PLANINSKI VESTNIK
podtikajo Sandy Pittman, da je po-vzpetnica, ki v baznem taboru pod Everestom piše za NBC dnevnik na Internetu in s svojimi prijateljicami tam na ledeniku pije čaj iz porcelanastih skodelic.
Luisa Francis pojasnjuje in postavlja na svoja mesta posamezne povezave, slavi šerpani, šerpovske ženske, ter poveličuje gorske ženske, indijsko samotarko Ma ali Elizabeth Kawley, ki v Katmanduju zvesto vodi knjigovodstvo o himalajskih vzponih in junakih.
^[ma&iw®
In memoriam: Marija Lah Vild
Pretresljiva naglost odhoda Marije Vildove je boleče presenetila vse, ki so jo poznali tako po planinskem kakor po prejšnjem delovnem delovanju v podjetju Mura. Letos marca, ko smo jo pospremili k počitku, se je zdelo, da divji panonski veter odnaša besede in pesem slovesa tja daleč proti goram, kamor je tako zelo hrepenela in tako pogosto hodila Bila je izjemno bitje in je ta svet vedno živela s svojstveno neponovljivo Intenzivnostjo. Odraščala je v skromnih razmerah, se po vojni predajala ciljem svobodne domovine, zasnovala sodobno kadrovsko socialno delo v podjetju Mura,
skrbela za družino, kljubovala ljubezni, se vključevala v različna humanitarna dela in ob vsem tem pred 25 leti ustanovila Planinsko društvo Mura ter ga duhovno vodila do prezgodnje smrti. V planinsko društvo Je pritegnila številne sodelavce od delavcev za stroji do direktorjev, skrbela je za planinski naraščaj v vrtcih in šolah, pomagala tabornikom, organizirala nabiranje zdravilnih zelišč v gorah in še marsikaj Bila je pobudnik za ustanovitev Med društvenega odbora PZS za Pomurje, trasirala je planinsko Pomursko pot, sodelovala pri njenem opisu, spodbujala k usposabljanju za planinske vodnike, vodila pohode, predavala in se razdajala. Dve poletji je preživela kot oskrbnica planinske koče, ne da bi za to želela plačilo. Delovala je v organih Planinske zveze Slovenije in vedno pogumno zagovarjala svoja stališča. Bila je vedno odprta do ljudi, pokončna in poštena, brez želje po privilegijih in priznanjih. Njen trden racionalen značaj in oboževalski odnos do gora sta se dopolnjevala. Verjela je, da je mogoče doseči velike cilje, če imaš pogum in voljo in v dobro organizacijo pritegneš predane in delovne sodelavce.
Prehodila je slovenske gore in k njim popeljala premnoge druge. Poskusila se je tudi v plezanju in se preizkusila v tujih višjih gorah. Po letu 1985 se je v družbi prijateljev iz Mojstrane povzpela na Mont Blanc, Matterhorn, Toffane, Dachstein, Monte C ri stal o, Tri Cine, Watz-mann... Ni le sanjala o gorah, pač pa je vedno tudi načrtovala pohode, predvidela opremo in vse drobne malenkosti in sama opravila največ dela.
Brez pretiravanja je mogoče reči. da je Marija zaradi svoje predanosti goram, izkušenj in izjemne požrtvovalnosti pri delu, pa tudi zanosa, s katerim je pripovedovala o svojih planinskih doživetjih, že za življenja postala svojevrstna legenda v planinski organizaciji. Odšla je mnogo prerano, stara komaj 67 let, in nam pustila spomin in zgled. Njeno ime bo za vedno zapisano v zgodovino pomurskega pla-
ninstva, njenemu zgledu pa bodo sledili mnogi planinci s panonske ravnine. Naj bo tako, kot pravi pesnik: »...nam drugim sije sled in kaže pot od tod iz naših zmot in zmed v bližino zadnjih gnezd in prvih zvezd...«
Ivanka KlopčJč
* * *
Spoznanje, daje prekmurska Marija odšla na pot, od koder ni več vrnitve, je trpko in boleče. Planinci imamo v svojih vrstah kar nekaj ljudi, pri katerih je le ljubezen do življenja daljša od ljubezni do gora in Marijo smo med njimi uvrščali na častno mesto.
V njeni bližini smo čutili, da je ljubezen do gora zmes neukrotljivega in nikoli potešenega hrepenenja, strasti, nemira, pa tudi nepopisne sreče, zadovoljstva in vedrine. Ali ta notranji nemir povzroča Rous-seaujev klic »Nazaj k naravi« ali iskanje izgubljenih zakladov in idealov, je ta hip vseeno. Marija je ljubezen do gora vseskozi razdajala in trosila okoli sebe. Tudi tistim, ki imajo gore vsak dan pred očmi in ki so preko nje bolje dojeli veličino bogastva, ki ga ima naša dežela. Samo po sebi umevno se je zdelo, da je Marija svojo ljubezen do gorš razdajala ne le po gorah, pač pa tudi v planinski organizaciji. Z njej
Oj, človek, nikar
ALEŠTACER
V stvarnosti kruti besneč/ vihar pometa pragove zaphanih previsov; masiv gorski v bran se postavlja nemoči navkljub.
Tam drobna postava na snežnem hrbtišču počasi pojema in tone v obup.
Unese se veter, poleže vihar; zaveje vzdih z gore: oj, človek, nikar!
281
PLANINSKI VESTNIK
lastno toplino in vztrajnostjo je znala potegniti za seboj množice, Sprva smo težko razumeli, da so najbolj strastni ljubitelji gora doma sredi ravnic, kjer veter boža zlato pšenično klasje in sonce rumeni koruzna zrna. Ko smo spoznali Marijo in njeno delo med prekmurskimi planinci, smo se prepričali, da je dober organizator tisti, ki lahko dela navidez nemogoče podvige med ljudmi. V naših očeh je simbol prebujenja planinstva v tem delu Slovenije. Ko se je njeno delo tu sredi prekmurskih ravnic prijelo in obrodilo sadove, smo jo potrebovali tudi v Ljubljani. Dobro desetletje je njena odločna In jasna beseda postavljala stvari na pravo mesto v skupščini, glavnem, upravnem In nadzornem odboru ter različnih komisijah Planinske zveze Slovenije. Ničkolikokrat, ko smo bili v dvomih ali razklani, je z enostavnim, a prepričljivim nastopom pokazala izhod iz navidez slepe ulice. Znala je, kot zna le ljubeča mati, naviti ušesa nepridipravu in s toplo, ljubečo besedo pohvaliti in nagraditi dobro delo in dejanje. Ni področja v planinski organizaciji, v katerem ne bi pustila svoje sledi. Tudi oskrbniški kruh je poskusila v kočah Triglavskega pogorja. Zato ni nikoli dolgovezila ali govorila na pamet. Njena beseda je bila vedno trdno odločna, a nikoli žaljiva. Vedno je spoštovala sogovornika, tudi tistega, ki je v očeh drugih veljal za nepopustljivega, trmoglavega, zadrtega in nepri-ijudnega.
Kot taka zapušča Marija za seboj globoke sledi, S svojim delom je dokazala, da slovenski planinci nimamo legend le med tistimi, ki prebivajo v vznožju gora, pa med alpinisti in gorskimi reševalci. S svojo izpričano ljubeznijo do gora nas je vseskozi spominjala, da smo v planinski organizaciji zbrani predvsem zavoljo ljubezni do gora in da so vse druge aktivnosti drugotnega pomena. S toplino, ki jo je vnesla v planinsko organizacijo, nam je neprestano dopovedovala in dokazovala, da se moramo vseskozi bati in otresati nečloveškega, brezosebnega odnosa do planincev in do gora. Eno od njenih zadnjih pomen-282 Ijivih sporočil, ki ga je zmetala v brk
na Skupščini Planinske zveze Slovenije, ko so z vso silo pljusknili na dan ozki, sebični interesi, je bilo, da smo složni močnejši, manj ranljivi, bolj sposobni, bolj spoštovani in tudi uglednejši.
Spomnimo se Marije, ko bomo hodili po gorskih poteh! Poskušajmo posnemati njeno vedrino in optimizem. Spominjajmo se njene strastne ljubezni do gora. In ne pustimo, da bi spomin nanjo kdaj zbledel Tako bo ostala v nas. To si je s svojim delom tudi zaslužita,
Andrej Brvar
Martin Aubreht in njegovih 70 let
Ga že vidim: z roko gre skozi nekoliko osivele lase - kaj drugega se za njegovih sedem krlžev tudi ne spodobi - in potem ta ista desnica zamahne. Nič jeznega ni čutiti v tem utečenem gibu, nekaj simbolike pač, kot bi se po roga I vsemu svetu. Tudi tistemu, ki mu pripada in spet, nebodigatreba - če bi, pa zakaj, in nekakšen ampak, skratka, navlaka nedorečenosti in možno drugačnega, ki so se Tinku v teh sedemdesetih letih skotrljale Iz naročja tja po namišljenem melišču. Tako se za pravega hhbovca tudi spodobi in zato tale spet nekoliko pozna pisa-rija ne more odstreti spoznanja, komu slabo izbrane besede bolj kvarijo kot žlahtijo upodobitev Gledano nekoliko povprek - na ta
način se kot opazovanja oži - je na njegovi grbi kar precej puklaste zgornjesavinjske ponižnosti. Ampak takšen je in Bog mu pomagaj, novodobnemu Kocbeku, nikoli se ne bo spremenil. Tako je tudi prav. Slediti velikemu vzorniku (beseda mogoče ni čisto taprava) iz časov črnožolte monarhije tudi dandanašnji ni najbolj komotno opravilo. Zato pa ne more biti predsednik MDO planinskih društev nekakšen rumenokljunec, ki predstavo o sebi komajda zmore povezati s strminami savinjskih vršacev. Tudi sicer smo Savinjčani samosvoji ljudje, menda zaradi ozke vpetosti med te kamnite grinte, hočem reči, z nami vozariti je umetnost. Aubrehtov Tinko je seveda preizkušen furman - prispodoba se zdi ravno pravšnja, nekaj malega bi tahko o tem med vrsticami razbrali iz svečane listine, priznanja za življenjsko delo, ki jo je prejet iz rok Andreja Brvarja, predsednika slovenskih planincev. Sam hudič ve, kaj ga je vse življenje gnalo in ga neustavljivo še žene v gore in planine. Stari, modri Tavčar bi v tem primeru klecnil. Ne, ta ljubezen Aubrehtu ne more biti v pogubo, prej obratno; hoja in spet hoja, ki osvobaja kljub bičanju kopriv in trave. Pot. vse težavnejša, in noč, vse temnejša, se je zgladila, v
Krofički
VERA PIPAL
S tvojega vrha težko je oditi Ne morem od vseh se vrhov posloviti, ki s svojo lepoto so te obdali. Šla bom -vrhovi bodo ostali.
Križevnik nasproti in Poljske device. Molička planina v objemu Ojstrice. Še enkrat se proti Rinkam ozrem.
Kako naj grem?