12 Zbornik Selške doline 2015 Zbornik Selške doline Zbornik Selške doline 2015 Muzejsko društvo Železniki 12 Zbornik Selške doline Železne niti 12 12-2015 Izdalo in založilo: Muzejsko društvo Železniki Na plavžu 58, 4228 Železniki E-mail: zelezne.niti@gmail.com Glavni urednik: Rudi Rejc Uredniški odbor: Irena Prevc Hajdinjak, Anja Čufar, Katarina Primožič, Rudi Rejc, Anton Sedej, Tadeja Šuštar Lektoriranje: Valerija Trojar Tehnično urejanje: Andrej Bogataj Fotografija na naslovnici: Notranja stran Levičnikovega šolskega dnevnika iz leta 1867 in peresnica, ki jo je po pripovedo- vanju Tonike Ramovš uporabljala njena mama, ki je obiskovala šolo v Železnikih okoli leta 1880. Učil jo je Josip Levičnik. Peresnico hrani Muzej Železniki, šolski dnevnik pa župnišče v Železnikih. Foto: DECOP/Andrej Bogataj Oblikovanje in priprava za tisk: DECOP, d. o. o., Železniki (www.decop.si) Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Redakcija zaključena avgusta 2015. Zbornik sofinancira Občina Železniki. Tisk: Tiskarna Littera picta, d. o. o. Naklada: 600 izvodov ISSN 1581-9329 Zborniku na pot Beseda urednika Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja (3. del) Pisni zgodovinski viri o Štalci, železarstvu in arheologiji (1781–1980) Šola v Železnikih skozi prizmo stoletij Mihael Grošelj in fond za šolo v Železnikih Prostori šolskega pouka v Železnikih Šolska kronika in spomini na šolo, 1. del Pogovori z ravnatelji osnovne šole Železniki Ko šola praznuje 200 let Dosežki učenk in učencev Osnovne šole Železniki v šolskem letu 2014/2015 Jakob Šolar (1896–1968) France Dermota (1914–1988) Moj Obračun Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač (1944–2014) Kazalo 9 11 13 31 51 57 61 69 105 135 155 159 165 195 207 Uvod Franc Zupanc Rudi Rejc Železne niti Vincencij Demšar Andrej Bogataj Osnovna šola Franc Rant Katja Mohorič Bonča Katja Mohorič Bonča Katarina Primožič Tadeja Šuštar Katarina Primožič Primož Šmid Imeli smo ljudi Anton Sedej Aleš Primožič Lojze Žumer st., Jure Rejec Marija Gasser Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 70 let konca druge svetovne vojne Za božič so nas selili Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2015 Arheološke ostaline na planini pod Ratitovcem Sledi srednjekamenodobnih (mezolitskih) lovcev-nabiralcev na Ratitovcu Plavž – raziskava 2014 Železniki Favna hroščev v opuščenem rudniku mangana na Vancovcu Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje Vloga kmetije in opis kmečkih del v mojih osnovnošolskih letih Počitniški dom Gospodarskih organizacij Selške doline v Portorožu v obdobju 1960–1992 Antonov vrtec (1995–2015) Kazalo 219 241 251 257 265 271 281 293 301 309 325 333 363 Zgodovina Marija Gasser Anja Čufar Jožica Kačar Rudi Rejc Arheologija Janez Bizjak Pavel Jamnik, Janez Bizjak Stavbna in tehnična dediščina Andrej Bogataj Tine Benedičič Naravoslovje Bojan Kofler Družba in ljudje Irena Prevc Hajdinjak Nikolaj Štibelj Anton Sedej Aleksander Čufar Kulturno življenje v Dražgošah Literarna dela Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka, rojenega pred 150 leti Občinski nagrajenci Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in muzejske delavnice v letu 2014/2015 Predstavitev avtorjev Kazalo 385 396 405 431 451 461 Kultura Rok Pintar Franc Tušek, Ladi Trojar, Vera Završan Milan Dolgan Kronika Jože Bogataj Muzejsko društvo Katja Mohorič Bonča Avtorji Rudi Rejc Železne niti 12 Uvodna beseda 9 Hvala uredniku g. Rudiju Rejcu za priložnost, da na pot novi številki zbornika lahko zapišem nekaj uvodnih misli. Ključno gibalo razvoja družbe je vsekakor gospodarstvo in del te zgodbe v Selški dolini je tudi Alples, ki v letošnjem letu praznuje 60 let. Živimo sredi bogatih gozdov, ki so jih s pridom izkoriščali že naši predniki v polpretekli zgodo- vini. Preko zadružništva in kasneje s sodobno industrializacijo so ustanovili podjetja za predelavo lesa in proizvodnjo pohištva. Kronološko je razvoj lesarstva v Selški dolini in v Alplesu lepo predstavljen v drugi izdaji Železnih niti pred desetimi leti. Obdobje zadnjih desetih let je zaznamovala gospodarska kriza v svetu, ki je zaradi glo- balizacije vplivala tudi na poslovanje Alplesa. Ponovno je bilo treba preveriti ustreznost strategije podjetja in obstoječe poslovne modele poslovanja. Poslovni načrt je od nas zah- teval kadrovsko, prostorsko, finančno in programsko prestrukturiranje. Pred upravo so bile postavljene zahtevne naloge. Ožje vodstvo se je že ob prevzemu odgovorne funkcije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ob razpadu bivše skupne države, zavedalo, da je bila družba Alples povsem izčrpana, da je izgubila več kot polovico potencialnega trži- šča bivše Jugoslavije, da je bila do grla zadolžena in tehnološko podhranjena. Na drugi strani pa je takrat Alples obsegal 10 hektarov površin, od tega 30.000 kvadratnih metrov proizvodnih hal, in imel preko 500 zaposlenih. Vse takratno obdobje in tudi danes se zavedamo družbene odgovornosti, da industrijska cona Alples ni postala mesto duhov, ampak živahno podjetniško središče Selške doline. V kolikor nismo sami uspeli zapolni- ti danih kapacitet in površin, smo dali priložnost drugim perspektivnim podjetjem, da so lahko na tem prostoru organizirala proizvodnjo, in kar je za današnji čas najpomemb- neje, da zaposlujejo in ustvarjajo nova delovna mesta. Resnično sem vesel, da nam je to v polnosti uspelo. Danes na področju Alplesa deluje več kot deset različnih podjetij. Vsa so na nek način povezana z ''lesarijo'' in zaposlujejo preko 400 ljudi. Prostorsko prestrukturiranje je v večji meri končano in samo želimo si lahko, da bi ta podjetja čim bolje poslovala in zaposlovala. Alples še vedno veliko večino proizvodnje proda pod lastno blagovno znamko. Novost na tržišču so vsekakor kuhinje, ki jih izdelujemo za znanega kupca, s široko ponudbo različnih možnosti, po meri posameznika. Isti poslovni model uvajamo tudi pri prodaji in proizvodnji vgradnih omar. Z računalniškimi aplikacijami si lahko grafično opremi- mo predvideni prostor, ta pa nam omogoča izdelavo parametrične kosovnice in razpis ostale proizvodne dokumentacije. Pred štirimi leti smo z drugimi slovenskimi podjetji iz pohištvene branže in z izobraževalnimi zavodi ustanovili Razvojni center kreativne pohištvene industrije s kratkim imenom RC 31. To podjetje je v znatni meri podprla tudi Zborniku na pot Železne niti 12 Uvodna beseda 10 država z evropskimi kohezijskimi sredstvi. Tako smo lahko še pospešili razvoj novih izdelkov, trgov in tehnologij, kar nam izboljšuje konkurenčnost na tržišču. Posebno po- zornost posvečamo mladi generaciji, ki pri pohištvu spreminja tradicionalne nakupne navade. Nikakor ne gre prezreti izvirnosti naših predhodnikov, ki so s postavitvijo kotlovnice z enim samim dimnikom omogočili začetek daljinskega ogrevanja z lesno biomaso in z obnovljivim virom energije omogočili krajanom Železnikov in okolice uživati čistej- ši zrak. Z namestitvijo parnega motorja v zadnjih desetih letih je omogočena sočasna proizvodnja toplotne in električne energije. Položili smo toplovodno omrežje v naselju Log, obnovili smo del toplovoda do Domela in s tem dali možnost toplifikacije tudi na Racovniku in na Trnju. Ob pomembnih jubilejih, kot je 60-letnica Alplesa, moramo osvežiti spomin na prehoje- no pot, na naše bivše sodelavce in prelomne dogodke, ki so se zapisali v zgodovino. Direktor Alplesa Franc Zupanc Železne niti 12 Uvodna beseda 11 Spoštovane bralke in bralci Železnih niti, pred vami je 12. številka Zbornika za Selško dolino. Devetindvajset avtorjev, med nji- mi kar nekaj novih, je ponovno pripravilo pisano vsebino zgodovine, arheologije, nara- ve, družbe, stavbne dediščine, spominov na prebivalce naših krajev, kulture, občinskih nagrajencev in prireditev. Letos smo praznovali dve pomembnejši obletnici. Eno svetovno in eno domačo. Maja smo praznovali 70 let konca druge svetovne vojne. Uradno se je končala s podpi- som kapitulacije 8. maja 1945, v Sloveniji 9. maja 1945. Na Japonskem pa po dveh hudih ameriških napadih z atomsko bombo na Hirošimo in Nagasaki šele 2. septembra 1945. 24. oktobra 1945 je namesto Društva narodov nastal OZN, ki prav tako praznuje 70 let. Že kmalu po koncu prve svetovne vojne so se ponovno pričeli mejni spori med novimi sosedami. Glavni razlog je bil nacionalizem, iredentizem in rasizem. Najprej med Ma- džarsko in Romunijo, Sovjetsko zvezo in Poljsko, leta 1920 pa se je začela vojna med Grčijo in Turčijo. Nemočno je bilo tudi novo ustanovljeno Društvo narodov. Amerika je odlašala s podpisom, Japoncev pa niso hoteli sprejeti medse. Nastajali so avtoritarni režimi – vojaško podprte diktature. Leta 1919 na Madžarskem, leta 1923 v Španiji, leta 1925 si je oblast v Italiji prisvojil Benito Mussolini, leta 1926 na Poljskem, leta 1933 pa je na oblast v Nemčiji prišel Adolf Hitler. Leta 1933 si je Japonska podredila Mandžurijo, od tam pa so leta 1937 napadli Kitajsko. Leta 1935 je Italija okupirala Etiopijo. Društvo narodov in podpisnice versajske pogodbe pa se na to niso odzvale. Leta 1938 je Hitler vkorakal v Avstrijo, nekoliko kasneje tudi na Češko. Madžarska si je priključila jug Slo- vaške. Pariška mirovna ureditev se je podirala. Ko je Hitler le 20 let po podpisu versajske pogodbe, 1. septembra 1939, napadel Poljsko, pa se je začela druga svetovna vojna. V njej je sodelovalo 61 držav, to je 81 odstotkov takratnega prebivalstva. Mobiliziranih je bilo 110 milijonov vojakov. Terjala je 60 mili- jonov mrtvih, 35 milijonov ranjenih in še 3 milijone pogrešanih. Prvič se je zgodilo, da je bilo mrtvih več civilistov kot vojakov, okrog 40 milijonov. Zaprtih je bilo 45 milijonov ljudi, 20 milijonov otrok pa je ostalo brez staršev. Beseda urednika Železne niti 12 Uvodna beseda 12 Druga letošnja obletnica pa je pomembna pri nas doma. S pričetkom pouka v šolskem letu 2015/2016 smo praznovali 200-letnico šolstva v Železnikih. Šolo je leta 1815 ustano- vil župnik Mihael Grošelj. Bila je enorazrednica. Pouk je najprej potekal v najetih prosto- rih. Po letu 1842 pa so ga deloma izvajali v odkupljeni hiši Blaža Chrobata. Kupnino so poravnali iz šolskega fonda, ki ga je ustanovil Mihael Grošelj. Deloma pa je pouk potekal po drugih hišah v Železnikih. Leta 1898 so šolo razširili v dvorazrednico, leta 1920 v štirirazrednico, leta 1935 pa v petrazrednico. Kasneje so odkupili zemljišče v Otokih in tam šolo dokončali leta 1948. Tako je nastala osemletka. V tej šoli sem s šolanjem začel tudi sam. Z leti so jo dograjevali in lani tudi uspešno energetsko prenovili. Seveda je že nekaj časa devetletka. V letošnjem zborniku Železne niti smo tej tematiki namenili kar nekaj prostora. Skupaj z osnovno šolo smo pripravili tudi razpis za najboljša literarna in likovna dela, ki jih objavljamo v tej številki. Nagrajenih je bilo 41 učenk in učencev. Zahvaljujem se avtoricam in avtorjem prispevkov. Z uredniškim odborom smo postavili končno vsebino. Hvala vsem za požrtvovalno brezplačno delo. Hvala lektorici Valeriji Trojar in podjetju Decop za oblikovanje in pripravo za tisk. Hvala Občini Železniki za finančno pomoč. Tudi v tej številki je pregled pomembnih obletnic. S tem želimo osvežiti in nadgraditi po- datke v Muzeju. Prosim, da me opozorite na morebitne nepravilnosti oziroma izpuščene dogodke ali osebe, ki so zaznamovale naše kraje. Ponovno vas vabimo, da sodelujete pri nastajanju zbornika. Pišete lahko o ljudeh, obi- čajih, dogodkih, kulturi … Veliko zgodovine je še neraziskane, veliko ljudi je še neznanih, veliko dogodkov neodkritih. Sodelujte pri nastanku naslednje številke ali posredujte in- formacije. Informacije: Muzejsko društvo Železniki, Na plavžu 58, telefon: 04 514 73 56, e-mail: muzej. zelezniki@siol.net. Sporočite ali vprašajte, vedno smo vam na razpolago. Predsednik Muzejskega društva Železniki Rudi Rejc Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 13 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja (3. del) Vincencij Demšar Ob zadnjem, tretjem delu regestov iz zemljiške knjige Železniki želim najprej opozoriti na nekaj literature o fužinarstvu na Kranjskem. Še danes mora, kdor želi kaj bolje spoznati ra- zvoj fužinarstva v naših krajih, prebrati knjigo ljubljanskega muzejskega sodelavca Alfon- za Müllnerja Geschichte des Eisens in Krain.1 Največ je bilo tovrstnih razprav o fužinarstvu in življenju fužinarjev objavljenih v Kroniki: časopisu za slovensko krajevno zgodovino. Že prva številka je prinesla članek Slavka Smoleja o najstarejši livarni železa na Slovenskem.2 Članek predstavi odkritje srednjeveške topilnice železa oz. plavža v Nomnju leta 1938, kjer je bilo dovajanje zraka na vodni pogon. Avtor je bil, ko so odkopavali ta tehnični spomenik, očitno zraven. Fotografije in skice so nazorno dopolnilo članka. O socialnih razmerah fuži- narjev je pisal Rudi Kyovsky.3 Ivan Mohorič je poleg dveh preglednih knjig z naslovom Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem (izdani leta 1969 in 1970) napisal še posebej Železni- kom namenjeno razpravo Zgodovina plavža v Železnikih.4 V slednji predstavi tudi, kako so fužinarji kot delničarji na dveh fužinah, eni v Spodnjih in drugi v Zgornjih Železnikih, dejansko uporabljali fužino in velika kladiva. Poznali so tudi fužinske dneve, da so glede na velikost deleža lahko prišli vsi na vrsto. ''Obratovalna kampanja plavža je bila zaradi tega razdeljena na 6 in pol period letno. Vsaka perioda je štela 8 tednov ali 56 dni.'' 5 Primer- jalno sta zanimivi razpravi istega avtorja o fužinah pri Kamniku6 in Železarni Gradac v Beli Krajini.7 Razprava ima podnaslov: Položaj železarstva sredi preteklega stoletja, ki jas- no predstavi propad malih obratov, posebej če niso bili ob večjih železniških prometnicah. Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 14 O fužinarstvu na Gorenjskem so pisali tudi Bla- znik, Verbičeva in Gašperšič. Blaznik je v poglav- ju svoje doktorske disertacije pisal o kolonizaciji rudarjev v Selški dolini.8 Verbičeva je na osnovi Zoisovih zapisov pisala o bohinjskem rudarstvu in fužinarstvu,9 kasneje pa je objavila tudi razpravo o železarstvu in žebljarstvu v Železnikih v prvi po- lovici 19. stoletja.10 Največ o pomenu in problemih žebljarstva na Gorenjskem, posebej v Kropi, pa je pi- sal Jože Gašperšič, dolgoletni ravnatelj kovinarske zadruge Plamen v Kropi. Samo v že omenjeni Kroni- ki je v letih 1959–1963 napisal šest tehtnih razprav. Več je tudi piscev, ki so pisali o socialni problematiki fužinarstva oz. žebljarjev. S tretjim delom zaključujemo z regesti iz prve zemljiške knjige Železniki, ki ima svoj začetek, tako kot zemljiške knjige po drugih gospostvih, v zad- njem desetletju 18. stoletja. Knjiga je oštevilčena po straneh in se zaključi z zadnjimi vpisi julija 1802 na strani 355. Poleg dosedanjih pojasnjevanj in pou- darkov o značilnostih v 1. in 2. delu naj navedem še nekaj zanimivosti. Navadni prebivalci so običajno napisani brez po- sebnih nazivov. Iz samega besedila je včasih vidno, da gre za hišarja oz. hišarico, ker ima v posesti lastno hišo. Redki so pismeni, zato na koncu besedila tudi navajam, ali in kdo se je sam podpisal in kdo ne. Če je imel več posesti oz. premoženja, ima pred ime- nom napisano 'gospod' (Herr). Biček, ki je omenjen v zadolžnici na strani 334, je tituliran kot 'spoštova- ni', na koncu pa se ni sam podpisal. Pripadniki višje- ga sloja, poimenovani 'gospod', 'častitljivi', se ločijo od navadnih ljudi tudi po tem, da imajo dve imeni, po dveh svetnikih. Dokument, zadolžnico, kupno pismo, testament itd. datirajo na koncu z navedbo dneva v mesecu s številko, ko pa vpišejo tako listino v zemljiško knjigo, je redno navedeno, katerega dne se je vpisalo, a ob tem nikoli ne izpustijo navedbe svetnika ali svetnice, ki goduje na tisti dan. Še enkrat želim povedati, da ima nemško besedilo tiste dobe še vedno primesi starejšega časa, zato so ne- kateri izrazi težko razumljivi. Pa tudi vrsto črk v gotici je precej sličnih: e, i, u, včasih tudi r in a. Posledično je lahko kakšen stavek možno drugače smiselno pre- vesti. Druga težava so podobni izrazi: npr. na strani 347 in 348, ko gre za eno in isto listino, sta omenje- na 'GroßHammer' in 'StrekHammer', druge listine pa omenjajo samo eno vrsto kladiva. Wolf v slovarju 'Streckhammer' prevaja kot 'veliko kladivo'.11 Kaj pa je potem GroßHammer? Pričakovali bi, da pomeni isto, a glede na besedilo tega ni mogoče trditi. Predvideva- mo, da izraz pomeni fužino kot celoto. Glede gramatič- nih pravil ni nobenega končnega reda. Vejice se pišejo ali pa ne, ne glede na vsebino. Tudi tokrat ločim kranj- ske in nemške goldinarje, slednji so za eno četrtino več vredni. Pri nemških goldinarjih to posebej omenjam. Priimke in imena sem slovenil, razen imena Johan, za katerega je bil v tistem času večinsko v rabi izraz Johan in ne Janez ali kakšna druga oblika tega imena. 161. Odpovedno pismo. Neža Troyer, rojena Gort- nar, potrjuje, da je prejela od brata Gašperja Gortnarja po očetu in materi odpravnino v višini 80 gold., nadalje eno kravo, eno telico, štiri ovce, dva mernika rži, dva mernika ječme- na, 50 funtov prediva (Spinnhar), posteljnino, eno ''Rasoha'' in skrinjo. S tem je povsem zado- voljna. Ne od njega ne od njegovih dedičev ne bo v bodoče ničesar zahtevala. Gortnarjeva se je podkrižala, podpisal pa jo je Jožef Urbančič. Priči pa sta Mihael Semen in Jakob Dagarin. Že- lezniki, 3. 12. 1800. – Str. 299–300. 162. Kupno pismo. Danes je bila sklenjena kupna pogodba med Jožefom Miheličem iz Palmade in Tomažem Bogatajem. Prvi proda v Zgornjih Železnikih pogorišče št. 116 skupaj z zelenjav- nim vrtom, ki je zraven, za 110 gold. oz. 93 gold. 30 kr. nemške veljave. Kupec je danes plačal v gotovini celotno kupnino. Kupec s tem obljublja dominiju Železniki vso poslušnost in odrajtovati vsakoletne obveznosti in jih vpiso- vati na svoje ime. Sporočati mora tudi vse spre- membe. Jožefa Miheliča sta kot priči podpisala Mihael Tolar in Jožef Urbančič. Železniki, 18. 12. 1800. – Str. 300–301. Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 15 163. Zadolžnica. Tomaž Bogataj, hišar (Insass) v Železnikih, prizna, da mu je Mihael Tolar za nakup in obnovo kupljenega pogorišča v Zgor- njih Železnikih št. 116 posodil 400 gold. v goto- vini. Vrnil bo v treh letih s 5% obrestmi. Poso- jilojemalec dovoljuje tudi vpis dolga na zgoraj omenjeno hišo. Podpisali so Martin Urbančič, predstojnik dominija, kot naprošeni priči pa Jožef Urbančič in Jožef Mihelič. Posojilojemalec se je samo podkrižal. Železniki, 18. 12. 1800. – Str. 301–302. 164. Potrdilo. Luka Košmelj potrjuje, da je dobil sto gold. od svoje žene Katarine, poročene Košmelj, kot zaženilo (Heyrathgutte). Potrdi- lo je potrebno zaradi vpisa ženitovanjskega pisma v zemljiško knjigo. Luka Košmelj se je podkrižal; podpisal ga je dr. Jožef Vogou, ki je naredil tudi zapis in bil hkrati priča. Druga priča je bil Maksimiljan Pogačnik. Loka, 18. 12. 1800. – Str. 302. 165. Poročni dogovor, št. 20. Ženin Tomaž Koblar iz Železnikov in krepostna devica, nevesta (Tu- gendsamm Jungfrau) Marija Warl sta s soglas- jem obojih staršev in predstojnika dominija in rudnika sklenila naslednji dogovor: Obljubita se poročiti cerkveno. Nevesta daje ženinu za zaženilo, ta pa ji vrne premoženje izročilne pogodbe Železniki z dne 14. 8. 1794, št. 19, kar je dobila po svojem očetu, in sicer en dan veli- kega kladiva v sredo sedmega tedna v Zgornjih Železnikih, ješo ''Sa Schlebmi'', drvarjenje (Be- huelzung) v ''Prapotne Dollin'' zraven Valenti- na Koblarja, Štefana Semena in očeta današnje neveste, Valentina Warla. V denarju dobi ne- vesta 70 cekinov (vredni po 5 gold.). Zraven je še 20 cekinov. Denar se bo izplačal po dovrše- nem 24. letu starosti. Vse skupaj se računa na vrednost 1.000 gold. Ženin daje nevesti 500 gold., tako ima skupno 1.500 gold. Vse, kar pri- našata drug drugemu v poročno darilo, se za- radi varnosti zabeleži v zemljiško knjigo. Če bi nevesta umrla pred 24. letom in ostala brez ot- rok, potem se vsoto 1.000 gold. in vsa osebna obleka (Leibs Kleidung) vrne staršem neveste. Če pa bi brez telesnih dedičev pred smrtjo ne- veste umrl ženin, potem polovica celotnega njegovega premoženja pripade nevesti, drugi del pa staršem ženina. Podkrižali so se Andrej Warl, nevestin oče; Marija Warl, nevesta; Valen- tin Koblar, ženinov oče; Tomaž Koblar, ženin; Johan Bohinc, priča. Vse zgornje je podpisal Franc Homan, naprošeni zapisovalec in priča. Sami so se podpisali še Franc Anton Homan, predstojnik dominija, in Matevž Warl kot priča. Železniki, 14. 8. 1794. – Str. 304–305. Na isti strani je še pripis, da je bil ta dogovor na dan sv. Viktorja, tj. 23. 12. 1800, dobesedno prepisan v zemljiško knjigo. 166. Prenotiranje dolga. Valentin Grohar proti To- mažu Bogataju zaradi prenotiranja (rezervira- nja) priznanja dolga s 27. 12. 1800 za 556 gold. in 15 soldov. Podpisan dr. Valentinčič. Slednje- mu je bilo priznano, da mu Tomaž Bogataj dol- guje 556 gold. in 15 soldov. Vpis tega priznanega dolga ima pravno osnovo v patentu iz leta 1785 in dvornih dekretih iz let 1786 in 1790. Zahteva se nanaša na hišo v Zgornjih Železnikih z vsem, kar spada zraven, in na travnik ''Pod Lassam''. Uradnik (Actuar) Jožef Urbančič je to 13. 2. 1801 v Železnikih vpisal v zemljiško knjigo. Tomaž Bogataj je na osnovi zaslišanja v Že- leznikih priznal, da Valentinu Groharju, fuži- narju v Spodnjih Železnikih, dolguje zgornjo vsoto denarja od sv. Uršule tega leta dalje s 5% obrestmi in dva kolovrata (Spinradl). Dolgovi so nastali, ker je v naravi prejemal iz senožeti (heymath) ''PodLassam'' in dobil tudi kravo in delno tudi v žitu in drugih živilih. Podkrižal se je dolžnik Tomaž Bogataj; podpisali pa Franc Homan kot naprošena priča in sestavljavec listine; Pavel Homan kot priča in Grogo Saiz, ''proschena priza od Thomasha Bogathaja''. Že- lezniki, 27. 12. 1800. – Str. 305–306. Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 16 167. Kupna pogodba. Sklenjena je med gospo- dom Francem Dionizijem Urbančičem, podjet- nikom (fužinarjem, Gewerker) v Železnikih in v Bistrici nad Kamnikom, kot prodajalcem in Jožefom Urbančičem kot kupcem v prisotnosti naprošenih prič. Franc proda vse premože- nje (realitete) v Spodnjih Železnikih skupaj z vsem pravicami: 12 dni velikega kladiva (gros- senHammers) v Spodnjih Železnikih skupaj s pripadajočimi gozdovi, kopišči (Kohlstaetten), rudniki (Erztgruben), rudišči (Erztplaetze), kovačnicami (Nagelschmidhuetten), devetimi ješami, kolparni (Kohlbaren), šest dni velikega kladiva (StreckHammers) na Škarjevc, mlin (Mahl) v Spodnjih Železnikih skupaj z zelni- kom, lastno desetino (Zehensholden) iz hribov pri Sv. Mohorju, senožet v Lomu skupaj z lesom za drva, vrt ''u Vorhouz'', šest sedežev v cerkvi sv. Antona in pet sedežev v podružnici sv. Fran- čiška, zelnik na Brodu (ki naj bi ga prepustil le v doživljenjsko uživanje g. Jožefu Urbančiču), stanovanjsko hišo z vso opremo, živino, pre- mičnino, naturalne in materialne zaloge, hlev in zraven pripadajoče pravice do lesa za drva, senožet (Wiesfleck) v bregu, vrt in njivo ''Niv- za'' in končno njivo ''Nivza'', ki jo je prej imel Mihael Semen. Vse zgoraj našteto je bilo ocenjeno na 18.060 gold. 45 kr. nemške veljave. Prodajalec zaradi zveste službe kupca, ki jo oceni na 4.060 gold., proda vse skupaj za 14.000 gold. nemške velja- ve. 2.000 gold. ostane pri prodajalcu do njego- ve smrti, pri čemer tečejo od tega 5% obresti. To bo kupec plačal prodajalčevim dedičem ali legatom. Ostalo pa kupec dolguje, tako kot smo že predhodno napisali: 1.000 gold. s 5% obrestmi g. dr. Johanu Repiču kot kuratorju Šubičevih sirot (Schubizischen Pupillen). 5.500 gold. s 6% obrestmi je posojilo gospe Margareti plemeniti von Glosenau. Kupec pa bo prodajal- cu izplačal 5.500 gold. v gotovini v naslednjih obrokih: 1.200 gold. takoj po poroki; 900 gold. Vodno kladivo z Mute, sedaj v parku na Ravnah (Lado Pirnat, perorisba), objavljeno na naslovnici Kronike: časopisa za krajevno zgodovino. XI. letnik, Ljubljana, 1963, 2. zvezek. Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 17 do 17. 4. in 1.400 gold. do 9. 10. prihodnjega leta. Ostalih 2.000 gold. bo plačal: 1.000 gold. s 5% obrestmi 9. 1. 1803 in točno dve leti kasneje, leta 1805, še ostalih 1.000 gold. s 5% obrestmi. Poleg aktivnega dolga Gregorja Ambrožiča prepušča prodajalec vse aktivne in pasivne zahtevke v železnikarskih rokopisnih knjigah. Prodajalec dovoljuje vpis te pogodbe v zemlji- ško knjigo, stroške tega plača kupec. Vsi so pečatili in se lastnoročno podpisali: ku- pec in prodajalec, nadalje Nepomuk Gradezky kot kontrolor kameralnega gospostva Veleso- vo (Miekendorf) kot naprošena priča. Priči sta bili še Andrej Ksav. Warl in And(reas) Zette. Železniki in fužine v Bistrici nad Kamnikom, 26. 1. 1800.– Str. 307–309. Na zadnji strani je pripisano, kdaj je kaj plačal. Očitno je imel ku- pec denar, da je že v treh obrokih plačal 5.500 gold. in 20. 8. 1804 so bili vsi dolgovi poplača- ni oz. izbrisani. – Str. 309. 168. Testament Elizabete Warl, rojene Jurman. Martin Urbančič, predstojnik Železnikov, po- trjuje, da sta prišla k njemu g. Franc Mlakar, fužinar, in Pavle Luznar, hišar (Innsass) v Že- leznikih, in mu pod prisego povedala, da ju je 8. 3. 1801 poklicala Elizabeta Warl in jima pri polni zavesti in brez prisile, potem ko je prejela sv. zakrament, povedala svojo poslednjo voljo. Pokopljejo naj jo po katoliškokrščanski navadi štirje duhovniki in tri dni naj opravljajo veliki offizium,12 prav tako osmi dan in na obletnice. Za pogrebne slovesnosti skupaj s pogrebom in svete maše zase in za njenega moža namenja tri že polne sodčke žebljev, tri pa bodo še izde- lali, tako bo denar od 12 sodčkov žebljev. Za ljubljansko sirotišnico namenja 5 gold. nem- ške veljave, 30 gold. ubožnici (Hauss Armen) v Železnikih, 10 gold. pa drugim ubogim. Dve služkinji, Helena Warl in njena dekla Neža To- lar, dobita vsaka za zvesto delo po 5 gold. Svoji hčerki Mariji, poročeni Kobler, daje vse obleke skupaj s skrinjo in komplet posteljo, kravo skupaj s senom in senožetjo (Haymath) ''u Spik'', veliko kladivo v Zgornjih Železnikih, in sicer ponedeljek v vrsti sedmih dni, eno ješo ''Sa Kovatschenzo'', kolparn, ki je zraven kolparna g. Franca Antona Homana, nadalje že skuhano oglje na Jelovici in tri dni veliko kladi- vo ''ander Lendt'', gozd za drvarijo (Behülzung) v Suši (Schuscha), in sicer vse pod potjo do potoka Plenšak. Sicer vse te posesti (realitete) pripadajo zetu Tomažu Koblarju, s tem se to tudi pisno potrjuje. Svojemu sinu, ki je v Trstu, namenja poleg oče- tovih 300 gold. še 200 gold., skupno 500 gold. kot očetov in materin dedni delež. Univerzalni dedič vsega njenega premoženja, česar ni izrecno izgovorila drugim, je njen sin Andrej Ksaverij Warl. Ta je tudi dolžan izvesti njeno poslednjo voljo. Potrdila o tem je dol- žan predstaviti takratnim župnikom. Predivo pripada srednji hčerki univerzalnega dediča. Kot priči pečatila in podpisala sta se Franc Mla- kar in Pavel Luznar. Železniki, 8. 3. 1801. – Str. 310–312. Predstojnik dominija Martin Urbanačič je te- stament publiciral (razmnožil) 16. 3. 1801, v zemljiško knjigo pa ga vpisal 17. 8. 1801. Str. 312. 169. Poročna pogodba. Ženin Jožef Urbančič, sin pokojnega g. Franca Ksaverija Urbančiča, fuži- narja v Železnikih, in pokojne matere Elizabe- te, rojene Pogačnik, in nevesta samskega stanu Marija Globočnik, hči g. Jurija Globočnika, fu- žinarja, in Elizabete, rojene Luznar, z dovolje- njem še živih nevestinih staršev in v prisotno- sti prič skleneta naslednjo pogodbo. Poroka mora biti blagoslovljena po duhovniku. Ženin podarja nevesti vse premoženje, ki ga je podedoval po svojem očetu g. Francu Dio- niziju Urbančiču v Spodnjih Železnikih, vse, kar je oče imel vpisano v zemljiško knjigo v Železnikih in kar je kupil po pogodbi dne 9. 1. 1801. Nevesta Marija pa dobi od svojega očeta Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 18 dejansko poročno darilo 2.500 gold., in sicer v naslednjih obrokih: na dan poroke 1.411 gold. 46 kr. Po polnoletnosti pa bo dobila še 1.088 gold. 14 kr., vendar jih oče glede na dogovor položi na njen račun že 17. aprila tega leta tako, kot so se dogovorili. S posebnim pismom se s tem tudi potrdi, da je nevesta dobila materin in očetov dedni delež. Ženin se obvezuje, da bo vse premoženje, po- dedovano po očetu, v vrednosti 1.250 gold., nevestino darilo in ženska cerkvena sedeža št. 4 v cerkvi sv. Antona in v cerkvi sv. Frančiška št. 1, skupaj v vrednosti 3.750 gold., vpisal v zemljiško knjigo. Dogovor vsebuje tudi določi- la, da dobi, če prej brez potomcev umre ženin, proti plačilu 4.500 gold. ženinovim bližnjim sorodnikom vse premoženje nevesta in obra- tno, če prej umre nevesta, ženin plača 1.875 gold. nevestinim sorodnikom in izroči tudi nevestine obleke. V primeru, da bi zakonca imela otroke, pa še ne bi bili stari deset let, in umre oče, velja zgornji dogovor o dedovanju, le s to razliko, da nevesta izplača ženinovim dedičem oz. sorodstvu 3.375 gold., če pa umre nevesta, pa ženin izplača 1.250 gold. Če pa ot- roci preživijo deset let starosti in bi se nevesta hotela odseliti ali poročiti na novo, potem dobi nevesta izplačilo v višini 2.500 gold. Če pa ne- vesta ostaja kot vdova, ji pripada doživljenjska oskrba v hrani, obleki in stanovanju njenemu stanu primerno (den Vermögens Stand nach versechen, und unterhalten werden solle). Vsi so pečatili in se podpisali sami: ženin in nevesta ter Jurij Globočnik kot nevestin oče. Pomembne so bile tudi štiri (!) priče: Pavle Luz- nar, Anton Globočnik, Johan Peter Plauc in An- drej Ksaverij Warl. Železniki, 7. 2. 1801. – Str. 312–314. Martin Urbančič ga je kot predstojnik dominija vpisal v zemljiško knjigo 20. 3. 1801. 170. Zadolžnica. Podpisani Andrej Megušar potr- juje, da mu je Jurij Globočnik ''sem in tja'' (hin und her) posodil 62 gold. s 6% obrestmi. Vrne v roku treh mesecev. Zaradi varnosti mu zas- tavi lastno hišo št. 5 oz. vse premoženje. Na- jemnik se je podkrižal, priči Jakob Megušar in Pavel Luznar sta se podpisali. Železniki, 23. 3. 1801. – Str. 314–315. 171. Poravnava in cesija (odstop). Johan Demšar potrjuje, da je kot dedič očeta Primoža Dem- šarja prejel v gotovini dolžnih 200 gold. po zadolžnici, datirani z 20. 6. 1793 (Železniki), od Gašperja Heberla. Ta denar pa odstopa kot dolžnik Lovru Šnajderju pod enakimi pogoji, kot so bili doslej. Johan Demšar se je sam pod- pisal, enako tudi priči Jožef in Franc Ksaverij Urbančič. Železniki, 19. 3. 1799. – Str. 315. Uradno je ta dogovor potrdil Martin Urbančič, predstojnik dominija, še isti dan, v zemljiško knjigo pa je bil vpisan šele 17. 4. 1801. – Str. 316. 172. Testament. Marija Bohinc ob spoznanju min- ljivosti vsega, pojemanju telesnih moči, a še vedno čistega duha brez prisile izreka posled- njo voljo za njeno malo premoženje, da ne bi bilo prepirov zaradi dedovanja. Pokopljeta naj jo dva duhovnika po krščanski navadi. Prav tako naj dva duhovnika opravljata tri dni zapo- red manjši obred13 (das kleine Officium) sku- paj s sedmino (samt der Octav). V teh dneh naj tudi darujeta svete maše za njen pokoj in prav tako obletno mašo. 300 gold., ki ji pripadajo po možu Francu, naj dajo za 55 svetih maš zanjo. Od omenjenega denarja naj se da sestri Uršuli Jesenko 15 gold. Iz njenega premoženja naj se plačajo naslednji dolgovi: zetu Andreju Vidmarju, kar je ta pla- čal namesto nje g. Urbančiču,14 in še vse, kar mu je posebej dolžna. Lovrencu Potočniku in Gregorju Štalcu vsakemu po 15 gold.; Johanu Košmelju dolguje 7 petic,15 Jerneju Megušarju 9 petic in Urbanu Bizjaku (Wissak) 2 petici, Mi- haelu Tolarju 1, Matevžu Semenu 16 in Johanu Bohincu 2 petici in 3 solde. Ubožnici v Ljublja- Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 19 ni nameni 4 gold. nemške veljave, resničnim revežem v Železnikih pa 5 gold., ki naj se med njih razdelijo. Kar bo še ostalo, naj se razdeli na štiri dele in od tega tri četrtine dobi hči Mica Vidmar, ki je doslej zanjo z vsem skrbela in imela nekaj dol- gov, ki jih ne našteva. Drugo tretjino pa dobi hči Jera Maher, ki živi v Loki.16 Za izvajalca (Exekutorn) testamenta je dolo- čila Pavla Luznarja, da vse to čim prej izvede. Oporočnica se je samo podkrižala. Pavel Luz- nar je podpisal oporočnico, sebe kot sestavljav- ca zapisa in pričo ter Urbana Bizjaka kot pričo. Železniki, 12. 4. 1801. – Str. 317–318. 173. Testament. Marko Šmid izrazi svojo posled- njo voljo glede svojega premoženja telesno oslabel, duhovno pa povsem pri močeh in pri polni zavesti. Prisotni sta dve priči in ni nobe- ne prisile. Pokopljeta naj ga dva duhovnika na domače pokopališče. Dva duhovnika naj opravita tri dni zapored manjši obred (das kleine Offi- cium). Maše naj berejo dve pri sv. Križu, v podružnični cerkvi sv. Frančiška pri oltarju Ma- tere Božje dve, ravno tako dve maši pri Materi Božji na Zalem Logu.17 Za maše naj dajo več kot 50 gold. Za svojega sina g. Simona, ki je obljubil, da bo to jesen pel novo mašo (zu Primiciren) za malo mašo za kosilo in večerjo, kjer bo prisotnih okoli šest ljudi in dva duhovnika kot gosta; za obleke 110 gold., komplet posteljo s flanelasto vrečo (fleiben Sack), eno vzmetnico (Modro- zen) iz dobre konjske žime, dve blazini (Boll- ster), en vzglavnik, dve platneni rjuhi (ein Paar Reistene Lailacher?). Posteljo bodo naredili iz posekanega oreha. Do nove maše naj bo doma na hrani in stanovanju. Za vse, kar bo dobil doma, pa mora dati pisno potrdilo, da se od- poveduje drugim zahtevam in da je tako prejel materin in očetov dedni delež. Sinu Johanu, če še računa na odpravnino po očetu in materi, če naj bi prišel domov, pripada 50 gold., za kar mora dati pisno potrdilo. Če pa sin Johan ni več živ, potem od teh 50 gold. dobi hči Uršula Fabiani 30 gold., sin Simon 10 gold., ostalih 10 gold. ostane hiši. Hčeri Uršu- li, poročeni Fabiani, izroča hišo, ki jo je kupil od pokojnega Mihaela Levičnika kot očetovo in materino odpravnino. S tem mora dati tudi odpoved za vse drugo. Hčeri Heleni iz drugega zakona daje kot očetovo odpravnino 200 gold., ki naj jih dobi ob njeni polnoletnosti ali ko se poroči. Ženi Mini pripada celotna moževa obveznost iz poročnega pisma, če se odseli iz hiše. Če pa ostane pri hiši, naj v vsem vzdržuje sina Andre- ja do njegove polnoletnosti. Imata naj skupno gospodinjstvo. Ubožnici v Ljubljani namenja 5 gold. Univerzalni dedič ostalega premoženja je sin Andrej iz drugega zakona. Prevzema vse aktive in pasive. Po 50 gold. dolguje Matiji Gortnar- ju, Luki Košmelju in Jerneju Hrovatu. Uršuli Čemažar naj se plača na osnovi računa.18 Nje- mu pa dolgujeta Primož Martinčič19 in g. Karel Homan 47 ogrskih dukatov20 in 5 patznov. Pri Johanu Demšarju ima približno 13 ogrskih dukatov, nadalje 80 povesem (Staab) prediva (Reisten) in en kos belega platna.21 Pri g. Do- lencu je približno za 100 gold. žebljev in v vinu okoli 450 maslcov (Maaß). Ženi Valentina Gro- harja dolguje približno 3 dukate, pri Štefanu N. v Vipavi pa dolguje 40 dukatov in 3 duka- te obresti. Jakobu Katzenbacherju Podbrdam (Pod Werda) 36 dukatov. Primožu N. Podbr- dam 24 dukatov, Mroklinšarju 28 dukatov in njegovi ženi posebej 15 gold., pri ''Drekaina'' v Tolminu je dolga po odbitku za žganje 15 duka- tov, pri mladem Graparju v Tolminu 5 dukatov. Kar je še manjših dolgov, se bo pokazalo pri inventuri. O vseh dolgovih natančno ve le nje- gova žena, ki bo vse razjasnila. Za kuratorja je določil Gregorja Štalca. Pavel Luznar je napisal testament in ga podpisal kot Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 20 priča. Isti je podpisal Gregorja Štalca, ki se je samo podkrižal. Železniki, 12. 5. 1801. – Str. 319–321. 174. Testament. Gregor Hrovat je pri tukajšnji ze- mljiški gosposki 3. 12 1800 povedal naslednje: Pokopljejo naj ga po krščanski navadi ob pri- sotnosti dveh duhovnikov in štiri dni zapored naj opravijo manjši obred (kleine officium). Za to in za svete maše namenja 90 gold. Za postavitev železnega Boga na velikem oltarju v cerkvi sv. Frančiška daje 10 gold. Po plačilu vseh dolgov in legatov, kar še ostane, namenja za oltar Križanega v cerkvi sv. Antona. Johan, sin brata Jerneja, naj dobi 5 gold. Ubožnici v Ljubljani gre 1 gold. Pri svoji mačehi Jeri, sedaj poročeni Luznar, ima 240 gold., ki mu jih je le- giral njegov pokojni oče Urban. Terjatev ima še za 12 gold. pri Jakobu Klemenčiču, pri Gašper- ju Hlepšu (?) 12 pacnov, pri Jerneju Prevcu 7 pacnov, nadalje tukaj v župnišču še denar od prodane obleke in pri Gregorju Levičniku dolg; kar je skupno 24 gold. Za izvedbo vsega tega je zadolžen g. župnik v Železnikih. Gregorja Jerala je podpisala priča in spisovalec testamenta. Železniki, 30. 5. 1801. – Str. 321–322. 175. Poročno pismo. Helena Luznar, rojena Pri- možič, ustno prosi za vpis poročnega pisma, v katerem ji je njen očim Andrej Luznar izro- čil hišo Železniki št. 96. Poročno pogodbo sta sklenila zakonca Jernej Luznar in Helena, roje- na Primožič. Gregor Primožič izroča svoji hčeri Heleni, po- ročeni Luznar, kot materin in očetov dedni de- lež 100 gold., le-ta pa jih poklanja možu. Mož pa jih vrača ženi in dodaja še 50 gold., tako da ima žena skupno 150 gold. Mož po starših še ni dobil nobenega premoženja. Nakazani denar se intabulira na hišo Železniki 96. Podpisal in pečatil je za vse, razen za Jožefa Kunstla kot pričo, ki se je sam podpisal, Franc Anton Homman kot predstojnik dominija. Pod- križali so se Jerni Luznar, Helena Luznar, Anton Luznar, Jurij Primožič in Anton Paplar kot pri- ča. Železniki, 5. 10. 1795. – Str. 223. Dolg je bil izbrisan 23. 7. 1804. – Str. 323. 176. Zadolžnica. Gre za isto poročno pismo oz. zakonski par kot zgoraj, Heleno Luznar, rojeno Primožič, in njenega moža Jerneja Luznarja, ki dolgujeta Petru Prezlju 150 gold. s 5% obrest- mi. In ta dolg so na zahtevo posojilodajalca Petra Prezlja vpisali v zemljiško knjigo. Na kon- cu sta navedena samo Helena Luznar in Franc Homman kot sestavljavec pisma in priča. Luz- narjevo je podpisal Homman. Železniki, 20. 5. 1801. Dolg je bil poravnan in izbrisan iz knjige 23. 8. 1803. – Str. 324. 177. Poročni dogovor. Povzetek. Dogovor sta sklenila ženin spoštovani Simon, zakonski sin Štefana Jesenka in njegove žene Helene, in Ur- šula, hči pokojnega Jurija22 Čuič (Tschuitsch, Tschuitz), fužinarja. Ženin prinaša nevesti kot poročno darilo (Heurathgut) 500 gold. in ji obljubi vse premoženje (Haab und Gutt) v vrednosti 1.100 gold. Če prej umre ženin, je ona upravičena do 1.100 gold., če pa ženin preživi njo, on svobodno razpolaga s premo- ženjem. Drugače pa bo z dedovanjem, če bosta imela svoje otroke. Podpisal se je Franc Dioniz Urbančič, namestnik sodnika (Unterberg Rich- ter). Železniki, 19. 8. 1771. – Str. 324. V nadaljevanju piše, da je Simon Jesenko v zemljiškoknjižni zadevi z višjo rudarsko ko- misijo dokazal, da mu pripada rudarski dan v Zgornjih Železnikih, in sicer četrtek v šestem tednu, kolparn na Mlečju in prostor za rudo ''Pod Wajerjam''. Zato to spada k testamentu Jurija Čuiča z 19. 8. 1771.23 Uršula je tako pos- tala univerzalni dedič tudi tega premoženja s sklepom rudniškega sodišča z dne 4. 7. 1771 in glede na poročni dogovor vse to premože- nje izročila možu. Na koncu sledi še sklep, da je Simon Jesenko to premoženje pridobil in da Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 21 se to vpiše v rudniško knjigo na njegovo ime; obvezno pa je treba vpisati tudi pravice žene Uršule na to premoženje po poročnem pismu. Pod sklep se je podpisal Simon Križanič (Chri- schanigg). To poročno pogodbo so 15. 6. 1801 prav tako vpisali v zemljiško knjigo in rudniško (arbitra- žno) knjigo (Schiedbuch), tretji zvezek, str. 75, na višjem rudniškem uradu v Ljubljani. To so komisijsko zapisali v Železnikih, in sicer Johan Nepomuk Gußmann, rudniški svetnik, direk- tor višjega rudniškega urada in rudniški sod- nik na Kranjskem. – Str. 325–326. 178. Poravnalna pogodba. Andrej Megušar in nje- gov brat Mihael sta se pred pričama na sodišču v Železnikih pogodila: Andrej izroča bratu Mi- haelu naseljeno hišo št. 5 skupaj s pohištvom, kot so stenska ura, tehtnica in ''tako imeno- vane slike'', ter hišno opeko (Hausziegel), ki kot tu slednja pripada stanovalcem. Za vse to je plačal prevzemnik 400 gold. Tudi po smrti pa je dolžan skrbeti za otroke in očeta z vsem potrebnim (mit Rath und Tat) tudi že tedaj, ko bo še sam kaj zmogel. Prevzemnik Mihael Megušar se ni sam podpisal, prav tako ne priči Valentin Koblar in Gregor Jerala. Vse skupaj je podpisal Jožef Urbančič kot naprošeni zapiso- valec pogodbe ob prisotnosti, podpisu in peča- tu predstojnika dominija Martina Urbančiča. Še isti dan je bilo vpisano v zemljiško knjigo. Železniki, 25. 6. 1801. – Str. 326–327. Vincenc Rajšp, Aleksandra Serše: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Ljubljana, 1998. Karte, 4. zvezek, sekcija 159. Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 22 179. Poravnava. Štefan Semen potrjuje, da mu je gospa Marjeta Semen na današnji dan v goto- vini iz svojega premoženja posodila 100 gold. nemške veljave, da jih je lahko izplačal Mihaelu Semenu, ki jih je dal svoji hčeri kot priženilo. Posojilodajalca je podpisal Andrej Warl kot priča. Druga naprošena priča je bil Anton Luz- nar. Ta poravnava je bila vpisana na celotno premoženje Mihaela Semna, v podrobnosti pa na hišo št. 34, vrt ''Njivca'' s posejanim (Ansa- tt), zelnik in nasadiščni vrt (Krauth und Pflanz Gartl), kovačnico in njeno orodje ter na pri hiši nahajajoči se hrastov ''Spir''.24 Železniki, 11. 7. 1801. – Str. 327–328. 180. /Pritožba/. Mihael Semen se kot zastopnik stečajne mase (imetja) Antona Prezlja pritoži zoper Ano Rebulo kot upravljavko (Uiberhabe- rin) premoženja Antona Rebule in zastopnico dedičev s prošnjo, da se izrek s 26. 10. 1790 zaradi 300 gold. skupaj s 4% obrestmi od 5. 5. 1790 prenotira. Zastopal ga je dr. Valentinčič. Anton Rebula, sedaj pokojni, je bil zastopnik in upravitelj stečajne mase (Konkursmasse) Antona Prezlja. Rebula je Mihaelu Ambrožiču dopustil, da je bila iz stečajne mase izloče- na hiša, za katero naj bi dal samo 575 gold. Vendar se to prisojilo ne more izvršiti, ker bi moral dati še 300 gold. skupaj z obrestmi od 5. 5. 1790 dalje, kar pa se ni zgodilo. Zato naj se ta dolg – prenotiranje vpiše na premoženje Ane Rebule, poročene Semen. Ljubljana, 10. 7. 1801. V zemljiško knjigo Železniki so to vpisali 14. 7. 1801. – Str. 328–329. 181. /Pritožba/. Anton Rebula kot zastopnik pre- moženja Antona Prezlja se pritoži zoper Mi- haela Ambrožiča, ki naj bi mu z dekretom 12. 10. 1790 prisodili hišo, s čimer pa ni soglašal. Škofja Loka, 26. 10. 1790. – Str. 329–330. 182. Kupno pismo. Jakob Megušar, fužinar v Že- leznikih, izjavlja, da je prodal za 70 gold. in 6 kr. nem. veljave štiri kopišča skupaj z rastjem (Behülzung) u ''Tombale'' zraven gozda Jurija Globočnika, na drugi strani pa zraven Johana Gortnarja iz Dražgoš. Priči Valentin Jerala in Johan Gortnar se nista sami podpisali, pač pa se je zase Jakob Megušar. Jožef Urbančič je po- leg sebe podpisal še nepismeni priči. Železniki, 15. 5. 1801. – Str. 330. 183. Kupno pismo. Jakob Megušar, fužinar, potr- juje, da je prodal spoštovanemu (Ehrsamen) Tomažu Koblarju, prav tako fužinarju, za 212 gold. 30 kr. lastnih sedem kopišč ''u Star Tratte'' poleg grmovja (Behülzung) Jožefa Semena, za povrh pa še eno povesmo platna. Vpis v ze- mljiško knjigo je dolžan kupec. Kupec in pro- dajalec sta se sama podpisala, Valentina Jerala kot pričo je podpisal sestavljavec zapisa Jožef Urbančič. Železniki, 28. 5. 1801. – Str. 331. 184. Kupno pismo. Jožef Urbančič, fužinar v Že- leznikih, potrjuje, da je spoštovanemu Johanu Fabianu z Rudnega prodal za 100 gold. in 1 kranjski dukat dve kopišči ''na Lanischach'' na sončni in senčni strani, kar je kupil od pokojne- ga g. Franca Ksaverja Urbančiča, in dve kopišči ''u Wassovizach'', ki ju je kupil od pokojnega Jo- žefa Martinčiča. Sedaj je vse to izsekano. Celot- no vsoto denarja je poklonil svoji ženi. S teh ko- pišč je proti plačilu dobival oglje in tudi sekal. Prodajalec Jožef Urbančič se je sam podpisal; hkrati je podpisal še nepismene priče Štefana Rovtarja, Antona Reicaterja in kupca Johana Fabiana. Železniki, 28. 7. 1801. – Str. 331–332. 185. Kupno pismo. Marija Pfleger potrjuje, da je prodala lastno hišo Zgornji Železniki št. 91 skupaj s premičnino in nepremičnino ter trav- nik ''Plenschaz'' v dolini, nadalje hišo Železniki št. 88, izvzemši dve sobi, v katerih sama stanu- je, ostalo pa je vedno naseljeno z najemniki. Vse to prodaja spoštovanemu Antonu Kosu za 600 gold. Za streho nad njenima sobama bos- Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 23 ta skrbela oba v enakih deležih. Prodajalka se obveže iz njenega stanovanja narediti hodnik (Gang) do te strehe, tako da je kupec pri tem povsem prost. Po njeni smrti ali drugi spre- membi ima sedanji kupec predkupno pravico kupiti še preostali del; če bo tako hotel, naj kupi za 300 gold. Prodajalka se je sama podpi- sala, priči pa je podpisal sam zase Franc Mlakar in še za Jožefa Bička (Witcheck). Železniki, 17. 8. 1801. – Str. 332–333. 186. Zadolžnica. Podpisana Marija Pfleger potrju- je, da ji je spoštovani Matevž Megušar posodil 500 gold. v gotovini. Dolg bo vrnila v roku pol leta s 5% obrestmi. Zastavlja pa zato svojo hišo Železniki 88 skupaj z vrtom in hlevom. Priči sta isti kot zgoraj (št. 185). Železniki, 17. 8. 1801. – Str. 333–334. 187. Zadolžnica. Jožef Biček je posodil Antonu Kosu 400 gold., da je slednji kupil od gospe Marije Pfleger hišo Železniki 91. Posojilo se obrestuje po 5%, odplačilna doba pa je deset let. Zaradi varnosti zastavi kupljeno hišo Že- lezniki 91. Če v času desetih let ne bi plačal tri leta nič obresti, je dolžan po predhodnem polletnem obvestilu ves dolg vrniti. Kupec se je samo podkrižal, prav tako priča Gregor Levič- nik. Vse je podpisal Franc Mlakar, ki je bil tudi priča. Železniki, 17. 8. 1801. – Str. 334–335. 188. Poravnava. Peter Prezelj potrjuje, da mu je Jožef Semen plačal v gotovini po pokojnem An- tonu Rebuli za žeblje 484 gold. nemške veljave. Prejemnika Petra Prezlja je podpisal Jakob Pre- zelj, ki je tudi napravil zapis. Obe priči sta se podpisali sami: Franc Mlakar in Anton Grohar. Železniki, 20. 8. 1801. – Str. 335. 189. Kupno pismo. Johan Trojar prodaja v Volčji vasi hišo in mlin, popisna št. Železniki 123, skupaj z vrtom ali ''Niviza'', gozdni (Holz) del v Smolevi nad vodo ''u Schlebech'' in vse, kar pripada mlinu z dvema skrinjama (trugen) iz mehkega lesa, skrinjo za moko (Mell kasten), posteljo (Bettstatt)25. Prodaja vse tako, kot je dobil – za 1.845 gold. spoštovanemu Luki Tau- šu iz Nove Oselice. Ob prodaji je dobil takoj na roke 1.448 gold. 20 kr. Preostali dolg, 366 gold. 40 kr., bo kupec plačal, ko mu bo prodaja- lec za to izstavil račun. Kupec in prodajalec sta se samo podkrižala, pričo Mihaela Tolarja pa je podpisala druga priča Jožef Urbančič, ki je tudi napisal pismo. Železniki, 18. 9. 1801. – Str. 336. 190. Pobotnica. Peter Prezelj potrjuje, da mu je Jo- žef Semen po pokojnem Antonu Rebuli dal na roke 100 gold. nemške veljave. Prejemnik se je podkrižal, podpisal pa ga je Jakob Prezelj, ki je tudi napisal pobotnico. Priči Anton Grohar in Franc Mlakar sta se podpisali sami. Železniki, 20. 8. 1801. – Str. 337. 191. Zadolžnica. Johan Drol, hišar v Zgornjih Že- leznikih, potrjuje, da mu je spoštovani Jakob Rant, kmet loškega gospostva, posodil 300 gold. za dobo pet let po 5% obrestni meri. Zato zastavi vse svoje premoženje in posebej hišo št. 117, ki jo je sam naredil. Dolžnik se je pod- križal in prav tako priča Urban Rant. Franc Mla- kar je naredil zapis in bil tudi priča. Železniki, 30. 9. 1801. – Str. 337. 192. Prošnja za vpis. Valentin Grohar je prosil predstojnika dominija za vpis v zemljiško knjigo Železniki na osnovi listine s 26. 2. 1800, s katero je imel potrjeno, da mu je nje- gov brat Anton Grohar izročil hlev in skedenj (Dröschboden). Podpisan Valentin Grohar. Že- lezniki, 4. 12. 1801. – Str. 338. 193. Zadolžnica. Anton Grohar prizna, da mu je njegov brat g. Valentin Grohar že 31. 1. 1798 plačal 35 gold. in danes iz bratske ljubezni še 30 gold., tako skupno 65 gold. Stroški za dr. Homana so 6 gold. 18 kr. Kupnino bo plačal v Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 24 roku enega leta s 5% obrestmi. Vsi so se pod- pisali sami: Anton Grohar in dve priči: Johan Homan in Karl Homan. Železniki, 26. 2. 1800. – Str. 338. 194. Zadolžnica. Marija Pfleger je plačala Petru Prezlju obveznosti, zato ji je Matevž Megušar posodil 600 gold. z obveznostjo 5% letnih obre- sti. Če v treh letih ne plačuje obresti, je dolžna kapital po predhodnem polletnem naznanilu vrniti. Zato zastavlja celotno premoženje, v podrobnostih pa hišo št. 88, kjer tudi sama sta- nuje, skupaj z vrtom in hlevom – vse s pravico vpisa dolga v zemljiško knjigo. Ob strani je pri- pomba, da je bil dolg izbrisan s plačilom leta 1805. Vsi so se podpisali sami: dolžnica in priči Jožef Urbančič in Franc Mlakar. Železniki, 17. 8. 1801. – Str. 339–340. 195. Zadolžnica. Marija Pfleger potrjuje, da ji je za plačilo različnih dolgov Gregor Gašperin po- sodil 1.600 gold. s 5% obrestmi. Dolg je treba vrniti po predhodni polletni napovedi. Zato zastavi tudi vse svoje premoženje, v podrob- nostih pa pristavo (Mayerhof) na Jesenovcu skupaj z njivami, travniki in lesom. Priči sta bili pismeni, in sicer Jožef Urbančič in Jakob Megu- šar. Ob robu je pripis, da je bil dolg izbrisan po plačilu 29. 5. 1806, ker je g. Anton Globočnik plačal 1.000 gold., ker je 4. 6. 1806 na željo Gregorja Gašperina kupil vse tostran vode. Os- tali dolgovi so bili 27. 7. 1806 poplačani s 600 gold. in tako vsi dolgovi izbrisani. Železniki, 2. 1. 1802. – Str. 340. 196. Kupno pismo. Anton Grohar je prodal vrt ''U Knabusse'' (Knapovše – Knapi?) Gregorju Am- Register k zemljiški knjigi Železniki. Foto: Vincencij Demšar Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 25 brožiču za 100 gold. in 5 finfarjev26 in njegovi ženi izročil nove čevlje, njemu pa poddelane škornje27 (untermachte Stifel). Prodaja je go- tova, le s to pripombo, da čez tri leta, tj. leta 1801 do 1803, lahko prodajalec vrt ponovno uživa in obdeluje, le da je dolžan za eno leto plačati kot obresti 4 gold. Sicer pa ne on ne njegovi dediči nimajo pri tem vrtu nobenih pravic več. Obveznosti pa v bodoče plačuje ku- pec. Prodajalec je sam napisal in se podpisal. Železniki, 21. 8. 1801. – Str. 341. 197. Kupno pismo. Pavel Luznar s Trnja, Železni- ki 57, proda spoštovanemu Jožefu Bizjaku iz Novakov v gotovini za 830 gold. lastno hišo s hlevom, gozdni delež "u Souivnik" med Gregor- jem Demšarjem in pokojnim Markom Šmidom, zelnik na Produ, ki je med zelnikoma g. Jožefa Urbančiča in Johana Bohinca. Prodaja tudi ve- liko mizo in veliki stol (den großen Tisch, den großen Stuhl) pri hiši, vzidani bakreni kotel,28 železna pečna vrata in celotno kuhinjsko po- sodje, tudi drva (einen Ulman) in skrinjo (eine Trugen) iz mehkega lesa. Prodajalec se je pod- pisal sam, priči Urbana Bizjaka, pooblaščenca Jožefa Bizjaka in drugo pričo Jožefa Bička je podpisal Jožef Urbančič. Železniki, 24. 2. 1802. – Str. 341–342. 198. Poročna pogodba. Sklenila sta jo Johan Košmelj in njegova žena Elizabeta, rojena Me- gušar. Oče Matevž Megušar je obljubil svoji hčeri Elizabeti, poročeni Košmelj, za poročno darilo očetovsko in materino odpravnino 300 gold. To je na današnji datum tudi v gotovini izročila možu. On ji to vrača in daje svojih 150 gold. Da pa bi ji dal skupaj vsega 450 gold., ji poklanja celotno premoženje, to pa je hiša št. 82 s pripadajočimi gozdnimi parcelami in vr- tom (vrtovi?). Vsi so se podkrižali: Elizabeta Megušar, poročena Košmelj, njen oče Matevž Košmelj, na drugi strani pa Johan Košmelj, mož, ter kot priče Valentin Košmelj, Pavle Šilar in Urban Bizjak. Pečatil in podpisal je Franc An- ton Homan, fužinar in predstojnik dominija. Železniki, 18. 10. 1796. – Str. 342–343. V ze- mljiško knjigo je bilo vpisano šele 23. 3. 1802. Ob strani je opomba, da je bilo izbrisano 8. 2. 1805 zaradi kupnega pisma. 199. Odpovedno pismo. Elizabeta Megušar, poro- čena Košmelj, se odpoveduje vsem zahtevam po odpravnini od domačih: Po pokojnem oče- tu Matevžu Megušarju, hišarju, je že prej pre- jela 300 gold. dote in glede na premoženje po zapuščinskem inventarju je prejela od brata, duhovnika Jakoba Megušarja, 220 gold., dva ženska sedeža, od bratov in sester skupno 520 gold., s čimer je povsem zadovoljna in se odpo- veduje vsaki dediščini. Tudi če se bi pokazala v bodoče slučajno kakšna dediščina, se ona vsemu odpoveduje. Elizabeta Košmelj in priča Blaž Levičnik sta se samo podkrižala. Podpisal ju je Jožef Urbančič kot zapisovalec in priča. Že- lezniki, 12. 3. 1802. – Str. 343–344. Pripis ob strani: Na osnovi odpovednega pisma z dne 8. 2. 1805 je izbrisano – ekstabulirano. 200. Pobotnica. Johan Košmelj, hišar v Železnikih, potrjuje, da je njegova žena Elizabeta, rojena Megušar, na današnji dan po pokojnem očetu Matevžu Megušarju prejela dediščino 220 gold. od svojega brata, duhovnika g. Jakoba Megu- šarja kot kuratorja vse zapuščine po očetu. Na osnovi gornje zapuščine v višini 220 gold. je mož Johan Košmelj nanjo vpisal vse premo- ženje, med drugim tudi hišo Železniki 82. Jo- han Košmelj in priča Blaž Levičnik sta se samo podkrižala. Na prošnjo gornjih dveh je napisal to pismo in bil priča Jožef Urbančič. Železniki, 12. 3. 1802. – Str. 344–345. Pripis ob strani: Na osnovi poravnave z dne 8. 2. 1805 izbrisano. 201. Zadolžnica. Jernej Luznar in njegova žena Helena potrjujeta, da sta se zadolžila pri spošto- vanem Petru Prezlju, hišarju v Železnikih, za Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 26 300 gold., ker sta rabila za plačilo dedičem Ma- tevža Megušarja. Denar bosta vrnila po pred- hodni polletni napovedi, in sicer s 5% obre- stmi. Zastavita pa zato tudi svojo hišo Železniki 96 skupaj s pohištvom, breg za hišo skupaj z lesom (Gehϋlz) in prostor pred hišo. Podkrižala sta se Blaž Levičnik, priča in posojilojemalec Jernej Luznar. Spisal in vse tri podpisal je Jožef Urbančič, ki je hkrati tudi priča. Železniki, 12. 3. 1802. – Str. 345. Dolg je bil poplačan 13. 7. 1804, tako piše v obrobni opombi. 202. Zadolžnica. Marjeta Homan, rojena Prevc, potrjuje, da ji je častitljivi g. Jakob Megušar, kaplan v Moravčah, in zapuščinski kurator Ma- tevža Megušarja za njene potrebe posodil 70 gold. Dolg bo vrnila v treh letih s 5% obrestmi s predhodno enoletno najavo. Za primer, da v treh letih ne bo plačevala obresti, si posojiloda- jalec zagotovi pravice na njeni posesti, ki jo je prejela od svojega moža g. Jožefa Homana, in sicer nepremičnine, kot je hiša Železniki 51, ''Palmada imenovana'', in k njej pripadajoči hlev in vrt. Podpisala sta se Marjeta Homan in Jožef Urbančič, sestavljavec zapisa in priča. Ta je podpisal tudi Simona Jesenka, ki je bil priča. Železniki, 29. 3. 1802. – Str. 346. Dolg je bil po- ravnan 31. 8. 1807, tako piše v opombi na robu. 203. Zadolžnica. Franc Jerala potrjuje, da je Ma- tevžu Klemenčiču ostal dolžan za platno 71 gold. 31 kr. nemške veljave. Obveže se ta zao- stanek plačati od danes v enem letu. Pristaja tudi na to, da se ta dolg vpiše na njegovo hišo v Spodnjih Železnikih. Franc Jerala se je podpi- sal s tiskanimi črkami, priči pa sta bili Ignacij Homan in dr. Johan Homan. (Škofja) Loka, 13. 8. 1800. – Str. 345. 204. Poročna pogodba. Sklenila sta jo g. Anton, sin Jurija Globočnika, fužinarja v Železnikih, in njegove žene Elizabete, rojene Luznar, v za- konu vzgojeni sin in samskega stanu, kot ženin ter Jožefa, hči g. Johana Bizjaka in njegove po- kojne žene Marije Ane, rojena Krobath, v zako- nu vzgojena hči, kot nevesta v prisotnosti prič in z dovoljenjem obeh staršev. Ženinov oče izroča sinu, ženinu, vso posest, ki jo je kupil 1. 4. 1797 od gospe Barbare Gasser, sedaj poročene Bajželj (Ueischel), in sicer: a) polovica od ''Ortz? Grubenna Motschivnke'' imenovano; b) ješa zraven s pripadajočim kol- parnom, kar je kupil od Valentina Groharja; c) dva dni veliko kladivo na strani (na deželi?) ''an der Lendt'' drugi teden v četrtek in osmi teden v sredo, grmovje (die Behülzung ''Sa Lentsch- kovo Kozho''), dvoje kopišč skupaj z grmovjem ''Sa goscho'' pod grmovjem Antona Luznarja; f) kopišče skupaj s pripadajočim gozdom ''Sa Ledino pod paschnem Verham''; g) senožet, Vertelca ali Ferlinka imenovana, in sicer od spodnjega dela senožeti ''Nad Robam'' in potem gor čez do ''Sedlarizhne Snoschet'' in naprej do meje senožeti Jurija Primožiča in naprej navzgor do vrha hriba obsegajoče grmovje; h) en dan veliko kladivo v petem tednu v soboto v Zgornjih Železnikih; i) moški sedež (Stull) v tretji vrsti v cerkvi sv. Antona in prav tako v cerkvi sv. Frančiška prva klop pri glavnem vho- du; k) ješa, imenovana ''u Trachtarje'', ki je bila kupljena od Valentina Koblarja in meji na ješo g. Valentina Homana in Gašperja Bargilča29 skupaj z malim posebnim prostorom. Zaostali dolg za to posest v višini 600 gold. plača sedaj ženin Barbari Gasser, poročeni sedaj Bajželj. Nadalje obljublja ženinov oče za priboljšek še dve kopišči skupaj s pripadajočim gozdom Kokra, kar je kupil od g. Filipa Frölicha, župni- ka v Slavini. To meji na g. Johana Petra Plavca in Jožefa Semena. Nadalje obljublja ženinov oče sinu in njegovemu tastu Johanu Bajžlju tis- tih 209 gold., ki jih Anton Grohar iz Spodnjih Železnikov dolguje ge. Barbari Bajželj. Ob pol- noletnosti pa se bo s posebnim pismom seda- nji ženin odpovedal očetovemu in materinemu dednemu deležu. Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 27 Na drugi strani pa daje nevestin oče svoji hčerki Jožefi za doto 2.000 gold. v času enega leta. Ta vsota je za tri hčere kot dediščina po pokojni materi Mariji Ani in kot nujni delež (Pflichttheil) po še živeči stari materi Mariji Jožefi Kumerdej. S tem se bo nevesta tudi z od- povednim pismom odpovedala vsem očetovim in materinim dednim deležem. Ženinov oče je sedaj zastopnik mladoletnega sina Antona v pravnih zadevah, tudi v zvezi z dovoljenjem z garancijo 1.000 gold., skupno torej za 3.000 gold. vpisa v zemljiško knjigo. Nadalje je še opredeljeno, kako je z dediščino, če umreta ta zakonca brez lastnih dedičev in če se nevesta – vdova ponovno poroči. Če ostane vdova v hiši, morajo doživljenjsko skrbeti za stanu primerno življenje. Če bi ženinov oče želel na stara leta živeti v Zgornjih Železnikih, mu je na voljo stanovanje v danes izročeni hiši, in sicer v zgornji sobi, obrnjeni proti Antonu Tolarju, in še kuhinja mu je doživljenjsko brez- plačno na razpolago. Vsi so se podpisali sami in tudi vsi pečatili: Anton Globočnik, ženin, Jurij Globočnik, že- ninov oče, Jožefa Bajželj, nevesta, Johan Baj- želj, nevestin oče; Peter Kumerdej, zapisnikar in priča, Jakob Resman, priča; Jožef Urbančič, ženinova priča, in Pavel Luznar, prav tako ženi- nova priča. Stražišče, 2. 6. 1800. – Str. 347–351. Pogodba je bila 19. 5. 1802 vpisana v zemljiško knjigo Železniki na premoženje fužinarja g. Antona Globočnika iz Zgornjih Železnikov in v pogodno knjigo30 (Schiedbuch) Višjega rudni- škega urada in sodišča v Ljubljani, 21. 12. 1801, 3. zvezek, str. 138–143. 205. Sodna poravnava. Johan Rudon (?) iz Tržiča (Neumarktl) je zahteval vpis v zemljiško knji- go na osnovi sodne poravnave 1. 7. 1802 proti Mariji Martinčič zaradi dolga 555 gold. nemške veljave in vpis na njivo ''Niuza''. Zastopa ga dr. Homan. To njivo je imel pred časom Mihael Se- men, nato pa Jožef Urbančič, sedanja lastnica pa je Marija Martinčič. V zemljiško knjigo je vpisal aktuar, zapisnikar Jožef Urbančič. Po sodni poravnavi 9. 4. 1802 je Martinčičeva dolžna za posojila v denarju in za železni mate- rial 545 gold. in zraven še 10 gold. sodnih stro- škov. Prišteti pa je treba še 4% obresti od 9. 4. 1802 dalje. Na sodišču jo je zastopal sin Franc Martinčič in tudi dolg se zabeleži na sina. Plače- val bo znotraj sedmih mesecev po 110 gold. Če se ne bo držal rokov, bo nastopila eksekucija – izvršba.31 Loka, 2. 7. 1802. – Str. 351–353. Ob robu teksta je opomba, da je bil dolg na osnovi poravnave izbrisan. Ni pa naveden datum. 206. Poravnalni zapisnik. Franc Polc iz Tržiča se je poravnal z dolžnico Marijo Martinčič iz Železnikov na sodišču v Škofji Loki v zvezi s plačilom za železarski material v višini 214 gold. 36 kr. nemške veljave s 4% obrestmi od 9. 4. 1802 dalje. Dolžnico je zastopal njen sin Franc Martinčič. Polovico dolga, tj. 107 gold. 18 kr. nem veljave, mora plačati v treh mese- cih, drugo polovico skupaj s sodnimi stroški 15 gold. pa v naslednjih treh mesecih, sicer bo prišlo do izvršbe. Poravnavo so podpisali tože- na stran Franc Martinčič, tožnik Franc Polc in dr. Homan. Prepis pa je v gospoščinski pisarni v Škofji Loki naredil Maksimiljan Čebal, pisar. Gospostvo Loka, 1. 7. 1802. – Str. 353. 207. Sodba. Sodni pisar Maksimiljan Čebalj v Škofji Loki je 7. 7. 1802 v imenu krajevnega sodišča v Škofji Loki poslal na zemljiško knjigo v Železni- kih sodbo, da jo vpiše na hišo v korist Pavla Jelenca. V prepisu je priložil sodbo notranje- avstrijskega apelacijskega sodišča, ker se je Mag- dalena Jelenc, poročena Dolenc, v Železnikih pritožila zoper Gašperja Hebarla kot skrbnika mladoletnega Pavla Jelenca, ki je univerzalni dedič po Uršuli Jelenc. Gre za tožbo, po kateri naj bi bil toženi dolžan zapuščino po materi Ur- šuli Jelenc za 200 gold., 2 stara32 belega žita, pol centa prediva33 (Spinhar) in kravo, vendar Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 28 tega ni dolžan. Po očetu Pavlu Jelencu pa ji pripada kot materin in očetov dedni delež 150 gold., kar mora toženi plačati v 14 dneh. Sodne stroške prve in druge stopnje plačata vsak svo- je. Krajevno sodišče gospostva in mesta Loka, sodnik Andrej Alojz Prešern, Loka, 1. 12. 1800. V zemljiško knjigo Železniki je bilo prepisano 13. 7. 1802 v odsotnosti predstojnika dominija. Zapisal uradnik (Aktuar) Jožef Urbančič. – Str. 354–355. Knjiga je na zadnji strani pečatena s pripisom, da je bila zaključena s stranjo 355 in izročena. Urad zemljiške knjige Železniki, 16. 8. 1850. Delno poškodovani pečat z napisom po robu ''Grundbuch Eisnern'' je še čitljiv. Podpisal se je Jakob Globočnik. Opombe: 1 Müllner, Alfons: Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhun- dert. Wien und Leipzig: Verlag von Holm und Goldman, 1909. 2 Smolej, Slavko: Najstarejša livarna železa na Slovenskem. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana: Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za lokalno zgodovino, 1953, leto I., št. 1, str. 54–57. (V nadaljevanju Kronika.) 3 Kyosky, Rudi: Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Železnikih proti koncu XIX. stoletja. Kroni- ka, 1953, leto I, št. 2, str. 81–89. 4 Mohorič, Ivan: Zgodovina plavža v Železnikih. Kronika, 1954, leto 2, št. 2, str. 95–100. 5 Isto kot 4, str. 97. 6 Mohorič, Ivan: Zgodovina fužin ob Bistrici pri Kamniku. Kronika, 1955, leto 3, št. 1, str. 25–32, št. 2, str. 93–99. 7 Mohorič, Ivan, Železarna Gradac v Beli Krajini, Položaj železarstva sredi preteklega stoletja. Kronika, 1953, leto 3, št. 3, str. 183–190. 8 Blaznik, Pavle: Kolonizacija Selške doline. Ljubljana: Leonova družba, 1928, str. 70–84. 9 Verbič, Marija: Bohinjsko rudarstvo in fužinarstvo konec 18. stoletja. Kronika, 1956, leto IV, št. 1, str. 6–14. 10 Verbič, Marija: Železarstvo in žebljarstvo v Železnikih v prvi polovici 19. stoletja. V: Selška dolina v preteklosti in se- danjosti, Železniki: Muzejsko društvo v Škofji Loki, Pododbor Železniki v spomin tisočletnice loškega gospostva, 1973, str. 101–114. 11 Anton Alois Wolf: Deutsch-slovenisches Wörterbuch. Laibach, 1860, str. 1574. 12 Slovesni obredi. 13 Manjši obred. 14 Okrajšava g. pomeni gospod. Navadni prebivalci so pisani brez gospod, malo višji, pomembnejši pa imajo zmeraj pred imenom Herr, tj. gospod. 15 Gre za srebren kovan denar s številko XVII – sedemnajstica. Glej Wolfov Nemško-slovenski slovar, str. 1473. 16 Verjetno gre za Škofjo Loko. 17 Zu Stuben. Zanimivo, da še v začetku 19. stol. Zali Log poimenujejo tako, kot so mu rekli Soričani. 18 Na koncu tega stavka je postavljen vprašaj. Očitno še ni bil predložen račun. 19 Tudi tu še ni obračuna, zato ni konkretne številke. 20 Ogrski dukat je enakovreden nemškemu goldinarju, ki je za četrtino več vreden kot deželni goldinar. Primerjaj: Pavle Blaznik: Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803). Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, str. 448. 21 Stück weis Rupfen Leinwand. 22 Na isti strani je Čuic najprej Georg, nato pa Jurij. Po tem lahko sklepamo, da so slovenska imena in priimke ponemčevali. Železne niti 12 Zemljiška knjiga Železniki, začetek 19. stoletja, 3. del 29 23 Cum beneficio legis et inventarii. 24 Mogoče neko orodje pri hiši. Ob strani je zapis, da je bil dolg izbrisan, kar je zapisano v knjigi I, str. 24. Sicer pa je prvi del poravnave dvakrat skoraj enako zapisan. 25 Možno je, da gre za mizarsko mizo, mizarnico, in da gre za Werkstatt in ne za posteljo. 26 Finfar je enota denarja. 27 Čevlje ali škornje se je lahko tako ''podelalo'', da je ostal od prejšnjih samo zgornji del, spodaj pa se je naredilo novo, zlasti podplati. 28 Tu ni pojasnjeno, čemu je ta kotel služil. Wolfov Nemško-slovenski slovar, str. 848, pravi, da je kotel, če je vzidan in če ga rabi strojar, lužnik. 29 Priimek je težko berljiv. Prva črka je verjetno W, zato Warglischen. 30 Anton Alois Wolf: Deutsch-slovenisches Wörterbuch. Laibach, 1860, str. 1358. 31 Besedilo na straneh 351–353 se v posameznih delih dobesedno ponavlja. 32 Anton Alois Wolf: Deutsch-slovenisches Wörterbuch. Laibach, 1860, str. 1535: en star je štiri mernike, mernik pa je od 20–25 kg. Belo žito je pšenica in mogoče še soršca. 33 To je sorazmerno veliko, cent je 56 kg. Železne niti 12 30 Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 31 Pisni zgodovinski viri o Štalci, železarstvu in arheologiji (1781–1980) Andrej Bogataj Uvod Področje Štalce in nekateri podobni vrhovi v Selški dolini so bili poseljeni že v halštatu. Ostanki takratnih prebivalcev so vidni še danes. O njihovi dejavnosti govorijo terase, stara žlindra in ostan- ki keramike. Po temeljiti analizi in raziskavi najdb bomo dobili več odgovorov o poselitvi. Žal pa so to edini ostanki, s katerimi lahko preberemo njihovo zgodovino. Za temeljito raziskavo Štalce moramo poznati tudi zgodbe, ki so jih različni avtorji zapisali v času, ko se je pisana beseda že ohranila do današnjih dni. Ne segajo daleč – tja do leta 1781. Vsekakor pa jim moramo biti hvaležni za vse zapisano. To predstav- lja neprecenljiv vir informacij o minulih časih. Pregledovanje in iskanje zgodovinskega gradiva je bilo s pomočjo interneta in digitalizacije lažje, pa vendarle dolgotrajno in zahtevno. Zavedam se, da je veliko podatkov še spravljenih v arhivih, starih urbarjih in ostalih uradniških zapiskih. Obdelavo teh prepuščam prihodnjim, temeljitejšim razisko- valcem. Odločil sem se, da objavim vse najdeno gradivo do leta 1940, med poznejšim pa le tisto, za katero smatram, da posreduje nove, dodatne infor- macije in razmišljanja avtorjev. Zraven sem pripisal tudi svoje komentarje in opažanja. To pa predvsem z namenom opozoriti bralca na zanimive podrobno- sti zapisanega. Pri zbiranju gradiva so mi pomagali tudi Franci Bogataj, dr. Dragan Božič, dr. Janez Rihtaršič in Vin- cencij Demšar, ki je nekatere nemške zapise lepo prevedel v slovenščino. Z bratom Francijem Boga- tajem sva na pobudo dr. Dragana Božiča pogledala tudi v Arhiv Slovenije v Pečnikovo poročilo o arheo- loških raziskavah v Selški dolini. Med najpomembnejše avtorje zapiskov o železar- stvu na Štalci lahko štejemo Baltazarja Hacqueta1 Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 32 (1781), Antona Globočnika Plemenitega Sorodol- skega2 (1867), Jerneja Pečnika3 (1896 in 1904), Al- fonza Müllnerja4 (1897 in 1909) in Rajka Branka5 (1980). Ostali avtorji, ki so citirani, so s svojimi zapisi sodelavci zgoraj omenjenih (Simon Rutar6), zapisovalci zgodovine Železnikov (Karel Jožef Prenner,7 Jožef Levičnik,8 Anton Koblar,9 Leopold Podlogar10), zgodovinarji (Pavle Blaznik11) in arhe- ologi (Peter Petru12). Štalca je bila v zgodovinskih zapisih dvakrat ome- njena tudi pod imenom Plavški boršt in Stare fužine. 1781 Najstarejši najdeni zapis, ki pa Štalce žal ne ime- nuje z imenom, je iz leta 1781, avtor je naravoslovec Baltazar Hacquet. V njegovem opisu Železnikov v knjigi Oryctographia Carniolica [1] med drugim piše: mislil prav na Štalco, čeprav je žal ni imenoval. Tako je menil tudi Alfonz Müllner. Hacquetov zapis, v katerem omenja žlindro iz okoliških hribov, lahko smatramo za najstarejši najdeni zapis – tudi o žele- zarstvu na Štalci. Omenja slabo izkoriščeno žlindro, taljenje na hribu in naključno najdbo nahajališča žlindre, ki ga je odkrila voda. Vse to govori o prido- bivanju železa na Štalci v daljni preteklosti. V svojih zapiskih v zvezi s Štalco Hacquetove za- piske citirata tudi Anton Globočnik Plemeniti Soro- dolski (1867) in Alfonz Müllner (1909). 1838, 1839 Leta 1838 Karel Jožef Prenner v knjigi Prispevki k zgodovini prirode, kmetijstva in topografije Vojvo- dine Kranjske objavi prispevek Topografija rudnika Železniki v okraju Loka na Gorenjskem [2]. V njem opisuje nastanek fužin v Zgornjih in Spod- njih Železnikih. Takole piše: Danes vemo, da nikjer drugje v hribih okoli Želez- nikov ni bilo najdeno toliko stare žlindre na enem mestu kakor na Štalci. Prav zaradi tega si upam z ve- liko gotovostjo trditi, da je v svojem opisu Hacquet ''Ne vemo, kako dolgo že v tem kraju to- pijo rudo. Gotovo pa je, da pred nekaj stoletij rude niso topili tu v dolini, ampak v okoliš- kih hribih, od koder še zdaj vlačijo žlindro za dodatek. Videl sem žlindro, ki so jo obdelali stari. Bila je še tako bogata železa, da bi se splačalo, da bi njo samo še enkrat obdelali. Ker pa nimamo ne pismenega niti ustnega izročila, da so pred davnimi časi topili rudo v gozdovih s pomočjo ročnih mehov, si lah- ko predstavljamo, kako daleč nazaj so se tu- kajšnji ljudje že ukvarjali z rudarstvom. Če bi teh žlindrastih reber ne razkrila voda in drugi taki slučajni dogodki, bi danes še manj vedeli o obrti naših prednikov.'' ''Po izročilu, ki še vedno obstaja, prvotno obe sedanji fužini v Železnikih nista stali na tem mestu, kot se sedaj nahajata oba plavža v Zgornjih in Spodnjih Železnikih, temveč ena malo višje naprej, druga malo nižje navzdol. Tako naj bi bila plavž in veliko kladivo dalje od Železnikov na potoku Farji potok. Oni od Spodnjih Železnikov pa je bil na področju v Dašnici, nedaleč stran od vasi Češnjica; tam, kjer je nastala vas Rudno. Kot dokaz temu služi še sedaj nahajajoča kovaška – železna žlindra na Štalci pri potoku Dašnica v soseski Sv. Križ. Pisec tega članka ima nekaj kosov te žlindre prav od tam. To potrjuje tudi zgoraj omenjeni privilegij škofa Filipa iz Freisinga iz leta 1354, s katerim je podelil zemljišče v Dašnici fužinarjema Zhehasu in Muronu za njuni kovačnici.'' Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 33 Članek je napisal že v septembru leta 1834. Prenner zemljepisno nenatančno postavlja vas Ru- dno, Štalco pa postavi kar ob potok Dašnico, čeprav je vmes še potok Češnjica. Ker govori o Dašnici, pred- postavljam, da je napačno postavil hrib Štalca. Prav tako kot na Štalci pa je lahko našel kovaško – železno žlindro tudi v Dašnici. Je pa hrib Štalca bližje soseski Sv. Križ. Lahko potrdimo, da je bila žlindra s Štalce Stran 173 iz knjige Oryctographia Carniolica z delom objavljenega besedila. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1EJP2XL5. Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 34 takrat že dobro poznana, drugače je ne bi omenil. Kje natančno je našel žlindro, ne bomo nikoli izvedeli. Prennerjevo besedilo je prvo, ki omenja ime Štalca v povezavi z najdeno žlindro. Avtor je našel žlindro tudi v Dašnici, kar potrjuje obstoj talilnih peči tudi tam. Leta 1839 Prenner objavi enako besedilo tudi v časopisu Illirisches Blatt v članku z naslovom Ru- dnik Železniki na Zgornjem Kranskem [3]. Stran 126 časopisa Illirisches Blatt z delom objavljenega besedila. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GD84NIXZ. Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 35 1855 Jožef Levičnik pa 16 let pozneje, leta 1855, v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavi prispevek Železniki na Kranjskem [4]. V njem opisuje fužinar- ski kraj Železniki: Tudi Levičnik omenja Štalco in žlindro, ''ako se količkaj koplje''. Tudi on je mnenja, da je moralo biti železarstvo v okolici Železnikov veliko starejše, kakor pravijo uradni viri. Pri tem navaja tudi zani- mivo zgodbo, ki je krožila med ljudmi, o tem, kako so si razlagali najdišče žlindre in proizvodnjo železa tako visoko na hribu. V tistem času so bile namreč že vse fužine pri rekah in potokih, ki so gnali mehove za vpihavanje zraka v peč. Menili so, da je bilo tako tudi nekdaj. Ker pa so bile peči na hribu, je bilo tod nekdaj najbrž jezero, tako visoko, da je te mehove poganjala voda. Kasneje je jezero odteklo, ljudje pa so se preselili v dolino. Toliko o zanimivi zgodbi. 1867 Leta 1867 pa Anton Globočnik Plemeniti Soro- dolski v Sporočilih zgodovinskega društva za Kranjsko objavi Zgodovinsko-statistični pregled železarskega kra- ja Železniki [5]. Enako vsebino še istega leta objavi tudi v svoji knjigi Rudarski in fužinarski kraj Železniki. Jože Dolenc jo je prevedel leta 1999 in tako pogled v zgodo- vino Železnikov omogočil širšemu krogu bralcev [6]. V njej zbere zanimive dogodke iz preteklosti in jih zapiše v regestih. Že na začetku omeni železarstvo na Štalci. Najprej citira Hacquetov zapis v Orycto- graphia Carniolica (tukaj moramo omeniti, da nje- govo citiranje Baltazarjevega zapisa ni natančno): Naprej piše: ''Druge znamenja pa kažejo, da bi utegnile fužine v tukajšnih krajih že veliko starejše biti. Kakor namreč ustno izročilo pravi, je nekdaj na tem mestu, kjer so zdaj Železniki, jezero stalo. Nad današnjo vasjo Češnjico, kjer se pravi ''na štalci'', dobro četertinko ure nad ravnino, pak se najde še dandanašnji ako se količkaj koplje, mnogo žlindre, kar jasno spričuje, da so nekdaj tu fužine bile. Ako je voda te fužine gonila, je mogel tukajšni kraj imeti nekdaj vso drugo podobo; zna pa tudi biti, da so fužine le poleg jezera stale in jih je človeška moč gonila. Al vse to je zagernjeno v gosto meglo starodavnosti.'' ''Rudnik Železniki je nedvomno najstarejši, kar jih je v celi deželi. Razlog za tako visoko sta- rost najdemo v velikih količinah rude, ki so jo pri- dobivali iz tukajšnjega hribovja, kar lahko sklepa- mo po rudnih jamah in še posebej zato, ker so v hribovju nedaleč od Železnikov (n. pr. na Štalci), kamor z nobene strani niso mogli speljati vode za potrebno vpihavanje, našli mnogo železove žlindre in kar nesporno govori o obstoju peči za taljenje rude. Na razpolago ni niti pismenega niti ustnega izročila, da bi nekdaj v teh gozdovih s po- močjo ročnih mehov, ki naj bi bili edini način vpi- havanja zraka, tod talili rudo. Prvo obratovanje tega rudnika sega torej v sivo davnino, o čemer žal manjkajo vsakršna poročila.'' ''To mnenje podpira tudi dejstvo, da pla- sti žlindre niso ležale na površini, ampak so bile skrite v humusu in bile celo tako bogate na vsebnosti železa, da jih lahko pripišemo otroški dobi primitivne proizvodnje železa. Žlindro, ki so jo odkrili povsem slučajno (ko je npr. voda odplavila gornjo plast zemlje), so zaradi pomanjkanja druge rude s pridom uporabili pri vnovični proizvodnji železa.'' Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 36 Naprej razmišlja o času nastanka železarstva na Štalci: Globočnik postavlja pridobivanje železa na Štalci pred rimsko dobo. Tudi sestava žlindre je takšna. Če bi na Štalci v obdobju rimskega imperija ali kasneje potekala takšna intenzivna proizvodnja železa – ne pozabimo, takrat je bila to zelo pomembna strate- ška dejavnost – v darilnih listinah tega vsekakor ne bi zamolčali. Postavlja pa se vprašanje, ali ni povod za to, da so se v okolico Železnikov naselili furlanski kovači, tudi nekdanja prava proizvodnja železa na Štalci, za katero je takrat nekdo, ki je gospodaril z ozemljem Selške doline, še vedno vedel. 1892 Tudi pisatelj Anton Koblar v slovenskem literar- nem mesečniku Dom in svet [7] leta 1892 v članku Železniki omeni: Ali je Koblar sam leta 1892 ob izidu njegovega pri- spevka videl kupe železne žlindre na Štalci, bi bilo zanimivo vedeti, mogoče pa so mu o tem pripove- dovali (kar je najbolj verjetno) ali pa je to prebral v objavljenih člankih drugih avtorjev. Posebno zato, ker so po pisanju Müllnerja večino žlindre pobrali in zvozili v Železnike v letih 1850–1860. Teh velikih kupov žlindre danes nismo našli, kakor tudi ne po- datkov, da bi kdo še po letu 1862 pobiral žlindro po Štalci. Takrat je namreč rude v okolici že primanj- kovalo in najbrž so na Štalci pobrali vse, kar je bilo uporabnega za ponovno predelavo. 1896 Leta 1896 pa arheolog samouk Jernej Pečnik, sodelavec Kranjskega deželnega muzeja, obišče mo- goča arheološka najdišča po Gorenjski. Obišče tudi Selško dolino, in sicer Štalco, ki jo imenuje Plavški boršt, Kališe, Češnjico, Jelenšče, Peč, Dražgoše, Sv. Mohor, Sv. Jedrt in Sv. Miklavž. Prvi omeni mogoča arheološka najdišča. Njegovo poročilo o tem raziskovanju Gorenjske je priloga ''Manj verjetno je, da bi rudnik obratoval brez prekinitev vse do odpiranja visokih peči in fužin v dolini, marveč smemo z mnogo večjo verjetnostjo domnevati, da so ga iz takšnih ali drugačnih razlogov opustili in da vsaj v času rimskega gospostva na Kranjskem ter še vsaj nekaj stoletij kasneje ni obratoval. To smemo domnevati po eni strani zato, ker, kot že prej omenjeno, najdišča žlindre pričajo o precej večji starosti, po drugi strani pa tudi niso našli kakega rimskega spomenika in v tej okolici niti ne rimskih kovancev. Pomemben dokaz, da ru- dnik vse od rimskega gospostva do 10. stoletja po Kr. ni deloval, je več darilnih listin cesarja Otona II. freisinškim škofom iz 10. stoletja, ki zadevajo darovnice loškemu gospostvu, kjer zasledimo sosednje kraje kot Selca, Luša in pla- nino Pečano (Ratitovec), krajev v okolici Žele- znikov, ki ležijo pod Pečano, pa ne omenjajo. In vendar je moral takratni izdajatelj listin to področje dobro poznati, kar lahko sklepamo iz dovolj natančnih opisov gospoščinskega ozemlja in njegovih meja; upravičeno lahko zato domnevamo, da bi rudnik, ki bi ležal na darovanem zemljišču, zagotovo omenili.'' ''Že v starodavnih časih so ljudje topili rudo blizu Železnikov, kar pričajo kupi sta- re žlindre na Štalici. O železniških fužinah nam pa prvo poročilo govori še-le iz l. 1348. Pri njih so se naselili Frijulci: Jacomo, Zhab, Muron in Monfiodin, ki so prišli, kakor trdi ljudska pripovedka, iz Palmenove in tu se- zidali prvo hišo, Palmado, kakor se še sedaj imenuje.'' Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 37 prošnje, ki jo je leta 1896 naslovil na Deželni odbor za Kranjsko za dodatna finančna sredstva za nada- ljevanje arheoloških raziskav [8]. Ko omenja Štalco – sicer jo imenuje Plavški boršt – v poročilu prvi pravi, da je našel: Nismo našli poročil, da bi na teh najdiščih tudi raziskoval ali izkopaval. Da bi takrat našel razen teras kakršne koli sledove o ''predzgodovinski poselitvi'', ni verjetno. Je pa imel dober občutek za opazovanje, saj so se leta 2012 z najdbami keramike potrdila njegova predvidevanja o poselitvi Štalce. Lahko pa je našel tudi kakšne koščke keramike in jih povezal s terasami (o tem ni zapisa). Glede stanovanj, ki jih omenja – s tem je verjetno mislil na naselje, saj so na vrhu Štalce še danes vidne lepe terase. Pri svojem opisu je Pečnik lahko tudi precej pretiraval, saj je prosil za finančna sredstva in je bilo lahko poročilo tudi tako napisano. Vsekakor pa je prvi arheolog, ki je obiskal Štalco, opazil terase in ugotovil, da gre tukaj za znamenja starodavne poselitve. 1897 Za Jernejem Pečnikom je o Štalci pisal tudi nje- gov prijatelj Simon Rutar, zgodovinar, geograf in arheolog. Ne vemo, ali je to napisal po Pečnikovem pripovedovanju, po njegovih navodilih ali njegovih zapiskih ali pa je bil z njim. Leta 1897 Ljubljanski zvon med naznanili publikacij slovenskih avtorjev sporoči notičko, da je Simon Rutar objavil knjigo Poročilo o odkritjih arheoloških izkopavanj praz- godovinskih grobišč na Kranjskem v letu 1896 [9]. V tem svojem delu omeni Štalco, in sicer z imenom Stare fužine: Arheolog in kustos Kranjskega Deželnega muze- ja Alfonz Müllner v svojem strokovnem časopisu Argo leta 1897 prvič omeni Štalco [10]. Med opiso- vanjem najdene fibule na Rudnu piše: ''V selški dolini pri vasi Češnjica na nji- vah ''groblje'' imenovanih, se nahajajo grobi iz predzgodovine in zraven na višini je lepo stanovanje. Dalje nad vasjo Češnjice v hosti proti Kališam visoko gori na hribu so zname- niti ostanki prvih Slovanov, lepo stanovanje, eno najlepših na Kranjskem. Na severni stra- ni stanovanja so Slovani imeli prostor, da so rudo žgali ker se nahajo veliki ostanki žele- zne žlindre. Ljudje imenujejo ta kraj Plauški boršt. Proti vasi Kališe na njivah je vse polno stanovanj prvih Slovanov, in tudi stanovanja iz pred zgodovine, ravno tako pri sv. Križu na vrh hriba (872) m. Malo dalje je vas Jelečice kjer je bilo lepo predzgodovinsko stanovanje, ki je še dan današnji utrjen. Kjer stoji vas na Pečeh pri Dragovšah je znamenito lepo utrje- no stanovanje iz predzgodovine, prav tako so bila stanovanja iz predzgodovine na hribih pri sv. Mohorju, pri sv. Jedrti pri sv. Miklavžu (957 m) nad Selcami.'' ''Visoko zgoraj so kopali železo, katerega so kot volka v dolino prikotalili. Pod Kališčem se še danes imenuje območje Stare fužine, kjer v večjih količinah naokoli leži železova žlindra.'' ''Toliko bolj je zanimiva najdba lepo na- rejene bronaste fibule (zaponke) (iz tabele II., slika 14) v jarku pod Rudnom, kateri pelje v bližino najstarejše fužine v okolici, imeno- vane Štalca – to je z žlindro pokrit grič pred Železniki, nasproti rudnim nahajališčem na Jelovici.'' Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 38 Prva stran mape s Pečnikovim poročilom in prošnjo. Vir: Arhiv Republike Slovenije, SI-AS 38, Deželni odbor za Kranjsko, škatla št. 1213. Foto: Andrej Bogataj Prepis: Štev. 11833 V Ljubljani dne 7/11. 96 Poročevalec gosp. deželni odbornik: I. Tavčar Pečnik Jernej, Starinoslovec v Novem Mestu 5. t. m. predlaga poročilo o preiskovanju Gorenjskega iz predzgodovinske dobe ter prosi nakaza nadaljne podpore o preiskovalne svrhe. av 3175, 5081, 8085 Zvezek IX del 5 Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 39 Druga stran Pečnikovega poročila Popis Gorenjskega iz predzgodovinske dobe, veleslavnemu deželnemu odboru za Kranjsko, 8. november 1896, kjer so opisane najdbe v Selški dolini. Vir: Arhiv Republike Slovenije, SI-AS 38, Deželni odbor za Kranjsko, škatla št. 1213. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 40 Pečnikov spremni dopis k njegovemu poročilu Popis Gorenjskega iz predzgodovinske dobe s prošnjo za nova denarna sredstva. Vir: Arhiv Republike Slovenije, SI-AS 38, Deželni odbor za Kranjsko, škatla št. 1213. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 41 1904 Leta 1904 Jernej Pečnik svoje strokovne ugoto- vitve iz leta 1896, ki jih je deloma objavil kot prilogo v prošnji za denarno pomoč, objavi v zbirki štirih zvezkov z naslovom Prazgodovinska nahajališča na Kranjskem [11]. To delo je bilo do začetka druge svetovne vojne najpopolnejši seznam arheoloških najdišč za osrednjo Slovenijo. V četrtem zvezku omenja tudi področje Štalce. Direktno je ne omeni, poleg drugih opisov najdišč v okolici pa piše: V področju Štalce tokrat omenja samo cele kupe najdene žlindre. Ne omeni pa več, kakor v prilogi svoje prošnje iz leta 1896, kakršnih koli znamenj po- selitve na Štalci, področje sedaj imenuje Štalca in ne več Plavški boršt. Očitno je Pečnik ocenil, da na tem področju ni kakšnih velikih obetov za pomembne najdbe, in se ni lotil izkopavanja. Mogoče zaradi ne- atraktivne lokacije, zaradi pomanjkanja denarja ali prevelikega števila podobnih (obetavnejših) najdišč v širši okolici (na Kranjskem). 1909 Leta 1909 Alfonz Müllner objavi svojo knjigo Zgodovina o železu na Kranjskem, Goriškem in v Istri od prvega začetka do 19. stoletja. V njej temelji- to opiše tudi železarstvo v Železnikih [12]. Tudi on citira Hacquetov zapis o prvih železarskih obratih na bližnjih hribih in njegovo pisanje o najdbi stare žlindre poveže s hribom Štalca: Potem dodaja: ''1. Pri Sv. Križu, v selški župniji, je bilo lepo prazgodovinsko stanovanje. 2. Kališe. Prazgodovinsko stanovanje. Tu so se našli grobovi iz hallstattske in rimske dobe. Pod vasjo se dobi cele kupe žlindre od topljenja rude. 3. Češnjica. Pri vasi na njivah so se našli rimski grobovi.'' ''Stare žlindraste rebri pričajo o zelo sta- ri topilniški obrti, ki jo omenja že Hacquet l. 1781. Po Or. Car. II. str. 173 je te žlindraste rebri Hacquet poznal, vendar kraja, kjer jih je našel, ni omenjal. Takole pravi: »Ne vemo, kako dolgo že v tem kraju topijo rudo. Gotovo pa je, da pred nekaj stoletij rude niso topili tu v dolini, ampak v okoliških hribih, odkoder še zdaj vlačijo žlindro za dodatek. Videl sem žlin- dro, ki so jo obdelali stari. Bila je še tako boga- ta železa, da bi se splačalo, da bi njo samo še enkrat obdelali. Ker pa nimamo ne pismenega niti ustnega izročila, da so pred davnimi časi topili rudo v gozdovih s pomočjo ročnih me- hov, tedaj si lahko predstavljamo, kako daleč nazaj so se tukajšnji ljudje že ukvarjali z rudar- stvom. Če bi teh žlindrastih reber ne razkrila voda in drugi taki slučajni dogodki, bi danes še manj vedeli o obrti naših prednikov.«'' ''Ena najpomembnejših žlindrastih reber je grič Štalca, vzhodno od Železnikov. Že leta 1877 nam poroča o njem Jože Levičnik, uči- telj iz Železnikov, naslednje: »Vzhodno od Železnikov so na platoju nad Češnjico (1/4 ure od Železnikov), na Štalci pred nekako 30 leti, pod zemeljsko rušo našli znatne ostanke železnih odpadkov. Odpeljali so jih v Žele- znike in jih stopili, ker so vsebovali še dosti železa. Nedvomno je, da je bil pred davnim časom tamkaj železarski obrat, težko pa je to obrazložiti, saj je kraj dobre četrt ure hoda v hribu, kjer takrat ni bilo nobene vodne sile.«'' Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 42 In na koncu: Zanimivo je, da je bila zgodba o pobiranju žlindre med ljudmi še tako živa, da so Müllnerju po 35 letih natančno posredovali podrobne podatke – tudi o imenih ljudi, ki so sodelovali pri delu. Najbrž je res šlo za pomembne količine, ki so bile ekonomsko za- nimive, česar pa z gotovostjo ne moremo trditi. 1928 Tudi Pavle Blaznik v svoji knjigi Kolonizacija Selške doline leta 1928 omenja železarstvo na Štal- ci, in sicer kar na dveh straneh [13]. Opira se na pi- sne vire Globočnika, Pečnika, Rutarja in Müllnerja. ''Leta 1897 so mi v Železnikih povedali, da je v letih 1850–1862 Demšar iz Češnji- ce cele vozove te žlindre zvozil v železniški plavž. Žlindro so nabirali reveži, neki Andrej Šturm pa jo je od njih kupoval ter vozil v Žele- znike. Žlindra, ki je ostala od prastare topilni- ce na veter na vrhu Štalce je najbrže dala po- vod za pripovedko o jezeru tod, ljudje si pač niso mogli predstavljati železarskega obrata brez vodne sile.'' (Prevedla Renata Demšar.) ''Enako tudi Globočnikova arheološka karta za Selško dolino ne zaznamuje nikakega najdišča. Šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so tu odkrili posamezne najdbe. Prvo so izkopali v vasi Rudno. Je to bronasta fibula – tip Certosa. Približno istočasno sta sistematično pregledala okolico hriba Štalce pri Češnjici Jer- nej Pečnik in Simon Rutar. Na Štalci so namreč že desetletja prej našli silno slabo obdelano že- lezo žlindro. Menili so, da poteka iz hallstattske dobe. O tem raziskovanju imamo dvoje precej lakoničnih poročil: Rutar poroča, da je našel pri tej priliki s Pečnikom prazgodovinske naselbine pri Češnjici, Kališah in Sv. Križu, ne omenja pa nikakršnih najdb, marveč le pravi, da so tu ko- pali železo: nad Jelenščami in pri Dražgošah na Pečeh pa da so stale male zgodnje zgodovinske naselbine, ki potekajo najbrže iz slovanske dobe, ali so pa nastale na tleh prejšnjih (pred- slovanskih) selišč. Pečnik govori o tem razisko- vanju silno suhoparno in kratko: Pri Sv. Križu v selški župniji je bilo lepo prazgodovinsko stanovanje. Kališe prazgodovinsko stanovanje. Tu so se našli grobovi iz hallstattske in rimske dobe. Pod vasjo se dobi cele kupe žlindre od topljenja rude. Češnjica. Pri vasi na njivah so se našli rimski grobovi. Ničesar Pečnik ne govori o kakih morebitnih dodatkih pri teh grobovih, iz katerih bi lahko sklepali na starost grobov, dasi pri ostalih najdiščih take priložke često omenja. Sodeč po inventarnem zapisniku arheoloških najdb, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani, teh morebitnih priložkov v Ljubljani ni.'' Zanimivost Levičnik (po zapiskih Müllnerja) 22 let po objavi svojega prvega prispevka, v katerem omenja Štalco (1855), zapiše zanimivo in po- membno informacijo, da so pred približno 30 leti – torej okrog leta 1847 – ''ponovno'' našli žlindro na Štalci in jo vozili v Železnike. Kako to, da tega ni omenil v svojem prispevku leta 1855? Da so vozili žlindro z okoliških hribov (Štalce?) v Železnike za dodatek, nam že leta 1781 omeni tudi Baltazar Hacquet. Ob vsem zapisanem se nam postavlja zanimivo vprašanje, koliko je bilo žlindre, ki so jo zvozili s Štalce v Železnike. Če bi poznali vsaj približno količino odpeljane žlindre, bi lažje ocenili velikost proizvodnje žele- za na Štalci. Očitno pa je, da so odpeljali vse, saj danes stare težke železne žlindre na hribu, razen posameznih manjših kosov, ni več mogoče najti. Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 43 Blaznik omenja posamezne najdbe. Do sedaj je bila znana samo najdba bronaste fibule, o najdbi stare železne žlindre pa piše že Hacquet leta 1781. Pečnik piše precej bolj zanimivo o Štalci (Plavški boršt) v svojem poročilu leta 1896, ko prosi za dodat- na denarna sredstva za nadaljevanje raziskovanja. Po raziskovanju Blaznika ni Pečnik našel nobenih arheoloških najdb, ki bi bile zabeležene v Naro- dnem muzeju v Ljubljani. Nadalje piše: V poročilu Pečnika nismo zasledili njegove trdi- tve, da je najdena žlindra iz halštatske dobe, o tem govori le pri najdenih grobovih. Blaznik torej iz najdenih virov omeni staro železarstvo na Štalci, ne ponudi pa nobenega pravega odgovora o času na- stanka tega železarstva. 1940 Prav tako tudi zgodovinar Leopold Podlogar v listu Vrtec: slovenski mladini leta 1940 omeni Štal- co [14]. Njegovo pisanje najbrž povzema nekoliko spremenjen Globočnikov zapis: 1962 Leta 1962 tudi arheolog Peter Petru v knjigi Dražgoše, Varstvo spomenikov 8, [15] piše: ''Da je še pred 14. stol. v katerem se je za- čelo tu gojiti sistematično fužinarstvo obsta- jala v tej okolici nekaka primitivna rudarska železna obrt, za to govori par momentov. Naj- večji dokaz je pač železna žlindra, katero so v veliki množini našli na Štalci, na hribu pod Kališami v smeri proti Češnjici, okrog l. 1850. Ta kraj se nahaja približno četrt ure nad ces- to in nima nikake primerne vodne sile, ki bi bila potrebna za taljenje železne rude. Med 1850/62 so žlindro, ki je vsebovala še dosti železne rude, izvozili v Železnike, kjer so jo še enkrat pretopili. Globočnik stavlja to ru- darsko obrt pred rimsko dobo, češ da v rimski dobi ni bilo tu nobenega obrata, ker nimamo iz tega časa nikakih najdb. Pečnik sodi, da poteka ona žlindra iz hall- stattske dobe. O problematičnosti tega tol- mačenja sem govoril že spredaj. Za sloven- sko dobo predpostavlja Müllner, da je bilo rudarstvo tu razvito že pred 14. stol. in sicer po analogiji Admonta in Seiza na Štajerskem, kjer plačujejo hube, na katerih posestvih so kopali železno rudo, dajatve v železu.'' ''V predrimski dobi so ljudje topili rudo blizu Železnikov, kar pričajo kupi stare žlindre na Štalci. Iz neznanega vzroka so že pred priho- dom Rimljanov železarstvo opustili. Rimljani tukaj niso odprli rudnikov in tudi pozneje se že- lezarstvo dolgo časa ni razvilo. Da Rimljani tu niso imeli rudnikov, nam je v dokaz to, da se do danes ni našel noben sled o rimskem bivanju v tej okolici, tudi rimski novci se niso našli. Da se tudi poznejši tukajšnji prebivalci niso pečali z železarstvom, nam pričajo darovnice nem- ških cesarjev, dane brižinskim škofom. V njih se omenjajo Železnikom sosednji kraji: Selca, Luža, gora Pečana – Rakitovec; Železniki pa, ki leže tik pod Pečano, niti kak drugi kraj se tu ne omenja. Sestavitelj darilne listine je ta kraj na- tanko poznal, ker tako jasno in določno zariše mejo Loškega gospostva. Gotovo ne bi bil pre- zrl rudnika, ki bi se nahajal v začrtanih mejah.'' ''Na Štalcah je ob poti na Gradišče v smeri proti Rudnemu našel J. Bertoncelj več kosov železne žlindre.'' Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 44 Drugega Gradišča poleg tistega področja nad Rudnom v bližini ne poznamo. Mogoče je šel pri raziskovanju okolice tudi preko Štalce in Kališ na Gradišče nad Rudnom. 1974 Rajko Brank, amaterski arheolog, je v Loških razgledih pisal o arheoloških najdiščih v Selški do- lini [16]. V svojih prispevkih je vedno omenil tudi povezavo s Štalco. Tako je leta 1974 napisal prispevek Sledovi praz- godovinske poselitve na Babniku in na Kraju v Sel- ški dolini. Štalco omenja takole: 1977 Leta 1977 Rajko Brank objavi prispevek Prazgo- dovinska poselitev okolice Rudna in Dražgoš [17]. Med drugim je napisal: ''Ne kaže pa prezreti tudi bližnjih sledov prazgodovinskega železarstva na Stalci pri Kališah, prazgodovinskih naselbin pri Sv. Križu nad Kališami, pri Sv. Mohorju, nad Sv. Jero in bližnjega gradišča nad Rudnem, kar vse skupaj kaže na že dokaj gosto prazgodo- vinsko poselitev tega osrednjega dela Selške doline.'' ''Tako so našli na Štalci okrog leta 1850 in ob poti na Gradišče nad Rudnom večje količine slabo obdelane železne žlindre. Za to žlindro so menili, da poteka iz halštatske dobe (Pečnik). Globočnik pa stavlja žlindro in železarstvo na štalci tudi v predrimsko dobo, meneč, da iz rimske dobe nimamo nobenih najdb. Ker je ta žlindra vsebovala še dosti železne rude, so jo v letih 1850-1862 zvozi- li v Železnike, kjer so jo še enkrat pretopili. Tudi Jernej Pečnik ugotavlja visoko na hribu proti Kališam slovansko naselbino, dalje pro- ti zahodu opaža kupe železne rude in nekaj grobov.'' ''Po navedbah Rutarja in Pečnika naj bi to- rej bili v tem predelu: 1. Pri Dražgošah, Na Pečeh, prazgodo- vinska naselbina, 2. Pri Jelenščah prazgodovinska naselbi- na z obzidjem, 3. Nad Jelenščami v višini 1100 m več prazgodovinskih naselbin, 4. Pri Češnjici prazgodovinsko naselje, 5. Pri Češnjici na njivah rimski grobovi, 6. Na hribu proti Kališam slovanska na- selbina, 7. Zahodno od tega hriba kupi železne rude, 8. Zahodno od tega hriba nekaj grobov, 9. Pri Kališah, Sv. Križ, prazgodovinska naselbina, 10. Pri Kališah, Sv. Križ, grobovi iz halštat- ske in rimske dobe.'' ''V tem področju imamo ohranjenih tudi nekaj zgodovinsko značilnih ledinskih imen: Tabor, Gradiša, Na Sel, Sela, Štalca, Marjetnik.'' ''Štalca je hrib, kota 620 m, nad Češnjico v smeri Kališ. Za del hriba obstaja še ledinsko ime Marjetnik. Na Štalci so vidne jame in jarki.'' ''Če poizkusimo sedaj primerjati Rutarjeve in Pečnikove navedbe z omenjenimi ledinski- Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 45 ''Nad Češnjico v Selški dolini, kjer se od- pira dolina proti Rudnemu in Dražgošam, se proti Kališam s strmimi pobočji dviga hrib Štalca. Na njem so okrog leta 1850 našli večje količine žlindre, ki je vsebovala še dokaj žele- zne rude, tako da so jo med leti 1850 in 1862 zvozili v Železnike, kjer so jo še enkrat preta- lili. S tem najdiščem se je kasneje ukvarjalo več raziskovalcev naše starejše zgodovine. Tako je Anton Globočnik stavljal to rudarsko obrt pred rimsko dobo. Jernej Pečnik je sodil, da je žlindra iz starejše železne – halštatske dobe; Simon Rutar je poročal, da sta s Pečni- kom zasledila prazgodovinske naselbine pri Češnjici, na Kališah in Sv. Križu; pri Rudnem so našli halštatsko fibulo iz 4. stoletja pred našim štetjem; J. Pečnik pa na vzpetini proti Kališam ugotavlja celo slovansko naselbino. Na Štalci so še kasneje večkrat nabrali kose mi imeni, lahko domnevamo naselbino na hribu proti Kališam kot Štalco. Kupi železne rude zahodno od Štalce so zelo verjetno slabo obdelana žlindra, ki so jo našli na Štalci in ob poti na Gradiše nad Rudnom. Za grobove za- hodno od Štalce je imel morda Pečnik v mis- lih obe gomili pri gradišču nad Rudnom. Se- veda pa pri tem moti njegova navedba smeri: zahodno; pravilneje bi bilo severozahodno. Zahodno od Štalce se hrib spušča namreč navzdol proti Češnjici.'' 1980 Leta 1980 pa se Rajko Brank posveti prav Štalci in napiše prispevek z naslovom Štalca – stara žele- zarska naselbina [18]. žlindre. Vse te omembe so zbudile radove- dnost za podrobnejši ogled kraja. Ko obhodimo in si ogledamo Štalco, lahko kaj kmalu ugotovimo, da so dosedanje naved- be resnične. Še danes nad potjo pod vrhom hriba najdemo na precejšnjem področju kose železne žlindre. Bolj zanimivi pa so sledovi nekdanje naselbine na samem vrhu in po- ložnem grebenu v smeri Češnjice. Taki nena- ravni znaki se začno takoj na samem ozkem grebenu pod Kališami, kjer se prične pobočje dvigati proti vrhu Štalce. Na tem mestu je greben prekinjen z jarkom, ki je še danes 3 m globok in pri vrhu približno 8 m širok. Jarek je očitno umetno izkopan, saj sta pobočji z obeh strani grebena zelo strmi in brez sledi kakršne koli poti skozi jarek preko grebena. Za jarkom se po pobočju proti vrhu Štalce vleče groblja razsutega kamenja. Groblje ka- menja se opazijo še na južnem pobočju pod samim vrhom ter na zahodnem pobočju, kjer je v spodnjem delu kamenje pomešano z že omenjenimi kosi žlindre. Groblje kame- nja pripadajo verjetno nekdanjim stavbnim objektom na še danes vidnih izravnanih te- rasah vrh hriba, lahko pa bi bili tudi ostanki obrambnega zidu okrog naselbine. Terase se vrste po položnem južnem pobočju čez sto metrov daleč. Izrazito jih opazimo vsaj dvaj- set. Podobne so tistim na Babniku pri Selcih. Na samem vrhu Štalce ni vode, izvir je le na vzhodni strani za prevalom v smeri Kališ. Izvir je lahko služil le za pitje, nikakor pa kot vodna moč pri predelavi železne rude. Lega teras in obrambnega jarka (ki dajejo vtis značilnosti višinske utrjene naselbine) in nahajališča ostankov žlindre dajo skupaj slutiti na starejše primitivno železarstvo s postopkom vetrenja. Pri takem železarskem postopku so pos- tavljali peči v kotanje, jih polnili z ogljem in Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 46 Literatura: [1] Hacquet, Baltazar. Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien, und zum Theil der benachbarten Länder. (online) 1778–1789. Leipzig: bey Johann Gottlob Immanuel Breitkopf. 1781. Citirano 6. 10. 2012. 2. zvezek. Stran 173. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1EJP2XL5. [2] Karel, Jožef, Prenner. Beiträge fur Naturgeschichte, Landwirthschaft und Topographie des Herzogthums Krain. (on- line) Ljubljana. Franz grof von Hohenwart. 1838. Citirano 27. 9. 2012. 2. Zvezek. Stran 18. Topographie des Bergwerks Eisnern im Bezirke Lak in Oberkrain. Dostopno na: http://books.google.com. [3] Karel, Jožef, Prenner. Illyrisches Blatt (online) 1819–1849. Ljubljana. 1839. Številka 31. Stran 126. Das Bergwerk Ei- snern in Krain. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GD84NIXZ. [4] Jožef, Levičnik. Kmetijske in rokodelske novice. (online) 1843–1902. Ljubljana. Jožef Blaznik. 31. 1. 1855. Citirano 27. 9. 2012. Letnik 13. Številka 9. Stran 35. Železniki na Kranjskem. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UA4RD170. [5] Anton, Globočnik. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain. (online) 1867. Ljubljana. Zgodovinsko društvo za Kranjsko. 1867. Letnik 22. Številke 1, 2, in 3. Mittheilungen des historischen Vereins für das Herzogthum Krain. Dosto- pno na: http://books.google.si/books?id=4QYQAQAAMAAJ&pg. [6] Anton, Globočnik. (prevod in komentarji: Jože, Dolenc). Železniki – rudarski in fužinarski kraj. (Der Berg und Hammerwerksort Eisnern). Turistično društvo Železniki. Dražgoše. PAN. 1999. Strani 15 in 17. [7] Anton Koblar. Dom in svet. (online) 1888–1944. Ljubljana. Katoliško tiskovno društvo. 1892. Citirano 27. 9. 2012. Letnik 5. Številka 6. Stran 271. Železniki. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QE8K42KL. [8] Jernej, Pečnik. Popis Gorenjskega iz predzgodovinske dobe, Prošnja za dodelitev dodatnih finančnih sredstev za nada- ljevanja arheoloških raziskovanj. 1896. Vir: Arhiv Republike Slovenije, SI-AS 38, Deželni odbor za Kranjsko, škatla št. 1213. [9] Simon, Rutar. Fundbericht über die archäologischen Grabungen auf den prähistorischen Grabfeldern Krains im Jahre 1896. Wien. Braumüller. 1897. Stran 187. Vir: dr. Dragan Božič, SAZU, elektronska pošta 10. 1. 2012. [10] Alfonz, Müllner. Argo 5. Alfonz Müllner. 1897. Stran 72. Fund einer Bronzefibel bei Eisnern. Vir: dr. Dragan Božič, SAZU, elektronska pošta 10. 1. 2012. železovo rudo, po jarkih pa so dovajali bočni veter, ki je razpihoval oglje. Na dnu peči se je s tem nabirala (usedala) težka železna masa, ki jo je bilo treba naknadno še ročno izkovati na primerne kose. Pri takšnem primitivnem na- činu taljenja rude je v žlindri ostalo še okrog 80 odstotkov železa. Naprednejše pridobiva- nje je bilo z vetrnimi pečmi v obliki zidanih jaškov, ki so jih postavljali na vetrovne strani, in s pečmi, pri katerih so zračno moč nado- mestili z mehovi na ročni pogon. Ta topografski zapis naj dopolni dosedanja predvidevanja o časovni opredelitvi najdišča. Zanimivo bi bilo dokazati, iz katerega časa pred 14. stoletjem, ko je ob Selščici in v Že- leznikih izpričano srednjeveško železarstvo, naj bi bila naselbina na Štalci. Le-to bodo lah- ko dokazala problemska sondiranja in anali- za najdene žlindre.'' Rajko Brank je bil gozdar in ljubiteljski arheolog. Po- leg Pečnika leta 1896 je do sedaj najbolj temeljito opi- sal področje Štalce. Od njegove objave je Štalca spala kar 30 let. Prav zapisi Branka pa so povzročili, da se je ponovno prebudilo zanimanje za raziskovanje, uteme- ljevanje in dokazovanje starega železarstva na Štalci. Železne niti 12 Pisni zgodovinski viri o Štalci 47 Opombe: 1 Hacquet Baltazar (1739–1815), francoski rudniški kirurg in zdravnik v Idriji, naravoslovec in etnolog, raziskovalec slo- venskih naravnih posebnosti. Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Balthasar_Hacquet (6. 10. 2012). 2 Anton Globočnik Plemeniti Sorodolski (1825–1912), slovenski pravnik, pisatelj in narodni buditelj. Bil je častni ob- čan Železnikov, Vipave in Postojne. Vir: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi202295/ (6. 10. 2012). 3 Jernej Pečnik (1835–1914), slovenski arheolog samouk, sodelavec Kranjskega deželnega muzeja. Ukvarjal in preživljal se je z arheološkimi izkopavanji. Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Jernej_Pečnik (6. 10. 2012). 4 Alfonz Müllner (1840–1918), arheolog, kustos Kranjskega Deželnega muzeja (1889–1903), izdajatelj strokovne revije Argo. Vir: http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1771/VIEW/ (6. 10. 2012). 5 Rajko Brank, dipl. ing. gozdarstva, gozdarski inšpektor, amaterski arheolog. Svoje članke o arheoloških odkritjih je obja- vljal v zborniku Loški razgledi. 6 Simon Rutar (1851–1903), slovenski zgodovinar, geograf in arheolog. Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Simon_Rutar (6. 10. 2012). 7 Karel Jožef Prenner (1780–1841), rojen v Škofji Loki, slovenski zgodovinski pisatelj, v letih 1818–1834 je bil aktuar državnega gospostva v Škofji Loki. Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_Jožef_Prenner (6. 10. 2012). 8 Jožef Levičnik (1826–1909), domačin, rojen v Železnikih. Učitelj, organist in večkratni župan. Kronist in zgodovinar rojstnega kraja, pobudnik za ustanovitev Bralnega društva (1854). Objavljal je vzgojne in krajevnozgodovinske član- ke, potopise po Gorenjskem ter svoje priložnostne in nabožne pesmi. Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Jožef_Levičnik (6. 10. 2012). 9 Anton Koblar (1854–1928), duhovnik, arhivist, zgodovinar, urednik in pisatelj. Vir: http://www.gorenjci.si/osebe/ko- blar-anton/11/ (6. 10. 2012). 10 Leopold Podlogar (1878–1925), zgodovinar, župnijski upravitelj, ljudski učitelj in zbiratelj domače zgodovine. Vir: Slo- venski biografski leksikon, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2168/VIEW/ (6. 10. 2012). 11 Pavle Blaznik (1903–1984), slovenski zgodovinar. Znanstveno se je ukvarjal predvsem z zgodovino Škofje Loke, koloni- zacijo njenih posameznih delov, razvojem podeželja in mesta Škofje Loke. Vir: http://www.gorenjci.si/osebe/blaznik-pa- vle-%28pavel%29/689/ (10. 2. 2015). 12 Peter Petru (1930–1983), slovenski arheolog. Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Peter_Petru (10. 2. 2015). [11] Jernej, Pečnik. Prazgodovinska najdišča na Kranjskem. Ljubljana. Muzejsko društvo za Kranjsko. 1904. Zvezka 3 in 4. Stran 127. [12] Alfonz, Müllner. Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrh. Wien – Leipzig . Alfonz Müllner. 1909. Stran 215. Vir: prevod Renata Demšar za Muzej Železniki, 1972. Stran 15. [13] Pavle, Blaznik. Kolonizacija Selške doline. (online) Leonova družba. 1928. Citirano 27. 9. 2012. Strani 12, 70, 71. Dosto- pno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-C5GVPJ8W. [14] Leopold, Podlogar. Vrtec (online) Ljubljana. 1940. Citirano 27. 9. 2012. Letnik 71. Številka 1. Strani 26 in 27. Železniki. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-34S6DKL0. [15] Peter, Petru. Dražgoše, Varstvo spomenikov 8. 1962. Stran 258. [16] Brank, Rajko. Loški razgledi. Škofja Loka. Muzejsko društvo Škofja Loka. 1974. Letnik 21. Stran 41. Sledovi prazgodovinske poselitve na Babniku in na Kraju v Selški dolini. [17] Brank, Rajko. Prazgodovinska poselitev okolice Rudna in Dražgoš. Loški razgledi. Škofja Loka. Muzejsko društvo Ško- fja Loka. 1977. Letnik 24. Strani 29–33. [18] Brank, Rajko. Štalca – stara železarska naselbina. Loški razgledi. Škofja Loka. Muzejsko društvo Škofja Loka. 1980. Letnik 27. Strani 31–33. Železne niti 12 48 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 49 200 let Osnovne šole Železniki Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 50 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 51 Šolski sistem je v razvitem svetu ena največjih stalnic. Menjajo se družbeni sistemi, premikajo meje, podjetja nastajajo in propadajo, šolstvo pa ostaja in se razvija. Veliko zaslug za to ima gotovo avstrijska cesarica Marija Terezija (*13. maj 1717, †29. november 1780), ki je sprožila šolske reforme, znane kot terezijansko-jožefinske. Leta 1770 je uve- dla splošno šolsko obveznost in jo leta 1774 uzako- nila s Splošno šolsko naredbo. Le-ta je bila leta 1777 prevedena tudi v slovenščino in je s tem postala prvi zakon v slovenskem jeziku. Začetek veljavnosti tega zakona se skoraj natančno ujema z ukinitvijo jezuitskega reda, ki je pred tem imel nad šolstvom monopol (1597–1773). Sam zakon pa še ni pomenil, da bodo v vseh več- jih krajih šole zrasle kar čez noč. Pred njihovo usta- novitvijo v posameznih krajih je bilo šolanje v glav- nem prepuščeno verskim ustanovam ter dostopno otrokom iz bogatejših družin. Šolsko področje je bilo kljub državnemu poseganju še dolgo pod vpli- vom cerkve in ni čudno, da so bili ustanovitelji šol pogosto prav župniki ali menihi. Obvezno šolanje se Šola v Železnikih skozi prizmo stoletij Franc Rant je uveljavljalo le počasi. Odvisno je bilo namreč od lokalnih oblasti ter od razpoložljivih sredstev. Šele po letu 1805, ko je avstrijski cesar Franc I. potrdil zakon Politična šolska ustava, ki je uzakonil usta- navljanje osnovnih šol, se je šolstvo začelo hitreje razvijati. Predvideno je bilo ustanavljanje treh vrst osnovnih šol: ''trivialk'', ''glavnih šol'' in ''normalk''. Normalka je bila na slovenskem ozemlju le v Ljublja- ni. Enorazredne trivialke naj bi bile ustanovljene v manjših krajih, predvidevam, da tudi v Železnikih, čeprav o tem nisem našel nobenega pisnega vira. V trivialkah naj bi poučevali branje, pisanje, računa- nje, posvetno moralo, osnovne pojme gospodarstva in verouk. Pouk v njih naj bi praviloma potekal v jeziku ljudstva. V Železnikih je pouk potekal veči- noma v nemškem jeziku. Pomembno vlogo pri uve- ljavljanju slovenščine kot učnega jezika v šolah je imel Blaž Kumerdej (*27. februar 1738, †10. marec 1805), šolnik, filolog in prosvetitelj, ki je v začet- ku leta 1773 predložil avstrijski vladi Domoljuben načrt, kako bi se dalo kranjsko stanovalstvo naju- spešneje poučevati v pisanju in čitanju. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 52 Na nadaljnji razvoj šole so vplivali še mnogi, predvsem politični dogodki. Marčna revolucija leta 1848, ki je prinašala svež veter tudi v šolstvo, je bila precej kratkotrajna, zato ni pustila močnejših sledov. V letu 1848 je bil izde- lan Osnutek temeljnih načel javnega pouka v Avstri- ji. Med drugim je predvideval tudi enotno trirazred- no osnovno šolo in šolsko obveznost do petnajstega leta starosti. Vsebina poučevanja naj bi se razširila, položaj učiteljev pa vsestransko izboljšal. Poleg tega so bile načrtovane spremembe v vodstvu šol. Vse to bi povzročilo znatno večje stroške šolanja in prenos vpliva na šolo s cerkve na državo. Verjetno sta bila to glavna razloga, da načrtovana načela niso bila uveljavljena. Temeljita reforma šole se je zgodila šele v letu 1869. Takrat je bil namreč sprejet zakon, ki je šol- sko obveznost razširil na celotno ozemlje tedanje Avstro-Ogrske in tudi sicer korenito posegel v šolski sistem. Razpad Avstro-Ogrske je pomenil tudi bistvene spremembe v šolstvu, najprej v uporabi jezika. Z na- stankom Kraljevine Jugoslavije je bil leta 1929 izdan nov šolski zakon. Obvezno osemletno osnovno šolo, ki jo je uvedel, je Slovenija že imela, novost pa je bil skupen pouk za učenke in učence. Zakon je uvedel razrede, oddelke in ocene, ki so se z nekaterimi spremembami obdržali do danes. Druga svetovna vojna je za kratek čas v našo de- želo prinesla šolo v jeziku okupatorjev, po njej pa Iz dnevnika Jožefa Levičnika. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 53 se je šolanje nadaljevalo v slovenščini, najprej še po utečenem zakonu iz leta 1929. Novo reformo je slo- venska šola dočakala leta 1958. Takrat je bil namreč izdan Splošni šolski zakon, ki je poenotil obvezno šolstvo v tedanji Jugoslaviji. S tem so bile ukinjene nižje gimnazije, ki so bile dotlej marsikje, tudi v Že- leznikih, del šole. Osnovna šola je postala osemlet- na na celotnem ozemlju takratne Jugoslavije. Zad- nja večja šolska reforma je bila uvedba devetletke med letoma 1999 in 2008. Šola v Železnikih se je do druge svetovne vojne razvijala s precejšnjo zakasnitvijo glede na sprejete predpise. Razlogov za to je bilo več. Prvi je bil go- tovo nenehno pomanjkanje sredstev, tudi v času, ko jih je bilo za mnoge druge namene dovolj. Dru- gi močan razlog je bil pomanjkanje usposobljenih učiteljev. Poleg tega med ljudstvom ni bilo kar na splošno nekega navdušenja nad šolsko obveznostjo. Svojo vlogo pri počasnem razvoju sta verjetno odi- grala še geografska zaprtost zgornje Selške doline in težaško delo prebivalcev, v katerega so pogosto silili tudi otroke. Ne glede na mnoge težave in zakasnitve pri us- tanavljanju je leto ustanovitve osnovne šole za Že- leznike vsekakor prelomno. To se je zgodilo pred dvesto leti, leta 1815. Takrat je župnik Mihael Grošelj postavil temelje največji naložbi v Železnikih doslej, naložbi v znanje. Storil je tisto, kar bi že precej prej morale storiti oblasti. Doslej se je praviloma izkaza- lo, da so načrti vlaganj v šolstvo vedno naleteli na odpor, ker so na to področje gledali kot na porabo, ne kot na naložbo. Žal so taki nazori pogosti tudi v sodobnem času, kar je precej kratkovidno. Šola je bila dolgo časa enorazrednica. Vzpored- no z njo sta delovali ponavljalna ali nedeljska šola. Tako se je imenovala, ker je prvotno potekala le ob nedeljah. Šele v letu 1898, torej z veliko zakasnit- vijo, so v Železnikih dobili dvorazrednico. Po prvi Lepopis iz leta 1865. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 54 svetovni vojni je šola postala štirirazrednica in leta 1935 petrazrednica. Premožnejši so zaradi boljših možnosti izobraževanja svoje otroke pošiljali v šolo v Škofjo Loko. Po drugi svetovni vojni pa do leta 1957 je šola v Železnikih vključevala tudi nižjo gimnazijo. Takrat je postala osemletka. V letu 1963 so ji priključili po- družnice Davča, Dražgoše, Selca, Sorica in Martinj Vrh, pet let kasneje pa ji je bil dodan še vrtec. Po- membna pridobitev je tudi Čipkarska šola Železni- ki, ki je bila ponovno ustanovljena leta 1994, njeni zametki pa segajo v leto 1907. V letu 1999 je Osnov- na šola Železniki postala devetletka. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so v nekaterih slovenskih šolah uvedli celodnevno šolo, pri nas v podružnici Dražgoše v šolskem letu 1978/79. Ni se obdržala, je pa kot njena posledica ostalo prostovoljno podaljšano bivanje, ki ga da- nes izvajajo vse slovenske osnovne šole. Slovenska šola je bila vse prepogosto ''polje za izvajanje po- skusov''. Eden takih, ponesrečenih, je bilo usmerje- no izobraževanje, ki je bilo v šolskem letu 1981/82 uvedeno v srednje šole, a je vsebinsko vplivalo tudi na program osnovne šole. Zabloda je trajala devet let. Šolski sistem je znatno vplival na šolanje tu- kajšnje mladine, a ne tako močno kot ljudje, ki so poučevali. Železnikarji so že od vsega začetka imeli z učitelji srečo. Takrat je bilo namreč zelo težko dobiti ustrezno usposobljeno učno moč. Že prvi učitelj, domačin Jakob Demšar, je imel op- ravljeno izobrazbo za poučevanje in bi lahko za svoje delovno mesto izbral kako glavno šolo, a se je odločil za domači kraj. Morda je bila prav nje- gova usposobljenost vzrok, da je, vsaj na začetku, poučeval večinoma v nemškem jeziku. Po njegovi smrti leta 1855 ga je nasledil Jožef Levičnik, prav tako usposobljen učitelj, ki pa je bil obenem tudi Dr. Josip Muršec: Kratka slovenska slovnica za pervence. Valentin Vodnik: Kranjska pismenost okrajšana za male šole. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 55 zelo zaveden Slovenec. V šolski dnevnik je za dan 26. januar 1867 zapisal: ''Danes sem bil v Kranju pri volitvah v deželni zbor. Kako slavno je naš na- rod pri današnjih volitvah zmagal nemškutarijo, bo odmevalo v zgodovini naše domovine sto in stoletja.'' Brez dvoma je v Selški dolini pustil ne- izbrisno sled. Svoje poklicno življenje je v celoti posvetil Železnikom in tukajšnji šoli. Bil je učitelj z najdaljšim stažem doslej, šolarje v Železnikih je poučeval kar 48 let. Obdobje med obema vojna- ma je najbolj zaznamoval šolski upravitelj Josip Primožič. Po drugi svetovni vojni se je število učencev in z njim tudi število učiteljev precej povečalo. V prvih povojnih letih je v šolo hodilo le okrog 130 otrok, ob koncu 20. stoletja pa že skoraj 700. Število učencev je do danes, žal, padlo na 540, se je pa močno pove- čal vpis v vrtec. Svoje delo v Osnovni šoli Železniki opravlja 55 strokovnih in 12 ostalih delavcev. Pogosto se v javnosti izraža mnenje, kako slabo vzgojena je današnja mladina. Dejstva, ki se jih dá razbrati iz šolskih zapiskov Jožefa Levičnika, Josipa Primožiča in kasnejših šolskih kronik, kažejo, da se vzorci obnašanja otrok niso spremenili na slabše. Otroci so ob rojstvu enaki, kot so bili pred sto ali dvesto leti. Prav gotovo pa današnji otroci živijo v popol- noma drugačnih okoliščinah, ki od njih zahtevajo drugačno obnašanje. Trdim, da je medvrstniškega nasilja v vseh pogledih danes celó manj, kot ga je bilo v preteklih obdobjih. Pojavljajo pa se nove oblike nasilja, ki so posledica tehnologije, ki jo starši otrokom prezgodaj dajemo v nenadzorova- no uporabo. Ugotavljam pa, da se je poslabšal odnos mla- dine do starejših. Ni več tistega spoštovanja, ki ga pričakujemo. A tudi pri tem se moramo ozreti vase, v našo družbo. Koliko spoštovanja imamo sami do drugih? Kaj nam največ pomeni? Medsebojni odnosi ali kaj drugega? Naš način življenja je mladini v mnogočem povzročil škodo. Opažam pomanjkanje želje, da bi začeto delo čim bolje opravili. Ni prave vztrajnosti, otroci se preveč zanašajo na pomoč drugih in na prizanesljivost učiteljev. Prevečkrat starši rešujejo njihove težave. In še kaj bi se našlo ... Morda bi vsi morali narediti korak nazaj. Največje spremembe sta morda doživela učni pro- gram in način poučevanja. Do druge svetovne vojne je bil verouk redna šolska vsebina. Prvotno pouče- vanje branja, pisanja, računanja, gospodarstva in posvetne morale se je do danes razvilo že skoraj v pravo znanost, ki pa je še vedno veliki večini otrok dostopna z malo truda. Še mnogo bolj se je spreme- nil način poučevanja, ne v vsem na bolje. Prepričan sem, da bi pisanju in branju morali posvetiti še več časa. Včasih je lepopisje zajemalo precejšen del po- uka, danes pa nas računalnik vse preveč odvrača od ročnega pisanja. Današnji učni pripomočki niso primerljivi s tis- timi izpred stoletja ali dveh. Na začetku ni bilo niti učbenikov ali pa so bili nemški, ki so jih uporabljali večinoma le učitelji. Prva slovenska učbenika sta bila Kratka slovenska slovnica za pervence in Kranj- ska pismenost okrajšana za male šole, oba izdana leta 1847. Razvoj učnih pripomočkov na nekaterih področ- jih, po mojem mnenju, ni šel v pravo smer. Uporaba ''delovnih zvezkov'' se je preveč razširila in postaja že ovira uspešnemu učenju. Po drugi strani pa so učni načrti zasnovani tako, da posredno zahtevajo delovne zvezke. Tu je jasno viden vpliv založniških lobijev. Današnja Osnovna šola Železniki je v dvestolet- nem razvoju postala sodobna šola, ki vključuje podružnice Davča, Dražgoše, Selca in Sorica, Vrtec Železniki z enoto v Selcih ter Čipkarsko šolo. Za 706 učencev šole in 260 otrok v vrtcu skrbi 139 zaposle- nih. Uspešno gradimo na temeljih, ki jih je postavil Mihael Grošelj. O tem govorijo dejstva. Dosežki na- ših učencev v slovenskem merilu so visoki na skoraj- da vseh področjih, uveljavljamo pa se tudi v Evropi. Za vse to gre zahvala mojim predhodnikom rav- nateljem, vsem našim sedanjim in nekdanjim učite- ljem, našim učencem in njihovim staršem. Šola smo ljudje. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 56 Viri: Gorenjska, letoviška, industrijska, trgovska obrtna. Progres, zavod za pospeševanje mednarodnih trgovskih zvez: Novo mesto, 1931. http://www.dlib.si/. Šolski dnevnik Jožefa Levičnika, 1867. Šolska kronika Osnovne šole Železniki, 1945–2002. Damjana Demšar: Šolstvo v Selški dolini od konca prve do začetka druge svetovne vojne, diplomska naloga, 1996. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 57 O Mihaelu Grošlju in o zgodbi, ki se je v izročilu ohranila do danes Mihael Grošelj je bil rojen v Kropi leta 1754. Do razpustitve stiškega samostana je bil tamkajšnji cis- tercijan, nato je kot župnik do leta 1791 služboval v Ljubljani, do leta 1802 v Lescah in od leta 1802 do 1813 v Cerkljah. Župnik v Železnikih je bil do smrti leta 1816.1 Na plošči, ki je vzidana na steni cerkve sv. Antona, je zapisano, da je Mihael Grošelj organi- ziral šolski pouk za otroke iz Železnikov. V spominu ljudi in zapisano v nekaterih člankih,2 ki govorijo o zgodovini šole v Železnikih, je tudi, da je ustanovil šolski fond. Bil naj bi izvrsten pridigar. Agata Megu- šar iz Smoleve naj bi se zaradi njegove ganljive pri- dige odločila, da mu izroči svoje posestvo v zameno, Mihael Grošelj in fond za šolo v Železnikih Katja Mohorič Bonča če jo do konca življenja preskrbi z vsem potrebnim. Mihael Grošelj pa je del denarja od prodaje posestva naložil v šolski fond. Iz tega denarja so 26 let po nje- govi smrti3 kupili hišo na Plac, ki so jo preuredili za potrebe šolskega pouka. Tako so Železniki leta 1842 dobili prvo šolsko poslopje. Za katero posestvo v Smolevi je tistega daljnega leta šlo? Glede izročitve posestva po arhivskih dokumentih Agata Megušar (Agatha Megusher) je leta 1815 prodala posestvo (celotno hubo) Michaelu Grošlju (Johan Mihael Groshel), župniku v Železnikih. Ura- dno je bila 27. februarja 1815 sklenjena kupopro- Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 58 dajna pogodba,4 ampak glede na zahteve in člene v pogodbi lahko sklepamo, da je šlo bolj kot za kupno za izročilno pogodbo. Posestvo je Grošelj kupil za 134 goldinarjev in 54 krajcarjev, kar je isti znesek kot na zadolžnici z dne 12. 1. 1815,5 ki bremeni Aga- to Megušar. Iz zadolžnice razberemo, da se je Agata Megušar za plačilo maš za pokojno sestro Marušo Megušar zadolžila pri selški podružnični cerkvi Stran iz zemljiške knjige sodišča v Škofji Loki. Hrani ZAL ŠKL. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 59 sv. Nikolaja na Miklavški gori za omenjeni znesek (dolg iz poslednje volje Maruše Megušar). Zneska ni odplačala, tako da je ta dolg do podružnične cerkve sv. Nikolaja kljub prodaji posestva ostal in ga je leta 1830 poplačal kasnejši lastnik Johan Jeran.6 Na kupoprodajni pogodbi, ki je bila sklenjena med Agato Megušar kot prodajalko in Mihaelom Grošljem kot kupcem, je nekaj členov, zahtev Aga- te Megušar, iz katerih je sklepati, da je šlo bolj za izročilno pogodbo.7 Od kupca si je izgovorila 100 goldinarjev, ki jih je plačal takoj, kar je tudi zapi- sano v pogodbi. Poleg tega se z nakupom kupec zavezuje, da bo Agato Megušar dosmrtno oskrbo- val s hrano, z oblačili in ji nudil stanovanje. Njena želja, zapisana v tej pogodbi, je še, da so na njenem pogrebu prisotni trije duhovniki, eden izmed njih naj bo iz selške fare. Vsaki podružnični cerkvi naj se ob njeni smrti daruje ena sveta maša in ena sve- ča (Halbpfindige Karze). V pogodbi je tudi člen, da kupec prevzema posestvo skupaj z vsemi obve- znostmi. Pogodba je bila podpisana v Smolevi 27. februarja 1815. Zapisovalec in priča je bil Franc Mlakar, podkrižana je Agata Megušar, podpisan še Mihael Grošelj.8 Dne 17. julija 1815, ko je bilo še v lasti Mihaela Grošlja, se je celotno posestvo razdelilo na tretji- ne. Dve tretjini posestva je kupec namenil šolske- mu fondu v Železnikih, tretjina posestva, kar so predstavljali travnike in nekaj njiv v okolici, pa je pripadla župni cerkvi v Železnikih. Dokument, spi- san 11. novembra 1825, devet let po Grošljevi smrti, priča o tem, da je Mihael Grošelj umrl v Železnikih. V oporoki, ki je citirana v tem dokumentu, je zapisal, da naj se ob obletnici njegove smrti vrši slovesnost z dvema mašama, ki ju plača župnik. Za razsvetljavo v cerkvi je namenil 2 goldinarja. Nekaj sredstev je namenil tudi za revne v Železnikih.9 Dejstvo je, da je tisti del posestva s hišo in pripa- dajočo zemljo s hišno številko Martinj Vrh 38, ki je bil namenjen za šolski fond (dve tretjini posestva), Mihael Grošelj želel prodati in denar naložiti v šol- ski fond. Posestvo je šlo na dražbo in leta 1820 ga je kupil Matija Jezeršek.10 Naslednja kupna pogodba je bila sklenjena 24. 3. 1828, ko je posestvo kupil Jakob Stara domačija Pr' Tminc v Smolevi. Pred hišo stojijo Ana Trpin s hčerkama Olgo in Marijo. Danes hiša ne stoji več. Foto: arhiv Marije Trpin Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 60 Presel. Leta 1830 je posestvo kupil Johan Jeran,11 leta 1841 ga je dedoval sin Lorenz Jeran.12 Očitno je, da je posestvo velikokrat zamenjalo lastnike. V nas- lednjih desetletjih se je spremenilo tudi oštevilčenje hiš. Okoli leta 1900 je za potrebe sodišča v Škofji Loki nastal popis hiš, hišnih številk, hišnih imen in lastnikov in v tem dokumentu najdemo to hišo na naslovu Smoleva 38, kot domače ime je zapisano ime Teminc. Zaradi ponovnega oštevilčenja hiš v prejšnjem stoletju je ta hiša dobila naslov Smoleva 5, domače ime Pr' Tminc. Ime je dobila po nekdanjih lastnikih Jeramih, ki so bili s Tolminskega. Lastniki so se zamenjali, hišno ime se je ohranilo do danes, čeprav stara hiša ne stoji več.13 V ljudskem spominu je ostalo, da je Agata Megu- šar posestvo izročila Mihaelu Grošlju, on pa je denar od prodaje posestva namenil za šolski fond. Poda- tek, za katero hišo sta se takrat dogovorila, se je izgubil. S pomočjo arhivskih dokumentov je znana tudi ta podrobnost. Opombe: 1 Pokorn, Frančišek (1908). 2 Šmid, Olga (1973), Primožič, Josip (1931). 3 Mihael Grošelj je umrl v Železnikih 29. 3. 1816. 4 SI_ZAL_SKL/0364, zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, glavna knjiga ZK (IX), serija listin, t. e. 49. 5 SI_ZAL_SKL/0364, zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, glavna knjiga ZK (IX), serija listin, t. e. 49. 6 SI_ZAL_SKL/0364, zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, glavna knjiga ZK (IX), serija listin, t. e. 68. 7 Razlog prodaje/izročitve posestva Mihaelu Grošlju ni omenjen. 8 SI_ZAL_SKL/0364, zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, glavna knjiga ZK (IX), serija listin, t. e. 49. 9 SI_ZAL_SKL/0364, zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, glavna knjiga ZK (IX), serija listin, t. e. 70. 10 SI_ZAL_SKL/0364, zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, glavna knjiga ZK (IX), t. e. 7. 11 Opomba: v dokumentih se pojavlja zapis priimka Jeran, verjetno je bila v uporabi tudi oblika zapisa Jeram. 12 SI_ZAL_SKL/0364, zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, glavna knjiga ZK (IX), t. e. 13. 13 Olga Torkar, 22. 6. 2015. Viri: SI_ZAL_SKL/0364, zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, glavna knjiga ZK (IX), t. e. 7 in 13; serija listin, t. e. 49, 68, 70. Pokorn, Frančišek (1908) Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788 v: Zgodovinski zbornik, pri- loga Ljubljanskemu škofijskemu listu, številka 64, Ljubljana 1908, str. 1021. Primožič, Josip (1931) Železniki v: Gorenjska letoviška industrijska trgovska obrtna, str. 148–149, Progres Novo mesto. Šmid, Olga (1973) Šolstvo v Selški dolini nekoč in danes v: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, str. 330–347, MD Škofja Loka, pododbor Železniki. Ustni vir Olga Torkar, Smoleva 5, Železniki, 22. 6. 2015. Za pomoč pri pregledu in prevodu tega arhivskega gradiva se zahvaljujem Juditi Šega in Elizabeti Eržen Podlipnik iz škofjeloške enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana ter Vincenciju Demšarju. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 61 V tem prispevku želim predstaviti stavbe v Že- leznikih, ki imajo vsaj eno skupno značilnost – gostile so učence od leta 1815 dalje. V dvesto letih, kolikor časa v Železnikih že poteka šolanje otrok, je bilo lokacij šolskega pouka veliko. Imamo dve šolski poslopji, nekdanje na Trnju ob cerkvi sv. Antona in današnje na Otokih. V vsem tem času pa je bilo še veliko lokacij šolskega pouka, t. i. učnih sob, ki so gostovale v številnih hišah. To so bili najeti šolski prostori in o pouku v teh prostorih je znanega zelo malo, če pa že, gre le za fragmente. V nadaljevanju je pregled teh šolskih prostorov, kakor so si sledili do današnjih dni. Povsem možno je, da je bilo teh loka- cij še več, a v tem pregledu so zajete tiste, za katere so ohranjeni in dostopni viri.1 V dokumentacijskem gradivu v Muzeju Železniki Prostori šolskega pouka v Železnikih Katja Mohorič Bonča je shranjenih nekaj zapisov učiteljev, ki so za razne priložnosti pisali o zgodovini šole. Rokopis učitelja Josipa Primožiča dokaj natančno povzame začetke šole do časa med svetovnima vojnama.2 Spomine na bivanje v Železnikih med letoma 1920 in 1924 je napisal tudi učitelj Hinko Klavora. V delu tega prispevka se dotakne tudi šole in šolskih prosto- rov.3 Za potrebe nastajajočega Šolskega muzeja v Ljubljani je leta 1938 učitelj Edvin Klemente napisal poročilo o zgodovini in razvoju šole v Železnikih.4 V virih, ki jih hrani Muzej Železniki, so hiše, kjer je po- tekal pouk, zgolj omenjene. Večinoma ni podatkov o lokaciji učne sobe v hiši, ne o njeni opremi, niti ni točnega podatka, katerega leta je hiša gostila učen- ce. Časovno opredelitev lahko samo ocenimo glede na vire, ki so pri določeni hiši na voljo. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 62 Pekova hiša na Trnju, okoli leta 1979. Foto: Ciril Zupanc Štalcova hiša na Trnju danes. Foto: Igor Mohorič Bonča Hiša Trnje 10 danes. Lokacija prve učne sobe v Železnikih. Foto: Katja Mohorič Bonča V zapisu učitelja Josipa Primožiča se kot prostor prve šolske učilnice omenja Kovačeva hiša, stara šte- vilka Železniki h. št. 5, domače ime Na Terbuš,5 kas- neje imenovana tudi Bogatajeva hiša, danes Trnje 10. Ob ustanovitvi šole leta 1815 je bil v tej hiši prvi šolskemu pouku namenjen prostor. Ni podatka, koliko časa je bil v tej hiši najet šolski prostor. Med letoma 1815 in 1855 je v Železnikih učil prvi šolani učitelj Železnikar Jakob Demšar. V štirih desetletjih poučevanja na tej šoli je bil njegov učenec tudi Josip Levičnik, ki ga je ob upokojitvi zamenjal na delov- nem mestu učitelja v Železnikih. Kovačeva hiša, kasneje imenovana Bogatajeva hiša Štalcova hiša na Trnju Železniki h. št. 6, po domače Štalcova hiša, danes Trnje 15. Hiša ima markantno in osrednjo lego na vzhodni strani Placa, trga pred cerkvijo sv. Antona. Hiša pri Štalcu se omenja kot druga lokacija šolske- ga pouka. Ni znano, med katerima letoma je tu pote- kal pouk. Lastniki, družina Štalc, so hišo prodali in se okoli leta 1933 preselili v hišo Na plavžu,6 staro ime je ostalo do danes. Hišo je kupila takratna občina Že- lezniki in v njej so uredili občinsko pisarno. Ta hiša je gostila pouk tudi kasneje, po drugi svetovni vojni, ko je bila v lasti Krajevnega ljudskega odbora Železniki. Učilnici sta bili takrat v pritličnih prostorih hiše. Pekova hiša Železniki h. št. 8, po domače Ledrer. Hiša je to ime dobila po družini usnjarjev, nekdanjih lastni- kov hiše. Danes ne stoji več. Podrli so jo leta 1982.7 Podatkov o pouku v tej hiši ni. Ohranjen je le po- datek, da se je pouk iz Štalcove hiše selil v to hišo, ki je imela v različnih obdobjih različna imena; nazad- nje so ji rekli Pekova hiša. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 63 Šolsko poslopje na Trnju. Na pročelju viden napis Osnovna šola. Foto: fototeka Muzeja Železniki Zadnji najet šolski prostor, preden se je pouk preselil v prvo za potrebe šolskega pouka urejeno poslopje, je bil v hiši št. 16, v Šomoštrovi hiši. Danes te hiše ni več, stala pa je na Trnju, približno tam, kjer Šomoštrova hiša Šolska stavba na Trnju, na Plac Selitve učencev in učitelja so se končale jeseni leta 1842, ko so za potrebe šolskega pouka preure- dili hišo tik ob cerkvi, na Plac. Pobudnik za šolo v Železnikih, župnik Mihael Grošelj, je z delom denar- ja od prodaje posestva Agate Megušar iz Smoleve ustanovil šolski fond9 in 26 let po njegovi smrti so s tem fondom kupili hišo na Plac. Gre za stavbo, ki je stala na mestu, kjer je danes hiša Trnje 21. Na tem mestu je stala majhna lesena hiša, ime- novana Pri Javorju. Hiša je bila kasneje v lasti dru- žine Hrovat (Chrobath). Jurij Hrovat je hišo pozi- dal, podedoval jo je njegov sin dr. Blaž Chrobath (1797–1848), odvetnik, ki je deloval v Ljubljani. Bil je sodobnik, delodajalec in prijatelj dr. Franceta Prešerna. Prav od Blaža Chrobatha so 26. januarja 1842 hišo kupili in jo preuredili v šolsko poslopje. V njej je potekal pouk dobrih sto let, vse do druge svetovne vojne. V stavbi je bila sprva urejena ena učilnica, v spodnji sobi pa tudi stanovanje za učitelja. Josip Primožič navaja Josipa Levičnika, ki piše, da so šolsko poslopje leta 1865 pobelili. Leta 1872 so v šolskih prostorih stanovali zidarji, ki so zidali novo cerkev sv. Antona. Leta 1877 so postavili novo peč. Aprila 1884 so pobarvali polkna v šol- ski sobi. Leta 1898, z vpeljavo dvorazrednice, so predelali učiteljsko stanovanje v šolsko učilnico.10 Šolo so belili tudi v letu upokojitve Josipa Levič- nika, kajti v Kroniko je zapisal: ''Včeraj smo beli- li šolo … Šola je precej lepo osnažena, tako da jo bom lahko čedno oddal mojemu nasledniku. Kedo bo se še nič ne čuti.''11 Oktobra 1917 so šolo za dva meseca preuredili v vojaško bolnišnico. Učitelj Hinko Klavora, ki je v Železnikih služboval v dvajsetih letih 20. stoletja, se spominja, da sta bili učilnici v glavni šoli skromno opremljeni.12 O opre- mi šolskega razreda v šoli na Trnju je kratek zapis v šolskem glasilu Naše poti, ki so izšle ob 175-let- nici šole v šolskem letu 1991/92: ''Učilnice so bile majhne. V njih so bile stare mize s poševnimi ploš- čami in klopi. Na sredini je bil črnilnik. Miza je imela spodaj polico za šolske potrebščine. Vsaka učilnica je imela visoko zeleno peč. Za učiteljevo mizo je bila črna tabla. Na steni so viseli zemljevidi. Učilnica je bila slabo osvetljena. Okna so bila majhna. Umival- nikov ni bilo. Pod je bil lesen. Kadar so otroci malo poskakali, se je kar kadilo. Na eni strani so sedeli dečki, na drugi deklice.''13 Ker je šola od leta 1920 že delovala kot štiriraz- rednica, so s poukom z dvema razredoma gostovali v Egrovi hiši, nato po zapletu z Gustavom Egrom v stari Popčevi hiši na Racovniku ter v Štalcovi hiši Na plavžu.14 je danes spomenik NOB. V tej hiši je živel prvi učitelj v Železnikih Jakob Demšar in od tod verjetno tudi njeno ime. Josip Primožič je zapisal, da je imela šola prostorno sobo v zgornjem nadstropju.8 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 64 Stara hišna številka Železniki h. št. 103, danes Racovnik 41. Pouk v tej stavbi je verjetno stekel jeseni s šol- skim letom 1920/21, kajti takrat je bila uvedena štirirazrednica, in je v njej potekal najmanj eno šolsko leto, lahko tudi dlje časa, vsekakor pa med letoma 1920 in 1924, ko je kot učitelj služboval Hin- ko Klavora. Omenjeni učitelj namreč piše o zaple- tu z lastnikom hiše Gustavom Egrom glede šolske sobe, ko naj bi med poletnimi počitnicami Klavora videl, da je šolski inventar nepričakovano zložen pred Egrovo hišo. Po tem dogodku so šolo selili v ''staro Popčevo hišo''15 na Racovniku. Iz omenjene- ga zapisa ni jasno, ali gre za Popčevo ali Drožjevo hišo na Racovniku. Vida Košmelj omenja,16 da je bila v prvem nadstropju Drožjeve hiše v tridesetih letih 20. stoletja šola, ne omenja pa šole v Popče- vi hiši. Tudi informator Vinko Markelj je povedal, da kolikor se spominja, šole v Popčevi hiši ni bilo, bila pa je v Drožjevi. Zato gre verjetneje za Drož- jevo hišo, ki je bila takrat v lasti Popčevih, danes Racovnik 49. Verjetno se komentar učiteljice Francke Grohar nanaša na šolsko sobo v tej hiši, saj v zapisniku pre- beremo: ''Gdč. Groharjeva želi, da se ji razred očisti in pobeli. Vrata so tako slaba, da prihaja iz spodnje- ga stanovanja v šolsko sobo nadležen dim, ki moti disciplino in ovira pouk.''17 Istega šolskega leta najdemo komentar glede šol- skega prostora v zapisniku učiteljske konference: ''Otroci iz III. razreda so v bližini klavnice, zato naj se jim zabranjuje, da ne hodijo gledat, ker jim s tem otrpne čut usmiljenja.''18 Stara hišna številka 82, danes Na plavžu 18, staro ime v Malnu, tudi Tavčarjev mlin. Četrti razred je, vsaj med letoma 1920 in 1924, imel pouk v Tavčarjevem mlinu. Hinko Klavora piše: ''Učna soba je bila svetla in tudi prostorna. Posebno lep pa je bil pogled skozi okno na mimo tekočo bis- tro Selško Soro.''19 Štalcova hiša Na plavžu. Foto: Igor Mohorič Bonča Egrova hiša na Racovniku. Foto: Igor Mohorič Bonča Egrova hiša Štalcova hiša Na plavžu Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 65 Šolska stavba na Trnju že dolgo prostorsko ni več ustrezala vsem potrebam šoloobveznih otrok, tako da so že pred prvo svetovno vojno razmišljali o novi lokaciji za šolo. Josip Primožič piše, da so januarja 1905 iskali možen prostor za novo zgradbo. O tem leta 1906 piše tudi Josip Levičnik v Kroniki, kjer ome- nja, da bi se šola zidala na njivi Šimna Štalca.20 Leta 1911 so ogledovali prostor na Trebušniku (Trnje) in na Otokih. Leta 1912 je komisija za novo šolo predla- gala prostor na Otokih.21 Načrte o zidavi štirirazre- dnice je prekinila prva svetovna vojna. Zaradi zidave nove šole za občino Železniki in podobčino Češnjica so se ponovno zbrali 6. 12. 1921, a kot pravi Josip Pri- možič, je ''zidava šolskega poslopja zopet splavala po vodi; zopet se vse zavlačuje in stavba hodi svoj križev pot''.22 Debata o nakupu prostora za novo šolo se je ponovila leta 1927, kajti na učiteljski konferenci so zapisali: ''Isto bi bilo nad vse priporočljivo, da se tudi že enkrat kupi pripraven prostor za zidavo nove šole. Škandalozno je za trg Železnike, da imajo šolo tako, v kateri se celo otroška duša ne počuti dobro.''23 Do gradnje ni prišlo vse do sredine štiridesetih let 20. stoletja. Med drugo svetovno vojno je bilo šolsko poslopje preveč poškodovano, da bi v njem lahko nada- Šolska stavba v Otokih danes. Foto: Igor Mohorič Bonča Šolska stavba v Otokih. Foto: fototeka Muzeja Železniki Lokacija nekdanje Kosmove hiše na Racovniku, imeno- vana tudi Andrejčkova hiša. Foto: Katja Mohorič Bonča Drožjeva hiša na Racovniku. Foto: Igor Mohorič Bonča Drožjeva in Kosmova hiša Leta 1948 zgrajeno šolsko poslopje v Otokih je bilo pravzaprav prvo šolsko poslopje v Železnikih, ki je bilo grajeno namensko. V desetletjih, ki so sledila (v letih 1967, 1969, 1975), so zaradi potrebe po novih Osnovna šola v Otokih ljevali s poukom. V Železnikih so za nekaj let spet ostali brez šolskega poslopja, vendar so takoj po vojni začeli z gradnjo nove šolske stavbe v Otokih. Do leta 1948, ko so s poukom začeli v šoli v Otokih, je pouk spet potekal v najetih prostorih: v pritličju Štalcove hiše na Trnju, en razred v Drožjevi hiši na Racovniku in en v Kosmovi hiši na Racovniku, pri mostu pod Grivo.24 prostorih šolo širili in dograjevali. Poleti 198825 so staro poslopje, zgrajeno 1948. leta, podrli, leta 1989 pa pričeli s poukom v novem poslopju.26 Leta 2014 so izvedli energetsko sanacijo šole v Železnikih. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 66 Opombe: 1 Zajete so samo lokacije, kjer se je v Železnikih odvijal pouk na primarni stopnji izobraževanja. V tem prispevku niso vklju- čene lokacije Čipkarske šole (ustanovljena leta 1907), ne Obrtno nadaljevalne šole v Železnikih (ustanovljena leta 1920), ne leta 1948 ustanovljene Šole za učence v gospodarstvu, kasneje preimenovane v Vajensko šolo raznih strok (1952). 2 Fotokopija rokopisa Josipa Primožiča Zgodovina šole v Železnikih, del besedila je bil objavljen v publikaciji Gorenjska – letoviška, industrijska, trgovska, obrtna (1931). 3 Klavora, Hinko, Spomini na bivanje v Železnikih (1920–1924). 4 Fotokopija tipkopisa E. Klementeja Poročilo za šolski muzej – Ljubljana. 5 Podatki o starih hišnih številkah in domačih imenih so povzeti po SI ZAL ŠKL 364, Zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, teh. e. 245, in po Ramovš, Tonika: Številke in imena hiš v Železnikih. 6 Pogovor z Marijo Tavčar, 21. 7. 2010, Tz014/2010_pavletov_mlin. 7 Informator Janez Demšar, 10. 6. 2015. 8 Fotokopija rokopisa Josipa Primožiča Zgodovina šole v Železnikih. 9 Glej članek Katja Mohorič Bonča: Mihael Grošelj in šolski fond za šolo v Železnikih v Železnih nitih 12/2015. 10 Fotokopija rokopisa Josipa Primožiča Zgodovina šole v Železnikih. 11 Levičnik, Josip, Kronika, 24. 4. 1903. 12 Hinko Klavora, Spomini na življenje v Železnikih, tipkopis. 13 Zapis sem napisala avtorica tega članka, takrat pa četrtošolka Katja Bonča. Vir podatkov je moj stari oče Vinko Markelj (rojen leta 1927), ki je obiskoval pouk v stari šoli na Trnju in v sosednji hiši pri Štalcu. 14 Hinko Klavora, Spomini na življenje v Železnikih, tipkopis. 15 Hinko Klavora, Spomini na življenje v Železnikih, tipkopis. 16 Košmelj, Vida, 2007, str. 84. 17 SI ZAL ŠKL/0232, škatla 2, zapisnik 2. domače učiteljske konference, 4. 10. 1927. 18 SI ZAL ŠKL/0232, škatla 2, zapisnik 7. domače učiteljske konference, 6. 3. 1928. 19 Hinko Klavora, Spomini na življenje v Železnikih, tipkopis. 20 Levičnik, Josip, Kronika 4. 2. 1906. 21 Šmid, Olga, 1973, str. 331; Josip Primožič, Zgodovina šole v Železnikih. 22 Josip Primožič, Zgodovina šole v Železnikih. 23 SI ZAL ŠKL/0232, škatla 2, zapisnik 1. domače učiteljske konference, 3. 9. 1927. 24 Kopija rokopisa Šolski prostori, neznan avtor in Šmid, Olga, 1973. 25 Nastran, Leopold, Ob otvoritvi dograjene in obnovljene šole v Železnikih, 1989. 26 Internetni vir: http://www.os-zelezniki.si/sola-neko/, 8. 6. 2015. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 67 Viri: Dokumentacijsko gradivo Muzeja Železniki; mapa Šolstvo: Fotokopija rokopisa Josipa Primožiča Zgodovina šole v Železnikih. Original hrani Slovenski šolski muzej v Ljubljani. Fotokopija tipkopisa Edvina Klementeja Poročilo za šolski muzej – Ljubljana. Klavora, Hinko Spomini na bivanje in delo v Železnikih (1920 1924), tipkopis. Dokumentacijsko gradivo, Muzej Železniki; mapa Stara hišna imena. Terenski zapiski, Muzej Železniki. Marija Tavčar, Tz014/2010_pavletov_mlin. Informatorji: Marina in Janez Demšar, Trnje 15, Železniki; Vinko Markelj, Škovine 5, Železniki; Niko Sedej, Dašnica 92, Že- lezniki. Arhivski viri: SI ZAL ŠKL 364, Zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, teh. e. 245. SI ZAL ŠKL 0232, škatla 2. Ostali viri: Globočnik, Anton pl. Sorodolski: Kronika; TD Železniki, Pan, Dražgoše, 1999. Košmelj, Vida: Železniki skozi čas, Didakta, Radovljica, 2007. Levičnik, Josip Kronika, v zasebni lasti. Nastran, Leopold: Ob otvoritvi dograjene in obnovljene šole v Železnikih: Plavž, letnik 2, št. 3, 1989. Šmid Olga: Šolstvo v Selški dolini nekoč in danes v: Zbornik Selška dolina, 1973, str. 330–347. Šolsko glasilo Naše poti, šolsko leto 1991/1992, letnik XXI, št. 1, str. 60. http://www.os-zelezniki.si/sola-neko/, 8. 6. 2015. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 68 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 69 Kaj sestavlja prispevek? Šolske kronike so zanimiv in pomemben doku- ment. Obširno predstavljajo kronološko razvršče- ne pomembnejše dogodke in dejstva. Zrcalijo čas in življenje – ne le šolsko, tudi lokalno in širše, saj omenjajo npr. otvoritve pomembnih ustanov v kra- ju, asfaltiranje cest, prireditve, spremembe šolske zakonodaje ipd. Bralec teh kronik naleti na podatke in imena, ki v marsikom obudijo spomine na otroštvo in mladost. Februarja leta 1944 je v požaru, ki je zajel šolo v Železniki, zgorelo tudi veliko do- kumentov. Dejstvo, da je prva ohranjena kronika šole v Železnikih začela nastajati po drugi svetovni vojni, utrjuje misel, da so bile v požaru med drugim uničene tudi šolske kronike, napisane do takrat. Mogoče pa ni čisto tako. Mogoče so kronike hranili tudi kje drugje in ne le v šolskih prostorih. Kdo ve? Velika sreča bi bila, če bi se na nekem podstreš- ju našli stari rokopisi o preteklosti naše šole. Ko smo pričeli s pripravami na praznovanje 200-letnice šolstva, smo v Osnovni šoli Železniki v šolskem letu 2013/14 k obujanju spominov po- vabili starejše sorodnike naših učencev. Sestavili smo anketni vprašalnik in vse učence prosili, naj o spominih, povezanih s šolo, povprašajo naj- starejše sorodnike, sosede, znance ... Nabral se je zajeten kup njihovih spominov. Vsi se seveda ne nanašajo na šolo v Železnikih. Veliko jih je, ki pripovedujejo o življenju in delu na podružničnih šolah – ne le v Davči, Dražgošah, Selcih in Sorici, Šolska kronika in spomini na šolo v Železnikih Katarina Primožič 1. del Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 70 marsikaj izvemo o podružnicah, ki jih danes ni več, o šoli v Martinj Vrhu (delovala je do šolskega leta 1974/75), v Podlonku (delovala je do šolskega leta 1971/72), v Zabrdu (delovala je do šolskega leta 1971/72) in na Zalem Logu (delovala je do šolskega leta 1965/66). Zanimivi so seveda tudi odgovori ljudi, ki so se v našo dolino preselili po osnovnošolskih letih. Odgovori, ki sem jih prebrala v teh anketah, v marsičem dopolnjujejo šolsko kroniko. V prispev- ku sem povezala dokument, ki ga pišejo odrasli, s spomini nekdanjih učencev na čas, opisan v kroniki. Zaradi obsežnosti zbranega gradiva sem besedilo razdelila v več delov. V tej številki Železnih niti sem ga omejila z letnico 1959/60. Zapisovalci prve ohranjene šolske kronike šole v Železnikih so učitelj Stane Mulej, učiteljica Zlata Go- gala, nadučitelj Josip Zupančič, v. d. ravnatelja učite- ljica Milena Dobovšek in ravnatelj Leopold Kejžar. Fotografije v kroniki niso objavljene. Daljna preteklost Šolski upravitelji so bili od nekdaj pozorni in na- tančni ljudje. Zavedali so se, da zapisano ostane. To potrjuje tudi tipkopis – prepis – zapisa, ki ga je šolski upravitelj Josip Primožič napisal in objavil v knjigi Gorenjska: letoviška, industrijska, trgovska, obrtna (1931, str. 146–149), kjer piše o zgodovini krajev v Sel- ški dolini. Primožič je tam predstavil tudi šolo in njen nastanek. (Za omenjeni prepis je v kroniki poskrbel Marjan Misson, ravnatelj v letih 1966/67–1969/70.) Župnik Mihael Grošelj (rojen v Kropi leta 1754) je iz Cerkelj prišel v Železnike leta 1813. ''Ta gospod je, prišedši v Železnike, kaj hitro spoznal potrebo šole, zato se je trudil z vsemi močmi, da jo pribori. Usta- novil in otvoril jo je leta 1815. Kronikar pravi, da so se že v začetku dosegli izvrstni uspehi, veselje med mladino pa da je bilo neskončno. Pouk v šoli je bil večinoma nemški in tudi pri šolskih mašah so otroci nemško peli. Ker šola v začetku ni imela lastnega poslopja, se je vršil pouk v najeti sobi h. št. 6, kjer se je tedaj reklo 'pri Kovaču', pozneje pa 'pri Preseljnu'. Za šolo vneti duh Grošljev ni miroval. Venomer je premišljeval, kako bi šola prišla pod lastno streho. Zgodilo se je to, ko je bilo njegovo truplo že davno prah.'' (Gorenjska: letoviška, industrijska, trgovska, obrtna, 1931, str. 148.) Šolska kronika Državne mešane osnovne šole Železniki do leta 1960 Župnik Grošelj je veljal za dobrega pridigarja. ''Neke nedelje je tako ganljivo govoril o poslednji sodbi, kakor pove ustno izročilo, da je bila neka Spominska plošča Mihaelu Grošlju je na cerkvi sv. Antona. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 71 Poročilo o zgodovini šole v Železnikih. Rokopis nadučitelja Josipa Primožiča, okoli leta 1926. Original hrani Sloven- ski šolski muzej Ljubljana: Šolska mapa šole v Železnikih. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 72 poslušalka Agata iz Smoljeve (vulgo Agatica), pre- možna posestnica, tako presunjena, da je sklenila svetu popolnoma odmreti in le za Boga živeti. Po maši je šla v župnišče h Grošlju in mu rekla: 'Gos- pod oče, danes, v tem trenutku. Vas proti temu, da me preskrbite z vsem potrebnim do smrti, posta- vim za posestnika vsega svojega imetja. Rabite ga ali pa storite z njim po svoji volji in previdnosti!''' (Gorenjska: letoviška, industrijska, trgovska, obr- tna, 1931, str. 149.) Tako je premožna posestnica Agata župniku Mihaelu Grošlju s pogodbo zapusti- la vso svojo lastnino. Po njeni smrti je Grošelj del denarja od prodaje naložil za nakup primernega šolskega poslopja. Primožič navaja, da je bila šola 83 let enorazre- dnica, ''potem pa se je postopoma razvila v štiri- razrednico. Zelo pereče je danes vprašanje novega šolskega poslopja, ker prostori, v katerih se zdaj vrši pouk, ne odgovarjajo več ne higijenskim ne estetskim predpisom in je skrajni čas, da merodajni faktorji napno vse sile, da se uresniči nameravana gradnja novega šolskega poslopja.'' (Gorenjska: letoviška, industrijska, trgovska, obrtna, 1931, str. 149.) Šola tik pred drugo svetovno vojno (začetek rokopisa) • V Železnikih je takrat delovala petrazredna dr- žavna osnovna šola. 168 dečkov in 149 deklic je poučevalo pet učnih moči. • Šolsko poslopje z dvema učilnicama je bilo v sla- bem stanju. Dodatni dve učilnici sta bili v najetih prostorih v poslopju, ki je bilo v času pisanja kro- nike (26. 4. 1947) v lasti KZO. Tudi ti prostori so bili vlažni in temni. Iz zapisa učitelja Staneta Muleja; 26. april 1947 • Šolska knjižnica je štela okoli dva tisoč knjig. Veči- no so odpeljali Nemci, nekaj pa so jih otroci uspeli vzeti z voza in jih nesti domov. • Dalj časa je v kraju deloval vrtec – ''kindergarten''. • Šolsko poslopje je bilo požgano 23. februarja 1944 med napadom enot IX. korpusa na nemško postojanko v Železnikih. Pionirska brigada Ratitovec • ''Šolska mladina je junaško sodelovala v osvobodil- ni borbi. Okupator je preselil osemindvajset otrok, kateri so se pa vsi vrnili na svoje domove. Nekateri učenci so aktivno sodelovali v osvobodilni borbi.'' Štefan Lotrič je bil prvi, ki je delal za partizane. Državna ljudska šola Železniki. Hišo so z denarjem iz Grošljevega sklada kupili od advokata Blaža Crobatha, jo dozidali in v njej uredili šolske prostore. S poukom so v njej začeli leta 1842. Foto: arhiv Muzejskega društva Železniki Nadučitelj Josip Levičnik (1826–1909) (189?). Vir: http://www.dlib.si. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 73 Naslovna stran tednika s preloma stoletja – 1899/1900. Nadučitelj Josip Levičnik ga je pospremil z mottom: "De- laj! Krepko stoj! Nikogar se ne boj!". Hrani ZAL Enota v Škofji Loki. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 74 Notranja leva stran tednika s preloma stoletja – 1899/1900. Hrani ZAL Enota v Škofji Loki. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 75 Notranja desna stran tednika s preloma stoletja – 1899/1900. Hrani ZAL Enota v Škofji Loki. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 76 Platnice Šolske kronike (1945/46–1970/71). Origi- nal hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota v Škofji Loki. Šola v Železnikih pod okupacijo: 1941–maj 1945 • ''Tudi nad šolskim življenjem v Železnikih so se zgrnili črni dnevi.'' Slovensko učiteljstvo so zamenjale nemške nacistične učiteljice, poslane s Koroške. ''Iz njihovih ust ni bilo slišati nobene naše besede in one same so trdile, da je ne razumejo, čeprav jih je včasih to in ono postavljalo na laž.'' • ''Pouk se je vršil v strogem nemško-hitlerjan- skem duhu.'' • Videti je bilo, da so v začetku učitelji imeli kvalifika- cijo osnovnošolskega učitelja. Kasneje so prihajale dunajske natakarice in frizerke, ki so se v učilnici in izven nje nemogoče obnašale. ''Učenci nazadnje v šoli niso slišali več drugega, kakor zmerjanje z 'ban- diti'.'' Prevladovala sta telovadba in prepevanje. • Do novembra 1943 so v šolskih prostorih izvajali nemško šolo in razne tečaje. Nemški učitelji so v kraju organizirali tečaje nemškega jezika. Le-ti so bili v začetku dobro obiskani, saj so Nemci zagro- zili, da je, kdor se noče učiti nemščine, Nemcem sovražen. Kasneje pa so v šolski stavbi hranili žito. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 77 Rokopis šolskega upravitelja Josipa Zupančiča. Vir: Šolska kronika Državne mešane osnovne šole od 1945/46 do 1970/71. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 78 • Septembra 1944 je bila na pobudo pionirjev v Železnikih ustanovljena pionirska brigada Rdeča roža. Štela je preko 180 pionirjev in pionirk. Kasne- je se je preimenovala v pionirsko brigado Ratitovec. Iz zapisa učitelja Staneta Muleja; 26. april 1947 Šola v Železnikih po osvoboditvi • Šolski okoliš šteje tri vasi. Oddaljenost učencev od šole je največ štiri kilometre. Otroci s Češnjice zaradi pomanjkanja prostora obiskujejo šolo v Selcih. • Pouk poteka v dveh zasilnih učilnicah, oprema je nezadostna, učila in knjige iz knjižnice so uničeni. • V kraju je precej siromaštva, otroci so slabo oble- čeni in podhranjeni. Predvsem primanjkuje slad- korja in mleka. Zdravstveno stanje prebivalstva je še kar zadovoljivo, ni večjih obolenj, razširjena je ušivost. Šolsko leto 1945/46 • Na voljo imajo dve učilnici v stavbi Krajevnega ljudskega odbora na Trnju. • Všolanih je 130 otrok. Pouk poteka v štirih oddel- kih. • Posebnih šolskih prireditev ni bilo. Imeli so izlet na Snegovnik. Šolsko leto 1946/47 • Vpisanih je 127 učencev. ''Ko sem v šolskem letu 1946-47 prispela v ta kraj, je bila v šoli ena sama učna moč. Po enem tednu je predal tov. Zajec (Ru- dolf Zajec; op. K. Primožič) posle ter odšel v cono A. Bila sem sama na petrazredni šoli. Pouk se je redno začel 16. septembra.'' • Prvotno je bil pouk skrajšan ter se je vršil izmenja- je vsak drugi dan 4. in 1. razred; 3. in 2. razred. • Tovariš Mulej je prevzel upraviteljstvo in skrb za prve priprave gradnje šolskega poslopja. • Otvoritev kulturno-prosvetnega doma. • Učenci skrbe za stenčas, ustanovljen je bil pevski zbor. • Redno se vrše mesečne konference, študijski ses- tanki, sestanki delovne enote, hospitacije, rodi- teljski sestanki. • Pripravili so številne proslave. ''8. VI. – Pionirski dan. Svečan dan za vse pionirje. V Železnikih je bil center za naslednje šole: Selca, Rudno, Podlonk, Zali Log, Martinj Vrh, Zabrdo. Vse šole so se dobro pripravile na Pionirski dan. Že zjutraj so prihajali pionirji s svojimi roditelji od vseh strani. Eni na okrašenih vozovih, drugi zopet na kolesih, celo na konjih jih je nekaj prišlo. Dopoldne je bila sve- čana povorka. Z velikim navdušenjem so vzklikali pionirji razne parole in peli partizanske pesmi. Po sprevodu je bila proslava v kulturnem domu. Vsaka šola je dala nekaj dobro pripravljenih točk. Organizirano je bilo skupno kosilo za vse pionir- je oddaljenih šol. Po kratkem odmoru smo imeli glavno vajo v Njivcah, kjer se je vršil tudi nastop. Nastop je prav dobro uspel. Gledalcev je bilo mno- go, prišli so tudi iz oddaljenih krajev. Bili so nav- dušeni nad mladimi pionirji.'' Iz zapisa učiteljice Zlate Gogala; 3. januar 1948 Šolsko leto 1947/48 • Eno učilnico so imeli še na Racovniku v hiši pri Kosmovih. • Prostori v stari šoli so bili zatohli. • Josip Zupančič, novi šolski upravitelj, je prevzel gradnjo nove šole. • Učitelji so se pritoževali zaradi discipline in zna- nja, ki je bilo na zelo nizkem nivoju, zlasti v višjih razredih. Iz zapisa šolskega upravitelja Josipa Zupančiča; 3. marec 1949 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 79 Šolsko leto 1948/49 • ''Leto 1948/49 je bilo za Železnike velikega pomena, saj so navedeno leto Železnikarji izpolnili davni sen, t. j. izgradili lepo šolsko poslopje, ki je bilo 6. sept. že toliko dograjeno, da so mogli pričeti vsi (6 oddelkov) z rednim poukom.'' Slavnostna otvoritev je potekala 26. septembra 1948. Nastopali so tudi pionirji odre- da Ratitovec s pevskimi in z recitacijskimi točkami. • Pri gradnji so z udarniškim delom pomagali de- lavci podružnice kovinarske zadruge Niko, če- vljarske zadruge Ratitovec, Lesne zadruge, Napro- ze (nabavno-prodajna zadruga, op. K. Primožič) in posamezniki. • Vpisanih 294 otrok. Poučevali so jih trije učitelji. Iz zapisa šolskega upravitelja Josipa Zupančiča; 28. april 1950 Šolsko leto 1949/50 • V šoli je bil zgrajen vodovod. • Šola ima štiri razrede osnovne in dva razreda se- demletne šole. • Primanjkuje učiteljstva. • Novoletna prireditev je potekala v kulturnem domu. Učenci so dobili darila, postreženi so bili s čajem in pecivom, obiskal jih je dedek Mraz. Pi- onirji so 27. aprila nastopali na šolski in krajevni proslavi. Na koncu šolskega leta so svoje izdelke razstavili učenci šole za gospodarstvo in učenke čipkarske šole. • Med počitnicami so šolo zasedli pionirji in pio- nirke iz Kočevja, ki so tu letovali. ''Čeprav ni bilo udobja, so bili pionirji navdušeni.'' Iz zapisa šolskega upravitelja Josipa Zupančiča; 9. september 1950 Šolsko leto 1950/51 • Dogradili so osem stranišč in umivalnico. Nova šola v Otokih. Dobro je vidno tudi igrišče, ki so ga, kot piše v kroniki, uredili kasneje, v šolskem letu 1957/58. Foto: arhiv OŠ Železniki Vpisanih učencev Dečki Deklice Skupaj Osnovna šola 103 96 199 7-letna šola 42 62 104 Skupaj 145 158 303 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 80 • Med počitnicami sta v šoli bivali dve skupini kolo- nistov zdravstvene kolonije. Iz zapisa šolskega upravitelja Josipa Zupančiča; 6. september 1951 Šolsko leto 1951/52 • Manjka učiteljev za srbohrvaški jezik, ''fizkulturo'' in zemljepis. • Krožki: šahovski: šahisti – pionirji so se udeležili mitinga v Kranju; pevski krožek: pevci so nasto- pili na proslavi 29. 11., pri Novoletni jelki in pri igri Matura, ki jo je organiziral KUD Železniki; ''dramatski krožek'' je sodeloval pri vsaki prosla- vi; planinski krožek je organiziral izlete na bliž- nje hribe. • Pionirji šole v Železnikih so zbirali denar za pio- nirje na Tolminskem, kjer je bila huda zima. Iz zapisa šolskega upravitelja Josipa Zupančiča; 1. september 1952 Šolsko leto 1952/53 • V tem letu je bil izpeljan popis prebivalstva Jugo- slavije. • V mesecu maju so v šoli izvedli ''Mesec mlados- ti'', ki ga je organiziral KUD Železniki, sodelovali pa so tudi učenci osnovne šole in dijaki nižje gi- mnazije. Nastopil je še mešani zbor Slovenske filharmonije, vojaška godba je priredila koncert. Dramski odsek KUD Železniki je pripravil dramo Operacija. Šola v Železnikih in vajeniška šola sta organizirali štafeto v čast Titovemu rojstnemu dnevu. Za zaključek pa so izpeljali telovadni na- stop na šolskem dvorišču – dijaki in učenci z obve- znimi vajami, TD Partizan iz Železnikov s simbo- ličnimi vajami. • ''Leto izletov'': Do takrat zaradi oddaljenosti in predragih prevoznih stroškov na izlete niso ho- dili. To leto so bili dijaki dvakrat na Starem vrhu, junija pa v Bohinju. Ostali učenci so obiskali Lju- bljano. • Dijaki IV. realne gimnazije so s podporo družbe- nih organizacij ter s prispevki učiteljev in profe- sorjev imeli večdnevni izlet. Z avtobusom so se peljali v Bohinj in Kranjsko Goro ter preko Vršiča v Trento. Od tam v Tolmin, kjer so prenočili v dija- škem domu. Naslednji dan so si ogledali Hudičev most, Postojno in Postojnsko jamo, na Vrhniki obiskali rojstno hišo Ivana Cankarja, zvečer pa v ljubljanski operi poslušali predstavo Gorenjski slavček. Iz zapisa šolskega upravitelja Josipa Zupančiča; 31. avgust 1953 Šolsko leto 1953/54 • Kovinarska zadruga Niko je šoli podarila 50 koma- dov šestil in več kot sto komadov šestil na natik. • Dijaki so pripravili interno tekmovanje v atletiki med razredi in posamezniki. Iz zapisa šolskega upravitelja Josipa Zupančiča; 31. avgust 1954 Šolsko leto 1954/55 • Prejšnji ravnatelj Josip Zupančič je bil razrešen in premeščen za šolskega upravitelja v Reteče. Rav- nateljske posle je za nekaj časa oddal prof. Stani Thaler kot najstarejši profesorici na šoli. Kasneje (14. 9. 1954) so sklenili, da v tem letu delo ravna- telja opravlja tov. prof. Milena Dobovšek. • Ni bilo učiteljev za telovadbo, risanje in petje. Ne- kaj teh ur so učitelji matematike in nemščine vzeli za izpopolnjevanje svojih predmetov. • Na zadnjem od štirih roditeljskih sestankov so starši učencev IV. realne gimnazije poslušali pre- davanje o izbiri poklica. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 81 • V drugem polletju so imeli vsak mesec športni dan (izleti v bližnjo okolico – s sanmi, peš ali s ko- lesi, izvedli so smuške in sankaške tekme, v juniju pa medrazredne tekme v igri med dvema ognje- ma). •Ekskurzije: V tednu otroka sta imela 1. a in 1. b iz- let na Prtovč (obiskali so tudi šolo v Podlonku); učenci 2. a in 2. b so na zemljepisni ekskurziji šli na Jamnik; III. in IV. razred gimnazije pa sta obi- skala razstavo slovenskih slikarjev škofjeloške okolice, muzej in zbirko arhivalij, ki so jih zbrali za muzejski teden. • V maju so učenci 2. a in b imeli literarno ekskurzi- jo v Vrbo. Ogledali so si Prešernovo rojstno hišo, Bled in blejsko okolico, dijaki IV. realne gimnazije pa ekskurzijo v bolnico Franjo – s kolesi do Pod- porezna, nato peš v Davčo, kjer so prenočili. Nas- lednji dan do bolnice Franje. • Junija se dijaki II. a in b ter III. realne gimnazije odpravijo na izlet na Reko, v Opatijo in Sušak; di- jaki I. a in b pa na zemljepisno-prirodopisno eks- kurzijo: Kranjska Gora–Krnica–Vršič. • Dijakom IV. realne gimnazije so organizirali dvodnevno zaključno ekskurzijo. Prvi dan: z avtobusom čez Rovtarico v Bohinj, kjer so se ob jutranjem soncu vzpeli k slapu Savica; vožnjo so nadaljevali preko Bleda v Vrbo, popoldne dospe- li na Vršič in prenočili. Drugi dan v Trento; peš k izviru Soče, z avtobusom v Log pod Mangartom, skozi Bovec, Tolmin in Baško grapo nazaj v Žele- znike. Te zemljepisno-zgodovinske ekskurzije se je udeležil tudi ves učiteljski zbor. • Mlečna kuhinja je v glavnem odmoru dijakom nu- dila kakav, kavo ali čaj. • Za novo leto so bili vsi učenci pogoščeni s čajem in pecivom. Prejeli so kolektivno darilo ''usnjato žogo'' in knjižno zbirko. Občina je krila stroške za lutkov- no predstavo Mestnega lutkovnega gledališča. • Ob zaključku pouka so najboljši dijaki prejeli knjiž- ne nagrade. Iz zapisa Milene Dobovšek, v. d. ravnatelja; 31. avgust 1955 Šolsko leto 1955/56 • Za ravnatelja gimnazije je bil nameščen tovariš Leopold Kejžar. • V prvem polletju učenci niso imeli pouka petja in telovadbe, ker še vedno ni bilo ''potrebnih učnih moči''. V drugem polletju se je pouk telovadbe uredil, petja pa ne. ''Nujno, da se prihodnje leto ta vrzel izpolni, zlasti, ker je pouk petja važen za dijake, ki gredo na učiteljišče.'' • V februarju je bil pouk prekinjen zaradi izrednega mraza. – ''Ne le pri nas, po vsej Evropi so ga čutili.'' V tem času je TD Partizan organiziral ''smuški te- čaj'' in zimska športna tekmovanja. • Redno delo je ovirala epidemija gripe – odsotni so bili dijaki in učitelji. • Pogrešajo telovadnico. V lepem vremenu so telo- vadili na prostem, v dežju pa na hodnikih, kar je ''nehigienično in neprikladno zaradi pouka v učil- nicah''. • Nazornost pouka je povečal novi kinoprojektor. V šoli so predvajali filme s področja slovenske lite- rature, matematike in fizike, zemljepisa, prirodo- pisa in narodopisa. • Dijake in učence so peljali na ekskurzije: dijake II. realne gimnazije na botanično-zemljepisno ekskurzijo na Lubnik; dijake III. realne gimnazije na literarno ekskurzijo na Dolenjsko – v kraje, ki jih opisuje Josip Jurčič; dijaki IV. realne gimnazije so si v Kropi ogledali tovarno Plamen, razstavo Žebelj in vijak, Kovaški muzej, slovensko peč; pri fotografu v Železnikih so spoznali potek fotogra- firanja; ekskurzija v steklarno v Hrastnik – s ka- mionom, ki ga je dala na razpolago tovarna Niko; ogled tovarn LIP Češnjica in Niko; dijaki III. in IV. realne gimnazije so obiskali Cerkno in bolnico Franjo. • Dijake IV. realne gimnazije so po opravljenih izpitih peljali na dvodnevno ekskurzijo na Ptuj in v Maribor, kjer so si ogledali tovarno Zlato- rog. • Pionirska organizacija je izpeljala delovno akcijo: prenos šolskih drv iz grape do vozne poti. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 82 • Poizkus popravnih izpitov v juniju. Za večino dija- kov se ni obnesel. Ugotovili so, da je ''dvanajst dni premalo za študij''. Iz zapisa Milene Dobovšek, v. d. ravnatelja; 31. avgust 1956 Šolsko leto 1956/57 • Zaradi epidemije poliomielitisa (virusno obole- nje, otroška paraliza; op. K. Primožič), ki je razsa- jal po Sloveniji, se je pouk pričel 15. 9. 1956. Uved- li so ''poostrene higienske mere''. • V 12 oddelkov je bilo vpisanih 171 dijakov na gim- naziji in 176 učencev na osnovni šoli. • Na gimnaziji je učilo sedem učiteljev, pet na osnovni šoli in pet je bilo honorarnih (za petje, ročna dela in telovadbo). • Da bi otrokom omogočili smučanje, so nabavili smuči. Kolarska delavnica Kmetijske zadruge Mar- tinj Vrh je poceni izdelala 160 parov smuči. Laki- ranje je brezplačno opravila tovarna Niko. Akcijo je podprl tudi občinski Ljudski odbor – dodelili so 160.000 din za nakup okovja. • Med zimskimi počitnicami so organizirali smu- čarske tečaje; vodili so jih vaditelji TD Partizan. Izvedli so tekmo v skokih in sankanju. Povečana uporaba avdio-vizualnih sredstev, ''zlasti ozkega filma, ki postaja nepogrešljiv pripomoček pri oblikovanju otroškega predstavnega sveta''. • Kupili so ''izvrsten pianino'' za 162.000 din. Denar zanj so prispevali: občinski Ljudski odbor (100.000 din), Kmetijska zadruga Češnjica (20.000 din), LIP Češnjica (30.000 din), Čevljarna Studeno (8.000 din) in Kmetijska zadruga Martinj Vrh (4.000 din). • Izvenšolske dejavnosti za pionirje v največji meri vodi učiteljstvo. Poskus ustanovitve Društva prija- teljev mladine ni uspel. ''V kraju ni ljudi, ki bi imeli znanje in voljo posvetiti del svojega prostega časa in sposobnosti otrokom.'' • Dijake IV. realne gimnazije so peljali na enote- denski izlet v Dubrovnik, dijake II. in III. realne gi- mnazije na tridnevni izlet: Ljubljana (ogled oper- ne predstave Rusalka) – Rovinj (kopanje) – Pula (ogled rušilca Triglav), dijake I. realne gimnazije pa na enodnevni izlet po Gorenjski. Osnovnošolci so imeli izlete v Ljubljano in v Bohinj. Milena Dobovšek z učenci. Foto: Naše poti, XXI. letnik, šolsko leto 1991/92 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 83 • Šolska kuhinja je prvič uvedena v razširjenem ob- segu. ''Vsak dan so pripravili toplo kuhano visoko kalorično hrano, ki je zalegla kot pošteno kosilo.'' (Povprečna vrednost obroka 700–1.000 kalorij.) Vzdrževala se je iz prispevkov Rdečega križa v hrani. Denar so prispevali: občinski Ljudski odbor in starši z mesečnim prispevkom 100 oz. 200 din na mesec. • Šolski odbor je dal pobudo, da se šola nadzida in pridobi nove učilnice. (Občina Železniki je dobila izredni kredit – 8 milijonov din – za dograditev in izpopolnitev šole. Sklenili so, da se šola uredi in dokonča, dotrajane naprave pa zamenja. Obnove so bile potrebne tudi ''higienske naprave'', treba je bilo položiti parket. Iz zapisa Poldeta Kejžarja, ravnatelja nižje gimnazije; 31. avgust 1957 Šolsko leto 1957/58 • S šolsko reformo sta bili v Železnikih ukinjeni osnovna šola in nižja gimnazija. Ustanovljena je bila osemletna osnovna šola. Ravnatelj je ostal dosedanji ravnatelj nižje gimnazije, tovariš Leo- pold Kejžar. • Vpisanih je 350 otrok, razvrščeni so v 12 oddel- kov. Oddelki razredne stopnje so zelo številčni (40, 46, 39 učencev). • Gradnja do konca leta 1957: uredili so notra- njo higiensko opremo in garderobo, tlakovali dovozno cesto in plato pred šolo, namestili žlebove, dogradili kanalizacijo, teraso nad vhodno vežo ter položili parket v učilnicah in na hodnikih. • Gradnja v letu 1958: uredili so nasip pred šolo – nasad za park so pomagali urejati pionirji – učenci od 5. do 8. razreda pod vodstvom tov. Zajca; na- redili so igrišče za odbojko, košarko in mali roko- met, uredili tekaško stezo, jamo za doskoke, trato za igre. Za ureditev športnega igrišča je nekaj ''dra- gocenih nasvetov dal tudi ing. Stanko Bloudek''. • Preuredili so klet in pridobili dve delavnici za teh- nični pouk ter kabinet za predvojaško vzgojo. • Kuhinja deluje v nemogočih pogojih – brez priroč- ne shrambe in skladišč. • Smučarska ekipa je pod vodstvom tov. Zajca moč- no zmagala na občinskem tekmovanju na Soriški planini. Udeležili so se tudi okrajnega tekmovanja v Kranjski Gori, kjer so se ''ugodno plasirali''. • Šolski odbor in DPM pripravili taborjenje v Fažani pri Puli. V treh izmenah je letovalo 131 otrok. Iz zapisa Poldeta Kejžarja, ravnatelja osemletne šole; 3. september 1958 Šolsko leto 1958/59 • Vpisanih 389 učencev (v 12 oddelkov). V oddel- kih nižje stopnje je v razredu od 42 do 48 otrok. • Reorganizirali so šolsko mrežo. Tako so se v 7. in 8. razred prešolali učenci iz Selc, kjer je šola imela le še pet razredov. V zimskem času so za učence uredili avtobusne prevoze iz Dolenje vasi in z Zalega Logu. • Uvedena sta bila tehnični pouk ter gospodinjstvo. Za gospodinjstvo ni ustrezne učilnice, tehnični pouk pa so izvajali v kletnih prostorih. Iz zapisa Poldeta Kejžarja, ravnatelja osemletne šole; 31. avgust 1959 Šolsko leto 1959/60 • Povečalo se je število učencev: 413 otrok v 14 od- delkih. • Uveden je nov učni načrt v 5. razredu: osnovno skupino predmetov poučuje razredni učitelj, predmete, ki zahtevajo posebno strokovno uspo- sobljenost, pa predmetni učitelji. • Z nemščine postopno prehajajo na pouk angleščine. Iz zapisa Poldeta Kejžarja, upravitelja osnovne šole; 31. avgust 1960 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 84 ''Spomin je skrinja, kjer je skrit zaklad sveta,'' so besede pesnika Borisa A. Novaka. A skrivnost spo- mina je tudi v tem, da zbledi in ne zmore ohraniti vsega. Z leti se včasih izgubijo podrobnosti, imena, pa tudi časovno zaporedje dogajanja ni več čisto jasno. Ljudje smo pozorni na različne stvari in do- godke. Doživljamo in razumemo jih vsak po svoje. Odvisno od temperamenta, interesa, izkušenj, oko- liščin … To sem spoznavala tudi med branjem anket o času, ko so vprašani obiskovali osnovno šolo. Na- letela sem na nasprotujoče si odgovore. Navsezad- nje je logično, da je tako, saj smo z vprašanji iskali mnogo podrobnosti (npr. nekateri so povedali, da se v novi šoli v Otokih niso preobuvali v copate, spet drugi – njihovi vrstniki – da so se (o pozabljanju le- -teh pa nismo spraševali); večina pravi, da je knjižni- ca bila, a vsi se tega ne spominjajo …). Šola temelji na zakonih, šolskem sistemu, učnih načrtih, letnih in dnevnih pripravah … Šola so učilni- ce, zbornica, telovadnica, hodniki ... A utrip šoli daje- jo ljudje. Predvsem učitelji in učenci ter njihovi starši. Vsem učencem – nekdanjim in sedanjim, ki so sode- lovali pri izpolnjevanju anketnih vprašalnikov, se iskreno zahvaljujem za pomoč in zaupanje. Pobrskali so po spominu in tam našli … Joj, kaj vse! Z zanima- njem sem brala zbrane odgovore, jih izpisala in kro- nološko uredila. Pri tem sem upoštevala letnice, ki so jih navedli kot začetek obiskovanja šole (od leta 1926 do 1959/60). Nekateri so torej iz časa, o katerem v kronikah ne moremo brati. Med drugo svetovno voj- no so okupatorji odpeljali slovenske učitelje in uvedli nemško šolo. Ta pa je delovala le kratek čas. O obisko- vanju partizanske šole med vprašanimi nisem zasle- dila odgovorov, njen obstoj pa dokazuje fotografija. Po vojni so kmalu začeli s poukom. Otroštvo te gene- racije je bilo prekinjeno in ranjeno. Posledica vojne so bile tudi, milo rečeno, neurejene razmere, ki se na nek način kažejo tudi v letnicah obiskovanja pouka, ki jih navajajo v anketah. Vsem zbranim odgovorom je skupno to, da se nanašajo na šolo v Železnikih. Večina vprašanih jo je obiskovala vsa osnovnošolska leta, nekaj pa jih je sem prišlo iz okoliških šol, ki sem jih omenila že v uvodu. Prav vsi so pouk obiskovali šest dni v tednu. (Do skrajšanja na petdnevni delovni teden je prišlo v šolskem letu 1970/71.) V nekaterih vprašalnikih ime pripovedovalca niti spraševalca ni navedeno. Kljub temu sem njihove zanimive spomi- ne vključila v prispevek. Poleg imen anketirancev in mladih sogovornikov sem želela izpostaviti izvirne, zanimive, zaznamovane besede in besedne zveze, ki so jih uporabili pripovedovalci. Pred drugo svetovno vojno Cecilija Tarfila, učenka v letih 1926–1932. Šola je bila takrat v njihovi hiši Pr Štalc, Na plavžu 18. Po- hištva je bilo malo, svetloba je v učilnico prihajala skozi okna, saj luči ni bilo. Tudi ogrevanja ne. Učenci so s kredo pisali na lesene tablice. Šolske torbe so bile usnjene. Učil je učitelj Edvin Klemente. Bali so se ga. Učitelj je otroke lahko kregal in tepel. Za ka- zen so včasih klečali v kotu ali pa jih dobili s palico po prstih. Malico so nosili od doma. Otroci so radi jedli kruh in mleko, ''drugega pa ni bilo''. (Pogovar- jal se je Mark Rakovec Sušnik, 8. d.) Ivanka Krek, učenka v letih 1933–1941. V da- našnji Demšarjevi hiši so imeli pouk učenci 1. in 2. razreda, ostali pa v hiši med zdajšnjim župniščem in cerkvijo sv. Antona. V učilnici je bila omara, peč na nekakšnem podstavku, električne luči, nagnjene klopi za dva. Do konca 2. razreda so pisali s svinčni- kom, potem s peresom, ki so ga pomakali v tuš. Šola je imela tudi knjižnico. Za ''všečne knjige'' so se kar zelo potegovali, kdo bo katero prebral. Spominja se učitelja Klementeja, ki je bil strog, a so ga učenci imeli radi. Pri njem ni bil v 4. razredu nihče odličen. ''Učitelj Klemente je štirim dekletom v zadnji klopi rekel 'cvetke lenobe'.'' Učiteljica Mrhar Spomini nekdanjih učencev na osnovno šolo (zbrali so jih učenci Osnovne šole Železniki v šolskem letu 2013/2014) Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 85 jih je učila ročne spretnosti. Bila je zelo dosledna. Imeli so tudi predmet higiena. Dve uri na teden je bil na urniku verouk. Z gospodom Bertoncljem so hodili na izlete na Škovine. Tam so dobili bombone. ''Bili smo vse sorte: pridni, dobri, leni …'' Pohval ni bilo, kazni pa. ''Največkrat se je zgodilo, da nas je uči- telj s palico po iztegnjeni dlani. Enkrat sem jo dobila tudi jaz. Zmerom pa smo si kazen tudi zaslužili in se nismo pritoževali.'' Pri pouku so manjkali, kadar so sadili ali pobirali krompir. Telovadba je bila v Sokolskem domu. Malico so nosili od doma. Kdor ni imel, jo je dobil v šoli. S šolo niso hodili na izlete. Z župnikom pa so šli z avtobusom v Ljubljano in na Vrhniko na kongres Kristusa Kralja. ''V šoli je bilo lepo. Rada sem hodila. Če bi bilo mogoče, bi šla naprej. Pa mi zaradi vojne in pomanjkanja denarja ni bilo dano. Na trgu pred šolo smo se lovili. Lepo je bilo peti, plesti, kvačka- ti. Dekleta smo imela ročna dela. V 1. razredu smo pletle, v 3. štikale, v 4. smo naredile kombinežo z volančki, ki smo jih izdelale že prej. Ročna dela so bila do 8. razreda. Delale smo tudi brisače, zavese, prte – vse z vzorci. Fantje so pa 'šniclali'.'' (Pogovar- jal se je Marko Marenk, 4. a.) Vinko Markelj, učenec v letih 1934–1942, se spominja, da je bilo v nižjih razredih manj učencev, v ponavljalni šoli pa več, ker so bili razredi združe- ni. Paralelnih razredov (a, b) ni bilo. Učenci so mo- rali biti kar pridni. Za to so poskrbeli starši doma in učitelji v šoli. Radi so jedli vse, kar so jim pripravili starši: žgance, repo, korenje … Veselili so se kolin in praznikov. V šolo so prišli lepše oblečeni, kot so bili doma. Ko so prišli iz šole, so se morali takoj preob- leči. ''Šolo in znanje, ki smo ga pridobili tam, smo cenili šele kasneje, ko smo že odrasli.'' (Pogovarjal se je Lan Mohorič Bonča, 5. b.) Ivanka Nadrag, rojena Koblar, učenka v letih 1935–1941, ko so v šoli začeli učiti nemški učitelji. Pisali so s ''klinco'' v zvezek. Stvari so nosili v platne- nem, doma sešitem nahrbtniku. Doma se ni veliko učila, saj je poslušala in sledila pouku. Učitelji so bili bolj strogi kot danes. Bili so spoštovani, učenci pa so se jih tudi bali. Otroci so morali biti med po- ukom čisto tiho in poslušati. Roke so imeli na hrbtu ali na mizi. Večinoma so bili prijatelji, skupaj so ho- dili v šolo in domov, a včasih se je kdo tudi stepel. Popoldne se niso družili, saj so morali doma delati. Naloga staršev je bila, da poskrbijo, da otroci hodijo v šolo. Pogovornih ur še ni bilo, le če je bilo komu treba kaj posebnega povedati. Spominja se, da je rada hodila v šolo zaradi družbe in učenja. Najraje je sedela v prvi klopi, da je lahko večkrat pisala na tablo. (Pogovarjala se je Lejla Panjtar, 1. b.) Pred vojno in med njo Janko Šmid je šolo obiskoval v dveh delih – pred drugo svetovno vojno in po njej (v letih l937–1946). Spominja se, da je učiteljica ocenjevala znanje, pa tudi pisavo. Učenci so se učili toliko, kot je bilo treba. Pohvaljeni so bili, če so redno pisali domače Pred vojno na Plac. Foto: iz knjige Vide Košmelj Že- lezniki skozi čas, str. 65 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 86 naloge. Najpogostejša kazen pa je bila, da so uro po pouku morali ostati v šoli. Kdor je bil učitelj, je bil zelo pomemben človek. Vsi so ga spoštovali. Učenci so za malico od doma prinašali kruh in jabolka, radi pa so jedli koruzne žgance in mleko. (Pogovarjala se je Lana Šmid, 7. a.) Valentin Petrač, učenec v letih 1937–1941. Učbe- nike so kupovali, potem pa jih dali mlajšim, saj se niso nič spreminjali. V šolo so nosili mapo, v njej pa par zvezkov in svinčnik. Tudi malico so prinesli od doma. Pohval skoraj ni bilo, kaznovali pa so jih fizično – s palico. V spomin so se mu vtisnili učitelji, ki so učence najbolj kaznovali. Peljali so jih tudi na izlete – peš na Jošta in na Bled. (Pogovarjal se je Grega Egart, 8. d.) Lojzka Benedičič je v šolo hodila pred vojno in po njej, ko je opravila tudi tečaj, da so ji priznali štiri razrede (1938–1941, 1945). Pisala je v en zvezek: zadaj matematiko, spredaj slovenščino. V klopeh so imeli luknje za tinto in pero, a največ so pisali s svinčnikom. ''V cekru'' je nosila zvezek in leseno peresnico. Malico so takrat prinesli od doma. Neza- konski in revnejši otroci pa so dobili kaj v šoli. V šoli je bila tudi manjša knjižnica, da so se lažje naučili brati in zapeti kakšno pesmico. Učitelje so spošto- vali, s sošolci pa so bili prijatelji. Starši so se morali javiti v šoli le, če so bili kakšni izgredi. Otroci so bili takrat zastrahovani in zmedeni zaradi vojne. ''To so bili stresni časi. Spominjam se poti v šolo, sošolk in revščine. Za birmanske čevlje sem sama zaslužila s čipkami.'' (Pogovarjal se je Toni Šubic, 1. a.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1939–1944. ''Bili smo zadnja generacija učencev, vpisana v 1. razred, ki je le-tega končala še v miru.'' Šola je bila v stavbi na Trnju 21. Tloris šole je bil večji od današnje stavbe. Bila je nadstropna: spodaj je bila učilnica 1. in 2. razreda, zgoraj pa 3. in 4. Šola je bila petrazre- dna. V veliki in svetli učilnici so imeli dvosedežne klopi in mizice, kateder, ki je stal za stopnico višje od tal, veliko računalo, sliko kmečkega dvorišča, peč na drva in večji obešalnik za odlaganje vrhnjih ob- lačil. Na steni je bila velika črna tabla. Torbice so bili kar nahrbtniki, zašiti iz vrečevine ali trpežnega bla- ga. Imeli so en sam predal, obrobljen z luknjicami, v katere je bila vpeta vrvica. V Železnikih sta bila dva sedlarja, ki sta izdelala tudi lepše in trpežnejše nahrbtnike. V njih so nosili čitanko, dva ali največ tri zvezke, puščico (leseno ali iz blaga), pisali so najprej s svinčnikom, v drugi polovici leta pa tudi s peresni- kom. Barvice so imeli le redki. Kar so potrebovali, jim je prinesel Miklavž. Šola je imela knjižnico, a le za učence višjih razredov (od 3. dalje). ''Na južni strani šole tik ob Sori je bil Sokolski dom. (Tako piše v anketi. Starejši domačini pa so me opozorili, da je tam stal Orlovski dom in da sta go- spa Ramovš ter prof. Koblar vadila vse omenjeno v tem domu. Podatek o telovadbi in orodju pa ustreza obema – Sokolskemu in Orlovskemu domu. – Op. K. Primožič.) Gospa Tonika Ramovš nas je tam učila razne igrice in lepe hoje. Ob koncu prvega šolskega leta smo na osrednjem trgu nastopile s prikazom igrice Mi smo peričice ter Metulji in cvet. To je bila dogodivščina za nas in gledalce. V domu smo ime- li tudi telovadbo. Najmlajše je urila gospa Anika Pfajger. Orodje je bilo namenjeno le starejšim. V pritličju doma je bila dvorana. Uprizarjali smo igre. Režiser je bil večkrat dr. France Koblar.'' Deklice so v šoli nosile preprosto obleko, pred- pasnik, ki je pokrival celotno spodnjo obleko. Krojen je bil tako, da se je zapenjal na hrbtu. Na ramenih je imel širše naramnice z volančki. (Neznan zapisovalec.) Vinko Rejc je leta 1939/40 obiskoval ljudsko šolo v stari Jugoslaviji, v letih 1941–1943 nemško šolo – ''Volk Schule'', po vojni pa osnovno šolo. Dve leti je pouk obiskoval v hiši Pr Štalc. V učilnici so bile mize s klopmi, tabla, kateder, računalo, peč na drva. Po vojni je primanjkovalo papirja, zato so pisali tudi na papirnate vrečke – ''škrnicle''. Uporab- ljali so čitanko, pri matematiki pa računalo s krogli- cami. Čitanko, zvezke in puščico ter malico so nosili v nahrbtnikih iz blaga. Telovadili so samo zunaj. Učila ga je tudi Antonija Demšar. Za oceno je bilo pomembno znanje, poleg tega pa tudi pridnost. Za Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 87 kazen so stali v kotu ali pa so bili po pouku zapr- ti. Po osmi uri zvečer niso smeli biti zunaj. Učenci so prepevali ljudske, med vojno pa tudi nemške pesmi. Spominja se izleta, ko jih je Koscov Tone s tovornjakom peljal na Gorenjsko. (Pogovarjal se je učenec iz 1. b.) Neznan ustni vir: Leta 1941 se je začela vojna. Nemci so odpeljali slovenske učitelje in župnike. ''Tudi našo učiteljico, gospo Marijo Demšar. V za- meno smo dobili nemške učiteljice in nemško šolo. V župnišču je bil kindergarten. Za odrasle so organizirali popoldanske in večerne tečaje nem- ščine.'' Leta 1942 so partizani napadli nemške postojan- ke: župnišče, šolo (tu je bilo skladišče), zvonik. Uni- čeno je bilo celotno Trnje: župnišče, šola, mežnarija in Orlovski dom. V šolskem letu 1943/44: ''Imeli smo slovensko šolo. Pr Štalc sem hodila v 3. razred. Med učenci je bilo tudi štiri leta starostne razlike.'' V šolo so hodili redno, le v najhujši zimi ne. (Neznan zapi- sovalec.) Milica Vrhunc še vedno zna zapeti nemško otroško pesmico, ki so jo prepevali v nemški šoli. Otroci besedila sicer niso razumeli. ''Korakali smo po Plac' in peli. Tako so nas učili nemščine,'' se spominja. S sošolkami so se na poti iz šole večkrat ustavile v Sokolskem domu. Tam je bil dobrodušen nemški kuhar, ki je vsaki odrezal kos kruha, one pa so poprosile: ''Mit Honig.'' Posmejal se je in rekel: ''Singen.'' Zapele so, on pa jim je kruh namazal še z medom. Tu pa je pesmica, ki se je je naučila v šoli. (Po pri- povedi gospe Vrhunc jo je poiskala Martina Sedej.) Brüderchen, komm tanz mit mir Brüderchen, komm, tanz mit mir, beide Hände reich' ich dir, einmal hin, einmal her, rundherum, das ist nicht schwer. Mit den Händchen klipp, klipp, klapp, mit den Füßchen tripp, tripp, trapp, einmal hin, einmal her, rundherum, das ist nicht schwer. Mit dem Köpfchen nick, nick, nick, mit den Fingerchen tick, tick, tick, einmal hin, einmal her, rundherum, das ist nicht schwer. (Pogovarjala se je Katarina Primožič.) Med vojno in po njej Dragica Bajželj, učenka v letih 1940–1946. Spo- minja se, da so bili v enem oddelku učenci od 1. do 4. razreda. Bilo jih je okoli 40. Poleti so v šolo hodili bosi. Šolske potrebščine so imeli v mapah, ki so jih nosili pod pazduho. Nekaj časa jo je učila učiteljica Demšarjeva, ki je bila zelo pravična. Nikogar ni za- tirala, enaka je bila do vseh. Pohval ni bilo veliko. V šoli je bilo strožje kot danes. Za vsako manjšo napako je učenec moral zapustiti razred. Telovadbo so imeli v Sokolskem klubu. Na izlete so hodili peš. Šli so v Dražgoše, najdlje pa na Ratitovec, kjer ji je krava odgriznila rokav od jakne, ki je bila bratova. Spominja se zbadanja med otroci, ki so pripadali ali Orlom ali Sokolom: ''Oru, oru, črn pt'č, jedu kašo k't praš'č.'' (Pogovarjal se je Nejc Čenčič, 8. a.) Niko Sedej je med vojno moral hoditi v nemški otroški vrtec, ''kindergarten''. Tam je bil, dokler niso s prijatelji pojedli nekaj pomaranč, ki so jih našli v kleti, kamor so bili kazensko zaprti. – Niso se držali skupine in so se z izleta v Snegovnik vrnili v vrtec pred vzgojiteljico in večino otrok. Prvo leto po vojni je bila šola Pr Štalc. Učil jih je tovariš Rudolf Zajec. Med odmori so bili učenci na dvorišču pred šolo. Nekega dne, ko je pozvonilo začetek naslednje ure – z navadnim zvoncem so pozvonili učenci ali učitelji – je nekaj fantov skoči- Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 88 lo v učilnico kar skozi pritlično okno. Učitelja, ki jih je videl, je to razjezilo. Poklical jih je pred tablo in vprašal: ''Kdo skače skozi okno?'' Fantje so naštevali, kar jim je pač prišlo na misel. Kazen, ki je sledila, pa je bila: ''Vsak naj tisočkrat napiše v zvezek: 'Skozi okno skače tat.''' In popoldne so kar nekaj časa pora- bili za to kazensko nalogo. Naslednjega dne je učitelj zvezke pogledal. Ni štel zapisov. Tisoč jih gotovo ni bilo nikjer. Pohvalil pa je sošolca, ki je kazen izvirno skrajšal. Napisal je: ''1000X skozi okno skače tat.'' Bil je čas, ko se je gradila nova šola. Šolski upravi- telj Josip Zupančič je večkrat stopil v razred in izbral nekaj večjih fantov, da so se s tovornjakom odpeljali v Vodice po opeko za šolo v Otokih. Vozila sta jih dva šoferja – Zaman in Drol. Trinajstletni fantje so se z veseljem odpeljali na to pot. Doma pa niso nič vede- li za njihov ''celodnevni delovni izlet''. Kadar jih je v Vodice peljal šofer Viktor Drol, jim je, odraščajočim in vedno lačnim, ustavil v mlinu na Luši. Tam jim je gospodinja odrezala kose kruha in jih namazala z zaseko. V Vodicah so na kamiona naložili še vročo opeko, potem pa čakali, da sta se vrnila. Medtem so hodili po poljih in si iskali hrano. Nabirali so repo in korenje. Popoldne, ko sta bila kamiona spet v Vodi- cah, so ju še enkrat naložili z opeko in še sami sedli na keson. (Pogovarjala se je Katarina Primožič.) Tone Tavčar, učenec v letih 1942–1948, se spo- minja, da so pouk imeli zelo različno. Prilagojen je bil vojnim razmeram. Šolski prostori so se nahajali v treh stavbah: 1. in 2. razred sta imela pouk v hiši ob vhodu v cerkev sv. Antona puščavnika, 3. in 4. Pr Štalc ob potoku Sovivnik in 5. razred na Racovniku, v hiši pri mostu čez Soro. Učenci so sedeli v klasič- nih lesenih klopeh s kozarcem za črnilo, prostor je ogrevala visoka peč na drva (Lucova), svetlobo pa so nudila velika okna ter luči v obliki krožnika. Pi- sali so v črtaste zvezke s pisalom za pomakanje v čr- nilo. Torbice so bile skromne, sešite iz blaga. V njih so nosili tudi malico (kruh in jabolko). Zemljepis in zgodovino so se učili v zelo poenostavljeni obliki. V 4. razredu, po vojni, je bil njegov učitelj Mulej, ki je imel izreden dar za poučevanje in čut za raz- posajeno mladež tudi izven šolskih obveznosti. V 5. Birmanci leta 1942. Privatno sta jih poučevali (od leve proti desni) Minka Gortnar-Bekš in Tonika Ramovš. Poleg sta še Cirila Logar in Terezija Kristan. Vir: Naše poti, XXI. letnik, šolsko leto 1991/92 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 89 Partizanska šola na Češnjici. Učili sta učiteljici Ivanka Polajnar (levo na sliki) in Ivanka Mesec. Partizansko šolo so na Češnjici odprli leta 1944, pouk je bil po privatnih hišah. Ta fotografija je nastala Na dolin, pri hiši. Otroke so učili pisati, brati, računati in verouka. Foto: arhiv Petra Polajnarja razredu ga je učil strogi in dosledni učitelj Josip Zu- pančič. Pri ocenjevanju so bile poleg znanja upošte- vane tudi druge spretnosti in obnašanje. ''Kljub otro- ški igrivosti, medvojnemu in povojnemu obdobju, so bile delovne navade na zavidljivi ravni. Pomemb- na je bila doslednost pri izvajanju postavljenih na- log.'' Otroci so bili opazovani tudi v času, ko ni bilo pouka. Če so storili prekršek, je bil ta obravnavan na pogovorih s starši. Učitelj je bil zelo spoštovana oseba – tako v šoli kot izven nje. ''Pa še nekaj mi ni ušlo iz spomina. Na pogovorih učiteljev s starši so obravnavali prijetne in nepohvalne dogodke otrok. Učitelj Mulej je moji mami razlagal, da je 'vaš sin Tone humorist'. Naslednji dan pa je soseda razlagala sovaščankam, da je 'sosedov Tone komunist'.'' ''Danes šola pomeni velik doprinos pri vsako- dnevnih opravilih, nadaljnjem izpopolnjevanju znanja in kasnejšem vključevanju v koristno delo za preživetje in družbeno dejavnost. Pohvale vredne so predstave, ko šola sodeluje na različnih družbe- nih področjih. Program predstavitve 10. številke Zbornika Železne niti je dobra popotnica za sou- stvarjanje in varovanje kulturne dediščine.'' (Pogo- varjal se je Frančišek Tavčar, 1. b.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1944–1952. Učno snov so s peresi pisali na papir, imeli pa so tudi tablice in krede. Zvezke in učbenike so nosili kar v rokah ali v vrečkah iz blaga. V spominu hrani učite- ljici Miro Golob in Angelco iz Kranja. Na pamet so se morali naučiti le kakšne pesmi. V razredu je morala biti med poukom tišina, učenci so mirno sedeli. ''Uči- telji so nas najpogosteje za kazen pošiljali pred vra- ta. Neki sošolec je vedno nagajal dekletom in je zato velikokrat moral zapustiti učilnico.'' Obiskovala je tudi čipkarsko šolo. (Pogovarjal se je učenec iz 3. b.) Marinka Rejc, učenka v letih 1945–1951. V za- četku je obiskovala pouk Pr Štalc. Pri matematiki so uporabljali računalo, pri slovenščini pa čitanko, ki jo je ''podedovala'' od starejših bratov in sester. Ime- li so platnene nahrbtnike, kasneje torbo za na ramo in nazadnje usnjeno torbo – aktovko. S seboj so no- sili tudi malico in leseno peresnico. Oblečeni so bili Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 90 v svoja oblačila. Pomembno je bilo, da so bila čista. Spominja se, da je šola dobila knjižnico šele okoli leta 1950. Hranila je predvsem dela slovenskih pi- sateljev. ''Knjige smo izposojali učenci. Všeč mi je bila Visoška kronika. Knjige sem si izposojala tudi pri sosedih,'' je povedala. Pr Štalc je bila telovadba na dvorišču, v Otokih pa tudi na hodnikih. Namesto telovadbe so v času, ko so šolo še gradili, pomagali pri gradbenih delih. Nosili so opeko. Ko je učitelj vstopil v razred, so vstali in ga poz- dravili. Kontrolnih nalog ni bilo veliko. Vadili so lepopis. V višjih razredih so pisali veliko prostih spi- sov in stavčnih analiz. Dobro se spominja Zlate Go- gala Lotrič, Stane Thaler in Jožeta Zupančiča. Vsi so jih veliko naučili. Učitelj je imel veliko veljavo. ''Nis- mo se mu upali upreti. Tudi v kraju je bil pomem- ben. Naloga staršev pa je bila, da so nas spodbujali k učenju. Sicer pa v šolo niso veliko hodili.'' Učenci so se morali veliko učiti. Večina otrok je bila pridnih, bile pa so tudi izjeme. Kdor ni bil pri- den, je moral v kot. Učenci so morali biti v razredu tiho. Roke so držali na hrbtu. Za kazen je kdaj komu priletela kreda v glavo. Pohvalili pa so jih ustno za dober spis, pesmico, ki so jo znali na pamet, ipd. Izvenšolskih dejavnosti ni bilo. ''Namesto tega smo gradili igrišče.'' V pevskem zboru so peli učenci s poslu- hom. Njihov pevovodja je bil Jože Zupančič. Nastopali so na šolskih proslavah. Peli so ljudske in partizanske pesmi. Na šolske izlete so hodili peš, v višjih razredih pa so se peljali tudi s tovornjakom do Škofje Loke, naprej pa z vlakom. V spominu hrani izlet v zagrebški živalski vrt in zaključni izlet na Reko in v Pulj. Ob misli na osnovno šolo pomisli na leta, ki so prehitro minila. Pa še zanimiv utrinek, ki ga je povedala: ''Ker ni bilo obrazcev za spričevala, smo jih pisali sami. V zvezek smo napisali ime, datum rojstva ter spustili malo prostora. Potem je sledilo: 'sposoben za v 2. razred'. V prazen prostor je učiteljica napisala 'je' ali 'ni'.'' (Pogovarjala se je Meta Rejec, 7. b.) Stara mama (učenka v letih 1944–1951) je Mar- ku povedala, da je v šolo hodila najprej na Rudnem, kasneje pa v Železnike v novo stavbo v Otokih. V 1. in 2. razredu je šolske potrebščine nosila v cekarju iz blaga, v 3. in 4. pa iz koruzne slame. V 5. razredu je dobila usnjeno torbico – aktovko. V šoli je bila tudi manjša knjižnica, kjer so si izposojali samo knjige, ki so jih rabili za šolo. Učno uro je naznanil šolski zvo- nec. Učitelj je vstopil v razred, učenci pa so vstali. ''Pred učiteljem smo imeli 'rešpekt'. To pomeni, da se Učenci, ki so leta 1951 končali osnovno šolo, z razrednikom Josipom Zupančičem. Foto: arhiv Helene Kramar Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 91 je, kar je učitelj zahteval, naredilo brez ugovorov. Če smo jemali novo snov, nam je prvo uro razlagal, dru- go pa spraševal. Konec ure je dal domačo nalogo. Če je bilo kaj narobe, smo bili po pouku zaprti.'' V pev- ski zbor so bili vključeni učenci, ki so imeli posluh. Pevovodja je bil gospod Josip Zupančič. Zbor je na- stopal na šolskih proslavah. Na šolske izlete so bolj malo hodili. Spominja se izleta v Zagreb, kjer so vi- deli živalski vrt. Malico so nosili od doma, nekateri pa so jo dobili tudi v šoli. ''Po vojni je bilo tako, da če smo imeli doma eno kravo, nismo bili upravičeni do malice, ki so jo delili v šoli. Otroci bi takrat najraje jedli kaj sladkega, a tega ni bilo. Še kruha je bilo bolj malo.'' (Pogovarjal se je Marko Košir, 7. c.) Učenci so postali po drugi svetovni vojni Neznan ustni vir, učenec v letih 1945–1951. Zaključil je štiri leta osnovne šole ter I. in II. razred nižje gimnazije. Pouk je do leta 1948, ko so otvorili šolo v Otokih, potekal v dveh hišah: na Trnju zraven cerkve, en razred pa je bil na Racovniku – Pr Kosem. Pouk so še obiskovali od ponedeljka do sobote. Učil ga je tudi strogi učitelj Josip Zupančič. Dobro je znal slovnico. Zahteval je disciplino. Učiteljev so se bali in jih spoštovali. ''Z vrstniki pa smo se zabavali kot sedaj. Tudi stepli smo se.'' Zaradi vojne je bila med sošolci precejšnja starostna razlika – tudi štiri in pet let. Na pamet so se učili letnice. Enkrat so se s tovor- njakom brez cerade peljali na izlet na Bled. (Pogo- varjal se je Valter Šmid, 1. b.) Marjeta Gortnar, učenka v letih 1945–1953. Osnovno šolo je obiskovala v hiši na Trnju (danes je to Demšarjeva hiša), nižjo gimnazijo pa v Otokih. Naučeno so obnavljali po svojih besedah in ne na pamet. Zvečer po osmi uri pa niso smeli v kino. ''Pet- je je vodil Josip Zupančič. Nastopali smo na prosla- vah. Peli smo narodne in partizanske pesmi. Celo eno rusko. Šola mi pomeni usmerjanje v življenje.'' (Neznan zapisovalec.) Marta Benedičič, učenka v letih 1945–1954. Prva leta je obiskovala šolo v Selcih, kasneje pa v Železnikih. Učna ura se je začela s ponavljanjem in spraševanjem, potem pa so vzeli novo snov. Pisali so tudi tihe vaje in šolske naloge. Domače naloge so pisali vsak dan, pa tudi učiti se je bilo treba. Če se je bilo treba kaj naučiti na pamet, so se naučili, druga- če pa so snov ponavljali, dokler je niso znali. V šoli so dobili kruh z margarino, kakav ali čaj. Otroci so radi jedli marmelado. ''Veliko je pomenilo, kar so nam povedali učite- lji. Vedno smo se veselili, ko smo imeli pogovore s prof. Thalerjevo. Ona nam je povedala veliko lepe- ga za življenje.'' Najbolj so se bali, da bi morali za kaj odgovarjati ravnatelju ali da bi bili zapisani v razrednico. Po osmi uri zvečer pa niso smeli ven tudi zato, ker jim starši tega niso dovolili. Ob koncu šole so šli na izlet v Beograd. S sošolci so bili veli- ki prijatelji. ''Še danes se srečujemo, čeprav nas je še malo. Dokler so bili učitelji živi, smo se dobivali tudi z njimi. Šolska leta so bila lepa leta, a se tega takrat še nismo zavedali.'' (Pogovarjala se je Tea Be- nedičič, 2. a.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1946–1953. Za oceno je bila poleg znanja pomembna še natančnost pri lepopisju. Učitelji so jih kaznovali s palico in za- ušnicami. Kazen je bil tudi pripor po pouku. ''Spom- nim se, da je učitelj v najhujši zimi poslal učenca v Dašnico, da si umije ušesa.'' Na izlete so največkrat šli na Prtovč in v Kališe. Oblačila so bila revna, vča- sih jih je celo zeblo. Rada se je igrala igro gnilo jajce. (Pogovarjala se je Aneja Osolnik, 4. a.) Janez Demšar, učenec v letih 1946–1953. Doma so se učili in pisali naloge. Na pamet so mo- rali znati pesmi slovenskih pesnikov. Obvezna je bila obnova čtiva, ki so ga prebrali. ''Učitelji so naj- večkrat ocenjevali znanje. Le pri nekaterih je bilo pomembno tudi to, čigav si. V šoli je bil red. Učitelj je bil bog, ravnatelj pa nadbog. Vseh smo se bali in jih spoštovali.'' Pohvale so bile ustne, kazni pa tudi telesne. Učenec je dobil ključe ali kredo v gla- Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 92 vo, pa tudi za lase so jih potegnili. Po osmi uri zve- čer niso smeli biti zunaj brez spremstva odraslih. Naloga staršev je bila, da so otroke kontrolirali in hodili na govorilne ure. V začetku malice ni bilo v šoli, kasneje pa – brezplačna. Radi so jedli kakav in ''rumen UNRA sir''. Vključen je bil v Telovadno društvo Partizan. Pevski zbor je v začetku vodil uči- telj Zupančič, kasneje pa Fajgelnov Tone (Lotrič). Spominja se izleta v Ljubljano, kjer so si ogledali Narodni muzej in živalski vrt. Enkrat pa so šli peš v bolnico Franjo. ''V 1. razredu smo imeli verouk še v šoli. Februar- ja 1947 je bilo. Župnik Valentin Bertoncelj je imel god. Kaj bi mu dali za god? Ker sem živel zraven župnišča, sem vedel, da gospod kadijo. Sošolcem sem predlagal, da mu kupimo cigarete, ker kadi kot Turek. To mu je pred uro povedala sošolka. Ko je župnik stopil v razred, smo zmolili očenaš, potem pa je stopil k meni in vprašal, kdo kadi kot Turek. Nisem še utegnil odgovoriti, ko je priletela močna klofuta, da sem odletel preko soseda do peči. Nisem jokal in nisem se opravičil. Zame je to pomenilo konec verouka.'' (Pogovarjala se je Teja Demšar, 5. b.) Jože Eržen, učenec v letih 1946–1954. Prva leta je hodil v šolo na Rudnem, v Železnikih pa je bil z generacijo prvih učencev, ki so sedli v klopi novo- zgrajene šole. Spominja se, da so se učili zvečer ali zgodaj zjutraj. Čez dan ni bilo časa, ker je bilo treba poprijeti za vsa kmečka dela. Učitelje so spoštovali, če so bili do učencev dobri in pošteni. Drugače so se jih bali, ker so bili zelo strogi. ''Če nisi ubogal, si bil tepen ali zaprt po pouku. Pohvale pa smo do- bili za dobre ocene in spoštovanje do starejših. Za oceno pa ni bilo vedno pomembno samo znanje. Dostikrat so bile, na žalost, pomembne tudi ma- terialne dobrine.'' Učenci so radi igrali nogomet in smučali. Oblečeni so bili skromno. Pozimi niso imeli toplih oblačil. ''Lep spomin imam na naš naj- daljši izlet, ki je bil na otok Rab, in na proslave, na katerih sem tudi nastopal.'' (Pogovarjal se je Ama- dej Eržen, 4. b.) Neznan ustni vir, učenec v letih 1946–1955. Dva razreda je obiskoval v Selcih, potem je nadalje- val v Železnikih. Učitelji so bili primerno strogi in razumevajoči. Pravični do vseh enako. Uro so začeli s pregledovanjem domače naloge, nato so ponav- ljali snov prejšnje ure. Sledila so nova poglavja ''po planu''. ''Doma se nisem veliko učil, sem pa dobro sodeloval pri pouku. Domačih nalog je bilo dovolj tudi za čez nedeljo.'' Učenci so bili dobri in slabši, a so se vsi dobro razumeli. Če je v kinu gledal film, ki ni bil priporočen, je bil kaznovan z dodatnimi nalo- gami. Zvečer so morali biti doma, ker tudi starši niso dovolili potepanja. ''Takratna disciplina se težko pri- merja z današnjo. Šolski odmori pa gotovo niso bili tako hrupni. Šola je pomembna, a je premalo pou- darjeno učenje za naprej v življenju.'' (Pogovarjal se je učenec iz 1. a.) Ivanka Vrhunec je postala prvošolka leta 1947. Potrebščine so nosili v usnjeni torbi na ramenih. Pri strani je bil pripet lonček za čaj. Najraje so imeli učiteljico Julči Strnad, ker je bila zelo prijazna do učencev in se je rada smejala. V lepem spominu ima tudi profesorico Stanislavo Thaler. Ko je učite- ljica prišla v razred, so morali vstati in pozdravi- ti. Nato so sedli in dali roke na hrbet, da so imeli ravno hrbtenico. ''Za domačo nalogo je včasih zmanjkalo časa, ker smo morali doma veliko delati. Delovne navade pa so bile pri nekaterih enak pro- blem kot danes.'' Malico so dobili v šoli. Oblečena je bila v pleteno jopico in krilo, obute pa je imela mamine čevlje. Spominja se izleta, ko so se z vla- kom peljali v Vrbo in se pri tamkajšnji cerkvi lovili. (Pogovarjala sta se Nika Gartner, 4. b, in Klemen Gartner, 8. c.) Marinka Demšar, osnovnošolka v letih 1947– 1954. Eno leto je pouk obiskovala v skromno opre- mljeni učilnici v hiši na Trnju, nato v Otokih. V ple- tenem cekarju je nosila zvezek, svinčnik, radirko, pero, barvice … Spominja se dveh zelo prijaznih učiteljic: Helene Piskernik in Barike Miško. Pri uri je učiteljica snov razložila, včasih pokazala slike ali Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 93 zemljevid, nato so snov zapisali po nareku v zvezek. ''Pri ocenjevanju je bilo najpomembnejše znanje. Po- samezne učenke pa so si višjo oceno prijokale.'' Tudi takrat so se morali učiti. ''Po navadi sem se učila zjut- raj. Na pamet smo se učili le pesmice, snov iz zvezka pa me je spraševala teta.'' Starši so jih k temu spod- bujali, pri domačih nalogah pa le redko pomagali. V šolo so šli, če so jih tja poklicali. Včasih so kakšne učence zaradi napak v šoli doma tudi natepli. ''Tudi takrat smo bili otroci živahni, posamezniki pa tudi nagajivi. Večina si ni upala ugovarjati učitelju.'' Naj- pogostejše šolske kazni so bile klečanje v kotu, la- sanje, udarjanje z ravnilom po vseh prstih, podpis staršev, opomin, stanje pred učilnico. Telovadili so v razredu in na igrišču za šolo. Malico so dobili v šoli. Radi so jedli vse, kar je bilo. ''Najbolj se spomnim arašidovega masla iz paketa mednarodne pomoči.'' Od šole je pričakovala boljšo prihodnost, kot so jo imeli njeni starši. ''Znanje je pomembno, saj ti ga nihče ne more vzeti.'' (Pogovarjala se je Špela Dem- šar, 7. b.) Marija Potočnik, učenka v letih 1947–1955. Vse štiri razrede nižje gimnazije je bil njihov razrednik Ivo Zorman. Učitelji so ocenjevali znanje in trud. Najboljši je bil izlet v Dubrovnik, kamor so odpoto- vali za cel teden, ko so bili v IV. nižji gimnaziji. Otro- ci so hodili tudi v počitniške kolonije. (Pogovarjala se je Manca Potočnik, 3. a.) Jože Šmid, učenec v letih 1948–1956. Obiskoval je novo šolo v Otokih. Del pohištva je bil preseljen iz stare šole, nekaj pa je bilo novega. Snažilka je v vsa- ki učilnici kurila v peč. Garderoba je že bila, v copate pa se še niso preobuvali. V 1., 2. in 3. razredu je bilo v enem oddelku od 40 do 50 učencev. Tablic niso več uporabljali, ''s papirjem pa je bila taka revščina, da se ne da povedati''. Zelo popularen je bil nahrbtnik. ''Enkrat sem ga pozabil doma, pa ga je mama prines- la za menoj.'' Šola je bila skromna, a imeli so veliko kulturno bogastvo – mnogo lepih in poučnih knjig. ''Vsi učitelji in učiteljice so delo opravljali z dušo in srcem. Učili so z ljubeznijo, in žal, tudi s kakšno klo- futo. Učitelj je učil, učenci smo se učili. Tako kot da- nes. Tako, kot bo, dokler bo obstajala osnovna šola. Dokler bo človeštvo. Delovne navade učencev pa so posebno poglavje. Če so bile usvojene doma, ni bilo problemov.'' Za osnovno šolo je bilo značilno, da se doma niso veliko učili. Nekateri učenci so poskušali znanje usvajati na pamet, vendar to ni šlo dolgo. Ma- lico so jim kuhali že od 1. razreda. ''Zelo smo jim bili hvaležni.'' Izvenšolskih dejavnosti, kot jih poznamo danes, še niso imeli. Počasi se je začelo s športom. Pevski zbor pa je bil. Pevovodja je po nekaj mesecih ugotovil, da ''sem zelo skromen pevec. Tako je bilo moje pevske kariere konec.'' Spominja se izleta iz 1. razreda, ko so šli v Dražgoše. Videli so mnogo pož- ganih in porušenih hiš. ''Kot učenec in kasneje kot učitelj sem šolo cenil in spoštoval. Vsaka, ki jo do- končamo, je pomembna. To se prej ali slej pokaže.'' (Pogovarjala se je Pia Šmid Mihajlovič, 2. a.) Franc Tušek, učenec v letih 1949–1957. ''Bili smo prva generacija, ki je pouk obiskovala v novi stavbi vsa osnovnošolska leta.'' Prvo leto garderobe še niso bile dograjene. V prvih razredih so uporab- ljali računico, slovnico in čitanko, v nižji gimnaziji so nabavili še učbenika za zgodovino, prirodopis in zemljepis, v III. in IV. razredu nižje gimnazije pa tudi za kemijo in fiziko. V šoli je bila knjižnica z dotraja- nimi knjigami. Pri izposoji so učenca vpisali na knji- žni kartonček. ''Ko je učitelj vstopil v učilnico, smo vstali in ga pozdravili z 'zdravo'. Pouk je bil odvisen od učitelja: lahko je bil zanimiv ali pa naveličan.'' V spomin se mu je vtisnil strog in oster ravnatelj Jože Zupančič. V lepem spominu pa mu je ostal učitelj in pisatelj Ivo Zorman. Poleg znanja je bilo pomembno tudi to, da je bil učenec discipliniran in da je redno pisal domače naloge. Učenci so za vzorno obnaša- nje in odlično znanje na koncu šolskega leta dobili knjižno nagrado. Za neprimerno vedenje pa pod- pis staršev, opomin in ukor. Nekateri učitelji so jim grozili s posebnimi vzgojnimi ustanovami – pobolj- ševalnicami. ''Spominov na šolo je veliko – lepih in grenkih. Vsako leto mi je krojač sešil novo obleko, čevljar pa izdelal čevlje za v šolo. Ti so me v začetku Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 94 vedno žulili. V IV. gimnaziji nas je razrednik Ivo Zor- man peljal na končni izlet v Dubrovnik. Takrat sem bil prvič na morju. Osnovno šolo imam v spominu kot prijateljico, ki mi je odprla okno, skozi katero sem prejemal prvo znanje.'' (Pogovarjala se je Nuša Bernik, 4. a.) Anton Lotrič, učenec v letih 1949–1957. Ob vhodu v šolo sta bili dve garderobi. Ob zidovih so stale klopi, pod katere so zložili čevlje. Na steni so bili pritrjeni navadni obešalniki. Učbenike so dobili v šoli ali od starejših učencev. Učna ura je potekala približno tako kot danes, a vse v isti učilnici. Niso se selili. Na pamet so se največ učili pri slovenščini, in sicer pesmi in povesti slovenskih pesnikov in pisa- teljev. Eden izmed njegovih učiteljev je bil pisatelj Ivo Zorman. Učitelji so v glavnem ocenjevali znanje. ''Včasih pa so se delale razlike tudi po tem, iz katere družine si izhajal.'' Najlepši in najdaljši je bil izlet z vlakom v Kranjsko Goro. Od tam pa peš na Vršič. Šli so tudi s kolesi na Praprotno, naprej pa peš na Lub- nik. Z osnovno šolo so nekateri hodili poleti taborit v Fažano, Banjole pri Puli, Valdoltro ipd. ''Poleti smo v šolo hodili bosi in v kratkih hlačah, pozimi pa smo oblekli, kar smo najtoplejšega imeli.'' Rad se spomi- nja poti v šolo in domov. Takrat se je veliko dogaja- lo. (Pogovarjal se je Aljaž Lotrič, 3. a.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1949–1957. Všeč ji je bilo, ker je bila šola nova. Učbenika – čitan- ko in slovensko slovnico – so dobili v šoli, zvezke pa so kupili sami. Ura se je začela s pozdravom ''zdra- vo''. Rada se spominja tovariša Franceta Plešca, ker je bil zanimiv in za hece, ter tovariša Jenka, ker so pri njem morali brati tudi nazaj. Če je učenec nare- dil neumnost, so starši morali priti v šolo. Za enico so nesli domov podpis. Spominja se tudi telovadbe, ko so tekmovali v sankanju s Prtovča in je zmagala. (Pogovarjala se je Taja Basaj, 8. d.) Neznan ustni vir, učenec v letih 1949–1957. Doma so se učili, ''kolikor so imeli časa in volje''. Malico so dobili v šoli, dodali so jim tudi D-vitamin, ribje olje iz paketov UNRA. Radi so jedli kakav, kruh, marmelado in sir. Izvenšolskih dejavnosti je bilo malo. Spominja se športa in šaha. Na izletu v Dub- rovnik je prvič videl morje in se vozil z ladjo. Takrat jih je več imelo morsko bolezen. (Pogovarjala se je Špela Gortnar, 9. b.) Neznan ustni vir, učenec v letih 1949–1957. V šolski knjižnici so si izposojali knjige, ki so jih rabili ''za obnove in proste spise. Smo si pa redne knjige sposojali ali kupili od starejših učencev in jih nato posodili ali prodali mlajšim.'' Delovne navade so bile približno take kot danes. Učenci so bili pridni, leni, problematični, razgrajaški ipd. Razlogi za izostanke so bili: bolezen, smrt v družini, naravne katastrofe, slabo vreme, veliko snega ipd. Za neop- ravičen izostanek so ''hitro dobili ukor''. Učenci so imeli podobne odnose kot danes. Pretepali so se, potepali, kregali, tožili drug drugega ipd. Malico so najprej nosili s sabo, kasneje so jo dobili v šoli. Radi so jedli vse, kar so dobili. ''Bolj ko je bilo sladko, boljše je bilo.'' Spominja se izleta, ko so se z vlakom peljali v Kranjsko Goro in nato pešačili na Vršič, ter tistega, ko so s kolesi šli na Praprotno, od tam pa peš na Lubnik. Poseben spomin hrani na smučarske tečaje, ki jih je med zimskimi počitnicami osnovna šola organizirala v Davči in na smučiščih v dolini. ''Bilo je lepo, včasih malo skromno, a vendar lepo.'' (Neznan zapisovalec iz 1. b.) Anton Šolar, učenec v letih 1950–1959. Prvih pet let je obiskoval šolo v Dražgošah, nato pa v Že- leznikih. Od tu se spominja zelo stroge učiteljice bio- logije in kemije Stanke Thaler, učitelja Pavleta Zajca, ki je dobro razlagal matematiko, ter učiteljice Mile- ne Dobovšek, ki jih je veliko naučila pri slovenščini. Pohvale so bile redke. Kaznovani pa so bili tudi za prekrške izven pouka (npr. zaradi stolčenih oken na Rudnem so dobili ukor učiteljskega zbora). (Neznan zapisovalec iz 6. c.) Rezka Rihtaršič, učenka v letih 1950–1958. V lepem spominu ima učiteljico Jožico Markelj, ker je Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 95 bila pravična in ''pripravna''. Na urniku so imeli tudi lepopisje. (Pogovarjala se je Vika Rihtaršič, 7. a.) Peter Trojar, učenec v letih 1950–1958. V šolski knjižnici so si lahko izposodili po eno knjigo. Ko so jo vrnili, so dobili drugo. Jože Zupančič je bil strog učitelj. ''Če nisi bil priden, te je pocukal za 'ta sladke'. Plešec je bil bolj humoristične narave.'' Kaznovani so bili tudi tako, da so kakšen stavek napisali po stokrat. (Pogovarjal se je Jure Trojar, 4. a.) Rado Jakob Lotrič, učenec v letih 1950–1958. V učilnici so imeli poleg klasičnih šolskih klopi s stoli tudi stoječe peči ''kraljice'', viseče luči in velika okna. V copate se niso preobuvali. V zvezke so pisali s svinčniki, pozneje pa z nalivniki, nekateri tudi s kur- jimi peresi. Zvezke, učbenike, puščico in ostali šolski pribor so nosili v ''ogromni torbi – aktovki''. Spomi- nja se mnogih učiteljev. Pavle Zajc, Julči Strnad, Sta- na Thaler, Franc Plešec, Mlakar, Jože Zupančič, Ivo Zorman, Milena Dobovšek, Jenko ''so bili pedagogi, strokovnjaki, naprednjaki, naravovarstveniki''. Uči- telj je bil ''alfa in omega''. Tega danes ni več zaslediti. Šolsko uro so začeli s pozdravom ''Za domovino s Titom naprej!''. Za oceno je bilo najbolj pomembno znanje, bilo pa je še nekaj kriterijev za plus in mi- nus. ''Učenci smo bili vzorni, manj vzorni in tudi nagajivi in leni. Originalna množica. Učili smo se za sproti. Nekateri bolj, drugi manj. Domačih nalog je bilo kar veliko, včasih tudi kazenske.'' Za kazen so tudi klečali, opravljali fizična dela, nosili domov podpise, ukore in bili po pouku zaprti. Vedenje so jim ocenjevali z ocenami od 1 do 5. Poznali so 'horo legalis'. Odnos do šole in učiteljev je bil spoštljiv. Šola je imela prednost pred vsem ostalim. Bila je ob- vezna in pripravila je človeka na nadaljnje življenje. Vsak se je trudil po svojih močeh. Starši so učence usmerjali, jim pomagali pri delu in učenju, jih vzga- jali in nadzirali. Malico so dobili v šoli, kosila pa ne. Oblečeni so bili ''dokaj revno, komaj zadostno glede na vre- menske razmere''. Na izlete so jih peljali na morje, v zgodovinske kraje, po hribih. V II. razredu nižje gimnazije (kasneje v 6., danes pa v 7. razredu) jih je razrednik Ivo Zorman za kazen – zaradi nedisci- pline – na končni izlet peljal na Lubnik. ''Spominjam se nastopa razreda na šolskem hodniku. Ob Kovaški smo skoraj vsi zbežali z odra zaradi smeha in nedi- Učitelji 1953–54. Foto: Naše poti, XXI. letnik, šolsko leto 1991/92 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 96 scipline. To so bila lepa leta, polna iger in športa – dobil sem tudi pokal v smučanju. Osnovna šola je temelj nadaljnjega življenja.'' (Pogovarjala se je Maja Lotrič, 5. b.) Mira Gaser, rojena Koblar, učenka v letih 1951–1959. V garderobah so se preobuli in slekli vrhnja oblačila. V zvezke so pisali s črnilom, ki se je nahajalo v črnilniku, nameščenem v klopi. Ker je bilo na mizi in v zvezkih veliko pack, so potre- bovali tudi pivnike. Imela je zelo lepo torbico, v kateri je nosila šolske potrebščine, copate, bri- sačko, puščico itd. Šola je imela tudi knjižnico. Ne spomni se, katere knjige si je izposojala. Veliko so jih imeli tudi doma. Učna ura je potekala tako kot sedaj, le da pri delu niso uporabljali računalnikov, televizije in drugih tehničnih pripomočkov. Kljub temu so se veliko naučili in bili uspešni. Učenci so bili delavni in marljivi. Tudi ona je bila pridna in rada se je učila. Učenci so imeli spoštljiv odnos do šole. To je bila za marsikoga edina možnost, da si pridobi znanje. V razredu so se dobro razumeli in si med seboj pomagali. Odsotni so bili zaradi bolezni, pozimi pa tudi zaradi plazov. Takrat so sneg odstranjevali z lopatami, orali pa s konjsko vprego. Njeni starši so se redno zanimali za njen uspeh in jo spodbujali k učenju. Oče in mama sta hodila tudi na šolske prireditve (proslave, igre ipd.). V pevski zbor je bilo vključenih malo učen- cev. Vodil jih je prof. Anton Lotrič (stric tenorista Janeza Lotriča). Nastopali so na šolskih in krajev- nih proslavah. Peli so narodne, partizanske, do- moljubne pesmi. ''Najlepše pa se mi je zdelo, ko smo se po pouku dobili na igrišču, kjer smo velikokrat igrali med dve- ma ognjema ali odbojko tudi z učitelji.'' Spominja se tedna, ko so smučali na Soriški planini. ''Zvečer smo se s smučmi spustili v Sorico, prespali v šoli na tleh, zjutraj pa si spet oprtali smuči in se vzpeli na pla- nino. Kdo bi to danes počel?'' Med izleti je omenila vzpon v Golico, obisk živalskega vrta in Cankarjeve sobe na Rožniku, ''kjer je sošolka sedla na pisatelje- vo posteljo in jo podrla''. Na koncu 8. razreda so bili na končnem izletu v Fažani. Od tam so šli na Brione, kjer je videla tovariša Tita in Haileja Sellasieja. To je bilo za takratni čas posebno doživetje. (Pogovarjala se je Katja Prezelj, 8. c.) Neznan ustni vir, učenec v letih 1951–1959. Šola je imela tudi knjižnico. Izposojali so si Ander- senove in Grimmove pravljice. Povesti za mlade je bilo zelo malo. Brali so Pod svobodnim soncem, Bevkove povesti, Skozi puščavo in goščavo itd. Najbolj se spominja učitelja Alojza Jenka, ki je učil zgodovino in srbohrvaški jezik. ''Bil je invalid, zato smo mu večkrat pomagali nesti aktovko in prinesli kosilo iz gostilne.'' Spominja se, da jih je učitelj ma- tematike kaznoval, ker se niso naučili Pitagorovega izreka. V nedeljah dopoldne so imeli plesne vaje. ''V času mojega šolanja smo že vnaprej vedeli, da ni veliko možnosti za nadaljnje šolanje. Pričakoval sem, da bom izbral poklic, postal učenec vajeniške šole in že z vajeniško nagrado poskrbel, da ne bom več v breme družini.'' (Pogovarjala se je Petra Špa- capan, 8. c.) Ana Bogataj, učenka v letih 1951–1959. Knjige so jim v šolski knjižnici izposojali razredniki oz. uči- telji slovenskega jezika. Najpogosteje so jemali knji- ge za domače branje. Rada se spominja prijaznih učiteljic iz 3. in 4. razreda. Učili sta jo Zlata Toman in Jožica Šarabon (poročena Markelj). Tudi vse ostale hrani v svojem spominu. Vsak je bil nekaj posebne- ga. Učence so kaznovali za klepetanje, pretepanje, pa tudi za neprimerno vedenje izven šole. ''Učiteljev smo se bali. Predvsem pa smo se bali nekaterih sta- rejših sošolcev, učencev, ki so razred ponavljali.'' V pevskem zboru, ki ga je vodil Tone Lotrič, je bilo ve- liko pevcev (40 do 50). Peli so narodne in partizan- ske pesmi. Izletov je bilo malo. ''V najlepšem spomi- nu mi je ostal izlet v Cerkno in bolnico Franjo.'' Všeč ji je bila tudi vožnja s tovornjakom v Kranj, kamor se je pevski zbor peljal na nastop. To je tudi čas, ko so učenci pomagali graditi igrišče pri šoli. (Tam zdaj stoji telovadnica, op. K. Primožič.) (Pogovarjal se je Gaber Rant, 3. b.) Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 97 Neznan ustni vir, učenec v letih 1953–1961. V svetlih učilnicah so bili položeni leseni ladijski podi, okna so bila večkrilna, v kotu je stala okrogla peč na drva. Sprva so oblačila puščali v regalih, ki so stali na hodniku pri učilnicah. Kasneje je bila gar- deroba pod stopnicami, nato pod teraso. Nazadnje je bila v prizidku zgrajena nova. V 1. razredu so prihod učiteljice pozdravili tako, da je najboljši učenec stopil pred tablo in vzkliknil: ''Za domovino s Titom …'' Ostali pa so vstali in v zboru odgovorili: ''… naprej.'' Nato so sedli. Sprva so pisali s svinčniki in peresi, kasneje z nalivniki. Kemični svinčnik je bil prepovedan. Potrebščine so nosili v platnenih nahrbtnikih. Le redki, predvsem bogatejši učenci, so imeli usnjene torbe. Knjižnica je bila, a gradiva za mlajše učence ni bilo veliko. Za višješolce pa je bilo obvezno branje knjig iz šolske knjižnice. Izposo- jo je vodila učiteljica slovenskega jezika. Učili so ga tudi Franc Plešec, geograf, tehnik in humorist, Pavle Zajc, najboljši učitelj matematike, Stana Thaler, edi- na učiteljica kemije daleč naokoli, Jože Cuderman, dober telesnovzgojni učitelj. Strah in trepet vsem učencem pa je predstavljal ravnatelj Jože Zupančič. Med odmori so ''noreli po hodnikih in se drsali po novih parketih, ki so jih položili okoli leta 1960''. Vključen je bil v športne izvenšolske dejavnosti, teh- nični pouk in branje. ''Pevovodja smo dobili v 5. ra- zredu. Gospod Tone Lotrič je bil dober učitelj glasbe, jaz pa nagajiv učenec. Večkrat me je spodil s pevskih vaj. Kasneje sem spoznal, da je glasba moje veselje in konjiček. Peli smo pionirske in narodne pesmi.'' Spominja se dveh izletov: enega v Sorico, ko se je prvič peljal z avtobusom, in drugega v Ljubljano v Tivoli, kjer je padel z vrtiljaka. ''Šola ni bila najpo- membnejši dejavnik niti staršem niti otrokom. Po- membno je bilo delo doma, na kmetiji, ter zaslužek za preživetje.'' V spominu ostajajo zanimivo delo pri tehničnem pouku in krožku, stroge kazni nekaterih učiteljev, humor prof. Plešca, prijatelji, sošolci in njihove skupne norčije. (Neznan zapisovalec iz 2. a.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1953–1961. Učilnice so ogrevali s pečmi, ki jih je kurila čistilka, drva pa so morali nanositi učenci. Pri učni uri so najprej pregledali domačo nalogo. Potem so jemali novo snov. Tihe vaje so pisali samo v višjih razredih. Učili so se iz knjig, nekaj snovi pa so zapisali v zvez- ke. Učiteljev so se običajno bali, čeprav so bili neka- teri manj strogi. ''Učitelj je imel absolutno prav. Nis- mo jim ugovarjali. Spraševali so nenapovedano. Če se je razbila šipa na oknu ali vratih, so morali zbrati denar za popravilo. (Pogovarjal se je Žan, 3. a.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1953–1961. ''V šolski knjižnici je bilo nekaj knjig. Spomnim se, da je prof. Dobovškova prinesla knjige v razred in smo izbirali za čtivo. Rada sem brala pravljice.'' Potreb- ščine je nosila v pletenem cekarju. Za risanje tudi vodene barvice in za matematiko šestilo. Učiteljem niso ugovarjali, tudi vprašali ne, za kar ji je danes žal. Učitelj je imel veljavo, ki je danes nima več. ''Da- nes imajo otroci preveč pravic in premalo obvezno- sti.'' Kdor ni imel naloge, je moral po pouku ostati v razredu. Kaznovani so bili lahko tudi za dogajanje izven šole, npr. ko so šle prijateljice zvečer v kino. Pevski zbor je vodil Tone Lotrič. Šli so tudi na pevske revije v Kranj, Celje in na Jesenice. Telovadili so na hodniku ali pa zunaj na igrišču. (Pogovarjala se je Zala Frelih, 8. a.) Ana Cvetka Bešter, učenka v letih 1954–1962. Prva štiri leta je obiskovala šolo pri sv. Lenartu, os- tala štiri pa v Železnikih. Učbenike so uporabljali pri vseh predmetih. Dobili so jih od starejših bratov in sester ali pa v šoli. V spominu ji je ostala učiteljica Cecilija Grivar, por. Kregar. Njena učenost, dobrota in milina. ''Znala je prisluhniti našim težavam. Bila je pokončna, ker je tudi v ''svinčenih časih'' živela Boga.'' Za oceno so bili pomembni znanje, pamet, pridnost, vztrajnost. Učitelj je bil avtoriteta, spošto- van človek, ki je nekaj veljal. Kar je rekel učitelj, je bilo sveto. ''Pa tudi starši jim niso oporekali in gro- zili z odvetniki.'' Nekaj posebnega je bil izlet, ko so se ob končanem šolanju z letalom peljali iz Zagreba v Beograd. Vodja tega izleta je bil učitelj Pavle Zajc, razrednik 8. razreda. ''Bilo je nepozabno. Za tiste Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 98 čase zelo imenitno.'' Lepe spomine ima na šolska leta, na druženje in učenje, posebno pri petju in moralni vzgoji. V 7. in 8. razredu je pisala dnevnik, ''in ko ga danes prebiram, se nasmejem,'' pravi. Rada je sodelovala na proslavah. Deklamirala je in ravna- telj Marjan Kne jo je vedno pohvalil. ''Zdaj šolanje v Železnikih že obiskujejo moji vnuki. Mislim, da se trudite naučiti čim več. Pogrešam lepopisje, domo- vinsko vzgojo, ocenjevanje vedenja, verstva sveta.'' (Pogovarjala se je Estera Bešter, 7. c.) Minka Mohorič, učenka v letih 1954–1962. V tistem času so učenci doma pomagali pri raznih op- ravilih, zato je bila šola v drugem planu. Če so učenci v šoli pozorno poslušali razlago, se jim doma ni bilo treba veliko učiti, razen če se je bilo kaj (npr. pesem) treba naučiti na pamet. Zelo jo je zanimal zemljepis. Domače naloge je bilo kar precej pri matematiki, slovenščini, fiziki, tujem jeziku in glasbi. Spominja pa se, kako jih je učitelj matematike čakal pred gar- derobo, ko so prišli v šolo, in kontroliral, ali imajo napisano domačo nalogo. Učenci so bili najpogosteje kaznovani zaradi slabega vedenja. Po pouku se je v višjih razredih rada pridružila učencem, ki so na igri- šču igrali odbojko ali košarko. V posebnem spominu hrani ravnatelja Poldeta Kejžarja, ker je podpiral tudi šport. ''Kar sem se naučila, mi veliko pomeni. Danes več kot takrat, ko sem obiskovala šolo. Redno pisanje domačih nalog in sprotno učenje snovi zelo olajša uk.'' (Pogovarjala se je Tisa Mohorič Bonča, 1. a.) Neznan ustni vir, učenec v letih 1954–1962. Do 4. razreda so imeli pouk popoldne. Disciplina je bila precej strožja od današnje. Učitelji so učence tudi pretepali, lasali, zapirali po pouku. Prevoza ni bilo in so v šolo hodili peš v vsakem vremenu. Nekoč so imeli v Davči smučarski tečaj. Zaradi obilice snega so precej poti do šole v Davči, kjer so bili nastanjeni, prepešačili. S seboj so tovorili vso opremo in prtlja- go. ''Ko smo gradbinci rušili stari del šole, mi je bilo kar malo hudo.'' (Neznan zapisovalec iz 4. b.) Vinko Čemažar, učenec v letih 1954–1962. Prva štiri leta je hodil v šolo v Leskovici, od 5. ra- zreda naprej pa v Železnike. Da so zaslužili denar za izlet na Reko, kamor so se peljali s tovornjakom, in z ladjo na Rab, so sadili smrečice. Ker so v šolo hodili kmalu po vojni, so imeli otroci po torbah naboje, ki so jih našli v gozdu. ''Nekoč so mi pri telovadbi leteli iz žepov, zato sem bil po pouku zaprt.'' (Pogovarjal se je Matej Pohleven, 7. a.) Tončka Marenk, učenka v letih 1954–1962. To je bil čas, ko so učitelji imeli avtoriteto. Otroci so se Učenci 6. a z razrednikom Francem Plešcem, 1960. Foto: vir neznan Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 99 jih tudi bali. Nekateri so bili do učencev tudi preveč strogi in nesramni. Neposlušne so poslali iz razreda. Pela je v pevskem zboru in nastopala v igralski sku- pini. Po končani osnovni šoli je morala na delo v to- varno, čeprav so ji učitelji priporočali nadaljevanje šolanja. Kasneje ji je bilo žal. ''Naj otroci čim manj uporabljajo računalnike. Delovne navade naj dobijo doma.'' (Pogovarjal se je Tadej Marenk, 8. a.) Anton Globočnik, učenec v letih 1955–1963. ''Šolo sem jemal kot potrebno in koristno obve- znost.'' Ure so različno potekale. Pregledovanju domačih nalog je sledilo predavanje oz. razlaga nove snovi, reševanje vaj ipd. Učitelji so veliko na- rekovali, učenci pa zapisovali v zvezke. Šolske na- loge so pisali v posebne zvezke. Med učenci so bili nekateri bolj, drugi manj zainteresirani za šolsko delo. Danes imajo več spodbude doma. ''Doma se ni- sem učil. Pogosto sem nalogo pisal med odmorom, ker sem nanjo doma pozabil. Spomnim se, da smo se otroci popoldne veliko igrali in se družili zunaj. Zato smo se dobro poznali. Tega zdaj ni več.'' Učitelj je bil spoštovan. ''Učenci smo imeli 'rešpekt' pred njimi, doma pa nobene potuhe za naše norčije. Za kazen je bilo treba kdaj kaj večkrat napisati, včasih smo ostali tudi po šoli. Priletela je kakšna kreda …'' Pohvale so bile ustne ali pripisane k dobro napisa- ni nalogi. Obiskoval je fotografski krožek, ki ga je vodil gospod Matevž Šmid. Gospa Ladi Trojar jih je učila igranja dramskih iger. Med neko predstavo je dvakrat podrl kulise. ''Igra je kljub vsemu uspe- la in za nastop sem bil pohvaljen. Kulise – gore in drevesa – so se čudežno postavljale nazaj. Z gospo Ladi se temu še danes nasmejeva.'' Knjižnice se ne spominja. Bil pa je v šoli prostovoljno naročen na knjige iz zbirke Čebelica, kasneje na Sinjega galeba. ''Starši so mi redno kupovali knjige. Te so bile običaj- no darilo za rojstni dan, god, božič, Miklavža. Skoraj vse sem ohranil do današnjih dni.'' (Pogovarjal se je učenec iz 1. a.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1955–1963. Osnovnošolska leta ji predstavljajo brezskrbno živ- ljenje in mladost. Učitelji so ocenjevali znanje, na oceno pa sta vplivala tudi učenčev trud in zaintere- siranost. Gospa Stana Thaler je bila stroga in zahtev- na učiteljica kemije, gospod Pavle Zajc pa matemati- ke in fizike. ''Bolj kot slabe ocene smo se bali njega.'' Pohval ni bilo preveč, uporabljane kazni pa krcanje po rokah, vlečenje za ušesa, pošiljanje pred razred, stanje v kotu … Knjižnica je bila na hodniku, knjižni- čarka je bila ena izmed učiteljic. Poleg pouka je bila vključena v čipkarsko šolo, obiskovala je rokomet in fotografski krožek. Nekoč je starši zaradi slabih ocen niso pustili na morje z vrstniki. Ravnatelj Kejžar jo je poklical v pisarno, da bi ji povedal, da imajo starši prav. Za tolažbo ji je podaril povečano fotografijo njene glave. (Pogovarjala se je Sara Šmid, 9. a.) Neznan ustni vir, učenec v letih 1955–1963. Učitelje, oz. tovariše, kot so jim rekli, so učenci spoštovali in ubogali. Za malico so radi jedli mlečni riž, jabolka in kruh. Doma ni bilo dovolj hrane. Vsi krajani so dobivali pakete iz Amerike. Najboljša sta bila sir in mleko v prahu. (Pogovarjal se je Marko Jugovič, 4. a.) Tinkarina stara mama, učenka v letih 1956– 1963. Prva leta je obiskovala šolo na Zalem Logu, nato v Železnikih. Ker je bila doma od daleč, med učenci ni imela prijateljev. Učitelji so bili spoštovani in cenjeni, ker takrat ni bilo veliko izobraženih ljudi. Učencem so ocenjevali znanje, pomembno pa je bilo tudi redno pisanje domačih nalog. Če niso znali, so dobili cvek, če niso imeli naloge, so bili zaprti. Odlič- ni učenci so dobili knjigo. Na izlete so šli v živalski vrt, hodili na pohode. Najbolj se spominja tedna, ki so ga preživeli na otoku Krku. (Pogovarjala se je Tinkara Kokalj, 6. b.) Manca Nastran-Benedičič, učenka v letih 1955–1963. Ko je učitelj vstopil v razred, so vstali in ga pozdravili. Predstavili so se reditelji. Tabla je mo- rala biti čista. Šele ko je rekel: ''Sedite,'' so brez hrupa sedli. Pouk je potekal v tišini. Izpostavila je učitelja Zajca, ker je bil strog in sposoben, ter učitelja Plešca, Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 100 ker je bil zabaven in hitre jeze. Učiti se je bilo treba vsak dan. Najprej je bilo treba opraviti potrebna dela doma, šele zvečer je pisala nalogo in se učila. ''Učili smo se skupaj s starejšimi sestrami in brati.'' Delovne navade so jim privzgojili že doma. Starši so v šolo ho- dili na sestanke in plačevali šolsko malico. V šoli so radi malicali mlečni riž s kakavom ali pa kruh z dve- ma rezinama ljubljanske salame. V 8. razredu je dobi- la prvo nalivno pero, prej je pisala s peresnikom na tinto. Učitelji so učence tudi kaznovali. Polega tega, da so bili včasih po pouku zaprti, je bilo kdaj treba po stokrat napisati npr. ''Med poukom ne klepetam''. Nekateri učitelji so prisolili tudi klofuto. ''Ko je bil 1. april, je sošolec učitelja naaprilčkal. Ker ta ni bil za hece, smo takoj pisali kontrolno nalogo za oceno. Us- pešen učitelj je bil samo tisti, pri katerem smo začutili, da predmet z veseljem predava.'' Spominja se, kako so fantje v 6. razredu učitelju fizike, tovarišu Poldetu Kej- žarju, nastavili pokvarjen stol. ''To se mi še danes zdi nezaslišano.'' Šole se spominja po pridobljenem zna- nju in veselem druženju s sošolci. ''Te vezi ostanejo za zmeraj.'' (Pogovarjala se je Laura Benedičič, 9. a.) Jana Leva, učenka v letih 1956–1964. Šolo je z veseljem obiskovala. Dala ji je osnovno znanje in splošno izobrazbo za naprej. Poleg ostalih potreb- ščin je v šolski torbici nosila tudi copate v vrečki iz blaga in prtiček za malico. V začetku so v šolo nosili tudi malico, potem pa so jo lahko naročili v šoli. Ku- hala jim je gospa Tončka. Največkrat enolončnice. Otroci pa so radi jedli kakav, marmelado in skutne namaze. Učitelji so bili strogi. Imeli so avtoriteto. Učenci so jih spoštovali. ''Pouk je potekal v tišini. Poslušali smo predavanje, saj smo snov potem ob- navljali.'' Nekoč so za kazen, ker niso bili tiho, vsi celo uro stali. ''Enemu je postalo slabo. Padel je po tleh in polili smo ga z vodo.'' Tudi sošolci so bili pri- jatelji. Med njimi je bilo več tovarištva in pomoči. Hitro so drug drugemu priskočili na pomoč, če je bilo treba. ''Zjutraj smo se učenci iz zgornjega dela Železnikov – s Plavža, Racovnika in Trnja – ter iz Smoleve in Ojstrega Vrha zbrali in skupaj nadalje- vali pot proti šoli. Tudi po deset nas je bilo. Pot je bila zanimiva in je hitro minila, ker je vsak povedal kakšno dogodivščino.'' Pozimi jih je včasih zeblo, ker niso imeli tople obutve. V spominu ji je ostal zaključni izlet v 8. razredu, ko so šli za en teden v Split. (Pogovarjal se je učenec iz 4. b.) Peter Nastran, učenec v letih 1956–1964. Ve- čina (tri četrt) učencev je imela pohvalne delovne navade, ostali primerne. Učitelji so njihovo znanje preverjali pred tablo. Med poukom je vladala tiši- na. Kaznovani so bili tudi fizično ali pa so po stok- rat pisali določeno stvar, npr. ''Nikoli več ne bom preklinjal''. Spominja se izleta v Bohinj, ko je, takrat šestošolec, padel v vodo. V 8. razredu je prvič videl morje. Šola je prinesla tudi prijateljstva, ki še vedno trajajo. (Pogovarjal se je učenec iz 8. a.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1956–1964. Najbolj se spominja prof. Pavleta Zajca, ker je znal naučiti in je bil zelo pravičen. Učil je matematiko in fiziko. ''Učitelji so nas pohvalili, če smo bili uspešni. Kazni se pa ne spominjam, saj smo bili kar priden razred.'' Sodelovala je pri literarnem krožku, pela v pevskem zboru in igrala rokomet. S sošolkami in sošolci se še srečujejo na obletnicah valete. (Pogo- varjal se je učenec iz 1. a.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1956–1964. Garderoba je bila skupna za vse učence. Učitelji so imeli precej večjo veljavo kot danes. ''Nekateri so se tudi obnašali, kot da so vsemogočni.'' Rada se spo- minja učiteljice Martine Sedej, ki je bila prijazna in dobra učiteljica. V osnovni šoli je bila tudi taborni- ca. (Pogovarjal se je učenec iz 4. b.) Darinka Megušar, učenka v letih 1956–1964. Otroci so imeli delovne navade. Pisali so domače naloge in se učili. ''Če si dobro poslušal, se je bilo treba manj učiti.'' Učitelje in starše so spoštovali. ''Učiteljev smo se kar malo bali. Bolj smo vedeli za dolžnosti kot za pravice.'' Največkrat so telovadili na hodniku pred tremi učilnicami. Vključena je bila k rokometu, streljanju, igrala je košarko in med dve- Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 101 ma ognjema, obiskovala fotografski in dramski kro- žek ter pela v pevskem zboru. Imeli so lepe izlete na Bled, v živalski vrt in v Postojnsko jamo. Dva dni so bili na Pohorju, tri na Ratitovcu, v Splitu pa kar šest. ''Bilo je enkratno!'' Da so zaslužili denar za take izle- te, so pogozdovali smrečice. Malico so dobili v šoli, in to zelo dobro. To je bil čas, ko so otroci najraje jedli kruh in ''ameriški oranžni sir''. V šoli so se ve- liko naučili. Znanje so uporabili v srednjih šolah, v službah in v življenju na splošno. ''Na splošno imam na ta čas zelo lepe spomine. Bili so veseli in žalostni dogodki, pa tudi traparije smo počeli. Bodite vztraj- ni in korajžni – učenci in učitelji!'' (Pogovarjal se je Matic Megušar, 8. c.) Milka Trdina Benedičič, učenka v letih 1956– 1964. Iz šole v Martinj Vrhu je prišla v Železnike. ''Učne ure so potekale tako, da smo bili vsi nenehno zaposleni.'' Rada se spominja ur telovadbe na igri- šču, ko so se šli skrivat in igrali nogomet. Od pouka so izostali le, če so bili bolni ali če je bilo na kmetiji veliko dela. (Pogovarjal se je učenec iz 5. a.) Mira Rojc, učenka v letih 1957–1965. Bila sta po dva oddelka enega razreda. V vsakem je bilo od 28 do 32 učencev. V septembru so malico nosili od doma, potem so jo dobivali v šoli. Pevski zbor je vo- dil Anton Lotrič. ''Najbolj se mi je v spomin vtisnila pesem Ribn'čan Urban, s katero smo šli tudi na pev- sko tekmovanje.'' Učitelje so spoštovali in se jih bali. Pred njimi so imeli tremo. Dobili so ukor, če so šli zvečer v kino. (Pogovarjala sta se Filip Pintar, 3. a, in Ajda Gartner, 7. b.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1957–1965. Časa za učenje je bilo bolj malo, ker so morali doma pomagati pri hišnih opravilih. Spominja pa se, da se je na pamet učila pesmi, poštevanko in cirilico. Ot- roci so bili takrat ubogljivi. Učitelje so bolj poslušali in jih ubogali. ''Da si bil pohvaljen, si se moral zelo potruditi, brez napake povedati pesem ali pa pri ze- mljepisu narisati res lep zemljevid. Za kazen pa je bilo dovolj, če si klepetal ali nagajal sošolcu. Takoj si stal v kotu, obrnjen proti steni. Če česa nisi znal, si bil po pouku zaprt. Včasih je kateri izmed učite- ljev za kaznovanje uporabil tudi ravnilo.'' Učila jo je Kati Verčič, ki je znala podati snov in ni delala izjem. Obiskovala je telovadni krožek in ročna dela. Otroci so radi jedli vse, ''ker smo bili večkrat lačni kot siti''. (Pogovarjal se je učenec iz 3. b.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1957–1965. Tako kot danes je bilo znanje tudi takrat zelo po- membno. Rada se spominja učiteljice Martine Sedej. ''Bila je srčna in prijazna. Znala nam je predavati učno snov.'' Lep spomin ima na valeto, ''ker smo mis- lili, da že nekaj znamo, pa ni bilo tako veliko''. Mleč- nega riža s kakavom pa ni rada jedla. (Pogovarjal se je učenec iz 2. a.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1957–1965. Učitelju niso upali ugovarjati. Nekoliko so se jih bali. Najbolj ji je ostala v spominu profesorica Stana Tha- ler, ki je učila biologijo. Vse je znala lepo razložiti, bila pa je tudi stroga. Duhovit, včasih pa zelo strog pa je bil učitelj zemljepisa Franc Plešec. (Pogovarjal se je Nejc Markelj, 8. d.) Neznan ustni vir, učenec v letih 1957–1965. V ra- zredu jih je bilo 37. Poleg šolskih potrebščin so s seboj nosili tudi copate, serviete (prtičke) za malico ter bri- sačo. Ure so potekale podobno današnjim. Kdor ni bil tiho, je moral v kot in gledati v zid. Učbenike so imeli, pri zemljepisu pa tudi atlas. Učil se je po potrebi. Za dobro oceno so poleg znanja upoštevali tudi obnaša- nje in odnos do drugih. V spomin sta se mu najbolj vtisnila dva učitelja. ''Učitelj za glasbo, ker se je na nas vedno jezil, ter učitelj za šport, ker je bil vedno pri- jazen.'' Vključen je bil tudi k nogometu in alpskemu smučanju. (Pogovarjala se je Leja Dolenc, 8. d.) Ivanka Demšar, učenka v letih 1957–1965. Te- lovadili so na spodnjem hodniku. Učile so jo Kati Verčič, Jožica Markelj in Helena Kramar. Vse so bile stroge in poštene. Razlago so pogosto povezale s pripovedjo. Dobro se spominja prireditev, ko so bili Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 102 sprejeti med pionirje in mladince. (Pogovarjal se je Erik Lukančič, 9. b.) Francka Jelenc, učenka v letih 1958–1966. Iz šole v Selcih je kasneje prišla v šolo v Železnikih. Olga Šmid, Marija Kankelj, Ladi Trojar, Martina Sedej so bile učiteljice, ki so imele dober odnos do učencev. Učitelje so poslušali in spoštovali. Učitelji – prosvetni delavci – so takrat veliko delali tudi v kraju. (Pogovarjal se je Anže, 4. a.) Neznan ustni vir, učenka v letih 1958–1966. Ko je pozvonilo, so učitelja počakali na svojih mestih v razredu. Učenci so imeli zelo različne delovne nava- de. Veliko so se učili pred tiho vajo in šolsko nalogo. Obiskovala je rokometni krožek in bila v golu. S šolo so šli na izlet na morje. Prvič ga je videla. Obiskali so tudi tovarno rib v Izoli. Spominja se odkritja spo- menika pionirskemu odredu Ratitovec, ki stoji pred šolo. Otroci so bili takrat prepričani, da bodo odkrili ploščo na tleh in bodo lahko pogledali v jamo. (Po- govarjal se je Matija Benedičič, 8. d.) Mira Mohorič, učenka v letih 1959/60–1966/67. Obiskovala je šolo, ki je bila po vojni zgrajena v Oto- kih. Imela je šest učilnic – tri zgoraj in tri spodaj, v pritličju. Na spodnjem hodniku so imeli tudi telovad- bo. Šolska knjižnica pa je bila na zgornjem hodniku. Najraje je brala pravljice. Šola je imela še zbornico, kabinet, kuhinjo, garderobo in teraso. Garderoba je bila le ena s policami za čevlje, ki so segale do stro- pa. Oblačila so obešali na obešalnike, pritrjene na stene. V precej svetli učilnici je bila tabla s kredami in gobo. V kotu je stala nizka kovinska zelena peč na drva, ki so jo morali kuriti. Klopi so imele črnilnike, v katere so namakali peresa. Ob zadnji steni je bila velika omara. V učilnici je bilo tudi računalo. Šolske potrebščine sem nosila v torbi. V šolo sem pešačila z Jesenovca, saj avtobusa še ni bilo. Prevoz je bil orga- niziran šele, ko je obiskovala 7. in 8. razred. ''Učiteljica Stana Thaler nas je učila biologijo, pa tudi življenja z naravo in živalmi. Bila je stroga in pravična.'' Pouk so začenjali z ugotavljanjem, kdo manjka. V nižjih razredih so med poslušanjem uči- teljice sedeli z rokami na hrbtu. Za oceno je bilo potrebno znanje. Slabše ocene so dobivali otroci, ki so radi razgrajali in ugovarjali učitelju. Nekateri otroci so šolo vzeli zelo resno. Vendar je takrat ve- liko učencev zaostalo po večkrat in niso zaključili osnovne šole. ''Morala sem delati na polju in varo- vati mlajše sestrice in brate. Pozimi je bilo toplo le v hiši (dnevni sobi). Tam smo bili zbrani vsi domači – deset do dvanajst ljudi. Mlajši otroci niso bili tiho in težko se je bilo učiti in pisati domače naloge. Nismo imeli svojih sob. Šolo sem jemala zelo resno, čeprav sem vedela, da ne bom mogla naprej v šolo, ker smo bili doma revni. Vendar sem imela srečo in sem šla na trgovsko šolo. Sedemintrideset let sem bila pro- dajalka.'' Otroci tudi takrat niso mogli biti pri miru. ''V 6. razredu so se nam pridružili vrstniki z Zalega Logu, iz Selc in Podlonka. Ker je bilo precej pretepačev, so razred razdelili. Bili smo zelo žalostni. Učitelje so pozdravljali tudi na cesti z ''zdravo''. Starši se niso toliko zanimali za šolski uspeh. Na kmetijah so otroci morali delati na polju in šele zvečer so lahko pisali domače naloge. Starši so redno hodili na roditeljske sestanke. Jeseni smo nekaj časa malico nosili s seboj (kruh, marmela- do, jabolko). Pozneje smo malicali v šoli (mlečni riž, zdrob, žgance, enolončnice …). Rada je jedla mlečni riž, če ni bil zasmojen, ker so jim ga po vrhu potresli z žličko kakava. V pevskem zboru je sodelovalo veliko otrok. Pevovodja Tone Lotrič je bil strog učitelj, ki so se ga bali. Zbor je s solistom Janezom Lotričem dosegal lepe rezultate tudi na zborovskih tekmovanjih. Ona se izvenšolskih de- javnosti ni mogla udeleževati, ker so imeli doma kmetijo. Na šolske izlete so hodili z avtobusom in z vlakom. V živalski vrt, v Vrbo, na Bled, v Bohinj, v Postojnsko jamo, v Portorož in zadnje leto z vla- kom na Reko in v Crikvenico. ''To je bil najlepši iz- let!'' Spominja se, da je bila enkrat tako huda zima, da so imeli zimske počitnice dolge kar tri tedne. ''Takrat otroci nismo hodili v vrtec. Tudi doma nas niso učili. Tako smo v šoli res dobili osnovno Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 103 znanje. Dobro se spominjam, ko smo v 1. razredu postali pionirji. Dobili smo modre titovke in rde- če rutke. Tudi pogostili so nas. Pili smo kompot iz suhih sliv. Zelo smo bili veseli, če smo šli gledat film na spodnji hodnik. Vsak je s seboj nesel stol iz razreda. Hodnik je bil poln. V 2. razredu nas je učila učiteljica Marjana Ulčar. V Železnikih je bila samo eno leto. Ko je po 30 letih prišla v trgovino, mi je rekla: 'Ali si ti tista Mira iz 2. razreda?' Kakšen spomin!'' (Pogovarjal se je učenec iz 2. a.) Viri in citirana dela: Gorenjska: letoviška, industrijska, trgovska, obrtna. (1931). Novo mesto: Progres. Prevzeto 18. junija 2015 s http://www.dlib.si. Naše poti: glasilo Osnovne šole Prešernove brigade Železniki: Zbornik ob 175-letnici šolstva v Železnikih, 21 (1) šol. leto 1991/92; izšlo marca 1993. SI_ZAL_ŠKL/0232, Šolska kronika Državne mešane osnovne šole Železniki od 1945/46 do 1971/72. Železniki: OŠ Železniki. Šmid, O. (1973). Šolstvo v Selški dolini nekoč in danes. V: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. (str. 330-347). Železniki: Muzejsko društvo v Škofji Loki, pododbor Železniki. Košmelj, V. (2007). Železniki skozi čas. Radovljica: Didakta. ZAL_ŠKL/0232, t.e. 3, Tednik za dvo-razredno ljudsko šolo v Železnikih, 1900. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 104 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 105 Pogovori z ravnatelji osnovne šole Železniki Tadeja Šuštar Osnovna šola Železniki letos obeležuje svojo 200-letnico. Njeno delovanje so zaznamovali različni dogodki in ljudje, različni druž- benopolitični sistemi in bolj ali manj karizmatični učitelji in ravna- telji, prostorska problematika in preveč ali premalo učencev, nove tehnologije in izjemni uspehi … Bolj kot vsaka opeka ali računalnik so šolo zaznamovali ljudje in njihovi medsebojni odnosi. O svojih šolskih doživetjih in spletenih ter zapletenih odnosih so za Železne niti spregovorili trije ravnatelji: France Benedik, Leopold Nastran in Franc Rant. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 106 France Benedik Ravnatelj je postal septembra leta 1970, ko je imel za seboj strokovni izpit in pet let delovne dobe, kar je bilo takrat pogoj za delovno mesto ravnatelja. Šolo je vodil do leta 1979. Leta 1961 je končal učiteljišče v Ljubljani in bil je- seni razporejen na samostojno osnovno šolo Lenart nad Lušo. Po enem letu je moral k vojakom. Febru- arja 1964 se je vrnil od vojakov in do konca šolske- ga leta 1963/64 učil na šoli v Dražgošah. Nato se je vpisal na Pedagoško akademijo v Ljubljani, smer matematika-fizika. Po končanem študiju je še tri leta in pol poučeval matematiko in fiziko v OŠ Železniki. Začel je v OŠ Železniki in končal v preimenovani v OŠ Prešernove brigade Železniki. Na začetku njegovega mandata marsičesa, kar je danes nekaj povsem samoumevnega, še ni bilo, ni obstajalo. Tako ravnatelj ni imel pomočnika in v šoli ni bilo svetovalne službe, ni bilo šolskih prevozov, ampak je šola imela dva oziroma en kombi, učen- ci so k pouku prihajali tudi ob sobotah in pouk je potekal v dveh izmenah, šole v naravi še niso ime- li, ni bilo niti danes povsem vsakdanjih tehničnih pripomočkov, kot so radio oziroma predvajalnik France Benedik, s fotografijami, ki jih je posnel na Korčuli. Foto: arhiv družine Benedik zvočnega zapisa ali projektor, o računalniku ni bilo ne duha ne sluha, učne liste in kontrolne naloge so razmnoževali s pomočjo ciklostila. Večino naštetega je ravnatelju Francu Benediku uspelo v njegovem času vpeljati, pridobiti oziroma spremeniti. Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili za mesto ravnatelja? Je bila ravno priložnost, razmere …? Sam se zagotovo ne bi odločil, ker sem bil star ko- maj 29 let. Pregovoril me je takratni župan občine Škofja Loka Zdravko Krvina. Prvič me je vprašal na prireditvi Srečanje pevskih zborov v Železnikih. Razlog, da je Občina Škofja Loka iskala novega rav- natelja, je bilo nezadovoljstvo kolektiva šole s takrat- nim ravnateljem gospodom Missonom. Župan gos- pod Zdravko Krvina me je nato še poklical in me povabil na razgovor. Seveda sem kot mlad ravnatelj potreboval veliko informacij in nasvetov, zato sem obiskal in se pogovarjal z različnimi ljudmi, ki so poznali delo ravnatelja. Med drugim sem obiskal tudi gospo Bogomilo Krvina, ki je kot pomočnica delala na osnovni šoli v Ljubljani. Valeta 1969, ko je bil France Benedik razrednik 8. ra- zreda. Foto: France Benedik Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 107 Delo ravnatelja se je spreminjalo. Kaj je bilo vaše delo? S čim in s kom ste se ukvarjali? Največji problem je bilo pomanjkanje učiteljev ma- tematike, zato sem tudi kot ravnatelj še nekaj let poučeval do deset ur tedensko. Poleg tega smo na predmetni stopnji imeli izmenski pouk in smo se po- gosto morali pogovarjati in pregovarjati s starši, ki so želeli, da bi učenci v šolo hodili samo dopoldne. Za vse našteto sem bil sam, ker takrat nisem imel niti pomočnika niti svetovalne službe. Šele kasneje, približno po treh letih, je postal pomočnik gospod Jože Šmid. Poleg centralne šole sem vodil tudi sedem podru- žnic: poleg obstoječih v Selcih, Dražgošah, Sorici in Davči, še v Martinj Vrhu, Podlonku in Zabrdu. V mo- jem mandatu so najprej zaradi premajhnega števila otrok ukinili Zabrdo. Drugi dve pa tudi zaradi slabih pogojev na šolah. Veliko sem se ukvarjal tudi s prevozi, ker takrat ni bilo toliko ponudbe kot danes. Nekaj časa smo imeli dva šolska kombija, ki sta morala pokriti vse potrebe po prevozih: vozila sta učence iz Podlonka, s Prtovča in iz Martinj Vrha. Organiziran je že bil tudi prevoz iz Davče in Sorice. Veliko otrok pa je še vedno hodilo v šolo peš: iz Ojstrega Vrha, Smoleve … Nekaj časa je gospod Janko Eržen vozil iz Podlon- ka s svojim osebnim avtom. Na pedagoškem področju sem se največ ukvarjal z velikim osipom, saj je le 70 % učencev končalo osnovno šolo, ostali so izstopili že prej. Postopoma se je osip bistveno zmanjšal. Danes ga praktično ni. Ste se kaj posebno ukvarjali z razlogi za tak osip? Je bila šola v očeh staršev in družbe tako nepomembna? Skrbno smo spremljali razloge za velik osip. Že takrat smo nudili dodatno strokovno pomoč. Na ro- diteljskih sestankih smo poudarjali, da je končana osnovna šola pogoj za pridobitev poklica in nadalje- vanje šolanja v srednji šoli. Zadnja leta poučevanja na OŠ Cvetka Golarja sem ugotovil, da se je zahtevnost do vseh učencev zmanjšala. Toliko odličnjakov, kot jih je danes, v mo- jem obdobju v Železnikih ni bilo. Sprejem prvošolčkov leta 1976 na zgornjem hodniku starega dela šole, kot smo takrat poimenovali ta prostor. Danes je na mestu te stavbe nova, zgrajena leta 1989. Foto: France Benedik Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 108 Kako ste takrat zaposlovali učitelje? Je bilo to delo šole ali so učitelje razporedili z dekreti? Šola je bila glede tega že samostojna, medtem ko so mene po koncu učiteljišča še poslali na Lenart z de- kretom. In to kljub temu, da sem si želel nadaljevati študij na Fakulteti za šport. Razlog je bil v tem, da sem imel štipendijo, in mi niso dovolili, da se od- ločim po svoje, učiteljev je namreč primanjkovalo. Kljub temu mi kasneje ni bilo žal. V času, ko sem bil ravnatelj, smo imeli na šoli komisijo. Razpisali smo določeno prosto delovno mesto učitelja in komisija je na predlog ravnatelja izbrala najprimernejšega kandidata. Danes ima rav- natelj večjo avtonomijo. Zgodilo se je, da smo do- ločene kadre iskali tudi na terenu. Na primer, tako smo iskali učitelja za matematiko. Šli smo naokrog in povprašali, se pozanimali. Na tak način smo tak- rat dobili učitelja za matematiko in fiziko gospoda Jožeta Polajnarja. Zakaj je prihajalo do takega pomanjkanja uči- teljev? Ali ni bilo študentov ali je bilo razpisa- nih premalo študijskih mest? Študentov je bilo malo. Na primer, ko sem se vpi- sal na Pedagoško akademijo, nas je bilo v letniku okrog 30. Nekateri so obupali že med študijem. Tako nas je končala polovica vpisanih, kar je po- menilo 15 novih učiteljev. Mislim, da je takrat že delovala Pedagoška akademija v Mariboru. Kljub temu je bilo potreb bistveno več kot diplomantov obeh akademij. Z naravoslovnih fakultet pa so se diplomanti zaposlovali predvsem v srednjih šolah. Koliko ste bili kot ravnatelj vplivni, kakšna je bila vaša moč? Ali ste se morali podrejati mini- strstvu, zavodu, politiki …? Koliko je bila šola avtonomna? Občutek imam, da smo bili takrat veliko bolj samos- tojni kot danes, ko so šole in ravnatelji obremenjeni s kopico administrativnega dela. Nismo imeli raču- nalnikov. Če bi bili takrat taki pogoji kot danes, bi se izgubili v papirjih. Na internetni strani Šolskega muzeja sem prebrala o šoli vašega časa in njeni avtonomiji sledeče: Ko so oblasti ocenile, da je na ideolo- škem področju vladal ''vzgojni nevtralizem'', so po letu 1971 zaostrile zahteve po ideološki vzgoji v šolah. Koliko ste vi občutili te zunanje pritiske? Za to oceno prvič slišim. Nihče mi ni postavil zahte- ve po ideološki vzgoji v šoli. Res so bili takrat drugi časi. Vem, da so tudi takrat učili verni učitelji, ven- dar jaz tega nisem nikoli izpostavljal. Predvsem sem si prizadeval za usposobljen in strokoven kader. Zaradi pomanjkanja kadra je v šolah takrat učilo, predvsem na predmetni stopnji, veliko učiteljev, ki niso imeli zahtevane izobrazbe. Zato sem te učitelje spodbujal, da končajo šolanje. Pred začetkom gradnje prizidka smo imeli kon- flikt z Občino Škofja Loka, vendar ni bil ideološke narave. Občina je želela poenostavljeno rešitev, mi smo zahtevali boljšo, dolgoročno, ki je že obstajala v obliki idejnega načrta. Na koncu smo uspeli in se s prizidkom osmih učilnic rešili dvoizmenskega po- uka. Koliko časa ste čakali na prizidek? Problem je obstajal od mojega nastopa ravnatelja. Na razredni stopnji so se učitelji izmenjavali, eno leto dopoldne, eno leto popoldne. Na predmetni stopnji pa so nekateri učili v istem šolskem letu po- lovico obveznosti v dopoldanski izmeni, polovico pa v popoldanski izmeni. Danes si tak učiteljev ur- nik težko predstavljamo. Z izgradnjo prizidka osmih učilnic v letu 1976 je ta problem odpadel. Ste poleg prizidka osmih učilnic pridobili še kak drug nov šolski prostor? V Alplesu je obstajalo športno društvo, ki se je ukvarjalo tudi z rokometom, ki so ga takrat igrali na Rovnu v Selcih. Takratni direktor Jože Šter je že- lel, da ga preselimo iz Selc v Železnike, in zato dal pobudo za odkup zemljišča, kjer je danes Športna dvorana. Takratni predsednik Izvršnega odbora Iz- obraževalne skupnosti Škofja Loka Leopold Kejžar Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 109 nas je spodbudil, da smo z nakupom pohiteli, ker bi bilo zemljišče v prihodnosti verjetno prodano za individualno gradnjo. V tem primeru Športne dvo- rane danes na tem mestu ne bi bilo. S sredstvi, ki jih je namenila Izobraževalna skupnost Škofja Loka, sta bila zgrajena rokometno igrišče in atletska steza. Opravljenega pa je bilo tudi veliko prostovoljnega dela. Kakšno je bilo sodelovanje s podjetji oziroma z delovnimi organizacijami v kraju in z drugi- mi organizacijami in društvi? Je bilo živo ali niti ne? Dobro smo sodelovali z delovnimi organizacijami v kraju. Spomnim se, da smo dobili precej učnih pripomočkov za pouk fizike in veliko materiala za tehnični pouk. V programu poklicnega usmerjanja so učenci osmih razredov obiskali vsa večja podjetja v kraju. V prednovoletnem času so nam podjetja zagoto- vila sredstva za gostovanje kakšne predstave. Šola pa je za vsa podjetja organizirala prireditev Obisk dedka Mraza. Tudi s Krajevno skupnostjo smo veliko sodelo- vali, saj je šola v tistem času v veliki meri skrbela za kulturni utrip v kraju. Takrat smo v Kulturnem domu ali na prostem začeli pripravljati proslave v počastitev različnih praznikov. Organizirali smo tudi čistilno akcijo ob reki Sori v sodelovanju z Ribiško družino. Odlično smo znali organizirati zaključek vsako- letne bralne značke, ko nam je uspelo privabiti ka- terega od pisateljev ali pisateljic, ki so takrat prišli na pogovor z učenci kar brezplačno. Na prireditvi ob 120-letnici Aljaževega stolpa 7. 8. 2015 sem sre- čal gospoda Toneta Kuntnerja, pesnika in gledali- škega igralca. Spomnil se je, da sta se s pisateljem Cirilom Kosmačem udeležila bralne značke na šoli v Železnikih. Kakšne pogoje dela so imeli učitelji? Kako so si zagotovili, da so uspešno opravljali svoje poslanstvo? Na začetku mojega ravnateljevanja je bil normativ 36 učencev v razredu. Zgodilo se je, da sta bila oba prva razreda s po 36 otroki. Učitelji so bili v veliki meri prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti, čeprav je veliko pomoči tak- rat učiteljem zagotavljal Zavod za šolstvo iz Kranja. Pogosti so bili obiski šolskih svetovalcev, učitelji so jim rekli inšpektorji. Na razredno stopnjo je pogos- to prihajala svetovalka Mara Jelovšek. Hospitirala je Asfaltiranje rokometnega igrišča v Dašnici leta 1971. Foto: France Benedik Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 110 predvsem pri mlajših učiteljih, pa tudi starejši niso bili izvzeti. Šlo je predvsem za svetovanje. Navadno je sledilo poročilo, vendar ni imelo nobenih posle- dic. Učitelje predmetne stopnje so obiskovali sveto- valci za posamezno predmetno področje. Običajno so bili učitelji, ki so svoje poslanstvo za- čeli na podružnični šoli, veliko bolj samostojni kot tisti, ki so na šolo prišli neposredno z učiteljišča ali s Pedagoške akademije. Slednji so rabili več pomoči. Kot ravnatelj sem premalokrat šel v razred k pou- ku, vendar mi delo ravnatelja ni dopuščalo, da bi se več posvečal hospitacijam. Zavod je potemtakem služil za svetovanje uči- teljem, ne kaznovanje učiteljev? Svetovalci Zavoda za šolstvo so učiteljem svetovali, ne pa jih kaznovali. Spomnim se, da je svetovalec Kokalj z Zavoda za šolstvo k meni na Lenart prišel štirikrat v enem letu in je ostal skoraj cel dan. Prišel je okrog desetih, hospitiral približno dve uri, nato sva šla na kosilo in po kosilu je hospitiral še dve uri. Na začetku mi je veliko pomagal in svetoval, ker sem od svojega predhodnika dobil zelo slabo dokumen- tacijo. Svetovalec je prišel že drugi dan pouka, da sva skupaj sploh razvrstila učence v razrede, kar iz dokumentacije ni bilo razvidno. Poučeval sem od 1. do 5. razreda, le 3. razreda tisto leto ni bilo. Tako da sem dopoldne imel kombinacijo 1. in 2. ter popoldne 4. in 5. razreda. Poleg tega sem glede na to, da je bila takrat šola še samostojna, moral sam voditi blagajniško dokumentacijo, obračunati plačo in poskrbeti za vso ostalo organizacijo in dokumen- tacijo. Seveda sem skušal kar najbolje in najhitreje pridobiti znanje, da sem lahko šolo vodil. Kako je bilo v času vašega ravnateljevanja poskrbljeno za učitelja glede pripravništva, seminarjev, gradiv, vseživljenjskega izobra- ževanja? V primeru uvajanja novosti, na primer moderne ma- tematike, so za učitelje organizirali izobraževanje. Pripravništva ni bilo. Po dveh letih si moral opraviti strokovni izpit. Strokovnih izobraževanj za posame- zne predmete ni bilo, so se pa učitelji večkrat letno srečevali na strokovnih aktivih, ki so delovali na ravni občine, na predmeti stopnji pa tudi širše. Na njih so obravnavali različne teme, razreševali pro- bleme in izmenjavali primere dobre prakse. Zelo veliko učiteljev razredne stopnje, ki so zaključili uči- teljišče, se je takrat odločilo za izredni študij na Pe- dagoški akademiji, da so pridobili višjo izobrazbo. Pa je država podpirala izredni študij učiteljev? Kakšne večje materialne podpore ni bilo. Šolnine učitelji res niso plačevali. Je bil pa izredni študij kljub temu naporen, ker so bila predavanja v popol- danskem času ali ob vikendih. Kakšne oblike sodelovanja s starši ste ponudi- li? Kakšna je bila komunikacija s starši oziro- ma zakaj so starši prišli v šolo? Takrat je šola prišla v stik s starši na roditeljskih ses- tankih in mesečnih govorilnih urah, kot smo takrat poimenovali pogovorne ure. Svet staršev je bil usta- novljen šele v šolskem letu 1974/75. Takratni kon- flikti niso bili primerljiv z današnjimi, ko berem, da starši pridejo v šolo kar z odvetniki. S kakšnimi težavami so se v času, ko ste vodili šolo, spopadali učitelji v odnosu z učenci? Moram reči, da smo imeli kar hude vzgojne proble- me, pogosto z učenci, ki so imeli tudi slabši učni uspeh. S podobnimi vzgojnimi problemi sem se sre- čal tudi kasneje. Spomnim se predavanja na Peda- goški akademiji, ko nam je profesor rekel: določen procent otrok je težko vzgojljivih, zato ne obupujte zaradi neuspehov. Pomoči v obliki svetovalne službe ni bilo, vsak učitelj se je moral znajti po svoje. Kaj je bilo najbolj učinkovito? Pogovor? Pogo- vor skupaj s starši? Najprej se je poskušal pogovoriti z učencem učitelj. Nato je poklical na pomoč ravnatelja. Če je bil tudi ta pogovor neuspešen, smo poklicali tudi starše. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 111 Spomnim pa se psihologinje Tončke Križajeve, ki je bila zaposlena na Zavodu za zaposlovanje v Škofji Loki in je testirala učence 8. razreda. Tudi ona nam je včasih dala kakšen koristen nasvet. Kaj so bile prednosti in omejitve tistega časa? Omejitve so bile finančne narave in vsega se nismo mogli lotiti. Smo pa vseeno uvedli in izpeljali kar nekaj novosti. Že pred nastopom funkcije ravnate- lja sem sklical roditeljski sestanek in predlagal, da šola preide na petdnevni delovni teden. Tako je bil s šolskim letom 1970/71 ukinjen pouk ob sobotah. V tedanji škofjeloški občini smo ob koncu šolske- ga leta 1970/71 prvi organizirali letno šolo v naravi. Pridobili smo podporo staršev, ki so nosili največje breme stroškov. Verjetno je mnogim učencem 4. razredov prvo srečanje s slano vodo in bivanje pod šotorom ostalo v nepozabnem spominu. Učence smo peljali na morje v Fažano, kamor so vsako leto hodili naši taborniki. Po zgledu OŠ Podčetrtek smo organizirali šolsko hranilnico. Med starši je bila izredno dobro sprejeta novost izpo- soje učbenikov, ki smo jo uvedli med prvimi v občini. V zelo skromnih pogojih je deloval tudi šolski radio. Mnogo sodelavcev je poleg rednega pouka preži- velo veliko prostega časa z učenci. Zakaj ste se odločili za poletno šolo ravno v Fažani? Naši taborniki so bili zelo aktivni in so tja hodili na letne tabore. Z njimi smo se dogovorili, da smo pros- tor izkoristili pred njimi, ob koncu šolskega leta. V veliko pomoč nam je bil učitelj likovnega pouka gos- pod France Berčič, ki je bil aktiven tabornik. Bivali smo v šotorih, kar je pomenilo, da je bilo v lepem vremenu prijetno, v slabem pa precej manj. Enkrat smo doživeli res slabo vreme, saj je deževalo več dni in je tabor spremenilo v pravi blatni dol. Koliko ste občutili razliko med podeželsko in mestno šolo? V kolikšni meri je okolje vplivalo na šolo? V začetku je bila razlika velika. Ne sicer v primerjavi s šolami v Škofji Loki, ampak v primerjavi s tistimi v Ljubljani so bile razmere v Železnikih veliko slabše. Najbolj se je to izražalo v slabšem uspehu in večjem osipu. Prvo leto šole v naravi v Fažani. Pouk ob morju. Foto: kronika OŠ Železniki Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 112 Takrat so bili boljši šolski pogoji, spodbudnej- še okolje v prvi vrsti odvisni od ravnatelja. V OŠ Železniki ste vnesli, vpeljali veliko dobre- ga. Kako vam je uspelo? Na aktivih ravnateljev občine in posvetih ravnate- ljev Slovenije sem slišal in videl, kaj se dogaja drug- je, in sem poskušal podobno vpeljati tudi pri nas. Zanimive ideje in dejavnosti, ki bi po mojem mnenju obogatile tudi naše šolsko okolje, sem organiziral tudi v Železnikih. Želel sem, da se naša šola približa standardom šol, ki so delovale v bistveno boljšem, spodbudnejšem okolju. Mislim, da mi je kar uspelo, da smo dosegli višjo raven, pestrejše izobraževanje. Tako smo že na začetku šolskega leta 1970/71 začeli pisati in izdajati šolsko glasilo Naše poti, ustanovili Šolsko športno društvo, ob koncu šolskega leta or- ganizirali že omenjeno letno šolo v naravi. Kasneje smo organizirali tudi zimsko, vendar v bolj skromni obliki. Na šoli smo pričeli z organizacijo rabljene smučarske opreme. Druga taka zanimivost so bila gostovanja pev- skih zborov iz Celja. Vodstvo revije nas je prosilo, da za dva dneva vzamemo katerega od zborov, da so si na ta način lahko ogledali Slovenijo. Dekliški pevski zbor iz Vilne je gostoval ob koncu šolskega leta 1974/75. Kasneje smo sprejeli še mlade pevce iz Haaga na Nizozemskem in Szegeda na Madžar- skem. Tudi za Železnike je bila izkušnja, da so mla- di lahko navezali stike z vrstniki iz tujine, nekaj posebnega. Ob drugi priložnosti smo si izmenjali otroke z Medicino, s katero je bila pobratena obči- na Škofja Loka. Enkrat smo šli tja na obisk tudi s kolektivom. Ko je v Železnike prišel dr. Jože Možgan, mi je kmalu predlagal sistematske preglede vsaki dve leti. Do takrat so bili sistematski pregledi samo pred vstopom v šolo in v 8. razredu. Pregledi so bili od takrat dalje vsako drugo leto. Mislim, da smo bili tudi na tem področju prvi v občini. Ta praksa se je uveljavila nato tudi na drugih šolah in obdržala do danes. Kot šolsko telovadnico ste takoj po izgradnji leta 1976 začeli uporabljati plavalni bazen? Od kod vam ta ideja? Pri izgradnji plavalnega bazena sem sodeloval v Nastop dekliškega pevskega zbora iz Vilnusa. Foto: France Benedik Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 113 gradbenem odboru, ki ga je vodil takratni direktor Alplesa Jože Demšar. Že med gradnjo se je gradbeni odbor ukvarjal tudi z zasedenostjo bazena. Podjetja so odkupila določeno število kart za svoje delavce, šoli pa so namenili določeno število ur pouka pla- vanja v bazenu brezplačno. Seveda sem bil takoj za to. Čeprav smo organizirali plavalno šolo v naravi, s tem plavalne nepismenosti nismo v celoti odpravili. Drug razlog pa je bila prezasedenost telovadnice v šoli. Vsi razredi niso mogli imeti vseh ur telovadbe v telovadnici. Zato nam je plavalni bazen služil kot dodatna telovadnica. Kako je kolektiv sprejemal novosti in ideje, ki ste jih želeli vpeljati v šolo? Večina je novosti podpirala. Moram reči, da sem s kolektivom zelo dobro sodeloval. So tudi v vašem času obstajala tekmovanja na državni ravni: športna, iz znanja matematike, zgodovine …? Ne toliko kot danes, vendar so bila. Uspeh na tek- movanju pa ni bil odvisen od okolja, podeželsko ali mestno, ampak od učitelja, ki je predmet poučeval. Mislim, da je tako še danes. Šole so rabile strokovno usposobljene učitelje, ki so znali posredovati znanje mlajšim generacijam. Na športnem področju smo bili takrat uspešni predvsem v rokometu. Pri dekle- tih smo postali celo šolski državni prvaki. Je bila OŠ Železniki pobratena s katero od šol? Ne. Imeli smo stike s šolo v Hrastniku, ker je bil ravnatelj moj sošolec s Pedagoške akademije. Iz- menjali smo si obisk. Pobratenja pa ni bilo. Ome- nil sem že izmenjavo učencev s pobrateno občino Medicina. Kako so šolo sprejemali v kraju, v družbi? Mislim, da je šola s krajem sodelovala bolj kot da- nes. Nesporni so danes uspehi šole pri posodablja- nju pouka, sodelovanja v raznih mednarodnih pro- jektih, uspehi na šolskih tekmovanjih in še bi lahko Obisk kolektiva naše šole v Medicini leta 1978. Foto: Tassinari Raffaele Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 114 našteval. Vendar je v mojem času vse dogajanje, od proslav, prireditev do različnih akcij, organizirala šola. Šola je delovala v povsem drugačnem času. V tistem času je prišlo tudi do preimenovanja šole. Predlog, da se šola preimenuje v OŠ Prešerno- ve brigade, je prišel iz političnih organizacij. Ko je bil predlog že sprejet, je učitelj iz Sorice Miro Kačar predlagal, da bi se šola poimenovala po slikarju Iva- nu Groharju. Ne vem, kako bi se stvar zaključila, če bi predlog obravnavali enakovredno. Kasneje so to ime uporabili v Škofji Loki. Na slovesnosti ob otvoritvi prizidka osmih učilnic 7. februarja 1976 se je šola preimenovala v OŠ Pre- šernove brigade. Na otvoritev je prišlo tudi veliko borcev Prešernove brigade. Tudi člani Pionirskega odreda Ratitovec so ob raznih priložnostih obiskali šolo. Ste kot otrok radi hodili v šolo? V Selca sem hodil štiri leta. Potem je moja mama šla po nasvet k učiteljici Olgi Šmid glede nadaljevanja mojega šolanja. Svetovala je nižjo gimnazijo v Že- leznikih. V 1. in 2. nižji gimnaziji sem imel kar nekaj težav, malo zaradi prehoda, nekaj pa zaradi gradnje hiše, pri kateri sem moral kar veliko pomagati. V 3. in 4. nižji gimnaziji mi je šlo bolje, tako da sem v 4. imel matematiko odlično. Zato sem brez težav nare- dil sprejemne izpite na ljubljanskem učiteljišču. V šolo v Železnike smo iz Selc hodili peš. V 4. nižji gimnaziji sem imel že kolo, kar je bila velika prido- bitev. Prevozov ni bilo in imel sem sošolce, ki so v Železnike iz Potoka, Topol hodili peš … Kar nekaj jih ni končalo nižje gimnazije. Mislim, da marsikateri tudi zato, ker je bila pot do šole dolga. V 1. nižji gim- naziji nas je bilo za dve paralelki, končal je samo en oddelek. Veliko se jih je po 2. nižji gimnaziji odločilo za poklicno šolo. Vam je v spominu ostala kakšna zanimiva pri- goda, anekdota? Ko smo gradili rokometno igrišče na mestu, kjer je danes športna dvorana, je bil tam čez Dašnico lesen mostiček. Težki tovornjaki so vozili čezenj pesek in most se je kar udiral. Bal sem se, da se bo kar pre- lomil in skupaj s tovornjakom zgrmel v potok. Zato je učitelj Leopold Nastran šel v potok, pod most in ročno, s tramom, podprl most, da se ne bi podrl … Meni se seveda njegova poteza ni zdela pametna in sem ga skušal priklicati ven, vendar je kar vztrajal. Na srečo se most ni podrl. Pozimi, ko smo gradili prizidek osmih učilnic, sem okrog polnoči dobil telefonski klic, da voda teče iz zgornjih v spodnje učilnice. Kaj sem hotel, hitro sem se odpravil na gradbišče, videl kot slap deročo vodo in vse, kar sem lahko naredil, je bilo, da sem zaprl glavni ventil. Neke nedelje sem šel dopoldne v šolo. Ob vstopu sem opazil, da je bilo vlomljeno v tajništvo in v sh- rambo. Na šolskem vrtu pa so bili na klopci ostanki hrane … Poklical sem policijo, ki je krivca potegnila še iz postelje. Nismo ukrepali, ker sta bila nepri- diprava samo lačna. Ali ste še kaj aktivni na šolskem področju? Ko sem se leta 2006 upokojil kot ravnatelj Osnovne šole Cvetka Golarja, sem zaključil osnovnošolsko obdobje. Po smrti gospoda Igorja Grudna, pred- sednika Društva slovensko-danskega prijateljstva, sem bil v februarju 2007 izvoljen za predsednika tega društva. Od takrat naprej tesno sodelujem s srednjimi šolami, predvsem z gimnazijami v Slove- niji. Vsako leto za najboljše dijake slovenskih gim- nazij organiziramo ekskurzijo na Dansko. Letos bo ekskurzija že 19. po vrsti. Aktiven sem tudi v planinski organizaciji. Sem predsednik Meddruštvenega odbora planinskih društev Gorenjske in član Upravnega odbora Pla- ninske zveze Slovenije. Imam še nekaj drugih manjših zadolžitev, tako da mi v pokoju ni dolgčas. Gospod Benedik, hvala za vse posebnosti in vsakdanjosti v šoli v Železnikih v času, ko ste jo vodili! Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 115 Leopold Nastran Mesto ravnatelja je zasedel septembra leta 1979 in nato šolo vodil do leta 1996. Svoje delo je začel v OŠ Prešernove brigade Železniki, kot so šolo prei- menovali leta 1976, takrat še v Jugoslaviji, in ga zak- ljučil v OŠ Železniki, kot so jo poimenovali s prvot- nim imenom leta 1992, že v samostojni Sloveniji. Športni pedagog, ki je v času vodenja šole bedel ne le nad svojim pedagoškim kadrom in učenci, ampak tudi nad gradnjo in celostno prenovo šolske stavbe v Železnikih in na podružnicah. Kot ravnatelj je do- živel in preživel osamosvojitev Slovenije in s šolo naredil prve računalniške korake. Z nastopom vašega mandata so se začele priprave na dograditev in celostno prenovo centralne šole v Železnikih. Kako ste začeli? Ko sem septembra 1979, za ravnateljem Benedi- kom, nastopil službo, se je že začel pripravljati referendumski program izgradnje in obnove osnovnih in srednjih šol v občini Škofja Loka (takrat je občina Škofja Loka vključevala tudi sedanjo občino Železniki in tudi vse občine, ki danes sestavljajo upravno enoto Škofja Loka). Zgradba šole in vrtca v Selcih je bila ena prvih objektov, ki so bili zgrajeni iz tega referendum- skega programa. Začeli smo leta 1981, avgusta naslednjega leta smo jo že lahko uporabljali. Iz tega programa smo obnovili tudi vse podružnič- ne šole: Dražgoše, Davča in Sorica. In potem smo šli v obnovo centralne šole, ki je v tistem času obsegala šolsko stavbo iz leta 1948, šest učilnic, Foto: arhiv družine Nastran Športni pedagog po duši in srcu. Foto: arhiv družine Nastran Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 116 garderobe in upravne prostore, ki so bili prizida- ni v letu 1966, telovadnico, zgrajeno leta 1969, ter osem učilnic iz leta 1976. Kako je potekala gradnja in obnova centralne šole? Najprej smo leta 1988 dogradili jedilnico oziroma večnamenski prostor ter uredili garderobe za pred- metno stopnjo. Še istega leta smo podrli stavbo iz leta 1948, na mestu katere smo v dobrem letu dni zgradili novo in v njej uredili učilnice razredne stop- nje, predavalnico, knjižnico in kabinete za učitelje. Svoj prostor je v njej dobila tudi čipkarska šola. V letu 1989 je sledila adaptacija predmetne stopnje, v okviru katere smo pridobili specialne učilnice za kemijo, fiziko, biologijo, tehnično vzgojo in gospo- dinjstvo ter ustrezne kabinete. Obnovili smo tudi te- lovadnico s pripadajočimi prostori ter zaprt hodnik za telovadnico. Celotno prenovo so spremljale teža- ve z denarjem in večkrat smo morali dokazovati, da nas podpirajo tovarne in Krajevna skupnost. Ves čas smo se morali dogovarjati za denar. Kako ste uredili pouk v času gradnje in adap- tacije? Z organizacijo pouka v dveh izmenah za učence od 1. do 6. razreda, kar je seveda pomenilo, da so bili nekateri učitelji kakšen dan v tednu v službi cel dan. In tako, da so učenci iz Sorice v 4. razred hodili v Selca namesto v Železnike. Kaj je obsegalo delo ravnatelja? Najprej pedagoško in organizacijsko vodenje šole, pa tudi reševanje prostorske problematike z ome- njeno gradnjo in obnovo šolskih prostorov. Poleg tega še sodelovanje s krajem, s starši in z društvi. Veliko smo sodelovali s Kulturno-umetniškim dru- štvom France Koblar ob pripravi proslav, prireditev, dramskih iger in tako dalje. Tudi s Prostovoljnim gasilskim društvom, ker smo imeli akcijo 'Nič nas ne sme presenetiti', pa s Krajevno skupnostjo in z Ribiško družino, ker je šola organizirala očiščeval- no akcijo. Sodelovali smo s podjetji v kraju, takrat delovnimi organizacijami, na primer pri nakupu računalniške opreme leta 1985. Dnevi slovenskega izobraževanja na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani leta 1995: kot osrednja šola za upora- bo računalnika pri pouku fizike. Foto: arhiv družine Nastran Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 117 Kako ste vodilne v podjetjih prepričali, da so računalniki nujno potrebni za šolo? Ste jim morali dati kaj v zameno? Obiskal sem vsa podjetja in z njimi sklenil 'Samou- pravni sporazum o neposredni svobodni menjavi dela in sodelovanju pri nabavi računalniške opre- me', s katerim so nam tovarne sofinancirale nakup računalniške opreme. Omogočili so nam nakup šes- tih računalnikov Commodore 64, mi pa smo jim za- gotovili možnost udeležbe na računalniških tečajih v naši računalniški učilnici. Potem je seveda nekaj časa trajalo, da smo računalnike in tudi prvi tiskal- nik dobili. Kaj je nakup računalnikov pomenil za šolo? Ste se z njimi podali na pot računalniškega opismenjevanja? Začeli smo s tečaji za učitelje in se nato vključili v projekt RAČEK (računalniška eksplozija), ki ga je de- narno podprl Zavod za šolstvo. Projekt je podpiral nakup opreme in izobraževanje učiteljev. Kasneje smo sodelovali v projektu PETRA, ki je vključeval 25 šol za računalniško opismenjevanje. Mi smo bili osrednja šola za uporabo računalnika pri pouku fizike. Uporaba računalnika pa se je kasneje širila še na likovni pouk, tehnični pouk in slovenščino. Vodja projekta je bila Alenka Bertoncelj. Na Dne- vih slovenskega izobraževanja na Gospodarskem razstavišču leta 1995 smo sodelovali z razstavo in s kulturnim programom. V okviru projekta PETRA za likovni pouk – računalniška grafika smo pripravili razstavo na Zavodu za šolstvo. Izdelek dveh naših učencev, Miha Purgerja in Gregorja Tolarja, ki sta v računalniški grafiki izdelala plavž, je krasil naslov- nico glasila. Poleg računalniškega opismenjevanja, fakultativ- nega pouka računalništva, smo bili tudi ena prvih šol, ki je učencem ponudila učenje drugega tujega jezika, in sicer fakultativni pouk nemščine. Kaj pa nemščina kot prvi tuj jezik, ki so jo učenci tudi imeli možnost izbrati? Nekaj let je bila res ta možnost, ki je bila ukinjena, ko se je angleščina kot prvi tuj jezik poenotila za vso Slovenijo. Vse te dodatne dejavnosti so bile odvisne od posluha Občinske izobraževalne skupnosti. Klekljanje, čipke, ki so na nek način ''rešile'' oziroma pomagale Železnikarjem preživeti leta krize, ko je leta 1902 ugasnil še zadnji plavž, so svoje pomembno mesto dolga leta ohranjale v okviru čipkarske šole. Žal so jo po letu 1960 ukinili in dolgo je trajalo, da se je vrnila v kraj. Pri vrnitvi ste pomembno vlogo imeli tudi vi in šola. Ustanovitev je trajala kar nekaj časa. Po letu 1960, ko je bila ukinjena čipkarska šola, je na šoli skoraj vsa leta deloval čipkarski krožek, ki ga je vodila Helena Kramar. Glede na to, da so v Žireh imeli čip- karsko šolo, smo se tudi mi začeli zavzemati in iskati načine, da bi jo ustanovili. Vendar so nas zavračali, češ da imamo krožek. V jeseni leta 1993 smo na akti- vu ravnateljev občine Škofja Loka prvič dali pobudo Izvršnemu svetu Občine Škofja Loka, da bi šolam za- gotovili potrebna sredstva, da ustanovijo čipkarsko šolo oziroma si izberejo tisto področje, ki jih zanima oziroma imajo pogoje za razvoj. Za čipkarsko šolo sta se zanimali tudi osnovni šoli Gorenja vas in Trata. Druga pobuda je sledila avgusta 1994, ki je uspela, in izvršni svet je izdal sklep, da se pričnejo zbirati prijave za sofinanciranje čipkarskega pou- ka. Na tej podlagi je Sekretariat za družbeni razvoj izdal razpis za izvajanje čipkarskega pouka. Zbrali smo 95 prijav in se z vso potrebno dokumentacijo tudi prijavili na razpis. Prvo leto je čipkarska šola potekala kot polovična obveznost, 16 ur na teden. Glede organizacije pouka nam je z nasveti priskočila na pomoč učiteljica klekljanja Albrehtova, ki je na osnovni šoli Žiri vodila čipkarsko šolo že več let. Kako je deloval trikotnik: šola–učenec–starši? Sodelovanje je bilo dobro. Starši so svoje pobude lahko izrazili preko sveta staršev. Vsako leto smo jim ponudili kar šest do osem predavanj. Na pogo- vorne ure so lahko prišli tudi dopoldne. Vedno smo si prizadevali slišati obe strani in zdelo se nam je Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 118 ključno, da se ob reševanju nekega problema se- stanejo vse tri strani: šola, otrok, starši. Kajti zgodi se, da otrok doma o dogodku, ki se mu je zgodil v šoli, pove le del zgodbe, ne pove čisto vsega. Sicer se ne zlaže, vendar pove le, kar je ugodno zanj. In če želimo zaplet razrešiti, se morajo sestati, soočiti vse strani hkrati. Vedno smo želeli doseči dogovar- janje in usklajevanje. V tistem času se ne spomnim kakšnih pritiskov ali groženj s tožbo s strani staršev. Niso bili agresivni. Lahko bi rekel, da so bili starši bolj na strani šole, kot to opažam dandanes. So bili učenci v obdobju vašega ravnateljeva- nja bolj ali manj disciplinirani oziroma odgo- vorni kot danes? Ne morem reči, niti da so bili bolj niti manj. Otroci Dnevi slovenskega izobraževanja na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani leta 1995: razstava računalniških grafik, del učencev naše šole. Foto: arhiv družine Nastran Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 119 so otroci in so ravno tako občasno počenjali neum- nosti iz svoje naivnosti, zaradi dokazovanja pred vrstniki, kot to delajo tudi danes. Ste poznali učinkovite vzgojne metode oziro- ma kazni? Tudi takrat smo imeli pisne opomine, opomin razrednika in učiteljskega zbora, kot so še danes. Ugotavljali smo, da je najučinkovitejši razgovor v prisotnosti staršev, kjer se je marsikaj razčistilo. Zelo učinkovito je bilo, kot je tudi še danes, da je učenec, če je bilo mogoče, nastalo škodo povrnil z nekim družbeno koristnim delom. Dobro se spom- nim, kako je učenec v učilnici z vžigalnikom zažgal zaveso. O dogodku smo se seveda pogovorili skupaj s starši in učencem ter se dogovorili, da nastalo škodo povrne s pleskanjem ograje pri vrtcu. Vem, da mu je to koristilo veliko bolj kot opomin ali ukor. Kdo je imel največjo moč za urejanje, nadzira- nje šole? Ali je bila avtonomna? Šola je bila do neke mere kar samostojna, a se je hkrati povezovala z Občinsko izobraževalno skupnostjo, z Zavodom za šolstvo in z Ministrstvom za šolstvo in šport. V bistvu smo Zavodu za šolstvo in Ministrstvu za šolstvo in šport odgovarjali glede strokovnega dela. V kraju smo sodelovali s Krajevno skupnostjo, z delovnimi organizacijami in društvi. Na primer, šola je organizirala novoletno prazno- vanje, očiščevalno akcijo, akcijo 'Nič nas ne sme presenetiti', različne proslave in prireditve, šola je kraju dajala kulturni utrip. Veliko je bilo dogovar- janja v kraju tudi glede prevozov otrok in delavcev. Spomnim se tudi, kakšne sestanke smo imeli v zvezi z uvedbo poletnega časa: ali bomo delali po sončni ali po novi uri. Začetki so bili grozni, kar ni nam bilo jasno, da morajo ostati ure, kot so, premik na pole- tni čas tega ne spremeni. Je takrat katerega izmed profilov učiteljev pri- manjkovalo? Ja. Kar naprej smo razpisovali prosto delovno mesto učitelja tehničnega pouka, glasbe, delno tudi mate- matike, celo športne vzgoje. Število otrok je raslo, kadra pa ni bilo kar tako dobiti. Kakšnih vsebinskih novosti ali sprememb se spominjate? Kako je bilo z učnimi načrti? Takrat se je začela uvajati celodnevna šola. Učenci naj bi bili v šoli skoraj cel dan, poleg pouka naj bi se v okviru celodnevne šole udeležili različnih interes- nih dejavnosti in napisali domačo nalogo. V Železni- kih ni bilo možnosti, da bi jo uvedli, medtem ko je podružnična šola Selca začela kot celodnevna šola, tako organizacijsko kot vsebinsko, in je v tej obliki delovala vse do šolskega leta 1990/91 in enako tudi podružnica Dražgoše. Učni programi so se ves čas spreminjali, uvajale so se novosti, z vsakim novim ministrom. Uvajali smo aktivni odmor, fakultativni pouk, zdravstveno telesno vzgojo, tri ocenjevalna obdobja namesto štirih, opisno ocenjevanje v nižjih razredih, etiko in družbo, tuji jezik na razredno stopnjo. Poleg pestrega sodelovanja s krajem in z vse- mi v kraju pa se je šola povezovala tudi čez meje krajevnega okoliša, saj je bila pobratena z OŠ Cerkno. Koliko časa je trajala povezava in kaj sta šoli delali skupaj? V tistem času je bil ravnatelj OŠ Cerkno Maks Pa- gon in pomočnica Marija Zajc. Glede sodelovanja in pobratenja smo se začeli dogovarjati, ko smo se udeležili otvoritve njihove šole. Nekaj let zapored so bili naši in njihovi osmošolci sprejeti v Mladinsko organizacijo v bolnišnici Franji. Enkrat se je spreje- ma udeležila celo partizanska zdravnica Franja Bojc Bidovec. Drugič so bili učenci obeh šol sprejeti v Mladinsko organizacijo v Martinj Vrhu, v bivši šoli. O delu Pionirskega odreda Ratitovec med vojno sta jim spregovorila Anton Pegam in Štefan Primožič. Kasneje smo sodelovali samo učitelji, tako, da smo se obiskovali, zato, da smo si ogledali pouk pri enih in drugih, si izmenjali primere dobre prakse in izku- šnje, se ob koncu šolskega leta dobili na Blegošu ali Poreznu in primerjali naše delo, uspehe, se družili in podobno. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 120 Je bilo v tem obdobju še kakšno drugo sode- lovanje ali je bila OŠ Cerkno edina taka šola? Edina. Ne prej in ne kasneje se v mojem mandatu kaj podobnega ni ponovilo. V vašem mandatu ste doživeli veliko spre- memb in novosti. Katerih ste bili najbolj veseli oziroma so največ doprinesle h kvalitetnejše- mu pouku, boljšim pogojem učenja in pouče- vanja? Zagotovo so največ doprinesli dobri prostorski po- goji, kadrovski pogoji so se izboljšali, saj smo skoraj stoodstotno imeli strokoven kader, uspeli smo za- gotavljati denar za zelo pestre dodatne dejavnosti: fakultativni pouk, interesne dejavnosti … Kako ste zaposlovali učitelje? Je bilo to v do- meni občine, republike ali kar šole? Odkar pomnim, je zaposlovala šola. Objavila je razpis in zaposlila učitelja. Spomnim se, da smo, ko sem nastopil službo ravnatelja, potrebovali učitelja matematike. Dali smo razpis, a se ni nihče prijavil in zato še drugega, vendar se tudi nanj ni nihče prijavil. Ni šlo drugače, kot da smo začeli iskati in spraševati naokrog. Šel sem celo v Lučine, kjer naj bi sestra sedanjega ravnatelja, Franca Ranta, končala matematiko. Izvedel sem, da je na porodniškem do- pustu, vendar sem se želel pozanimati o možnostih, ker takrat na Gorenjskem ni bilo učiteljev matema- tike. O naših potrebah je obvestila brata, ki je takrat prišel v Železnike in ostal. Zakaj je po vašem mnenju prihajalo do kad- rovskih težav? So bile mogoče drugačne zah- teve glede izobrazbe? Mislim, da je bila kombinacija zahtevane izobrazbe in povečevanja števila otrok. V Železnikih smo kar nekaj let imeli največjo nataliteto v Sloveniji. Delno je vplivala tudi sprememba predpisanega števila učencev na oddelek s 36 na 33 oziroma 32. Potem tudi nove organizacijske oblike: fakultativni pouk, skupine pri likovni vzgoji, tehniki, nivojski pouk. Mogoče je primanjkovalo učiteljev določenega pred- meta tudi zato, ker so določeni programi veljali za zahtevnejše in se je zanje odločalo manj študentov. Vse skupaj je vplivalo. Koliko ste bili kot podeželska šola za kaj prikrajšani, imeli manj možnosti v primerjavi z mestnimi šolami? Nimam občutka, da bi bili za kaj prikrajšani, da bi zato imeli kaj težav. Pravzaprav se s tem sploh nismo ukvarjali. Imeli smo plavalni bazen, ki ga marsikje nimajo, in dosegli smo najvišjo plavalno pismenost v Sloveniji, naši učenci so hodili na tek- movanja in dosegali odlične uspehe na področju športa, matematike, zgodovine, kemije in drugih. Potem bi lahko rekli, da ste bili celo v prednosti. Res je. Vsaj kar se tiče disciplinskih problemov, smo imeli precej časa prednost. Saj smo za probleme, s katerimi so se ubadali v mestih, izvedeli prej, kot so k nam prišli, in smo se nanje lahko pripravili. Kar se denarja tiče, smo bili vsi na istem, ves čas smo ga lovili naokoli, vendar smo se vedno na nek način dogovorili. Kakšen je bil odnos družbe, lokalne skupnos- ti oziroma kraja do šole? Je bilo čutiti spošto- vanje, pozitivni odnos? Mislim, da je bila šola kar spoštovana, ker smo bili aktivni, ker smo v kraju in s krajem živeli, ker smo bili povezani, ker smo s krajem sodelovali. Ko smo iskali zunanje sodelavce za razne dejavnosti, so se ljudje radi odzvali. Tako je, na primer, za mizarski krožek gospod Korelc, ki je prejel nagrado za inova- cijo, prispeval sredstva za nakup stružnice. Učitelj Primožič je imel vremensko postajo. Skupnost je imela posluh za šolo, podjetja so priskočila na po- moč in zagotovila sredstva, če smo jih potrebovali. Res se je dalo dogovarjati. Kaj vam je bilo kot ravnatelju v izziv? Zagotoviti denar, prostore? Ali gre za prepletanje vsega? Res je bilo vse to povezano. Imeli smo prostorsko stisko, potrebovali smo denar in pravočasno smo Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 121 Spričevalo ponovno ustanovljene čipkarske šole v Železnikih v šolskem letu 1994/95, ki ga je oblikoval takratni likovni pedagog Janez Hafner. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 122 morali graditi. In hkrati zagotavljati pedagoško delo, da je pouk nemoteno potekal, vse je bilo po- vezano. Izziv je bil stalno prisoten. Praktično smo moje celotno obdobje, od leta 1979/80, ko se je referendumski program začel, in vse do leta 1995, ko je bil zgrajen vrtec, ustvarjali boljše prostorske pogoje, obnavljali, adaptirali, zagotavljali finančna sredstva, širili interesne dejavnosti. Obenem je bilo treba skrbeti za pedagoško-organizacijsko plat šole, ker so se vsebine in programi spreminjali, zato niko- li ni bilo dolgčas, vedno je bilo zanimivo, ''napeto'', delo se ni ponavljalo, bile so novosti, ki jih je bilo treba vpeljati, bile so nove ideje, pobude. Vas je pri vašem vodstvenem delu kaj omejeva- lo? Na primer, da bi želeli kaj spremeniti, pa ni bilo mogoče zaradi družbenih, političnih razmer. Pravzaprav ne, ker sem bil vedno pripravljen na di- alog in dogovor. Po letu 1990 se je Slovenija začela politično spreminjati, vendar direktnih pritiskov ni bilo, čeprav vem, da sem bil moteč, ker sem bil ''star kader''. Kljub temu smo tudi takrat sodelovali pri usklajevanju šolskih dejavnosti in verouka. Posku- šali smo se pogovarjati in poslušati, ker je bilo tako mogoče marsikaj narediti. Sem tip človeka, ki se želim pogovarjati in dogovarjati. Zagotovo ima vsak svoje stališče, ki ga zagovarja, vendar verjamem, da se je vedno mogoče dogovoriti. Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili, da ste postali ravnatelj, saj ste bili uspešen športni pedagog, trener? Spodbudil in pomagal mi je moj predhodnik, ravna- telj France Benedik, ki me je takoj po končani fakul- teti, leta 1970, zaposlil kot učitelja športne vzgoje. Moram povedati, da je bilo poučevati v tistem času res nekaj posebnega. Po nasvetu profesorjev na fa- kulteti sem takoj, že 14. oktobra 1970, ustanovil Šol- sko športno društvo (ŠŠD). Obiskal sem društva v kraju s prošnjo, da so zagotovili trenerja, vodnika za šolski krožek. S tem smo v šoli zagotovili podmladek športnim klubom ali društvom v kraju. Zanimivo z današnjega stališča je, da je bil, ko smo začeli s ŠŠD, predsednik ŠŠD učenec, jaz sem bil mentor. Moram reči, da so bili izjemno samostojni. Ne vem, ali smo jih bolj znali motivirati ali je bil to tak čas, da so bili mladi bolj odgovorni, samoiniciativni. Spomnim se, da sem Ireno Prevc, ki je bila prva predsednica ŠŠD, opomnil, da se bliža občni zbor društva in da bomo potrebovali poročilo. Dejala mi je, da ga ima že napi- sanega. Druga taka stvar je bila, da so učenci 7. in 8. razreda vodili krožke za 5. in 6. razred. ŠŠD je imelo upravni odbor in oddelčne športne referente, ki so skrbeli za povezavo med učenci in odborom. In da se vrnem sedaj na mojo kandidaturo za ravnatelja, takole je bilo: Ko so leta 1979 odprli Srednješolski center Škofja Loka, se je ravnatelj France Benedik odločil, da tam kandidira za ravnatelja, in bil je spre- jet. V Železnikih je bilo tako mesto ravnatelja pros- to. France Benedik me je nagovoril, spodbudil in prepričal, da sem se odločil za vodilno mesto v šoli, ker sem bil po njegovem mnenju zanj zelo primeren. Kajti za seboj sem imel raznovrstne izkušnje in dela tako v šoli kot izven nje: bil sem učitelj in razrednik, vodil sem krožke in treninge, organiziral sem tek- movanja, sodeloval sem z društvi in klubi v kraju … in kot športni pedagog sem imel čut za organizacijo. Ste bili na mestu ravnatelja zadovoljni? Moram reči, da sem bil. Delo je bilo vedno polno iz- zivov. Ves čas se je kaj dogajalo, bile so novosti, ki jih je bilo treba uvajati. Delo je bilo dinamično. Kaj pa takratni učiteljski kolektiv? Ste bili tudi z njim zadovoljni? Zelo. Vsi so zelo sodelovali, bili so pripravljeni dela- ti, imeli so veliko idej, krasno je bilo delati z njimi. Vendar mi je bilo na koncu že kar naporno, česar sem se pravzaprav dobro zavedel, ko sem delo rav- natelja zamenjal za učiteljsko mesto. Moja služba je bila spet precej bolj sproščena in manj stresna. Hkrati pa spet tudi velika sprememba. Vam je v spominu ostala kakšna anekdota, za- nimivost? Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 123 V času gradnje šole v Selcih sta se zgodila dva zani- miva dogodka: Tudi v tistem času, v Jugoslaviji, smo doživljali različne varčevalne ukrepe. Tako je prišel dekret, da moramo ustaviti vse investicije, ki so realizirane do manj kot polovice. Takoj smo sklicali krizni sestanek na Lokainvestu, na katerem smo modrovali in ugo- tavljali, kaj storiti ter kaj pravzaprav pomeni manj kot polovica: ali gre za fizično ali finančno polovico izvedbe. Nakar direktor Hauptman reče: ''Če podpi- še Nastran, podpišem tudi jaz. Bova pa skupaj sede- la!'' Pa nisva in gradnjo šole smo uspešno pripeljali do konca. Ves čas gradnje je bilo treba dokazovati, da ima- mo potrebna finančna sredstva. Tako sva enkrat po potrdilo o zagotovljenih sredstvih na Ljubljansko banko v Ljubljano morala s takratnim predsedni- kom KS Selca, Janezom Šolarjem, ki mi je veliko pomagal, ker je imel izkušnje z gradnjo Toplarne. Zaradi počasnega protokola sva se na banki dolgo zadržala in sva hitela na centralo SDK (Služba druž- benega knjigovodstva) na Cankarjevi, ki naj bi bila po najinih podatkih odprta do 12.30, da verificirava potrdilo. Pred vhod sva prišla ob 12.20, ko je varno- stnik ravno nekoga spremil skozi vrata in jih je hotel zapreti. Zadnji hip sem postavil nogo mednje in on je zahteval, da nogo umaknem, ker oni ob petkih ob 12. uri zaprejo. Seveda je nisem hotel in sem mu seveda hitel razlagati, da potrdilo nujno potrebuje- va, da bi ga do 14. ure lahko oddala na SDK v Ško- fji Loki. Kar nekaj časa smo se pregovarjali, a je na koncu varnostnik popustil in dejal, da naj kar sama greva gor in se dogovoriva, če nama bo uspelo. Zelo čudno so naju pogledali, ko sva se pojavila v pisar- ni, a sva se uspešno dogovorila in v Škofji Loki še pravočasno oddala potrdilo o potrebnih finančnih sredstvih za šolo v Selcih. Hvala, gospod Nastran, za vaše spomine na čas, ko ste vodili OŠ Železniki! Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 124 S Francem Rantom sem se pogovarjala med po- čitnicami, ko šolo radovedna mladež zapusti in je treba postoriti in urediti administrativne zadeve. Na šolo je prišel leta 1979 kot profesor matematike in fizike in ostal. Dobrih deset let je bil učitelj, nato pomočnik ravnatelja in leta 1996 je postal ravnatelj. V času njegovega ravnateljevanja je računalniška pi- smenost v šoli postala nuja, tako na strani učitelja, učenca kot tudi vodstva šole. Vpeljal je sistemsko spremembo, devetletko. Pod njegovim vodstvom se je šola uspešno vključevala, sodelovala in vodila tudi mednarodne evropske projekte. Iz dneva v dan bolj pa je jasno, da so za uspehe učencev v šoli pot- rebni v prvi vrsti srčni ljudje z zdravim razumom, učitelji, ki živijo svoje poslanstvo, in zato je tukaj in zdaj treba vlagati v njihovo strokovnost, ustvarjal- nost in osebnostno rast ter graditi na medsebojnih odnosih. Informacijsko-komunikacijska tehnologija kot tudi učbeniki so samo orodja, pripomočki. Vse šolsko dogajanje pa se od lanske jeseni odvija v energetsko obnovljenih šolskih prostorih. Franc Rant Na Pihavcu. "Zadnja leta me zelo vleče v hribe. Ko dosežem nek vrh, si vedno ogledam še okoliške vrhove in skušam ugotoviti, kako bi jih lahko dosegel. Tu je precejšnja podobnost z mojim načinom vodenja." Foto: Mario Thaler Kaj je delo ravnatelja v osnovni šoli? Velik del mojega dela je načrtovanje. Žal je vedno več dela administrativne narave, ki nima velike vse- binske vrednosti. Želel bi, da bi bilo drugače, da bi se naše delo v večji meri vrnilo na pedagoško raven in bi se administrativna opravila zmanjšala. Bolj po- membno je vsekakor pedagoško delo, za katerega pa nam pogosto zmanjkuje časa. Ko svet zavoda izda razpis za prosto delovno mesto ravnatelja, vanj natančno napiše, da kandidat mora izpolnjevati pogoje v skladu z zakonom. Obenem mora imeti pedagoške, vodstvene, organizacijske in druge sposob- nosti za uspešno vodenje zavoda in tako nap- rej. Česa v razpisu ne zahtevajo, pa glede na svoje dosedanje izkušnje veste, da ravnatelj za uspešno vodenje šole nujno potrebuje? Predvsem se je treba zavedati, da vodiš šolo kot lju- di, ne kot ustanovo. To je bistvo. Če gledaš na svoje delo s tega stališča, je veliko več možnosti, da boš Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 125 uspešen. Če bi se začel izgubljati v formalnostih, po- tem to delo ne bi moglo dolgo trajati. Ravnatelj se mora nenehno učiti, saj večinoma izhajamo iz pedagoških poklicev, ki pa ne dajejo za- dostne usposobljenosti za opravljanje našega dela. Že takoj po nastopu funkcije se mora soočati s prav- nimi in upravnimi zadevami, je vodja kadrovskega področja, odgovoren za varnost, in ne nazadnje, tudi za finančno poslovanje. Vse te sposobnosti mora ravnatelj razviti s stalnim učenjem. Vem, da ste na šolo prišli leta 1979 kot učitelj matematike in fizike, da ste bili nato tudi po- močnik ravnatelja. Koliko let ste pa ravnatelj? 19 let. Tako dolgo sem ravnatelj predvsem zaradi zelo dobrega kolektiva, ki se odlikuje po izjemni trdnosti in pripravljenosti izvajati naloge, ki presegajo redno de- lovno obveznost, in se je pripravljen tudi čemu odreči. Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili za delo ravnatelja? Odločil sem se zelo hitro, instinktivno. Takrat sem videl, da je treba nekaj spremeniti, ker so se odnosi s svetom šole zelo zaostrovali. Seje sveta so na pri- mer trajale tudi po pet ur in so bile povsem nepro- duktivne, samo izgubljanje časa. Ali so se razmere z vašim nastopom uredile? V bistvu so se odnosi s svetom šole dokaj hitro ure- dili, razmerja z lokalno skupnostjo pa smo utrjevali daljši čas. Kako vidite vsebinsko dinamiko šole v svojih 19 letih? Kakšne vsebinske spremembe je do- živela šola? Kakšne reforme, prenove, izbolj- šave in tako dalje so pretresale vaše mandate? Devetletka je bila zagotovo velika sprememba. Devetletka je sprememba samega šolskega sistema. Bolj kot to na poučevanje vplivajo druge stvari. Sistem lahko vzamemo tako ali drugače, lahko ga tudi malo prilagodimo. O spremembah v šoli sem kar precej razmišljal. Šolo sem začel voditi, ko je začetna evforija ob osamosvojitvi Slovenije že po- pustila in so se začele dogajati druge stvari. Takrat je bila v Sloveniji narejena velika napaka, ker smo prehitro šli v liberalizacijo družbe na splošno, kar se je močno odražalo tudi v šoli. Naenkrat so se za- čele pojavljati pravice nad dolžnostmi, kar je zelo slabo vplivalo na šolo in tudi na raven znanja otrok. Kasneje smo morali vlagati zelo veliko truda, da bi razmere uredili, normalizirali. Menim, da se zdaj le premikajo na bolje. Letos se je na valeti pokazalo, da učenci razmišljajo zelo zrelo, drugače kot doslej. Kako deluje trikotnik: učenci–učitelji–starši? Kje je mesto ravnatelja? S kakšnimi problemi se šola danes ukvarja na področju sodelova- nja s starši? Delo v računalniški učilnici v okviru projekta Simbioza, v katerem so naši učenci učili starejše računalniških veščin. Foto: Primož Šmid Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 126 Menim, da je glavni problem v tem, ker se otrokom v družini nalaga premalo dolžnosti. Zato se nekateri niso pripravljeni prilagoditi zahtevam, ki jih postavlja šola, in pač svoj položaj, ki ga je omogočila družba oziroma starši, izkoriščajo, kar je čisto naravno. Vsi bi želeli to spremeniti, kar pa ni enostavno. Razmere so namreč čisto drugačne, kot so bile še nedavno. Danes tudi ni toliko možnosti, da bi otrokom nalagali njihove obveznosti. Lahko seveda od njih zahtevamo, da več naredijo za svoje učenje, a moramo pri tem tudi vztra- jati. Ne gre za to, da bi zahtevali ocene, temveč da vse, česar se lotijo, naredijo dobro, tudi šolske obveznosti. Pri tem so izjemnega pomena prav odnosi med učenci, učitelji in starši. Učitelji bomo morali še bolj razvijati svetovanje učencem pri pridobivanju zna- nja, učenci pa bi morali to možnost v večji meri iz- koriščati. Starši lahko največ naredijo z vztrajanjem, da otrok svoje dolžnosti dobro opravi. Njihovo so- delovanje s šolo je nujno. Vsi si moramo prizadeva- ti, da bi skupne cilje čim bolje dosegali. Kako se je šola spreminjala materialno, pro- storsko? Prostorskih sprememb ni bilo veliko, močno se je spremenila notranja oprema. V sredini osemdesetih let smo začeli z uporabo ra- čunalnika pri pouku, kar je bila takrat velika novost, in v Sloveniji smo bili med prvimi, ki smo s tem zače- li. To je bila velika sprememba, mogoče največja, po mojem celo večja od uvedbe devetletke. Danes imamo šolo zelo dobro opremljeno in na nas je, da opremo tudi uporabimo. Zelo uspešno zagota- vljamo materialne pogoje za vse ostalo, tako za izo- braževanje zaposlenih kot tudi za vse, kar rabimo za pouk. To je možno zaradi racionalnega finančnega poslovanja na vseh področjih. Kakšen odnos vlada danes do izobraževanja zaposlenih, do vseživljenjskega učenja? Si šola želi, zahteva, da se zaposleni v šoli stalno izpopolnjujejo ali mogoče ne? Se je v teh letih kaj spremenilo? Včasih je bilo veliko izobraževanj, ki so bila organizi- rana in so bila do začetka devetdesetih let bolj ali manj politična. Večina zaposlenih jih je jemala kot nekaj od- večnega, tudi jaz sem bil med njimi. Po osamosvojitvi Povečanje aktivnosti učencev in njihove odgovornosti do pridobivanja znanja privzgajamo tudi s skupinskim delom, sodelovalnim učenjem. Foto: Primož Šmid Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 127 so se tovrstni seminarji zelo hitro nehali in je nastal nekakšen prazen prostor, ko izobraževanj skoraj ni bilo. V zadnjih letih se trudim, da bi zaposlene pošilja- li na izobraževanja, ki so mogoče dražja, a taka, ki so koristna za njihovo delo, torej za šolo. Seveda, kakšno izobraževanje tudi naročimo za vse, ker je včasih tre- ba na nekem področju na splošno nekaj izboljšati. Ali je to povezano s prioritetami šole? Torej, da glede na prioritete šole potem izberete iz- obraževanje, ki ga opravi celoten kolektiv, z namenom, da izbrano področje izboljšate? Ja. Dve naši prednostni nalogi sta trenutno najbolj v ospredju: povečanje aktivnosti učencev in pove- čanje odgovornosti. Eden od načinov za doseganje zastavljenih ciljev je zagotovo uvajanje sodelovalne- ga dela. S tem namenom smo organizirali letošnja izobraževanja. Vsekakor pričakujem, da bo tak pri- stop obrodil sadove. Kdo ali kaj dandanes najbolj usmerja, določa delo šole? Ali je avtonomna? Na nek način smo avtonomni in na nek način omeje- ni. Sama vsebina pouka je določena z učnimi načrti, ki so tako splošno zapisani, da je mogoče pouk pre- cej prilagajati. Tako smo s tega vidika precej avtono- mni, omejujejo pa nas učna gradiva, ki so na voljo. Poučevati moramo tako, da so gradiva, ki jih damo učencem, zanje uporabna. Če jim gradiv ne bi dali, kar po mojem mnenju ne bi bilo dobro, potem ne bi imeli nič oprijemljivega, iz česar bi se lahko učili. Omejitev torej vidim v prevelikem zoženju poučeva- ne snovi zaradi gradiv, ki jih pri pouku uporabljamo. Če se primerjate s svojimi predhodniki, ki so zagotovo ravnateljevali v drugačnih raz- merah, ali jim kaj zavidate, so mogoče imeli kakšne prednosti v primerjavi z vami ali pa določene pogoje dela danes lahko izpostavite, ocenite kot veliko prednost? Živeti moramo v tem svetu, v katerem smo. Nimamo kaj dosti izbire. Zato nič ne zavidam niti tistim, ki so bili pred nami, niti tistim, ki bodo za nami. Naša naloga je, da tukaj delamo tisto, kar najbolje znamo, da se prilagodimo tem razmeram in skušamo kaj iz- boljšati. Velika prednost v primerjavi s prejšnjimi časi je zagotovo tehnologija, ki jo imamo in je včasih ni bilo. Prednost vidim predvsem v iskanju znanja, iskanju virov. Teh možnosti še nismo dovolj izkoris- tili, jih pa mogoče še bomo. Učitelju je velik izziv, kako zastavljene cilje doseči z uporabo izbranih gradiv in dodatnih virov, ki jih omogočajo nove tehnologije. Zelo hitro se lahko zgodi, da izbrana gradiva osta- nejo premalo izkoriščena. To je že res. Vendar pa prevečkrat izhajamo iz gradiv in ne iz tega, kar želimo narediti. Po mojem mnenju je tako izhodišče napačno. Gradiva nam morajo biti samo pripomoček, orodje. Kakšen mora biti učitelj danes? Kakšne last- nosti mora imeti? Učitelj mora biti zelo ustvarjalen. Tako pri samem strokovnem delu kot pri odnosih z otroki, kjer se je treba kar naprej prilagajati. V tem odnosu ne gre za to, kdo bo koga prevladal, ampak da najdemo, ustvarimo dobre medsebojne odnose. Prilagajati se moramo osebnostim, ki so v razredu. Menim, da je učiteljeva sposobnost ustvarjanja dobrih odnosov z učenci še pomembnejša kot njegova formalna iz- obrazba. Kakšne možnosti imate kot ravnatelj, da iz- berete najprimernejšega kandidata? Kakšne načine uporabljate, da ga odkrijete? Najprej moram upoštevati zakonske zahteve: ustrez- nost izobrazbe, strokovni izpit in druge predpisane pogoje. Šele potem lahko izbiram na podlagi moje ocene, kako bodo kandidati sposobni delati v razre- du. Učiteljeva izobrazba je sicer zelo pomembna, čeprav ji, po mojem mnenju, dajemo prevelik po- men. Včasih imam občutek, da posamezniki nekako lobirajo pri strokovnem svetu, da za poučevanje ne- katerih področij določijo izobrazbo, ki jo je možno pridobiti le na določenih fakultetah. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 128 In tisti, ki pridejo skozi sito zakonskih pogojev? Jih povabim na razgovor, na podlagi katerega se odločim. In običajno se odločim prav, čeprav je na podlagi 15-minutnega pogovora težko predvideti, kako bo nekdo delal naslednjih 40 let. Je trenutno v šoli področje, ki ima prednost, ki ga želite bolj razviti, kot na primer šport, jezi- ki, naravoslovje in tako dalje, ali želite, da so področja v ravnovesju, da se izoblikujejo kar najbolj celostno razviti mladostniki? Želimo biti dobri na vseh področjih. Res pa smo, mogoče zaradi okolja samega ali meni neznanih ra- zlogov, uspešnejši na naravoslovnem področju. Že od nekdaj je tako. Se pa trudimo, da bi bili na vseh področjih dobri. Nam kar uspeva. Ima šola še rezerve, ki jih ji še ni uspelo upo- rabiti, aktivirati? Zagotovo. Kot prva je prav aktivnost učencev, ki jo moramo postaviti na malo višjo raven, jo spodbu- jati, zanjo vzpostaviti pogoje, jo privzgajati. In kot drugo, opažam, da je komuniciranja učencev z uči- telji premalo. Največkrat učitelj poišče učenca, med- tem ko obratne poti skoraj ni. Imate v mislih komunikacijo z namenom iska- nja znanja, učitelj kot vir, mentor? Ja. Kulturo komunikacije bomo vsekakor morali spremeniti. Ali danes opažate razliko med podeželsko in mestno šolo? Ali med njima ni razlik, sta ena- kovredni? Mislim, da je naša šola v marsičem boljša od mestnih. V mestih so pričakovanja nekaterih star- šev kot tudi otrok višja, zato je del otrok bolj ambi- cioznih in posledično na nekaterih področjih dose- gajo boljše rezultate. Je pa v mestnih šolah več težav zaradi drugega dela otrok, ki niso tako ambiciozni, ker imajo mogoče druge cilje. Po drugi strani pa se starši, predvsem v mestnih okoljih, dosti bolj, me- nim, da preveč, vtikajo v strokovno delo učiteljev. Na katera področja pritiskajo starši v Železni- kih? Kje se pokaže razlika med pričakovanji staršev in tem, kar šola nudi, uresničuje, dela? Precejšen del staršev predvsem na razredni stopnji pričakuje, da bomo za njihove otroke poskrbeli od šestih zjutraj pa do treh popoldne. Temu ne more- mo v celoti zadostiti, kar povzroča težave. Sicer so starši glede pričakovanj in odnosa do šole zelo realni in nimamo večjih težav. Kaj je danes na voljo ravnatelju kot neke vrste pomoč, svetovanje, doizobraževanje? Ravnatelji imamo na voljo Šolo za ravnatelje, ka- mor se nekateri obračajo po pomoč, vendar pa, po mojem mnenju, ni dovolj uporabna. Ravnatelji praviloma izhajamo iz vrst učiteljev, zato imamo največ potreb po znanjih, ki jih v času svojega študija nismo pridobili. Potrebujemo namreč ve- liko znanja s področja prava in drugih področij, s katerimi se med študijem nismo ukvarjali. Za- dostne podpore ne nudijo niti Šola za ravnatelje, niti službe na Ministrstvu za izobraževanje, zna- nost in šport in niti Zavod za šolstvo. Prepuščeni smo sami sebi, zato smo ustanovili Ravnateljski servis. S povečevanjem administrativnega dela se povečujejo zahtevana znanja s področij, ki jih kot učitelj nisem nikoli potreboval in ne pridobival. Vedno več je pravnih postopkov, ki jih ravnatelj mora ne le poznati, se pravilno odločiti, ampak tudi pravilno izpeljati. Začetniku je na tem podro- čju zares težko. Torej bi bilo sedaj prav, da bi ravnatelji, ki ste, preden se boste upokojili, opravili še obdobje svetovalca? To bi bilo zelo dobro, da bi nekaj mesecev, kot pre- hodno obdobje, deloval kot svetovalec svojemu na- sledniku. Bi bilo potemtakem lažje, da bi ravnatelj pri- šel iz vrst pravnikov, mogoče ekonomistov? Ne, nikakor ne, ker bi bilo zanemarjeno bistveno po- dročje, ki ga ravnatelj mora opravljati – pedagoško Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 129 vodenje! Po mojem mnenju bo šolo treba razbreme- niti pravnih postopkov, ki vanjo ne sodijo, so odveč. Pa so možnosti? So, le volje ni pri tistih, ki bi to morali urediti. Na šoli moramo izvajati precej postopkov, od katerih ni drugega učinka, le določeni izvajalci ali ustanove imajo dodaten zaslužek. Na primer, na šoli moramo na določeno obdobje pridobiti potrdilo za brezhib- nost varnostne razsvetljave, čeprav imamo pouk samo podnevi. Tako potrdilo sploh ni poceni. Še več podobnih primerov bi se našlo. Kaj pa je na voljo učitelju kot neke vrste po- moč, svetovanje, doizobraževanje? Škoda, da Zavod za šolstvo nima več nekdanje sve- tovalne vloge, saj ima zaposlene strokovnjake za vsa predmetna področja. Trenutno je najboljša mož- nost, da učitelji s svojega področja izbirajo izobraže- vanja, ki jim omogočajo pedagoško in osebno rast, da lahko bolje poučujejo in vzgajajo. Vendar pa je v tej zgodbi ključen tudi ravna- telj, ki mora omogočiti, dovoliti učiteljem, da do kvalitetnega izobraževanja pridejo? Ali pač ne? Ali so zakonske pravice učiteljev močnej- še, da vsakemu zagotovijo, kar potrebuje? Vsak učitelj ima vsako leto pravico do petih dni uspo- sabljanja, ki bi jih praviloma moral opraviti med počitnicami. K temu sodijo tudi študijske skupine in vsa organizirana izobraževanja, zato od obveznih pet dni ostane še zelo malo za seminarje, ki so lahko zelo koristni. Po drugi strani je ravnatelj dolžan zagotoviti izobraževanja, ki so nujna za izvedbo programa. Upo- števati je treba še stroškovno plat, ki v času nenehne- ga krčenja sredstev za izobraževanje ni zanemarljiva. Na naši šoli učiteljem kljub temu omogočamo mnogo več izobraževanj, kot je predpisano, ker me- nim, da je denar, ki ga vložimo v znanje, dobro na- ložen. Edini pogoj je, da so usposabljanja uporabna za doseganje naših ciljev. Ta naša usmeritev bo v pri- hodnosti lahko ogrožena, če bo država nadaljevala s krčenjem namenskih sredstev. Kaj vam danes predstavlja izziv na položaju ravnatelja? Vsakodnevni izziv je, da presežemo cilje, ki smo si jih zadali. Na podlagi naših rezultatov ugotovim, kaj moramo v šoli izboljšati, in to uvrstimo med naše cilje. Sredstva za doseganje cilja izberemo sami. Prireditev, ko smo gostili projektno srečanje Comenius. Foto: Primož Šmid Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 130 Na prireditvah projektnih srečanj Comenius smo vedno predstavili etnološko-kulturno dediščino, prepleteno s so- dobnimi dejavnostmi šole. Foto: Primož Šmid S kakšnimi težavami se šola danes ukvarja glede discipline učencev in kakšne težave ima- jo učitelji? Največkrat se ukvarjamo z neizpolnjevanjem šol- skih obveznosti učencev, pa tudi z nedelavnostjo pri pouku, s povzročanjem nemira med poukom, občas- no pa rešujemo tudi primere medvrstniškega nasilja in neopravičenega izostajanja. Ne glede na to pa menim, da je velika večina ot- rok zelo dobro vzgojenih. S čim, če sploh, lahko danes discipliniramo učen- ca, vplivamo na odklone v vedenju, neposluš- nost, ogrožanje sebe in drugih? Vzgojna kazen? ''Discipliniranje'' učencev ni cilj, saj ne želimo pri- -vzgajati slepe poslušnosti. Edini način, da na tem področju kaj dosežemo, je vzpostavitev takih med- sebojnih odnosov med učitelji, učenci in starši, ki bodo usmerjeni v sodelovanje. Naš skupni cilj mora biti vzgojiti mlade, da se bodo želeli sami učiti in da se bodo v življenju znali prav odločati. Vedno se izkaže, da lahko pri reševanju težav nekaj nare- dimo samo, če imamo pri starših podporo in željo po sodelovanju. Vzgojne kazni učinkujejo le redko. Menim, da bi bilo mnogo bolje predpisati določene obveznosti na strani staršev. Koliko danes v šoli sprejemamo dejstvo, da je kaznovanje učencev zaradi neprimernega obnašanja pravzaprav kaznovanje otrok zara- di napak njihovih staršev? Oziroma ali lahko tako posplošimo obnašanje in kaznovanje? Ljudje pač delamo napake, tudi pri vzgoji otrok. Krivde za dejanja otrok ne moremo kar na splošno naprtiti staršem. Mnogokrat se je že izkazalo, da se otroci iz iste družine obnašajo zelo različno. Torej ne morejo biti le starši tisti, ki vplivajo na otroko- vo obnašanje. Starši so zagotovo krivi takrat, kadar nič ne storijo, da bi otroka usmerili na pravo pot, čeprav vedo, da ne dela tako, kot bi moral. Včasih smo poznali pobratene šole, kaj pa danes? Kako se danes šola odpira v svet, pove- zuje z drugimi šolami? S čim se v šoli še ukvar- jate, da učencem odkrivate drugačne poti do znanja? Evropske projekte smo začeli izvajati po letu 2000. Od takrat smo osem let sodelovali v njih. To med- Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 131 narodno sodelovanje je v šolo prineslo marsikaj novega. Največja pridobitev je gotovo izboljšanje sodelovanja med učitelji različnih predmetov in raz- ličnih stopenj. Žal se nam letos ni posrečilo vključiti v nov evropski projekt, bomo pa še poskušali. V zadnjih letih dobiva naše mednarodno sodelova- nje še druge razsežnosti. Letos so se naši učenci že pe- tič udeležili mednarodnega nogometnega turnirja v francoskem kraju Arneke in zmagali. Naš pevski zbor je letos uspešno nastopal na zborovskem festivalu Clara Harmonia v italijanskem kraju Poggibonsi. Udeležujemo se tudi nekaterih mednarodnih umetnostnih natečajev. Zagotovo bomo z mednarodnim sodelovanjem nadaljevali, saj vnaša v šolo dodatno spodbudo tako za učence kot za učitelje. Kaj šoli pomeni občinska nagrada ob 200-let- nici šole? Je to nekaj samoumevnega, se ob- čina čuti dolžna nagraditi visoko obletnico? Bi bilo bolje, bolj iskreno, če bi šola nagrado dobila ne glede na obletnico, ker bi družba hotela pokazati spoštovanje oziroma ji dati priznanje za dobro delo? Priznanja se največkrat podeljujejo bodisi ob po- sebnih dogodkih bodisi ob obletnicah. Nekoliko nenavadno bi bilo, če bi se to zgodilo ob 192-letnici. Njegovo vrednost vidim v javnem priznavanju ka- kovostnega dela šole. Istočasno priznanje šolskemu glasilu Naše poti pa to vrednost še poveča. Se mogoče spomnite kakšne anekdote, zani- mivosti iz vašega obdobja, ko ste ravnatelj? V času mojega vodenja šole sem doživel precej zani- mivih dogodkov. Najpogosteje se spomnim nasled- njega: Otroke učimo plavanja že od 2. razreda naprej. Pred leti, ko plavalni bazen še ni imel obnovljenega dna, so bile na dnu vidne temnejše lise. Eden od ot- rok v nižjih razredih je pri uri plavanja vprašal uči- teljico: ''Kaj pa je tisto?'' in pokazal na eno od podol- govatih lis. Učiteljica mu je v šali odvrnila: ''Riba.'' Naslednje jutro je otrokova mati telefonirala v šolo, češ, zakaj otroke vodimo v tako zanemarjen bazen, v katerem plavajo ribe. Ste kot učenec, dijak, študent radi hodili šolo? Rad. Neka neznana sila me je vlekla. Verjetno bi temu lahko rekli želja po znanju. Imate kakšno priporočilo, vodilo šoli v bodo- če? Zadnje čase, mogoče od uvedbe devetletke, se sku- ša šoli nalagati vedno nove stvari, nove obveznosti, tako za učitelje kot učence. Mi lahko učencem nala- gamo, kolikor hočemo, vendar se bodo sami odlo- čili, kaj od tega bodo vzeli in česa ne. Menim, da bi morali več poudarka v vzgoji učencev dati dobrim medčloveškim odnosom, ki so nujni za dobro delo v prihodnosti. Znanje, ki ga morda ne bodo pridobili v taki meri, kot mi od njih pričakujemo, bodo lah- ko nadomestili še kasneje. Veliko večji primanjkljaj lahko nastane na področju medčloveških odnosov. Vsa slovenska šola je na tem. Spet tečejo razprave o uvedbi obveznega drugega tujega jezika. Vpraša- nje je, kakšen bo učinek. Nekateri učenci bi s tem imeli samo še več težav, kot jih imajo sedaj, in se ne bi naučili niti prvega tujega jezika, drugi se ga bodo naučili ne glede na to, ali je obvezen ali ne. Menim, da z nalaganjem snovi gremo v napačno smer. Imate mogoče kakšen nasvet ministrici/mini- stru za izobraževanje, znanost in šport? Najprej naj šolo očisti navlake, ne predpisuje nobe- nih nepotrebnih stvari in potem naj šolo pusti čim bolj pri miru. Hvala, gospod Rant, da ste z nami delili uspe- he in tegobe šole v Železnikih danes! Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 132 Razvoj šolske stavbe skozi čas 1968. Foto: arhiv Osnovne šole Železniki 1970. Foto: arhiv Osnovne šole Železniki Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 133 1976. Foto: France Benedik 1989. Foto: arhiv Osnovne šole Železniki Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 134 2012. Foto: arhiv Osnovne šole Železniki 2015. Foto: arhiv Osnovne šole Železniki Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 135 Ko šola praznuje 200 let, Katarina Primožič … brskamo po preteklosti in pregledujemo stare šolske kronike; … si zastavljamo vprašanja in iščemo odgovore v knjigah ter pri ljudeh; … spoznavamo razlike med nekoč in danes; … obujamo spomine; … načrtujemo prihodnost … in sedanjost ohranjamo za rodove, ki pridejo za nami. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 136 Ob spoštljivi obletnici šole v našem kraju sta Mu- zejsko društvo Železniki in OŠ Železniki v mesecu decembru 2014 razpisala literarno-likovni natečaj z naslovom Ko šola praznuje 200 let. Nekoč večina ljudi ni znala ne brati ne pisati. Le redki izbranci so obvladali ti dve veščini. (V Slove- niji predvsem duhovniki.) Odgovorna in modra cesarica Marija Terezija pa se je zavedala, da je zna- nje pomembno tudi za razvoj cesarstva. Sprejela je zakon o obvezni osnovni šoli. V Železnikih je šolo leta 1815 ustanovil župnik Mihael Grošelj. Od takrat pa do danes je minilo 199 let. V nasled- njem šolskem letu (2015/2016) pa bomo praznovali okroglih 200! V uredništvu šolskega glasila smo predlagali, da to okroglo obletnico praznujemo tudi z umetniškim ustvarjanjem mladih literatov in likovnikov. K so- delovanju smo povabili vse učence OŠ Železniki (z matične in podružničnih šol). Vsi, ki vsakodnevno vstopamo v šolske prostore, dobro poznamo živžav na hodnikih in kotičke za umirjen pogovor, ločimo zbrano delo med poukom od sproščenih klepetov v odmorih, razumemo neš- teta vprašanja učiteljev in radovednih učencev itd. Obiskovanje pouka je naša služba in učenje naš pok- lic. To velja za učence in učitelje! Z natečajem smo učence spodbudili k vživljanju v šolsko preteklost, opazovanju sedanjosti in načr- tovanju prihodnosti. S pomočjo mentoric in staršev so razmišljanje o temi nadgradili z literarnim in li- kovnim ustvarjanjem. Zbiranje prispevkov se je zaključilo pred zimski- mi počitnicami (februarja 2015). Takrat sta se loče- no sestali ocenjevalni komisiji. Začelo se je branje, pretresanje in sejanje prebranega in narisanega, razpravljanje o delih in navsezadnje izbor najbolj- ših. Članice obeh komisij so imele obilico dela. Učiteljice Marija Gasser, Jana Lušina, Marjeta Potočnik in Polona Kovač niso imele enostavnega dela. Pregledale so več kot sto likovnih del in enot- no izbirale najbolj zanimive, pripovedne in domisel- ne umetnine. Za samostojno delo prejmejo nagrade: Tisa Mohorič Bonča iz 2. a, Maj Prezelj iz 4. a, Klara Benedičič iz 5. a, Pija Prezelj iz 5. a, Gašper Nastran iz 6. a, Nina Triler iz 6. c in Vesna Tolar iz 8. c. Za skupinsko delo prejmejo nagrado: Tjaša Koder iz 6. c, Silvija Čemažar iz 7. c ter Klara Koder in Maja Čemažar iz 8. a ter skupina učenk in učencev iz 5. razredov: Tina Kejžar, Hana Kenda, Igor Potočnik iz 5. a in Rok Bevk iz 5. b. Za delo v paru pa nagrado prejmejo še: Martin Rihtaršič iz 5. b in Veronika Rihtaršič iz 7. c ter Kaja Mesec in Teja Kokalj iz 5. b. Literarne prispevke pa so ocenjevale učiteljice razredne stopnje Majda Demšar, Mateja Markelj in Nataša Vrhunc, učiteljici slovenščine Slavica Mo- horč in Majda Tolar ter mentorica šolskega glasila Naše poti Katarina Primožič. Prebrale so 60 pesmi in 71 proznih besedil, ki so jih napisali učenci od 2. do 9. razreda. Odločitev o nagrajencih je bila težka, saj so mladi literati v svojih delih pokazali veliko mero literarne ustvarjalnosti. Domišljijo so spretno povezali s poukom v preteklosti in sedan- josti, z učiteljskim poklicem, s šolskimi dogodivšči- nami ipd. Obvestilo o nagrajencih je bilo objavljeno 2. aprila, na mednarodni dan otroških in mladinskih knjig, na šolskem radiu. Nagrade, ki so jih prispe- vali Občina Železniki, Muzejsko društvo ter Javni zavod Ratitovec, pa so mladi ustvarjalci prejeli 24. aprila na šolski proslavi ob dnevu upora proti oku- patorju. Nagrajenci literarnega dela natečaja so: V prvi triadi: Tina Šturm iz 3. b, Gregor Štalc, Vo- ranc Krek in Jana Pfajfar iz 3. a ter Aljaž Kmetec iz 2. b. V drugi triadi: Jan Triler iz 6. c, Mohor Jelenc iz 5. a, Aljoša Demšar iz 4. a ter Gaber Rant in Gašper Tolar iz 4. b. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 137 Pa še nagrajeni literati tretje triade: Laura Rant in Taja Basaj iz 9. d, Luka Gartner iz 8. b, Patrik Lu- šina iz 8. c ter Erin Rant iz 7. a za samostojne pri- spevke, Katarina Derlink, Sabina Gartner in Rebeka Seljak iz 7. a pa za pesem, ki so jo napisale skupaj. Nagrado bodo prejele tudi Ana Bradeško, Lea Demšar in Teja Prevc iz 7. c za živahno in izvirno dramsko besedilo ter Katja Primožič in Katarina Derlink, ki sta na temo natečaja izdelali družabni igri Spomin in Tonček hodi v 1. razred. Ena izmed nagrad ustvarjalcem je tudi objava nji- hovih del v zborniku Železne niti. Pisana druščina mladih umetnikov z razredne stopnje. Foto: Primož Šmid Dvajset višješolcev, prejemnikov nagrade literarno-likovnega natečaja Ko šola praznuje ... Foto: Primož Šmid Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 138 Naša šola Naša šola stoji v Otokih številka 13. Staro šolo so podrli, ker je imela preveč velike hodnike in prema- lo učilnic. Na istem mestu so zgradili novo šolo. Cela šola je letos dobila še izolacijo in nove barve. Šola mi je sedaj čisto všeč. Malica in kosilo sta čisto ''ure- du''. Najbolj so mi pa všeč učiteljice. O saj res, pozabil sem vam povedati, da so tisto leto, ko je moja učiteljica šla v prvi razred, ukinili šest dni pouka na teden. Zato sem zelo vesel, da ži- vim sedaj. Aljaž Kmetec, 2. b Mentorica: Minka Rant V šoli V šoli učimo se mnogo stvari, a meni pa to prav nič ne diši. Najraje pri telovadbi naokrog se podim, pri matematiki pa kak račun spustim. S težavo berem in se učim, a po pouku zmeraj rad domov odhitim. Gregor Štalec, 3. a Mentorica: Irena Bradeško Mavrična šola Dopoldne sem v družbi, se zadovoljno smejim, saj znanje in veselje z učenci delim. Zvečer, ko vse se umiri, v samoti počivam, čakam na jutri, ko spet vrata odpiram. Imam novo obleko, je pisana vsa kot kakšna mavrica, ki nas pozdravlja z neba. Ob strani mi vedno sosed stoji, zavetje mi nudi in za najmlajše skrbi. Voranc Krek, 3. a Mentorica: Irena Bradeško Moj delovni dan Zjutraj navsezgodaj vsem se mudi. Odraslim v službo, otrokom v šolske klopi. V šoli se učimo računstva, abecede, včasih tako pridno, da nam zmanjka krede. Najlepši so odmori, ko se lahko igramo in nas nihče ne krega, če glasno klepetamo. Me včasih zamika kolebnica, žoga, a kaj ko me čaka domača naloga. Vsaka šola ima tudi svoj zvonec, a o tem kdaj drugič, saj je pesmice konec. Tina Šturm, 3. b Mentorica: Urša Kalan Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 139 Moj dan v šoli Budilka zjutraj zazvoni, v šolo se mi spet mudi. Hlače si oblečem, nogavice si obujem, pri sebi pa modrujem: ''Prej bo treba iti spat, da bo zjutraj laže vstat.'' Zajtrk topel hitro pojem, v vežo se obuti grem. Zunaj mraz in veter brije, zato me mami v šal ovije. Ura jezno že zvoni, joj, kako se mi mudi! Bunda, kapa, čevlji v kot, šolski zvonec je falot! Dobro jutro, dober dan, je tu sploh še kdo zaspan? Učiteljica Irena nam matematiko razlaga, pri slovenščini pomaga. Znanje trpa v glavo – zdaj znamo kot za stavo! Šolski zvonec spet zvoni. Razred naš kolono naredi, sline si cedi in čaka, da nam učiteljica malico razdeli. Njam! Še nekaj pouka, vsak v torbo pokuka, če notri je vse, da igra v OPB se prične. Dolgočasit se je bedno, zato igramo se vedno. Učitelj Igor za dodatne vaje poskrbi in se z nami rad smeji. Čas v šoli hitro mine, riše nam lepo spomine. Jana Pfajfar, 3. a Mentorica: Irena Bradeško Jaz – učitelj naravoslovja in tehnike Sem Aljoša Demšar in učim naravoslovje in teh- niko v četrtem, petem in šestem razredu. Danes imam na urniku 4. a, ki ima dve uri naravoslovja in tehnike. Ko vstopim, me nihče ne pozdravi. Začudim se, pogledam napis na vratih in vidim, da je napisano 6. b razred. Opravičim se in vstopim v učilnico 4. b. Pozdravijo me, potem pa začnemo z uro. Razložim jim novo snov, ki se imenuje Naše osončje. Nekateri vzkliknejo: ''O, ne!'' Drugi pa: ''O, ja!'' Najprej jim razlagam, potem pa se dva fanta zač- neta obmetavati s papirčki. Ko reditelji razdelijo delovne liste, nimata pojma, a se vseeno nekako znajdeta. Ko končamo, liste pregledam. Temu sledi zapis besedila v zvezek. Ko pišejo, fantek svojemu sosedu, ki sedi v isti klopi, vrže posmrkan robec. So- sed ga kresne z mapo. Tako se začneta pretepati, a po mojem opozorilu začneta pisati. Ko je ure konec, se zaslišijo ''bejblejdi'', punce pa barvajo slike. Pozvoni začetek ure. Učencem rečem, naj pripra- vijo naravoslovne škatle. Delali bomo naše osončje. Deklica se začne napihovati, da bo ona gotovo naj- bolje pobarvala. Druga pa temu nasprotuje. Začneta se pretepati. Ko izdelujemo osončje, deklico prime na strani- šče. Za njo pa zatišči še ostale, tako da ostanemo v razredu samo še fantje. Ko se vrnejo, zelo pospešijo svoje delo. Vsi pravočasno končajo z delom. Poslovim se in odidem v kabinet, kjer si oddah- nem, nato pa začnem pisati vse, kar sem danes do- živel v 4. a razredu. Potem pa odhitim k uri v 4. b. Aljoša Demšar, 4. a Mentorica: Majda Demšar Delovni dan učitelja športne vzgoje Po poklicu sem učitelj športne vzgoje. Učenci me imajo zelo radi, jaz pa njih. Nekaj pa mi vseeno pri mojem poklicu včasih ni Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 140 všeč. Veste kaj ni fer? Ne mislim do otrok, ampak do mene! Včasih se nekateri učenci spremenijo v prave male vragce. Še posebno trije so takšni faloti. Ker ne marajo telovaditi, se večkrat obnašajo prav obupno. Tako nam pokvarijo uro in zaradi njih ne morejo te- lovaditi ostali, ki so pridni. In kaj ti trije paglavci počnejo? No, naj vam po- vem, kaj se je zgodilo ravno prejšnji teden. Miško je splezal po drogu čisto pod vrh, potem pa ni hotel dol. Kazal je osle sošolkam in jim govoril, da vidi, kako jim na glavah uške plešejo ča ča ča. One so his- terično cvilile ter tekle pred ogledalo gledat, če je to res. Med tem je drugi fant, Franček po imenu, na ogledalo postavil tri pajke, ki so tam stali kot pribi- ti. Ko so dekleta pritekla pred ogledalo gledat svoje lase, so se tako ustrašile, da so na uši pozabile in kričale zaradi pajkov. Stekle so ven iz garderobe, a tretji falot Binček je na tla nastavil elastiko, da so se punce zapletle vanjo in čmoknile po tleh. Si lahko mislite, koliko vpitja je bilo? Fantje so se smejali, punce pa jokale. Porabil sem tri škatle obližev, da smo polepili vse rane, pa še pol ure, da sem punce prepričal, da na glavi nimajo uši. Ko so se pomirile, so bile zelo hude in komaj sem jim pre- prečil, da niso nabutale teh treh falotov. Rekle so mi: ''Učitelj Gaber, ker ste naš najljubši učitelj, bomo od- nehale, ampak drugače bi jih prebunkale!'' Miško, Franček in Binček so dobili kazen – napisati so morali spis o lepem vedenju ter ga pokazati doma svojim staršem. No, pa se je dobro razpletlo, boste rekli. Tako sem mislil tudi jaz, dokler niso naslednji dan na vrata zbornice potrkale tri razburjene mame, ki so se želele pogovoriti z mano. Miško, Binček in Franček so namreč doma v joku povedali, kako ubo- gi so pri telovadbi in kako grdo se do njih obnašamo. Gotovo vas zanima, kaj sem potem naredil. Veliko prostora bi rabil, zato o tem kdaj drugič. Povem vam le, da od takrat Miško, Franček in Binček pridno te- lovadijo. Telovadba je postala celo njihov najljubši predmet, jaz pa njihov najljubši učitelj. Gaber Rant, 4. b Mentorica: Mateja Markelj Učitelj geografije Na OŠ Železniki učim geografijo. Za ta poklic sem se odločil, ker so mi všeč veso- lje, orientacija in spoznavanje tujih držav. Delo mi je všeč, ker v razredih ni preveč otrok, pa še tisti so kar pridni. Pri geografiji otroke učim o planetih, zemljevi- dih in raznih tujih državah. Ko se v osmem razredu učimo o vesolju, jih peljem v observatorij, kar je učencem po navadi zelo všeč. V šestem razredu se učimo o tem, kako se znajti na zemljevidu, zato en dan organiziramo orientacijski tek v naravi. Najbolj všeč mi je, ko se učimo o Sloveniji, saj takrat gremo na enodnevne izlete po slovenskih pokrajinah. Ko bo v proračunu dovolj denarja, načrtujemo šolo v naravi na drugi celini. Mislim, da je geografija zelo pomembna in pouč- na, ker se je v svetu treba znajti. Da bi se bolje znašli in vedeli več, bi morali veliko potovati in brati. Gašper Tolar, 4. b Mentorica: Mateja Markelj Stara šola Ime mi je Mohor in živim v letu 1930. Danes bom šel v šolo prvič po poletnih počitnicah. Hodim v peti razred in želim postati kmet. Sem tretji najstarejši otrok v desetčlanski družini. Živim z očetom, mamo, tremi sestrami in štirimi brati. Zjutraj sem se zbudil in si privoščil zajtrk. Mama mi za zajtrk pripravi maslo in kruh, zraven pa pijem mleko. Ker živim na kmetiji, moramo po zajtrku v hlev, kjer imamo krave, prašiče in kokoši. Jaz vedno poberem jajca. Potem grem v šolo, ki je na hribčku. Na poti se dobim z dvema prijateljema, Mihcem in Tonetom. Na poti se pogovarjamo in si izmišljujemo nove igre. Včasih tudi tekmujemo, kdo pride prvi do šole. Zmeraj zmaga Mihec. Šola je v novejši hiši, zraven pa je tudi cerkev, kjer imamo verouk. Pred vrati nas pričaka učiteljica Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 141 Horvat. Je zelo stroga. Vedno jo moramo pozdraviti. Klopi v učilnici so take, da trije sedimo za eno. Jaz sedim z Mihcem in Tonetom. Učiteljica uporablja čisto svojo mizo. V omari ima spravljene različne knjige in redovalnice. Učenci smo najraje pri stari peči, kjer se pozimi grejemo. Danes imamo na urniku ročna dela, verouk in leposlovje. Pri ročnih delih nas učiteljica uči šiva- nja gumbov. Meni ne gre prav dobro, zato moram klečati na koruzi. Najbolje šiva Tone, ki hoče postati krojač. Na koncu tudi meni uspe zašiti nekaj gum- bov. Potem gremo v cerkev. Ta je prostorna in ima veliko klopi. V kotu stoji ogromna peč. K njej najraje sedemo. Verouk imamo v zakristiji. Uči nas prijazen in malo starejši župnik. Danes pripoveduje, kako je Jezus ozdravil gobavca. Verouk imam rad, prijatelj Mihec pa ne. Po verouku imamo malico. Mama mi je dala pre- pečenec, namazan z marmelado, ki jo imam zelo rad. S Tonetom in Mihcem hitro pojemo ter se gre- mo ven igrat ravbarje in žandarje. Zadnjo uro je na vrsti lepopisje. Tukaj je najboljši Mihec, ki zelo lepo piše in bo postal učitelj. Lepopisja nas uči gospodič- na Horvat. Danes pišemo malo pisano črko s. Meni je zelo težko, zato sem jih nekajkrat dobil po prstih. Po pouku se odpravimo domov in tekmujemo, kdo bo prvi pri meni doma. Doma hitro napišem nalogo in grem pomagat očetu na polju. Tako se moj dan konča. Mohor Jelenc, 5. a Mentorica: Marija Gasser Prijatelji Bilo je jutro. Kot vsak dan sem se zbudil v svoji slamnati postelji. Pretegnil sem se. Mislil sem še malo zadremati, ko je mati zaklicala: ''Lojze! V šolo bo treba!'' ''Saj res, danes je moj prvi šolski dan!'' sem se spomnil. Vstal sem, se oblekel in obul lesene cokle. Vzel sem še usnjeno rjavo torbo in šel do šole. Do šole, ki je stala v Železnikih, sem imel približ- no pol ure. Preden sem prišel do tja, sem se ustavil še pri sosedih, da sva z njihovim Tonetom šla skupaj naprej. Bila sva enako stara. Oba sva štela osem let. Zelo rada sva imela konje, a jih doma nisva smela jezditi. Zato sva skrivaj upala, da se bomo v šoli uči- li tudi jezdenja konj. Včasih sem sanjal, da skupaj jahava čez hribe in doline. Tisti dan sem bil potem srečen. Ko sva prišla do šole, se mi je čudno zdelo, da ni zunaj nobenega dekleta. Tudi Tone je bil presene- čen. Pa sva vprašala najbližjega otroka. Svetlolas fant s pegicami in modrimi očmi nama je povedal, da punc ni, ker je ta šola le za fante. To se je nama s Tonetom zdelo super, ker jih nisva nič marala. Le to je bilo škoda, ker jih nismo mogli špikati. Ostala sva v družbi svetlolasega fanta. Pogovarjali smo se in iz- vedela sva, da mu je ime Marjan. Povedal je, da imajo doma veliko domačih živali, da ima vse rad, a najraje skrbi za pujske. Nato je zazvonil šolski zvonec. Učilnice so imele veliko oken in klopi. Dokler ni vstopila učiteljica, smo morali stati v klopeh. Učite- ljica je bila srednjih let in zelo stroga. Ker je veliko učencev dobilo osla za čez dan, s(m)o ji pravili Mula. Ko je vstopila, smo jo morali pozdraviti: ''Dober dan, gospodična učiteljica.'' Prvega dne smo lahko sedli, kamor smo hoteli. Seveda sem sedel zraven Toneta in Marjana. Izve- deli smo, kako se moramo obnašati v šoli in kakšna so pravila. Med poukom se ne sme klepetati in ob- račati nazaj. Učiteljici nismo smeli reči drugače kot ''gospodična učiteljica'' ipd. Vsak dan smo morali v šolo prinesti vse zvezke. Če jih je kdo pozabil, je za kazen klečal na koruzi. Drugače je bilo pa v tej šoli kar dobro. Prvi dan pouka je bil lep, a ne sprašujte za ostale dneve. Na začetku sem mislil, da bo vedno fino, a ni bilo čisto tako. Še najbolje je bilo, ko smo za vsak za- četek in konec leta namesto k pouku šli k maši. Če si v šoli preklinjal, klepetal ali se pretepal, si na hrbet dobil osla. Skoraj ves dan smo preživeli v šoli – od 7.30 do 16. ure. Na urniku so bili naslednji predme- ti: telovadba (najboljši predmet), lepopisje (še kar), Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 142 slovnica (slabo) in računanje (za bruhat slabo). Zdaj veste, kje sem užival. Ostali predmeti so se pa straš- no vlekli. V šoli sem spoznal veliko novih prijateljev. Veči- na je bila doma iz Železnikov, le nekateri iz okoliš- kih vasi. Spoprijateljil sem se s Franceljnom, Šte- fanom, Antonom, Metodom in Danilom. Tisti, ki niso bili moji prijatelji, so bili prijatelji med sabo, nas pa niso hoteli v družbo. Menili so, da smo reve. Zaradi tega se nisem sekiral, saj sem menil, da jih bo že Bog kaznoval. Menda so ti fantje pre- tepali druge in jih izsiljevali za denar. Tone pa je hotel biti z njimi. Povedal sem mu, da pretepajo in izsiljujejo, a on me ni slišal. Menil je, da so to same laži, in mi rekel, da se ne bo več družil z mano, če bom tako govoril. Odvrnil sem mu, da se pač tudi jaz ne bom družil z njim, če se bo priključil prete- pačem. Nato mi je obrnil hrbet. To se je zgodilo sredi šolskega leta. Od takrat pri pouku nisva več sedela skupaj. Ko se je Tone začel družiti s temi nasilneži, sem začel vsak dan hoditi k Danilu. Imel je toliko prija- teljev kot jaz. Mojo mamo pa je začelo skrbeti, ker se nisem več družil s Tonetom. Povedati sem ji moral vso resnico. Menila je podobno kot jaz: ''Ga bo že pamet srečala, če bo Bog hotel.'' Njen odgovor mi je prijal. Naslednji dan sem To- neta vprašal, kako mu gre v novi družbi. ''Jutri imam preizkus. Ne vem še, kakšnega. Vem le, da moram biti ob desetih dopoldne pri plavžu.'' Butelj se mi je zdel, da mi je povedal, kdaj in kje bo preizkus. Zato sva se z Danilom odločila, da si greva pogledat dogajanje. Ne smem pozabiti omeniti, da je bil Tone učitelji- čin najljubši učenec. To ga je precej zabavalo. Nikoli ne bom pozabil prepira, ko se ji je zlagal, da sem preklinjal. Ne vem, kje je slišal tiste kletvice, ki jih je izrekel, a vem, da sem moral nato klečat na koruzo. Na Toneta sem bil zelo jezen. Ko sva naslednjega dne z Danilom šla k plavžu, sva opazila skupino fantov. Med njimi je bil tudi Tone. Približala sva se jim tako, da naju niso videli. Slišala sva, kaj se pogovarjajo. Tone bi menda mo- ral na travnik, kjer so se igrali otroci. Tam bi enega izsiljeval za denar. Če ne drugače, s pestmi. To sva z Danilom želela preprečiti. Poiskala sva ostale prija- telje in odpravili smo se na travnik, da bi ubranili majhne otroke. Čez čas se je tolpa pojavila na travni- ku. Prvi je bil seveda Tone. Sploh ne morem opisati, kako je bil presenečen, ko smo se mu postavili na pot. Rekel sem mu: ''Ne boš pretepal majhnih otrok in jih izsiljeval za denar! Prekliči dejanje!'' Bil je tako presenečen, da je na mestu obstal. Sošolec Janez mu je zavpil: ''Pa daj še njega, če hočeš biti pri nas!'' Takrat se je Tone prebudil iz zasanjanosti in me začel brcati in pretepati, da sem bil rdeč od krvi po celem obrazu. Lahko bi bilo še huje, če mi ne bi na pomoč priskočili moji prijatelji. Začeli so miriti To- neta. A ker ni šlo zlepa, je moral zgrda. Porinili so ga v travo in ga potiskali k tlom, dokler ni obljubil, da ne bo nikomur več storil česa podobnega. Nato so se vsi razšli, le midva s Tonetom sva ostala na travniku. Vprašal sem ga, zakaj je to naredil. ''Hotel sem biti tak kot oni, ki se jih vsi bojijo,'' mi je rekel. Nato sva šla skupaj domov in spet postala prijatelja. Ko je napočil ponedeljek, sva po dolgem času šla skupaj v šolo. Stopila sva še po Danila. V šoli je Tone učiteljici povedal vse, kar je vedel. Člani tolpe so bili kaznovani z oslom in podpisom staršev. Tone pa je zaradi pogumnega dejanja, da je vse priznal, dobil milejšo kazen. Šel je klečat na koruzo. Jan Triler, 6. c Mentorica: Marjeta Demšar Klepec mlajši rešuje šolo Živjo, sem Erin in imam nekam nenavadnega so- šolca. Ime mu je Miha Klepec. Se sprašujete, kako to, da se piše ravno Klepec? No, saj je njegov oče sam Peter Klepec! Klepec mlajši – tako ga kličemo, ima Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 143 prav take moči kot njegov oče. Želite izvedeti, zakaj? Potem pa pozorno berite … Se spomnite, kako se je končala pripovedka o Pe- tru Klepcu? Vsi so mu bili hvaležni, ker je premagal sultana in Turke. Tu se je pripoved končala. Nihče pa ni vedel, da je sultan imel hčer, ki je bila do ušes zaljubljena v Petra. Peter ji je ljubezen vračal in od takrat sta živela skupaj. Deset let po njunem prvem srečanju se jima je rodil sinek, ki sta ga poimenovala Miha. Do tretjega leta je bil Miha čisto navaden fantiček, pri tej staros- ti pa je dobil moči, ki so bile iz dneva v dan večje. Mihova starša nista vedela, kako je prišlo do tega, zato sta poklicala zdravnika. Slednji je ugotovil, da so nadnaravne moči dedne in da jih bo podedoval vsak Klepčev moški potomec. Tako je Miha dobil moči, s katerimi je vsakomur priskočil na pomoč. Sošolkam je, na primer, pomagal nesti vrč s pijačo. Do nedavnega smo bili vsi deležni njegove pomoči. Potem pa se je zgodilo nekaj groznega! Bil je petek. Učenci smo se dolgočasili in odšteva- li sekunde do konca pouka ter začetka vikenda. Ne- nadoma pa se je sonce skrilo za nekaj ogromnega, sluzastega in … Vsi smo stekli k oknom, da bi videli, kaj je ta pošast. Glave smo pomolili skozi okna, ne- kaj sošolk je zakričalo. Pred nami je stal ogromen velikan. Imel je orjaško glavo, njegovo oko je bilo veliko kot otroški trampolin, nos kot šolska miza in usta kot največji lunin krater. Roke – te so bile šele dolge! In nogi – raztegnjeni kot dve anakondi. Sam velikan je bil precej okrogel in visok tam okrog enaintrideset metrov. Za malico je imel najraje celo mesno restavracijo – po možnosti afriško, saj so tam stregli pečene krokodile. Zraven te ''male'' malice je popil še gasilsko cisterno belega vina. Velikanovo telo je bilo, kot sem že prej omenila, sluzasto, prek- rito z bradavicami v velikosti avtomobilske gume. Z globokim glasom je grozil ravnatelju: ''Če se pri priči ne spoprimete z menoj, vas bom umoril, nataknil na raženj, spekel na ognju in z naj- večjim veseljem požrl!'' Ravnatelj se je grožnje kajpak ustrašil in velikanu Popku odvrnil: ''Prav, spoprijeli se bomo s tabo. Čez eno uro pred glavnim vhodom v šolo.'' Vse so nas evakuirali v zaklonišče, kjer smo sed- mi razredi naredili načrt, glavni načrtovalec pa je bil Miha. Dogovorili smo se, da prvi, drugi, tretji, četrti in peti razredi v tej akciji ne bodo sodelovali. Šestošolci so spletli vrvi, osmošolci so jih zvezali, da so bile debelejše, devetošolci pa skrili pred glav- ni vhod na tla. Nas, sedmošolce, je čakala še težja naloga. Z vrvmi smo morali spotakniti velikana. A najtežji del reševanja je imel Miha Klepec. S svojimi močmi je dvignil ležečega velikana Popka, ga sede- mindevetdesetkrat zavrtel po zraku in zalučal tako daleč, da je pristal v reki Sieni v Franciji. S tem je rešil vse nas in šolo v Železnikih, a izgubil svoje moči. Bil je zelo nesrečen, ko je spoznal, kaj se mu je zgodilo. Poskušali smo ga potolažiti, vendar nam ni kaj prida uspelo. Čez čas se je s tem spri- jaznil in spet je popolnoma običajen dvanajstletnik, ki tudi brez nadnaravnih moči vedno rad pomaga. Naša šola tako še zmeraj stoji, ravnatelj pa je že naročil kiparju izdelati kip v Mihovi podobi, zraven pa bo v kamen vklesano: ''Klepec mlajši, naš junak! '' Erin Rant, 7. a Mentorica: Dorica Prevc Šola skozi zgodovino Nekdaj ljudje nepismeni so b'li, zato od Marije Terezije nov zakon prileti, da šolati se morajo vsi – bogati, revni in tudi mi. Jezimo se na nekega župnika – Mihael Grošelj mu je ime – ker v Železnikih šolo je ustanovil in nam novih muk naložil. Včasih kazni bile so hude, zato učencem v šoli bilo je huje. Če v šoli na hrbet osla si dobil, te je potem doma še ata nabil. Ko učenci imeli so pouka dovolj, odšli so iz šole, po koncu pouka domov. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 144 Domača naloga pride na vrsto poznej', te doma porabili za delo so prej. Danes pa zjutraj nam vstat' je težko, jutranje vstajanje izgleda tako: skočiš pokonci: ''Ojoj, kok je že ura , pa še zmeraj ni urejena moja frizura!'' Zdaj v šoli dobimo malico, učitelji pa odžejajo se z vročo kavico. Kosila so topla in gredo nam v slast, le zelenjava poskuša tek nam ukrast. V prihodnosti šola brez dvoma postala bo drugačna. Domov vozil nas bo robot ali mogoče kar vrtiljot. Kuharja imel bo vsak svojega, praprapraprapravnuka gostil bo mojega. Otroci postali bodo debeli in pravi veseli sladkosnedi. Tako šola gre skozi zgodovino. Marsikdo nastavil bi ji mino. Kaj bo, ko bo minilo še 200 let, ve samo tisti, ki je v domišljijo ujet. Katarina Derlink, Sabina Gartner, Rebeka Seljak, 7. a Mentorici: Slavica Mohorč in Dorica Prevc Časovni stroj Nekega jutra, ko je odpadel dopolnilni pouk za angleščino, sem se odločil, da pojdem malo po šoli. Prišel sem do stopnišča in se usedel. Čisto v kotu sem opazil čuden gumb. Ker sem bil radoveden, sem se mu približal in ga pritisnil. Tam zraven so se odprla skrivna vrata. Vstopil sem, vrata pa so se za mano v trenutku zaprla. Znašel sem se v temnem prostoru. Ker nisem nič videl, sem se, ko sem iskal pot ven, zaletel v neki predmet. Prižgale so se luči. Pred seboj sem zagle- dal železno škatlo, ki je bila velika približno toliko kot šolska učilnica. Nad njo je pisalo: Časovni stroj. Vstopil sem in zagledal napisano letnico 1930, zra- ven nje pa rdeč gumb. Pritisnil sem nanj, stroj se je zatresel in to je bilo to. Stopil sem iz stroja in videl vrata, skozi katera sem prišel v to sobo, odprta. Hit- ro sem stekel ven. Toda ko sem se vrnil v šolo, je bilo tam vse dru- gače. Hodniki so bili ožji. Učenci so nosili drugačne obleke in torbe. Nič modnega. Nekaj časa sem ostal skrit v nekem kotu, dokler se ni pričel pouk, ko so se hodniki spraznili. Odšel sem do najbližje učilnice in skozi priprta vrta opazoval pouk. Takole je potekal: V razredu je bila strašna tišina. Slišalo se je le učite- lja, ki je razlagal snov. Če učenci niso pisali, so imeli roke ''pospravljene'' za hrbtom. Pisali so s peresi, ki so jih pomakali v črnilo. Če kdo ni pisal lepo, mu je učitelj besedilo prečrtal ali list zmečkal. In vse je bilo treba napisati na novo. Ko sem tako nekaj časa opazoval dogajanje v razredu, me je nekaj močno prijelo za ramo. Obrnil sem se in zagledal jezen ob- raz. Zavpil je name, kaj si dovolim, da zamujam k pouku. Porinil me je v učilnico in rekel učitelju, da namenoma nisem vstopil. Učitelj mi je ostro rekel: ''Po!'' Vedel sem, kaj to pomeni, saj smo v šoli ''iz mojih časov'' izpolnjevali ankete o šoli nekoč. Torej moram po pouku ostati v šoli. Iz torbe sem potegnil zvezke. Učitelj se je začudil nad njihovim videzom, saj so takrat učenci pisali na spete liste. Učitelj je zahteval, naj mu pokažem domačo nalogo. Odprl je zvezek, a moja pisava se mu je zdela tako zanikrna, da se ni trudil z branjem. Takoj je vse prečrtal in mi ukazal, naj začnem od začetka. K sreči ni vedel, da sploh nisem imel narejene naloge, saj sem iz druge- ga časa in nisem vedel, kaj sploh je za nalogo. Nato je učitelj na tablo napisal nekaj črk in morali smo jih lepopisno prepisovati, medtem ko je spraševal za ustno oceno. Prvi je bil na vrsti Janez. Učitelj mu je zastavil vprašanje, koliko je osem krat osem. Jane- zek je vstal in mu odgovoril, da štiriinpetdeset. To je bilo narobe. Učitelja je zanimalo, ali se je fant doma kaj učil. Janezek mu je prestrašen odgovoril, da ne, saj je moral doma pomagati očetu. Učitelj mu je s pa- lico pokazal kot in Janezek je vedel, kaj to pomeni. Klečat ga je poslal na koruzo. Pouk je minil in vsi so odšli. Le jaz sem ostal, saj Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 145 sem imel kazen. Ko učitelj ni bil pozoren, sem ste- kel iz razreda v časovni stroj. Nastavil sem letnico 2015 in pritisnil rdeči gumb. Stroj se je spet zatresel in vrata so se odprla. Presrečen sem stekel iz te teh- nološke naprave, saj sem mislil, da sem na cilju. A šola spet ni bila taka, kot sem pričakoval. Hodniki so bili široki. Povsod so visele varnostne kamere, vse je bilo v steklu … Ugotovil sem, da je bilo očitno s časovnim strojem spet nekaj narobe. Sklepal sem, da je pouk, saj je bilo vse čisto mirno in tiho. Toda ko je zvonilo, se je na hodniku pričel kaos. Učenci so divjali sem ter tja. Na ramenih niso nosili torb, ampak tabličnim računalnikom podobne zadeve, ki so bile veliko večje, a tanjše celo od papirja. Spet je zvonilo in učenci so odšli v razrede. Ker so bile stene steklene, sem lahko videl, kako poteka pouk. Učitelj je učencem na velike tablične računalnike naložil snov. To pa še ni vse. Sledila so vprašanja. Učenci so odgovarjali, kot bi brali. Pomislil sem, da so njihovi možgani povezani z računalniki. Želel sem se malo sprehoditi po šoli, a se je ena izmed kamer obrni- la proti meni. Zaznala je, da nisem učenec te šole. Sprožil se je alarm. Prileteli so roboti, na katerih je pisalo šolska policija. Zbežal sem jim k časovnemu stroju, spet nastavil letnico 2015 in pritisnil rdeči gumb. Stroj se je stresel in vrata so se odprla. Izsto- pil sem iz stroja in iz prostora, v katerem je stal. Spet sem bil v šoli, ki jo poznam. Imel sem srečo, saj je ravno zvonilo za začetek prve ure. Ta zgodba je resnična. Kje se skriva gumb, ki od- pre vrata v prostor s časovnim strojem, pa naj osta- ne skrivnost. Luka Gartner, 8. b Mentorica: Majda Tolar Šola Šola naša je vesela, 200 let bo pravkar imela. V njej učenci smo od vsepovsod, Železnikov, Selc, Davče in tudi od drugod. Na začetku šola je majhna bila, a današnja velika – skoraj do neba. Včasih uporabljali so tablice in kredo, to danes predstavljalo bi čisto bedo. Brez računalnikov nam živeti ni, a na koncu vsi gulimo iste šolske klopi. Patrik Lušina, 8. c Mentorica: Majda Tolar Moj dnevnik (OŠ Železniki – to sem jaz) Železniki, leta 1815 – Nekaj novega se dogaja V majhnem železarskem naselju, nekaj krepkih ur hoda od Škofje Loke, se je zgodil pomemben do- godek! Med Železnikarje, morda ne tako zelo skro- mne, a predvsem poštene ljudi, se je vselila želja po znanju. Župnik Grošelj je poskrbel, da so v hiši poleg cerkve ustanovili šolo. Pravo, pravcato šolo. Táko, za otroke in mladino, da jih nauči pisati in računati. Da, zdaj otrokom kovačev, ki se mnogi že pridno urijo v vigenjcih, ne bo treba šteti skovanih žebljev na prste. Kako hitrejše bo potem lahko delo! Mogoče ni vsem lahko sedeti pri miru kakšno uro ali dve, sploh v razredu, kjer so očitne razlike med fužinarji in drugimi delavci, a nihče se ne zaveda, kaj vse jim bom prinesla. Železniki, leta 1850 – Navaden šolski dan Na sončen, a hladen oktobrski dan so se pred župniščem zbrali otroci. Dva starejša fanta pri dva- najstih letih sta se pretepala in močnejši je zma- goval. Iz hladne sence šolskih vrat je stopil učitelj Jakob Demšar. Starina, dolgo ne bo več poučeval. V šoli poučuje, odkar pomnim. V roki je držal leskovo šibo, ki jo je odsekal bog ve kje, in z odločnim kora- kom stopil proti fantoma. Vsi ostali šolarji, ki so ve- selo izkoriščali zadnje proste minute pred poukom, so se prešerno pogovarjali. Umaknili so se vedno bolj razsrjenemu učitelju, ki se je, ne da bi opazil Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 146 koga drugega, spravil nad pretepajoča se učenca. Ko sta končno opazila, da jima preti večja nevarnost kot samo kakšna odrgnina, sta hipoma prenehala, a je bilo vseeno prepozno. Učitelj ju je kazensko ošvrknil s prožno šibo, domov pa sta se vrnila z negativno oceno iz obnašanja. Močnejši od njiju je imel za kazen še dodatno nalogo, ker je v pretepu uporabljal prepovedano levo roko. Večina otrok me z veseljem obiskuje. Tu pa tam se najde kak prestopnik, ki namesto v šolsko po- slopje zavije v gostilno ali pa v gozd. Pa še to bolj zaradi tega, ker mu ni všeč stroga učiteljeva vzgoja, ne pa učenje. Priznam, da bi bilo bolje, če učitelj ne bi uporabljal nasilne vzgoje, ampak red mora biti. Učenci se učijo v slovenskem jeziku, posegajo pa tudi po tujem, nemškem jeziku. To je jezik sedanje habsburške monarhije. Spričevala, ki jih bodo preje- li spomladi, ko bodo končali šolanje, bodo napisana v nemškem jeziku. Železniki, leta 1898 – Šola dobi razred in učiteljico Šolske stene so postale pretesne in učilnice pre- majhne. V Železnikih je v šolo zahajalo vedno več znanja željnih otrok. Tudi jaz sem se počutila kar malo utesnjeno. Zato sem prav danes postala nekaj več – postala sem dvorazrednica. Tako je, prej je bil v šoli le en učitelj, ki je bil hkrati tudi vzgojitelj, rav- natelj in predstavnik. Šola je imela le eno učilnico in otroke je bilo težko poučevati, ker so bili različ- no stari in so imeli različne stopnje znanja. Danes imam kar dve učilnici, kjer si bodo svoje glave belili učenci iz Železnikov in okoliških krajev. Poleg tega pa imam še eno odlično pridobitev: novo učiteljico! Bilo je drugače – nova učilnica, nova oprema, novo znanje. Otroci, v manjšem številu kot lani, so sedeli v klopeh in z burnim zanimanjem pričakova- li novo učiteljico. Je stara ali mlada? Je prijazna ali stroga? Bo od nas zahtevala veliko? V razredu je po- polnoma potihnilo, ko je nekdo pred vrati učilnice pozvonil z majhnim šolskim zvoncem, ki je nazna- njal začetek pouka. Ko je v razred stopila učiteljica v srednjih letih s šibo v roki in z ostrim pogledom, jim je že prvi dan šolanja dala vedeti, da z njo ni dobro češenj zobati. Tisti, ki so že prej poznali način pouče- vanja Jožefa Levičnika, sedanjega vodje šole, so bili kar malo razočarani, ker so naleteli na njegovo kopi- jo ženskega spola. Kljub temu pa je bila oseba pred njimi zelo dobra učiteljica, saj je snov velikokrat ponovila, da so se je učenci lažje in bolje zapomnili. ''Moje ime je gospodična Ana Rekar. Od zdaj nap- rej bom vaša učiteljica,'' se je predstavila. Nato je pouk potekal tako, kot da bi tukaj učila že desetletja. Malo pa me je presenetilo, da je morala neka pridna učenka na koncu ure klečat na koruzo samo zato, ker je učiteljico naslovila z 'gospa'. Upam, da to ni bil slab začetek, ker včasih kakšen učitelj vzame koga na piko in potem se njegove slabe volje učenec ne ot- rese do konca leta. Včasih zamero kuhajo še dlje. To ni tako dobro, ker brez odlike v obnašanju ne moreš napredovati razreda. Železniki, leta 1917 – Vojna Oh, ta nemščina! Le še redki učenci, ki še hodijo v šolo, se skoraj ne učijo, šolo pa mrzijo. Le globoka želja in potreba po tem, da je tudi po vojni potrebno znanje matematike, jih žene, da se učijo komplicira- nega jezika števil v nemškem jeziku. ''Eins zwei drei,'' je kar naprej odmevalo po mojih učilnicah. Tega ob- čutka nesvobode se še dolgo ne bom znebila. Železniki, leta 1940 – Pogled v svetlo prihodnost Neki učenec, ki je sedel v klopi poleg okna, je stal- no pogledoval ven. V pomladnem jutru je opazoval gola drevesa, na katerih so že brsteli novi poganj- ki. Poleg njega se je stiskal še en sošolec. Ko je bilo treba kaj napisati, sta se vedno prerivala za prostor na klopi. Učilnice so bile namreč zelo majhne in petrazrednici, ki je stala v Železnikih, je primanj- kovalo prostora. Učenec je pomislil na šolo, ki jo že nekaj let gradijo na novem prostoru. Šola bo večja in bo lahko sprejela še več brihtnih glav, ki v vedno večjem številu vstopajo skozi šolska vrata. Sam bo že prestar, ko bodo šolo zgradili, zato pa bodo lah- koz večjimi možnostmi za kvalitetno znanje v novo Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 147 šolsko poslopje hodili njegovi bratci in sestrice . Ob pogledu na drevesa, ki so se pravkar prebudila iz zimskega spanja, se mu je vzbudilo upanje, da bo šola kmalu zgrajena. Tudi jaz se že veselim, da se bom lahko preselila. Več kot sto let že gledam na ''plac'' pred cerkvijo in menjam generacije, eno za drugo. Spremljam učen- ce pri delu in jim pomagam razvijati njihove talente. Okoliščine za njihovo izobrazbo se vsako leto slab- šajo. Želim si, da bi se to spremenilo. Železniki, leta 1945 – Po drugi svetovni vojni Končno si upam spet pisati v svojem maternem jeziku. Pred štirimi leti so v moje sanje o svetli priho- dnosti vdrli Nemci. Šola je dobila učitelje iz Nemčije, otrok je bilo zaradi vojne vedno manj. Gradnja nove šole je obstala. Zdaj, ko je konec vojne, z učenci iz štirih razredov spet govorimo v slovenskem jeziku. Spet se moramo stiskati. Tokrat v zasilnih učilnicah, ki so last krajevnega ljudskega odbora. Ko bo nova šola končana, bo to nov začetek za Železnike, pred- vsem pa za otroke in mladino. Spet se vrača veselje. Železniki, 6. september 1948 – Končno nova šola v Železnikih Vpisalo se je za kar šest oddelkov otrok! Nekaj let po vojni so končno dokončali šolo v Železnikih. Vpis je postal večji in dobili smo več učiteljev. Učilnice so prostorne in svetle. V vsakem kotu pa je stala velika zelena peč, ki je skrbela za ogrevanje učilnice med hla- dno zimo. Zdaj bom ponosno gledala v Kovaški vrh in pomagala otrokom priti do čim boljše izobrazbe. O, poglej! Majhna deklica, rojena tik pred vojno, danes prvič z veselim in pričakujočim korakom pri- haja v šolo. Z eno roko se boječe oklepa matere, z drugo pa ponosno nosi čisto novo usnjeno torbo, v kateri ima spravljene zvezke. V doma narejeni lese- ni puščici, ki se prav tako premetava po torbi, ropo- ta pero. Malo že zna brati, vendar se ji pri nekaterih besedah zatika. Kako se veseli, da bo lahko iz knjige pripovedk, ki jo ima doma, svoji novi punčki iz cunj brala zgodbice. Časi so se spremenili. Vse gre na bolje. Železniki, poletje 1966 – Šola poleti Poletje je čas za sprostitev, zato si tudi jaz vza- mem nekaj časa za zabavo. Med poletnimi počitni- cami me pogosto obiščejo otroci, ki živijo blizu šole. Včasih se obešajo po hruškah za šolo ali pa jim čis- tilka odpre šolska vrata, vsakemu dá v roko krpo in ''Veselo na delo!''. Ko je delo končano, je čas za zabavo. Otroke naj- večkrat premami šolsko podstrešje, kjer lastniki šole hranijo stare, izrabljene predmete. Prav srčka- ni so, kadar mlajši s pokvarjenim šivalnim strojem delajo luknje v blago in starejši iz starih stolov izde- lujejo drsalke. Sploh se ne zavedajo, kakšna šola za kasnejše življenje jim bodo tile poletni obiski. Železniki, leta 1969 – Telovadnica Prej je bilo poletno igrišče, zdaj pa je postala pra- va pokrita telovadnica. Po novem bodo lahko učite- lji v vsakem vremenu učence spodbujali k športni aktivnosti, ki je prav tako pomembna kot znanje. Tudi učenci iz male šole, ki se je pred nekaj leti uve- ljavila v naši šoli, jo bodo lahko obiskali. Kar zaple- sala bi od veselja! Železniki, leta 2015 – Šola (na žalost) še vedno stoji Tehnologija vsepovsod. Kar naprej novi računal- niki, projektorji, okna, ki se odpirajo na električno stikalo, e-asistent … Od vse elektronike me sem pa tja boli glava. Tudi učenci so se tekom dveh stoletij popolnoma spremenili. Zdaj jim je težko vstaja- ti zgodaj zjutraj, da bi se spravili v šolo. Nekateri včasih sploh ne gredo. Še vedno se spomnim tiste iskrice v očeh, ko so pred dvesto leti v šolo stopili prvi učenci. Bilo jih je le nekaj. Zdaj pa več kot petsto učencev prihaja v šolo z zaspanimi pogledi in grdimi opazkami, ki mi jih namenijo. Kljub temu pa vem, da ne mislijo čisto resno ter da sem jim še vedno vsaj malo všeč. Omogočam jim namreč druženje z vrstniki, s katerimi se ne poznajo že iz nežnega otroštva, ter po končanem šolanju odprta vrata v svet. Po devetih letih skoraj vsakodnevnega obiskovanja nekaterim najbolj nepriljubljene stav- Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 148 be v Železnikih se lahko učenci devetega razreda oz. ''devetčki'' vpišejo na katerokoli od mojih starejših sester, srednjih šol. Ob letošnji veliki obletnici se vsi učenci na OŠ Železniki pripravljajo na praznovanje. Pogovarjajo se o šolanju nekoč in delajo razne projekte. Meni v čast bodo priredili tudi prireditev. Na svoje učence sem zelo ponosna, sploh na tiste, ki se v šoli (pa tudi na tekmovanjih) trudijo po svojih najboljših močeh. Železniki, 2215 V letošnjem letu praznujem že štiristoti rojstni dan. Zanima me, kaj so mi učenci pripravili za pre- senečenje ... Laura Rant, 9. d Mentorica: Mira Prevc Naša šola Naša šola v Železnikih leži, Otoki 13, tam smo mi. Že davno vse skupaj se je začelo, o 200-letnici naj bi se letos pelo. Župnik Grošelj kot začetnik je znan, na srečo njegov trud ni bil zaman. Leta ena osem ena pet so šli učenci v klopi sedet. Dobri učitelji so se kar naprej vrstili, reda in vzgoje jih sprva naučili. Odgovore poznati, nič klepetati, pri miru sedeti, tekoče brati, roke vedno za hrbtom držati pa še lepo pisati in sodelovati. A če učenci se niso tega držali, kar hitro so hudo kazen spoznali: od bolečega klečanja do celournega molčanja. Učitelji leskove šibe so imeli in prav radi jih v rokah vrteli. V naše dobro se je dandanes vse spremenilo, kazni so le še vpisi, dodatne naloge in svarilo. Takrat so imeli gosje pero, tablo in kredo. Zdaj rabimo knjige in zvezke pa internetno zmedo. Enkrat so šolsko poslopje nam Nemci požgali, a so ga domačini z leti dograjevali. Tako obnovljeno pred nami stoji, res smo ponosni, res se nam zdi. Smo lani še novo pročelje dobili, se nekaj živih barv zelo razveselili. Veliko reform se je dogodilo, šolsko življenje se je spremenilo. Učenci ostali smo vedno enaki, pridni, poslušni, vsi učenjaki. A tudi če damo šalo na stran, v šolo zahajamo radi vsak dan. Pri pouku ves čas sodelujemo, uspeh naše šole dokazujemo. Učitelji z znanjem nas nagradijo in pripravljene v srednje šole napotijo. Taja Basaj, 9. d Mentorica: Mira Prevc Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 149 Tjaša Koder iz 6. c, Silvija Čemažar iz 7. c, Klara Koder iz 8. a in Maja Čemažar iz 8. a, mentorica: Polona Kovač. Tina Kejžar, Hana Kenda, Igor Potočnik iz 5. a in Rok Bevk 5. b, mentorica: Marija Gasser. Nagrajena skupinska dela: Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 150 Nagrajena dela v paru: Martin Rihtaršič iz 5. b in Veronika Rihtaršič iz 7. c, delo je potekalo doma s starši. Kaja Mesec in Teja Kokalj iz 5. b, mentorica: Danica Mohorič. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 151 Nagrajena samostojna dela: Tisa Mohorič Bonča iz 2. a, delo je nastalo doma. Maj Prezelj iz 4. a, mentorica: Majda Demšar. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 152 Klara Benedičič iz 5. a, mentorica: Marija Gasser. Pija Prezelj iz 5. a, mentorica: Marija Gasser. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 153 Vesna Tolar iz 8. c, delo je nastalo doma. Nina Triler iz 6. c, mentorica: Polona Kovač. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 154 Gašper Nastran iz 6. a, mentorica: Polona Kovač. Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 155 Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Učenec Razred Mentor Anja Prezelj 9. a Sabina Peternel Katja Primožič 7. c Monika Čemažar Klara Gaser 7. b Monika Čemažar Matija Demšar 8. a Manca Pintar 8. b Lora Štravs 8. a Črt Vodopivec 8. c Maja Demšar 9. c Zala Frelih 9. a Tina Nastran 9. d Laura Rant 9. d Zlato Cankarjevo priznanje Rihard Šmid 8. a Marija Prevc Maja Pegam 8. a Marija Prevc Taja Basaj 9. d Majda Tolar Pia Mohorič Tomažin 9. a Tadeja Šuštar Zala Prevc 9. d Bernarda Kejžar Pia Mohorič Tomažin 9. a Anja Prezelj 9. a Tanja Gartner 9. b Taja Basaj 9. d Anja Prezelj 9. a Blaž Štalec 9. b 7. 3. 2015 Kemija Zlato Preglovo priznanje Anja Prezelj 9. a Magda Šlibar 18. 4. 2015 Matematika Srebrno Vegovo priznanje Zlato Vegovo priznanje Vesna Božič Sabina Peternel Srebrno Cankarjevo priznanje Slovenščina28. 3. 2015 Tadeja Šuštar Bernarda Kejžar 24. 3. 2015 Angleščina Srebrno priznanje Zlata bralna značka Magda Šlibar5. 12. 2014 Biologija Srebrno proteusovo priznanje Primož Šmid Dosežki učenk in učencev Osnovne šole Železniki v šolskem letu 2014/2015 Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 156 Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Učenec Razred Mentor Tina Nastran 9. d Laura Rant 9. d Anja Prezelj 9. a Blaž Štalec 9. b Laura Rant 9. d Rihard Šmid 8. a Lora Štravs 8. a 14. 3. 2015 Zgodovina Zlato priznanje Laura Rant 9. d Janja Janc Katja Primožič 7. c Vesna Božič Laura Rant 9. d Tina Nastran 9. d 22. 11. 2014 Državno tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni Srebrno priznanje Laura Rant Nace Čufar 9. d 9. b Magda Šlibar Denis Selimović 7. b Anita Podrekar 8. c Črt Vodopivec 8. c Anja Prezelj 9. a Aleš Pirih 9. b Pia Mohorič Tomažin 9. a 1. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu — kategorizirani Gregor Kemperle 8. c Ekipno državno prvenstvo v veleslalomu — 1. mesto Ekipa OŠ Železniki 2. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu — nekategorizirani Tanja Gartner 9. b 4. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu — nekategorizirani Andraž Nastran 9. b 5. mesto na državnem prvenstvu v atletiki — met vorteksa Lovro Vrhunc 7. b 9. mesto na državnem prvenstvu v atletiki — met vorteksa Nina Šmid 8. c 6. 3. 2015 Nemščina Zlata bralna značka Majda Tolar Jože ReyaŠport 18. 10. 2014 Logika Srebrno priznanje Monika Čemažar 11. 4. 2015 Fizika Srebrno Stefanovo priznanje Sabina Peternel Anka Arko Magda Šlibar7. 3. 2015 Kemija Srebrno Preglovo priznanje Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 157 Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Učenec Razred Mentor 9. mesto na državnem prvenstvu v atletiki — tek 600 m Erin Rant 7. a 9. mesto na državnem prvenstvu v atletiki — tek 300 m Mark Rakovec Sušnik 9. d Ekipno državno prvenstvo v streljanju z zračno puško Ekipa OŠ Železniki 1. mesto na državnem v streljanju z zračno puško Naja Prezelj 7. b 3. mesto na državnem v streljanju z zračno puško Laura Rant 9. d 5. mesto na državnem v streljanju z zračno puško Enej Hudolin 4. a 8. mesto na državnem v streljanju z zračno puško Patricija Dolšak 9. a Prvo mesto na mednarodnem turnirju v malem nogometu v Franciji Ekipa OŠ Železniki Najboljši strelec na mednarodnem turnirju v malem nogometu v Franciji Miha Mohorič 8. c 1. mesto in zlato priznanje Lora Štravs 8. a 1. mesto in zlato priznanje Meta Rejec 8. b 2. mesto in zlato priznanje Anja Prezelj 9. a Tisa Mohorič Bonča 2. a Tonka Šmid 5. Se Sara Demšar 5. a Zala Frelih 9. a Šport Aleš Jensterle Čipkarska šola 21. 6. 2015 Srebrno priznanje Irena Benedičič Jože Reya Železne niti 12 200 let Osnovne šole Železniki 158 Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Učenec Razred Mentor Katarina Derlink 7. a Nina Čenčič 6. b Laura Rant 9. d Blaž Frelih 8. a Katja Prezelj 9. c Anže Prezelj 9. c 1. mesto na državnem prvenstvu v latinsko- ameriških plesih Laura Rant Urban Bogataj 9. d 9. a 2. mesto na državnem prvenstvu v latinsko- ameriških plesih Ana Lušina Rok Miže 9. d 9. a 2. mesto na državnem prvenstvu v standardnih plesih Laura Rant Urban Bogataj 9. d 9. a 3. mesto na državnem prvenstvu v standardnih plesih Taja Basaj Mateo Pratljačić 9. d 9. a 4. mesto na državnem prvenstvu v hip hopu, popu, latinu — posamično Ana Lušina 9. d Laura Rant 9. d Urban Bogataj 9. a Taja Basaj 9. d Mateo Pratljačić 9. a Ana Lušina 9. d Rok Miže 9. a Zala Prevc 9. d Tadej Marenk 9. a Lea Golja 9. c Andrej Rovtar 9. c Anja Prezelj 9. a Blaž Hudolin 9. d Pia Mohorič Tomažin 9. a Nejc Markelj 9. d Erin Rant 7. a Jure Jelenc 7. a Nika Tolar 7. a Čipkarska šola 21. 6. 2015 Srebrno priznanje Irena Benedičič Ples1. 6. 2015 Zlato priznanje Valentina Pintar 15. 4. 2015 Male sive celice 3. mesto Suzana Pečnik Železne niti 12 Jakob Šolar 159 Jakob Šolar (1896–1968) Anton Sedej ''Rojak Jakob Šolar je prispeval neizbrisen delež svojemu narodu, ki se mu je razdajal kot duhov- nik, učitelj, vzgojitelj, kot kulturni in znanstveni delavec.'' Tako so zapisali Jakobu Šolarju na listino častnega občana, ki mu je bila podeljena posthu- mno ob občinskem prazniku Občine Železniki v letu 1998. Njegova življenjska pot je bila polna dela in ustvarjanja, pa tudi trpljenja in krivic. Jakob Šolar se je rodil 29. aprila 1896 na Rudnem, po domače Pr Markcu. Domačini so mu rekli ''Markcov gospod''. Oče je imel hišo in nekaj zemlje, sicer pa je bil po poklicu sodar. Jakob je obiskoval šolo dve leti v Dražgošah, eno leto v Škofji Loki, nato pa v Ljublja- ni, kjer je leta 1915 maturiral in se vpisal na teolo- ško fakulteto. Leta 1918 je bil posvečen v duhovni- ka, novo mašo je imel v župnijski cerkvi sv. Petra v Selcih. Naslednje leto pa je študij končal. Že kot du- hovnik je postal vzgojitelj v internatu škofijske gim- nazije v Šentvidu nad Ljubljano. Takoj po zaključku študija se je vpisal na filozofsko fakulteto v Ljublja- ni na študij slavistike in francoščine. Leta 1922 je za dve leti odšel na študij v Pariz. Po vrnitvi in diplomi je od leta 1924 do 1944 učil francoščino in slovenšči- no na gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Med drugo svetovno vojno je deloval v skladu z dvema načeloma, in sicer z načelom zakonitosti in načelom narodne celovitosti. Obe načeli pa sta temeljili na zvestobi narodu in prizadevanju za njegovo osvoboditev, pa tudi za ohranitev njegove politične svobode. Po prvem načelu je priznaval kot Duhovnik Jakob Šolar. Foto: arhiv Antona Sedeja Železne niti 12 Jakob Šolar 160 zakonito državo Kraljevino Jugoslavijo in zavračal sodelovanje z okupacijskimi silami, sodeloval pa je v več ilegalnih protiokupatorskih združenjih demo- kratičnih strank, med njimi tudi v Slovenski zavezi, ter objavljal v ilegalnih časopisih, ki niso bili pod nadzorom Komunistične partije. V skladu s svojim drugim, skupnostnim načelom si je vse skozi priza- deval za sodelovanje vseh slovenskih protiokupa- torsko usmerjenih skupin oz. gibanj. Prva mu je bila svoboda narodne skupnosti kot celote, ne interesi posameznih političnih skupin oz. strank. Šolar je pripadal t. i. krščanskosocialističnim sredincem oz. levemu krilu Slovenske ljudske stranke. Po mnenju udbovskega analitika Miloša Kobala leta 1947 je bil Jakob Šolar eden najsposobnejših ljudi v skupinah, ki so med vojno delovale izven Osvobodilne fronte (v nadaljevanju: OF). V zvezi z medvojnim življenjem in delovanjem Ja- koba Šolarja je pomembno omeniti tri stvari. Prvič, odnos do komunistov oz. OF, ki so jo vodili komuni- sti. Že v juliju 1941 je imel pogovor z Borisom Kidri- čem in ta mu je jasno povedal, da je cilj boja revolu- cija, vzporedno z njo pa tudi boj proti okupatorju. Odklanjajoč revolucijo kot zlo in držeč se svojega načela zakonitosti, je Jakob Šolar sodelovanje v OF odklonil. Drugič, Šolar si je vztrajno prizadeval za sodelovanje vseh protiokupatorsko usmerjenih sku- pin, tudi prokomunistične OF, in za preprečitev med- sebojnega pobijanja oz. državljanske vojne. Za svojo sredinsko, vsenarodno povezujočo misel je pridobil krščanskega socialista Aleša Stanovnika, s katerim sta se zadnjikrat pogovarjala v začetku maja 1942. Toda konec maja je Varnostno-obveščevalna služba (VOS) izvedla atentat na dr. Ehrlicha, osem dni kas- neje pa so okupatorji kot talca ustrelili Aleša Stanov- nika. Šolar je bil razočaran v prepričanju, da je bila v ozadje Stanovnikove smrti vpletena pobuda vod- stva OF oz. partije. In še tretji medvojni fragment: ko je junija 1944 jugoslovanska kraljevska vlada z vod- stvom partizanskih sil sklenila sporazum, imenovan Tito-Šubašič, je Šolar v skladu s svojim priznavanjem zakonitosti oz. legalnosti predlagal, da se prizna tudi OF. Njegovi desni prijatelji so mu zaradi tega očitali izdajstvo in kapitulacijo, rezultat tega pa je bil, da se je Šolar 30. oktobra 1944 znašel v gestapovskih zaporih in ob koncu leta v Dachauu. Rojstna hiša na Rudnem št. 24, po domače "Pr Markcu". Foto: Anton Sedej Železne niti 12 Jakob Šolar 161 Po vrnitvi je konec leta 1945 Šolar začel delati za Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani ter kmalu postal desna roka dr. Frana Ramovša, tajni- ka oz. predsednika Akademije, pri uresničevanju njegovih velikih jezikoslovnih načrtov: Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Slovenskega pra- vopisa, Slovenske slovnice itd. Šolarjevo obdobje na Akademiji se je zaključilo leta 1952. Januarja je Udba prišla do osnutka pisma, ki ga je Jakob Šolar napisal prijatelju F. S. Finžgarju. V njem je komenti- ral atentat na škofa Antona Vovka in gonjo proti E. Kocbeku. Spet je sledilo maščevanje Šolarju, odde- lek Akademije, ki ga je dejansko vodil Šolar, ni več dobil denarja za zunanje sodelavce, zato je moralo prenehati sodelovati 40 zavzetih sodelavcev. Udba je julija izdelala scenarij za Šolarjevo politično ob- tožbo in sodno farso. Septembra so ga v časopisju obdolžili narodnega izdajstva. Oktobra je bil od- puščen iz službe, decembra aretiran in ne polne tri tedne pozneje obsojen na deset let strogega zapora. Sodba mu je očitala medvojno politično delovanje ''pri razbijanju narodnoosvobodilnega pokreta'', da pa bi bila stvar še bolj prepričljiva, so mu naprtili, da je ''vzpostavil'' zvezo s tujino z namenom zrušiti državno in družbeno ureditev. Časopisi so v zvezi s Šolarjevim procesom pisali o njegovi ''trdovratni zakrknjenosti'' in ''nesramnem laganju'', ker je pač ostal zvest resnici in samemu sebi. Po vrnitvi na prostost leta 1957, zaporna kazen mu je bila po pritožbi namreč ''znižana'' na 5 let, je postal stolni kanonik in pozneje dekan stolnega ka- pitlja v Ljubljani. Umrl je v Ljubljani 22. junija 1968, star 72 let. Jakob Šolar je deloval na različnih področjih, od duhovniškega in šolskega pa splošno kulturnega do znanstvenega in narodnopolitičnega. Šolarje- vega življenja in njegovega dela seveda ni mogoče analitično predstaviti in ovrednotiti v celoti, zato je pomembno izbrati: Šolarjev duhovni lik, Šolarjevo uredništvo in Šolarjevo jezikoslovje. To so področ- ja, ki jim je Jakob Šolar dodal posebno – bogato dodano vrednost, kar so mu priznavali vsi njegovi sodelavci, kakor tudi drugi z nasprotne strani poli- tičnega in kulturnega življenja. Šolarjeva duhovna usmerjenost je temeljila na za- vestnem, samouresničujočem se posamezniku, toda Spominska plošča Jakobu Šolarju na njegovi rojstni hiši, Rudno št. 24. Foto: Anton Sedej Železne niti 12 Jakob Šolar 162 povsod se je kazala z njegovim smislom za skupnost in za povezanost. O šolarjevi osebnosti, prepričlji- vosti in moči so pisali njegovi študijski kolegi oz. prijatelji, npr. Bajec (1975/76), ter mnogi njegovi gimnazijski učenci, npr. Suhadolnik (1968 in 1993) in Gabrovec (1995). Jakob Šolar je svojo osebno- stno prepričljivost in voditeljsko ter organizacijsko nadarjenost dokazal ne le na duhovniškem in vzgo- jiteljskem področju, temveč tudi kot urednik knjižne zbirke Cvetje in revij Križ (1928–1930) ter Sloven- ski jezik (1938–1941), z delovanjem v Društvu slo- venskih profesorjev in v Slavističnemu društvu kot jezikoslovec. Na jezikoslovnem področju je ustvaril svoja največja dela. Leta 1934 je Šolar za Slehernika, ki ga je po Hofmannsthalovem Jedermannu priredil Oton Župančič, napisal uvod za Mohorjevo knjižni- co, ki jo je izdala Družba sv. Mohorja v Celju. S svojimi sodelavci tistega časa je sestavljal stro- kovno, pedagoško in estetsko izredno uspele čitan- ke za tedanje nižje razrede gimnazije. Njihovo izho- dišče je bil učenec, njihov metodični temelj je bila čustvena naveza in prizadevanje privzgojiti mladim ljudem ljubezen do jezika in literature, njihov smo- ter pa je bil vzgojiti osebnost, zavedajočo se lastnih zmožnosti ter narodnih in etičnih vrednot. Peda- goška in metodična načela teh čitank so bila lahko odličen vzor najnovejšim zamislim za jezikovni in literarni pouk slovenščine. Posebno velik Šolarjev uspeh je bila knjižna zbir- ka Cvetje iz domačih in tujih logov, ki jo je razvil v odličnega predhodnika sodobnega Kondorja. V zbirki, ki je bila namenjena predvsem srednješol- cem, je med letoma 1934 in 1944 izšlo 22 knjig, predvsem slovenskih pisateljev: Antona Tomaža Linharta, Valentina Vodnika, Matija Čopa, Janeza Ciglerja, Simona Jenka, Frana Levstika, Josipa Jur- čiča in Frana Saleškega Finžgarja. Od tujih avtorjev pa so bili vključeni: Homer, Sofoklej in Gogolj. Za odlične spremne besede in komentarje je Šolar pri- dobil pomembne literarne zgodovinarje, med njimi tudi našega rojaka dr. Franceta Koblarja. S področja jezikoslovja je Šolar objavljal domala pol stoletja, od dvajsetih let do svoje smrti. Njegove teme so bile slovnica, pravorečje, pravopis, slovaropisje, zgodo- vina jezikoslovja, jezikoslovna kritika in prevajanje jezikoslovnih del. Rudno, 2011. Panorama iz Dražgoš. Foto: Anton Sedej Železne niti 12 Jakob Šolar 163 Ob njegovem 70. rojstnem dnevu leta 1966 so želeli v reviji Jezik in slovstvo njegov jubilej prosla- viti s člankom o njegovem znanstvenem delu, za kar je Šolarja zaprosil takratni urednik. Šolar je želji ustregel, pripomnil pa je v svoji skromnosti: ''Povem odkrito, da mi ni do tega, da pišete o meni, ker res ni kaj pametnega povedati.'' (Jezik in slovstvo 1968, str. 257). Tu se je Šolar preveč podcenjeval. O njem se bi dalo toliko lepega in nam potrebnega povedati, da bo o njegovem življenju bržkone kdaj izšla knjiga z izborom iz njegovih spisov. Šolar je deloval tudi v Škofji Loki, bil je član loškega profesorskega ceha in eden od predlagateljev za ustanovitev loškega muzeja. Njegovo delo kot profesorja ter znanstvenega in kulturnega delavca je tako obsežno, da ga moremo razumeti samo, če vemo, da mu je pri njegovem jeklenem zdravju zadoščalo največ štiri ure spanja na dan. Večkrat je spal še manj. Če ga je delo priga- njalo, je delal tudi vso noč. Le redki so primeri take neuničljive delovne sposobnosti. Tudi na sprehod je zelo redko šel, tako da je imel obilo časa za delo. Delal in ustvarjal je najmanj za dva. S pridnim bra- njem in razmišljanjem si je v svoji bogati knjižnici neprestano širil obseg svojega znanja in življenjske modrosti; oboje je uporabljal najprej kot profesor v Šentvidu. Kot učitelja ga je med drugimi lepo opisal njegov učenec Stane Suhadolc, ki je zapisal: ''Njegove ure so nepozabne: bile so ure vsestranskega izobraževanja, razpravljanj, resnega učenja in oddiha, vse hkrati. Videli smo luč v njegovi sobi, ki je gorela vsak dan do zgodnjega jutra.'' Bil je mož dela in je za temeljito delo vzgajal tudi svoje dijake. Ob šolarjevi 70-letnici mu je govoril njegov bivši učenec dr. Stane Gabro- vec, ki ga je Šolar učil od 1. do 8. razreda gimnazije, in poudaril sledeče: ''V šoli ne poznate pardona. Že prve mesece smo čutili, da gre zares … Kljub strogos- ti nam niste zbujali strahu in odpora … Vaše ocene so bile brez ugovora, nikoli ni nikomur niti na misel prišlo, da bi pomislil, da ste mu storili krivico …V višji šoli najprej razbijete udomačeno izročilo, da se v višji šoli ne sme pasti; kar 11 jih je imelo na koncu leta izpit iz francoščine.'' Dijaki so bili na profesor- ja Šolarja tako navezani, da so ga tudi po maturi mnogokrat prosili, da je šel z njimi na ''majski'' izlet, čeprav ne ravno v maju. Leta 1968 bi se bili morali srečati z njim 8. septembra na njegovi zlati maši v Dražgošah, v cerkvi sv. Lucije, zgrajeni po načrtu Šo- larjevega učenca arhitekta Bitenca. Toda žal je dva meseca in pol pred nameravano zlato mašo Šolar umrl. Njegovi učenci pa so takrat kljub temu prišli v Dražgoše, kjer je namesto Šolarja daroval mašo njegov bivši učenec škof dr. Lenič. Kako spoštljiv in odločen je bil Jakob Šolar do maternega – slovenskega jezika, pove dogodek ime- novanja novega bana v Ljubljani leta 1930, v času Aleksandrove diktature. Kralj je bil dobro znan s pisateljem in pesnikom dr. Antonom Novačanom (1887–1951) in je nameraval njega postaviti za lju- bljanskega bana. Poklical ga je v avdienco na Bled, kjer sta se prijateljsko pogovarjala o zadevah Slo- venije. Pogovor pa se je zaostril, ko je proti koncu kralj načel vprašanje slovenskega jezika: ''Pa znaš ti, dragi Antune, ovaj vaš slovenački jezik – to treba napustiti, to više ne vredi, treba da radimo za jugo- slavenski jezik …'' Novačan se je odločno uprl kralju Aleksandru in tako ni postal ban. V kraljevini ni bil poraben za podle načrte s slovenskim jezikom, ki je imel široko podporo tudi pri Jakobu Šolarju. Šolar se je dobro zavedal, kako nasproten veter veje proti slovenskemu jeziku iz Beograda. Trudil se je, da bi v mladini poglobil znanje slovenščine in ljubezen do nje. Njegova velika zasluga je, da je zbral družbo strokovnjakov in z njimi sestavil vzorne slovenske čitanke za štiri razrede takratne nižje gimnazije. Brez pretiravanja smemo reči, da so bile tiste čitanke na evropski ravni. Z navdušenjem so jih sprejeli učitelji in učenci. Pri profesorskem društvu je Šolar vodil odsek za šolske knjige. Bil je tudi med ustanovitelji Slavističnega društva, ki ga je pozneje imenovalo za častnega člana, bil je sourednik njegovega Slovenskega jezika. Slovenski pravopis iz leta 1950 je bil do dveh tretjin Šolarjevo delo. Obilen in dragocen je tudi njegov prispevek k Železne niti 12 Jakob Šolar 164 Viri: Stane Suhadolnik: V spomin Jakoba Šolarja, Jezik in slovstvo, letnik 13, številka 8, 1968. Ivan Dolenec: Jakob Šolar, Loški razgledi, letnik 16, 1969. Jakob Müller: Ob stoletnici rojstva Jakoba Šolarja, Loški razgledi, letnik 43, 1996. France Koblar: Slehernik. Po Hofmannsthalovem Jedermannu priredil Oton Zupančič. Uvod napisal Jakob Šolar. 1934, Dom in svet, 1935. Občina Železniki 1998 – Listina Častnega občana. izdaji leta 1962. Nadvse prisrčno se je oddolžil Bre- znikovemu spominu s knjigo Življenje besed. Šolar je pri Mohorjevi družbi urejal Detelovo Zbrano delo in pripravljal novo izdajo Jakličeve knjige o Baragu. Pod Šolarjevim vodstvom je bilo na Inštitutu za slo- venski jezik izpisanih milijon in več listkov kot gra- divo za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Šolar je zbiral tudi ledinska imena, ki so pomemben zaklad ljudskega izrazoslovja, a ga sedanji čas zanemarja in zapravlja. Zanimivo je, da sta pri poskusnem delu te vrste na terenu sodelovala s Šolarjem kolega iz profesorskega ceha Pavle Blaznik kot zgodovinar in France Planina kot geograf. Šolar se je namreč zavedal, da veliko jezikoslovnih vprašanj ne more rešiti samo jezikoslovje, temveč jih je treba osvetliti tudi s pomočjo drugih znanstvenih strok. S pomočjo svojih dijakov je zbiral tudi podatke o rabi krajevnih imen, kakor jih zdaj zbirajo sodelavci Krajevnega le- ksikona Slovenije. Šolar se je povsod, kjer koli so ga zaprosili za pomoč, razdajal v smeri zaščite sloven- stva ter slovenskega jezika. Šolarjev delovni kolega dr. Anton Bajec je njegovo delo pravilno označil z besedami: ''Nikoli ni delal samo za plačilo, ampak iz čiste vneme za domačo zemljo in njen jezik.'' Jakoba Šolarja sem imel priliko spoznati osebno. V domači župniji v Železnikih sem bil ministrant pri takratnemu župniku Valentinu Bertonclju. Po drugi svetovni vojni je vsako leto ob praznovanju farnega zavetnika sv. Antona Puščavnika (17. januarja) doma- či župnik povabil k slovesnemu darovanju svete maše duhovnike sosednjih župnij Selške doline ter ugledne goste. Med njimi je bil pogosto navzoč tudi duhovnik in profesor Jakob Šolar. Spominjam se ga kot zelo res- nega človeka, vendar kot duhovnika zelo prijaznega do domačinov, ki jih je nagovarjal in se pogovarjal z njimi. Jakob Šolar je bil človek srčne dobrote, vnet za vse slovensko, domače in za vse lepo. In morda prav zato, ker ni znal odreči nobene prošnje, pa naj bi stal za njo kdor koli in je šlo za kar koli, Šolar ni dal tistih velikih del, kakršna po navadi pričakujemo od veli- kih ljudi. Živel je za slovenstvo v najširšem pomenu besede. Bog ve, v koliko kamnih narodnokulturne zgradbe je del njegovega prizadevanja. Njegovo delo v vsej njegovi razsežnosti ni bilo opravljeno za- man, potrjuje smisel in veličino njegovega življenja. Bil je naš rojak in kulturna javnost mu je dala pri- znanje ter ga uvrstila na mesto, ki mu pripada. Zato moramo biti posebno domačini ponosni ter se zave- dati imena rojaka, ki je ponesel tudi ime naše doline v svet. V spominih nanj mu ostanimo hvaležni. Železne niti 12 France Dermota 165 Buči, buči, morje adrijansko! Nekdaj bilo si slovansko, morje adrijansko! Ko po tebi hrastov brod vozil je slovanski rod, ko ob tebi mesta bela naših dedov so cvetela, ko so jadra njih vojske, še nosila njih ime! Tiho, tiho, morje, kam si djalo? Al brodove pokopalo? Morje ni jih pokopalo, ob peči jih ni razdjalo, da jih videti ni več, tega kriv je tuji meč! (Simon Jenko) France Dermota (1914–1988) Aleš Primožič Ob 100-letnici rojstva Ob 70-letnici ustanovitve Mornariškega odreda Koper (v spomin na strica Fančka, mornariškega oficirja – ustanovitelja slovenske mornarice, patriota, pomorščaka in svetovljana) Železne niti 12 France Dermota 166 Od otroka do mornariškega oficirja (1914–1941) France Dermota se je rodil 4. oktobra 1914 materi Alojziji in očetu Jakobu kot drugi od šestih otrok v znani usnjarski družini v Gorenjem koncu v Že- leznikih. S staršema, starejšim bratom Milanom in mlajšima Jakom, Jernejem ter sestrama Vido in Miro je preživel srečno otroštvo, saj se njihove družine, tako kot Železnikov na splošno, prva svetovna voj- Leta 2014 je minilo sto let od rojstva Franceta Dermota, po domače Dermotovega Fanč- ka iz Železnikov, skromnega, neopaznega moža z velikim srcem, ki sem ga kot bližnjega sorodnika in sodobnika poznal tudi sam. Z nežno dušo, po njej ni bil prav nič podoben svo- jim bratom, je bil v prvi vrsti morjeplovec, ki ga je preko širnih oceanov neizmerno vleklo v svet in je kot poliglot in svetovljan širokih obzorij obvladal kar pet svetovnih jezikov: angle- škega, nemškega, francoskega, španskega in italijanskega. Po drugi strani pa je bil France Dermota v svojem srcu tudi velik patriot, za katerega lahko rečemo, da se je skozi kolesje zgodovine z velikimi in hrabrimi dejanji zapisal vanjo. Bil je naš rojak, Železnikar, na katerega sem kot njegov bližnji sorodnik lahko ponosen in se ga ob stoti obletnici rojstva spominjamo kot enega od ustanoviteljev ter prvega komandanta Mornariškega odreda Narodno osvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ) Koper, skrajšano Mornariškega odreda Koper (MOK). MOK je bil namreč pred nekaj več kot sedemdesetimi leti ustanovljen v Lo- parju, majhni vasi v koprskem istrskem zaledju, za uradni datum njegove ustanovitve pa velja 15. oktober 1944, ki ga občina Piran vsako leto obeležuje kot svoj občinski praznik. Gledano skozi prizmo naše novejše zgodovine, lahko mornariško bojno skupino ''Mornariški odred Koper'' skupaj z njenim ustanoviteljem in komandantom Francetom Dermota upravičeno štejemo za prvo slovensko partizansko enoto, ki je od formiranja naprej s svojim delovanjem postavila temelje partizanske vojne mornarice na sloven- skem ozemlju. Zato je prav, da ob spominu na oba pomembna dogodka, sedemdesetlet- nico ustanovitve Mornariškega odreda Koper in stoletnico rojstva Franceta Dermota kot glavnega akterja tega dogodka, s pričujočim prispevkom v našem zborniku prikažemo njegovo življenjsko pot in mu na straneh knjige zgodovinskega spomina namenimo mesto, ki si ga v njej nedvomno zasluži. Pred podrobnejšim nadaljevanjem pa le še pojasnilo. Življenjsko zgodbo Franceta Dermota sem zaradi preglednosti in lažjega branja razmejil s tremi, poimenova- nimi poglavji: - Od otroka do mornariškega oficirja (1914–1941), - Od začetka do konca druge svetovne vojne (1941–1945) (Naš rov in naš beg ter Ustanovitelj Mornariškega odreda Koper), - Od konca vojne do slovesa (1945–1988). na ni usodno dotaknila, pretiranega pomanjkanja pa zaradi usnjarske obrti pri hiši tudi niso trpeli. Obrt je namreč že dva rodova prej ustanovil Jako- bov stari oče Jurij Dermota, ki se je na začetku 19. stoletja v Železnike preselil iz Škofje Loke, takratne- ga močnega usnjarskega središča, Francetov oče pa je skupaj z materjo Alojzijo usnjarno krepko povečal in za njene energetske potrebe postavil celo lastno elektrarno. Francetov mlajši brat Jaka, izšolan za usnjarja, je bil predviden za nadaljevanje družinske Železne niti 12 France Dermota 167 tradicije, a je njegova bolezen in prezgodnja smrt takšne načrte žal preprečila. France je v Železnikih zaključil štiri razrede osnovne šole in nato redno obiskoval osemletno I. državno realno gimnazijo v Ljubljani, kjer je 23. junija 1933 maturiral. Po opravljeni maturi se je leta 1934 vpisal na Pomorsko vojaško akademijo (skrajšano PVA) v dubrovniškem predmestju Gruž in postal mornariški kadet, eden njegovih preda- vateljev pa je bil med drugimi tudi Slovenec Ivan Kern iz Žužemberka, kasnejši poveljnik Jugoslo- Družina Dermota, fotografirana leta 1931 pred do- mačo hišo v Železnikih. Od leve proti desni: Vida, Mi- lan, mama Alojzija, Jernej, Fanček, oče Jakob, Jaka in Mira, ob njej stoji neznana deklica iz vasi. Med šolanjem v Dubrovniku se z novicami, s pozdravi in z željami ni nikoli pozabil javiti domov, materi Alojziji v Železnike. Gojenec drugega letnika Pomorske vojaške akademije v Gružu pri Dubrovniku – Franc Dermota, fotografi- ran 14. 3. 1936. Železne niti 12 France Dermota 168 vanske vojne mornarice (JRM) s činom kontraad- mirala. V času šolanja na akademiji je vsak študent pos- topoma napredoval po stopnjah ali činih: po šestih mesecih šolanja v prvem letniku je postal ''mornar 1. klase'', po končanem prvem letniku in uspešno zaključenem praktičnem tečaju ''mornariški podna- rednik'' z rangom, odvisnim od doseženega uspeha, po končanem drugem letniku in uspešno zaključe- nem praktičnem tečaju pa ''mornariški narednik'' z rangom, prav tako odvisnim od doseženega uspeha. Med triletnim študijem so bodoči mornariški ča- stniki na šolskih ladjah, pa tudi na bojnih ladjah iz sestava JKRM, med plovbami po Sredozemlju spoz- navali vojaški mornariški red, se seznanjali s po- morsko prakso in obiskovali posamezna praviloma vojaška pristanišča. Ko je bil študij po zaključenem tretjem letniku uspešno končan, je vsak gojenec napredoval v čin poročnika korvete, rangiran po doseženem uspehu na opravljenih izpitih. Študij na akademiji je France z ostalimi 18 gojenci 11. gene- racije akademije PVA v Gružu uspešno zaključil 28. junija 1937 in s činom poročnika korvete nastopil službo v kraljevi vojaški mornarici ter nato kot mor- nariški oficir plul na več ladjah v njeni sestavi, med drugimi tudi na ladji za prevoz pogonskih goriv. V Stavba Pomorske vojaške akademije v neokrnjenem naravnem okolju Gruža pri Dub- rovniku, kjer je France Dermota junija leta 1937 po uspešno opra- vljenem študiju, skupaj s še osemnajstimi kolegi XI. generacije kadetov PVA, postal poročnik korvete. Foto: svetovni splet (okrajšano SS) Razgledniška panora- ma luke Gruž. Za celo- ten proces pomorskega izobraževanja gojencev akademije sta bila po- leg nekaterih manjših plovil v stalnem luškem privezu tudi minopola- galec Orao in vlačilec D2. Foto: SS Železne niti 12 France Dermota 169 Kadeti zadnjega letnika študija PVA, ujeti v objektiv fotoaparata skupaj z dvema predava- teljema, spomladi 1937 med rekreacijo na nogometnem igrišču. Na fotogra- fiji stoji v drugi vrsti drugi z desne bodoči poročnik korvete Dermota, spodaj pa so na zadnji strani fotografije zbrani vsi njihovi podpisi. času službovanja je strokovne študije še dopolnil z opravljenim tečajem pomorskega zrakoplovstva. Vsak pomorski oficir kraljeve flote se je namreč med svojim službovanjem moral odločiti za eno od predlaganih specialnosti, izbiral pa je lahko med artilerijo, torpedno-minersko stroko, podmorničar- stvom, zrakoplovstvom in radiotelegrafijo. Mladi oficir Dermota se je odločil za pomorsko zrakoplov- stvo in tako strokovne študije zaključil z uspešno opravljenim specialističnim oficirskim kursom. Za tem je leta 1940, med službovanjem na ladji Perun, napredoval v čin poročnika fregate. V približno treh letih službovanja v Jugoslovanski kraljevi vojni mornarici, od poletja 1937 do pomla- di 1940, je tako mladi oficir Dermota preplul vsa bližnja in tudi nekoliko oddaljeno Črno morje ter na različnih ladjah obiskal številne evropske luke v Bolgariji, Turčiji, Romuniji, Grčiji, Franciji in na Mal- ti, poleg njih pa tudi največje luke severne Afrike in Male Azije. Seznam ladij, na katerih je v tem času služboval, je videti takole: a) Od 1. avgusta 1937 do 1. marca 1938 na ru- šilcu Dubrovnik, ki bi s svojim standardnim 1.800-tonskim in maksimalnim 2.800-tonskim izrivom ter 140-milimetrskimi topovi kot glav- no oborožitvijo v floti Jugoslovenske kraljevske Železne niti 12 France Dermota 170 ratne mornarice'' (skrajšano JKRM) prej sodil med lahke križarke kot pa med rušilce. Ko je bil spomladi leta 1932 dograjen v sloviti ladjedelni- ci Jarrow v Glasgowu in nato predan naročniku, je Dubrovnik predstavljal povsem nov tip ladij, imenovan ''vodja flotilje'' (angleško ''flotilla lea- der''). Ker je bilo imenovano plovilo prva ladja takšnega tipa na svetu, pri gradnji katere Britan- ci niso imeli nikakršnih predhodnih izkušenj, je bil celoten projekt načrtovanja in izgradnje neke vrste eksperiment brez natančne projekci- je, kako se bo plovilo v praksi dejansko obneslo. Izkazalo se je, da so konstruktorji prav zaradi eksperimentiranja z višino ladijskega nadvodja in nadgradnje pretiravali, zato so bili njeni upo- rabniki primorani nestabilnost ladje reševati z večdesettonskim balastom in kasneje še dodatno s težjo pomožno topovsko oborožitvijo. Našitki s čini slušatelja Pomorske vojaške akademije v Dubrovniku, ohranjeni v zapuščini Franceta Dermota, spodaj našitek z njegove kape. Foto: Aleš Primožič Tanker Perun iz sestava JKRM, ki so ga Nemci po kapitulaciji Jugoslaviji zaplenili in ga predali v uporabo italijanski mornarici, dokler ga ni pod imenom Devoli marca 1943 pred obalo Sicilije potopila podmornica britanske kraljeve mornarice Splendid. Perun je bila četrta in hkrati zadnja v vrsti ladij kraljeve vojne mornarice, na kateri je France Dermota kot mornariški oficir, tedaj že poročnik fregate, plul nekaj manj kot 11 mesecev; kmalu zatem se je pričela druga svetovna vojna in z njo kapitulacija jugoslovanske kraljeve vojske, v sestavu katere je bila tudi mornarica. Foto: SS Železne niti 12 France Dermota 171 b) Od 1. marca 1938 do 15. oktobra 1938 na kri- žarki Dalmacija, admiralski ladji JKRM. Ladjo so pod imenom Niobe splavili že davnega leta 1899 v Nemčiji, šlo pa je za 104 metre dolgo in 11,8 metrov široko odlično grajeno trgovsko ladjo z izpodrivom 2.600 ton, kovnim oklopom debeli- ne 50 milimetrov in pogonskimi stroji z močjo 8.800 konjskih sil, ki so zmogli hitrost celih 21 vozlov. Na krov je lahko sprejela 300 mož, s to- povi ter ostalo oborožitvijo pa so jo opremili šele kasneje, po priplutju v vojno luko Boka Kotorska, kjer so jo tudi prekrstili v Dalmacijo. Plovilo je 3. septembra leta 1926 kraljevina Jugo- slavija od Nemčije prejela deloma kot reparacijo na račun nemške vojne odškodnine, del pa jo je seveda morala plačati v trdni valuti. Po jugoslo- vanski kapitulaciji so križarko zaplenili Nemci in jo predali Italijanom. V sestavu italijanske vojne mornarice je nato plula pod imenom Cattaro. c) Od 15. oktobra 1938 do 15. maja 1939 na ladji Hvar, ki je bila v sestavu vojne mornarice zasidrana v luki Tivat kot matična ladja vseh štirih plovil podmor- Najmočnejša ladja Jugoslovanske kraljeve vojne mor- narice, rušilec Dubrovnik, tako imenovani vodja floti- lje, na katerem je France Dermota od 1. avgusta 1937 do 1. marca 1938 služboval kot oficir straže. Na kro- vu istega rušilca je oktobra leta 1934 kralj Aleksander potoval v Marseilles, kjer je bil umorjen, in se nato na svoji poslednji poti z njim tudi vrnil. Foto: SS Križarka Dalmacija, admiralska ladja jugoslovanske kraljeve vojne mornarice, na kateri je France Dermota kot mornariški poročnik plul sedem mesecev in pol v službi oficirja straže. Kot gojenec s činom podnare- dnika se je sicer s plovilom seznanil že poleti leta 1936 na šolskem križarjenju po Sredozemlju, ki je bil za vse kadete obvezen del šolskega procesa po končanem drugem letniku študija na akademiji PVA. Foto: SS Tretja v vrsti ladij, na kateri je služboval mladi poročnik korvete France Dermota, je bila matična ladja podmorniške flote kraljeve vojne mornarice z imenom Hvar. V sedmih mesecih službovanja na njenem krovu se je dodobra sezna- nil tudi z življenjem podmorničarjev. Na fotografiji je kompletna podmorniška flota (podmornice Hrabri, Nebojša, Smeli in Osvetnik v vrsti od leve proti desni), zasidrana ob matični ladji Hvar v tivatski luki. Foto: SS Železne niti 12 France Dermota 172 niške flote kraljeve mornarice: dveh že zastarelih podmornic britanske izdelave tipa ''L'', imenovanih Nebojša in Hrabri, ter dveh nekoliko manjših novej- ših podmornic francoske izdelave tipa ''A'' z imeno- ma Smeli in Osvetnik. Na njej je takrat, ko niso pluli in so bile njihove podmornice v oporišču, bivalo in se šolalo okrog 300 podmorničarjev. d) Od 15. maja 1939 do 1. marca 1940 na ladji Perun (prva od štirih fotografiranih ladij), ki je bila kot tanker s 4.500 tonami izpodriva, skupaj z vlačilci Snažni, Jaki, Silni, Marljivi in Ustrajni ter reše- valno ladjo Spasilac, poleg vseh ostalih bojnih vojaških ladij uvrščena v sestav JKRM. Šlo je za novejšo oskrbovalno ladjo, zgrajeno v Belgiji, s katero so za potrebe vojske kraljevine Jugoslavi- je in njene mornarice prevažali pogonska goriva. Od začetka do konca druge svetovne vojne (1941–1945) Začetek druge svetovne vojne je aprila 1941 pre- šel Kraljevino Jugoslavijo kot vihar. Tako kot drugi rodovi vojske je agresorjem tudi mornarica nudila le šibak odpor. Z aktiviranjem je sicer vojna mor- narica pričela že konec marca, tako da so bile enote JKRM v priobalnem pasu v povišani stopnji bojne pripravljenosti. Obrambne naloge je vojna morna- rica v skladu z direktivo za obrambo jugoslovanske- ga morja in obrežja opravljala pretežno v obalnih vodah, ko je štab flote 16. aprila posadkam ukazal, naj svoja plovila in hidroplane predajo prihajajočim nemškim in italijanskim enotam. Brezpogojna kapi- tulacija jugoslovanske kraljeve vojske je bila nato podpisana 17. aprila v stavbi češkoslovaške amba- sade v Beogradu, v veljavo pa je stopila naslednji dan ob dvanajstih. Po kapitulaciji sta si vzhodno jadransko obalo razdelili Italija in Neodvisna drža- va Hrvatska (NDH), dvostransko rekvirirane (zase- žene, op. a.) ladje jugoslovanske mornarice pa so si v celoti prisvojile italijanske sile, jih preimenovale in priključile svoji vojni mornarici. Kapitulacijo kraljevine Jugoslavije je France Der- mota kot poročnik fregate dočakal v Šibeniku. Zara- di nastalih razmer se je odločil vrniti v domače kraje, zato se je preko ozemlja ustaške državne tvorbe NDH prebil v Slovenijo in se maja, dober mesec po kapi- tulaciji jugoslovanske kraljeve vojske, nastanil v Lju- bljani na Resljevi cesti številka 5. Tam je brez stalne zaposlitve prebival do marca 1942, ko so ga Italijani v raciji prijeli in ga odgnali v internacijo v Furlanijo. Že kmalu po prihodu, natančneje julija 1941, se je France v okupirani Ljubljani preko Vita Kraigher- ja in Borisa Ziherla povezal s skupino aktivistov Osvobodilne fronte. Tako Kraigher kot tudi Ziherl sta namreč predavala aktivistom prav v kleti stavbe na Resljevi ulici, kjer je kot najemnik bival France. Skupina je spomladi 1942 načrtovala odhod v par- tizane, vendar jih je italijanski okupator z nenadno racijo dne 19. marca prehitel. Od vseh članov skupi- ne jih je deset ujel, enajstemu pa se je nekako uspelo izmuzniti in pobegniti. To je bil mornariški poroč- nik Ivan Osredkar - Stipe, doma v Vilharjevi ulici v Ljubljani, ki se je kmalu po dogodku priključil parti- Franc Dermota kot oficir Jugoslovanske kraljeve vojne mornarice. Železne niti 12 France Dermota 173 zanom Loške čete. Po zaprisegi je bil dodeljen v Po- ljanski bataljon in je 3. avgusta istega leta kot borec Poljanske čete padel v nemški ofenzivi na Blegošu. Kot je zapisal France Dermota v svojem življenje- pisu, so Italijani vseh deset ujetih aktivistov, večino- ma mornariških oficirjev, deportirali v koncentra- cijsko taborišče Gonars v Furlaniji. Fantje se nikakor niso mogli sprijazniti s situacijo, v kateri so se znašli, zato so sklenili pobegniti in tako že naslednji mesec, v aprilu, pričeli s kopanjem rova iz njihove barake, ki naj bi jim pod ograjo iz bodeče žice odprl pot v svobodo. V prvi polovici junija pa so italijanske ta- boriščne oblasti izdale ukaz, naj se izprazni ravno tisti del taborišča, kjer je France s sojetniki kopal rov za pobeg. Da ves vloženi trud le ne bi bil zaman, so sklenili prvotni načrt spremeniti in s pobegom kar se da pohiteti. Odločili so se poskusiti takoj nasle- dnjo noč po izdanem ukazu, 12. junija, in to kljub dejstvu, da je bil rov v svobodo izkopan šele v dolži- ni 25 metrov, kar pa je bilo za varen pobeg odločno premalo. Izhod iz rova je preko nivoja žične ograje, ki je bila z obeh bočnih stražarskih stolpov v celoti pokrita z dosegom mitralješkega ognja, segal komaj nekaj več kot 4 metre. Varen pobeg bi namreč v prvi vrsti zagotavljal predvsem ustrezno daljši rov, ki bi bil s skrivnim izhodom tako bistveno bližji prvemu kritju in varnemu gozdu kot pa taboriščni ograji. Ponoči se je peterici, med katerimi je bil tudi France, kljub temu posrečilo odplaziti po sveže izko- panem rovu in skozi nevarni izhod uiti v svobodo. Ker pa so bili na nadaljevanje bega preslabo prip- ravljeni, so dvojico ubežnikov ujeli takoj, druga dva pa po nekaj dneh v bližini Goriških brd. Le Francetu je pot s kolesom proti domačemu kraju uspelo na- daljevati, a so natanko teden dni po uspešnem po- begu iz Gonarsa ujeli tudi njega. Ob iskanju zveze s partizani v dolini Idrijce se je med Sveto Lucijo (vse do leta 1952 se je tako imenoval današnji Most na Soči) in Dolenjo Trebušo po nesreči obrnil na na- pačno žensko, ki ga je izdala Italijanom. Odpeljali so ga nazaj v Gonars, kjer so ga zaprli k ostali ujeti četverici in jih kmalu zatem vse skupaj premestili v koncentracijsko taborišče Padova. Priprave, izvedbo in posledice pobega iz taborišča v Gonarsu je France pod konspirativnim imenom Bo- ris FD, tedaj že kot borec in referent za zvezo v štabu Gorenjskega odreda, obširno opisal v podlistku Naš rov in naš beg. Podlistek je v nadaljevanjih izhajal v vseh desetih izdanih številkah glasila Gorenjskega odreda Gorenjski partizan, ki ga je partizanska te- renska tehnika tiskala v skrivni tiskarni, v bunkerju pod šolo v Martinj Vrhu. Po navedbi v njegovem ko- lofonu je glasilo izhajalo vsakih štirinajst dni, čeprav je bila pogostost tiskanja odvisna predvsem od tre- nutne razpoložljivosti tiskarskih sredstev in mate- riala. Člani partizanske tehnike so bili domačini iz Železnikov, med njimi tudi Francetov brat Jernej Dermota in poleg njega še Niko Žumer, Janko Logar ter brata Franjo in Tone Kosec, ki so za delo imeli na voljo pisalni stroj in ciklostil. V dveh letnikih je tako izšlo deset številk, od katerih sta bili zadnji dve, de- veta in deseta, tiskani naenkrat kot dvojna številka. In prav ta, deveta in deseta dvojna številka glasila Gorenjski partizan, je po več kot sedemdesetih letih od izida še vedno ohranjena, zato sem jo lahko v ce- loti prelistal. Navdušen sem bil ob prebiranju že ome- njenega podlistka Naš rov in naš beg s podnaslovom ''(konec)'', ki z napetostjo dogodkov in mojstrsko bese- do kar vabi k branju. Za približanje časovno oddalje- nega dogajanja objavljam nekoliko skrajšano, vendar pomensko neokrnjeno nadaljevanje in konec dožive- to napisanega podlistka, ki si s svojo avtentičnostjo in neposrednostjo zagotovo zasluži našo pozornost. Ob pazljivem branju nam bo prispevek nemara pomagal nekoliko bolje razumeti usodnost dogodkov, ki si jih dandanašnji ne moremo niti predstavljati, kaj šele razmišljati o tem, da so se zares zgodili in so jih bili ljudje primorani celo zares doživeti ... Naš rov in naš beg (konec) iz glasila Gorenjski partizan 1944 Znoj nam je lil z obrazov, srajce so nam bile mo- kre od potu, mi pa smo hiteli čez drn in strn, proti vzhodu, med naše. Dan se je porajal, mi pa smo še Železne niti 12 France Dermota 174 bolj brzeli. Toda tedaj se pojavijo kmetje na polju in morali smo izginiti v brlog. Zabredli smo v žito, potopili se v rumenem, širokem polju in legli. Bil je dan počitka, dan obnovitve spominov in uživa- nja v svobodi med klasji, ki so se klanjali rumeni, bogati, nad našimi izžetimi telesi. Priroda, svobo- da, občutki, po katerih smo tako hrepeneli, dobri- ne, ki jih zna ceniti le tisti, kateremu so bile vzete. Zvečer smo krenili dalje. Preko ravnine, njiv, vinogradov, potokov. Prešli smo široko cesto, za njo je bila železnica in še za njo globok potok; bredli smo do pasu. Nebo se je pooblačilo, sever- nica, ki nam je bila poprej vodnica, je izginila; bilo je temno kot v rogu. Nismo videli niti koraka pred seboj. Zašli smo v močvirje, noge so se nam pogrezale v blato, ki je segalo že skoraj do kolen. Nogavice, ki smo jih imeli na nogah, so bile samo še kup raztrganih krp, naša stopala so bila bosa. Morali smo nazaj. Poiskali smo si košato drevo, se stisnili podenj in čakali prvega svita. Treslo nas je od mraza in vlage. V kolenih sem občutil trganje in škripanje, oglasil se je revmatizem. Končno se je na vzhodu pojavil tenak, rahel svetel pas, ki se je počasi širil. Pohiteli smo in dan nas je prestre- gel v prvem gozdičku blizu Cormonsa (Krmina). Sonce je razgnalo oblake in oblilo naše premrzle, vlažne ude z blago, prijetno toploto. Posušili smo sebe in obleko v grmičevju med kupi napol suhega sena. Bila je mirna, topla nedelja. Popoldne smo jo udarili kar preko polja mimo murvinih nasadov in vinogradov, mimo vasi. Prsti so nam črneli od murvinih plodov, ki smo jih trgali mimogrede. Okoli ust se nam je nabiralo črnilo murvinega soka – kako tudi ne, saj so nam bile tako sladke in okusne. Prešli smo široko cesto Gorica–Udine. Za njo smo se splazili preko električne železnice proti Goriškim brdom, ki so zrasla pred nami, vsa valo- vita, porasla z malimi gozdiči in posejana s števil- nimi vinogradi ter sadnim drevjem. Po položnih pobočjih so stale cele vrste češenj, ki so vse rdele od dozorelega sadu, in noč nas je zatekla za prvim od teh gričev. Prerinili smo se v goščo, kjer smo polegli med drevje. Pod nami je ležala gosposka hišica z velikim vrtom, iz katere smo čuli italijan- sko besedo. To nas je motilo, saj smo slutili, da ne moremo več biti daleč od naših Primorcev, od hiš in vasi, kjer bomo imeli občutek domačnosti. Ponoči smo vstali. Lezli smo po pobočjih, zdaj navzgor, zdaj navzdol, s hriba na hrib, iz doline v dolino. Jutro nam je prineslo dež, ki je lil kakor iz škafa in nas prisilil, da smo si poiskali zavetja. Približali smo se vasici. S polja sem smo zaslišali slovenski glas: ''Pejd hor!'' Spogledali smo se, oči so se nam razširile, obšla nas je prijetna razbur- jenost. Slovenska beseda, prva slovenska beseda, ki je prišla do naših ušes v svobodni prirodi zunaj žice. Nepopisno doživetje! Kri nam je zaplala po žilah. Kar objeli bi hribe, travnike, ljudi in vse življenje, ki bije tod okoli. Tisti trenutek je bilo to naša domovina, naš dom. Otresli smo se vseh vezi, ki so nam še ostale. Vsa tegoba suženjstva se nam je odvalila od srca. Zadihali smo svobodno, spro- ščeno, iz polnih prsi. Bili smo v Fleani, prvi slovenski vasici, skrom- ni in tihi. Stopil sem k prvemu kmetu ob cesti, v majhno, skromno hišo. Stari oča, prava slovenska grča, me je začudeno in nezaupljivo pogledal. Prosil sem, če bi mogli prevedriti pod njegovo stre- ho. Sprejel nas je. Posedli smo okoli ognjišča, kjer so pripravljali v kotlu polento, pregreli smo se in osušili. Zbrala se je tudi ostala družina. V tej skro- mnosti jih nismo mogli prositi, toda sami so nas povabili k mizi. Bilo nam je žal, da jim odtrgamo košček hrane, čeprav so nam pajki predli mreže po želodcu. Odtrgali so si od ust, samo da so nas pogostili. Tista večerja je bila med najlepšimi in najslajšimi v mojem življenju. V seniku smo prebili večji del noči. Ko smo se poslovili, smo v srcih nosili obljube, da bomo to slovensko gostoljubnost povrnili. Zajel nas je mrak, mi pa smo jo bosi mahali po izprani cesti, kar mimo karabinjerjev. Psi čuvaji so se oglaša- li po vaseh in njihov lajež je spremljal našo pot. Obšli smo Medano, prijazno vasico na vrhu griča, ki je v prvem svitu že kazala svoje obrise. Spustili Železne niti 12 France Dermota 175 Faksimile naslovnice glasila Gorenjski partizan s kolofonom in začetkom zadnjega nadaljevanja podlistka Naš rov in naš beg. Foto: Aleš Primožič Železne niti 12 France Dermota 176 smo se v dolino, gazili preko močvirja in zjutraj obtičali v nekem jarku, kjer smo se uredili in očis- tili. Lojze je odrezal svojo dolgo brado, obrili smo se. Sonce je ogrelo ozračje in iz ledeno hladnega jutra se je porodil topel, skoraj vroč dan. Tako ure- jeni smo kar po cesti pohiteli proti Gorici. Ljudje so nas začudeno gledali in obračali za nami zve- dave poglede, mi pa smo lomili italijanščino, ki nas je opravičevala pred zvedavostjo. Z njo smo jih prepričali o našem trdnem italijanskem pore- klu. Naleteli smo na karabinjerje, pa tudi na voja- ke. S pozdravom ''Buon giorno, ragazzi!'' smo jih odpravili naprej, zadovoljni, da nam igra uspeva. Zavili smo na stezo in obstali na griču, med češnjami in vrtovi. Pred nami je ležala na levi naša Gorica, na sredi široko polje z letališčem, na desni, čisto pod vznožjem, pa lepa vas z razbitim zvonikom. Tu smo si uredili taborišče. Drago je oblekel suknjič, najlepšega od vseh, in tak odšel, skoraj eleganten, kot izvidnik v Gorico. Spustil se je na cesto in izginil za hišami. Z Lojzetom sva se ugnezdila v gozdiču, za kosilo obrala bližnjo če- šnjo, nato pa zaspala v senci košatega drevesa. Predramil naju je šele Drago, ko je zvečer stal pred nama, nasmejan, s sirom in kruhom v roki. Opiso- val nama je Gorico, naše ljudi, fašistični teror in življenje v mestu. Bil je v kavarni in se pogovarjal z lastnikom, ki je v strahu izginil, ko je slišal, od kod prihaja. Prespali smo noč pod milim nebom in zjutraj krenili proti mestu. Neki voz na gumijastih kole- sih nas je prehitel in Drago se je z mojim nahrbtni- kom pognal ter skočil nanj. Prisedel je na ploščo med košare, polne češenj. Konji so se spustili v dir in z Lojzetom sva ostala sama. Počasi sva se bliža- la mostu, ki se v velikih lokih dviga nad bistro, div- jo Sočo. Stražarji so stali na obeh straneh. Lojze se je podvizal in šel prvi čezenj. V urejenem modrem oblačilu in modrem plašču, ostanki mornariške uniforme, s črnimi lasmi, črnimi brki in ves zago- rel ni vzbujal nobene pozornosti. Šel je preko kot najpristnejši sin italijanskega imperija. Zame je bilo težje, kot sin hribov in planin sem se izdajal, da nisem tod doma. Na mostu so stražarji gledali za menoj z začudenimi očmi, a sem k sreči imel v levem žepu italijanski tržaški časopis, da mi je delal pot. Srečno sem prilezel čez. Za vogalom me je že čakal Drago, ki me je sprejel v živahni itali- janščini in me ves nasmejan odvedel v slovensko hišo. Postregli so nam z vsem, kar so imeli. Strah zaradi nevarnosti se je izgubil v občutju, da rešu- jejo sinove slovenske krvi in iste misli. Vse so nam razložili, dali so nam na pot naslove naših ljudi. Tako opremljeni smo potovali skozi mesto, v po- polnem zaupanju, da smo blizu naših hribov, kjer kraljujejo naši partizani. Šli smo po glavni ulici, ki se je kar kopala v pomladnem cvetju. ''Živela naša, slovenska Gorica, biser Primorske, lepa si, vredna si slovenske krvi,'' mi je igralo v duši. Sedli smo v kavarno, prebirali časopise in motrili itali- jansko gospodo, ki je uživala v brezdelju na račun slovenskega dela in slovenskih žuljev. Potem smo krenili naprej. Dolina se je zožila in stesnila, ozek ter dolg trg Solkan je bil pred nami. Odšli smo v gostilno nekega našega človeka in ko- sili ravno poleg mize, kjer so jedli karabinjerji. Ti pač niso mogli vedeti, da imajo tik ob sebi prav tis- te tiče, ki jih njihove enote tako vneto iščejo. Mora- li smo se vrniti le še po nahrbtnik, ki smo ga pustili v mestu, in žreb je določil mene, da grem v Gorico ponj. Nekje sem dobil trikolico, zavihal rokave in pritisnil na stopalki. Brzel sem nazaj proti Gorici, kar po sredini mesta sem vozil. Zavil sem mimo stolnice kar čez sprehajališče, mimo glavne posta- je do stanovanja. Tam sem vzel nahrbtnik, ponu- dili so mi še celo denar in krenil nazaj po isti poti. Cesta je vodila navkreber, utrudila me je. Znoj mi je stopil na čelo, bil sem vroč, ko sem zavil preko klanca ven iz vasi. Gonil sem proti Sveti gori, tova- rišev Dragana in Lojzeta pa nikjer. Šla sta, se zdi, naprej ali kam drugam, čeprav smo se dogovorili, da me bosta počakala. Od jeze so mi stopile solze v oči. Sedaj sem sam, sam moram naprej! Vse moje sta odnesla s seboj, ostal sem brez lire v žepu. Ne- kaj časa sem nemočen postal, nato sem se odločil. Nahrbtnik sem skril pod cesto za ovinkom blizu Železne niti 12 France Dermota 177 solkanskega mostu, ki se v velikem loku vzpenja preko cele soške doline. Prikolico sem vrnil lastni- ku, pohitel nazaj po nahrbtnik in po stezi skočil v hrib. Preko serpentin sem krenil pod Trnovski gozd z nado, da bom srečal partizane in končal težko pot. S ceste sem se spustil preko travnikov proti vasi. Pri enem od dreves sem naletel na lepo črnolaso dekle, ki se je odpravljalo proti domu s polno koša- ro debelih rdečih češenj. Pozdravil sem jo, in ker sem rabil nekaj pojasnil, mi je bilo prijetno, ko sem po tolikem času spet mogel govoriti z mladim, zavednim slovenskim dekletom. Kako me je poži- vilo to srečanje! Bila je tako preprosta, prirodna in toliko je vedela. Gregorčiča je znala na pamet, da me je bilo skoraj sram. ''Kaj si partizan?'' me je vprašala. ''Kje pa so partizani?'' sem ji vpadel v be- sedo. ''Bili so,'' je odvrnila, ''sedaj pa sta dva bata- ljona črnosrajčnikov v Trnovskem gozdu. Naši so šli drugam. Pojdi proč, nevarno je tod, vse polno jih je.'' Peljala me je proti vasi in pokazala hišo, kjer naj prosim za prenočišče. Poslovila sva se. Zaželela mi je še srečno pot in izginila v mraku. Dež je padal, ko sem stopil pod streho zave- dnega slovenskega gospodarja; noč me je zajela v Grgarjih. Spet so me obdajali prijetni obrazi. Pripovedoval sem jim o Ljubljani, o življenju v Ljubljanski pokrajini. Govorili smo o svobodi, ki prihaja, in poslušali so me začudeno, skoraj strmeče. Ko je zjutraj dež ponehal, mi je gospodar pokazal skrito stezo in me po njej vodil skozi sve- že jutro. Šepal je – nogo si je pokvaril kot rudar v rudniku – pa je vendarle hodil z menoj pol ure, da sam ne bi zašel na pot, kjer hodijo italijanske izvidnice. Iskren stisk roke in lep spomin sta mu moja hvaležnost za to. Skozi kraško goščavo sem hodil, skakal sem preko vrtač in kraškega kamenja po Čepovanski dolini. Tam, kjer gre cesta na Lokve, sem se odpo- čil. Odpiral sem zadnjo škatlo sardin in opazoval dolino. Nekaj sto metrov proč je na vejah smrek viselo nekaj koles. Prijetno iznenadenje! Uh, kako bi ga potreboval! Ne bi bilo več pešačenja, nič več ne bi bilo žuljev. In hitrost! Saj je po vojnem pravu dovoljen prav vsak način, ki služi begu, da le ni zločin. Kaj če bi sedel na kolo, zvečer bi bil že na meji in preko, med našimi partizani? Saj res! Pohitel sem s sardinami in pospravil nahrbtnik. Še enkrat sem pogledal naokoli in že sem bil pod ''razstavo'' na drevesu – štiri kolesa so visela obešena kot v trgovini. Izbral sem najboljše- ga, ga prijel za rogove in ga zajahal. Spustil sem se v dolino, žvižgalo je mimo ušes in serpentine so ostajale za menoj; kot da se spuščam s padalom, tako je pred mano iz zemlje rasla dolina. Zavil sem v Dolenjo Trebušo. Pribrzel sem mimo kara- binjerske postaje, kjer je stražar samo začudeno pogledal. ''Buon giorno!'' in že sem izginil za ovin- kom. Hitel sem naprej, zavil sem proti Zelinu in Cerknu. Skupine italijanskega vojaštva sem puš- čal za seboj, brzel sem in hitel. Nenadoma mi je šinilo v glavo, kaj neki je s to- varišema Draganom in Lojzetom. Če sta krenila naprej, morata biti danes pri Sveti Luciji v mlinu, kot smo bili dogovorjeni. ''Bodi tovariš, onadva tukajšnjih krajev ne poznata, ti pa si skoraj doma- čin! Skoči do njiju, pa še kolo imaš!'' – take misli so se mi podile po glavi. Kolo je počasi izgubljalo brzino in obstalo. Obrnil sem in odbrzel po dolini proti Sveti Luciji, k njima. Kolo je teklo kar samo. ''Še nahrbtnik odloži, da boš manj sumljiv, odloži ga pri prvi hiši!'' me je prešinilo. Za ovinkom se je prikazala lepa bela hiša z žago in mlinom. Zaus- tavil sem, prislonil kolo in vstopil. V kuhinji je pri štedilniku stala grda, škilasta ženska pri štiridese- tih in poprosil sem jo, naj mi za dan, dva spravi nahrbtnik, ker imam opravke pri Sveti Luciji. ''Bom, pa niste od tukaj, kajne da ne? Kdaj boste pa prišli ponj?'' Odgovoril sem ji, da jutri ali pojut- rišnjem, in odšel. Pri Sveti Luciji sem hišo, v kateri bi bila morala biti Dragan in Lojze, našel prazno; čakal sem ju dva dni. Medtem sem si opomogel, pozdravil žulje in se oba dneva razgovarjal z domačimi. Opisoval sem jim življenje v taborišču, govoril o svobodi, ki bo prišla končno tudi zanje, primorske Slovence. Železne niti 12 France Dermota 178 Stari ženi so se orosile oči: ''Ne vem, kaj bi dala,'' je vzkliknila, ''če bo res svoboda. Pridi tedaj k nam, najboljše kosilo bom skuhala.'' Globoka zavednost trpeče žene, katere sin je bil zaprt v italijanskih fašističnih zaporih, se me je močno dotaknila, spoznal sem trdnost pravih Primorcev – zavednih Slovencev. Drugi dan sem sedel na kolo in odbrzel skozi živahno Sveto Lucijo mimo številnih našopir- jenih karabinjerjev proti hiši, kjer sem ondan shranil nahrbtnik. ''Še po nahrbtnik, potem pa po cesti proti Novakom; tam bom kolo zabrisal pod cesto, prijel grablje, zavihal rokave in jo kot kosec mahnil čez mejo v Davčo, kjer sem kakor doma.'' Takšni načrti so se mi vrteli po glavi in še sam nisem vedel, kdaj sem se znašel pred belo hišo z žago in mlinom. K njej sem prislonil kolo in živahno stopil v kuhinjo, kjer je stala ista odurna ženska kakor prejšnjega dne. ''Dober dan, mama, kaj bi lahko dobil moj nahrbtnik?'' ''Ja, ja, lahko,'' je odvrnila in skočila z urnimi koraki proti vra- tom, ki pa niso bila tista, skozi katera je ondan odnesla zaupani ji nahrbtnik. Začudil sem se, kaj naj zdaj to pomeni. Kri mi je zavrela in v grlu me je stisnilo. Pred menoj sta stala dva karabinjerja z naperjenima puškama, njuna nasajena bajoneta sta se bleščala v dopoldanskem soncu in za svojim hrbtom sem čutil še tretjega. Bil sem ujet, izdan! Preklel sem svojo naivnost in preveliko zaupanje v poštenje vseh naših ljudi. Raztrgal bi se od jeze, če bi mogel. Zgrizel bi se, ves srd sem stresel nase, obtoževal sem se, klel in tisočkrat preklel proda- no babjo dušo. ''In alto le mani – kvišku roke!'' je tretji, ki je do tedaj stal za menoj, skočil k meni. Preiskal me je, mi preobrnil vse žepe, pretipal celo telo. Nato so me odpeljali v zapor, sam sebi pa nisem mogel verjeti, da sem spet izgubil svobo- do. Pred očmi se mi je prikazovalo vse delo, ves pesek in kamenje, vsa utrujenost, napetost živcev, vsa hoja, ves beg. Koliko sem prestal, da bi dosegel svobodo, in sedaj je vse to zastonj, kot da vsega tega sploh ni bilo. Obležal sem na prični za zapahi, v dušo mi je legla tesnoba. Na sebi sem občutil vso svojo nesre- čo. Ves dan in vso noč sem zrl v strop, bil sem oto- pel, brezbrižen za vse. Ta ječa, te žice, ki sem jih spet čutil okoli sebe, vsi tuji obrazi nad menoj, vse to me je povsem omrtvilo. Ravnodušno sem odgo- varjal na vprašanja, s katerimi so me neprestano nadlegovali. ''Zame ni svobode, da so le ostali štir- je srečno prispeli na cilj,'' sem si mislil. Po dveh dnevih so celoten postopek ponovili, brezizrazni obrazi izpraševalcev pa so me s pos- mehom opazovali – mene rebella, komunista. Pred vojašnico se je ustavil avtomobil. Visok, črn maresciallo mi je vtaknil roke v lisice, ki so mi jih močno stisnile. Surovo me je potisnil, da sem se nemočno opotekel v vozilo. Prisedla je še straža in odbrzeli smo po dolini, skozi Sveto Lu- cijo, ob Soči navzgor do Tolmina in obstali pred sodnijo na Glavnem trgu. Skupine prebivalcev in vojaki so nas obstopili. Približali so se do oken avtomobila in buljili v moje železne okove, meni pa to ni bilo mar, saj so mi bile misli daleč, daleč stran. Čez čas so od nekod prignali neobritega, za- nemarjenega, prav tako vklenjenega moža in ga posadili v avto poleg mene. Z obraza sem mu bral ponos in zaničevanje. ''Capo communista'' so mu pravili, zaklenili za njim vrata in motor je zaren- čal. Že smo se vozili po dolini Soče proti Gorici. ''Kam naju le peljejo? Najbrž pred sodišče,'' sem si odgovoril na vprašanje, ki sem si ga sam zastavil. Kraji so ostajali za nami, avtomobil je hitel, pot- niki v njem pa smo sedeli brez besed. S tovarišem sva se spogledala in molčala, razumela sva se. Za ovinkom se je kmalu prikazala Gorica. Brzeli smo skozi mesto in obstali pred stavbo z železnimi vra- ti. Vedel sem, da smo pred zapori, saj me je prav vse spominjalo na ljubljansko sodnijo. Pričakoval sem, da bova izstopila oba, in ko je stražar odprl vrata, sva se vzdignila hkrati. Toda mene je potis- nil nazaj na klop. Sedel sem in gledal za bradatim tovarišem, iz Podbrda je bil doma in zdel se mi je tako trden in močan, ko so ga odvlekli skozi že- lezne dveri goriškega zapora. Njegova pokončna drža mi je vlila novih moči, ko sem s posmehom Železne niti 12 France Dermota 179 v srcu čakal, kaj bodo Italijani storili z menoj. Bil sem pripravljen na vse ... Brigadir in stražar sta prišla nazaj, zaklenila vrata avtomobila in že smo švignili po goriških ulicah in cestah. Prevozili smo most čez Sočo, videl sem, da smo krenili nazaj proti zapadu. Po- mislil sem, da me peljejo v Furlanijo, mogoče celo nazaj v Gonars. Križali smo ceste, prah je neslo preko polj kot oblake dima. V daljavi sem zagle- dal visoki gonarski zvonik, vozili smo se natanko proti njemu. Še nekaj vasi, par ovinkov in obstali smo pred taboriščnim zapovedništvom. Skupine internirancev so se nagnetle v kotu poleg ceste in molče gledale, ko sem vklenjen stopil pred debele- ga kapitana, ki je ponosno vzkliknil: ''E, era siamo in completto!'' Brigadir me je v strogi vojaški drži vodil v leseno stavbo, kjer je stanoval zapovednik. Ko sem stopil predenj, je v besu zalučal svoje klju- če na pisalno mizo in zarenčal: ''In bel quadro, ufficiale con le catenesue le mani – rebello.'' Se- del je, poklical pribočnika in tolmača ter mi s tem pustil dovolj časa za premislek. Brigadir, ki me je privedel, je še vedno stal kot lipov bog, ves izteg- njen, pričakujoč pohvale za uspešen ulov. Tedaj se je tenente colonello, conte Vicedomini obrnil k njemu, mu stisnil roko in mu izročil v zavitku 500 lir kot nagrado za ujetega upornika, rebella. Ta je visoko, po rimsko stegnil roko, strumno udaril s petama in odšel. Nato se je začelo zasliševanje. Že po prvem vprašanju mi je postalo jasno, da so ujeli vse šti- ri moje tovariše, in razumel sem prejšnjo izjavo debelega kapitana. ''Allora, il primo e stato Kon- valinka, il secondo Sergij Berce, il terzo, . . . tu sei stato l' ultimo,'' je hropel Vicedomini. Vedel je vse, morilo pa ga je, kdo je duša pobega, in to je poizkušal izvedeti na vse načine. Enkrat je pravil, da so mu vse povedali v taborišču, drugič spet, da me je ostala četverica izdala in da sem ''capo'' jaz. Toda vse predobro sem poznal svoje tovariše, da bi me zasliševalec speljal na led. Vsi moji odgovori so bili le ''da'', ''ne'' in ''ne vem'', Vicedomini pa je besnel, vpil, mahal s palico in metal ključe, dokler ni popustil. Vrgel je pero in mi v podpis potisnil zapisnik, ki sem ga kot svojo izjavo zares podpi- sal. Poročnik me je osvobodil okov, poklical stra- žarja, zapovednik pa je vstal in mi dal znak, naj mu sledim. Stopili smo preko polja in zavili proti našemu taborišču. Stolpi s strojnicami, stražar- ji z dolgimi puškami ob žici, lesene stavbe sredi travnika, gola telesa internirancev in taboriščno življenje, vse to je ležalo spet pred menoj. Stisnilo mi je srce, le napetost in želja videti svoje tovari- še in izvedeti vse me je spodbudila, da sem lažje stopal za domišljavim italijanskim grofom, zapo- vednikom taborišča. Široka vrata so se treskoma odprla, tam je stala straža in trobentač je zatro- bental ''mirno'' – kakšna ceremonija! Stražarji in karabinjerji v taborišču so me zaničljivo gledali, v njihovih očeh sem bral jezo. Zaradi nas, ubežni- kov, so bili vsi pred vojnim sodiščem, nekatere oficirje so celo zaprli. Občutek sem imel, da bi me najraje živega odrli. Znašli smo se na dvorišču. Mahoma se je vse izpraznilo in okna vseh poslopij so se zaprla. To- variši taboriščniki niso želeli gledati, kako se za- povednik pred njimi razkazuje s plenom, ki mu ga je slučajno uspelo uloviti. Tako me je vodil proti stranišču, kjer je obstal, karabinjer, ki je stal pred leseno črno zgradbo ob njem, pa je odprl vrata in mi pomignil, naj vstopim. Za menoj so se zaloput- nila vrata in v prostoru, majhni luknji s cemen- tnim podom, me je objel prijeten hlad. V kotu so sedele štiri sključene postave, ki so vse naenkrat skočile pokonci in me potegnile v svojo sredino. Objeli smo se od veselja, da se spet vidimo, živi in zdravi. Lojzetu in Draganu sem odpustil, da sta odšla po svoje in me zapustila, pozabil sem vse. Nasmeh se nam je prikazal na izsušenih obrazih, v tistem trenutku smo pozabili svojo nesrečo. Našo pot smo v besedah preživljali še enkrat. Iz- vedel sem, da so Sergija in Savo ujeli še čisto blizu žice v nekem jarku. Z naperjenimi samokresi in puškami so ju pretepali, da sta bila vsa črna. Celo ženske so privršale s polja, ju lasale in jima pob- rale vse, kar so mogle. Vsa otekla in pretepena so Železne niti 12 France Dermota 180 pod močno stražo privedli nazaj v taborišče, kjer sta v zaporu ležala že sedmi dan. Drago in Lojze sta ob Soči pri Ronsini ponoči naletela na stražar- ja elektro centrale, ki ju je ustavil in ju povabil, naj prenočita pri njem v stražarnici. Utrujena sta leg- la na klop in zaspala, dokler ni sredi noči prišel na službeni obhod neki fašist, ki ju je legitimiral. ''O, porco Dio! Pa to so oficirji, ki so pobegnili, rebelli, uporniki,'' se je prijel za glavo. Kar naenkrat se je okoli stražarnice pojavilo deset oboroženih mož in zjutraj sta se že znašla v zaporih karabinjerske postaje v Kanalu. Od tod so ju odvedli v Gonars, v taborišče, in ju vrgli v zapor dva dni, preden je enaka usoda doletela mene samega. In tako smo sedaj vsi skupaj ležali v tem ozkem prostoru, ča- kali in ugibali, kakšna bo naša nadaljnja usoda v zaporu poleg stranišča. Po desetih dneh so nas spustili v taborišče, iz zapornikov smo zopet postali interniranci. Tova- riši so nam povedali, kakšne zmešnjave so nastale tisti dan, ko so Italijani opazili, da smo pobegnili. Zapovednik taborišča je bentil: ''Razumem, da pobegne eden ali dva, toda pet, zaboga!'' Kasneje, šele drugi dan so odkrili, da smo pobegnili skozi rov, pa še to le zato, ker je neki oficir šel tam mimo in slučajno padel v luknjo. Tisti naši tovariši, ki so vedeli za pobeg, so stražarje speljali na krivo sled v obliki vrat, pri katerih je zevala majhna luknja. Okoli vrat in tiste nesrečne luknje v njihovi bližini so nato dva dni pletli žico, da bi tako preprečili pobeg v svobodo še drugim taboriščnikom. Ko so izvedeli, kakšna je bila naša resnična pot v svobo- do, so se vsi besni skušali znesti nad tovariši iz na- ših barak, češ da so nam oni pri tem pomagali. Na vetru so jih pustili dva dni stati od jutra do večera pod milim nebom in jim grozili na vse mogoče na- čine, a od njih niso zvedeli ničesar. Manjkalo ni seveda tudi izdajalcev, ki so znosili fašistom vse na nos. Eden takih je bil Rupnikov sin, ki nam je grozil kar v nekakšni jugoslovanščini, slovenšči- no je namreč bolj slabo obvladal: ''Ja ču da vam pokažem, vam marincima, ovako čete da idete iz lagera,'' in pri tem prekrižal roke, češ da bomo vsi odšli vklenjeni. Tipi, kot je bil Rupnik mlajši, so še kako znali poskrbeti, da smo pri Italijanih dobi- li ''črne pike'', kar je pomenilo, da bo nam petim marincem šele konec Italije prinesel svobodo, saj smo na logorskih spiskih namesto vojaških pos- tali politični zaporniki, ki so jim Italijani kratko pravili kar komunisti. Vendar nas ta neuspeh ni zlomil. Naše delo je bilo res zastonj, tudi izdali smo se, a volje in bor- benosti nismo izgubili. Malo smo si odpočili, kma- lu pa smo jo fašistom spet zagodli, to pot na drug način. O tem pa kdaj drugič ... Boris FD Takšen je torej avtentični zapis v Gorenjskem par- tizanu objavljenega besedila o pobegu in hrepene- nju po svobodi, ki s svojo doživetostjo in neposred- nostjo v skoraj umetniškem slogu prikazuje delček avtorjevih življenjskih dogodkov, ob katerih bralec preprosto ne more ostati ravnodušen. In ko nam na koncu podlistka v ušesih še vedno odzvanja ''kmalu pa smo jo fašistom spet zagodli, to pot na drug na- čin'', se nekje v podzavesti že veselimo branja njego- vih naslednjih doživetij, a jih žal France Dermota v takšni obliki ni nikoli več napisal. Potem ko so ga odpeljali nazaj v Gonars in ga zaprli k ostali ujeti četverici, so kmalu vseh pet mornariških oficirjev premestili v Padovo, Gonarsu podobno koncentracijsko taborišče. V ''logorju'', kot koncentracijsko taborišče Padova Dermota imenuje v svojem življenjepisu, se je skupi- na hitro povezala z organizacijo OF. Od nje so dobili nalogo, naj nekako vzpostavijo pogoje za spremlja- nje vseh oddaj radia Slobodna Jugoslavija, na osno- vi katerih bi zatem pripravljali in izdajali dnevna poročila o stanju na bojiščih. Po mesecu ali dveh jim je uspelo sestaviti majhen radijski sprejemnik, ki so ga ponoči poslušali, in zjutraj pisali vesti v Logorski dnevnik, kot so ga poimenovali. France je bil odgo- voren za sestavo koncepta dnevnika, ki ga je bilo na Železne niti 12 France Dermota 181 podlagi zapisanih nočnih beležk potrebno sestaviti še pred vstajanjem, vsako jutro posebej. Dnevnik je potem odbor OF razmnožil in ga z ustreznimi propagandnimi dodatki poslal med zaupnike, ki so na takšen način velikemu številu internirancev v najbolj težkih trenutkih utrjevali zaupanje v gi- banje, ''pokret'', ter jim tako dvigovali moralo in za- vest. Zanimivo, da Italijanom, stalnim preiskavam navkljub, radijske postaje in tehnike nikakor ni uspelo odkriti, čeprav so v prizadevanja neuspešno vključevali celo svoje agente, ''vrinjene belčke'', kot jih v spominih imenuje France. Med temi omenja ne- kega doktorja Kocipra, ki naj bi bil v svojih iskalnih manevrih še posebej zvit in prebrisan, a je postaja, vsem preizkušnjam navkljub, uspešno delovala vse do nemškega prevzema taborišča Padova po padcu in kapitulaciji fašistične Italije. Kasneje, ko so jih Nemci transportirali preko Brennerja v Nemčijo, pa so interniranci postajo odnesli s seboj. V obdobju od padca fašizma 25. julija 1943 do kapitulacije Italije 8. septembra 1943 so namreč taboriščne oblasti večino taboriščnikov iz Pado- ve izpustile in jih poslale domov; Franceta pa so, najverjetneje zaradi njegovega oficirskega čina, v taborišču zadržali in ga s preostalimi interniranci sredi septembra 1943 predali Nemcem. Ti so ozem- lje taborišča najprej v celoti obkolili, ko je kasneje prvotna napetost po nemškem prevzemu nekoliko popustila, pa so čuvanje lagerja reducirali na posad- ko enega oklepnika in stražarje iz formacije SS, ki so patruljirali okoli taboriščne ograje. To dejstvo je France nameraval izkoristiti za po- beg skupaj s še dvema študentoma, enim iz Ljublja- ne in drugim iz Dalmacije, vendar jih je po prepleza- ni prvi žičnati pregradi, ko so se že vzpenjali preko zunanjega zidu, opazil nemški stražar in pričel stre- ljati nanje. Enega od študentov je ubil, drugi je sko- čil preko zidu in izginil v koruzni njivi, medtem ko je Franceta stražar ujel in ga odvlekel k taboriščnemu vhodu, kjer so ga postavili pred zid. Zbrana straža je v eksekucijskem vodu že pripra- vljala puške na strel, ko se je skozi vrata od nekje pripeljal nemški višji oficir in ukazal, naj Franceta takoj vrnejo med ostale internirance, ki so ga ob vrnitvi nazaj v življenje sprejeli z vzkliki navdušenja in olajšanja. Kot je France zapisal v svojem življenje- pisu, je bil sam po vseh burnih dogodkih tega dne tako zbegan, da se stvarnosti še lep čas ni niti za- vedal. Zato pa so Nemci, najverjetneje kot odgovor na poskus pobega treh internirancev, nemudoma organizirali transport in taboriščnike iz Padove še isto noč v odprtih železniških vagonih odpeljali pre- ko Brennerja v Avstrijo, nato naprej v Nemčijo in od tam na Madžarsko. Kot da ne bi vedeli, kaj storiti s tako velikim številom neželenih potnikov, so Nemci transport na Madžarskem obrnili nazaj proti Štajer- ski, kjer je France skupaj z Brankom Ahčinom, sojet- nikom iz Padove, izkoristil krajši vlakovni postanek v Celju. Po tem, ko se je vlak že premaknil s postaje, sta skočila z vagona in pobegnila v temo. Preko hri- bov sta se z Ahčinom štirinajst dni peš prebijala na Gorenjsko, kjer sta se ločila. France se je odpravil France Dermota, kot ga je na portretu s kredo ujelo oko njegovega sotrpina, umetnika M. Adamiča v kon- centracijskem taborišču Padova leta 1943. Original iz zbirke Angelce Dermota. Foto: Aleš Primožič Železne niti 12 France Dermota 182 domov v Železnike, tam pa se je bil zaradi močne nemške postojanke v kraju prisiljen skrivati v doma- či hiši. Sklenil se je pridružiti bratoma Milanu in Jer- neju, ki sta že bila v partizanih, in ko si je po nekaj dneh skrivanja od naporne poti dovolj opomogel, se je v začetku oktobra istega leta priključil štabu Gorenjskega odreda, ki se je tedaj nahajal v Martinj Vrhu nad Železniki. V partizanih pa prišleku, vsaj na začetku, novo okolje ni bilo niti malo naklonjeno. Ob dejstvu, da je bil v stari Jugoslaviji oficir, pa tudi zato, ker se je njegov mlajši brat Jaka poročil s hčerjo iz izrazito germanofilne družine, ki naj bi z Nemci celo sode- lovala, se je med partizani vzbudil sum, da je France Dermota agent ''plavih''. Sumničenja, med katerimi je prišlo celo do spodletelega poskusa likvidacije, ki jo je France preživel po zares srečnem naključju (med hojo od šole proti kmetiji na Mrzlem vrhu je ''spremljevalec'' za njim sprožil usodni rafal ravno v trenutku, ko se je France ob nekaj spotaknil in se nato nagonsko zakotalil pod pot v bližnje grmovje, misleč, da sta padla v zasedo), so trajala do globoke zime v začetku leta 1944. V Gorenjskem odredu je bil referent za zvezo in prav v tem času je v glasilu Gorenjski partizan tudi objavil že imenovani in citirani podlistek v nadalje- vanjih Naš rov in naš beg, v katerem je opisal življe- nje in pobeg iz koncentracijskega taborišča Gonars. Več kot štiri mesece pa na celotnem območju parti- zanskega gibanja na Gorenjskem ni bilo nikogar, da bi ga mogel prepoznati kot aktivista v Ljubljani ali interniranca v Gonarsu, ki ga je v nenehen beg silila neomajna sla po svobodi – vedeli so le to, da je bil oficir stare jugoslovanske vojske, in to še kraljeve povrhu. Po številnih mučnih razgovorih in dokazovanjih je šele pismo, ki ga je poslal kontrolni komisiji pri Glavnem štabu Narodno osvobodilne vojske in Par- tizanskih odredov Slovenije, dokončno razjasnilo njegovo dejansko vlogo in delovanje v letih po neslavni kapitulaciji vojske kraljevine Jugoslavije. Stanje in odnosi so se zanj pozitivno spremenili – postal je bataljonski operativni oficir Prešernove brigade in na podlagi novih dejstev habilitirani mornariški oficir bivše jugoslovanske vojske, ki je kot inženirski tehnični referent prišel tudi v štab XXXI. divizije. Ustanovitelj Mornariškega odreda Koper V tem času, natančneje 30. avgusta 1944, je Vrhovni štab Narodno osvobodilne vojske Jugosla- vije (VŠ NOVJ) izdal ukaz o ustanovitvi Mornariške grupe (MG) pri IX. korpusu, v katero je bilo imeno- vanih več slovenskih šolanih pomorščakov, med nji- mi tudi France Dermota. Ukaz je Vrhovni štab izdal na podlagi že pred nekaj tedni na otoku Visu spreje- te odločitve o ustanovitvi mornariških enot v obal- nem pasu med reko Sočo in Limskim kanalom v Istri kot delom Prvega pomorsko-obalnega sektorja (I. POS). Zaradi tega ukaza je poročnik Dermota v dru- gi polovici septembra odšel iz štaba XXXI. divizije v Glavni štab Narodno osvobodilne vojske (GŠ NOV) Partizan France Dermota v Martinj Vrhu, zgodaj po- zimi 1943/1944. Železne niti 12 France Dermota 183 in Partizanskih odredov Slovenije (POS), od koder so ga poslali v štab IX. korpusa. Tam se je pridružil mornariškim častnikom, ki jih je mornariški štab zadolžil, naj v slovenskem Primorju organizirajo mornariške enote. Ukazu je sledila ustanovitev Mor- nariške grupe IX. korpusa NOV in POJ, ki so jo poleg poveljnika, mornariškega majorja Janeza Tomšiča, sestavljali še majorja Slavko Kavšek in Baldomir Saje ter poročnika France Dermota in Radko Pečov- nik. Mornariška grupa je dobila nalogo na območju I. POS organizirati mornariške udarne skupine, iz katerih naj bi se nato razvili odredi. 23. septembra 1944 je štab IX. korpusa Komandi Istrskega vojnega področja (KIVP) poslal odredbo, ki jo je prejel od Glavnega štaba NOV in POS: ''Na operacijskem področju VII. korpusa se bo nahajal poseben oddelek mornarice, ki ga vodi major mor- narice NOVJ tov. Tomšič Janez. Naloga tega oddelka bo pripraviti vse potrebno za formiranje posebne mornariške vojaške edinice na obalnem sektorju slovenskega Primorja s slovensko Istro in ustanoviti prve borbene edinice na morju. Ker se bo ta oddelek mudil mnogo tudi na Vašem operacijskem sektorju, izdajte podrejenim edinicam, predvsem bataljonu IX. brigade v Istri in Komandi mesta Koper nalogo, naj v vsakem oziru podprejo tovariše iz tega oddel- ka. Treba jim je omogočiti zvezo z vsemi vojaškimi in političnimi organizacijami v vseh obalnih mes- tih Istre ter Trsta, dati na razpolago obveščevalno mrežo za njihove obveščevalne naloge, omogočiti koordinacijo operacij na obalnem področju, dati na razpolago vse mornariške oficirje, podoficirje in mornarje iz bivše jugoslovanske mornarice, eko- nomsko oskrbovati vse tovariše iz tega oddelka ter jim v vseh ozirih nuditi pomoč.'' Za uresničitev te naloge je bil imenovan poročnik mornarice Franc Dermota, z odredbo pa je Glavni štab na nove dolž- nosti imenoval še dva člana Mornariške grupe IX. korpusa: major Kavšek je bil imenovan za načelnika I. POS, major Saje pa je postal delegat mornarice pri GŠ NOV in POS. Major Tomšič je ostal komandant Mornariške grupe IX. korpusa NOV in POJ. Na sestanku 22. septembra v Starem trgu je ko- mandant štaba IX. korpusa skupino zbranih po- morščakov seznanil s stanjem v slovenski Istri in pojasnil, da zaradi konfiguracije in specifike terena za večje partizanske enote tam ni pravih možnosti. Predlagal je formiranje manjše mornariške enote, za njenega vodjo pa je bil imenovan poročnik Franc Dermota. Po sestanku se je novi komandant takrat še neobstoječe mornariške enote takoj odpravil proti Istri in 24. septembra prispel v Komando Istr- skega vojnega področja (KIVP), ki se je nahajala na področju Snežnika na Sviščakih. Nemudoma je, skladno z odredbo Glavnega štaba, pričel z delom informativnega oficirja mornarice za slovensko Istro. O vseh dogajanjih in aktivnostih je redno obveščal vodjo Mornariške grupe IX. korpusa, ma- jorja Tomšiča. Povezal se je s poveljstvom Komande mesta Koper (KMK), ki je večinoma konspirativno delovalo v vaseh ob reki Dragonji in počasi širil krog delovanja svoje mornariške skupine. Posebej tesno je pričel sodelovati z mornariškim kapetanom Edvardom Logarjem, ki je v tem času v KIVP vodil obveščevalno službo in tako iz prve roke dobil po- datke o stanju v slovenski Istri. Prav zato je Dermota od štaba VII. korpusa tudi zahteval, naj mu odredi kapetana Logarja iz obveščevalnega centra KIVP za pomoč pri organizaciji informativne službe njegove mornariške enote. Zaradi pričakovanega zavezniškega izkrcanja v slovenski Istri in Tržaškem zalivu (do katerega pa dejansko ni nikoli prišlo), so bile jeseni 1944 enote nemške vojske in njenih sodelavcev zelo aktivne, iz notranjosti pa se je bilo vedno težje prebiti na slo- vensko obalo. Prav to dejstvo je bil glavni razlog, da je poročnik Dermota oboroženo in ustrezno opremljeno bojno enoto, ki bi na obali v primeru izkrcanja zaveznikov in posledično nemške eva- kuacije lahko hitro in učinkovito ukrepala, sklenil formirati že na Sviščakih. Z organizacijo takšne enote pa je bilo treba pohiteti, zato se je sklenil pri- ključiti Komandi mesta Koper (KMK), ki je na tem območju edina še obstajala in delovala. V spremstvu kurirjev je z Logarjem in še dvema, iz KIVP dodelje- nima borcema mornarjema, krenil s Sviščakov čez Železne niti 12 France Dermota 184 Brkine in mimo Vodic 15. oktobra uspešno prispel v dolino Dragonje pod Topolovcem, kjer je bila takrat nameščena KMK. Še istega dne se je skupina premaknila v nekoliko višje ležečo vas Lopar in tam ustanovila Mornariški odred Koper, ki pa se tedaj še ni tako imenoval. Zato velja 15. oktober 1944, ko so kurirji privedli prvo organizirano mornariško sku- pino v Lopar na področje Komande mesta Koper, za uradni datum ustanovitve Mornariškega odreda Koper (MOK), čeprav je bila na področju KMK delu- joča Mornariška skupina pod poveljstvom Franceta Dermota ustanovljena nekoliko kasneje. Skupina se je takoj po prihodu pričela številčno krepiti z borci iz vrst KMK, pa tudi sicer je bila Ko- manda s svojo že izgrajeno mrežo sodelavcev po vsej slovenski Istri skupini v veliko pomoč pri na- vezovanju stikov z novimi zaupniki. Konec meseca oktobra, ko je skupino okrepila še peterica novih borcev iz KIVP in je skupaj z Dermoto in Logarjem štela 14 mornarjev, je bila tako formirana posebna Mornariška skupina pri KMK, ki je nemudoma prip- ravila predlog za organizacijo pomorske službe na obali slovenske Istre od Milj do Dragonje, še vedno pa se ni imenovala Mornariški odred Koper. Poroč- nik Dermota je predlagal, naj se skupina poimenuje Mornariška skupina pri KMK, in takšen izraz je tudi uporabljal v svoji korespondenci. Za uspešno organizacijo pomorske službe, po ka- teri bi bila obala razdeljena na pet luških kapetanij (Piran, Portorož, Izola, Koper in Milje), bi potrebo- vali od 125 do 165 partizanov, s svojimi 14 člani pa Mornariška skupina pri KMK še zdaleč ni imela zadostnega števila borcev za takšno nalogo. Na za- dostno popolnitev iz vrst domačega, istrskega pre- bivalstva ni bilo mogoče računati, saj so morali iz KMK večino prostovoljcev poslati naprej, enotam v notranjosti Slovenije, učinkovito mobilizacijo pa sta onemogočali neprestana sovražnikova aktivnost in njegova moč. Kljub vsem negativnim dejavnikom se je število borcev Mornariške skupine počasi večalo, ob neprestanem menjavanju svojih položajev zara- di stalnega patruljiranja sovražnikovih enot pa se je bila skupina prisiljena kdaj pa kdaj z njimi tudi spopasti. Vmes je širila obveščevalno mrežo, reševa- la intendantske probleme s hrano in opremo, nato pa 17. novembra prejela pošto Mornariške grupe IX. korpusa z ukazom o preimenovanju Mornari- ške skupine pri KMK v Mornariški odred NOVJ Koper (skrajšano MOK) in imenovanju Franceta Dermota za njegovega komandanta. Poleg tega so odredu povečali območje delovanja, ki se je sedaj raztezalo od Milj do reke Mirne. Tu naj bi odred izvajal akcije na morju, obali in na kopnem ter or- ganiziral pomorsko-prometno in tehnično službo, službo za zveze, okrožni odsek in flotiljo. Če je hotel izvršiti odredbo štaba Mornariške grupe, je moral štab MOK zaprositi OZNO za Istro glede dovoljenja za operativno delovanje na področju med Dragonjo in Mirno, obenem pa je njegov komandant Dermota že tudi navezal stike z okrožnim Narodno-osvobo- dilnim odborom (NOO) Buzet in s Komando mesta Umag. Za glavni cilj odreda pa je bilo v prejeti od- redbi opredeljeno napadanje sovražnikovega po- morskega transporta, ki bi vključevalo potapljanje čolnov in manjših ladij, izvajanje sabotaž in prevoz kar največ plovil na osvobojeno ozemlje. Kot se je krepil, povečeval aktivnosti in utrjeval svoje položaje sovražnik, tako je postajal vse šte- vilčnejši in močnejši tudi MOK. Njegove vrste so okrepili borci iz bataljona Alme Vivoda brigade Ga- ribaldi, še nekaj se jim jih je pridružilo po sicer ne pretirano uspešni splošni mobilizaciji. Priključevati so se jim začeli tudi italijanski pomorščaki in zau- pniki iz obalnih mest, ki so imeli pomembno vlogo zlasti pri formiranju obveščevalne mreže; po novem letu, marca 1945, so v sestav odreda prestopili celo trije mornarji iz mornarice NDH. Poveljstvo odreda se je tako 21. novembra odločilo vojaško in poli- tično osamosvojiti od KMK, odločitev pa je padla predvsem zaradi lažjih premikov in menjavanja po- ložajev, saj specifičnost terena takšnega delovanja prevelikim oboroženim skupinam ni dovoljevala ali pa ga je vsaj bistveno oteževala. Kljub osamosvojitvi pa je odred ostal s KMK še vedno povezan, saj se je pri njej še naprej oskrboval in svojo pošto pošiljal z njenimi kurirji. Železne niti 12 France Dermota 185 Decembra je poveljstvo odreda glavnino svojih moči usmerilo v organizacijo pomorske oblasti na obali. V organizacijskem predlogu, ki so ga s poroči- lom poslali Mornariški grupi IX. korpusa, so obliko- vali pet skupin, od katerih bi, skladno s povečanim območjem odredovega delovanja, vsaka nadzorova- la svoj del obale: • skupina Milje del med Žavljami in izlivom reke Rižane, • skupina Koper del od izliva Rižane do rta Viližan, • skupina Izola del med rtoma Viližan in Ronek, • skupina Piran del od rta Ronek in Kanalom svete- ga Oderika pri izlivu reke Dragonje, • skupina Umag pa bi nadzorovala obalo od Kanala svetega Oderika do reke Mirne. Od ustanovitve dalje vse do osvoboditve je MOK nadaljeval z uspešnim izvajanjem zadanih nalog, s sodelovanjem pri sabotažnih akcijah in napadih na okupatorja ter v prvi vrsti okrepil obveščevalno dejavnost v slovenski Istri in na njeni obali, saj je razpredel široko obveščevalno mrežo med tamkaj- šnjimi domačini, tako Italijani kot Slovenci. Potem ko se je v začetku februarja 1945 nemško poveljstvo odločilo z obsežno akcijo uničiti osvobodilno giba- nje v slovenski Istri in je v obsežni sovražnikovi ak- ciji 9. februarja po izdajstvu padel komandant Franc Planinc - Frenk, ki je bil duša vse vojaške aktivnosti KMK, njeno jedro pa je bilo uničeno, je MOK ostal edina organizirana partizanska enota v slovenski Istri. Z začasno priključitvijo zaščitne čete KMK je Mornariškemu odredu Koper v osebi njegovega ko- misarja Franca Šiške - Črta preživelim odredu prid- ruženim borcem uspelo dvigniti povsem uničeno moralo. Črto je prevzel skrb za obnovo razbite eno- te, do nadaljnjega pa je številčno močnejši MOK nje- ne dotedanje naloge tudi opravljal. Prav v tem času je odred sodeloval pri reševanju ameriškega pilota Charlesa R. Daughertyja, ki je bil v izvidniški akciji 30. januarja zadet nad Beljakom in je po preletu Slo- venije izskočil iz gorečega letala ter nato s padalom pristal pri Borštu v dolini reke Dragonje. Pilota je terenska aktivistka najprej pripeljala v bunker KMK, saj je poznala njegov položaj, vendar je Daugherty po nekaj dneh, 8. februarja zvečer, bunker zapustil in si s tem nevede rešil življenje (prav naslednje jutro so namreč nemški vojaki bunker obkolili in ga nevtralizirali). Ker v KMK nihče ni govoril ali razu- mel angleškega jezika, so pilota premestili v bunker MOK, kjer sta s poročnikom Dermoto zaradi njego- vega jezikovnega znanja lahko nemoteno komunici- rala. Nekaj časa je še ostal v odredu, za tem pa so ga v spremstvu dveh kurirjev iz Loparja napotili na osvobojeno ozemlje v Beli krajini in od tam naprej v njegovo bazo na jugu Italije. S koncem vojne, ki je pozimi 1944/1945 že visel v zraku, se je aktivnost MOK še povečevala. Poleg obveščevalnega dela so pričeli z neposrednimi akcijami proti sovražniku, v katerih so Nemcem zaplenili tudi nekaj orožja in opreme. 15. marca je Mornariška grupa IX. korpusa poslala v MOK spo- ročilo s predvideno reorganizacijo vodstva odreda. Z depešo je bil major Slavko Kavšek premeščen v štab mornarice, njegove dolžnosti načelnika štaba Mornariške grupe pa naj bi prevzel poročnik Franc Dermota, dotedanji komandant Mornariškega odre- da Koper. Namesto njega je bil na dolžnost koman- danta MOK imenovan Edvard Logar. Dermota je novo funkcijo sicer prevzel, vendar mu vojaška situ- acija v Istri ni dovoljevala, da bi se javil v Mornariški grupi na novem položaju. Tako je do konca vojne ostal v Mornariškem odredu Koper kot komandant Mornariške grupe pri IX. korpusu, reorganizacija vodstva MOK pa v njegovem delovanju ni prinesla nikakršnih sprememb. Zato pa se je konec marca močno spremenil po- ložaj v slovenski Istri. Okupator je svoje postojanke začel opuščati, saj je nemška komanda člane po- sadk pošiljala v boj proti 4. armadi NOVJ. V bližini obalnih mest, tudi pri Umagu in Novigradu, je tako odredu uspelo ustanoviti stalna luška zastopstva, ki so predstavljala jedro bodočih akcij odreda, na političnih sestankih teh zastopstev s funkcionarji pa so razpravljali tudi o vprašanju prihodnosti Pri- morske in predvsem slovenske Istre. Predhodno je bilo namreč že določeno, da bo Primorska pripadla Sloveniji. Železne niti 12 France Dermota 186 Pomemben mejnik za njegovo nadaljnje delova- nje je bil napad na kasarni italijanske milice in Lan- dschutza v Izoli, ki so ga pripadniki MOK izvedli v noči s 14. na 15. april. Sicer skromno oboroženi, a skrajno pogumni borci so v dveh skupinah ločeno napadli oba objekta in brez žrtev razorožili posadki, ki sta jim nudili minimalen odpor. Razorožili so ju in jima zasegli precej orožja, tudi puškomitraljez, veli- ko streliva, nekaj bomb in opreme. Ujetnikov niso odvedli s seboj, po nadvse uspešno končani akciji pa so se umaknili čez hrib Malija, ki je usločen nad Izolo. Z zaplenjenim orožjem so se vsi člani odreda oborožili, o napadu so po vsej Obali govorili več dni, tamkajšnje prebivalstvo pa je pričelo verjeti, da do konca vojne ni več daleč. Vse to je sprožilo mobili- zacijski val in dnevno je v odred prihajalo po pet do šest novincev, ki so skupaj z vsemi prišleki sestav- ljali novoustanovljeni bataljon. Konec aprila se je MOK iz zaledja obale premaknil v njeno neposred- no bližino. Naloga odreda in njegovih skupin je bila uničenje sovražnikovih mornariških postojank, zaš- čita luk pred miniranjem in vzpostavitev pomorske oblasti. Njegova udarna četa je bila zato razdeljena na tri skupine, vsaka od njih pa je bila usmerjena na določen del obale: prva proti piranskemu polotoku, druga proti Izoli, tretja pa je zasedala položaje na Markovcu nad Koprom. Na osnovi pozitivnega sta- nja in uspešnega operativnega delovanja je v enem od svojih poročil poročnik Dermota kar nekoliko evforično zapisal, da je ''Mornariški odred Koper s trenutnim stanjem usposobljen, da prevzame po- morsko oblast v vseh pristaniščih, katera pripadajo pod njegovo območje''. Konec vojne se je nezadržno bližal, priprave na sklepne boje pa so od partizanskih enot zahtevale s političnimi organizacijami skupno in enotno delo- vanje, ki so ga v slovenski Istri usklajevali na števil- nih posvetih. Na enem zadnjih takšnih posvetov, ki je bil 28. aprila v Laborju, so odločili, da je naslednja naloga MOK osvoboditev Izole, Portoroža in Pirana. S tem dejanjem se je pričela zaključna faza uspešne- ga poslanstva Mornariškega odreda Koper, enega najpomembnejših subjektov obveščevalnega in vo- jaškega delovanja na obali in v slovenski Istri zadnje leto pred končanjem morije druge svetovne vojne. Kot je kasneje, marca 1952, v Ljubljani Dermota za- pisal v svojem življenjepisu, je MOK med zaključni- mi boji imel svoj največji spopad pred Izolo po tem, ko so njegovi borci že vkorakali v osvobojeno meto. Spopadel se je z osemsto vojaki nemške kolone, ki jih je odred presenetil pri umiku po cesti iz Pule preko Strunjana na varno v Trst. Borci so uničili kamion s prikolico, ubili 11 in ranili več nemških vo- jakov, ostali pa so zbežali naprej proti Trstu. V svojih Franc Dermota (desno) in njegov namestnik v MOK Edvard Logar med plovbo pred Bernardinom poleti 1945. Foto: dokumentacija Pomorskega muzeja Sergej Mašera, Piran Železne niti 12 France Dermota 187 akcijah je MOK zasedel vse sovražnikove postojanke v pristaniščih, in to tako hitro, da Nemcem ni uspe- lo poslati v zrak miniranih pristaniških naprav in objektov. Poleg tega je odred zasegel šest manjših sovražnikovih ladij in ujel več kot štiristo nemških vojakov, ki so neorganizirano bežali iz istrskih mest proti Trstu. Med vsem tem dogajanjem je preko Ilirske Bistrice v Rižano prispela tudi IV. armada, v sklopu katere je deloval MOK, ki je pod njenim okriljem prav tako dodal svoj delež pri osvoboditvi Trsta in krajev ob obali. Že 1. maja 1945 je Okrožni komite za južno Pri- morsko poslal CK KPS in Glavnemu štabu depešo s sporočilom, da je severozahodna Istra osvobojena, da sta v zaključnih bojih in akcijah sodelovali dve četi MOK z novo mobiliziranimi borci in da poteka- jo v vseh mestih spontane ljudske manifestacije v pozdrav partizanski vojski. Prav takrat je po dana- šnjem slovenskem morju zaplul tudi prvi patruljni čoln partizanske mornarice z mornarji – borci Mor- nariškega odreda Koper na krovu, krasila pa ga je odredova zastava, ki so jo sešila dekleta iz Loparja. Kaj povedati za zaključek sage o Mornariškem odredu Koper in njegovem komandantu Francetu Dermota? Ena glavnih nalog odreda, v najkrajšem času v obveščevalno mrežo stkati in še nadgraditi čim bolj čvrste stike z istrskim ljudstvom, pa naj si bo to ita- lijanske, hrvaške ali slovenske narodne pripadnosti, je bila več kot uresničena. Z brezkompromisnim delovanjem odreda je bila premagana med borci Panorama vasi Lopar v istrskem zaledju Kopra, kjer je bil 15. oktobra 1944 uradno ustanovljen Morna- riški odred Koper. Foto: spletna stran Mestne občine Koper O ustanovitvi MOK priča leta 1980 odkrita spominska plošča na vaškem kulturnem domu v Loparju, spomin na pomembni dogodek pa občina Piran obeležuje vsako leto 15. oktobra s praznovanjem svojega občinskega prazni- ka. Foto: spletna stran Mestne občine Koper Železne niti 12 France Dermota 188 in obveščevalci nenehno prisotna bojazen zaradi vprašanja v njihovi podzavesti: ''Ali bomo mirno prespali noč in bomo jutri še svobodni ali pa nas bo kdo izdal in nas bo opazil sovražnik ter nas pobil?'' V zmagi nad to bojaznijo se kljub dejstvu, da so se posamezna izdajstva tudi v resnici zgodila, skriva največji pomen borbe vseh istrskih borcev ne gle- de na to, kakšne narodnosti so bili. In prav France Dermota je kot komandant Mornariškega odreda Koper in poročnik partizanske mornarice s svojo ve- liko zavzetostjo, srčnostjo, znanjem in borbenostjo k tej zmagi zagotovo veliko pripomogel. Veličine njegovega več kot šestmesečnega delovanja in po- membnosti vsega takratnega dogajanja za območje slovenske obale in Istre pa smo se vsi skupaj najbrž zavedli šele kasneje, mnogo let po osvoboditvi. Neizpodbitno pa ostaja dejstvo, da ustanovitev in delovanje Mornariškega odreda Koper pomeni ne- posredno tlakovanje poti slovenski mornarici, ki je osvobojeni državi preko lastnega koščka morja na široko odprla pot proti svetovnim oceanom. Osemnajst let po opisanih dogodkih je France Dermota v Slovenskem pomorskem zborniku z let- nico 1962 o tem skromno zapisal: Od konca vojne do slovesa (1945–1988) Vojna se je z vsemi svojimi grozotami za poroč- nika mornarice Franceta Dermota in njegov odred končala, pričela se je obnova ranjene in porušene domovine, življenje pa je teklo naprej. Poročnik Dermota je sicer ostal aktiven v sestavu Jugoslovanske vojne mornarice, čeprav je že kmalu po koncu vojne izrazil željo po demobilizaciji. ''Že davno sem sklenil sam pri sebi, da po končanju bojev in zaključku vojne morije ne bom več aktiven vojak,'' je zapisal v svojem življenjepisu in nadaljeval: ''Tako sem se odločil predvsem zato, ker sem skozi doteda- nje življenjske preizkušnje sam sebe dobro spoznal in vem, da mojemu značaju vojaška služba prav nič ne leži, ali po domače povedano, da mi ne paše. Delo- ma pa so na mojo odločitev vplivale tudi vse nevšeč- nosti, ki sem jih preživel kot vojak in so se mi globoko vtisnile v spomin. Po duši sem res mornar, morjeplo- vec, a vojak zagotovo nisem in sebe kot uniformira- nega vojaka v prihodnosti vsekakor ne vidim.'' Že nekaj mesecev po osvoboditvi, 25. avgusta 1945, se je France poročil s Tatjano Podboj, ki jo je spoznal med svojim delovanjem v okupirani Ljubljani, preden je bil interniran v Gonars v Benečiji. Po poroki sta se nastanila v Ljubljani, kjer sta se jima kmalu rodili hčerkici, a sta žal obe zaradi bolezni že zelo zgodaj umrli: prva, ki ji je bilo ime Andreja, v starosti osem mesecev jeseni leta 1946 in druga, po imenu Manja, v starosti štirinajst mesecev dobri dve leti kasneje. Med povsem civilnimi, družinskimi dogodki je po- ročnik Dermota, svoji pacifistični naravi navkljub, ostal še naprej v aktivni vojaški službi. V Jugoslo- ''Pretirano bi bilo govoriti o kakšni odlo- čilni pomembnosti razvoja in poteka vojno- -pomorskih akcij naših mornariških enot na obali slovenske Istre, saj so ostale mornari- ške enote Jugoslovanske vojne mornarice na vsej osvobodilni poti od juga Dalmacije do Istre nosile vso težo pomorskih bitk, iz- krcavanj in borb. Vsem tistim, ki so se v tem obdobju borili na tem kotičku obale – v jugo- slovanskem merilu ta ne pomeni mnogo – in tudi ostalim partizanom naše ožje domovine pa je vendarle prijetna in topla zavest, da smo si v narodno osvobodilni borbi z orož- jem v roki priborili svoje okno v svet in da je naš narod v sodelovanju s tukaj živečimi Italijani prvikrat v zgodovini z orožjem sto- pil na svojo obalo. Tako si je odprl pot v svet in z lastnimi silami postal pomorski narod, ki mu družbena ureditev sprošča vse sile in mu v pomorstvu omogoča razvoj, kot ga sami nismo pričakovali.'' Železne niti 12 France Dermota 189 in z njim politični spopad komunističnih partij Jugo- slavije in Sovjetske zveze kot posledica uresničevanj resolucije Informbiroja, ki ga je Stalin ustanovil za lažjo uresničitev svojih političnih in predvsem he- gemonističnih ciljev. V zaostrenih razmerah tega spopada se je moralo širše jugoslovansko partijsko članstvo eksplicitno izjasnjevati, ali je proti resolu- ciji ali pa jo morda podpira. Veljalo je torej načelo: ''Če nisi z nami, si proti nam!'', ki je tedaj marsikoga stalo vsaj funkcije in položaja. Sledila so si sojenja po hitrem postopku z zaporom ali robijo, marsikdo pa se je v družbi somišljenikov brž znašel na Golem otoku, majhem neposeljenem otoku, umeščenem med severno konico kvarnerskega otoka Rab in ce- lino. Tam je, podvržen torturam in prisilnemu delu, postal žrtev zaporniških strokovnjakov in njihovih učinkovitih metod za ubijanje človekove osebnosti, lastnega mišljenja in še česa drugega. V vojaških institucijah, med katere je kot rod seveda spadala tudi vojna mornarica, so bila za partijsko organizacijo takšna etiketiranja še pose- bej pomembna, saj si okuženih kadrov enostavno ni smela privoščiti. Tako je tudi France Dermota političnim organom Glavnega štaba Jugoslovanske vojne mornarice v Splitu, kjer je bil v času najhuj- še informbirojevske gonje zaposlen, podal uradno izjavo, da se z resolucijo Informbiroja ne strinja in da v celoti odobrava stališča Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ). Kot pa je zapisal v svojem življenjepisu, je kasneje storil na- pako, ko je nekemu zelo ambicioznemu sodelavcu pol v šali in pol zares navrgel, češ, kaj se neki ženeš za članstvo v partijski organizaciji, saj vendar veš, da smo kot trockisti, ki so jih na koncu vsi skupaj le dobili po glavi. Ker je bil ta sodelavec do leta 1944 v ustaški mornarici in je Dermota to dejstvo poznal, se mu je njegova ambicioznost zdela pretirana in preveč oportunistična, zato ga je želel le nekoliko zbosti. Vendar se mu je nedolžna zbadljivost kaj hit- ro vrnila v obliki kazenske prijave in zaslišanja pred posebno komisijo, ustanovljeno prav za raziskavo tega ''incidenta''. Na zaslišanju je nato osumljeni poročnik Dermota izrečene besede priznal in zanje Na poročni dan v Ljubljani: brat Milan kot poročna priča, nevesta Tatjana in ženin France Dermota. Spo- dnja fotografija je bila posneta istega dne pred doma- čo hišo v Železnikih. vanski vojni mornarici je najprej opravljal funkcijo adjutanta Pomorske komande severnega Jadrana, bil za tem komandant Pomorske postaje Lošinj in kasneje Pomorske obalne komande Trst, nazadnje pa se je zaposlil v Glavnem štabu Jugoslovanske vojne mornarice v Splitu. V času službovanja je živel na Reki in v Splitu, kjer je imel službeni stanovanji, domov k družini se je vračal zgolj na letni dopust in občasno za dan ali dva. Nato je prišlo leto 1948 Železne niti 12 France Dermota 190 tudi sprejel odgovornost. Na podlagi priznanja je komisija formulirala krivdo, formulaciji pa je sledi- la kazen v obliki odpusta, oziroma demobilizacije. Franceta Dermota so tako 1. novembra 1948 s činom poročnika bojne ladje iz sestava Jugoslovan- ske vojne mornarice odpustili. Bil je demobiliziran, prerazporejen v rezervni sestav vojske Jugoslavije in tako ni bil več aktiven vojak, kar je res bila njego- va želja. Toda odpuščen je bil nečastno, s praktično enakim častniškim činom, kot ga je imel ob začetku vojne leta 1941, predvsem pa iz povsem banalnih, političnih razlogov. Poleg tega je bil tudi, zapisano z njegovimi besedami, ''globoko razočaran nad po- vojnim omalovaževanjem pristojnih organov do mojega prispevka v NOB, ki vsaj po mnenju tistih, s katerimi sem bil skupaj v prvih bojnih vrstah, ni bil ravno majhen in zanemarljiv''. Posledice vojne in krivični konec vojaške kariere, kakršnega si ni predstavljal niti v najhujši nočni mori, sta mu v veliki meri vzela voljo do nadaljnjega dela in ustvarjanja, tako da nekaj časa preprosto ni našel izhoda iz apatije in ravnodušnosti. Kljub težkim udarcem usode, tako v privatnem kot v službenem življenju, se mu je vendarle uspe- lo pobrati. Po nenačrtovanem premoru je nastopil službo v državni administraciji, v Glavnem odboru za lokalno industrijo in obrt LR Slovenije, ter nato v Glavni upravi za lokalno industrijo in obrt LRS. V sredini petdesetih let pa je prevzel vodstveno funkcijo v ljubljanskem podjetju Jugotekstil in bil sredi leta 1955 iz Jugotekstila poslan v Libanon kot trgovinski ataše za Bližnji vzhod, kjer je ostal do leta 1961. Med službovanjem v Bejrutu se mu je ponovno prebudila nikoli pozabljena želja po morju in ladjah, zato se je po vrnitvi iz Libanona odzval na objavljeni razpis Splošne plovbe Koper. Podjetje, ki je bilo pod tem imenom z odločbo Okrajnega ljudskega odbora (OLO) Koper ustanovljeno leta 1954, je v obdob- ju modernizacije in prilagajanja hitremu razvoju ladjarstva na prelomu petdesetih v šestdeseta leta prešlo od parnih na sodobne motorne ladje ter obe- V Bejrutu je postal pridruženi član libanonskega avtomobilističnega turing kluba z osebnim vozilom Fiat 600. Železne niti 12 France Dermota 191 nem občutno razširilo področje svojega delovanja. Ob prehodu na linijsko dejavnost so zasnovali dve novi liniji, prvo ''linijo okoli sveta v vzhodni smeri'' in drugo, ''linijo za ZDA'', ki so jima kasneje dodali za njihov nadaljnji razvoj izredno pomembno ''li- nijo za zahodno Afriko''. Poleg nekaterih rabljenih linijskih ladij so nameravali na obeh linijah zaposliti tudi več modernih novih ladij za prevoz generalnih tovorov, za popolnitev vseh predvidenih kapacitet pa so seveda v podjetju potrebovali ustrezno število mornariškega kadra s primerno izobrazbo, a je tega tedaj bolj kot ne primanjkovalo. Zato je Splošna plovba z vodstvom Višje pomorske šole iz Portoroža pripravila poseben izobraževalni program za defici- tarne kadre, ki so po opravljenih strokovnih izpitih pridobili kvalifikacijo za kapitana dolge plovbe ali za mornariškega strojnega inženirja, odvisno od izbrane smeri. Na razpis se je, kot že rečeno, prijavil tudi France Dermota, ki mu zahtevnih izpitov zaradi predhod- nega vojaškega pomorskega znanja ni bilo težko op- raviti. Po zaposlitvi v Splošni plovbi leta 1961 je pos- tal kapitan dolge plovbe in v obdobju do leta 1968 kot civilni oficir trgovske mornarice preplul številna morja ter tako po mnogih letih vsakovrstnih dožive- tij in peripetij le uresničil svoj življenjski cilj – kot kapitan pluti po prostranstvih svetovnih oceanov. Civilno pomorsko kariero je nadaljeval pri Splošni plovbi in jo nato leta 1968 zaključil kot kapitan na krovu švedske trgovske ladje Henriette, specialnega plovila za prevoz plemenite tropske hlodovine. Za prestop iz vrst domačega na krov in pod zastavo tu- jega ladjarja pa se je najverjetneje odločil predvsem zaradi boljšega kosa kruha, čeprav sam o vzroku za takšen korak ni nikoli spregovoril. Potem ko se je leta 1968 za stalno vrnil domov v Ljubljano, je France Dermota prevzel poslovodstvo v Vrvarni na Trubarjevi, kjer je ostal do upokojitve leta 1975. Zamujeno skupno življenje iz preteklosti sta z ženo Tatjano v dobršni meri nadomestila s potova- nji po Evropi, ki sta si jih v njunem zrelem obdobju lahko izdatno privoščila, otrok pa po žalostni smrti Na krovu Henriette z mornarjem Pepijem Černacem v pristanišču Osaka na Japonskem. Železne niti 12 France Dermota 192 Z vsake plovbe, ki je običajno trajala več mesecev, se je France redno oglašal domačim. Kot kapitan trgovske mornarice je preplul tako rekoč vsa svetovna morja in spoznal številna svetovna pristanišča. Na domači naslov so priromale razglednice in pisma iz celega sveta, (zgornja in spodnja slika). Železne niti 12 France Dermota 193 obeh deklic nista več imela. Vse dokler jima je služilo zdravje in sta bila dovolj pri močeh, sta obiskovala številna mesta po Evropi in njene znamenitosti, sta- novanje v ljubljanskih Kosezah pa je v tistem obdobju postalo njuna prej občasna kot pa stalna rezidenca. Ko je po kratki bolezni umrla soproga Tatjana, se je osamljeni France preselil k starejšemu bratu Milanu in njegovi ženi Angelci Dermota v Šentvid pri Ljubljani, kjer se je le nekaj več kot mesec dni po njeni smrti, 28. septembra 1988, poslovil tudi sam. Mornar z nežno dušo, velik patriot, svetovljan odprtega srca in misli, predvsem pa spoštovanja vreden človek za vedno počiva v grobu na Plečniko- vih Žalah, na nebeški ladji potujoč po brezkončnih oceanih večnosti. Beseda avtorja Vsem, ki so s podatki ter z zgodovinskim in s fotografskim gradivom pomagali, da sem lahko pričujoči sestavek povezal v berljivo celoto, se za njihov prispevek iskreno zahvaljujem. V prvi vrsti je to domačin Peter Polajnar, zaslužni častni ob- čan Železnikov, za njim, a prav tako v prvi vrsti je dr. Nadja Terčon, kustosinja za novejšo zgodovi- no pomorstva Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu, tretja pa je, tudi poravnana v prvi vrsti, gospa Angelca Dermota, Francetova svakinja in moja strina iz ljubljanskega Šentvida. Prvi mi je ob posredovanju nekaterih avtentičnih medvojnih dokumentov o Francetu Dermota iz partizanskih ča- sov po svojem briljantnem spominu povedal vse in še več, druga mi je v uporabo velikodušno ponudila gradivo, povezano z nastankom in delovanjem Mor- nariškega odreda Koper, ki je navedeno med upo- rabljenimi viri in literaturo, tretja, teta Angelca, ki ji kljub 92 letom spomin še vedno izvrstno služi, pa mi je, poleg vseh odgovorov na zvedava vprašanja, iz osebnega arhiva rade volje izročila tudi množico fotografij z zapisi in predmeti, tako ali drugače po- vezanimi z dogodki iz jubilantovega življenja. Vsem trem še enkrat iskrena zahvala! Iskrena zahvala pa tudi sestri Marjani Trpin, rav- no toliko starejši od mene, da se strica Fančka spomi- nja iz tistega prvega povojnega obdobja, ki ga sam, Na ladji Henriette za prevoz hlodovine iz tropskih območij, ki je plula pod švedsko zastavo, je France Dermota leta 1968 kot kapitan dolge plovbe zaključil civilno pomorsko kariero. Foto: SS Železne niti 12 France Dermota 194 Viri in literatura: Več avtorjev: Gorenjski partizan št. 9–10, leto II. Glasilo Gorenjskega odreda, Martinj vrh, 1944. Tipkani življenjepis Franceta Dermota, Ljubljana 1952, iz avtorjevega arhiva. Nadja Terčon: Mornariški odred Koper. Brošura, Pomorski muzej ''Sergej Mašera'' Piran, december 2012. Zdravko Marenčič: Mornariški odred NOVJ Koper. Slovensko morje in zaledje, zbornik za humanistične, naravoslovne in družboslovne raziskave, leto 6–7, založba Lipa Koper, 1984. Rok Filipčič: Mornariški odred NOVJ Koper. Prispevki za novejšo zgodovino L-3/2010. Inštitut za novejšo zgodovino v Lju- bljani, 2010. Vse objavljene fotografije razen tistih, ob katerih je drugače navedeno, so iz avtorjevega osebnega arhiva. razumljivo, nisem doživel. Ne bom pozabil njene pri- povedi, kako je bilo na obisku pri njem v splitski Gun- dulićevi ulici, ko je služboval v štabu mornarice in sta se skupaj z bratrancem Matevžem vsak dan mimo blagajne in pod ograjo plazila plavat na kopališče v Bačvicah, kjer sta prvikrat v življenju začutila slanost morja, vstopnini namenjen denar pa raje zapravila za kepico ali dve sladoleda; in kako so takrat, ko je bil stric mornariški oficir še na Reki, v spremstvu strica Jerneja in najine mame Mire v njegovem stanovanju kuhali žgance, in ker so jih solili dvakrat, so presla- ne lahko pozobali le reški golobi, kuharski postopek pa je bilo seveda treba ponoviti; ali pa tisto, česar se spomnim tudi sam: ko je doma, na vogalu Dermoto- ve hiše še rasla stara sliva, jo je vedno in edino smel obrati ali otresti samo stric Fanček in nihče drug, ker mu je tak privilegij namenila mama Alojzija. Na veli- ko žalost nas otrok pa so prepovedane slive na dreve- su vedno zgnile ali strmoglavile na tla prej, preden je Francetu ob času njih zorenja uspelo priti domov. Običajno je bil klic morja močnejši, a se je kateri od sladkih sadežev nekako le znašel v otroških ustih ... Kakšno zanimivost ali podrobnost o stricu Fanč- ku in njegovem življenju sem lahko razbral tudi iz ohranjenega dopisovanja v obliki njegovih razgle- dnic in pisem, poslanih s svetovnih popotovanj materi Alojziji domov v Železnike. Prav ona je bila namreč od začetka šolanja pa vse do končane ka- riere oficirja trgovske mornarice Fančkova, kot ga je vedno in povsod klicala, največja podpornica in zaveznica. Kako zelo sta si bila blizu, a vendar tako daleč narazen, govori sam zase podatek, da se je France, kot bi ga vodila zla slutnja, s svoje zadnje plovbe vrnil tik pred materino smrtjo leta 1968 in se po njej, najverjetneje zaradi občutka nekakšne krivde, na ladjo ni vrnil nikoli več. Ker dandanašnji brez svetovnega medmrežja preprosto ne gre, sem si s tem medijskim uniku- mom pri raziskovalnem delu pomagal tudi sam. Kar nekaj zgodovinskih in strokovnih podatkov s fotografijami, ki so bili vsi odmaknjeni le nekaj klikov stran, sem izbrskal na portalih z domicilom na ozemlju bivše skupne domovine (tu mislim predvsem na avtentične podatke in fotografije o Po- morski vojaški akademiji, ladjah iz obdobja pred in fragmentih dogajanja med drugo svetovno vojno). Zato gre moja zahvala seveda tudi njim, ki z ume- ščanjem avtentičnih virov, spominov, dejstev, doku- mentov in fotografij na pravo mesto zgodovinskega panoptikuma s svojim nepristranskim znanjem in védenjem vedno znova poskrbijo, da zgodovina os- taja takšna, kot se je v resnici zgodila, in ne tista, ki si jo ponekod prizadevajo krojiti po lastni meri in za lastne potrebe. Železne niti 12 Moj obračun 195 Moj obračun Lojze Žumer st., dipl. ing. gozdarstva Za objavo uredil Jure Rejec Uvod in opombe k prispevku Moj obračun Lojzeta Žumra Prepis originala z naslovom Moj obračun, ki ga je leta 1976 napisal diplomirani inženir gozdarstva Lojze Žumer, je leta 2014 v muzej prinesel njegov nečak, soimenjak Lojze Žumer. Zanimiv zapis naše- ga rojaka je bil kot obeležitev 100-letnice pričetka prve svetovne vojne namenjen objavi v Železnih nitih še isto leto. Na žalost je prostora v 11. števil- ki zmanjkalo, celoten tekst je namreč kar obsežen. Tako smo se odločili, da v letošnji številki objavimo nekoliko skrajšan zapis zanimive poti takrat zelo mladega rojaka skozi vojno vihro in dogodke, pove- zane z nastajanjem nove slovanske države. Članek je za potrebe objave v Železnih nitih del- no skrajšan, prav pa je, da tudi izpuščene odstavke vsaj kratko predstavim. V začetku nas avtor sezna- ni, kaj ga je sploh napeljalo, da se je takega zapisa lotil. Glavno vodilo g. Žumru pri pisanju spominov je bilo, da predvsem svojim otrokom in sorodnikom zapusti zapisan del svojega življenja, o katerem je bilo težko govoriti, saj je s seboj nosil smrt in pomanjkanje, torej zapustiti otrokom zapisane do- godke iz prve polovice njegovega življenja, ki jih do tedaj še ni dokumentiral. Na začetku nas seznani z rodovino Žumrov, nji- hovim prihodom v Selško dolino in Železnike ter z rodovnikom. Pove nam nekaj o prvih spominih iz otroštva, pa o šolanju v Železnikih in Škofji Loki, daljši pa je zapis o šolanju na gimnaziji v Kranju, v katerem že opisuje tudi prva leta vojne. Z maturo na gimnaziji pa se je tudi zanj že začela vojna. Ta del spominov pa je v celoti objavljen. Tudi na koncu zapisa Lojzeta Žumra smo dele tek- sta izpustili. V njih nam predstavlja svojo odločitev za študij gozdarstva v Zagrebu ter njegovo življenje v študentskih letih. Zapis je izviren, v njem smo pustili vse tujke in po- pačenke, prav tako tudi zapise krajevnih imen, kot jih je zapisal avtor. Z dodatnimi razlagami posameznih manj znanih besed ter srbohrvatizmov bi spomine av- torja razbili in razvlekli, zato se zanje nismo odločili. Vsi izpuščeni deli teksta so označene z znakom /…/. Železne niti 12 Moj obračun 196 Še nekaj besed o avtorju, njegovem življenju in delu: Žumer Lojze (Alojz), gozdar, rojen 26. junija 1899 v Železnikih kovaču Matiju in Mariji, roj. Čemažar, umrl 27. novembra 1978 v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Kranju v letih 1909–1917, nato je bil mobiliziran in poslan na soško fronto, v letih 1918–1919 se je udeležil še bojev na Koroškem. Leta 1919 se je vpisal na gozdarsko fakulteto v Zagrebu in leta 1922 diplomiral. V letih 1923–1924 je služ- boval pri gozdni upravi v Bohinjski Bistrici, v letih 1924–1926 pri komisiji za agrarne operacije Pokra- jinske uprave za Slovenijo, leta 1926 bil imenovan za direktorja Gozdno lesnega (škofijskega) posestva Gornji Grad s sedežem v Nazarjah, ki ga je razvil v eno največjih slovenskih podjetij te vrste. Leta 1930 je organiziral in z najmodernejšimi stroji opremil obrat Zabojarna ter samostojno navezal poslovne stike z deželami severne Afrike in Bližnjega Vzhoda. V času gospodarske krize (1929–36) je organiziral zasebne gozdne posestnike v lesnoprodukcijske zadruge, ki so pod njegovim vodstvom ustanovili osrednjo izvozno centralo Marad (Marijin Grad) za izvoz žaganega lesa in zabojev (1936–41). Med okupacijo so ga nemškutarji pregnali v Ljubljano, od pomladi 1942 je bil v zaporih, taboriščih in na osvobojenem ozemlju Gorenjske. Po osvoboditvi je bil imenovan za načelnika lesnega odseka na Mini- strstvu za gozdarstvo Slovenije v Ljubljani, leta 1949 je organiziral in do leta 1961 vodil oddelek za lesno gospodarstvo na Inštitutu za gozdarstvo in lesar- stvo Slovenije, od leta 1961 je bil zaposlen v Indu- strijskem biroju v Ljubljani in leta 1965 upokojen. Od leta 1949 je deloval tudi v Tehniški sekciji termi- nološke komisije SAZU, v letih 1950–1955 je hono- rarno predaval na lesnem oddelku Tehniške srednje šole, v letih 1960–1962 na Ekonomski fakulteti in od leta 1962 na Višji lesnoindustrijski šoli v Ljublja- ni. Leta 1961 je dobil naziv znanstveni svetnik. Napisal je knjige: Naši gozdovi in žage (1938), Lesno gospodarstvo (1968) – zanjo je leta 1969 pre- jel nagrado Sklada Borisa Kidriča, Delež gozdov v slovenskem prostoru (1976). Za Zbornik Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije (1957) je pri- speval razpravi Lesna industrija v Sloveniji in Plošče v lesni industriji. Sodeloval je pri Šumarski enciklo- pediji (Zagreb 1963). V številnih razpravah, študijah in elaboratih je obravnaval lesne surovine in izdelke, gozdarstvo in lesno industrijo. Objavljal je predvsem v reviji Les (1951: Lesni kombinat; 1957: Bukovina kot industrijska surovina; 1958: Embalaža v proizvo- dnem programu lesne industrije; 1959: Celuloza in papir; 1960: Integralno izkoriščanje lesa; 1962: Les v mednarodni trgovini in v izvozu Jugoslavije; 1963: Is- kanje novega ravnovesja med mehanično in kemično predelavo lesa; 1966: Mednarodno sodelovanje v les- nem gospodarstvu; 1967: Mednarodna trgovina s po- hištvom; 1968: Delež gozdov v slovenskem gospodar- stvu), objavljal tudi v Novi proizvodnji, Gozdarskem vestniku, Zborniku IGLIS, KMD, Šumarskem listu (Zagreb), Privrednem pregledu (Beograd). O termi- nologiji je pisal med drugim v Lesu (1956: Aktualnost naše strokovne terminologije; 1957: Epilog k anketni objavi terminološkega gradiva gozdarsko-lesne stro- ke; 1962: Nadaljevanje v gozdarsko-lesni terminolo- giji, Terminološki pomenki; 1968: Bibliografija in terminologija; 1978: Terminološki spor). V rokopisu je ostal Strokovni slovarček industrije ivernih plošč. Viri: Lojze Žumer st.: Moj obračun, prepis originala, hrani Muzej Železniki (dok. gradivo, VII. Poklicne in socialne skupine). Adamič, France: Žumer, Lojze (1899–1978). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstveno- raziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi910813/#slovenski-biografski-leksikon (12. januar 2015). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek–Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetno- sti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991. Železne niti 12 Moj obračun 197 /…/ V tedanji čas miru, produktivnosti in stabil- nosti je udarilo kot strela z jasnega: 28. 6. 1914 je bil v Sarajevu ubit avstrijski prestolonaslednik in njegova žena Zofija. Avstrija je bila tedaj dualistična monarhija (vsa oblast v rokah Nemcev in Madžarov – brez sodelovanja večine, tj. Slovanov), medtem ko je Ferdinand za svoj nastop pripravljal trializem in je zato postal žrtev srbskega nacionalizma, ki je južne Slovane pridobival za odcep od Avstro-Ogrske in za vključitev v Jugoslavijo (kar so mnogi tudi kri- tizirali, da so Srbi pod to državno tvorbo vedno le razumeli Veliko Srbijo). Ultimati sem ultimati tja, vsak dan so uporabljali časopisi največje črke, sle- dila je mobilizacija in po preteku enega meseca so se že začele vojne operacije na fronti Avstrija proti Srbiji in proti Rusiji. K vojakom vpoklicane so tola- žili, da se bodo do zime vrnili – v resnici pa je šele peta zima prinesla konec prve svetovne vojne. Ob izbruhu sem imel 15 let in sem ravno prišel iz 5. ra- zreda gimnazije. Prva svetovna vojna: 26. 7. 1914 do 3. 11. 1918 /.../ Gimnazija je v prvem letu vojne še kar redno delala, vrste višješolcev so se pa zelo razredčile v toku l. 1915, ko je na Binkoštno nedeljo 23. maja Italija kot bivša zaveznica trojne zveze Nemčije in Avstrije napadla Avstrijo zato, da bi si pridobila obsežna ozemlja, naseljena s Slovenci, Hrvati in Dal- matinci, ki jih ji je Antanta obljubila z londonskim paktom. Zaradi nove fronte na Soči je kranjski okraj pos- tal ožje vojno ozemlje, iz gimnazijskega poslopja so napravili bolnišnico za ranjence s soške fronte, nas so pa potaknili po vseh mogočih lokalih. Pouk je bil utesnjen tudi zato, ker je bilo več profesorjev vpoklicanih. V l. 1915 je bil vpoklican tudi Srečko, v jeseni pa še ata, ki so ga kot bolnega naslednje leto poslali iz Feldbacha. /…/ V zimi 1915/16 so na vzhodni fronti Rusi silovito pritiskali čez Karpate ter so na nekaterih točkah že prodrli do madžarske ravnine. Huda zima je bila njihov zaveznik, za mraz so bili tudi bolje opremljeni. Vojaški uspehi Rusov so pomladi 1916 zmamili Romune, da so stopili v vojno proti Nemči- ji, Avstriji in Turčiji, vendar pa romunska vojska ni bila kos navalu Avstrijcev in Nemcev ter je bila vsa država že po treh, štirih mesecih zasedena, kar je izboljšalo tudi prehrano Avstrije. Na soški fronti so postajali boji vse bolj srditi; po več dni in noči je zlasti ob ofenzivah grmelo, da so se do Ljubljane tresle šipe na oknih. Zelo nas je mikalo, da bi se približali tej fronti ter smo večkrat šli na vrh Porezna (1631 m), od koder smo celo noč opazovali bliskanje žarometov, topov in min na celi črti soške- ga bojišča od Rombona do morja (pod poveljstvom avstr. generala Borojeviča, Srba po rodu). Naključje je naneslo, da smo bili na Poreznu prav tisti dan (16. 8. 1916), ko so Italijani zavzeli mesto Gorico. /…/ V l. 1916 je že zelo splahnelo navdušenje za vojno in za zmage; manjkalo je surovin, hrane, plemenitih kovin, pobirali so stare zvonove, pobirali so stare cunje in železo, navijali so za podpis vojnega poso- jila. Proti koncu leta se je ata vrnil domov. Srečko je z možnarji 38 cm odšel na francosko fronto, jaz sem pa dopolnil 17 let in postalo je očitno, da bo kmalu zadela tudi mene vojaška služba. Še vedno se nismo približali koncu vojne. V jeseni 1916 sva se v 8. ra- Moj obračun Lojze Žumer Foto: arhiv Lojzeta Žumra, ml. Železne niti 12 Moj obračun 198 zred vpisala samo Žigon in jaz, ki sva bila najmlajša, medtem ko so bili vsi drugi sošolci že v vojski in jih je dotlej polovica že padla, največ ob Soči. Ker loka- la za najin razred ni bilo, sva hodila radi pouka k po- sameznim profesorjem na stanovanje, mnogokrat so pa na naju kar pozabili. Utrujenost in izčrpanost habsburškega cesar- stva, v katerem je vladala manjšina (in sicer 23 % Nemcev), se je časovno ujemala s smrtjo 86. letnega cesarja Franca Jožefa I., ki je umrl sredi novembra 1916, torej dve leti pred razsulom monarhije in pred polomom omejene politike avstrijskih Nemcev. Po novem letu 1917 so Žigona in mene obves- tili, da se za naju pouk ukinja in da naj se začneva pripravljati za maturo, ker bova kmalu vpoklicana. Vojaški nabor je bil januarja, kmalu zatem pa je bila določena matura za 6. marec. /…/ Vsa procedura pismena in ustmena je bila ob 13. h brez vsakega incidenta zaključena. /…/ Moja vojaška služba v prvi svetovni vojni V roku, ki ga je določal poziv, sem se dne 10. 3. 1917 odpeljal z rekrutovskim (lesenim) kovčkom v Ljubljano in od tu naprej v Judenburg (Zg. Štajersko, mesto ob Muri) h kadru 17. pešpolka (kranjskih Jane- zov), kjer so nas pa kar precej Slovencev premestili k bosansko-hercegovskem polku št. 2 (sedež Banja Luka), kader je bil pa tedaj v Lebring-u (velikansko taborišče barak, nekih 30 km južno od Gradca). Ker Bosanci niso imeli dovolj šolanih ljudi, da bi vzgo- jili svoje oficirje, so zlasti Slovence, Čehe, Slovake, Hrvate itd. premeščali k njihovim polkom. Proti tej premestitvi nisem nič ugovarjal, tesno pa mi je bilo pri srcu, ker so Bosance, zlasti na italijanski fronti uvrščali vedno med najbolj ogrožene odseke. Po par tednih smo se namestili v Gradcu (Dominikaner Kaserne), kjer smo bili deležni rekrutovske vojaške vzgoje. Ob najlepši pomladi smo bili prestavljeni v Slovensko Bistrico, v teoretični oddelek šole za re- zervne oficirje. Po opravljenih izpitih smo prešli v praktični oddelek šole v Muerzznschlag (na južni strani Semmering-a), kjer smo po zaključku dobili prvi dopust. Domov sem prišel konec oktobra, prav ob času, ko je avstrijska in deloma nemška vojska dosegla odločilno zmago pri Bovcu – Kobaridu, ki je šla v zgodovino pod imenom Caporetto. V nekaj dneh se je zlomila vsa fronta ob Soči, več kot mili- jonska italijanska armada je pa bila zajeta, ali pa pa- nično bežala proti Benetkam. Po Selški dolini so se pomikale nepretrgane kolone ujetnikov noč in dan skozi tri tedne, prav tako tudi po Poljanski dolini. Fronta se je ob zimskem času ustavila ob reki Piavi, kjer se je vojna eno leto pozneje tudi končala. Po vrnitvi z dopusta so nas premestili v Budimpe- što; tedaj so se pod vplivom ruske (oktobrske ) revo- lucije že začeli veliki štrajki v industrijskih centrih (Csepel) in nemiri, ki so zadrževali, da naš maršba- taljon še ni bil poslan na fronto. En teden smo stra- žili tudi madžarski parlament (ob Donavi) ter smo morali tudi spati na vhodnih stopnicah. Postala je pa tudi ta asistenčna služba nevarna, saj sem bil za- radi zahrbtnega vbodljaja z nožem med rebra v neki ozki ulici lažje ranjen in pozneje še kaznovan, ker sem se oddaljil od svojega voda. Po krajšem bivanju v Piliscabi in Gjoeru so nas marca 1918 preoblekli v čisto nove uniforme, prejeli smo novo orožje in municijo (z vso prtljago sem tehtal 110 kg) in se od- peljali preko Dunaja in Beljaka v zaledje italijanske fronte, kjer smo se začasno namestili v kraju Wels- berg ob reki Rienz, blizu Toblacha ali izvira naše Drave. Tu sem preživel nekaj najlepših tednov ob cvetoči pomladi, med res dobrimi in zelo pobožnimi ljudmi, ki so imeli prirojen poseben čut za pritrka- vanje, za cerkvene slovesnosti, zlasti pa za večerno trobentanje solistov do pozno v noč. Zlasti donenje zvonov po teh krajih in dolinah mi ostaja še vedno nepozabno. V Welsberg me je prišel obiskat Matija, ki je bil tedaj sedmošolec in mi seveda prinesel kru- ha, klobas, suhega sadja, kaše, prepečenca itd., ter se seznanil, kako živimo v zaledju fronte. Tedaj se je že govorilo, da Avstrija pripravlja novo ofenzivo proti Italiji in da bomo kmalu potegnjeni v prvo bojno črto. Ob slovesu mi je Matija svetoval, da naj Železne niti 12 Moj obračun 199 opravim spoved v tamkajšnji cerkvi pred odhodom; ta dobrohotni nasvet sem mu povrnil 40 let pozne- je, ko je postalo očitno, da je on neozdravljivo bo- lan – natančno se je spomnil dogodka na Tirolskem. Če se prav spominjam, je Matija za to potovanje in dvodnevno bivanje pri meni izkoristil začetni del velikonočnih počitnic. Težko sva se ločila, saj tedaj še ni bilo nobenih napovedi za skorajšnji konec voj- ne. Narodi so se začeli upirati, lakota v zaledju, na fronti pa radi novih vrst orožja vse večje žrtve. Že par dni po Matijevem odhodu nas je zadel alarm radi povelja za odhod našega bataljona. Hitro smo po trgovinah nakupili razne potrebščine – veli- ko se tako ni več dobilo – in spravljali skupaj orožje, municijo, ročne bombe, rezervno hrano, odeje itd. Po tedanji normi je vsa teža na vojaka znašala 36 kg; kar nevarna zadeva je bila, če je kdo rezervno hrano pojedel ali pa kaj od orožja izgubil. Ker že pišem o prtljagi, bom obudil še čisto poseben moj spomin na konjička, ki sem ga gojil že od oficirske šole, to je na ugotavljanje razlik med narodi in rasami. Vsaj pet knjig sem ves čas vojne nosil s seboj (seveda so me najbolj zanimale razlike med narodi, ki so sestav- ljali avstro-ogrska ljudstva). Študijsko gradivo sem praktično preizkušal tako, da sem vojaka ali civilista ogovoril pri trafiki, na pošti ali ulici, kolodvoru itd. v jeziku, za katerega sem domneval, da je njegov materni jezik, zadetke ali napake sem pa v % beležil v posebni knjigi. Najboljše zadetke sem imel pri od- krivanju Bosancev (te sem mogel iz največje bližine opazovati), Dalmatincev, Italijanov, Srbov, Čehov, Hrvatov, Madžarov, manj pa za Poljake, Slovake, Ro- mune, najtežje pa je bilo razlikovati predalpsko raso oz. ločiti Avstrijca-Nemca od Slovenca v teh obmo- čjih. To se pravi, da se je mešanje ras najbolj razši- rilo v predalpskem prostoru v porečjih Save, Drave, Mure, Inna, gornje Donave in da je bilo: po zunan- josti, temperamentu, pa tudi po navadah, najtežje ločiti Slovenca od Nemca v deloma skupno naselje- nem svetu. To razglabljanje in zbiranje karakteristik mi je bilo duševna hrana in zabava ob prostem času, žal pa sem ob vse papirje prišel pozneje ob avstrijski ofenzivi; način opazovanja tujcev pa sem instinktiv- no gojil še naprej in poskušam najprej dobiti približ- no rasno orientacijo za vsakega tujca. Za hojo maršbataljona je veljal počasen tempo; zgodilo se je, da smo naredili tudi čez 50 km na dan; smrdenju po znoju in prdenju so rekli četni plini. Od nošenja težkega tovora je najbolj bolelo in re- zalo v ramah, če tovor ni bil simetrično razporejen, zato smo puško navadno obešali na vrat. Skozi tri mesece križarjenja k fronti sem spoznal vse Dolo- mite (doline in vrhove) od črte Toblach, Brunneck, Bozen, Trient, po več dni smo se zadrževali v krajih Cortina d Ampezzo, Falzarego, Tonzaso, Primolano, Belluno in Feltre od koder smo zasedli najbolj tur- bulentni del fronte na Monte Grappa (1.771 m). Na več vrhov sem se povzpel radi treninga na lastno pobudo; Col di Lana, Pordoi Joch (2.242 m), Tofana (3.241 m), Mte Pertica, Marmolada (3.345 m). V te kraje se še sedaj vračajo mnogi bivši vojaki, ki so tod doživljali strahote vojne. Par tednov pred avstrijsko ofenzivo so štirje pol- ki Bosancev zasedli prve črte na Monte Grappa. Cilj našega odseka je bil, da moramo prodreti v dolino do mesta Bassano, ki že leži v ravnini Benečije. Naš odsek je v prvem naletu predrl italijanske prednje črte, sredi dneva me je pa nekih 10 m pred italijan- skimi stražami zadel v prednji del čevlja drobec gra- nate in mi grdo razmesaril levo stopalo. Obležal sem v mali kotanji, nisem se pa upal premikati, da me la- ški vojaki ne bi podrli, če bi hotel k njim prebežati (ne iz sovraštva, temveč iz prirojenega strahu pred Bosanci). Bilo mi je silno vroče, mogoče sem zača- sno tudi zgubil zavest, kajti kar kmalu se je naredila noč in sredi noči je začelo treskati in vlivati, da sem imel kar hitro lužo v kotanji. Tedaj se mi je zazdelo, da me nekdo vleče iz kotanje. Priplazili so se štirje vojaki mojega voda in me kmalu dvignili in odnesli na obvezovališče. To se je dogodilo sredi noči od 20. na 21. junij 1918, torej prav na moj god. Na obvezovališču sem slišal mladega oficirja od sanitete reči: ''Tu bomo pa napravili kratek proces,'' namreč da mi bodo nogo v kolenu odžagali, ker so se po koži že pojavili znaki zastrupljenja. Potegnil sem revolver in kričal, da naj najprej očistijo rano. Železne niti 12 Moj obračun 200 Bratje Žumer: Niko, Srečko, Lojze, Matija. Foto: arhiv Lojzeta Žumra, ml. To sceno je prekinil starejši zdravnik, Čeh po rodu, s sivo brado in me spraševal, če sem bil zdrav in tipal pulz. Odredil je, da me odnesejo v drugo barako in se sam lotil operacije, katera je uspela z odstranit- vijo zdrobljenih koščic in očiščenjem rane. Ob zelo hudih bolečinah sem se popolnoma zbudil šele na vlaku oz. na vožnji v bolnišnico. Avgusta so me vrni- li nazaj na isti odsek fronte, hodil sem pa še vedno težko. Ob vrnitvi so mi dali višji čin in hrabrostno srebrno kolajno, odlikovani so bili pa tudi štirje reševalci, katerim sem moral obljubiti, da jim bom pisma družinam napisal. Med Bosanci je bilo tedaj vsaj 3/4 analfabetov, pravijo, da jih je tudi sedaj še 40 %, ker so naselja v hribih preveč raztresena, da bi se mogli vsi šolati. Duh vojske je bil tedaj že inficiran z idejami ruske revolucije. Šušljalo se je, da se je junijska ofenziva Avstrije ponesrečila, ker je cesarica (Cita Parmska) izdala načrte. Naša naloga je bila držati frontno črto in to se je tudi zgodilo do poslednjega dne. Tudi Bo- sanci niso bili več navdušeni za juriš ter smo mislili predvsem na lastno varnost, zato smo kaverne prav do konca vrtali vse bolj globoko. Od doma nisem že več mesecev dobil nobene pošte, nobene prave predstave nismo imeli kaj se godi v notranjosti Av- strije in Nemčije. Celi mesec oktober je italijanska artilerija nepre- kinjeno vzdrževala bobneči ogenj ter smo bili v stal- ni pripravljenosti na jurišne napade. V noči od 31. okt. na 1. nov. 1918 nam iz doline, ki so jo imenovali Totenschlucht, niso več dostavili hrane. Govorilo se je, da bomo vsak čas dobili povelje, da naj se z vsem orožjem umaknemo na staro avstrijsko mejo. Ali je bilo tako povelje res dano ali ne, ne vem, pač pa smo se ob 3 h zjutraj oprtali in sklenjeno korakali proč od fronte v smeri mesta Feltre. Šele tri dni pozneje so Italijani objavili, da so predrli frontno črto in da je avstrijska vojska na begu in v razsulu. Z nastopom dneva smo opazili, da so vsi nemški in madžarski oficirji iz našega polka zginili in se reševali vsak po svoje. V okolici mesta Feltre smo odspali nekaj ur, potem smo pa hoteli oprati perilo in sebe, toda nenadno smo se znašli v čisto novem položaju. Prav- kar sem se dogovoril z nekim poročnikom Sloven- Železne niti 12 Moj obračun 201 cem iz Trsta, da se bova odcepila od svojih polkov in jo na svoje mahnila po najbližji poti v Trst. Prav tedaj je pa naš polk po metodi sovjetov izvolil nove- ga polkovnega poveljnika (nekega Stabsfeldwebla, nepismenega muslimana, ki je bil velik kot gora in nastopal kot, da je ves svet njegov), mene pa za nje- govega namestnika. Verjetno sem bil ob tedanji sta- rosti 19 let med najmlajšimi polkovniki – namestni- ki na svetu. Pozneje se je pokazalo, da niso ravnali neumno, ker so rabili nekoga radi znanja nemškega in italijanskega jezika; res sem skozi celi mesec no- vember 1918 vsa polkovna povelja pripravil jaz in je polkovni poveljnik vse overil s palcem, kar sem med ukazi predložil. Že prvi dan po opravljeni izvolitvi sem pripravil besedilo nove prisege: Prisegamo pri Bogu vsemogočnemu (za muslimane pri Alahu) zve- stobo do smrti svoji novi jugoslovanski domovini ter se vsi brez izjeme pridružujemo njenim vojnim silam. Storili bomo vse, da se mirnim potom ali pa z borbo pretolčemo do Bosne in prevzamemo dolž- nosti, ki nas čakajo – Tako nam Bog pomagaj! O novi domovini smo imeli še zelo meglene pred- stave, večina Bosancev je še naprej mislila, da bo Bosna še naprej ostala sestavni del avstro-ogrske monarhije. Takoj po opravljeni prisegi sem pripra- vil prvi ukaz, da se uvaja smrtna kazen z ustrelitvi- jo za vsakogar, ki bi vrgel proč orožje ali municijo. Razglasil sem parolo, da si samo s puško moremo utirati pot do doma, kar so momci takoj razumeli in ni bilo treba nikogar kaznovati. Srečno naključje je naneslo, da mi je neki nižji oficir – Slovenec pripo- vedoval, da so Italijani z dobro besedo pregovorili v Trientu 17. kranjski polk, da jim je izročil orožje, potem jim je bilo pa obljubljeno, da bodo lahko šli kamor bodo hoteli, nasprotno so pa Italijani razoro- žene strpali v vlak in jih odpeljali v ujetništvo v Itali- jo, katero je pozneje trajalo dve leti ali pa še več. To se je zgodilo vsem, ki so izročili orožje Italijanom. V glavi sem že imel izdelane načrte (bili smo tedaj v kraju Arsie) kako bomo postopali, če bodo posku- šali tudi nas prevarati. Že naslednji dan zjutraj se je na terenu našega polka pojavil neki ''capitano alpi- no'' s spremstvom nekih 30 vojakov in zahteval raz- govor z našim poveljnikom polka, ta je pa opravek name preložil. Zelo vljudno sem obljubil, da bomo storili vse, kar zahtevajo in odložili orožje v zahteva- nem roku štirih ur. Na moje vprašanje, kaj bo potem z nami, je brez pomisleka odvrnil ''tutti siete liberi'' na kar nisem iskal nobenega jamstva. Hitro potem, ko so se Italijani odstranili, smo razglasili alarm, pospravili menažo in izdali povelje za odhod. Momci so zelo disciplinirano reagirali, smo se že vzpenjali v hrib, vsi razporejeni v bojne formacije, da bi takoj udarili nazaj, če bi nas Italijani napadli. Maršruto sem izdelal tako, da smo po najkrajši poti zapuščali od Italijanov naseljeni svet in eventuelno iskali za- vezništvo pri južnih Tirolcih nemškega pokolenja. Po spominu navajam kraje, skozi katere smo hodili: Tonzaso, Mezzano, Fiera di Primiero, San Martino di Castrozza, Predazzo, Vigo, Pordoi Joch, Corvara, Stern, St. Martin, Brunneck. Upali smo, da bomo po prvi etapi marša že precej varni, pa ni bilo tako. Že prvi večer so streljali za nami, ugotovili smo pa kmalu, da nas najprej hočejo le prestrašiti. Nasled- nje dni je nastopila zgodnja zima z močnim sneže- njem. Ko smo spali na prostem, nas je ponoči zasulo tudi do 30 cm snega. Sneg je naše napredovanje še bolj otežil, približevali so se nam pa tudi ital. vojaki. Dokler smo marširali navkreber, nam Italijani pod nami niso bili nevarni, nismo se pa upali spuščati s Pordoi prelaza navzdol, da ne bi sovražnika ime- li nad seboj. Zato smo se odločili za bitko, zasedli grebene in tolkli po Italijanih dva dni, dokler niso popolnoma odnehali z zasledovanjem. Imeli smo precej ranjenih, mrtvih pa nič. Za vožnjo ranjencev smo po vaseh rekvirirali konje in vozila in kmalu smo prišli do Brunnecka, kjer smo se od naporov vsaj za 3 dni oddahnili. Pri maršu skozi Toblach so nas spet napadli iz zasede in sicer z višin nad cesto, ki se tu od juga spaja z glavno dolinsko cesto. Napad je presenetil samo eno četo, ki se je takoj krila in udarila nazaj. Počakali smo noč in se v gosjem redu premikali naprej ne da bi doživeli večji napad. Lep- še spomine bi imeli na kraje Innichen, Sillian, Lienz, Ober Drauburg, če nas ne bi tako mraz pestil. V Zg. Dravogradu (meja med Koroško in Tirolsko) smo en Železne niti 12 Moj obračun 202 teden sestavljali vlak na ta način, da smo od vsakega vlaka odpeli po en vagon, ki je pač ostal na postaji, ko je lokomotiva potegnila. Do 25. nov. smo za naš polk zbrali dovolj vagonov, da smo mogli vkrcati vse moštvo; mislili smo že, da smo se rešili ujetništva. Dolina Drave in bližina Jugoslavije nam je dala ob- čutek, da imamo najhujše že za seboj. Nismo vedeli, da bo nova kritična točka Beljak bolj nevarna, kot vse prejšnje. V Spittalu smo na železniški postaji do- bili dobro večerjo, saj smo s seboj gonili celo čredo goveje živine. Tudi ruma ni manjkalo, kar je poma- galo, da smo naš postanek v Beljaku zelo skrajšali. Ob 4. h zjutraj 27. nov. je naš vlak pripeljal v po- stajo Beljak. Takoj smo opazili precej ital. vojaštva in od našega komandanta so zahtevali, da na postaji odložimo vse orožje, sicer se ne bomo mogli pelja- ti naprej, ker so nam vzeli lokomotivo. Bosanci so takoj razumeli mojo parolo, da je treba jurišati na lokomotivo. Padlo je tudi nekaj strelov, to je pa Ita- lijane tako prestrašilo, da so zbežali s postaje. Jaz sem se povzpel na lokomotivo, ki jo je spremljalo veliko Bosancev s puškami in prisilil strojevodjo, da je peljal nazaj pred naš vlak in potem naprej proti Podrožci. Na lokomotivi so vojaki mahali z lampami za primer, če bi nam kak vlak pripeljal nasproti. Vlak, dolg preko 50 vagonov, za 2.900 mož ob te- danjem staležu našega polka B.H.2, je startal počasi, saj ni bilo nobenih signalov in zvez. Strojevodja je preklinjal, da take vožnje še ni nikoli skusil, za nas pa je bilo najvažnejše, da se Italijanom umaknemo, kajti ob premiku našega vlaka se je slišalo, kako na treh mestih v Beljaku trobijo alarm, očitno, da bi nas še na postaji zajeli. Zato smo morali paziti spredaj, da ne pride do kolizije s slučajno nasproti vozečim vlakom in od zadaj, da nas ne bi začeli Ita- lijani napadati. Vozili smo korakoma do Podrošce, tam smo se pa že prijavili telefonsko postaji na Je- senicah, kjer je bil že dan, ko smo se pripeljali na postajo. Na Jesenicah so domačo vojsko, posebno pa še Bosance, navdušeno pozdravljali in nam po- magali, da smo vožnjo kmalu nadaljevali. Jaz sem prosil, da naj mi dajo en teden dopusta, ker že od poletja nimam nobene pošte od doma. Moje osebne zasluge za uspešen zaključek pravšne Odisejade, da smo brez žrtev Italijanom prekrižali vse načrte, da nas spravijo v ujetništvo, so bile tako očitne, da so me na vsak način hoteli imeti med seboj do Banja Luke. Vendar mi je polkovni poveljnik na tihem pri- volil, da se bodo v Ljubljani slovesno poslovili in me pustili, da grem domov. Sredi dneva je naš transport zapeljal v postajo Ši- ška. Za moje slovo je ves polk izstrelil tri salve, sam sem pa obšel vse vagone. Medtem je pa iz Ljubljane prigalopirala srbska konjenica, ki je zahtevala po- jasnila, kaj se v Šiški godi. Komandant polka je še na čast zavezniške srbske vojske poveljeval salvo in razložil, da smo pripeljali ves polk domov in da streljamo od veselja. Vlak je potegnil proti Ljubljani; momcem, pri katerih sem služil skoraj dve leti, sem prizadeto mahal v slovo. Ostal sem sam na postaji Šiška in ta trenutek je pomenil zame konec vojsko- vanja v prvi svetovni vojni, v državi, ki je vojno iz- gubila. Vojni poraz Avstro-Ogrske monarhije je pa Slovencem prinesel ustanovitev lastne državnosti v novi državni tvorbi kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Na postaji Šiška se je vse spet pomirilo. Najprej sem poizvedoval kako vozijo vlaki, pa mi ni preos- talo nič drugega, kot prepešačiti še 42 km do doma. Od ljudi, ki sem jih srečaval, sem zvedel kaj se je po 28. okt. 1918 vse godilo – umik milijonskih armad, vračanje italijanskih ujetnikov v nasprotno smer, neskončni tropi begajočih konj na sorškem polju, narodne straže po vaseh, pa tudi razsajanje ''špan- ske gripe'', na kateri je v Evropi v jeseni 1918 umrlo skoraj toliko ljudi, kakor je bilo žrtev na frontah prve svetovne vojne. V začetku Selške doline me je zmraženega, neprespanega in zelo utrujenega pre- magal spanec in šele sredi noči sem trkal doma na vhodna vrata. Ko so me zagledali pred vrati, so mama padli v nezavest, kar so potem razlagali, da jih je obšel strah, da stoji pred njimi moj duh. Nekdo je namreč razširil govorico, da sem padel na fronti, vendar so se domači še troštali, da sem bil najbrž ranjen in da ležim v kakšni bolnišnici, čeprav so se v domač kraj Železne niti 12 Moj obračun 203 že vrnili prav vsi, ki so preživeli fronto. Res pa je, da vojna pošta že več mesecev ni funkcionirala in niso od mene dobili nobene pošte, kakor tudi jaz ne. Vsi člani družine so bili doma in zdravi – šolskega pou- ka še ni bilo – in sreča doma je bila popolna, ko sem se kot zadnji vrnil še jaz. V maminem gospodinjstvu sem kmalu prišel k sebi: obleka je bila polna uši, noge sem imel vse ožuljene, zaradi novembrskega mraza sem bil močno prehlajen in seveda slabo prehranjen. Ko sem se dobro naspal in najedel, je polovico težav že zginilo. Še vedno sem bil pod vti- som fronte in družbe Bosancev, še govorica se mi je pomešala s hrvaškimi besedami, saj dolgo že nisem imel nobene slovenske družbe. Ponoči me je večkrat vrglo iz postelje, ko sem iskal kritje pred hreščečo granato. V domačem okolju, v katerem ni bilo tedaj nobenih težav, sem se hitro aklimatiziral na domač red; pokazalo se je, da moje zdravje ni bilo nič priza- deto in da sem bil zdelan predvsem radi hudih štra- pacov na fronti in od skoraj enomesečnega marša od Monte Grappa do Železnikov. Do Bosancev sem se čutil radi obljube moralno vezanega, da jih pridem obiskat, toda domače raz- mere so mi potrjevale, da je vsakemu bivšemu vo- jaku najbližji lastni dom in da so jo tudi v Bosni vsi momci pobrisali domov. Nastalo vrzel, ki sem jo ču- til, je pač treba izpolniti z novim življenjem. Navezal sem spet stike s prijatelji iz otroških let, s sošolci z ljudske šole in gimnazije, ki so bili že v poklicih ali pa so si jih izbirali. Ob njih se je tudi meni nakazo- vala pot v življenje. V domači družini je bilo treba zagotoviti šolanje za štiri otroke. Srečko je že zaklju- čeval učno dobo za tipografa in je že mogel računati na samostojno eksistenco, Ivanka je bila sobarica pri bogati družini Majdič v Kranju, jaz naj bi nadalje- val študij na univerzi, Matija je bil v 8. razredu gim- nazije v Kranju, Mici je bila na dvoletni trgovski šoli v Ljubljani, Niko je pa končal šolanje v Škofji Loki in začel učno dobo v domači delavnici. V Ljubljani so obetali ustanovitev slovenske uni- verze in priporočali masi abiturientov, naj ne hodi študirat v tujino. Nič me ni mikalo, da bi izgubljal čas zaradi začetniških težav, pozorno sem pa zasle- doval časopise, ki so priporočali študij na zagrebški gozdarski fakulteti, ki je s prejšnjo šumarsko akade- mijo že imela 50 let za seboj. Pisali so, kar je bilo tudi res, da so bili na slovenskem ozemlju skoraj vsi gozdarji Nemci, ki so se po zlomu monarhije odseli- li in da se tej stroki obetajo lepi časi, ker vodilnega osebja sploh ni. Odločitev je v meni dozorela, ko je bilo objavljeno, da bo precejšnje število študentov mogoče štipendirati po 300 kron mesečno. Ata se je z mojim rezoniranjem strinjal in to je pospešilo mojo odločitev, da sem se 12. dec. 1918 že šel vpisat v Zagreb. Borbe za severno mejo Slovenije na Koroškem Ob zlomu Avstro-ogrske monarhije in ob ustano- vitvi slovenske vlade v Ljubljani (28. 10. 1918) še ni bilo prav nič jasno, kako se bodo določile meje Slovenije. V Avstriji je obstojala Slovenija le kot ide- al za združitev vseh Slovencev, ki so bili naseljeni v naslednjih deželah (zgodovinskih): Koroška, v kateri so bili Slovenci v večini le v juž- nem delu (po zadnjem štetju 110.000 prebivalcev), Štajerska, katere južni del je bil čisto ali vsaj pre- težno slovenski, Kranjska z Ljubljano (osrednja dežela razčlenjena v Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko), Goriška z Gradiško (politični okraji Tolmin, Gori- ca in Sežana), Trst kot samostojno pristanišče in mesto, Slovenski del Istre (okraj Koper, del Poreča in del Voloske) ter Prekmurje z okrajema Murska Sobota in Lendava iz madžarskega dela monarhije. Širjenje zemljevida z združeno Slovenijo je bilo prepovedano. Najdaljšo mejo je Slovenija imela s Hrvaško, ob kateri pa ni bilo sporov. Od zahodne strani so v slovensko ozemlje vdirali Italijani, ki so si ta svet izgovorili kot plačilo za svojo udeležbo v prvi svetovni vojni na strani Francozov in Angle- žev. Zasedli so Gorico, Trst in Reko, prišli so celo do Železne niti 12 Moj obračun 204 Vrhnike, kjer jih je pa srbski major Švabić potisnil nazaj do Postojne. Meja proti Italiji je bila določena z mirovnimi pogajanji dve leti pozneje ter si je caa. četrtino slovenskega ozemlja prilastila Italija. Na se- verni meji sprva ni bilo nobene nevarnosti, ker se je avstrijska armada razsula. Z naše strani je na šta- jerskem delu meje naš heroj general Rudolf Maister razorožil ostanke avstrijske vojske in zasedel pravič- no mejo ter jo držal zasedeno do mirovne pogodbe. Drugače in za nas usodno je pa potekalo reševa- nje meje na Koroškem. Tu se je na avstrijski strani formirala iz prvotnih vaških straž posebna vojska Heimwehrovcev, ki so razoroževali naše vaške stra- že in napadali kraje, ki so jih naši že zasedli. Vsi časopisi so bili začetek decembra 1918 polni razbur- ljivih vesti o napadih na naše postojanke na Koro- škem in o naših porazih in umikih. Klic domovine je veljal predvsem prostovoljcem (dvakrat pomaga, kdor takoj pomaga), kajti mobilizacije vojaških ob- veznikov se ni dalo čez noč izvesti. Vlada je sredi decembra razglasila mobilizacijo rojstnih letnikov 1895–1899, vendar z obveznostjo, da se zberejo v vojašnicah šele 15. jan. 1919. Dogodki na Koroškem niso dopuščali nobenega odlašanja, saj so Nemci že potiskali naše čisto k meji med Koroško in Kranjsko. Edino Mežiška dolina in svet pod Uršljo goro je še ostal varen pred napadalci. Svet in kraje v slovenski Koroški sem dobro poz- nal iz gimnazijskih časov; lepših krajev sploh nisem poznal in sedaj naj se obnašam neprizadeto, ko se odloča usoda Ziljske doline, Zgornjega in Spodnjega Roža, Obirskega, Podjune, Gospe Svete, Velikovca in Djekš čisto na severu. Zavedal sem se dolžnosti ge- neracije, ki je uresničila Slovenijo, da se sedaj tudi bori za njene meje oz., da se postavi v bran nemške- mu osvajanju slovenske zemlje. Takoj sem vedel, da mi je Koroška toliko prirasla k srcu, da se ne bom upiral valu navdušenja, ki so ga podžigali porazi in umiki naših na Koroškem. Eden drugemu smo dajali korajžo, da se po strašnih izkušnjah (na Soški fron- ti, na Monte Grappa) še enkrat in celo prostovoljno uvrščamo v krvave borbe. Kar blizu 50 se nas je zbralo v Selški dolini, med temi vsi študenti tedanje- ga časa; skupaj smo se odpeljali v Ljubljano, kjer so nas takoj odpravili na Jesenice, ki je bilo tedaj zaled- je koroške fronte. Tako so nas oficirje namestili sre- di decembra 1918 v hotel pri Pošti, ki je bil najbližji pri železniški postaji. Tu smo se najprej seznanjali z nastankom in razvojem oboroženih borb. Na Koro- škem ni bila v vsej zgodovini nikoli potegnjena meja med nemškim in slovenskim delom, zato tudi ob usodnih dneh po kapitulaciji Avstro-Ogrske ni bilo nobenih oporišč, da bi potegnili demarkacijsko črto. Zato sta komandanta nasprotnih taborov (za Slove- nijo major Alfred Lavrič) ob prvem stiku določila za- časno mejo po Ziljici (od Trbiža do izliva v Ziljo), po Zilji do njenega izliva v Dravo (pri Mariji na Zilji) in naprej po Dravi do Velikovca. Naši niso kot narodna manjšina imeli poguma, da bi na svojem ozemlju utrdili slovensko oblast (v občinah in v okrajih) ter so svoje narodne svete in orožniške postaje utrdili le v treh občinah: Brdo pri Šmohorju, Št. Jakob v Rožu in v Borovljah. To slabost in ponižnost naših so Nemci izkoristili za vdiranje čez Dravo. Na ta na- čin so postali mostovi čez Dravo pod Humperškim gradom oziroma pri Kožentavri glavna strateška točka vse koroške fronte. Naš prihod na fronto, najprej v Št. Jakob, od ko- der smo se umaknili v tunel v Podroščici se je ča- sovno ujemal z zlomom odpora na naši strani in s praktično zasedbo celotne slovenske cone po Nem- cih. Naši položaji zunaj tunela so bili na pobočjih in grebenu Gračenice (levo) in na kucljih Suhega vrha (desno od tunela), kjer sem imel za svoj vod posto- janko v skalovju. Lojze Ude je v knjižici: ''Boji v Rožu in Ziljski dolini leta 1918/19'' podrobno popisal vse boje od novembra 1918 do junija 1919. Poleg te knji- žice mi je pokazal Spomine na boje za Koroško, ki jih je napisal moj četni komandant nadporočnik Franc Stenovec. V teh spominih sem si izpisal imena moje- ga voda v četi strojnih pušk in sicer: II. vod čete: praporščak Žumer Alojzij Prva strojnica 39933 desetar Lukas Anton, pešci Nolimal Mihael, Pristov Alojz, Zupan Valentin, Po- točnik Josip, Zupan, Možgon, Vidmar Železne niti 12 Moj obračun 205 Druga strojnica 40542 četovodja Luznar France, pešci: Kocijančič Joško, Mohar Ivan, Maznik Alojz, Košele Jože, Maček Ivan, Košmrlj, Lekše. V celi četi so prevladovali prostovoljci iz Selške doline. Nemški pritisk je bil najhujši v prvem tednu januarja, tedaj smo pa tudi dobili prvo pomoč en vod Srbov. Na Jesenicah je bila že panika, da bodo Nemci vdrli tudi čez mejo Kranjske, vendar je pa bila naša obramba tunela do kraja uspešna, morali smo se pa umakniti iz naših položajev na Gračenci in Suhem vrhu. Boji na Koroškem so med tem postali mednarodna zadeva, s katero se je začela baviti mi- rovna konferenca v Parizu. Amerikanci so sestavili študijsko komisijo pod vodstvom prof. Coolidge-a, ki je poslala na teren podpolkovnika Miles-a, ki se je pa ob obiskovanju mest in vasi v coni izkazal kot zelo pristranski in ob vsakem srečanju bolj Nemcem naklonjen, kakor nam. Govorilo se je, da so Nemci vedno znali bolj vplivati nanj, kakor naši. Pojav študijske komisije je pa na Koroškem imel to dobro posledico, da sta deželni vladi v Celovcu in v Ljublja- ni z veljavnostjo od 14. jan. 1919 sklenili premirje, ki naj traja do rešitve mirovne konference v Parizu. Premirje nam je dobro delo; rešili smo se stalne živčne napetosti, pozabili smo na mraz, ki smo ga pretrpeli, na neprespane noči, pa tudi na tragedijo dijaške legije, ko je doživela ognjeni krst na Grače- nici. Po enem tednu brezdelja in prijetnega odmo- ra, sem pa začel premišljevati, da sem na Koroško prišel radi res kritične situacije, ne pa k premirju. Iz Zagreba sem dobil obvestilo, da so se že začela predavanja, radi česar bo treba v doglednem času preiti v civil. Vendar pa čez noč nisem mogel zapu- stiti družbe in položaja med prostovoljci, posebno še, ker bi se premirje lahko vsak čas sprevrglo v še hujše borbe. Sklenil sem en mesec počakati, kako se bo položaj naprej razvijal. Mirovna konferenca v Parizu je pripravljala sklep, da naj se po načelu samoodločbe narodov opravi plebiscit o pripadnosti k eni ali drugi državi. Naši so od Avstrijcev zahtevali, da naj se umaknejo na črto pred njihovim vdorom, kar so pa Avstrijci odklonili. Ta razlog in pa prizadevanje naših, da bi mirovno konferenco postavili pred gotovo dejstvo zasedbe tistega dela Koroške, ki ga Jugoslavija zah- teva, je sprožil priprave na našo ofenzivo in uvelja- vitev vojaške premoči. Sedaj je ofenzivo pripravila jugoslovanska vojska (prej samo Slovenija) in sicer dravska divizija pred katero so Avstrijci hitro kloni- li. Ofenziva je trajala od 28. maja do 6. junija 1919 ter so naši zasedli daleč preko Drave približno črto Rožek – sev. obala Vrbskega jezera – 20 km sev. od Celovca – Gospasveta – Djekše – Št. Andraž v Labo- tu. Na najsevernejši točki so Avstrijci pozneje nap- ravili kamniti spomenik z napisom: Bis hierher und nicht weiter kamen die serbischen Reiter. Pa vendar tudi ta velika zmaga ni mogla popraviti prejšnjih usodnih napak. Mirovna konferenca je vztrajala na plebiscitu, naši so se morali ravnati po določbah plebiscita in umakniti svojo vojsko na mejo plebi- scitne cone. Ko je po začetku premirja pretekel en mesec brez incidenta, sem komandi razložil svojo željo, da grem študirat in obljubil, da se v primeru novih borb takoj vrnem. Niso me zadrževali in 15. febr. sem se poslovil in odšel najprej domov, da se pripravim za Zagreb. Najbolj žalostno poglavje iz borbe za Koroško je pa sledilo naslednje leto in sicer 10. oktobra 1920, ko smo ob plebiscitu izgubili cono A s caa. 16.000 glasovi za Jugoslavijo in 22.000 za Avstrijo. Tudi tedaj sem med prostovoljci šel za en teden na Koro- ško; v Maloščah blizu Beljaka smo držali nočne stra- že, da ne bi prišlo do kakih incidentov. Tedaj smo še verjeli, da bomo zmagali, zato smo bili pa naslednje jutro toliko bolj zaprepadeni in potrti, ko smo zve- deli, da je Koroška končno izgubljena, da smo pre- malo storili, da bi jo rešili. Zapravili smo jo zato, ker se nam je zdelo premalo, da bi sprejeli ozemlje do Drave, ki ga je celovška vlada sprva sama ponujala, naši prenapeteži so pa silili čez; inteligenca in narod so pokazali politično nezrelost, ker niso znali doseči maksimum od tedaj dosegljivega. Nemški Korošci bi se z geslom Einheitliches Kaernten še sprijaznili, če bi odpadel le pretežno agrarni del južno od Drave, nobenega kompromisa pa ni bilo spričo naših zah- tev po ozemlju prek Drave. /…/ Železne niti 12 206 Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 207 Matevž Kopač je prijokal na svet na Torki ne- zakonski materi Štefanki (Štefaniji). Njegov oče Ludvik Veber, Metin Ludvik, je bil delavec pri Kopa- čevih. Matevžev stari oče Jernej Kopätsch je bil že pred drugo svetovno vojno podjetnik. Ukvarjal se je s spravilom lesa. Matevž je bil naš družinski prijatelj. In imeti tako iskrenega prijatelja je pravi dar. Ko sem začela zbi- rati in iskati zanimivosti o vaseh pod Ratitovcem, mi je pošiljal fotografije, spomnil me je na različne dogodke, pokazal mi je pot do literature. Skupaj sva raziskovala v Zgodovinskem arhivu v Škofji Loki, saj sama dokumentov njegovih sorodnikov nisem mogla dobiti. Podaril mi je izjemno število fotogra- fij in prav preko njih sem dobila še dodatna vedenja o teh vaseh. Na namizju računalnika je imel Torko in ledinska imena. Na prav poseben način, spoštljivo jih je izgovarjal. Marsikaj mi je povedal o življenju in delu ljudi v podgorskih vaseh, tudi to, da se stari starši in mama o tem zaradi strahu niso želeli kaj dosti pogovarjati. Težko je razumeti, da neki sistem Marija Gasser Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač (1944–2014) ˝Sic transit gloria mundi˝ (Tako mine slava sveta)1 Urban Kopätsch (1841–1919) in Marija (1846–1923), oče in mati Jerneja Kopätscha, (1882–1964), starega očeta Matevža Kopača. Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 208 tako prestraši ljudi in da ima tako močne metode, da si ljudje ne upajo govoriti oz. ne upajo povedati prave resnice, ampak povedo le prilagojeno sistem- sko resnico. Včasih (takrat sem bila kar ponosna) mi je celo prav počasi rekel: ''Tega pa nisem vedel.'' Bil je po- liglot, njegovo poznavanje slovanskih in german- skih jezikov, kulture je bilo neprecenljivo. Prevajal je iz nemščine in tudi iz gotice. Občudovanja vre- dna je bila njegova umirjenost in izjemna širina. Vedno se je želel pogovarjati tudi o šoli, zraven je sodila tudi kakšna zanimiva prigoda iz njegovega Torka, leta 1950. Ludvik Veber, prvi z desne, oče Matevža Kopača. Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 209 Kopačevi golcarji. poučevanja. Velikokrat je izrazil iskreno željo, da bi lahko vsaj za kakšno uro na teden spet stopil v razred. Oba sva vedela, da je biti v razredu neka posebna sreča, veselje, milost, danost, privilegij, saj si med ''mladežjo'' vedno mlad. Z vstopom v ra- zred zapreš vrata pred zunanjim svetom ter vsto- piš v čist in iskren svet. Ne morem pa si ga predsta- vljati (s tem je presenetil tudi samega sebe), da ga je nekoč neka učenka tako razjezila, da je vanjo vrgel kredo. Kot stanovalec v rateški šoli je bil zelo pozoren. Iz svojega stanovanja je odhajal le, ko se je začel pouk, tako da ni nikogar motil. Nikoli ni nič poto- -žil, ko pa se je moral preseliti, je zelo tarnal in tola- žil samega sebe, da se bo navadil. V malo stanova- nje ni bilo mogoče preseliti vsega, mnogo osebnih stvari, knjig je podaril, pohištvo, s katerim je živel, je skozi okno pristalo na dvorišču. Ker je bil večje postave, ni imel več dovolj velikega ležišča. Si je res to zaslužil? Matevž Kopač o sebi Kopačevi: Jernej (1882–1968), Elizabeta (1882–1964), Štefanija (1913–1993), Matevž (1944–2014). Rojen sem bil leta 1944 na Spodnji Torki, v tedanji občini Sorica nad Železniki. Moja mati Štefanija Kopač je stanovala skupaj s starši in tremi brati na kmetiji Gartnerjevih na Spodnji Tor- ki. Na kmetiji je delala kot dekla. Pomagala je pri vseh kmečkih opravilih. Njen oče se je ukvarjal z or- ganiziranjem gozdnih del (sekanje in spravilo lesa). Njeni bratje so hodili na sezonska dela po Gorenjski. Moj oče Ludvik Veber, sicer doma iz sosednje vasi Ravne, s katerim mati ni bila poročena, je delal na Bornovi žagi v Jelendolu nad Tržičem. Materini trije bratje Franc, Matevž in Janez Kopač so se v začetku vojne pridružili partizanom, vendar so že po nekaj mesecih zbežali zaradi nevzdržnih razmer in se nato nekaj časa skrivali na nekem seni- ku v bližini Torke, potem so jih ujeli Nemci ... Odpe- ljali so jih v begunjske zapore, po dveh mesecih pa so jih Nemci zaposlili v okviru policije kot mestne stražnike v Škofji Loki. Tam so dočakali konec voj- ne. Po nemški kapitulaciji so se vrnili domov, ven- dar so jih že maja 1945 odpeljale povojne oblasti in za njimi se je izgubila vsaka sled. Enaka usoda je doletela mojega očeta. Glede mojih stricev bi dodal še to, da je iz delavskih knjižic mogoče ugotoviti tudi njihovo zaposlitev v Jelendolu (Puterhof) pri znanem lesnem podjetniku baronu Bornu. Celo moj stari oče Jernej ima v knjižici njegovo štampi- ljko. Pred vojno so v glavnem delali v Gornjesavski dolini, v Kranjski Gori in Mojstrani, ter v Škofji Loki pri Heinricharju. Tako je moja mati ostala sama z majhnim otro- kom, podpirali so jo starši, Jernej in Elizabeta Kopač. Decembra 1945 pa je naše kraje zajel nov val nasilja povojne oblasti. Takrat so prisilno izselili dobršen del vaščanov Spodnjih Danj pri Sorici in tudi družino Gartnerjevih na Spodnji Torki, prav tako mojo mater, njene starše in mene. Do- move so morali na hitro zapustiti, s sabo so vzeli Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 210 le toliko, kolikor so mogli nesti. Odpeljali so nas v Škofjo Loko, nato pa so nas v živinskih vago- nih odpeljali na Jesenice, kjer smo čakali, da bi nas odpeljali skozi predor na avstrijsko stran, v Podrožco. Vendar nas Angleži niso hoteli spreje- ti, zato so nas z vlakom odpeljali na drugi konec Slovenije, v Šentilj, kjer so nas s streli nad glavo pognali čez mejo. Tako so nas avstrijske oblasti morale sprejeti. Nastanili smo se v begunjskem taborišču Admont. Tam sem zaradi prestanega mraza in mučnega pre- važanja hudo zbolel za vnetjem srednjega ušesa in so me zdravili v bolnišnici. Vnetje se mi je v otroštvu še nekajkrat ponovilo in posledično slabše slišim na desno uho. Moj stari oče Jernej Kopač je imel na Koroškem kot lesni podjetnik številna znanstva še iz časov Av- stro-Ogrske. Tako smo zapustili štajerski Admont in se preselili na Koroško, v kraj Winklern pri Treffenu blizu Beljaka. Stari oče in moja mati sta se zaposlila pri podjet- niku, posestniku in gostilničarju Jeschetu, stanovali smo v leseni hišici na robu vasi, ki je bila last podje- tnika Jescheta. Stari oče je delal kot gozdni delavec, Družina Šmid in Štefanija (Štefanka) z Matevžem na Koroškem leta 1949. Matevž leta 1946. Matevž leta 1949 na Koroškem. Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 211 Einöde – Winklern na avstrijskem Koroškem. Mesto, kjer se je Matevž šolal in ga tudi kasneje večkrat obiskal. Treffen, kraj njegovega bivanja v izgnanstvu. Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 212 Matevž z mamo v izgnanstvu leta 1948. Izgnanci leta 1950. se ljudje, ki so bili nekdaj tako složni, postavili na dva bregova in Podgorce dobesedno pogledali sko- zi puškine cevi.3 Vrnitev na Torko Ko so se leta 1952 Kopačevi vrnili nazaj najprej na Torko, je Matevž začel obiskovati šolo v Zabrdu. Prvo leto, drugi razred, je moral ponavljati, saj je govoril samo nemško. Ko je to pripovedoval, se ni samo smejal, ampak krohotal. S Torke so se Kopači preselili v Zgornje Danje. Po končanem učiteljišču v Tolminu je bila njegova prva služba v zabrški šoli. Z mamo sta živela v zabrški šoli, kjer je bilo tudi učiteljsko stanovanje. Leta 1971 se je zabrška šola zaprla, in preden je začel poučevati v Predosljah, je bil nekaj mesecev receptor v hotelu. Služboval je v Predosljah, nato se je preselil v Reteče, kjer je imel zelo lično stanovanje. Živel je v svojem svetu, mati pa kot dekla na posestvu. Vsi drugi izseljenci, ki so to želeli, so se smeli vrni- ti na domove že novembra naslednje leto, moji dru- žini pa tega niso dovolili, čeprav je Valentin Koder iz Zgornjih Danj v našem imenu velikokrat posredoval pri oblasteh. Tako smo ostali v Avstriji do februarja 1952, ko smo se končno smeli vrniti domov. Jaz sem tedaj hodil že v drugi razred osnovne šole v kraju Einöde blizu vasi, kjer smo stanovali. Po vrnitvi smo eno leto živeli na Torki, nato pa smo se preselili v Zgornje Danje. Naj dodam še, da nihče iz moje rodbine ni med vojno zagrešil nobenega zločina in nas je trpljenje doletelo popolnoma po nepotrebnem. Vsekakor pa nobenega zločina nisem storil jaz, ki sem bil ob selit- vi star trinajst mesecev.2 Ljudje so se poznali veliko bolj kot danes, vsi mladi so se poznali med seboj. Moja mati je pozna- la vse ljudi v okoliških vaseh, tudi na nasprotnem bregu. Zato je še toliko manj razumljivo, zakaj so Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 213 Zapis iz šolske kronike Osnovne šole Zabrdo za šolsko leto 1951/52. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0211, Osnovna šola Zabrdo, šolska kronika (1946–1971), t. e. 4. Vrnitev iz izgnanstva leta 1952, v Zgornjih Danjah. Star točno 18 let. veliko je potoval, njegov poseben užitek pa je bilo fotografiranje. Čeprav je med služenjem vojaščine naredil izpit za tovornjak, so bile njegovo vozilo noge in kolo. Velikokrat je pripešačil iz Podrošta ter obujal spomine na stare prehojene poti. Obiskoval je mamo, ki je do sredine devetdesetih let še vedno živela v Zabrdu. V zabrški šoli je imel še vedno sta- novanje, a ga je nekega dne moral zapustiti. Krajev- na skupnost Sorica mu je postavila pogoje, ki jih ni mogel sprejeti. Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 214 V šoli v Zabrdu: Čas Matevževega poučevanja in njegovi šolarji Zabrški šolarji leta 1964. Izlet. Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 215 Mama Štefanka Športni dan, leta 1967. Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 216 Matevž, Soriška planina, leta 1982. Zadnje Matevževo šolsko leto 2004/2005 v Retečah. Od leve proti desni sedijo: Anka Hafner, Matevž Kopač, Bora Zupan, Majda Ovsenek. Od leve proti desni stojijo: Nataša Vene, Janja Rajšek, Darinka Križaj, Špela Ferle, Milan Savič (hišnik). Matevž Kopač leta 2010. Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 217 Spomini bivšega učenca in prijatelja Franceta Gasserja na Matevža Kopača, zadnjega učitelja v šoli Zabrdo Ko si me v torek povabil na kavo, nisem mogel verjeti, da boš manj kot v enem dnevu začel svo- je zadnje potovanje. Spomin mi sega daleč nazaj do leta 1971, ko si bil naš zadnji zabrški učitelj na najvišji šoli pod Ratitovcem. Potem so šolo zaprli. Podgorski učenci smo Ti večkrat povedali, da smo Ti neizmerno hvaležni. Bil si izjemen človek, umir- jen in znal si z otroki. Hribovci smo imeli pouk, ki ga marsikateri otroci takrat niso bili deležni. Poleg pouka si nam v času počitnic nudil še bogato šolo za življenje: naučil si nas plavati, peljal si nas na morje, na prireditve, razkazoval si nam mesta, na prijeten način si nas vzpodbujal k učenju tujih jezikov, pope- ljal si nas v svet glasbe. Živel si sam, a nikoli osamljen, veliko si razisko- val. Živel si med knjigami, bil raziskovalec tujih jezi- kov, glasbe, vsestransko razgledan. Vso to širino pa si rad delil z najboljšimi prijatelji. Povojna oblast te je z mamo in še z drugimi Pod- gorci pregnala na Koroško in te oropala srečnega otroštva. Pri tem pa so v povojnih čistkah izginili trije tvoji mladi strici in oče. Tako si ostal sam brez ožjih sorodnikov. Navezan si bil na vasi pod Rati- tovcem in neizmerno povezan s šolo v Ratečah. V maju si se moral izseliti iz šole, ki je bila več de- setletij tvoj dom, kar si izjemno težko sprejel. Nisi nasprotoval, kajti vse si vedno miroljubno sprejel in si sam sebe bodril: ''Saj se bom navadil, vem, da se bom.'' Kot da bi se zgodba tvojega otroštva pono- vila. Šola v Ratečah je bila tvoj dom, otroški živžav pa tvoje življenje. Dragi Matevž, za nas Podgorce si bil izjemen. S teboj nas bodo vedno povezovale nevidne vezi ter naša hvaležnost. Matevž, težko je, ker te ni, a hvala, ker si bil. O Matevžu prijatelj in sodelavec Adi Pintar Matevža sem spoznal davnega leta 1975, ko je pri- šel na mesto učitelja v Reteče. Kot vodja šole sem mu dodelil tretji razred, v katerem je poučeval vsa leta do upokojitve. Bil je vesten učitelj, ki ni nikoli manj- kal pri poučevanju, tudi v bolniški ni bil nikoli. Ved- no je bil pripravljen na pouk, občudoval sem njegov govor brez posebnega narečja in njegovo lepo pi- savo. Bil je sicer strog, a pravičen do vseh učencev. Učenci so ga imeli radi in ga spoštovali tako v šoli kot tudi izven nje. Zabrški učenci leta 1964. Druga vrsta od leve proti desni: Mara Jelovšek, Franc Gasser, Ivanka Zelj (Jauhova), Olga Mrak (Eberlova), Matevž Kopač (Kopačev; učitelj). Prva vrsta od leve proti desni: Viko Tolar, Mirko Gaser, Janče – Janez Gartnar. Železne niti 12 Zadnji zabrški učitelj Matevž Kopač 218 Matevž je imel težko otroštvo. Kot nezakonski otrok se je rodil na Torki pod Ratitovcem v času dru- ge svetovne vojne. Po vojni je bil skupaj z materjo izgnan v Avstrijo, kjer je bil do desetega leta, ko sta se vrnila nazaj pod Ratitovec. Po končani osnovni šoli je odšel na učiteljišče v Tolmin, kjer je uspešno končal šolanje. Vojaški rok je služil v Bosni, kjer je naredil celo šoferski izpit, čeprav potem ni nikoli več vozil avtomobila. Po odsluženju vojaškega roka je dobil mesto učitelja v Zabrdu pod Ratitovcem, kjer je sam poučeval vse razrede v osemletki. Ko ni bilo več otrok, so šolo zaprli in tako je odšel pou- čevat v Predoslje in od tam leta 1975 prišel v šolo Reteče, kjer je do letošnjega leta tudi stanoval. Rad je bil v Retečah, saj se je tu počutil zelo dobro in do- mače, saj so ga tudi krajani imeli radi. Velikokrat je bil voditelj in napovedovalec na raznih prireditvah, sodeloval pri pripravi reteškega časopisa Vigred s svojimi foto posnetki in pomagal pri upokojencih in njihovih srečanjih. Kar ni mogel razumeti, zakaj je moral v maju 2014 zapustiti stanovanje v šoli, ki je bila zgrajena pred 120 leti in je bila namenjena tudi za stanova- nja učiteljem in celo za snažilko. Zapustiti je moral prostore, ki so bili zgrajeni za stanovanje in nikakor niso primerni za učilnice. Ni mogel razumeti, da je šlo njegovo stanovanje nekomu tako na živce, da se je moral izseliti. Izgovor, da se stanovalci in učenci ne smejo srečevati na stopnišču, je bil iz trte zvit, saj so se srečevali vsa leta in ni bilo nobenih težav ali problemov. Kot mi je znano, je celo v času, ko je bil že upokojen, hodil v trgovino takrat, ko so bili učenci že v razredih in pri pouku. Tako ni nikogar motil ali delal napote pri srečanju z učenci. Pa ven- dar je moral iz šole oditi. Kako mu je bilo težko, ko je moral večino pohištva in opreme zapustiti oziroma zavreči, saj ga ni mogel porabiti v majhni garsonje- ri, ki so mu jo določili na občini Škofja Loka. Tam je prebival le tri mesece in se je počutil, kot da nekje gostuje, saj ga nikakor ni mogel sprejeti kot novo stanovanje. Vsi ti problemi: selitev in vključevanje v novo okolje, so verjetno pripomogli, da ga je mnogo prekmalu dosegla smrt. Poslednje slovo v Lipici je bilo žalostno ob veliki množici krajanov, sodelavcev, sošolcev, prijateljev in njegovih bivših učencev. Dragi Matevž! Čeprav te ni več med nami, te tako moja družina kot jaz še vedno zelo pogrešamo in gledamo, kdaj se boš prikazal na naših vratih ali te bomo srečali, kako se voziš s kolesom po Retečah. Opombe: 1 SI_ZAL_ŠKL/0211, Osnovna šola Zabrdo, šolska kronika (1946–1971), t. e. 4, zapis: Matevž Kopač. 2 Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2009, str. 119–120. 3 Vir: Matevž Kopač. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 219 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo Marija Gasser Šolska kronika je izredno dragocen, pomemben in zanimiv zgodovinski vir za pro- učevanje razvoja šolstva in kraja, še posebno v okolju, kjer drugih virov ni ali pa so le-ti skromno ohranjeni. Tudi kroniki Osnovne šole Zabrdo sta poleg ustnih pričevanj in skromnega arhiva edini in osnovni vodnik za preučevanje zgodovine Podgorcev. Šola je bila srce kraja, v preteklosti s še pomembnejšim poslanstvom. Kakšna hvaležnost vsem natančnim piscem kronik, ki so skrbno sledili tudi aktualnim političnim razmeram. Podatki o Osnovni šoli Zabrdo so shranjeni tudi v Zgodovinskem arhivu v Škofji Loki ter v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani. V arhiv v Škofji Loki so bili dokumenti prevzeti 1. 6. 1977 s šolskega podstrešja omenjene šole. Bili so v slabem materialnem stanju, objedeni od podgan. Ohranjeni sta obe kroniki Osnovne šole Zabrdo. Prva šolska kronika obsega 96 strani, druga pa 54 strani. Prva obsega čas od 1. maja leta 1906 do leta 1938, druga pa od leta 1946 do 1971. Očitno pa jim vsega gradiva ni uspelo dobiti, saj sem spoštovanja vredno dokumentacijo, vključno z drugo zabrško šolsko kroniko, uspela leta 1993 rešiti z zelo neuglednega mesta. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 220 Dokumentacijska zbirka Osnovne šole Zabrdo. Vir: Slovenski šolski muzej. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 221 Naj omenim tudi Janeza Mikuša, ki je bil do leta 1930 župnik v Sorici. Skupaj z učiteljem Josipom Primožičem sta vodila izredno natančno kroniko v matični šoli v Sorici in v Zabrdu. V zelo kratkem času se je bilo treba večkrat prilagoditi političnim spremembam. Od avstro-ogrske monarhije, pre- ko prve svetovne vojne, ki je obubožala narod, do zasedbe Italijanov in kraljevine SHS. Vsako oblast, razen zasedbe Italijanov, sta spoštovala. Ko pa se je oblast zamenjala, sta po njej udriha- la. Istočasno sta pisala dve šolski kroniki, župnik še župnijsko. Vsaka šolska kronika je napisana svojstveno, vsaka je vpeta v svoje okolje. O istih dogodkih nista pisala enako, kajti vsako okolje se je odzivalo na svoj način. Iz tega je razvidna tudi globoka zavest, spoštovanje in zavzetost za delo, ljudi in okolje. Njune zapise sem skušala brati drugače: kot do- godke same in kot opise, kako so se na te dogodke odzivali ljudje, kako so jih doživljali. Zanimalo me je, kako se je mali človek odzval na svetovne do- godke, ki sta jih zelo skrbno zapisala. Janez Mikuš je zelo natančno nadaljeval Karlinove zapise, nad- ziral je šolnike in jim bil v pomoč. Bil je zelo dober opazovalec dogodkov in ljudi, saj je bil v vsem tudi sam soudeležen. Same razmere, nova državna ure- ditev, vse to je imelo vpliv na ljudi in na nov način preživetja. Najprej fronta, potem mejno območje, soočanje s tihotapstvom, vedno več tujcev, voja- kov, uradnikov, orožnikov. V zapisih je med vrstica- mi včasih čutiti tudi jezo, skrb za prebivalce same in nemoč ob njihovih včasih zelo nespametnih odločitvah. Kronika je napisana tekoče, duhovito, s pridihom humorja. Janez Mikuž je samo v dobi italijanske okupacije v župnijsko kroniko napisal 71 strani. Zelo tragičen čas je prikazan tragiko- mično. Nikakor se ni strinjal, da poštenjakarski kmečki rod prevzame ''nov'' slog življenja: možnost nepoštenega zaslužkarstva, veseljačenja in popi- vanja, v nos so mu šli italijanski ženini, nezakon- ski otroci, preklinjanje, odvračanje od praznikov, vere, cerkve, prevzemanje novih kulturnih navad in vzorcev … Šolanje na Selškem Rojstno leto slovenskega šolstva je leto 1773, ko je Blaž Kumerdej poslal dunajski vladi predloge, kako naj bi se razvijalo šolstvo na Kranjskem. Oh- ranjen je ukaz loškega glavarja županom, naj naz- nanijo ljudstvu, da se bodo odprle trivialne1 šole v selški, poljanski in žirovski fari, poleg tega pa še glavna šola pri nunah klarisah. Leta 1778 se je pouk začel v Selcih, leta 1815 v Železnikih, leta 1852 v Sorici, leta 1871 v Bukovščici, leta 1893 v Dražgo- šah, leta 1895 na Zalem Logu, leta 1896 pri Lenartu in leta 1893 v Davči, okoli leta 1900 na Bukovici, leta 1904 v Podlonku, leta 1906 v Zabrdu in leta 1907 v Martinj Vrhu. Šolanje v Sorici se je pričelo leta 1852 in soriška šola je tretja najstarejša šola na Selškem. Prebivalci v Sorici ji v začetku niso bili naklonjeni, starši niso čutili potrebe, da bi otroke pošiljali v šolo. Ovira pri ustanavljanju šol so bili slabi prostori, slabe poti, nestalni in nizki dohodki učiteljev in nerazumevanje staršev za potrebo šo- lanja. Starši so bili mnenja, da za ''kmečke'' šola ni pomembna. Navadno so tolažili sebe in otroke, da je, kar izvedo v cerkvi, dovolj. To je bil lahko tudi izgovor, saj ob številni družini ni bilo osnovnih ob- lačil in ne obutve. V šolo so otroci prihajali premrlih rok in rdečih nog. Zvezkov ni bilo, pisalo se je na skrilaste tablice z lesenim okvirom. V šoli so se učili brati, pisati in nekaj malega računati, če pa je otrok le prevečkrat moral v ''grme'' past, pa še tega ni us- vojil. Od leta 1792 so imeli nadzorstvo nad osnovno šolo okrožni šolski komisarji, ki so jih plačevali iz premoženja cerkvenih bratovščin. Pedagoško delo je nadzoroval okrajni šolski nadzornik – župan ali župnik. Leta 1892 je o razmerah med otroki v so- riških vaseh poročal tudi upravitelj ljudske enoraz- redne šole v Sorici Josip Armič. Šolo v Sorici so obi- skovali tudi otroci iz vasi Spodnje Danje, druge vasi pod Ratitovcem pa zaradi oddaljenosti niso spadale pod ta okoliš.2 Na slovenskem ozemlju je bilo osemletno šola- nje uzakonjeno že leta 1869, vendar se, ker ni bilo pogojev, ni skoraj nikjer izvajalo. Osemletka se je Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 222 na Osnovni šoli Zabrdo začela izvajati leta 1958, v Sloveniji pa so jo povsod uvedli do leta 1962. V teh letih sploh ni bilo zagotovljenih pogojev za redno šolanje.3 Do leta 1918 so šolske oblasti s šolami ura- dovale po nemško. Učenci so šolo obiskovali šest let vsak dan, zadnji dve leti pa po enkrat ali dvakrat na teden. Šolanje otrok iz Spodnjih Danj Učitelj Armič je zapisal: ''Ko sem prišel leta 1892 kot šolski upravitelj v tamošnjo tedanjo enorazre- dnico, sem se kmalu prepričal o stanju in ostankih tirolske naselbine. Všolane so bile tedaj tri vasi: Spodnja in Zgornja Sorica ter Spodnje Danje. Ostale vasi ob pobočju Ratitovca pa so bile zaradi oddalje- nosti izven šolskega okoliša. V Spodnji in Zgornji Sorici ni bilo opaziti med otroki nobenega zaostan- ka tirolskega narečja. Otroci so govorili in znali le slovensko. V Spodnjih Danjah, mali in izolirani, dob- re pol ure od Sorice oddaljeni vasici, ter v ostalih, ne všolanih gorskih vaseh, se je med deco ohranila neka mešanica tirolskega narečja in slovenščine. Samostalnike in glagole so rabili večinoma nemške, sklanjali in spregali so jih slovensko. Učitelju je bilo potrebno zaradi Danjarjev presta- viti v danjarsko govorico ves abecednik in I. berilo, da je pri pouku lahko pomagal in prej dosegel cilj. To delo je trajalo le v nižji skupini. Ko so prestopali otroci v višjo skupino, znali so že slovensko in sledili so pouku. Stari ljudje, ki so tedaj že pomrli, so med seboj go- vorili še pristno tirolščino. V šoli se je na deci dob- ro poznalo, če je doma kak ded ali babica ali kaka druga stara oseba. Tak otrok je bil veliko bolj ''zakr- knjen German'', ker je doma čul le narečje.4 Staršem je bila pastirska služba, če ne pomemb- nejša, pa vsaj nujna za preživetje. V Spodnjih Da- njah so bili že leta 1910 vsi pismeni, kdor je izostal iz šole, so ga morali opravičiti s tehtnim razlogom.'' Deklice so bile že od ranih nog pestrne. Ustanovitev šole v Zabrdu Podgorci so si več let pred ustanovitvijo šole v Zabrdu prizadevali, da bi tudi otroci podratitovških vasi imeli možnost šolanja: ''Do misli in uresničevanja eks. šole v Zabrdu je prišlo na sledeči način. Ko se je leta 1893 ustanovila eks. šola v Davči, je c. kr. okrajni šolski svet v Kranju z dne 13. 9. 1893 štev. 1056 pozvala okrajni šolski svet v Sorici, naj se izjavi, če je potrebna eks. šola v Zabrdu. Krajni šolski svet je v svoji seji dne 25. 9. 1893, obravnaval imenovani odlok in je bil odločno Otroci zaradi oddaljenosti nimajo možnosti pouka. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0207 Osnovna šola Sorica, šolska kronika (1917–1939), t. e. 1. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 223 Zgodovina državne ljudske šole v Zabrdu. Vir: Slovenski šolski muzej, Ljubljana. proti zidanju šole. Zapisnik je bil poslan c. kr. okr. s. svetu v Kranj. Dne 4. aprila 1894, je šolski svet po- ročal, da se bode za vasi: Zg. Danje, Zabrdo, Torka, in Ravne preskrbel šolski pouk. V teh štirih vaseh pa ni bilo dovolj šoloobveznih otrok, ker jih je bilo le 30–35. Število otrok pa je naraslo do 50, ker so starši iz Sorice pošiljali služit svoje otroke ''Podgo- re'', ker jim ni bilo treba hoditi v šolo. Ker se je moralo vsako leto naznaniti število šolo- obveznih otrok in ker jih je bilo nad 45, je naznanilo kr. okrajni šolski svet z dne 14. III. 1903, štev. 635, da se bode vršila obravnava glede ustanovitve šole v Zabrdu. Dne 2. VII. 1903, je prišla iz Kranja to zadevna komisija na lice mesta. Ker pa ni nihče hotel prodati potrebni prostor, je bila komisija brezuspešna. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 224 Z delom se je pričelo 20. VI. 1905. Vse delo je bilo končano sredi oktobra 1905, parcelna številka 710, šolska uprava pa je bila nameščena v učno sobo 23. 4. 1906. Redni pouk se je začel 23. 4. 1906.''5 Osnovna šola Zabrdo je bila ustanovljena leta 1906. Pred tem se otroci teh vasi niso šolali. O šo- lanju pred tem obdobjem ni podatkov, znanje se je verjetno širilo iz roda v rod. V Zabrdu je od leta 1906 potekala ekskurendna6 šola, leta 1928 pa je bila preoblikovana v enorazre- dnico.7, 8 Že tako skromne življenjske razmere so dodatno zaznamovale prva svetovna vojna, italijan- ska okupacija, revščina po vsem tem … Ustrahovani in zavrti otroci so si v šoli dali duška, vpili drug na drugega, se cukali, obmetavali, se pretepali. Kos jim je bila le trda učiteljeva roka.9 Prva šolska kronika Osnovne šole Zabrdo Šola v Zabrdu je začela s poukom leta 1906. Stala je na istem mestu kot današnja zgradba, le da je bila lesena. Vanjo so bili vključeni otroci iz Zabrda, Zgor- njih Danj, Torke in Raven. Starši z Zalega Loga in iz Sorice so svoje otroke dali v podgorske vasi, da so jih lažje preživeli, hkrati pa so jih vpisali tudi v šolo. Zaradi oddaljenosti, hudih zim ter nadmorske viši- ne v zimskih mesecih ni bilo možnosti pouka. Uči- telj v Sorici je tako 1. februarja 1924 zapisal: ''Šolsko leto na OŠ Zabrdo traja od 1. aprila do 31. oktobra, v zimskih mesecih se ne poučuje radi terenskih raz- mer. Učni jezik je slovenski. Velike počitnice so od 1. novembra do 31. marca.'' Pouk je pogosto odpadel zaradi različnih vzro- kov. Leta 1908 je 27. aprila zapadlo toliko snega, da je pouk odpadel. Leta 1907 je učitelju Primo- žiču umrla žena, dve leti kasneje pa še hčerka. Razsajale so bolezni, npr. oslovski kašelj. Močan poudarek je bil na domovinski vzgoji in vsakole- tni obletnici smrti škofa Antona Martina Slomška, obeležena so bila vsa cerkvena praznovanja in po- membni svetovni dogodki. Najslabše po šolskem uspehu je bilo leto 1918, učitelj pripiše: ''Da bi bilo že skoraj konec te vojske!'' Prva svetovna vojna se je končala, vendar so čez dva tedna, 26. novembra, zasedli Sorico, Zabrdo, Ravne in Gladki vrh Ratitovca. Šolsko leto 1918/1919 Italijani okupirajo šolo v Zabrdu. Zemlje lačni Lahi so med tem zasedli vso Primor- sko in 26. novembra ob petih zjutraj je šla kompani- ja Lahov skozi Sorico mimo Zabrda v Ravne, kjer so se nastanili in zasedli Gladki vrh Ratitovca. 24. decembra je bil Zabrdom nastanjen en odde- lek Lahov. Ker so se jih kmetje takrat že branili vzeti pod streho, sta jim dva kmeta iz Zabrda (Eberle in Fidlar) pokazala prazno šolsko poslopje in jim baje pomagala odpreti vrata, seveda brez ključa. Tako so Lahi vdrli v šolsko poslopje brez vsakega vprašanja in dovoljenja ter ostali v njej čez zimo. V šoli so ime- li telefonično postajo. Kaj so delali v šoli, so kazali znaki oziroma sledovi, ki so jih pustili za seboj. 1. april. Pričetek pouka. Ta dan je bil deževen in snežen, g. župnik in učitelj Zabrdom sta se napotila, da ugotovita in naznanita eventuelno škodo, ki so jo Lahi povzročili pri šoli. Ugotovila sta le škodo. Manj- kalo je naslednje: 12 tintnikov, stojalo za dežnike in lesen pljuvalnik, obe vrvi pri tabli, 23 stenskih slik za ponazarjanje branja, en stol, steklenica s tinto, metrski trak. Šolska omara je bila odprta in klju- čavnica poškodovana, ubiti sta bili obe šipi, v veži ena in v stranišču ena. Vsa šola je bila silno okajena in umazana. Ker so silno kurili, je bila vsa peč raz- pokana in razbita, da ni bila več za rabo. Vso škodo sta popisala in nazaj grede sta se oglasila v Zgornjih Danjah na vojaški komandi. Vse se jim je zdelo samo po sebi umljivo, tudi da je bila omara siloma odprta, niso se nič čudili, kakor bi človek prišel v kak brlog samih roparjev. Obljubili pa so, da bodo vse popra- vili in škodo plačali. Seveda Lah obljubi vse, a naredi nič. Ta teden je bilo še nemogoče pričeti s poukom. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 225 Odlomek iz šolske kronike Zabrdo. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0211, Osnovna šola Zabrdo, šolska kronika (1906–1938). Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 226 Iz prve šolske kronike: Atentat na Franca Ferdinanda v Sarajevu. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0211, Osnovna šola Zabrdo, šolska kronika (1906–1938), šolsko leto 1913. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 227 Okrog šole je bilo vse razmetano, klopi pred šolo, po šoli pa je nekdo malo pacal. Učitelj gre k terente- tu, a ta samo obljublja, da bo vse uredil, naredi pa nič. 1. maj 1919. V Zabrdo in okolico je prišel cel bata- ljon italijanskih vojakov alpincev. Imenujejo se Beri- co. Šolo puste popolnoma pri miru, nihče ne sili vanjo, lahko se reče, da so oficirji in moštvo pametni ljudje. 1. julij. Iz Zabrda je odšel bataljon Berico, prišel pa bataljon Vicenza. Oficirji in moštvo, norci. 9. september 1919. Ko je prišel učitelj v Zabrdo, je bila šola odprta, na sredi šole šolska tabla, na njej polno kamenja, po šolskih klopeh kamenje, zunaj pa je bilo na deski zapisano: ''Casa del Soldate.'' Učitelj je šel na komando, pa so mu rekli, da vojaki nimajo druge sobe na razpolago in da bodo vse pla- čali, kar bodo naredili škode. Odšli so vojaki bataljo- na Vicenca. Vsega so plačali 1.700 lir, ki jih je učitelj izročil krajevnemu šolskemu svetu. Prišli so vojaki bataljona Cadore, ki so se takoj polastili šole. 28. oktober 1919. Silno žalosten uspeh. ''Imeli smo dobro voljo, a kaj ko ti vojaška soldateska meče nalašč pod noge kamenje in polena. Dal bog, da bi se to ljudstvo spravilo iz poti.''10 Učitelj je otrokom Zapis v šolski kroniki: Žalostna ugotovitev učitelja. priporočal, naj se pozimi sami uče in naj se izogiblje- jo stika s pohujšljivimi Lahi. Na vaških veselicah so Lahi malo spili, nato pa so nagi noreli po vasi. Matere so odvezale svoje naglav- ne rute in otrokom zakrile oči.11 Šolsko leto 1920 Tudi v tem letu župnik Mikuš in učitelj Primožič močno udrihata po Lahih. 18. marec 1920. Tukajšnji gospod župnik in uči- telj sta šla Zabrdo, da ugotovita eventuelno škodo. Našla sta vojaštva polno šolo, šipe razbite, pri veži odbit prag, da se ne zapro več vežna vrata, šolska peč popolnoma nerabna, šolska omara pa do zdaj v tem letu nedotaknjena. Ker se z aprilom začne pouk, šla sta na komando ter zahtevala, naj se šola do 1. aprila izprazni ter naj se vse posnaži in pobeli. Vse je bilo obljubljeno, še skoraj več, kot sta zahtevala. Da bi bilo takih komandantov več, sta si mislila. Teren- te je vsak dan pričakoval, da odide proč, zato je tako privolil v popravo. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 228 Drugi, tretji in četrti teden leta 1920 ni bilo po- uka, ker se vojaštvo do meseca maja ni spravilo iz šole in je vse pustilo tako nesnažno, da v šolo ni bilo za stopiti. Zadnjega aprila je vojaštvo odšlo iz Zabr- da in prišli so financarji. Ker se šole ni dalo zapreti, so jo takoj okupirali ter šolsko stranišče in zahajali v šolo, ker se ne da zakleniti. 2. junij 1921. Italijanski vojaki so se umaknili iz Sorice. V šolski kroniki je sledil zapis: ''Italijani odidejo iz Zabrda in se umaknejo proti Petrovemu Brdu; šola se je oddahnila. V Sorico je tega dne ob 11.25 prišla jugoslovanska razmejitvena komisija, popoldne pa je Sorico zasedlo orožništvo SHS.'' Zapisnik šolskega nadzornika: Leta 1918 (v dobi italijanske okupacije) se je nastanil na šoli v Zabr- du oddelek italijanskega vojaštva, pozneje oddelek financarjev. Vojaštvo je zelo pokončalo šolsko upra- vo, škodo pa plačalo le deloma. V dobi italijanske okupacije se pouk ni vršil redno, ker je bilo večkrat na šoli nastanjeno vojaštvo. Po odhodu Italijanov (2. junija 1921) se je vršil šolski pouk redno. Po prvi svetovni vojni so zemlje lačni Italijani zasedli Ratito- vec in tudi šolski okoliš Zabrdo. V letu 1919 in 1920 se je pouk vršil neredno. Leta 1920 je bil v Trstu in- terniran učitelj Primožič.12 9. julija 1924 so šli vsi učenci kropit součenca Janeza Kodra, ki se je dan prej ubil nad Torko, v ste- ni Altemauer. Učitelj je pri tem svaril navzoče, naj bodo previdni, kadar gredo v gore. Otroci – pastirji so plezali pod ''Pajlom''. Roke so namazali s smolo v prepričanju, da jim ne bo drselo, in tako je prišlo do tragedije.13 Po letu 1925 je v Zabrdu poučeval Martin Žele- znik, zadnja leta pred drugo svetovno vojno pa se je močno potegoval za novo šolo učitelj Rado Kovač. Šolska kronika ni več napisana tako natančno. ''Šol- sko poslopje je le nekaka baraka, ki obsega učilnico. Zbita je iz lesenih lat in ometana. Omet pa se kruši zunaj in znotraj. Vrata in okna puščajo, tako, da bo zimo težko prestati. Prebivalstvo bi rado novo šol- sko poslopje. Otroci so videti prav nadarjeni, tudi za čuda lepo oblečeni in vseskozi snažni. Pouku z zanimanjem sledijo. Učiteljev nastop je umirjen in simpatičen in je videti, da se za šolo zelo zanima.''14 Pouk je bil dvakrat tedensko samo poleti. Kaj so se učili? Brati, pisati, računati, a so drugo poletje mo- rali začeti znova, kajti vse so pozabili. Pogosto so starši oddali prošnjo, če smejo otroci ostati doma, kajti prav v poletnih mesecih je bilo največ dela. Po letu 1920 so že pisali v zvezke s svinčnikom in s peresom na tinto. Malo pred tem pa se je pisalo še s kredo na tablico.15 Pouk je bil dvoizmenski. Dan so začenjali in končali z molitvijo, kazen je bila vzgojna. Če je komu le šlo malo težje v glavo, jih je dobil s šibo. Zabrška šola še vedno ni imela svojega učitelja, pouk je bil še vedno okrnjen. Do leta 1933 je pouk potekal dvakrat tedensko samo v poletnem času, učitelj je prihajal iz Sorice. Reden pouk se je pričel 12. 11. 1934 in tako se je šola spremenila v vsakdanjo šolo. V šolskem letu 1933/34 je ministrstvo za prosveto imenovalo z dekretom št. 57681/32 z dne 25. 12. 1933 za redno učno moč na tukajšnji šoli učitelja Martina Kuha- riča. 16 Število učencev v Osnovni šoli Zabrdo v letih 1906–1938 Šolsko leto Število učencev Učitelj 1906 35 Josip Primožič 1907 30 Josip Primožič 1908 25 Josip Primožič 1909 29 Josip Primožič 1910 32 Josip Primožič 1911 33 Josip Primožič 1912 38 Josip Primožič 1913 36 Josip Primožič 1914 38 Josip Primožič 1915 40 Josip Primožič 1916 39 Josip Primožič 1917 42 Josip Primožič 1918 43 Josip Primožič 1919 46 Josip Primožič Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 229 Postopek za gradnjo novega šolskega poslopja Šolska zgradba je bila v zelo slabem stanju, tako slabem, da leta 1937 ni bila več varna za poučeva- nje. Oblast, takratni odbor v Sorici, je predlagala, naj se stavba podpre, ker se je nagnila. V nasled- njem letu pa so bile nove volitve, podporo je prav zaradi obljube, da bodo pomagali zgraditi novo šolo v Zabrdu, dobil predstavnik z Zalega Logu. S pomočjo in z udarniškim delom naprednih vašča- nov so dosegli, da se je hram učenosti gradil na novo. V letu 1938 je umrl učitelj Ferdo Wuser. Že dalj časa je bil bolan. Pot na (G)Ekn je zmogel tako, da se je prijel za vrv, otroci pa so ga vlekli. Ko so pris- peli do šole, je učence natepel z vrvjo.17 Začela se je obnova šole, ki pa so jo na začetku druge svetovne vojne podpirali tudi nemški vojaki. Šolske kronike za naslednjih sedem let ni. Prva šolska kronika Osnovne šole Zabrdo (1946–1971) Zakaj se Podgorci pogosto z grenkobo spominjajo svojega otroštva in mladosti? Za kaj vse jih je življe- nje prikrajšalo v najnežnejših letih? Kaj in zakaj je zaznamovalo njihovo usodo oz. njihovo življenje? Zakaj in kdo jim je vcepil občutek krivde? Se ga bodo kdaj rešili? Zakaj se je usoda z njimi tako kruto poigrala, da niso obiskovali pouka? Zakaj se jim be- seda ustavi sredi stavka? Okvirno sliko sem sestavila s pomočjo šolskih kronik in iz pripovedovanja takratnih otrok – da- našnjih prebivalcev domačinov. Šolska zgradba v Zabrdu je bila zgrajena leta 1942. Gradilo jo je grad- beno podjetje Obid s pomočjo vaščanov in občine. Šolsko poslopje ima učilnico, predprostor, dve stra- nišči, učiteljsko stanovanje. Šola je bila tudi družabni prostor, namenjena je bila tudi shajališču mladine, kulture, kulturnih prireditev, srečanj. Podgorci o šoli, o učiteljih, o župniku pripovedujejo z največjim spoštovanjem. Pogosto so pri učiteljih in župnikih iskali tudi različ- ne nasvete. Tudi učitelji so se marsikdaj seznanili z modrostjo ljudi glede kmečkega dela. Pouka med vojno ni bilo, okenske šipe pa so pobrali za partizansko bolnišnico v Podlonku.18 Poslopje je večkrat nudilo zavetje tako partizanom kot Nemcem. Med vojno je bilo med ''hajkami'' poškodovano oz. je dobilo izstrelke, ki so še vedno vidni na zahodni strani. Pisni podatki se ne ujema- jo z ustnimi viri, saj se je šola gradila še v vojnem času.19 Utrinki iz druge zabrške kronike Šolsko leto v Zabrdu je začela učiteljica Ana Omahen. Pouk se je začel 23. maja 1945. Učiteljica je bila Tončka Šuštar, vpisanih je bilo 28 učencev. Pouk je bil v ponedeljkih, sredah in petkih, drugi razred dopoldne, prvi razred popoldne. Septembra 1945/46 je začela poučevati Ana Omahen. Zabrška Šolsko leto Število učencev Učitelj 1920 45 Josip Primožič 1921 48 Josip Primožič 1922 37 Josip Primožič 1923 34 Josip Primožič 1924 24 Josip Primožič 1925 Ni podatka Rezika Primožič 1926 Ni podatka Martin Železnik 1927 22 Martin Železnik 1928 20 Martin Železnik 1929 20 Martin Železnik 1930 Ni podatka Martin Železnik 1931 23 Martin Železnik 1934 Ni podatka Martin Kuharič 1935 Ni podatka Martin Kuharič 1936 27 Ferdo Wuser, Marija Jerina 1937 Ni podatka Ferdo Wuser 1938 28 Radoslav Kovač Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 230 Zapisnik šolskega nadzornika. Vir: Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka OŠ Zabrdo. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 231 Zapisnik šolskega nadzornika. Vir: Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka OŠ Zabrdo. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 232 Šolski okoliš Osnovne šole Zabrdo, skica učitelja. Vir: Slovenski šolski muzej, doku- mentacijska zbirka Osnovne šole Zabrdo. Zabrška šola, 1942. Vir: France Gasser. šola ni imela ne elektrike in ne vodovoda. Po oceni učiteljice so bili ljudje šoli in šolskemu delu zelo naklonjeni, oblast pa je šoli v takih hribih naspro- tovala. Učiteljica Ana Omahen je v začetku šolskega leta 1945/1946 zapisala: ''Podatki na šoli za časa domovinske vojne. Podatki o stanju na šoli pred pričetkom vojne. Pred vojno je bila državna, osnovna šola eno- razrednica. O številu vpisanih otrok nimamo podatkov. Na šoli je poučeval en učitelj. Uči- teljska in šolarska knjižnica sta šteli skupaj 110 knjig, ki pa so v zelo slabem stanju. Staro šolsko poslopje je bilo slabo in ni moglo služiti več svojemu namenu, zato so ga podrli in zida- li novo. 31. marca 1941 je bila nova stavba pod streho, vendar pa ji je manjkala še notranja izdelava. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 233 Družina Blaža Freliha v Osnovni šoli Zabrdo leta 1943, kmalu potem, ko je bila do- končana gradnja šole. V razredu je družino: očeta Blaža, mamo Frančiško, Vinka, Mi- helo in Minko, foto- grafiral Anton Tolar – Štancarjev (partizan) iz Podlonka.20 V teku domovinske vojne je ostalo poslopje celo. Stalo je večinoma prazno, izjemoma je služilo neko- likokrat za prenočišče NOV in okupatorski vojski, to pa samo od časa do časa za nekaj dni. Pouka ni bilo, pač pa je bil tu v letu 1941–42 neki učitelj, ki je vodil gradbena dela, tako, da je bilo šolsko poslopje v tem času popolnoma dograjeno in izdelano. Šolarska in učiteljska knjižnica sta se ohrani- li. Otroci niso bili preseljeni21 in eden po nesreči ubit. V šolski okoliš okupator ni preselil nemških družin. Bivši učitelj se je preselil v Ljubljano in tam tudi ostal. Prebivalstvo vasi Raven je zadel hud udarec, ko so Nemci odpeljali večino moških v internacijo. Tam so trije umrli, drugi so se sreč- no vrnili. Prebivalstvo je bilo zelo naklonjeno NOV in je rado podpiralo narodno osvobodilno gibanje. Okupator je zapustil kraj ob koncu aprila 1945. V okolišu se niso vršile večje borbe. Stanje šole do 15. oktobra 1945. Šola je bila enorazredna. Vpisanih je bilo 27 otrok. Na šoli je bila ena učna moč. Učiteljska in šolarska knjižnica štejeta približno 140 knjig. Sta- nje poslopja je dobro. Šola se vrši v šolskem poslo- pju. Na šoli primanjkuje učil. Omahen Ana Šol. upravitelj''22 Šolska kronika skoraj vsako leto podaja podatke o naravnih nesrečah: izredno hudih zimah, snežnih plazovih, požarih in o obolevnosti prebivalcev ter učiteljev. Učiteljica Ana Omahen je v šolski kroniki 1947/48 zapisala: ''V jeseni 18. septembra 1947 so prebivalci Zg. Danj opazili ogenj nad Trojarjem. Požar se je Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 234 zaradi velike suše zelo hitro širil in zavzel večji obseg. Širil se je proti vzhodu. Ker prebivalci vasi Zabrdo in Zg. Danj sami niso mogli omejiti poža- ra je bila vas Zabrdo v veliki nevarnosti. KZO je poslal pomoč iz Sorice, nato tudi iz Škofje Loke. Prebivalci Selške doline in Škofje Loke so prihiteli na pomoč in vsaj nekoliko omejili požar. Ogenj se je razširil do Torke, šele v nedeljo zvečer, 21. 9. 1947 se je pooblačilo, padel je težko pričakovani dež in pogasil ogenj. Vzrok ognja je bil neznan, pastirji so dva dni preje kurili na paši in ogenj pogasili …'' Že leta 1947 so si učenci prvič ogledali Ljubljano, Reko, Opatijo, Begunje–Vrbo–Bled, Belo krajino, Postojnsko jamo, Vipavsko dolino, ljubljanski ži- valski vrt, Tolmin, Bohinj. Ogledali so si tudi Škofjo Loko in njene znamenitosti. Za izvedbo izletov so poiskali donacije: v Sorici, v Iskri v Kranju, v občini Zali Log ali pa so pripravili prireditev in zaslužili za izlet. V letu 1951/1952 je zapadlo več kot dva metra snega, ki je v okolici povzročil veliko škode. Več dni ni bilo pouka. Plaz, ki je prišel od vrha v Zgornje Da- nje med Gajgarjevo in Jurjevcovo hišo, je povzročil veliko škodo. Drugi plaz je prišel skozi Torkarski Povden v vas Ravne in porušil hišo Štefana Gaserja in močno poškodoval Koblarjev skedenj. Ob tem je bilo veliko uničenih kozolcev ter sadnega drevja in gozda, nekaj tudi zaradi zajcev. V Kmetijski zadrugi Sorica je že zmanjkalo živil. Ljudje so jih poskušali dobiti od drugod, vendar je bila lakota pogost spre- mljevalec. V šolskem letu 1953/54 učitelj Marjan Kne ugota- vlja, da je najslabši uspeh v 3. in 4. razredu, in sicer zato, ker največ dela starši nalagajo prav tej staro- stni skupini. Učenci so dosegli 100-odstotni uspeh, učitelj pa je beležil velik izostanek od pouka. V tem letu se je začelo tudi temeljito delo pri dograditvi Pred zabrško šolo, leta 1950. Vir: Matevž Kopač. Šola v Zabrdu leta 1952 z učiteljem Stanislavom Žontarjem. Vir: Matevž Kopač. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 235 Pred šolo se je porušil oporni zid. Vir: Matevž Kopač. šolskega poslopja. Pri prostovoljnem delu so se pre- bivalci Podgor zelo izkazali. V letu 1954/55 ni bilo vpisanega nobenega nove- ga učenca, tako da ni bilo prvega razreda. V tem letu je šolsko poslopje dobilo električno napeljavo, toda ne še razsvetljave. Učitelj izrazi bo- jazen, da bodo razpadle žice. Učenci so bili na izletu v Zagrebu v živalskem vrtu, obiskali so lutkovno gledališče v Ljubljani in si ogledali predstavo Obuti maček.23 V šolskem letu 1956/57 je bil v pouk vključen sodobni učni pripomoček – radio na baterije. V tem letu en mesec ni bilo pouka, ker se je učitelj poškodoval. Pouk je potekal le dvakrat tedensko, ker so učitelja premestili v Sorico. Pričelo se je tudi temeljito delo na šolskem poslopju, dobili so celo novo tablo, ki jo je naredil Franc Golja iz Zabrda. Prejšnja je nosila letnico cesarja Franca Jožefa. Učitelj Kne je napisal, da ''bo prej začel Ratitovec govoriti, kot pa bo zagorela v naših krajih električ- na luč''. Leta 1959 je zabrška šola postala podružnica šole v Sorici, malo pred ukinitvijo pa podružnica Osnov- ne šole Železniki. Čeprav je leta 1962 v vasi zasvetila elektrika, to ni preprečilo izseljevanja. Leta 1964 je šola dobila televizijo, ki so jo starši in otroci radi gledali v zim- skem času. Za šolsko leto 1967/68 je v šolski kroniki poroči- lo: ''Tik pred začetkom šol. leta, 31. avgusta 1967 ob 15.30, je strela udarila v hišo pod šolskim poslop- jem. Vnela se je in potem gorela še vso noč. Ljudje so poskušali rešiti, kar se je dalo, vendar je kljub pri- zadevanjem zgorela skoraj vsa oprema s hišo vred. Oba stanovalca sta se preselila v Sorico. Ljudje so jima nesebično pomagali. Pred koncem šolskega leta 1967/68 se je porušil oporni zid (škarpa) pod šolo. Razdejanje je precej veliko, saj je 10 m zidu popolnoma porušenega, 4 m pa se še nevarno nagiba. Pri gradnji bodo morali te 4 m porušiti in ponovno pozidati. Elementarne nesreče v tem letu nam niso prizanašale. Obeta se nam deževno, mokro poletje.'' V šolskem letu 1968/69 je bil obisk pouka slab zaradi visokega snega v februarju. Zapadlo ga je dva metra in več. Zapisi o visokem snegu si sledijo več zaporednih let. Učitelj Matevž Kopač je učence višjih razredov v Bohinju naučil plavati. V letu 1969/70 je učence odpeljal v Benetke, za nekaj dni pa so se ustavili v Ankaranu, da so se izpopolnili v plavanju. Učenci so imeli tudi športne dneve na Irnu, Štomanteku ali Žontu, kjer je bilo toliko ravnice, da žoga ni ušla v dolino. Redno, vsako leto, so obiskali šolo v Pod- lonku. Kasneje so bile v pouk vključene ekskurzije, izleti. Učitelj v kroniko zapiše tudi: ''V letošnjem poletju smo doživeli tri nevihte s točo, ki je uničila poljšči- ne, predvsem pa češnje.'' Šolsko leto Število učencev 1945/46 28 1946/47 25 1947/48 28 Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 236 Šolsko leto Število učencev 1948/49 32 1949/50 29 1950/51 26 1951/52 26 1952/53 24 1953/54 29, ob koncu šolskega leta 26 1954/55 20, vpisa v 1. razred ni 1955/56 21 1956/57 13, vpisa v 1. razred ni 1957/58 Manjka podatek, ni vpisane kronike 1958/59 Manjka podatek 1959/60 6 1960/61 9 1961/63 13 1963/64 10 1964/65 10 1965/66 14 1966/67 12 1967/68 12 1968/69 10 1969/70 9 1970/71 6 Šolska kronika 1945–1971 zelo natančno opisuje vsako šolsko leto, zgodovino kraja, vremenske raz- mere, praznovanja, vpisana so prostovoljna dela va- ščanov. Pouk se je zaradi razmer začenjal različno. Večinoma je bil začetek pouka v začetku septembra, toda zaradi bolezni ali druge odsotnosti učitelja je bil začetek pouka premaknjen tudi na konec sep- tembra. Pouk je pogosto odpadel zaradi zelo hudih zim, bolezni učitelja in njegove vojaške službe, na- domestnega učitelja pa nikoli ni bilo. Na sestankih z vaščani so pogovori pogosto tekli glede odnosa do šole, ki se je iz leta v leto izboljševal. Starši so se za- vedali pomena znanja. 1. Ana Omahen 1945–31. 8. 1950 2. Stanislav Žontar 4. 9. 1950–31. 8. 1952 3. Marjan Kne 25. 9.1952–31.8. 1956 4. Boris Frelih 20. 9. 1956–31. 8. 1958 5. Valerija Zupanc- -Kmet 2. 12. 1958–31. 8. 1961 6. Ivan Stegovec 31. 8. 1961–3. 9. 1962 7. Milka Frelih-Gartner 3. 9. 1962–16. 8. 1965 8. Matevž Kopač 16. 8. 1965–20. 6. 1966 20. 6. 1967–20. 6. 1971 9. Marko Veber 20. 6. 1966–20. 6. 1967 Zabrški učitelji po letu 1945:24 V zabrški šoli leta 1954, učitelj Marjan Kne z učenci: Prva vrsta z leve: Franc Rejc – Hišarčkov, Francka Mrak – Eberlova, Janez Gaser – Groharjev. Druga vrsta z leve: Zdravko Koder – Kovdrov, Jožica Rejc – Hišarčkova, Marjan Golja – Boštjanov (leta 1956 ga je povozil tovor- njak). Zadnja vrsta: Marija Kemperle – Javarčkova, Mirko Rejc – Hišarčkov. Vir: Marija Kne. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 237 Šoloobveznih otrok je bilo vedno manj, tako je po 65-letnem obstoju pouk v ''najvišji'' šoli v Sloveniji prenehal. Največ otrok je bilo leta 1921, ko je bilo v šoli vpi- sanih 48 učencev. Zabrdo z Ekna okrog leta 1960 s kajžo – hiša najnižje, ki je pogorela leta 1967. Pouk v zabrški učilnici leta 1967. Vir: France Gasser. Število učencev 1906 1946 1971 2014 Šola SORICA 11925 105 2726 14 Šola ZABRDO 3527 35 (vrneta se dva otroka iz izgnanstva) 628 (ukinitev šole v Zabrdu) Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 238 Učenci zabrške šole leta 1967. Od leve proti desni: Marja Kemperle – Javarčkova, Slavko Gartnar – Balantov, Martina Gartner – Spodnjetorkarjeva, Mira Gaser – Fidlarjeva, Silvo Gartner – Spodnjetorkarjev, Matevž Gaser – Drabončev. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0211, Osnovna šola Zabrdo, šolska kronika (1946–1971), t. e. 4. Veseli zabrški šolarji, leta 1966. Spredaj: Matevž Gaser, Martina Gartner. Druga vrsta z leve: Silvo Gartner, Janez – Janče Gartnar, Zvone Gaser, Mirko Gaser, Slavko Gartnar, Ivan Gartner, Mira Gaser. Z leve: Ivan Gartner, Franc Gasser, Viktor Tolar s harmoniko, Ivanka Zelj, Olga Mrak, Mirko Gaser, Janče Gartnar. Izlet. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 239 Sodoben pouk. Od leve: Martina Gartner – Spodnjetorkarjeva, Ma- tevž Gaser – Drabončev, Anka Gartner – Trojarčkova, v razredu. Prijatelji.Nekateri delajo, drugi pozirajo. Vir: Matevž Kopač. Selitev učitelja v dolino, 1971. Vir: Matevž Kopač. Železne niti 12 Šola in šolske kronike Osnovne šole Zabrdo 240 Opombe: 1 SSKJ: trivialna šola v stari Avstriji, osnovna šola v manjših krajih z najosnovnejšim učnim programom. 2 SI_ZAL_ŠKL/0207 Osnovna šola Sorica, šolska kronika (1917–1939), t. e. 1. 3 Slovenski šolski muzej, ustni vir, 17. 2. 2014. 4 France Planina, Zapis o Sorici, Loški razgledi, XXII, 1975, Muzejsko društvo Škofja Loka, str. 272. 5 SI_ZAL_ŠKL/0211, Osnovna šola Zabrdo, šolska kronika (1906–1938), t. e. 4. 6 SSKJ: ekskurendna šola je bila nekdaj manjša šola, v kateri so le nekajkrat tedensko poučevali učitelji z matične šole. 7 SSKJ: enorazrednica je bila nekdaj enorazredna šola. 8 Selška dolina, Olga Šmid, Šolstvo v Selški dolini nekoč in danes, Muzejsko društvo Škofja Loka, Železniki, 1973, str. 330–347. 9 Ustni vir: Peter Jenšterle. 10 Vir: SI_ZAL_ŠKL/0211, Osnovna šola Zabrdo, šolska kronika (1906–1938). 11 Ustno izročilo: Matevž Kopač, 10. 11. 2013. 12 Slovenski šolski muzej, Dokumentacijska zbirka OŠ Zabrdo. Besedilo je iz teh virov. 13 Ustni vir: Slavko Gartnar. 14 SI_ZAL_ŠKL/0211, Osnovna šola Zabrdo, šolska kronika (1906–1938). 15 Ustni vir: Frančiška Mrak. 16 Slovenski šolski muzej, Dokumentacijska zbirka OŠ Zabrdo. 17 Ustni vir: Slavko Gartner. 18 Šmid Olga, Šolstvo v Selški dolini. V: Selška dolina, urednik France Planina, Muzejsko društvo v Škofji Loki, 1973. 19 Ustni vir: Slavko Gartnar, Vinko Frelih. 20 Vir: Vinko Frelih. 21 Dva otroka sta bila med izgnanimi. Zakaj učiteljica v šolski kroniki tega ni zabeležila? 22 Slovenski šolski muzej, Dokumentacijska zbirka OŠ Zabrdo. 23 SI_ZAL_ŠKL/0211, Osnovna šola Zabrdo, šolska kronika (1946-1971), t. e. 4. 24 SI_ZAL_ŠKL/0211, Osnovna šola Zabrdo, šolska kronika (1946–1971), t. e. 4. 25 SI ZAL ŠKL, 211, t. e. 4, 1. ŠOLSKA KRONIKA SORICA, 1906/07, str. 69. 26 SI ZAL ŠKL, 211, t. e. 4, 1. ŠOLSKA KRONIKA SORICA, 1946, začetek zapisa 16. julij 1946–13. avgust 1946. 27 SI ZAL ŠKL, 211, t. e. 4, 1. ŠOLSKA KRONIKA Zabrdo, 1906–1938. 28 SI ZAL ŠKL, 211, t. e. 4, 2. ŠOLSKA KRONIKA Zabrdo, 1945–1971. Železne niti 12 70 let konca druge svetovne vojne 241 70 let konca druge svetovne vojne Anja Čufar Začetek druge svetovne vojne v Selški dolini V začetku marca 1941 so občinski uradi na Škof- jeloškem prejeli navodilo, naj se prebivalci ob mo- rebitnem napadu nemških in italijanskih vojaških sil umaknejo v Stično. Konec marca so začeli vojake in orožje premeščati v notranjost države, kar je le še podkrepilo zavest, da se vojska napadalcem ne namerava upirati. Ljudje so demonstrirali. Po teh demonstracijah je Hitler ukazal pripraviti načrt za napad in zasedbo Jugoslavije. Ker pa Mussolini ni hotel ostati praznih rok, je na mejo poslal tudi svo- jo vojsko. Tako smo se Gorenjci znašli med dvema napadalnima vojaškima silama. 6. aprila je Hitler s Druga svetovna vojna je zaznamovala celoten svet. Tudi Selška dolina ni bila izvzeta. Mnogo je bilo družin, ki so ostale brez kakšnega družinskega člana, nekateri so bili celo preseljeni ali nasilno odvedeni v taborišča, mnogo pa jih je ostalo brez strehe nad glavo ali pa brez kakšne druge dobrine ali osnovne potrebščine. Danes so nam v spomin na to vojno ostali razni skriti bunkerji, spomeniki, muzeji, razstave in prenekateri znani in neznani grobovi žrtev vojne. treh strani napadel Jugoslavijo, Mussolini pa je uda- ril z zahodne strani. Jugoslavija je v desetih dneh kapitulirala. Jugoslovanska vojska je pri svojem umiku bombardirala in požigala mostove, skladišča in strateško koristna poslopja. Tudi v Železnikih se je upirala skupina fantov, ki je izpustila bencin in strojno olje iz več kot 30 sodov. Italijanski vojaki so v Železnike prišli 12. aprila med zvonjenjem za velikonočno procesijo. Zato so njihovi poročevalci poročali, da so jih v Železnikih svečano sprejeli, kar pa seveda ni držalo. Sprejeti so bili z odporom, kar je najbolj pokazala mladina. Naše območje so po Hitlerjevem ukazu Nemci morali kmalu zapustiti, saj je le-ta imel v načrtu Gorenjsko ponovno priklju- čiti k nemški državi. Tako so prvi nemški vojaki v Železne niti 12 70 let konca druge svetovne vojne 242 Železnike prispeli 25. aprila, v Davčo 25. aprila in v Sorico ter Spodnje Danje 1. maja. Nekateri prebi- valci Davče in Sorice ter Spodnjih Danj so nemške vojake sprejeli z dobrodošlico, saj so bili prepričani, da bodo pod nemško oblastjo bolje živeli. 30. aprila je šef civilne uprave za zasedena področja podal po- ročilo, da je Gorenjska za vedno priključena k rajhu. Hitro so prekinili nekatere jugoslovanske zakone, prepovedali društva, ukinili šole, spremenili denar ter popačili in spremenili slovenska imena ter na- pise. Popisali so prebivalce in posestva. Odpustili so slovenske učitelje ter jih zamenjali z nemškimi. Uvedli so tudi neobvezne nemške jezikovne tečaje, ki so bili slabo obiskani. Poskušali so ponemčevati tudi s pomočjo otroških vrtcev, tudi v Železnikih in Selcih. Prav tako so nacistične oblasti nasprotovale šolanju Slovencev na visokih šolah, zato so dovolje- nje za vpis na univerzo izdali le redkim slovenskim študentom. Kmalu so Nemci pričeli tudi z aretacijami in iz- seljevanjem. Najprej so izselili inteligenco in bolj slovensko zavedne ljudi, kasneje pa ostale ne glede na izobrazbo, stranko ali poreklo. 25. maja je Hitler ukazal splošno izseljevanje Gorenjcev. Vsega skupaj naj bi jih samo na Gorenjskem izselili kar 100 tisoč. Kmalu so pregnali duhovnike, učitelje, komuniste in bolj zavedne Slovence. Njihovo imetje so zasegli, v njihove domove pa naselili nemško prebivalstvo. Vendar pa jim ni uspelo izseliti vseh po načrtu do- ločenih. Mnogo družin se je že prej umaknilo, tako da so Nemce pričakali prazni domovi. Največ so jih izselili na Hrvaško in v Srbijo. Med njimi tudi 41 ljudi iz Železnikov in 21 ljudi iz Selc. Na celotnem škofjeloškem področju jih je bilo okoli 250. Izseljen- ci so se kmalu povezali z odporniškim gibanjem. Izseljevanja in aretacije so pri prebivalstvu povzro- čile strah in odpor, kar je pripomoglo k ustanovitvi Osvobodilne fronte (v nadaljevanju OF). Nastanek uporniškega gibanja Ko je okupator zasedel Jugoslavijo, so ljudje za- čeli množično skrivati orožje. Še bolj prizadevno pa so ga začeli zbirati, potem ko so na škofjeloško območje začeli prihajati prvi predstavniki OF, ki so pripravljali oborožen upor proti okupatorju. Ko sta okupatorja zaprla mejo, so začeli ustanovitelji OF pošiljati svoje predstavnike po Gorenjski, da so pri- našali letake in kasneje tudi prve številke Slovenske- Nemški razglas o uničenju Dražgoš. Železne niti 12 70 let konca druge svetovne vojne 243 ga poročevalca ter širili vest o uporu in pridobivali somišljenike. Najbolj prizadevni so bili komunisti. Glavni idejni voditelji na Gorenjskem so bili Lojze Kebe - Štefan, Stane Žagar, Tomo Brejc in Mira Sve- tina. Konec junija je Stane Žagar na Jelovici sklical sestanek za somišljenike iz Selške doline. Razložil jim je namen in pomen upora in boja proti okupa- torju. Z ustanovitvijo odbora OF je v Selški dolini pričel Ivan Tomažin iz Bukovščice. Pravi odbor pa je v Selški dolini nastal šele jeseni 1942. Konec ju- lija so se za Sv. Lenartom sestali komunisti iz Škofje Loke ter iz Selške in Poljanske doline. Sklenili so za- četi takojšnje oborožene napade na okupatorja ter formirati partizansko enoto. Začeli so se neprikriti boji med partizani in okupatorjem. OF je sabotirala okupatorja na različne načine, okupator pa je pričel z množičnim preganjanjem, aretacijami in s poboji članov OF. Ker partizanske čete niso bile varne, so partizani po večini domove zapustili ter se skrivali pred okupatorjem. Delovanje uporniškega gibanja Partizanske enote so sabotirale okupatorja s požiganjem okupatorjevih pomembnih poslopij, mostov, sabotažo telefonskih linij in z napadi na nemške vojake in uradnike. V Selški in Poljanski dolini je 1. kranjska četa že avgusta zajela in usmr- tila od Nemcev postavljenega župana Hornityzkega ter obstrelila nemškega policista, čemur je sledila huda reakcija Nemcev. Začeli so se hudi spopadi med Nemci in partizani. Pomembno vlogo pri boju proti okupatorju je imel tudi Cankarjev bataljon, ki je bil iz borcev iz raznih krajev na Gorenjskem ustanovljen na Vodiški planini avgusta 1941. Pomoč partizanskim četam pa so prispevali tudi razni civil- ni prebivalci, ki so partizanske čete zalagali s hrano, z obleko in obutvijo. Čeprav so se partizani nema- lokrat borili v težkih razmerah, se niso vdali kljub temu, da je okupator zaradi njihovih spopadov in sabotaž nemalokrat kot maščevanje partizanskim četam zajel, aretiral ali pa celo usmrtil nedolžne civiliste. Okupator je prav tako prisilno mobiliziral prebivalstvo za boj na svojih bojiščih in nadaljeval z izseljevanjem ljudi. Pomembno vlogo v oboroženem boju proti oku- patorju je imela tudi dražgoška bitka, ki se je odvija- la v Dražgošah januarja 1942. 1. četa Cankarjevega bataljona se je 1. januarja nastanila v prosvetnem domu pri cerkvi v Dražgošah. Nemci so se na napad na Dražgoše pripravljali kar nekaj dni. Napad so za- čeli 9. januarja dopoldne z napadom nemških topni- čarjev, ki so s topovi obstreljevali Dražgoše z Rudna. Sledil je napad nemške pehote in smučarjev, ki so prihajali od strani, vendar so jih partizani uspešno presegli. Brata France in Henrik Biček sta se s stroj- nico povzpela na skalo v Jelenšču, kjer sta obvlada- la širšo okolico. Tisti večer je desetina partizanov odšla v bližino Mošenjske planine, kjer bi prepreči- la morebiten napad nemških čet čez Jelovico proti Dražgošam. Bitka se je nadaljevala tudi naslednji dan z nemškim obstreljevanjem Dražgoš s protitan- kovskimi topovi. Ponoči na 11. januar je partizanska patrulja pretrgala telefonsko napeljavo med enota- mi, druga patrulja pa je priskrbela strelivo z Mohor- ja. Nemške enote pa so ponoči nasproti Dražgošam pri Novaku nad Rudnim in na grebenu med Sv. Kri- žem in Dražgošami namestile težke strojnice. 11. januarja so nemške enote ponovno začele napad s topovi in težkimi strojnicami. Partizanska obram- ba se je ob dodatnem napadu nemških policistov z vzhodnega pobočja Jelovice tako poslabšala, da se je bil partizanski bataljon prisiljen umakniti na Jelo- vico, z njim pa je proti Rovtarici odšla tudi večja sku- pina vaščanov. Ko so Nemci zajeli Jelenšče, so iz kleti hiš pregnali moške ter jih brez zaslišanja postrelili. Ko pa so zajeli zaselek Pri cerkvi, so vse moške čez noč zaprli v klet župnišča, naslednji dan pa so štiri izpustili, preostale pa ustrelili ali žive zažgali. Med 41 usmrčenimi v Dražgošah sta bili tudi dve ženski, trije otroci, stari manj kot 14 let, in štirje fantje, ki še niso dopolnili 18 let. 78 žensk, otrok in starejših so nemški vojaki odpeljali v zapore v Šentvid. Nekateri so se rešili tako, da so se pred vdorom nemških sil vrnili na delo v jelovške gozdove. Iz Dražgoš je 80 Železne niti 12 70 let konca druge svetovne vojne 244 žensk in otrok pribežalo v Sotesko na Jelovico, štiri družine pa so se zatekle v Radovljico. Dražgoše je okupator požgal in zminiral, uničil tudi šolo in cer- kev, pobral vse vredne predmete in jih zaplenil. Va- ščanom je dovolil obdelovati svojo zemljo, vendar do leta 1944 ni dopustil obnavljati hiš, niti graditi barak na njihovih ruševinah. Dražgoška bitka je višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj je okupator boje označil kot veliko ofenzivo. Bitka je potrdila moralno silo partizanov in pripomogla k temu, da Gorenjska ni bila nikoli priključena k nem- škemu rajhu. OF ni samo organizirala bojev proti okupatorju, temveč je skrbela tudi za razvoj slovenske držav- nosti. Po manjših krajih so bili marsikje postavljeni terenski odbori OF, kjer pa je bilo mogoče, so bile volitve v narodnoosvobodilne odbore. Celo Go- renjsko je pokrival Pokrajinski odbor – PO OF. Za- radi skrivanja je odbor pogosto menjal lokacijo. Od pomladi 1943 je imel sedež v Martinj Vrhu, nato v Poljanski dolini, od jeseni 1944 pa se je nahajal v Potoku, Davči in na Blegošu. OF je skrbela tudi za obveščanje o sprotnem dogajanju o novicah doma in po svetu, tiskala propagandne in druge brošure, objavljala mobilizacijo in podobno. Tudi mladi so sodelovali pri uporu. Posebno zna- ni so bili pionirji iz Žirov in Železnikov. Ti so se or- ganizirali podobno kot vojaki, saj so pogosto imeli vojaške vaje. Imeli so svoje starešine in bunkerje. V Železnikih so svoj odred imeli od jeseni leta 1943 dalje. Sprva so se imenovali Rdeča roža, kasneje pa Ratitovec. Šolstvo Okupator je na našem ozemlju ob zasedbi strogo prepovedal poučevanje v slovenskem jeziku. Sloven- ske učitelje so pregnali, izselili ali pa zaprli. Odvzeli so jim lastnino. Nemalokrat so šolska poslopja spre- menili v svoje vojaške postojanke, veliko šolskih stavb pa so tudi uničili. Izobraževanje so dovolili le v nemškem jeziku pod vodstvom nemških učiteljev. Jeseni 1943 so se odborniki OF pod vplivom partizanskih šol, delujočih na Primorskem, odloči- li, da organizirajo šole na Gorenjskem. Pouk se je pričel šele februarja 1944 in je bil prvi te vrste na tem območju. Pouk je potekal v raznih krajih. Prve šole sta v škofjeloškem okrožju ustanavljala Stane Kimovec in Ivan Bertoncelj, in sicer spomladi 1944. Za organiziranje slovenskega šolstva je bil v Selški dolini zadolžen Niko Žumer. Prva učiteljska kon- ferenca je bila v Davči septembra 1944. V šolskem letu 1944/45 je bilo v okraju Žiri–Poljane–Selca vse skupaj 46 šol s 1.100 učenci v 79 oddelkih. Na Ško- fjeloškem je bila skoraj polovica vseh partizanskih šol na Gorenjskem. Soočali so se s pomanjkanjem učbenikov in literature, zato so največ brali lite- Štab Gorenjskega odreda pod Ratitovcem leta 1943. Železne niti 12 70 let konca druge svetovne vojne 245 raturo iz partizanskih tiskarn. Vsaka šola je imela svojo ilegalno oznako. Vse slovenske šole v škofje- loškem okrožju so imele skupno oznako I-A, šola v Podlonku, na primer, je imela oznako I-A-6. Pouk v partizanskih šolah je nekje potekal vsak dan, drug- je pa le nekajkrat tedensko. Učitelji so bili različno izobraženi. Le nekaj jih je imelo popolno učiteljsko izobrazbo in le malo jih je imelo dokončano sred- njo šolo. Poučevanje je v Selški dolini potekalo v Davči, Podporeznu, Martinj Vrhu, na Zalem Logu, v Podlonku, Železnikih, na Češnjici, Studenem, Rudnem, v Lajšah, Ojstrem Vrhu, Selcih in Dolenji vasi. K uspešni izvedbi pouka so veliko pripomogle postavljene straže, ki so učitelje in učence pravočas- no opozorile na prihod okupatorja. Proti koncu voj- ne so okupatorjeve sile začele rahlo popuščati glede prepovedi izobraževanja v slovenskem jeziku. Tako se je pouk v nemščini zadnjo zimo vojne nadaljeval le v krajih, kjer so imeli nemške postojanke. Za veli- konočne praznike je večina nemških učiteljev odšla domov in se k nam ni več vrnila. Ciklostilne tehnike in tiskarne Okupator je strogo nasprotoval ozaveščanju ljudi o dogajanju po svetu in uspešnim bojem proti sebi, zato je ukinil vse slovenske časopise in Slovencem odvzel radijske sprejemnike. Ljudi je ozaveščal le o lastnih zmagah in uspehih. Vendar pa se ljudstvo ni vdalo. Temu je v veliki meri pripomogel tudi naro- dnoosvobodilni tisk. Veliko tega tiska so za Gorenj- sko razmnožili na škofjeloškem področju. Poleg ciklostilnih tehnik pa so pri nas začele v skritih bi- vakih delovati tudi manjše tiskarne. Manjše so bile tudi zato, ker jih je bilo tako lažje prikriti pred oku- patorjem. Prav tako pa so bile zaradi tega večkrat prisiljene najti novo lokacijo za delovanje. Tiskale in razmnoževale so le gradivo v takšni količini, kot ga je okolica potrebovala. Oprema je bila skromna. Največkrat so jo priskrbeli partizani, ki so jo zasegli ob vdorih v razne nemške urade. Nekaj pa so jo pri- spevali tudi slovenski podjetniki. Oktobra 1944 je bila v soteski Zale v Davči zgra- jena velika baraka, v katero so postopoma preselili pokrajinsko tehniko, ki je tam delovala do konca vojne. Do zime so tam zgradili tudi električno cen- tralo, ki je tehniko preskrbovala z električno ener- gijo. Tehnika je imela različna področja: grafični oddelek, ciklostilni oddelek ter tehnični oddelek, ki je vseboval radiotehniko, fotoatelje in mojstre za električne naprave. Nad sotesko so zgradili posebno radioposlušalnico, kar je omogočilo dobro spreje- manje novic. Žene iz selškega okraja, ki so pletle in predle za partizanske vojake leta 1944. Železne niti 12 70 let konca druge svetovne vojne 246 Aprila 1944 je bil zgrajen bivak za novo selško tehniko na zemljišču v Megušnici v Martinj Vrhu. Tudi v šolskem poslopju v Martinj Vrhu in kasneje v skritem bivaku pod njim je od januarja 1944 delova- la tehnika Gorenjskega odreda. V severni del Selške doline so prinašali partizanski tisk iz jelovške tehni- ke, ki je delovala v gozdu med Jamnikom, Rovtami in Podnartom. Kasneje so jo odkrili domobranci, delavci pa so se po skritem prehodu umaknili. Prav tako so nad Podlonkom maja 1944 zgradili mladin- sko tehniko ''Murko'', ki so jo sredi avgusta opustili. Nad Rudnom je bila v Rudenski grapi v jeseni 1944 v bivaku zasnovana tehnika Drava. V Davčo pa so jeseni 1944 prepeljali tudi tiskarski stroj in opremo iz tiskarne Trilof, ki so ju najprej namestili v dve baraki pod Podgrivarjem, in začeli tiskati. Po ze- meljskem plazu so jo preselili v barako pod Španom in nadaljevali tiskanje. Poleg razglasov, pozivov, okrožnic, abecednikov, čitank, računic in statističnih formularjev so parti- zanske tehnike in tiskarne tiskale tudi periodična glasila, kot so Pionir, Mladina, Naša žena, Slovenke pod Karavankami, Delavska enotnost, Kovinar in Gorenjski glas. S svojimi prispevki so bodrili narod in pripomogli k ozaveščanju in obveščanju Slovencev. Pri vsem tem pa so zelo pomembno vlogo imeli tudi kurirji, ki so požrtvovalno skrbeli, da so bili ljudje obveščeni. Kurirske postaje so bile vse do osvoboditve temeljne ustanove za prenašanje spo- ročil in partizanskega tiska ter za vodenje aktivistov OF. Tako kot tiskarne in tehnike so te morale ostati skrite in so nemalokrat menjale svojo lokacijo. Na Škofjeloškem sta delovali I. in II. kurirska relejna linija 4. sektorja za zveze. Pri raznašanju glasil in ostalih natisnjenih gradiv so nemalokrat tvegali svoje življenje. Mnogo od njih je pri tem tudi izgu- bilo življenje, saj jih je okupatorjeva vojska zajela in usmrtila. O tem nam priča tudi podatek, da je samo v letih 1944 in 1945 padlo 17 kurirjev od nekaj čez sto kurirjev I. gorenjske relejne linije. V letih 1941–1944 je bilo na Gorenjskem 55 teh- nik in 6 tiskarn. V njih je ilegalno delovalo 315 ljudi, še več pa jih je sodelovalo pri preskrbi z materialom in razdeljevanju tiska. V vojni je padlo 49 tehnikov in tiskarjev. Zdravstvo V bojih so bili ranjeni mnogi vojaki. Zanje je bilo treba poskrbeti skrito od okupatorjevih vojaških sil. Slovenske partizanske enote svojih ranjencev niso tako pogosto nosile s seboj kot v Bosni, saj so bili ranjenci preveč izpostavljeni neprestanim premi- kom in sovražnim silam. OF je poskrbela za oskrbo ranjencev pri svojih članih na najbolj skritih krajih. Sestanek tehnikov in tiskarjev z Gorenjske v Davči marca 1945. Železne niti 12 70 let konca druge svetovne vojne 247 Sprva so jih puščali na osamljenih kmetijah, kjer so zanje poskrbeli. Kmalu pa je nemška vojska začela pregledovati tudi te. Tistim, ki so skrivali ranjence, se je slabo godilo. Nemalokrat so bili tudi ustreljeni. Tako so partizanske enote za ranjene začele naprav- ljati razne bivake v gozdovih. Poleti 1943 je Andrej Rozman za Ojstrim vrhom uredil prvi bivak za ranjence v Selški dolini. Ra- njence iz Selške doline so vozili tudi v Strmec za Ojstrim vrhom, nato pa v večjo zemljanko odredne bolnišnice pod Megušnico v Martinj Vrhu. Tudi pri Prtovču pod Ratitovcem je dr. Edvard Pohar izbral za bolnišnico težko dostopen kraj, kjer so nato zgra- dili barako za bolnišnico. Po spopadih so bolnišnico prestavili ter za težje ranjence skrbeli nad Brsničar- jevo domačijo, za lažje ranjene pa v Plenšaku pod Prtovčem. Za ranjene so našli primerne kraje tudi ob hudourniški Davški grapi, kjer so ustanovili tudi podružnico bolnice Franje, ki se je imenovala Mica C. V Davči je deloval tudi oddelek D, ki se je imeno- val Švica. Med raznimi izdajami lokacij so bolnišnici prestavljali vse med Osojno Davčo in Črnim vrhom, kjer so našli primeren prostor za bolnišnico. Bol- nišnica za težje ranjence je bila najprej v Javorjevi grapi, kasneje pa pod Hlipovo domačijo. Med zasedbo okupatorja in NOB je bilo na Slo- venskem kar 247 manjših partizanskih ambulant in bolnišnic, v katerih se je zdravilo in okrevalo okoli 22 tisoč partizanov. Zdravnikov je bilo malo. Velikokrat so morali pre- potovati velike razdalje, da so lahko oskrbeli ranje- ne. Nekateri so partizane zdravili na skrivaj, drugi pa so se pred okupatorjem skrivali ves čas. Okupa- torjeva vojska je zdravnike, ki so pomagali ranjenim partizanskim vojakom, zaprla ali pa celo usmrtila. Zavezniki Velik pomen pri NOB so imeli tudi zavezniki. Ti sprva partizanov niso podpirali, nato pa so jim po- šiljali različne potrebščine, kot so orožje, obleka, hrana in zdravila. Pomoč so pošiljali z letali, saj drugače ni bilo mogoče. Pakete so spuščali na do- govorjena mesta, pomagali pa so si z dogovorjenimi znamenji, kot so ogenj, rakete, ali pa kako drugače. Na teh misijah so tudi zavezniški vojaki tvegali svoja življenja. Leta 1943 so na Ratitovcu nemški vojaki ujeli 40 Angležev, ki so se rešili nemškega ujetništva in se skupaj s partizansko enoto prebijali čez goro. Pozimi leta 1944 je blizu vasic pod Ratitovcem padel sestreljen ameriški bombnik. Pilota so partizanske Osebje in ranjenci iz bolnišnice Gorenjskega odreda z dr. Edvardom Poharjem, fotografirani pod Ratitovcem leta 1943. Železne niti 12 70 let konca druge svetovne vojne 248 sile uspele rešiti in ga prepeljati na zdravljenje v skrito bolnišnico. Nemalokrat pa je bila pomoč zaveznikov tudi prestrežena s strani okupatorja. Takrat potrebščine niso prišle do partizanskih enot ali bolnišnic. Zavezniki pa so ljudstvu tudi zbujali moralno podporo. Ljudje so dobili občutek, da se ne bori- jo sami. S tem se je vnema za boje in osvoboditev ozemlja zelo povečala. Partizanska vojska je posku- šala osvoboditi čim več ozemlja. Zadnja nemška ofenziva na Gorenjskem Z začetkom zavezniške pomoči se je pri ljudeh začelo porajati vedno večje upanje. Prihajale so no- vice o dogajanjih na ostalih bojiščih po svetu, kar je ljudem dokazovalo, da okupator ni nepremagljiv. Okupator pa se ni umaknil. Vedno bolj je ogrožal in iskal vse, ki so sodelovali pri osvoboditvi ozemlja. Pri tem je bilo veliko ljudi ujetih in usmrčenih. Tudi civilnemu prebivalstvu ni bilo prizaneseno. Nema- lokrat so bile usmrčene celotne družine. Okupator- jeva vojska je izvedla kar nekaj ofenziv z namenom zatreti kakršno koli uporniško gibanje za svobodo. Marca 1945 so se nemške sile kljub napredovanju zavezniških sil po svetu odločile, da ''očistijo'' zaled- je nemških bojišč na Balkanu in v Italiji, preden bi armade zaveznikov dosegle Slovenijo. Svoje vojaške sile so razporedili tudi okrog škofjeloškega okrožja. Začeli so z ofenzivo. OF na to ni bila pripravljena. Nekatere partizanske enote so se s pobegom pod Karavanke izognile ofenzivi, nekatere so se razkro- pile, druge pa padle v nemško zasedo. Veliko bor- cev za svobodo je bilo usmrčenih. Ob ugotovitvi, da nemške enote vdirajo na ozemlje z vseh strani, so terenski aktivisti OF predlagali preboj za hrbet oku- patorjevih enot. Vendar je korpus NOV ukazal, naj se partizani škofjeloškega okrožja umaknejo pod zaščito NOV na Primorsko. To pa ni bilo več mogoče, saj je sovražnik že zasedel Cerkno ter prekinil stike med partizani škofjeloškega okrožja in primorskega dela NOV. Tako so se partizanske enote odločile, da se razdelijo v dve skupini. Ena je odšla iz Podbrda proti Bohinju, druga pa mimo Blegoša proti Gabr- ški gori. Druga skupina je pri Rovtah pod Mladim vrhom v boju izgubila 44 partizanov, ostali pa so se razkropili ali pa porazdelili v manjše skupine. Tudi prva skupina, ki je odšla proti Bohinju, je utrpela hude izgube. Najprej je v boju s sovražnikom padlo 32 partizanov, nato pa so ujeli še 185 partizanov in Učenci partizanske šole v Martinj Vrhu, fotografirani pozimi 1944/45. Železne niti 12 70 let konca druge svetovne vojne 249 partizank. Od teh so jih 97 ustrelili v Jesenici, dru- gih 48 pa v naslednjih dneh v Davči in bližnji okoli- ci. Po tem so nemške enote intenzivno preiskovale celotno področje. Zajele in ubile so mnogo vojakov in članov OF. Pri tem pa ni bilo prizaneseno niti ci- vilnemu prebivalstvu. Svojega namena ''očiščenja'' škofjeloškega območja okupatorjeva vojska ni do- segla. Prizadejala pa je hude izgube. Umik okupatorja in konec druge svetovne vojne Mnoge sovražnikove napade v zadnji ofenzivi so brez večjih izgub preživele samo enote, ki so se pravočasno prebile mimo sovražnikove črte v kraje, ki jih okupator ni zasedal. Sovražnikova ofenziva pa je bila tudi daljša, kot so partizanske enote pričako- vale, saj so upale, da bodo zavezniške armade prej prodrle v Berlin. Ko so bile okrog 6. aprila zadnje večje nemške enote premeščene na druga bojišča, so se partizanske enote začele vračati v škofjelo- ško okrožje. Pri tem pa je pripomoglo tudi to, da je sovjetska vojska preko Madžarske že prodrla v Prek- murje ter zavest med ljudstvom, da bo okupatorjeva vojska kmalu poražena. Okupatorjeva oblast je za- čela počasi popuščati. Nekaj zapornikov in družin, ki so jih hoteli izseliti, so izpustili. Ostale so osvobo- dili zavezniki ali partizanske enote. Iz tujine so se za- čele vračati izseljene družine in sestradani ujetniki, ki so preživeli mučenja taborišč. Poraz okupatorja se je bližal hitreje, kot so terenski aktivisti OF pri- čakovali, vendar pa se je okupator dokončno vdal šele takrat, ko je do kraja izčrpal svoje bojne moči. 8. in 15. aprila je okupatorjeva vojska na Koroško odpeljala najprej žene in otroke pri nas naseljenih nemških nameščencev, 24. aprila pa so odredili tudi odhod ostalih nemških uradnikov. Umik nemških sil je bil močno oviran, zato so se umikali večinoma ponoči, čez dan pa so se skrivali v gozdovih. Na na- loge ob odhodu okupatorja so se pripravljali tudi NOS, POS in protifašistična organizacija z Narodno zaščito. Gorenjsko vojno področje je bilo zadolženo, da ob odhodu okupatorja vzpostavi red ter mobi- lizira za boj sposobne moške. Zagotoviti so morali varnost prebivalstva, prometa in javnih zgradb. Uki- nili so vse okupatorjeve ustanove in organizacije in poskrbeli za ohranitev njihovih spisov in inventar- ja. V tovarnah so nadaljevali z delom, banke in tr- govine pa so morale ostati zaprte, razen za nakup najnujnejših potrebščin. Odprte so morale ostati tudi pekarne, mlekarne, mesarije, bolnišnice, pošta, telefon in javne kuhinje. Prebivalci so bili dolžni od- dati vso vojaško opremo. Mladinska konferenca članov selškega okraja na Zalem Logu, pozimi leta 1945. Železne niti 12 70 let konca druge svetovne vojne 250 Viri: Brajović, P. S., Konec druge svetovne vojne v Sloveniji, Založba Borec, Ljubljana, 1977. Demšar Vinko, Pregled NOB na Škofjeloškem, Loški razgledi, 1972. Kejžar Ivan, Soriški rodovi, samozal. I. Kejžar, 2011. Križnar Ivan, Škofjeloško okrožje v narodnoosvobodilnemboju 1941–1945, Škofja Loka: Območno združenje borcev ude- ležencev NOB, 2003. Fotografije so iz Fototeke Loškega muzeja Škofja Loka, iz oddelka za novejšo zgodovino. Pridobljene so bile iz knjige Škofje- loško okrožje v narodnoosvobodilnem boju. Odhod okupatorjevih enot pa ni potekal povsod istočasno, zato vsi kraji v škofjeloškem okraju niso bili osvobojeni istočasno. Iz Žirov so odšli 2. maja, iz Sorice 3. maja, iz Selške doline 8. maja, iz Poljanske doline, Medvod in Škofje Loke pa šele po kapitulaciji Nemčije, 9. maja. Kapitulacijo Nemčije je politično vodstvo škofjeloškega okrožja pričakalo v noči z 8. na 9. maj v Železnikih. Od tam pa so predstavniki odšli proti Selcam in naprej mimo Dolenje vasi. Pot so nadaljevali proti Škofji Loki, iz Škofje Loke pa so odšli naprej v Kranj. V mestu so vodstva pripravi- la svečano zborovanje, nato pa so bila razpuščena. Gorenjska je bila vključena v okrožje Ljubljana-oko- lica, ki je bila poleg okrajev Notranjske razdeljena na jeseniški, kranjski, škofjeloški in kamniški okraj. Ljudje so praznovali osvoboditev izpod oblasti oku- patorja. Številne družine so pričakovale svoje izgna- ne ali ujete svojce. Mnoge zaman. Posledice vojne so se odpravljale še dolgo. Druga svetovna vojna je bila do sedaj največji spopad v zgodovini človeštva. Zajela je kar 61 držav, okrog 2,1 milijarde prebivalcev. Partizanski vojaki so se uprli okupatorju ter nam s tem ustvarili pogo- je, da si povrnemo del ozemlja, ki nam je bil odvzet po prvi svetovni vojni. Cena uporov in bojev pa je bila visoka. Po novejših podatkih so nemške vojaške sile prisilno mobilizirale okoli 35 tisoč mož, ki so jih pošiljali na najbolj izpostavljena bojišča. V paravo- jaške formacije so prisilno vpoklicali več kot 100 tisoč Slovenk in Slovencev. V izgnanstvo so poslali okoli 80 tisoč domačinov. Po novejših raziskavah naj bi bilo med partizanskimi vojaki 50 tisoč žrtev, več kot 15 tisoč jih je bilo na protipartizanski strani. Okupator naj bi izgubil okoli 8 tisoč vojakov. Med prebivalstvom naj bi bilo okoli 70 tisoč vojnih žrtev, kar je za Gorenjsko in Ljubljansko regijo predsta- vljalo 5 % takratne populacije. Bili smo med zma- govalci vojne. Vendar takratna oblast ni pokazala velikodušnosti zmagovalca. Mnogo ljudi, ki so bili med vojno na protipartizanski strani, je bilo po voj- ni kar brez sodbe usmrčenih. Slovenci smo se znašli v skupni državi Jugoslaviji. Po mnogih letih smo se uprli, izstopili iz Jugoslavije in postali samostojni. Na dogajanje in grozote druge svetovne vojne nas danes opominjajo premnogi grobovi, spomeniki ter ostanki raznih bunkerjev in skrivališč. Vedno bolj poredko pa nas na to spominjajo pripovedi starej- ših, ki so vojno doživeli sami, na lastne oči. Od njih se lahko naučimo ceniti svobodo, ki jo imamo da- nes. Svobodo naroda. Železne niti 12 Za božič so nas selili 251 Za božič so nas selili Po pripovedovanju Cilke Trojar-Grohar Jožica Kačar To pesem mi je povedala soseda Angelca. Pred 70 leti ji jo je poslala prijateljica Keržarjeva Cilka, ki so jo s starši in tremi sestrami decembra 1945 izselili v Avstrijo. Angelca jo še vedno zna na pamet. Sorica, moja rodna vas, nate nikdar ne pozabim. Jaz nate se spomnim vsaki čas, po druščini soriški mi je dolgčas. Cilka Trojar-Grohar, rojena leta 1926. A ko pa sveti večer napoči, daljava me od tebe loči. Spomin uhaja v tiho vas in žalosten je vsak izmed nas. Sredi zvezdnate noči odrajžali smo čez goro. Kaj vse se je to noč zgodilo, ne bo se nikdar pozabilo. Koliko to noč je bilo gorja! In koliko zadušenih solza! To ve le tisti, ki skuša to, napisati se pa ne da. Še enkrat rada bi pogledala v tvoje oči, še enkrat rada bi stopila v svoj domači kraj. O, zaman tako vzdihujem in zastonj si to želim. Ko samotna tu na tujem v pozni noči zdaj bedim. Tožno sveti mesec bledi čez gorovje, čez ravan. Vedi, vedi, mesec bledi, moje prošnje so zaman. Železne niti 12 Za božič so nas selili 252 lahko jedli. Vsak večer so nekaj ljudi poklicali iz ba- rake in nihče ni vedel, kam so šli. Vse je bilo zelo strah, kaj se bo z njimi zgodilo. Danjarske družine in Fidlarjeve so poslali proti Mariboru. Keržarjeve, Rehtarjeve, Zgagove, Pavlinove, Strojevcovo Tončko in Ivana in še druge izgnance pa so 28. decembra odpeljali z vlakom do Reteč. Ostali so sami, dolgo časa so molčali. Med izgnanci pa je bil Šubert iz Tržiča, ki je teren poz- nal, saj je med vojno pomagal pri postavitvi tele- grafske povezave. ''Poiskali bomo telegraf in ob njem prišli v dolino na avstrijski strani.'' Dal jim je novih moči, ves čas jih je držal skupaj, brez njega bi tisto noč zmrznili na vrhu planine. Hodili so vso noč in zjutraj ob petih prišli do neke kmetije. Z velikim strahom so poslali nekoga v hišo vprašat, kje so in ali se lahko odpočijejo. Gospodar je takoj poklical ženo in hčerko, skuhali so jim čaj. Povedal je, da se jim ni treba nič bati, da so čez mejo, da jih bodo sprejeli Angleži in da jim ne bo nihče nič naredil. Bili so tako utrujeni, da so kar na betonu zaspali. Beguncev je bilo 68 in vsi niso mogli v hišo. Gospodar je kar na dvorišču zakuril ogenj, da so se lahko tisti, ki so ostali zunaj, greli in zaspali na toplem. Zgagova Dora je zasmodila čevlje, ker je ležala preblizu ognja, in še tri mesece je imela te zasmojene čevlje, dokler ni potem v taborišču dobila nove od Rdečega križa. Ko se je zdanilo, je gospodar zapregel konja, na voz so se usedli starejši, ostali pa so šli za vozom peš. Cilko smo obiskale v Kranju, kjer danes živi. In toliko let zamolčana zgodba je privrela na dan. Ob spremstvu vojakov je Keržarjeva družina mo- rala zapustiti svoj dom. V neznano so odhajali ata Matevž, mama Marija, hčerke Ivanka, Cilka, Rezka in Julka, ki je štela šele enajst let. Brat Karel je ostal doma, ni bil napisan na seznamu. Iz Sorice so bili izseljeni še Grofovi in Fidlarjevi. Peš so šli do Podrošta, kjer so morali počakati na družine iz Danj in Torke. Med njimi je bilo veliko otrok. S kamionom so jih odpeljali v Kranj na železniško postajo in jih spravili na vlak. Vso noč so v negoto- vosti sedeli na vlaku in čakali. Zjutraj se je vlak pre- maknil in jih pripeljal do zbirne baze na Jesenicah. Osem dni so prebivali v leseni baraki premraženi in lačni. Zjutraj so dobili slano kavo, že drugi dan pa so jih obiskali Koštnarjeva Katinka, Kondratov Franc in Marica. Prinesli so jim juho in žlice, da so sploh Pred božičem je blo, leta 1945. Mi smo bli vsi v hiš. Glih zaseko smo rezal. Povhn voja- kov je prišlo okrog hiše. Pridejo noter. 'Napravte se, greste z nam!' Ata prav: 'Ja kam nej gremo?' 'U Loko na zaslišanje,' je reku eden. 'Na kakšn zaslišanje? Jest nimam kej za po- vedat.' 'Boš že vidu, dvejset minut imate časa, da se pripravte.' Z Ivanko smo šle gor v svojo sobo. Tok smo bile zmedene, čist neč nismo vedle, kuga nej vzamemo s sabo. Spomnim se, da sem imela en mejhn kovček, nekej sem dala noter. Še sa- njal se nam ni, da bomo izseljeni. Nagnal so nas z vlaka. Le kam bomo zdej šli? Tema, mraz, sama gmajna! Čist neč nismo vedl, kod smo, kaj bo z nam. Stražarji so hodil z nam, povhn jih je blo. Čez dolg cajta smo se ustavl, eden nam je govor naredu, da bo gorje tistemu, ki se vrne nazaj. Če se bomo pa An- gležem prikazal, nas bojo pa oni in da bomo ostal u gmajn, kot so bli oni med vojno. Poj so pa začel vriskat pa so šli. Kako so otroc jokal na kamijonu. Tok se spomnem Jenšterlove mame, kako je božala svoje otroke: 'Bodite tih, bodite tih, de navjo strelal.' Železne niti 12 Za božič so nas selili 253 Sestri Ivanka in Rezka sta odšli k nekemu kmetu, Rehtarjev Ludvik jima je priskrbel delo. Ko sta sestri odšli, so k njihovi družini takoj vselili Strojevcove- ga Ivana in Hartmana iz Kranja, tako da jih je bilo v sobi spet šest. Ker je hrane primanjkovalo in so bili zelo lačni, se je Cilka s prijateljico Doro odločila, da tudi onidve gresta delat na kmete. Z vlakom sta se odpeljali proti Celovcu in delali na veliki kmetiji. Imeli so čez sto krav, sedem konj, od jutra do večera sta delali. Eno samo garanje! Gospodar je bil grob, hrana skopa, plača slaba. Petindvajset šilingov sta zaslužili na mesec, toliko pa sta plačali za vožnjo z vlakom. Na posestvu je delalo še več mladih fantov. Dva meseca sta vzdržali. Bližala se je žetev, ko sta se odločili, da se raje vrneta nazaj v taborišče. Kmet ju je na vsak način hotel obdržati. Bili sta odločni. Pred odhodom je Cilka prosila gospodinjo za hleb kruha. Želeli sta razveseliti do- mače v taborišču. Kmetica jima je odrezala majhen košček in tega ni mogla nikoli pozabiti. Z vlakom sta se odpeljali nazaj v taborišče. Kaj pa zdaj? Ata ji je povedal, da se je srečal z Bro- darjem, ki je bil v stari Jugoslaviji poslanec in sta se osebno poznala. Njegova hčerka Olga je v taborišču vodila umetniške delavnice in je zaposlovala dekleta, ki so znala razna ročna dela. Ker je Cilka znala klek- ljati, je takoj dobila delo. Vsak mesec je zaslužila 75 šilingov, vsak teden pa je dobila tudi 18 cigaret. Zanje bi lahko dobila kilogram kruha. Ker pa je ata kadil, jih je dala njemu. Saj jih je tako težko čakal! Po en cigaret sta vsak teden dobila tudi Hartman in Strojev- cov Ivan, s katerima so še vedno prebivali v isti sobi. V delavnici so šivali tudi copate, pletli, izdelovali razne mreže in druge reči. Vsako jutro je z veseljem šla v delavnico. Ves strah je bil odveč, saj so jih prijazno spreje- li, jim skuhali kakav, postregli s čokolado, ki so jo prvič jedli. Naročili so tovornjak, ki jih je pripeljal v Brnico. Tam so ostali štirinajst dni, da so si malo opomogli. Večina je bila zelo prehlajena, Cilka je imela tako prehlajene oči, da je mislila, da nikoli več ne bo videla. Po zdravljenju so jih prepeljali v tabo- rišče Kellerberg – Bistrica ob Dravi. To je bilo veliko taborišče, čez pet tisoč izgnancev vseh narodnosti je bivalo v njem. Vsi Slovenci, ki so jih pripeljali iz Hrušice, so bili skupaj v baraki. Sprva so spali kar na tleh, kasneje so dobili postelje. Hrane je primanjkovalo, bili so lačni. Četrt kilogra- ma kruha je pripadalo enemu na dan. Zjutraj so do- bili črno kavo, opoldne 'čorbo' z grahom ali fižolom in nekaj koščki konjskega mesa. Silno so si želeli krompirja, pa ga nikoli ni bilo. Vendar je bilo življe- nje v taborišču dobro organizirano. Med Slovenci je bilo veliko šolanih ljudi, ki so že maja pribežali v Av- strijo. Delovala je šola. Cilka in sestre so se vključile v gospodinjsko šolo, ki so jo zelo rade obiskovale. Tudi z obleko so jih oskrbeli. Barako so ogrevali trije gašperčki. Rehtar, Zgaga, Keržar in Strojevcov Ivan so hodili po drva in skrbeli, da jih ni zeblo. Počasi so se navajali na življenje v taborišču. Pavlinova mama pa naša mama so ble ko- maj še žive, pa Strojevcova Tončka pa Reh- tarjeva mama. Celo noč hodit pa ves strah dožvet, mi smo bli prepričan, de nas bojo postrelil. Jest sem kufer kar za pas prveza- la pa ga vlekla po tleh, ga nism mogla nest. Kmet nas je prpelov do Angležev. Vso pot smo se bal, kaj bojo z nam nardil. 20. marca so nas spet preselil. Pelal so nas v Tirole, v Linc ob Dravi. Velk taboriše, vodil so ga Angleži. Mi smo žvel u manjš barak pet- najst minut pred Lincem. Vsak jutr so nam z logarja prpelal hrano. Kar s piksn smo jedl. Sama revšna. 'Nikar ne pejta, žetev bo, ne morta zej it!' 'Dost mava tega garanja, midve greva nazaj.' 'Ne morta it!' 'Jest pa vem, de lohk.' 'Nč čudn, da vas je Tito gor poslov, k ste tok žleht!' Železne niti 12 Za božič so nas selili 254 Keržarjevi otroci, 1937. Od leve proti desni: Karel (1921–2011), Ivanka (1922–2015), Marica (1916– 1995), Peter (1919, padel v Rusiji), Rezka (1929–2011), Julka (roj. l. 1934), Cilka (roj. l. 1926). Ata Matevž Trojar, 1889–1969. Mama Marija Koder-Trojar, 1896–1955. Železne niti 12 Za božič so nas selili 255 Ata je hodil delat na neko kmetijo, vsa kmečka opravila je poznal, klepal je kose, srpe in je že vsak dan prinesel malo mleka. V Tirolah so bili ljudje dobri, prijazni in darežljivi. Ob nedeljah pa so najra- je šli na most pred Lienzem. Tam so gledali v Dravo in velikokrat jokali. Iz taborišča je nekaj družin odšlo v Ameriko. Keržarjevi bratje Tone, Janez in Simon so se izseli- li v Ameriko že pred vojno. Živeli so v Čikagu. Cilka je naslov od strica Toneta znala na pamet in ata mu je pisal. Stric Tone je kmalu odpisal in sporočil, da lahko pridejo v Ameriko. Za dovoljenje za vrnitev domov je bilo treba napi- sati prošnjo. Več prošenj! Nekateri so jih svarili pred odhodom v Jugoslavi- jo, toda želja po domu je bila prevelika. Prvi večer so se pripeljali do Hrušice, zjutraj pa naprej do Škofje Loke. Strojevčeva Tončka je pozna- la nekega prevoznika, ki jih je s tovornjakom odpe- ljal proti domu. Devetdesetletna Cilka je končala svojo zgodbo. V njenih očeh solze, obraz pa sproščen in miren, blag. Čez čas je dodala: Ata bere tist pism, tam na pojstl je sedel. Bere, bere pa začne na glas jokat. 'A zdej na stare dni nej grem čez lužo? Jaz sem bil cel živlenje kmet, navajen sem kme- tovat, najraje bi šel nazaj domov.' Drabončov Jošk nam je pomagau pa Štul- cov stric iz Davče. Sred oktobra smo dobil po- što z ministrstva, de se lohk vrnemo. Pošto so dobil tud Zgagovi in Strojevcovi. Našo družino je odložu tam, k se gre h Ra- bovcu. Komej smo se vlekl po grap in končn pršli do Štodlarja. Sestro Marico bi kmal kap, ko se nas je vseh šest prkazal na vratih. Tako je jokala, sej vse te mesce ni vedla, kod smo. Hotela je, da čez noč ostanemo, toda mi smo mogli prit do doma. S poslednimi močmi smo šli mem Kejžarja, Liparja in od Kondrata gor čez grič. Doma je bla teta Olga, brat Korl in Jerčkna Micka. Niso mogl verjeti, de nas vidjo žive, saj vse mesce nismo upal neč pisat, tak strah je bil u nas. Kolkrat se-m je še sejnal, k sm bla že u Krajnu, da stojim u naš kamr in premišlujem, kuga nej oblečem, kuga nej uzamem s sabo, selil nas bojo. Ne zastopiš tega! Mama so velikrat rekl: 'Odpustit mormo, vse mormo odpustit!' Železne niti 12 256 Železne niti 12 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2015 257 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2015 Rudi Rejc 955 1060 let •Po porazu umik Madžarov iz slovenskih dežel. Ozemlje ponovno pride pod nemški vpliv, nemški vladar slovensko zemljo svobodno deli posvetnim in cerkvenim fevdalcem z namenom pridobiti si njihovo naklonjenost. 1355 660 let •Vikariat Selca prvič srečamo v pisnih virih (obstajal naj bi že leta 1296). Vikarji so bili povezani z župnikom v pražupniji. 1515 500 let •Udeležba Železnikarjev pri kmečkem uporu proti zemljiški gosposki na Gorenjskem. Zaradi so- delovanja pri uporu jim freisinški škof Filip odvzame stare pravice, še posebej pravico do lastne- ga sodstva. 1575 440 let •Železniki postanejo trg. •Nadvojvoda Karel za Kranjsko in Goriško izda nov rudarski red, s katerim razširi upravno oblast deželnoknežjega višjega rudarskega sodnika na vse rudnike. Tako je ta imel civilno in kazensko oblast nad vsemi rudarji in fužinarji. Železne niti 12 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2015 258 1595 420 let •Rojen Jurij Plavec, Železniki, fužinar. Leta 1619 kot ključar cerkve sv. Antona stopi na čelo gi- banja za odcepitev Železnikov od župnije Selca. Leta 1619 zgradi pokopališče okrog cerkve sv. Antona, blagoslovljeno šele leta 1923. Po velikih prizadevanjih leta 1622 od oglejskega patriarha prinese, jezdeč po Sori mimo Selc, dovoljenje za ustanovitev samostojne župnije. Sam oskrbuje prve duhovnike, sezida župnišče, prenovi zakristijo in daruje cerkvi ciborij in mašne plašče. 1615 400 let •Škof Štefan fužinarjem iz Zgornjih in Spodnjih Železnikov – sto let po kmečkem uporu – potrdi stare svoboščine in privilegije. 1645 370 let •Umrl Jurij Plavec, Železniki, rojen leta 1595, Železniki. Njegov prihod z listino o samostojnosti župnije Železniki je upodobljen na vodnjaku na trgu pred cerkvijo sv. Antona. 1715 300 let •Poplave v Železnikih, fužinarjem odnese ogromne količine lesa. 1785 230 let •Rojen Jožef Dagarin, Železniki, na teološki fakulteti profesor moralne teologije, na filozofski fa- kulteti profesor verske znanosti. Prešernov učitelj na liceju v Ljubljani in z njim se zadnjič sreča tudi tik pred pesnikovo smrtjo v Kranju kot župnik, dekan in šolski nadzornik. Po Prešernovi smrti prevzame njegovo rokopisno ostalino in knjige ter jih izroči Janezu Bleiweisu. 1805 210 let •Umrl Franc Ksaverij Jelenc, Innsbruck, rojen leta 1749 na Češnjici, univerzitetni profesor ka- nonskega prava v Innsbrucku, tu tudi rektor univerze, deluje pa tudi na Univerzi v Freiburgu in Breisgauu. Svetnik za prednjeavstrijske dežele, zagovarja naredbe cesarja Jožefa II. in svobodo mišljenja. 1815 200 let •V Železnikih se začne pouk. Po prizadevanjih župnika Mihaela Grošlja, rojenega leta 1754 v Kro- pi, sprva uporabljajo najete prostore, ko pa ta dobi nekaj zemlje, le-to proda in naloži denar za šolo. V veliko pomoč pri nastajanju šole mu je Janez Nepomuk Hradeczky, državni uradnik, kasneje ljubljanski župan. Na južni steni cerkve sv. Antona o njem govori napis: ''Mihael Grošelj, fajmošter, oče teh ubogih, stvarnik te šole MDCCCXVI''. •Rojen Ivan Janez Globočnik, Železniki, župnik v Slavini pri Postojni, z bolj znanim bratom Anto- nom ustanavljata slovenske šole v okolici Postojne. Železne niti 12 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2015 259 1825 190 let •Rojen dr. Anton Globočnik plemeniti Sorodolski, pravnik, narodni buditelj. Leta 1848 se izposta- vi za zedinjeno Slovenijo, z Martinom Semrajcem objavita poziv Mili bratje Slovenci, s Petrom Kozlerjem pa določita še novi slovenski simbol, belo-modro-rdečo trobojnico, povzeto po bar- vah kranjskega deželnega grba. Leta 1867 napiše knjigo Rudarski in fužinarski kraj Železniki. Je okrajni glavar Postojne, pionir jamskega turizma. Leta 1872 zgradi prvo turistično jamsko železnico na svetu, nemške napise dopolni s slovenskimi in leta 1884 jamo razsvetli z elektriko. V državnem svetu zastopa Gorenjsko in Notranjsko. Je tudi strasten numizmatik in turistični de- lavec. Častni občan Postojne za leto 1886 in Železnikov za leto 1896. 1835 180 let •Rojen Ivan Tušek, Martinj Vrh, botanik, vajevec, naravoslovec, zbiralec in zapisovalec ljudskega izročila, prevajalec prvih učbenikov za srednje šole, prvi sestavljavec šolskih botaničnih tekstov, planinski pisatelj, pesnik in tajnik Slovenske matice, profesor prirodopisa, matematike in fizike na Dunaju, v Zagrebu in Ljubljani. 1845 170 let •V Železnikih odprejo državno loterijo z žrebanjem v Gradcu in Trstu. 1855 160 let •Umrl Jakob Globočnik, Železniki, rojen leta 1759 v Železnikih, fužinar, veleposestnik, septembra 1844 se udeleži prve razstave industrijske tehnike in proizvodov v Ljubljani, kjer predstavi vzorčno zbirko raznih vrst kovanih žebljev. •Umrl Jakob Demšar, Železniki, rojen leta 1797 v Železnikih, prvi učitelj v Železnikih, poučuje od leta 1815 do 1855, celih 40 let. •Rojen Tomaž Potočnik, Železniki, župnik na Breznici, pri njem se zbirajo dr. Ivan Tavčar, dr. Ivan Hribar, člani Slovenske matice, sosed iz Železnikov Anton Koblar. Zaradi druženja z liberalci mu dvakrat grozi premestitev z Gorenjske, pa vseeno tam ostane do smrti. Mecen dijakov Janka Mlakarja, Janeza Jalna in Frana Saleškega Finžgarja. 1865 150 let •Rojen dr. Janez Evangelist Krek, Sodražica, slovenski prosvetitelj. Leta 1875 se po smrti očeta z materjo preseli v Selca v Štok, leta 1892 na Dunaju doktorira iz teologije, stolni vikar, profesor teologije in filozofije na bogoslovju v Ljubljani. Piše črtice in povesti, tudi osem ljudskih iger, ki so jih velikokrat uprizarjali. Leta 1894 ustanovi prvo kmečko posojilnico, do leta 1910 je v zadružno zvezo vključenih 560 zadrug, ki odigrajo pomembno gospodarsko, socialno in poli- tično vlogo. Leta 1897 ustanovi in vodi krščanskosocialno gibanje, leta 1901 postane poslanec v kranjskem deželnem zboru in leta 1907 v dunajskem državnem zboru. Oče majniške deklaracije leta 1917. Železne niti 12 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2015 260 •Rojen Jožef Marija Kržišnik, Zgornja Luša. Z Levstikovo in Tavčarjevo podporo študira filologijo na Dunaju, kaplan na Spodnjem Štajerskem, župnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Piše lirske in epske pesmi, se poizkuša v dramatiki in prevaja francosko prozo. •Rojen Franc Thaler, Železniki, narodnoobrambni delavec, šentiljski župan in ugleden vinogra- dnik, slovenski rodoljub, ustanovitelj slovenskega bralnega, kasneje prosvetnega društva. Leta 1910 sodeluje pri postavitvi slovenskega društvenega doma Slovenski dom. 1875 140 let •Izdelane kulisne jaslice za cerkev sv. Antona, ene redkih, ki so ohranjene in se še danes postav- ljajo, izdela jih podobar Štefan Šubic. •Umrl Lovro Pintar, Tupaliče, rojen leta 1814, Sveti Tomaž. Obiskuje gimnazijo v Karlovcu, študira filozofijo in bogoslovje v Ljubljani, posvečen leta 1840, v letih 1860–62 župnik na Zalem Logu, deželni in državni poslanec. Na kmetijski razstavi leta 1963 v Ljubljani prikaže več kot sto sadnih sort, avtor knjige Nega sadnega drevja (gojenje in škodljivci). •Rojen dr. Jernej Demšar, specialist za kožne bolezni. Piše o razvoju kožnih boleznih in njihovem zdravljenju (izda knjigo Spolne bolezni), pa tudi o splošnih zdravstvenih vprašanjih. 1885 130 let •V Železnikih ustanovljeno bralno društvo, pobudnik ustanovitve društva je zavedni kaplan Ma- tej Kljun iz Ribnice (1857–1898), društvo ima izobraževalni, celo socialni namen. V Slovenskem narodu leta 1885 lahko preberemo, da so člani večinoma žebljarji in delavci, pristopilo je že preko sto članov, ki plačujejo naročnino za kar 17 slovenskih časnikov. •Rojen Franc Košmelj (1885–1918), Železniki, dr. prava. Eden od pobudnikov za ustanovitev telo- vadnega društva Sokol (1908). 1895 120 let •Začne se pouk na Zalem Logu, med obema vojnama je pouk moten ali prekinjen. Leta 1959 je izdan dekret prevoza učencev, dve leti v Selca, kasneje v Železnike. •Rojen Vinko Vrhunec, Rudno. Komercialni direktor Trboveljske premogokopne družbe. Domo- ljub in protifašist, v Rimu obsojen na 30 let zapora. Zgradi vilo Vrhunec, eno lepših v Ljubljani, ki je danes v lasti Mira Senice. •Umrl Anton Sušnik, Ljubljana, rojen leta 1850 v Železnikih, zavarovalni uradnik in tiskarski ko- rektor v Bambergovi tiskarni, prevajalec češkega, ruskega in francoskega slovstva, za dramsko društvo priredi več iger. •Rojen Srečko Žumer, Železniki, vojak na soški in zahodni fronti pri Verdunu, strojni stavec v Ju- goslovanski tiskarni v Ljubljani, v letih 1925–41 urednik glasila Pravica (od leta 1928 Delavska pravica), v letih 1927–1941 predsednik načelstva Jugoslovanske strokovne zveze, sindikalni voditelj, voditelj krščanskosocialističnega gibanja, ki se je pridružilo OF. Član SNOS, leta 1945 zvezni poslanec. Ker ne skriva krščanskega prepričanja, je kasneje odstranjen iz politike, po voj- ni sodeluje na ministrstvu za delo in Rdečem križu. 1865 Železne niti 12 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2015 261 1905 110 let •Rojen Maksimilijan Stupica, Dražgoše, inženir tekstilne tehnologije, na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo je predavatelj za kompozicijo tkanin in tehnologijo tkanja. •Umrl Marko Peternel, Selca, rojen leta 1819 v Davči. Izdela oltarje za cerkve na Bukovici, v Bukov- ščici, na Prtovču, na Sv. Miklavžu, pri Sv. Tomažu in tabernakelj v velikem oltarju v Dražgošah. •Zgrajena elektrarna na Racovniku, na posestvu Johana Globočnika jo postavi Avgust Novak, od leta 1946 elektrarna zadruge kovinarjev – NIKO, z. o. j. •Blagoslovljena kapela sv. Križa v Selcih, izdelana po načrtih kiparja Vurnika iz Radovljice. •Rojena Antonija Ramovš, pd. Gradnikarjeva, dolgoletna članica prosvetnega društva, knjižničar- ka, voditeljica telovadbe, sodelavka F. Koblarja, kronistka. 20 let zbira, varuje in bogati dedišči- no Muzeja, predvsem na področju čipkarstva, častna občanka za leto 1999. •Rojen Niko Žumer, Železniki, navdušuje se nad vzori J. E. Kreka, pred vojno mu niso naklonjene gospo- darske, po vojni pa ideološke razmere. Po vojni obnovi domačo delavnico, leta 1946 skupaj s tovariši ustanovi proizvodno zadrugo kovinarjev Niko in jo do leta 1960 tudi vodi. Prepreči podiranje plavža, ki tako ostane kot edini tovrstni spomenik v Evropi, je vodja ustanovitve Muzeja v Železnikih. Leta 1969 je postavljena prva zbirka v Plavčevi hiši, spominska plošča na njegovi rojstni hiši in zbirka v Muzeju. 1915 100 let •Umrl Leopold Globočnik, Železniki, rojen leta 1833 v Železnikih, fužinar in veleposestnik, no- vodobni kapitalist, tehnični samouk, mecen, častni član Zgodovinskega društva za Kranjsko in dobrotnik, ustanovitelj sklada za obolele delavce – Delavska bolniška blagajnica. •Umrl Ivan Janez Kemperle, Železniki, rojen leta 1871 v Podlonku. Obrtno dovoljenje dobi leta 1889 star 18 let, v najemu ima Prevcovo žago, kasneje zgradi žago na Lojah, vzame v najem še Pegamovo žago v Grapi in kasneje še Jauhovo v Zadnji Smolevi, na žagah predela ogromne količine lesa za ta čas. •Rojen Oto Vrhunec, Selca, komandant Škofjeloškega odreda, komandant Vojkove brigade, načel- nik štaba Gradnikove brigade, prejemnik reda hrabrosti, pod imenom Blaž Ostrovrhar objavlja pripovedne pesmi, ki so izšle pod naslovom Pesmi padlim borcem. •Rojen dr. Franc Debevc, Železniki, docent za ortopedijo in rehabilitacijo na medicinski fakulteti, predstojnik ortopedskega oddelka poliklinike v Ljubljani, član Zavoda za rehabilitacijo invali- dov, strokovnjak za biomehaniko hrbtenice. •Umrl Luka Lavtar, Maribor, rojen leta 1846 v Železnikih, matematik in fizik, glavni učitelj na ženskem učiteljišču v Gorici in moškem učiteljišču v Mariboru, avtor metodičnih knjig za pouče- vanje matematike in fizike na osnovnih in srednjih šolah. •Umrl Franc Košmelj (1854–1915), Železniki, rojen leta 1854 v Železnikih, eden od ustanoviteljev gasilskega društva Železniki (leta 1898) in njegov načelnik do svoje smrti. •Rojen Boris Globočnik, šolanje na trgovski akademiji, leta 1941 se poveže z OF, leta 1943 odide v partizane, komandant Gorenjskega odreda, načelnik štaba Kokrškega odreda, izkaže se kot mi- traljezec. Pesem Moj mitraljez je v okviru pesništva med NOB ena najboljših. V Svetinovi Ukani predstavlja lik Primoža, borka Ana pa je njegova kasnejša žena Ivanka Rekelj. Železne niti 12 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2015 262 1925 90 let •Odprta Krekova koča na Ratitovcu. Gradnja poteka od julija 1923 do avgusta 1925, velikost 6 x 11,4 metra, višina do slemena 7,4 m, višina do strehe 3,5 m, na otvoritvi v čudovitem vremenu prisotnih 600 obiskovalcev. •Rojen Janez Kavčič – Orlov, Dražgoše, udeleženec NOB, po vojni se šola na oficirski šoli v Sa- rajevu, zrakoplovnem učilišču v Pančevu, leta 1949 se šola za pilota lovca. Leta 1951 postane poveljnik hidrobaze v Divuljah, leta 1965 komandant izvidniškega letalskega polka v Mostarju. Od leta 1966 dela na komandi vojne mornarice v Splitu, leta 1986 se upokoji kot podpolkovnik vojnega letalstva. •Rojen Ciril Zupan, Železniki, borec Selškega bataljona, Gradnikove brigade, Dolomitskega odre- da, po vojni dela na vipavskem vojnem področju, na pehotni oficirski šoli v Sarajevu, višji aka- demiji v Beogradu. Leta 1965 upokojen kot polkovnik. Publicist, avtor številnih domoznanskih prispevkov v Loških razgledih, Planinskem vestniku in Tolminskem zborniku, dopisnik številnih časnikov in revij na Primorskem, napisal je tudi nekaj samostojnih publikacij. 1935 80 let •Umrl Janez Košmelj, Ljubljana, rojen leta 1844 v Železnikih, ravnatelj okrožne srednje šole v Postojni. •Umrl Josip Peternelj, Selca, rojen leta 1896 v Cerknem, naprednjak, posestnik, sadjar, čebelar, raziskovalec in nesojeni izumitelj. 1945 70 let •Konec druge svetovne vojne. Druga svetovna vojna je najobsežnejši in najdražji oborožen spo- pad v zgodovini. Poteka v letih 1939–1945, v njem pa sodeluje večina svetovnih držav z več kot 110 milijonov pripadnikov oboroženih sil. Odvija se hkrati po celem svetu, zahteva pa približno 60 milijonov človeških življenj, Slovencev cca 90.000. Zaradi velikega števila mrtvih ter zara- di visokega deleža mrtvih civilistov, pri čemer izstopata holokavst ter jedrsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija, se drugo svetovno vojno označuje kot najbolj krvav spopad v človeški zgodovini. Uradno se konča 9. maja, na Japonskem pa precej kasneje, 2. septembra. •Umrl Oto Vrhunec, Topolje, rojen leta 1915, Selca. Aprila 1945 v Lajšah pade v zasedo in je ra- njen. Ko vidi, da umik ni mogoč, se ustreli. Po njem se imenuje Blaževa ulica v Škofji loki in Ostrovrharjeva ulica v Medvodah. •Umrl Frenk Tavčar, Chicago, rojen leta 1886 v Lenartu nad Lušo, politični in društveni delavec, publicist. Objavlja črtice, v katerih slika boj kulakov in bajtarjev, življenje izkoriščanih delavcev in naših izseljencev v Ameriki, napiše dve žaloigri in komedijo, leta 1931 za Društvo narodov v Ženevi pripravi predlog koledarja, znan pod nazivom Taucharjev koledar, ki bi imel 12 x 30 dni, dnevi, ki bi ostali, bi bili prazniki. •Umrl Josip Primožič, Železniki, rojen leta 1880 v Železnikih, učitelj v Sorici in Železnikih, zaprt v tržaškem zaporu. Leta 1931 napiše del zgodovine Železnikov v knjigi Gorenjska, letoviška, indu- strijska itd., ki jo je izdal Progres Novo mesto. Železne niti 12 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2015 263 1955 60 let •Ustanovljeno Medzadružno lesnoindustrijsko podjetje – MLIP Češnjica. Ustanoviteljice so bile Kmetijske zadruge Bukovica, Češnjica, Davča, Martinj Vrh, Selca, Sorica, Zali Log in Luša. Leta 1964 se preimenuje v Lesnoindustrijsko podjetje – LIP Češnjica, leta 1968 pa v Alples – tovarna pohištva Železniki. 1965 50 let •Umrl Florjan Arnol, Železniki, rojen leta 1876 v Železnikih, harmonikaš, ustvarjalec ljudske glas- be. Sinovi Cveto, Jože, Tine in Stane sestavljajo Šramel kvartet, vnuki Tone, Jože, Janez in Franc pa Ansambel bratov Arnol. 1975 40 let •Umrl dr. France Koblar, rojen leta 1889 v Železnikih, slavist, profesor in rektor Akademije za gledališče, predsednik Slovenske matice, predsednik društva Slovenskih pisateljev, redni član SAZU. Dobitnik Prešernove nagrade, leta 1951 na področju gledališke kulture in leta 1969 za življenjsko delo na področju književnosti, leta 1975 posthumne Kidričeve nagrade za življenj- sko delo na področju zgodovine in teatrologije. Zgodovinar, kritik, esejist, urednik in vodja pro- grama na Radiu Ljubljana, urednik revije Dom in Svet, urednik zbranih del Cvelbarja, Ketteja, Gregorčiča, Stritarja, Bevka, Finžgarja, Preglja in Izidorja Cankarja. Leta 1976 častni meščan Železnikov. Leta 1976 izdana spominska knjiga Moj obračun, spominska plošča na Racovniku. Viri: Arhiv Muzejskega društva Železniki. Zborniki Železne niti in Loški razgledi. Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. Ur. France Planina. Železniki: MD Škofja Loka, pododbor Železniki, 1973. Anton Globočnik: Eisnern – Železniki, zgodovinsko-statistični oris v regestah: kronika. Prev. Jože Dolenc, France Baraga. Dražgoše: Pan, 1999. Vida Košmelj: Železniki skozi čas. Radovljica: Didakta, 2007. Občina Železniki: Častni občani, občinski nagrajenci. Slovenski biografski leksikon. Leksikon Gorenjci. Marija Gasser: Življenje in delo Ivana Tuška, MD Železniki, 2005. Ustno izročilo. Železne niti 12 264 Železne niti 12 Arheološke ostaline na planini pod Ratitovcem 265 Arheološke ostaline na planini pod Ratitovcem Janez Bizjak Planina Pečana leži pod severnim in seve- rovzhodnim pobočjem Ratitovca oz. Gladkega vrha (1.667 m). Razmeroma položni pašniki, na katerih pasejo kmetje iz Nemškega Rovta, se raztezajo v smeri od severozahoda proti jugovzhodu na nad- morski višini od 1.400 do 1.500 m. Na jugovzho- dnem robu planine poteka meja z občino Železniki. V zgodovinskih virih je Pečana prvič dokumen- tirana v darilni listini, s katero je 30. junija leta 973 cesar Otto II. podaril freisinškemu škofu Ab- rahamu današnje škofjeloško ozemlje. V tej listini je Pečana omenjena kot severna meja freisinškega (škofjeloškega) gospostva (Melik, 1950 in Blaznik, 1973), Müllner (1909, str. 123) pa je v zvezi z letom 973 navedel, da je bila Pečana tedaj zapisana kot ''Alpe Bosanga'', v posebni opombi pa je dodal še ime Pečana. Zanimivi so večstoletni spori med blejskim gos- postvom in Bohinjci za lastništvo planine. Meja je bila na takratnih pomanjkljivih zemljevidih slabo vrisana, mejna območja v visokogorju pa so bila vedno in povsod, ne le pri Pečani, predmet konflik- tov, včasih tudi manjših oboroženih spopadov med vasmi. Pri Müllnerju in Meliku na več mestih bere- mo, da je bila Pečana sprva blejska planina. Melik: ''Glede planine Pečana na Ratitovcu je na Bledu živa tradicija, da je bila nekdaj v lasti Blejcev oz. briksenškega blejskega gospostva'' (str. 94 in 136). ''V neposrednem gospodarskem območju fev- dalnega gospostva Bled je ostala visoka planina Pečana, pa visoka Komna s svojimi sušnimi pla- ninami, predvsem Na Kraju in Govnjač'' (str. 98). ''Že Müllner se je čudil, kako si je Blejsko gospostvo prihranilo sicer največjo, a najbolj pusto planin- sko področje na Komni'' (str. 99). Blejsko gospostvo in njegovi poznejši zakupniki so v imenu škofije iz južnotirolskega Brixna celih 800 let upravljali z ob- sežnim delom Julijskih Alp, od Bleda z okolico, pok- ljuških gozdov do dela Bohinja in njegovih planin. Brixen je to zemljiško posest dobil z darilno listino iz leta 1004, s katero je cesar Henrik II. škofu Albuinu podaril ozemlje med Savo Bohinjko in Savo Dolinko. Železne niti 12 Arheološke ostaline na planini pod Ratitovcem 266 Po sledeh prvih rudarjev Zanimivo je, da zgodovinski viri omenjajo paš- ništvo, manjkajo pa podatki o nabiralcih rude, kopačih in o prvih rudarjih v našem visokogorju. Kot da jih ne bi bilo, so ostali pozabljeni, prezrti in odrinjeni iz našega spomina, čeprav so se številne visoke pašne planine razvile iz prvotnih rudarskih selišč (npr. Klek, Ovčarija, Lipanca, Krstenica, Po- ljanica na Lepi Komni, planine Zapotok in V Plazeh nad Trento, Vodotočnik v Kamniško-Savinjskih Alpah). Morda so v ozadju omenjene odrinjenosti konflikti, ki so se od antike naprej vlekli med ru- darji, oglarji (kopiščarji) in železarji na eni ter med kmeti oz. lastniki zemljišč na drugi strani. Rudarji in železarji so namreč v vseh zgodovinskih obdob- jih imeli poseben, celo prednosten družbeni status, nikoli niso bili podrejeni fevdalni gosposki, ampak samostojnim rudarskim sodiščem. Za Julijske Alpe je bilo več stoletij pristojno rudarsko sodišče v Be- ljaku, postavljeno s cesarskim dekretom. Kmetje so se stalno pritoževali, kako jim rudarji delajo škodo na pašnikih in sekajo les v gozdovih, ki niso njiho- vi, rudarji pa so se stalno pritoževali, da jih kmetje ovirajo pri njihovem delu, jim nagajajo ter da jih fevdalni gospodje preganjajo, mučijo in neupraviče- no zapirajo. Rudarska sodišča so v sporih praviloma vedno odločala v korist rudarjev. Zakaj je bilo briksenški škofiji tako pomembno imeti v lasti Pečano in za pašo zelo slabe planine na Komni, je bila dolgo velika uganka. Danes uteme- ljeno domnevamo, da zaradi strateško pomembnih nahajališč železove rude. Nabiranje, kopanje in ta- ljenje železove rude, gorsko pašništvo ter oglarstvo so bile gospodarske dejavnosti, ki so zadnja tri tisoč- letja spreminjale podobo visokogorja Julijskih Alp, prebivalcem pod gorami pa omogočile preživetje. Železo je strateška surovina v evropski zgodovini. Cerkveni in posvetni vladarji, ki so gospodarili nad območji z železovo rudo, so krojili usodo evropskih dežel in spreminjali njihove politične meje. V tej luči so imele Alpe s svojimi bogatimi rudnimi nahajališči poseben pomen. V srednjem veku so med alpskimi deželami izbruhnile številne vojne zaradi sporov glede pristojnosti nad območji z železovo rudo, npr. večkratne vojne med Tirolsko in švicarskim Engadi- nom v 14. in 15. stoletju. Julijske Alpe in Karavanke leže v širokem pasu med Jadranom in Donavo, kjer je bila železova ruda najbolj kakovostna in kjer so znali kovati slovito ner- Pogled na planino in najdišče v ospredju. Foto: Pavel Jamnik Železne niti 12 Arheološke ostaline na planini pod Ratitovcem 267 javeče noriško jeklo – ferrum noricum. Meči iz tega jekla so bili strah in trepet rimskih legij, uporabljali pa so ga tudi za kirurške instrumente, kakor je zapi- sal Galen, filozof in dvorni zdravnik cesarja Marka Avrelija. So noriško jeklo izdelovali tudi v Bohinju in okolici, kakor so sklepali nekateri zgodovinarji? Domneva je zelo verjetna, toda za njeno potrditev bo treba še veliko trdega dela v arhivih in na terenu. Neverjetni strateški pomen tega dela Julijskih Alp je prepoznaven v nenavadni prostorski delitvi verskih pristojnosti med Oglejem, Brixnom in Freisingom, saj so se njihove meje križale prav v Bohinju. Zato tudi v zvezi s Pečano in njenim lastništvom ne pre- senečajo stalni spori med Bledom (Brixen) in Bohi- njem (Freising oz. njegovo radovljiško gospostvo). Z upadanjem vpliva in moči blejskega gospostva je Pečana počasi prehajala v pašno območje Bohinja in spomini na nekdanjo blejsko planino so počasi zbledeli. Toda sporov s tem še ni bilo konec. Za pašne pravice so se potegovali kmetje iz Selške doline in iz Nemškega Rovta. Ko so po prvi vojni zaradi nove dr- žavne meje in strogega obmejnega režima kmetje iz Nemškega Rovta izgubili lastnino na Planini za Šavni- kom, so z državno gozdno upravo sklenili desetletno zakupno pogodbo, ki jim je omogočala pašo na Peča- ni med letoma 1922 in 1932. V nemirnem času pred drugo vojno se te pašne pravice niso spreminjale. Ratitovec je zelo bogat z železovo rudo, ki še da- nes leži na vseh planinskih poteh, ki vodijo proti vrhu. Tudi na Pečani in v njeni okolici leži veliko vi- dnih ostalin starega rudarjenja. Ob traktorski cesti v gozdu na zgornjem delu pred planino je veliko ob- močje površinskih rudnih jam oz. kotanj, večje vrta- če nad gozdno mejo pod grebenom Ratitovca pa so tipične ostaline površinskih rudokopov. Med njimi je tudi ograjen rudniški jašek, označen kot jašek sv. Jožefa in sv. Frančiška, v katerem naj bi kopali žele- zovo rudo v letih 1820–1860. Poznavalci rudarstva vedo, da je pod Ratitovcem še več podobnih jaškov, ter trdijo, da imenovani jašek leži drugod in da je označena tabla na napačnem kraju. V okviru desetletnega raziskovalnega programa UNESCO-MAB 3000 let pašništva in rudarstva v Julijskih Alpah, vodil ga je Triglavski narodni park (TNP), trajal pa je od leta 1997 do 2006, smo v zad- njih petnajstih letih med evidentiranjem kulturne in arheološke dediščine v visokogorju sistematič- no pregledovali aktivne ter opuščene planine v Ju- lijskih Alpah in v njihovem predgorju. Vsa dela so bila opravljena na podlagi dovoljenja Ministrstva za Najdišče na izravnavi nad vrtačo. Foto: Pavel Jamnik Železne niti 12 Arheološke ostaline na planini pod Ratitovcem 268 kulturo 616-9/99 z dne 4. 6. 1999 za obdobje 1998– 2000 in podaljšanega dovoljenja 616-9/99 z dne 1. 3. 2000 za obdobje 2000–2007. Tako kot na večini planin se je tudi na Pečani na podlagi dolgoletnih izkušenj potrdila teza, da sledi prvotne planine ni- koli niso skrite na mestu ali blizu današnjih stavb, ampak daleč stran. Ostaline rudarskih bivališč so bile najdene sredi pašnikov, kar je za pastirske stavbe netipično, saj so jih praviloma postavljali na robu pašnih površin. Tako kot v dolini, kjer so bila prvotna naselja zgrajena vedno na robu polj in trav- nikov, nikoli pa ne med njimi. Kratek kronološki pregled raziskav na Pečani 12. JUNIJ 2004 Janez Bizjak je opravil prvo arheološko topografsko evidentiranje planine. Poskusno testiranje travne ruše na robu sedelca nad veliko vrtačo, domnev- no starega rudokopa, kjer so bili slabo vidni obrisi temelja stavbe neznane starosti in neznane na- membnosti, je presenetilo z različnimi arheološki- mi ostalinami: več fragmentov zgodnjesrednjeveške keramike (debela, zelo groba in porozna struktura z grobimi silikatnimi zrnci črne in rdečkaste barve z vzorci valovnice), večji kos temno sivega kremena, zaokrožen in gladko obdelan brusilni kamen iz rja- ve silikatne kamnine ter nekaj kosov železove rude, predvsem bobovca. Prisotnost železove rude med zdrobljeno keramično posodo utemeljuje domnevo, da so na tem mestu živeli in delali nabiralci rude oz. rudarji in da so najdeni ostanki temeljev ostaline njihovih bivališč. 20. AVGUST 2004 Na komisijskem ogledu novega najdišča smo so- delovali arheologinje dr. Jana Horvat (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU), Barbara Ravnik (takratna direktorica Gorenjskega muzeja) in Marija Ogrin (vodja Muzeja Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici) ter Janez Bizjak. S točnimi izmerami so dokumenti- rali najdišče ter v novi testni sondi odkrili več frag- mentov zgodnjesrednjeveške keramike, plast oglja in pod velikim kamnom na globini 20 cm bronasto zaponko (fibulo). 24. MAJA 2005 Etnolog dr. Tone Cevc, idejni oče in spiritus agens raziskav v visokogorju slovenskih Alp, ter dr. Jana Horvat, Marija Ogrin, Miran Bremšak in Janez Bizjak smo opravili sistematični topografski pregled širše- ga območja planine ter s testnimi poskusi preverili več manjših domnevnih lokacij (s fragmenti pozno- antične lončenine) na vzhodnem pobočju. Dogovo- rili smo se, da je na območju prvega najdišča nujna izvedba zaščitnega arheološkega izkopavanja. 9. OKTOBRA 2006 V organizaciji Gorenjskega muzeja se je začelo zaščit- no arheološko izkopavanje in se zaključilo konec oktobra. Izkopavanje je vodila Marija Ogrin, dela pa je izvajala skupina študentov. Na dveh velikih odkopanih ploskvah so bili očiščeni ostanki temelja stavbe velikosti 4 x 4 m, med izkopanim materialom pa je bilo največ ostankov zgodnjesrednjeveške ke- ramike. Na poskusnih testnih sondah v okolici je bila najdena tudi poznosrednjeveška in novoveška keramika iz 16. in 17. stoletja, kar kaže, da je bila pla- nina stalno obiskana v daljšem časovnem obdobju. Vse najdbe iz let 2004, 2005 in 2006 hrani Go- renjski muzej v Kranju. Rezultati triletnih raziskav in zaščitnega arheolo- škega izkopavanja so bili predstavljeni na razstavi v muzeju v Bohinjski Bistrici in v Kranju. Zanimiva je rekonstrukcija velike, z valovnico okrašene zgo- dnjesrednjeveške keramične posode, ki po ocenjeni starosti sovpada z letnico prve omembe Pečane, tj. davno leto 973. Kratek povzetek najpomembnejših arheoloških ostalin, najdenih na Pečani: a) ostanki temeljev domnevno rudarskega bivališ- ča velikosti 4 x 4 m, odkopani na sedelcu sredi današnjih pašnikov; Železne niti 12 Arheološke ostaline na planini pod Ratitovcem 269 Brus iz peščenjaka. Foto: Pavel Jamnik Kamniti tolkač. Foto: Pavel Jamnik Kresilni kamen. Foto: Pavel Jamnik Primerek lončenine, okrašene z valovnico. Foto: Pavel Jamnik Primerek lončenine. Foto: Pavel Jamnik Železne niti 12 Arheološke ostaline na planini pod Ratitovcem 270 b) fragmenti poznoantične lončenine, najdeni v malih testnih sondah na vzhodnem pobočju; c) fragmenti različno velikih in z valovnico okra- šenih keramičnih posod iz obdobja zgodnjega srednjega veka; d) fragmenti keramičnih posod iz obdobja poznega srednjega veka ter iz 16. in 17. stoletja; e) železova ruda različne velikosti in različne kako- vosti; f) deli železnega orodja nedoločljive starosti; g) konjske podkve iz različnih, tudi novejših ča- sovnih obdobij, zaradi česar domnevamo, da so konje uporabljali za tovorjenje železove rude v dolino; h) bronasta zaponka (fibula) iz 1. stoletja po Kr. Izgubljeno ali darovano Omenjena bronasta zaponka iz 1. stoletja po Kr. je bila odkrita povsem naključno. Ko smo v testni sondi na globini 20 cm premaknili velik kamen, je pod njim ležalo bronasto presenečenje. Kot bi last- nik pred skoraj 2.000 leti hotel namenoma skriti svojo zaponko. Da bi jo izgubil, je težko verjeti. Bolj verjetna je domneva, da gre za daritveni (votivni) predmet, ki ga je nekdo z določenim namenom po- ložil globoko v zemljo in pokril z zaščitnim kamnom. V zadnjih desetih letih smo v slovenskih Alpah našli kar nekaj lokacij, kjer so rudarji in pastirji puščali svoje vredne predmete, za katere domnevamo, da so jih darovali v zahvalo za srečo pri delu v gorah. Še izziv izvora imena Pečana Ali je dobila ime po številnih štrlečih kamnih in skalah, ki jim po starem pravimo peči? Ali pa po ta- lilnih pečeh? Domneva, da so na Pečani nakopano rudo tudi talili, je zelo drzna in zanjo doslej še ni bilo nobenih otipljivih dokazov (najdena žlindra ipd.). Ni pa nemogoče. Podobno ledinsko ime so Pečice na Veliki planini. Gre za skupino velikih skal (peči), na robu katerih so arheologi pred leti med izkopavanjem našli prazgodovinsko ter antič- no keramiko in nekaj fragmentov železove žlindre. Izvor imena Pečice ima torej obe možnosti, po bli- žnjih pečeh (skalah) ali po talilni peči. Da so talilne peči dale ime gorskim toponimom, dokazuje ime prelaza Ofenpass ali po retoromansko Pass Fuorn (v slovenskem prevodu prelaz Peči) na gorski cesti med švicarskim kantonom Engadin in Južno Tirol- sko. Prelaz in njegovo širše območje sta znana iz zgodovine po železarstvu in po številnih talilnih pečeh, katerih ostaline so še danes vidne in na ogled turistom. Literatura: Bizjak, J., Rudarjenje v visokogorju Julijskih Alp, V: Cevc, T. (ur.), Človek v Alpah, Ljubljana, 2006. Blaznik, P., Škofja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka, 1973. Melik, A., Planine v Julijskih Alpah, Ljubljana, 1950. Müllner, A., Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien, Wien & Leipzig, 1909. Ogrin, M., Arheološke raziskave v Julijskih Alpah, Bohinj in Bled, V: Cevc, T. (ur.), Človek v Alpah, Ljubljana, 2006. Železne niti 12 Sledi srednjekamenodobnih lovcev-nabiralcev 271 Sledi srednjekamenodobnih (mezolitskih) lovcev- nabiralcev na Ratitovcu Pavel Jamnik Janez Bizjak Izvleček V tekstu so predstavljene najdbe kamene indu- strije, odkrite ob dveh kalih pod planinsko kočo na Ratitovcu. Gre za eno od planih kamenodob- nih gorskih najdišč, kakršna se v Alpah, predvsem v Dolomitih, množično pojavijo po koncu zadnje ledene dobe. Najdišče je na podlagi skromnega in- ventarja in po primerjavah s podobnimi najdišči v Posočju in italijanskih Alpah umeščeno v širši kontekst srednje kamene dobe ali mezolitika, v čas med 9950 do približno 6500 BP (pred seda- njostjo). Uvod V zadnjih 15 letih sta avtorja v okviru raziskoval- nega programa evidentiranja kulturne in arheolo- ške dediščine v visokogorju, katerega izvajalec je bil Triglavski narodni park (dovoljenje Ministrstva za kulturo 616-9/99 z dne 4. 6. 1999 za obdobje 1998– 2000, podaljšanega dovoljenja 616-9/99 z dne 1. 3. 2000 za obdobje 2000–2007) in od leta 2007 v okviru Inštituta Alpe (dovoljenje Ministrstva za kulturo številka 617-19/07 z dne 24. 1. 2007) siste- matično pregledovala aktivne in opuščene planine v Julijskih Alpah in njihovem predgorju. Spodbuda za načrtno iskanje kamenodobnih planih najdišč v gorah je bila množica takih najdišč v Dolomitih. Železne niti 12 Sledi srednjekamenodobnih lovcev-nabiralcev 272 Na območju Vzhodnih Alp in v beneškem alpskem predgorju je bilo namreč v zadnjih tridesetih letih odkritih skupno že več sto planih kamenodobnih najdišč (glej: Dalmeri, Pedrotti, 1992, Franco, 2011). Najdišča so od sedemdesetih let prejšnjega stoletja začeli odkrivati nad dolinami, predvsem v porečju reke Adiže (Alessio et al., 1994, 145). S sistematični- mi terenskimi pregledi smo uspeli tudi v posoških planinah odkriti že več kot 20 planih srednjekame- nodobnih najdišč (Jamnik, 2015, v tisku) in tri naj- dišča na Trnovski planoti (Bizjak, Jamnik, 2008). V gorenjskem delu alpskega sredogorja za zdaj pozna- mo le indicialne najdbe. V Jami za skalo v Žagarjevi glavi pod Planino v Lazu sta leta 1988 opravila son- dažni vkop I. Turk in J. Dirjec z Inštituta za arheolo- gijo ZRC SAZU in na podlagi antrakotomske analize oglja in najdbe dveh razbitin sileksa potrdila prisot- nost zadrževanja ljudi na območju bohinjskih pla- nin v zgodnjem postglacialu, kar kulturno odgovar- ja mezolitiku (Turk, Šercelj, 1988, Dirjec et al., 1989, 203). V devetdesetih letih je ljubiteljski arheolog F. Stele na bohinjskih planinah Vodični vrh in Ogradi našel prve kose kremena s sledmi, ki bi lahko kazale na obdelavo (Stele, 1998). Številni kosi okremenje- nega rdečega jurskega apnenca v okolici Dvojnega triglavskega jezera na prvi pogled spominjajo na človekovo delo s kamnino, vendar gre v tem prime- ru izključno za t. i. geofakte, ki so bili žal napačno pripisani artefaktom (Budja, 1992), saj med njimi ni nobenega primerka, ki bi lahko nedvoumno potrdil pripadnost kamenodobnim kulturam. Spodbujeni z indici, da bi bila kamenodobna najdišča lahko tudi na naši – gorenjski strani Alp, in z dejstvom, da je pokrajina v sredogorju že kmalu po koncu ledene dobe omogočala bivanje ljudi tudi na teh višinah, so arheologi z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU v letu 1996 na bohinjskih planinah Vodični vrh, V Lazu, Dedno polje in na Planini pri Jezeru opravili več sondažnih izkopov. Toda dokazov o prisotnosti mezolitskih ljudi, razen plasti oglja v dveh sondah na Planini V Lazu, za katere pelodna analiza nakazu- je zgodnjeholocensko starost, niso našli (Turk et al., 1996). Tudi v dolinah na Gorenjskem so mezolitska najdišča redka. Do danes poznamo le eno jamsko najdišče, to je Jamnikov spodmol nad Jesenicami, ki je na podlagi antrakotomske analize oglja in naj- dene koščene harpune datiran v mezolitik (Jamnik, 1998), in skupino treh planih najdišč na Belškem polju pri Jesenicah, ki je na podlagi indikativnih orodnih tipov umeščena v kastelnovjensko kultur- no stopnjo mezolitika (Jamnik, 2014). Na Gorenj- skem je še nekaj lokacij, npr. Zasip pri Bledu (Bro- dar, 1997), Moste pri Žirovnici (Jamnik, 2014, 52), Rodine, Vrba (neobjavljeno1), širše območje Bohi- nja (Jamnik, 1993), okolica Crngroba pri Škofji Loki (neobjavljeno2) ter planina Svečica (Jamnik, 2014, 52) in planina Prevala v Karavankah (neobjavlje- no), kjer so bili najdeni posamezni kameni izdelki, ki bi morda lahko kazali na prisotnost mezolitskih ljudi, vendar je za zdaj najdb še premalo, da bi to domnevo potrdile. Kulture mezolitika ali srednje kamene dobe so prisotne v času od približno 9950 BP (pred seda- njostjo) oziroma od 7950 B. C. (pr. n. št.) do prib- ližno 6500 BP (pred sedanjostjo) oziroma 4500 B. C. (pr. n. št.). Gre za t. i. vmesno obdobje med starokamenodobnimi kulturami, ki so se končale po koncu zadnje ledene dobe, in pred neolitskimi kulturami (mlajša kamena doba), ko so ljudje že znali izdelovati lončenino in so se začeli ukvarjati s poljedelstvom. Mezolitski ljudje so bili še lovci in na- biralci in niso stalno (v smislu celoživljenskega ali večgeneracijskega bivanja) poseljevali ozko omeje- nih območij, temveč sta bila njihov življenjski cikel in migracije po prostoru verjetno v pretežni meri vezane na prilagajanje spreminjanju naravnih po- gojev pokrajine širše v prostoru, v katerem so živeli. Z mobilnostjo po pokrajini so se prilagajali letnim časom in pogojem, ki jih je narekovala oblikovanost terena. Znotraj mezolitika je bilo več različnih kul- turnih stopenj, ki se med seboj ločujejo na podlagi tipoloških in tehnoloških različnosti uporabljenega kamenega orodja. Na območju Slovenije ločimo dve mezolitski kulturni stopnji: starejšo sovterjensko (Sauveterrien) in mlajšo kastelnovjensko (Castel- novien). Kakšne so bile razlike v načinu življenja Železne niti 12 Sledi srednjekamenodobnih lovcev-nabiralcev 273 med obema, le na podlagi različnih kamenih orodij ter skromnih živalskih in rastlinskih ostankov, ki so po dolgih tisočletjih še ostali na najdiščih, seveda ni mogoče natančno ugotoviti. Razlike so bile odraz različnih naravnih pogojev, ki so se v tisočletjih obstoja teh kultur spreminjali. Na različne strategije preživetja je najbrž vplivala že razlika v okoljskih pogojih znotraj sicer istega časovnega obdobja. Verjetno so imeli ljudje, ki so živeli ob morju ali na Krasu, v primerjavi z ljudmi na Ljubljanskem barju nekoliko drugačne prioritete, način preživetja in morda celo različne lovne strategije. Ljudje, ki so istočasno živeli v sredogorju in celo v visokogorju Alp, pa so se morda soočali s povsem ali vsaj po- membno drugačnimi načini preživetja od obeh prej omenjenih skupin. Za jasnejšo časovno predstavo navedimo še časovni okvir mezolitskih kulturnih stopenj, prisotnih na območju današnje Slovenije. Na podlagi različnih virov I. Turk zapiše: ''Sovter- jenski kompleks se umešča na podlagi številnih radiometričnih datacij med 9600 BP in 7800 (ali 7600) BP. Kastelnovjen se je razmahnil po celi Evro- pi med 8000 BP in 7800 BP. Teh dvesto let predsta- vlja mejnik med starejšim in mlajšim mezolitikom. V mlajšem mezolitiku se prične tudi neolitizacija Evrope, ki se z redkimi izjemami konča konec 7. ti- sočletja BP. Meja med pleistocenom (konec pelodne zone drias III) in holocenom (začetkom pelodne zone preboreal) je 10 000 BP in ni sporna. /…/ /S/ tarejši mezolitik (sovterjenski kompleks) se splošno postavlja v preboreal in predvsem v boreal, mlajši mezolitik (kastelnovjenski kompleks) pa v starejši del atlantika.'' ( I. Turk, 2004/a,77). Najdišče na Ratitovcu Odkriti ostanke dejavnosti kamenodobnih ljudi ni preprosto. Pri jamskih najdiščih gre za relativno omejen prostor, kjer se s t. i. poskusnim sondažnim vkopom ugotovi sosledje plasti, v katerih so morda tudi kamenodobni ostanki. Pri planih najdiščih ''re- cepta'' ni. Prostor potencialnega mesta zadrževanja ljudi se razteza na desetine kilometrov pokrajine. Na površini, porasli z vegetacijo, ni mogoče opazi- ti nikakršnih sledi človekove dejavnosti, kar je pri mlajših prazgodovinskih obdobjih večkrat že mo- goče. Je pa pri planih gorskih najdiščih kljub vsemu nekaj značilnosti, ki jih je pri iskanju treba upošte- vati. Skoraj vsa najdišča so ob vodah ali vsaj v nje- ni neposredni bližini. Mesta zadrževanja ljudi so v zavetrnih legah ali vsaj na nekoliko zaščitenem delu (ob skalah, ob robu teras), vendar na razglednem, strateško obrambnem ali lovno uporabnem mestu (prelazi, grebeni, izhodišča iz hudourniških grap). V bližini so odprta ali ravna območja, ki so omogočala preglednost zaradi lova ali varnosti. Čeprav je takih mest po gorah veliko, pa je vseeno pri pregledih in rekognosciranjih mogoče najti kamenodobne os- tanke le na zelo redkih krajih, saj so ta območja da- nes porasla z gozdom, grmičevjem ali travo. Kakršni koli poskusni vkopi pri iskanju nimajo nikakršnega smisla, saj se najdišča raztezajo na največ le nekaj deset kvadratnih metrih. Ob tem se je treba zaveda- ti, da odkritje ostankov kamenodobnih postojank na planem po skoraj deset tisoč letih pomeni najti le posamezne primerke nekaj centimetrov velikih ob- delanih koščkov kremena, ki se po videzu komajda razlikujejo od naravno prisotnih kosov kamenja na pregledovani površini. Edina možnost odkriti najdi- šče je zato le vztrajno in večkratno pregledovanje krtin, planinskih poti, usadov in od divjih prašičev razritega površja, kjer je površinski travni pokrov razgaljen in je zato mogoč vpogled v vsaj nekaj centimetrov podpovršinskega ilovnatega ali humu- snega sedimenta. K sreči se je izkazalo, da je bila tvorba ali odlaganje sedimentov pod travno rušo v tisočletjih po ledeni dobi na precejšnjem območju gora zaradi različnih vzrokov le minimalna, zato kamenodobne ostanke lahko razkrije že majhna poškodba travišč. Možnosti za odkritje so torej že v osnovi omejene in nekoliko v šali lahko zapišemo, da je v primerjavi z odkritjem plane kamenodobne postaje najti šivanko v senu povsem preprosto. Ratitovec, še posebej izravnani travnati greben, ki se vleče od Soriške planine vse do današnje Železne niti 12 Sledi srednjekamenodobnih lovcev-nabiralcev 274 planinske koče, je v smislu primernosti za bivanje mezolitskih ljudi zelo ugoden. Več naravnih kalov je zagotavljalo preskrbo z vodo, zato je bila pozor- nost pri iskanju posebej namenjena prav okolici teh starih naravnih zadrževalnikov vode. Ratitovec, še posebno oba kala pod planinsko kočo, je po videzu skoraj vzorčni primer območij, ki so se kot najdišča potrjevala v italijanskih Alpah. Dokaz, da je bil ta predel zanimiv prazgodovinskim ljudem, čeprav kar nekaj tisočletij po koncu mezolitika, je bilo odkritje bronastodobnih najdb ob veliki osameli skali na Spodnjem Povdnu na višini okoli 1360 m na vznožju Ratitovca, kjer so arheologi leta 1988 iz- kopali oglje, 30 fragmentov keramike in kremenov odbitek (Turk, Šercelj, 1988, 12). Zahodno pod planinsko kočo na Ratitovcu ležita v kotanjasti izravnavi tik ob prelazu oziroma grebe- nu med pobočjem nad planino Pečana na bohinjski strani in pašnikom na primorski strani pod skalno steno, 1629 m nad morjem, dva večja kala. Kotanjo je v tisočletjih oblikoval sneg, ki je leto za letom dr- sel preko navpične skalne stene. Sneg je ostajal v kotanji še pozno v pomlad, v kotanji pa se je vsaj še nekaj časa zadržala voda staljenega snega. Nekoč v zgodovini so ljudje, verjetno pastirji ali šele srednje- veški rudarji, z manjšima nasipoma preprečili odtok vode, in tako zadržali in zajezili vode stopljenega snega. Raven vode se je zviševala tudi po vsakem deževju, in tako je nastal kal s stalno vodo. V času, ko so se po gorah zadrževali mezolitski lovci ter na- biralci, sta se sneg in voda zadržala pod skalno ste- no dolgo v poletje, kar je prostor ob kotanji naredilo primeren za postanek. Z večkratnimi preureditvami zajezenih kalov v zgodovinskem času se je posegalo tudi v sediment kotanje, vendar prostor bistveno ni bil spremenjen. Današnja kala sta med seboj ločena le nekaj metrov, med njima pa je nekaj večjih skal- nih osamelcev (slika 1). Na relativno strmem pobo- čju med kaloma in planinsko kočo občasno prihaja do zdrsov travne ruše, zaradi česar nastajajo usadi. Tudi živina, ki se napaja ob kalih in hodi po okolici, uniči travni pokrov, tako da je humusno ilovnata os- nova na več mestih razgaljena. Ob prvem pregledu okolice kalov maja leta 2000 je bil ob vznožju po- bočja najden kos nekoliko prosojnega svetlo črnega kremena, na katerem so z vseh strani vidni negativi prejšnjih odbijanj. Kos je bil prepoznan kot jedro (slika 3/7), nekoliko je motilo le, da je iz relativno Slika 1: Pogled na kotanjo pod kočo na Ratitovcu s kaloma in označenim približnim območjem najdišč kamene industrije. Foto: Pavel Jamnik Železne niti 12 Sledi srednjekamenodobnih lovcev-nabiralcev 275 slabega lokalnega kremena oz. roženca, kakršen bi bil glede na krušljivost za izdelavo orodij uporaben le v skrajni sili. Jedro je pomenilo potrditev, da je bila okolica kala v prazgodovini obiskana, vendar se o starosti jedra ni dalo reči ničesar, saj se je kameno orodje, sicer v manjši meri, uporabljalo vse do bro- naste dobe in bi zato to jedro lahko pripadalo tudi bronastodobnim obiskovalcem, katerih sledi so ob osameli skali na Spodnjem Povdnu odkrili arheolo- gi. Tam so poleg keramike našli tudi kremenov od- bitek, zato bi bilo ob kalu najdeno jedro lahko tudi sočasno z najdbami ob osameli skali. Še vedno pa je obstajala možnost, da najdbe niso sočasne, in bi na vrhu Ratitovca lahko šlo za najdišče, starejše od bro- naste dobe, tj. kamenodobno najdišče. Za potrditev te domneve je bilo do leta 2013 opravljenih pet obi- skov Ratitovca z natančnimi pregledi tako okolice, kjer je bilo najdeno jedro, kot sosednjih območij, kjer smo pričakovali najdbe. Žal vedno brez uspeha. Leta 2013 je pogovor z mag. Matijem Križnarjem, geologom iz Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, nanesel tudi na najdbo jedra na Ratitovcu. Ob tej priliki naju je Križnar povezal z zbiralcem minera- lov in fosilov Francetom Staretom iz Žabnice pri Škofji Loki, za katerega je vedel, da je pregledoval tudi Ratitovec. Stare je prijazno pokazal svojo zbir- ko in na presenečenje vseh se je pokazalo, da je ob treh zaporednih obiskih, prvič leta 2010 in dvakrat leta 2011, nabral skupno 27 primerkov kremena, za katere je tudi sam ocenil, da bi lahko bili ostanki kamenodobnih ljudi. Svojo zbirko je posodil za ob- delavo in fotografiranje, za kar se mu na tem mestu najlepše zahvaljujeva. Zbirka je razdeljena na dve skupini. Leta 2010 je našel osem primerkov prav na robu grebena nad kaloma, leta 2011 pa skupno 19 primerkov na razgaljeni površini pod večjim kalom. Žal ni povsem zanesljivo, ali je bil morda ob posame- znem nabiranju kateri od primerkov najden na prvi ali drugi lokaciji, v zbirki pa so se znašli ločeni pred- vsem glede na leta nabiranja in ne glede na mesto najdbe. Pomembnost tega podatka se je izkazala pri poznejšem pregledovanju najdišča. Med nabranim gradivom sva najprej izločila naravne kose kreme- na, ki ne sodijo v kamenodobno industrijo. Stare je kot kriterij nabiranja upošteval predvsem kamnino, torej kremen. Ker so koščki kremena roženca slabše kakovosti naravno prisotni po celotnem območju Ratitovca, se je med nabranim gradivom znašlo tudi sedem kosov (eden iz leta 2010 in šest iz leta 2011), ki ne spadajo med elemente kamenodobne indu- strije. Kameni industriji lahko torej pripišemo 20 primerkov. Od tega jih je 17 iz svetlo črnega, nekoli- ko prozornega zrnatega in krušljivega lokalnega ro- ženca. Gre za enak material, iz kakršnega je jedro, ki sva ga leta 2000 našla v usadu v bližini večjega kala, torej na mestu, kjer je Stare pobiral leta 2011. Le tri- je primerki so iz gladkega, prosojnega prodniškega kremena, ki so ga morali takratni ljudje na Ratitovec prinesti s seboj. Iz takega kremena so odbitek s preč- no retuširanim robom, jedro in praskalo. Vsi trije so v Staretovi zbirki v skupini najdb izpod večjega kala in so bili najdeni leta 2011. Po ogledu Staretove zbirke sva leta 2013 in 2014 ponovno opravila dva ogleda najdišča. V okolici večjega kala (Staretovo nabiranje leta 2011) oziro- ma blizu mesta najdbe jedra iz leta 2000 sva tokrat tudi sama našla šest primerkov, dva primerka pa ob osamelih skalah, ki danes ločujejo oba kala (pod Staretovo lokacijo nabiranja 2010). Čeprav je bilo število novih najdb minimalno, pa je pozornost pritegnila razlika v uporabljeni kamnini. Primer- ka ob osamelih skalah sta namreč iz kakovostnega prosojnega kremena, vse najdbe ob kalih pa, kot že zapisano, iz svetlo črnega roženca, zelo slabega za izdelavo kamenega orodja. Pozornost je vzbudila tudi zamejitev med najdiščnima točkama, med kate- rima je razgaljene kar nekaj površine. Če bi bile naj- diščne točke sočasne, bi vsaj kakšen primerek moral biti tudi na tem vmesnem prostoru. Vendar ga ni, najdbe so na obeh najdiščnih točkah omejene le na nekaj kvadratnih metrov velik prostor. Domnevno bi lahko šlo na relativno majhnem prostoru za dva časovno ločena obiska prostora ob kotanji z vodo. To, da je bil posamezen primeren prostor v treh tisočletjih, kolikor je trajalo obdobje mezolitika, večkrat mesto zadrževanja ljudi, sicer ne bi bilo nič Železne niti 12 Sledi srednjekamenodobnih lovcev-nabiralcev 276 posebnega. Za raziskavo pa bi bila taka potrditev vsekakor zanimiva. Domneve o dveh časovno loče- nih obiskih, utemeljene z uporabo različne surovine za izdelavo kamenih orodij, s Staretovo zbirko ne moremo potrditi. Stare ima namreč vse tri primerke iz kakovostnega prosojnega prodniškega kreme- na uvrščene v skupino najdb ob večjem kalu, med najdbami nad osamelimi skalami, kjer bi v primeru ločenih poselitev pričakovali kakovosten kremen, pa je sedem primerkov iz slabega svetlo črnega kremena. Da bi dve časovno ločeni skupini mezo- litskih ljudi uporabili in našli enak nekakovosten svetlo črn roženec, iz katerega je večina dosedanjih najdb na Ratitovcu, skoraj ni mogoče. Dvakraten ča- sovno različen obisk na majhnem prostoru kotanje na Ratitovcu bi lahko nakazovali le jasno razmejeni najdiščni točki z najdbami iz slabega svetlo črnega roženca in na drugi strani prostorsko zamejena naj- diščna točka, na kateri tega svetlo črnega kremena ni. Svetlo črn roženec je namreč tako značilno slab, da je moral biti uporabljen le v skrajnem primeru in bi se zato ne pojavljal v resursih tudi v časovno poznejših ali prejšnjih skupin ljudi, ki so se zadr- ževale ob kotanji z vodo na Ratitovcu. Potrditev ali ovrženje domneve o dveh časovno ločenih obiskih bo še težja, ker so bili od srednjega veka naprej kali nekajkrat obnovljeni. Ob tem je pri izdelavi zajezi- tev vode prihajalo tudi do prekopavanja okolice ka- lov in skalnih osamelcev ter mešanja prekopanega materiala. Zato le na podlagi najdb, pridobljenih s površinskimi pregledi, brez arheološkega izkopa ne moremo potrditi domneve o več zaporednih obisko- vanjih Ratitovca. V primeru morebitnih prihodnjih raziskav bo na to treba biti pozoren. Celotno število najdb obsega 29 primerkov, ki so razvrščeni po teh- nološko tipoloških značilnostih: 2000 2010/11 2013/14 Razbitina 1 1 Odkrušek 2 1 Luska 1 1 Jedro 1 1 1 Neretuširan odbitek 4 1 Odbitek z uporabno retušo 1 1 Retuširan odbitek 3 Klina/klinica 1 Klina/klinica z uporabno retušo 2 ORODNI TIPI Klinica s hrbtom 1 Praskalo 2 Atipično praskalo 1 1 Izjeda 2 SKUPAJ 1 20 8 Slika 2: Kamene najdbe: 1 – jedro, 2 – odbitek s strmo retuširanim prečnim robom in izjedo, 3 – praskalo, 4 – frag- ment klinice z izjedo na ventralni strani. Foto: Pavel Jamnik Železne niti 12 Sledi srednjekamenodobnih lovcev-nabiralcev 277 Časovna umestitev najdišča Pri planih najdiščih z le nekaj primerki kamenega orodja in ob tem, da med njimi ni tipološko značil- nega orodja, na podlagi katerega bi bilo mogoče najdbe kulturno umestiti, je prisotnost oziroma odsotnost keramike indikator, ki razmejuje me- zolitik od mlajših kultur. Kameno orodje so ljudje izdelovali in uporabljali še vse do konca bronaste dobe in med nekaterimi orodnimi tipi po videzu in načinu izdelave ni razlik med kamenodobnimi in npr. bronastodobnimi najdbami. Čeprav kamenih najdb nimamo veliko, pa vsi elementi tehnološke- ga procesa, od razbitin, odkruškov, lusk, jedra do tipološko opredeljivih orodij, dokazujejo, da so se ljudje na Ratitovcu zadržali vsaj nekaj časa, saj so tu orodje tudi izdelovali. Pri tem najdišču zato ne gre za primer, ko bi človek kameno orodje le izgubil ob hoji mimo kotanje. To pomeni, da bi v primeru, če bi takratni obiskovalci Ratitovca že poznali lončeni- no, za njimi ostalo vsaj nekaj lončenih fragmentov. Tako je vsaj na drugih najdiščih. V vseh letih pre- gledovanja na mestu najdbe kamene industrije in v bližnji okolici ni bil najden niti en fragment praz- godovinske lončenine, zato kamene najdbe z goto- vostjo lahko pripišemo času pred začetkom kultur, ki so keramiko že znale izdelovati, torej mezolitski, morda pa celo še starejši, epigravettienski kulturi. Pri tako majhnem številu najdb brez stratigrafskega konteksta nastopi težava že pri umeščanju najdb v eno ali drugo kamenodobno kulturo. V epigravetti- enskem kulturnem kompleksu se pojavi izrazita mikrolitizacija (majhne dimenzije izdelanih orodij), ki se nadaljuje v mezolitik. Med tipološkimi značil- nostmi epigravettienskih in mezolitikih orodij je več povezovalnih orodnih tipov, katerih značilnost je predvsem mikrolitizacija in strma retuša (Turk, 2004/b, 83). Toda samo majhne dimenzije orodij Slika 3: Kamene najdbe: 1 – fragment klinice s hrbtom in strmo retušo, 2 – odbitek z retuširanim desnim robom, 3 – praskalo, 4 – atipično praskalo, 5 – odbitek z izjedo, 6 – odbitek s strmo retuširanim levim robom, 7 – jedro. Foto: Pavel Jamnik Železne niti 12 Sledi srednjekamenodobnih lovcev-nabiralcev 278 in strme retuše še niso dovolj trden argument za razmejitev med enim in drugim obdobjem. Znotraj mezolitika se kasneje, v mlajši kulturni stopnji kas- telnovjena pojavijo značilna trapezoidna geome- trična orodja. Tudi s tem si pri najdišču na Ratitovcu ne moremo pomagati, kar ob tako majhnem številu najdb še ne pomeni, da takih primerkov na najdišču ni, čeprav jih nismo našli. Primerki orodnih tipov, ki smo jih našli na Ratitovcu, niso značilni za umesti- tev ne v epigravettien ne v mezolitik. Odločitev, da najdbe pripiševa mezolitiku, temelji predvsem na najdbi fragmenta klinice s hrbtom in strmo retušo (slika 3/1). Dve praskali, eno iz slabega (slika 3/3) in eno iz kvalitetnega kremena (slika 2/3), ter pri- merek, ki ga umeščava med atipična praskala (slika 3/4), niso značilno mezolitska orodja. Izjeda na de- belejšem odbitku (slika 3/5) in druga, ki ima izjedo narejeno na ventralni strani, na fragmentu klinice, na katerem je tudi nekaj uporabnih retuš (slika 2/4), iz kvalitetnega prosojnega kremena za kultur- no umestitev prav tako nista indikativni. S strmo retušo sta poleg klinice retuširana še dva odbitka. Eden iz kvalitetnega črnega kremena (slika 2/2) prodniškega izvora, torej kremena, ki je bil na Ra- titovec prinesen, ima prečno retuširan zgornji rob in delno retuširan desni rob, na katerem je narejena tudi izjeda, na levem robu pa je ohranjena prodni- ška skorja. Strma retuša na prečno retuširanem gornjem robu odbitka sicer govori v prid uvrstitvi v mezolitik, ni pa povsem prepričljiva. Strmo retu- širan je tudi celoten levi rob odbitka (slika 2/6). Na nekoliko debelejšem bolj odkrušku kot odbitku, ki spominja na vrh konice, je retuširan desni lateralni rob (slika 3/2). Čeprav, kot rečeno, spominja na vrh konice, pa celoten kos ne daje vtisa, da je bil to kdaj večji artefakt, izdelan v konico, zato sva primerek umestila med retuširane odbitke. Večkrat omenjeni slab svetlo črn roženec, iz katerega je večina najdb, otežuje tudi primerjavo s številnimi Ratitovcu po- dobnimi najdišči na podkrnskih planinah. Razen tega, da gre za pretežno mikrolitske najdbe in da so tudi tam na najdiščih z redkimi najdbami pogosto prisotna praskala, ki so na Ratitovcu med do sedaj najdenimi orodji najštevilčnejša, kakšnih bolj na- tančnih ujemanj ni mogoče najti. Ker smo tudi pri najdiščih v Posočju izhajali predvsem iz primerjave z italijanskimi, kjer v gorskem svetu po številu naj- dišč mezolitska bistveno prevladujejo pred epigra- vettienskimi, smo k mezolitiku umestili tudi naša posoška (Jamnik 2015, v tisku). Ob tem pa je bila dopuščena možnost, da je katero med njimi lahko še starejše in spada še v epigravettien. Enako se, torej bolj na podlagi občutka in le enega prepričljivejšega primerka, klinice s hrbtom, kot trdnih argumentov, tudi v primeru najdišča na Ratitovcu odločava za umestitev v širše obdobje mezolitskih kultur. Če bo kdaj prišlo do vsaj zaščitnega arheološkega izkopa- vanja na prostoru ob kalih, se bo morda določneje izrisala umestitev znotraj mezolitika ali vsaj jasnej- ša razmejitev z epigravettienom. Do takrat naj bo najdišče na Ratitovcu še eno od najdišč, ki ga na osnovi podobnosti z italijanskimi alpskimi najdišči umeščamo k slovenskim sredogorskim mezolitskim najdiščem. Za mezolitska najdišča v gorah je bila postavljena teza (Jamnik, 2015), da je zaradi različ- nih pogojev okolja zadrževanje v višjih nadmorskih višinah, predvsem na območju gozdne meje, lahko pomenilo enakovredne strategije preživetja, kot so jih omogočale poselitve v dolinah, nista pa bili obe poselitvi nujno sočasni. Prisotnost ljudi na Ratitov- cu je, tako kot v Posočju, mogoče prišteti k preži- vetvenim strategijam, pri katerih so kamenodobni ljudje za lov in nabiralništvo v določenem obdobju obstoja skupnosti za svoj življenjski prostor izbra- li gorska območja, ki so jim nudila neko prednost pred življenjem v dolini. Povzetek V zadnjih 15 letih sta avtorja v okviru razisko- valnega programa evidentiranja kulturne in ar- heološke dediščine v visokogorju sistematično pregledovala planine v Julijskih Alpah in njihovem predgorju. Z načrtnimi pregledi smo na posoških planinah odkrili več kot 20 planih, srednjekame- Železne niti 12 Sledi srednjekamenodobnih lovcev-nabiralcev 279 nodobnih najdišč (Jamnik, 2015, v tisku) in tri naj- dišča na Trnovski planoti (Bizjak, Jamnik, 2008). V gorenjskem delu alpskega sredogorja za zdaj pozna- mo le indicialne najdbe. Mezolitski ljudje so bili še lovci ter nabiralci in niso stalno (v smislu večgene- racijskega bivanja) poseljevali določenih območij, temveč je bil njihov življenjski cikel verjetno vezan na spreminjanje pogojev v prostoru, v katerem so živeli. Z mobilnostjo po pokrajini so se prilagajali letnim časom in pogojem, ki jih je narekovala obli- kovanost terena. Na različnost načinov preživetja je lahko vplivala že razlika v pogojih okolja znotraj istega časovnega obdobja. Odkriti ostanke dejavnosti kamenodobnih ljudi v gorah ni preprosto. Prostor potencialnega mesta zadrževanja ljudi se razteza na desetinah kilome- trov pokrajine. Skoraj vsa najdišča so ob vodah ali vsaj v njeni neposredni bližini, v zavetrni legi, na strateško varnem in lovno uporabnem mestu. Edina možnost za odkritje najdišča je vztrajno in večkrat- no pregledovanje krtin, planinskih poti, usadov in od divjih prašičev razritega površja, kjer je površin- ski travni pokrov razgaljen. Zahodno pod planinsko kočo na Ratitovcu sta v kotanjasti izravnavi tik ob prelazu pod večjo razgaljeno skalno steno, 1629 m nad morjem, dva večja kala, ob katerih je bilo v 14 letih najdeno skupno le 29 primerkov kamene indu- strije. Kameno orodje so ljudje izdelovali in uporabljali še vse do konca bronaste dobe, zato je na podlagi tako skromnega števila najdb časovna umestitev težka. Kriterij ločevanja med kamenodobnimi in mlajšimi najdišči so predvsem odsotnost keramike in tehnološko-tipološke značilnosti orodij. Primerki orodnih tipov, ki smo jih našli na Ratitovcu, niso značilni za umestitev ne v epigravettien in ne v mezolitik. Pojavijo se lahko v obeh kulturah. Slab kremen, iz katerega je večina najdenih primerkov, še dodatno oteži odločitev. Odločitev, da najdbe pripiševa mezolitiku, temelji predvsem na najdbi fragmenta klinice s hrbtom in strmo retušo. Dve praskali, eno iz slabega in eno iz kvalitetnega kre- mena, ter primerek, ki ga umeščava med atipična praskala, niso značilno mezolitska orodja. Izjeda na debelejšem odbitku in druga, ki ima izjedo na- rejeno na ventralni strani, na fragmentu klinice, na katerem je tudi nekaj uporabnih retuš, iz kvalitetne- ga prosojnega kremena za kulturno umestitev prav tako nista indikativni. S strmo retušo sta poleg kli- nice retuširana še dva odbitka. Eden iz kvalitetnega črnega kremena prodniškega izvora, torej kremena, ki je bil na Ratitovec prinesen, ima prečno retuširan zgornji rob in delno retuširan desni rob, na katerem je narejena tudi izjeda, na levem robu pa je ohranje- na prodniška skorja. Strma prečna retuša na odbit- ku sicer je v prid uvrstitvi v mezolitik, ni pa povsem prepričljiva. Strmo retuširan je tudi celoten levi rob odbitka. Na nekoliko debelejšem bolj odkrušku kot odbitku, ki spominja na vrh konice, je retuširan des- ni lateralni rob. Čeprav, kot rečeno, spominja na vrh konice, pa celoten kos ne daje vtisa, da je bil to kdaj večji artefakt, izdelan v konico, zato sva primerek umestila med retuširane odbitke. Ker smo tudi pri najdiščih v Posočju izhajali predvsem iz primerjave z italijanskimi najdišči, kjer v gorskem svetu po šte- vilu najdišč mezolitska bistveno prevladujejo pred epigravettienskimi, je v širši kontekst mezolitika umeščeno tudi najdišče na Ratitovcu. Ključne besede: Ratitovec, kameno orodje, epigravettien, mezolitik, plano gorsko najdišče Železne niti 12 Sledi srednjekamenodobnih lovcev-nabiralcev 280 Literatura: Alessio, M., Angelucci, D. E., Broglio, A., Improta, S., 1994. New data for the chronology of the Mesolithic in the Dolomites. The radiocarbon dates from Plan de Frea (Selva Val Gardena, Italy). Preistoria Alpina, 30, 145–154. Trento. Bizjak, J., Jamnik, P., 2008, Kamenodobni najdišči na Trnovski planoti. Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja 32, 23– 32, Nova Gorica. Brodar, M., 1997, Kameno orodje iz Zasipa pri Bledu. Arheološki vestnik 48, str. 9–14, Ljubljana. Budja, M., 1992, Kameno orodje pri Triglavskih jezerih. Poročilo o raziskovanju paleolitika, neolitika in eneolitika v Slove- niji 20. Filozofska fakulteta, str. 15–16, Ljubljana. Dalmeri, G., Pedrotti, A., 1992, Distribuzione topografica dei siti del Paleolitico Superiore finale e Mesolitico in Trentino alto-Adige e nelle Dolomiti Venete (Italia). Preistoria Alpina 28, 247–267. Trento. Dirjec, J., Šercelj, A., Turk, I., 1989, Stara fužina – Jama za skalami. Varstvo spomenikov 33, 202–203. Ljubljana. Franco, C., 2011, La fine del Mesolitico in Italia. Identitaculturale e distribuzione territoriale degli ultimicacciatori-ra- ccoglitori. Ouaderno 13, Trieste. Jamnik, P, 1993, Kamenodobno orodje ali novodobni kresilniki z gorenjskih njiv – Ljubljana: Poročilo o raziskovanju pale- olita, neolita in eneolita v Sloveniji XXI, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 25–43. Ljubljana. Jamnik, P, 1998, Potek raziskovanja Jamnikovega spodmola na Kočni nad Jesenicami in rezultati sondiranj v okoliških jamah. Arheološki vestnik 49. 17–30, Ljubljana. Jamnik, P., 2013, Mezolitska najdišča na Belškem polju pri Jesenicah. V: Jeseniški zbornik 11, 33–57. Jamnik, P., 2015, Najdišča elementov kamenih industrij na posoških planinah, Matajurju in Breginjskem kotu. Goriški letnik 36 (2012), Nova Gorica, (v tisku). Stele, F., 1998, Iskanje človekovih sledi v Alpah na Slovenskem. Gea, L. 8, št. 1, str. 6–10. Turk, I., Šercelj, A., 1988, Najstarejši dokazani obisk Ratitovca. Loški razgledi 35, str. 11–18, Škofja Loka. Turk, I., Horvat, J., Dirjec, J., Culiberg, M., Šercelj, A., 1996, Arheološko raziskovanje Fužinskih planin 9. 9. do 12. 9. 1996. Neobjavljeno poročilo. Hrani Arheološki inštitut ZRC SAZU. Turk, I., 2004/a, Opredelitev najdb iz Viktorjevega spodmola. V: Viktorjev spodmol in Mala Triglavca: prispevki k poznava- nju mezolitskega obdobja v Sloveniji. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Založba ZRC (Opera Instituti archaeologici Sloveniae; 9, str. 72–81). Turk, I., 2004/b, Vprašanje izvora in nadaljevanja slovenskega mezolitika. V: Viktorjev spodmol in Mala Triglavca: prispev- ki k poznavanju mezolitskega obdobja v Sloveniji. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Založba ZRC (Opera Instituti archaeolo- gici Sloveniae; 9, str. 82–86). Opombe: 1 Za informacijo se zahvaljujeva Branetu Horvatu iz Žirovnice. 2 Za podatek se zahvaljujeva geologu Matiji Križnarju, ki je na poti nad cerkvijo Marijinega oznanjenja našel odbitek z upo- rabno retušo iz rjavo rumenega prosojnega kakovostnega kremena. Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 281 Plavž – raziskava 2014 Andrej Bogataj Železniki imajo edinstven tehnični spomenik že- lezarstva – plavž. To ni dediščina državnega, temveč evropskega pomena. Plavž, pokončno stoječ na trgu v starem mestnem jedru Železnikov, obdan s stari- mi stavbami in z muzejem, buri domišljijo mnogim obiskovalcem in popotnikom, ki potujejo mimo. Kot bi govoril: Tukaj sem, simbol preteklosti, da branim čast preteklih rodov železarjev. Danes je trg pred njim lepo urejen. V prejšnjem stoletju, ko je rudo ta- lil zadnjič, pa ni bilo tako. Fužina in ostale naprave okoli plavža (takrat že v propadanju) so ga zakrivale tako, da se je videl samo njegov zgornji del. Dogajanje okoli plavža po njegovi zaustavitvi je lepo opisal Anton Sedej v deveti številki Železnih niti. Prijatelji železarstva pa smo se večkrat med seboj pogovarjali o resničnih dimenzijah plavža, ki takšen, kakor je danes oziroma je bil ob prene- hanju taljenja, ni bil še nikjer natančno narisan ali dokumentiran. Predvsem nas je zanimal notranji del, to je posoda, v kateri je potekal proces reduk- Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 282 cije železa. Material, iz katerega je zgrajen, oblika in velikost. Navdušenci nad železarskimi ostalinami (Andrej Bogataj, Bojan Rihtaršič, Franci Bogataj in Jakob Lamut) smo se odločili, da ga v soboto, 11. oktobra 2014, raziščemo. Za dostavo do vsipne plo- ščadi (žrela) smo uporabili avtodvigalo, za varnost pri spustu v jašek pa so poskrbeli jamarji iz Društva za raziskovanje podzemlja Škofja Loka s svojo vrv- no tehniko. Po čiščenju vsipne ploščadi in odstranitvi po- krova smo se po vrvi s pomočjo jamarjev spustili v notranjost. Bojan Rihtaršič je naredil izmere, Jakob Lamut je vzel vzorce materialov, jaz pa sem fotogra- firal njegovo notranjost. Po kasnejši analizi izmerjenih vrednosti sva z Bojanom Rihtaršičem ugotovila, da bi bilo treba natančneje pomeriti tudi spodnji del plavža (ta- lilnik), kjer zaradi odpadkov pri prvem spustu to ni bilo mogoče. Zaradi tega sva se vrnila pred in v plavž še dvakrat, 24. in 29. oktobra 2015. Temeljito sva očistila vsipno ploščad in spodnji del (talilnik) in naredila natančnejše izmere spodnjega dela. Tokrat sva za dvig in spust uporabila kar sestavlje- ne lestve. Še uporabne odpadke – predvsem odpadlo opeko iz žrela jaška, sva shranila na zgornjo vsipno ploščad za kasnejšo morebitno sanacijo plavža, več- ji kos žlindre, ki leži na dnu talilnika, pa sva pustila kar tam, kjer je bila že minulih sto let. Ostale odpad- ke sva odpeljala na deponijo. Plavž je tako premerjen od znotraj in od zunaj. V tem prispevku objavljamo fotografije njegove not- ranjosti, ki so bile posnete ob tej priliki. Ta prostor je veliki večini obiskovalcev neviden in kar neka- ko ''posvečen''. Vsi, ki smo bili v notranjosti, smo bili navdušeni in fascinirani nad njegovo tehnično obliko, lepoto in izdelavo. Občutek, da si tam, na dnu osemmetrskega jaška, obrabljenega od drseče rude in vročih plinov, kjer je bilo pred stoletjem več kakor 1000 °C in kjer se je ''rojevalo'' železo, je res veličasten. Skupaj smo potrdili že slišano idejo o tem, da bi bila zgornja vsipna ploščad dostopna za obiskovalce. Ob tem se nam je porodilo kar nekaj idej, za kate- re bi bilo treba poskrbeti v prihodnosti: 1. Za galerijo pri plavžu (nadstrešek) bi bilo treba izdelati informativno tablo z risbo plavža, s fo- tografijami notranjosti in z opisom tehnologije izdelave in delovanja. 2. Jašek plavža je čudovit. Stopnice, po katerih bi si obiskovalci lahko ogledali samo žrelo in njegovo notranjost, bi pomembno obogatile našo turistič- no ponudbo. Le kje v Evropi pa imaš možnost pogledati v sam jašek sto let starega ugaslega plavža? S pravilno osvetlitvijo bi se obiskovalcu razkril čudovit pogled na njegovo zanimivo not- ranjost. Izkoristimo to prednost tehnične dedišči- ne, ki jo imamo. 3. Sam plavž me je spodbudil k raziskovanju naprav, ki so bile potrebne za njegovo delovanje (oskrba z zrakom, ogrevanje zraka, podesti za dostop, šobe, zgornja odprtina), in posegov, ki so bili opravljeni v 18. stoletju za izboljšanje njegovega delovanja. Nekaj materiala je že zbranega za na- slednjo številko Železnih niti. Plavž je v notranjosti ponovno očiščen. Narisan je podroben načrt zunanjega nosilnega dela in no- tranjega talilnega dela plavža. Pregledana je notra- njost in izdelano poročilo o stanju ter posredovano ustreznim službam. Zob časa je neizprosen in treba bo pričeti razmišljati o sanaciji poškodovanih delov. Vzeli so se vzorci za izdelavo analize materialov, iz katerih so zgrajeni posamezni deli plavža. Samo žrelo je narejeno iz opeke. Jašek, trebuh, sedlo in talilnik pa iz doslej še neznanega temperaturno ob- stojnega materiala. Ker je površina jaška in trebuha drugačna od sten sedla in talilnika, so verjetno za to uporabili različne ognjevzdržne materiale, to pa bo pokazala analiza odvzetih vzorcev. Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 283 Prerez plavža v Železnikih, razdeljen na posamezna območja, kjer se je opravljala postopna redukcija (taljenje) železa iz rude v grodelj. Risba: Bojan Rihtaršič Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 284 Prvi spust v žrelo plavža. Varnost je na prvem mestu. Levo Franci Bogataj, v rdečem jamarja Marko Zakrajšek in Peter Jeram. Foto: Andrej Bogataj Jakob Lamut pri pobiranju vzorcev za kasnejšo analizo na dnu plavža (v talilniku). Foto: Andrej Bogataj Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 285 Pod vsipno ploščadjo v žrelu je vidna odprtina, skozi katero so zajemali vroče plavžne pline za ogrevanje zraka, ki so ga s pomočjo mehov vpihavali skozi šobe v spodnji del plavža in s tem povečali izkoristek samega taljenja. Foto: Andrej Bogataj Del žrela, ki ga je načel zob časa. Oblika je prirejena za napravo za zajemanje plavžnih plinov. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 286 Obroč pod žrelom, ki ločuje dva različna materiala, iz katerih je zgrajen jašek. Foto: Andrej Bogataj Pogled na steno jaška od spodaj. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 287 V talilniku je bilo veliko odpadnega materiala, ki se je nabral od zadnjega čiščenja. Za natančnejšo meritev ga je bilo treba odstraniti. Foto: Andrej Bogataj Avtor prispevka in fotografij Andrej Bogataj v trebuhu plavža. Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 288 Pri drugem obisku sva notranjost plavža osvetlila od spodaj. Pogled z vsipne ploščadi (žrela) je bil kar malo zastrašujoč. Posebno potem, ko je v njem izginila tridelna lestev. Foto: Andrej Bogataj Dva različna ognjevzdržna materiala, uporabljena za izdelavo jaška. Za spust smo tokrat uporabil lestev. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 289 V sedlu so na steni še ostanki žlindre, pepela in ostalih nataljenih materialov. Foto: Andrej Bogataj Obrabljene stene trebuha. Pri izdelavi verjetno niso bile takšne. Notranjost ni pravilen krog, ampak je ovalen. Po nekaterih virih je to lahko posledica pozicije vpihanega zraka. Potovanje vsipa (ruda, oglje, kremen) in vroči plini so naredili svoje. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 290 Spodnja odprtina za izpust žlindre. V plavž so vpihavali zrak na dveh nasprotnih mestih. Če je bil eden skozi odpr- tino za izpust žlindre, na nasprotni strani nismo našli sledov vpihovalne odprtine. Foto: Andrej Bogataj Na dnu talilnika sva našla kepo žlindre. Pustila sva jo tam, kjer je bila že minulih sto let. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 291 Stena trebuha, narejena iz posameznih blokov ognjevzdržnega materiala (peščenjak). Ali je bil material najden v Selški dolini, bo treba še raziskati. Po robovih se vidi obraba. Foto: Andrej Bogataj Bojan Rihtaršič, ki je plavžu "vzel mero". Foto: Andrej Bogataj Železne niti 12 Plavž – raziskava 2014 292 Zahvala: Sama akcija raziskovanja in dokumentiranja plavža je bila izpeljana v okviru MD Železniki. Po- budniki Andrej Bogataj, Bojan Rihtaršič, Franci Bogataj in Jakob Lamut se zahvaljujemo še ostalim Viri in literatura: Andrej Bogataj, Bojan Rihtaršič: Poročilo o raziskovanju plavža (6. november 2014). Hrani MD Železniki. Arhiv avtorja. sodelujočim: Marku Zakrajšku in Petru Jeramu iz Društva za raziskovanje podzemlja Škofja Loka, podjetju VISTOP, d. o. o., iz Dolenje vasi, Katji Moho- rič Bonča in Juretu Rejcu iz Muzeja Železniki, Občini Železniki in podjetju Alples, d. d. Železne niti 12 Železniki 293 Železniki Tine Benedičič Od plavža do Dermotove usnjarne Železne niti 12 Železniki 294 Na plavžu danes. Foto: Tine Benedičič Na plavžu okrog leta 1945. Foto: arhiv Tineta Benedičiča Železne niti 12 Železniki 295 Zgornji del Železnikov danes. Foto: Tine Benedičič Zgornji del Železnikov pred drugo svetovno vojno. Foto: arhiv Tineta Benedičiča Železne niti 12 Železniki 296 Jez z okolico danes. Foto: Tine Benedičič Dermotova usnjarna leta 1950. Foto: arhiv družine Weiffenbach Železne niti 12 Železniki 297 Dermotova hiša po prenovi. Foto: Tine Benedičič Dermotova usnjarna leta 1950. Foto: arhiv družine Weiffenbach Železne niti 12 Železniki 298 Špendalova hiša danes. Foto: Tine Benedičič Špendalova hiša pred drugo svetovno vojno. Foto: arhiv Tineta Benedičiča Železne niti 12 Železniki 299 Plavž danes. Foto: Tine Benedičič Plavž leta 1952. Foto: arhiv Tineta Benedičiča Železne niti 12 300 Železne niti 12 Favna hroščev v opuščenem rudniku na Vancovcu 301 Favna hroščev v opuščenem rudniku mangana na Vancovcu Bojan Kofler Uvod Bil je lep, a hladen dan. Vrh bližnjega Špika se je onkraj globoke, mrzle grape kopal v soncu. Spodaj v senčni dolini so ležale zadnje zaplate snega, zima se je poslavljala. Po strmem grebenu sem se previ- dno spuščal z Vancovca. Nenadoma sem presenečen obstal. To je bil torej tisti skrivnostni, opuščeni ru- dnik mangana na Vancovcu, za katerega mi je bilo kdove kolikokrat zabičano, naj ne hodim tam okrog, ker da je to strašno nevarno. Najprej sem zagledal v hrib vrezano izvozno rampo, ki je bila na obeh stra- neh obložena s smrekovimi bruni, zadaj za rampo pa je zijala velika, črna luknja, ki je vodila naravnost v hrib. Vhod in vidni del rudniškega rova sta bila pod- prta z jamskim lesom. Približal sem se skoraj do vho- da, nato pa sem poln strahospoštovanja ponovno obstal. Vleklo me je v notranjost, pa si nisem upal. Takrat mi je bilo osem, morda deset let. Misel na ru- dnik tam pod vrhom Vancovca mi je ob večerih, ko sem se stisnil med rjuhe in čakal na prihod spanca, še dolgo burila domišljijo. Pa vendar je naneslo tako, da ga kljub željam in načrtom nisem nikoli obiskal. Nanj sem spet pomislil šele, ko sem začel raziskovati podzemeljsko favno hroščev v opuščenih rudniških rovih v okolici Železnikov. Imel sem jih že več kot petdeset, ko sem se ga napotil iskat. Šel sem po Smo- levski grapi do mesta, kjer se cesta usmeri na levo proti Smolevi. Tu me je medel spomin iz mladosti usmeril na desno v nasprotni hrib, na Vancovec. Kmalu sem v gozdu naletel na staro vlako, ki me je v zavojih vodila gor, naravnost pred vhod v rudnik. Obstal sem razočaran. Od mojih pričakovanj in ru- dnika iz moje mladosti ni ostalo nič. Izvozna rampa je bila zasuta, vhod v rudnik pa podsut. Skozi majav in krušljiv, skoraj do vrha zasut vhod (slika 1) sem Slika 1: Vhod v rudnik, marec 1995. Foto: Bojan Kofler Železne niti 12 Favna hroščev v opuščenem rudniku na Vancovcu 302 se splazil v notranjost. Približno dva metra širok in okrog tri metre visok rov v živi skali (slika 2) se je na- daljeval še kakih deset metrov. Od tu naprej pa je bil samo še velik kup podornega kamenja in na koncu stožec posute zemlje (slika 3), ki je popolnoma zapi- ral pot v notranjost. Izrisal sem skico rova, postavil pasti za hrošče in se razočaran vrnil domov. Zaradi raziskav sem rudnik v naslednjih letih še večkrat obiskal. Do žleda leta 2014 je še kar dobro kljuboval zobu časa. Ob žledu pa je bil uničen varovalni gozd okrog vhoda. Pospešena erozija in moderna, z me- hanizacijo podprta sanacija gozda sta okolico vhoda spremenili do neprepoznavnosti in ni več daleč dan, ko se bo vhod v nekdanji rudnik nepovratno zaprl. Lega rudnika Opuščeni rudnik mangana leži na severovzhodni strani Vancovca. Vhod vanj se odpira pod gozdno cesto na nadmorski višini 770 m. Njegove WGS ko- ordinate so E 14.15997, N 46.20670. Biološke raziskave Rudnik na Vancovcu je edini znani umetni jamski objekt na Vancovcu. Tu do sedaj še ni bila najdena nobena naravna jama ali brezno. Prvič sem ga obi- skal leta 1995. Po prvem ogledu v njem nisem priča- koval pomembnejših najdb, vendar sem bil ob nas- lednjem obisku presenečen. Tako sem potem vanj zahajal v zdaj krajših, zdaj daljših presledkih vse do leta 2014. Ob vsakem obisku sem skrbno pregledal tla in stene rova ter obračal podorne kamne, vendar nikoli nisem našel nobenega predstavnika favne hroščev. Pozitivne rezultate je prinesel lov s pastmi. Uporabljal sem steklene lončke z gnijočim mesom kot vabo in mešanico kisa in soli kot konzervirnim sredstvom za ulovljene hrošče. Pasti sem polnil in praznil enkrat do dvakrat na leto. Raziskave v letih 1995, 1996, 1997, 1998, 2005, 2009, 2010, 2011 in 2014 so potrdile prisotnost vsaj desetih vrst hroščev: Slika 2: Rudniški rov, oktober 2005. Foto: Bojan Kofler Slika 3: Konec rova s podorom, oktober 2005. Foto: Bojan Kofler Železne niti 12 Favna hroščev v opuščenem rudniku na Vancovcu 303 Anophthalmus scopoli hoschecki Scheibel 1933 Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis Daffner 1996 Scopolijev brezokec je v več podvrstah razširjen od slovenske zahodne meje (Matajur), preko Škof- jeloškega hribovja in krasa tudi na Hrvaško (Gorski Kotar in Velika Kapela). Najdemo ga zlasti pomladi in jeseni v listnatih gozdovih, in sicer pod kamni, ki so globoko zakopani v humusu. Podvrsto Anophthalmus scopolii hoschecki je opisal Scheibel leta 1933 po primerkih iz Škofjelo- škega hribovja, ki so bili ulovljeni v okolici Žirov. Iz Selške doline je znana z Vancovca in iz okolice Selc. Ta endemit Škofjeloškega hribovja je slep, majhen (3,9–4,1 milimetrov) in ima krepko, podolgovato telo. Glava, vratni ščit in pokrovke so rdečerjavi ter pri obeh spolih bleščeči. Zgornja stran telesa je po- krita z zelo kratkimi in redko posejanimi dlakami. Tipalke in noge so srednje dolge in krepke. Podvrsta je mesojeda in v rudniku redka. Ulov: 30. 3.–23. 9. 2005: 8 osebkov, 29. 10. 2009– 26. 5. 2010: 3 osebki. Vse nabral, določil in kole- kcioniral B. Kofler. Je ena od treh znanih podvrst Alfonzovega bre- zokca. To takrat novo podvrsto, ki je endemit okolice Železnikov (Smoleva, Špik, Racmanski Kovaški vrh, Vancovec) sem najprej našel leta 1983 v rudniku nad Smolevo. Je mesojeda, tipična žival globokih špranj in razpok, od koder prihaja v večje za človeka pre- hodne podzemeljske prostore in rove. Nikoli je ne najdemo na površju, pač pa globoko v mokrih tleh, kjer so ustrezne mikroklimatske razmere, torej več- na tema, visoka relativna vlaga zraka in vse leto stal- na temperatura. Ta srednje velika podvrsta (5,2–6,3 milimetrov) je odlično prilagojena življenju v razpo- kah. Ima krepko, močno razpotegnjeno telo, dolge tipalke in dolge, močne noge. Je transparentno ru- meno rjave barve in gosto poraščena z dolgimi, tan- kimi dlakami. Je slepa in v rudniku zelo redka. Ulov: 16. 3.–11. 7. 1997: 1 osebek, 30. 3.–23. 9. 2005: 2 osebka, 29. 10. 2009–26. 5. 2010: 1 osebek, 18. 1.–25. 8. 2011: 1 osebek, 10. 3.–24. 9. 2014: 1 osebek. Vse nabral, določil in kolekcioniral B. Kofler. Anophthalmus scopoli hoschecki. Naravna velikost: 4,0 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis. Naravna velikost: 6,0 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Železne niti 12 Favna hroščev v opuščenem rudniku na Vancovcu 304 Anophthalmus miroslavae Kofler 2006 Laemostenus schreibersi Küster 1846 Miroslavin brezokec je endemit opuščenih ru- darskih rovov v bližnji okolici Železnikov (Špik, Racmanski Kovaški vrh in Vancovec). Od leta 1983, ko sem našel prvi primerek, sem jih uspel uloviti le 11, komaj dovolj, da sem brezokca leta 2006 v Acta entomologica slovenica lahko opisal kot novo vrsto. Ta takrat za biološko znanost nova, zelo redka, po- polnoma slepa vrsta je srednje velika (5,36–6,00 milimetrov) in ima krepko, podolgovato telo. Glava in vratni ščit sta rumeno rdeča, pokrovke rumeno rjave. Glava in vratni ščit sta pri samcih in sami- cah bleščeča; pokrovke pri samcih bleščeče in pri samicah nebleščeče. Zgornja stran telesa je pokri- ta s kratkimi dlakami. Tipalke in noge so dolge in krepke. Močno sklerotizirani in rahlo pigmentirani Opis vrste je v Železnih nitih 11/2014, stran 275. Veliki jamski brzec ni slep, ima pa že delno zakrnele oči. Vrsta je v rudniku zelo pogosta. Ulov: 15. 4.–2. 12. 1995: 23 osebkov, 19. 4.–10. 8. 1996: 4 osebki, 16. 3.–11. 7. 1997: 4 osebki, 13. 3.– 21. 9. 1998: 3 osebki, 30. 3.–23. 9. 2005: 31 osebkov, 29. 10. 2009–26. 5. 2010: 14 osebkov, 18. 1.–25. 8. 2011: 54 osebkov, 10. 3.–24. 9. 2014: 37 osebkov. Vse nabral, določil in kolekcioniral B. Kofler. Anophthalmus miroslavae. Naravna velikost: 5,7 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Laemostenus schreibersi. Naravna velikost: 12,4–15 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler zunanji skelet te vrste kaže na to, da živi razmeroma blizu zemeljske površine. Poseljuje apnenčeva območja, predvsem razpoke in večje votline, ki ležijo plitvo v tleh. To, da ima že popolnoma zakrnele oči, površina telesa pa je pokrita s kratkimi dlakami, kaže na višjo stopnjo specializacije in na to, da imamo opraviti z zelo staro vrsto. Je mesojeda. V rudniku je zelo redka. Ulov: 4. 8. 1996: 1 osebek, 16. 3.–11. 7. 1997: 1 osebek, 13. 3.– 21. 9. 1998: 1 osebek, 30. 3.–23. 9. 2005: 1 osebek, 29. 10. 2009–26. 5. 2010: 1 osebek. Vse nabral, določil in kolekcioniral B. Kofler. Železne niti 12 Favna hroščev v opuščenem rudniku na Vancovcu 305 Sphaerobathyscia hoffmani Motschoulsky 2006 Aphaobius kofleri Bognolo & Vailati 2010 Opis vrste je v Železnih nitih 11/2014, stran 276. Vrsta je slepa in v rudniku zelo pogosta. Ulov: 15. 4.–2. 12. 1995: 15 osebkov, 19. 4.–10. 8. 1996: 5 osebkov, 16. 3.–11. 7. 1997: 4 osebki, 13. 3.– 21. 9. 1998: 8 osebkov, 30. 3.–23. 9. 2005: 40 oseb- kov, 29. 10. 2009–26. 5. 2010: 11 osebkov, 18. 1.–25. 8. 2011: 34 osebkov, 10. 3.–24. 9. 2014: 41 osebkov. Vse nabral, določil in kolekcioniral B. Kofler. Koflerjev jajčar je endemit okolice Železnikov (Špik, Racmanski Kovaški vrh, Vancovec, Snegov- nik) in je pripadnik slepih jamskih mrharčkov iz rodu jajčarjev (Aphaobius). Najdemo ga le v pravem jamskem okolju, kamor prihaja iz sistemov z ozkimi, človeku nedostopnimi razpokami. To srednje veliko vrsto (2,78–3,24 milimetrov) sem kot prvi našel v starih opuščenih rudniških rovih. Vrsta je slepa, že deloma depigmentirana, zato je rdeče rjave barve in po telesu porasla z gostimi, dolgimi dlakami. Ima podolgovato, jajčasto razpotegnjeno telo z izrazito dolgimi ter tankimi nogami in tipalnicami. Tako kot ostale vrste tega rodu je popolnoma brezoka in se hrani z mrhovino. V rudniku je pogosta. Ulov: 15. 4.–2. 12. 1995: 12 osebkov, 2. 12. 1995–19. 4. 1996: 2 osebka, 19. 4.–10. 8. 1996: 37 osebkov, 16. 3.–11. 7. 1997: 10 osebkov, 13. 3.–21. 9. 1998: 7 osebkov, 30. 3.–23. 9. 2005: 8 osebkov, 29. 10. 2009–26. 5. 2010: 11 osebkov, 18.1.–25. 8. 2011: 2 osebka. Vse nabral, določil in kolekcioniral B. Kofler. Aphaobius kofleri. Naravna velikost: 3,0 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Sphaerobathyscia hoffmani. Naravna velikost: 1,2–1,3 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Železne niti 12 Favna hroščev v opuščenem rudniku na Vancovcu 306 Leptinus testaceus Mueller 1817 Bryaxis argus Kraatz 1863 Slepa vrsta, bledorumene barve, velika 2,2–2,5 milimetrov. Ima precej dolge tipalnice in noge. Živi predvsem v gnezdih malih sesalcev (miš, krt), pa tudi v jamah, zlasti na netopirjevem govnu. Vrsta je široko razprostranjena in ni ravno redka. Živi v se- verni in srednji Evropi vse do Kavkaza, pa tudi v Se- verni Ameriki. V okolici Železnikov do sedaj ni bila ujeta. V okolici Škofje Loke je znana iz jame Kevderc na Lubniku in iz Štinetove jame pri vasi Papirnica. En primerek se je ujel v talno past v gozdu pri vasi Reteče. Vrsta je v rudniku zelo redka. Ulov: 30. 3.–23. 9. 2005: 1 osebek, 10. 3.–24. 9. 2014: 1 osebek. Vse nabral, določil in kolekcioniral B. Kofler. Leptinus testaceus. Naravna velikost: 2,4 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Opis vrste je v Železnih nitih 11/2014, stran 277. Vrsta ima zakrnele oči in je v rudniku redka. Ulov: 20. 3.–30. 9. 2006: 1 osebek, 30. 3.–23. 9. 2005: 4 osebki, 29. 10. 2009–26. 5. 2010: 3 osebki. Vse nabral, določil in kolekcioniral B. Kofler. Bryaxis argus. Naravna velikost: 1,5–1,7 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Železne niti 12 Favna hroščev v opuščenem rudniku na Vancovcu 307 Necrophylus subterraneus Dahl 1807 Leptusa schaschli Ganglbauer 1897 Opis vrste je v Železnih nitih 11/2014, stran 278. Vrsta ni slepa in je v rudniku redka. Ulov: 30. 3.–23. 9. 2005: 3 osebki, 29. 10. 2009– 26. 5. 2010: 3 osebki. Vse nabral, določil in kole- kcioniral B. Kofler. Opis vrste je v Železnih nitih 11/2014, stran 278. Vrsta je slepa in je v rudniku pogosta. Ulov: 15. 4.–2. 12. 1995: 4 osebki, 30. 3.–23. 9. 2005: 4 primerki, 29. 10. 2009–26. 5. 2010: 34 oseb- kov, 18. 1.–25. 8. 2011: 9 osebkov. Vse nabral, dolo- čil in kolekcioniral B. Kofler. Necrophylus subterraneus. Naravna velikost: 6–8 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Leptusa schaschli. Naravna velikost: 2,5–3 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Železne niti 12 Favna hroščev v opuščenem rudniku na Vancovcu 308 Ugotovitve Od nekdanjega velikega rudnika manganove rude na Vancovcu se je do današnjih dni ohranil le kratek vhodni rov. Preseneča, da na tistih nekaj preostalih metrov živi vsaj deset vrst hroščev, med njimi tudi taki, ki jih sicer najdemo zgolj globoko pod zemljo. Mogoče je, da je kljub navidezno nepro- dušni zapori, ki jo tvorita podorno kamenje in sto- žec zbite ilovice na koncu vhodnega rova, vendarle ostalo nekaj nezaprtih špranj in prehodov. Tako lahko prehajajo živali ob menjavi letnih časov iz še nezasutih notranjih delov v vhodni del rudnika. Živali, ki poseljujejo temačne rove nekdanjih ru- dnikov v okolici Železnikov, so bolj ali manj dobro prilagojene okolju, kjer vlada večna tema, relativna vlaga zraka blizu rosišča in konstantna temperatura zraka skozi celotno leto. Pozimi, ko je prehladno in presuho, ter poleti, ko je prevroče in presuho, tako potujejo globlje v podzemlje. Spomladi in jeseni, ko je zunaj vlažno in temperature podobne tistim v podzemlju, pa se približajo površju in marsikatero sicer ''jamsko'' vrsto takrat lahko najdemo zlasti v gozdovih pod kamni, ki so globoko zakopani v hu- musu. Nekatere vrste (Laemostenus schreibersi, Sphaerobathyscia hoffmani, Leptinus testaceus, Bryaxis argus, Necrophilus subterraneus in Lep- tusa schaschli ) najdemo tudi v drugih slovenskih jamah, breznih in opuščenih rudniških rovih, kar štiri pa so specifične za to področje. Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis in Anophthalmus scopo- lii hoschecki sta endemita Škofjeloškega hribovja. Anophthalmus miroslavae in Aphaobius kofleri pa sta ekstremno lokalna endemita, vezana zgolj na bližnjo okolico Železnikov. Še več, Anophthalmus miroslavae je znan zgolj iz rudnika nad Smolevo in rudnika na Vancovcu. Ni prijetno pri srcu ob misli, da bo prav kmalu prišlo do dokončnega zasutja nek- danjega rudnika mangana, s tem pa se bodo nepo- vratno zaprla edina vrata v enkraten svet endemič- ne favne hroščev na Vancovcu. Literatura: Bognolo, Marco; Vailati, Dante: Revision of the genus Aphaobius Abeille de Perrin, 1878 (Coleoptera, Cholevidae, Leptodi- rinae). Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije, Scopolia 68, 2010, str. 46–47. Daffner, Hermann: Revision der anophthalmus Arten und Rassen mit lang und dicht behaarter Koerperoberseite. V: Mi- tteilungen der Entomologischen Geselschaft 86, 1996, str. 33–78. Kofler, Bojan: Raziskave podzemeljske favne hroščev v Štinetovi jami. V: Acta entomologica slovenica 4/1, Ljubljana: Priro- doslovni muzej in Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, 1996, str. 23–29. Kofler, Bojan: Prispevek k poznavanju razširjenosti in pogostosti Alfonzovega slepega brzca (Anophthalmus alphonsi), (Coleoptera: Carabidae: Trechinae). V: Acta entomologica slovenica 10/1, Ljubljana: Prirodoslovni muzej in Slovensko en- tomološko društvo Štefana Michielija, 2002, str. 23–29. Kofler, Bojan: Anophthalmus miroslavae sp. n. iz Slovenije (Coleoptera: Carabidae: Trechinae). V: Acta entomologica slovenica (14/1), Ljubljana: Prirodoslovni muzej in Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, 2006, str. 35–42. Kofler, Bojan: Rudnik nad Smolevo. V: Zbornik Selške doline Železne niti 4, Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 299–304. Kofler, Bojan: Koflerjev jajčar. V: Zbornik Selške doline Železne niti 8, Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2011, str. 393–396. Kofler, Bojan: Jama v Bihki. V: Zbornik Selške doline Železne niti 11, Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2014, str. 271–279. Lazar, Saša: Rudnik mangana v Vancovcu. V: Zbornik Selške doline Železne niti 3, Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2006, str. 195–198. Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 309 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje Irena Prevc Hajdinjak Kako so se včasih mladi kmečki fantje pripravljali na kmečka opravila in prevzem kmetij? Pomagali so doma in znanje je šlo iz roda v rod, od očeta do sina. Proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja je vladala v deželi huda kmetijska kriza, ki je povzročila propad številnih kmetij in sprožila lakoto, revščino in množično izseljevanje. Anton Pevc, ugleden kmetijski strokovnjak (1885–1967), ki je leta 1903 služboval tudi v Selcih, kjer je vodil sirarski tečaj, je izjavil: ''Podvojiti moramo kmetijsko proizvodnjo ali pa razpoloviti število prebivalstva.'' Tako je bilo nujno treba izobraziti novi rod kmetov, ki bodo s pridnostjo in znanjem prehranili več prebivalstva. Med starimi knjigami sem našla dnevnik svojega starega očeta, Janeza Prevca, ki je, star dvanajst let, obiskoval živinorejski tečaj od 3. do 30. novembra 1911 v Selcih. Orga- nizirala ga je Živinorejska zadruga v Selcih, ki je bila ustanovljena leta 1905 kot prva živinorejska zadruga za rdečo cikasto pasmo na Kranjskem. Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 310 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 311 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 312 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 313 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 314 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 315 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 316 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 317 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 318 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 319 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 320 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 321 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 322 Železne niti 12 Kako so se pred sto leti izobraževali bodoči kmetje 323 Tu se dnevnik konča. Že 24. dan napiše: ''Kakor po navadi,'' manjka pa opis zadnjih dni. To pa nas spomni na dnevnike današnjih dijakov, ki prav tako radi skrajšajo opis zadnjih dni praktičnega pouka. Kot da ni vmes sto let – ''fantje so pač fantje'' … Viri: Dnevnik živinorejskega tečaja, Janez Prevc, Studeno. Stane Rupnik: Sto let kmetijskega zadružništva in mlekarstva na Loškem. Loški razgledi 46 (1999). Str. 401–411. Anton Pevc, Wikipedija. Železne niti 12 324 Železne niti 12 Vloga kmetije in opis kmečkih del 325 Vloga kmetije in opis kmečkih del v mojih osnovno- šolskih letih Nikolaj Štibelj Škoda bi bilo, da mlajši rodovi in naši zanamci ne bi poznali, kakšno vlogo je v preteklosti imela kmetija in kakšna dela je bilo treba opravljati. V obravnavanem času je bila večina kmetij še samo- oskrbnih. To pomeni, da se je skoraj vse potrebno za življenje pridelalo doma. V pričujočem zapisu se bom omejil predvsem na hribovske kmetije, ker mi je to najbolj poznano, saj izhajam iz tega okolja. Veliko desetletij se življenje in delo na kmetijah ni bistveno spreminjalo. Večje spremembe so zače- le nastajati v prvem desetletju po drugi svetovni vojni. Temu je botroval spremenjen družbeni red in prihod tehničnega napredka v hribe. Zasvetila je elektrika. Začele so se graditi ceste, v prvi fazi še z ročnimi izkopi. Kasneje je način dela močno spre- menil prihod traktorja in motornih žag. Z izgradnjo cest do vsake hiše so bile dane možnosti, da so ljudje pričeli z nakupi osebnih avtomobilov in se tako ize- načili z razvitejšimi področji, kar je še pospeševalo razvoj. Prispevek obravnava dela in opravila na kmetiji v času, ko še ni bilo bistvenih tehničnih sprememb in so bile kmetije še bolj ali manj samooskrbne. Samooskrbna kmetija je morala pridelovati oz. gojiti raznovrstne kulture poljščin in različne doma- če živali. Ta raznolikost ima za posledico veliko raz- ličnih opravil. Vsaka vrsta zahteva bolj ali manj spe- cifični način dela v različnem časovnem obdobju. Poglejmo, kako je bilo to v praksi. Osnovne dejavnosti na kmetiji so bile: – poljedelstvo, – živinoreja, – sadjarstvo in gozdarstvo. Železne niti 12 Vloga kmetije in opis kmečkih del 326 Gojilo se je večino znanih žitaric: rž, ječmen, pšenico, oves in proso. Žita so bila ozimna in jara. Ozimna žita so se sejala jeseni, jara pa spomladi. Seveda so bili nepogrešljivi krompir, fižol, zelje, ko- renje, pesa in drugo. Sadila se je tudi koruza. Večino navedenega se je porabilo za prehrano in živalsko krmo. Prehrano je dopolnjevalo tudi različno sadje. Vse navedeno je bilo treba sejati, saditi v prip- ravljeno zemljo, obdelovati v času rasti, kasneje pa pospraviti ter shraniti. Živinoreja je obsegala rejo goveda – tudi vpre- žnih živali konjev ali volov, ovac, prašičev in kokoši. Posebno veliko dela je bilo s pripravo krme. Vse se je kosilo z ročno koso. Večino krme se je posušilo na travnikih. Trava z njiv pa se je oblagala v kozolce. Pomlad Pomlad smo vedno težko pričakovali, saj so bile zime takrat bolj snežene in mrzle kot danes. Prvo opravilo je bilo obrezovanje in cepljenje sadnega drevja. Ko je sneg skopnel in se je zemlja delno po- sušila, se je pričela priprava za spomladansko setev. Na njive se je navozil hlevski gnoj iz gnojne jame pri hlevu ali pa iz gnojnega kupa na njivi, kamor se je navozil z vprežnimi sanmi že v zimskem času. Gnoj se je razvažal z vprežnim dvokolesnim vozom 'cizov- nikom', običajno s pletenim košem. Ojnice so bile vrtljivo vpete, da se je vozilo lahko prevrnilo in se je gnoj tako razložil. Raztros gnoja se je opravil ročno z vilami. Nato se je pričelo oranje, sejanje in brana- nje. Oranje se je opravljalo z železnim obračalnim plugom, ki ga je vlekel par vprežnih živali – dva ko- nja ali dva vola. Običajno se je druga vprežna žival izmenjavala s sosedom. Prva setvena kultura je bila jari ječmen, nato jara rž, jara pšenica in kasneje oves. V začetku maja se je sejalo proso in še kasneje lan. V začetku maja se je sadil tudi krompir. Znane so bile tri vrste: rdeči, beli in tudi plavi. Krompir se je tudi podoral, to pomeni, da se je odorala brazda, v katero so otroci in odrasli Cizovnik. Foto: Zdravko Čemažar Gepelj; muzej Rogatec. Foto: Klemen Štibelj Voz lojternik. Lastnik Ivan Tavčar. Foto: Jure Štibelj Železne niti 12 Vloga kmetije in opis kmečkih del 327 polagali krompir. Naslednja brazda pa je krompir pokrila. V tem času sta se sadila tudi koruza in fižol. Korenje pa se je sejalo na njivo z jarim ječmenom. Običajno se je najprej oralo zelnik. To je bila manjša, najboljša njiva. Morala je biti tudi dobro pognojena. Tu se je pridelala različna zelenjava, zgodnji krompir in druge vrtnine. V zelniku je ime- lo svoj prostor tudi cvetje. Redki so bili dnevi, da gospodinja ni bila v zelniku. Prvo pomladansko opravilo na travnikih je bilo trebljenje, kar pomeni, da so se travniki očistili in pograbili z grabljami. Trebež – manjše in večje kame- nje, pa se je odpeljalo na določene deponije z leseno samokolnico ali z dvokolesnim vprežnim vozom. Vsaka kmetija je imela tudi gozd. Listavci so se koristili za drva za lastno porabo in tudi za prodajo. Iglavci pa so bili namenjeni za hlode ali drugi tehnič- ni les, za lastno porabo, v večji meri pa za prodajo. V obravnavanem času je bil način sečnje drugačen od današnjega. Motornih žag še ni bilo. V uporabi so bile ročne vlečne žage, imenovane amerikanke. Sečnja iglavcev se je pričela v maju in je trajala do košnje. Iglavci so se posekali in obelili, odstranilo se je lubje z orodjem, imenovanim majevnik. Vsak kos lubja dolžine cca 2 metra se je zvil in se čez poletje posušil. V jeseni se je pobral in prodal. Uporabljali so ga za pripravo tanina. Podrta debla so bila veči- noma dvignjena od tal in so čakala do jeseni. Takrat se je šele razžagalo na ustrezne dolžine in spravilo skupaj na kupe. Kupi hlodov so čakali do snega. V primernem snegu so jih izvlekli iz gozda do pro- metnih povezav. Tako dolg proces je bil potreben Ključ za puljenje sena. Lastnik Jože Rihtaršič. Foto: Jure Štibelj Kosa za košnjo stelje. Lastnik Franc Gartner. Foto: Jure Štibelj Slamoreznica. Lastnik Jože Potočnik. Foto: Jure Štibelj Železne niti 12 Vloga kmetije in opis kmečkih del 328 zato, da se je les osušil in s tem postal lažji, saj se je prekladanje in nalaganje opravljalo ročno. Pre- voz pa se je opravljal s konjsko ali volovsko vprego, predvsem s posmojkami. Večje spomladansko delo je bilo ročno okopava- nje krompirjeve njive in osutje krompirja. Poletje Spomladi je bilo veliko dela. Poleti pa v določe- nih dneh še več, saj so morala biti nekatera dela opravljena sočasno; pričela se je košnja, nato prva žetev ter setev ajde in repe na požetih njivah. Če so rodile češnje, jih je bilo treba obrati in namočiti za žganje, nekaj pa posušiti za suho sadje. V primeru, da so rodile borovnice, so morale biti obrane v tem času. Rekli smo, da smukamo borovnice. Imeli smo večji polkrožni kampel in sito, v katerega so padale borovnice. Tudi borovnice so se namakale za žganje. To žganje je bilo še posebno cenjeno. Rečeno je bilo, da morata dva smukača do zajtrka nasmukati manj- ši koš. To se je zgodilo le, če so bile borovnice res polne. Treba pa je bilo vstati, ko se je danilo. Košnja je običajno trajala cel mesec. Kosilo se je vse ročno. Detelja in travulja sta se preko dneva su- šili na travniku, v drugi polovici popoldneva pa se obložili v kozolec. Seno se je na travniku posušilo do Kosa za košnjo žita. Lastnik Jože Rihtaršič. Foto: Jure Štibelj Rezilni stol, domači eksponat. Foto: Jure Štibelj Mlativnica. Lastnik Jože Potočnik. Foto: Jure ŠtibeljPajkelj (vejavnik). Lastnik Jože Potočnik. Foto: Jure Štibelj Železne niti 12 Vloga kmetije in opis kmečkih del 329 suhega. Ob ustreznem vremenu se je pospravilo že drugi dan po košnji. Seno je bilo treba večkrat ročno obrniti z grabljami. Na položnejših terenih se ga je nalagalo na vprežni voz lojtrnik in povezalo z lato. Na strmih pobočjih pa se je seno nalagalo na plat- nene rjuhe z roglji ali v pletene mreže. V mrežo se je naložilo do 50 kg suhega sena. Naložene rjuhe in mreže so se na voz lojtrnik naložile ročno, do njega pa jih je bilo treba prinesti na hrbtu. Seno se je spra- vilo na skedenj. Rjuhe in mreže so se v višji prostor običajno dvigale s škripcem. Seno, ki je bilo na vozu, pa se je razložilo z vilami v nižji prostor. Po opravljeni košnji se je pričela žetev. Najprej je dozorel ječmen, nato rž in pšenica. Najkasneje se je žel oves. Želo se je tako, da je moški kosil žito s posebno koso z naslonom. Naslon je pokošeno žito pritisnil na stoječe žito. Ženske moči pa so žito s srpom pobirale in polagale na prevesle. Prevesel je vez, narejena iz slame, ki so jih običajno delali otro- ci. Tretji udeleženec pa je vezal snope in jih zlagal na manjše kupe. Snopi so se z vprežnim lojtrskim vozom odpeljali v kozolec. Tu so se snopi obložili v late. Spretnejši je bil v latah, drugi pa mu je snope podajal s posebnim orodjem podajačem. Podajač je bil nasajen na daljši ročaj, tako da se je lahko obloži- lo tudi v najvišje late. Žito je bilo obloženo dalj časa, in sicer do mlatenja, ki se je opravilo konec poletja ali v začetku jeseni. Želo se je tudi proso, ki pa se ni obložilo v late, ampak se je takoj odpeljalo na ske- denj, na prostor, določen za mletje. Prosena zrna so se ločila od stebla tako, da so se snopi razporedili v krog z latjem navzven. Na tako pripravljen nasad se je pripeljalo vola, ki se ga je vodilo tako, da je ta hodil po latju in s tem izločal proso od stebla. Plug obračalnik. Lastnik Jože Potočnik. Foto: Jure Štibelj Sadjarska žaga, domači eksponat. Foto: Jure Štibelj Rezilna truga za rezanje krme za prašiče. Lastnik Jože Potočnik. Foto: Jure Štibelj Rejta. Lastnik Jože Potočnik. Foto: Jure Štibelj Železne niti 12 Vloga kmetije in opis kmečkih del 330 Konec julija je sledilo sejanje ajde in repe. Rečeno je bilo, da ju je treba posejati okoli svetega Jakoba. Setev se je opravila na strnišču požetega žita. Navo- zilo in raztrosilo se je malo gnoja, nato se je oralo. Orati je bilo možno le zgodaj zjutraj, saj je bilo po- tem za živino prevroče. V drugem delu poletja med šmarnimi mašami, to je od 15. avgusta do 8. septembra, se je za drva sekalo listavce. To delo je bilo težko, saj je bilo lah- ko v tem času še zelo vroče. Trdi les listavcev se je žagal dosti težje od mehkega lesa iglavcev. Podrto drevje je ležalo v vejah z listi cca 1,5 do 2 meseca, da se je listje posušilo. Drva so bila uporabna že v tekoči zimi. Naporno žensko delo poleti je bila pletev. Poseb- no zamudno je bilo pletje strnišča na njivi, kjer se je požel ječmen. Med ječmenom je raslo korenje, ki je bilo v času žetve že zeleno. Žeti je bilo treba nekoli- ko višje, da se rastoče korenje ni poškodovalo. Če je bila njiva večja, je pletev trajala precej časa. Ob koncu poletja se je obsekavalo drevje, pred- vsem hrasti, sekale so se veje in se povezovale v tako imenovane vejnike. To je bila krma za živali pozimi, predvsem za ovce. Druga košnja (košnja otave) se je opravljala na travnatih njivah in boljših travnikih. V tem času se je izpraznil kozolec, kjer so bili snopi žita, da se je pripravil prostor za sušenje otave z njiv. Snope žita se je vozilo na skedenj, da so bili pripravljeni za mlatev. V začetku septembra se je začel kopati krompir. Pri tem delu je bilo potrebnih več ljudi. Odorana brazda se je ročno prekopala, da se je izločil krom- pir. Med pobiranjem se je krompir prebiral za go- spodinjsko uporabo, za krmo za živino in za semen- ski krompir. Jesen Pomembno delo ob koncu poletja oz. v začetku jeseni je bila mlatev. Mlatilo se je na mlatilnici. Mla- tilnico je preko transmisije poganjal gepel. Napravo je sestavljal zobčenik s premerom cca 1 meter. Zob- čenik je vrtela vprežna živina, ki je hodila v krogu v premeru cca 8 metrov. Krožna sila se je iz zobčenika prenašala preko zglobov na os, ki je bila povezana s transmisijo s ploščatimi jermeni. To napravo je ime- la večina kmetov do prihoda elektrike. Sekira za dolbljenje lesenih korit, domači eksponat. Foto: Jure Štibelj Podajač, domači eksponat. Foto: Jure Štibelj Strgulja za strganje debel sadnega drevja; domači ek- sponat. Foto: Jure Štibelj Majevnik, domači eksponat. Foto: Jure Štibelj Podajač za snope. Lastnik Jože Rihtaršič. Foto: Jure Štibelj Železne niti 12 Vloga kmetije in opis kmečkih del 331 Pri mlatvi je bilo potrebnih pet ljudi, in sicer: vodič vprežne živine pri gepelnu, pripravljalec snopov, vstavljalec snopov v mlatilnico, iztresalec slame in odstranjevalec slame. Po mlatvi se je žito čistilo z veliko rejto – sitom s premerom več kot 1 meter, z luknjami cca 1 centimeter. Po rejtanju se je nadaljevalo čiščenje na vejevniku – pajkelnu, ki je imel štiri izhode: kvalitetno žito, slabše žito, pleve in zadaj prah. Na njivi, kjer se je izkopal krompir, pa tudi na drugih njivah, se je zopet gnojilo in oralo, da se je posejalo ozimna žita. Poruvani lan ob koncu poletja je bil položen na sončno brežino in se godil. Namen godenja je bil, da se je razkrojil zunanji sloj lanenega stebla. Ko je bil lan goden, se je pobral v večje snope in bil prip- ravljen za sušenje. Lan se je posušil v pajšti za lan. Kurišče je bilo od prostora sušenja oddaljeno cca 4 metre. Od kurišča je po rovu potoval vroč zrak v sušilni prostor. Suha lanena stebla so se nato ob- delovala na trlicah. To delo so opravljale terice. Na našem območju sta bili znani terici Černivka in Po- ljanka iz Zgornje Luše. S kodeljami lanu je bilo nato še kar nekaj dela, da je bil pripravljen za predenje niti na kolovratu. Če je sadno drevje dobro rodilo, je bilo veliko dela s pospravljanjem; predvsem s hruškami – tep- kami in moštaricami. V enostavni napravi – okrivlje- no leseno korito, v kateri se je kotalil velik okrogel kamen, podoben mlinskemu, se je sadje razdrobilo. Nato se je v leseni stiskalnici na vzvod stiskalo in pri- dobil se je sadni sok – sladek mošt, ki je po vrenju postal dobra pijača, podobna vinu. Boljše sadje se je obralo in shranilo v klet. Veliko sadja, predvsem hruške, pa se je posušilo. Kuhano suho sadje je bilo nepogrešljivo pri popoldanskih malicah. Slabše sad- je se je namakalo za žganje. Jesenski čas je vključeval tudi spravilo ajde. Za krmo prašičev se je uporabljalo korenje, repo in peso. Korenje, peso in del repe se je shranilo v klet. Večja količina repe pa se je shranila v zasipnici na njivi. Izkopala se je jama, v katero se je naložila repa. Repa se je pokrila s praprotjo ali slamo in se zasula. V jesenskem času se je pripravljala tudi stelja. Ko je listje odpadlo, se je pograbilo in se spravilo v prostor za steljo – šupo. Listja običajno ni bilo do- volj, zato se je zgodaj v jeseni v določenih gozdnih predelih, kjer je bilo več mahu in borovja, s poseb- no koso, imenovano stelna kosa, to kosilo. Pokoše- na stelja je bila nekaj časa v gozdu, da se je osušila, potem pa spravila v šupo. Za nastil prašičev se je uporabljala praprot, ki se je požela s srpom. Pred zimo je bilo treba pripraviti drva za krušno peč, kuhinjski štedilnik in drva za kurišče, kjer se je kuhalo za prašiče. Butare za kmečko peč so se dela- le v vseh letnih časih. Drva so se pripravljala pred- vsem iz dreves šmarnomašne sečnje. Do napeljave elektrike in prihoda motornih žag se je vse to opra- vljalo ročno. Dolgotrajno in zamudno delo je bilo žaganje drv na lesenih kozah za kuhinjski štedilnik. Zima Živahno zimsko delo je bilo klanje prašičev. Pov- prečna kmetija je imela dva do tri prašiče. Glavno delo je opravil mesar, ki ga je bilo treba naprositi že Žaga amerikanka, domači eksponat. Foto: Jure Štibelj Železne niti 12 Vloga kmetije in opis kmečkih del 332 kakšen mesec pred klanjem. V pomoč pri tem delu so bili tudi sosedje, predvsem kot držalci. Dela v povezavi s klanjem so bila: izdelava krvavic in me- senih klobas, soljenje mesa, ki se je vlagalo v čebri- ček s 'salamorjo'. Sledilo je sušenje klobas, slanine in mesa v dimnici. Delala se je tudi zaseka, ki se je shranila v leseni posodi – deži. Vsak teden se je pripravljala tudi krma – rezanca za govedo. Za to delo se je uporabljala slamorezni- ca, ki jo je poganjal gepel. V slamoreznico se je na- lagalo seno in slama v določenem razmerju. To delo so opravljali trije, in sicer: vodič vprežne živine pri gepelnu, vlagalec sena in slame v slamoreznico ter odstranjevalec rezance za slamoreznico. Značilno zimsko delo je bilo pletenje košar in ko- šev ter popravljanje orodja. Ob zimskih večerih se je robkala koruza, luščil in prebiral fižol. Žene in dekleta so bile v zimskih večerih zaposle- ne s prejo volne in lanu, pletenjem nogavic, jopic, rokavic in podobno. Iz vsega napisanega je razbrati, da je bilo v vseh letnih časih zelo veliko dela. Časa je vedno primanj- kovalo. Delalo se je od jutra do večera. Ob nedeljah pa so se opravljala le nujna tekoča dela. Ne glede na letni čas je bilo treba vsak dan krmiti živino, prašiče, ovce in kokoši. V poletnem in jesenskem času je bila zelo obremenjujoča dnevna priprava sveže krme za živino. Redno je bilo treba skrbeti za obnovo in vzdrže- vanje naprav in opreme. Pri tem delu so sodelovali obrtniki: kovač, kolar, sedlar in mizar. Redno se je koristilo storitve mlinarjev, občasno pa tudi ža- garjev – razrezovalcev hlodov v deske. To delo so opravljali na žagah venecijankah. Vsak večji kraj je imel koga od navedenih obrtnikov. S prenehanjem opisanega načina kmečkih del ni bilo več dela za imenovane obrtnike, tako da jih danes ni več. Ostali so le mizarji in žagarji, ki so se sodobno tehnološko opremili in se tržno usmerili. Res je, da je bilo v takratnem času delo in življe- nje precej drugačno od današnjega; delo je bilo tež- je, prostega časa in dopustov ni bilo. Kljub temu pa je bila večina kmečkih ljudi kar zadovoljna. Veseli so bili uspehov svojega dela. Nedeljski popoldnevi, predvsem v poletnem času, so bili namenjeni oce- njevanju, kako napreduje rast. Lepo je bilo videti rastoče obdelane njive. Žito je valovalo v vetru. Najlepša je bila njiva s cvetočim lanom. V valova- nju so se prelivali čudoviti modri odtenki. Živeli so z naravo, z njo sodelovali in bili navezani na svoje okolje. Narava pa je njihov trud v večji ali manjši meri poplačala z različnimi dobrinami. Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 333 Počitniški dom Gospodarskih organizacij Selške doline v Portorožu Anton Sedej v obdobju 1960–1992 V času po drugi svetovni vojni, ko so pričela nastajati manjša in večja podjetja ter zadruge v Selški dolini, se je življenjski standard prebivalcev občutno izboljšal. Zaposlitve so delavcem poleg preživetja zagotavljale tudi njihovo zdravstveno ter socialno varnost ter redni zaslužek (plačo) za normalno življenje. V podjetjih so se pričele tudi aktivnosti sindikalnega gibanja z namenom, da bi v novi socialni državi zagotavljali zaposlenim čim boljšo in pravično zaščito, ki naj bi se odražala v skrbi za pošteno plačilo zaposlenih, njihovo varnost na delovnem mestu ter tudi za oddih zaposlenih ter njihovih družin v času letnega dopusta. Ob tem se je v ospredje postavljalo vprašanje, kako zaposleni preživijo svoj letni dopust, ki naj bi bil namenjen predvsem počitku, ne pa prej ustaljeni praksi, ko so v večini vsi stremeli, da so med dopustom opravlja- li še mnoga težaška dela, ki pa so slabo vplivala na njihovo zdravstveno stanje. Iz zdravstvene statisti- ke prebivalcev na Selškem so bili znani pokazatelji, da je bilo mnogo obolelih za boleznimi dihal, ki so prizadele zlasti mlajšo populacijo. Domači zdravni- ki so po vseh svojih strokovnih močeh in možnostih pomagali prizadetim z zdravili, ki so bila takrat na razpolago. Priporočali so tudi okrevanje in zdravlje- nje izven domačega okolja, zlasti spremembo kli- matskega območja, kjer bi se tovrstne zdravstvene težave lahko bistveno izboljšale. Možna in dobra Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 334 rešitev bi bilo tudi preživljanje rednega letnega do- pusta na morju, kjer bi se prizadetim s spremembo klime lahko izboljšalo njihovo zdravje. Prizadevanja za letovanje delavcev na morju so se pričela leta 1958 v kovinarski zadrugi NIKO. Zra- ven je pristopil še Občinski sindikalni svet pri Ob- činskem ljudskem odboru (v nadaljevanju: ObLO) Železniki s predsednikom Tonetom Polajnarjem. Po krajšem času so pridobili informacije, da obstaja možnost najema počitniške hiše v Selcah pri Cirkve- nici. Z lastnikom so sklenili pogodbo za dve leti. Tako je v sezoni 1958 in 1959 odšlo na letovanje le nekaj skupin, saj je bilo za marsikoga to letovišče predaleč. Informacije, da bi bilo po možnosti dobro dobiti počitniške kapacitete bližje, na slovenski obali, so se nadaljevale. V vili v Vrtu, kjer je sestankoval ob- činski sindikat, je bila izražena želja, da se ustanovi počitniška dejavnost, ki bo skrbela za rekreacijo in oddih delavcev. Na sestanku so določili, naj to skrb prevzameta Blaž Dolenc, zaposlen v MLIP Češnjica, in Mitja Košmelj iz trgovskega podjetja Sora Železni- ki. K sodelovanju je Blaž Dolenc povabil še Alojza Megušarja s Češnjice. Sodeloval je tudi Anton Golja, predsednik ObLO Železniki. Komisija se je odpravi- la po Sloveniji ter iskala možnosti za primerno leto- višče. Na začetku leta 1960 so izvedeli, da v Portoro- žu Strelska zveza Slovenije prodaja počitniški dom s 45 ležišči in zemljiščem. Takoj so pristopili k dogo- vorom ter pripravi kupoprodajne pogodbe. Imeli so nekaj težav pri urejanju lastništva, saj so bile stavba in dve parceli še vpisana na lastnika – ezula. V na- kupu je bil še manjši objekt za vrtno orodje, ki so ga pozneje imenovali Matilda. Prodajalec Strelska zveza Slovenije se je dogovoril z ObLO Piran, da se pred nakupom uredi lastništvo, ki naj ga ObLO Piran vpiše kot splošno ljudsko premoženje. Kot mi je povedal Blaž Dolenc, so imeli v zvezi z nakupom te stavbe v Portorožu takrat kar precej obiskov in pogovorov na ObLO Piran. Veliko sta k uspešnemu nakupu prispevala tudi Janez Šter, takratni poslanec v slovenski skupščini, ter Milan Osovnikar, ki je bil predsednik ObLO Škofja Loka. Ko so bile vse pravne ovire glede lastništva reše- ne, se je ObLO Železniki s prodajalcem pričela dogo- varjati o ceni in ostalih pogojih nakupa. 7. marca 1960 je bila podpisana kupoprodajna pogodba, ki sta jo podpisala kupec ObLO Železniki, podpisan je predsednik Anton Golja, in v imenu prodajalca Strelske zveze Slovenije predsednik Jože Klanjšek. Ob tem so potekali še pogovori o ceni, kjer se je določilo za stavbo in zemljišče vrednost 12 milijonov din, za opremo in ostalo pa še 1 mili- jon din, celotna vrednost kupoprodajne pogodbe je bila 13 milijonov din. S prodajalcem je bil sklenjen tudi dogovor, da se stroški kupnine poravnajo v petih letih. Za pokritje stroškov nakupa so povabili k sodelovanju vsa podjetja Selške doline. Ugotovili so, da je v kupljeni stavbi, ki je bila prvotno enonad- stropna, možnost namestitve 45 ležišč. Podjetja so se odločila, koliko postelj bodo vzela v solastništvo. 30. novembra in 1. decembra 1960 je bil izdelan finančni načrt, ki so ga podpisali vsi predstavniki podjetij – kasnejši solastniki ležišč. S tem je bila celotna finančna konstrukcija nakupa in plačila po kupoprodajni pogodbi za stavbe in zemljišče v Por- torožu, Prečna pot 4, tudi ugodno rešena. Stavba je bila ob nakupu pritlična z eno etažo, v kateri so bile sobe ter kopalnica z WC-jem. Zaradi večjih potreb po ležiščih so se odločili, da pristopijo k pripravam za nadzidavo nadstropja stavbe, kjer bi pridobili še dodatnih 14 ležišč. Alojza Megušarja so zadolžili, da pripravi potrebno skico nadzidave stavbe in predračun gradbenih del. Prva sezona je bila na pragu, pred tem so okopali vinog- rad, delo sta opravila delavca iz Prekmurja. S prvo sezono so pričeli 1. junija ter končali ob zaključku meseca avgusta 1960. Izmene gostov v počitniškem domu so bile ob četrtkih. Na seji 13. decembra 1960 so za predsednika Počitniške skupnosti Železniki uradno imenovali Blaža Dolenca, Mitja Košmelja za knjigovodja, Aloj- za Megušarja za gospodarja, Staneta Potočnika pa za odgovornega za povezavo med sindikati in njihovi- mi podružnicami. 24. decembra 1960 je bilo občinsko zasedanje Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 335 Kupna pogodba s 7. marca 1960 med prodajalcem Strelsko zvezo Slovenije in kupcem ObLO Železniki o nakupu počitniškega doma v Portorožu. Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 336 Kupna pogodba s 7. marca 1960 med prodajalcem Strelsko zvezo Slovenije in kupcem ObLO Železniki o nakupu počitniškega doma v Portorožu. Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 337 Pogodba s 26. 12. 1960 med ObLO Železniki in zastopniki gospodarskih organizacij Selške doline o solastništvu počitniškega doma v Portorožu. Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 338 Pogodba s 26. 12. 1960 med ObLO Železniki in zastopniki gospodarskih organizacij Selške doline o solastništvu počitniškega doma v Portorožu. Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 339 Pogodba s 26. 12. 1960 med ObLO Železniki in zastopniki gospodarskih organizacij Selške doline o solastništvu počitniškega doma v Portorožu. Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 340 Sveta za gospodarstvo, plan in finance ObLO Že- lezniki, kjer so se dogovorili, da se lastništvo pre- nese na gospodarske organizacije ter da se naročijo načrti za adaptacijo podstrešja stavbe počitniškega doma. Zaradi preobremenjenosti Mitja Košmelja so za vodenje finančne službe določili Minko Megušar s Češnjice. 8. marca 1961 so bili dr. Brizej (odvetnik), Anton Golja – predsednik ObLO Železniki, Alojzij Megušar, Mitja Košmelj in Blaž Dolenc v Portorožu in Piranu, kjer so urejali prenos lastništva ter dogra- ditev stavbe počitniškega doma. Ob tem so opravili ogled ter se dogovorili za postavitev ograje med parcelami počitniškega doma Ljubljana-Moste ter počitniškega doma Železniki. 18. marca 1961 so opravili tudi obisk pri Jaki- nu, referentu za nacionalizirano imovino na ObLO Piran, kjer je bila sestavljena pogodba o upravljanju z zemljiščem pri počitniškem domu. Pogodba je bila zatem v obravnavi še na seji ObLO Piran. 4. aprila 1961 so Anton Polajnar, Lovro Gajgar, Stane Potočnik, Alojz Megušar in Blaž Dolenc na Ob- činskem sindikalnem svetu v Železnikih poročali, kako je bilo s pridobitvijo gradbenega dovoljenja za nadzidavo stavbe. Alojz Megušar je bil v Portorožu 24.–26. marca 1961, kjer je urejal potrebno doku- mentacijo za gradnjo. 5. aprila 1961 je bila s strani ObLO Koper še revizija projekta. V Železnikih je bil od ObLO za počitniški dom v Portorožu imenovan gradbeni odbor v sestavu Blaž Dolenc – MLIP Češnjica, Alojz Megušar – Mesarija Železniki, Mitja Košmelj – Trgovina Sora Železniki, Stane Potočnik – NIKO Železniki, Lovro Benedi- čič – Ratitovec Studeno, Mica Benedičič – Tehtnica Železniki, Anton Debeljak in Martina Benedičič – Usnjarna Železniki. Prvo sejo je imel gradbeni od- bor 10. aprila 1961, kjer je Alojz Megušar poročal, da je bilo opravljeno udarniško delo v nedeljo, 9. Leto 1961. Pričetek gradbenih del nadzidave počitniškega doma. Foto: Blaž Dolenc Prva štampiljka počitniškega doma. Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 341 aprila 1961, kjer so za gradnjo brezplačno pridobi- li nekaj potrebnega materiala – smrekovih plohov, lesenih zagozd ter raznega rabljenega orodja, ki so ga brezplačno odstopili posamezniki. V času grad- benih del so odgovorni morali večkrat službeno v Portorož, da so vse nastale težave pri pričetku grad- benih del reševali sproti. 21. aprila 1961 so zabetonirali prvo ploščo nad obstoječo jedilnico. Ob tem so bili že prisotni vsi delavci, vključeni v gradbeno ekipo. Glavni zidarski mojster je bil Anton Dagarin iz kraja Meja pri Kra- nju. Po domače so mu rekli Krista Pana. V pomoč so prišli delavci iz Prekmurja. Za prehrano delavcev je skrbela Barbara Demšar iz Železnikov, p. d. Ku- cova Barba. Delo je nastopila 25. marca 1961. Z njo je delo nastopila tudi Marija Berce, p. d. Plajbova Mici, iz Lajš. Kot je povedal Blaž Dolenc, so sproti re- ševali vsa vprašanja nadgradnje počitniškega doma. Treba je bilo poskrbeti za nabavo novega ostrešja, organizirati prevoz hlodovine iz Jelovice na Kem- perlovo žago. 29. aprila 1961 je Gabrijel Benedičič, p. d. Jeralov, s Studena s kamionom odpeljal vse dele novega ostrešja v Portorož. Okna in vrata so izdelali po predloženih načrtih v Obrtnem podjetju Skupnost v Železnikih. Poleg skrbi za gradbena dela v portoroškem domu so morali sproti reševati tudi vsa druga vpra- šanja s področja poslovanja. Treba je bilo zagotoviti potrdilo o poslovanju s prilogami ustreznih pravil in hišnega reda počitniškega doma. Zatem je bilo treba potrditi še sistematizacijo delovnih mest, ime- novati in nastaviti blagajnika. 23. maja 1961 je bil sestanek vseh direktorjev, ki so podpisali pogodbe o pristopu v Počitniško skupnost Železniki, skupaj z ObLO Železniki, ki mu je predsedoval Anton Golja. 29. junija 1961 so sprejeli na delo v počitniški dom prvi dve delavki. Eno je dalo podjetje NIKO Že- lezniki, drugo pa MLIP Češnjica. 1. julija 1961 je bila uradna otvoritev doma s strani podjetij – solastnikov počitniških kapacitet. Eno uro pred otvoritvijo je kolavdacijska komisija Leto 1961. Ob zaključku nadzidave počitniškega doma. Delavci pri gradnji v sredini, tretji z leve Alojz Megušar – vodja gradbenh del; četrti z leve Anton Dagarin – zidarski mojster iz vasi Meja pri Kranju. Foto: Blaž Dolenc Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 342 Leto 1962. Zaključena vsa zidarska dela. Foto: Blaž Dolenc Leto 1962. Ob slovesni otvoritvi navzoči predstavniki podjetij Selške doline. Foto: Blaž Dolenc Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 343 ObLO Piran opravila strokovni ogled stavbe. Z nad- zidavo je počitniški dom razpolagal s 60 ležišči. Prva zasedba osebja v počitniškem domu je bila: Pepca – kuharica, Mici Berce – točajka, Marinka Bernik – pomočnica točajke. Z delom so pričele 29. junija 1961. Med prvimi gosti v počitniškem domu je bilo 2. julija 1961 na izletu 260 zadružnikov Kmetijske zadruge Češnjica, ki so jim postregli s kosilom in večerjo. Pričele so se težave pri plačilu anuitet, s katerimi so se podjetja solastniki kapacitet obvezali sofinan- cirati vse stroške investicije. 20. decembra 1961 je bila oddana podjetju Tehnik Škofja Loka pogodba o odstopu lastništva treh ležišč. 25. decembra 1961 je podjetje Tehnik Škofja Loka prevzelo in podpisalo pogodbo ter vplačalo za tri ležišča 1 milijon 500 ti- soč din. Iz solastništva sta se namreč izločili Usnjar- na Železniki in Mesarija Železniki. Zaradi finančnih težav je bila Počitniška skup- nost primorana reševati svoje težave tudi s čim bolj- šo zasedenostjo kapacitet počitniškega doma v času sezone, pred sezono in po njej. 15. marca 1962 so opravili razgovor z zastopnikom podjetja Kompas iz Ljubljane o oddaji prostih kapacitet za tuje goste v pred- in posezoni. 5. aprila 1962 so imeli sestanek, kjer so obrav- navali zaključek poslovanja za leto 1961. Navzoči so bili za MLIP Češnjica Ivanka Čufar – uprava, Jože Demšar – sindikat; Blaž Dolenc – predsednik Počit- niške skupnosti Železniki, za Čevljarno Ratitovec Železniki Vinko Nastran – direktor, Janez Pintar – sindikat; Lovro Benedičič, član Upravnega odbora Počitniške skupnosti (v nadaljevanju UO PS), za KZ Češnjica Matevž Tušek, za NIKO Železniki Stane Po- točnik – sindikat, član UO PS, za podjetje Skupnost Leto 1961. Prvo osebje pri počitniškem domu v Portorožu. Spredaj od leve: Julči Grohar-Daris iz Sorice, Minka Bertoncelj-Bogataj iz Lajš in Ivanka Berce-Arh. Zadaj stojijo od leve: Vida Heine iz Bukovice, Barbara Demšar (p. d. Kucova) iz Železnikov, Alojz Megušar – knjigovodja, s Češnjice, Marija Berce iz Lajš, upravnica počitniškega doma, in Blaž Dolenc, prvi predsednik Počitniške skupnosti Železniki. Foto: arhiv Blaža Dolenca Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 344 Matevž Jensterle – direktor, za podjetje Tehtnica Železniki Milica Sedej in Tone Benedičič – predstav- nik sindikata, za Usnjarno Železniki je bila navzoča Martina Benedičič – članica UO PS. Občinski sindi- kalni svet Železniki je zastopal Anton Polajnar, Teh- nik Škofja Loka pa Ivan Križaj. 25. novembra 1963 je Iskra Železniki plačala za obdobje 1960–1963 2 milijona 288 tisoč, ostal je še neplačan dolg 2 milijona 411 tisoč din. MLIP Če- šnjica je poravnal dolg v znesku 4 milijone 700 tisoč din, neplačanih je ostalo še 1 milijon 300 tisoč din. Ratitovec je bil dolžen še 600 tisoč din. Tehtnica 400 tisoč din, Trgovsko podjetje Sora Železniki še 200 tisoč din, Mesarija 250 tisoč din. 4. junija 1963 so se na ObLO Škofja Loka sestali s predstavniki ObLO Piran zaradi zemljiško knjižnih zadev v zvezi z depandanso Matilde. 22. junija 1963 se je predsednik Počitniške skupnosti Blaž Dolenc v Portorožu dogovoril z Obči- no Piran glede razmejitve zemljišča pri počitniškem domu. 10. marca 1964 se je Blaž Dolenc zglasil pri Francu Šifrerju, direktorju (prisilnem upravitelju) Iskre Železniki, glede dolga za odplačila anuitete. 7. maja 1964 so za posest 1.419 m2 zemljišča, skupaj s stavbo, potjo in dvoriščem ter dovozno in dohodno potjo, opravili razgovor na ObLO Škofja Loka pri Mačku in Čopu. V obravnavi so bila vsa zemljišča, ki pripadajo počitniškemu domu, razen dveh spodnjih parcel pod parkirnim prostorom, ki jih je vzela v lastništvo Občina Piran. 10. maja 1964 je Počitniška skupnost Železniki vložila na ObLO Piran prošnjo za nadomestno grad- njo depandanse Matilde ob počitniškem domu. 3. avgust 1964 so Osovnikar Milan – predsednik Občine Škofja Loka, Janez Šter – poslanec Skupščine RS, Cveto Kobal in Blaž Dolenc opravili razgovor pri predsedniku Občine Piran Pajku o vprašanju prido- bitve gradbenega dovoljenja za gradnjo depandan- se na lokaciji stare Matilde. Sledil je še ogled lokacije v Portorožu. 27. novembra 1964 je Občina Piran skupaj z Občino Škofja Loka kot zemljiškoknjižnim lastni- kom podpisala dokument o spremembi lastništva sosednjih parcel, ki jih je prevzela v lastništvo Ob- čina Piran. To so bila zemljišča – vinogradi, ki so jih spremenili v zazidljive parcele. S tem je po skle- pu Sodišča v Piranu, vložek 65, 66, Občina Škofja Loka postala pravni lastnik zgradbe z dvoriščem, dohodno potjo, vrta nad Matildo, zgradbe Matil- da ter zemljišča okrog stavbe ter dohodne poti z rezervoarjem. Lastnik spodnjega vrta, parceli št. 2611/3 in 2611/5 k. o. Piran – pod parkirnim prostorom na levi in desni strani poti, je Občina Piran. Obe parceli so dali Občini Železniki v uživa- nje in vzdrževanje in predkupno pravico v slučaju prodaje. Ponovno je bilo izpostavljeno, da se unovčijo ter- jatve neplačanih anuitet solastnikov ter s temi sred- stvi čim prej obnovi Matildo. Gašperja Krajnika iz podjetja Tehnik Škofja Loka se je zadolžilo, da izdela osnutek načrta za nadomestno gradnjo Matilde. 24. avgusta 1966 so odšli Blaž Dolenc in Lovro Gajgar, Janez Šter in Milan Osovnikar na Občino Piran glede lokacijske dokumentacije za gradnjo Matilde. Obisk so opravili tudi v Invest biroju Koper pri ing. Petkovšku. Priporočili so jim izvedbo grad- nje, kjer bi vsaka soba imela svoj WC in kopalnico s tušem. Ker je šlo za povsem novo gradnjo, so zah- tevali, da se jim dostavi naročilnica za izdelavo pro- jektov. Blaž Dolenc je povedal, da so imeli kar precej težav za pridobitev lokacijskega dovoljenja. 20. septembra 1966 so le uspeli pridobiti loka- cijsko odločbo za gradnjo nove Matilde. V povezavi s tem si je petčlanska komisija ogledala lokacijo, sledile so še vloge za soglasja sosedov, ki so mejili na parcelo. 18. julija 1967 so ing. Tepini na Občini Piran predložili zemljiškoknjižni izpisek za gradnjo Matil- de z vsemi pogoji opisa gradnje objekta. 14. marca 1968 so podpisali pogodbo z izvajal- cem del Dom Opremo Železniki za gradnjo depan- danse Matilde. Nadzor pri gradnji je prevzel Gašper Krajnik, gradbeni tehnik, zaposlen pri podjetju Teh- nik Škofja Loka. 25. marca 1968 so na skupnem sestanku Poči- Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 345 tniške skupnosti Železniki potrdili poročilo o grad- nji depandanse. Bile so tudi volitve predsednika in imenovan je bil knjigovodja. Za novega predse- dnika so izvolili Antona Sedeja iz podjetja NIKO Že- lezniki. V pomoč pri delu novemu predsedniku naj bi bili Betka Eržen iz MLIP Češnjica in Urban Dolenc iz Iskre Železniki. Za knjigovodjo pa je bil ponovno imenovan Alojz Megušar. 28. marca 1968 so vložili prošnjo za zakoličenje pri Invest biroju Koper. Pri Počitniški skupnosti Železniki so se na sestan- ku dogovorili, da Blaž Dolenc dokončno poskrbi za dograditev depandanse, zraven pa naj sodeluje novo imenovani predsednik Počitniške skupnosti Anton Sedej iz NIKO Železniki. 20. maja 1968 so na letnem sestanku Počitni- ške skupnosti za knjigovodjo imenovali Antona Kemperla – računovodjo iz podjetja MLIP Češnjica. Oba izvoljena predstavnika Počitniške skupnosti Železniki delovne dolžnosti opravljata volontersko. Ob zaključnem računu se jima za vsako leto prizna primerna denarna nagrada. Gradnja nove depandanse Matilde je bila konča- na s kolavdacijo 13.–14. septembra 1968. Nav- zoči so bili: Blaž Dolenc, Gašper Krajnik – nadzorni pri gradnji depandanse, Matevž Jensterle – direktor Dom Opreme Železniki, ki je bila izvajalec gradbe- nih del, Anton Kemperle – knjigovodja Počitniške Skupnosti, in Anton Sedej – predsednik Počitniške skupnosti Železniki. Takrat je bil tudi uradni prev- zem ter primopredaja počitniškega doma med prvim predsednikom Blažem Dolencem in novim predsednikom Počitniške skupnosti Železniki Anto- nom Sedejem. V Portorožu 14. septembra 1968. Od leve: Matevž Jensterle – direktor Dom Opreme Železniki, Minka Rihtaršič – so- barica, Anton Sedej – predsednik Počitniške skupnosti Železniki, Marija Berce – upravnik počitniškega doma, Blaž Dolenc – prvi predsednik Počitniške skupnosti Železniki, Metka Lavtar – sobarica in Anton Kemperle – knjigovodja Počitniške skupnosti Železniki. Foto: arhiv Antona Sedeja Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 346 Specifikacija stroškov izgradnje depandanse pri Počitniškem domu v Portorožu: Utrip Počitniškega doma v Portorožu v pogledu zadovoljnih gostov Izgradnja nove depandanse pri počitniškem domu je bila velika pridobitev za letovišče in delavski turi- zem, ki ga je vodila Počitniška skupnost Železniki. Do- datnih 16 ležišč z vsem udobjem je veliko pomenilo gostom, ki so letovali v novih kapacitetah. Razpored gostov je bil seveda prilagojen potrebam prijavljen- cev tako, da se so kapacitete oddajale pravično med solastniki – člani Počitniške skupnosti. Prva leta je bilo koriščenje kapacitet počitniškega doma v Por- torožu zelo dobro, saj so bila ležišča zasedena od 15. junija do 20. septembra. V večini so bili na letovanju domači gostje, delavci podjetij iz Selške doline. Dru- ženje v domu jim je veliko pomenilo, saj so ob večerih prirejali domače zabave, kjer se je slišala harmonika in ples v jedilnici ali pa zunaj pod obronki vinske trte. Mnogim je tedenski oddih prehitro minil, domov so se nekateri vračali bolj utrujeni, kot so prišli na oddih, vendar pa zadovoljni, da so bili na morju v družbi domačih in veselih ljudi. Nekaj sezon so zaz- namovali tudi obiski – letovanja Pihalnega orkestra Alples iz Železnikov, ki je s svojimi večernimi koncerti pod trto na dvorišču počitniškega doma polepšal le- tovanje gostom doma ter privabil še druge. Nepozab- V Portorožu 14. septembra 1968. Od leve: Martin Ferenčak – zidar pri Dom Opremi Železniki, Matevž Jensterle – direktor Dom Opreme Železniki, Urban Dolenc – član UO Počitniške skupnosti Železniki, mojster polaganja keramičnih ploščic, Anton Dobravec – vodovodni inštalater pri Dom Opremi Železniki, Gašper Krajnik – gradbeni tehnik, nadzorni pri gradnji depandanse Matilde, in Jože Benedičič, p. d. Putovc – upokojenec, pomagal pri gradnji Matilde. Spredaj čepi Marija Berce – upravnica počitniškega doma. Foto: Anton Sedej Namen Vrednost (din) 1. Gradbeni objekt: gradbena, inštalacijska in obrtniška dela 129.999,40 2. Oprema 10.326.45 3. Komunalni prispevek 10.000,00 4. Ostalo: načrti, takse, soglasja, nadzor, osebni dohodki, vodarina, tokovina, potni stroški 8.373,47 5. Skupaj 158.699,32 Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 347 ni so ostali tudi spomini na dvodnevni izlet in obisk počitniškega doma Moškega pevskega zbora NIKO iz Železnikov. Počitniški dom je imel v gosteh tudi nekaj tujih gostov iz Avstrije in Čehoslovaške, ki so zaradi zadovoljstva prihajali na letovanje kar nekaj sezon. Seznam solastnikov – članov Počitniške skup- nosti Železniki po izgradnji nove depandanse: Po primopredaji poslovanja se je računovodja Počitniške skupnosti Železniki Anton Kemperle pri- zadeval za ureditev blagajniškega poslovanja, kot ga je zahtevala takratna zakonodaja. Ker Počitni- ška skupnost Železniki ni imela pravega statusa in registracije pri Statističnem uradu, je bilo kar dosti težav pri finančnem poslovanju. Do primopredaje je skupnost imela hranilne knjižice pri Kmetijski za- drugi na Češnjici, kjer je bilo poslovanje veliko bolj enostavno, brez nadzora zunanjih finančnih insti- tucij. Na rednem letnem zasedanju UO PS Železniki 10. marca 1971 je bil sprejet sklep, da se odpre tekoči račun pri Službi družbenega knjigovodstva (v nadaljevanju SDK), ekspozitura 5151 Škofja Loka, ter določene pooblaščene osebe za podpisovanje: predsednik Anton Sedej, knjigovodja Anton Kem- perle ter nadomestni podpisnik Urban Dolenc. 8. marca 1971 je bil opravljen razgovor pri Ste- vu Šinku, vodji ekspoziture SDK v Škofji Loki, glede registracije Počitniške skupnosti Železniki ter odpr- Št. Podjetje solastnik Število ležišč 1. MLIP Češnjica – Alples Železniki 13 2. Iskra Železniki 10 3. Niko Železniki 3 4. Čevljarna Ratitovec Železniki 2 5. Dom Oprema Železniki 1,5 6. Kmetijska zadruga Škofja Loka 5,5 7. Tehnik Škofja Loka 4 8. Gorenjska predilnica Škofja Loka 5 tja žiro računa. 29. aprila 1974 je bilo končno rešeno vprašanje žiro računa, ki ga je Počitniška skupnost odprla pri SDK Kranj pod št. 51510-678-96471. 26. marca 1973 so na redni seji UO PS Železni- ki zaradi preobremenjenosti razrešili knjigovodjo Antona Kemperla ter imenovali Janeza Freliha iz podjetja NIKO Železniki, ki je ostal na tej funkciji do 3. aprila 1974, ko je knjigovodstvo prevzela Majda Kemperle iz Škofje Loke. 9. maja 1974 je UO PS obravnaval odprodajo ležišč – kapacitet podjetja Dom Oprema Železniki, ki jih prevzame podjetje NIKO Železniki. Po letu 1970 so pri počitniškem domu nastajale vedno večje potrebe po vlaganjih v izboljšavo pro- storov – kuhinje za pripravo treh sezonskih obrokov zajtrka, kosila in večerje. To je bila poleg prenočitve- nih kapacitet tudi ponudba gostom doma. Kuhinja je imela staro, dotrajano opremo s štedilnikom na drva. Pred sezono je bila praksa taka, da se je razža- gana drva v Železnikih naložilo na tovornjak ter do- stavilo v Portorož. Kuharice ter ostalo osebje so bili v času sezone že tako izpostavljeni visokim tempera- turam, zraven pa jim je še dodatno povzročalo teža- ve kurjenje v štedilniku. Sanitarni inšpektor je zah- teval celotno prenovo obstoječe kuhinje. Stroške investicijskega vzdrževanja je Počitniška skupnost vsako leto razdelila po deležih – ležiščih solastnikov doma, tako da ni bilo nobenih težav za realizacijo pokritja stroškov. Plan vzdrževanja ter ocena stroškov se je pripravil vsako leto tako, da so bile najnujnejše potrebe urejene do pričetka nove sezone. Ob zaključku sezone je inventurna komisija, v kateri so sodelovali upravnik počitniškega doma, predsednik, knjigovodja in član Urban Dolenc, popisala stanje drobnega inventarja in opreme ter zalogo v skladišču pijač ter hrane. Prav tako se je ugotavljalo inventurno stanje pred pričetkom se- zone, ko so odgovornost prevzeli upravniki počit- niškega doma. Redno vzdrževanje vodovoda, elektrike, zunanja dela in ostalo so v večini opravljali mojstri iz Že- leznikov, saj so bile te usluge na področju Občine Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 348 Leto Vrsta investicije Vrednost (din) 1969 Priključitev greznice na javno kanalizacijsko omrežje – skupaj s sosednjim počitniškim domom Jadran turist, 40% udeležba stroškov. 1.950,00 1971 Prenova kuhinje – obloga sten in poda s keramiko, nabava nove opreme Kovina- stroj Grosuplje: plinski štedilniki, delovne mize iz nerjaveče pločevine, hladilniki. 26.205,00 1971 Prenova drvarnice v plinsko postajo za potrebe kuhinje: Plinarna Ljubljana. 5.293,80 Nabava cerade za pokritje prostora pred jedilnico, kjer so bile vrtne mize, ter možnost strežbe zunaj. 1971 Gasilska Oprema Ljubljana, nabava 5 kom gasilnih aparatov S 6 kg. 1.653,40 13. 9. 1973 5–6. 10. 1973 Prekritje strehe počitniškega doma z novo kritino – Tehnik Škofja Loka – te- sarja Tone Koblar in Drago Habjan, pomoč – delavci: Janez Tušek, Anton Veber, Metod Šturm in Pavel Pikuš iz NIKO Železniki ter Janko Vrhunec iz Tehtnice Železniki. Franc Blaznik, Železniki – kleparska dela na počitniškem domu. 17.263,10 1973 Ureditev sanitarij in umivalnice za osebje v pritličju počitniškega doma. 10.315,00 1973 Popravilo pralnice v počitniškem domu. 5.240,00 1973 Izdelava ograje na platoju za depandanso. 4.100,00 21. 5. 1975 Celotna prenova notranje opreme sob s pohištvom Triglav – Wenge, dobavitelj Alples Železniki. Izvedba montaže: Matevž Trojar in Tone Demšar iz Železnikov, Janez Tabernik z Zalega Loga in Tone Šturm iz Dražgoš. Piran veliko dražje. Zidarska dela sta opravljala Jan- ko Lotrič, p. d. Fajgelnov, iz Železnikov ter Martin Ferenčak iz Železnikov. Za vzdrževanje vodovoda so skrbeli: Anton Dobravec in Krt Orešte iz Železni- kov ter Zdravko Berce iz Selc. Elektroinštalacijo sta vzdrževala: Stane Potočnik in Filip Jelenc iz Železni- kov ter Peter Jozič iz Škofje Loke. Slikopleskarska dela so opravljali: Tone Kalan iz Železnikov ter Maks Luznar iz Selc, Jože Zrimšek iz Železnikov, Franc in Bogo Mediževec z Zalega Loga ter podjetje Slikoplesk iz Škofje Loke. Za zunanja dela – ure- ditev okolice počitniškega doma, so v času pred sezono in po njej radi priskočili na pomoč: Metod Šturm, Janez Prelec st., Jože Markelj in Konrad Tril- ler iz Železnikov ter Jože Benedičič, p. d. Čebrov, z Zalega Loga. Pridobivanje ustreznih kadrov za osebje počit- niškega doma je bilo v prvih letih dosti težavno, saj ustreznih – mlajših oseb, ki bi lahko opravljale se- zonsko delo ni bilo na razpolago. Posluževati se je bilo treba strokovnega kadra (kuharic, upravnikov) iz vrst starejše populacije, ki so imeli status upoko- jencev. Za zasedbo delovnih mest točajk, kuhinjskih pomočnic in sobaric pa se je za določen čas zaposlo- valo mlajša dekleta – študentke. Večkrat so težave pomagala reševati domača podjetja, ki so med se- zono svoje mlajše delavke iz proizvodnje dala na razpolago počitniškemu domu. Seznam večjih vlaganj v investicijsko vzdrževanje počitniškega doma v letih 1970–1992 Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 349 Cenik penzionov za sezono 1969. Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 350 Sezona leto Ime in Priimek Naslov Status Delovno mesto 1968 Marija Berce Lajše, Selca Delavka Iskre Železniki Upravnik 1968 1969 Anica Zupančič Škofja Loka Upokojenka, pogodba o delu Kuharica 1969 1970 1971 1975 Marija Hribar Škofja Loka, Groharjevo naselje 2 Upokojenka, pogodba o delu Upravnik 1970 Marija Debeljak Škofja Loka, Sv. Duh 92 Upokojenka, pogodba o delu Kuharica 1971 1972 1973 Angela Porenta Škofja Loka, Groharjevo naselje 8 Upokojenka, pogodba o delu Kuharica 1972 1973 1974 1988 1989 1990 Franc Peternelj Železniki, Racovnik 30 Martinj vrh 40 Gostinec, DR za določen čas Upravnik 1974 Poldka Leben Ševlje, Selca DR za določen čas Kuharica 1975 Francka Benedičič Češnjica Upokojenka, pogodba o delu Kuharica 1975 1976 Neža Dolenc Železniki, Trnje Upokojenka, pogodba o delu Kuharica 1976 1977 1978 Jožica Torkar Železniki, Trnje Upokojenka, pogodba o delu Upravnik 1977 Ana Arnejšek Ljubljana, Zofke Kvedrove 11 Upokojenka, pogodba o delu Kuharica 1978 Marija Tomin Poljane 39 Upokojenka, pogodba o delu Kuharica 1978 Pavlina Loštrk Žiri, Nova vas 77 Upokojenka, pogodba o delu Kuharica 1979 1980 Dušan Borojevič Zagreb, Ul. Proletarskih brigad 228/b Upokojenec, pogodba o delu Upravnik 1979 1980 Nada Borojevič Isti naslov RDR za določen čas, pogodba o delu Kuharica 1981 Zvone Jenko Koper, Velika vrata 30 Pogodba o delu Upravnik 1981 1982 Terezija Žugič Ljubljana, Bratuževa ploščad 4 Upokojenka, pogodba o delu Kuharica Pregled kadrov – sezonskega osebja, ki so sodelovali v počitniškem domu v Portorožu: Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 351 Leto 1979 – združitev počitniškega doma v Portorožu in letovišča Občin- skega sveta Zveze sindikatov Škofja Loka v Strunjanu V decembru leta 1978 se je Občinski svet Zveze sindikatov Škofja Loka s predsednikom Janezom Thalerjem odločil, da njihovo letovišče v Strunjanu združi s počitniškim domom Počitniške skupnosti Železniki v Portorožu. Tako bi bila dejavnost sindi- kalnega delavskega turizma v Občini Škofja Loka na enem mestu, saj je Počitniška skupnost Železniki z domom v Portorožu poslovala uspešno, s pozitiv- nimi rezultati. Letovišče v Strunjanu, kjer so bile lesene hišice, je bilo v zelo slabem stanju in potreb- na je bila večja sanacija in celotna prenova, ki naj Sezona leto Ime in Priimek Naslov Status Delovno mesto 1982 1983 1984 1985 1986 Silva Rehar-Šoba Žalec, Čopova 4 Upokojenka, pogodba o delu Upravnik 1983 1985 Irena Tajnšek Žalec, Prežihova 5 Upokojenka, pogodba o delu Kuharica 1984 1987 Anica Leskovar Šentjur pri Celju, 14. divizije 5 Upokojenka, pogodba o delu Kuharica 1984 Aleš Tavčar Šentjur pri Celju Valentina Orožna 8 KV kuhar, pogodba o delu Kuhar 1985 Berta Fužir Mozirje, Ljubija 69 Pogodba o delu Kuharica 1986 Tomaž Božič Trbovlje, Rudarska 15 KV kuhar, RDR za določen čas Kuhar 1986 Roman Medved Zagorje ob Savi, Prečna pot 6 KV kuhar, RDR za določen čas Kuhar 1986 Rudi Bosilj Braslovče, Topovlje 319 KV kuhar, pogodba o delu Kuhar 1987 Ivan Krbavčič Izola, Leninova 13 Upokojenec, pogodba o delu Upravnik 1988 1989 1990 1991 1992 Tončka Fortin Kranj, Reševa 1/b Upokojenka, pogodba o delu Kuharica 1991 Janez Trojar Železniki, Na plavžu 1 Pogodba o delu Upravnik 1992 Roman Teržan Škofja Loka, Partizanska 41 Upokojenec, pogodba o delu Upravnik Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 352 Počitniški dom v Portorožu leta 1973. Foto: Anton Sedej bi jo izvajal novi upravljavec. Občinski svet Zveze sindikatov Škofja Loka je decembra 1978 objavil razpis za delovno mesto tajnika novoustanovljene Samoupravne interesne skupnosti za oddih in re- kreacijo v Občini Škofja Loka, ki naj bi v prihodnosti skrbela za obe letovišči: Počitniški dom v Portorožu in letovišče v Strunjanu. Po dogovorih z vodstvom Občinskega sveta Zveze sindikatov Škofja Loka se je na razpisano delovno mesto tajnika prijavil Anton Sedej, ki je opravljal volontersko funkcijo predse- dnika Počitniške skupnosti Železniki. Pri izbiri je bil potrjen kot strokovno najprimernejši kandidat. 1. januarja 1979 je tako prišlo do združevanja počitniškega doma v Portorožu in sindikalnega le- tovišča v Strunjanu. Anton Sedej je po sporazumni odpovedi delovnega razmerja v NIKO Železniki, kjer je opravljal službo referenta za varstvo pri delu, 1. 1. 1979 nastopil redno delovno razmerje za nedolo- čen čas pri Samoupravni interesni skupnosti (v na- daljevanju SIS) za oddih in rekreacijo v Škofji Loki. Postopek predloga za novoustanovljeno SIS je vodil Občinski sindikalni svet Škofja Loka, ki mu je pred- sedoval Janez Thaler. Za stroške novoustanovljene interesne skupnosti je Občinski svet Zveze sindika- tov Škofja Loka sprejel obvezo, da iz priliva redne članarine 10 % mesečno prispeva za pokritje stro- škov SIS-a za oddih in rekreacijo. V omenjeni dotaci- ji so bili upoštevani tudi stroški osebnega dohodka novo zaposlenega tajnika. Po novem letu 1979 je An- ton Sedej nastopil delo tajnika te skupnosti v stavbi starega Šeširja na Spodnjem trgu v Škofji Loki, kjer so imeli sedež ostali SIS-i Občine Škofja Loka. Takoj so se pričele težave z vodenjem finančnega knjigo- vodstva za novo SIS oddiha in rekreacije. Bližale so se priprave na novo sezono in vprašanja poslovanja počitniške dejavnosti je bilo treba hitro rešiti. Na Mestnem trgu 3 v zasebni hiši Janeza Mravlja, p. d. pri Zofkežu, se je našla rešitev. V spodnjih prostorih je bila opuščena zbiralnica čistilnice Toneta Arnola. Lastnik prostorov Janez Mravlja je pristal na oddajo lokala v najem po sklenjeni najemni pogodbi. Bivše- mu najemniku Tonetu Arnolu pa so bili povrnjeni Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 353 Leto 1969. Razglednica počitniškega doma Selške doline v Portorožu. Foto: Anton Sedej Leto 1975. Portorož – razglednica počitniškega doma. Foto: Lovro Hribar Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 354 stroški, ki jih je vložil v obnovo lokala. Dobra lokacija na Mestnem trgu 3 v Škofji Loki je za poslovanje počitniške dejavnosti veliko pomenila, saj je bilo to v prid tako koristnikom – podjetjem in čla- nom Počitniške skupnosti kot fizičnim osebam, ki so ob prijavah na letovanje obiskovale poslovni prostor. Blizu je bila tudi pošta ter SDK. Poleg novega sedeža pisarne v Škofji Loki je še naprej vsak petek obrato- vala tudi pisarna v Železnikih na Racovniku (prostor v objektu poleg nekdanje paketirnice NIKO). Le-ta je bila na razpolago vsem podjetjem ter prebivalcem s področja Železnikov in okolice v Selški dolini. Pod naslovom Občinska počitniška skupnost Škofja Loka (v ustanavljanju) se je na novem sedežu tudi pričelo poslovanje. Za stroške nabave in plačilo celotne opre- me in inventarja pisarne počitniške skupnosti je pos- krbel Občinski sindikalni svet Škofja Loka. Leta 1979 je bila za predsednika Občinske počitni- ške skupnosti izvoljena Milka Šmid, sekretarka pod- jetja Alples Železniki, ki je svoj mandat opravljala do 9. marca 1983. Anton Rakovec iz Iskre Železniki je bil 9. marca 1983 na 1. redni seji Izvršnega odbora Počitniškega društva Škofja Loka izvoljen za predse- dnika, mandat je opravljal do 18. marca 1985, ko je bil na rednem občnem zboru razrešen s funkcije. 29. januarja 1986 je bil za predsednika društva izvoljen Janez Berce iz LTH Škofja Loka, ki je mandat vestno opravljal do občnega zbora društva 5. aprila 1990. Za njim je mesto predsednika društva sprejel Niko Bertoncelj iz podjetja NIKO Železniki, ki je z manda- tom zaključil 29. septembra 1994. Knjigovodske posle je po primopredaji z Anto- nom in Majdo Kemperle prevzela Meri Bozovičar iz Škofje Loke, ki je delo vestno in strokovno opravlja- la vse do 31. 12. 1992. Od 19. 3. do 22. 4. 1980 je potekala revizija poslo- vanja Počitniške skupnosti Železniki, ki jo je opravil Marijan Kralj, inšpektor SDK iz Kranja. Pri kontroli ni bilo ugotovljenih nobenih nepra- vilnosti, ocena kontrole je bila s strani inšpektorja pozitivna. Združitev obeh letovišč – Počitniškega doma v Portorožu in sindikalnega letovišča v Strunjanu – leta 1979 je bila za UO PS in tajnika Antona Sede- ja precej zahtevna naloga. Zaradi slabih pogojev letovanja v lesenih hišicah letovišča Strunjan je bilo treba takoj pristopiti k rešitvi. Skupaj z vsemi zainteresiranimi podjetji so se odločili, da se lese- ne počitniške hišice odstranijo ter se na tej lokaciji zgradijo novi počitniški bungalovi. Imenovan je bil gradbeni odbor, ki ga je vodil predsednik Janez Er- žen iz Škofje Loka. Kot pomoč tajniku skupnosti An- tonu Sedeju je za gradbene zadeve skrbel Janez Mik- lič, gradbeni tehnik iz podjetja Tehnik Škofja Loka. Vso projektno dokumentacijo je pripravil ter skrbel za nadzor Invest Biro Koper, za izvajalca del pa je bilo izbrano podjetje SGP Nova Gorica. Gradbena pogodba z SGP Gorico TOZD Gradbena operativa Koper, št. 05-0199, je bila podpisana 16. aprila 1985. S plačilom celotnega stroška 70.000,00 din – 100% avansa izvajalcu del so se pričela 13. maja 1985 gradbena dela. Gradnja bungalovov je poteka- la po predvidenem planu, brez dodatnih stroškov ter je bila zaključena z otvoritvijo 23. maja 1986. Počitniško društvo Škofja Loka je z gradnjo bunga- lovov v Strunjanu pridobilo sodobne kapacitete – apartmaje, podobne hotelskemu rangu. To je bila I. faza prenove počitniških kapacitet, ki so jo planirali v Počitniškem društvu Škofja Loka. Redno vzdrževanje počitniškega doma v Portorožu Iniciativni odbor Občinske počitniške skupnosti Železniki je na svoji 5. redni seji 27. 2. 1980 sprejel sklep, da se zaradi pomanjkanja sredstev za pokritje amortizacije po sprejetem planu za leto 1980 v višini 260.000,00 din pristopi k zbiranju sredstev po klju- ču vloženih deležev v Počitniško skupnost, upošte- vajoč obe letovišči – počitniški dom v Portorožu in letovišče Strunjan. Za pokritje stroškov je Občinski sindikalni svet del obveznosti v znesku 150.000,00 din nakazal 2. 4. 1980. 26. 12. 1980 je Občinski sin- dikalni svet nakazal Občinski počitniški skupnosti še 200.000,00 din za razvoj in nadaljnjo dejavnost. Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 355 Stroški amortizacije za leto 1981: Iniciativni odbor Občinske počitniške skupnos- ti je na 8. redni seji 25. 2. 1981 sprejel plan stro- škov za leto 1981 ter sklep o obveznostih pokritja stroškov amortizacije po deležih sovlagateljev – članov skupnosti, lastnikov ležišč v počitniškem domu Portorož, ki znašajo 164.640,00 din. Stroške rednega poslovanja skupnosti pa poravna Ob- činski svet Zveze sindikatov Škofja Loka v višini 350.000,00 din. Št. Podjetje – član skupnosti, solastnik Število ležišč Obveznost na ležišče (din) Skupaj (din) 1. Alples Železniki 13 2.250,00 29,250,00 2. Iskra Železniki 10 2.250,00 22.500,00 3. KZ Škofja Loka 6 2.250,00 13.500,00 4. Gorenjska predilnica Škofja Loka 5 2.250,00 11.250,00 5. NIKO Železniki 5 2.250,00 11.250,00 6. SGP Tehnik Škofja Loka 4 2.250,00 9.000,00 7. Čevljarna Ratitovec Železniki 2 2.250,00 4.500,00 8. Tehtnica Železniki 2 2.250,00 4.500,00 9. LOKA TOZD Trgovina Škofja Loka 2 2.250,00 4.500,00 Skupaj 49 110.250,00 Št. Podjetje – član skupnosti, solastnik Število ležišč Obveznost na ležišče (din) Skupaj (din) 1. Alples Železniki 13 3.360,00 43.680,00 2. Iskra Železniki 10 3.360,00 33.600,00 3. KZ Škofja Loka 6 3.360,00 20.160,00 4. Gorenjska predilnica Škofja Loka 5 3.360,00 16.800,00 5. NIKO Železniki 5 3.360,00 16.800,00 6. SGP Tehnik Škofja Loka 4 3.360,00 13.440,00 7. Čevljarna Ratitovec Železniki 2 3.360,00 6.720,00 8. Tehtnica Železniki 2 3.360,00 6.720,00 9. LOKA TOZD Trgovina Škofja Loka 2 3.360,00 6.720,00 Skupaj 49 164.640,00 Razdelilnik obveznosti stroškov amortizacije za leto 1980: 24. 2. 1982 je Iniciativni odbor Občinske počit- niške skupnosti Škofja Loka na 9. redni seji sprejel sklep o obveznostih za poravnavo in plačilo stroškov amortizacije v višini 230.006,00 din. Za pokritje stroškov rednega poslovanja je Občinski svet Zveze sindikatov Škofja Loka kot dotacijo k zagotovitvi po- zitivnega poslovanja namenil 600.000,00 din. S temi sredstvi so lahko cene dnevnega penziona ostale na nivoju brez večjega povišanja, sicer bi se morale cene zvišati po takratnem tržnem deležu za cca 60 %. Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 356 Na 10. redni seji Iniciativnega odbora (v nada- ljevanju IO) Občinske počitniške skupnosti Škofja Loka 21. maja 1982 je bil sprejet sklep o ustanovitvi Počitniškega društva Škofja Loka, katerega status bi registrirali pri Zavodu za statistiko Slovenije ter Oddelku za notranje zadeve pri Občini Škofja Loka. Za ustanovne člane so bili imenovani: Anton Sedej – tajnik Občinske počitniške skupnosti Škofja Loka, Urban Dolenc – Iskra Železniki, Albin Lavtar – NIKO Železniki, Ljubo Osovnikar – Alples Železniki, Ja- nez Miklič – SGP Tehnik Škofja Loka, Dušan Čadež – Loka Škofja Loka, Alojz Rejc – Tehtnica Železniki, Milojka Nastran – Ratitovec Železniki, Sandi Bartolj – KZ Škofja Loka, Jože Matek – Gorenjska predilnica Škofja Loka, Milka Šmid – predsednik IO Občinske počitniške skupnosti Škofja Loka, in predstavnik Ob- činskega sveta Zveze sindikatov Škofja Loka. 9. mar- ca 1983 je bila v pisarni društva na Mestnem trgu 3 v Škofji Loki 1. redna seja Izvršnega odbora Počitni- škega društva Škofja Loka, na kateri so bile sprejete Leto 1981. Portorož – počitniški dom z depandanso Matildo. Foto: Anton Sedej Št. Podjetje – član skupnosti, solastnik Število ležišč Obveznost na ležišče (din) Skupaj (din) 1. Alples Železniki 13 4.694,00 61.022,00 2. Iskra Železniki 10 4.694,00 46.940,00 3. KZ Škofja Loka 6 4.694,00 28.164,00 4. Gorenjska predilnica Škofja Loka 5 4.694,00 23.470,00 5. NIKO Železniki 5 4.694,00 23.470,00 6. SGP Tehnik Škofja Loka 4 4.694,00 18.776,00 7. Čevljarna Ratitovec Železniki 2 4.694,00 9.388,00 8. Tehtnica Železniki 2 4.694,00 9.388,00 9. LOKA TOZD Trgovina Škofja Loka 2 4.694,00 9.388,00 Skupaj 49 230.006,00 Stroški amortizacije za leto 1982: Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 357 še vse ostale formalnosti novega naslova društva. Podjetja člani – solastniki počitniškega doma so vsa nadaljnja leta skrbeli za poplačilo rednega vzdrževanja po ključu lastništva ležišč. Občina Že- lezniki kot prvi zemljiškoknjižni lastnik ter zatem Občina Škofja Loka nista nikoli prispevala nobenih sredstev za stroške rednega vzdrževanja počitniške- ga doma. Če so nastopile potrebe, je občina nosila stroške pri pravnih nasvetih ipd. V letu 1989 je prišlo do večjih težav – tožbe zaradi prodaje našega zemljišča na parceli št. 3362 k. o. Pi- ran – za depandanso (Matildo) v Portorožu. Občina Piran je namreč parcelo brez naše vednosti prodala sosedu Stanetu Narančiču iz Portoroža, Prečna pot 4/B. Sledila je večletna pravda na sodišču v Piranu, da so dokončno vzpostavili mejo ter ograjo med spornim zemljiščem. Pravna zastopnika Občine Ško- fja Loka sta bila tajnik Počitniške skupnosti Anton Sedej ter odvetnik Franci Sever iz Škofje Loke. Pri tej zadevi se je očitno pokazala takratna praksa usluž- bencev pri Občini Piran ter njihovi Geodetski upravi, ki so v več primerih s podkupovanjem povzročili ne- potrebne težave in tožbe. Ob tem primeru je očiten tudi dokaz, ko je na začetku tega pravdnega postopka 8. junija 1989 Mary Narančič, soproga Staneta Naran- čiča, po telefonu prosila Antona Sedeja, naj prekine to tožbo, ter mu ponudila 5.000 nemških mark za uslugo. Anton Sedej se ji je opravičil ter odklonil ponudbo z odgovorom, da gre za družbeno lastnino ter da je on odgovoren, da se pravda pošteno reši v korist oškodovanca Občine Škofja Loka oz. počitni- škega doma. V tem postopku je prišlo na terenu, ko je počitniški dom uveljavljal svojo pravno posest na tej parceli – košnja trave, do grožnje z orožjem (pištolo). Brat Staneta Narančiča je grozil Antonu Sedeju, da bi preprečil pristop na parcelo, ki je bila last počitniške- ga doma. K sreči se je vse končalo z razumom. Sezona obratovanja in poslovanja počitniškega doma v Portorožu Obratovanje doma v Portorožu je bilo prilagojeno prijavam gostov. V prijavnem roku so imeli prednost Portorož 18. 6. 1983. Izlet Moškega pevskega zbora NIKO Železniki. Foto: arhiv Antona Sedeja Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 358 koriščenja kapacitet člani Počitniške skupnosti Že- lezniki – solastniki ležišč. Vse proste kapacitete pa so lahko koristili ostali gostje. Predsezona je trajala obi- čajno od 15. do 30. junija, sezona od 1. julija do 31. av- gusta in posezona od 1. septembra do 15. septembra. V delovnih organizacijah članicah Počitniške skupnosti so za prijave letovanj skrbeli referenti. Ob prijavah so interesenti plačali akontacijo. Po ureje- nem razporedu gostov so se izdajale napotnice za letovanje. Menjave gostov v počitniškem domu so bile ob torkih. V počitniškem domu so bili v ceno dnevnega penziona všteti nočnina, zajtrk, kosilo in večerja. Tak režim je trajal vse do leta 1986, ko so člani predlagali obliko polpenziona (z nočnino, zaj- trkom in večerjo). V počitniškem domu je obratoval tudi bife, kjer so bile gostom na razpolago po nižjih cenah vse vrste pijač. Večje težave pri prijavah leto- vanj so nastopile z uvedbo kolektivnih dopustov, saj se tako ni moglo razporediti vseh interesentov, ker je bilo prijav preveč. Podjetja so zaradi tega morala poskrbeti za dodatne kapacitete, ki so jih pridobile z nakupom počitniških prikolic ter drugih objektov na slovenski ter hrvaški obali. Proste kapacitete v poči- tniškem domu so zasedli drugi interesenti iz Škofje Loke ter okolice Kranja. Ker jim je bil dom v Porto- rožu zelo všeč, so običajno rezervirali termine že za naslednjo sezono. Zasedenost počitniškega doma v Portorožu je bila vsako leto 100 %, kar je veliko pri- pomoglo k uspešnemu finančnemu poslovanju. Zaradi boljšega pregleda nad poslovanjem počit- niškega doma v Portorožu je posebna inventurna komisija vsako leto ob zaključku sezone opravila popis zaloge pijač in hrane ter vse opreme in drob- nega inventarja. V komisiji so sodelovali predsednik – tajnik Počitniške skupnosti Anton Sedej, knjigo- vodja Anton Kemperle ter član Urban Dolenc iz Is- kre Železniki. Navzoč je bil tudi upravnik počitniške- ga doma. Ob odprtju nove sezone se je opravila tudi inventura ter preverilo stanje zalog hrane in pijač. Ob inventurah se je ugotavljalo tudi stanje dotraja- nega inventarja z odpisom, ki ga je potem potrdil UO PS, sprejet je bil tudi plan nabave novega drob- nega inventarja. Počitniški dom je bil izven sezone zaprt, ključe je prevzel čuvaj, s katerim je bila skle- njena pogodba. V obdobju od leta 1960 do 1992 so to delo opravljali: Natalija Žerjal iz Portoroža, Stane Narančič iz Portoroža, Vlado Krajcar iz Strunjana in Janez Lotrič iz Portoroža. Dokončna registracija počitniške dejavnosti V letu 1982 je Občina Škofja Loka, Oddelek za not- ranje zadeve, izdala odločbo za registracijo počitni- ške dejavnosti v obliki društva. Postopek je vodila referentka Jurka Šinko. 2. februarja 1983, pod št. 720-1/83, je Zavod SR za statistiko v Ljubljani poslal obvestilo o razvrstitvi organizacije oz. skupnosti z imenom Počitniško dru- štvo Škofja Loka, Mestni trg 3, Škofja Loka, po dejav- nosti, s šifro 83 – vrste organizacije, v podskupino društva s šifro 140430, z matično številko registra 5128170. Št. Delovna organizacija Strunjan, bivalne enote Število ležišč Portorož, število ležišč Skupaj ležišč 1. Iskra Železniki 1–2–3–4 20 10 30 2. Alples Železniki 5–6 10 13 23 3. NIKO Železniki 11 5 5 10 4. Tehtnica Železniki - - 2 2 5. Ratitovec Železniki - - 2 2 Pregled lastnikov v bivalnih enotah novih počitniških bungalovov v Strunjanu ter solastnikov ležišč v počitniškem domu Portorož – stanje 14. junija 1990: Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 359 Št. Delovna organizacija Strunjan, bivalne enote Število ležišč Portorož, število ležišč Skupaj ležišč 6. KZ Škofja Loka - - 6 6 7. Tehnik Škofja Loka - - 4 4 8. Gorenjska predilnica Škofja Loka 9 5 5 10 9. Loka Škofja Loka 7 5 2 7 10. LTH Vincarje orodjarna – livarna 13 5 - 5 11. LTH – Kidričeva 66 14–15 10 - 10 12. Šešir Škofja Loka 10 5 - 5 13. RUŽV Gorenja vas 8 5 - 5 14. Alpina Žiri 17–18 10 - 10 15. Etiketa Žiri 19–20 10 - 10 16. KZ Sora Žiri 16 5 - 5 17. Počitniško društvo Škofja Loka 12 Sobe + lesene hišice 5 15 Leseni vikendi 12 32 Skupaj 115 61 176 Objekt stare stavbe v Strunjanu, v katerem so bile kuhinja, jedilnica, sobe za goste in osebje ter dotra- jane sanitarije, je bil prav tako potreben nujne pre- nove. Gradbeni odbor se je odločil, da v II. fazi zgra- di v Strunjanu na lokaciji stare jedilnice nov objekt s samopostrežno restavracijo, kuhinjo, skladišči in kurilnico, v dozidavi pa še dodatne apartmaje, kjer bi pridobili še 100 ležišč. Po dogovoru z vsemi inte- resenti – podjetji v Počitniškem društvu, so se na- ročili projekti za omenjeno gradnjo. Pridobljena so bila vsa potrebna soglasja. Toda žal je na pripombe nekaterih podjetij prišlo do prekinitve vseh priprav in zbiranja sredstev za pokritje investicije. Za III. fazo izboljšav pogojev letovanj je gradbeni od- bor načrtoval prenovo počitniškega doma v Portorožu. Usoda takratnega časa tudi tej nujni prenovi ni bila nak- lonjena, tako da ni prišlo do naročila izdelave projekta. Selitev pisarne Počitniškega društva v Železnike Ob zaključku sezone leta 1989 je lastnik – na- jemodajalec pisarne Počitniškega društva na Mestnem trgu 3 v Škofji Loki Janez Mravlja odpo- vedal nadaljnji najem. Po selitvi oddelka Postaje milice v Železnikih v novo zgrajeni stanovanjski blok na Trnju se je odprla možnost, da se pisarna Počitniškega društva preseli v Železnike. 2. novem- bra 1989 je bila opravljena selitev, 6. decembra 1989 so opravili primopredajo prostorov. Sledila so vzdrževalna dela: ureditev električne inštalacije, be- ljenje, polaganje talne obloge ipd. 8. januarja 1990 je pisarna odprla svoja vrata za stranke na Trnju 20 v Železnikih. Ob selitvi arhiva v Železnike je 23. novembra 1989 komisija Počitniškega društva Škofja Loka v sestavu Urban Dolenc – predsednik nadzornega odbora društva, Niko Bertoncelj – član IO društva, Meri Bozovičar – članica IO društva ter računo- vodja, in Anton Sedej – tajnik društva, pregledala celotni arhiv ter po veljavnih predpisih o izločanju arhivskega gradiva izločila v uničenje dokumentaci- jo, ki ni imela posebnega pomena. Selitev pisarne Počitniškega društva v Železnike na Trnje je bila po eni strani rešitev, ker drugega iz- hoda ni bilo, po drugi strani pa je bil njen namen, da se dejavnost preseli nazaj, kjer je bil njen začetek – s Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 360 takratno Počitniško skupnostjo Železniki. Večkrat je bilo slišati pripombe, da je počitniški dom v Porto- rožu last delavcev Selške doline. V času po preselitvi pisarne društva v Železnike so se začeli tudi pogovori za sodelovanje s Hotelom Cerkno oz. Smučarskim centrom Cerkno. Tako bi združili poletni in zimski turizem. S takratnim di- rektorjem Miranom Cigličem so potekali pogovori o gradnji smučarskih bungalovov v Davči v bližini smučišča. Pri tem projektu bi sodelovalo tudi Počit- niško društvo z vsemi podjetji – solastniki kapacitet v počitniških domovih v Portorožu in Strunjanu. Zaradi zahtevnosti projekta do realizacije – naro- čila izdelave projektov ni prišlo. Sodelovanje pa se je nadaljevalo s prodajo smučarskih kart, ki so jih člani po znižanih cenah lahko kupili pri Počitniškem društvu. Pomembni dogodki po osamosvojitvi Slovenije Kmalu po osamosvojitvi so se v nekaterih delov- nih organizacijah in podjetjih po domovini pričele dogajati spremembe statusa, ki so dobile ime ''divja privatizacija''. Nekaj temu podobnega se je zgodilo tudi pri Počitniškem društvu. Bilo je decembra 1991, ko je direktor Iskre Železniki Anton Rakovec pova- bil na kavo in razgovor tajnika Počitniškega društva Antona Sedeja. Ob dobri kavi, ki jo je postregla pri- jazna tajnica direktorja Anči Trojar, je stekel pogo- vor z zanimivo vsebino. Omenjena oseba – direktor Iskre Železniki, je rekla, da se bo treba sedaj po osa- mosvojitvi prilagoditi novim predpisom ter na novo urediti status Počitniškega društva, da bo to sedaj ''delniška družba''. Anton Sedej, tajnik Počitniškega društva, se je temu predlogu začudil ter pripomnil, da bo verjetno podjetje Iskra Železniki prej del- niška družba kot društvo, ki se ukvarja z letovanji delavcev – delavskim turizmom. Anton Rakovec je predlagal, da Anton Sedej pokliče družbo Vernar na Bledu, ki bo urejala spremembo statusa društva. Taj- nik Sedej je zatem Rakovca še opozoril, da je Iskra Železniki s svojimi 10 ležišči soudeležena v solas- tništvu počitniškega doma v Portorožu in da sama ne more odločati o tako pomembnih spremembah; če bo treba, se skliče sestanek vseh članov – solast- nikov počitniškega doma. Po tehtnem premisleku se je Anton Sedej odločil, da tega ne bo dopustil, saj je vse to dišalo po ''divji privatizaciji'', ki se je takrat začela po Sloveniji. Temu so prav gotovo botrovali apetiti nekaterih takratnih političnih veljakov, ki so hoteli na ta način priti do lastnine na morju. Toda kmalu so se pokazali odzivi na nasproto- vanje ''divji privatizaciji'', ki so povzročili, da se je tajnik Počitniškega društva Anton Sedej v oktobru 1992 moral posloviti kot tehnološki višek. Temu je botrovalo tudi, da je Občinski svet Zveze sindikatov Škofja Loka 23. 5. 1990 odpovedal svojo redno dota- cijo in sofinanciranje počitniške dejavnosti društva. 25. marca 1993 je bila opravljena inventura in pri- mopredaja v počitniških domovih v Portorožu in Strunjanu, 31. marca 1993 pa so primopredajo op- ravili na sedežu društva na Trnju 20 v Železnikih. V komisiji, ki jo je določil IO Počitniškega društva Ško- fja Loka na svoji redni seji 26. 2. 1993, so sodelovali: Martina Logar – predsednica (Domel Železniki), ter člani: Franc Fajfar (Alples Železniki), Ana Ritonja (Gorenjska predilnica Škofja Loka), Urban Dolenc, predsednik Nadzornega odbora društva, Meri Bozo- vičar, računovodkinja društva, in Anton Sedej, bivši tajnik Počitniškega društva Škofja Loka. Komisija ob primopredaji ni imela pripomb, saj je bila vsa doku- mentacija vzorno urejena. Zgodba se je kasneje nadaljevala z novimi pred- stavniki društva. Med njimi so nekateri prav tako kazali apetite po lastnini na morju, toda k sreči jim to ni uspelo. Zaključek Zgodovinski zapis o počitniškem domu v Portoro- žu sem predstavil za obdobje, v katerem je poslova- nje potekalo uspešno v zadovoljstvo vseh podjetij, solastnikov počitniških kapacitet. Uspehi so bili vidni pri vsakoletnem zaključnem računu. Kar se je s počitniškim domom dogajalo po letu 1992 vse do Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 361 Počitniško društvo Škofja Loka – Cenik letovanj počitniškega doma v Portorožu za sezono 1991. Železne niti 12 Počitniški dom v Portorožu 362 današnjih dni, pa naj zapišejo tisti, ki so skrbeli za poslovanje doma v tem času. Blažu Dolencu se zah- valjujem za pogovor in posredovanje vseh pomemb- nih podatkov o začetkih počitniške dejavnosti v na- šem počitniškem domu v Portorožu. Vsaka zgodba se konča v dobrem ali slabem, toda žal se je v tem primeru končala klavrno. Zopet se je pokazalo, kako pomemben je dober gospodar. Toliko let je minilo, ko so naši ljudje iz Selške doli- ne in okolice navdušeni vsako leto obiskovali počit- niški dom v Portorožu ter uživali svoj dopust ob morju. Človek se sprašuje, kako je moglo priti do Viri: Arhiv Počitniške skupnosti Železniki. Arhiv Občinske počitniške skupnosti Škofja Loka. Arhiv Počitniškega društva Škofja Loka. Blaž Dolenc, Racovnik 31, Železniki. Peter Polajnar, Češnjica 36, Železniki. takega stanja, ki je bil končno ''grobar'' nekdaj pri- ljubljenega letovišča delavcev Selške doline. Vse to, kar se danes v propadajočem stanju prodaja, so ustvarili pridni delavci s svojimi žulji! Pri vsej tej tragediji pa je žalostno tudi to, da sindikati niso pokazali nobenega zanimanja, da bi se Počitniški dom Selške doline v Portorožu rešil pred prodajo in propadanjem ter ostal še naprej prijetno delav- sko letovišče. Žal je danes zapuščena in razpadajo- ča stavba počitniškega doma Gospodarskih organi- zacij Selške doline velika sramota v centru monde- nega Portoroža. Železne niti 12 Antonov vrtec 363 V svojem fotografskem življenju sem počel mno- go stvari, opravljal vsa mogoča in nemogoča doku- mentiranja stvari in dogodkov. V čast si štejem, da sem 20 let fotografiral dogodke, svečanosti, umet- nine, obiske, izlete Antonovega vrtca in še bi se dalo našteti. Veliko ur in dni je šlo za to, vendar mi ni žal. Ko danes prebiram bogato slikovno gradivo Antonovega vrtca, se ne morem odločiti, kaj bi vam pokazal. Vendar ne zaradi tega, ker ne bi imel dovolj zanimivih in pomembnih fotografij, pač pa se mi to- liko tega zdi važno in pomembno. V tem času so bili trije ravnatelji, pa ena sama pomočnica ravnatelja, vzgojiteljic, ki so delale ali bile na praksi ali pripravništvu, skoraj ne morem prešteti. Kaj šele otrok, prvi se že poročajo, ima- jo otroke, nekateri kot moj vnuk pa so šele dobro začeli obiskovati vrtec. Z njimi sem hodil na izle- te, fotografiral njihove umetnine, ki so jih skupaj z vzgojiteljicami pošiljali na razstave. Neverjetno sem užival ob božičnicah (živih jaslicah) in igrah, ki so jih igrali otroci ali starši. Delavnice, pikniki, zahvalne maše, jesenski izleti, letovanja, obiski znanih in zanimivih ljudi, ki so otrokom in meni pokazali, kaj znajo. Čarobna noč v vrtcu, vsakoletni obisk Miklavža, peka piškotov ali potice, igra v pe- skovniku, plezanje po plezalni steni ... Še bi lahko našteval, toliko je vsega. S fotografijami bom poskusil pokazati vsaj delček tega, kar so v Antonovem vrtcu počeli v 20 letih. Mnogo tega bo ostalo neprikazanega; kar boste videli, pa upam, da vas bo navdušilo kot mene, ko se oziram nazaj. Fotodokumentarist ni lahko biti. Vedno moraš biti ob pravem času na pravem mes- tu. Če pa ti to uspe, z leti nastane foto zgodba, ki ti poplača ves trud, ki si ga vložil. Rad se spominjam ''pomembnih'' obiskov, ko so vrtec obiskali nuncij nadškof msgr. Giuseppe Leanza, veleposlanik Če- ške republike dr. Petr Voznica, predsednik vlade dr. Andrej Bajuk, in ko je prispela pomoč pri poplavah nadškofa msgr. Alojzija Urana. Gojenci vrtca so bili smučarski skakalci Peter, Cene in Domen Prevc. Peter je dobitnik srebrne in bronaste medalje na olimpijskih igrah v Sočiju, Monika Grgić pa je preje- la zlato in bronasto medaljo na specialni olimpijadi Antonov vrtec (1995–2015) Aleksander Čufar MPSA, EFIAP/p, MF FZS Fotodokument Železne niti 12 Antonov vrtec 364 v Atenah. Ravno tako niso zaostajali tudi umi, ki so pot učenosti začeli v vrtcu: Tina Šubic – udeleženka svetovne olimpijade iz biologije na Japonskem in Jaka Kavčič – ravno tako udeleženec olimpijade iz lingvistike na Švedskem. Kdo ne pozna naše glas- benice Maje Triler, ki nas vedno znova navdušuje s čudovitim glasom ali igranjem na violino? Seznam tistih, ki so nastopali na raznih prireditvah, igrali različne inštrumente, likovno ustvarjali in sode- lovali na likovnih tekmovanjih doma in v tujini, je dolg. Večkrat najdem fotografije, ko so bili ti uspeš- ni vrtičkarji majhni, vendar so kazali neverjeten pogum in voljo, da jim uspe, kar so si zadali. Tako sedanji kot tudi nekdanji vrtičkarji so me skozi vsa leta presenečali, kaj vse zmorejo majhne, na videz okorne ročice, ti majhni ljudje. Večkrat sem se vpra- šal, kako da ni več slikarjev, pevcev, gradbenikov in športnikov v naši dolini, ko pa imamo tako zelo nadarjene otroke. Zahvaljujem se otrokom in vzgojiteljicam, ki so ''potrpeli'', kot se reče, za dobro fotografijo. Čez leta, ko bodo v vrtec in šolo hodili njihovi otroci, se jim bodo njihove vrtčevske fotografije verjetno zdele zanimive. Sam si vedno večkrat ogledujem fotogra- fije, ki so nastale v moji mladosti, in sem hvaležen vsem fotografom, ki so jih posneli. Tako imam ved- no spomin na dneve, ki so minili, stare, nekoliko obledele fotografije pa bogatijo mojo sedanjost. Vrtec nekoč in danes Antonov vrtec leta 1995. Foto: Aleksander Čufar Brez strehe ob prenovi, 1996. Foto: Aleksander Čufar Vrtec danes, 2015. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 365 Msgr. France Dular, prvi ravnatelj. Foto: Aleksander Čufar Andrej Jemec, nekdanji ravnatelj. Foto: Aleksander Čufar Tine Skok, sedanji ravnatelj. Foto: Aleksander Čufar Nežka Čufar, pomočnica ravnatelja od leta 1995. Foto: Aleksander Čufar Ravnatelji in pomočnica ravnatelja Železne niti 12 Antonov vrtec 366 Prvi dan – čez 20 let Prvi dan v vrtcu, 1995. Foto: Aleksander Čufar Po dvajsetih letih, 2015. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 367 Znani vrtičkarji Peter Prevc. srebrna in bronasta medalja na Olimpijskih igrah v Sočiju, 2014. Foto: Aleksander Čufar Monika Grgić, zlata in bronasta medalja na Specialni olimpijadi v Atenah, 2011. Foto: Aleksander Čufar Jaka Kavčič, udeleženec Olimpijade iz lingvistike na Švedskem, 2010. Foto: Aleksander Čufar Maja Triler, študentka Univerze za glasbo in upodabljajoče umetnosti Dunaj. Foto: Aleksander Čufar Tina Šubic, udeleženka Olimpi- jade iz biologije na Japonskem, 2009. Foto: Aleksander Čufar Cene Prevc, zlata medalja na Svetovnem mladinskem prven- stvu ekipno Liberec, 2013. Foto: Aleksander Čufar Domen Prevc, srebrna medalja na Olimpijskem festivalu evropske mladine, 2014. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 368 Pomembni obiski Govornik na 5. obletnici Antonovega vrtca, dr. Andrej Bajuk, predsednik vlade RS, 2000. Foto: Aleksander Čufar Nuncij msgr. Giuseppe Leanza v vrtcu, 2003. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 369 Pomoč pri odstranjevanju posledic poplav, nadškof msgr. Alojzij Uran, 2007. Foto: Aleksander Čufar Veleposlanik Češke republike dr. Petr Voznica s soprogo, 2011. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 370 Povezovanje in izobraževanje Aktiv vzgojiteljic katoliških vrtcev v Železnikih, 2004. Foto: Aleksander Čufar Srečanje družin katoliških vrtcev na Brezjah, 2008. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 371 Obisk duhovnikov, 2011. Foto: Aleksander Čufar Predavanje o vzgoji otrok – Alenke Rebula, 2014. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 372 Sodelovanje s starši Glasbena delavnica v Groharjevi hiši v Sorici, 2008. Foto: Aleksander Čufar Obisk mamic gasilk z Zalega loga, 2010. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 373 Fizikalni poskusi s profesorico Martino Šubic, 2013. Foto: Aleksander Čufar Delavnica izdelovanja gregorčkov, 2015. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 374 Prireditve in razstave Razstava otroških izdelkov v galeriji Muzeja Železniki, 2005. Foto: Aleksander Čufar Prireditev Praznik družine v dvorani na Češnjici, 2011. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 375 Razstava Svetopisemske zgodbe v cerkvi sv. Antona, 2014. Foto: Aleksander Čufar Nastop na prireditvi Luč v vodo, 2015. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 376 Družinski izleti Obisk pri prof. Tonetu Potočniku v Zabrdu, 1996. Foto: Aleksander Čufar Letovanja v Koči na Gozdu, Vršič, 1997. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 377 Igra Črni mož na srečanju družin na sv. Andreju, 2012. Foto: Aleksander Čufar Družinsko sankanje v Dražgošah, 2013. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 378 Božičnice Žive jaslice v cerkvi sv. Antona, 2004. Foto: Aleksander Čufar Pastirci pred hlevčkom, 2007. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 379 Lutkovna upodobitev božične zgodbe, 2006. Foto: Aleksander Čufar Sveta družina, 2012. Foto: Aleksander Čufar Božičnica na odru Kulturnega doma, 2014. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 380 Posebnosti vrtca Vsakoletna igra staršev za otroke, 2009. Foto: Aleksander Čufar Bivši vrtičkarji na obisku v vrtcu, 2010. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 381 Mali maturantje, 2014. Foto: Aleksander Čufar Družina Rovtar 18 let v Antonovem vrtcu. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 382 Praznovanje 20-letnice Antonovega vrtca Od jeseni do pomladi, nastop ob otvoritvi razstave, 2015. Foto: Aleksander Čufar Otroške umetnine, razstava ob 20-letnici Antonovega vrtca, 2015. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 383 Fotografija z nadškofom msgr. Stanislavom Zoretom, 2015. Foto: Aleksander Čufar Skupinska fotografija po zahvalni maši, 2015. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Antonov vrtec 384 Priznanje občine Železniki Priznanje občine za izjemne dosežke, 2015. Foto: Aleksander Čufar Zaposlene s priznanjem, 2015. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 385 Kulturno življenje v Dražgošah Rok Pintar Leta 1908 je bilo v Dražgošah ustanovljeno Ka- toliško izobraževalno društvo, najverjetneje kot odgovor na bolj liberalno usmerjeno bralno dru- štvo, ki ga je nekaj let prej (ob prelomu stoletja) v Dražgošah ustanovil prvi dražgoški učitelj Ivan Stupica. Namen teh dveh društev, ki ju lahko šteje- mo za začetnika kulturnega življenja v Dražgošah, je bil v prvi vrsti izobraziti ljudi, saj številni še niso znali brati in pisati. Glavni protagonisti tistega časa v Dražgošah naj bi bili že omenjeni učitelj Stupica, takratni župnik Anton Fajfar (Boškov s Češnjice) in Janez Evangelist Krek, ki je s Prtovča (Ratitovca) po- gosto zahajal v Dražgoše. Katoliško izobraževalno društvo v Dražgošah lah- ko štejemo kot predhodnika prosvetnega društva, v kar se je pozneje tudi preimenovalo. Kulturno delo- vanje je z njim zaživelo (oz. se razvilo iz prej nefor- malne oblike), še posebej dramski odsek društva. Prve igre naj bi igrali na podu Šimnove domačije (pod je prostor nad štalo oziroma hlevom), pri Do- bretu naj bi bila tudi knjižnica. Katere igre so igrali in kdo jih je režiral, ni znano, najverjetneje župnik ali učitelj. Skoraj zagotovo pa so igrali igro Tri se- stre, ki jo je Krek napisal za Selca. To igro naj bi si Krek v Dražgošah ogledal in pohvalil eno od igralk, češ da je vlogo odigrala prav tako, kot si je on za- mislil. Kdaj je bila v Dražgošah prvič odigrana igra Sveta Lucija, ki jo je Krek napisal prav za Dražgoše (natisnjena je bila leta 1913), ni podatka. V letih pred prvo svetovno vojno je bil v Dražgo- šah pozidan prosvetni dom. Takrat (leta 1917) je v Dražgoše prišla mlada in ambiciozna učiteljica iz Podbrezij Alojzija Jeglič. Ko so se razmere po vojni malo umirile, je začela zbirati igre in nato igralce, ki jih je iskala in našla predvsem med svojimi (nekda- njimi) učenci. Katere igre vse je režirala, ni znano. V Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 386 Zvonik cerkve v Dražgošah (levo) in prosvetni dom (desno), fotografirano iz Grobelj okoli leta 1930–35. Igra Sveta Elizabeta, igrana v Dražgošah okoli leta 1925. Najverjetneje fotografirano za prosvetnim domom. Zadaj (z leve): Mož z brado – neprepoznan, Jakob Lotrič (Lojzetov), Janez Thaler (Rovtarjev), Johana Šolar (Mažova), Ka- tra Šolar (Šturmova), neprepoznana, Pavlina Habjan (Šimnova), služkinja pri Kosovih (Plajbova iz Lajš), neprepo- znan (morda Gabrijel Markelj (Križov)), neprepoznan (morda Tone Habjan (Boštjanicov)). Na sredini (z leve): Mic- ka Šolar (Mažova), Hilda Šmid (živela v Boštjanicovi hiši), Minka Lotrič (Lojzetova), Neža Lotrič (Lojzetova, pozneje Jorcova), Pavla Marenk (Pstotna, por. Lotrič (Lojzetova)), Milka Prevc (Markova), Johana Lotrič ((Mžorarjeva), prej Jelenc (Heinrihova)), Katra Kavčič ((Bitcova), por. Gajgar), Tona Lotrič (Grogovcova), neprepoznana (morda Lojz- ka (Čečkova)). Spredaj sedijo (z leve): Pavlina (Brinarjeva), Malka Šmid (Urbanova), Mina Lotrič ((Brinovcova), por. Luznar (Gobovcova)), Lojza Lotrič (Lojzetova), Slavica Pentek (Švebova), Alojzija Jeglič (učiteljica in režiserka). letih 1925–1930 so med drugimi igrali igri Stari Eli- ja (naslovno vlogo igral hlapec pri Urbanovih Franc Ozebek) in Mlini pod zemljo, odigrana je bila tudi igra Sveta Elizabeta. Kulturno življenje v Dražgošah je bilo takrat precej razgibano. V Tedenskih slikah, prilogi Domovini, je bilo 16. junija 1927 zapisano: ''Dražgošani so kljub veliki oddaljenosti od kultur- nih središč zelo napredni in skrbe mnogo za izob- razbo. Imajo svoje izobraževalno društvo, ki prireja mnogo lepih iger, nadalje gasilno društvo, pa tudi Sokola, ki je te dni postavil svoje novo gnezdo, so- kolski dom, na najvišji točki naše države.'' Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 387 Igra Voda. Na Pikcovem dvorišču v Dražgošah leta 1937. Slovesnost ob 30-letnici Katoliškega izobraževalnega društva v Dražgošah, 1938, fotografirano pod cerkvijo; du- hovnik na fotografiji je Franc Hiti, mož z brado je Matevž Fajfar (Maticov oče). V letih pred drugo svetovno vojno so bile zago- tovo odigrane še igre Miklova Zala, Krivoprisežnik, Skapinove zvijače, Pri belem konjičku, Sveta Lucija (uprizorjena v prosvetnem domu na predvečer praznika svete Lucije leta 1937) in Voda, nekatere od teh na prostem. Igro Voda so denimo igrali na dvorišču pred Pikcovo hišo v vasi Pri cerkvi (v po- znem poletju ali zgodnji jeseni leta 1937). Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 388 Glavno žensko vlogo pri igri Voda je odigrala Markova Rotija, igrala je tudi Švebova Slavica, ki je takrat še študirala, pozneje je postala zelo znana in priznana ginekologinja. Šepetalka (Ko- vačeva Nežka) je šepetala iz štalnega (hlevskega) okna. Ob koncu igre je bil sprevod s konjeniki skozi vas (od Šimna mimo Pikcove hiše za Urba- novo in Jorcovo hišo). Konjeniki so bili Urbanov Jernejc, Šimnov Janez in Novakov Ivan, ki je stal na konju, kar je bilo izjemno zanimivo za otroke. Za konjeniki so šle narodne noše in nato še občin- stvo. Sodelovala je tudi ''selška plehmuska'', ki je stala na Urbanovem mostu, po katerem so vozili seno na pod. Minka Habjan, Šimnova Leta 1938 je bila v Dražgošah večja slovesnost ob 30-letnici delovanja Katoliškega izobraževalnega društva. Pri prosvetnem (izobraževalnem) društvu je bil pred drugo svetovno vojno najbolj dejaven dramski odsek. Deloval pa je tudi fantovski od- sek. Imeli so uniforme (klobuke). Delili so se na mladce in naraščajnike. Jaz sem bil šele naraš- čajnik. Vaje smo imeli vedno ob nedeljah dopol- dne. Telovadili smo in korakali. Treniral nas je Markov Rafko, ki je, ko smo korakali, z velikim navdušenjem pel pesem ''Dvignite Orli, v jasne višine, krila ponosna mlade moči! Sove se skri- vajo v nizke temine, k soncu, k svetlobi Orel hiti.'' Šele pozneje sem zvedel, da je bila to prva kitica orlovske himne. V dvorani prosvetnega doma so večkrat postavili drog, da so bolj pogumni na njem telovadili. V veži v župnišču pa so bile shranjene lesene krogle, da smo se lahko z njimi igrali (balinali), kadar smo hoteli. Mladci so se naučili telovadbe, da so lahko leta 1935 nastopili na stadionu v Ljubljani, kjer je bil evharistični kongres. Pri prosvetnem društvu so okoli leta 1940, tik pred vojno, ustanovili tamburaški zbor. Vodil ga je Filip Mlinar, organist in krojač. Imeli so precej inštrumentov. Manjše je moral plačati vsak sam, za večje pa je nekaj prispevalo društvo. Kakšnega skupnega nastopa jim še ni uspelo imeti. Markovi (Prevc) so bili že včasih zelo muzika- lični. Markov Janko omenja v svojih spominih, da so imeli cel kup inštrumentov; Milka citre, Rotija kitaro, Rafko mandolino in tamburico, Miha pa brač. Mama je menda večkrat karala očeta, ker je prodal harmoniko. Janko Pintar Ko je učiteljici Jegličevi začel odpovedovati vid, je režijo iger v Dražgošah prevzel Janez Thaler (Rov- tarjev). Že pred drugo svetovno vojno je bilo več iger odigranih pod njegovim vodstvom. Vojna in z njo povezani dogodki tako kot na dru- gih področjih tudi na kulturnem Dražgošam niso prizanesli. Skupaj s hišami in gospodarskimi po- slopji je bil do tal porušen prosvetni dom, enaka usoda je doletela sokolskega. Vse je bilo treba začeti znova. Domačini so si postavili začasna bivališča (barake) in že jeseni leta 1945 je bila v eni od njih (Na pečeh) odigrana igra Njega ni. Igralci so med po- nazoritvijo bitke pred barako streljali s pravimi mi- traljezi in puškami. Sodelovali so stražarji nemških ujetnikov. Tako se je v opustošeni vasi začelo pre- bujati tudi kulturno življenje. Kmalu so domačini v lesenem gospodarskem poslopju v vasi Na pečeh (na Megušarjevi njivi) uredili majhno dvorano, kjer so odigrali še več iger. Pod vodstvom Janka Pintarja so leta 1951 v eni od barak oživili tudi knjižnico. Med prvimi po vojni so v Dražgošah igrali še igri Črna žena (režiral Matevž Šmid – živel v Železni- kih, sicer Prešnikov iz Dražgoš) in Ponos za ponos (1947). Pri tej igri je otroka ''igral'' enoletni Filip Šo- lar (Koritnikov), njegova mama v igri je bila Minka Habjan (Šimnova). Leta 1948 je bila odigrana igra Drabosnjak (fotografija te igre je objavljena v Želez- Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 389 Igralci igre Ponos za ponos, Dražgoše, predpust 1947. Od leve: Peter Habjan (Šimnov), Jakob Lotrič (Kališnikarjev), Minka Habjan (Šimnova), Lotrič Francka (Grogovcova), Janez Thaler (Rovtarjev), Cilka Kavčič ((Hkavščova), por. Prevc (Markova)), Miha Prevc (Markov). Igra Veriga. 17. 4. 1955. Dražgoše, Na pečeh. Zadaj (z leve): Lojze Ambrožič (Pavlinin), Andrej Kavčič (Jakčov), Kati Marenk ((Pikcova), por. Pintar (Miklavžova)), Anton Megušar (Grogcov), Joža Jelenc (Bolčarjev). Na sredini (z leve): Janez Thaler (Rovtarjev) – režiser, Marica Šolar ((Koritnikova), por. Jelenc (Bolčarjeva)), Franc Lotrič (Tomažov), Slavka Habjan ((Ožbicova), por. Lušina), Drago Habjan (Primčkov), Julči Strnad (učiteljica v Dražgošah), Franc Kavčič (Hkavščov). Spredaj (z leve): Miha Thaler (Rovtarjev), Janko Pintar (Miklavžov), Filip Šolar (Koritnikov). Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 390 Igralci in sodelavci drame Sin. Fotografirano na gostovanju v Selcih, 29. 1. 1956. Original hrani Rezka Lotrič. Ta igra je bila igrana še 26. 12. 1955 v Dražgošah in 15. 1. 1956 pri Sv. Lenartu. Zadaj (z leve): Janko Pintar, Rezka Lotrič (Tomažova) – šepetalka, Ivanka Šolar ((Koritnikova), por. Habjan (Primčkova)), Drago Habjan, Katarina Pintar, Lojze Šolar (Anžetov), Julči Strnad (učiteljica v Dražgošah), Venči Ambrožič, Nančka Bobnar Kranjc (učite- ljica v Dražgošah). Spredaj sedijo (z leve): Nežka Kavčič (Bitcova), Janez Thaler (Rovtarjev) – režiser, Neža Bešter (Polakova), Franc Lotrič (Tomažov). Igra Živ pokopan. Igralci in spremljevalci. Fotografirano 14. 6. 1964 (original hrani Rezka Lotrič). Zadaj (z leve): Gabrijel Markelj (Križov) – masker, Joža Frakelj (Štihlnov), Albina Lotrič ((Brinarjeva), por. Šolar (Lovrihova)) – še- petalka, Rafko Kavčič, Mici Kavčič – ni igrala, Gartner Ivan (Novakov) – ni igral, Franc Lotrič (Tomažov), Kati Ma- renk (Pikcova) – ni igrala, Lotrič Francelj (Brinarjev) – ni igral. Na sredini (z leve): Janez Thaler (Rovtarjev) – režiser, Anton Ambrožič (Pavlinin), Miha Thaler (Rovtarjev), Janko Pintar (Miklavžov), Tončka Marenk ((Pikcova), por. Bešter (živi v Podblici). Spredaj (z leve): Tone Jelenc (Dobretov), Polde Marenk (Pikcov). Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 391 Igralke igre Otok in struga, pomlad 1968, pred dvora- no v Dražgošah. Original hrani Mira Jelenc. Z leve: Ve- ronika Šolar (por. Gartner) – spletična Lucija, Lucija Jelenc (por. Thaler) – kontesa Zora, Mira Lotrič (por. Jelenc) – kontesa Serafina. nih nitih št. 7), okoli leta 1950 sta bili uprizorjeni Domen in otroška igra Pogumni Tonček (v glavni vlogi Tone Lušina – Ožbicov), leta 1951 pa Župano- va Micka. Igrali so še Zlatarjevo zlato (1953 – pri tej igri je bil zaradi spleta naključij s strelom iz puške nesrečno ranjen Franc Katrašnik z Jamnika), Roksi, Peg, srček moj, Matiček se ženi (1954), Veriga (1955), Sin (igrana v Dražgošah 26. 12. 1955, gostovanji pri Sv. Lenartu in v Selcih), Bele vrtnice, Via Mala (maj 1956 – igrana v Dražgošah in Žabnici), Sosedov sin, Stilmondski župan, Kastelka, Fina gospa, Vdova Rošlinka, Srenja (igrana 28. 11. 1958), Pri belem ko- njičku (igrana na pustno nedeljo, 8. 2. 1959, glavno moško vlogo je igral Vinko Luznar – Gobovcov). Ker je bilo v Dražgošah malo moških (za moške vloge), so radi priskočili na pomoč fantje iz sosednjih vasi, predvsem z Rudna. Prve igre po vojni je z izjemo ne- katerih režirala Angela Lotrič (Štihlnova), za njo pa Janez Thaler (Rovtarjev). Prav je, da se iz tega časa spomnimo tudi Gabri- jela Marklja, Mežnarjevega iz Kališ (mi smo rekli Križovega). V Dražgošah je veliko igral, posebej pred vojno, bil je tudi masker, posebno rad je iz- deloval brke. Janko Pintar Leta 1961 so v novi šoli v Dražgošah uredili dvo- rano za kulturne prireditve, kar je bilo združeno z veliko kulturno slovesnostjo, podobno kot tri leta prej ob odprtju šole. Drama Otok in struga, odigrana pomladi 1968, je bila kar zahtevna naloga za režiserja Janeza Thalerja že zato, ker je bilo treba na majhen oder spraviti obsežno delo in dobiti prave igralce za zah- tevne vloge, saj smo bili nekateri še neizkušeni. Igra sama je zahtevala magnetofonske posnetke šumenja vode, dežja z bliskom in gromom, pa tudi veselo žvrgolenje ptic. Tudi obleke za igralce si je bilo treba izposoditi v poklicnem gledališču v Ljubljani. Meni kot igralki je igra ostala v lepem spominu. Všeč mi je bila vsebina, nadvse pa vloga mlade Serafine, ki je nosila lepo sposojeno obleko iz ''ta pravega gledališča''. Pri teh oblekah naj omenim še to, da so bile te zares lepe šele, potem ko smo jih igralke oprale in še malo polepšale s svojimi bleščicami. Prijateljica Lucija Jelenc (poročena Thaler) se spominja, da ji je bilo najtežje nositi lasuljo. Njena vloga je bila težka, saj se je njena nesrečna ljubezen končala v deroči vodi. Njena vloga je zahtevala tudi petje. Doživeto je zapela: Vsi so prihajali, njega ni blo … Naj omenim, da je bila igra zares dobra, režiser zadovoljen z igralci in tudi gostovali smo z njo v več krajih. V Srednjo vas v Bohinju smo se odpeljali z avtobusom. Mira Lotrič, poročena Jelenc Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 392 Ko so Janezu Thalerju začele pešati moči (njegov sin Gabrijel se spomina, da so mu za 40 let delova- nja v društvu poklonili uro), so mu pri režiji poma- gali učiteljici Nančka Bobnar Kranjc in Julči Strnad ter Francelj Lotrič (Tomažov). Zime, ki sva jih preživeli z Julči (Strnad – op. a.), so bile pestre, Julči je igrala v igrah, sama sem se spustila v režijo. Prvo leto kot asistentka g. Robarja (Janeza Thalerja – op. a.), naslednji dve zimi sem režirala sama. Igrali smo Sina in Vio Malo. Z igrami smo gostovali v Selcih, Martinj Vrhu, Žabnici. Poleg igre smo vsako zimo priprav- ljali proslave za državne praznike in za obletnice dražgoškega boja. Marija Bobnar Kranjc - Nančka v knjigi 100 let šole v Dražgošah Igra Počitnice na deželi. Fotografirano v Podlonku, najverjetneje pomladi leta 1983. Original hrani Miha Jelenc. Zadaj (z leve): Dominik Lotrič (Brinovcov), Mici Potočnik (Megušarjeva), Manja Zupanc ((Maticova), por. Moho- rič), Miha Jelenc (Bertov), Majda Frakelj ((Štihelnova), zdaj živi na Brezovici), Rafko Kavčič (Jakčov), Francelj Lotrič (Brinovcov). Na sredini (z leve): Miha Prevc (Markov), Francka Kavčič (Hkavščova iz vasi Pri cerkvi), Manči Lušina ((Užbicova), zdaj živi v Rovtah pri Podnartu), Rafko Kavčič ml. (Jakčov). Leži: Vencelj Šturm (Tomažkov). Za njimi je približno od leta 1970 do sredine osemdesetih let igre v Dražgošah režiral Franc Lotrič (Brinovcov). V vasi je bil torej dejaven še več let po tistem, ko se je leta 1975 z družino preselil v Dašnico. Od tam se je vozil na vaje v Dražgoše. V času svojega vodenja dramske skupine se spominja predvsem naslednjih igralcev: Micike Kavčič, Rafka Kavčiča, Francke Kavčič, Tončke Marenk, Micike Po- točnik, Jožeta Fraklja, Lucije Frakelj, Albine Lotrič, Franca Šolarja, Vere Šolar, Lucije Jelenc, Antona Ambrožiča, Mire Lotrič, Dominika Lotriča, Franca Lotriča in Milene Lotrič (šepetalke). Z igrami Avto- busna postaja (pri tej predstavi je bil šofer Tone Je- lenc, natakarica pa Vera Šolar), Kastelka, Pri Belem konjičku, Gosposka kmetija, Živ pokopan, Trije va- ški svetniki, Otok in struga, Na letovišču, Kovarstvo in ljubezen, Težka ura, Stilmondski župan, Prisega opolnoči so pogosto gostovali v Lučinah, Podlonku, Selcih, Podblici, Gorenji vasi, Srednji vasi pri Bohi- Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 393 Pavelčkova piščalka, 1986, fotografija z gostovanja v Sorici. Original v albumu dražgoških društev. Od leve: Zinka Lušina (por. Šolar (Ožbicova)), Bojan Ambrožič (Pavlinin), Stane Jelenc (Bolčarjev), Tone Habjan (Primčkov), Pri- mož Lušina (Brinarjev), Joži Pintar ((Miklavžova), por. Peternelj), Anica Habjan (Primčkova), Nada Jelenc ((Jorco- va), por. Pfajfar), Erika Šolar ((Lovrihova), por. Šmid), Marjeta Šolar ((Mihova), por. Nastran), neprepoznana, Zalka Lušina ((Ožbicova), por. Pintar), Tone Ambrožič (Pavlinin), neprepoznan (fant z brado, morda Janez Šolar (Kolendrov)), Jana Marenk (Pikcova), Katarina Jelenc ((Bolčarjeva), por. Peternelj). Janez Pintar (Miklavžev) – levo in Marko Lotrič (Bri- novcov) med skečem na družabnem večeru leta 1989 – izrez iz videoposnetka. nju ter na Bukovici. Približno v tem času (1964–1979) je v bila Dražgo- šah na gledališkem področju pri delu z otroki zelo dejavna učiteljica Pavla Trček Suwa. Vsako leto so v okviru šole pripravili štiri javne prireditve, med zad- njimi pod njenim vodstvom so igrali igrico Bedak Pavlek. 18. januarja 1977 je bilo (sodeč po dokumentih iz poznejšega izbrisa) v register društev vpisano Kulturno umetniško društvo Brata Bička Dražgoše, verjetno pa je pod tem imenom delovalo že nekaj let prej. Okrog leta 1985 so pod vodstvom Mihae- la Prevca (pozneje župana in poslanca) otroci od- igrali Kekca, 13. aprila 1986 je bila v Dražgošah premiera burke v dveh dejanjih Trije tički (pono- vitve v Selcih, Podblici in Davči). Istega leta so pod vodstvom Katarine Jelenc (poročene Peternelj) otroci v okviru takratne mladinske organizacije, katere delo se je prepletalo z delovanjem KUD-a, odigrali Pavelčkovo piščalko. Rafko Kavčič st. je s sovaščani leta 1988 režijsko pripravil igro Razvali- na življenja. Sledilo je nekaj družabnih večerov z odigranimi skeči. V letih 1989, 1990 in 1991 jih je pripravljal Janez Pintar. Na družabnem večeru leta 1991 je predstavil Dražgoške statute, ki govorijo o pravicah in dolžnostih dražgoških ''pobov'' ter z nji- Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 394 Igra Voda v gledališču Za plotom v Dražgošah. Pomlad 2011. Foto: Aleksander Čufar mi povezanih običajih in navadah. Pod vodstvom Janeza Pintarja je bila 9. februarja 1992 v Dražgo- šah tudi premiera komedije v treh dejanjih Moč uniforme, nakar je dramsko življenje v Dražgošah spet skoraj za desetletje izgubilo zagon. Odmevnej- ša je bila še proslava ob 100-letnici šole v Dražgo- šah. Vsebino te proslave, ki je potekala 19. junija 1994 na igrišču za šolo v Dražgošah, so pripravili Jana Lušina, Francka Frakelj in Janez Pintar. Gradi- vo za spremljajočo razstavo in brošuro, izdano ob tej priložnosti, je zbrala in uredila Julijana Prevc. Janez Pintar je ob pomoči očeta Janka Pintarja dve leti pozneje (29. decembra 1996) v cerkvi v Draž- gošah pripravil tudi spominsko slovesnost ob 100. obletnici rojstva prof. Jakoba Šolarja z naslovom Markcov gospod. Dramsko življenje se je po desetletju posta (društvo je medtem vsako leto za 1. november redno pripravljalo komemoracije pri osrednjem dražgoškem spomeniku – nagovori so zbrani v posebnem zborniku, učiteljice, predvsem Francka Frakelj, pa so z otroki še naprej pripravljale šolske predstave) vnovič začelo prebujati leta 2002, ko smo v okviru pustovanja, ki ga je pripravilo Tu- ristično društvo Dražgoše, izvedli krajši kulturni program. Takrat je bila na dražgoškem odru prvič predstavljena gledališka improvizacija – po vzoru Impro lige v Ljubljani. Leto pozneje je bil program pustovanja še nekoliko bogatejši. Želja po dram- skem udejstvovanju je naraščala in leta 27. janu- arja 2005 je bilo ''vnovič ustanovljeno'' Kulturno umetniško društvo Dražgoše. Leta 2006 je bila v njegovem okviru odigrana otroška igra Pavliha se predstavi, sledila je igra na prostem Sveta Lucija, ki je doživela nepričakovano dober odziv, kar je tako meni (režiserju) kot igralcem dalo navdiha, da smo pripravili še tri igre na prostem (v nare- čju), in sicer Stari in mladi (2009), Voda (2011) ter Krivoprisežnik (2013). Za plotom v Dražgošah, kjer smo vkopali tribune in pripravili prizorišče, Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 395 Gledališki listi in letaki (igre Sveta Lucija, Stari in mladi, Voda, Krivoprisežnik) in priznanje občine Železniki za uspešno izvedbo teh iger na prostem. Foto: Rok Pintar si jih je ogledalo vsako po več kot 1.000 gledalcev, nekatere celo več kot 1.500. Za uspešno izvedbo iger na prostem je društvo leta 2010 prejelo pri- znanje Občine Železniki. O igrah so izšli številni članki v medijih (Sveta Lucija povezala Dražgoše – Gorenjski glas, 3. maj 2007, Stari in mladi nav- dušujejo – Gorenjski glas, 1. maj 2009, Nova igra na prostem – Železnikarski glas, 15. april 2011, Že četrta igra na prostem – Loški glas, 26. marec 2013, V Dražgošah po krivem prisegli – Gorenjski glas, 3. maj 2013, Gledališče z najlepšim razgle- dom – Loški utrip, julij 2013 …). Iz obdobja po letu 2005 velja omeniti še spontan nastanek dveh pre- cej prepoznavnih dražgoških gledaliških (prete- žno pustnih) likov – Rudija in Žbeta. Gre za vaška posebneža, ki sva jih ob vključevanju etnološkega in kulturnega izročila Dražgoš po avtorskem bese- dilu na različne tematike večkrat pretežno impro- vizirano uprizorila z Gorazdom Jelencem. Z no- vim letom 2014 se je Kulturno umetniško društvo Dražgoše pripojilo Turističnemu društvu Dražgoše in od takrat deluje pod imenom Kulturno turistič- no društvo Dražgoše. Prvi člani upravnega od- bora smo Rok Pintar – predsednik, Miha Zupanc – podpredsednik, Barbara Debeljak – tajnica, Ana Jelenc – blagajničarka. Naša osrednja želja na kul- turnem področju je, da bi Dražgoše dobile večna- mensko dvorano, v kateri bi lahko uprizarjali tudi nekoliko večje igre. Takšne dvorane vas nima že od tragičnih dogodkov v drugi svetovni vojni. Si- cer pa si kot največji uspeh štejemo to, da smo z delovanjem po letu 2005 in predvsem z igrami na prostem uspeli povezati vas, tako da se ne delimo več po političnem, verskem ali kakršnem koli dru- gem prepričanju, kar se je tudi v Dražgošah prepo- gosto dogajalo v preteklosti. Prav to ob uspehih našega dela v okviru društev vsako leto proslavi- mo na skupnem vaškem pikniku zahvale. Železne niti 12 Kulturno življenje v Dražgošah 396 Pisni viri: Slovenec, leto XXXVI, št. 189, 19. avgust 1908. Tedenske slike (priloga Domovini) leto III, št. 24, 16. junij 1927. Gorenjski muzej Kranj: Kulturna društva na Gorenjskem v letih 1860 do 1914, september 1980, str. 32, 41. Ciril Zupanc: Kulturno-prosvetno življenje v Železnikih od 1945 do 1975, Loški razgledi, 1976. Julijana Prevc: 100 let šole v Dražgošah 1894–1994. Drugi viri: Janko Pintar (Miklavžev), Minka Habjan (Šimnova), Franc in Marija Lotrič (prej Brinovcov oz. Pstotna iz Dražgoš), Gabrijel Thaler, Mici Kavčič, Rezka Lotrič, Katarina Pintar, Tončka Bešter, Manja Mohorič, Miha Jelenc, Katarina Peternelj, Janez Pintar, Danica Jelenc, Marko Lotrič. V 11. številki zbornika ste ob prebiranju zapisa Roka Pintarja o svojem očetu Jan- ku verjetno opazili, da nekaj manjka. V tej številki Železnih niti z objavo prispevka o kulturnem življenju v Dražgošah, ki ga je začel pisati Janko, dokončal pa njegov sin Rok, to napako popravljamo. Železne niti 12 Literarna dela 397 Literarna dela Franc Tušek Ladi Trojar Vera Završan Železne niti 12 Literarna dela 398 Neprevidna stava Drozgov Martin se je zvečer vrnil iz gozda, kjer je napravljal drva. Na pragu ga je pozdravila hčerka, prvošolka Katja: ''Ati, midve z mamo sva pa danes vlagali češnje. Vložili sva jih kar dvajset kozarcev. Ali nisva pridni? Pomisli, kar dvajset kozarcev sva vložili!'' Martin je hčerko pobožal po laseh in jo pohvalil: ''Seveda sta pridni, tako kot vedno. Samo ali je to res, da sta vložili dvajset kozarcev?'' ''Res, ati, čisto zares! Pojdiva k mamici, pa bo še ona povedala.'' ''Ne vem,'' se je smehljal oče Martin, ''ne verja- mem, da bi vama v enem dnevu uspelo vložiti toliko kozarcev.'' ''Ja, pa nama je uspelo!'' je postajala Katja že kar nejevoljna, ker je ati dvomil v njeno in mamino spo- sobnost. ''Katja, ali se nisva pred kratkim domenila, da ne boš lagala, ker to ni lepo?'' je oče na videz zaskrblje- no pogledal hčerko. ''Ati, saj ne lažem, to je čista resnica, kar ti govo- rim! Pojdi z menoj v shrambo, pa ti bom pokazala vseh dvajset kozarcev!'' ''Ne vem, ne vem! To pa težko verjamem! Kar sta- vit bi šel, da tolikšnega dela vidve danes nista opra- vili,'' je skušal hčerko. ''Prav, pa staviva! Polkilogramsko lešnikovo čoko- lado – ali je prav?'' Katja je očetu ponudila roko v potrditev stave. Oče ji je segel v roko in slovesno dejal: ''Naša Katja pravi, da sta z mamico danes vložili dvajset kozar- cev. Jaz, Katjin oče, pa trdim, da jih nista. Ako sta jih vložili, kupim jaz Katji polkilogramsko lešnikovo čokolado, če pa jih nista, enako čokolado kupi Katja meni. Ali drži?'' ''Drži!'' je Katja vsa nasmejana potrdila stavo trdno prepričana, da je čokolada že njena last. Skupaj sta stopila v shrambo in Katja je pokazala na polico, kjer so stali kozarci. ''No, ali jih vidiš,'' je zmagoslavno vzkliknila, ''kar preštej jih!'' ''Ja, to so vložene češnje, kje pa so vloženi kozar- ci?'' je zvito vprašal oče. ''Ti si rekla, da sta danes z mamico vložili dvajset kozarcev, ne pa dvajset kozarcev češenj. Izgubila si stavo in kupila mi boš čokolado!'' ''Ne velja!'' se je uprla Katja. ''Ti jo dolguješ meni!'' ''Izgubila si stavo in kupila mi boš čokolado,'' je oče ponovil svojo zahtevo. ''Ne, ti jo boš kupil meni!'' tudi Katja ni popustila. V shrambo je prišla mamica in prisluhnila prepi- ru. Ko je ugotovila, kaj je vzrok spora, je hčerko pou- čila: ''Vidiš, Katja, kako si neprevidna. Samo pomisli, kolikokrat te je ati že naplahtal s temi besednimi zvijačami, pa se še daš speljati. Kupi mu tisto čokola- do, ker si pač izgubila stavo, v prihodnje pa bodi bolj previdna in atiju ne nasedaj več!'' Katja se je razočarano naslonila na steno. ''Nič ne bodi žalostna, Katja,'' je dejal oče, ''saj bom jaz kupil čokolado in jo bomo skupaj pojedli. Ta primer naj ti bo v poduk in v prihodnje z nikomer ničesar ne stavi, pa če si še tako trdno prepričana, da imaš prav!'' Franc Tušek Objavljeno v mesečniku Ognjišče decembra 1996. Železne niti 12 Literarna dela 399 Domovina Domovina, ti si moj vrt, v katerem se sprostim, ti si moj kotiček in v njem se svobodno razživim. Domovina, ti si moj travnik, kamor zgodaj grem s koso, še rosno travo pokosim in sonce mi jo posuši v seno. Domovina, ti si moja njiva, kjer pridelam hrano, zemljo zorjem, jo posejem, nato izravnam jo z brano. Domovina, ti si moj gozd, kraj miru in čistega zraka, rad grem v njegov objem, saj naredi me pravega junaka. Domovina, ti si moja domovina, moja družina in moja mati, vedno bom te gledal v najlepši luči zlati. Franc Tušek Železne niti 12 Literarna dela 400 Sanje Ponoči sem sanjal hude, moreče sanje, bila je vojna, povsod sami poboji, klanje. Razvaline in požari, grozno bobnenje topov, množica objokanih ljudi in morje porušenih domov. Kakor Sodomo bi gledal brez glasu in moči, ali res prišel je sodni dan in z njim konec naših dni? Prebudil sem se sredi noči po vsem telesu prepoten, duševno in telesno pa povsem zmeden. Precej časa sem potreboval, da postavil sem se v pravo stanje, preden sem ugotovil, da so to bile le sanje. Le nekaj noči za tem spet so me sanje obiskale, tokrat v spanju povsem drugačne so mi se podobe prikazale. Bil sem mogočen kralj sredi veličastnega dvora, obdan s številnimi dvorjani iz njihovega cenjenega zbora. Železne niti 12 Literarna dela 401 Tu se je prepevalo in lepo se je igralo, na najboljše instrumente se je sviralo, brenkalo. Po teh lepih taktih se krasno je plesalo in roj najlepših lepotic se z nami je igralo. In kakšno okusno hrano tu na dvoru smo uživali, ne imena ne izvora zanjo nismo mi poznali. Ko sem najbolj užival ves srečen in vesel, sem od dvora se poslovil in v naše življenje poletel. Svit skozi okno pokukal je na me in je dokončno zdramil mojo dušo in srce. Nazadnje sem ugotovil, da sanje so vedno čudovite, ne samo v spanju, tudi budni se jih lahko razveselite. Franc Tušek Železne niti 12 Literarna dela 402 Samota Kot samoten macesen na gori, tako je moje srce: polno praznine in bolečine, trpljenja in hrepenenja. Hrepenenja po sreči, ljubezni, po nekdanjih dneh, polnih smeha, vedrine in brez bolečine. Koliko samotnih ljudi na tem svetu živi! Ladi Trojar Pogrešam Pogrešam te, tvoj nasmeh, tvoj korak, tvoj glas, srečanja s teboj, stisk roke, objem, poljub, pogrešam te tako, da me boli srce … Ladi Trojar Železne niti 12 Literarna dela 403 Veselim se srečanja s prijatelji, njihovega veselega smeha, novic, ki jih prinašajo z vseh vetrov, ponujene roke za sprehod, povabila na obisk … Veselim se človeške bližine in se bojim prazne, samotne sobane. Ladi Trojar Prijateljem Veš, težko je živeti brez sanj, prijatelj moj. Veš, težko je biti človek v tem realnem vsakdanu. Vem, težko se je vživeti v ta čudni svet, ki ni od tega vsakdana, in dosti lažje bi bilo živeti preprosto od danes do jutri. Pa ni tako preprosto, še najmanj meni. Veš, prijatelj moj, težko je živeti po moje. A vseeno je to le – moje življenje! Vera Završan Železne niti 12 Literarna dela 404 Hvala ti! Hvala ti za vsa spoznanja, za resnico o svetu, o ljudeh. Hvala ti za vse poraze, življenje! Hvala ti za voljo, za mir večera, za toploto jutra. Hvala ti za vso ljubezen, vsajeno v srce. Hvala ti, življenje! Vera Završan Svet je le oder Pa spet igrajmo svoje vloge. Svojo bom poskušala dobro odigrati. To, kaj sem v resnici, ve le malokdo in dobro je tako. Nadenimo si maske za vesele, za žalostne vloge, življenje teče, teče … Vera Završan In njeno se je žal izteklo. (Dopis Ladi Trojar) Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 405 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka, rojenega pred 150 leti Literarnozgodovinska razprava o Krekovi dramatiki Milan Dolgan Rokopis, časopisni in knjižni natis, motivika Podatki o knjižni izdaji so naslednji: ''Ob vojski. Igrokaz v štirih slikah. Spisal dr. Janez Ev. Krek. V Ljubljani 1918. Izdala in založila Katoliška bukvar- na. Tiskala Katoliška tiskarna.'' V časopisu Slovenec je izšel oglas o izidu te knjižice 21. VIII. 1918. Potem ko sem na osnovi knjižne izdaje preučil to malo znano Krekovo igro in verjetne okoliščine nje- nega nastanka, sem predvideval, da bi utegnil biti ohranjen rokopis, in sicer najbolj verjetno v sklopu zapuščine profesorja Ivana Dolenca, velikega Kre- kovega prijatelja, biografa in izdajatelja Izbranih spisov. Začel sem poizvedovati, in moje predvi- devanje se je uresničilo, kar me je kot literarnega zgodovinarja zelo zadovoljilo. Krekov rokopis igre je namreč ohranjen v sklopu Dolenčeve zapuščine Portret dr. Janeza Evangelista Kreka. Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 406 v knjižnici kapucinskega samostana v Škofji Loki. Prisrčno se zahvaljujem gospe knjižničarki Mariji Gartner, da je rokopis poiskala in mi ga dala na raz- polago za preučitev. Presenetljivo je, da ima rokopis drugačen naslov, in sicer: ''V ruskem ujetništvu! Dr. Jan. Krek''. Ali je s tem naslovom razkrita prvotna oziroma osnovna zamisel Krekove vojne drame? Ali pa je samo pou- darjeno, kako pomembna je bila za pisatelja motivi- ka ruskega ujetništva, ki ima dejansko v kompoziciji igre le stranski pomen. Vendar se nahaja nepričakovani naslov V ruskem ujetništvu samo na ovojnici rokopisa. Ko pa se bese- dilo dejansko začne, je prav majhno izpisan poznani naslov: ''Ob vojski v štirih slikah''. Približno polovica rokopisa je napisana s svinč- nikom, druga polovica s črnilom. Besedilo se dobro ujema z natisom. Tu in tam so popravki, nekateri so avtorjevi, nekateri pa verjetno izvirajo od knjižnega prireditelja ali urednika. Čitljivost je pač nekoliko težavna. Lahko pa rečem, da je tak rokopis že mogel biti predloga za stavljenje v tiskarni. Zdi se, da je bilo nekaj negotovosti glede druge slike, v kateri se v sanjah prikazujeta Laški ujetnik in Ruski ujetnik, ali je to samostojna slika. Pomembno je, da rokopis ne označuje delov besedila, ki bi jih uprizoritev lah- ko izpustila. Gospa Marija Gartner mi je razkrila še nekaj. Igra Ob vojski je bila objavljena ne le knjižno, ampak tudi v časopisu, in sicer je bil to tednik Ilustrirani Glasnik (''Izdaja Katoliška tiskarna v Ljubljani, od- govorni urednik Josip Klovar''). Ali je bil morda ta Josip Klovar prireditelj igre za tisk? Časopis Ilustri- rani Glasnik, ki je izhajal od poletja 1914 do avgusta 1918, je v veliki meri objavljal senzacionalna poro- čila in slike iz prve svetovne vojne. Presenetljivo ve- liko je objavljenih fotografij padlih slovenskih mož in fantov, tako da se kljub režimski usmerjenosti Ohranil se je rokopis Krekove igre "Ob vojski". A ta naslov je napisan čisto majhno. Prvotni glavni naslov "V ruskem ujetništvu" je bil takrat kar političen. Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 407 ni skrival naš velikanski krvni davek avstro-ogrski monarhiji. Igra Ob vojski je objavljena v štirih nadaljevanjih (kar se ujema s štirimi slikami) 23. V. , 30. V. , 6. VI. in 13. VI. leta 1918. Izid knjige je sledil čez tri mese- ce. Tekst v časopisu se popolnoma ujema z natisom v knjigi, torej je bil uporabljen tiskarski stavek za oboje. Že časopisno besedilo označuje uprizoritve- ne okrajšave, razlika pa je v tem, da v časopisni ob- javi ni končne opombe o uprizoritvenih okrajšavah in uglasbitvi. Imenovani časopis je seveda posvetil primerno pozornost tudi Krekovi smrti, in sicer je izšel članek s podpisom A. Kalan. Ta poroča, da se je ''smrtno trudni'' Krek na poti z juga v Ljubljano namenoma ustavil v Šentjanžu. V Šentjanžu je 8. X. 1917 umrl pri svojem prijatelju župniku. Dne 22. VIII. 1918 ta časopis objavlja poročilo in sliko o vzidavi spominske plošče na župnišču v Šen- tjanžu, kjer je Krek umrl, poleg tega več fotografij o Krekovih bivališčih. Že prej (9. V.) objavlja članek Kje stoj Krekov spominik, v katerem se predlaga, naj stoji pred deželnim dvorcem v Ljubljani, češ da tukaj ''bo kdaj središče vseslovenskega političnega življenja''. Značilno je, da po Krekovi smrti ob godu cesarja Karla I. časopis objavlja politično pesmico, ki izka- zuje soglasje s tedaj potekajočo agitacijo za (Kreko- vo) majniško deklaracijo: ''Jugoslavija prihaja / zdaj pred te, naš svetli car … / Ti osrečiti jo hoti – / bodi oče ji skrbeč!'' Časopis se je sicer označeval, da je ne- političen. Najbrž je podpiral Krekovo in Jegličevo in Koroščevo Jugoslavijo z negotovostjo, bolj je moral podpirati Šušteršičevo proavstrijsko politiko. V sklopu škofjeloškega rokopisa igre Ob vojski pa je še ena najdba. To je priloženi posebni list, ki ima spodaj datum 21. III. 1961 in podpis ''I. Dolenec''. Besedilo na tem listu vsebuje dva odstavka. Prvi se glasi: ''Krek, Ob vojski. Krek je rokopis izročil Skubicu (krstnega imena ne vem), ki je bil ob času Krekove smrti kaplan v Št. Janžu. Skubic je rokopis podaril meni.'' Kaplanu je bilo ime Anton Skubic. Po razpolo- žljivih podatkih je služboval v Šentjanžu v letih 1916–1918, kasneje pa neznano kje. Ali je morda Anton Skubic režiral in uprizoril igro, še preden je odšel iz Šentjanža? Ali kasneje kje drugje? Odprto je tudi vprašanje, kdaj je Skubic podaril rokopis igre Dolencu: ali brž po Krekovi smrti ali kdaj kasneje ali celo šele leta 1961. Torej literarnozgodovinski razi- skovalec še ni potešen. Drugi odstavek na navedenem listu se glasi: ''Glede Klančevke primerjaj listek v Slovencu 1895, št. 98 in 100 z naslovom Hetmanov ljubljenec. Iz 'Ukraj. dum' prev. E. J. (opisuje mater /in očeta/, ki je izgubila otroka, pa vzame na njegovo mesto naj- denčka in se s tem potolaži.)'' Dolenec je najbrž smatral, da je ukrajinsko zgod- bo Hetmanov ljubljenec prevedel E. J. Janez Evange- list Krek. Ta zapis je najbrž nastal v sklopu priprav za komentirano izdajo nadaljnjih Krekovih spisov, ki pa jih Dolenec po 4. zvezku ni nadaljeval. Dolenec pač opozarja, da je pred več leti opazil v Slovencu podoben motiv, kot je v igri Ob vojski motiv Klan- čevke, neutolažljivo žalujoče za ljubljenim možem, padlim v vojni, in za rano umrlim sinčkom. Pregledal sem navedene številke Slovenca. Tam je pod zaglavjem Listek leta 1895 v številki s 30. IV. in v kasnejši številki objavljena zgodba brez navedbe avtorja: ''Hetmanov ljubljenec. Iz 'Ukrajinskih dum' prel. E. I.''. Torej v časopisu ne piše E. J, temveč E. I. Vsebina je naslednja: Ukrajinskemu velmožu (het- manu) in ženi Malgorati umre edinec. Oba sta zelo prizadeta. ''Dete ljubljeno, otrok zgovoren in vesel, ki je vse oživljal, ni se več smejal in več ploskal z ro- čicami, ni več tešil hetmana in gospe s svojo živah- nostjo … prst črne zemlje je objela belo telesce.'' Ime mu je bilo Yčensky/Ičensky. Hetman se udeležuje vojnih dogodkov, a je neutolažljiv. Malgorata pa se tu in tam ukvarja z najdencem iz požgane vasi, ki je navadnega stanu. Mož odklanja ne le kmečke otro- ke, ampak sploh vse otroke. Končno najdenec Jurij Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 408 zaigra v mrzli veži na liro pesem, ki jo je bil nekoč že igral Yčensky, potem pa igranje ponovi Malgorata. In zgodilo se je, da se je mrki hetman nasmehnil in celo poljubil kozaškega najdenca. Kot vidimo, je ukrajinska zgodba zelo čustvena; v podobnem slogu je pisal Fran Ksaver Meško. V igri Ob vojski je snov razporejena dokaj drugače in ob- delava je ne samo čustvena, ampak celo poudarjeno realistična. Podobnost pa seveda je. Škofjeloški najdbi kličeta po nadaljnjem razisko- vanju Krekove literarne zapuščine, po nadaljevanju velikega dela, ki ga je pričel Ivan Dolenec. Krekov naslov igre Ob vojski je neroden. V selški gorenjščini menda pomeni: v vojski/v času vojske. Morda bi ga spremenili takole: Ko je vojna. Razliko- vanje med besedama vojska in vojna je novodobno in ga ni nujno upoštevati. Podnaslov Igrokaz seveda spremenimo v Igra ali pa Drama. Lahko tudi: Drama v štirih dejanjih. Oznaka slika pristoji le drugemu delu igre. Leta 2014 je izšla knjiga, v kateri je Krekova igra Ob vojski ponatisnjena. Celotni naslov te knjige je: Prva svetovna vojna v slovenskem leposlovju. Voja- ki, družine, begunci. Zbirka dramskih del na temo prve svetovne vojne. To knjigo je pripravila Marjeta Žebovec, Smlednik, 2014, Tisk Pleško, samozaložba. ''Upam, da bodo igre našle navdušenje igralcev …'' Knjiga ne vsebuje nobenih bibliografskih podatkov. Vsebuje deset dramskih besedil, in sicer: Silvin Sar- denko: Solza miru, Angelo Cerkvenik: Kdo je kriv?, Ferdo Kozak: Dialog v zaledju, Fran Lipah: Gospod poročnik, Andrej Pavlica: Dva prstana, France Bevk: V kaverni, Janez Evangelist Krek: Ob vojski, Fran Li- pah: Dopust, Makso Šnuderl: Pravljica o rajski ptici, Janez Jalen: Nevesta. Ponatis Krekovega besedila v tej izdaji je dober. Pojavljajo se malenkostne jezikovne spremembe. Nekaj pesemskih besedil je ponatisnjenih v ne- pesemski obliki in brez označitve vrstic. Končna opomba je izpuščena. Pomembno je, da deli besedi- la, ki so v izdaji leta 1917 natisnjeni z manjšimi črka- mi, češ da jih je mogoče pri uprizoritvi izpustiti, v tej izdaji niso označeni. Knjiga, ki jo je uredila Marjeta Žebovec, omogoča primerjave. Ocenjujem, da je Krekova igra med vse- mi desetimi ena najboljših oziroma najboljša. V Zbirki Zgodovinskega časopisa je leta 2001 Ivan Vogrič izdal zanimivo razpravo Slovenski knji- ževniki in 1. svetovna vojna. V njej izčrpno obravna- va protivojno in hočeš nočeš protiavstrijsko tenden- co v številnih slovenskih literarnih proizvodih tega časa, od bolj pomembnih, kot sta bila Ivan Cankar in Fran Maselj Podlimbarski, do bolj obrobnih. Upošte- va zapletene politične, psihološke in tudi estetske vidike. V manjši meri upošteva neslovensko, evrop- sko književnost. Janeza Evangelista Kreka omenja na dveh mestih, vendar ne njegove literature, kot da nič ne ve za dramo Ob vojski. Mislim, da moja pri- čujoča razprava v tem oziru dopolnjuje Vogričevo. Janez Evangelist Krek: Ob vojski. Igrokaz v 4 slikah Avtor po eni strani določa, da je kraj dogajanja splošen: ''Vsaktera slovenska vas'', po drugi strani pa ga v besedilu določno imenuje: ''Šentjanž na Dolenj- skem s svojo bližnjo in daljno okolico''. Ko pravi, da je čas dogajanja ''Vsak majnik te strašne morije'', to je prve svetovne vojne, je možno, da misli na kateri koli mesec v letu. Prva in zadnja ter četrta slika se dogajajo ob ka- pelici ali znamenju na jasi v gozdu blizu Šentjanža. V obeh je verska procesija. Tako se igra lepo zaokro- žuje in duhovno ukorenini. Nastopijo tri dekleta, ki krasijo znamenje z ro- žami. Pridružuje se jim beračica Maruša (kasneje izvemo za priimek: Maruša Ocepek), ki je invalidna, ima suho roko in se opira na palico, je pa razsodna duhovna voditeljica; uživa določeno avtoriteto. Ce- lotna igra je ženska igra; dve moški osebi, dva brata vojaka, nastopata samo v sanjah. Ženskam se mudi, da bi bile pravočasno goto- ve, a jih moti sovaščanka Reza (kasneje se enkrat imenuje Anžetova Reza), ki je nemara tudi bera- škega stanu in se ni sposobna sama preživljati. Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 409 Pet knjižnih izdaj dramatike dokazuje, da ji je Krek posvečal veliko pozornost. Njena značilnost je, da: ''klepetaš in cel svet mažeš s svojim umazanim govorjenjem'', kot jo grajajo. Sebe ima za edinega pobožnega človeka, drugi so ji sumljivi. Vedno je v sporu s sovaščankami in jih iz oči v oči spretno obrekuje, sebe pa svetohlinsko povzdiguje. Reza je negativni značaj, je pa tudi va- ški original, ki poživlja dogajanje in umetniku slu- ži za slikovito prikazovanje življenja, ki nikakor ni srečno in uravnovešeno. Reza pripoveduje, kako sta se dajali z neko Gri- čarjevo Katro, vendar to za igro ni pomembno, pač pa bo v igri postalo pomembno njeno opravljanje ''trdovratne nevernice s Klanca'', ki da je ''luteraj- narka, bogotajka, peklensko seme …''. Ko se dekleta končno iznebijo zoprne Reze, se na Marušin pred- log vzdržijo, da bi jo še grajale, ampak spregovorijo Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 410 o trpljenju, ki ga povzroča vojna tako vojakom na frontah kot osamelim garaškim materam in ženam. Pritrjujeta jim novi osebi, to sta Mati (kasneje je imenovana Krovčeva mati), ki ima v vojni dva sino- va, za katera je slišala od drugih, da sta ujetnika, ter Žena, ki ima pet otrok, mož pa je v vojni. Žena kas- neje ne nastopa več. Dekleta se pogovarjajo, kako vojna vpliva na odrasle in kako na otroke. Mnenje Maruše, da odrasli prebolijo izgube in se jim rane za- celijo, dopolni Tretje dekle, ki opozarja na Klančev- ko, ki ji je mož padel v začetnih bojih v Galiciji, nekaj mesecev kasneje pa ji je umrl fantek; čas mineva, a Klančevka trpi vedno huje: ''Žalost jo je domala ubi- la in spravila na rob obupa.'' Maruša ne bi menjala svojega beraštva z bogato nesrečno Klančevko. Približa se procesija in sliši se petje. Prosijo Ma- rijo in Boga za tolažbo in skorajšnji mir. Pojoč mo- lijo za žene vojakov, za matere vojakov, za brate in sestre vojakov, za trpeče vojake, za tiste, ki so že padli, za sirotne otroke. Na koncu prve slike so dodane pesmi, ki naj se pojejo, ''če se prireditev vrši za begunce''. Begunci se tolažijo, da je bila tudi sveta Marija begunka. Izraža- jo domotožno hrepenenje po zeleni Soči, po Krasu, po Goriških brdih (soška fronta). Druga slika se dogaja v naslednji noči. Nastopa Mati (Krovčeva) z molekom. Ni scene, toda prika- zujejo se njene sanje. V dveh delih, vmes je kratek Materin samogovor. Najprej vidi sina, ki je ''Laški ujetnik''. Sedi sam pri oknu. Ni povedano, ali je v zaporu. Nagovarja ''zvez- dice zlate''. V čustvenih pesmicah objokuje svoje jetništvo in predvsem hrepeni po domu: ''Zdaj šele čutim, kaj sem izgubil, / vate sem zdaj šele ves se za- ljubil.'' Potem nagovarja lastovke, ki jih pomlad vabi domov. Med umetnimi vojakovimi pesmimi naj bi se pele znane slovenske domoljubne pesmi. Ujetnik si predstavlja mamo, sestrice, delo na polju. Pozdrav- lja svoje dekle in jo prosi, naj mu bo zvesta. Na kon- cu si predstavlja, kako bo veselo, ko bo vojne konec. Sledi sanjski privid, v katerem nastopa drugi sin, ki tudi ni imenovan. Ta je ujetnik v Rusiji. Prikazuje se v družbi z ''Rusko materjo''. Iz njunega pogovora izvemo, da je bil bolan, da zdaj okreva in mu Ruska mati streže, ''kakor bi bil vaš''. Rusko mater skrbi, kako pa je z njenimi tremi sinovi: Fedor, Vasil, Pa- velček, ki so tudi vojaki in zdaj ujetniki. Ali jim bo Bog ''naklonil kako dobro srce''. Ujetnik poje o svo- jem čudovitem domu in o delovni, pobožni materi. Ruska mati želi, da bi popolnoma ozdravel; pomagal ji bo obdelovati polje. Ujetnik toži: ''Vojsko nosim v svojem srcu,'' in vznemirjajo ga strašna vojna doži- vetja. Spominja se ljubih domačih krajev, posejanih s cerkvicami: Šentjanž, Leskovec, Kum, dolina Mir- ne. Spominja se zadnjega slovesa od matere. Ruska mati tolaži njegovo razbolelost s pripovedjo o Jezu- sovi smrti in vstajenju. Pomlad bo, vstajenje bo, mir bo. ''Hristos voskrese, voistino voskrese.'' (Kristus je vstal, zares je vstal.) Na koncu druge slike se Mati zahvaljuje Mariji za oboje sanje. Tretja slika je v sobi pri Klančevki. Hiša je imo- vita. Klančevka je še mlada. Pred sabo na mizi ima fotografije pokojnega moža, čigar ime ostane nezna- no, ter oblekice in igrače pokojnega sinčka, ki je bil Janko. Klančevka tako rekoč pestuje neutolažljivo bolest svojih izgub. Dejanje prične postarna dekla Agata, ki v hiši služi že trideset let in je prišla, ko se je Klančevka rodila. Agata je z gospodarico v sporu. Agati se smili živina. Nujno je zaposliti hlapca, a fantov zaradi voj- ne ni. Klančevka se ne meni za gospodarstvo in ji je vseeno, če vse propade. Agatine skrbi in tolažba so ji odveč. Agata ji svetuje, naj se vda v Božjo voljo. ''Kaj me brigajo tvoje čenče in litanije! … Kletvina je moja tolažba.'' Najrajši bi se ubila. Ogleduje sliko moža, ki ga je v Galiciji raztrgala granata. Klančevka je takrat do onemoglosti molila, a čez nekaj mese- cev ji je umrl fantek. Zdaj kolne in želi, da bi bili vsi ljudje nesrečni. Pred sabo ima odejico; spominja se, kako jo je pletla in kako ljubeznivo je njene priprave na rojstvo otroka spremljal mož. Agata: ''Slišala sem od modrih ljudi, da rane, ki si jih človek ni sam kriv, Bog celi, in nazadnje se vse prav izteče.'' Ko se Klančevka še bolj raztogoti nad Agato, se ta odloči, da bo hišo zapustila. Klančevka ji noče Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 411 dati roke. Potem v samogovoru miluje moža in kli- če propad. Zdi se ji, da moževa duša ''plava tu krog mene'', predstavlja si, kako je ljubkoval sinka, kako se je poslavljal in kakšen je bil otroček. ''Morda sta skupaj in oba gledata na revno, nesrečno mamico in molita, da ji ne poči srce in se ji ne zblodi glava. Go- tovo, gotovo! Drugače bi mi ne bilo zdaj tako lahno v srcu, tako svetlo v duši.'' Torej Klančevka ne samo obupuje, tudi neizmerno žaluje. Tedaj vstopi beračica Maruša. ''Samo za kaj majhnega vas jaz nisem hotela nikoli nadlegovati.'' Maruša se pohvali, da ji je v primerjavi z drugimi kar dobro, Klančevka bi pa zamenjala svoje življenje z Marušinim. Nato Maruša zahteva, naj Klančevka sprejme v hišo ''tri angelčke'', to je tri deklice sirotice. Včeraj so pokopali njihovo mater – Jelenko, doma iz bliž- njega ''Karmela'' (Krmelj). Mož je bil rudar, preveč je pil, vladala je huda revščina, Jelenka je propadala. Potem je oče vojak padel ''nekje na Krasu''. Dobivala je majhno podporo. Maruša je bila pri tej družini, ko je mati umirala. Deklice je za nekaj dni vzela k sebi soseda, a treba jim je poiskati dom. Ko je sinoči Ma- ruša molila pri kapelici, ''ste mi prišli vi na misel, in skrb mi je odlegla … Zdelo se mi je, da vidim vašega sinka, vašega ljubega angelčka, in mi je kazal gori na vaš griček, češ namesto mene naj dobi moja mama kar tri naenkrat.'' Klančevka se mehča. Maruša: ''Vojska je huda reč: razbija, mori, seje sovraštvo. Zato jo je treba popravljati z ljubeznijo.'' Klančevka se odloči, da se mora Agata vrniti. Z njo je Maruša že govorila spoto- ma. Maruša prosi za lepe rože lončnice za v Marijino kapelico. Pove, kako je sveta Marija potolažila tudi Krovčevo mater: poslala ji je lepe sanje o sinovih vojakih, in zjutraj je dobila pošto, da sta res živa, v ujetništvu. Zdaj je tako vesela, da je Marušo klicala z njive, naj pride po živež. Klančevka želi, naj ji Maruša čim prej pripelje sirotne deklice. Maruša: ''Tiste rože, ki so danes v vašem srcu pognale, ne bodo zvenele nikoli.'' V četrti sliki se še istega dne Maruša s tremi sirot- nimi deklicami na poti k ''novi mami'' na Klancu prib- ližuje znamenju v gozdu. Deklice so zdaj imenovane: Ančka že hodi v šolo, Ivanka in Marica pa še ne. Deklice se odkrito pogovarjajo, kaj želijo dobiti od nove mame. Nato Maruša sprašuje, kaj bodo mami odgovarjale, kar jih bo vprašala: Kje so tvo- ja mama? Ali si kaj pridna? Česa si se že naučila v šoli? Ančka je posebno zgovorna; pove tudi to, da je šla ''sama iskat v pisarno pet kil moke''. Nato dekli- ce poklanjajo ''Mamki Božji'' šopke spomladanskih cvetlic, pri čemer vsaka pove pesmico. Na primer: ''Novo mamo našo blagoslovi.'' Pesmici najmlajših dveh sta zelo preprosti. Tedaj izza kapelice stopi Klančevka. Tudi ona se je z druge strani napotila proti znamenju, prinaša- joč rože lončnice, a ko je videla, da prihaja Maruša z deklicami, se je skrila. ''Moji angelčki ste in pri meni ostanete.'' Klančevka pove, da se je Agata že vrnila. Zahteva, naj se k nji za stalno preseli tudi Maruša. Ta se brani in predlaga, naj sprejme kakšno begunsko družino. Končno se Maruša vda; odvrže beraški koš, a palico ohrani. Ko se še rokujejo in poljubijo, pride Reza. Zgraža se, češ da se na svetem kraju obnašajo neprimer- no. Maruša da se ''vlači z nevernicami po grmeh in blagoslovljena znamenja kazakrira''. Ta beseda ji je posebno všeč. Reza pravi Maruši: ''Izgubljene, že hu- dobcem izročene babnice sem vodiš.'' Reza napade tudi Klančevko. Brani jo Ančka. Sama Klančevka pa Rezi ne vrača milo za drago, marveč jo povabi, naj pride jutri po koš krompirja. ''Pa greva sami v zgor- njo hišo, in tam te poslušam, če hočeš celi dve uri.'' Nakazano je torej, da se bo Reza morebiti nekoliko popravila. Klančevka globoko razumeva Rezino zlo- voljnost, saj je nekaj podobnega izkusila sama. Ko Reza odide, Klančevka pravi, da živimo pač na zemlji in ne v raju. Stvarno načrtuje prihodnje življenje: ''Včasih poletimo v nebesa in obiščemo Bogka in Mamko Božjo in angelčke in vse, ki jih imamo tam; potlej pa zopet na zemljo delat in trpet.'' Nato pride še Mati (Krovčeva), ki se razveseli Klančevke. Obe sta bili danes potolaženi. Tedaj se iz vasi zasliši petje bližajoče se procesije. Vsi pojejo. Možno bi bilo, da bi se tretja in četrta slika ne do- Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 412 gajali tako hitro za prvo in drugo sliko, namreč že naslednji dan, marveč bi preteklo nekaj dni ali pa en mesec. Iztek Krekovega življenja. Prijatelj v Šentjanžu. Labodji spev Kratek življenjepis Janeza Evangelista Kreka Znamenit je značajski opis, da se je po ''Krekovih žilah pretakala energična gorenjska in šegava ribni- ška kri''. Rodil se je 27. novembra 1865 pri Svetem Gre- gorju nad Sodražico. Tukaj je oče Valentin, ki je bil doma v Selcih pri Škofji Loki, služboval kot učitelj. Mati je bila doma v Sodražici in se je pisala Štupica. Že leta 1969 je bil oče premeščen v Komendo pri Kamniku, kjer je leta 1875 umrl. Nato se je mati z Glavni oltar v cerkvi svetega Petra v Selcih nad Škofjo Loko, kjer je domačin Krek preizkušal učinkovanje svojih družbenih nazorov. Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 413 družino (šest otrok, Janez je bil prvorojenec) prese- lila v Selca, kjer je podedovala hišo. Imela je trgovi- nico, poznana je bila po svoji veliki dobrodelnosti za brezdomce. Gimnazijsko šolanje je Janez v po- manjkanju, a izredno nadarjen, opravil v Ljubljani. Novo mašo je imel leta 1888 na Brezjah. Škof Missia ga je poslal na nadaljnji bogoslovni študij na Dunaj. Janez je ta čas vsestransko izkoristil, tudi za študij sociologije in za spoznavanje Slovanov in slovan- skih jezikov. Že leta 1892 je doktoriral, in sicer z disertacijo De caractere et spiritu s. Pauli apostoli (O značaju in duhovnosti apostola Pavla). Kmalu je postal predavatelj na ljubljanskem bogoslovju, zraven je pisateljeval in bil socialni organizator. Po- našal se je z doktoratom, a deloval je kot razborit politik in časnikar, kar je bilo za duhovnika nena- vadno. Bil je somišljenik socialnih demokratov, a utemeljeval krščanski socializem. Veliko književno delo je opravil z izdajanjem svetopisemskih zgodb pri Mohorjevi družbi. To je bila doba papeževanja Leona XIII. in škofovanja Jurija Strossmayerja in Antona B. Jegliča. Leta 1897 je bil prvič izvoljen v avstrijski parlament, potem pa spet čez deset let. Vrsto let je bil deželni poslanec za Kranjsko v Lju- bljani. Bil je velik govornik, karizmatičen in vpliven voditelj, izrazit demokrat, imel je nešteto shodov in nastopov in pogovorov, drzno in pogumno si je prizadeval za napredek kmečkega in delavskega go- spodarstva in za socialno pravičnost. Umrl je, ko bi ga Slovenci najbolj potrebovali. Dosegel je soglasje v avstro-ogrskem parlamentu zastopanih Sloven- cev, Hrvatov in Srbov za ustanovitev Jugoslavije. Izgoreval je tudi za jugoslovanske brate. V zadnjih letih je deloval skupaj z dr. Antonom Korošcem, ki je postal njegov naslednik. Imel je zanimanje in dar za besedno umetnost in je veliko pisateljeval. Mati mu je umrla leta 1903; Janez je bil vseskozi navezan na Selca in na hribovje nad Selško dolino. Planinska koča na Ratitovcu se imenuje po Kreku. Življenjepisec Janeza E. Kreka profesor Ivan Do- lenec, ki je bil doma na Škofjeloškem, leta 1919 po- roča: ''Kdor je videl Krekovo zadnjo igro Ob vojski, mu je gotovo ostala v spominu podoba beračice Maruše, vdane v Božjo voljo brez najmanjše neza- dovoljnosti, dovtipne, pobožne in socialno misleče.'' Nato obnavlja motiviko te igre; pravi na primer, da se Klančevka ''vda divji žalosti''. Dolenčeve besede ''Kdor je videl Krekovo zadnjo igro …'' kažejo, da je bila igra Ob vojski uprizorje- na. Najbrž že v času vojne. Kje bi uprizoritev lahko bila? Pregledal sem časopis Slovenec in v njem našel nekaj skopih podatkov o uprizoritvah: 1. Dne 8. IX. 1918 je bila igra uprizorjena na Homcu pri Mengšu, pred igro je govoril poslanec Jože Gostinčar; bila je tudi ''mirovna pobožnost'', zborovanje pa je oblast prepovedala. Dne 22. IX. so na Homcu to ''lepo Krekovo igro'' ponovili. 2. Dne 22. IX. 1918 je bila uprizorjena na tariškem gradu (Boštanj) pri Sevnici, in sicer je ''ob obletnici Krekove smrti'' gostovalo izo- braževalno društvo iz Šentjanža, govoril je ''šentjan- ški župnik Bajc''. Na sporedu so bile še druge točke in prireditev je ''izborno izpadla''. Sklepamo, da je bila igra uprizorjena v samem Šentjanžu. A danda- nes o tem ne vedo nič, kot mi je zatrdil sedanji žup- nik v Šentjanžu gospod Janez Cevec. 3. Za dne 27. X. je bila igra v okviru širše prireditve napovedana v Idriji in v sporočilu je rečeno, da je ''že zadnjič tako zelo ugajala''. Ugotavljam, da niti knjižni izid Krekove igre niti uprizoritve v burnih dnevih ob koncu svetovne vojne niso vzbujali posebnega zanimanja. Zdaj ni bila več aktualna, zdaj je prevladovalo ustanavlja- nje Jugoslavije. V Selcih, kjer je bil Krek tako rekoč doma, Krekova igra ni bila uprizorjena. Kot idejni vodja ljudskoprosvetnega in posebej gledališkega udejstvovanja je v tem času nastopal pisatelj Fran S. Finžgar; on bi mogel biti prireditelj besedila. Iz podatkov v sami igri izhaja, da je bila namenje- na za uprizoritev v Šentjanžu. Seveda postavljenost Krekove igre v določeno, to je v šentjanško okolje, ne pomeni, da je ne bi bilo možno uprizoriti kjer koli na Slovenskem. Povsod se je, tako kot prikazuje Krek, poleg kmečke proizvodnje uveljavljalo že de- lavsko življenje, proizvodnja v rudnikih in tvorni- cah. Gospodarstvo je hitro napredovalo. Zlasti pa je prva svetovna vojna povsod pobirala strašen krvni Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 414 davek ter sirotila slovenske družine. Da bi bil Krekovo igro priredil za tisk ali pa režiral profesor Ivan Dolenec, je skoraj nemogoče. V svoji knjigi Moja rast pripoveduje, kako zelo je bil takrat zaposlen. Konec julija 1917 je prejel Krekovo pisno vabilo, naj pride na Dunaj v službo stenografa za slovenščino in srbohrvaščino v parlamentu. Tja je lahko odšel šele po Krekovi smrti. Kdaj je igro Ob vojski Krek napisal? Umrl je 8. ok- tobra 1917 v Šentjanžu. Ali to, da se godi maja me- seca, pomeni, da jo je napisal v maju 1917 oziroma pred tem? V drugi sliki ujetnik nagovarja lastovico, ki bo odletela zdaj spomladi v domovino; Ruski ujetnik se pripravlja na spomladansko poljsko delo; slika se zaključuje z veliko nočjo oziroma brž po veliki noči. Da jo je napisal v maju 1917, je vendar negotovo. V igri pravi Žena, mati petih otrok, da ima moža že 20 mesecev na fronti. Če štejem od oktobra 1917, je to februar 1916; če pa štejem od maja, je to oktober 1915. Še en podroben podatek je v igri, ko Maruša pra- vi, da je Klančevki padel mož v prvih bojih v Gali- ciji in da ''mineva že četrto leto''. To pomeni, da bi se igra, če postavim, da je mož padel avgusta 1914, dogajala avgusta 1918 oziroma nekaj mesecev prej. Možno je, da tega podatka v besedilo ni vstavil Krek, ampak nekdo, ki je hotel igro aktualizirati zaradi njene uprizoritve približno v zadnjih mesecih sve- tovne vojne. Poglejmo, kaj poročajo življenjepisci in časopisi o zadnjih mesecih (tednih, dnevih) Krekovega življe- nja. Krek je bolehal vsaj od leta 1913. Ni več mogel pešačiti na Prtovč nad Selci. Zahajal je k sošolcu žup- niku Pfajfarju v Dražgošah in k župniku Slaku na Brdu pri Lukovici. Potoval se je zdravit v kopališče Podjebrad na Češkem. Med vojno je bil ravnatelj Go- spodarske zveze v Ljubljani in je skrbel za živež na Kranjskem. Potem ko državni zbor na Dunaju med vojno ni zasedal, je bil ponovno sklican konec maja 1917 in takrat je bil poslanec Krek na Dunaju. 30. maja sta Krek in Korošec v imenu Jugoslovanskega kluba vložila znamenito majniško deklaracijo, ki so jo potem podpisovali po Sloveniji. Veliko se je pos- vetoval s hrvaškimi in srbskimi somišljeniki. Junija je parlament ustanovil komisije, ki naj bi preiskale zlorabe avstrijskih oblasti na Slovenskem na začet- ku vojne proti političnim nasprotnikom. Krek je os- tal na Dunaju vsaj do konca julija 1917, ko je državni zbor odšel na počitnice. Znano je, da je še avgusta 1917 skupaj s Korošcem potoval v Prago in se vrnil "Smrt je postala tudi za otroke nekaj vsakdanjega". Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 415 na Dunaj. Takrat datira njegova znamenita izjava- -oporoka: ''Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le eno: kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svo- je srce posvečali naši jugoslovanski državi, za njen procvit, kulturo in blagostanje.'' (poročilo Alojzija Resa). Dolenec poroča, da je Krek 28. VI. 1917 pisal z Du- naja prijatelju Ludviku Bajcu, župniku v Šentjanžu. Pismo da je zaključil takole: ''Utegnem prav nič ne. Od zore do mraka delam. Resnica in delo nas bos- ta osvobodila. Morda se kmalu uveriš, da je moja taktika, četudi konjsko težka, bila in je še prava. V pravcu sporazuma, ki je neizrekljivega pomena za skupno in prav posebno za našo stvar, gremo dalje. Zaupanja imam širom naše domovine.'' V zadnjih letih je Kreka prizadevala ljubezenska afera, ki so mu jo naprtili neka nerazsodna ženska in politični nasprotniki. Fran Šuklje poroča leta 1925/26 v reviji Čas: ''Pro- ti koncu julija 1917 je bilo, ko ga posetim v državni zbornici, v lokalu Jugoslovanskega kluba. Prišel sem se poslovit od prijatelja, ker sem drugi dan namera- val s prevročega Dunaja na letovišče v Breitenfurtu. Pri tej priliki mi je tožil, da je tudi on sila potreben počitka, da je zdravje njegovo izčrpano, da se pa nadeja, zopet pridobiti nekdanjo moč v domovini, zlasti v idiličnem Šentjanžu pri župniku Bajcu. V nav- dušenih besedah je slavil milino te dolenjske pokra- jine, pozivljajoč me, naj se tam zopet snideva.'' Iz teh besed sklepam, da je Krek pred smrtjo prišel v Šen- tjanž načrtno, ne pa slučajno, in da je bil tam že prej. Krek je odšel na potovanje po hrvaških deželah agitirat za Jugoslavijo. Njegov sodelavec dr. Koro- šec pravi, da ga je, ko je sam odhajal na agitacijo v Sarajevo, Krek spremljal do Zagreba in takrat sta se videla zadnjič. Preden je Krek odšel na zadnje po- tovanje (agitiranje) po Dalmaciji, je nekaj dni bival pri sošolcu župniku Slaku na Brdu. Krek se je vračal v Slovenijo po dolgi avtomobil- ski vožnji čez Liko v Split in nazaj. Hudo se je prehla- dil. Na poti verjetno z vlakom iz Zagreba je moral v Zidanem Mostu več ur čakati na mrazu in vetru. Bolan in onemogel se je odločil poiskati si najbližje zavetje pri prijatelju župniku Ludviku Bajcu v Šen- tjanžu, kar je imel tako in tako v načrtu. Ali pa so ga tja napotili prijatelji. Torej so ga prepeljali iz Zidane- ga Mosta v Šentjanž. Tukaj je bival nad štirinajst dni. Ni znano, kolikokrat je bil Krek že prej v Šentjanžu. Ludvik Bajc je bil kaplan v Selcih pri Škofji Loki od leta 1904 do 1907 in tukaj sta pač že sodelovala s Krekom. V Šentjanžu je bil župnik od leta 1911 do 1926. Iz razprave Bogdana Kolarja Nekatere značil- nosti zgodovinskega utripa župnije Šentjanž (izšla je v knjigi Šentjanž 700 let, 1999), ki sicer omenja Kreka le mimogrede, povzemam, da je župnik Bajc dal postaviti novi glavni oltar v župnijski cerkvi, jo dal poslikati, da je zgradil društveno dvorano, da je zelo agitiral med prebivalci, naj se možje ne iz- seljujejo v Ameriko, da je organiziral može in žene, moško in žensko mladino ter otroke in ustanavljal Marijine in druge družbe, kar je bilo v skladu s pri- poročili škofa Jegliča, da je ustanovil izobraževalno društvo, odsek Orla, pevski zbor, kmetijske tečaje, knjižnico, v času vojne karitativno deloval v podpo- ro beguncem, skrbel za hranilnico, posojilnico in za razna društva in družbe. Skratka, župnik Bajc je bil dejavna osebnost, podoben samemu Kreku in spod- bujan od njegovih nazorov. Za raziskavo življenjskega ozadja igre je po- membno Kolarjevo poročilo: ''Že v času prve sve- tovne vojne so v cerkvi Žalostne Matere Božje v Le- skovcu /podružnica, skoraj uro hoda iz Šentjanža/ opravljali majniško pobožnost in vsako leto na za- četku in koncu maja pripravili procesijo iz župnijske cerkve. Procesijo so organizirale članice dekliške Marijine družbe.'' V igri Ob vojski je Krek vzpostavil namesto cerkve kapelico ali znamenje Žalostne Ma- tere Božje v bližini Šentjanža, vendar takšna kapeli- ca v resnici ne obstaja, kot sem poizvedel. Krek je bil v zadnjih štirinajstih dneh življenja precej slab, a zadnji dan boljši. Krog njega so bili sodelavci in tudi sestra Cilka. Časopis Slovenec je poročal: ''Dr. Krek se je naravnost srečnega počutil v idilično krasni okolici Šentjanža, popisoval je le- poto tega venca vinskih dolenjskih goric. 'Vse tukaj Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 416 poje', je dejal dr. Pogačniku, 'griči pojo, polja pojo in ti dobri Dolenjci samo pojo. Kakor v mladih letih, tako bi pesmice zlagal v tej lepi naši zemlji.''' O Kre- kovih zadnjih dnevih piše tudi škof Anton B. Jeglič v svojem dnevniku. Krek je umrl 8. oktobra med de- veto in deseto uro zvečer. Potem je bilo truplo pre- peljano v Ljubljano in pogreb je bil 13. oktobra 1917. 18. avgusta 1918 so v Šentjanžu na smrtni hiši odkrili spominsko ploščo. Fran Šuklje poroča, da je bila to ''impozantna spominska slavnost … V oddaljeno slovensko vasico so prihiteli ugledni za- stopniki vseh slovanskih narodov tedanje Avstrije poklonit se spominu velikega parlamentarca in na- rodnega voditelja.'' Te slavnosti se je udeležil tudi Krekov politični nasprotnik pisatelj dr. Ivan Tavčar. Maševal je pisatelj Finžgar. Glavni slovenski politič- ni stranki sta takrat složno delovali za ustanovitev Jugoslavije in ustanovljen je bil Narodni svet. Verjetno je igra ali drama Ob vojski zadnje Kre- kovo ne le literarno, ampak socialno delo. Labodji spev? Vanj je vtisnil globoka družbena spoznanja in slutnje ter jim dal primerno estetsko obliko. Ta drama je morda Krekova literarna oporoka in ima izjemno mesto v njegovem opusu. Značaji, družbeno ozadje, slog Igra Ob vojski je ljudska melodrama (to pomeni mehka drama). Označuje jo čustvenost ali ganljivost ali sentimentalizem, znan v dramatiki tistega časa in posebej v Avstriji. Igra je dobro zgrajena. Vsebina je razporejena v štiri slike ali dejanja in se stopnjuje od začetne epi- zodnosti (slikanja), iz katere se izlušči dramatični vrh (dogodek), ki se izteče v umiritev. Popolnoma epizodna je druga slika. Prikazani so močni značaji, ki jih lahko poustva- rijo samo izkušeni in inteligentni igralci oziroma igralke. Glavni značaj je Klančevka in poleg nje Reza. Obe sta tako rekoč negativni osebi. Medtem ko se Klančevka popolnoma izboljša, spreobrne, pa se Reza najbrž ne more in ne bo mogla izviti iz svoje kože. Reza učinkuje tudi kot slikovit ljudski original. Klančevka je kljub vernosti liberalka oziroma je njena vernost preslabotna, da bi ji pomagala pre- magovati osebni obup. Značaj beračice Maruše, ki je sposobna razborito pomagati ljudem in jih usmerja- ti, je voditeljski in junaški; tudi ta pozitivna oseba ni stereotipna, ampak presenetljiva. Primer sentimentalnosti in ljudskih gledaliških sredstev so tri deklice sirotice, njihovo skoraj orna- mentalno skupinsko nastopanje. Verjetno so povze- te iz ljudskega pesništva. Vendar je Krekova otroška psihologija poglobljena in zanimiva, nikakor povr- šna. Ti otroci so ne le ganljivi, ampak imajo svoje različne stvarne življenjske interese. Iz drame lahko izluščimo misel, da ni prvenstvena zunanja pobožnost, pomembnejše je organizirano de- lovanje, ki vključuje pomoč potrebnim. Obstajata dva tipa pobožnosti. Zavrača se Rezino svetohlinstvo, laž- na pobožnost. Ta ima svoje življenjske vzroke, a psi- hološka vzročnost Rezine miselnosti in njenega rav- Slovenski krvni davek za propadlo Avstro-Ogrsko je znašal okrog 35.000 mrtvih. Na tem spomeniku, ki ga je ustvaril Ivan Jurkovič in stoji v Škofji Loki, je vklesa- nih 160 padlih. Zdi se, kot da je kipar upodobil Kre- kovo mlado vdovo Klančevko. Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 417 nanja je samo nakazana. Skratka, Krek se izkazuje kot spreten in dober dramatik z veliko estetsko močjo. V igro so vključene številne pesmi, kar prispeva k čustvenosti. Veliko jih deklamirata fanta. Fantje niso možato ostri, ampak so čustveni, domotožno razpoloženi, mehki, kar je sploh značilnost Krekove dramatike. Morda je pesemskih besedil preveč. Ven- dar Krek spretno prikazuje oba fanta samo v sanj- skih prizorih. Fanta ujetnika sta edini moški osebi v celi igri. Igra je popolnoma ženska; tako imata nežnost in čustvenost dodatno osnovo. Vendar so Krekove ženske v precejšnji meri možato odločne. Igro označuje ljudska pobožnost: procesija je na začetku in na koncu, torej se ornamentalno ponovi. Podano je pretehtano razmerje med pobožnostjo in življenjskostjo. Kot je v igri povedano, je ljudska po- božnost v vojnem času pomagala ženskam prebole- vati odsotnost in pogosto smrt dragih in jim lajšala težke delovne napore. V ozadju igre je seveda garaško življenje kmečke- ga prebivalstva, ko še ni bilo strojev in nafte. Gara- ško delo morajo opravljati ženske, ker so moški na vojski. Podobno, kot so včasih odhajali v Ameriko, zdaj odhajajo v vojno. To, da v igri nastopajo le ženske, je usklajeno s tem, da je bilo mnogo moških odsotnih, v vojni. Sicer pa so bile v tedanji ljudski Avstrijski vojaki na pohodu v rusko ujetništvo. Vojakom je bilo dovoljeno sporočiti samo, da si živ (iz zbirke Cirila Prestorja, SAZU). Fotografije so prevzete iz knjige "Oblaki so rdeči" (2004). Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 418 dramatiki pogoste popolnoma ženske in popolno- ma moške igre. Krek je poleg kmetstva, ki prevladuje v Šentjan- žu, vnesel tudi delavski motiv, in sicer so Jelenovi s tremi siroticami rudarska delavska družina, ki živi v bližnjem Krmelju (''Karmel''). Torej sta prisotna kmetijski Šentjanž in delavski Krmelj. Krek je bil glasnik ne le kmetstva, ampak tudi proletariata, ki ga je bilo treba organizirati. Krek je poznal in ure- sničeval teorijo socializma. Nakazano je tudi šolsko življenje, in sicer preko male šolarke Ančke. Torej slovenske pokrajine in življenja ne obvladujejo le cerkev, kmetstvo in dela- vstvo, ampak tudi inteligenca, vsaj šolska inteligen- ca s svojim pomembnim vplivom. Kar se tiče beraštva, je treba reči, da beračica ni samo Maruša, ampak je prikrita občinska vzdrže- vanka pač tudi Reza, le da se ta ne pojavlja s košem, ampak je način njenega beraškega postopanja dru- gačen. Medtem ko je Maruša glasnica socialnega družbenega partnerstva, pa je Reza glasnica razpr- tije, kritikastrstva in samozvane vsiljive negativne pobožnosti. Z izzivalnostjo in bojevitostjo skuša doseči zase korist. Morda Reza predstavlja tako imenovani lumpenproletariat. Morda je v Rezi Krek izrazil značaj zloglasne ženske, dunajske javne de- lavke, ki se je zaljubila vanj, ga zasledovala in ga od leta 1913 naprej javno v liberalnem tisku obtoževa- la ljubezenskega nasilja in ga sramotila, kar je seve- da močno vplivalo na celotno Krekovo delovanje v tem času. Z literarnoslogovnega stališča je z Rezo zastopan naturalizem, to je strahotno nekulturno dogajanje na slovenskem podeželju. V prozi je na- turalistično dogajanje do skrajnosti predstavljeno v Krekovi zgodbi Trapec. Zanimivo je, da glasnik sodobne socialne družbe- nosti ni kakšen intelektualec, kakšen moški junak, tudi ne duhovnik, ampak beračica Maruša, ki je v cerkvi tako imenovani laik. Maruša je neinstitucio- nalna socialna delavka, ne delujoča po službeni dolžnosti, ampak iz notranjih osebnih pobud. Naj- brž je to v skladu z najglobljim bistvom Krekove osebnosti. Njegova dejavnost ni izhajala toliko iz nazorov, čeprav je tudi veliko študiral, ampak pred- vsem iz globinskega osebnostnega bistva, določene- ga med drugim z življenjskim položajem Krekove matere. Krek si ni prizadeval, da bi postal politični voditelj, in ni bil praktičen, uspešen, stremeč in ambiciozen, ampak je bil gandijevski tip, filozofsko živeč človek, ljudski tribun. Beračica Maruša je v do- ločeni meri Krekov avtoportret. Če preudarim Krekovo igro s stališča odnosa med kapitalom in socialnostjo, lahko rečem, da z likom Maruše prevladuje socialna stran. Vendar pa je po- membno, da je Klančevka bogata ali imovita, tako da pri njej ni zastopana samo duhovna plat, tem- več tudi materialna ali denarna ali kapitalistična. Upoštevati je mogoče, da bo državno podporo, ki jo dobivajo Jelenove sirotice zaradi v vojni padlega očeta, odslej dobivala v njihovem imenu Klančevka in se bo z njo lahko materialno nekoliko okoristila. Torej je igra tudi v družbeno-gospodarskem oziru uravnotežena. Ko iščem Krekove literarne povezave, se mi doz- deva, da je v podobnem slogu in idejnosti ustvarjal njegov sodobnik Fran Ksaver Meško. A ni znano, da bi se Krek in Meško kaj povezovala. Tudi Meško temelji na sentimentalizmu. V romanu Na Poljani tudi on prikazuje socialno delovanje, vendar ga ne izvršujejo neki laiki, kot je pri Kreku, ampak narav- nost duhovnik. Najbrž je značilno, da Krek v igri Ob vojski ne omenja, da bi začetno in končno procesijo vodil duhovnik, ampak mu zadošča ljudstvo, samo- dejna ljudska pobožnost. Da je tako sposobna in pozitivno socialno dejavna neka beračica, je gotovo izjemno. Pomislimo tudi, da je bil Krekov sodobnik veliki pisatelj Ivan Cankar. Tudi ta se ne ogiba čustvenosti. Je pa Cankar seveda literarno veliko bolj evropsko razgledan in napreden in profesionalen. Kot je zna- no, je na Cankarja vplivala poleg drugih literarnih smeri dekadenca. Krek ostaja trdno na ravni ljudske umetnosti in krščanske etike. Znano je, da je Cankar cenil Kreka in pisal o njem, medtem ko za Kreka ni znano, da bi iskal stike s Cankarjem. Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 419 Posebno pozornost je Cankar v svoji socialno usmerjeni književnosti posvečal motiviki, ki izhaja iz takratne socialne ureditve v državi. Občina in žu- panstvo sta morala skrbeti za brezdomce in obubo- žance, ki se sami niso mogli preživljati, glede na to, kje so se rodili. Čeprav je ta ureditev bila sorazmer- no skrbna in napredna, je Cankar do nje kritičen. Tako motiviko vključuje tudi Krek, pri čemer daje prednost individualnim človečanskim rešitvam pred birokratskimi državnimi postopki. Vendar ceni tudi te; omenja državne vojne socialne podpore bo- disi v denarju bodisi v živežu. Končno sta beraški Maruša in Reza nekakšni državni oskrbovanki. Pri branju Krekovih pesemskih besedil se mi poraja občutek, da se je zgledoval pri ukrajinski (tudi beloruski) ljudski poeziji. Saj je znano, kako je poznal in cenil Tarasa Ševčenka in kako je mlade slovenske literate navduševal za vzhodnoslovansko ljudsko pesništvo. V njem se pojavlja sentimentalni motiv otroških sirotic. Značilna stilistična prvina je pogosta raba pomanjševalnic. Torej korenini Kre- kova ganljivost in čustvenost znabiti bolj v ukrajin- skem ljudskem pesništvu kot v kakšnem avstrijsko- -nemškem sentimentalizmu. Zdi se, kot da v Krekovi igri Ob vojski ni nobene vsebine o mednarodnih zadevah. Gotovo ni ničesar o tedaj zelo aktualni zadevi – o ustanavljanju Jugo- slavije. Toda treba je upoštevati, da je tematika ce- lotne igre vojna, kar poudarja tudi naslov – vojna pa je bila velika mednarodna zadeva. Treba je bilo de- lati na tem, da se obsodi, ustavi in v bodoče prepreči takšna ''morija'', kot je bila prva svetovna vojna. Kre- kova igra je do neke mere protimilitaristična. V že omenjenem oglasu je Krekova previdnost izražena takole: ''V miroljubnem igrokazu v štirih slikah je izlil naš Evangelist bol, ki jo je začutil ob spoznanju, kako strašne rane zadaja vojna našemu narodu.'' Medtem ko slovenskega ujetnika v Italiji Krek prikaže, ne da bi vključil domače italijansko okolje in ne nastopa kakšna italijanska oseba, je slovenski V Šentjanž pri Krmelju nad dolino Mirne je Krek postavil dogajanje svoje zadnje igre in tja je prišel umret. Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 420 ujetnik v Rusiji prikazan drugače. Nastopa v prija- teljskem dialogu z Rusko materjo. Kljub avstro-ogr- skemu protislovanskemu policijskemu pritisku, ki pa je proti koncu vojne popuščal, je Krek vzposta- vil kot posebno osebo Rusko mater iz sovražnega tabora. Do izraza prihaja znana Krekova slovanska zavzetost, podobna kot pri liberalcu Ivanu Hribar- ju. Pred političnim preganjanjem je Kreka nemara varovala poslanska imuniteta. Navezanost Čehov na Rusijo je bila nalezljiva. Krek sicer ne prikazuje nobene slovanske politične ideologije, ampak osta- ja strogo na področju človečanskih odnosov. Torej je mednarodnost v Krekovi igri vendarle prisotna. Na poseben način je izražena slovenska narodna zavest. Izraženi sta milina in lepota določenega slo- venskega kraja, hkrati pa sta posplošeni na celotno slovenstvo. Tudi kar se tiče slovenstva, Krek v tej igri ni političen, ampak izpoveduje splošno človeško do- movinsko ljubezen. Ni je hotel opremiti s politiko, ostaja na čustveni literarni ravni. Pomislimo pa, kako zapletena in pomembna je bila političnost na primer zaradi napada Italije na Avstro-Ogrsko, kar je bil hkrati napad na slovenske narodne pozicije. Kot že rečeno, igra Ob vojski vsebuje izrazite zna- čaje in je značajska drama. Omogoča velike ustva- ritve igralcem oziroma igralkam. Igra je izjemno psihološko poglobljena. Kako scensko učinkovito je upodobljena Klančevka z moževimi fotografijami in z otroškimi oblačili na mizi! Najbrž je takšno zna- čajsko utemeljenost gojila dramatika tistega časa, medtem ko se je pozneje razkrojila. Klasična drama- tika je prikazovala izrazite osebnosti. Morda bi kdo očital Kreku, da je njegova igra preveč tezna, poučna, idejna. Ideja, da v življenju ne zadošča površna in še posebno ne svetohlinska pobožnost, tudi ne zadoščata usmiljenost in tolaž- ba, marveč sta potrebna dejansko ukrepanje in trdo delo. To je utelešeno v Klančevkinem načrtu nadaljnjega življenja, ki se mu Maruša pridružuje s pobožno komponento. Vendar je treba poudariti, da Krekova igra ni samo idejna, ampak ima tudi trdno fabulistično ogrodje, ki s svojo slikovitostjo zagota- vlja uspeh. Naj omenim zanimiv, za igralko hvaležni lik Klančevkine dekle Agate. Režija naj ne pretirava v nobeni smeri, najboljše je, če je stvarna. Prejšnje Krekove igre Zdaj ko sem preučil zadnje Krekovo dramsko delo, me zanima še druga, to je prejšnja njegova dramati- ka, zato da bom ocenil zadnje delo s stališča te celote. Znano je, da je Krek namenoma gojil izrazito ljudsko dramatiko in da je veliko pozornost posvečal množič- nemu ljudskoprosvetnemu gledališkemu udejstvo- vanju. To je nekaj drugega kot Cankarjev prodor v visoko literaturo in v osrednjo slovensko gledališko ustanovo. Poleg Cankarja naj navedem še Etbina Kri- stana, na primer njegovo dramo Ljubislava. Leta 1900 je v Ljubljani začela izhajati Zbirka ljud- skih iger. Izdajala jo je Slovenska krščansko-socialna zveza. Domnevam, da je to velikopotezno založniš- ko in gledališko podjetje pokrenil Janez Evangelist Krek. Mojo domnevo potrjuje tale kratka izjava, ki se nahaja v knjižici o Kreku (1928), izpod peresa Josipa Abrama Trentarja: ''Krek je vodil tudi Zbirko ljudskih iger.'' Podobno se že prej izrazi J. Puntar v publikaciji Ob 50 letnici dr. Janeza Ev. Kreka: ''Zbir- ko ljudskih iger je pričela pod Krekovim vodstvom priobčevati Slovenska krščanska socialna zveza v Ljubljani leta 1900.'' Poleg tega je prva igra v tej zbirki, snopič 1, Krekova: Pravica se je izkazala. Igre so bile dostikrat ali samo fantovske ali samo dekliške; to se je skladalo s takratnimi spolno loče- nimi moškimi in ženskimi katoliškimi društvi. Naj- brž je bilo tako tudi na avstrijskem področju. Zbirka je bila knjigotrško uspešna, saj je na začetku izšlo nekaj ponatisov. Zbirka je izhajala do leta 1913, vse- ga je izšlo 20 ''snopičev'', skupaj sem naštel 66 iger. Nekaj iger je bilo ''izvirnih'', večinoma pa so bile prirejene po nemških izvirnikih, manj je bilo drugih evropskih avtorjev, bila je ena ameriška igra. Prav posrečena je na primer ''burka v jednem dejanju'' Krčmar pri zvitem rogu (''Po Langhansu predelal A. K.''), ki je izšla v snopiču 5–6 leta 1904. Kot primer banalne in malovredne igre naj navedem ''šaloigro'' Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 421 Zamujeni vlak, ki jo je ''priredil Anton Kržič'' (1. sno- pič, leta 1900). V 7.–8. snopiču leta 1908 je izšla še ena Krekova igra: Občinski tepček. Ostalih svojih iger Krek ni iz- dajal v tej množični zbirki, ampak samostojno ozi- roma v neposredni povezavi s posameznimi pros- vetnimi društvi. Krek se je namreč rad umaknil iz ospredja. Po drugi strani Kreku morda ni bilo všeč, da se njegove igre tako rekoč izgubljajo v množici ljudskih iger, ki so bile nekatere sumljive kvalitete. Kot samostojno knjižico je Katoliška bukvarna izda- la tudi zadnjo Krekovo igro – Ob vojski. Zdi se mi, da Zbirka ljudskih iger v naši teatrolo- giji in literarni zgodovini še ni ovrednotena. Krek je deloval tako podjetno zato, da bi s pomočjo odr- skega nastopanja dvigal slovensko samozavest in kulturno sposobnost vsega ljudstva. Ni mi znano celotno Krekovo delovanje na dramsko-gledališkem področju; morda je tudi on prirejal in prevajal, vse- kakor pa je spodbujal. Krekovo splošno pojmovanje gledališča se iz- raža na primer v njegovem polemičnem nastopu v deželnem zboru leta 1905 proti tako rekoč škof- jeloškemu rojaku Ivanu Tavčarju. Medtem ko se je Tavčar zavzemal za denarno podporo osrednjemu profesionalnemu deželnemu gledališču, ker da ima veliko kulturno vlogo, podobno kot v Pragi, je Krek poudarjal, da tako gledališče nima kulturnega po- mena, je namenjeno samo privilegirani družbi za njeno lahkotno zabavo in ''ne izvira iz ljudske duše''. Torej Krek skladno s politično stranko, ki ji je pri- padal, načelno podpira ljudsko dramatiko, ljudsko gledališče, seveda tudi ljudsko (delavsko, kmečko, nemeščansko) umetnost in kulturo. Kot poroča Ivan Dolenec (Slovenec, 8. X. 1921), je Krek snoval igro o izseljencih; v njej bi prikazal tudi zablodelega človeka, ki najde pravo pot, kar je bila njegova priljubljena ideja; Krek je že napisal Pesem izseljenčevo v lepem ljudskem slogu, in to pesem Dolenec objavlja. Krekove ohranjene igre (od igre Prebrisani dijak je znan samo naslov), preden je ustvaril zadnjo, to je Ob vojski, so: • Sv. Ciril in Metod stopita na slovansko zemljo. Izšlo v listu Glasi katoliške družbe leta 1885, v letu, ko je Krek vstopil v bogoslovje. To literarno delo je ponatisnil prof. Dolenec v Krekovih Izbra- Ženske in otroci so morali nadomestiti vojskujoče se fante in može. Ta fotografija je last Muzeja novejše zgodovi- ne v Ljubljani. Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 422 nih spisih I. • Pravica se je izkazala. To burko je Krek napisal menda že leta 1892. Izdala jo je Slovenska krščan- sko-socialna zveza, Zbirka ljudskih iger, Ljubljana 1900, ponatis leta 1905. • Cigan čarovnik. To je ena najstarejših Krekovih iger burk. Napisana leta 1897 in takrat tudi upri- zorjena v ljubljanskem Rokodelskem domu. Prvič je bila natisnjena šele v Krekovih Izbranih spisih, II. zvezek, leta 1927. • Občinski tepček. To komedijo je Krek napisal prib- ližno v istem času kot ostale, to je okrog leta 1893. Izšla v Zbirki ljudskih iger leta 1908, v 7.–8. snopiču. • Turški križ. Založilo Katoliško slovensko izobraže- valno društvo v Selcih, Katoliška tiskarna, 1910. Ta igra ima značilno posvetilo: ''Prijatelju Ignaciju Semenu, prvemu delavcu za ljudsko izobrazbo v Selški dolini v spomin.'' • Tri sestre. Ta igra je izšla v knjigi skupaj z igro Tur- ški križ, torej leta 1910. • Sveta Lucija. Ta igra ima posvetilo ''Dražgoški de- kliški Marijini družbi ob desetletnici''. Izšla je kot knjižica: Dražgoše, 1913. Opazimo velik časovni razpon od prvih iger z začetka devetdesetih let do zadnje igre Ob vojski, ki je izšla z letnico 1918. Spoznamo, da je Krek najprej pisal komedije (burke), to so Pravica je zmagala, Cigan čarovnik, Občinski tepček, medtem ko je igra Tri sestre na meji med smešnostjo in resnostjo, po- tem pa se je usmeril v resno dramatiko, ki jo pred- stavljajo zgodovinski igri Turški križ in Sveta Lucija in seveda Ob vojski s svojo sodobno vojno vsebino. Vseh Krekovih iger je torej osem. V začetnem ob- dobju, prva polovica, so igre fantovske, v končnem obdobju so mešane žensko-moške, vendar prevla- dujejo ženske vloge. Kratko delo Sv. Ciril in Metod stopita na slovan- sko zemljo ima podnaslov Dramatičen prizor. Scena: travnik pod lipo, poganski žrtvenik, ''tolsta kravica'', množica Slovanov z otroki v naročjih. Apostola Ciril in Metod prihajata spreobračat pogane; ne omenja- ta se Moravska, Panonija in da bi tukaj delovali že nemški-latinski duhovniki, kot je znano iz zgodovi- ne. V začetnem delu se izmenjavajo krščanski dobri duhovi z angelom ter na drugi strani zli duhovi s svečenikom. Potem se v daljavi prikažeta sv. Ciril in Metod, pozdravljata lepo slovensko deželo in mili je- zik svoje matere, zaznavata nasprotovanje in svoje bodoče trpljenje in na koncu molita, da bi ju Zveli- čar ''ojunačil'': ''In ko se v drugo na zemljo prikažeš, / s pravico jo brez milosti presodit, / da midva in čuvancev najinih četa / se vsa na desni strani raz- postavi.'' Pristna, gasparijevska značilnost sloven- ske pokrajine je izražena z motivom ''Krasnejša boš, ko iz tvojih tal cvetočih / požene hramov božjih četa bela''. Ne manjka tudi motiv, ki napoveduje kasnejši ekumenizem: ''En Kristusov namestnik vsem zavla- da.'' Zaznavne so številne jezikovne nerodnosti. Ta Krekov dramatični prizor, kakor koli je verzno in jezikovno nerazvit in neizoblikovan ter tudi v dram- skem oziru skromen, vendarle izžareva idejno osre- dotočenost in moč posplošenosti. Verske prvine prevladujejo nad zgodovinskimi podatki. Ta Krekov prizor je zanimivo primerjati z zgodovinsko ambici- oznim dramskim delom njegovega prijatelja Josipa Abrama Vmeščenje Valuka in seveda s scenarijem Metoda Turnška Zvezdi našega neba. Igra Pravica se je izkazala ima podnaslov Burka. Kot kaže sam naslov, je v precejšnji meri tudi mora- listična igra, vendar je treba priznati, da je zabave veliko in da diši po ribniški duhovitosti. Nastopajo samo moške osebe. Nastopajo tri dvojice oseb. To je ornamentalno, vendar Krek s tem ne pretirava, saj se ne pojavljajo samo kot dvojice, ampak tudi kot posamezniki. Podobno ornamentalnost smo zaznali v igri Ob vojski. Ena dvojica sta potujoča in zabavajoča se ter vinsko žejo gaseča ''dijaka'' Peter in Pavel, ki sta že študenta v Gradcu. Druga dvojica sta ''rokodelska pomočnika'' Janez in France, ki govorita vsak v svojem narečju in sta dokaj individualizirana: Janez je korajžen, France čustven, mehek. Ta dvojica je pozitivna; ali sta morda glasnika delavstva? To ni poudarjeno, saj sta brezposelna. Onadva na koncu vsem, ki niso dobri in so krivični, ''navijeta uro'', Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 423 kot pravi Janez o dijakih: ''Šale zbijata z vsem, kar jima pride vštric, kakor že znajo taki ljudje … Jaz jima tudi navijem uro, da bosta vsaj vedela, da ro- kodelci nismo za igračo … Zakaj bi se vsak škric že norčeval iz naju? Sicer pa je vse samo nedolžna šala, in vračati smemo, kajne?'' Rokodelca tako duhovito odgovarjata na zvita vprašanja dijakov, da jima dija- ka celo nekaj plačata. Torej dijaka nista popolnoma negativna. Ne marata zares oškodovati krčmarja Ferjana, razen za pijačo in hrano, kar je zaradi nje- govega skopuštva pravično, toda njuna šala s tem lahkovernim skopuhom preseže vse meje in mora biti kaznovana, saj sta ga naplahtala, da sta po pok- licu inženirja merilca in da bo čez krčmarjev travnik zgrajena železnica, s čimer se hoče krčmar okoristiti. Predvsem pa prestopita rob kulturne šaljivosti in zaideta v sramotenje, ko naj krčmar drži merilno vrvico. Pravično pa je to, da si dijaka privoščita dva žida – krošnjarja, ki sta nad vse mere pridobitniška in sta pripravljena za pridobitev koristi pretrpeti vsakršno sramoto. Avtor prikaže, kako dijaka obra- čunata z Abrahamom in Izakom v dveh delih, kakor ima igra dve dejanji. Poleg krčmarja, ki ne nastopa v dvojici, je 'samotna' oseba berač Kruljec (kasneje pomotoma spremenjeno ime: Kruljač). Berač je še bolj pozitivna oseba kot rokodelca, vendar ni deja- ven, ni udeleženec šal, ampak je samo opazovalec in rezoner. Peter mu reče: ''Ti si videti razumen berač.'' Ta ''razumnost'' je podobna kot pri beračici Maruši v igri Ob vojski. Kruljec je celo primeren za ljudskega voditelja. Pravi: ''Prositi moram dobre ljudi. Zato jim pa vračujem z dobrimi sveti … Sveti se ne merijo po tem, kdo jih pove, marveč kakšni so ... Dobro srce in prijateljska beseda je več nego denar.'' To, da berač Kruljec ni dejavna oseba in da se težko razbere, kako je zamišljena končna vzpostavitev pravice, tako da so ponižani ne le krčmar in žida, ampak tudi dijaka, kaže na pretirano izumetničenost in pomanjkljivo psihološko razvidnost. Vsekakor je prikazana druž- ba, v kateri je burkaštvo običajna življenjska sesta- vina, ne pa takó, kot se dogaja kasneje, ko šaljivost in dobra volja pod vplivom hudih doživetij prve in druge vojne med Slovenci nimata več obstanka in sta izgnana. Prof. Ivan Dolenec (Izbrani spisi II) oce- njuje: ''Za smeh je v burki v obilni meri poskrbljeno, čeprav ne vedno na najfinejši način.'' Tudi za to Kre- kovo igro je značilna opremljenost s pesemskimi be- sedili: začetna pesem o beraškem stanu je prav lepa in prav tako Francetova pesem o domotožju, nekaj pesmic pa je bolj površnih. Opremljenost s pesmimi, ki imajo na koncu tudi notno besedilo, ni le Kreko- va značilnost, ampak tudi siceršnja v tedanji ljudski dramatiki. Na primer dijaka pojeta: ''Midva mlada sva dijaka, / hodiva okrog, / z nama hodi grda spaka, / mati vseh nadlog. / Žeja, žeja se ji pravi, / ki nas vse dijake davi.'' Slabost igre je morda pretirana zna- čajska krčmarjeva lahkovernost. V igri ima svojo vlo- go besedni humor, da namreč žida govorita spačeno, na primer: ''Ali pa bhoste, vi gospothi, moš peseta; ali bho phalica moja, če jih dhržim peth?'' Mislim, da je to igro možno prirediti, da bi še danes učinkovala, a v natisnjeni obliki ni izpeljana dovolj razvidno. Na splošno je v primerjavi z igro Ob vojski manj psiho- loško poglobljena in manj dramsko spretna. Cigan čarovnik. Podnaslov je Burka v dveh de- janjih s petjem. Takoj naj povem, da pojejo fantje. Sploh nekje Ivan Dolenec imenuje to burko ''fan- tovska igra''. Ni nobene ženske vloge, razen nena- stopajoče Pavletove neveste Lazarjeve Lize. Seveda starejše osebe, kmetje, ne pojejo. Ne gre samo za to, da je Pavle ''nerodnež'' (''vsakega pol leta je gotovo zaradi tepeža zaprt''), gre tudi za to, da je zakonska zveza zdravilo za fantovske neumnosti. Prikazana je vesela fantovska nedeljska družba v predpustnem času. Vodi jo Luka in v njej so še trije fantje, med katerimi je karakteriziran le Gašpar, ki zaničuje ''ci- vilno'' življenje, poveličuje pa vojaški stan: ''In civil obleka – draga, pa slaba, in visi na tebi kot vreča na štoru. Pa poglej soldata – kot bi bil ulit, tak je.'' Tako je bilo včasih, ne dandanes. Fantje si radoživo pripo- vedujejo smešne dogodke. Nepozabna je pripoved, kako je leni fante Lenart pojedel hlebec: ''Malo sem ga ščipal, pa – – ga mi je zmanjkalo.'' Manj duhovi- ta je na primer pripoved, kako so slovenski vojaki v Bosni nastavili in popili sodček piva. Igra burka pri- kazuje, kako fantje s pomočjo spretnega čarovniško Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 424 obdarjenega cigana Miška, ki sebe predstavlja z zani- mivimi pesmicami, ozdravijo in usposobijo za zdra- vo, veselo, delovno življenje vraževernega Lenarta in pretepaškega Pavleta. Miško je pozitivna oseba. Govori več po hrvaško kot po slovensko: ''Luka mi obeča, da mi plati celu forintu i bačvu vina, če se dobro držim i dva magarca ili kot kaže Kranjac dva osla nasmodim.'' Posrečeno je prikazana Lenartova osramotitev s pomočjo čaranja (besede ''planeti'', ''Jupiter'', ''Merkur'', ''opozicija'' učinkujejo smešno), manj pa Pavletova osramotitev. Prevladuje akcijsko dogajanje, le malo je poučnosti: ''Na stare čenče drži /Lenart/, ne pa na to, kar nas učita vera in pamet … so nam gospod pri krščanskih naukih razlagali o vseh teh vražarijah in so rekli, da prazna vera umori pra- vo vero.'' Žal se skuša igra zaključiti na poučen način z ustrezno pesmico, kar se ne posreči. Sicer pa je igra spretna in še dandanes bi lahko učinkovala. Morda je prenatrpana, da prikazuje kar dva fanta telebana. Odlična je ekspozicija, ko nastopa najprej sam kmet Gasparijeva upodobitev Kreka kot pobudnika Majniške (jugoslovanske) deklaracije iz leta 1917. Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 425 Grahar, potem pa v dvoje s sosedom Lokarjem, s ka- terim premlevata težave, ki jih povzroča mladina. Da bi bil vzrok Pavletovih težav psihološko razložen v njegovi vzgoji, ni uspešno. Ali je popolno spreobr- njenje slabih značajev stvarno? Nismo navajeni na to pravico spretnega pisatelja. Že leta 1880 je Krek na- pisal povest s programskim naslovom Kako se človek spreminja. Prof. Dolencu je všeč ''zdrav humor'', go- vori o vlogah, ki so ''hvaležne'' in ''posrečene'' ter oce- njuje, da se bo ta Krekova igra ''brezdvomno še dolgo držala v predpustnem času zlasti po podeželskih odrih''. Igra je krajevno postavljena na Gorenjsko, v Selško dolino, večkrat se omenja Radovljica. Dramsko delo Občinski tepček ima podnaslov Veseloigra v treh dejanjih. Pomembno je, da v na- tisnjeni izdaji piše ''priredil dr. J. K.'', kar pomeni, da igra ni čisto izvirna. France Zadravec meni, da ta ''komedija zmešnjav spominja malce na Gogoljeve- ga Revizorja in na Nušićevo Sumljivo lice''. V celoti je igra organsko in spretno izpeljana. Prizorišči sta tako rekoč podvojeni: naprej od županove pisarne je gostilna, potem pa je prizorišče zunaj pred žu- panovo hišo, a dogajanje poteka v posrečeni slišni obliki tudi v sami hiši. Najprej se kot ekspozicija sa- tirično prikazuje seja občinskega odbora, pri čemer je treba reči, da to ni samo provincialna vas Golida, ampak vsakršni kraj ali mesto ali celo prestolnica in vsakršna vlada, in ne samo v preteklosti, ampak lah- ko tudi v sedanjosti. Prikazuje se splošna komedija ali pokvarjenost skoraj vsakršnega človeškega živ- ljenja. Pisatelj je zmeren, tako da župana ne prika- zuje popolnoma karikirano, ampak tudi v težavah njegovega poklica. Komisar, ki nastopi na koncu, ohranja svojo integriteto ali avtoriteto, vendar ni v ospredju in je prevaran. V teku igre se izkaže, da občinski tepček Jurca v resnici ni ''srenjski norec'', ampak so ga naredili za norca, ker jim je bil kot tak potreben. Jurca na koncu ''ušpiči'' nekaj pametnega in po njem je komedija naslovljena. ''Tepčki'' so dru- gi, ne Jurca. Županov odnos do Jurca je pravičen. Se- veda je opazna odsotnost ženskih oseb, kar daje igri svojstven pečat. Županovi sodelavci so močno kari- kirani. Hlapec Jaka je pravično nasršen na gospodo. Pisar je željan časti in denarja. Ko prosi za dodatek k plači zaradi potrošnje črnila, mu pravijo: ''Pike na 'i' moraš manje delati.'' In pa: ''Čemu nam je treba pameti, saj plačujemo pisarja za to.'' Pomembna oseba je občinski Policaj, ki je bivši, čudaški vojak. Bil je v Mehiki, Afriki. ''Drago kamenje je pretežko. Zato sem pa raje prinesel rutico peska iz puščave.'' S tem peskom dokazuje, kam se je zarila strupena puščica. Nastopajo občinski odborniki, ki so kmetje in obrtniki, kot Padar, Kramar. Posebno smešen je Cefizelj, ki ga župan opije z vinom, zato da pristane, da bodo popravili razdrto brv. ''Če mi slavna gos- poska seno zvozi domov, potem že tudi jaz peljem eno desko k potoku.'' Ni pa jasno, kdo plačuje toliko popitega vina. Igra ima razvidno fabulo: na seji izve- do, da gosposka zasleduje nekega lepo oblečenega nepridiprava in da bo prišel na inšpekcijo občine novi komisar. Pisar je seveda tak teleban, da nepri- diprava Macafurja zamenja za komisarja, Policaj pa pravega komisarja zamenja za nepridiprava. Nepre- kosljivo smešno je dogajanje, ko se občina skuša pred višjo oblastjo izkazati s slavilno pesmijo, ki je bila nekoč namenjena škofu, a takrat ni bila upora- bljena. Poleg tega je na sporedu smešen slavnostni govor in nastopajo muzikantje in ljudstvo. Pesmi pa so po Pisarjevem mnenju ''take klafarske – nobene veličastne, nobene navduševalne''. Potem zaigrajo menda himno. Kako je Krekov humor prefinjen, naj ponazorim z županovim besedilom: ''Vse je bilo v redu. Jedi dovolj, muzika tako lepa, pisar je imel tak govor, da ga še razumeli nismo, fantič je znal tako svojo pesem, da jo je skoro pozabil, ni čuda pri otro- ku. Vse je bilo pošteno in napeljano, da se pozabi srenjski mostič, na – zdaj se pa skaže, da komisar ni komisar.'' Ta Krekova igra se zaključi s posrečeno verzifikacijo: ''Saj smo se zaleteli res grdo sami … I, vse je b'lo le majhen kmečki kratek čas …''. Za Kreka značilni čustvenost in človečnost sta podani preko beraškega Jurce, ki nekoliko razsvetljuje življenjsko temo. Igra ima jasno stopnjevalno zgradbo, tako da je zadnje dejanje kratko, učinkovito, akcijsko, prvi dejanji pa sta široki panoramski sliki iz življenja, v katerih se izmenjujejo dramske akcijske in epske Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 426 pripovedne prvine. Igra Občinski tepček je dokaj ambiciozno dramsko delo, morda v njej odmevajo Krekove izkušnje iz političnega udejstvovanja. Prof. Ivan Dolenec v Krekovih Izbranih spisih, IV. zvezek, dobro obnavlja vsebino igre, sicer pa jo neupravi- čeno podcenjuje, češ da je namenjena ''skromnemu gledalcu, ki ne išče literarnih vrednot, ampak samo bolj ali manj utemeljene smešnosti in zabavnosti''. Turški križ je igra v štirih dejanjih. Dogaja se v Sel- cih, v Davči, v Podbrdu in na Petrovem Brdu. To je Krekova domovina v njegovih najstniških letih in še pozneje; sem se je preselila njegova mati. Igra je uko- reninjena v te kraje, dosti bolj, kot je igra Ob vojski postavljena v dolenjski Šentjanž z okolico. Omenja se tudi ''loški grad'', to je Škofja Loka, in to kot pozitiv- ni dejavnik. Igra Turški križ je zgodovinska, dogaja se v 16. stoletju, ko Turki vdirajo v naše kraje in ko poskuša protestantska vera izriniti katolištvo. Zgo- dovinskost pa je navidezna, v resnici je igra sodob- na in usmerjena preroško tudi v prihodnost, to je v življenje Slovencev po Kreku do dandanes. Glavna ideja je, da so potrebni pogum, junaštvo, bojevitost, odločnost in da je treba premagovati obotavljanje, le- žernost, prestrašenost, individualizem, izgovore, de- fetizem. S tem je Krek zadolžil slovensko prihodnost. Morda je Krek želel podpreti radikalno stališče pre- porodovcev o rušenju Avstro-Ogrske in ustanavlja- nju Jugoslavije na bojevit način. Voditeljica boja proti Turkom in ljudskega odpora je 21-letna Uršula (Doli- narjeva), ki je ponosna, da njeno ime pomeni ''Med- vedka'', to je zver. Njena bojevitost prehaja celo v krvoločnost, ki naj pripomore k zmagi. Uršula pravi: ''Nisem golobica, da bi se vdajala mehkemu javkanju. Orlov hočem, ki brez omotice plavajo nad brezdni in merijo prostore, kamor ob uri dejanja treščijo naše sovražnike.'' Uršulo podžiga želja, da bi iz janičarske sužnosti rešila brata Jožeta, ki so ga Turki ugrabili šestletnega. Vendar je ta fabulistična zasnova dru- gotnega pomena, je samo nujna populistična prvina. Pomembnejše je politično organiziranje ljudstva za odpor. Gotovo gre za Krekovo lastno odločnost in bojevitost. Ljudski vojni akciji se pridruži na samem bojišču celo duhovnik! Boj vodi torej ženska, tako da je igra Turški križ, kar se tiče prevlade žensk, po- dobna igri Ob vojski. Uršula obtožuje fanta Pavleta, ki jo ljubi, da je sebičen; osebna ljubezen ne sme biti prvenstvena. Še bolj strastno jo ljubi izkoreninjenec, verolomnež Dihur (Gizebert Turjaški), ki agitira za Lutrovo novo vero, zdaj pa se vdinja Turkom in je iz- dajalec. Igra Turški križ je misterij. ''Pa z vrha zelene Jelovice bi zruvala najmočnejšo jelko in jo omočila v zapadajoče solnce in zarisala z njo na tvoje /Triglav!/ prsi Marijino ime, da bi se ne upali krvoločniki pres- topiti mej v zemljo, ki jo ti /Triglav!/ varuješ.'' Uršuli najbolj pomaga skromni pastir, zanesljivi Urbanček. Presenetljiva krščanska bojevitost je bolj razum- ljiva, če pomislimo, da so okrog leta 1910 potekali na Balkanu boji s Turki in da so mnogi Slovenci to dogajanje navdušeno spremljali, zavzemajoč se za srbske kristjane. Uršula je podobna Devici Orlean- ski (dr. Opeka je v Domu in svetu leta 1910 označil Uršulo kot: ''davška Jeanne d'Arc''). Imela je privid Marije, ki ji je naročila izdelati zastavo. ''Ali smo res tako zakleti, da mora biti selška vas pri vseh dobrih rečeh zadnja in pri vseh slabih prva?'' Krek je zaznal, da mora pričeti ljudsko indiferentnost spreobračati v pogum najprej doma, zato odkrito uvaja Selca z okolico. Uršuli pomaga mož, ki se imenuje Štrigalica; podoben je beraču, a ni berač, marveč Ribničan, ki govori po ribniško in ima pač nalogo, da gledališko občinstvo tudi zabava. Možno je izkoristiti učinko- vanje ribniškega narečja na Gorenjskem. Štrigalica pravi na primer o turškem poveljniku: ''Ta je pa zau fant … moje oči so se kar pasle po njâ; zetu m' pa prauja paša.'' Ob Uršuli nastopa njena teta Mina, ki so ji Turki pred leti ubili dete in moža in se ne more izkopati iz obupa, a je zdaj vendarle junaška. Mina je podobna Klančevki v igri Ob vojski. Turki so prikaza- ni na podoben način kot v Jurčičevem Juriju Kozjaku: odrasli Jožek nastopa kot Juzuf paša, ki se megleno spominja mladosti. Njegovi poboji kristjanov so op- ravičeni, ker je bil tako vzgojen. S sestro Uršulo se razpoznata. Cenen je motiv, da imata Uršula in Juzef na roki vtisnjeno (vtetovirano) Marijino ime, kar je v njunem otroštvu izvršila teta Mina. Pomembno je, da bo občestvo v Selški dolini in bližnjih hribih odslej ` Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 427 složno in prebujeno, da se ne bo izživljalo v umika- nju, v medsebojnih sporih, v samozadostnosti, rajši v begu in skrivanju kot v boju. Značilno je to, da se je bila Uršulina rodbina preselila iz doline v hribe (v Davčo), a zdaj, po dvajsetih letih, iz hribov obvladuje tudi dolino. Prvo dejanje, ki razkriva preteklost in sorodniške povezave, je dramsko tehnično nerodno, preveč zapleteno. Začetek, ko družina žaluje za umr- lim Uršulinim očetom, ni dovolj utemeljen kot pobu- da za akcijo. Kasneje se prikazujejo pametne bojne zamisli. Pesniška besedila niso kvalitetna. V celoti je igra pridvignjena nad stvarnost in značaji so podre- jeni idejnosti. Krek dosega svoj namen, da s pomočjo zgodovine pripravlja ljudstvo na nove preizkušnje. Štrigalica poje selško himno Lepa si selška fara ti … O uprizoritvi igre Turški križ ob novem letu 1910 v Sel- cih, ki ji je prisostvoval avtor, poroča Dolenec v Slo- vencu 8. X. 1921. Glavno vlogo je igrala hči Ignacija Semena Urša, po domače Kalanova. Dolenec objavlja dve pesmi, ki ju je tej igralki posvetil Krek. Krek je vplival na pisatelja Finžgarja in posebej je idejnost igre Turški križ vplivala na nastanek Finžgarjeve igre Naša kri. Finžgar piše: ''Zamisel igre je bila politična. Krek me je večkrat naganjal, naj spišem igro, ki bo v ljudeh začela netiti zavest za ljudsko samostojnost in voljo po politični osamosvojitvi.'' Tri sestre. Igra v treh dejanjih. Okolje je kmečko, prikazani kmetiji sta bogati, a kmečka proizvodnost je precej zabrisana. Le mlada možata Špela je dejavna v smislu kmečkega gospodarstva. Prevladuje malo- meščansko (občečloveško) okolje in mentaliteta, in sicer pri gospodarju Orlu, pri njegovi ženi Heleni in pri ostalih dveh hčerah, to sta najstarejša Majda in najmlajša Ana. Nemara je v družini tudi sin, vendar ne nastopa. Imajo dovolj opraviti z možitvenimi ko- lobocijami treh sestra. Malomeščansko okolje je še bolj zastopano z Antonom, ki je nekakšen ''tajnik'' in organist. Ni imovit, kot so Orlovi. Anton snubi Ano, ki bo imela dobro doto. Preko Antona se prikazuje tipično podeželsko župnijsko dogajanje, ki se plete okrog pevskega zbora, saj je znano, da je pri cerkve- nih zborih veliko spletk in nasprotstev. V igri ni ni- česar političnega, družbenega. Igra poteka na ravni malomeščanstva in je dobra, lahkotna komedija, deloma burka, kajti zapolnjuje jo tudi smešno doga- janje. Poučnega moraliziranja je malo. Igra je odlično zgrajena. Ne vključuje pesniških besedil. Prvo dejanje poteka doma pri Orlovih; prikazana je sitnoba in ne- predvidljivost treh oziroma štirih žensk, medsebojno nevoščljivo zajedanje treh sestra. Podobne težave, kot jih ima s hčerami, je oče Orel izkusil, ko se je ženil sam. Poleg Ane naj bi se poročila tudi Špela, in sicer je njen snubec France Gaber. Ta je doma iz Gorenje vasi, nekaj ur hoda stran, tako da lahko predpostavljamo, da je glavno dogajanje postavljeno v Krekov domači kraj, to je v Selca. Drugo dejanje poteka en teden po prvem, in sicer v stanovanju pri Antonu, kjer že živi- ta mladoporočenca Anton in Ana. Ana hoče, da bi v zakonu prevladovala in da bi ji bil mož popolnoma pokoren. Pomembna oseba, čeprav na odru nič ne nastopa, je Polenčeva Polona, nepogrešljiva pevka, prvi glas, ki je ljubosumna na Ano (''Gruntarska prev- zetnica, ki si se ji prodal za par srebrnikov.''), Ana pa seveda še bolj na Polono. Prepir se izteče v zakonski razdor. Ana zapusti moža, odide, upajoč da bo zma- gala. Na koncu drugega dejanja se pojavi oče Orel in pomiri neizkušenega, skoraj obupanega Antona. Tretje dejanje je sočasno s prejšnjim, dogaja se na kmetiji pri Gabru, kjer živi zdaj Špela, ki se je tudi že poročila. Tudi Špela hoče gospodovati, a mož France humoristično privoli v vsako njeno muhavost, jo podpre in izvaja, zato da mladi ženi prepričljivo do- kaže, kako so njene zamisli nesmiselne. Špela se brž spreobrne. Prizna znano evangeljsko pravilo ''Mož je glava''. Ko prihiti h Gabrovim sestra begunka Ana, jo spreobrača kar Špela. Ko se pripelje Orel s svojo ženo in najstarejšo hčerjo, nima več kaj opraviti, razen da bo treba Ano odpeljati nazaj k Antonu. Vse se uredi. Da je konec učinkovito začinjen, poskrbi doslej preti- rano pobožna in moralistična Majda, ki sporoči, da jo je zasnubil stari vdovec Markec in da se je kar odločila zanj. Igra Tri sestre torej prikazuje ženske kot manj razsodne od moških, vse so bolj ali manj negativne osebe. To je popolnoma drugače, kot je v Krekovi igri Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 428 Turški križ, kjer so ženske pametnejše od moških, medtem ko so ženske v igri Ob vojski tako pametne kot nespametne. Ali je Krek spoznal, da mora, potem ko je poveličal žensko družbeno vlogo, prikazati še potrebnost moške razsodnosti? Da je šel predaleč v zapostavljanju moških? Oče Orel previdno izjavi: ''Samo bojim se, bojim, da ne bo nič.'' Poznavajoč po- ložaj, namreč ni gotovo, ali se bosta sicer dobrodošli snubljenji uresničili. Torej Orlova pozitivnost ni po- polna, saj ga življenje včasih demantira. Pravi junak igre je odločni in samozavestni France, ki se mu nje- gov življenjski načrt posreči brez zunanje pomoči. Kot da že ima potrebne izkušnje. Vendar France ni mora- list in rezoner, marveč uveljavlja svoj prav izključno z dejanji. Naj muhavost žensk ponazori nekaj izjav. Majda: ''Ker sem vse hudobne izkušnjave stanovitno premagala in ker živim kot nuna, pa me zmerjate za to.'' Špela: ''Jaz nisem tistih, ki bi jim bile vsake hlače dobre … Možita naj se Ana in Majda, ki utegneta, ki nis- ta za drugo rabo.'' Ana možu Antonu: ''Polona neče k nam, zavoljo mene neče. Hm, ali sem odkrila pokrov? Skrinja, kjer ti spravljaš svoje skrivnosti, je preslaba; moraš drugič bolj zapirati.'' Poučnosti je v tej igri le toliko, kot je ravno prav. Rezonira Špela: ''Če vidiš kako napako na možu, ne pozabi, da jih imaš ti tudi in mólči o njih. Edino tvoje gorje in tvoja nesreča je ta, da ne znaš ubogati.'' Morda je slabost te igre v tem, da se sestri, posebno Špela, prehitro, nenadoma spre- obrneta in da se Špela zdaj podreja možu brez rezer- ve. Najbrž se z dobro igralsko in režijsko postavitvijo takšne slabosti lahko omilijo. Scensko dogajanje, ki ga uveljavlja France, je za gledalce nadvse učinkovito in zabavno. Zanimivi vlogi imata stranski osebi France- tova dekla Špela in berač. Dialogi so duhoviti, odlični. Sveta Lucija. Igra v treh dejanjih. Dogajanje po- teka leta 1655, torej je zgodovinska igra. S tem je upravičen prikaz pogostih čudežev, da slepi ljudje spregledajo v cerkvi, ki je posvečena sveti Luciji, ki je zavetnica za dober vid, za oči. Dogajanje je postavlje- no v Dražgoše in okolico. Tamkajšnja cerkev je bila takrat podružnica; župnija je bila daleč v Selški dolini (Selca), od koder prihajajo romarji. Druga romarska smer je gorenjska in jo zastopa Kropar. Ta hkrati zastopa drugačen, nekmečki način preživljanja, in sicer delavski, železarski. Same Dražgoše sestojijo iz dveh vaških enot: ena se imenuje Pri cerkvi, druga Na pečeh. Vsekakor Kreka zanima gospodarska struk- tura; na samem terenu je preučeval, kako se ljudje preživljajo. Kropar pravi: ''K nam pride denar od drugod po svetu, kamor gre naše blago, in ta denar se ponajveč prime kmetov.'' Kljub temu da v Krekovi so- dobnosti romanje k sveti Luciji ni bilo več tako razšir- jeno kot v preteklosti, je igra tudi sodobna. Na primer delovanje dekliške Marijine družbe. Na začetku igre je natisnjena opomba, da je mogoče to igro prilagoditi kakšnim drugim krajem, tako da igra ni uporabna samo za Dražgoše z okolico. Zgodovinsko osnovo igre dopolnjuje prizadevanje, da bi se Lucijina cerkev Profesor Ivan Dolenec je bil Krekov škofjeloški rojak in je vse življenje zvesto objavljal njegove spise in skrbel za oživljanje spomina. Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 429 prenovila z novimi oltarji, zlasti pa, da bi se tukaj usta- novila samostojna župnija. To se je kasneje izvršilo. Temu prizadevanju močno škoduje to, da so doma- čini manj pobožni kot tujci ter živijo v medsebojni razdorih in sovraštvu. V vasi Pri cerkvi to sovraštvo predstavlja kmet Gašper, ki ima hčer Mino, v vasi Na pečeh pa kmet Peter, ki ima hčer Lucijo. Dekleta se znajo pobožno organizirati in presegajo nesporazu- me. Godec Jurij je nasprotnega mnenja kot teologija: ''Mi imamo cerkev, ker jo mi rabimo, ne pa Bog.'' Se- veda nasprotuje tudi protiverskim geslom: ''Poslušaj, kako lepo pojejo naša dekleta. Taka neumnost se mi zdi prava. Vesele so, zdrave in zale, pri tem pa na Boga ne pozabijo, ne na cerkev.'' V takšne zemljepisne, go- spodarske in družbene razmere dramatik postavi močno fabulistiko o čudežnih spregledanjih. Obširno je prikazana sirotna Lenka, kako je ozdravela. Zdaj vsak dan daleč s Češnjice (Železniki) v Selški dolini roma k sveti Luciji. Njeno prejšnje življenje je bilo bre- zupno, brezversko: ''Sama sem najrajši čemela v kaki hosti, pa škripala z zobmi in klela ljudi, zemljo in ne- besa.'' Lenka je podobna obupani Klančevki iz igre Ob vojski, ki se prav tako prerodi. Krek psihološko pre- pričljivo prikaže Lenkino postopno spreobračanje. Nanjo vlivajo čudeži. Saj tudi evangeliji prikazujejo Je- zusove čudežne ozdravitve kot nasledek močne vere. Glavna zgodba v igri Sveta Lucija pa je bolj romantič- na: Nekje na Dolenjskem se je oskrbnik Urh oženil s plemkinjo Elizabeto in jo v zakonskem prepiru os- lepil. Nato se je umaknil v dražgoške kraje, kjer živi kot brezverski divjak. Elizabeta spokorno priroma na Gorenjsko k sveti Luciji. Njeno čudežno spregledanje je zelo vplivno. Urh: ''Tudi jaz sem izpregledal … Ču- dež na meni je večji kot na ti-le moji ženi.'' Elizabetino spregledanje vpliva tudi na sprte domačine, da se pomirijo. Gašper: ''Današnje solnce ne taja samo ledu po planinah, ampak tudi okoli src, in ne sveti samo po grapi, marveč prav na dno duše …'' Peter: ''Ni ga na Jelovici tako globokega brezdna, da bi ne bil preplitev za tisto jamo, kamor bova midva in z nami vsi naši sosedje pogreznili naše staro sovraštvo.'' Naj so se v preteklosti čudeži res dogajali ali ne, pomembno je, da se ljudstvo združuje in složno napreduje. Igra se zaključi z lepo pesmijo o sveti Luciji v štirih kiticah. Na primer: ''V solncu leskeče se / vsa pozlačena, / z gor se pa smeja ji / smreka zelena. / Notri pa milost / božjo razlija / sveta Lucija, / sveta Lucija.'' Igro Sveta Lucija, ki je mešana žensko-moška, torej označuje bogata zunanja fabulistika, idejno pa je poudarjeno notranje spreobrnjenje, ki ga omogoči prebujena pobožnost. Igra je nastala tik pred prvo svetovno vojno in v njej opazimo prvine, ki so na sodoben in naraven način, bolj psihološko, brez zunanjih mehaničnih zgodo- vinskih čudežev, obdelane v zadnji Krekovi igri Ob vojski. Obe igri sta mešani žensko-moški. Osem Krekovih iger. Osem življenjskih stebrov: vera (Sv. Ciril in Metod stopita na slovansko zem- ljo), pravica (Pravica se je izkazala), veselje (Cigan čarovnik), oblast (Občinski tepček), pogum (Turški križ), razsodnost (Tri sestre), spreobrnitev (Sveta Lucija), dobrota (Ob vojski). Ocenjujem, da je igra V vojski izmed vseh Krekovih najbolj dovršena, tako v dramskem tehničnem pogledu kot tudi, kar se tiče karakterizacije in izpeljane miselnosti. Odlikuje jo največja aktualnost. V celoti je Krekova dramatika s strani naših literarnih in dramskih zgodovinarjev po krivici prezrta. To ni majhen dosežek slovenske umetnosti, značilen za svoj čas, a živ še danes. O Krekovem literarnem, in posebej dramskem ustvarjanju, so poleg Dolenca pisali naslednji av- torji: J. Puntar (1917), Izidor Cankar (1917), Mirko Mahnič (1988), Matjaž Kmecl (1988) in France Za- dravec. Puntar umešča Krekovo dramatiko v sklop njegovega versko-socialnega preobražanja sloven- skega ljudstva. Ocenjuje, da je najboljša Krekova igra Tri sestre. Mirko Mahnič, čeprav je teatrolog, ne izkazuje lastnega poznavanja in se oprijema znanih označitev. Uide mu določna negativna ocena Kreko- ve dramatike: ''šemaste, na silo izmišljene osebe''. Matjaž Kmecl se zavzema, da bilo treba Krekovo slovstvo ovrednotiti boljše. ''To je vse dramatika, ki bi bila še danes kar dobro gledljiva,'' če bi jo očistili po vzoru, kot je to izvedel prireditelj igre Ob vojski. ''Krekova literarna nadarjenost se je bržkone najbo- Železne niti 12 Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka 430 lje izrazila in potrdila v ljudskih igrah; velja za vse po vrsti … Vse namreč odlikuje izjemno sočen, jur- čičevsko humoren jezik, smisel za mizansceničnost, za fabuliranje. Seveda postavi na oder precej moli- tev in veroučnosti, toda še več šaljivosti in petja.'' (Matjaž Kmecl (1988), France Zadravec in Alenka Goljevšček skupaj s Tarasom Kermaunerjem.) Izidor Cankar mimogrede v reviji Dom in svet leta 1917 takole presoja Krekovo umetniško ustvarjanje: ''Ne smemo pozabiti, da tiči v Kreku dobršen kos res- ničnega pesnika. Njegove Tri sestre na primer so in ostanejo dolgo časa eno najboljših del naše poljud- ne dramatike … V tej široki, slovanski duši je dovolj prostora, da tudi nasprotja med seboj žive … Krek je optimist: vse njegovo delo to kaže.'' Alenka Goljevšček v svoji veliki knjigi Od A(bra- ma) do Ž(upančiča) s podnaslovom Vsebine 765 dram slovenskih avtorjev (2011) na straneh 391 do 396 obnavlja tudi sedem Krekovih dram – žal se ji je Kipar Lojze Dolinar je za Krekov grob na ljubljanskih Žalah ustvaril izvrsten spomenik, precej drugačen, kot sta bila njegova (porušena) kraljevska spomenika Karadjordjevićev. iz evidence izmuznila drama Občinski tepček ali pa jo je izpustila namenoma. Njene obnove so odlične. Na primer kako dobro označuje osebo in dogajanje iz drame Cigan čarovnik: ''Lenart, faliran študent, ki je lenuh … Zvesto izpolni, kar mu je naročil Miško, in sliši marsikaj na račun svoje neumnosti in lenobe.'' Goljevščkova, ki dram ne ocenjuje, skupaj s Kermau- nerjem ne ločuje visoke, profesionalne dramatike od ljudske, kakor dela to Dušan Moravec, ki v mo- nografiji o slovenskem gledališču v Cankarjevi dobi upošteva samo osrednje gledališče. Tudi France Ko- blar svojega rojaka Kreka zapostavlja. Ivan Dolenec pripoveduje, da se je Krek kdaj pa kdaj namaškaral in tak nastopil v resničnosti. Ko so študentje v Gradcu vadili Medvedovo igro Za pravdo in srce, jim je Krek nazorno prikazal, kako naj predsta- vijo posamezne osebe, tako da jim jih je odigral. ''Iz najmanjše vloge je napravil markantno osebnost z individualnimi lastnostmi, kakršne pač živijo …'' Železne niti 12 Občinski nagrajenci 431 Občinski nagrajenci Jože Bogataj Na podlagi 8. člena Odloka o podelitvi priznanj občine Železniki (Uradni list RS, št. 87/2012) in na predlog komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja je dne 1. 4. 2015 župan občine Železniki objavil razpis za zbiranje pobud za podelitev priznanj občine Železniki v letu 2015 (št. 094- 1/2015-001). Občinski svet občine Železniki je na 6. redni seji, ki je bila dne 4. 6. 2015, na predlog komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja sprejel sklepe št. 100–104/2015 o prejemnikih priznanj občine Železniki v letu 2015. Po sklepu uredništva Železnih niti nadaljujemo tudi z objavo občinskih nagrajencev za nazaj, v tej številki za leti 2004 in 2005. Avtor članka si za potrebe objave v zborniku in zaradi uredniške politike pridržuje pravico skrajšati ali kako drugače prilagoditi predolgo besedilo iz uradne utemelji- tve za posameznega občinskega nagrajenca. Uradne utemeljitve so objavlje- ne na spletni strani Občine Železniki. Železne niti 12 Občinski nagrajenci 432 Župan mag. Anton Luznar. Foto: Aleksander Čufar Nekaj poudarkov iz govora župana mag. Antona Luznarja na slavnostni akademiji 30. junija 2015 Praznujemo občinski praznik, ki ga obeležujemo 30. junija, kajti na ta dan leta 973 so bili v posebni darilni listini prvič omenjeni kraji z območ- ja naše občine. Tudi letos so praznovanje zaznamovale številne športne in kulturne prireditve. Ob dnevu državnosti je Kulturno društvo Scena pripravilo proslavo na trgu pred cerkvijo sv. Antona v Železnikih. Z današnjo slav- nostno akademijo pa zaključujemo niz praznovanj in prireditev, ki so potekali v mesecu juniju. Razveseljivo je, da v Sloveniji že drugo leto zapored beležimo gospo- darsko rast. Tudi podjetja v naši občini dobro poslujejo in tega smo lah- ko veseli. Z rastjo gospodarstva pa se izboljšuje tudi materialni položaj in blaginja Slovencev. Statistika pravi, da je kar 83 % Slovencev zadovolj- nih z življenjem, kar je več, kot je povprečje v Evropski uniji. Nocoj bi se še posebno rad zahvalil in čestital prejemnikom občinskih priznanj, ki ste s svojim delom na različnih področjih izboljšali gospo- darsko, družbeno in kulturno življenje v naših krajih. Letos praznujemo 200 let šole v Železnikih. Vsem, ki ste ustvarjali in še ustvarjate zgodovino na Osnovni šoli Železniki, iskreno čestitam ob visokem jubileju in se vam zahvaljujem za vaš prispevek. Opravljate velik in plemenit poklic. Naj vas vaša pozitivna energija, strokovnost in razumevanje še naprej vodijo na poti, kjer skupaj z učenci gradite našo skupno prihodnost. Vsem zbranim iskreno čestitam ob občinskem prazniku in vam želim prijeten večer. Železne niti 12 Občinski nagrajenci 433 Občinski nagrajenci za leto 2015. Foto: Aleksander Čufar Občinski nagrajenci za leto 2015 s sklepom št. 100–104/2015 Železne niti 12 Občinski nagrajenci 434 Alojzij Žumer. Foto: Aleksander Čufar Občinski svet občine Železniki podeljuje listino častnega občana za leto 2015 ALOJZIJU ŽUMRU (rojen 28. aprila 1932, stanujoč Partizanska cesta 41, Škofja Loka) za življenjsko delo na gospodarskem in družbenem področju. Predlagatelji: Domel Holding, d. d., Železniki, Krajevna skupnost Železniki, Občinski odbor SLS Železniki, Občinski odbor SDS Železniki. Obrazložitev pripravila: dr. Jožica Rejec, Domel Holding, d. d. UTEMELJITEV Alojzij Žumer je bil rojen 28. aprila 1932. Osnovno šolo je obiskoval v Železnikih, nižjo gi- mnazijo v Škofji Loki, višjo pa v Ljubljani. Jeseni leta 1951 se je vpisal na Fakulteto za elektro- tehniko Univerze v Ljubljani in študij v letu 1958 uspešno zaključil. Po končanem študiju se je zaposlil v tovarni Niko Železniki, kjer je prevzel vodenje razvojnega oddelka. Že na začetku svojega dela se je soočil z izzivom izvozne usmerjenosti in prestrukturiranja proizvodnje v teh- nološko napredno masovno proizvodnjo. Začel se je izvoz malih elektromotorjev v ZDA. V letu 1962 se je podjetje Niko priključilo podjetju Iskra in bilo drugi največji izvoznik v skupini Iskra. Alojzij Žumer je vodil podjetje Iskra Železniki od leta 1966 do 1975. S prodornostjo, znanjem in vizijo, zagotoviti stabilnost in rast poslovanja podjetja, je uvedel mednarodne kooperacije s podjetji AEG, Braun, Girmi idr. Iz podjetja Iskra Železniki so dobavljali male elektromotorje, v zamenjavo pa so od partnerjev dobivali sestavne dele različnih gospodinjskih aparatov. Apara- te so sestavljali na montažnih linijah v Železnikih in z njimi oskrbovali takratni jugoslovanski trg. Drugi pomembni novi programi in kupci so bili še Gorenje, Danfoss in AEG. Pomemben programski preboj je bil dosežen v letu 1974 z vpeljavo takrat novega programa sesalne enote za kupca AEG iz Nemčije. Program sesalnih enot se je razvil v osnovni program današnjega podjetja Domel. Alojzij Žumer je bil v letih od 1967. do 1975. (dva mandata) predsednik Krajevne skupnosti v Železnikih. V času vodenja KS Železniki se je zavzemal za napredek in dajal velik poudarek izboljšanju komunale – vodne oskrbe in kanalizacije – zajetje vode v Plenšaku. Takrat je tekla gradnja TV-pretvornikov zaradi boljšega pokritja kraja s TV-signalom. KS je uredila vse potreb- no za kinodvorano na Češnjici v Zadružnem domu. Posodobila je tudi aparaturo za predvajanje filmov. V Železnikih je bilo treba pridobiti prostor za širitev pokopališča in urediti zazidalne načrte ter dobiti soglasja od lastnikov zemljišč za gradnjo Petrolove črpalke na Češnjici, mo- derne samopostrežne trgovine in plavalnega bazena. V teh letih se je odprla možnost zidave individualnih hiš v Dašnici in Na Kresu, za kar je bilo treba urediti vse zazidalne načrte. Plodno življenjsko delo Alojzija Žumra je zaznamovalo Železnike v gospodarskem in družbenem življenju krajevne skupnosti, občine Železniki, kraja in širše okolice in pustilo neizbrisni pečat z dosež- ki, ki so omogočili gospodarski razcvet kraja, zaposlenost, razvoj infrastrukture ter splošni napredek. S temi izjemnimi dosežki je pomembno in trajno prispeval k razvoju prepoznavnosti in ugle- du občine Železniki. Železniki, 30. junij 2015 Župan mag. Anton Luznar Železne niti 12 Občinski nagrajenci 435 Občinski svet občine Železniki podeljuje plaketo za leto 2015 OSNOVNI ŠOLI ŽELEZNIKI (Otoki 13, Železniki) ob 200-letnici šole v Železnikih. Predlagatelj: Občinski odbor SLS Železniki. Obrazložitev pripravil: Franc Rant UTEMELJITEV Osnovna šola Železniki je sodobna šola, ki vključuje podružnice Davča, Dražgoše, Selca in Sorica, Vrtec Železniki z enoto v Selcih ter Čipkarsko šolo. Njen začetek sega v leto 1815, ko je župniku Mihaelu Grošlju po dolgotrajnih prizadevanjih le uspelo ustanoviti prvo šolo v Že- leznikih – enorazrednico, tako imenovano trivialko. S tem so bili postavljeni temelji največje naložbe v Železnikih, naložbe v znanje. Pouk je na začetku potekal v hiši številka 6, pri Kovaču, kasneje pa v najetih prostorih in v odkupljeni hiši dr. Blaža Crobatha. Prostori so vzporedno z razvojem šole postali premajhni in neprimerni. Gradnjo nove šolske stavbe so načrtovali že leta 1935, tri leta po drugi svetovni vojni pa je bila zgrajena na današnjem mestu v Otokih. Od leta 1967 so jo večkrat dograjevali in obnavljali. Nazadnje je bila obnovljena lani. Šola v Železnikih se je iz enorazredne trivialke razvila v dvorazrednico šele leta 1898, po prvi svetovni vojni pa v štirirazrednico in leta 1935 v petrazrednico. Po drugi svetovni vojni pa do leta 1957 je vključevala tudi nižjo gimnazijo. Takrat je postala osemletka. V letu 1963 so ji priključili podružnice Davča, Dražgoše, Selca, Sorica in Martinj Vrh, pet let kasneje pa ji je bil dodan še vrtec. Pomembna pridobitev je tudi Čipkarska šola Železniki, ki je bila ponovno ustanovljena leta 1994, njeni zametki pa segajo v leto 1907. V letu 1999 je Osnovna šola Železniki postala devetletka. Vendar pa šola niso stavbe, ne šolski sistem, temveč ljudje. Prvi učitelj v Železnikih je bil Jakob Demšar, ki je učil vse do leta 1855, njegov naslednik pa Jožef Levičnik, zaveden Slovenec, ki je v Železnikih poučeval kar 48 let, do leta 1903. Danes šolo v Železnikih obiskuje 547 učencev, poučuje pa jih 50 učiteljev in 5 drugih strokovnih de- lavcev. Zadnjih 19 let jo vodi ravnatelj Franc Rant. Učenci Osnovne šole Železniki dosegajo pomembne rezultate na vseh področjih. Najvidnej- ši so njihovi uspehi na tekmovanjih iz matematike, slovenščine, angleščine, biologije, kemije, fizike, zgodovine in klekljanja. Prav tako so izvrstni na športnem področju, predvsem v atletiki, plavanju in plesu. Posegajo tudi po prvih mestih v državi in celó v mednarodnem merilu. Od leta 2000 naprej šola odločno stopa na mednarodna prizorišča. Sodelovala je v več uspe- šnih evropskih projektih, letos so se učenci že petič udeležili mednarodnega nogometnega turnirja v Franciji in osvojili prvo mesto, mladinski pevski zbor pa je navdušil poslušalce na zborovskem festivalu v Italiji. Vsega tega ne bi bilo mogoče doseči brez vnetega dela vseh zaposlenih ter zelo dobrega sodelovanja s starši in lokalno skupnostjo, zato Osnovna šola Železniki zasluženo prejema pla- keto občine Železniki. Železniki, 30. junij 2015 Župan mag. Anton Luznar Železne niti 12 Občinski nagrajenci 436 Občinski svet občine Železniki podeljuje plaketo za leto 2015 ŠOLSKEMU GLASILU NAŠE POTI (Osnovna šola Železniki, Otoki 13) ob 45-letnici izida prve številke. Predlagatelja: Muzejsko društvo Železniki in KUD France Koblar Železniki. Obrazložitev pripravila: Katarina Primožič UTEMELJITEV Šolsko glasilo OŠ Železniki Naše poti je začelo izhajati v šolskem letu 1970/71. Letos, ko mineva 45 let od izida prve številke Naših poti, so na OŠ Železniki izdali 39. letnik in 60. številko glasila. Začelo se je v šolskem letu 1970/71. Na šoli v Železnikih se je kot blisk razširila novica o šolskem glasilu. Ravnatelj France Benedik je s predlogom navdušil učiteljico slovenščine Martino Sedej in učitelja likovnega pouka Franceta Berčiča. Na natečaju so zbirali ideje za ime te šolske novosti. Naše poti naj bodo, so potrdili predlog osmošolke Danice Benedik. Z učenci, člani različnih krožkov, so sestavili uredniški odbor in z voljo ter zagnanostjo postavili glasilu trdne temelje. Začelo se je ustvarjalno potovanje učencev matične šole in vseh podružničnih šol. Šolsko glasilo ima živahno in razgibano življenje. Sledi spremembam, ki jih prinašajo nove generacije osnovnošolcev. Menjajo se uredništva, mentorji in avtorji prispevkov. Njihove misli, ankete, intervjuje z zanimivimi ljudmi, doživljaje, spomine, fotografije in umetniška dela pa ohranjajo prav Naše poti. Zrcalijo večne in nikoli zastarele teme: otroštvo, mladost, šolsko in domače življenje. Člani uredništev imajo vedno veliko idej. To doka- zuje tudi bogata zbirka tematskih številk, ki poudarjajo tradicijo in razvoj Železnikov. V glasilih so ohranjeni spomini na zgodovinske in kulturne dogodke, ki so zaznamovali Selško dolino. To so na primer ustanovitev šole ob njeni 175-letnici, 40 let svobode, otvoritev nove šole v Selcih in prizidka v Železnikih, 650-letnica Železnikov, 100-letnica čipkarske šole ipd. Poveza- nost s krajem dokazujejo tudi številke, ki poudarjajo pomen kovinarske industrije v Železnikih, obletnico Čevljarne Ratitovec, 100-letnico rojstva jezikoslovca Jakoba Šolarja, 100-letnico smrti slikarja Ivana Groharja itd. Prav v vsaki številki so objavljeni prispevki, pomembni za kraj. Izpostavljene so tudi teme, o katerih razmišljajo osnovnošolci: poklici, glasba, ljubezen, pospravljanje, veselje in težave z branjem, skrb za okolje ipd. Kvalitetno opravljeno delo uredništev in avtorjev Naših poti so večkrat opazili, pohvalili in nag- radili v različnih organizacijah, ki so ocenjevale ustvarjalnost, kakovost in domiselnost osnovno- šolskih glasil. Iz Naših poti odseva nenehna skrb za slovenski jezik. Opazen pa je tudi njegov razvoj. Naše poti nadaljujejo svoje potovanje iz generacije v generacijo. Postale so shramba prvih šolskih korakov, razmišljanj, hihitanj, raziskovanj, načrtov, izkušenj … S pomočjo Naših poti ohranjamo spomin na prejšnje čase. Vsaka nova številka pa predstavlja duh sedanjosti. Naše poti vodijo sem ter tja. Daleč od doma ali pa le k sosedu. Naše poti vodijo v svet! In to že 45 let! Železniki, 30. junij 2015 Župan mag. Anton Luznar Železne niti 12 Občinski nagrajenci 437 Občinski svet občine Železniki podeljuje priznanje za izjemne dosežke za leto 2015 ANTONOVEMU VRTCU (Škovine 1, Železniki) ob 20-letnici delovanja. Predlagatelj: Občinski odbor SLS Železniki. Obrazložitev pripravil: Matej Šubic UTEMELJITEV Njihovo vodilo je: V majhni hiši je veliko prijateljev. Župnijski pastoralni svet Župnije Že- lezniki je 16. maja 1995 sprejel akt o ustanovitvi zavoda z nazivom Antonov vrtec. Zasebni vrtec s koncesijo deluje od 1. septembra 1995 in je vpisan v razvid izvajalcev javno veljavnega programa na področju vzgoje in izobraževanja. Letos torej praznuje 20 let svojega delovanja. Antonov vrtec je bila zamisel takratnega kaplana g. Blaža Gregorca, glavno delo pa je iz- vedel župnik g. France Dular s sodelavci. Tudi v takratni sestavi občinskega sveta in župana občine Železniki g. Alojzija Čufarja je dobil Antonov vrtec polno podporo. Glavne dejavnosti zavoda so vzgoja, izobraževanje in varstvo predšolskih otrok. Kot župnij- ski vrtec nudi otrokom krščansko vzgojo s poudarkom na oblikovanju temeljnih krščanskih vrednot. Predvsem želi biti v pomoč družinam pri vzgoji. Zaposleni vzgajajo otroke z ljubezni- jo, s strokovnim znanjem in z osebnim zgledom ter jim omogočajo ozračje spoštovanja, razvija- jo samostojnost, ustvarjalnost in odgovornost. Otroke vzgajajo k spoštovanju kulturno-verskih vrednot in običajev, jih seznanjajo s krščanskimi prazniki ter bogatijo verska izhodišča v so- glasju in tesnem sodelovanju z družino. Vrtec ima prostore v preurejeni stari kaplaniji, hiši, v kateri prevladuje les, ki pričara domač- nost in toplino. Vsi zaposleni se trudijo, da se otrok v vrtcu počuti sprejetega in ima možnost razvijati vse svoje osebnostne potenciale. Okolje uredijo tako, da se otrok igra, raziskuje, izraža svoja čustva ter svojo osebnost in si razvija pozitivno podobo o sebi in drugih. V vseh dvajsetih letih je bilo v vrtcu preko dvesto otrok, med njimi tudi Peter Prevc. Zdajšnji ravnatelj Antonovega vrtca je g. župnik Tine Skok, pomočnica ravnatelja pa že od same ustanovitve ga. Nežka Čufar. Antonov vrtec odlično sodeluje z društvi in ustanovami v občini, kot so ostali vrtci, turistič- no društvo, muzejsko društvo … Nastopajo na prireditvah Čipkarski dnevi in Luč v vodo ter razstavljajo v galeriji Muzeja Železniki. Majhnost in domačnost je njihova največja posebnost, saj delujejo kot velika družina, ki se med seboj povezuje in dopolnjuje. Antonov vrtec je v našo občino prinesel prijetno obogatitev in možnost dodatne izbire staršem na področju predšolskega varstva in vzgoje. Železniki, 30. junij 2015 Župan mag. Anton Luznar Železne niti 12 Občinski nagrajenci 438 Občinski svet občine Železniki podeljuje priznanje za življenjsko delo prostovoljcev za leto 2015 ANTONIJI ŠUŠTAR (rojena 6. junija 1933, stanujoča Na plavžu 34, Železniki). Predlagatelj: Turistično društvo Železniki. Obrazložitev pripravila: Tadeja Šuštar UTEMELJITEV Antonija Šuštar, po domače Špendalova Tončka, je bila rojena 6. junija 1933 v Železnikih, na Opalti, Na plavžu 34, kjer prebiva še danes. V Železnikih in tudi drugje jo najbolje poznajo kot odlično skrbnico klekljanih cerkvenih prtov, tako tistih v cerkvi sv. Antona kot tudi sv. Frančiška. Nega cerkvenega prta pomeni, da ga je treba pravilno oprati, poštirkati, ravno prav osušiti, nakar sledijo ure likanja. Klekljane čipke so zelo občutljive in zahtevne za likanje. Vsak prt ima v cerkve- nem letu določen čas in v cerkvi svoj prostor, običajno oltar, s čimer prostor ozaljša in tako prazni- kom kot delovnim dnem doda pridih svečanosti, skrivnostnosti in svetosti. Namestitev vsakega prta zaradi njegovi velikosti, predvsem dolžine, zahteva veliko spretnosti in občutka, da se prt ob tem ne zmečka ali umaže. Zelo natančno pozna vsak prt: po eni strani kot klekljano dediščino, kot material, ki za svoj neoporečen videz zahteva posebno nego, potrpežljivost in ogromno časa, in po drugi strani kot zgodbo klekljarice, ki je prt naklekljala s svojimi posebnimi, osebnimi razlogi. Gospa Tončka je tudi klekljarica, ki se je klekljanja naučila, tako, kot je bilo za dekleta njene generacije običajno, v čipkarski šoli. Torej ima strokovno vedenje o tem, koliko truda, znanja in časa je potrebno, da sklekljaš prt, kot so v cerkvi sv. Antona ali sv. Frančiška. Glede na vse prej omenjeno je njena skrb za prte prepletena z velikim spoštovanjem do klekljaric in njihovih klekljanih darov. Ni ji žal dolgih ur in let, ki jih je vložila v nego prtov. Dejavno je sodelovala pri vseh razstavah klekljanih bogoslužnih prtov, ki so jih pripravili v okviru prireditve Čipkarski dnevi v Železnikih, tako v cerkvah sv. Frančiška in sv. Antona, v gale- riji Muzeja kot tudi v Lovskem domu. Vse razstavljene prte je skrbno pripravila, jih opremila z opi- si in nato obiskovalce tudi vodila po razstavi. Pred kratkim sta s kustosinjo muzeja v Železnikih zapisali vse znane podatke o bogoslužnih prtih v Železnikih, tudi zgodbe o njihovem nastanku. Na gospo Tončko se obrne tudi prenekatera lastnica klekljanih dekorativnih izdelkov, da ji pomaga pri njihovem vzdrževanju. Poskrbi tudi za klekljane prtičke v hiši zadnjega počitka. S srcem je tudi pri ohranjanju krajevnega običaja Marijo nosijo, ki se odvija devet dni pred božičem v spomin na Marijo in Jožefa, ki v Betlehemu nista našla prenočišča. Sliko Marije Ro- marice nosijo od hiše do hiše, in kjer jo sprejmejo, jo najprej pozdravijo s pozdravno molitvijo in nato zmolijo veseli del rožnega venca. Gospa Tončka ima velik čut za ohranjanje kulturno-arhitekturne dediščine in je bila zelo ak- tivna pri obnovi svoje hiše na Opalti, stare 500 let, in tudi pobudnica in gonilna sila pri obnovi Dermotovega znamenja na Logu v naselju Na plavžu. Vse našteto delo ni plačano, vendar ji daje veliko zadovoljstva, ker naredi neizmerno veliko za dobrobit kraja in njegove kulturne dediščine. Železniki, 30. junij 2015 Župan mag. Anton Luznar Antonija Šuštar. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Občinski nagrajenci 439 Občinska nagrajenca za leto 2004. Foto: arhiv Občine Železniki Občinski nagrajenci za leto 2004 Železne niti 12 Občinski nagrajenci 440 Občina Železniki podeljuje plaketo za leto 2004 PIHALNEMU ORKESTRU ALPLES ŽELEZNIKI (Češnjica 54, Železniki) ob 25-letnici delovanja godbenega društva. Predlagatelj: Svet pod Ratitovcem, neodvisna lista, Alples, industrija pohištva, d. d., Železniki, Slovenska ljudska stranka, občinski odbor Železniki. UTEMELJITEV Pihalni orkester Alples je bil ustanovljen leta 1979 na pobudo Alplesa, za vodjo orkestra pa je bil imenovan Lado Greblo. V Osnovni šoli Železniki je bil objavljen razpis za igranje v orkestru in tako se je orkestru pridružilo 25 otrok. Otroci so bili večinoma brez glasbene izobrazbe, zato je bila naloga dirigenta Dragiše Miškoviča težka. Otvoritveni koncert je orkester imel 10. oktobra 1981. V preteklih 25 letih so sledili lepi nastopi, pa tudi problemi, ki so jih sproti reševali. Orkester je uspešno prebrodil tudi krizna leta. Letno ima orkester povprečno 30 nastopov. Poleg tradi- cionalnih nastopov, med katere spadajo prvomajska budnica, koncert za osnovnošolce, sode- lovanje na kulturno-etnoloških prireditvah, kot so Čipkarski dnevi v Železnikih in Dan teric v Davči in božično-novoletni koncert, se orkester redno udeležuje srečanj pihalnih orkestrov. V zadnjih letih veliko časa namenja uvajanju mladih glasbenikov v delo orkestra. Skrb za izobraževanje in stalen dotok mladih sta se obrestovala, kajti prihajati so začeli novi godbeniki. Zaradi vedno večjega števila so prostori za vaje postali premajhni, tako da so jih prenovili, povečali in opremili. Vodja orkestra je Boštjan Demšar, dirigent pa Damjan Tomažin. Pihalni orkester Alples Že- lezniki je na področju kulturnih dejavnosti v občini Železniki zagotovo eno najbolj aktivnih društev. Sodeluje na številnih prireditvah in veseli so povabil nanje, saj je to znak, da jih ljudje radi poslušajo. S prisotnostjo v kulturnem okolju želijo delovati tudi širše – povezovati različna društva našega okolja in s tem krepiti meddruštveno sodelovanje. To bo pripomoglo k nadalj- njemu kulturnemu razvoju in promociji občine Železniki. Godbenice in godbeniki pihalnega orkestra prihajajo iz različnih krajev Selške doline: So- rice, Davče, Smoleve, Dražgoš, Studena, Selc, Ševelj, Knap in Bukovice. Večina članov prihaja iz Železnikov in bližnjih naselij. V orkestru deluje 49 članic in članov. V zadnjih letih se jim je pridružilo veliko mladih godbenikov, zato po starosti sodelujočih spadajo med mlajše pihalne orkestre v Sloveniji. S svojim glasbenim delovanjem so v kulturni podobi Železnikov in celotne Selške doline pustili pomemben pečat. Glede na število prireditev, na katerih sodelujejo, lahko rečemo, da so postali nepogrešljiv del kulturne ponudbe v kraju. Njihova prepoznavnost se povečuje tudi drugod po Sloveniji, zato mnogi ta košček domovine poznajo prav po nastopih Pihalnega or- kestra Alples Železniki. Železniki, 30. junij 2004 Župan Mihael Prevc Železne niti 12 Občinski nagrajenci 441 Občina Železniki podeljuje plaketo za leto 2004 BOŠTJANU ŠKRLEPU (rojen 29. septembra 1966, stanujoč Stražiška ulica 21, Kranj) za obnovo gozdov in ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Predlagatelj: Slovenska ljudska stranka, občinski odbor Železniki. UTEMELJITEV Gospod Boštjan Škrlep, rojen leta 1966 v Kranju, kjer tudi živi (Stražiška ulica 21), je od leta 1994 zaposlen kot vodja Krajevne enote Železniki Zavoda za gozdove. Ni tako daleč čas, ko so bili lastniki gozdov v povsem podrejenem položaju v odnosih z goz- darji. Običajno pa jim je manjkalo še strokovnosti, predvsem pa niso znali vzpostavljati pristne- ga odnosa z ljudmi v okolju, v katerem so delovali. S prihodom Boštjana Škrlepa na mesto vodje Krajevne enote Zavoda za gozdove pa so se stvari temeljito spremenile. Gozdar je postal kmetov sodelavec. V času, ko gozdove ogrožajo številne nevarnosti in ko le-ta dobiva poleg gospodarske- ga tudi naravovarstveni pomen, je tak način dela nujen in edini, ki dolgoročno vodi k uspehu. Obdobje njegovega službovanja v Železnikih so zaznamovale velike naravne ujme: snego- lom, žledolom, poplave. Pretila je nevarnost proženja zemeljskih plazov, trajnega zasutja gozd- nih cest in vlak, pojavile so se močne kolonije lubadarja. Vse našteto bi v naravi lahko pustilo trajne posledice. Vloga ing. Škrlepa je bila v tem obdobju neprecenljiva. S sredstvi, ki jih je za naše območje znal pridobiti na resornem ministrstvu, in s pravilno, včasih tudi inovativno organizacijo dela je marsikje ublažil ali v celoti preprečil veliko škodo, dolgoročno pa je stanje celo bistveno izboljšal. V svoji ustvarjalni vnemi se je srečal in spopadal z vse večjim problemom propadanja na- ravne in kulturne dediščine. Ker večino delovnega časa preživi na terenu, ni spregledal propa- danja in opuščanja stavbne tradicije našega podeželja. V značilnih kmečkih hišah škofjeloško- -cerkljanskega tipa vidi umetnine in nagovarja lastnike, naj jih ohranijo. Je eden tistih, ki trpi, ko opaža, da se opuščajo stare kritine, kot sta skril in šinkeljni. Zato je znal zbrati ljudi, jih povezati, pridobiti donatorska sredstva in marsikateremu kozolcu v naši dolini ponovno vdihnil dušo. Lotil se je tudi projektov, kot so urejanje stavbne in kulturne dediščine v Sorici, obnovitev Pavlnovega premza na Jelovici, ureditev in zavarovanje visokogorskega mokrišča Ledine, sa- nacija kamnoloma v Sorici in urejanja tematskih poti naravne in kulturne dediščine v Davči. Boštjan Škrlep v svoje delo vlaga mnogo več, kot pa od njega zahteva poklicna obveznost. Čas nikoli ni njegov gospodar. Rad se udeležuje tudi sestankov agrarnih skupnosti in društev, čeprav so ob večernih urah ali celo ob praznikih. S svojim znanjem in izkušnjami je nepogreš- ljiv svetovalec za mnoge zadeve. V letih službovanja je spoznal prav vse lastnike gozdov, jim postal nepogrešljiv svetovalec, mnogim pa tudi osebni prijatelj. Plaketa občine Železniki naj ga spominja, da njegovo delo, odnos do narave in krajanov v tej občini ni bilo spregledano. Železniki, 30. junij 2004 Župan Mihael Prevc Boštjan Škrlep. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Občinski nagrajenci 442 Občinski nagrajenci za leto 2005. Foto: arhiv Občine Železniki Občinski nagrajenci za leto 2005 Železne niti 12 Občinski nagrajenci 443 Občina Železniki podeljuje listino častnega občana za leto 2005 PROF. TONETU POTOČNIKU (rojen 13. januar 1951, stanujoč Zabrdo 1, Sorica) za velik prispevek na glasbenem področju. Predlagatelji: Slovenska ljudska stranka, občinski odbor Železniki. UTEMELJITEV Tone Potočnik je eden tistih ljudi, ki bi že zdavnaj lahko postal izredno slaven, če bi to sam hotel. Ker je njegov pristop do glasbe celovit, se ni odločil samo za eno področje, raje je iskal globlje, skrivnostne, včasih tudi nenavadne poti v več smereh. Njegova izredna ljubezen do narave pa mu je pokazala sinergijsko pot med stvarstvom in glasbo. Tone je sin glasbenega samouka Franceta Potočnika, ki je v domači hiši učil petja kar nekaj vokalnih sestavov in pisal pesmi zanje. Tako se je Tonetu glasba vtisnila že v otroško dušo. Glasbeno šolo v Škofji Loki je začel obiskovati pri desetih letih. Učil se je igrati klavir, doma je vadil na očetovem harmoniju, kasneje pa je stari oče kupil klavir. Po šestih letih učenja kla- virja v Škofji Loki se je vpisal na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, kjer je leta 1969 maturiral v klavirskem razredu prof. Štrukelj Poženelove. Za tem se je vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je študiral klavir pod vodstvom prof. Marjana Lipovška in orgle pri prof. Hubertu Bergantu. Zanimivo je, da nobenega študija ni končal v Ljubljani, saj je študij klavirja zaključil v Zagrebu, orgel pa v Rimu, oba z odliko. Preko Inštituta za mednarodno izmenjavo študentov ga je pot vodila v Italijo, kjer je opravljal podiplomski študij na sloviti Akademiji sv. Cecilije v Rimu, kjer se je izpopolnjeval v igranju klavirja in orgel, študiral kompozicijo in gregorijanski koral. Študij je bil vezan na odličnega profesorja Vincenza Vitaleja. Ko pa je ta zapustil akademijo, Tone ni bil zadovoljen z novim profesorjem, zato je študij prekinil in ga nadaljeval na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo, kjer je pridobil tudi licenco iz cerkvene glasbe in gregorijanskega korala. Po 15 letih v Rimu ga je vedno bolj vleklo domov. Čeprav se je večkrat vračal in v Sloveniji nastopal kot pianist ali pa spremljal vedno bolj znanega tenorista Janeza Lotriča, se je želel vrniti za stalno, saj mu je bila Selška dolina z Ratitovcem vedno mogočnejša od Rima. Takratni rektor ljubljanske akademije Marjan Gabrijelčič mu je ponudil poučevanje klavirja in partitur- ne igre. Že v drugem letu poučevanja mu je uspelo, da so na Akademiji za glasbo uvedli tudi po- učevanje gregorijanskega korala, ki se odvija v okviru Oddelka za cerkveno glasbo. S študenti je ustanovil tudi poseben zbor za izvajanje gregorijanskega korala. Tone Potočnik se še vedno izobražuje na tem področju in se v mestu Cremona vsako leto najmanj trikrat srečuje z največ- jimi strokovnjaki s tega področja. Izven akademije je ustanovil dve skupini, ki se ukvarjata s koralom, in sicer fantovsko zasedbo Akademskih dvanajst in skupino deklet z imenom Čarnice. Pri svojem nastopanju se je posvečal predvsem krstnim izvedbam del slovenskih sklada- teljev za orgle, tako solistično kot v povezavi z radijskim orkestrom in Orkestrom Slovenske filharmonije. Spremljal je nešteto zborov, je pa stalni organist zbora Ave. Z njimi je posnel tri samostojne plošče. Kot pianist pa je spremljal mnoge soliste. Prof. Tone Potočnik. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Občinski nagrajenci 444 Pri dveh obiskih papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji je bil organist prav na vseh slovesnostih, predhodno pa je še dosegel, da je lahko igral na prave orgle, saj so mu sprva nudili le elektron- ske. S papežem se je večkrat srečal tudi v Rimu, saj je igral orgle na marsikateri slovesnosti, kjer je bil papež prisoten. Da je vodil cerkvene zbore in jih spremljal na orglah ob nedeljah in praznikih praktično po vsej Sloveniji, ni potrebno posebej omenjati, najraje pa se je vedno vračal v cerkev sv. Antona v Železnikih, kjer je skupaj s prijateljema Francetom Čufarjem in Janezom Lotričem začel svojo pot, povezano z glasbo in naravo. Tone Potočnik je tudi velik ljubitelj neokrnjene narave, vznemirja ga petje ptic. Zato ni čudno, da si je za stalno prebivališče izbral Zabrdo, v bližini katerega ima tudi svojo planino Zgornji Jirn. V svojem domovanju ima tudi prave orgle in koncerti v Zabrdu so za prisotne nekaj posebnega. Kako pokončen Slovenec je, pa je pokazal v času vojne za Slovenijo, ko je na presenečenje vseh italijanskih kolegov zapustil Italijo in odpotoval v Slovenijo. Prepričani smo, da naziv častni občan občine Železniki gre v prave roke. Železniki, 30. junij 2005 Župan Mihael Prevc Železne niti 12 Občinski nagrajenci 445 Občina Železniki podeljuje plaketo za leto 2005 ALPLESU, INDUSTRIJI POHIŠTVA, D. D., ŽELEZNIKI ob 50-letnici ustanovitve. Predlagatelj: Svet pod Ratitovcem, neodvisna lista. UTEMELJITEV Alples je z razvojem Železnikov in okolice usodno povezan že stoletja, saj sega izkoriščanje gozdov in žagarstvo daleč nazaj v 14. stoletje. Tudi sodarstvo kot neposredna predhodnica so- dobne lesne industrije sodi med najstarejše v zadruge povezane obrtne veje v Selški dolini. Prav zadruge so 1. julija leta 1955 botrovale ustanovitvi Medzadružnega lesno-industrijskega podjetja Češnjica, ki ga štejemo za predhodnika sodobnega Alplesa. Alples se je v minulih petdesetih letih s pomembnimi prelomnicami, kot so na primer pre- hod iz obrtniškega v industrijski način proizvodnje, izgradnja nove tovarne ploskovnega pohi- štva z najsodobnejšo tehnologijo, odprtje toplarne s toplovodnim omrežjem, preimenovanje podjetja leta 1975, z neprestanim vlaganjem v znanje s tehnološkim napredkom razvil v mo- derno gospodarsko družbo, kakršno poznamo danes. V Sloveniji je tako Alples vodilni in najbolj poznani proizvajalec ploskovnega pohištva širšega cenovnega razreda. Postal je poznano in upoštevano ime z jasno vizijo in strategijo, njegovi pohištveni programi pa so v teh letih postali pojem kvalitetne izdelave, vrhunskega oblikovanja in popolnega servisa, kar vse predstavlja konkurentom vzor, kupcem pa jamstvo dobrega nakupa. Alples je ob svojem poslovanju vedno našel čas in sredstva za sožitje s krajem, za sodelo- vanje na različnih področjih: kulturnem, športnem, turističnem, mladinskem in še mnogih drugih. Vedno je imel posluh tudi za društva ter organizacije, ki so delovala in še delujejo pod njegovim okriljem. Brez ustreznega pokroviteljstva zagotovo ne bi bilo Pihalnega orkestra in Rokometnega društva, ki sta ponesla ime Alplesa iz Železnikov daleč preko občinskih meja. Z nadaljnjim razvojem letošnjega jubilanta pa bo zagotovljen obstoj tudi vsem spremljajo- čim dejavnostim v Selški dolini in v občini Železniki kot njenem središču. Železniki, 30. junij 2005 Župan Mihael Prevc Železne niti 12 Občinski nagrajenci 446 Občina Železniki podeljuje plaketo za leto 2005 DANILU BENEDIKU (rojen 27. februarja 1948, stanujoč Selca 23, Selca) za večletno izjemno aktivnost na področju društvenih dejavnosti. Predlagatelji: Turistično društvo Selca, Prostovoljno gasilsko društvo Selca, Športno društvo Selca, Sankaško društvo Domel. UTEMELJITEV Danilo Benedik je po končanem srednješolskem študiju leta 1969 dobil prvo delovno mesto kot kmetijski tehnik v Kmetijski zadrugi Selca. Že kot fant se je pričel vključevati v razne akcije na vasi in pomagal posameznikom pri večjih delih (izdelava betonskih plošč, silosov) ter tudi pri kmetijskih opravilih. S tem si je takoj pridobil zaupanje krajanov. Pričel se je vključevati tudi v društvene dejavnosti. S svojim delom je veliko prispeval na področju civilne zaščite, kjer je po na- vadi vodil akcije reševanja in odstranjevanja posledic elementarnih nezgod (plazovi, povodnji). Na področju gašenja požarov si je pridobil veliko izkušenj, zato je bil koordinator gašenja. V Gasilskem društvu Selca je več let tudi kot poveljnik skrbel za kakovostno delo in pridobil številne nove člane. Ker je Danilo človek, ki rad pomaga, se aktivno vključuje v pripravo raznih prireditev v turi- stičnem, gasilskem in športnem društvu. V društvih so vedno veseli njegovih predlogov, kako laže in bolje organizirati prireditev. Tudi ko je prireditev končana, je največkrat Danilo tisti, ki poskrbi, da je prireditveni prostor zopet urejen in čist. V zimskem obdobju z veseljem sodeluje pri izdelavi oz. zaledenitvi sankaške proge na Sori- ški planini. Kdor je kdaj sodeloval pri takšni pripravi, ve, koliko organizacije in truda je potreb- no, da je možno izvesti tekmovanje. Ker je vedno pripravljen priskočiti na pomoč, ga vsi krajani spoštujejo in cenijo njegovo prostovoljno delo. Mislimo, da si Danilo Benedik za delo na društvenem področju zasluži plaketo občine Že- lezniki za leto 2005, ki jo podeljuje občinski svet. Železniki, 30. junij 2005 Župan Mihael Prevc Danilo Benedik. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Občinski nagrajenci 447 Občina Železniki podeljuje priznanje za leto 2005 BLAŽU PFAJFARJU (rojen 4. februarja 1941, stanujoč Lajše 27, Selca) za doprinos k razvoju občine Železniki. Predlagatelj: Slovenska ljudska stranka, občinski odbor Železniki. UTEMELJITEV Blaž Pfajfar se je izšolal in delal na področju gradbeništva, vseskozi pa je bil tudi v svojem pros- tem času s svojim znanjem in aktivnostjo v pomoč vaški in krajevni skupnosti ter celotni občini. Blaž Pfajfar je eden tistih redkih občanov, ki v organih Občine Železniki aktivno deluje že od ustanovitve nove občine Železniki. V prvem mandatu je bil član občinskega sveta in glede na to, da je bil po stroki cestograditelj, mu je bilo zaupano tudi predsedovanje odbora za komu- nalne dejavnosti in varstvo okolja. S širokim znanjem, z izkušnjami in s prizadevnim delom je pri vodenju odbora aktivno sodeloval pri pripravi občinskih predpisov s področja komunalne dejavnosti, kakor tudi pri pripravi investicijskih programov in izvajanju gradbenih del. Njegovega aktivnega in strokovnega dela ni bilo mogoče spregledati, zato je bil v občinski odbor za komunalne dejavnosti izvoljen še v naslednjih dveh mandatih, kjer se je s svojim aktivnim delom dokazal prav na vseh področjih gospodarskih javnih služb, od prometne infra- strukture, vodovodov, odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda, ravnanja z odpadki do urejanja prostora. V tem mandatu je tudi predsednik Vaškega odbora Lajše, član sveta Krajevne skupnosti Sel- ca in eden od dveh podpredsednikov. Ob nedavni ureditvi centralnega dela Selc je bil nepo- grešljiv svetovalec in skrbnik za kakovostno izvedbo del vseh izvajalcev. Pri vseh novogradnjah, adaptacijah in raznih prenovah, kjer koli je sodeloval, pa je vedno skrbel, da se je ohranila kulturna dediščina naših prednikov. Lahko rečemo, da je Blaž Pfajfar s svojim strokovnim znanjem, z bogatimi izkušnjami, pred- vsem pa z nesebičnim delom, vidno doprinesel k razvoju občine Železniki. Zato mu z veseljem in hvaležnostjo izročamo priznanje. Železniki, 30. junij 2005 Župan Mihael Prevc Blaž Pfajfar. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Občinski nagrajenci 448 Občina Železniki podeljuje priznanje za leto 2005 GAŠPERJU PREVCU (rojen 17. januar 1984, stanujoč Dražgoše 6a, Železniki), jadralnemu padalcu, za dosežen svetovni rekord. Predlagatelj: Klub jadralnih padalcev Krokar Železniki. UTEMELJITEV Gašper Prevc se je z jadralnim padalstvom soočil že v zgodnji mladosti. Lepoto letenja je najprej okusil v tandemskem poletu skupaj z očetom, kot dvanajstletni fant pa je že začel sa- mostojno leteti. Sprva se je spuščal s Površnice in Dražgoške gore, sčasoma je osvajal tehnike jadranja in že skušal delati prve prelete. Včlanil se je v klub Krokar iz Železnikov, ki je že od samega začetka med najboljšimi v Slove- niji, in si od starejših izkušenih padalcev vseskozi nabiral prepotrebno znanje in izkušnje. Leta 1998 je prvič poletel z Dražgoške gore na Ratitovec in tam pristal. Pravi, da je to nekaj, česar ne pozabiš. Leto kasneje mu je uspel prvi prelet čez Ratitovec preko Soriške planine do Vogla in nazaj, skupaj 60 km. Začel je tudi s tekmovanji v slovenski ligi jadralnih padalcev, kjer je že prvo leto osvojil skupno 11. mesto. Lansko leto (leto 2004) je bilo zanj naravnost sanjsko. Opravil je veliko dolgih preletov s štartom na Soriški planini, med drugim je odletel 230-kilometrski prelet iz Sorice preko Ge- mone v Italiji in nazaj, kar bi bil novi svetovni rekord, vendar pa zaradi težav z inštrumenti ni bil priznan. A že nekaj dni kasneje mu je uspel nov podvig. Postavil je svetovni rekord v hitrostnem preletu na 100 kilometrov s povratkom. Ta rekord mu še posebej veliko pomeni, saj je bil dosežen na domačem terenu in je s tem samo še potrdil, da naš ratitovški teren skupaj z bohinjsko verigo sodi med najboljše in najhitrejše na svetu za prelete s povratkom. Zelo uspešno je nastopal tudi na tekmovanjih v preteklih letih. S 4. mestom na tekmovanju predsvetovnega pokala v Bolgariji se je uvrstil v državno reprezentanco in tako je letos častno zastopal Slovenijo na svetovnem prvenstvu v Braziliji. Še pred odhodom v Brazilijo pa je po- novil državni rekord v disciplini prelet v trikotniku. Preletel je verigo Julijskih Alp in se mimo Triglava vrnil nazaj na Soriško planino, kjer je prelet tudi začel. Kot član državne reprezentance pa letos uspešno in vedno bolje nastopa tudi v vseh tekmah svetovnega pokala, prav tako pa bo nastopil tudi na domačih tekmah. Prepričani smo, da bo na osnovi izkušenj, ki jih pridobiva na tekmah najvišjega ranga, prav kmalu lahko krojil svetovni vrh. Za dosežene rezultate si prav gotovo zasluži priznanje občine, ki mu bo vlilo novega elana za nadaljnje delo. Dokaz, da priznanje občine gre v prave roke, pa je tudi nedavno štiridnevno tekmovanje Ratitovec Open, na katerem je Gašper v veliki mednarodni konkurenci med 120 tekmovalci osvojil 2. mesto. Železniki, 30. junij 2005 Župan Mihael Prevc Gašper Prevc. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Občinski nagrajenci 449 Občina Železniki podeljuje priznanje za leto 2005 VALENTINI PINTAR (rojena 5. februar 1960, stanujoča Zgornja Sorica 1a, Sorica) za delo na športnem, kulturnem in turističnem področju. Predlagatelj: Turistično društvo Sorica. UTEMELJITEV Valentina Pintar se je rodila 5. februarja 1960 v Kranju. Osnovno šolo je končala v Železni- kih, gimnazijo v Škofji Loki, Fakulteto za šport pa v Ljubljani. Danes je zaposlena v OŠ Železniki kot učiteljica športne vzgoje, z vestnim delom je pridobila naziv svetovalka. Otroštvo v številni družini jo je učilo strpnosti, sočutja, delavnosti, dajanja, ljubezni. Deset- letno aktivno igranje v Rokometnem klubu Alples je utrjevalo njeno vztrajnost, odrekanje, zdravo tekmovalnost, borbenost in doslednost. Pred 17 leti se je preselila v Sorico, kjer si je ustvarila družino. Kmalu se je začela vključevati v delo kraja na športnem, kulturnem in turističnem področju. Čeprav je kot učiteljica športne vzgoje in mentorica različnih krožkov v Železnikih pol- no zaposlena, si v popoldanskem in večernem času vzame čas za delo v društvih. Ritmični krožek, aerobika za ženske in športni krožek skrivajo v sebi ure in ure dela: izbiranje prave glasbe, sestavljanje plesnih korakov, šivanje kostumov za plesalce, sestavljanje programov, nastopi … Pod njenim vodstvom so mladi plesalci nastopili na številnih prireditvah v doma- čem kraju in drugje. Že tretje leto je tudi predsednica Prosvetnega društva Ivan Grohar in članica komisije za kulturo Občine Železniki. Tudi to delo je prevzela z vso odgovornostjo in že ustaljenim prire- ditvam (Novoletni koncert, Prešernov dan, Srečanje žena, Tako smo se igrali, Groharjev teden, Ustvarjalne počitnice orkestra Orfej) dodala še nove (družinski pohodi, delavnice za otroke med jesenskimi počitnicami, ure pravljic). Ure in ure dela, nikjer zapisanih, nikoli plačanih. Valentina Pintar je človek z izrednimi organizacijskimi sposobnostmi, vedno novimi zamisli- mi, predvsem pa z željo nekaj spremeniti na bolje. Prisotna je pri vseh delovnih akcijah, na športnih in kulturnih prireditvah. Slomšek je v Drobtinicah zapisal: Ni v naši moči prešteti pole v knjigi življenja! To pa je v naši moči, da vsako stran popišemo z dobrimi deli. V njeni knjigi življenja je zapisano, da: se zaveda svoje odgovornosti, v dobro obrača svoje talente, zna zbliževati ljudi, začuti stisko sočloveka, se veseli sreče drugih, ceni družino in prijateljstvo, vzgaja s svojim zgledom, vedno želi narediti kaj lepega in dobrega. Železniki, 30. junij 2005 Župan Mihael Prevc Valentina Pintar. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 450 Železne niti 12 Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in delavnice 451 Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in muzejske delavnice v letu 2014/2015 Katja Mohorič Bonča Dejavnost Muzejskega društva Železniki in Muzeja Železniki Razstava fotografij Odlikovane fotografije, 29. avgust 2014–23. september 2014 Avtor: Rafael Podobnik, kulturni program: Žan Fratnik (diatonična harmonika), organizator: MD Železniki Rafael Podobnik. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in delavnice 452 Projekcija fotografij Živali v gorah, gozdovih, na travnikih, ob jezerih in rekah, 19. september 2014. Avtor: Vlado Jehart, organizatorja: Vlado Jehart in MD Železniki Vabilo. Dnevi evropske kulturne dediščine, 26. september 2014–11. oktober 2014 Likovna razstava učencev OŠ Železniki, kulturni program: učenca OŠ Železniki Gašper Jelenc in Mara Fajfar, organizatorji: Osnovna šola Železniki, MD Železniki, Muzej Železniki Obiskovalci likovne razstave. Foto: Igor Mohorič Bonča Železne niti 12 Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in delavnice 453 Dnevi evropske kulturne dediščine, 3. oktober 2014 Predstavitev zbornika Etnološko konservatorstvo in varstvo dediščine na Slovenskem, organizatorji: Slovensko etnološko društvo, MD Železniki, Muzej Železniki Damjana Pediček Terseglav, Anja Serec Hodžar in Mojca Tercelj Otorepec. Foto: Igor Mohorič Bonča Razstava Keramika in glina, 17. oktober 2014–17. november 2014 Avtorja: Margareta Mlinar Heinrihar in Simon Razpotnik, organizator: MD Železniki, kulturni program: Harmonikarski orkester Železniki Margareta Mlinar Heinrihar in Simon Razpotnik. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in delavnice 454 Počitniška muzejska delavnica — platno, 29. oktober 2014 Organizator: Muzej Železniki Vabilo na delavnico. Tečaj kvačkanja, oktober, november, december 2014 in januar 2015 Mentorica: Jana Šuligoj, organizator: Muzej Železniki – Javni zavod Ratitovec Izdelki. Foto: Katja Mohorič Bonča Železne niti 12 Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in delavnice 455 Razstava Škofjeloški pasijon, 9. januar 2015–30. januar 2015 Fotografije uprizoritve iz leta 2009 avtorja Petra Pokorna, organizatorja: MD Železniki in Pasijonska pisarna Agata Pavlovec in Peter Pokorn ml. na otvoritvi, 9. 1. 2015. Foto: Simon Benedičič Razstava Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod, 5. februar 2015–14. marec 2015 Avtor: Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, organizatorji: ZAL Škofja Loka, MD Železniki, Muzej Železniki, kulturni program: MePZ Domel Judita Šega iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana na otvoritvi razstave v galeriji Muzeja Železniki. Foto: Simon Benedičič Železne niti 12 Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in delavnice 456 Drugo javno branje pesmi, slovenski kulturni praznik, 8. februar 2015 Organizator: MD Železniki Andreja Kenda med branjem Prešernove pesmi. Foto: Rudi Rejc Počitniška muzejska delavnica: Kovaški izdelek, 25. februar 2015 Organizatorja: Muzej Železniki in MD Železniki Udeleženci delavnice. Foto: Katja Mohorič Bonča Železne niti 12 Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in delavnice 457 Dokumentarni film Kuhanje zdravilnega smovnaka pod Blegošem, 20. marec 2015 Avtor: Janez Habjan, organizatorji: Janez Habjan, MD Železniki, Muzej Železniki, kulturni program: rogisti LD Selca Med predstavitvijo filma. Foto: Igor Mohorič Bonča Muzejska gostujoča razstava Gozdovi Kranjske industrijske družbe, 10. april 2015–4. maj 2015 Organizatorja: Gornjesavski muzej Jesenice in Muzej Železniki Razstava Gozdovi KID v galeriji Muzeja Železniki. Foto: Simon Benedičič Železne niti 12 Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in delavnice 458 Od jeseni do pomladi, razstava Antonovega vrtca ob 20-letnici delovanja, 8. maj 2015–8. junij 2015 Organizatorja: Antonov vrtec Železniki, MD Železniki; kulturni program: otroci in vzgojiteljice Antonovega vrtca. Razstava Od jeseni do pomladi. Foto: Simon Benedičič Mednarodni muzejski dan, 17. maj 2015 Program: veseloigra Kje je meja? v izvedbi KTD Dražgoše; ogled razstave na galeriji in muzejskih zbirk Člani KTD Dražgoše. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 12 Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in delavnice 459 Fotografska razstava Moji fotografski začetki, 10. junij–12. julij 2015 Avtor: Simon Benedičič, kulturni program: Mešani pevski zbor društva upokojencev za Selško dolino in Lucija Čufar, organizator: MD Železniki Simon Benedičič. Foto: Aleksander Čufar Muzejska noč, 20. junij 2015 Program: nastop Harmonikarskega orkestra Železniki; projekcija dokumentarnega filma Janeza Habjana Ku- hanje zdravilnega smovnaka pod Blegošem; brezplačen ogled muzeja Na muzejskem dvorišču. Foto: Igor Mohorič Bonča Železne niti 12 Dogodki v galeriji Muzeja Železniki in delavnice 460 Razstava čipk učenk in učencev Čipkarske šole in Čipka za vsak dan na oblačilih (53. Čipkarski dnevi, 16. 7.–19. 7. 2015), 16. julij 2015–17. avgust 2015 Avtorji: učenke in učenci Čipkarske šole Železniki z mentorico Ireno Benedičič ter Meta Markelj (Čipke za vsak dan na oblačilih) Razstava čipk in oblačil s čipko. Foto: Aleksander Čufar Muzejska počitniška delavnica, klekljana zapestnica, 19. julij 2015 Organizator: Muzej Železniki Poletno razigrane klekljane zapestnice. Foto: Katja Mohorič Bonča Železne niti 12 Predstavitev avtorjev 461 Predstavitev avtorjev Tine Benedičič, informatik, Visati, d. o. o., fotograf AFIAP, KMF FZS Janez Bizjak, univ. dipl. arh., raziskovalec sledi prvih rudarjev v visokogorju slovenskih Alp Andrej Bogataj, podjetnik, ljubitelj ohranjanja tehnične in kulturne dediščine kraja Jože Bogataj, prof. angl. in slov., ravnatelj Gimnazije Škofja Loka Aleksander Čufar, inž. radiol., Excellence FIAP platine, Excellence PSA, Mojster fotografije FZS, Mojster fotografije FD Grča Anja Čufar, ljubiteljica kulture in pisanja člankov Vincencij Demšar, prof. zgod. in geogr., upokojenec Milan Dolgan, dr. slavistike in teatrologije, upokojeni profesor Pedagoške fakultete Marija Gasser, prof. razrednega pouka, strokovna svetnica Pavel Jamnik, univ. dipl. politolog, jamar DZRJ Ribnica Jožica Kačar, upokojena učiteljica Bojan Kofler, mag. farmacije v pokoju, inovator, entomolog, jamar in biospeleolog Katja Mohorič Bonča, univ. dipl. kult., kustosinja v Muzeju Železniki Rok Pintar, ljubiteljski kulturni delavec, novinar urednik Irena Prevc Hajdinjak, prof. angl. in ital., Šolski center Škofja Loka, Srednja in višja šola za lesarstvo Aleš Primožič, komercialist – poslovodja, priložnostni pisec in raziskovalec, Železnikar od leta 1957 Katarina Primožič, prof. slov., zaposlena v šolski knjižnici OŠ Železniki Železne niti 12 Predstavitev avtorjev 462 Franc Rant, prof. mat., ravnatelj OŠ Železniki Jure Rejec, muzejski tehnik, kustos zbirk Muzeja Železniki Anton Sedej, upokojenec, ljubiteljski zgodovinar in raziskovalec, fotograf, kronist, stalni dopisnik tednika Družina in Novega glasa Primož Šmid, učitelj mat. in teh. p., pomočnik ravnatelja na OŠ Železniki Nikolaj Štibelj, ing. org. dela Tadeja Šuštar, prof. angl. in novin., učiteljica angleščine in šolskega novinarstva na OŠ Železniki Ladi Trojar, upokojena učiteljica slovenskega jezika, ljubiteljska režiserka in pevka MePZ Domel Franc Tušek, upokojeni kmet, pisec zgodb Vera Završan, (†2002) upokojena učiteljica Franc Zupanc, direktor podjetja Alples, d. d. Lojze Žumer st., (†1978) dipl. ing. gozdarstva Železne niti 12 Predstavitev avtorjev 463 Donatorji Za pomoč pri izdaji Zbornika Selške doline Železne niti se zahvaljujemo donatorju: FREISING, d. o. o., Škofja Loka