? Hm? Mogoče, da res. Torej dve gorovji, kako se zoveta ?“ „Levo je Sij era del Diablo.il „Levo? Ah, da levo! In desno?“ „Desno je Sijera del Kanate.“ „Kanate? Desno? Ali da! Hm! Interesantno!“ Vstavil je konja in si ogledal skozi monokol gorovje, kakor bi bolhe iskal v brkah svojega tovariša. Oba častnika sta govorila skozi nos, kakor imajo navado častniki povsod in ki je večinoma znamenje, da je v možganih slama in bombaž. ,.Iu ta odprtina v gorovju?" je vprašal poročnik dalje. ,,Dela sotesko, kakor sem že rekel, “ je odgovoril stotnik. „In ta soteska?" ..Skozi njo bomo jezdili. “ „Zelo interesantno! Soteska! Bomo tu koga srečali ?“ „Koga bi pa srečali?*1 „Hm! Kako lepo Indijanko." „Ali, poročnik, Vi imate eksotičen ukus.“ „Slišal sem, da so Komanhinje in Apahinje prav lepe !“ „Res?“ se je smehljal stotnik. „Da, častna beseda! Zlasti so apaške deklice pravi čudež lepote.“ ,, Delate mi apetit. “ „Jaz ga imam že davno. Pravijo, da so lepše in zapeljivejše, kakor najljubkejša subretka ali šansonetka.’4 „0, vendar ne!“ „Častna beseda! Ročice in nožiče, kakor Pepita ali Fani Elsner.41 „ Dalje!“ „Meča, kakor Magdalena spokornica od Correggia.“ „ Dalj e! “ „Noge, kakor Venera/1 „Ni slabo! Nadaljujte!“ „Boki, kakor Aspazija.“ »Opisujete res zapeljivo.“ „Se tudi spoznam. Stas in prsi trde in močne, da se lahko orehi tolčejo na njih. Vrat vitek in vendar mesnat. Usta za poljubovati do krvi, zobje za znoreti, oči za užgati in lasje za—za—za— vrag me vzemi, ničesar ne najdem, s čemur bi te dolge, temne lase primerjal.'• Kapitan je cmokal z jezikom, kakor bi imel prav slastno delikateso pred seboj in rekel: „Toda poročnik, glavne stvari pa ne omenite. “ „Kaj ?“ „ Obleko. “ „Pa, te bi sploh ne bilo treba pri nobeni dami. Sploh pa obleka pri Indijankah ni zelo samostanska. „Res ?“ v Častna beseda!“ ,,Kako se oblačijo?" „Zgornji del telesa je nag.“ „ Popolnoma ?“ „Da, tako sem slišal. “ „In spodnji ?“ „Tudi nag.* .,Grom in strela! Torej brez vsake obleke?“ .,0, nekaj jo je; toda le predpasnik iz ptičjega perja okoli pasa.“ „Poročnik, Vi pretiravate. “ „ Gotovo ne!“ „Ali se motite!“ „Tudi ne!“ .,0 vendar, tako kakor Vi opisujete hodijo le ženske na otokih Južnega morja.“ .,Hm, to je mogoče! Toda to vendar ne ovira, da — — da — —“ »No, kaj?“ .,Da se lahko vjame mlado, lepo Apahinjo in se ji obesi tak predpasnik iz perja okoli pasa.“ ..Ah, krasno! Mislim, da bi Vi kaj takega storili.“ ..Gotovo,“ je prikimal poročnik. „In menite, da bi bila ta Apahinja krasnejša, kakor na primer — — —“ ,,Kaj, na primer ?“ .,Kot na primer Vaša senorita Pepi? Pri zadnjih beseda se je ozrl kapitan nazaj, kjer so jezdile mehikanske dame. „Kot Pepi ?“ je vprašal poročnik. „Taka pa vendar ne. Pepi je pri Bogu najlepša deklica, kolikor sem jih videl. “ 2192 „Ona in Cili njena sestra,“ je prikimal kapitan resno. „V katero ste zaljubljeni, kapitan ?“ je dejal poročnik s prisiljenim smehom. „Vrag naj Vas vzame!“ je zarenčal kapitan. „Zdaj še ne,“ je menil poročnik. „0 ta Pepi!“ Pri teh besedali je cmokal, kakor bi polže jedel. „In o ta Cili! “je pristavil kapitan. „Ko bi vendar ne bilo teh prokletih Avstrijcev.“ Pri teh besedah se je ozrl na oba civilista za seboj. Tudi poročnik se je ozrl in stiskajoč skrivaj pesti, polglasno rekel: „ Kapitan, prevarili so nas.“ „Da, mene in V as. “ „ Jeze se kar kuham.“ „Jaz prav tako.“ „Na to Pepi sem veroval, kakor Rus na svoje domače svetnike. „In jaz na Cili, kakor Turek, na svojega imama.“ „In vendar je bilo vse laž.“ „In himavščina!“ „Vzel sem Pepi seboj, ker sem mislil, da me ljubi. „In jaz sem dovolil Cili, da me spremlja, mislečr da je zatelebana v mene.“ „In zdaj leta ta Pepi za tem doktorjem/4 „In Cili za drugim doktorjem.“ „Vrag vzemi vse doktorje.“ „In pekel naj pogoltne vse učenjake. Zakaj so pa nam pravzaprav obesili oba Avstrijca na vrat?“ „Zakaj? Ko bi jaz vedel! Začel sem že dvomiti, da bi bila res učenjaka. “ „Kako to ?“ ,, Premlada sta mi in prelepa. Učenjaki so dolgi in sulii, kakor trska; ta dva človeka sta pa mlada, gibčna, rdečih lic in —- vrag' jih vzemi, morda jih dami imata celo za ljubeznjivA/1 „To je res. Kaj pa naj bi bila, če nista učenjaka ?“ „Hm, ogleduha.11 „ Neumnost. “ „Da, da! Namreč ogleduha avstrijskega nadvojvoda Maksa. Kar prideta k nam in se legitimirata kot nara-voznanca. Prosita, še se smeta pridružiti, da bi študirala deželo in pisala knjige o rastlinstvu in živalstvu. Jezdita z nami iz Mehike v Kveretaro, Grvanahuato, Du-rango in Cikvakvo. Kamor pridemo, odvzameta nam najlepše deklice pred nosom, ta Avstrijca nam Francozom! Ko dobimo povelje, da moramo proti severu, takoj sta spet tu. Vzamemo si par deklet, Avstrijca ne storita tega, toda rabita naše dame. Prisiljenca sta, katerih se moramo iznebiti. Nimam prav?'1 „Popolnoma!“ ..Jaz mislim, da ne bosta, pisala knjig o rastlinstvu in živalstvu, ampak o Pepi in (’ili.“ ..To se jima ne bo posrečilo. Če še enkrat zalotim Cili pri njem, mu prestrelim glavo.“ .,In če zalotim Pepi pri njem, ga obesim na prvo drevo. Saj naši vojaki tudi ne marajo Avstrijcev.“ ,,Ako prideta z nami v Gvadelup, potem prepozno. Medtem se lahko naselita v gnezdo in midva imava dolge nosove. Že med potom se jih mora otresti. “ „Ah, prav res, kapitan. Hotel sem le vedeti, kako Vi mislite o tej stvari. Torej ne boste prešteli mojih patronov, če morebiti slišite danes streljati.“ „Mi ne pride na misel. Zdaj smo v divjini, kjer Beračeve skrivnosti. 275 2194 _ , . v ... veljajo postave savane. Ce najdeni svojo ljubico pri drugem, mu poženem krogljo v glavo, kakor Vi onemu. “ „ Velja ?“ „Častna beseda!‘: „Top?“ »Top!“ In segla sta si v roke. Lahkomišljena Francoza sta sklenila umoriti dva poštena moža, kakor bi veljalo zajca ustreliti. Ceta je med tem pogovorom dospela do soteske. Tudi tukaj niso držali nobenega reda in jahali naprej, kakor po odprti planjavi. Drugi poročnik in kadet sta jezdila v največji gnječi, varovati sta morala dame pred surovimi vojaki, kar je bilo prav težko opravilo. Solnce je stalo že globoko v zatonu, ko sta kapitan in poročnik, ki sta še vedno jezdila na čelu, dospela do kraja, kjer seje soteska odprla v široko dolino, prav pripravno za prenočišče. Bil je to kraj, ki ga -je omenil Edvard, da bodo Francozje tu taborili. Častnika sta veselo presenečena obstala in kapitan je rekel: „Grom in strela, kako pripravno. Kakor ustvarjeno za taborišče !i£ ..Prav res!“ je menil poročnik. Stisnil je monokel v oko in si pazljivo ogledal prostor. „Prostora dovolj za vse,“ je nadaljeval kapitan. „Vode tudi,“ je pristavil poročnik. „In trave za konj e. „In varno pred vetrovi. “ „Ivako dobro, da je že od opoludne nehalo deževati. Precej suho bomo imeli. Ostanimo torej tukaj!“ Dal je trobentaču povelje in ta je zatrobil dotično 2195 znamenje. Nekaj trenotkov potem je nastalo vpitje,, zmešnjava, kričanje in prepir, prava podoba francozke brezskrbnosti in lahkomišljenosti. Nihče ni mislil na to,, da je v vojnem času in da tabori na ozemlju junaških Apahov, ki so sovražili Francoze. Bila je lahkomiš-ljenost, ki ve, da se igra s smrtjo, a se trudi, da ne bi mislil nanjo. Postavili so šotore in sicer častnikom, damam in učenjakoma sredi tabora. Konje so izpustili, da se napasejo. Straže so postavili le na obeh koncih soteske, oziroma taborišča, toda bolj zato, da ne uidejo konji, nego radi sovražnika. Noben prerijski lovec si ne bi upal taboriti tukaj, in zdaj je devetdeset Francozov izbralo ta kraj za prenočišče. Bolj nevarnega ne bi mogli najti. Poleg tega so prižgali velikanske ognje, da je bilo vse naokrog razsvetljeno, ter pekli in cvrli na njih, da je duh pečenke lahko pol ure daleč šegetal nosove Indijancev. V damskem šotoru sredi taborja je sedelo pet ž& omenjenih Mehikank. Kako so prišle sem ? Morda pa niso bile tako izgubljene, kakor bi se sodilo iz njih navzočnosti pri vojakih. Mehikanka je strastna, ognje vita, kri ji hitrejše in gorkejše polje po žilah, nego našim deklicam, zato tudi večkrat ne pomislijo, kaj je prav ali neprav za mlado dekle. Tudi navade njih de žele so glede občevanja z drugim spolom drugačne in bolj proste nego pri nas. Ljubijo in tudi ne skrivajo tega, udajo se ljubezni iz razkošja in želje po užitku* Zato je bilo še vedno mogoče, da niso bile izgub ljene kakor bi jih mi sodili pri nas. Ljubile so uniforme in osebe v njih, šle so za njimi, da jim slajšajo pusto življenje na maršu in v taborih, to pa po njih 27f>* 2196 mnenju ni bilo pregrešno. Sedele so v svojem šotoru in si pripovedovale, čakajoč večerje, vspehe, ki so jih dosegle s svojo lepoto. Šotor je bil odprt in svit ognja je razsvetljeval notranjost. Tri deklice so sedele tako, da se jih je natančno videlo v svitu ognja, saj je bil njih namen, da jih od zunaj vidijo. Dve sta pa tesno oklenjeni sedeli v ozadju in se tiho pomenkovali. Bili sta Pepi in Cili. obe sestri, o katerih sta se kapitan in poročnik pogovarjala. ,,Torej, Ti ne ljubiš kapitana?“ je vprašala Pepi. „Sovražim ga,“ je tiho odg-ovorila sestra. „ Zakaj ?“ „Ker je tiran. In Ti? Ljubiš tega poročnika?“ „Pa, zaničujem ga!" „Zakaj ?“ „Ker me vedno gleda skozi monokel tako, kakor se s povečevalnim steklom gleda bolho, ki se jo vjame.“ „In ta dva naju hočeta imeti!" ,,Ali naju nista že imela ?ft „Mene ne.“ ,,Mene tudi ne. Toda govoriš tudi resnico, Cili?“ „ Prisegam Ti. Kapitanu se je sicer park ra t posrečilo, da me je objel okoli pasa in me poljubil na ramo. Toda mojih ustnic se še ni dotaknil. In Ti Pepi? Tvoj poročnik ?“ „Pa! Dovolila sem mu le, da mi je poljubil roko in lase, več pa ne. Včeraj je bil tako predrzen, da me je nase pritisnil; toda udarila sem ga po nosu, da se mu je monokel zdrobil. Danes ima že drugega. Menda jih ima celo škatljo s seboj.“ nAli si videla, kako sta naju danes gledala?“ 2197 „In. kaj si misliš. “ „Da se iuorave varovati in biti previdni.“ „ Jaz tudi tako mislim. Tako mi je, kakor bi mi nesreča grozila. 44 rIsto občutim jaz. Zdi se mi, da častnika nekaj nameravata, kar bi bilo za naju nesreča. Kdo bo naju branil ?“ „ Avstrijca. “ „Ne verujem, saj naju ne ljubita.44 „Pa sta plemenita in pogumna. Ne bosta trpela, da bi naju kdo žalil.44 „Ne vem, kako bi bilo. Ali je bil doktor Božič včeraj ljubeznivejši proti Tebi?44 „Ne.“ Morda Ti je vsaj obljubil, da smeš spet priti?44 „I)a. In doktor Vidmar?44 „Tudi ta je bil še vedno bladen. Tako zelo ga ljubim, zato sem morala jokati. To ga je ganilo in dovolil mi je, da smem danes zvečer zopet govoriti z njim.44 „Te še ni poljubil ?“ „Ne. In Tvoj?44 ..Tudi ne. Ah Pepi, kako sva midve nesrečni!44 „Tako goreče in iskreno ljubive. Vse bi storile, kar bi od naju zahtevala in vendar naju tako zametujeta..44 „Morda so Avstrijci, oziroma Slovenci, kakor pravita, da sta, vsi tako hladni ?“ „Morda. Saj sem že vse poskušala, da bi ga spravila v ogenj in da bi me malo ljubil. Toda vse zaman.44 „Tudi jaz, a zastonj. Komu drugemu bi nož zasadila v srce, a njega — —44 „Njega bi ne mogla umoriti ?il .,0, ker ga tako zelo ljubim. “ Jokati in ihteti sta zaceli obe. „Morda pa nisva tako lepi, kakor mislive,“ je šepetala Pepi. „Da, morda sva zoperni," je rekla Cili, „vsaj jaz.“ „Ti? O ne, Ti si zelo lepa. Saj veš, da so vsi hoteli s Teboj plesati, če sva bili na tertuliji ali fantaziji." .,0 ne, Ti si veliko več plesala, ker si mnogo, mnogo lepša od mene. Ce bi bila jaz moški, morala bi biti Ti moja ljubica in moja žena in srečna bi bila, imeti tako lepo ženo.“ „To praviš le iz ljubezni do mene, kajti mož, ki bi dobil Tebe, bi moral biti idijot, ako bi se ne čutil srečnega. “ Se dalj časa bi se na ta način tolažili, ko bi ne vstopil v šotor vojak, ki je pozval Cili, naj gre k kapitanu večerjat. Cili je brez besede vstala in si obrisala solze. Kapitan jo je že čakal v svojem šotoru misleč, da si bo privoščil sladko urico z njo. Tudi Pepi je začula skoro izpred šotora vojakov glas: „Gospod poročnik prosi senorito Pepi, da bi z njim večerjala. “ Tej prošnji ali pravzaprav povelju je morala ravno tako ustreči kakor njena sestra. Sla je torej v poročnikov šotor, ki je bil sam. „Ah, tu ste, moja dragica,“ je rekel poročnik in jo gledal s poželjivimi očmi skozi monokel. „Vzemite prostor! “ Pepi je bila res dražestna v mehikanski noši s kratkim s portami obšitim krilcem in z zlatom vezeno suk- njico, ki je bila spredaj odpeta. Če se je mogel doktor Božič vstavljati temu bitju, je bil res mož trdne volje. V šotoru sta bila dva stolička, toda ležala sta v kotu. Večerja je bila pogrnjena na tleh na odeji in poleg te je bila razprostrta preproga, na katero se je poročnik po dolgem vlegel. Videlo se je, da je poročnik nalašč tako uredil, da bi Pepi morala sesti poleg njega na preprogo. Vendar je rekla: „Hvala, senor, nadlegovala bi Vas. Dovolite, da si vzamem stoliček.“ Predno ji je mogel zabraniti, je vzela stoliček in ga postavila tako, da je bila jed med njo in med njim. „Veste-li, da ste majhen hudiček je vprašal. „In Vi ne prav velik angel!“ je odgovorila. „Angel ali hudič; najprej hočeva jesti, lačen sem." S temi besedami se je spravil čez jed. V šotoru ni bilo luči, razsvetljeval ga je le odsev stražnega ognja, sicer prav neznatno, da se je jed le prav malo razločevala. Kraj je bil prav primeren za dva zaljubljenca. Molče sta večerjala. Pepi je malo jedla. Poročnika ni marala, zato tudi ne njegovih jedi. Temu je pa prav dobro dišalo, kajti zajemal je, dokler ni bilo vse prazno; potem je porinil posodo v stran, da se je lahko pomaknil k Pepi. „Tako, srčice,“ je dejal. ,,Telo je zadovoljno, zato lahko skrbiva tudi za potrebščina srca.“ Mislil je položiti svojo glavo na koleni deklice; ta ga je pa krepko odrinila. ..Hvala, senor,“ je rekla. „Za moje srčne_ potrebščine je že skrbljeno.41 „Ah,“ je menil presenečen. „Kako mislite to ?" „Da sama najboljše poznam svoje potrebščine.“ „Dobro. Torej jih vendar imate?“ „Morda.“ „Tn kedaj jih občutite ?“ „ Tukaj ne.“ „Grom in strela. To je dovolj jasno." ..Jasnost jaz ljubim, senor.“ „Morda pa vem, kje bi občutili te potrebščine.“ „To me ne briga. Tudi ne maram slišati.“ „In vendar Vam bom povedal. Ce bi ta doktor Božič ležal tu na mojem mestu, bi bili tudi tako objestni ?"‘ „Nimate praviec, me tako prašati.“ „0 vendar, senorita. Cisto pozabite, kaj ste mi dolžni. “ „Ne verjamem. To morate še dokazati.“ ,‘Dokazal Vam bom, toda pod nekim pogojem.“ „Pod pogojem? Pod katerim?“ „Dajte mi svojo lepo ročico, da jo poljubim/' „Nate!“ Dala mu je roko, ki jo je goreče pritisnil na ustni. Poročnik je bil res ves zaljubljen v Mehikanko. „No?“ je vprašala nepotrpežljivo. „V Cikvakvi smo naznanili, da iščemo za osebno postrežbo nekaj mladih dam, ki bi bile dovolj pogumne, da gredo z nami.“ ..Je-li to Vaš dokaz?“ „Ne. Vedve s sestro sta se prijavili in vzeli smo Vaju.“ „Kdo ?'■! ..Kapitan.41 ,,Toda ne Vi. Vi nimate pravice do mene.11 .,0 da, kapitan je Vas izročil meni.“ „Tega mu nisem dovolila.14 \ „0 gotovo! Jaz se nisem niti v Vašo, niti v kapitanovo postrežbo ponudila. S sestro sva vprašali, če potrebujeta doktorja tudi postrežbe; to se je potrdilo. Oglasili sva se torej za doktorja.44 „To je pomota. Oglasili ste se lahko samo za po- strežbo kakega kompanijskega častnika. Za razmere teh civilistov se ne brigamo toliko, da bi njima ponudili in plačali mlade dame za zabavo. “ „Poslužujete se zelo krepkih izrazov, senor. Saj so še tri mlade dame tukaj, med katerimi lahko volite. “ „Pa; te so od drugega poročnika, kadeta' in narednika. Jaz sem že volil in sicer ste Vi, katero hočem imeti. “ ,,Ne da bi mene vprašali?“ „Da. Dozdaj sem Vas za ljubezen prosil; če to m zadostuje, jo bom zahteval." ,,To je Vam podobno. Toda ali morda mislite, da. Vas bom ubogala ?“ „ Gotovo !u Zasmejala se je in odgovorila: „Potem zelo slabo poznate Mehikanke. “ „Ali pa Vi Francoze. “ „Mogoče. Morda je na Francozkem navada, ». ljubezen s'surovo silo pridobiti? Toda tudi surovost v Mehiki ne dosegla vspeha.“ „Poskušat,i se mora.“ „ Svarim Vas!“ „Ah, hočete mi spet monokel zdrobiti ?•* „ Morda. “ „Ga lahko nadomestim. “ Beračeve skrivnosti. 276 „To sem zapazila. Zdi se mi, da izven službe kupčujete z očali. “ „Vsi hudiči. Vi postajate objestni/1 se je razsrdil. „Samo včasih. “ „ Ukrotil Vas bom.“ „Ne trudite se! Ze vidim, da Vam moram odkritosrčno in brez sramu razjasniti Vaše stališče.“ „Storite to! Radoveden sem in Vas bom pazljivo poslušal. “ Te besede je izgovoril z nesramnim naglasom. Pepi se pa ni najmanje zmenila in nadaljevala: „Mehikanke smo drugačne, kakor francoske dame — —“ „Strela, to sem opazil,“ jo je prekinil. „Ah, res? No kakšen razloček najdete ?“ „Prokleto koketne ste in vzbujate občutke, katerih ne zadovoljite. “ „Vaše očitanje je obenem častno za nas. Toda izrazili ste se slabo, kajti samo onih občutkov ne zadovoljimo, ki so nastali brez našega direktnega namena.1, „Ah,“ se je smejal. „Torej druge zadovoljite ?“ Gotovo/1 je odgovorila. „Če ljubimo, ljubimo z dušo in telesom, tako je najbrž tudi pri Vas, samo da Vaše dame niso dovolj odkritosrčne, da bi to priznale. Če pa ne ljubimo, potem nas nobena moč ne more k ljubezni prisiliti. Ge se hoče s silo poskušati, potem zgrabimo tudi za bodalo in dam Vam besedo, da je znamo rabiti.“ „Ah, Vi ste res hudiček, toda ljubeznjiv.“ „Dalje! Naše razmere so drugačne, nego Vaše. Pri Vas se bo morda dama sramovala slediti častniku na vojsko, pri nas je to junaško, in niti najmanjše sramote ni v tem. Ce se ljubi koga, se mu pridruži, se vdeležuje njegovih nevarnostij in pomanjkanja in pozneje se poroči žnjim.“ „Ah, res?“ „ Gotovo. Noben Mehikanec ni tako brezčasten, da bi tako zaupanje poplačal s sramoto. Ce čuti, da ne more dame ljubiti, jo zavrne. Vi pa senor komandirate, kakor tiran in mislite, da se da ljubezni zapovedati, kjer je ni. In če dosežete ljubezen, vržete potem revico od sebe, čim se je nasitite. Zato tudi nas sodite po sebi/4 „Pridigujete, kakor fajmošter!“ ,,Le norčujte se; nadaljevala bom vendar. Ko bom gotova z govorom, bom obenem tudi z Vami gotova. Mene in mojo sesfro stavite v neko gotovo vrsto žensk, katerih je gotovo pri Vas več nego pri nas, toda motite se. Ako mi verjamete ali ne, to mi je vseeno; toda povem Vam, da se me še noben moški ni drznil-tako dotakniti, kakor Vi nameravate. Se nikdar ni>em ljubila, dokler nisem zagledala senorja Božiča. Približati se mu nisem mogla. Tedaj sem slišala o Vaši ponudbi in se zglasila. Zdaj ima priliko, da me natančno spozna. Ce me bo ljubil, bom najsrečnejša stvar, če me pa ne ljubi, se vrnem domov in skušam v kakem samostanu pozabiti svoje gorje.“ To odkrito priznanje je tako prosto, tako ostro in gotovo izgovorila, da je častnik moral verjeti, da je resnično, toda njegova lahkomišljenost se ni zmenila zato, zategadelj vpraša: „Torej ljubite tega doktorja Božiča?“ „Da.“ „In tudi on Vas?“ „Ne vem.“ 276* 2204 „Njemu bi torej izpolnili prošnje, ki jih meni zavračate ?“ „Da.“ „In če Vas potem zapusti ?“ „Tega ne bi storil, ker je mož časti. “ „In če bi Vas vendar zapustil; če bi se izkazalo, da nima nič easti in da ste se v njem motili ?“ „Potem bi tuge umrla, poprej mu pa še bodalo zabodla v srce.“ „Ah,“ je zaklical neverjetno. „ Gotovo! Jaz sem Mehikanka!“ „Imat.e pa tudi bodalo ?“ „Da.“ „Bežite no!“ „Vi dvomite? Mislite res, da se Mehikanka zaupa moškemu, ne da bi imela bodalo?" „Zelo romantično. Koliko viteških romanov ste pa že prebrali ?“ „Nobenega. Toda, da Vas prepričam, tukaj !“ Nenadoma je začutil mrzlo, ostro železo na licih; prestrašen je odskočil. „Grom in strela, bodite previdni\u jo je svaril. „To tudi Vam svetujem. Me Mehikanke se le dvakrat branimo. Prvič zdrobimo monokel in drugič —“ „Pa zabodete, hoteli ste menda reči.“ ..Da, prav to sem hotela reči.“ „Šalite se, tako nevarno orožje ni za ženske roke, iztrgali Vam je bomo.“ „Za božjo voljo, nikar ne poskušajte! Konica je zastrupljena s kuraro, to je najhujši strup. Tudi, če mi celo kompanijo pošljete, da bi mi bodalo odvzela, ne bi ničesar dosegli, kajti najmanjša praska usmrti takoj. “ „ZaBogaVi ste furija,“ je rekel z vidnim strahom in se hitro odmaknil, kolikor mogoče daleč. „Toda lepa,“ je ponavljala njegove prejšnje besede. „Zalibog!“ je odgovoril. „Koliko ste stari, seno-rita?“ „Osemnajst.“ „A Vaša sestra ?“ „Sedemnajst.“ „Vsi hudiči, osemnajst in sedemnajst in že tako odločni in strupeni. Povejte mi, če ima senorita Cili tudi tako bodalo ?“ „Kajpada.“ „Morda pri sebi?“ „To se razume. “ „Tudi takrat, če je pri kapitanu?" „Takrat pa prav gotovo. “ „Mon dieu! Saj se vendar ne bo kaj zgodilo ?“ „Morda ne. Odvisno je od tega, kako se bo kapitan obnašal. “ ,,Zato ga moram takoj svariti/1 „Ni treba.u ,, Zakaj ?“ „Cili ga bo že, sama posvarila.“ „To ni dovolj, dolžnost mi je, da grem takoj k njemu. “ „ Pojdite!‘‘ „In Vi, kaj boste med tem časom delali?41 „Tudi jaž grem! Ali morda mislite, da se čutim v Vašem šotoru tako srečno, da ga ne moram zapustiti? JLahko noč, senor!“ „Lahko noč, senorita ! „Na svidenje jutri!“ „Toda ne v mojem šotoru, mislim.“ Zopet se je zasmejala s svojim srebrnim glasom ii* odšla. Poročnik je stal v kotu in čakal, da je odšla. Potem je globoko oddahnivši se, rekel : „Vsi hudiči, to je bil strah ! Torej že več dni sem se igral s smrtjo. Ta prokleta mačka! Toda zdaj še bolj norim za njo, kakor poprej. Dekle takega kalibra lahko vsakega premoti, da nori od ljubezni. Čakati se mora, da morda slučajno nima bodala pri sebi, ali se jo nepričakovano napade in ji odvzame nevarno orožje. Ta Božič mi bo pa povrnil! Gorje mu, če pojde danes še k njemu! Takoj poiščem kapitana, da ga posvarim in se dogovorim z njim.“ Stopil je iz šotora. Večina vojakov je že spala; konji so se pasli na okrog in včasih sumljivo rezgetali, ker so čutili bližino sovražnikov. Francozje pa se niso menili za ta znamenja. Ognji so napol že pogoreli, da je vladala čudna poltema, v kateri je vsaka žival in vsak grm velikansko izgledala. Vojaki so se zavili v odeje in pričakovali spanja. Poročnik je stopil k kapitanovemu šotoru. V mehki travi se niso slišali njegovi koraki. Slišal je moški in ženski glas, ki sta se poltilio pogovarjala. Ker je bila stena šotora iz tankega gumija, je lahko vsako besedo razumel. „Torej nočete biti moja?“ je pravkar vprašal kapitan. „Nikdar!’‘ „Ker me ne ljubite?“ „Da.u „Ali, ta je odkritosrčno. Vaše srce je že drugemu o d dano. “ „Da.“ „In to je ta prokleti doktor Vidmar ?“ »Da.“ „Ne veste-li, kako smešno je, če se mi vstavljate ?“ „Niti ne slutim, zakaj bi bilo to smešno.“ „Prisilim Vas, pa je.“ ,,Kako bi to začeli ?“ „Prav enostavno, objamem Vas.“ „ Potem kličem na pomoč. “ „Pa,“ se je smejal kapitan. „Kdo bi Vam pa prišel na pomoč? Morda moii vojaki? Ti bi se Vam le rogali!41 ..Potem imam pa neko drugo izdatnejšo pomoč.“ „ Katero ?“ „Potipajte. senor!“ Nastal je kratek odmor, po katerem je kapitan prestrašen zaklical: „Strela, kaj je to? To je jeklo, bodalo! Dajte sem!“ „Za božjo voljo senor, nikar se ne dotikajte! Konica je zastrupljena!“ V istem trenotku je stal tudi že poročnik pri vhodu in pritrdil: ., Da, zastrupljena s strašnim strupom kurare. Pri vseli svetnikih, odstraniti to deklico.“ Kapitan je skočil raz sedež deloma prestrašen, deloma presenečen, ker je poročnik stal tako nenadoma pred njim, „Grom in strela, Vi ste poslušali ?“ je jezno vprašal. „Slišal sem le zadnje. Prišel sem, da Vas svarim. “ „Pred čem?“ „Pred ostrupljenim bodalom.“ Torej je res?“ „Popolna resnica.41 „Odkod veste tako natanko ?i; „Sestra ima prav tako bodalo, s katerim mi je žugala. “ „Prav, kakor, ta meni!“ „Zato sem jo takoj odslovil, tudi Vam svetnjem, da isto storite. “ „Hm, to pa že ne. Vzel ji bom orožje.“ „Poskušajte!“ je rekla deklica hladnokrvno. „Za božjo voljo nikar,“ je svaril prestrašen poročnik. „Najmanjša praska je smrtonosna.“ ,,Strela, torej Vas moram ubogati. Senorita, pojdite !“ „Že grem,“ je rekla deklica, „in upam, da ne pride-več do tega, da bi morala groziti s svojim orožjem. Mehikanka ni nikaka pariška grizetka. Zapomnita si to,, senorja! Lahko noc!“ Odšla je. Kapitan je molče gledal za njo, dokler ni izginila v svojem šotoru. Potem se je obrnil k poročniku z vprašanjem: „To je bil gotovo le gledališki prizor." „Bog vardj! Bodali sta res ostrupljeni.“ ,,Nemogoče! Taki deklici in tako orožje!“ „Da, osemnajst in sedemnajst let sta stari; Vi imate mlajšo; toda te Mehikanke so zelo nevarne ljubice. “ „To je bilo res prokleto nevarno. Že sem mislil, da je zmaga moja.“ „Vrag jo vzemi! Tudi jaz kar kuham srda. Moja. je do ušes zaljubljena v doktorja Božiča.“ „Vam je to priznala?“ „Pa kako odkritosrčno/4 „In moja je zatelebana v doktorja Vidmarja.“ „Vam je tudi priznala?“ „Seveda! Razpočil bi se! Kaj naj storim? Zdi se mi, da sem se zdaj šele prav zaljubil v to čarovnico.“ „Kakor jaz. Ce bi le ne bilo teh bodal.“ „Hm, odvzeti se jih mora/1 „Si silo ne gre. Presenetiti bi se jih moralo, toda, tudi tedaj se ne ve, če bi se kaj doseglo.“ „Kaj pa, ko bi se jih prevarilo?“ .,Kako ?“ „No to je prav enostavno. Deklici sta zaljubljeni v doktorja; rekla bova, da gre za življenje doktorjev in da ju lahko odkupita, če izročita bodali,“ „Ta misel je zelo dobra. Kedaj jo izpeljeva?“ „Kajpada, še danes. Jutri zvečer smo že v Gvade-lupu, potem je že prepozno/1 „Dobro! Stavil bi, da bosta deklici takoj šli k svojima ljubimcema. Opazujva jih!“ „Da, paziva dobro !“ „Kje?“ „Tu v mojem šotoru, od tukaj ze najložje opazuje. Pojdiva, v senco, da naju kdo ne vidi!“ Stopila sta za šotor. Kapitan se je mahoma zganil in poslušal. „Kaj pa je?“je vprašal poročnik. .,Zdelo se mi je, da vidim nekaj premikati se v travi.“ ,,Jnz nisem ničesar videl.“ „In nekaj je pokalo, kakor da bi se členki rok premikali. “ ..Morda se je veter poigral s suho vejo.“ ,,Najbrž. Stražni ognji delajo kaj čudno senco,, skoro bi se mislilo, da ima vsaka bilka življenje. Leživa v travo!“ 277* Kapitan je prav videl. Celo dolino so Apalri zasedli ; videli so priti Francoze in jih opazovali. Črnega, Edvarda je pa prešinilo usmiljenje, ko je videl, da bo toliko ljudi umorjenih in skalpiranih. Prigovarjal je Medvedemu Očesu, ta pa je nepogojno zahteval skalpe, zato je Edvard sklenil najprej poslušati, da hi morda kaj izvedel, kar bi Indijance nagnilo k usmiljenju. Neopažen se je priplazil do poročnikovega šotora, kjer je vsako besedo slišal, katero sta med seboj pregovorila on in Pepi. Ko je potem deklica zapustila šotor in ko je šel poročnik k kapitanu, mu je Edvard sledil in slišal pogovor med tem in kapitanom. Ravno o pravem času se je odstranil, sicer bi ga bil kapitan opazil. Srečno je-prišel iz doline do grma, za katerim ga je čakal apaški vodja. „Moj brat si je veliko drznil,“ je ta pripomnil. „Ne prav veliko,je odgovoril Edvard. „Ti ljudje ne poznajo savane. “ „Toda gorelo je mnogo ognjev!“ „Saj se znam splaziti!“ • v „Moj brat je zelo dober lovec. Bil je varen. Ce bi ga zasačili, bi mi takoj napadli te neumne ljudi. Kaj je videl in slišal spodaj ?•“ „Ne veliko dobrega. Poprej sem prosil svojega rdečega brata, da mi daruje življenje teh mož — —“ „Ne morem. Moji Apahi so šli v vojsko, da si poiščejo skalpe svojih sovražnikov.“ „Moj brat ima prav. Ti ljudje so prišli v Mehiko, da iimore prebivalce, opustošijo deželo in pogube dobrega moža, ki je avstrijski princ, toda nekaj življenj mi bo moj brat vendar podaril. Zato ne zahtevam nič plena.“ ..Koliko življenj zahtevaš ?“ Življenje žensk. „Hrabri vojščaki Apahov se ne vojskujejo z ženskami/1 je ponosno odgovoril Medvedovo Oko. „Ženski skalp je tako malo vreden, kakor mišja kpža. Življenje žensk Ti rad podarim/1 „Hvala. Toda še dva moža sta zraven, katerim Li rad prizanesel." „Zakaj ?“ „Ker nista sovražnika te dežele, ampak dobra človeka." „Sta vojaka ?" „Ne ; modra zdravnika sta, ki sta prišla, da izpoz-nata zdravilna zelišča teli krajev." „Torej morata tudi umreti." „ Za kaj ?" „Ce povesta doma kakšna zelišča so tukaj, bo skoro prišlo tisoče belokožcev, da nam odvzamejo zelišča in obenem deželo. Belokožci store vedno tako." „In vendar vem razlog, vsled katerega mi podariš njih življenje." „ Povej ga! Medvedovo Oko je pravičen; ne usmrti rad človeka, če je nedolžen." „Ime Strnad Ti je znano?" .,Da. Bil je največji beli lovec in imenovali so ga JCnez Skalovja. Ljubil je apaške otroke in nikoli nobenega umoril." „In poznaš tudi ime Krek ?“ '„Da. Imenovali so ga Gromov Strel; bi je prijatelj mojega brata Medvedovega Srca, kateremu vsak teden žrtvujem enega belokožca. Strnad, Krek in Medvedovo Srce so sknpaj o tišji in od tedaj izginili." ,,Ali veš, od kod sta bila slavna lovca doma?“ „Izvedel sem na hacijendi del Erina. Bila sta iz daljne dežele Kranjske, katere prebivalci so vsi prijatelji Apahov.“ „No dobro! Moža za katera Te prosim, da jim pustiš življenje, sta iz iste dežele." „Ve to moj brat natanko ?“ „Da “ Apah je dalj časa molčal ter potem dejal : „Zavoljo svojega brata Ti podarim življenje teh mož. V katerem šotoru sta?“ „Imata vsak svoj šotor. In sicer drug poleg drugega, ravno tam kamor pada svit najsvetlejšega ognja.1‘ „Torej. zapovem svojim vojakom, da prizanesejo ženskam in tema dvema.“ „In jaz pojdem k njim, da jih ščitim “ „So v nevarnosti ?“ „Da. Morda jih bodo še Francozje umorili.“ ,,Teh devetkrat deset Francozov bo umrlo, predno se jim bo posrečilo, dotakniti se varovancev mojega brata. Zapovedal bom svojim vojakom, da se pripravijo, in moj brat mi bo dal znamenje, kedaj naj pričnem o. “ „Dobro. Kadar prvič ustrelim, udarite.“ Pravtako pazljivo se je splazil nazaj v dolino, kakor je prišel. Medtem sta sedeli sestri v šotoru in si pripovedovali pogovore s častniki. Bili sta sami, ker so bile ostale tri pri svojih ljubimcih. „Ti torej misliš, da se bosta naju bala in nas pri miru pustila ?“ je vprašala Cili. „Bala se bosta že, toda pustila ne.u „K:ij pa hočeta še storiti ?“ „Iztrgati nama orožje. “ „To se jima ne posreči in bi jima tudi ne koristilo. “ „ Zakaj ?“ „Ker bomo jutri že v Gvadelupu.11 „Zato se bosta prizadevala naju še danes razorožiti. “ „Jaz se bom branila/4 ,,Jaz tudi.“ ,,Doktor Vidmar mi bo pomagal.“ „Ki Te ne ljubi ?“ Kavalir je in ne bo trpel, da bi se me žalilo.11 ,.Tak je tudi senor Božič.11 „Greva zdajle k njima?11 „Da.“ „Bi ne bilo boljše, da jima poveva, kaj in kdo da sve ?“ „Ne; naj imenujeta naju se Pepi in Cili in naj si mislita, da 'sve ubogi in navadni Mehikanki. “ „ „Ne.“ Videl je, kako skrbno ga je opazovala in to ga je veselilo. Ali bi se tako bala zanj, če bi ga ne ljubila? „Pridejo Apalii semkaj ?“ je vprašala. ,,Da. Predno sem prišel k Vam, sem bil že pri županu in od tam poslal človeka k Apahom, ki jih pa še ni našel, sicer bi bili že tukaj.“ „In bosta Slovenca stanovala pri nas ?“ „Da. Prav dobra gospoda sta.“ „In Vi ? Kaj boste storili ?“ „Z Apalii bom odjezdil. „V boj?“ „ Najbrž.* „0, senor, se ne morete izogniti temu ?“ „Zakaj, senorita?“ „Zardela je in molčala. Edvard pa jo je prijel za roki in rekel: „Pesedila, hvala Vam! Vidim, da se bojite zame, in to mi daje pogum in upanje, da ste mi odpustili mojo preteklost." Polno in gorko ga je pogledala in odgovorila: „Saj ste se odkritosrčno izpovedali in greh bi bil, • Vam zameriti, Edvard. Zdaj vidim le, kaj ste, in ne, kaj ste bili. “ Tedaj je pritisnil eno njeno roko na srce in drugo na ustni. Hotel je govoriti, toda odprla so se vrata in Ribnero je stopil iz sobe. Hotel je iti v prodajalnico inj je prestrašen obstal, zagledavši zaljubljenca. „Kaj — kaj — kaj je pa to?“ je vprašal. „S senorito se pogovarjava/- je odgovoril Edvard. „To vidim, a Vi poljubujete tudi njene prste! Kaj pomeni to ?“ „To je dokaz mojega spoštovanja, senor.“ „Spoštovanja? Vrag naj vzame take spoštovanje! Stopite semkaj v sobo, senor! Resedila, Ti pa v kuhinjo !“ V sobi se je Ribnero z rokama v boku postavil pred malega Andreja in rekel z jeze tresočim glasom: „Ali veste, senor, kaj sem pravkar videl?“ „Kaj ?“ je vprašal Andre radoveden. „Ljubimski prizor, pravcati ljubimski prizor! L& pomislite!“ „Med kom?“ „Med mojo hčerjo in tem le človekom.“ „ Neumno st!“ „Kaj neumnost? Senor, povem Vam, njeno desnico je držal na rebrih in levico na ustnih. Nili to ljubimski prizor ?“ Andrč se je zasmejal in menil: „No, potem imate kar namah zeta!“ To je krčmarja razkačilo. „Zet? Ta?“ se je jezil. „Z enim samim julepom? Ki nosi srne za druge in niti celega jopiča nima? Naj mile pride ta! Niti pri lepem, niti pri slabem vremenu ga ni porabiti za zeta. Poglejte ga, kako žalostno, usmiljenja vredno izgleda! (Je ga malo pod rebra sunem, pa pade! O ne, iz tega ne bo nič!" Letal je po sobi gori in doli, obstal potem pred Edvardom in rekel: „Senor, morda škilite z enim očesom na mojo hčer ?“ „Z obema,“je Edvard mirno odgovoril. „Potem vzemite puško in se zgubite! In če Va» še kdaj tukaj vidim, Vas usmrtim in skalpiram pri živem telesu ! Razumete ?“ „Dobro!“je odgovoril Edvard. „Ubogal Vas bom. 2260 senor Ribnero. Toda takega, kakor sem, me vendar ne boste spodili I1,1 „Kako mislite ?;< je vprašal stari začudeno. „Menim namreč, v tej obleki. V slabem vremenu že gre; takrat se ljudje ne brigajo. V lepem vremenu se šele opazi, kako slaba je ta obleka. Ali nimate v pro- mali Andrč naj bi Ti ugajal ?“ „0če, prosim Te!“ „Neumnost! Ima nugete!“ „Večja sem od njega!“ „Naložen denar ima v Nevjorku. “ ,,Šestintrideset let je star!“ „Pa zna pivo variti!“ ..Torej naj Ti dela pivo, rueni ga ni treba!" Vstala je in odšla iz sobe. Nevoljen je zrl za njo in mrmral: „To imam! Zdaj sem se spet sprl z njo! Morda misli, da pride sveti Krištof po njo, da jo vzame za ženo. Končno mora biti vesela, da jo vzame kak star govedji pastir!" Kljub lepemu vremenu je bil slabe volje. Bobnal je tako glasno po okno, da ni slišal, ko so se vrata odprla in spet zaprla. Doktor Božič je prišel, da bi spoznal svojega krčmarja, zato sede poleg njega. Sele zdaj je Ribnero opazil gosta. Pokimal mu je v pozdrav in vprašal: „Hočete kaj piti, senor ?" ..Kaj pa imate ?“ „Vse, največ pa julepa." „Pa mi prinesite kozarec. “ Ribnero mu prinese julep in sede nazaj k oknu. Ker je hrbet obrnil doktorju, si je ta mislil, da se krčmarju ne ljubi govoriti z njim, zato je molčal. To pa .ni bilo po godu Ribneru, zato je začel: „Izvrstn0 vreme!“ „Prav lepo!" je odgovoril Božič smehljaje. „Od danes zjutraj!“ .,Da, včeraj je deževalo." „In kako! Skoro kakor v Ribnici, če lije.u „Kaj ? Vi imenujete Ribnico?" je vprašal doktor. .,Da." „Poznate ta kraj ?" ,,Menda saj. In Vi ?" „Bil sem večkrat tam." „Iz Ljubljane s pošto?" „ Ah, Vi veste, da sem Ljubjančan." „Seveda. „Kdo Vam je povedal ?“ „Mali, Andfe.“ „Ab, mali lovec, ki smo ga danes vjeli! Odkod pa poznate Ribnico ?“ „Saj je moj rojstni kraj!“ „Za vraga, zakaj pa potem ne govorite slovenski ?“ „Ali pa razumejo Ljubljančanje rajbenško ?“ „Kajpada, sicer bi ne mogli kupovati suhe robe od Ribničanov. Kako pa pridete s Kranskega v to deželo ?“ „To Vam hočem razložiti. Veste morda, kaj je to diplomat?" „Mislim.“ „In politik ?“ ", „Da.“ „5Jb vidite, za to sem imel najboljše sposobnosti toda v Ribnici mi je manjkalo prilike, da bi se pečal s politiko in diplomatiko in da bi jo komu razlagal,, ker ljudje tam prav malo razumejo o teh stvareh. Hotel sem, da bi luč moje glave svetila, zato sem šel v Mehiko.“ „ Ali sveti zdaj tukaj ?“ „To se razume. Če dozdaj še niste spoznali, boste pa gotovo skoro videli. Poznate cesarja Maksa ?“ „Da.“ „Maršala Bazena ?“ „Da.“ „Predsednika Huaresa ?“ „Da.“ „No vidite, s temi ljudmi se jaz pečam. Ce bi pa ostal v Ribnici, bi me prav nič ne brigali; in ostal bi tak ,špispurgar‘, kakor so še zdaj v Ribnici; njuhal bi tabak ter jedel češpljevo kašo. Za katerega pa ste?lL Z vso močjo je brcnil Jožefo v trebuh. Beračeve skrivnosti. 28f> 2275 # * „Za nobenega. “ „Saperlot, je to mogoče?" „Kakor vidite!“ „Torej niste diplomat ?“ „Ne.“ „Tudi ne politik ?“ „Ne.“ „Za božjo voljo, kaj pa bo potem še iz Vas? Vsak človek že danes politikuje in Vi kot doktor se ne menite za svetovno zgodovino? Aha, že vem, kaj je vzrok! ali ste oženjeni ?“ „Ne.“ ‘ „Sem si takoj mislil, da je tako. Kdor se ne oženi, iz tega ni nikoli nič posebnega, niti diplomat ne. Vi ste doktor, kakor čujem?“ „Da.“ „Kakšen pa? Za zobe dreti ali medicine doktor?“ ,, Medicine. “ „Potem bi morali vedeti, da je človekov namen, najprej se zaljubiti in drugič oženiti.“ „To seveda vem.“ ,,Zakaj pa ne storite tako?“ „Dozdaj še nisem utegnil.“ „Niste utegnili? Moj Bog, kako morete tako govoriti? Da se človek zaljubi, zadostuje ena ura in za oženiti pol ure, če župnik hitro opravi. Eno uro in pol Vam je vendar preostajalo!“ Božič ni vedel, kaj bi storil ali rekel; zato je zadržujoč suieh dejal: ,,Je-li pri Vas tako hitro šlo?-‘ ,,To se razume! Zaljubite se v Mehiki, tu gre vse prav hitro. Ostanete v tej deželi ?;t 285* A „To je škoda!11 ,,Zaka j ?" . Ker bi imeli tukaj veliko bolnikov. V Gvadelupu namreč nimamo nobenega zdravnika in tudi v okolici ne.” „Je dosti boleznij tukaj „ G otovo.11 ,,Kakšne ?'• „Pred šestimi leti sem imel jaz bulo na vratu, pred enajstimi leti je imela moja ranjka žena krč v nogah, in pred dvema letoma si je moja hči prst ožgala. Ni še dolgo tega, kar se je eden mojih pastirjev v prst vrezal. Gotovo je moral pol funta gobe porabiti, predno se je zacelil.11 „Take bolezni, zlasti če se tolikrat pojaArijo, bi bilo seveda kakemu zdravniku povod, da bi se tukaj nastanil.1, „ Vidite!11 „Vendar ni je domovina ljubša.“ „No, nočem Vas pregovoriti, kajti če bi bilo preveč naporno za Vas, da bi še sami zboleli, bi si moral to očitati. Ali ni Vaš prijatelj tudi doktor medicine ?“ »l)a. “ „Menda je saj on oženjen.11 „Ne.“ „Hoče morda samec ostati'?“ ,.0 tem še nisem z njim govoril.“ „Za Boga, to je ja glavno vprašanje v življenju, o katerem se mora z vsakim človekom govoriti. Ni bil še nikoli zaljubljen?4 „Ga še nisem vprašal.“ „Torej ga čimprej mogoče vprašajte in povejte mu, da ni nič boljšega nego biti zet. Če je človek zdravnik in če ima tast prodajalno, potem se lahko napravi lekarna, čaja raste dovolj v gozdu, lipovega, bezgovega in trpotčevega, kakršnega hočete in obliž lahko skuhajo bakeri.“ „Hvala, senor! Čim bom utegnil, bom z njim govoril. Zbogom !“ Zdravnik seje z glavo majaje vrnil v svojo sobo? krčmar pa je bil prav tako nezadovoljen z njim. Sploh je bil danes kljub lepemu vremenu zelo slabe volje. Popoludne se je Edvard vrnil z malim Andrejem s hacijende. Našel je Apahe še vedno na onem mestu, kjer so .bili ves čas skriti. Ker je vodja menil, da je takoj oditi, je Edvard komaj utegnil posloviti se od -Resedile. Jezdil je hitro v trdnjavico in ko je ni našel spodaj v sobi, niti v kuhinji, je šel v prvo nadstropje in potrkal na vrata njene sobe. Odprla mu je in ko ga je zagledala, ji je globoka rdečica zalila lep obrazek. ,,Oprostite senorita, da se Vas drznem tukaj obiskati!“ je dejal. „Takoj moramo odriniti in brez slovesa od Vas nisem mogel oditi. “ ,,Vstopite, senor!" je rekla. Vstopil je in stal zdaj v tistem prostoru, kjer je Iiesedila oni večer tako krasna, tako zapeljiva ležala v blazinah. Tudi ona se je spomnila tega, ker je bila precej v zadregi. Vendar je z dopadajenjem zrla vanj, ki je v novi obleki ves drug izgledal. „Nisem mislila, da boste tako kmalu ostavili Gva-delup, senor,“ je rekla. „Tudi jaz ne. Saj do jutri sem mislil še ostati.“ ,,Smem vedeti, kam greste ?“ • „Da, kajti vem, da me ne izdaste. Gremo k reki Salado, da branimo neko pošiljatev pred Komanhi.“ „Vi ste načelnik „Medvedovo Oko in jaz.“ 2278 „Ali mi hočete neko prošnjo izpolniti ? „ Kakšno ?’1 „Ne podajte se brez potrebe v nevarnosti.“ „ Previden bom, senorita. Zakaj pa želite to ?“ Zrla je k tlom in molčala. Edvard jo prime za roko in vpraša: ,, Ali mi zamerite, da je naju danes oče presenetil ?“ „Ne,“ je tiho rekla. „In tudi ne, da sem ga zavrnil, ko je Vas hotel pripeljati k meni?“ „0 ne, senor. O da bil oče drugačen!“ „Razumem Vas. Mnogo morate pretrpeti. Zdaj se pa moram ločiti, senorita. Smem-li spet priti ?“ „Prosim Vas.“ „In kmalu ?“ „Da.u Gledal ji je v oči, ki so se začele solziti. Pritisnil jo je nase in ni se mu branila. Njene lepe, polne prsi so počivale na njegovem srcu in okrogla rama se je oklenila njegove. Njeno drugo roko je pritisnil na ustni in šepetal: „Smem-li misliti na Vas, Resedila?“ ,,0 prosim, storite to in prav velikokrat. „In Vi?“ „Vsak trenotek se Vas bom spominjala!“ „Je-li res?“ „0, laliko mi verjamete, senor!“ mu je zagotovila. Privil jo je še iskrenejše nase, poljubil nalahko njene lase in rekel: „Blagoslovi Vas Bog za to besedo, senorita! Ne- skončno srečen sem vsled tega. Z lahkim srcem odidem na Komanhe, kajti vem za dušico, ki bo morda zame molila. “ 2279 Videl je, kako je komaj zadržavala jok; potem mu je odgovorila: „Da, molila bom za Vas, senor, lahko se zanesete!“ „Zdravstvujte, senorita!“ „Zdravstvujte!“ Odšel je in Resedila je zrla skozi okno, ko je zajezdil konja. Kako junašk in ponosen je izgledal. Srce ji je bilo veselja in ponosa, in vendar je morala jokati. Zakaj? Da je odšel od nje? Da. A bil je še drug vzrok. Vsako dekle nosi v svojem srcu ideal. In tudi Resedila ga je imela. Zvesto je nosila v srcu podobo svojega izvoljenca in zato odklonila vse snubce. In ko je zdaj prišel oni, ki je bil podoben njenemu idealu, ji je ogrenil radost z odkritim, toda neprevidnim priznanjem, da je bil poprej zločinec. Ali ji ni bilo za jokati ? Ali ni njen ideal izgubil blesk, čistost, in nedolžnost. O, zelo, zelo je ljubila Edvarda, a vendar jokala, jokala! — — Tri dni pozneje se je pomikal dolg trop jezdecev po gorah ob reki Puerko proti višinam, med katerimi se je vila reka Salado. Bili so Apahi njim na čelu Medvedovo Oko, čini Edvard in mali Andrč kot kažipot. Jezdili so drug za drugim kakor dolga kača s petsto členi. v „Kraj je bil deloma gozdat deloma odprt. (Je so prišli do takega kraja, so prednji jezdeci vedno obstali in natančno pregledali planjavo. Tako je tudi zdaj obstal Medvedovo Oko in pazljivo motril travnato prerijo pred seboj. „Vodja Apahov ne vidi nobenega sovražnika,“ je dejal. „Brez skrbi lahko jezdimo dalje,“ je piutrd.il Andrč. 2280 Edvard pa je pomajal z glavo. „Koliko imamo še do tabora?t; je vprašal Andreja. „0b solčnem zahodu smo pri njem,“ je ta odgovoril. ,,In zdaj je poludne. Hm, ali nisi pravil, da so Komanhi razposlali ogleduhe ?“ „ Videl sem jih sam.“ „Torej je pričakovati, da bodo opazovali tabor. „ Gotovo/1 „Morda so pa Komanhi že pri taboru in ga oblegajo. Kaj meniš, Andre?“ „To je lahko mogoče.41 „No, v vsakem slučaju nas bo sovražnik videl, ako se bližamo in skozi prerijo prijezdimo.“ „Torej meniš, da naredimo ovinek ob gozdu?“ „Da. Na ta način dospemo gotovejše do cilja. Sploh pa lahko hitrejše jezdimo." „Moj beli brat ima popolnoma prav,“ je rekel Medvedovo Oko in obrnil konja na levo ob robu gozda, mesto da bi jezdil naravnost skozi prerijo. Drugi so mu sledili. Nobena beseda se ni slišala in tudi noben konj ni rezgetal. Le udari konjskih kopit so se zamolklo čuli v mehkem mahu. Tako so jezdili v najhitrejšem diru, kolikor so jim drevesa dopuščala, do četrte ure popoludne. Tedaj je Medvedovo Oko vstavil konja in stopil raz njega. Opazil je bil sledove človeških nog in sledeč jim našel zlomljeno puščico. „Uf!“ je zaklical. „Komanhi so v bližini. Bili so na lovu, ker je to puščica za lov. Moji bratje morajo biti previdni. “ Z veliko opreznostjo so nadaljevali pot sledeč sto- pinjam Komanhov. Tako so morda jezdili skoro do solnčnega zahoda, ko se je Medvedovo Oko zopet vstavil. Bili so na koncu gozda in vgledali pred seboj nizko planoto, s katere je tekel potok v dolino. Na planoti so bili postavljeni šotori in privezani na kolekih konji in mule. „Naše taborišče!“ je rekel Andre. „Toda obkoljeno/1 je pripomnil Edvard. In imel je prav. Spodaj se je namreč paslo več sto mustangov v sočnati travi in okoli in okoli so se videli oboroženi Indijanci. Planota je bila črna, ožgana; niti ene travnate bilke ni bilo na nji. ,,Komanhi!“ je rekel Edvard ./Pravo so požgali/1 je pristavil Medvedovo Oko, „da bi konji naših bratov ne imeli krme in poginili V'1 Bilo je jasno, da so Indijanci oblegali karavano. Mnogo trupel, ležečih po planoti, je kabalo, da je bilo že več bojev. Oblegovalecev je bilo menda toliko, ko-lil tor Apal iov, namreč petsto, morda ja tudi več. Treba se je bilo posvetovati. Medvedovo Oko je zapovedal, da so se Apalii radi varnosti globlje v gozd pomaknili, da bi jih Komanhi ne opazili Načelniki so sedli in prižgali kalumet (indijansko pipo), brez katerega Indiianec ničesar važnega ne stori. Nekaj Apahov so odposlali na ogled in jih morah počakati, da se vrnejo Šele po preteku ene ure so se vrnili. „Kaj ste videli?11 je vprašal vodja. ,,Šestkrat deset krat deset Komanhov s konji.“ „Ut'! In koliko belili?11 „Štirikrat deset in osem.11 „Grrom in strela!11 se je oglasil Andre, „torej jih je že dvanajst padlo. Beračeve »krivnosti. 286 2282 ,,To noč jih bo še več padlo, “ je opomnil drug oglednik. ,,Zakaj ?" je vprašal Edvard. „Ker bodo sinovi Komanhov proti jutru napadli tabor. “ „Odkod to veš?" „Slišal sem dva Koo-ianha, ki sta se pogovarjala, a me nista videla. “ „Kakor se vidi, jih že šest dnij oblegajo,“ je rekel Andrč. „So imeli dovolj živeža ?“ vpraša Edvard. „Ne veliko." „Torej je treba najhitrejše pomoči. Kaj pravi k temu moj rdeči brat?“ „Cim napadejo Komanhi naše bele brate, jih bodo Apahi zgrabili od zadaj in jih usmrtili." „Bi bilo to previdno?" „Ve moj brat kaj boljšega?" „Moje mnenje je, da ne smejo priti do napada. Kajti če jih tudi po Tvojem nasvetu premagamo, bo vendar dosti naših bratov padlo." „Kaj pa svetuje moj brat?" »Počakajmo, da se stemni. Potem obkolimo oprezno sovražnika in na dano znamenje ga napademo brez pušk, brez kričanja, popolnoma tiho, samo s tomahav-kami in noži. Na ta način usmrtimo polovico, predno še druga polovica opazi." Medvedovo Oko je premišljeval nekaj časa in potem rekel: „Moj beli brat je najboljše svetoval. Kakšno znamenje naj bi bilo?u „Goreče poleno, vrženo v zrak." .Kje?" „V taboru naših prijateljev/4 „Kako bi dali znamenje, ker niti ne vedo, da smo tukaj. “ „Izvedeli bodo." „Od koga?“ „Od mene.“ „Uf! Moj brat se hoče splaziti do njih?k‘ „Da,“ je odgovoril Edvard. „Prenevarno je,w je menil Andre. .,Zame že ne!“ je dejal Edvard. ..Moj beli brat je kakor kača, katere ponoči noben človek ne vidi in sliši, dokler ne piči,“ je pritrdil vodja. Andrč je še nekaj ugovarjal, a zastonj. Edvard je sicer mislil na obljubo, ki jo je dal Resedili, toda ker je bil vajen v tem, se mu ni nikakor zdelo nevarno. Ko se je popolnoma stemnilo je odšel in poprej še ukazal, da naj se pri napadu polastijo sovražnikovih konj. Na planoti so ležali obleganci okoli ognja. Načelnik, general Hamert, je žokal z vejo po ognju in pol-tiho klel v svojo brado. Nekaj častnikov je sedelo pri njem in molčalo, l/gledali so, kakor bi jim lakota zaprla usta. Bolj v strani so sedeli vojaki skupaj z lovcr in še malo dalje so stale straže in pazile, da jih sovražnik ne napade. Ne daleč od ognja je ležalo veliko tovornih sedel in poleg njih so stali usnjeni zavoji, v katerih so bile polne mošnje denarja. Ostali prosto so zavzemali konji in mule, ki so zaman pulili travo iz zemlje. Žalostna tišina je vladala v tem taboru. Tišino je prekinil general rekoč: .,Goddam! Kaj se je zgodilo z Andrejem ?‘‘ „Morda so ga na potu vjeli ?“ 2284 „Mogoče! Potem smo pa izgubljeni.“ „Mi še ne, general/4 „Toda naši tovori, naš denar." „ Počakajmo še do jutri!" „Do jutri? O ne, potem so konji preslabi, da bi nas mogli nositi!'1 „Kaj pa hočemo, general ?“ „Le eno sredstvo poznam: jutri zjutraj nas bodo rdeči lopovi zopet napadli. Mi jih pa prehitimo." , „Da jih poprej napademo?" „Da." ,,In se prerinemo skozi ?“ „Da," „13rez denarja, ki je nam zaupan." „Ne, ampak z njim." „Toda naše živali so preslabe." »Poiskali bomo druge pri Komanliih. Moj načrt je namreč tale: naredimo falango in se prerinimo do komanških konj. Ce te dosežemo, smo rešeni." „Obupen načrt!" „Kdo ve boljšega?" ,.Jaz!“ Oči vseh se obrnejo proti kraju, od koder se je začul ta odgovor. Tam je stal visok, močan človek s polno brado, naslonjen na puško. Nihče ga ni poznal. Kako pride v tabor skozi komanške in njih straže? Skoro prestrašili so se vsi, ko so ga zagledali. General se je prvi ohrabril in vprašal tujca: „Gospod, kdo ste? Kako pridete sem?" „Mali Andrč me pošilja ; splazil sem se skozi vse straže do sem." -„Grom in strela! Kaj takega je zmožen le izvrsten lovec,“ je zaklical general in ga občudoval. „Kdo •ste?“ ,,Človek, ki ga pričakujete.“ „Ki ga pričakujem? Res je, nekoga pričakujem, ki je zmožen splaziti se skozi vse straže sveta!“ „Kako je temu ime?“ „Crui Edvard." ..rl’a sem jaz, general “ Vse je veselo iznenadeno poskočilo s tal in general je stopil bližje rekoč: „Kako? Kaj? Vi ste Edvard ?“ „l)a, ta sem.“ ,,Ilvala Bogu! Dobro došli, master! Prav v ne varnem položaju smo; a Vaš prihod mi daje upanje, da bomo rešeni. Vas je našel mali Andre?u „Da.“ ...Te tudi on tukaj ?“ „Da. Ze nekaj. ur smo skriti tu spodaj v gozdu. ..Zakaj ni prišel z Vami?lt „Hm, general, splaziti se skozi šeststo Komanbov rse vsakemu ne posreči. Sploh pa je za vsak slučaj boljše, da je ostal pri Apahili.1' ,.Pri Apabih? Imate Apahe seboj ?“ ,.I)a. Petsto. “ General je z radostnim obrazom pogledal ostale in rekel : ,,Otroci, hvala Bogu, rešeni smo!“ „Upam,“ je dejal Edvard. ,,Z Medvedovim Očesom -sva vse potrebno ukrenila, da Vas oprostimo Ko-manhov." ,.Ako je Medvedovo Oko zraven, potem je rešitev gotova. Kako pa ste prišli do njega ?“ ..Midva sva že davno prijatelja. Zdaj je pa s Hua- 2286 sesom sklenil pogodbo, vsled katere so Komanhi in Francozje njegovi sovražniki.41 „In kaj nameravata storiti ?“ ^Medvedovo Oko bo s svojimi Apahi že zdaj obkolil Komanlie in na dano znamenje — vrgel bom namreč gorečo vejo v zrak —- jih napade. Vsak bo vzel svojega moža in v eni sami minuti bo petsto Ko-manhov prišlo ob življenje, za ostale bosta dve minuti zadostovali.14 „Ali, to je dobro! Pomagali bomo!“ „Prosim Vas, ne storite to, ker bi bilo lahko nevarno za naše zaveznike. Ne vem sicer, če Vi in Vasi vojaki v temni noči razločite Apahe od Komanhov. zato je boljše, da opustite to namero.“ Tedaj se oglasi star lovec, ki je stal v bližini: „Oho! Komanha bomo vendar razločevali! Naj morda mirno gledamo, da dobe ti lopovi od drugih plačilo, ki so je od nas zaslužili? Srbi me v vseh prstih, da jim malo butice potarem!“ Edvard mu je prikimal in odgovoril: „Grovoril sem le za vojake, ne za lovce, kajti ti razločujejo Komanhe od Apahov. Za te me ne skrbi!“ „Dobro! Kedaj pa pričnemo?u je vprašal lovec. „Pred eno uro ne. Ker je krog, s'katerim Vas oklepajo sovražniki, zelo obsežen in Vi veste, kako teško je neopažen priti do človeka, ki se ga na prvo zna-enje lahko napade, je treba mnogo časa zato. Naglicam bi nam le škodovala. Predlagam, da se lovci postavijo ria stražo proti Komanhom in ti naj udarijo na sovraž-' nika, ko bom dal znamenje.“ „Dobro je tako,u je odločil general. „Postavil bom lovce na stražo in potem se pomenimo, kaj bomo nadalje storili. “ Preskrbel je potrebno in potem so vsi posedli okol •ognja. General je vprašal: „ Kaj mislijo storiti Apahi, ko premagajo Ko-manlie?” „Vsi skupaj Vas bomo spremili in sicer takoj ■danes,“ je odgovoril Edvard. „Nemogače, ker so živali tako slabe, da ne bi mogle vzdržati. Ze več dni niso imele krme, ampak le vodo.“ ,,Ne skrbite, ker sem že ukrenil, da se polastimo komanskih konj in Vaše bomo kar tukaj pustili. Iz previdnosti moiamo takoj danes odjahati, ker je Jahko mogoče, da imamo zasledovalce za seboj, kajti sledu petsto konj ni mogoče popolnoma prikriti. In sicer ne bomo jezdili v Gvadelup, kakor je bilo prvotno zgovor-je.no, ampak naravnost k Huaresu." „To je zelo nevarno. Kajti po kateremkoli potu gremo, moramo delati ovinke, ali pa naravnost jezditi skozi komanško ozemlje. Kaj takega bi pa bilo mogoče le z dobrimi, spočitimi konji.“ „Za te sem že skrbel. Pri južnem izviru reke Kolorado nas bodo počakali Apahi s svežimi konji in v najhitrejšem diru bomo prejezdili deželo Komanhov, predno bodo le-ti utegnili nas napasti." Ta načrt se je enoglasno sprejel. Ko je že več ko eno uro preteklo, je Edvard opomnil lovce, naj se pripravijo. Vzel je smolnato vejo in jo potaknil v ogenj. Potem jo je zavihtel in vrgel v zrak. Zdelo se je, da je veja ugasnila, ko je pa dosegla višek se je razgorela in daleč okoli viden plamen je* dokazoval, da se ga mora opaziti z vseh stranij. Komaj se je veja spet dotaknila tal, zadonelo je spodaj kroginkrog planote tako tulenje, kakršno more priti le iz indijanskih grl. Edvard je skočil k stražam, kjer so stali lovci z napetimi puškami in z noži med zobmi. „Zdaj pa le po njih!“ je zaklical. „Ce hočete pomagati, je zdaj pravi trenotek zato.“ Lovci so se vrgli nizdolu, in Edvard se je vrnil k ognju, ker je tega oznamenil za zbirališče po kon- čanem boju. Poslušal je pax.no v temno noč in general ga je vprašal: „Ali se bojite, da bi Apalii ne zmagali ?“ „Prav nič; skrbi me le, da bi konji ne ušli. Sicer so lasi', na katere so privezani, dovolj močni, toda tako tulenje lahko prestraši konje, da se odtrgajo. Kakor vidim, se to ni zgodilo in imajo Apalii gotovo že konje v oblasii — —- ali!" Zadnji vsklik je veljal postavi, ki se je pokazala pri ognju. Bil je Medvedovo Oko. S krvavim tomahavkom za pasom, nož v desnici in mnogo še kadečih se skalpov v levici je izgledal v svitu ognja kakor duh prerije. Obrnil se je k Edvardu : „Moj beli brat je imel jako dober načrt.u „Ste zmagali ?“ je vprašal Edvard. „Ut!“ je odgovoril vodja zaničljivo. „Za apaške vojake je nemogoče, da ne bi zmagali. Vsi do zadnjega so pobiti.“ „In konji V“ „So še tam, kjer smo jih našli.“ Prišli so tudi Apahi s skalpi in plenom obloženi. Boljše je, da ne opišemo prizora. Pravi kristjan se mora zgražati nad tako politiko, ki ugonoblja cele narode s tem, da hujska posamezne rodove, da se med seboj koljejo. Zadostuje naj, če povemo, da je bila. zmaga popolna. Amerikanci, ki so bili poprej v taki stiski, so bili rešeni in so odjezdili spremljevani od Apahov proti komanškemu ozemlju. — — Dvaindvajseto poglavje. Cesar Maksimilijan v Mehiki. Pot samotna v daljo vije se pred mano — Kam pelja? Kje moj cilj je, kje nepokoj srčni mine? Bog to zna! Mrzla srca — kdo bi vztrajal v krogu tujih mu ljudij? Xikdo me poznati noče, ni kdo mi prijatelj ni. C. Golar. Ko je Ferdinand Kortez osvojil Mehiko, mu je dal španski kralj na voljo, da si izprosi nekaj, kar se mu bo takoj dovolilo. Zviti Španec se je spomnil na Dido, ki je ustanovila Kartagino. Sloril je tako, kakor je storila ta slavna kraljica in si izprosil toliko zemlje, kolikor jo more obseči kravja koža. Ta skromna prošnja se mu je kajpada dovolila. Kortez, je pa vzel veliko kožo in jo zrezal v kakor las tenke jermene in te zvezal ter potem z njimi obmeril zemljo, ki je bila zelo obsežna. To posestvo in na njem ustanovljeno mesto obstoji še zdaj. V spomin na zviti Kortezov čin se mesto imenuje Kuernavaka, slovenski ,Kravja koža*. Starinski grad je velika čveterokotna stavba, ki v arhitektoničnem oziru nima nobenega pomena. Zdaj je izpremenjen v vojašnico in nima ničesar, kar bi spominjalo na nekdanjo krasoto in sijaj. Mesto je majhno in pravilno zidano, toda malo ali Beračeve «krivnut>ti. 2JS7 nič tlakovano. Trotoarjev ni in tudi nikake razsvetljave ne. In vendar je bil v tem neznatnem mestecu dvor cesarja Maksa, ki je živel tukaj kakor zasebnik. Vzrok cesarjevega bivanja je bila lepa lega mesteca. Oddaljeno je komaj trideset legv od Mehike in leži v dolini, ki je od vseh stranij zavarovana proti vetrovom. Očaran od krasote in bogastva tropične narave si je pesniško navdahnjen cesar izbral ta eldorado v zabavišče. Bival je najrajše tukaj. Če so državna opravila dopuščala, da se je za par dnij otresel skrbij, sta hitela s cesarico v to mestece, kjer sta našla počitek za dušo in telo. Vila, katero je cesar imel v najemu, je čisto pri-prosta, toda okolica! Vrt izgleda kakor čarovna dežela, človek bi mislil, da je v raju. Vse je naravno, ničesar umetnega ni pristavila človeška roka. Kakor sredi morja ladija, je stala vila sredi rož, palm, oranž, citron in cvetlic najrazličnejše vrste v vsakojakih pestrih bojah. Iz milijonov cvetličnih kelihov je uhajal očarujoč vonj ter se opojno širil nad drevesi in izven vrta. Mirno tišino je motilo le žvrgolenje pisanih ptic. Skozi vrt so se vile s peskom posute steze in po eni se je sprehajal cesar Maks, na strani mu mož v bogati, zlata bliščeči narodni noši s temnimi očmi in lasmi ter bolj majhne, toda krepke postave. Bil je general Mejia, zvesti prijatelj cesarjev, ki je bil obenem s tem ustreljen dne 19. junija 18(>7 pred mestom Kveretaro. Videlo se je, da sta moža zatopljena v zelo resen pogovor. „Vam se vse vidi prečrno, ljubi general/1 je rekel cesar in odlomil rožo ter jo duhal. „Dal Bog, da bi imelo Veličanstvo prav!“ je odgovoril Mejia. ,,In dal tudi Bog, da bi smel tako govoriti, kakor bi rad govoril!“ Cesar se vstavi, začudeno pogleda generalu v oči ter reče: Zakaj pa ne govorite tako?“ General je precej časa zrl v tla ter potem odgovoril : ,,To mi prepoveduje Veličanstvo cesarja. “ „Je-li moje Veličanstvo tako sijajno in blesteče? Tega si nisem mislil,“ je odgovoril cesar pol šaljivo, pol žalostno. „Tu v Kuernavaki sem le zasebnik in torej mi kot takemu lakko vse poveste.“ .,To je odlikovanje za nas, kar hvaležno priznam, a vendar ne smem povedati zasebniku, kar bi žalilo cesarja.* Cesar je položil roko na generalovo ramo in dejal: „Govorite, v božjem imenu, cesar Vam ne bo zameril in če še zdaj nočete, potem Vam zapovem, da govorite!“ Povelju se ni smel ustavljati, zato je odgovoril zvesti general: „Ubogal bom, čeprav izgubim naklonjenost Vašega Veličanstva. “ ..Moja naklonjenost Vam ostane. Mislite si, da govorite s prijateljem, ki lahko tudi kaj neprijetnega prenese. Govorila sva o mojih reformah. Vi jim ne pritrjujete ?“ ,,Zalibog da ne morem !“ „Zakaj ?“ „Veličanstvo ima vzvišenega prednika, ki je bil istotako navdušen za vse blago.“ Ah, Vi menite Jožefa drugega?14 2292 ... ^ „Da. Njegovo plačilo je bila nehvaležnosti „Popolnoma ne. Prehitro je pričel z izboljšanjem, ker takratne razmere še niso bile za kaj takega ugodne. “ „In vendar je bil rojen in vzgojen v teh razmerah. Niso mu bile tuje; poznal jih je dobro, toda v navdušenju za blagor svojega naroda ni priznal moči teh razmer. Dovoljujem si primerjati Vaše Veličanstvo s cesarjem Jožefom.“ „Potem ta primera ne bo ugodno izpadla zame,“ je rekel cesar smehljaje. „0, Veličanstvo ste prav tako navdušeni za vse najboljše, a Veličanstvo je popolnoma na neznanih tleh in bi se morali varovati vsake naglice. Zdi se mi, da bi primerjal Vaše Veličanstvo novim učiteljem, ki hoče takoj pri nastopu reformirati, ne da bi poznal svojih učencev.u „Hvala za to primero!“ se je smejal cesar. „Oprostite!“ je prosil general. „Toda ali niste Veličanstvo poprej sami rekli, da mora biti najsvetejša dolžnost in največja radost za vladarje, da je učitelj, vodnik svojega naroda. Zdaj smo v deželi, kjer so tla s krvjo namočena, in obdani od naroda, ki je ognjevit in vedno pripravljen k zaroti in vstaji. Brez zakonov smo, ker jih hočemo šele dati. Kristus je šel v Jeruzalem in vse ljudstvo mu je vpilo hozana; nekaj dnij potem so ga križali.“ Cesarja je globoko zadel generalov govor. Molče je korakal dalje in šele po daljšem odmoru rekel: „Vi mislite na hozano mojega prihoda ?“ ,,Da, Veličanstvo!“ „In morda dvomite v resnico takratnega navdušenja ?" „Da, s polnim prepričanjem! Kdo Vas je sprejel? Narod? Ne, ampak Francozje in njih kreature. Pozdravi in navdušeno kričanje je bilo umetno, narejeno, to vem natanko. In Francozje se ne morejo držati tukaj. Mehika ima več sto ognjenikov in narod sam je ognjenik. Francozje stoje na takem ognjeniku, ki se lahko vsak trenotek odpre in jih požre. Čeprav pošlje Napoleon milijon svojih vojakov, vendar jih bo ognjenik požrl nekega dne. Zato svarim Vaše Veličanstvo, da ne zaupate Napoleonu. Mehikanski vladar ne sme bili orodje v rokah koga drugega, svojo moč mora dobiti iz Mehike same, ne sme stopiti v deželo z lepimi načrti, ampak z mečem v roki. Mehikanec je sovražnik vsakega reda, vedno je nagnjen k zaroti in krotiti se ga mora kakor divjo žival, ne s sladkorjem, ampak z mečem. “ General je govoril polno resnico, o kateri je bil sam prepričan. Pri tem se je izpozahil, da govori s svojim cesarjem in rabil besede, kateri so morale cesarja žaliti. Cesar je s sklonjeno glavo korakal dalje. Molčal je in ni omenil z nobeno besedo, da je razžaljen. Mejia je nadaljeval: Mehikanci sovražijo Francoze; zato jim je nemogoče. da bi ljubili onega, ki so jim ga Francozje dali za vladarja.“ „General!“ je svareče rekel cesar. „Ah, Veličanstvo, govoriti sem moral resnico.“ ,,Dobro, Toda poprej ste govorili o orodju drugega !“ „Priznam, da je izraz neuljuden, toda izgovoril sem ga, da dokažem, da ga rabijo drugi.u Cesarju se stemni obraz. Vpraša: „Kdo govori tako?“ „Prvič Mehikanci in drugič Francozje sami.“ „ Nemogoče!“ ✓ ,,Nemogoče? Veličanstvo, te besede nisem slišal enkrat ali dvakrat, ampak desetkrat, stokrat; dam svojo častno besedo!“ „Torej tudi Francozje ?‘* „Da, višji častniki!“ ,,Moj Bog!“ Maks je sklenil roki in gledal v nebo. Mejia je to opazil, zaškripal z zobmi in dejal: „Ko bi bil jaz cesar!“ ,,In kaj bi storili potem ?“ „Najprej bi zgrabil meč in pognal Francoze iz dežele." „General, Vi kot vojak morate najbolj vedeti, da je to nemogoče^1 „Ni nemogoče, še celo lahko je, Veličanstvo! Oprite se samo na Mehikance, skličite jih skupaj in vstali bodo ter se Vam pridružili. Potem boste šele vodja in vladar tega naroda, ki se Vas bo rad oklenil.“ Cesar je zmajal z glavo in odgovoril: „Ne morem se pridružiti Vašemu mnenju! Pomislite le na Južnega Pantra, na Korteja in ostale upornike, ki bi sami radi cesarja igrali. Pomislite dalje na Angleško, na Združene države, na Špansko, ki ne pri-poznajo mojega vladarstva. In Huares, močni moj nasprotnik — “ „Tla mu bomo izpodbili, kakor vsem drugim. Jeza me zgrabi, ko se spomnim na vse take ljudi ki bi radi prišli do veljave. Na primer ta Pavlo Kortejo, čegar hči razpošilja slike, da s svojo lepoto pridobi privržence.“ „Ste videli njeno sliko ?“ „Stokrat.“ ,,Žalibog, jaz pa še ne!“ se je smehljal cesar. „Ne? Brež tega užitka ne morem pustiti Vašega Veličanstva!“ Vzel je iz žepa sliko in jo pokazal cesarju. Ta jo je opazoval nekaj tranotkov in jo vrnil generalu s pomilovalnimi besedami: „Vbogo dekle!“ .,Ubogo ?b‘ je dejal Mejia. „0, Veličanstvo, jaz je ne pomilujem, ampak sovražim to intrigantko in bi jo uničil kakor vsakega, ki ni za mene, ampak zoper mene. “ Za seboj sta začula korake in ko sta se obrnila, sta videla cesarjevega komornega strežaja. Imenoval se je Gril in njegova oseba se je takrat dostikrat imenovala. „Kaj je?“vpraša cesar. „Oprostite, Veličanstvo, gospod maršal je tu,“ je odgovoril Gril. „ Baz en ?ft „Da. Rad bi govoril z Vašim Veličanstvom.“ „Pridem takoj !‘‘ Sem po vrtu se je pa že bližal Bazen. Generalu se je stemnil obraz, zato mu pravi cesar : „Vas hočem odpustiti ?“ „Prosim, Veličanstvo, da me obdržite, sicer bi izgle-dalo, da se bojim Francoza. Kajpada pod pogojem, da ne gre za tajno stvar. “ „Torej ostanite!“ je pokimal cesar. „ Sploh pa mora biti kaj važnega, da je prišel v Kuernavako, ker Bazenu ta kraj ni ljub.“ Bazen se je cesarju globoko priklonil, toda ne na način, iz katerega bi se dala sklepati odkritosrčna udanost. V očeh mu je bila neka gotovost, in samozavest, kar bi bilo boljše v cesarjevi navzočnosti zakriti. • „Oprostite, Veličanstvo,u je dejal, „da se drznem motiti miroljubno tišino tega kraja.“ „0, vedno ste mi dobrodošli, ljubi maršal. “ je rekel Maksimilijan uljudno. „Potem obžalujem, da prinašam neprijetnosti. “ „Ze nekaj časa sem mi ne prinašate nič veselega, zato me gotovo tudi današnje ne bo presenetilo. Kar povejte, če ni kaj tajnega.u „Ne, stvar je javna in se tiče Pavla Korteja, ki je bil dozdaj navidez smešen, a kakor se mi zdi, postaja zdaj nevaren.“ „Ah, kako ?“ „Privržence in vojake nabira in to celo v glavnem mestu. In Vaše Veličanstvo ve, da je zvezan z Južnim Panterjem?" „To že vem.“ „Zdaj sem izvedel, da se je Južnemu Pantru s pomočjo amerikanske ladije poslalo več tisoč pušk ter veliko množino svinca in smodnika." „No,. to je tudi lepo od predsednika Združenih držav. “ ^Prepričan sem, da je pošiljatev orožja v zvezi x drznim nastopom Korteja, zlasti ker je dal nabiti ponoči plakate po cestnih vogalih.u „To bi bilo res predrzno!“ je dejal cesar. „Kje se je to zgodilo ?“ „V glavnem mestu!“ „Ah!“ „Ukrenil sem že vse potrebno in nalašč prišel danes v tej zadevi, da poročam Vašemu Veličanstvu in dobim potrdilo,- da se kaznuje Kortejeva hči zarad veleizdajstva, Pavla Korteja itak ne moremo, ker je na jugu.“ 2297 ., Z ženskami se ne bi rad bojeval!“ „Jaz tudi ne!-4 je dejal maršal prevzetno. ,,Zato pa sem, da se kaznuje veleizdajalka. Smem pokazati Vašemu Veličanstvu izvod sinoči nabitega plakata?" „Dajte sem!“ Maršal je potegnil oglas iz žepa in ga dal cesarju. Ko je cesar čital, ga je Bazen ostro opazoval. Pri nekem mestu se je cesarju stemnilo čelo, in Bazen se je zadovoljno hipoma nasmehnil. Ko je cesar končal, je dal oglas Mejii, da ga tudi ta prečita. Omenjeni je čital: „Vsem pravim Mehikancem in svobodnim Indijancem! Sovražnik je pridrl v našo deželo in opusto-šuje riaše žetve, zapeljuje naše žene in hčere, uničuje sadove našega dela in mori naše može, brate in sinove. Napoleon v Parizu, nekdaj sam zasmehovan begunec, se je drznil poslati nam vladarja, ki se zove cesarja Mehike. Ta mož je Napoleonovo orodje in ponižno liže njegove sline. Mehikanci, bomo-li t6 trpeli? Ne! Vzdignili se bomo kot en mož in pregnali te tujce iz dežele! Panter od Juga že brusi svoje kremplje; pripravljen je za naskok. Tudi mi hočemo prijeti za orožje. Za vse je že skrbljeno, kar je za uničenje sovražnika potrebno. Imamo orožje, strelivo in živež, toda manjkajo možje, ki hočejo pokazati, da so pravi Mehikanci in svobodni Indijanci. Zalo se bo na vseli krajih nabiralo. V kratkem času bomo zbrali vojsko, pred katero bodo pobegnili Francozje. Poslal sem ljudi, ki nabirajo vojake. Spoznali jih boste, ko Vam povedo moje IJer&čev« skrivnosti. 288 ime. Pridružite se jim in pojdite z njimi na zbirališča. Potem bo izšlo solnce svobode čez Mehiko in pregnali bomo tlačitelje naše domovine z gor v valove morja, ki jih bo pogoltnilo, kakor nekdaj Faraona. Pavlo Kortejo.“ Ko je Mejia prebral, ga vpraša cesar: „No, general, kaj pravite k temu?11 General je pomilovalno skomignil z ra*ieni in odgovoril : „Ničvredna sleparija !‘- „Toda zelo nevarna!“ je pristavil Bazen. „Javna vstaja se tu pridiguje. Treba je kaj več storiti, nego skomigniti ramena. “ S temi besedami je mislil generala. Da bi zabranil oster odgovor tega, je cesar hitro rekel: „Strinjam se s tem! Kaj pa se hoče storiti?41 „Najprej zapremo hčer tega izdajalca.“ „Ni nevarna," je dejal cesar, „samo smešna.“ „ Dalj e se mora preiskati Kortejeva hiša.“ „To naj se zgodi, toda dekleta ni treba zapreti. Zapustiti mora deželo in zunaj naj zapeljuje kogar hoče.“ Bazen je ugovarjal, a ni dosegel namena, zato se je jezen odstranil. Ko je odšel, je rekel cesar generalu: „Ste prebrali pazljivo oglas ?‘; „Da, Veličanstvo.“ „Tudi ono mesto, kjer stoji, da sem orodje Napoleona, čegar sline ližem ?“ „Zalibog sem tudi to nesramnost čital.“ rVidel sem pri tem, da ste poprej imeli prav. luda pokazati hočem tem gospodom, da nisem Na- 2299 poleonova kreatura. Ali iste videli Bazena, kako me je z zadovoljstvom opazoval, ko sem čital ono mesto?“ „Da, videl sem in mislim, da maršal ni prava oseba, prinesti zaplenjen plakat, ker je za ta posel nižjih oseb dovolj. “ „Prav imate. Hotel me je videti pri tem prizoru. Pojdiva v hišo. Vseeno se me je malo prijelo, zato bom govoril s cesarico. Njena bližina ima vedno pomirljiv učinek na mojo dušo.“ Ostavila sta vrt in šla v hišo. To je bilo dopoludne. Popoludne je stala v glavnem mestu v svoji sobi, katero že od prej poznamo, pred zrcalom Jožeta Kortejo. Bila je v spodnji obleki in se pripravljala k toaleti. Pri tem ji je pomagala stara Indijanka Amajka. Jožefa si je odvila lase. Bili so tako redki, da se je bliščala koža na glavi. S sovjimi očmi je koketirala z lastno podobo v zrcalu in vprašala služabnico: „Se Ti ne zdi, da sem shujšala, Amajko?“ „0 ne, senorita.“ „Res ne? Meni se pa zdi, da sem bila poprej bujnejša in bolj polna !“ „Ni res, senorita!“ „Poglej moje rame! Poprej so bile tako lepo polne in okrogle!“ .,Saj so še zdaj. In tako bele in svetle, kakor ala-baster. “ ..Res ?“ ,,Res!“ Indijanka je nesramno lagala, kajti rame so bile suhe in brez mesa ter temne kakor ciganska koža. „Torej n enis, da sem še lepa?“ 288* „0 pa kako! Dobe se osebe, ki so čim starje, tem lepše in k tem spadate Vi, senorita.“ „Ti se mi le laskaš!" „Prav zares ne.“ „Toda poglej. Vrat se mi vidi presuh/’ „0 ne. Vitek je in lep kakor labodji, prav tak, kakršnega imajo gospodje radi. Le pazite, s kakimi očmi Vas občudujejo, senorita." < „Morda me hočeš le tolažiti. Si videla v prejšnjih časih moja pleča ?“ ,,Kaj pada vsak dart.“ „Tako polna so bila.“ „Zelo polna.“ „Tako okrogla.‘-„Zelo o krogi a. “ „Tako bujna. “ „Zelo bujna.“ „Se niso predrugačila, Amajka?“ „Bog vari! Še vedno so zapeljiva kot v prejšnjih časih. “ „Toda lasje mi izpadajo.“ „Saj novi zrastejo, senorita. Da bi le jaz imela take. Saj jih komaj skupaj spravim.“ Ce meniš torej, da nisem izgubila na lepoti, me pa obleci, toda prav zapeljivo.“ „Pričakujete obisk?“ „Ne, šla bom le k fotografu, da si naročim nekaj ducatov slik.“ „Te boste spet podarili Vašim pristašem ?“ „Da. Ali ne misliš, da je bila to srečna misel, vsakemu pristašu dati mojo sliko ?" „0 gotovo! Celo vzvišena misel. Nekoč sem nekaj čitala, česar se moram vedno spomniti pri tem.“ ,,Bila je tako lepa zaljubljena pripovedka, da sem morala jokati. Ona mu je dala svojo sliko in on si jo je na srce obesil ali privezal. Bralo se je tudi, da je najgotovejše sredstvo pridobiti si ljubezen, če se dotič-nemu podari slika in jo ta na srcu nosi.u „Ah, to si čitala ?“ „ Da. “ ..In je res?" ..Gotovo in resnično res!" „Moj Bog, kaj bo iz tega nastalo ?“ ..Iz česa, senorita?" .,No, toliko slik sem podarila. “ „Da, več sto." ..In kje misliš, da jih bodo nosili?" .,Ob sebi umevno, na srcu, kam pa liočejo deti drugam sliko." ..Praviš tudi, da to vzbudi ljubezen?" ..Prav gotovo. Lahko prisežem." „No, torej me bo več sto moških ljubilo!‘ Zvita služabnica je plosknila z 'rokami in za-klicahi : „Sveta madona, saj'res! Kaj bo nastalo iz tega? Gospodje se bodo pobili drug drugega in nazadnje bo le eden edini ostal.“ „In ta edini — veš, kaj bom z njim storila ?" „0, jaz bi ga obdarila, za moža bi ga vzela. “ ..Misliš ?“ .,Da, da, gotovo!" ,,Toda pomisliti moraš, da bom takrat morda pre-zidentova ali celo kraljeva hči.“ ..Ali se te ne smejo omožiti?" ..Se celo morajo se. Toda to so politične, konveni- jenčne možitve, v katerih je človek nesrečen. Ahr Amajka, kako lepo je, biti predsednikova hči in nesrečno omožena!“ Plosknila je z rokami, in Indijanka je stala poleg in zvijala oči. Govorili hi bili še dalje o tem predmetu, ko ne bi vstopila služabnica in takoj za njo več gospodov. Bil je alkad z mnogimi policisti. Ko so gospodje neoglašeni vstopili, je Jožefa vstala in zapovedujoče rekla: „Kaj je to, senorji? Ali ne veste, kaj ste dolžni vpoštcvati ?“ „Zelo dobro vemo,“ je odgovoril alkad, „in bomo z Vami tudi t;»ko postopali, kakor zaslužite. Ali me poznate ?“ „Da,“ je odgovorila. „Prihajam v imenu ce^;yja —“ „Cesarja?a ga je prestrašena prekinila. ,,Da. Kje je Vaš oče?“ „Na potovanju.“ „Kje?‘- „V Oahiiki, kakor mi je rekel. Natanko sicer ne vem.“ „Kedaj se namerava vrniti ?“ .,To je negotovo.“ „Poznate Južnega Pantra?" Zvita Mehikanka je odgovorila: „Ne.“ .,Toda Vaš oče ga pozna ?“ „Ne vem.“ „Hm, vidi se, da ste nedolžni, senorita. Bte-li morda videli kak oglas, ki so bili danes zjutraj nabiti po cestni h vogalih ?“ 2303 Vendar, vendar spet enkrat, ljubi Edvard. Hvala Ti, da si me tako razveselil. Daj, da Te poljubim !w Objela ga je in mu poljubila ustnice kakor srečna nevesta, dočim je on ni poljubil. Potegnila ga je k divanu in sedla poleg njega. Ovila mu je roke okoli vratu in pritisnila svojo krasno glavico na njegove prsi. Tako sta sedela, on v svojem starem, umazanem, s krvjo napolnjenem jopiču in ona v prozorni svilnati obleki, skozi katero se je bliščala polt te krasne žene. „Kakor vidim, si hotela na izprehod?" je hladno pričel pogovor. „Da. Hotela sem še dve uri na izprehod in potem pričakujem majorja. Rada pa pogrešam to zabavo, da imam le to srečo, da Te vidim pri sebi.“ „Kakšno zabavo lahko pogrešaš?" se je smehljal. „Izpreliod ali majorja ?“ ..Izprehod kajpada, major ni nikaka zabava. “ „To Ti verjamem.“ .,In ta grdi kapitan — — ah, ali veš, da je že več dni zunaj ?“ „Kam je šel?“ „Nihče ne ve.“ „Tudi Tvoj sladki major ne?“ *Ne.« „Toda poveljnik mora vedeti!“ ., Gotovo.‘- ..Torej je to slabo znamenje za nas.“ „Za nas? Na kak način?“ ..Kapitan je imel nekaj tajnega. izvršiti in to je povejlnik zamolčal majorju; to je naj boljši dokaz, da ne zaupa temu.“ „Iz tega stališča še nisem motrila te zadeve. Vidim, da si bistroumnejši od mene, ljubi Edvard." ,, Drugikrat boš previdnejša. Moramo si vzajemno pomagati." „Rada bi vedela, kam je šel kapitan; na vsak način moram to zvedeti in zato se moram držati poveljnika. “ „Je-li ljubeznjiv proti Tebi „Da.“ „Torej, je vendar vgriznil v vado!“ „To že, toda le kot velika riba, ki se lahko vsak čas iztrga s trneka. Pred kratkim me je prosil za diskreten sestanek. “ „Si mu obljubila ?“ „Se ne; liočem poprej malo nategniti vrvico in čakati na priliko, da izvem kaj važnega od njega. Dovo-libi mu bom jutri zvečer in Ti lahko poslušaš.“ „Ni mogoče, kajti na vsak način moram še danes n aprej. “ „Kako mi je žal! Torej Te danes zvečer ne bom imela. “ „Žalibog!“ .,Ti je tako nujno treba oditi?“ „Zelo. Od včerajšnje noči sem brez prestanka jezdil na neosedlanih konjih in gotovo petdeset geo-grafičnih milj prešel. Iz tega lahko sklepaš, kako je stvar nujna. “ „Ti revček!‘‘ je rekla in nežno božala njegova lica obenem ga poljubujoč na ustni. „Saj se boš ugonobil, spal nisi nič?“ „Ne.“ „Toda če moraš že danes naprej, ne boš izvedel, kam je povelnik poslal kapitana!“ „0, to že vem, drago dete,“ je smehljaje odgovoril. 2305 I „Ali res?" se je začudila. „Se prav natanko vem. Naletel sem namreč na kapitana in vse slišal. “ „Edvard, Ti si res nenavaden človek.“ „0 ne,“ je skromno odgovoril. „Imel sem le srečo, sicer ne bi ničesar izvedel. Na to me je opozoril Med vedovo Oko.“ .,To je mladi apaški vodja, ki išče svojega brata Medvedovo Čelo in ki je prisegel, če ga ne najde, da usmrti vsak teden dokler bo živel enega belega človeka ?“ „Da, prav ta. Moj prijatelj je in mi je obljubil petsto svojih vojakov/4 „To je prav dobro, kajti teli petsto odtehta pet tisoč Francozov. Kaj si pa zvedel od kapitana?1' „Bil je pri Komanhih, ki so mu obljubili šeststo vojakov." „0, to je pa slabo!" „Pa, uničil jih bom! Dalje je šel v Gvadelup, preoblečen v zlatokopa, da bi pričakoval kompanijo Francozov, ki bi si osvojili trdnjavico. Da si je poveljnik upal, tako daleč poslati vojake je znamenje, da morda hoče predsednika Huaresa v Pazo del Norte vjeti in da je slišal o pošiljatvi denarja, ki je že na potu iz Združenih držav." Denarna pošiljatev? Ah, da bi že skoro prišla! Nujno želim to." ..Zakaj ?“ ..Predsednik mi je že tri mesce na dolgu s plačo. Tukaj me imajo za bogato, ker moram sijajno živeti, da lahko Vašo stvar podpiram. In vendar je že moja blagajnica popolnoma prazna. Vem, da Huares sam rpi pomanjkanje, toda bila sem že prisiljena narediti Beračeve skrivnosti. 264 2306 dolgove. Bojim se, da ta sijaj v moji liiši ne bo dolgo trajal.11 .,Da, predsednik res nima ni kakih sredstev; če Ti kljub temu pošlje denar, lahko izprevidiš, da ve ceniti koristi, ki nam jih donaša Tvoja lepota.“ ,,Denar mi pošlje,“ se je zveselila. „Da.“ ..Kedaj ? Po kom?“ „Danes, po meni.“ „Krasno, krasno! Daj se poljubiti!;‘ Videlo se je, da se ni veselila iz skoposti, ampak iz potrebe. Ovila mu je roke okoli vrata in ga tako pritisnila nase, da so se njene prsi, vsled izrezane obleke, dotikale njegovih golih prs, ker je imel odpet jopič. V takem položaju bi nihče drugi ne ostal hladnokrven: Edvard pa je njen objem in vroče poljube hladno prenesel in rekel: ^ „Dva tedna sem nosil denar se‘boj, oprostiti mi moraš, i’es nisem mogel poprej priti. “ „Iiada Ti odpustim ljubi Edvard, kajti znana mi je Tvoja skrb zame. Koliko pa je?kt „Plača za pol leta. Tri mesece zaostanka in tri mesece naprej. Si li zadovoljna?“ „Zelo, zelo!“ Edvard je segel v svoje lovske čevlje in izvlekel zavojček ter ga ji podaril. Odprla je, preštela in rekla: „Prav! Zdaj sem spet bogata! Toda ljubi, Edvard storiti mi moraš ljubav in vzeti en tak papir od mene." Z odkritosrčno prosečim obrazom mu je pomolila bankovec za sto funtov. Ta pa je zmajal z glavo in rekel: „Hvala Ti, Emilija! Vem, da mi iz srca želiš dobro, I 2307 toda ne smem zlorabiti Tvoje dobrote. Sa j tudi ne vem kaj početi z denarjem.‘‘ „Ali Edvard, ne veš kaj početi z njim? Le oglej se malo.“ Šaljivo je pogledal po sebi in se potem pzrl okrog po sobi rekoč: „Ti misliš, da se moja obleka nič kaj ne vjeina s Tvojo ?"‘ .,Popolnoma nič!-* „Da, prav imaš. Toda, če prideš Ti k meni v gozd, se tudi Tvoja obleka ne bo vjemala z mojo. Oblečen sem tako, kakor se mi zdi potrebno. “ „Toda nove hlače in nov jopič bi — —“ Prekinil je njene besede in rekel: „Moja obleka je prav dobra za moje namene, sploh Ti pa ni treba skrbeti zame, nisem tako reven, kakor si misliš.“ „Ah, 'torej si -bogat!“ ,,Skoro. V gorah sem namreč slučajno našel zlato žilo, če mi je treba denarja, grem tja in si košček zlata odlomim. Hvala Ti za darilo! (Je me hočeš s kom razveseliti daj mi kaj jesti; zelo sem lačen.“ Glasno se je zasmejala. Tudi on se je smejal in rekel: „Ti se smeješ moji lakoti ?“ „Da, ali naj se ne?“ .,Le daj se. Gospodje, ki Te obiščejo, Ti govore o lepoti, sreči in ljubezni. Radi bi iz Tvojih lepih ustnic pili nektar, jaz medved pa ne maram vsega tega in bi se le rad najedel. To je gotovo razloček. Gotovo bom zgubil veliko kredita pri Tebi in imela me boš za barbarja.“ Zamašila mu je usta s poljubom. 264* 2308 „Tilio, Ti medved! Veš, da si mi tisočkrat ljubši, kot vsi drugi. Ti prihajajo nalepotičeni in dišeči, zvijajo oči in blebetajo neumnosti — pa! (Je pa Ti prideš, vidim moža. Kako rada Te gledam, če potisneš grižljaj v usta in stei-eš kosti, kakdr pravi medved. Povem Ti Edvard, takoj bi strgala te blesteče cape s sebe in • oblekla najslabše krilo, da bi le smela s Teboj iti v gozd in jesti pri Tebi krompir, grah in koruzo. Toda nisem Ti dovolj dobra in nazadnje imaš prav. Mojo ljubezen zaničuješ, toda moje prijateljstvo moraš vendarle sprejeti. Povej, kaj hočeš jesti? Moram Ti sama postreči, ker ne sme nihče vedeti, da si pri ineni.“ „ Prinesi mi velik kos suhega kruha in nekaj mesa. “ „ Drugega nič?‘- „Tak človek!-‘ se je smejala. „Vse delikatese bi lahko imel in zahteva suh kruh. A naj se zgodi po Tvoji, volji.u Vstala je in odšla po jed. Ko je stopala skozi sobo, tako ponosna, tako krasna, kakor kraljica, je gledal za njo. Bilo je, kakor bi se mu smilila, toda otresel se je ginjenosti in mrmral: „Pa! Kljub njeni res zvesti, podložni ljubezni, vendar ni nesrečna. Ljubi blišč in zabavo in ker ji je to na razpolago, je zadovoljna s svojim sedanjim položajem. Za Boga na to še mislil nisem, da se more tako krasna ženska zaljubiti v takega medveda, kakor sem jaz. Ljubezen je res čudna stvar.“ Vrnila se je in prinesla krožnik, s katerega je zajemal s pravim zadovoljstvom. Opazovala ga je z vidnim zanimanjem in mu rekla: „Tako, moj ljubi Edvard, se mi pokazuješ v mojih sanjali. Sredi pragozda vidim malo leseno hišico, Tebe kot moža, sebe kot gospodinjo/4 „0 prosim!“ „Potrpi! Saj je le v sanjah! Ti se vračaš z dela ali lova, sedeš za mizo — — —■“ ,,Brez poljuba?11 se je smejal. „Deset poljubov poprej, Edvard! Potem Ti prinesem še kadeči bivolov jezik — — —“ „Ne, mrzel mora biti! Bivolova pečenka sme biti še gorka.‘‘ „Torej dobiš bivolovo pečenko in Ti jo prav tako lomiš, kakor zdaj Zobje se Ti bli^čijo; samo za jed se meniš in to 'se mi zdi tako prijetno in ugodno, da sama dobim tek.“ „Hočeš ?“ je vprašal in ji ponudil suhi kruh. ,,Ne, brrr!;t je odgovorila in se stresla. „No, to je lepa gospodinja, ki noče kruha jesti!” „ Naučila bi se spet.“ „Toda težko. Sai imaš vse lahko boljše!“ „Kako?“ „Omoži se bogato in srečno. S svojo lepoto in svojo duhovitostjo lahko dubiš najboljšega in najbogatejšega moža. Potem si preskrbljena za celo življenje.“ v Grledala je pred sebe. Čutila je, da ima prav, vendar mu je rekla skoro z očitajočim glasom: „In to mi praviš Ti ? Ti, edini, ki ga lahko ljubim ?“ „In ki je tudi edini, ki Ti odkritosi-čno želi dobro!" „Da, verujem Ti, vedno si bil dober z menoj, že kot deček. Zakaj bi pa ne? Tvoji in moji stariši so stanovali v isti hiši. Bil sem močan dečko, ii\ Ti slabotna, ljubeznjiva punica. Potem sem se šel učiti za kovača in Ti si šla v šolo.“ „In ko sem nehala v šolo hoditi, si bil Ti ga-roter. “ „Zalibog! Toda ko sem nehal biti garoter, si bila Ti grizeta in si se dala odpeljati od nekega amerikan-skega goljufa, čez morje.“ „Ta me je zapustil in prišla sem v najveojo bedo. In nekega večera sva se našla v St. Lui pri reki. Sita sem bila življenja in hotela skočiti v vodo; Ti si to slutil in si pristopil. Spoznala sva se in bila sem rešena. Delal si zame in delil z menoj, kar si zaslužil. Poiskal si mi naposled mesto za družabnico pri gospe, s katero sem prišla sem v Mehiko. Dolžna sem Ti življenje in še več.“ „Ni vredno besede, otrok. Saj si od tedaj zadosti storila zame in za našo stvar. Nikdar bi ne bil verjel* da je iz malega otroka, ki sem ga nosil na rokah, in iz obupane ženske na bregu Misisipija, postala taka dama. Emilija, Ti si lepa. Ti si krasna, očarujoča!” Porinil je krožnik od sebe, da bi jo bolj opazoval. Skočila je s svojega sedeža in zletela v njegovo naročje; stisnila je njegovo glavo na svoje bujne prsi in rekla : ,,Edvard, to vse mi nič ne koristi. Samo Tebe bi rada osvojila in očarala; Tvoja ženka bi bila rada, čeprav le za eno kratko leto in potem srečno umrla. O Bog, zakaj ne more to biti! Pritiskala ga je k sebi in jokala. Počasi jo je odmaknil od sebe in rekel: „Midva nisva ustvarjena drug za drugega. Oba sva strastna in sva že preveč živela, ne moreva se spo-polniti. Ali ne i/previdiš tega?" \ 2311 Vzela je svoje roke z njegovega vrata in rekla: „Zalibog izprevidim, moj dobri Edvard. Kdor naju se omoži, sme vzeti le miren, spravljiv značaj. Storila bi le drug dragega nesrečnega. Toda, — toda —!“ Hitro je korakala gori in doli po sobi, obstala pred njim., pokazala, s svojimi rokami okoli in rekla: „To vse imam Tebi zahvaliti. Poglej me! Ali misliš, da ne vem, kako ?em lepa, da ne vem, kakšno moč imam v svoji lepoti. Poglej mo^e oči, mojo glavo, mojo postavo. Nikdo se mi ne more ustavljati, le Ti ostaneš hladen pri mojem pogledu. Kako rada bi vso svojo lepoto le zate imela, toda zastonj nastopil si pot čednosti in od te se ne daš odvrniti. Ali ni to strašno ?“ Edvard je molčal; kakor ga ni omamila njena lepota, tako tudi ne njeno vzdihovanje in tarnanje. Videla je, da ne bo nikoli dosegla njegove ljubezni, stopila je k oknu in zrla v temno noč. sEdvard je videl, kako so se ji vzdigovale prsi in kako nemirno so ji prsti trgali krasno zaveso. Naposled se je pomirila in sedla k njemu. Bila je bleda in glas ji je bil hripav, ko je rekla: .,Naj bolj čudno pa je, da Te še vedno ljubim, da ni v meni nobene iskrice sovraštva in maščevanja. Žrtvovala bi se zate in pri Tvojih nogah rada umrla kakor pes, katerega umori gospodar in ki mu še v zadnjem trenotku liže roko. Toda ne govoriva več o tem; govoriva raje o naši stvari!“ ..To je boljše, ljuba Emilija,“ je odgovoril. „Da se je pokazal nov predsednik za Mehiko, to veš?“ „Nič še nisem slišal. Kdo pa je?t; „Neki Kortejo iz Mehike. Menda se piše Pavlo-Kortejo.“ 2312 Edvard je postal radoveden. Ime Kortejo mu je bilo dobro znano. Cital ga je v knjižici, katero je vzel don Alfonzu, potem ko ga je garotiral in ki mu jo je potem vzel gozdni čuvaj na Bršljanovem. „Kortejo? Kaj pa je?“ „Bil je oskrbnik grofa Ferdinanda de Rodriganda. Ali si morda poznal tega grofa ?“ „Slišal sem o njem.“ „Umrl je že pred dolgimi leti. Poznaš tudi Kor-teja ?“ „Samo po imenu. Toda, če je v Mehiki, kako se more potegovati za predsestvo. Saj je glavno mesto v rokah Francozov. “ „Rekla sem le, da je iz Mehike, ne pa v Mehiki, • .. . X,, • Zdaj je v pokrajini Cijapa.“ „Ima kaj pripadnikov ?“ „On in Južni Panter sta bila izmed prvih, ki sta se izjavila za Francoze. Dokler je bil Huares še mogočen, se Kortejo ni upal na dan s svojimi namerami; zdaj pa misli, da so mu čas in razmere ugodne. Agitira v južnih pokrajinah, kjer Francozi še niso dosegli mnogo vspehov.“ Ali je Kortejo mož zato'?“ „Ne vem!“ „Ima potrebna sredstva na razpolago?“ „ Naj brž!“ „In uspehi, katere je že dosegel ‘?i4 „No, menda ne bodo prav veliki. Toda Južni Panter se je izrekel zanj, in kakor veš ima ta mnogo pripadnikov. “ „Ta Kortejo nam ne bo posebno nevaren. “ „Kdo ve! Mqrda ima denar in za denar je Mehi- Edvard je med tem premišljeval, kaj naj stori z vjetnikom. Sicer je bil naklonjen k usmiljenju, ker je sam dosegel danes toliko usmiljenja in odpuščanja, toda previdnost in čut pravičnosti sta zahtevala nasprotno. Proti jutru je Edvard zapazil, da ima kapitan odprte oči. Skočil je s konja in tudi kapitana odvezal; vezi na rokah in nogah mu pa ni odvzel. To je pretrgalo molčanje. „Dozdaj ste gledišče igrali z menoj, senor,“ je rekel kapitan. „Upam, da me zdaj izpustite.-k „Ne motite se!“ je odgovoril lovec. „Obstal sem le, da Vas s-odim.“ .,Ne šalite se tako neumno,“ se je smejal kapitan. „Popolnoma resno menim. Odvezal Vam bom noge, da boste laliko sedeli. Tako, in zdaj naj se prične. “ .,No, če Vam to ugaja, igrajte dalje svojo ulogo." ,.To bom storil. Opozorim pa Vas, da imam le pet minut časa za Vas.“ ..To mi je ljubo,“ se je smejal častnik. „In da boste po preteku tega časa mrlič. “ „Paperlapap!“ „Le šalite se iz svoje smrti, nimam ničesar proti temu. Toda najprej mi povejte, če me poznate ?“ „Ne, nimam časti!“ „Torej dovolite, da se Vam predstavim! Pi-avijo mi ,črni Edvard*.“ Kapitan je obledel. Lovec je pa nadaljeval: „če pade vjetnik v oblast Francozov, ga ti brez usmiljenja ustrele, čeprav postopa predsednik Huares z Vašimi tovariši milo. Jaz pripadam Huaresu in Vi ste moj vjetnik. Kaj Vas torej čaka? Smrt!u 2300 „Senor! Jaz sem častnik!“ se je srdil kapitan. „Obnašali se niste, kakor častnik, zato tudi ne bom ravnal z Vami kakor s takim. Druga točka tožbe: Oko, ki je zrlo lepoto senorite Resedile, ne sme ničesar več videti in usta, ki so poljubila njene ustnice, se morajo zapreti. Torej : smrt! “ „Kdo daje te postave?11 „Zadnje sem dal jaz, kajti senorita je angel, in jaz jo obožujem Hoteli ste jo žrtvovati svojim strastem, torej: smrt!" „Vi ste hudič!" „To naj Bog odloči. Dalje: Šli ste kot ogleduh k Komanhom, da dobite šeststo vojakov, torej —: smrt! “ Kapitan je obledel. Ni ugovarjal. Edvard je nadaljeval : „V petih dneh ste hoteli s svojo kompanijo napasti trdnjavico Gvadelup, torej: smrt! Ti razlogi zadostujejo. Ostalih ne omenim. Imate še kaj sporočiti komu?" Edvard je prijel za puško in šele zdaj je vjetnik izprevidel, da mu je resno z razsodbo. ,,Saj me vendar ne boste!" je zaklical. „Trdosrčen sem! Zadnjega vprašanja mi niste odgovorili in ker ne utegnem več, molite glasno še svoj zadnji očenaš!" v „Ce me umoriš, potem nisi moj sodnik, ampak moj rabelj, moj morilec." „Pa! Vsak Francoz, ki je zdaj v Mehiki, je morilec." „Kdo Ti daje pravico, da me usmrtiš?“ „Prerijske postave. Pozabil si, na kakih tleh sva. Včeraj si potegnil noč proti meni; Tvoje življenje je moja lastnina tudi brez razlogov, katere sem poprej omenil. Moli!“ „Ne maram moliti,“ je rekel kapitan kljubujoče. „Ne boš se drznil vzeti mi življenje/1 „Takoj izveš nasprotno. Ker nočeš moliti, naj bo Bog milostljiv Tvoji duši. Ena — dve — tri!u Strel je počil in kroglja je šla kapitanu skozi čelo. Zgrudil se je mrtev. Edvard je preiskal žepe mrtveca. Našel ni nikakili papirjev, samo uro, denarnico in prstane, vse to mu je pustil. Potem je tiho zmolil očenaš in izpustil kapitanovega konja. Zajezdil je svojega konja in oddirjal. Vest mu ni ničesir očitala. Brez prestanka je jezdil naprej do opoludne. Od prve čede konj, mimo katere je prišel, si je vzel svežega konja in neprestano ostal v sedlu do večera drugega dne, ko je uzrl pred seboj mesto (Jikvakvo. Privezal je konja v gozdu in čakal, da se je popolnoma stemnilo. Splaziti se je moral skozi razpostavljene straže, če je hotel priti v mesto, kajti sicer mu ni bilo mogoče, ker bi ga spoznali. Dobro je bilo, da je natančno poznal okolico kakor tudi mesto. Previdno se je plazil do prvih hiš in prišel do vrtov, ki so mu bili znani. Splezal je čez nizko ograjo. Tu je počenil in trikrat posnemal glas črnoglavega jastreba, ko se vzbudi iz spanja. Skoro je zaslišal, da so se odprla mala vratiča in temna ženska postava se mu je počasi približala. S tihim glasom je rekla: „Kdo je?“ ,,Mehika,u je odgovoril. „In kdo pride?“ „Huares.“ „Počakaj n>alo.“ Po teh besedah je ženska odšla in se šele za četrt ure vrnila. Dala mu je meniško kuto, katero je oblekel čez svojo obleko, in rekla: „Danes morate biti zelo previdni." „ Zakaj ?“ „Ker pride major k nji.“ „To mi je ljubo. Ali je že pri nji?11 „Se ne. Pride šele čez dve uri.“ „Dobro. Tu imaš puško, dobro jo shrani.“ „Kedaj se vrnete ?“ „Tega ne vem. Zbudil Te bom, ko pridem." Zavil se je v kuto in odšel na levo stran. \ zidu so bila mala vrata, že odprta. Stopil je na dvorišče, okrog katerega je vodil hodnik na stebrih. Po ozkih stopnjicali je šel navzgor in prišel do lesenih tudi že odprtih vrat. Skozi ta je korakal potem po temnem hodniku do novih vrat, ki so bila zaprta. Potrkal je, in fin srebrn glas je zaklical: „Naprej!“ Obenem so se tudi vrata odprla. Blesteča svetloba mu je zasvetila nasproti in sredi te svetlobe je stala ženska, katere lepota se ne da opisati. Na krasni glavici so bili polni, črni, kodrasti lasje zviti v krono in vendar so se še usipali čez pleča krasne kraljevske postave. Nobena pravljična kraljičina se ne da primerjati s to deklico, tako jo je narava obdarila s krasoto in naravno lepoto. Kako ubog in razcapan je pa stal prerijski lovec pred njo, ki je v predsobi že odložil kuto. In vendar je stal ponosno pred njo, in vendar so bliščale njene oči sreče in radosti, da ga vidi pri sebi. Podala mu je obe roki in zaklicala: .,Saj stoji na njem ime Vašega očeta.“ „Popolnoma nič ne vem o tem, senor. Ce očeta ni tukaj, živim prav samotno. Ali so oglasi morda od mojega očeta?" .,Na vsak način ker je njegovo ime podpisano." Ali pa ni laliko kdo drug podpisal?" Alkad jo čudno pogleda. Ta misel mu sicer še ni prišla v glavo, a verjetna se mu je zdela. ..Hm, da, laliko je mogoče, senorita,“ je odgovoril. „Kaj pa je na oglasu ?" ga je vprašala. .,Ustaja in veleizdajstvo." „0, potem nima moj oče prav nič opraviti s tem. Saj ni veleizdajalec!" „Toda saj je v zvezi z Južnim Pantrom!" ..O tem ne vem. To je lažnjivo obrekovanje. „To se bo že izkazalo. Najprej moram preiskovati." „0 santa madona! Tu v moji sobi?" „Da in sploh v hiši po dokazih za veleizdajstvo.“ „Torej iščite v božjem imenu! Našli ne boste ničesar, ker smo nedolžni. “ Uradnik je preiskoval prav na meliikanski način, namreč površno in malomarno. Iskal je več ur in ko je končal, se je že stemnilo. „Senorita, ničesar nisem našel," je rekel naivno. „Vedela sem," je odgovorila ponosno. .,Povedati Vam imam še nekaj neprijetnega." „Me hočete ostrašiti, senor?" „To ne, a izpolniti moram cesarjevo povelje." Kakšno? O Bog! Zdaj se pa res bojim, senor?“ ..Bati se Vam ni treba. Vaši osebi se ne bo ničesar zgodilo. Samo bivališče morate spremeniti." ..Bivališče? Kako naj to razumem?" ,,Izgnani ste iz dežele." Pri teh besedali je obledela. Tega vendar ni pričakovala. „Izgnana sem ?“ je vprašala. „Cemu pa?‘‘ „Zarad veleizdajstva Vašega očeta in ker ste razdeljevali svoje slike. “ „Dala sem jih le prijateljem.“ „Ti prijatelji so pa slučajno vsi veleizdajalci.“ ,,0 tem ne vem ničesar. “ „To je Vaša stvar, senorita. Naznaniti Vam i mam, da morate zapustiti mesto v štiriindvajsetih urah in deželo v enem tednu. “ „Saj ne morem oditi. Mojega očeta ni tukaj. „Torej pojdite k njemu. “ „ Ali je tudi 011 izgnan?“ „Ne. Ce njega dobimo, ga obesimo.“ „0 madona, kakšna nesreča. Kaj se zgodi z našim premoženjem ?il '„To lahko seboj vzamete. Sploh pa ni tako hudor kakor se vidi. Ze mnogo jih je bilo izgnanih, a so se vendar vrnili.“ Odšel je s policisti. Indijanka je slišala vse in vprašala: „0 senorita, kako ste zviti!‘‘ „Kajne, Amajka! Moški so res neumni. Ima me za nedolžno. Sploh pa še ne vem, če pojdem iz dežele. Oče bo danes zvečer odločil, zato [pazi da naju ne bo nihče motil. Za nikogar nisem doma!“ Alkadovo povelje jo je vendar malo ostrašilo, zato je težka čakala očeta. Ze pozno zvečer je bilo ko je sama v sobi čakala očeta. K hišnim vratom je postavila Amajko, da bi takoj odpi-la očetu. Nenadoma so se vrata odprla in vstopil je Jožefi