MLADI BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 18 DIN, NEDIJAŠKA 36 DIN, PODPORNA VEČ KOT 36 DIN. — POSAMEZNA ŠTEV. 75 PAR. UREDNIŠTVO IN UPRAVA: LJUBLJANA, POLJANSKA C. 4. (ALOJZIJEVIŠČE). - ČEK. RAČ. ŠT. 16.078.
LETO V.	LJUBLJANA,	PETEK	8.	NOVEMBRA	1940.	ŠTEV.	9.
ODPOVED!
ALI NAJ GREMO ŠE MI ZA FRANCIJO?
Znani francoski kulturni pisatelj Jean Mig-net je v La Croix 1. avg. 1940 napisal članek o zlomu Francije. »Po zmagi laicizma,« pravi »nam je preostala samo še ena dolžnost, uživati, uživati, uživati čim več in čim bolj in čim dalje ter z vsemi sredstvi tja do črne jame, ki zapre za vselej in prezgodaj življenje, ki je vedno prekratko.«
Tudi pri nas se čimdalje bolj širi taka miselnost. Kdor nima zaprtih oči, mora videti. Ali bodo pri nas učinki drugačni kot v Franciji?
REŠITEV JE V ODPOVEDI
Rešitev je samo ena: samopremagovanje, odpoved. Tuja je ta beseda onim, ki »poznajo samo še eno dolžnost, uživati, uživati, uživati.. .« Smešna se jim zdi.
Foerster pravi z ozirom na to: »Pristne in velike stvari izvrši samo tisti človek, ki se zna odreči samemu sebi. Danes je veliko mladih ljudi, ki so na zunaj zelo dostojni, so videti zelo lepo vzgojeni, izredno lepo oblečeni in snažno umiti, in vendarle zanemarjeni do mozga — nimajo namreč jasnih in trdnih načel, ki bi se po njih takoj ustavljali vabam svojega poželjenja. Samo tisti človek, ki se zna na pravem mestu iz vse globine svoje duše odreči temu, kar je nedovoljeno, samo tisti je značaj.«
VADI SE V MALEM!
Če hočemo, da se bomo navadili, premagovati samega sebe in vztrajati na poti samood-povedi, tedaj se moramo vaditi zlasti v malih rečeh. »Male žrtve,« pravi Bossuet, »ki nam napravljajo najbolj boleče muke, so najboljša sredstva za samovzgojo.« To je za »male duše«, kakor jih imenuje sv. Terezija Deteta Jezusa, ki pa so ravno po tem velike duše. Celo francoski ateist Payot, znameniti psiholog volje, pravi, da smo moderni ljudje prišli v strašno
in pogubonosno zmoto, če mislimo, da »tehnika hotenja« obstoji v čem drugem kakor v samo-premagovanju in v neposredni vaji odrekanja tej ali oni stvari, ki si je želimo. In prav najmanjše stvari so najpomembnejše, ker so najbolj vsakdanje in zato najbolj učinkovito obrnejo našo notranjo usmerjenost nasproti vsem velikim rečem življenja.
PROTESTANTSKI FILOZOF O ODPOVEDI
In eden izmed najpomembnejših protestantskih mislecev v Nemčiji, filozof Paulen svetuje modernim pedagogom vrnitev k strogi, resni vzgoji prejšnjih časov in pravi, da so tri stvari najbolj potrebne za vzgojo in samovzgojo:
1. navaditi se, biti pokoren;
2. navaditi se, potruditi se;
3. navaditi se, sebi se odpovedati in premagati svoje poželjenje.
NE POSTANI SUŽENJ STRASTI!
»Nihče ne doseže sreče, kdor ne gre preko lastnega jaza, kdor se ne zna samemu sebi odreči.« (Sv. Bonaventura.) Sicer ostaneš vedno suženj svojih strasti, suženj trenutka, nezadovoljen s samim seboj in svetom, suženj v najhujši meri, pa če še tako govoriš o svobodi in o razmahu osebnosti. Pravo, notranjo svobodo, poudarja Foerster, si pridobimo samo tedaj, če se znamo čim bolj organizirati, disciplinirati, se premagovati.
KLIC ČASA
Ali mi razumemo svojo vlogo, ki nam jo odmerja čas? V odpovedi in samopremagova-nju je. Če je ne razumemo, tedaj se nam utegne zgoditi, da bomo tudi mi pod razvalinami objokovali svojo gluhost za klic časa. Danes je treba mnogo več delati, mnogo več trpeti. V trpljenju je vstajenje, v odpovedi življenje. In mi hočemo živeti!
Nepristranski opazoval	ec
okrog	sian
»Katolička Riječ«, ki izhaja v Splitu, je v št. 43. z dne 31. oktobra 1940. priobčila na 2. strani članek »Hočemo Ii mi sudjelovati?« V tem članku obravnava pisec sodelovanje katoličanov pri ustvarjanju novega sveta.
Za primer, kako se ne sme sodelovati, vzame zgled iz Slovenije.
Ker članek tako živo kaže, kako nepristranski zunanji opazovalec presoja naše boje, ponati-skujemo članek do tam, kjer nas zanima. Da bo citat v vseh pogledih točen, ga objavljamo v jeziku, z narekovaji in s podčrta-vami izvirnika.
U petak na večer susreo sam prijatelja Dra N ... »Pročitao sam u »Katoličkoj Riječi« Vaš članak, odnosno ekscerpt iz članka o. Poglajena, reče mi. Sve je ono istina. Stvara se novi svijet. Mnogi ne če da to vide. Pitanje je samo: hočemo li mi katolici u tom stvaranju sudjelovati?«
»Da, hočemo li sudjelovati?« ponovio sam ja pitanje — i na-stavio sam put tražcči odgovor.
Vič. o. Poglajen pokazao je u svomu članku optimizam. On piše ovako: Danas »su stvorene zdrave, autentično katoličke Staniče, koje su postale kadre da bu-du kvascem velikih obnova. Cr-kva — ako ju gledamo u njenoj opčenitosti — ima danas obnovljeno, disciplinirano, produhovlje-no, kulturno i često puta superiorno izobraženo svečenstvo i re-dovništvo, kakovoga konac srednjega i počeci novoga vijeka nije-su ni izdaleka poznavali; ima intenzivnim nastojanjem Kat. Akcije svjetovnjačke potpuno krščanski izgradjene elite: sve dakle preduvjete, da iza ruševina ovog orkana, koji sada obara Evropom i svijetom, izgradi novi duboko
V letu 1939. je bilo po poročilu Propagande v katoliških misijonih
21.212 duhovnikov, od teh 6.973 domačinov 55.349 redovnic
krščanski i zato uistimu iskonsko čovječanski svijet.«
Mnogi se ne če, mislim, podati ovim ružičastim nadama. Svečenstvo je bez dvojbe na mnogo višem stupnju i mnogo bolje duhovno oboružano nego što je bilo ono iz vremena Luteranizma i Triden-tinskog koncila — ali zato su i protivnici Crkve i Krista isto tako mnogo bolje oberužani, ako ne duhovno a ono organizatorno i u pogledu materijalne moči i sile. Svjetovnjačke elite jesu bez dvojbe tu, ali »potpuno krščanski iz-gradjenih« ima ih vrlo malo. U zadnje vrijeme izbile su — da navedem jedan primjer izvan Kr-vatske — priiično jake nesuglasi-ce medju katoličkim akademskim društvima u Ljubljani. »Straža v Viharju«, organ »Stražara«, u broju od 24. listopada, ispunila je gotovo sve svoje stupce argumentira i refleksijama povodom toga spora. U prvom stupcu ona iznosi, da se »možda protivnici vesele zbog toga, jer misle da to znači popuštanje i napokon ko-načno rasulo katoličkih redova. Njihovo veselje, veli, je preura-njeno, jer ne poznavaju katolici-zam. Nama je svima zajednička molitva, zajednička Euharistija, zajednička Crkva.« To je za obnovil svijeta bez dvojbe premalo. Ne u sebi, jer su to najglavniji čimbenici te obnove, nego u načinu 'kako se njihovo djelovanje is-poljava u životu. Drugačije bi bilo, da je »Straža v Viharju« napisala: »Za sve nas, koji imamu molitvu, molitva znači ponižnost, jer je ona njezin prvi preduvjet; za vse nas, koji imamo Euharisti-ju, Euharistija znači žrtvovanje naših ličnih koncepcija i sklono-sti, pa bile one i vrlo opravdane, koriste zajednici; imamo Crkvu, a to znači da svi bezuvjetno slu-šamo svoga biskupa«.
10.053 misijonskih bratov 163.430 katehistov.
Tako ima sedaj misijonska armada katoliške Cerkve 250.044 oseb, 'ki izvršujejo Kristusovo oporoko: »Pojdite in učite vse narode.« (Mt 28, 19).
Zaradi ene sv. maše
V neki bavarski planinski vasi se je pred nedavnim primeril sledeči dogodek:
Bila je nedelja, župnik se je ravno pripravil, da pristopi k jutranji sv. maši, ko opazi kelih svojega kaplana v zakristiji. Ta je že rano zjutraj odšel na 4 ure oddaljeno goro Joch, kjer je stala kapelica. Ob 11 je hotel opraviti sv. mašo za turiste in planšarje. S cerkovnikom se je dogovoril, da bi slednji že prejšnji dan zanesel kelih v gorsko kapelico, toda cerkovnik je na to pozabil in tako je grozila nevarnost, da bo okoli sto ljudi brez lastne krivde ostalo brez maše. Kaj storiti ? V zadregi sta se spogledovala župnik in cerkovnik.
Tedaj je stopil pogumno pred župnika mali ministrant Tonček. »Prečastiti, sedaj je ura 8. če se požu-rim, upam biti ob V2II na Jochu in sv. maša se bo mogla vršiti. Dajte mi kelih!«
župnik je pomišljal; dečko se mu je zdel preslaboten. Tedaj mu mali ministrant reče: »Ali gospod župnik, tu gre za mnogo ljudi, ki bodo brez sv. maše! In vi ste nas v šoli učili, da moramo za sv. mašo doprinesti tudi žrtve, če je trebai. Pustite mi, da danes to žrtev doprinesem jaz!«
Globoko ganjen je župnik izročil kelih malemu slu in ga blagoslovil. Ko je v župni cerkvi zvonilo k povzdigovanju, je bil on že visoko v gorah, ko je bila ura 10, se je že bližal kapeli, in ko je ob % 11 kaplan ves prestrašen pogrešil kelih, je stopil pred njega mali Tonček, ves moker od potu in zasopel in vzkliknil: »Gospod kaplan, prinesel sem vam kelih!«
Nikdar še niso bili navzočni tako pobožno pri sv. maši, kakor to pot, kajti zavedali so se, da se imajo le junaštvu malega fantiča zahvaliti, da so izpolnili svojo versko dolžnost.
Newyorški župan proti nemoralnemu tisku
Newyorški župan je sklical konferenco 40 newyorških izdajateljev ilustriranih časopisov ter jim izjavil, da ne bo dopustil, dai bi se po mestnih ulicah prodajale nemoralne publikacije, župan je izjavil, da izhaja v mestu okrog 42 časopisov, ki se morejo smatrati za odkrito nemoralne ali vsaj za zelo sumljive. Eden od teh časopisov ima' naklado 900 tisoč izvodov. V navzočnosti povabljenih izdajateljev je župan izdal zapoved predstojniku policije, naj policija na motociklih zasleduje raznašalce nemoralnih publikacij in drugih pomagačev brezvestnega kapitala, ki izvaja nad lastniki kioskov hud teror.
Ali ne bi bili taki ukrepi tudi pri nas zelo, zelo potrebni?
MISIJONSKA ARMADA
Te dni izide važno delo o komunizmu
ttRdece mme"
ROLAND DORGELES
Pisec znamenite knjige »Leseni križi«, član akademije Gancourt, katere levičarske težnje so dovolj znane, je nedavno napravil študijsko potovanje skozi tri diktatorske države: Sovjetsko zvezo, Nemčijo in Italijo. Sad tega potovanja je knjiga »Živela svoboda« (Albin Michel, Ed., Pariš 1937), iz katere bomo povzeli odstavke, ki zadevajo Sovjetsko zvezo.
A.	Vtis o bedi v Moskvi (str. 13):
»Moskva...
Prvi vtis: beda. Temna in umazana beda, ki izenači vse ljudi med seboj. Ena barva prevladuje: siva.
Nebo, obleka, obutev, hiše — vse je iste barve. Vmes zagledaš bele točke: obuvalo iz ličja. Takoj vidiš, kako so čevlji redki.
Nikjer ne opaziš klobukov, povsod le čepice. Delavske čepice, čepice uradnikov. Niso si podobne. Če je čepica nova, tedaj so tudi čevlji novi. Da, da. . . ta enakost!
Nisem pričakoval nikake potratnosti, a to siromaštvo človeka presune. Raztrgani suknjiči, razcefrane hlače.
Res je, da tudi v Parizu ali Londonu, v Rimu ali Berlinu vidiš upognjene hrbte in podobne umazane postave, a vendar samo v najnižjih slojih prebivalstva in v nočnih zatočiščih. Tu pa tvorijo glavni sestavni del prebivalstva.
Ne vidiš čedne obleke. Ne srečaš prijaznega nasmeška. Snažnost je izjema, negovanost bi pomenila izzivanje. Brez naglice, ki jo venomer priganja, bi bila množica brezupna. Na srečo njena sila vedno znova privre na dan. Pločniki se vdirajo. Trolibusi so natlačeni. Zmedeno vrvenje kakor med mravljami, ko jim mravljišče razdeneš. Tovorni avtomobili z oboroženimi vojaki se vozijo mimo. Potem vozovi, ki so natrpani z razcapanimi, na balah perila nagnetenimi ženskami. Človek bi dejal, da so črede, ki bežijo pred sovražnikom.
Povsod kopljejo, asfaltirajo, zidajo. Velika zgradba, kjer se na-
gomili drhal. Beda se te loteva kakor gobavost. Ljudje jo prenašajo na zidove in kamni na ljudi. Zdi se, da so vsi ljudje oblikovani po enem in istem vzorcu. Okvir, ime in cape bi lahko spremenil, človek bi tega ne opazil. Ostane pa neskončna vrsta tipičnih ljudi, revežev.«
B.	Razočaranja (str. 20):
»Niso mi povedali, da so znova uvedli caristični potni list in da se noben sovjetski delavec brez policijskega žiga ne sme odpravljati iz enega mesta v drugo. Niso mi povedali, da je Rusija spet militarizirana in da gledalci ploskajo, kadar na odru zagledajo vojaško uniformo. In zakaj so mi zagotavljali, da se je novi režim odlikovanjem odpovedal ? Vidim na prsih več odlikovanj in častnih znakov kakor kjer koli drugod. Leninov red, red rdečega prapora, rdeča zvezda... in pri častnikih epolete. Zelo prav sem ravnal, da sem semkaj prišel, da se seznanim z razmerami...«
C. Krutost (str. 26);
Roland Dorgeles je obiskal neko tovarno za konzerve. Tam je bil priča tegale prizora:
»Nenadoma se je pojavil ravnatelj; stopal je kakor hudo zaposlen mož. Za njim je šel proti izhodu neki mož z odsotnim pogledom in trepetajočimi ustnicami. Bil je delavec, ki ga je »tovariški sud« pravkar razglasil za »dezerterja od dela«, ker se je za dva dni oidpravil drugam.
,Ali je to huda pregreha?' sem vprašal, ker me je prevzel obsojenčev potrti obraz.
,Da,‘ mi je ravnatelj odvrnil glasno, da bi zakril svojo nervo-
zo. .Nobena tovarna ga ne bo smela vzeti v službo.'
,A kaj bo potem iz njega?'
Namesto odgovora je skomizg-nil z rameni. Ko bo dobil svoj žig, bo zbežal iz Moskve. Odšel bo v Ural, kjer primanjkuje delovnih moči. Sicer se bo pridružil armadi »nezakonitih«, ki jih GPU preganja, dokler v kakem kotu ne poginejo.
Spet en ,likvidiranec‘ več.«
*
»AVTONOMIJA« SOVJETSKIH REPUBLIK
Republike torej, ki tvorijo Sovjetsko zvezo, nimajo v resnici nikakršne oblasti. Imajo le eno pravico: odobriti sklep, ki ga je napravila osrednja vlada in od nje prejemati podpore, potrebne za njihov obstoj. Sovjeti pa se še ponašajo z znatno stopnjo »avtonomije«, ki jo uživajo sestavne države SSSR!
*
UKLENJENA UMETNOST
Naj navedemo kategorične zahteve, ki se jim mora v SSSR pokoriti vsakršno umetniško ustvarjanje, ki bi po svojem bistvu moralo biti svobodno in sad osebnega, nevsiljenega navdiha:
»Proletarska umetnost se odpove osebnosti.«
»Proletarski umetnik mora biti dialektični materialist.«
»Proletarska umetnost mora biti kolektivizirana, disciplinirana in organizirana.«
»Proletarska umetnost mora ustvariti komunistična stranka s pametnim in trdnim vodstvom. Umetnost mora biti orožje proletarskega razreda.« (Kongres internacionale proletarskih pisateljev in umetnikov, Harkov, 1930.)
V vevških rečeh se je iveba ukloniti papeiu tudi iakvai, kadav ne zapoveduje. Ni iveba MU tako ivd napvam papeiu in zahtevati od njega, da vedno zapoveduje. Sveii Pavel je dajal nasvete v Gospodovem imenu tudi iakvai, ko ni prejel zapovedi od njega. Zapovedi In nasvete je dajal, kev je vedet, da je z njim duh Gospodov.
I* nagovora Pl ja XI. romarjem
Pau ua oioJuU
Tiho se splazita iz svojega skrivališča. Akira hoče iti iskat riž. Padre-sama ostane v svetišču in hoče čakati.
Akira, bodi previden! Povsod stoje straže.
Nakaura čaka dolgo. Končno ga nemir žene v park. Akire še vedno ni.
Nenadoma zagleda v gozdu bakle in lahko se zgodi, da bo zagledal še čelade. Povsod se dvigajo luči iz teme. Padre-sama trenutek premišljuje. Najpotrebnejše v tem trenutku je rešitev. Staro skrivališče v gozdu se mu zdi še vedno najboljše. Kajti čeprav so mladeniča ujeli, jim vendar ne bo nič izdal.
Sklonjen hiti nazaj. Hitro je skrit za ropotijami. Napete minute minevajo, neprijetno vpliva tema.
Tedaj — padre-samo pretrese strah — se tiho odpro vrata. Neslišno se nekaj plazi noter. Potem je spet vse temno.
»Padre-sama?«
Hvala Bogu! To je bil ljubek Akirov glas.
»Pridi, otrok moj!«
Akira pride s svojo malo sestrico Hano. V svojem veselju pritisne padre-sama otroka k sebi, saj ga je mladenič dovolj skrbel.
»In ti, mala Hana, si prišla z njim?«
»Da!« odgovori zanjo Akirai. »Hoče, da jo krstite to noč, padre-sama. Morda boste odšli kmalu drugam in ona hoče tudi postati mučenica.«
Ganjen pogladi duhovnik otrokovo glavico, Akira pa pripoveduje o svojih pustolovščinah.
Pri napol odprtih vratih, skozi katera sije mesečina, se vsedejo in jedo. Potem gre duhovnik z obema otrokoma k lotosovemu ribniku, moli kleče z njima pod bori in vlije dekletcu, govoreč svete besede, vodo preko čela.
V veselju in solzah poljubi Hana duhovniku roko. Akira jo odpelje nazaj v vas.
Ko se že dani, se mladenič vrne in poroča: »Padre-sama, vse je šlo v redu!«
NOČNI BEG
Haraguro besni. Dalje časa noče več čakati, ker se boji, da bi šel njegov plen rakom žvižgat. Imeti ga pa mora. On, Haraguro, je prisegel cesarskemu namestniku, da ga bo dobil živega ali mrtvega.
S Kenkacukijem se posvetuje. Rad bi odplul že ponoči. V Higu namerava pustiti samo posadko. Ujetnike misli prepeljati v Jamaguči. Toda to noč ne bo šlo več. Njegovi ljudje že godrnjajo. Kenkacuki predlaga, naj jim da sako (rižno vino), ki jim je že obljubljena. Haraguro se brani, ker ve, da njegovi ljudje drugega dne ne bodo tako uporabni, toda končno popusti.
Z nekaj oboroženimi ljudmi gresta oba navzgor proti svetišču, da bi tam dobila rižno vino. Polagoma se vsi vračajo v taborišče. Povsod vlada nestrpno pričakovanje. Potem porazdelijo straže, štirje možje morajo prevzeti stražo in paziti na ujetnike. Ti ne dobijo sako, dovoljeno jim pa je, da gredo jutri v Jamaguči in tam prejmejo vse v dvojni meri, kar so danes zamudili. Haraguro predobro ve, da ljudje, ki so pili sako, niso sposobni za stražo.
Zdaj bi se lahko pričelo veseljačenje. Toda Haraguro mora še izvedeti, kam je padre-sama namenjen. Higojski ribiči so prisegli pri svojem Bogu, da ne vedo, kam je duhovnik namenjen.
Preostane torej samo jamaguški kristjan, ki morda kaj ve. Haraguro ukaže, naj ga privedejo. Hoditi še ne more, ker je še preslab od1 zadnjega mučenja. S tihim glasom odgovarja na vprašanja.
»Torej«, prične ronin zasliševanje, »si videl, kako smo o tvojem pa-dre-samu dobro poučeni?«
»Da, sicer bi ga morda res že ujeli!« se trpko zasmeje Furancisuko.
»Ne norčuj se! Med današnjim in jutrišnjim dnevom je samo ena noč! In potem ga bomo imeli! . . . Ali veš kje sedaj tiči?«
»Ne!« se mora glasiti odgovor.
»Tu ne more biti! Odšel je. Ti pa veš, kam je namenjen.«
»Ce bi kaj vedel, potem ne bi smel in ne bi hotel povedati.«
»Torej veš. Tudi povedal boš, imam sredstva:, da te omehčam. Uporabil jih bom. še enkrat premisli!«
Haraguro pogleda na vezi ujetnikov, pregleda vse priprave in odide. Nato gre še enkrat h kristjanu in ga zopet vpraša.
»Moj odgovor je in ostane isti!« Besneč da Haraguro znamenje štirim vojakom naj se približajo.
»Bičajte ga, dokler ne bo dal odgovora!«
Vojaki ga odvlečejo. Slišijo se udarci in tiho stokanje. Vojake to prav nič ne gane, toda vaščanov se polasti obup.
SKAD »Zarja« je dne 4. oktobra' t. 1. izstopila iz Akademske zveze, S tem je naredila velik korak proč od katoliške skupnosti.
*
Hrvati o Mahniču
Hrvatsko tretjeredniško glasilo »Glasnik sv. Franje« prinaša v oktobrski številki laskavo oceno knjige »Biskup Mahnič« (spisal Ignacij Radič). Marsikdo pri nas še vedno z omalovaževanjem gleda na tega velikega Slovenca, očeta slovenskega katoliškega gibanja. Poglejmo danes, kako ga cenijo Hrvati.
»Dve desetletji po smrti velikega škofa je to njegov prvi življenjepis. In to izpod peresa učenega redovnika, ki je Mahniča najbolje poznal, ker je več časa živel pri njem v krškem škofijskem dvorcu. Vendar je Mahničev lik še vedno mlad in svetel v dušah njegovih učencev, njegovo ime tako tesno združeno s hrvat-skim katoliškim gibanjem, pa vendar jih je malo, ki bi ga poznali. Toda dolžnost vsakega katoliškega Hrvata je, da se pouči o življenju in delu tega velikega moža, kajti Mahniču kot znanstveniku — filozofu, vztrajnemu organizatorju in narodnemu mučeniku toliko dolguje Hr-vatska, katoliška Hrvatska. Vzeti moramo v roke to izvrstno knjigo ne samo, da se oddolžimo njegovemu spominu, ampak da se navzamemo njegovega duha. Vsak tretjerednik si mora preskrbeti ta življenjepis. Iz njega bo črpal globoke in velike misli za duhovno življenje in pobude za katoliško stvar.«
Torej se »fanatiki«, kot nam to očitajo glede Mahniča, ne najdejo samo v Sloveniji. Uboga Hrvatska! Tudi tam strašijo mahničevci.
..NAŠE POTI"
SPREJEMAMO V VEZAVO
samo še do torka, 12. t. m.l Pošljite po poverjeniku ali po pošti na upravo MMB, Poljanska c. 4, Ljubljana. Lepa vezava v platno stane
4.— din za dijake naročnike MMB,
5.— din za dijake nenaročnike in nedijake naročnike, 6.— din za ostale.
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale (A. Trontelj),