Vsebina II. zvezka.
Stran
1.	František Ondriček, slavni češki virtuvoz na gosli. Sest. dr. Fr. L.	49
2.	P. Ladislav Hrovat, c. kr. prof. v p. Sp. F. H.......51
3.	Sobica. Zl. J. —ek. . ............52
4.	Erazem Tattenbach. Žaloigra. Piše Prokop.......53
5.	Trioleti. Zl. M. O....................57
6.	Gostačeva hči. Piše T. ........ .	58
7.	Na grobu Prešernovem. Zl. A. M...........( 4
8.	Florijan Skomljan. Piše Martin Moleli . .....	65
9.	Oče naš. Zl. M. O.	...........68
10.	Podobe iz naroda. I. Nočni čuvaj. Sp. Podgoričan ... .69
11.	Paperki staroslovenski. Piše P. Ladislav ...	71
12.	Andrej Kačič-Miošič, narodni hrvaški pesnik. Piše Fr. Kovačic .	Ik
13.	Črtice iz zgodovine slikarstva, zlasti slovenskega. Piše —i—	76
14.	Porabne misli o slovenščini v govoru in pismu. Piše F. S. Lekše	79
15.	Nekoliko iz indijskega bajeslovja. Piše dr. K. Glaser	80
16.	Časnikarstvo poljsko (varšavsko). Piše Tytus SopodzTto	83
17.	Doma in po svetu. Pregled prosvetnega gibanja narodov .	84
Jugoslovanska akademija. — Matica Hrvatska. — Poljska katol. narodna zavest. — Češko društvo »Vlast«. — Ruska akademija.
18.	Slovstvo. A. Slovensko. Val. Vodnika izbrani spisi. Ur. Fr.Wiesthaler.
— Prakt. Lehrbuch der slov. Sprache. Von Carl Jos. Pečnik. — Po-
potnikov koledar za 1.1891. Sest. M. Nerat. — B. Hrvaško. Listovi iz Afrike od Dr. Lermana. J. Kemf. — Mythologia Grka i Rimljana. Nap. dr. Otto Seemann. — Andersenove izabrane priče. — C. Češko. Hlasy v poušti, Jar. Vrchlickeho. — Živa. — Bäsmküv dennlk, Jar. Kvapila. — D. Poljsko. Szkice z Indyj. Nap. Ks. M. Czer minski. — Kto winien ? Sp. Ks. St. Kostka. — Ze zdrawego pnia. Sp. Ks. St. Kostka. — E. Rusko. Stihotvorenija. M. P. Bosengeima. — Sti-hotvorenija O. N. Cjumina. — Pesmi Aleks. Poležajeva. — Pamjati V. M. Garšina. — Ženin in nevjesta. Božja iskra. Tragiki. Sp. Maksim Bjelinski. — Kreutzerova sonata. Sp. L. Tolstoj. — Plodi prosvješče-nija. Sp. L. Tolstoj. — Očerke i razkaze. Sp. Vlad. Korolenlco. — Gora. Sp. S. Lesko. — Gornoe gnjezdo. Sp. D. N. Mamin. — Očerki novejšej ruskoj literatury. Sp. Kotljarevski. — Ruskii teatr, ego načalo i razvitie. Sp. Opoeinin. — Obiastenie vidovno o pisme Slovenskom. Sp. J. Krizanic. — Sjever. Ur. P. Gnedič. — Voprosi filozofu i psihologij. Ur. N. V. Grot. — M. E. Saltykov. — Orest Miler. — V. Krestovskij. — Grigorij Petrovič Danilevskij. — F. Druga slovstva. Listina iz 1. 1170—1199. — Veldes. — Abbazia. Am. v. Schiceiger-Lerchenfelcl. — Archiv für slav. Philologie. — Durch Asien. Josef Spillman. — Memoiren eines Esels. Segur. — Der kleine Radetzky. Karl Bolfus. — Beppo. Karl Bolfus. 19. Raznoterosti. Naše slike. — Valvasorjeva knjižnica. — Ognjoslav Utiešinovic Ostrožinski. — Elektrika v fotografiji.
M1 ä Ss
1.	František Ondriček .	....... . ..49
2.	Na grobu Prešernovem.............64
3.	Nočni čuvaj	............70
4.	Vir Vipave: „Pod skalo"...........72
5.	Švedi v Pragi............ ...	89
Cena: Za celo leto 3 gld.; za pol leta 1 gld. 50 kr. Za več dijakov skupaj na l. 2 gld. 60 kr. Uredništvo in uprav nistvo je v Mar i ja-nišču. Za ljubljanske naročnike posreduje iz prijaznosti „Katoliška
Bukvama."
Fnantišek Ondriček,
„DOM IN SVET" 1891, štev. 2.
slavni češki virtuvoz na gosli.
(.Sestavil Dr. Fr. L.)
Ljubljana se skoro le še P ^ft) j sPom*nja mladega umetel-l^^J^ nika, ki je pred kakimi petnajstimi leti očaral s svojim di-vnim igranjem na goslih, s svojim mirnim kretanjem, s svojo ljubeznivo zunanjostjo , s svojo mladostno milino vse poslušalce. Bil je to mladi Ivrežma, Hrvat, katerega je — žal — rana smrt ugrabila godbi in njegovemu narodu. A ne dolgo potem je došel s severa drug umetel-nik, tudi Slo-
v
van — Ceh —, godel je Ljubljančanom ter si pridobil občno pohvalo; vendar se nam zdi, da ni tako ugajal, kakor mladi Hrvat. A poslednji virtuvoz je bil srečnejši: živel je,
deloval je in tudi napredoval. Prišel je k nam drugič, prišel tretjič, in dne 4. novembra pretečenega leta je petič
godel Ljubljančanom. In sodili so na vseh straneh, dajetaumetel-nik izmed najslavnejših vi-jolinistov. Kdo je ? FrantišeJc Ondriček.
Ondričkova slava je dandanes svetovna. Nepotrebno je, iskati navadnih in nenavadnih izrazov, da bi označili njegove vrline, njegovo spretnost, v obče njegovo ge-nijalnost; tu podaj emo čitate-ljem le površno sliko njegovega življenja in napredovanja, kar moremo storiti prav ob kratkem, ker je tudi kratko doslej njegovo življenje. Porodil se je namreč
dne 29. aprila 1. 1859. na Hradčanih (v Pragi). Njegov oče je bil voditelj orkestra pri Svandovem gledišču; poleg tega je pa imel tudi kapelo (godbeno družbo), s katero je hodil po praških gostilnah in kavarnah. Tako je naš František vzrastel v dosti težavnih razmerah; pa to mu ni bilo v kvar, marveč prav podžgalo je njegovega duha, da se je razvil zgodaj. Oče je bil j ako delaven, odločen in oster mož; tako je vadil tudi sina v ljubezni do dela in truda. In prav s tem se je mogel sin povzdigniti do prvih virtuvozov na go-slih, kar jih pozna zgodovina.
L. 1873. je stopil v praški konser-vatorij in se tu izobraževal do 1. 1876. Zgodaj se je sicer pokazal velikega ume-telnika, in že so mu mnogi peli zgodnjo slavo, a drugi, ki so mu želeli clobro, svetovali so mu, naj se uči in izobražuje še dalje. Dobil je od češkega rodoljuba in mecenata g. Olive toliko podpore, da je mogel iti za nekoliko časa na pariški konservatorij (1. 1877.). To bivanje v Parizu mu je bilo jako koristno; povrnivši se v domovino se je pokazal dovršenega umetelnika. Omenimo naj tudi, daje dobil 1. 1878. zlato svetinjo, kar je bilo izredno odlikovanje. A še sedaj niso bili nekateri prav zadovoljni in so ga tirali še više. Rekli so mu, naj se postavi še bolj na svoje noge, naj bode bolj samosvoj v svojih stvorih in v igranju. In Ondriček se je zopet učil, zopet se trudil in se tako
v
povspel do prave dovršenosti. Sel je 1. 1879. v London, da se je tam še dalje šolal.
Na to šele je začel potovati kot pravi, veliki umetelnik: 1. 1880. je potoval po Nemškem, Holandskem, Francoskem, Belgiji in Avstrijskem. Naslednje leto je šel v Berolin in 1. 1882. je, pozvan od dunajske filharmonične družbe, iz-
vajal svoj lastni koncert Beethovcnov v cesarskem našem mestu. Na to je po-
v
to val po Ruskem, Danskem, Švicarskem, Laškem in po vsi Nemčiji. Svetli cesar ga je imenoval 1. 1887. za svojega c. kr. komornega virtuvoza, katera čast je pred njim doletela le malo-katerega umetelnika. L. 1888. je prepotoval jutro ve dežele in bil na Kavkazu. Ocl rumunskega kralja je prejel red »Rumunske zvezde« in od sultana red »Medžidije«.
To so glavne črtice v sliki njegovega življenja. A sedaj se ozrimo na njegovo igranje. Ondriček bi ne bil velik umetelnik, ako bi ne bil kolikor toliko izviren. In to se mora najprej priznati našemu goslarju, cla je izviren, da ima neko posebnost, svojstvo. Oni, ki ume-vajo tajnosti goslij, priznavajo, da niso še slišali te ali one skladbe v taki podobi, kakor jo igra Ondriček. Morebiti bi smeli imenovati ono svojstvo — narodno posebnost njegovo. Za-
v
to piše neki Ceh, da je Ondriček na glasbenem polju to, kar je Dvorak v slikarstvu. On izraža globokost Nemcev, kaže živahnost in iskrenost francoskih umetelnikov in vrhu tega še nekaj, kar je njegovo: vsa godba vre iz njegovega srca.
O tem je prepričal Ondriček sam svoje ljubljanske poslušalce v zadnjem koncertu. Tako piše neki vešč poročevalec, ki je sam glasbenik »na glasu«, da je bil »vtis, ki ga je naredil genijalni umetnik na mnogoštevilno občinstvo, v resnici velikansk«. In isti poročevalec ga imenuje ne le virtuvoza, marveč »umetnika, ki se vtopi v stvar, jo popolnoma v se sprejme in umetno precl-naša vsled nenavadne nadarjenosti od Boga«.
Kamor je prišel naš umetelnik, povsod je očaral vse prijatelje glasbe.
S posebnim zanimanjem in z veliko navdušenostjo ga je sprejela in ž njim občevala rumunska kraljica Elizabeta, slavna pisateljica z imenom Sylva Carmen. Celö v Carigradu je žel slavo. Sultan je bil posebno zadovoljen z njegovim igranjem. Da so ga slovanski bratje sprejemali z dvojno radostjo, ni skoro treba omenjati.
Ondfiček je jako pohleven v svojem vedenju in v obče skromen. Povsod se kaže Ceha in Slovana; najrajši igra slovanske predmete.
Sedaj je Ondfiček v najlepši dobi
v
življenja. Cehi se ga po pravici radu-jejo. Našim mladim čitateljem pa bodi vrli naš umetelnik vzgled neumorne pridnosti in jeklene vstrajnosti.
«t

P. Ladislav Hrovat
^ÄS/f
c. kr. gimnazijski profesor v pokoju, slovenski pisatelj.
(Spisal F. H.) (Konec.)
^avno v tistih »Novicah« je (na strani 330. in 337.) prav obširno pokazal, kako naj si pomagamo v drugih ozirih. Načrtal je prav obširno, kakšno naj bi bilo »berilo« za višje gimnazijske razrede, da bi mogel učitelj uspešno poučevati v slovenščini.
Tudi še ni bilo »slovenske slovnice«, ki bi vsaj nekoliko zadostovala zahtevam. Marljivi A. Janežič je jel nabirati gradiva za tako slovnico; naš gospod profesor ga je pri tem delu pridno podpiral. Jel je priobčevati v Janežičevem »Glasniku« in v poročilih novomeške gimnazije obširne slovniške razprave, takon.pr.: slovenski g enitiv (poroč.1.1862.), slovenski dativ (»Glasnik«, 1. 1863.1, slovenski lokal (»Glasnik«, 1. 1862.), dekž-niki v slovenskem. jeziku, kako jih rabiti (»Glasnik«, 1. 1862.), »ako -—ko — če« v pogojnih stavkih (»Glasnik«. 1. 1862.), kedaj je rabiti v odvisnih sta,vkih »kteri, -a, -o, in ki« (»Glasnik«, 1. 1863.), »&i«,
„DOM IN SVET" 1891, štev. 2.
slovenski konjunetiv (»Glasnik«, 1. 1864.), kako je sloveniti besedo »Begriff« (poroč. 1. 1865.).
V poročilu leta 1867. je priobčil pravila za slovensko pisavo s posebnim ozirom na rabo brezglasnic (enklitik).
v
Želeti bi bilo, da bi ta sestavek prav pazno prečital marsikateri slovenski pisatelj, ker se čestokrat ravno te besedice najbolj napak stavijo, — in vendar dado, prav stavljene, govoru in pisavi šele pravo lepoglasje.
Razven omenjenih slovniških razprav je priobčil učeni gospod profesor tudi razne zgodovinske preiskave, tako n. pr. v »Zlatem veku« : Staroslovenščina, v poroč. gimn. leta 1865.: Hijeronim — čegav je?, v poroč. L 1869.: Vvod v So-kratovo Apologijo, v »Glasniku« 1. 1865.: Paperki staroslovenski in v poročilu 1. 1878.: Slovenski dom, razprava o razvoju slovenske literature.
S temi in enakimi razpravami je kazal učeni gospod profesor, da je slovenski
4*
52
P. Ladislav Uro vat.
jezik dovolj gibčen tudi za učene razprave. Le treba ga je znati.
In res ! slovenščina je napredovala od leta 1848. z brzimi koraki. Neumorni boritelji na političnem polju so se trudili, da ji pridobe v šoli in v uradu potrebno in pravično veljavo. Nasprotniki so vedno očitali, da še ni izomikan slovenski jezik za šolo in urad. Tem nasprotnikom je bilo treba pokazati z vzgledi, da se lažejo. Naš gospod profesor je bil eden izmed onih, ki je oral ledino na tem polju. Razpravljal je časo-slovje latinskega jezika in je primerjal s slovenskim, učil je, kako se dado tudi grški in latinski klasiki prav gladko prelagati na slovenski jezik. Za vzgled je preložil Ksenofontove Memorabilije na Sokrata v »Klasju iz domačih in tujih logov« 1. 1862. — Skoro gotovo je ta prevod izmed najboljših, ki jih ima slovensko slovstvo iz starih klasikov. — Takisto je priobčil tudi I., IL in IV. govor Ciceronov zoper Katilino v »Zori« 1. 1872. V rokopisu ima prevod Julija Cezarja »de bello Gallico«, katerega ni dal tiskati, češ, da ne bi podpiral le-
nobe. — Z zlatimi črkami pa bo vedno ostala zapisana v slovenski literarni zgodovini njegova Slovensko-latinska Slovnica za slovensko mladež (Novo Mesto 1874.). ker je prva v jeziku »Kirilove« hčerke.
S tem smo v kratkih potezah narisali delovanje p. Ladislava Ilrovata na slovenskem slovstvenem polju. Kar je storil kot marljiv učitelj v 36 letih za razvoj slovenske ideje, ni treba omenjati, ker je še dovolj živih prič.
Omenimo naj le še, da je bil kot mašnik reda sv. Frančiška tudi vedno neumoren delavec v Gospodovem vino-
v
gradu. Ce ga niso šolski posli zadrževali, bil je pripravljen iti v spovednico, ali k bolnikom vsako uro, kadarkoli so ga klicali.
Ko je po 361etnem delovanju z letošnjim šolskim letom prosil pokoja, odlikoval ga je presv. cesar za njegove zasluge za slovstvo in šolo z zlatim križcem s krono za zasluge.
Mi le želimo, naj še mnogo let zaljša njegove prsi zlati križec!

im	Sobica.
Vjplfobica tiha!
el» Loči me s svetom kot mniha, In se zapri za menoj! Ko se tako-le sam Z dumčico poigram, Slobodo dišem s teboj, Sobica tiha!
Sobica tiha!
V	tebi gosteje se vzdiha,
V	tebi sladkeje smeji! Mlado utriplje srce, Nove svete želje, Kakor da molim se zdi, Sobica tiba!
Sobica tiha!
V	tebi mi solza usiha, Vshaja veselja mi dan. Tukaj čakam lahko, Kdaj me možje odnesö
V	tišji, prsteni stan, Sobica tiha!
J. —eh\
Erazem Tattenbach.
Žaloigra v j» <* t i 1» d e j a n j i h.
(,Spisal Prokop.)
II. Dejanje.
1. prizor.
(Prostor pred Tattenbachovim gradom, na levi vrt.) Tattenbach. Fisar. Tattenbach. Ne bode treba še jih čakati, Če me posluh ne moti, slišim že Iz, dalje godčeve piščali, vrisk In petje.
Pisar.
Da, udarjajo glasovi I meni na ušesa. No, tu bo Veselja danes kraj. Res, vi že znate —
Tattenbach. Kako to misliš?
Pisar.
Oj, kako to mislim! Saj menda vam ni treba pojasnila. Vsaj jaz si mislim, da te veselice Zaman kar kmetom nismo priredili. Obhajala se svatba mnoga je, In vendar ljudstva niste povabili V gosti' nikdar!
Tattenbach.
Da, to je res; a vendar Razloga je dovolj, da to sem storil. Desetkrat k nam pomlad je že pricvetla, Desetič leta me ogreva žar, Odkar s soprogo zvesto sem se združil. Zato raduje naj z menoj se narod, Zato pri nas naj počasti se svatba, Ki Marko jo praznuje, moj podložnik: Njegovo srečo zroč — še svojo cenim.
Pisar.
Seveda treba ni — a jaz se vendar Le drznem misliti drugače, grof,
Kar nas je napotilo povabiti To kmečko sodrgo, ki ni za drugo, Kot da se rabi za orodje našim Nakanam . . .
Tattenbach. Zaničljivo govoriš O kmetu, Weiler. Vedi, da je baš On tisti, ki redi v obličja potu Naji oba in drugih sto. A kar Tu praviš — vem, kam meri — in hvaležen
Sem ti, da spomnil me ob pravi si Priložnosti.
Pisar. Vsakako ta je ura Najbolja, da si ljudstvo pridobimo; Dokler je vroče še, železo kuj! (Med tem
so pri valili sluge sod vina.) (Svatje in ljudstvo se bližajo.)
2. prizor. Prejšnja. Ljudstvo. Godci.
Ljudstvo.
Pozdravljeni, gospod, pozdravljeni!
Tattenbach.
Veseli ste, z veseljem vas pozdravljam, Radujem Z vami se. (Poda starašini in drugim
roko.)
Starašina.
Gospod dobrotni, Radosti naši vzrok ste vi edini, Ki kmeta sram vas ni. Povabili Ste svate nas — kot dober oče — k sebi.
Tattenbach.
v
Ze prav, že prav! Naj godba se glasi!
Prvi kmet. Začnimo skoro spet veseli raj —
54
Erazem Tattenbach.
Dekle.
Hej godci, najživahnejšo začnite! Prvi godec.
Dovolj za zdaj. Spet grlo mi je suho, Da sape več iž njega ni mogoče Mi spraviti —
Drugi godec. Oh, meni tudi! — Skoda —
Ana.
To večni vaši so izgovori — Začnemo komaj malo se vrteti, Pa že je konec —-
Starašina.
Glej, sladkosti dolge Na svetu ni! Usahne lepa roža, A zima menja s krasom se pomladnim.
Prvi kmet. Kako me veseli — juhe, juhč!
Drugi kmet. Res, danes židane smo volje vsi —
Tretji kmet. No, godci! piti znate, ne pa gosti.
Četrti kmet. Zares, pričnite!
Prvi godec. Da, takoj! Zdaj pijmo! Dekle.
Ta »pijmo!« se pa čestokrat glasi —
Drugi godec. Začnimo no! Saj nam še kaplje vina Plesalci neugnani ne puste.
(Rajanje. Tattenbach govori z Ano.)
Pisar.
Ne vidiš, Marko. (Kažoč na Tattenbacha.)
Ali ti se mar Ne zdi po volji? — Meni bi se tudi Nikakor ne, da sem na tvojem mestu.
Marko.
Kdo vas je vprašal kaj, gospod pisar?
Pisar.
E, tudi prav. — A to pa dobro vem,
v
Ce tudi všeč ti moje ni vprašanje, Da všeč še manj ti bo poznej ta družba. Imaš nevesto, prav. Pa kaj za to,
v
Ce zate nič ne mara, pač za druge! Visokim pa gospodom tudi všeč je. Pa nič ne de. — Na zdravje vsem, na
zdravje!
Marko.
Poslušaj, Weiler, ako veš kaj več, Kot vemo mi, potem govori!
Pisar.
(Obotavljaje se.) Bodi! Veliko drugega ne vem, a to, Da je pri grofu včeraj sama bila; Ko stopil nepozvan sem v sobo mu, Držala sta si roko v roki — znaš! Pa brez zamere — saj nič hudega Ni to — a čudno meni se je vendar Le zdelo — z Bogom — dobro srečo vam! (Odide k drugim gostom.)
Marko (za-se). Kdo bi verjel lisjaku nemškemu! Predobro grofa sam poznam; a ta Pisar, ne vem, da storil bi nam bil, Bog vedi, koliko dobrot doslej; Pohlep mu nadvladuje celo bitje, Lokavost ga je vedno skoz in skoz — Prepir povsodi neti in razpor.
Sosed Markov. No, kaj ti je, da si tako zamišljen? Veseli se! Poroke svoje dne Menda v skrbeh ne misliš preživeti! Pobrini za nevesto se! Poglej, Kako prijazno grof se meni ž njo.
Marko.
Da, zdi se mi, da kar preveč prijazno —
Sosed.
Ne bodi siten! Kdo ti je razvnel Možgane s takimi brezumnostmi? Mogoče — ta pisar? Kam je odšel —
(ozre se)
Da bi ga vrag! — Ko sem se ženil jaz, Poskusil tudi v meni sumnjo je Vzbuditi o neveste nezvestobi: A v vsem se je zlagal. -—-Jaz mu zares Ne upam dosti, in hudo mi de, Da ga naš grof tako visoko ceni. Kar se pa Tattenbacha tiče, veš, Kako prijazen je do vseh. Raduje Med svojim ljudstvom se, kot da mu je Po rodu — v vsem jednak. In zlasti ti Ne smeš dobrot pozabiti njegovih. Res, da si ga takrat na lovu skoro Otel, a vrača res obilno ti.
Marko.
Zares! Da mogel take misli sem Rediti v srcu svojem! Ta hudir, Kjer more, škoduje, neslogo neti. Kaj dela kača drugega, kot pika!
Sosed.
Prav taka je! Le rajat idiva!
Starašina.
Za vse, gospod častiti, kar ste nam
V	veselje danes zopet podarili,
V	imenu svojem in v imenu ljudstva, Posebno pa še svatov tukaj zbranih,
Iz dna srca vam kličem: stokrat hvala!
V	rokö naj primem svoj kozarec, dvig-
nem
Na vašo srečo in rodbine vaše In kličem : slava, živeli, gospod !
Ljudstvo. Oj slava, živel, živel, živeli!
Tattenbach. Za to napitnico i jaz izrekam Zahvalo vam srčno, vsem svatom zbranim.
Verujte mi, ponosen sem, da štejem Za svoje vas, da jaz sem vaš gospod. Kar sem vam storil kdaj, gotovo bolje Storiti želel sem; pa sami veste, Da volja dobra je, meso pa slabo; Preveč mi je časti, oj dragi moji! Beseda sama mi ne da ničesar,
Hvaležnost prava se spozna v dejanju. Le poslušajte, kaj vam govorim : Ne bode dolgo več, ko pridero Viharji ljuti v naše pokrajine. Saj krotkega Slovana vse pritiska, * I nam pobrati hte nekdanjo pravdo, Od juga pa Turčin rožlja z orožjem. Braniti treba nam se teh sovragov. In vi ste mi branik. Zato zdaj čujte: Ko v noči na gorah kresove bližnjih Zagledate svetle, ko se raz stolp Zastava bo razvila, in na to Rogov donel bo glas v planjave tihe, — Takrat zberite se, takrat v resnici Odkrijete do mene vdanost svojo, Pokažete ljubezni svoje moč! —
Ljudstvo. Gotovo, o gotovo, naš gospod!
Starašina.
Kot jeden mož postavimo se v boj,
v
Ce treba vas braniti, vaše pravo —
Tattenbach. Presrčna hvala vam za te besede!
3. prizor. Prejšnji. Grofica.
Ljudstvo.
Na zdravje! živeli, gospa častita!
Tattenbach. Pozdravljena, Antonija predraga!
Pisar.
Poklanjam vam se, cenjena gospa.
Grofica.
Soprog moj dragi, teh cvetic sem vam Nabrala in povila v šopek: nate, Okrasite se ž njim ta srečni dan!
Tattenbach. Zahvalim, draga mi Antonija! Ljubezni vaše ljub mi je dokaz. — Dovolite, da k onim idem lovcem,
Ki streljajo v veselje in zabavo,	,
Naj vidim, kdo najboljši strelec je. Zdravstvujte ! — Zdaj zapojte gostje vsi!
Starašina. Vi, godci, stopajte naprej! Tako.
(Godba, petje, vriskanje.)
4. prizor. Grofica. Pisar.
Pisar.
Ne ljubite šumečih veselic, gospa? Pa kdo bi bival tudi v tej druhali! — I jaz za njo ne grem. Zato pa rajši Sama meniva se — gospa častita! Podarite to cvetko mi v spomin, Ki nedro vam krasi'!
Grofica.
Čemu vam bo?
v
Cegav spomin naj vzbuja v srcu vašem ? Pisar.
v
Cegav ? Odtrgali ste vi ta cvet, Na srcu vašem je potem počival, In jaz dobil bi ga prav od srca —
Grofica.
V resnici, ne razumem, kaj potem? Pisar.
Kdor neče razumeti, ne razume, Saj je beseda slednjič le beseda. — Rokö na srce, milostna grofica, Potem pa govorite, ako vam Je možno prejšnje ponoviti še--
Grofica.
Sicer bi — — nekaj mislila — a to Prepodlo zdi se mi in nemogoče. Za take misli v srcu ni prostora.
Pisar.
In vendar — ko bi pravo bilo to ? ---
Gospa, so vam-li res besede moje, Pogledi, vzdihi moji neumevni? Vam ni kazalo celo bitje moje —
Izustiti ne maram in ne morem Besede sladke, toda meni grenke, Kot more jo bolest roditi kdaj — In vam ni govorila vsaka slovka,
Ki sem jo z vami pregovoril kdaj,--
Gospa častita —- — le o srcu mojem ?
v
Ne! Potrpite malo! Cujte me ! Nesrečno strast, ki srce mi razjeda — Verujte — hotel cesto v prsij sem Globokih pokopati mračnem dnu.
Grofica.
Nesrečnež, stojte! Ne besede več! Pisar.
O da bi mogel to! A strast drvi, Kot hudournik s hriba strmega — Razruši vse . . . zelene trate bujne Preplove in jih premeni v puščavo. In tako moje je srce — puščava —
Grofica.
In vi ste mož? Molčite, dosti je! Pisar.
V navalu strastij vsak je boj zaman —
(Poklekne in dvigne proti njej roke.) Grofica.
Gorje! Odidite mi spred očij!
Zaničevanje le zasluži to
Vedenje vaše! (Pisar vstane in jo hoče objeti.)
Oj nesrečnež vi!
v
Ce pride v tem trenotju grof, kako Bi mogli mu pogledati v oči?
Pisar.
(Porogljivo.) Kako lepo vam teče govorica! A to vam pravim : sam ne bom nesrečen. Oj, kake misli vam roje po glavi! Ha! ha! Vaš soprog — vaš Erazem!
Smešno!
Li veste, kaj počenja grof? — Ne veste? Povem vam torej! Zdaj, dočim se midva Tu pogovarjava, sedi brezskrbno Pri drugi ženi in ji govori — — No, no, le čujte, nič ne škodi, čujte! To vam povem v tešilo — znate zdaj?
Kje to stoji zapisano, da bi
Smejati smeli se in radovati,
Ko jaz togujem, mrjem? Bodi! bodi!
Ko se utrga plaz sneženi v gorah,
Vali v dolino se in ni mu mar,
Da treskne tu in tam ob krasne jelke,
Pokoplje jih gromeč v globokem jarku.
(Odide par korakov v stran, odkoder jo opazuje.) Grofica.
(Pokrila si je že med govorom obraz ; sedaj vstane.)
0, to strašan je človek! Te besede Kot trnje ostro silijo v srce, In slutnje temne tlačijo mi dušo. Pa zgodi se, kar je nebo sklenilo, — Nikjer v vedenju mojem krivde ni. —
5. prizor.
Prejšnji, dr. Gallus.
(Gallus se je približal že sredi govora prizorišču in je poslušal ves pomenek skrit za grmovjem; sedaj stopi k pisaiju.)
Gallus.
Prokleti pes! Sedaj sem te zalotil Na tvojem potu, prišel sem ti v križ. Je to vedenje tvoje, to hvaležnost Do gospodarja svojega, ki te je rešil, Da nisi zgnil, kot zgnije pes na gnoju! Sramuj se podlosti — prepolna čaša Nesramnostij je tvojih in pregreh;
Sedaj se ne odtegneš več pravici. Gospa častita, dajte mi roko.
Pisar.
Ubogo revše! Kaj si ti, mazač, Kaj tvoje zvezde in neslanosti! Pretenja tega tvojega se ne bojim — Mar misliš, da sem osemleten deček, Ki teče, če mu žugaš s palico ? — Pogubo torej tudi tebi, — norec!
Gallus.
Kaj praviš? Norec? — Stoj, da z ostrim
mečem
Oklestim ti za zlobo spretne roke. Pisar.
O, tudi prav, pošteni kokodajec!
(Posežeta po mečih, grofica stopi mireča med oba.)
Grofica.
Nikar krvi ne prelivajta! — (Pisarju:)
Strani,
Nesrečnež, strani, proč od tod! Moj
Bog!
Gallus.
Le čakaj, pride ura maščevanja! Pisar
Da, pride, a čegava, — to se vpraša — In naj zija peklo, dosegel bom.
(Hrup, vrisk gostov v daljavi, godba; zagrinjalo pade.)
Trioleti.
i.
Ma vrhu stolpa tožne razvaline Poganjati sem cvetko zrl iz tal. Kako ji gori niknila je käl Na vrhu stolpa tožne jazvaline? Molče na röbu skalnatem sem stal, Premišljal, v duši si budil spomine Na vrhu stolpa tožne razvaline Poganjati sem cvetko zrl iz tal.
V trpina mrtvem srcu tudi časi Zažene skrite rasti up cvetan, Bolest razmakne sreče zor krasän
V	trpina mrtvem srcu tudi časi, Samö da je poredek oni dän . . . Spominov vendar pričajo nam glasi:
V	trpina mrtvem srci tudi časi Zažene skrite rasti up cvetan.
II.
Odkrhne veja močna se od debla, Kadar razsaja po vrteh vihar; Končan tedaj je mnog tvoj up, vrtär: Odkrhne veja močna se od debla, Sadu rodila več ne bo nikdar! Nevihta ljuta cvet in sad zagrebla — Odkrhne veja močna se od debla. Kadar razsaja po vrteh vihar . . .
V noči plašilne täjnostni temini Najlepše zübelj svetli plameni, Najmanjša iskra čarobno žari
V	noči plašilne täjnostni temini. Ko dahne jutro, mesec obledi, Zlato se zvezd umakne srebrnini:
V	noči plašilne täjnostni temini Najlepše zübelj svetli plameni.
III.
V narodov borbi slepega razdvoja Bojnlk se mnog odtuji domu čvrst, Junak postane slab močvirja trst
V	narodov borbi slepega razdvoja — S cvetovi pa sadöv je zamorjena brst, Posledice so krüteje od boja:
V	narodov borbi slepega razdvoja Bojnlk se mnog odtuji domu čvrst.
Krepost najblažja kaže se v nesreči, Kadar objema dušo ljuti zdvoj. In prsi stresa nam viharni boj — Krepost najblažja kaže se v nesreči; Ne, ko srce ogreva sreče soj . . . V tolažbo svojo pomni, rod trpeči: Krepost najblažja kaže se v nesreči, Kadar objema dušo ljuti zdvoj!
M. O.
Gostaßeva tiči,
(Spisal T.) II.
pni ffiif)
ppmenili smo, da je bil Maničin oče hrom. V francoski vojski mu je svinčenka prebila piščal pod kolenom. Rajni stari Koren mu je bil krstni boter. Zato je imel vedno nekako skrb za Tomaža, ki ni imel skoro nobenega svojega človeka. Vrnivši se v vas, narejal je Tomaž vsakojako orodje, katero je za mal denar prodajal vaš-čanom : košnike, ročnike, cepce, obroče in enake potrebne reči; razven tega je dobival po štiri krajcarje na dan kot pokojnino zaradi ranjene noge. S tem si je toliko opomogel, da se je oženil s siromašno kmečko samico. Rajni
En hud pogled — srce mrjk, En trd izrek — srce se strk.
Gregorčič.
Koren, dober, pošten možak, je imel iz usmiljenja moža skoro brezplačno v svoji bajti. Le semtertje sta mu gostača priskočila pri obilnem delu na pomoč, da je šlo hitreje izpod rok. No, pa še to ni bilo zastonj; saj sta nosila skoro vsak večer domov ali pšena ali moke alisočivja in kaj enakega »za poboljšek«.
v
Časi je padla celo kaka šmarna petica od strani v Tomaževo roko; saj je pa tudi lahko in raci dal stari Koren.
Tako se gostaču in njegovi ženi nikdar ni hudo godilo: stradala nista, izpod strehe ju tudi niso podili, delala pa sta oba rada, dokler sta mogla. Pred
letom pa mu je žena umrla, in Tomaž je ostal sam s svojo osemnajstletno hčerjo Manico, ki je že od svojega dvanajstega leta služila v vasi pri Lukanu. Tomaž je imel skoro že sedem križe v, ko mu je umrla žena. Kolikor več je bilo let, toliko slabši je bil, le z velikim trudom je mogel naposled laziti okrog. Vendar bi še vse šlo po sreči tudi vdovcu Tomažu, da bi živel še stari Koren; toda par let je že, odkar so ga odnesli za vselej iz ljubljenega doma.
Joža; njegov sin, ki je imel že preje vse v oblasti, bil je sedaj popolnoma sloboden. Ni bilo več skrbnega očeta, ki bi brzdal sina v prirojeni mu vihravosti. Imovit, kakor skoro noben so-vaščan, zavedal se je svoje imovine, in, kakor je pri takih ljudeh navada: imel je mnogo, a vedno je menil, da ima še premalo; vsak krajcar mu je šel nerad izpod palca.
Zato ni čudno, da je tako nemilo obsodil bolnega gostača. Saj sta mu bila on in Mana že davno na poti, le vedel ni, kako bi se ju najlepše odkrižal.
v
Časi je od strani dregal Tomaža, češ, boji se, da se črvojedna bajta na-nj sesede. Starček mu je dobrovoljno izbijal ta strah; prositi pa se ni upal, da bi jo popravil; sam je krpal, kolikor je mogel in utegnil. Bil je pa tudi povsem zadovoljen s tem skromnim kotičkom, saj je izkusil mnogo hudega na svetu; Manica pa tudi ni bila razvajena.
Tako je bilo, a ne več dolgo. Koren, uviclevši, da ga gostača zlepa ne umeta, jel ja je odrivati zgrda. In tako se je ponavljalo to ropotanje in grmenje do onega dne žalnega spomina.....
Manica je bila po oni nevihti v silni zadregi. Ko bi bila sama, pustila bi rodno vas in šla na tuje službe iskat; toda skrb za očeta ji je velevala, naj
doma ostane. V Korenovi bajti pa tudi ni mogla več biti. Zato sklene na oni usodni dan trdno, da se umakne.
Se isti večer prepelje očeta v Luka-novo hišo. Lukan, prileten mož, je imel morebiti toliko imetja, kolikor Koren, in, kar je največ, česar bi pri Korenu zaman iskal, imel je plemenito srce. Zato je rad dovolil, da prideta k njemu gostač in njegova hči.
Mati Korenka je stala istega usodnega dne na domačem dvoru ter se tožno ozirala po preplavljenem travniku, ko se prikaže Manica tam na hišnem oglu z jerbasom na glavi.
»No, Manica, kam pa, kam?« vpraša mati ter podpre ledje z obema rokama. »Kdo bi si včeraj ali še danes zjutraj
v
mislil, da nas bo taka zadela! Človek res ne ve, kaj ga čaka.«
»Tako je božja volja,« vzdihne dekle gredoč proti nji.
»Da, božja volja, pa volja tvojega starega. Ali se še ni naležal? Da bi ga . . . . .« zareži Koren, prav sedaj iz hleva stopivši.
Manica se zgane, da ji pade skoro jerbas^z glave. Rudečica jo oblije.
»No, kaj poješ zmerom tisto svojo staro pesem !« razhudi se soproga nad njim. »Pusti vendar uboge ljudi v miru. Ko bi nosil toliko križev, kolikor jih tlači Tomaža, pa bi se tudi ti plazil okoli peči in klop gladil. Le nikar se kar zmerom ne vjedaj! Bog ve, kaj nas še čaka. Bog ima kaj dolgo šibo. Joža, tudi tebi se utegne obrniti, morda še kmalu! No, Manica, kaj pa prenašaš v jerbasu?« nagovori jo, ko je ravno odložila breme na tla.
»Selimo se, mati, selimo!« deje mladenka in si otere s predpasnikom solzne oči.
»Ha, ha!« začuje se zopet očetov krohot od hleva sem, »selita se; pa
šele sedaj! No, beračev se človek itak nikoli ne odkriža. Bog te nesi in tvojega starega, da vaju več ne vidim! Saj sta mi že dovolj požrla«, in jezno za-piči vile v tla pa izgine zopet v hlev.
Manica glasno zaplaka.
»Oh, oče, vse vam povrnem, brž ko kaj dobim; le malo potrpite!« jekne in si zakrije obraz z obema rokama. »Moj oče vam ne bodo delali škode; jaz tudi ne. Rajni oče so nam res časi kaj poboljšali, pa so vselej rekli, da
v
le za ,Bog plačaj1. Ce bo božja volja, pa še to vam povrnem, samo . . . .«
»Da, samo . . . samo nikoli ne bodeš« zakriči iz nova kmet in plane pred hlevska vrata. »Molči, deklina! Berači me bodo živili? Kaj si pa ševsedomišljujejo! Jaz da bi se moral slednjič še pri beračih potikati! Le hitro pojdi, da te ne vidim!«
Peneč se togote stopi v hlev in jame raztresati svoj gnjev nad ubogo živino.
Korenki sicer ni bilo povsem neznano, kaj se je danes dogajalo na travniku, vendar pa jo je precej neprijetno iz-nenadila gostačeva selitev, da iz prva ni vedela, kaj bi rekla. Njen gospodinjski ponos pa ni bil malo užaljen zaradi hitrega in odločnega sklepa Maničinega; kar zarudela je od nevolje in se ugriznila v ustnice.
»Mana! tega pa vendar nisem mislila,« deje naposled zamolklo, »da zaradi ene prazne besede tako porasteš.
v
Ce te bode vsak nič tako naperil, pa
bodeš kaj težko živela na svetu.....
Pa kako se še ponuja, da bode vse plačala .... glej jo no, glej! Kaj takega si pa res še nisem mislila o tebi. Prazen klas — seveda — se zmerom po koncu nosi.«
Kakor oster meč so zbodle Manico te vjedljive besede v srce. Mati ji je bila doslej še vedno prijazna in dobra,
sedaj pa mora tudi od nje slišati taka očitanja.
Presilna bolest ji ustavi solze, in prav mirno odgovori: »»Mati, to se ni zgodilo zaradi ene prazne besede. Ko bi slišali vse, kar sem morala že grenkih použiti, pa bi tudi vi iskali mirnejšega
v
kotička. Čeprav sva revna z očetom, človeka sva pa vendar-le in veva, kaj je trpljenje, bolj, nego marsikdo . . . Bog vam povrni vse, kar ste nama dobrega storili; kolikor bom mogla, pa bom že poskrbela, da dobite nazaj . . .«
»Pusti jo no, Lucija, pusti! naj gre,« oglasi se laskavo oče, silno vesel, cla je njega boljša polovica ž njim potegnila. »Saj vidiš, da ji ne prideš do konca.«
»Da, saj sem dejala, prazen klas se vedno po koncu nosi«, pritegneKorenka, zamahne zaničljivo z roko in odide molče v vežo.
Kakor bi jo bil kdo udaril po glavi,
v
odreveni Mana po teh besedah. Sele čez nekaj časa bolestno zajoka, zadene jerbas na glavo ter proti veži obrnena zakliče: »Bog vam povrni tisočkrat vsem skupaj, kar ste nam dobrega storili; bo-deva pa z očetom za vas molila! Bog vas obvaruj!«
Opotekajoč se odide z dvora; iz hleva pa ji udari na uho zaničljiv Korenov posmeh.
Pri Lukanu se je Manici dobro godilo ; srečna pa le ni bila, ker ni mogla pozabiti preteklih dnij. Pasla je zopet živino tam gori za hribom v senožeti, ker je Lukanu pastarica nekaj obolela, dekel pa je imel že dosti. Ko je pred leti gonila tod čredo na pašo, prepevala je kakor gorska Vila, sedaj pa je jokala in tugovala dan za dnevom.
Dober teden po oni nevihti pase zopet živino tam gori za gozdom. Tik širne
ledine, okrožene od zelenega bukovja, vije se blatna vozära in nad njo se dviga strm breg. Tukaj sedi danes Maniea, da z vzvišenega kraja pazi na pasočo se čredo. Prinesla je seboj molitveno knjigo, da bi iz nje zajemala utehe potrtemu srcu. A kar ne more se uto-lažiti. Prečita nekaj vrstic, pa zopet prestane ter premišljuje, in debele solze ji jamejo iz nova vreti iz objokanih očij.
Nova bolest muči danes njeno užaljeno dušo. V nedeljo je šla od prve maše proti domu. Na poti pa je srečala uprav na oglu neke hiše, kjer se cesta zavije, Korenovega Jurija. Tako se ga je ustrašila, da je bila v hipu vsa bleda v lice in je povesila oči. Predno se je zavedela, bil je Jurij že daleč od nje. Nehote se je ozrla, a ni ga videla več. Vsa zmedena je premišljevala celo pot do doma, kaj si je neki mislil Jurij, ko jo je srečal, a ona ga ni pozdravila. In še danes se ji pode po glavi iste misli, isti mučni dvomi; ne more se
v
jih iznebiti. Časi meni, da je prav storila, ko je šla molče mimo, a takoj se ji oglaša v srcu očitanje, da ga je s tem užalila. O Juriju je doslej še vedno mislila, da ni tako hud in trd proti njej, kakor so njegovi stariši; in sedaj: »O kaj si more misliti o meni«, govori pastarica sama s seboj, »ko ga niti prijazno pozdravila nisem, kar je vselej tako ljubeznivo sprejel! Izvestno meni, da se srdim na-nj radi očeta in matere. In vendar sem jima takoj odpustila.«
Pa zopet druga sumnja ji je rojila po vroči glavi: »Zakaj pa me ni Jurij naprej pozdravil ? S tem bi bil pokazal, da se on ne jezi na-me. In šel je molče mimo mene! Morda me je hotel pozdraviti, a ker sem gledala v tla, bežal je pred menoj, češ, tudi name je jezna . . . Oh, ti se motiš, saj ni res; jaz nisem jezna na-te!«
V silni bolesti vikne Maniea na ves glas zadnje besede in plane kvišku kakor iz mučnih sanj.
»Hi-hi-hi! Kaj? Jaz se motim? Zakaj in v čem se motim ?« zakliče po cesti idoč nekdo, ki ga Maniea ni bila opazila. »Čakaj no ! Kdo pa si, ki praviš, cla nisi jezna? Kdo neki bi se bal tvoje jezice, deklina? Meniš-li, da ta pot ni za vsakega, da smeš le ti tod moz-gati in tvoje suhe krave? Pa kdo si vendar, ki tako kričiš, kakor bi bil ves svet tvoj; moram te poznati!« S temi besedami plane pritlikav, prileten mož po bregu navzgor proti kraju, od koder je zaslišal vsklik.
Maniea se zgane, da ji pade knjiga iz rok. Hoče si obrisati solze in zakriti svojo bolest. A v tem prisopiha možiček do nje. Smeje se na vsa usta potegne ji roko z obraza in kriči: »Hi-hi-hi! Maniea! gostačeva Maniea? Hi-hi-hi, ti si tista, ki pravi, da se jaz motim ? Kaj se zdi mladim glavam: jaz, da se motim! Pa sem že lazil po teh puščavah, ko si bila ti še v deveti deželi. Maniea, veš !■ Hodil sem po tej poti tisočkrat ob vsaki uri, po noči in po dnevu, pa se nisem še nikoli zmotil, da bi zašel, tudi takrat ne, ko je bil o polnoči tam-le gori divji lov, ko so hudobci frčali semtertje, ko so me veše hotele zapeljati. In ti praviš, da se motim ? Hi-hi-hi! Pa jezna si tudi! Strašno moraš biti jezna, kar vidi se ti, da si od same jeze jokala. Pa doslej nisem vedel, da zna gostačeva Mana biti tudi jezna. Oh, seveda, saj ženske ste vse ene vrste; vsaka majhna reč vas raztogoti. O, kakšna je moja Jera! Zato jaz pravim, da bodo enkrat h krati vse ženske jezne in takrat bode sodni dan. Hi-hi-hi! Mana, ti pa nisi taka, čeprav praviš, da si jezna. Kaj ne, name pa le nisi jezna ?«
62
GOSTAČEVA HČI.
Manico je možakova gostobešednost popolno zmotila. Pozabila je na vse premišljevanje, in ko je bilo teh »litanij« konec, ni mogla drugače: odgovorila mu je s prav prisrčnim smehom.
»Saj pravim, ženske ste vse enake!
v
Se poštenega odgovora ne dobi človek od nje, kadar je treba. Kadar pa jo nihče nič ne vpraša, pa klepeta kakor klepetec vrhu Krpakovega kozolca. Ko pametno vprašam, pa se mi zareži, kakor kovaške klešče. Sedaj vidim, da bi vam bilo treba v glavi še enega koleščka, kakor mi je pravil rajni mestni pisar — Bog mu daj dobro! — on je že vedel, saj je hodil v črno šolo in je vse vedel, kaj ljudje delajo po svetu. Saj pravim, Bog mu daj večno luč, velikokrat sva ga skupaj pila: časi na moj, časi na njegov račun. Moja Jera pa ga kar ni mogla živega videti. Jaz pa pravim, ko bi bili vsi ljudje taki na svetu, pa bi imeli nebesa tukaj na zemlji. Ker pa niso vsi ljudje taki, kakoršen je bil rajni pisar — saj pravim, Bog mu bodi usmiljen — in jih je več podobnih moji Jeri, potem je pa hudo; pisarje rekel: »živ pekel«. Kaj ne da, Mana, prav je rekel?«
In Mana se je zopet smejala iz vsega grla in ploskala z rokama: »»Seveda,
v
Simen, prav je rekel!«« pritrjevala mu je vesela, videč, da se ga je zopet preveč nasrkal. Takoj pa postane navidezno
_	v
resnobna m vpraša: »Simen, si-li dosti nalovil za jutri ? Petek je. Dobra kupčija bode v mestu.«
»Kaj, dobra kupčija? Kaj pa je še sedaj dobrega na svetu! Saj vidiš, da gre vse narobe. Pa, ti nič ne vidiš: mladi ljudje ste vsi slepi. Z mojo kupčijo ne bode nič. Kdo se neki še posti, da bi maral za moje kračice? Gospoda obira piške v petek in svetek, mojih kračic ne mara več, kmetom pa se ta
jed nelepa zdi. Saj pravim, vse gre nazaj. Pa še teh živalic je vedno manj pri potoku ; ne vem, ali so me neki
v
spoznale, da so odromale drugam. Časi je njih godba tako lepo donela tje čez našo vas od mraka do dne, da jih je bilo veselje poslušati, sedaj pa je vse potihnilo. Saj pravim, vse gre nazaj. Zato pa grem jaz rajši naprej. Bog ti daj dobro, Mana, pa nikar več ne reci, da se motim; ve ženske se motite, ve, pa še druge večkrat premotite. Pa nikar se ne jezi; jeza škoduje, pravijo. Jaz pa ne verjamem; ko bi res kaj jeza škodovala, morala bi moja Jera že davno črve pasti, in vendar še vedno travo tlači in mene ošteva, kadar nima drugega opravila.....No, kravice, le
dobro se pasite, Maroga, kaj me gledaš, le muli travo, da se nekoliko popraviš, saj si itak suha kakor deska . . . .«
Tako mrmrajoč sam seboj se izgubi možiček v hosti, Mana pa se smeja za njim, kakor bi hotela sedaj vse s smehom poravnati, kar je v preteklih dneh
v
zamudila. Žalne misli se je ne morejo več polastiti s prejšnjo silo; zadovoljna žene zvečer čredo na dom.
«a
III.
Ptic'ce pojö, roz'ce cveto — Moj'ga veselja nazaj več ne bo.
Narodna pesem.
Pri Korenu je bilo nekaj clnij sem vse narobe. Mučna tišina je zavladala med družino. Tavali so okoli, kakor bi bili drug na drugega jezni; in vendar, ako bi vprašal tega ali onega, zakaj vse to, ne vedel bi menda nihče, razven Jurija, pravega odgovora.
Joža Koren je bil od zadnje nevihte silno razburjen in nasajen; niti Lucija, ki se mu je oni dan tako prikupila,
ko je Manico oštela, ni ga smela mnogo ogovarjati. Robantil je po dvorišču sem-tertje, pregledaval in preiskaval vse kotičke in shrambe —- in vendar ni vedel zakaj. Nevidna moč ga je gonila iz kraja v kraj, srce mu ni dalo pokoja. V par dneh je bilo prevrženo vse orodje, naj je bilo preje urejeno ali ne. Kose, vile, grablje, cepce in vsako najmanjšo stvar je pretaknil. In da bi se vse to mirno zgodilo! A Koren je razgrajal ter kričal za vsako marnjo tako, da so se sosedje spogledovali in se popraševali, je-li Joža ob pamet.
Posli so se ga ogibali, kolikor so se mogli, da ni brusil vedno nad njimi svojega jezika. A na enega pa je moral vendar-le izliti svoj srd: ker se mu ljudje niso dali, izbral si je pa ubogo živino. Liski je bilo nekaj dolg čas v hlevu in je z mukanjem hotela povedati, da si želi slobode. Očetu pa je bilo to odveč. Pred vrati sname s stene bič, pa hajdi nad nadležno kravo. Strašen ropot in polom nastane. Tovarišicam se smili uboga Liska, in vse začno tuliti, Koren pa kar povprek, — kjer pade, je dobro. Uboga živina hoče zdivjati. Naposled se og'lasita še konja, in sedaj, seveda, občutita tudi ta dva grenkobo očetovega biča.
»Ali si človek, ali si živina ? Ali misliš vso žival pobiti? Za božjo voljo!« zakriči Lucija v hlev planivši in v hipu iztrga možu bič iz roke ter ga zvije, da sta takoj dva konca.
Celo ženi bi se morda ne godilo dobro, da nista skočila takoj za njo tudi Andrej, varovat svoje konje, in kravja dekla Micka, branit uboge svoje varovanke,
»Kakšno pa bo mleko, ko tako delate s kravami!« ihti dekla na glas in stopi med krave, da jih nekoliko umiri.
Uboge trpinke jo takoj spoznajo in vse jo tožno pogledajo, kakor bi hotele prositi : »Vsaj ti nas brani! Saj ne vemo, zakaj smo tepene!« In usmiljeni dekli se udero še obilnejše solze po licih.
Osramočen se pobere Koren iz hleva ter krene naravnost v bližnjo krčmo hladit svojo kipečo jezo. Korenka pa gre v hišo in žalostno zajoče.
Zvečer pa naznanita hlapec in dekla materi, da pojdeta proč, češ, tu se je začel zdaj ,živ pekeP: »človek ničesar več prav ne stori in za plačilo mora še na vsak korak grenke požirati ter poslušati kletev in zabavljanje. Gospodinja vendar še potolaži uporna posla, češ, saj bo kmalu drugače. To bi bila prevelika sramota za hišo, ako bi šla dva objednem proč. Obljubi jima, da kupi na prvem semnju Micki zavratni robec in Andreju nove hlače; tako sta bila zopet dobra.
Reza, kuhinjska dekla, pa je pravila Micki, da je videla zvečer, ko si je mati v kuhinji za vrati skrivaj oči otirala in precej glasno vzdihnila: »Oh, zakaj smo jih zapodili! Ako bi še ostala, pa bi sedaj ne bilo tako!«
O Juriju je povedal Andrej Rezi, da je v petih dneh le štiri besede slišal iz njegovih ust, s starim pa in z materjo, kolikor on ve, ni še črhnil niti jedne. Dekla se je poredno nasmejala ter si mislila: »Gostačeva je, pa vendar tako zmedo dela — pri Korenovih! Bog ve, kaj še pride ?« In skoro zavidala je Manici.
In res je bil mladi Koren ves drugačen. Po cele dneve je preležal v slami gori na svislih, še v hišo ga skoro niso mogli spraviti k večerji ali h kosilu. Kak kos kruha si je odrezal in nekaj krhljev in suhih hrušek je vzel v kašči, pa je imel dosti za cel dan (Dalje.)
Na grobu Prešernovem.
(Na dan 8. februvarja.)
isok iz mrämorja pomnik Nad cvetno dviga se gomilo. Na kämenu spominski stik i In lira — pevčevo darilo. To mesto sredi grobnih vrst Pokriva dvakrat častna prst.
Mrlič pod njo neznanec ni, Domovju slava je in dika : Pod njo Prešeren mirno spi, Najvrednejši je spomenika. Na veke drag nam bode spev, Njegovih blagih prs odmev.
Komü na rano smrt spomin V okö pekočih solz ne sili? — Vendär — modric nesrečni sin — Ti hrepenel si po gomili, In tebi dal je hladni stan, Kar v svetu si iskal zaman.
A. 31.
„DOM IN SVET" 1891, štev. 2.
65
Florijan Skomljan.
(Za pouk in kratek čas. — Sestavil Martin Molek.)
(Dalje.)

Tpfospodar, pri katerem je sedaj dobil službo, imenoval se je ^ Podrekar. Pri njem je bil večkrat lačen, še navadne jedi ni bilo zadosti. »Florijan, tu pa že ne bo za te; suh si že tako, pa se bodeš še bolj posušil. Le drugam!«
Pride k Mesarju, ki je tudi res me-saril, živino pobijal, drobnico klal, po zimi pa tudi kakega ščetinovca zabodel.
Tu so bile zlate ure za Florijana; kar videlo se je, da se mu godi dobro. Saj je pa tudi ponosno pravil drugim hlapcem: »V tako dobri paši še nisem bil, odkar hlače nosim !« Toda na zemlji je vse spremenljivo; kadar se človeku predobro godi, pozabi rad prejšnjih dnij, srečo zapravi za prazen nič. Pol merice potrpežljivosti bi bilo treba, in le še ene pesti molčečnosti — pa bi bilo čisto dovolj. Ko se Florijan zopet utrdi, začne ga gospodar priganjati k težjemu delu in mu obljubi na leto 35 goldinarjev brez obleke in obutali. Florijanu se zdi to premalo, posebno ker je slišal, da
v	v
ima pri Gadnarju Simenčkov Simen na leto 40 gold., ene čevlje na kveder, en telovnik iz domačega sukna, stari Fe-licijan mu je pa še obljubil ponošene jirhaste hlače.
»Oho!« de Florijan, »taka služba je mastna služba, tako moram jaz dobiti! Kdo bo delal celo leto samo za želodec in borih 35 goldinarjev!«
Odslej je iskal prilike, kako bi se iz-nebil mesarjeve hiše. Misli si: »Florijan! saj veš, kako je bilo v pastirskem življenju : marsikatero dobro si uganil, zato
„DOM IN SVET" 1891, štev. 2.
jo pa še sedaj, in ker si starejši, pritisneš katero bolj zasoljeno. In res!
Neko jesensko noč se je za dež na-pravljalo, tudi že bobnelo vmes: treba je bilo iti listje grabit.
Gospodar pokliče na vse zgodaj družino rekoč: »»No, le urno po listje! Bo-dete že potlej jeli, ko pridemo domov: vidite, celo noč se že kuha, deževalo bode.« «
Florijanu to ni bilo všeč, da bi šel po listje s praznim želodcem: »Saj se kadi, kakor kopa, a to je preveč za pluča in še za moja«, de Florijan polglasno , potem pa na glas: »Oče! če se je vso noč kuhalo, zakaj pa ne jemo poprej ?« Gospodar si to zapomni dobro.
Od tega časa naprej tudi ni dobival tako pogosto mesa, kakor ga je dobival doslej, menda za kazen ne. Večinoma je bolj otepal močnik in krompir v oblicah; tudi repe niso pogrešali, zato je Florijan porogljivo popeval:
»Oj, oj, oj! Repa in fižoj, Oj, oj, oj! Repa in fižoj — Kaj bo z menoj!«
»No, kakor vidim«, pravi Florijan, »z eno nogo sem že iz hiše, le še z drugo stopim, pa bo druga služba.«
Bilo je na sv. Urha dan. Florijan bi bil moral po južini živino napajati, a vstopi se na solnce ter gleda proti nebu. Mesar zakliče; »Iioj, Florijan! — kaj pa živina? — kaj na solncu delaš?« Florijan — ne bodi len — hitro odgovori: »Meso grejem« (prej pa so jeli kašnato
5
repo). Gospodar pravi ves nevoljen: »Ce je s teboj taka, Florijan, kar po-beri se, pa se spominjaj, da si pri mesarju služil in se preobjel! Šment, taka nehvaležna družina!« Hitro izplača gospodar Florijana in mu vošči, naj bi se mu v Zagorju, kamor je mislil iti, godilo boljše, kakor tu. »Videl bodeš, kaka je jed, ki si jo bodeš sam kuhal.« Florijan ne reče ne bev ne mev. Svoje cape stlači v zavoj in hajdi k bratu pod Kum nad Trboveljsko stranjo! Odhajajoč se še enkrat ozre na mesarjevo hišo z milim očesom ter pravi: »Dobro se ti je pri mesarju godilo, pa kruha si se preobjedel.« — Pri bratu mu ni šlo dobro: kako neki? Revež je imel dru-žinico, kakor bi bil hruške potresel; to pa že vemo, da Florijan ni rad niti zibal, niti pestoval.
»Kaj bi kolovratil! Premog grem kopat; čez Savo stopim, pa sem v Zagorju ; saj je Pogadajev Jernač tudi doli, in ta mi bo že pokazal kako luknjo, kjer bom kopal«, de Florijan. Cedile so se mu že sline po lepem zaslužku : »Vsak dan 60 krajcarjev, na mesec 18 goldinarjev; in če bom pri »untu«, morda še kaj več. To bode denarja! Potlej bodem pa lahko — ha, že vem:
En nograd bom kupil, Bom trte sadil, Prijatle povabil, Še sam ga bom pil.
Da bi še preje obogatel, začne staviti v loterijo prav pogostokrat; najraji je stavil v Litiji, ker tam se neki največ zadene. Predno gre k rudarjem, nakupi si tudi nekaj blaga za obleko, nekaj koruzne moke, slanine in soli.
Gredoč ob Savi ogleduje v skale vsekane steze, po katerih so njega dni živino gonili, ki je vlekla ladije gori po-Savi do Zaloga. »Oh! vzdihne Florijan,
v
koliko je uboga živinca trpela! Ce bom
moral jaz toliko trpeti v Zagorju, ne
v
vem, kaj bode z menoj. Pa bodi! Ce bom tudi kamen kopal, požrli me menda ne bodo ?!«
Za vse potrebe preskrbljen pride do Save; tu si hoče kuhati žgance, ker je bilo časa dovolj, zakaj na brodarja je moral dolgo čakati. »Ali žgancev še vsaka gospodinja ne zna skuhati«, de Florijan, »ne vem, kako se bodo meni sponesli. Morda bode kaj, saj časi tudi slepa kura zrno najde; če pa žganci ne bodo, naj bi bil vsaj močnik.«
Florijan sedi pri ognju; ko krop vre, vsuje koruzne moke v piskrček in hitro meša. To pa ni bilo prav: premalo moke je bil zasul in prenaglo mešal, res niso bili žganci, le redäk močnik je bil. V ponvi ocre nekaj slanine, da bi ga zabelil. Da bi se jed preje shladila, postavi piskrček v plitvo vodo na svišč. Ko bi trenil, pripodi Sava valček, pisker Florijanovega upanja se prevrne — in močnik splava po Savi. Kakor vojskovodja, ki gleda svojo bežečo armado, tako je gledal naš junak z obžalovanjem in pomilovanjem, kako se je močnik zategnil v redno vrsto rumenih oddelkov, in tako se je izpolnilo, česar pesnik ni pel o Florijanu: »Moj up je šel po vodi.« Potolažil se je rekoč: »Ta Sava res ni nikdar sita. Koliko ljudij je že požrla in sedaj pa še moj zabe-ljeni močnik! Le požri ga, saj je bil zadosti redek!«
Brodar ga prepelje na zagorsko stran. Florijan mu pa vrže par krajcarjev za prevoznino ter ga vpraša : »Kaj pa v Zagorju danes kuhate, ker tako močno diši?« Florijan je zaduhal premogov dim, ki ni prijeten: smrdelo je, kakor bi kožuhe cmarili. Mož pravi: »To je ,štajn-kolrauf.« Blaženi duh nemščine!
Ko pride do železne ceste tik kolodvora, prikloni se, odkrije in prekriža.
Zraven stoječi čuvaj se smeje ter popotnika vpraša: »Mož, zakaj ste se pa odkrili?« — »I, kaj ne veš, da se mi kristijani pri križu odkrivamo?« de Florijan. Čuvaj na to: »A to ni križ, ampak le svarilna deska, da se ne sme čez že-leznično progo hoditi.« Florijan se ozre ter res vidi ta prečudni križ. »E, kosmata kapa, kaj imate železničarji take križe? Sedaj pa že razumem, zakaj je pri železničarjih vse narobe: vaša molitev, vaš jezik, vaše vedenje -— vse je drugače, kakor bi moralo biti, — tako pravijo pri nas. No pa srečno! Meni se mudi«, konča Florijan.
V Zagorju poišče najprej Pogadaje-vega Jernača-, ki se je pisal za Zaplot-nika. Kmalu ga najde. Pri M. spijeta polič vina in prigrizneta vogel kruha.
Drugi dan predstavi Jernač Florijana ravnatelju in prosi, da bi Florijanu dali dela! Florijan delo takoj dobi in sicer z mesečno plačo 18 goldinarjev. Tu ostane samo pol leta. Jela ga je nadlegovati stara bolezen — nestrpljivost, pa tudi njegova pluča niso bila za dim in za prah: če je le količkaj zinil, precej ga je imel polne prsi ter jel hrkati. »Res«, pravi Florijan, »moj oče so bili v jami 40 let, poznej so tudi dobivali pokojnino, doživeli so lepo starost: 64 let, 2 meseca, 5 ur in nekaj minut, a jaz imam dosti pol leta. Tudi bodem moral po pustu še na nabor: kaj bi gospodje rekli, ko bi prišel prednje bled kakor smrt? Do tistega časa se moram kaj opasti, saj imam še par grošev.« Imel je res 20 goldinarjev prihranjenih, drugo je bil zastavil v loteriji, zakaj vinogradček mu je vedno rojil po glavi.
Florijan ni bil ponočnjak ali voglar, sovražnik je bil vsem veselicam, posebno še plesu in godbi: pa dobri prijatelj Jernač ga je v Zagorju vendar pre-
govoril, da je šel na pustno soboto na rudarsko veselico, ker kaj takega še ni nikoli videl. Dvorana v restavraciji je bila primerno ozaljšana, po stenah je bilo polno rudarskih znamenj, vse je bilo v ,uniformi1, nekateri so še usnje nosili po stegnih.
Pričetek je bil ob 8. uri zvečer. To je bilo življenje! Pilo in jelo se je z vso močjo, kakor bi bile prišle egiptovske kobilice na zeleno njivo. »To je dan,« mislil si je krčmar, »le kaj več takih in \maček' bo kmalu debel.« Pri nekaterih pivcih je pa tucli kreda prišla na pomoč: »Saj krčmar še kredo ima, naj le še za drugega da!« Godci zagodejo, citre zacitrajo, — hajdi! vse dere po sobani, da se je kadilo kakor na veliki cesti o sušnem vremenu. Veselica je trajala do 6. ure v nedeljo zjutraj. Florijanu se je zdelo močno neumno denar zapravljati celo noč ali še dolg delati. Revež niti pri maši ni bil pustno nedeljo, kakor tudi drugi ne, kar seveda ni bilo krščansko. Vrhu tega ga je še glava bolela od samega dima, upitja in slabe židovske pijače. »Oh !« vzdihuje Florijan, »zakaj sem bil v taki tovarišiji, da me sedaj glava boli! To je gotovo greh. O neumni rudar! Nekaj dni j strada, da bi ga lahko preščipnil čez pas, drugikrat pa vse požene m Boga žali.«
Florijan se takoj spomni neke pripovedke o Kristusu in sv. Petru. Takale je: »Nekdaj sta Kristus in sv. Peter hodila po svetu. Prišla sta v hišo, kjer so imeli rudarji ples. Eden izmed rudarjev dene polahkoma sv. Petru citre na hrbet ter ga sili citrati, češ da jih seboj nosi. Peter odgovori, da jih nima in da ne zna citrati. Rudarji so hudi, zakaj hodi s »plečetom« (citrami) v krčmo in neče citrati, pahnejo ga šiloma ven. Peter je bil zato hud in je prosil Kristusa, naj te hudobne ljudi, ki pod zemljo
5*
rijejo, na zemlji pa tako nerodno živijo, ostro kaznuje. »Kako naj jih kaznujem, ker ničesar nimajo«, pravi Kristus; »a eno jim bodem vendar-le prisodil: vsak rudar mora za mesec naprej zajesti in zapiti.« Glejte, zato pa rudarji še sedaj delajo zastonj, bogate le prodajalci in krčmarji.
Postni čas je Florijan drvaril pri nekem kmetu v Renkah, dokler ni šel na vojaški nabor v Novo Mesto. Potrjen je bil k ljubljanskemu polku 1. 1853. Po poti v Novo Mesto so pevali mladeniči razne pesmi, on je pa krožil svojo, katero je sestavljal iz »hojdi« in »drajla« brez konca in kraja. Kako se je čudil, da so potrdili njega, ki je poprej imel tako hudo plučnico! V duhu je slišal pokanje pušek in frčanje krogel, tudi smodnik je že duhal; menda je čutil tudi rane, zakaj j ako kislo se je držal. — No pa vsemu se človek privadi, tudi Florijan se je vojaščini. Ko ga oblečejo pozneje po vojaško, čudi se sam sebi, da je tak dečko; le »čaka« je bila preveč obilna, da mu je silila čez ušesa. V tej težavi so mu dobro pomagali dovolj dolgi uheljni, ki so bili za vojaško pokrivalo dobra podpora.
Ko se izvežba v Ljubljani, pošljejo ga v Buduvo v Dalmacijo. Ne morem vsega povedati, kaj je tu doživel na morju in na suhem, kako ga je n. pr.
spravil v velik strah maček, ko je stražil tik neke mrtvašnice: saj se enake reči primerijo še drugim, ki nimajo tako dobrega sluha za strahove, kakor naš Florijan, a povemo naj vendar, kako je služil za »purša«.
V Buduvi je stregel nekemu častniku. Dobro se mu je tu godilo; a nekega dne se svojemu gospodu močno zameri.
v
Častnik ga pošlje po mleka. Ko se Florijan vrne, pravi častnik v šali: »No, menda si koštrunovega prinesel?« — »Gospod«, de Florijan »koštrun še nikoli ni imel mleka in ga ne bode do sodnega
v
dne !« — Častnik je bil nevoljen zaradi takega odgovora, ker se je bil samo pošalil. Resnicoljubni Florijan pa še enkrat poudarja: »Gospod, jaz še pravim, da koštrun nikdar ne bode imel mleka.« — »No«, de častnik, »da bodeš vedel, kakšno je koštrunovo mleko, poj-deš za 24 ur v zapor.« — »E, to pa že ni po pravici«, govori Florijan na tihem, »če govori človek resnico, tedaj je na
v
vse to še zaprt!« Častnik mu hoče še eno pritisniti s korobačem, a Florijan odgovori v slabi nemščini: »Herr lait-mon! dos nit sehen schlügen, ich Herr über mein Körper«, hotel je reči, da naj ga ne tepe, ker je sam gospodar
v
svojega života. Častnik ga spodi in dobi drugega vojaka.	(Konec.)
Oče naš.
jgvvruha vsakdanjega nam, *JlL>	usmiljeni, daj,
Grehov odpusti slabosti, Vodi trpine nas v raj!
Gesto, prijatelj, glasän Moliš molitev tako, Amen pa tebi pomenja: »Zgodi se — meni samo !
M. O.
Podobe iz naroda.
I. Nočni čuv a j.
(,Spisal Podgoričan.)
Y^^^ajhna in borna je moja roj-stvena vasica. Dasi ni v njej nič posebnega, vendar je imela tudi svojega nočnega čuvaja in se je v tem lahko merila z našimi manjšimi mesti in trgi. Da! Moji sovaščani so razboriti možje, in njih bistre glave so neko nedeljo popoldne pred davnim časom pod vaško lipo uganile in ukrenile, cla je treba dobiti nočnega čuvaja, ki bi varoval po noči njih življenje in imetje. Dejali so: »Ves dan trdo delamo in komaj čakamo noči, da gremo počivat. Ako po noči spimo in počivamo, ne more nam nihče tega oponašati, saj je Bog le dan odločil za delo, noč pa za počitek in spanje. Trdo spimo, kaj ne? Po noči ne slišimo nič, ne vidimo nič; lahko prileze tat v naše shrambe ter nam odnese, kar smo si s trudom pridobili. Malopridneževa roka lahko zapah naša poslopja in tako vpepeli naš pridelek, in še mi ter naši otroci smo v nevarnosti. Da se pa to ne zgodi, treba nam je tudi po noči biti paznim in čuječim. A ker vsak nerad po noči bdi in čuje, dobimo si nočnega čuvaja!«
Sklep je bil storjen, in drugo nedeljo popoldne se je stari Polž, bivši vojak, pogodil z mojimi sovaščani za mezdo. Res niso bili vsi ž njim zadovoljni, ali ker se ni nikdo drug ponudil, in ker niso hoteli biti brez čuvaja, morali so se ž njim pogoditi. Velikodušno so mu dali mesečne plače 4 goldinarje, naj se hrani pri svojem loncu in stanuje pod vaško lipo. Polž je bil s plačo zadovoljen, ali vsaj zadovoljnega se je delal in v svoji prebrisani glavi je takoj pre-
računil, kako bi denar prav obrnil. Mislil si je: »Jaz kadim tabak — vsak dan za štiri krajcarje in porabim za jeden krajcar žveplenk, to je skupaj jeden groš, na mesec torej trideset grošev. Rad pijem tudi tistega, ki malo pogreje, popil ga bodem vsak večer za jeden groš, to bode zopet trideset grošev, skupaj šestdeset grošev t. j. tri goldinarje : ostane mi še jeden goldinar ali dvajset grošev, katere bom porabil za druge potrebe. Jesti mi tako ne bode treba mnogo, saj bodem po dnevu spal, po noči se pa itak ne spodobi jesti in še celo slišal sem, da zdravo ni. Tako se bode živelo.«
Moji sovaščani so nočnemu čuvaju s prvo plačo dali še petak, da si omisli rečij, katerih bi potreboval za opravo.
»Oborožen moram biti!« dejal je Polž, zatlačil hlačnici za golenico, vzel dre-novko raz peč in je prasnil v mesto, ker je vedel, da se v starini, tam za vodo, marsikaj dobi za denar. Popoldne istega dne je že hodil okrog starinarjev in je pregledoval, kaj vse imajo. Pri nekem starinarju zagleda drogove s su-ličastimi konci, na kakoršne so obešali meščani pri neki cesarski slavnosti zastave. Stopil je tje in sije izbral najdaljši drog, ki je imel na koncu lepo svetlo sulico. »Prav ta-le sulica bode dobra«, dejal je sam pri sebi Polž, »prav taka je, kot tista, s katero so Judje Jezusa na križu prebodli; jaz pa bodem s to-le vsakega hudodelca, ki se bode upal v našo vas.« Starinar vesel, cla dobi za tako ropotijo kupca, da mu po ceni. »Svetilnice je še treba«, misli si ter
v sosedni vasi goreti. Polž je bil od-bobnal in si je že iskal pripravnega ležišča, ko se zasveti. Hitro plane na vas ter začne upiti: »Gori! gori!« Tekel je po vasi ter pri vsaki hiši močno potrkal na okno. Pri dveh pa, pri katerih ni mogel doseči okna z roko, sunil je s sulico vanj, da se je sesulo ter so ljudje prestrašeni prihiteli ven, misleč, da je potres.
Tako je nočni čuvaj Polž stražil do 1. 1881.; vsak dan je groš zakadil, groš zapil, ob devetih je bobnal in potem do štirih skoro brez izjeme dremal.
Dan pred svečnico je dobil svojo plačo, štiri goldinarje. Ko je zvečer, preclno je šel bobnat, zapival svoj groš, spomnil se je, da ima ta mesec dva dni manj nego drugi; zato je dejal: »Dajte mi ga še za jeden groš!« popil
je še tega — in imel ga je preveč. Nekaj časa se je zaletaval po cesti ter razbijal po bobnu; ko je pa videl, da mu nocoj ne gre bobnanje nič kaj od rok, in da mu je glava težka, šel je na klop pred neko hišo, kjer je večkrat sede val. Boben je položil na klop in je naslonil svojo trudno glavo nanj, svetilnico je postavil konec glave, sulico pa poleg sebe in je zaspal na prostem v takem mrazu, da so od streh visele po dva komolca dolge sveče. No, zaspal je, — a vzbudil se ni več.
Zjutraj so ga našli ljudje zmrznenega. Vsa vas je spremila bivšega nočnega čuvaja k večnemu počitku. Njegovo zapuščino kažejo moji sovaščani še sedaj in pričakujejo že dolgo drugega nočnega čuvaja; a za tako borno plačo se neče nihče ponuditi.

P a p e r k i staroslovenski.
(Piše jP. Ladislav.)
jfaperki je dolenjski izraz za po-^s birki, ker po dokončani trgatvi sme vsakdo pobirati ostale groz-diče. Pod tem naslovom smo začeli v »Glasniku« 1. 1865. pobirati ostanke iz staroslovenščine. Sedaj jih imamo nabranih več. Meni zmiraj donijo v ušesih besede Safarikove: »Wo Erz und Sagen schweigen, da sprechen die Eigennamen noch immer vernehmlich, von denen die meisten Jahrtausende am Buckel tragen.« Taka imena so zlate jagodice, ki so ob-visele po Slovenskem iz staroslovenščine. Marsikatera je obledela in zarujavela; marsikatera okamnela, pa poznati se dado še vse.
1. Pogance, grajščina pol ure od Novega Mesta pocl Gorjanci. Ze več let sem premišljeval, kaj bi pomenilo to ime.
Breckerfeld — po rodu Saks, bivši oskrbnik na Otočicu (Wördel) in v Po-gancah in znan pisatelj o kranjskih graj-ščinah — pisal je tudi kroniko Poganško; on ima pisano med drugimi rečmi to-le: »Der Name Pogan it z liiess ursprünglich Bug-am-Eck, weil hier die Strasse umbiegt, in der krainerischen Sprache ist der Name verhunzt worden in Poga-nic.« Ko sem bral to kroniko pri pl. Langerju, rekel sem mu, ta mož se moti, zakaj ko so Pogance nastale, takrat še ni bilo ceste, k večjemu kaka tovorna pot čez Gorjance. V razgovoru z Langerjern sem zvedel to-le: Grajščak na Mehovem (Maichau) je imel tri otroke, po smrti je dobil jeden sin Meh o v o, jeden Rum per čverh in hči je dobila Pogance, — je li to pisano v kroniki,
ali mi je povedal Langer po ustnem sporočilu, tega sedaj ne vem. — V daljem razgovoru sem sklepal tako - le: M e-hovci so imeli eelo to okolico v svoji oblasti, grajšČak je stanoval na gori v
gradu, doli po ravnem, po polju in v dolinah pa so kmetje obdelovali njive za grajščaka. Znano je namreč, da je 1. 788. Karol Veliki naselil po slovenski zemlji plemenitaše Bavarce, Franke in
druge Nemce, da so zidali gradove po hribih, Slovence nadzorovali in jih v pesteh imeli. In tako je tudi tu doli pod Goro stanoval kak oskrbnik, da skrbi za dohodke grajščakove. — In moje misli mi potrjuje tudi izjava gosp. Langerja,
ki ve, da je Pogansko poslopje delano v treh različnih dobah ; on ve namreč po ustnem sporočilu, da so Pogance zidane iz kamenja podrtega grada Meho-vega (1.1515), pa tudi se je prepričal prejšnjega leta pri popravljanju, da je trojno
zidanje, namreč pri tleh je polovica gradu iz same ilovice in drobnega kamenja; druga polovica in pa dve nadstropji so trdno zidana.
Vse to kaže na to, da je bila prvotna stavba poslopje oskrbnika — Majerja Mehovskega.
Kaj pa iz tega? — To-le:
Staroslovenski jezik ima besedi: p o-go nt ni ki, pogontct v pomenu: operarum praefectus = nadzornik delavcev (Miki. Lex. pag. 589).
Ergo: Pogance so = pristava M e h o v c e v. Ime je dano od domačinov, naših kmetov, ker takrat še ni bila odmrla slovenščina, in tako ostanejo Pogance slovensko ime.
2.	Gotna vas je malo od Pogane proti Novemu Mestu. Vas je ob potoku »Teška voda«. Po nemški rekajo »Guten-dorf«. O tej vasi se je večkrat različno pisalo in čenčalo; tako na primer piše Elze, da ta vas se mora imenovati »Goten-dorf«, češ, tukaj so imeli Gotje svoj tabor. Toda vzemimo stvar, kakor je, in recimo : to ime je čisto slovensko. Zakaj v staroslovenščini pomenja beseda g a ti» = pons vimineus, to je, most iz protja, most leseni; gat^ pomenja tudi canalis, vodotok, grapa. — Tako je tudi tukaj; na poti z Gorjancev mimo Pogane prideš na potok »Teška voda«, sedaj je most, v starih časih ga morda ni bilo, bil je samo kanal, vodotok, grapa torej vas, ki stoji ob potoku, zove se ga 11, na vas = gotna vas, ker a se je premenil na o ali samoglasniki pa ne določajo nič. Po nemški bi morali reči: »Brückeldorf«.
Torej Gotna vas je slovensko ime, podlaga mu je gatt —■ most.
3.	Birčna vas, kako uro od Pogane proti zahodu ravno pri Ruperški graj-ščini, ki je tudi bila Mehovska vlast. Tudi tu imamo slovensko podlago, zakaj birišt-B je pomenjal v staroslovenščini to, kar kar naš klic ar — Herold; prvotno častno ime, ker je razglašal vladarjeva povelja; pozneje so se priskutili ljudem, ker so surovo ravnali ž njimi, zlasti pri pobiranju davkov in desetine. Zato še sedaj b iriči raje slišijo ime »Amtsdiener«. Cistö naravno je, da
so imeli Mehovci takih ljudij po svojih posestvih, in jeden teh biričev je dal ime in začetek vasi — Birčna vas. — Sedaj je Ruperški posestnik tudi še vlastnik celega Mehovega. — To smo imeli že ono leto v »Glasniku« leta 1865. str. 148., ter povzeli zarad Pogane.
4.	Rosalnice, to vam je lepo ime, pa še bolj častitljivo je zaradi starega pomena, to ime je namreč staroslo-vensko. — Ob kratkem čujte to-le:
Stari poganski Slovenci so imeli na spomlad praznik -— svečanost, običaj — da so mrtvim na grobovih žgali krese ter se tako spominjali mrtvacev — češ, da bi se vzbudili. In ta svečanost se je imenovala — Rusalje, Letnice, Tu rice, po različnih krajih različno.
Rosalnice so nam spomin tega običaja. Rosalnice se imenuje še sedaj vas in okolica tam, kjer se pravi pri Treh F ara h pri Metliki. Tu imajo pokopališče Metličani sedaj in pa okolica, nekdaj pa je bilo tu pokopališče vse Bele Kraj ne. In še sedaj hoče biti bolj premožni človek pokopan pri Treh F ara h. Ko je bila ustanovljena v novejših časih (1.1854.) fara Radovica, rekel mi je Dolžan, prvi župnik Radoviški, da nobeden neče biti pokopan doma, vsak hoče počivati pri Treh Farah. Na primer, jednoč je umrl mož v Radovici, sneg je bil debel, a niso ga hoteli pokopati na Radovici doma, 16 mož se je zavzelo, da ga nesejo — po čredu, to je po štirje — 2 uri — do Treh Far, na domače pokopališče.
In še sedaj hodijo Hrvatje iz Zakanja, iz Podlipnika in cele druge hrvaške bližine na svetke k Trem Faram, ter z du p lir j i, to je,- dve sveči v roki, plazijo okoli altarja in po grobovih. — Vse to kaže na to, da v narodu še živi spomin na — Rusalje, četudi je preinačen, pokristijanjen. Taki običaji so vredni, da jih hranimo in oživljamo, ter obračamo na dobro.
5.	Kompole. — Tu moramo seči malo nazaj, rem altius repetere. — Poganski Sloveni so imeli različne svečanosti; važna stabila »Kračun«, zimski obrat solnca, in pa »Kom'pa 1 o« (kopalo zveni po naši pisavi kompalo, ker a
je nosnik—rinizem, ter se izgovarja = om, on (v hrvaščini gre & na na pr. savinjski »flosar« na Štajerskem pravi: »Tak me ronka boli«, Hrvat pa pravi: »Tak me ruka boli«i. Takrat v starodavnih časih so ob poletnem obratu solnea krese žgali na čast Sventovitu; ta je bil bog solnea, svetlobe in poljskih pridelkov; ker je takrat najdalji dan, častili so ga s tem, da so mu krese kurili, plesali okoli ognja, čez ogenj skakali, čez ogenj živino gonili in otroke nosili, sploh je bilo to nekako očiščevanje. Zato pravi Jarnik:
Stari Kres nekdaj očovam Našim svet, al nam sinovam Skor iz spomina vzet.
Tovarš. 1. 1864., str. 189.
Krščanstvo je običaje pustilo in jih posvetilo ; pustilo je ljudstvu priljubljeno ime, toda podalo mu mesto praznega
malika svetnika enakega imena, in ta je sv. Vid. — Zakaj je preneseno truplo sv. Vida v Prago, slovansko mesto? — Zakaj imamo po Slovenskem toliko S e n t - V i d o v ? — Glej »Generalstabs-Karte von Scheda«, in videl bodeš, koliko je St. Ve i tov po Gornjem-Stajarju, po Avstriji, tje clo Kremsmünstra; v Pu-sterthalu na Tirolskem imajo celo procesijo na Vidov dan za srečo-pri živini in na njivah. Vsi ti St. Ve i ti glasno kličejo, da so to ponemčene dežele slovenske. — Sed iam redeamus !
K o m p a 1 o, K o m p o 1 e (ne kompolje, to ni konec polja) je ostanek spominka na Sventevitove slavnosti. NaKranj-skem so mi znani trije: a) Vas v Sent-Vidu na Dolenjskem, b) vas v Boštajnu, c) podružnica v Dobrepoljah, kjer imajo cerkev sv. Vidu posvečeno.
(Dalje.)
Andrej Kačič-liošič
aat©iai	pesni
(Spisal Fr. Kovačič.) (Dalje.)
T^ipiacič je izreden pojav v zgodo-vini hrvaškega slovstva mi-nolih stoletij. * Deloval je ob koncu druge dobe hrvaške književnosti. Ta se namreč deli na tri dobe. Prva sega od najstarejših časov do konca 14. stoletja. Slovstveni jezik v tej dobi ni narodni hrvaški, ampak staroslovenski; po malem pa se je stari mrtvi jezik umikal živemu narodnemu, dokler se ta naposled ni povspel do časti slovstvenega jezika. To pa se je zgodilo v drugi dobi, katera sega od 14. do konca 18. veka. — Prvi pesniki se javljajo v Spljetu v Dalmaciji (Marko Maruliči. dr.),
kmalu potem v Dubrovniku, kjer je hrvaško slovstvo doživelo svoj zlati vek. Zato razločujemo v tej dobi še tri manjše peri jode: razvoj, cvet in propadanje. Najlepše je dubrovniško pesništvo cvetlo ob času pesnikov Gundu-liča (drama Dubravka, epos Osman) in Palmotiča (Bisernica, Pavlimir i. dr.); za njima je slovstvo propadalo, k čemur je mnogo pripomogel strahoviti potres, ki je 1. 1667. skoro popolnoma uničil slavni Dubrovnik — »jugoslovinske Atene«.
V prvi in drugi perij odi te dobe je bilo vse slovstvo le v Dalmaciji, zlasti
v Dubrovniku, v drugih hrvaških pokrajinah ni bilo takrat misliti o slovstvu, ker se je bilo treba neprestano bojevati s Turkom. A ko je začelo slovstvo propadati v Dubrovniku in v Dalmaciji sploh, javili so se pisatelji tudi v notranji Hrvaški, in ko se je Slavonija oslobodila turškega jarma, tudi v Slavoniji. Ob času razvoja so rabili čakavsko narečje, ob času cveta pa je popolnoma prevladala krepkejša in mlajša stoka v-ščina. Pri Gunduliču in Palmoticu nahajamo že čisto štokavščino. Pozneje je slovstvo sicer propadalo, a štokav-ščina je ostala v Dalmaciji književni jezik. Glede na značaj pesništva dalmatinskega vidimo, da se naslanja večinoma na laško, kar ni čudno, ker so bili Dubrov-čani vedno v zvezi z Italijo, bodisi duševno, bodisi po trgovini. Tvarino za svoje pesmi so zajemali ti pesniki največ iz grških, latinskih in laških pesnikov, le redko iz narodnega življenja in domače zgodovine. Pri Gunduliču in drugih se opaža semtertje tucli vpliv narodne pesmi na umetalno. No, čeravno je narodno pesništvo vplivalo na umetalno in čeravno so nekateri pesniki zajemali tvarino iz samega naroda in njegove zgodovine, vendar niso nikakor pravi narodni pesniki. Njihova dela je poznavalo samo plemstvo, peli so samo za izobražene, prosto ljudstvo pa ni vedelo o njih nič; vsi ti proizvodi so bili delu naroda neumevni in mu nikakor niso mogli ogrevati srca. Prosto ljudstvo je imelo svojo zdravo dušno hrano, svoje pesmi in povesti, zatorej ni maralo za umetalne in prekuhane proizvode.
Med tem, ko je umetalno slovstvo zamiralo, prikaže se sijajna zvezda na obnebju hrvaškega pesništva, ki je zasvetila v najtemnejšo kočo hrvaškega kmeta. V dolgi vrsti pesnikov stoji
Kačič na popolnoma drugem stališču; on je pravi pesnik za narod in zato je ljubljenec narodov. Njegova dela so za omiko preprostega ljudstva neizmerno važna. Zato slavi Kačiča ubogi kmet, težak, rokodelec. On sam pravi, da ne piše za one, ki znajo latinski in laški, t. j. za omikance, ker taki lahko kaj boljšega najdejo, marveč za kmete, težake in siromake, ki ne znajo drugega jezika razven materinskega. In res ni nobena knjiga med hrvaškim narodom tako razširjena, kakor Kačičeva »Pisma-rica«. V preprosti bajti kršnega pri-morca, kjer tudi kruha večkrat nimajo, najde se pesmarica Kačičeva. Mnogi preprosti kmetje vedo skoro celega Kačiča na pamet. Kako je Kačič priljubljen med prostim ljudstvom, dokazuje tudi to, da je njegov »Razgovor ugodni« doživel že 21 izdanj — pač redkost pri nas! In delo največjega pesnika dubrov-niškega -— slavni »Osman« Gunduličev — do 1. 1828. niti tiskan ni bil!
Vzrok, da so Kačičeve pesmi tako priljubljene narodu, je ta, ker v njih veje čisti narodni duh glede na tvarino in obliko. Rekli smo že, da Kačič stoji na čisto drugem stališču, kakor njegovi predniki in Vrstniki. Kačič slavi junake, ki so znani vsemu narodu, in če tudi posega časi po tujcih, vendar samo po takih, kateri so bili znani narodu.
Kačič slavi n. pr. Evgena Savojskega, ki ni sicer narodni junak, a njegova slava se je razlegala od ust do ust med narodom. Boji Marije Terezije se niso sicer neposredno dotikali hrvaškega naroda, toda bili so mu dobro znani, ker je tisoč in tisoč sinov njegovih kri prelivalo na tujih tleh za slavno cesarico. Take predmete pa obdeluje tudi v pri-prösti, narodu umevni obliki. Vse pesmi (razven dveh ali treh) so pisane v na-
rodnem desetercu, kakor so zložene tudi junaške narodne pesmi. Govorica je popolnoma narodna, jezik krepek in domač.
Mnoge njegove pesmi imajo jednak
početek, kakor narodne, n. pr.:
Tri su bora naporedo rasla, Medju njima tankovrha jela . . .
ali:
Rano rani Tekelija bane . . . itdv druge se začenjajo z vprašanjem, ali čudenjem, kakor narodne pesmi. Kadar kdo koga kaj vpraša, tedaj tisti, ki odgovarja, ponavlja vprašanje. Primere in »epitheta ornantia« so popolnoma po narodnih pesmih, kakor: »Konj do konja, junak do junaka — a barjaci kano i oblači«, sivi sokol, ljuti zmaj, mrki vuk, britka sablja, sitna knjiga itd.
Konec pesmij je tudi po narodnih. Navadno želi vsem veselje, izroča pozdrav, ali pa daje lep nauk, kakor je tudi v narodni pesmi. Boje, junake in orožje opisuje popolnoma po narodno.
Glede na obliko se razlikujejo njegove pesmi od narodnih v tem, da je Kačič svoje pesmi razdelil na kitice po štiri vrstice, česar ni v narodni pesmi. Nekaterikrat rabi tudi rime, kar njegovim pesmim več škocli, nego koristi, ker narodna epska pesem ne pozna rime. Jezik je ikavska štokavščina, a
pravopis fonetičen, kateri je tudi naj-prikladnejši za hrvaški jezik, toda v fonetiki ni dosleden.
Kačič hoče o vsem, kar pripoveduje, prepričati čitatelja, zato navaja povsodi razloge, zato se izogiblje vsemu, kar se mu v narodni pesmi zdi čudno, neverjetno in fantastično. Kjer v narodni pesmi ni dovoljnih dokazov, sklicuje se na stara pisma in diplome, na pisatelje latinske in laške. Posebno se drži Or-binija in Sagredija, katera sta pisala o zgodovini njegovega naroda. Pri mnogih pesmih je tudi v prozi razložil predmet, o katerem govori pesem.
V	nasprotnih mnenjih se nikdar odločno ne izraža, ampak pravi: »virujte kome hočete«, kadar je kaj neverjetnega: »Tko hoče, neka viruje, a tko neče, neka miruje« ali: »viruj pobre, tako mudri pišu« itd.
Kačič je odvzel domišljiji ono ulogo, katero ima v narodni pesmi, in zaradi tega ni v njegovih pesmih prave živahnosti in višjega poleta ter so nekatere pesmi nekoliko dolgočasne.
V	svojih pesmih je oster in natančen
glede na nravnost:
vse, kar se mu je
v narodni pesmi zdelo le količkaj po-hujšljivo, izpustil je ali zamenil s čim drugim.	(Dalje.)

v
Črtice iz zgodovine slikarstva, zlasti slovenskega.
(.Spisal —i—.) (Dalje.)
pedaj pa izpregovorimo obširneje o slikarstvu slovenskem. — Najstarejša priča slikarstva slovenskega je skoro gotovo rokopis kartuzijanskega meniha Nikolaja, po-
znejšega prijorja samostana v Bistri, iz 1. 1347.: »Augustini: De civitate Dei.« Rokopis hrani sedaj licejska knjižnica v Ljubljani. Drug znamenit rokopis »Ilo-milije sv. Gregorija« iz 1. 1410. se nahaja
vKranjskem župnijskem arhivu iz 1.1410. Ti knjigi se odlikujeta po izbornih ini-cijalih (začetnih črkah) in vinjetah.
V	poznejših desetletjih se prikazujejo na cerkvah slike sv. Krištofa, katerega svetnika je posebno častil nemški cesar Friderik IV. (1440—1493). Tudi prejšnja stolna cerkev je imela podobo sv. Krištofa na strani proti mestnemu trgu. — Nekaj starih, a že precej poškodovanih slik je videti v Dvorski cerkvi, sezidani 1. 1544.; slike pa pri sv. Primožu nad Kamnikom (iz leta 1472.) je prenovil 1. 1840. nevešč slikar in jih je pokvaril.
Iz 17. stoletja poznamo slovenske slikarje komaj po imenih. Naj jih navedem nekoliko! M a k s Hobtner (Eppner 1611?). Matevž Slavec je slikal v Celju 1. 1613. Elija Wolf je napravil oltar Marije Magdalene v stolni cerkvi; Gerhard Hren (Krön 1. 1617.) je naslikal podobo za veliki oltar St. Ja-kobske cerkve. Podobe na platno iz te
v
dobe na stenah v kapeli St. Jakobske cerkve so precej lepe, a imena slikar -jevega ne poznamo. Prenovil jih je pred leti domačin Jebačin.
V	18. in 19. stoletju je število slikarjev večje: Menzinger, Potočnik, Herr-lein, Bezlaj, Kastelic, Jelovšek, Brata Layer, Potočnik, Langus, Stroy, Kisel, Wolf, brata Subica in dr.
l.Val. Menzinger (roj. 1.1730.) je delal prav mnogo za Kranjsko, Štajersko in Hrvaško. Skoro v vseh ljubljanskih cerkvah so bile in so slike njegove, n. pr. sv. Andrej, sv. Janez Nepomuk, sv. Trojica, sv. Križ, sv. Florijan, sveta Uršula, sv. Marija, betlehemski nedolžni
v
otročiči (po Rubensu) v Sentpeterski, sv. Elizabeta in sveti Jurij v nemški, sv. Frančišek Pavlanski, sv. Uršula in sv. Avguštin v uršulinski, in sv.Valentin
—	jedna izmed najboljših slik njegovih
—	v frančiškanski cerkvi. V obednici
franč. je njegova največja slika: Jezus nasituje štiri tisoč ljudij. Tudi omenjena kopija po Rubensu je vrlo narejena. Sploh se njegove slike odlikujejo po čistem in prosojnem koloritu; slikarje razumeval in izražal značaje v obrazih in rokah, znal je urejevati postave lično (gracijozno), poslednjič je pa on tudi jako skrbno izdelaval svoje slike. Ako mu hočemo tudi kaj očitati, omenjamo, da je tu pa tam izvršil postranske osebe bolje nego svoje junake. Toda ako premislimo, da je imel Menzinger pokvarjeno desnico, in je torej le težko slikal, moramo se mu čuditi, da se je popel na tako visoko stopinjo umetelne dovršenosti. — Njegov učenec je bil gluhonemi Potočnik (por. 20. junija leta 1752. v Kropi, umrl. 9. februvarija leta 1834. v Ljubljani). Potočnik je bil jako priden, a njegovim risarijam nedo-staje natančnosti in pravilnosti, kolorit slik je dosti trd in okoren; podobe na presno so bolje od podob na platno. Slikal je več stvari j v tukajšnjem frančiškanskem samostanu, v kapeli za velikim altarjem v frančiškanski cerkvi, na neki hiši v slonovih ulicah sv. Florijana.
2. Herrlein (r. 1733., umrl 2. maj-nika leta 1817.) je drugi znameniti slovenski slikar te dobe. Slikal je zlasti mnogo po Kranjskem in Štajerskem in sicer na platno in presno. Risarije njegove so bolje, nego slike, kolorit je vendar še precej ubran, a rudeče ozadje moti čestokrat ogledovalca njegovih slik. Jedno izmed najlepših podob je slikal 1. 1780. za cerkev v Brežicah na Štajerskem: umirajočega sv. Jožefa. Za Ljubljano je izdelal sv. Tri Kralje za frančiškansko, Mater Božjo čistega spočetja (dobra slika) za Št. Jakobsko, in altarne slike za Florijansko cerkev, katere je pa pozneje nekdo pri prenavljanju precej poškodoval.
V nekdanjem jezuitskem samostanu, v sedanji Virantovi hiši, nahaja se tudi jedna izmed njegovih slik na stropu nad najvišjim delom stopnic z napisom: Herrlein pinxit 1786. Tudi ljubljanski muzej hrani precejšno zbirko njegovih del.
3. Izmed bratov Layerjev je bil rojen znamenitejši Leopold Layer 21. novembra leta 1752. in je umrl 12. aprila 1828. Oče njiju je bil slikar, pa jako reven. Revščina jima ni dopuščala, da bi bila šla na kako akademijo; zato sta se učila le po kopijah in bakrorezih. Vsled tega so tudi njiju risarije dosti bolje od slik, katerim je barva trda; slabi, medli kolorit ima malo stopinj ali majhen obseg, zdi se, kakor bi bil nekam mrzel. Ko sta stopila v zvezo s historičnim slikarjem Schmidtom (o katerem povemo pozneje več) postale so podobe bolje; zlasti angelji Leopol-dovi so jako lepi; v tej vrsti je bil on res mojster. Leopold je slikal mnogo še po bratovi smrti. Tako n. pr. dičijo njegove slike cerkev v Velesovem, »zadnja večerja« in sv. Katarina pa glavno cerkev v Kranju. Naslikal je tudi imenitno sliko na Brezjah: Marijo Pomočnico, katero je neki napravil v silni stiski. Ljudsko sporočilo pravi, da jo je neki jetnik napravil v ječi. — Njegov brat Valentin (roj. 6. febr. 1. 1763., umrl je že 5. julija 1. 1810.). V zgodovini našega slikarstva je skoro brez pomena.
Predno preidem na poprej imenovane slikarje poslednje dobe, zdi se mi potrebno povedati tudi nekoliko o slikarjih tujcih, ki so okrasili s svojimi deli naše dežele. V prvi vrsti omeniti je tu laškega umetnika imenom Giuglio Quaglia; narodil se je neki 1. 1668. v Comskem kraju Laino (Laino-Como); šolal se je v Bologni, Parmi, Piacenzi in v Benetkah, kjer se je učil zlasti po slikah
Tintorettovih in Correggiovih. Pozneje je bival večinoma v Furlaniji, in potem sčasoma obhodil celo Avstrijo. Zgodovina vsega poznejšega življenja in delovanja njegovega je zlasti zato težavna, ker je več slikarjev tega imena in ker čitamo to ime v raznih pravopisih (Gu-aglia, Qualia, Gualio, Quallio, Quallius).
v
Freske v Sentpeterski cerkvi v Ljubljani so baje tudi njegove. Njegov učenec Carlo Garlone je slikal bržkone sten-
v
ske freske v Senklavški cerkvi. Quaglia sam pa je okrasil strop ladije v ravno tej cerkvi z lepimi slikami na presno iz zgodovine preganjanja kristijanov za časa Neronovega in dvanajsterih apo-steljnov, čudežev sv. Nikolaja (ob velikem altarju) in napravil je ostale slike, razven onih, ki so v kupoli. Tudi v ljubljanskem semenišču je slikal in sicer v lepi knjižnični dvorani, kjer se je shajala nekdaj »Acaclemia operosorum«.
v
Se jednega naj navedem iste vrste, namreč slikarja Schmidt-a (roj. 1.1718.), navadno imenovanega po kraju, kjer je bil rojen, »Kremser Schmidt«. Več malih slik njegove roke krasi slovenske dežele; izmed večjih so tiste, ki so v cerkvi v Velesovem, in lepa slika v kapeli vojaške bolnišnice v Ljubljani: vse se odlikujejo, ker so čisto in lepo zvr-šene, lahko umevno sestavljene, naslikane z živimi barvami, pa tako, da so senčni toni dobro razdeljeni: risarije so dobre, določne. Inkarnat je lep, kot malokje, in Menzinger ga je često posnemal v tem. Kako je vplival na brata Layerja, povedali smo preje.') (Dalje.)
*) Med tiskom smo bili opozorjeni na nekatere slike, posebej starejše, ki niso tukaj omenjene. Priobčili bodemo pozneje^ nekaj do-stavkov. Sestavek naš ima nadpis »Črtice«, zakaj dovršeno zgodovino bi bilo pač težko že sedaj pisati. Prosimo vljudno, da bi nam prijatelji iz raznih slovenskih krajev poročali o slikah in slikarjih: le tako dobimo natančno zgodovinsko sliko.
Porabe misli o slovenščini v govoru in pismu.
(Piše Fr. S. Lekše.) (Dalje.)
^|j|pečeno je bilo, cla sem za slobodo 3p?v pisavi. Kajpada, rad jo pripo-t znavam tudi slednjemu drugemu.
Ne pa samo v pisavi, ampak tudi v izgovarjanju. Da se pa do dobra razumemo, pomudimo se malo pri tej reči.
Znan je vsakemu razloček med knjižnim in navadnim dijalektičnim izgovarjanjem v vsakem jeziku. Izgovarjanje se pri nekaterih bolj, pri drugih manj oddaljuje od pismenega jezika. Saksonec je svoj »S-chinken«, Berlincu je pa ljubši »jebratene Jans«, Moselanec gre v »ka-tholige Kirsche«, vendar vsi pišejo jed-nako vse besede. Pri nas Slovencih imamo res prav različen izgovor in tudi različno pisavo. In vendar ne more vse dobro biti, temveč le to, kar nas uči razvitek našega jezika. Saj se mora tudi jezik ravnati po določenih trdnih zakonih. Te zakone je treba preiskovati, kar se zakonom ustavlja ali celo nasprotuje, treba je zavreči, ako ni opravičena izjema. Tako postavim, kje je jezikoven zakon v naši slovenščini, na katerega naj se sklicujejo tisti, ki pišejo rodilnik množine na i/, na pr. »mislij, dolžnostij« itd. Kar piše dr. Jak. Sket,1) pač ne zadošča mislečemu človeku. Takisto nam kaže razvitek našega jezika, da je popolnoma krivo pisati v mestniku moškega in srednjega spola ednine u po trdih, i pa po mehkih soglasnikih.2) Sicer se zdijo to malosti mnogim, vendar če hočemo lepo gladko slovenski pisati, treba nam na to tudi paziti. Zato bodemo iskali in določevali ob kratkem take zakone, po katerih naj se ravna naša pisava in naš govor. Po pravici tirjamo, da se mora vsaka trditev dokazati, dokazati iz etimologije, pa še bolj iz zgodovine naše pisave.3)
*) Glej njegovo slovnico pag. 37.
2) V. Obiak S. A. Zur Geschichte der nominalen Declination im Slovenischen. p 36 etc. »Cvetje« II. 10. 1881.
8) Glede na »zahvaliti koga za kaj« — mislimo — je ta izraz tako utrjen v govorici na-
1. „Zlasti", neznatna je sicer beseda, in kako različno se piše! »Izlasti, vzlasti, izvlasti« 'i in kar je pač edino pravo : »zlasti«. Je pač križ! Zapiše-li pri nas kako neobično obliko, nenavadno besedo kateri kje: vse se je oklene, in zakaj? ker je nenavadna, nova. Le poslušajmo govoriti nekatere, kako hlastajo po nenavadnih oblikah in besedah! Takisto delajo neki dopisniki in manjši pisci. Le jeden vzgled! Kje na deželi govore za »britof« »mirodvor, miru dvor« ? In v vsakem dopisu z dežele skoro čitaš to grdo spako.
G. J. Lendovšek2) uči inače od gosp. dr. J. Sketa — ta nesrečna nesloga v slovenščini po naših šolah! — namreč: »da se naj ne piše vzlasti (§. 355) ampak izlasti ali zlasti«. Ali sta obe pisavi pravilni? »Miklošič izvaja to besedo iz iz -j- vlasti«. Po etimologiji tedaj je le »izvlasti«. A treba se ozirati tudi na zgodovino besede, na to, kako so jo pisali naši predniki. Stari naši pisatelji poznajo le »zlasti«, tako govori ljudstvo in Miklosich sam tako piše v svojem najnovejšem delu;i): . . . »nsl. ladati last eigenthum, zlasti besonders«. Takisto Trubar in Dalmatin. »Slafti vfe israelfke otroke.« Jud. X. in na mnogih drugih mestih. Tako piše tudi M. Ravnikar. Bassar (Pridige 1734) 61: »Sa refnico, ne bofh fmel zhehniti, flafti, kir te . . .«
rodovi in v jeziku prednikov, da nam niti sum-njati ni treba o njem. Primeri Valjavčeve »Narodne pripovjesti«: »I mišek mu je zahvalil. . .« — Še nekaj vzgledov! Trub. Ps. »Potle opomina, de Boga sahvalimo sa volo nega beffede ... 41. Bassar (1734)... bo sahualil Boga ... 50. Dalm. (1578) Predg. »Sa tako veliko neifrezhno do-bruto imamo my vfi vbosi . .. Gospoda Boga ... is ferza . . . sahualiti. . . Ker ie pak tudi Far bil, ie Abrama shegnal, inu Boga sahvalil sa od-reshituu itd. I. Mojz. XIV. Tu pač nikjer ne pomeni »pohvaliti«.
*) »Ljubljanski Zvon« 1887.
a) Janežič-Sketova slovnica vide »Ljubljanski Zvon« 1889. str. 693.
3) Etymol. Wörterbuch str. 378
2.	„Tjeden(< naj se piše, ker je to jedinov pravilno, opominjal je že večkrat o. 8. Skrabec.1) Za pisavo »tjeden« priča dol. »keiden«, pravi omenjeni učenjak. Temu še dodajem, da tudi na Štajerskem govori ljudstvo »kejd'n«, v savinjski dolini in mariborski okolici sem večkrat slišal. »Tjeden« piše tudi Dalmatin. »Lety fedemdeffet Tjedni . . . Sakaj fe-demdeffet Tjednou teli dny . . . Preclg. preroka Dan... ima dua tiedna. III. M. b.
3.	„T grizljaj, —Ijajader Bissen, treba v slovenskem književnem jeziku pisati in govoriti v olikanem govoru. Zakaj tako so pisali naši predniki in je čisto po etimologiji napravljena beseda. Današnje »grižljej (Janežič - Bartel 99« in po drugod), je samo okrajšano in e mesto a med »j«-ema zaradi naglasa. Da je temu tako, priča nam rodilnik: »vgrižljaja«. Dalmatin (1578) Predg.: »Inu kadar fe Bug le zhes en vgrishlei eniga prepouedaniga Jabelka taku ferdi.« Dalmatin (1584): »Profsim te, pufti me, . . .de j eft en vgrishlej Kruha jem.« II. Reg. II. »Ona je jedla od njegoviga v'grishlaja«. II. Reg. XII. Prim. III. Reg. XVII.
4.	„Slednji" čitamo od neke dobe po slovenskih časnikih in knjigah v napačnem pomenu »der Folgende« n. pr.: »Mož, čegar sliko vidite na slednji strani2). ..« »Slednji« pomeni »jeder von vielen«, lat. quisque; postavim: »Potle praui, koku fo Kapitani ali vishi zhes sleidni rod...« Dalm. (1578) Predg. »Rodi Semla . . , rodouita Driueffa, de
»Cvetje« Vir. 1887. IX. 1889.
2) 48. str. Koledar dražbe sv. Mohora, 1891.
sleidne fad neffe« I. Gen. ibd. . . . »de flejdnje fad ...« Dalmatin (84). Miklosich piše1): ». . . nslov. sledi tandem, slednji extremus ung. . . . (tudi po Štajerskem po nekod ima ta pomen poleg navadnega) quisque Trub. sleherni, jeder einzelne.« Dobro bi bilo delati razliko, naj si je neznatna, med »slednji, vsak in sleharni«.
5. „Podati se, podam se" v pomenu »sich begeben«, kakor piše na prvem mestu za rečeno nemško besedo Jan.-Bart.2) (v besednjaku) na str. 76. in lahko čitaš v drugih knjigah in knjižicah,3) grda je nemčizna. »Podati se« čisto kaj drugega pomeni. Preprostega kmetiča ali kmetico lahko večkrat slišiš govoriti: »Nekaj časa — postavim, pravita ti — ni se hotel Janez ničesar učiti, sedaj se je pa podal . . .« »Podati sem se mu moral nekoliko.«4) In tudi čisto lahko prebijemo brez te spake, ker imamo dovolj pravih slovenskih izrazov za to. Postavim: »iti, napotiti se, spravljati se na pot« in drugih, kakor že zahteva zmisel. Va-ljavec v svojih narodnih pripovedkah, katere je zapisal, kakor ljudstvo govori, ima: »Kad biv se on na put odpravil zestane . . .« Cehi imajo: »odebrati se kam«. Zato se pod$jmo slovenskemu duhu!
Etymol. Wörterbuch, 306.
2)	Zanaprej bodem zmirom tako citoval: »Deutsch-slovenisches Handwörterbuch von Ant. Janežič, bearbeitet von Anton Bartel. Klagenfurt 1889.«
3)	Glej »Večernice« 1890, str. 5, 9. — »Letopis Matice Slovenske« 1890. 1, 7 itd.
4)	»Dom in Svet« 1891, str. 36.
Nekoliko iz indijskega bajeslovja,
(,Spisal dr. K. Glaser.)
* tecW
najstarejši dobi indijske zgodovine, ko so Indi polagoma zasedali zahodnji del obširnega svojega ozemlja, namreč ravan reke Inda, verovali so v enega, nadzemskega,
osebnega Boga. Ta monoteizem pa se je izpremenil brzo v politeizem, t. j. namesto v enega Boga verovali so v več bogov; začenjali so namreč pooseblje-vati posamezne naravne moči in so jim
skazovali božjo čast. Častili so In dr a (imen. Indrs), boga nebes, ki povzro-čuje solnčni svit in daje dež; Agni j a, boga ognja, ki vse prešinja in vse iz-preminja; V ar una (oupavö?) boga vod in neizmernega svetovnega prostora.
Te in druge manj imenitne bogove so opevali v lepih slavo-spevih, ki so združeni v zbirki, »rgveda« imenovani. Ta rgveda (mošk. sp.) je najimenitnejši duševni proizvod indijskega naroda. Opisujejo in opevajo se ti trije bogovi v tem zmislu, kakor da bi bili odvisni od najvišjega bitja, od početnika sveta, in tega početnika so si mislili Indi sedaj kot božjo osebo, sedaj kot neoseben vzrok sveta. Jasnega nauka, ki bi razločeval osebo in reč, iščemo zaman v tej prvi clobi indijskega duševnega raz-vitka. V tej dobi pa Indi tudi še niso poznali posameznih kast ali vrst ljudij, v katere bi bili vsi ločeni; to velja za dobo nekako od 18.—15. stoletja pred Kristusom.
V	drugi dobi v razvitku indijskega verstva moramo že razločevati vero prostega naroda in vero učenjakov, modroslovcev, duhovnov in odličnejših rodovin. Prosti narod si je rezal bogove iz lesa in kamena, višji stanovi pa so bili panteisti, t. j. mislili so si, da je vesoljni svet bog in vsak del sveta kos božanstva, ali pa so bili de-isti in so verovali v enega nadzemelj-skega boga, ki se pa ni osebno razodeval človečanstvu; spoznati se da samo po razumu, iz njegovih del.
V	tej drugi dobi odluščil se je bil od mase narodove poseben duhovski stan, stan brahmanov. Brahma pomeni: molitev, premišljevanje, napenjanje in zbiranje duševnih močij, ki se v molitvi in žrtvovanju obračajo k božanstvu; pomeni pa tudi sveto navdušenost pri molitvi. Ta Brahma je tudi stvarnik sveta. Tega abstraktnega boga prosti narod nikoli ni častil.
>	v
Drugi bog je brahmancem Siva, pravo za pravo Siva, ki vse razdira in uničuje. Predstavlja se kot strašen bog, s tretjim očesom na čelu, imajoč štiri do šestnajst rok; zavratnik ima iz samih človeških globanj in jezdi na biku. — Po mišljenju brahmancev je nastal iz
„DOM IN SVET" 1891, štev. 2.
svetne duše (Weltseele) kot tretji bog Višnu, ki vzdržuje in ohranjuje vesoljni svet; on je dobrohoten in milosti deleč bog. Mislijo si ga Indi kot lepega mladeniča, sedečega na ogromni kači, ki je znak vedno krože-čega življenja vseh bitij in vseh časov. Na glavi nosi trojno krono; to znači, da zapoveduje zemlji, morju in zraku. Barve je modre, kakor morje in nebesni obod. Zena mu je Lakšmi, boginja sreče.
Višnu se neprenehoma bojuje proti vsemu zlu, proti grehom in zločinom, samosilstvu in zlim bogovom. Celo nebo zapušča in se izpreminja v razne oblike, inkorporacije (avatare; avatar — descen-dere), cla bi pomogel resnici in pravici na zemlji. Devetkrat je že prišel Višnu na svet; desetič in poslednjič pride na belem konju takrat, ko bode vladal goli greh na svetu, in nobeden človek ne bo starši postajal kot 23 let. Takrat bode uničil ta grešni svet in ustvaril drugega, na katerem bodo vladale samo krepost, resnica in pravica. To nas spominja apokalipse v novem zakonu.
V poznejši dobi, v X. stoletju so se zedinili ti trije glavni indijski bogovi v neko trojico — trimurti — ki pa je bila samo abstraktni, teosofijski pojem ; nikjer v Indiji se ne nahajajo tempeljni, posvečeni tej trojici; nikjer se niso obhajali prazniki njej v slavo.
Rekli smo, da Brahme prosti narod nikoli ni častil; tudi ostala dva se vzajemno nista slavila, nego prosti ljudje v Indiji so ali Sivajiti ali Višnujiti; ti bivajo večinoma v Gangesovi ravnini, oni v Inclovi. Ce se ostali Hindostan razdvoji tako, da potegneš potezo od Bombaja v Madras, stanujejo na južni strani Sivajiti, na severni Višnujiti ; Višnujiti nosijo na čelu dvoje poprečnih navpičnih potez, Sivajiti eno poprečno. V imenitnih romarskih sho-diščih pa gine vsaka razlika. Natančneje se tukaj ne moremo spuščati v to razkladanje, ker nameravamo to drugod posebej opisati.
Da bliže uvidimo verske nazore Indov, podajam tu začetek in konec iz Višnu-jevega zakonika.
6
1.	Ko je Brahmanova noč bila preminula, in ko se je bil bog vzbudil iz lotusa in ko je hoteč ustvariti bitja, zapazil zemljo, obdano z vodo,
2.	vzel je na-se podobo medvedovo, ki se rada igra v vocli, kakor poprej v začetku vsake svetovne dobe in je vzdignil zemljo iz vode.
3.	Njegove noge so bile veda *), njegovi zobje žrtvene sohe; v njegovih zobeh so bile žrtve; njegova usta so bila gromada lesa; njegov jezik je bil ogenj; njegovi lasje žrtvena trava; svete knjige so mu bile glava in on je bil velik menih.
4.	Njegove oči so bile dan in noč; bil je nadčloveške velikosti; njegovi ušesi sta bili kušine2) trave (za male žrtve in za velike živalske žrtve); njegov nos posoda za očiščeno surovo maslo; njegov rilec zajemalnica za žrtve; njegov glas je bil enak glasu, če se poje sämaveda; bil je močan. Bil je pobožen in resničen, lep; njegove stopinje in njegova moč je neizmerna; njegove nosnice so bile pokora; njegova kolena so bila žrtvena žival; bil je velike postave.
6.	Njegov drob 3) je bil pevec säma-vedov; njegovi udje daritev, ki se zažiga v ognju; njegova krije somova4) juha.
7.	Njegove rane so bile veliki oltar; njegov dih je bil vonjava žrtve, njegova hitrost je bila daritev bogovom in dušam mrtvih, njegovo telo je bilo prostor, kjer se nahaja darilno orodje; bil je veličasten; bil je preskrbljen s počet-nimi obredi za razne žrtve.
8.	Njegovo srce je bilo darilno plačilo; preskrbljen je z važnimi izreki,
*) Indi imajo četvero vedov, a) rgveda = slavospevi; b) sämaveda = pesmi; c) jadžurveda = obširno popisano obredje indijskega maliko-valstva; d) atharnaveda = pesmice, očarovalne formule, zaklinjanje zlih duhov.
2)	Kuša, ali prav za prav ku^a = trava, ki se je rabila pri raznih obrednih svečanostih = poa cynosuroides.
3)	2ivljenska sapa, ki provzročuje glas, preleta po indijskem mišljenju drob; že poprej se je reklo, da je njegov glas enak glasu, če se poje sämaveda.
4)	Soma je rastlina sarcostema acidum, ki ima kislat mlečen sok.
ki združujejo duha z najvišjim bitjem; bil je izredne velikosti; njegove ljubeznive ustnice so bile začetek slavo-spevom, ki se spevajo ob začetku daritev; njegovo lepotičje je mešalka za mleko, rabljena pri začetnih obredih, pri katerih se vliva na novo dojeno mleko v razgret pisker.
9.	Razni sveti teksti so mu bili steze na potovanjih : skrivnostne upanišade so mu bile sedež; spremlja ga njegova družica Chaja; visok je tako, kakor je gora Manesringa.
10.	—11. Gospod, stvarnik, veliki menih, spustivši se v ocean vsled želje2), koristiti svetu, dvignil je s koncem svojega zakrivljenega zoba iz vode z morjem, z bregovi, gozdi, z jamami obdano zemljo, ki je pala v ocean, in jo ustvaril na novo.
12.	Tako je v merjaščevi podobi bog Višnu, ki ima usmiljenje z živečimi bitji, vso zemljo, pogrezneno v nižje pokrajine, imenovane Rasätala, postavil na prvo mesto.
13.—14.	Tako je Madhusudana3), vzdignovši, utrdivši in posadivši zemljo na njeno prvotno mesto, razdelil vode tje, kjer so se bile poprej razprostirale, oceanske v ocean, reške v reke, močvirske v močvirje, ribniške v ribnike.
15.	Stvaril je sedem pekel, sedem svetov, sedem otokov in sedem oceanov, odkazivši jim razne meje.
16.	(Stvaril je) varihe4) sedmerim otokom, osmero zaščitnikov 5) svetovom,
x) To so pisma, ki razlagajo pravi pomen »vedov«. — »Veda« znači: razum, bogoslovno vednost, sveto znanje. Veda je tudi priimek Višnujev. Angleški prevod (»The Institutes of Vishnu, by Julius lolly Oxford 1880. p. 2) tega stavka: »all sorts« ni točen; glasiti bi se moral: »several sorts«.
2)	Angleški prevod »from love of the world« ni natančen: glasiti bi se moral »from desire to serve to the world«.
3)	Morilec Madhurjev, primek boga Višnuja; Madhu = hudoben duh, nasprotnik bogovom.
4)	Besede v oklepih se ne nahajajo v tekstih, nego se imajo povzeti iz komentarov, zakaj indijski teksti so silno lapidarni.
5)	Zaščitniki so bogovi. Indra = bog neba, Agni = ogenj, Jama = bog podzemeljskega sveta, Surja = solnce, Varuna = oupavoq, Pava na = veter, Kabera — bog bogastva in Soma.
reke, gore in drevesa, sedmero ršijev1), ki znajo (in izvršujejo) zakone, veda ž njihovimi angi2) sure3) in asure4).
*) Rši = modrijan, pesnik svetih pesmij,ti so: Gotama, Baradoadža, Višvamitra, Džamadagni, Vasištha, Kašjapa in Atri.
2)	Angov je šestero: šikša = izgovarjanje, čhandas = mera v pesmih, vjakarana = slovnica, nirukta = etimologija, kalpa= obredi in džjotiša = zvezdoznanstvo.
3)	Dobri —
4)	Zli duhovi.
17.	Stvaril je pijače — demonična bitja —, urage — kače —, gandharve — nebeške pevce —, jakšase — tate zakladov na severni strani sveta —, rakšase — zle duhove, ljudi, domače živali, ptiče, divje živali in druge stvari, četvero vrst živečih bitij, megle, mavrico, strelo, ostale nebeške prikazni in razne žrtve.
18.	Ko je bog Višnu v podobi merjasca stvaril ta svet z živečimi in ne-živečimi stvarmi, šel je v tak kraj, kjer je skrit pred našim svetom. (Konec.)
Časnikarstvo poljsko (varšavsko-
(a
I»
(Piše Tytus (Dalje in
vrsto slabih listov je treba pri-^pšteti še »Glos«, ki ometuje z ne-> sramnim in ničevnim obrekovanjem vse, kar je cerkvenega, zato je pa tudi na dokaj slabem glasu pri čitajočem občinstvu.
Dalje navajamo časnike s temi-le naslovi: »Atheneum«-, »Biblioteka Warszawska» in »Niwa«, od katerih sta prva dva mesečnika, tretji pa polmesečnik. Ti časniki so važni, objavljajo slovstvene, zgodovinske, gospodarske in prirodoznanske spise. Sem spadajo tudi »W s z e c h š w i a t« (Ves svet) in »Pamietnik Fizyograficzny« (Spomenik fizijografični), ki se pečata iz-ključljivo z nauki prirodnimi, »Prze-glad Pedagogiczn y«, ki razpravlja razna vprašanja o vzgoji; časopisi, izdaj ani od strokovnjakov v raznih zavodih , kakor na pr. »M e d y c y n a«, »B i b 1 i o t e k a L e k a r s k a«, »Przy-roda in Przemysl« (Priroda in industrija), »Inžynierya in Budow-nictwo« (Inženirstvo in stavbarstvo«), »Przeglj|d Techniczny« (Pregled tehnični), >Bartnik Po ste po wy«
Sopodzko.)
konec.)
(Čebelar napredni), »Ogrodnik« (Vrtnar), »Ga zet a Rolnicza« (Časnik kmetijski), »K o r e s p o n d e n t« itd.
Med časopise ložje vsebine štejemo »Tygodnik Powszechny« (Tednik občni), ki prinaša mnogo raznovrstne tvarine na izbiro; »Zycie« (Življenje), katero je začel nedavno izdajati Teodor Paprocki, in katero ima v svojih predalih najbolje in najnovejše stvore pesniške in leposlovne izšle iz peresa Poljakov ali preložene iz drugih slovstev. Omeniti je tudi treba »Tygodnik Romansöw i Powiešči« (Tednik romanov in po-vestij), ki se bavi skoro izključno s prestavami iz inozemskih pisateljev.
Poljaki imamo tudi mnogo ilustrovanih listov: »Tygodnik 11 u s t r o w a n y « (Tednik ilustrovan), »Biesiada Lite-racka« (Beseda slovstvena) in »We-drowiec* (Popotni sokol) so časopisi, olepšani s slikami. Najskrbneje urejevan list med temi je »Tygodnik*, last tvrdke Gebethnera in Wolffa, urejuje ga nadarjeni pisatelj Maryan Gawale-wicz. »B i e s i a d a L i t er a c k a« ima pred vsemi to prednost, da jo more
vsaka mati brez skrbi dati svoji deci, ker vsi njeni spisi se odlikujejo po resnobni nravnosti, h krati se ozira v resnično življenje in njegove dolžnosti. »W e-drowiec«. naposled, kateri je imel nekdaj pod uredništvom s. p. Sulimier-skega določno stališče in je donašal zanimive spise, izgubil je po smrti tega delavnega urednika mnogo vrednosti ter sprejema sedaj vse, kar se mu ponuja in krene zato večkrat s prave poti.
Vrhu tega izhajata v Varšavi dva lista za ženske: »Bluszcz« (Bršljan) in »Ty-godnik Mod«, katerih ilustrovani del so mode in uzorci ženskih del, slovstveni del pa povesti, kritike, razprave o stališču žensk v rodbini in družbi, ob jed-nem kronika delovanja žensk na celem svetu. Urednik »Tygodnika Mod«; mnogozaslužni p. Jan Kanty Gregor o wi cz1) izdaja tudi »Przyjaciela D z i e c i«, list namenjen deci in mladeži, urejevan umno in skrbno. V ravno tem
1) Žal, da je Gregorowicz med tem umrl in sicer dne 16. septembra p. 1. v Varšavi.
uredništvu izhajajo »Wieczory Rodzinne«, v založbi s. p. Marije Zaleske, ki je spisala mnogo poučnih knjig za deco in mladež.
Popolno različno stališče od drugih listov ima »Rola« (Njiva), glasilo anti-semitsko, katero izdaja p. Jelenski. Njegov smoter je soznaniti poljsko družbo o vseh sredstvih in pomočkih, katere rabijo judje, kadar imajo opraviti s kri-stijani.
Omenjamo dva lista, namenjena za ljudstvo in za mladino: »GazetaSwia-teczna« in »Zorza«. Urednik poslednjega lista je p. Pröszyiiski, skrivajoč se pod izmišljenim imenom Promyka, kateri si je pridobil v ljudskem slovstvu že velike zasluge.
Znamenit je list »Echo muzyczne, Teatralne iArtysticzne«, kateri razpravlja o lepoti in umetelnosti ter prav dobro ustreza svoji nalogi.
Judje imajo tudi svoje glasilo, izhajajoče v jeziku poljskem z naslovom »I z r a-elita«, protestantje pa tudi svoj časnik, »Zwiastun E w a n g e 1 i ck y«.
Doma in po sveto, •
Pregled prosvetnega gibanja narodov.
Jugoslovanska akademija.

6. decembra min. 1. je bila
gjjp slovesna seja jugoslovanske
i
iVwS-^ akademije znanostij in umet-
nosti]'. Na mestu predsednika dr. Muhiča je govoril slavnostno be-
IX
t
sedo dr. Fr. Rački, poudarjajoč najprej vrli napredek akademije, katera bode čez eno leto praznovala že petindvajsetletnico svojega delovanja, razlagajoč, kako je bila Hrvaška vedno nesrečno razdeljena po prosveti, a jedina po jeziku. Ko je izumrla s Štefanom II. narodna dinastija, razvijala seje le dalmatinska Hrvaška v zvezi z Italijo, posavska Hrvaška pa je zaostajala; v novejših časih pa je stopila posavska
Hrvaška na čelo narodnemu napredku. Naposled je govornik naznanil, da se je dr. Muhic odpovedal predsedništvu. Rački sam zaradi neprijaznosti vlade ni sprejel predsedništva, zato je bil izvoljen za predsednika akademije ravnatelj T orb ar. Tudi tajnik dr. Mat-kovič se je odpovedal svoji časti; njegovo mesto je ostalo prazno. Pravi člen dr. Vrbanič je čital svojo zanimivo razpravo : »Demografijski izvidi u Iirvat-skoj«. Učeni akademik je omenil po redu vse popise od Marije Terezije, raztolmačil važnost statistike in pokazal, kako pridno so obdelovali Hrvati to vedo.
Spisi jugoslovanske akademije se objavljajo v »Radu«. Tu so napisali v
minolem letu krasne sestavke o zgodovini dr. Rački, o mitologiji slovenski prof. Nodilo, o slovenskem jeziku prof. Valjavec, o kulturni zgodovini hrvaški Iv. Tkalčič in o slovenskem in litavskem naglasu profesor Maretič. V »filozofi čno-juridičnem« oddelku so važne razprave dr. K. Voj novica »O državnem urejenju republike dubrovniške«, dr. Blaža Lorkovica »O sedanjem stanu narodno - ekonomske znanosti«. V »m ate matično - priro-do slo vnem« sta pisala prof. Dvorak o Peltierovi teoriji atmosferske elektrike ter profesor Kišpatic o pounskem skleri-toidskem škriljevcu. Ko je akademija dne 20. oktobra poslavljala v javni seji 2001etnico, odkar se je Slavonija oslo-boclila od Turkov, čital je pravi člen prof. Smičiklas razpravo o tem važnem dogodjaju.
Poleg »Rada« je izdala akademija dve posebni knjigi, namreč Pilarove »Geografske koordinate glavnih mest Hrvaške, Slavonije in Dalmacije ter sosednih dežel« in 22. knjigo »Spomenikov južnih Slovanov«, katero je spisal Ljubic. Akademija je nabrala gradiva tudi za deli »Codex diplomaticus et epistolaris« in »Acta dietalia«. Akade-mičnega besednjaka hrvaškega, katerega urejuje prof. Budmani, prišel je na svetlo 11. zvezek od besede »grmnak« do »hud«. Pomnožila se je tudi akade-mična knjižnica in zbirka slik, katero je obdaroval škof Strossmayer z lepimi slikami in bakrorezi. Tudi narod se zanima za to zbirko; dokaz temu je, da jo je minulo leto obiskalo več nego 7000 oseb.
Akademija je izbrala 13 novih členov: Za častnega člena profesorja Giov. B. Remija. ravnatelja papeževih muzejev v Rimu; za prave člene pa: dr. T. Marctica, dr. BI. Lorliovica, in dr. K. Vojnoviča (vsi trije so vseučiliščni profesorji v Zagrebu); za dopisujoče člene filologično - historičnega razreda vseučiliščnega profesorja dr. Srepela, arhimandrita Nileofora JDučiča v Belem-gradu, vseučiliščnega profesorja F. Ivanovim Uspenslcega v Odesi, Tim. Flo-rinskega v Kijevu, A. FavinsJcega v Varšavi ter frančiškana p. Evzebija Fer-
mendžina v Rimu; v matematično-priro-doslovnem oddelku vseučiliščnega profesorja dr. F. Weyra na Dunaju, prof. D. Nešica v Belemgradu in Jurija Zlatarskega, načelnika geološkega zavoda v Sofiji.	Po »Slov.* in »Vienc-u«.
„Matica Hrvatska"
nas je meseca januvarija razveselila s svojimi knjigami za leto 1890. Osem jih je (oziroma sedem, ker je jedna le za vplačilo) in sicer: 1. Hoic: »Slike iz občega zemljopisa.« Knj. II. (Pouč. knj. XV.) — 2. Tomic Herrn.: »Zabluda matere.« Igrokaz. (Zabavna knjižnica CXXIV.—CXXV.) — 3. Matavulj: »Iz primorskog života.« Pripovijetke. (Zab. knj. CXXVI.—CXXVIII.) — 4. Frera-dovic:v »Izbrane pjesme.« Uvod napisao Mil. Srepel. — 5. Tordinac: »Oda-brane crtice i pripoviesti.« S uvodom. (Zab. knj. CXX1X.—CXXXI.) — 6. Šan-dor G-jalshi: »Na rodjenoj grudi.« La-danjske slike. (Zabavna knj. CXXXII.— CXXXIV.) — 7. Lopašič: »Bihač i Bi-hačka krajina«. — 8. Demosten: »Iza-brani govori.« Preveo, uvod i bilješke napisao S t j e p a n Sen c.
Kolikor smo mogli pregledati, bode jih vesel vsak Matičar. Natančne kritike bodemo objavljali v naslednjih številkah. Za sedaj pa izražamo le svoje občudovanje, da je mogla »Hrv. Mat.« v j e d n e m letu toliko storiti. Zaostala je bila namreč poprej e za dva tečaja za pravimi leti. Pred letom je obljubil odbor, da bode ta nered popravil in izdajal knjige v istem letu, katero naznanja letna številka. Res jako se je moral truditi odbor, da je izvršil svojo obljubo: a nikakor ni zaostal tudi glede na knjige 1. 1890. za drugimi leti. — »Mat. Hrv.« res ni gledala ne na stroške, ne na trud, cla bi zadovoljila svoje ude. Odbor je odločil tudi že knjige za leto 1891. in skoro jih da v tisek, da jih bode mogel v poslednjem četrtletju poslati med ude. Zato naj bi se pobrigali udje kmalu, da prejmejo knjige, a se tudi hitro oglase z udnino za 1. 1891.
Poljska Ratoliško-narodna zavest.
Kako se tudi v onem delu Poljske, ki je pod prusko vlado, vzbuja narodna zavest, ne da bi se izgubljal katoliški značaj narodov, o tem piše uredništvu odličen Poljak in pisatelj s Pruskega Sleskega meseca januvarja.
»Dolgo Vam nisem pisal, in skoro nevljudno je to. A delo, delo! — — Dosedanji odgovorni urednik lista »Katolika«, gospod Koraszewsld, je ustanovil v Opolju nov poljski časopis: »Gazeta Opolska«. Izprevidel je namreč, da treba valove ponemčevanja zajeziti tam, kjer so najsilnejše razdirali. Na zemljevidu lahko vidite, da leži Opolje (Opole = zaseka, preska) skoro na meji Zgornjega Sleskega; zato ločivponemčene dele od poljskih pokrajin Sleskih. Gotovo je, da stari ljudje okrog Briega in proti Vratislavi še poljski govore, a njih otroci in vnuki ne več. Razvidno je torej, da ponemčevanje napreduje od Vratislave sem, in da je omenjeni časopis »Gazeta Opolska« res potreben. Seveda je sedaj še težko, ker ljudstvo še ni vzbujeno, vendar je število naročnikov naraslo do 900. Pač je to število v primeri z ondotnim prebivalstvom še majhno. Zaupanje v Boga nas oja-
čuje.--Imamo torej enega boje-
valca več: Bog daj zmago !
Glede na duha našega naroda nadejamo se srečne bodočnosti. Kakih 25 let sem opazujemo tako napredovanje, da bi se nam vsakdo čudil, ki bi to poznal. A mi smo mirni in tihi. Naša stara navada je namreč, da ne obešamo ničesar na veliki zvon. Ne vem, ali sem Vam že pisal, da srno o binkoštih romali v Krakov in da smo bili jako ljubeznivo sprejeti od ondotnih prebivalcev. To romanje je bilo neizmerno pomenljivo za vzbujanje ljubezni do materinskega jezika pri mojih deže-lanih. Bilo je to tudi potrebno, zakaj pred štirimi meseci nas je zadel udarec od neke strani, od katere se nismo nadejali. Gotovo sta Vam znana dva razglasa meseca septembra od našega mil. knezoškofa dr. Kopp-a. Bila sta v »Ka-tolik-u« in tudi v praški »Politiki«. Bili smo v hudi zadregi. Ni bilo možno ju
odobravati, a tudi grajati ni bilo primerno in dovoljeno. »Katolik« je objavil oba brez premembe, potem pa objavil nekaj dopisov, razložil načela svete katoliške cerkve in glavne točke onih razpisov, dalje je razkazal naravno in čeznaravno pravico ljudstva do materinskega jezika. Krakovski kardinal Dunajewski je poslal ona razpisa sv. očetu ter bocle menda ta mesec zastopal osebno to reč v Rimu.
--Toda take stvari nas nikakor ne
ovirajo v delovanju za dobro idejo, marveč nas še vnemajo. Samo Bog nam pomaga, on vodi delovanje ljudstva v najhujšem boju, da se naposled vse obrne k dobremu.
Ni še dovolj sovražnikov, v poslednjem času se moramo boriti še s socijalnimi demokrati. Od 1. januvarija izhaja v Be-rolinu poljski socijalno-demokratski list, katerega urejujejo nemški socijalisti.
Torej boj, povsod boj — in to je dobro; za našo stvar je boj potreben. On nas očiščuje in jači.	j j
Češko društvo Jlast"!
Nikakor ne nameravamo govoriti o političnih razmerah čeških, ki so dovolj žalostne. Oziramo se le na prosveto in kar je z njo združeno.
Za prosveto češkega naroda v katoliško-narodnem zmislu se trudi jako vrlo društvo »Vlasf«, katero izdaje časopis z istim imenom.
Društvo »Vlasf« se je osnovalo pred 7 leti. Bili so udje skoro brez izjeme sami duhovniki. Kakor je težak vsak začetek, bil je težak tudi za novo društvo. Imelo je veliko nasprotnikov. »Kaj bo-dete storili, ker vas je tako malo? Kaj mislite doseči s svojim časopisom? Toliko jih izhaja, da še skoraj naročnikov nimajo; nihče ga ne bode čital.« Take in enake besede je moral slišati vsak društvenik vselej, ako je vabil druge, naj pristopijo. In kaj se je zgodilo? Število ustanovnikov, ki so že plačali ali bodo še le plačali 50 gld., zrastlo je letos na 854, dasi jih je še lansko leto bilo samo 316. To nam kaže, da so se katoličani vzdramili iz spanja, da šo se katoličani začeli zavedati, kakšna
v
nevarnost jim preti. Časopis pa, ki ga društvo izdaje, sme se primerjati najlepšim češkim listom in ima čez 3000 naročnikov.
To pa ni jedina delavnost društva. Znano je, s kako vnemo podpirajo sovražniki sv. vere pisatelje. Katoliški pisatelj pa še mora največkrat zanašati sam na-se. Društvo »Vlasf« je torej začelo delovati na to, da bi se ustanovilo novo društvo, ki bi podpiralo katoliške pisatelje. Ime tega društva je: »F o n d pro kato ličke s pis o vate le« in vodi je odbor »Vlasti«. Podpornina je velika, ustanovni udje morajo plačati 100 gld., pa vendar so ustanovniki in podporniki plačali že 9000 gld. To je gotovo velika svota, če pomislimo, da vabita k pristopu le »Cech« in »Vlasf«. Na Češkem je še eno tako društvo, »Maj«, ki pa ni za katoliške pisatelje, — in dasi vabijo k pristopu skoro vsi češki listi, ima vendar le tretjino toliko imovine kakor zgoraj imenovano, namreč 3000 gld.
Še nekaj nam je treba omeniti o delovanju našega društva v prejšnjih letih. Ker se dandanes veliko bere, piše se tudi veliko, pa žal tudi veliko slabega. Češka pismenost je dosti obširna. Izšlo je in še izhaja veliko časopisov, povestij in romanov, v katerih se podaje ljudstvu samo blato, časi zmoti katoličana nedolžni naslov ali reklama, in on kupi slabo knjigo, katero posodi morda drugemu, predno jo je sam prebral. Društvo »Vlasf« je torej pozvalo svoje prijatelje, naj presodijo dosedaj izšle knjige, da bi se razvrstile med dobre in slabe in med koristne in škodljive. Prosilo jih je tudi, naj bi mu pošiljali dobre knjige, da bi se mogle ustanovljati knjižnice za ljudstvo. Kritikov se je oglasilo mnogo in tudi knjige dohajajo pogo-stoma, tako, da se je ustanovilo že več knjižnic. Kar smo povedali, kaže jasno, da je društvo »Vlast« nastopilo pravo pot do zboljšanja katoliške stvari na Češkem.
Po tej poti je hodilo društvo tudi v minulem letu. Njegov odftor jevsklenil dvoje važnih rečij. Prva se tiče »Cecha«. »Čech« je j edini katoliški dnevnik na
v
Češkem. Boriti se mora z drugimi dnevniki, tedniki in mesečniki, kateri so vsi dobro podpirani. Dosedaj ni mogel izvrševati svoje naloge. Tega pa niso krivi njegovi izdajatelji in uredniki. Izdajatelj je izdajal »Čecha« z izgubo. Uredniki, katerim je stala na strani peščica dopisovalcev, tudi niso mogli vsega storiti. Zato je sklenilo naše društvo, da pomore temu listu. Odbor je določil precej veliko svoto, da se razširi uredniško osebje, in da se dobe redni dopisovalci na Dunaju in v Brnu. Razun tega je pozval vse zveste katoličane, naj »čecha« podpirajo z dopisovanjem in naročevanjem. Dosedaj se je oglasilo 31 dopisovalcev, med katerimi so tudi učitelji in profesorji.
Važna stvar, katero je sklenil lani odbor, tiče se »Vychovatele«, lista, ki podaje spise o vzgoji, kakor nam že ime kaže. Društvo ga je vzelo v svojo last in skrbi za to, da se kolikor mogoče podpira in razširja. Razpisalo je precej velike nagrade za pisatelje. — Urednik temu listu je od novega leta čast. gosp. Fr. P o h u n e k, kapelan pri sv. Štefanu v Pragi, znan pisatelj »Vol-nych listü« v časopisu »Vlast«.
(Dalje.)	H— e.
Ruska akademija v Petrogradu
bode izdala, kakor piše »Vienac« č. 44., nove vire za slovansko zgodovino, z naslovom: »Fontes re rum byzan-t in ar um«. V tej zbirki bodo izšli vsi še ne izdani spomeniki za zgodovino bizantinsko. Zbral jih je V. E. Regelj po knjižnicah Laške, Španske, Francoske, Angleške, Nemške in Ruske. Posebno je dosti gradiva za Rusko in Bolgarsko. Vsa reč je že pripravljena in se bode v štirih knjigah v kratkem v dežel razposlala »Vb Zapiskahb imp. akademii nauki. LXIL, 74.« pa naznanjajo, da bo akademik Kumik priobčil v akademiji svojo novo razpravo o najdenem drobcu arabskega geografa Ibu-Hordadheja, kateri piše o krščanskih Rusih IX. stoletja.	Lekše.

-S3


SLOVSTVO.





pLOVENSKO SLOVSTVO.
(Sp. dr. Fr. L.)
Knjige „Matice Slovenske" za leto 1890.
(Konec.)
»Valentina Vodnika izbrani spisi. <Uredil Fr. Wiesthaler. 8°. Str. 319. Cena 1 gld. — Ime Vodnikovo nam vselej kliče v spomin tiste mladostno-vesele čase, ko se je naše novejše slovstvo porajalo, zaradi tega je pa Slovencem to ime častito in veselo h krati. Prav tako je z njegovimi pesmami in drugimi spisi. Pesmi je »Mat. Slov.« že davno izdala. Zato ji ni bilo kaj težko poprijeti se misli, da bi izdala tudi izbrane njegove spise. V poslednjem času je namreč spomenik njegov v Ljubljani Vodnika posebno poslavil, zato ga je hotela poslaviti tudi »Matica Slov.« s knjigo.
O knjigi in njeni uredbi piše g. urednik njen v »Predgovoru«: »Na odborov poziv sem se lotil podpisanec častne naloge ter posnel iz vseh Vodnikovih knjig one spise v celotnem ali okrajšanem obsegu, kateri zbog svoje vsebine ali oblike po moji sodbi še dandanes niso izgubili svoje zanimljivosti. Vrh tega pa sem v to knjigo vsprejel tudi vso rokopisno ostalino Vodnikovo, ki (izvzemši Lukijanove tri »mrtvaške pogovore«) dozdaj še ni bila nikjer natisnena. Pri uredbi sem se strogo držal navodila, danega mi od odbora: Vodnikova pisava kaži se skozi in skozi ne-izpremenjena. Le Bohoričev črkopis (ki bi bil brez potrebe sitnosti delal mnogim bralcem in tudi tiskarni) prepisal sem v gajico; sicer pa nisem prenaredil besedice, niti se dotaknil črke, razun očitnih tiskarskih pomot . . .«
Popisavši nam Vodnikovo življenje, ocenjuje urednik njegovo književno delovanje. Spisi pa so izbrani: A. iz »Velike pratike«, B. iz »Lu-blanskih novic«, C. iz »kuharskih bukev«, D iz knjige: »Pismenost ali Gramatika za Perve Šole«, E. iz knjige: »Početki Gramatike ali Pismenosti Francozke«, F. iz knjige: »Keršanski Navuk za Illirske Dežele«, G. iz knjižice: »Abeceda ali Azbuka,« H. iz knjige: »Babištvo ali Porodničar-ski Vuk za Babice« in J. Rokopisna oslalina (Berilo Greško, vumne perpovesti in neka homi-lijaj. — Matičarji bodo radi čitali in čislali Vodnika, ki naj bi Slovence poživljal in vnernal tudi sedaj tako, kakor jih je pred blizu sto leti. Matica naša in pa g. urednik sta si pridobila novih zaslug za naš slovstveni dosledni in trdni razvoj. podavši Slovencem očeta novejšega slovstva v tako resnični podobi.
»Praktisches Lehrbuch der sloveni-schen Sprache« für den Selbstunterricht. Kurz-gefasste theoret.-prakt Anleitung die slov. Sprache in kürzester Zeit durch Selbstunterricht leicht zu erlernen. Von Carl Jos. Pečnik. Wien. Pest. Leipzig. A. Hartlebens Verlag. 8°. Str. 191. Lepo vez. izv. 1 gld. 10 kr. — Navajamo to knjigo v »slovenskem slovstvu«, ker spada pač bolj sem nego v »druga slovstva«. Sicer ne trpimo Slovenci v slovnicah nikakega uboštva: imamo jih za domačine in za tujce, velike in male, stare in nove. Vendar ni nepotrebna tudi taka, kakoršna je poprej omenjena, marveč prav z veseljem jo pozdravljamo. Znana tvrdka Hart-leben-ova izdaje celo vrsto praktičnih, kratkih slovnic z naslovom: »Die Kunst der Polyglottie«, ki so po obsegu in po obliki večinoma enake, tudi po ceni; dosedaj jih je 32. Slovanski jeziki so razven lužičko-srbskega vsi zastopani. Kolikor morem jaz soditi — imam pa precejšnje število teh slovnic — podajejo mnoge res to in morebiti še več, nego kar bi človek od takih knjižic pričakoval. In tudi naša slovenska ne zaostaja za drugimi. Seveda ni učena in se ne ozira na vse podrobnosti, a vendar ne prezira potrebnih pravil, zakonov in tudi ne izjem. Urejena je slovnica tako, kakor meni pisatelj, da bi se je najlože lotil in jo najlože obdelal Nemec. Glagol je obdelovan tudi praktično, brez posebne obširne podlage, vedno kaže pisatelj za Nemca — kateremu je ta stvar zoprna in težka — še dovolj jasno vrstne razlike. Oblike so sedanje navadne; kjer jih je več v rabi, navaja jih več, a v vzgledih samih najrajši le po eno. Nauk se naslanja na mnogo vzgledov, naklada tudi primerne vaje za prevajanje iz slovenščine v nemščino in narobe. Na koncu knjige je zbirka (chre-stornathia) kratkočasnic, primerov, popisov, pes-mij narodnih in umetelnih in paslovensko-nemški slovarček.
Pisatelj sam omenja v predgovoru, da ima v tem delu nekaj posebnostij. Ali naj štejemo k tem naglase, katere nahajamo vseskozi v knjigi? To moramo jako odobravati, a na drugi strani smo se preverili, da prav v tem ni dosegel pisatelj, česar je želel. Nauk o naglasu je v obče pravi, ker je naš navadni; a z vsemi posameznimi naglašenimi besedami in oblikami besed nisem zadovoljen. Zakaj bi pisali pet = 5, ne umem. Ako izgovori čitatelj zategneno in se bliža glasu a, je pomen — der Fersen (2. sklon množ.). Enako ne vem, zakaj naglaša pisatelj »očeta«, in ne rajši »očeta«; ako govore kje »jezeroma«, govore pa drugodi lepše »z jezeroma« (str. 21); zakaj »zadovoljni«, »meni« (=mi) in ne »meni«; »rumen« in »potreben«, »neham« in ne »ne-
uka in čitanja izgubil se bode vedno bolj. Dalje ni res, da bi bil »gorši« (str. 59) komparativ za »zal«. »Gorši« pomeni v obče »boljši.« N. pr.
bolnik pravi, da je »gorši« (boljši) ali pa slabši, »ta krava je ,gorši' za mleko kakor ona«. Ali pravijo in pišejo: »Tu je mrzle, čiste vode«?
pismeni jezik »artikel«, kar se pač kar tako ne sme trditi, kakor tudi ne, da ga ljudstvo čim dalje bolj rabi. Prav narobe: vsled šolskega na-
ham«, »gršm« (str. 43, 44,), »utögnem«, »mogoče«; zakaj »reči« in ne »ržči« itd. Pisatelj piše (str. 52), da je imel pred 300 leti i slovenski
(Str. 61.) Pa dovolj! Res je tu pa tam kaj takega, česar ne more vsakdo pripoznati; a v obče je vendar slovnica rabna, pregledna, jasna, tako, da je za svoj namen in v tem obsegu dovolj dobra in primerna.
»Popotnikovkoledar za slovenske učitelje.« 1891. S popolnim imenikom šolskih oblast-nij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno Stirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanju v začetku šolskega leta 1890/91. V. leto. Sestavil in založil Mihael J. Ne rat, nadučitelj in Popotnikov urednik v Mariboru. Maribor. Tisk tiskarne svetega Cirila. — Kakor druga leta ima koledar Popotnikov tudi v V. letniku lično obliko; poleg navadne koledarjeve vsebine tudi praktične stvari, kakor: »Najvažnejši periodični uradni opravki šolskih vodstev itd.« in »Imenik važnejših člankov, ki so priobčeni v »Popotnik«-u. Za gg. učitelje je ta koledar jako pripraven in potreben.
j^rvaško slovstvo.
Ni dolgo, odkar so se počeli zanimati evropski narodi za svoje siromašne črne brate v dalnji Afriki, hoteč jim prinesti blagodejno vero Kristusovo, a po njej tudi omiko. V ta namen so ustanovili 1. 1885. v sredi tople Afrike veliko Kongo-državo, v ta namen se žrtvuje veliko usmiljenih ljudij, kateri zapuste svojo domovino in hite- tje v daljne, neznane kraje, da pomagajo svojim zatiranim in zanemarjenim sobratom. Tudi Hrvati imajo med takimi junaki svoje zastopnike, a najznamenitejši med njimi je iz-vestno Dragutin Lerman, katerega zahvaljujemo za lepo knjigo, katera slove: »Listovi iz Afrike od Dr. Lermana«, Požežanina člana Stanley-jeve Kongo expedicije. Priobdio Jul. Kemf, pučki učitelj u Požegi. Požega. 1891. 8°. Str. 229. Cena 85 kr. — Dr. Lerman se je porodil v Požegi 24. avgusta 1863. Že mlademu trgovskemu pomočniku se mu je porodila želja, da odide v Afriko, za katero so ga navdušile razne knjige o najnovejših afriških preiskavanjih. Vendar zaradi raznih nezgod se mu je izpolnila želja šele 1. 1882., ko ga je slavni Stanley, kateri se je napravljal zopet v Afriko, sprejel v svojo družbo. Ondi se je Lerman s svojo vstrajnostjo in odločnostjo večkrat zelo odlikoval, 1. 1885. pa se povrnil v domovino. A komaj si je ondi popravil svoje zdravje, vzeli so ga med vojake, in moral je nositi v svoji domovini dve leti puško. Navdušeni afriški popotnik je težko čakal, da sleče vojaško suknjo. L. 1888. se napoti zopet v Afriko. Tu postal je zaradi odličnih zaslug pri ekspediciji na zgornjem Kongu nadzornik najdaljne postaje na Kongu, Stanley Fallsa, a belgijski kralj Leopold II. ga je odlikoval z redom zlate zvezde, kar je redka odlika.
Toda oglejmo si malo omenjeno knjigo! V knjigi je priobčenih osemnajst pisem, katere je Lerman pisal svojemu prijatelju Kemfu; v njih se opisujejo dogodki, katere je doživel Lerman na svojem drugem popotovanju po Afriki. Ti listki ti dado več, nego na prvi pogled misliš.
V	njih se ti opisujejo prav zanimivo in poljudno oni afriški kraji, mesta, naselbine, pripoveduje se nam mnogo zanimivih črtic o afriških narodih, o njih življenju in o njihovih običajih, riše se nam napredek omike v onih zapuščenih krajih, katerim se obeta lepša in boljša bodočnost. Žalostne so bile razmere onih narodov do nedavna, a v kratkih letih se je neverjetno napredovalo. Grda trgovina s sužnji polagoma pre-staje, a svetla luč vere Kristusove prinaša vsem bolje čase. Žal, da v onih krajih delujejo za razširjanje krščanstva največ protestanške in angleške misije, ker je katoliških menda raz-merno malo.
Knjiga je pisana jako zabavno, takö, da jo bodeš težko odložil, če jo začneš citati. A kar posebno godi tvojemu srcu, to je toplo domovinsko čustvo, katero navdaja mladega, pogumnega popotnika. Pač je istina, da človek začne še-le v tujini ceniti svojo domovino, svoj jezik in narod. Lerman je to svojo ljubezen tudi dejanski pokazal, ker je narodnemu hrvaškemu muzeju podaril lepo zbirko redkih etno-grafijskih predmetov, nabranih v Afriki. Knjigo bode izvestno lepo sprejelo hrvaško čitateljstvo, ker je prva te vrste v hrvaškem slovstvu in ker mu bode podala v domačem, poljudnem jeziku marsikatero zrnce o onih preiskovanjih, katera sedaj zanimajo ves naobraženi svet. Škoda, da ni knjigi priložen nov, točen zemljevid onih krajev, ker si čitatelj težko pomaga s starimi zemljevidi.	j. — k.
»Mythologija Grka i Rimljana.« Na-
pisao Dr. Otto Seemann, učitelj gimnazije v Essenu. Sa 83 slike. (Prievod s njemačkoga.) Zagreb. Knjižara Dioničke Tiskare. 1890. 8°. Str. 263. Cena gld. 1'60. — O tej krasno opravljeni knjigi ne bodem poročal obširno, ker je le prevod. Naša želja bi bila, da bi imeli v roki izvirno hrvaško delo v taki opravi. Priznati se mora, da izhajajo iz »Dioničke Tiskare« res taka dela, ki so v čast jugoslovanskemu tiskarstvu.
V	knjigi se nam popisujejo božanstva po navadnem redu: olympski bogovi, bogovi morja in voda, božanstva zemlje in podzemlja, božanstva hiše in rodbine, heroji in razne bajke o pol-bogovih, junakih in njih dogodkih. Slike, katerih je obilo, so res lepo zvršene, seveda z nravnega stališča moramo dvema ugovarjati, ki bi se bile prav lahko namestile z drugimi. Tekst je zanimiv in pripovedovanje prijetno. Torej več ozira na nravno-estetično stran in na mladino, kateri pride knjiga v roke!
»Andersenove izabrane priče za mla-dež.« Ukrašene sa mnogo slika. U Zagrebu. Knjižara Dioničke Tiskare. 1890. 8n. Str. 143. Cena 80 kr. — Tudi ta knjiga je res krasna. Vsebina njena utegne biti našim čitateljem že od drugodi znana. Tudi v slovenskem jeziku imamo Andersenove divne pripovedke, preložil jih je pokojni Erjavec nekoliko. V hrvaškem prevodu jih imamo 20. To vam je torej knjiga za deco! In razne slike dičijo ter pojasnjujejo pripovedovanje. Zato priporočamo radi to knjigo slovenskemu občinstvu, ker je naša slovenska knjižica že pošla.
peško slovstvo.
(Piše Stjepan Z—c.)
»Hlasy v poušti«, cyklus znebek Jar. Vrchlickeho. Str. 26. Gena 20 kr. — V tej zbirki sonetov poje V. o stvareh, že večkrat ope-vanih — in morem reči — bolje opevanih. Zakaj? Evo!
Kadar govori pesnik svojemu narodu, kadar ga teši, krepi, poučuje, treba, da govori preprosto, jasno, gorko in ljubeznivo, treba, da govori iz srca, ki narod ljubi, iz duše, ki čuti ž njim zlo in dobro. Vsega tega pa ni v tej zbirki. V. peva nejasno, skrivnostno, prepleteno z mitologijo in biblijo (seveda na svoj način), poleg tega (na nesrečo baš tukaj) razkosano hladno-mrtvo. On pravi sicer na str. 19.:
jen k präci, k präci, k präci neprodlene! Bud' z žuly cely život vaš, ne z j flu! A nepovolme! —• Umenun a včdou a präci rukou i vyzpyty ducha (!!) at' mozek vzkypi (!!) lövou krev nam vzplane! Snad zär pfec vlijem.......
Toda niti s temi besedami ni V. vlil v mene navdušenja, ostal sem hladen, tudi ko sem pre-čital celo zbirko, kakoršen sem bil preje. Spomnil sem se tudi nehote, kako vse drugačen vtis so napravili name drugi pesniki, n. pr Sv. Gech s svojimi rodoljubnimi pesmami.
Kako je cesto V. pevanje »frazovito in bombastično«, pričajo oni stihi, kateri govore o češkem jeziku (str. 23.):
Ty jak noc tmavä, jak den mnohobleskä, jak žula tvrdä, a jak chleba mökka, ty drahä, svata, žarna reči češka; Krte ohnivy a sladkych zvuku lažni, ty ptäku, vilo, oi'i, vekovekä ty sfingo . . .
Prečitavši to, majemo z glavo in vprašujemo: Pa zakaj? Kako, v čem se to vidi, je-li opravičena le jedna slika? To ni metafora (prenos)! — Ali se ne zdi to, kakor prazno naku-pavanje besed, da se stih izpolni?
V. je sicer velik pesnik, vendar pa se premalo trudi, da poda narodu, kar bi mu bilo primerno. Dela, kakor bi se ne mogel ponižati do naroda; on je pesnik »inteligencije«, njega narod ne razume. Imamo od njega pač tudi nekaj dobrih stvarij, — a ni vselej prav to, kar se sveti! Zunanjost knjižice je elegantna.
V Ottovi zalogi vv Pragi je pričel izhajati pri-rodopisni časopis »Živa«. Isto ime je nosil časopis, katerega je bil utemeljil 1. 1852. slavni češki fiziolog J. E. Purkyne, in ki je propadel pred 26 leti. Ta časopis je češkemu narodu prav potreben, bode velike pomembe in tudi koristen.
Uredništvo pripomnja, da bode ostro pazilo na razliko med prirodoznanskimi pojavi ali poskusi (eksperimenti) in med teorijami, ki se naslanjajo na razne modroslovne sestave in torej niso posledice znanosti in resnice.
Prva številka je zanimiva in bogata na vsebini. Izhajal bode časopis vsakega 15. dne v
mesecu v obsegu 32 str. Stane 5 gld. na leto. Želimo dober uspeh!
»Bäsniküv dennik« je naslov novi zbirki mladega nadarjenega pesnika Jaroslava Kva-pila. Izšel je v zalogi F. Šimačka v Pragi in stane 30 kr. - öital sem nekdaj (Despot »Malo zrnja«), da čuti pesnik, ko vrže svoje delo, predno je izda, z lastno roko v ogenj, posebno slast v srcu. Ako bi bil tudi Kvapil tako storil, izkazal bi bil veliko dobroto svojemu narodu. Tako grde blasfemije in prave neumnosti je malokdo čital. Grozna puščoba, tema, uprav gniloba modernega pesimizma in materijalizma vlada v otro-vanem pesnikovem srcu. On ne moli Boga (katerega imenuje »hrozn^«), nima vere niti upanja, življenje imenuje »prokleto«, in zopet dalje »okove«, »jež zlobohove skuli . . .« — A zato pa se klanja in moli »mater prirodo« in poezijo »ty jedinä v niž yefit neprestana . ..« itd. Tako pesništvo neče dvigati, krepiti in tolažiti človeka, ampak tlači ga, da bi ga čim najpreje utopilo v »blaženstvu« nenasitne Nirvane.
Poljsko slovstvo.
(Spisal dr. Fr. L.)
»Szkice z Indyj.« Nap. Ks. Marcin Gzer-minski T. J. W. Krakowie, czcionkami drukarni »Czasu« Fr. Kluczyckiego i spölki. 1891. Fol. Str. 192. C. gld. 2 50 — S posebno radostjo naznanjamo to jako lepo delo bratov Poljakov na polju etnografije, ker nam priča o narodovi krep-kosti, vnemi za obče-narodno znanje in za misije v tujih deželah. Izšla je knjiga v založbi »Missyj Katolickich«, in porabilo se je iz tega lista lahko mnogo tvarine in mnogo slik. Vendar je to delo enotno, samostojno in zato večje vrednosti, ker je knjigo spisal ud onega reda, ki v vzhodni Indiji tako krepko deluje.
Najprej govori pisatelj o Syamu, ki se čim dalje bolj odpira zapadni omiki, natančneje opisuje misije katoliške in posebej delovanje škofa de la Mothe. Kajpada je del o Indiji v ožjem pomenu najobširnejši. Potopisi, popisovanje redov, zgodovina, delovanje misijonarjev, zgodovina nekaterih indijskih razmer (na pr. kast), sedanji položaj — vse to je združeno in napisano v 22 poglavjih, v katerih se poučimo o tako zanimivi lepi Indiji —• res lepi, a tudi grdi. Nikjer na svetu se menda dandanes tako ne družita lepota in bujnost prirode z žalostnim nravnim in družbenim stanjem naroda. Brah-manstvo zavira napredovanje in je krivo mnogih prežalostnih navad, šeg in sporočil, ki tlačijo kot mora pomilovanja vredni narod. —- Enako obdeluje pisatelj tudi Nepal in Birmo. Bazlo-živši geograiijsko lego, opisuje narode, njih šege in verstvo (buddhovstvo), naposled natančno in obširno katoliške misije v teh deželah. Zadnji oddelek govori o Mangalori (Mangalorze) in tamošnji misiji in katoliških napravah. Man-galore je v južni Kanari (na južno-vzhodni strani od Goe) in ima katoliško cerkev, misijonsko semenišče ijezuviško), tudi napravo za gobove (možke in ženske), — kar nam vse predočujejo tudi slike poleg popisovanja — in še druge naprave: tako je to mesto, ki nima sicer jako ve-
liko (12.000) prebivalcev, važno središče za razširjanje katoliške vere v Indiji. Knjigo krasi 72 lepih in velikih slik, katerih mnogo je narejenih naravnost po fotografiji, vsled česar nas najživejše poučujejo o indijskih rodovih, stavbah, nošah, šegah in katoliških napravah.
Najtopleje priporočam prijateljem poljščine in katoliških misij to krasno knjigo: za um in za srce bodo dobili mnogo v njej, gledali bodo sliko katoliškega delovanja v daljnih vzhodnih deželah. (Dobiva se v Krakowu, wydawnictwo »Missyj Katolickich«, ulica Kopernika 26.)
Kdor čita rad poljski, priporočamo mu dve ceni povesti pisatelja Ks. Stanislaw a Kostke in sicer:
»Kto winien?« powiesc. Strani 154. Cena 27 kr.
Ze zdrawego pnia«, powiesc z naszej biedy. Str. 226. Cena 33 kr. — Obe povesti nam podajata istinite slike iz življenja poljskega naroda. Dobe se: Wydawnictvo »Katolika« w Bytomie, (Szl. G. Beuthen. Ob. Sehl.)
j^usko slovstvo.
(Spisal V. B-r.)
Zadnji dve leti ni poročal »Dom in Svet« redno o ruskem književnem delovanju; bodi mi zato dovoljeno, da omenim najvažneje književne pojave v tem času.
Zagledala so beli svet: „Stihotvorenija" priljubljenega pesnika M. P.Rosengeima vdveh zvezkih. To je že četrto izdanje od 1. 1858., znak, da se te pesmi rade prebirajo med ruskim narodom V tem izdanju je priobčenih tudi nekoliko do sedaj še nenatisnenih pesmij starega pesnika, med katerimi je najbolj zanimiva: »Rus - čeka«.
Dokaj zanimiv pojav v ruskem pesništvu so tudi: „Stihotvorenija O. N. Čjumina" (Mi-hajlova). Te pesmi se odlikujejo z živahnostjo in zdravimi mislimi in prav nič ne diše po navadnem pesimizmu mlajših pesnikov.
Ne manje znamenite so pesmi Aleksandra Poležajeva, katere je vnovič izdal P. Jefre-mov, dodavši življenjepis pokojnega pesnika. Poležajev je bil sin kmetiških starišev in je zaradi živahne narave zagazil v take nesreče, da se mu je povse pristudilo življenje. Da bi ložje pozabil svoje nezgode, udal se je vinu in žalostno umrl. Sam Bjelinski, znamenit ruski kritik, ni poznal njegovih razmer in ga zato ostro obsodil. Jefremov je izkušal do dobra predstaviti njegove razmere in opisati krivice, katere so ga napotile, da je umrl tako nesrečno. Poležajev je bil izreden talent in bi se vspel polagoma do visoke stopinje med ruskimi pesniki, da ga niso vrgle razmere zgodaj v hladni grob.
Prijatelji umrlega Vsevoloda M. Garšina so izdali krasno spominsko knjigo: „Pamjati V. M. Graršina", okrasili jo s slikami in spisi najboljših ruskih pisateljev, med katerimi je osem življenjepisov, pisem, tudi nekoliko izvirnih novel (od Gehova, Ščedrina itd.).
Znani in nadarjeni pisatelj Maksim Bjelinski (Jasinski) je izdal zopet nekoliko pqyestij, med katerimi se posebno odlikujejo: „Ženin in nevjesta", „Božja iskra" in roman „Tragiki".
Slavni grof L.Tolstoj je napisal novo povest — če se more tako nazvati — „Kreutzerovo sonato", v kateri opisuje razmere ruske farni-lije in v katero vpleta svoje reformatorske misli
0	modernem zakonu. Najnovejše delo njegovo je zdaj komedija „Plodi prosvješčenija", katera je pa tudi pisana v duhu realističnem.
Vladimir Korolenko je izdal svoje „Očerke i razkaze". Korolenko je pisatelj na glasu, zlog mu je lehak in neprisiljen, riše verno in istinito.
S. Leskov je napisal „Gora", roman iz egiptovskega življenja.
D. N. Mamin (Sibirjak) je napisal v novejšem času zopet več lepih romanov, med katerimi se posebno odlikuje: „Gornoe gnjezdo"; opisuje se v njem življenje na Uralu, katero pisatelj dobro poznava, saj je sam ondi rojen.
Izdana so v novič zbrana dela A. S. G rib o-j edova.
Med kritičnimi deli moram omeniti delo Kotljarevskago: „Očerki novejšej rusko j literatury", v katerem kritikuje novejše pesnike: Minskega, Nadsona,Fruga, Fofanova in druge in v katerem nam hoče podati karakteristiko sedanje ruske poezije. Označuje jo on kot poezijo toge in melanholije, zato pa tudi novejše pesmi ne segajo v srce čitateljem, dasi se jih izda vsako leto lepo število, in dasi je dosti nadarjenih pesnikov. Poezija je prenehala biti — pravi — sredstvo za razširjanje omike in civilizacije, kakor je bila nekdaj za Puškina, Lermontova in Nekrasova. Vzroke tej izpremembi nahaja on v samem življenju in pa v tem, ker ni pravih kritikov, kateri bi mlade pesnike učili in priveli na pravo stezo.
Vsakdo, ki se zanima za rusko knjigo, mora veselo pozdraviti delo A. Skabičeskago, katero je izšlo v Petrogradu v dveh zvezkih. V prvem zvezku opisujejo se Gogolj, Granovski, Hercen, v drugem pa Turgenjev, Ostrovski, Tolstoj, Gončarev in mnogi drugi.
Za zgodovino ruskega gledišča je zanimivo delo O p oči ni na: „Suskii teatr, ego načalo
1	razvitie". V njem je opisan natančno začetek ruskega gledišča, počenši od misterijskih in šolskih dram pa do konca 1. 1819. Dasi ni sprejela kritika nič kaj laskavo tega dela, vendar je znamenito zaradi marljivo zbranih historijskih doneskov za proučevanje zgodovine ruskega gledišča.
Znamenit prinesek za literarno zgodovino rusko je našel VI. Kolo s o v, namreč rokopis neznanega še do sedaj dela Hrvata Jurija Križan i da, zagrebškega kanonika, kateri je živel v Rusiji v XVII. stoletju in umrl v Sibiriji v pregnanstvu. Delo slove: „Obias^enie vi-dovno o pisme Slovenskem". Kolosov misli, da je to prvo Križanicevo delo, pisano v Sibiriji.
Naj omenim še nekoliko ruskih listov. Izmed novejših leposlovnih listov je najodličnejši „Sje-ver", katerega urejuje P. P. Gnedič, a izdajatelj mu je znani pisatelj Vs. S. Solovjev. List priporoča posebno to, da ne prinaša prevodov, nego samo izvirne spise najboljih ruskih piscev. »Sjever« je ilustrovan, izhaja vsakega tedra v Petrogradu in velja na leto 6 rubljev. — Znamenit list je tudi: „Voprosi filozofii i psi-hologii", katerega urejuje N. V. Grot. V tem listu razpravljajo se vprašanja iz logike, etike, psihologije, estetike, metafizike itd. S tem listom popolnila se je praznina, katera je bila v ruski knjigi. Izhaja vsakega četrt leta, a velja 6 V2 rubljev na leto.
Umestno je, da izpregovorim čitateljem »Dom in Svet«-a o znamenitih pokojnikih, katere je izgubilo poslednji čas rusko slovstvo. Ves ruski narod obžaluje smrt M. E. Saltykova (Ščedrina), kateri je umrl 15. maja 1889. On se je posla-vil največ kot satirik in je osnoval na ruskem novo pisateljsko šolo: »obličiteljnago napravle-nija«. Že v petdesetih letih je napisal: »Guber-ske očerke«, katere je priobčil v »Ruskom vjestniku« pod psevdonimom V. Ščedrina. Že s to knjigo postal je ljubimec svojih čitateljev. Znameniti so še njegovi: »Ne vi ni razskazi«, a zadnje delo njegovo je: »Pošenhonskajo starina«, katero je dovršil malo pred svojo smrtjo. Porodil se je 1. 1826. in bil do 1. 1868. v raznih državnih službah. Napisal je 25 zvezkov raznih povestij, črtic itd., meri se z Gogo-Ijem in Sevčenkom.
Malo po smrti genijalnega Ščedrina je umrl jeden izmed prvih ruskih učenjakov: Orest Miler. Rodil se je 1. 1833. v Revalu, in je bil profesor literarne zgodovine na petrograjskem vseučilišču, dokler ga niso 1. 1888. vpokojili zaradi predavanja o Katkovu. Že 1. 1865. je izdal hist, ruske književnosti in pa hrestomatijo. Najbolje njegovo delo slove: »Ruskije pisatelji posle Gogolja«, potem o: Hiji Muromcu (ruskem Kraljeviču Marku), o ženitbenih pesmih in pa o A. Tolstoju, ruskem dramatiku. Malo pred svojo smrtjo je objavil monografijo Uspenskega. Miler je bil slavist v najširjem pomenu. O njegovem literarnem delovanju je izdana posebna knjiga: »Očerk naučnoj dje-jateljnosti prof. O. F. Milera.
Med slavnimi pokojniki moram omeniti tudi znano pisateljico V. Krestovskij (pravo ime: Na-dežda Nik. Zajučkovska-Hvoščinska). Pisala je mnogo in bila temeljito naobražena. Umela je več jezikov, najbolje pa italijanski. Boljši njeni romani so: »Pervaja borba«, »Bariton«, »Ispijtanije« itd. Rojena je bila 1. 1825. v Rjazanu, a umrla je kot večina ruskih pisateljev v siromaštvu, dasi je delala do smrti.
Meseca decembra 1. 1890. pa je umrl v Petrogradu eden izmed prvih ruskih pisateljev — Grigorij Petrovič Danilevskij. Porodil se je Danilevskij 14. aprila 1829. v Danilovki, v har-kovski guberniji. Prvi pouk je prejel od svojih dobro naobraženih starišev, a kasneje obiskoval je šole v Moskvi in v Petrogradu. Že 18 letni dijak je priobčeval svoje spise, vendar se je pravo njegovo književno delovanje začelo še le z 1. 1850.
Kot uradnik je potoval mnogo, pogledal v dušo svojemu narodu in se povsem zaljubil v prirodo in narod, tako da je popustil službo in odšel na svoje posestvo. Vendar tudi sedaj je še mnogo potoval in pisal. Prvo delo, katero ga je slavilo po celem Ruskem, bila sta romana: »Bje-glije v Novorosiji« i »Bjeglije vorati-lis«. Pokazal je svojo beletristično silo in pa točno poznavanje svojega naroda. L. 1869 začel je urejevati »Pravit.elstvennii Vjest-nik«; dasi je imel ž njim mnogo opravila, napisal je vendar lepo število zgodovinskih romanov, izmed katerih omenjam: »Mirovič«, »Na Indiju pri Oetre«, »Knjažna Jara-kova«, »Potemkin na Dunaju«, »Sožen-naja. Moskva« itd. Riše verno, pripoveduje živo in zanimivo. V zadnjem času je delal mnogo za roman iz življenja careviča A. Petroviča — vendar smrt ga je pokosila popreje, nego je dovršil to delo. Rusi so izgubili mnogo ž njim, ker dokler bode ruska knjiga, vedno se bode med prvimi duševnimi velikani spominjalo ime Danilevskega.
PrUGA SLOVSTVA.
»Listinais 1.1170—1190.« Slovenska profe-sorja-duhovnika na zasebni semeniški gimnaziji v laškem Vidmu, čč. gg. Ivan Trink o in Josip Jušič, sta izdala lansko leto v spomin vme-ščenja novega župnika, č. g. Jožefa Gožnjaka na slovensko župnijo Sv. Marije v Dreki na 14 straneh tiskano latinsko listino pod zgornjim naslovom. To je jako lep, a ob jednem tužen pojav. Lepo je, da se še časi utrne iskrica slovenskega življenja iznad furlanske ravnine, a žalostno je, da mora zopet ta listina pričati, koliko slovenskih rodbin je še pred 800 leti bivalo na krasnih planjavah, po katerih sedaj dere s širokimi valovi skoraj jedino le italijanski »Tagliamento«. Pač bi bila močno ustregla gg. izdajatelja, ako bi bila primerjala pod črto prekrasna staroslo-venska imena krajev in oseb navedenih v listini, s sedanjimi krajnimi in družinskimi imeni. Kot rojakoma in veščakoma v domoznanstvu bi to ne bilo tako težko, kakor tujcu. Zgodovinska veda, prenesena med narod in prav porabljena, je važno orožje v boju za obstanek naroda. Znala bi se pa letnica postaviti tej listini še nekoliko starejša.	a. k.
»Veldes.« Eine Idylle aus den Julischen Alpen, geschildert von Amand Freiherrn v.Schweiger-Lerchenfeld. Mit 40 Illustrationen von Ladislaus Benesch. Wien. Pest. Leipzig. A. Hartlebens Verlag. 8°. Str. 176. Cena 2 gld. 20 kr. Ta knjižica nam predočuje v besedi in s slikami raj naše domovine — Bled. Navdušen od lepote govori pisatelj vneto, rekel bi, pesniško o jezeru in njegovi okolici, risar pa je izbral najlepše predmete ter jih izborno, dasi preprosto, podal čitatelju. Zares — vsa knjiga je neka posebna vrsta slovstva, katero je ustvarilo novodobno potovanje. Vsa knjiga je jako okusna, res lepa. Slovenec, ki jo ogleduje in čita, utegne le po-milovaje vzdihniti: »Zakaj nimamo Slovenci del, v katerih bi se ne izpodtikali nad tujim duhom!«
»Ahbazia.« Idylle von der Adria. Von A. v. Schweiger-Lerchenfeld. Mit 19 Original-Zeichnungen von L. E. Petrovits. Wien. Pest. Leipzig. Hartlebens Verlag. 1883. 8°. Str. 144. Cena 1 gl. 80 kr. — Naši čitatelji menda ne bodo hodili v Opatijo ; za to imajo premalo denarja in preveč nujnega dela. A vedeti, kaj in kakšna je Opatija, želi pač marsikdo, ker se velikokrat o njej govori in piše. Ta knjiga mu podaje natančen popis in lepe slike, bodisi o Opatiji sami, bodisi o drugih krajih v okolici njeni. Duh knjige je protinaroden in proticerkven. Posebno lepe so slike: pač opomin, da moramo tudi domačini začeti spoznavati, poslavljati svojo domovino.
»Archiv f. slavische Philologie«, herausgegeben von V. Jagic. XIII. zvezka 3. seš. podaje V. Oblakov spis : »Die kirchenslavische Uebersetzung der Apokalypse (321—361) — prav temeljito razpravo, v kateri nam pisatelj pove vse, kar se je dozdaj o tej reči pisalo. Sam postopa prav kritično in natančno. S tem nam je razbistril po svojih neutrudnih študijah marsikaj o cerkveni slovenščini. — »Die čakavština und deren einstige und jetzige Grenzen« (361—388) dr. M. Rešetarja, je nadaljevanje iz prejšnjih sno-pičev. Za sedaj samo opomnimo, da, kdor čita »Vienac« in »Kat. Dalm.«, naj si le dobro prečita, kaj tukaj piše Rešetar, in uvidel bo, kako so bili neosnovani napadi nanj. Tudi Slovenec našel bode v tej razpravi — soseb v 2. sešitku — marsikatero drobtinico za-se. — »Einige Bedenken« (388—397) piše V. J. o Rešetarjevi razpravi. V. J. pravi, da ne prenašajmo dualizma med sto in ča iz sedanjosti v preteklost. Du-brovčanov pravi jezik ni bil niti srbski niti hrvaški — ampak slovinski (str. 397.), — Polnischrussische lntermedien des XVII. Jahrh. je konec daljše razprave A.Brücknerja. — Süd- und west-slavisch modn» ,blau' (418—433.) — »Kritischer Anzeiger« ima daljšo razpravo A. Pypina: Ueber das Verhältniss der ruthenischen Literatur zur russischen, in krajšo (napisal V. J.): Tolstoj's »Krieg und Friede« in einer kroatischen Uebersetzung, katera je znamenita. Tako piše V. J. (Str. 463.): »Es besteht leider gerade in dieser Beziehung (t. j. v prelaganju) ein weit verbreitetes Vorurtheil, man könne eine zweite slavische Sprache, was man zu sagen pflegt, spielend erlernen . . .« V omenjeni razpravi se J. V. prav nepovoljno izraža o prestavi A. Ha-rambašiča. Zakaj? Pove mu naravnost, da ni prav prevajal, kar mu tudi dokazuje s citati iz izvirnika in prevoda. — »Kleine Mittheilungen« obsegajo kratko razpravo V. Oblaka »Einige Neu-
bildungen der Conjugation« za nas Slovence prav važno. »Ein spätglagolitisches Predigtfragment« od K. Štrekelja in dve jezikoslovni drobtinici.
Lekše.
»Durch Asien.« Ein Buch mit vielen Bildern für die Jugend. Von Josef S p ill m an. S. J. Zweite Hälfte: Japan, China und Indien (Ost-und Südasien). Freiburg im Breisgau. Herder-sche Verlagshandlung. 1890. Str. XII.+538. Cena 5 gld. 40 kr., vezan. 6 gld. 24 kr. — Dasi naslov pravi, da je knjiga za mladino, vendar rečemo popolnoma resnično, da je knjiga etnografsko delo prve vrste. Veliko narodopisne tvarine je nakopičeno v velikem zvezku, bodisi, da popisuje narode in dežele le splošno, bodisi, da nam slika popotovanja in opazovanja posameznikov, zlasti misijonarjev. Da je pa knjiga nekako posvečena mladini, izvira od tod, da ima veliko slik, skoro na vsaki strani. Tako je ta knjiga v pravem pomenu slika vshodne in južne Azije. Ne morem reči, s kakšnim zanimanjem sem čital živahno in lepo opisovanje n. pr. Japonskega, čudne Koreje itd. Ako je vredna kaka knjiga pisana v tujem jeziku, da si jo nabavi Slovenec, izvestno je ta. Zato ne želimo nič bolj nego, naj bi vsaj dijaške knjižnice, ki tako pogostokrat kupujejo nemške knjige, segle tudi po tem lepem delu, za katero bodo knjižničarju jako hvaležni čitajoči dijaki.
Z istim namenom, da bi namreč oni, ki kupujejo za knjižnice nemške knjige, kupovali le dobre in zanimive, omenjamo tri iz založbe Herder-jeve v Freiburgu (Breisgau):
»Memoiren eines Esels.« Von der Gräfin v. Segur, geb. Rostophine. 8°. Str. 284. Prevod iz francoščine — ima 68 jako lepih slik. Lani je izšla 2. izdaja. Od duhovite pisateljice bi se mogli naši povestničarji učiti, kako se piše zanimivo. Stane 1 gl. 8 kr., vez. 1 gl. 20 kr.
»Der kleine Radetzky.« Eine österreichische Soldatengeschichte. Für die Jugend erzählt von Karl Rolf us. 1890. 8°. Str. 96. Pet izvirnih slik. Stane 72 kr., vez. 96 kr. — Ta povest je za mladino jako pripravna, ker nam slika življenje in napredovanje avstrijskega vojaka.
»Beppo < der Lazzaroniknabe. Für die Jugend erzählt von Karl R o 1 f u s. 1890. 8°. Str. 128. 4 slike. Cena vez. 96 kr. Beppo je živahen na-poljski deček, ki mora mnogo hudega doživeti. Obe povesti imata lep namen, da kažeta pot do dobre vzgoje, zlasti kako naj mladi človek skrbi sam zase.
Raznoterosti,
Naše slike.
Ni nam treba govoriti o vsaki sliki posebej, ker nekatere pojasnjujejo to, kar pripoveduje pisatelj z besedami. O Prešernovem spomeniku omenjamo samo, da je na lepem pokopališču
Kranjskega mesta, kar je pač mnogim čitateljem znano. Postavili so ga rodoljubi 1. 1852. Oni napis, ki se bere težje na naši sliki, glasi se: Ena se tebi je želja spolnila, V zemlji domači da truplo leži.
Natančno mero spomenika podamo čitateljem ob drugi priliki, ko objavimo spomenik Jenkov z istega pokopališča.
Vir Vipave »Pod skalo « V trg Vipavo došli popotnik dospe po glavni cesti do gostilne »Adrija«. Krene jo v nasprotno postransko in ozko ulico. Kmalu je na mostiču, ki veže prostor ob cerkvi sv. Marka z nekdanjim mlinom, sedanjo grajsko pilo (žagoK Lep prizor se kaže njegovim očem, prizor, ki mu ga predočuje naša slika.
Ob svoji levici ima ogledovalec veličastno grajščinsko poslopje, kjer bivajo sedaj vipavski uradi. Kaže se mu le zadnja stran z velikim kolesom, ki dviga in naganja vodo v poslopje, in lep cvetlični vrt. Pod nogami pa mu mirno in resno šumi srebročista, zdrava in izvrstna pitna voda »Vipava«. Trije močni vrelci bruhajo vedno dovolj vode na dan. Nad glavnim virom se vidi na višini staro, sedaj zapuščeno žup-nišče in nekoliko više v skrajnem koncu severovzhodnega kota razvalina »Starega grada«. Na desni strani te prijazno pozdravlja lična stavba izmed košatih kostanjev. Pod njimi se razprostira lep prostor, koder ob vročih poletnih dnevih iščejo potrebnega hladila vsakojaki obrazi. Komur ne ugaja mrzla studenčnica, temu gostoljubni krčmarrad postreže's pristnim »Vipavcem«, ali pa tudi s pivom iz mrzle kleti, podskalskih prostorov, ki menda celi okolici dado ime. Razven tega se mladina lahko zabava na kegljišču. Nad njim pa morejo strelci izkušati svoje bistro oko in trdno roko. Kogar pa posebno veseli vožnja s čolnom, privošči si lahko tudi to veselje. In če mu ne ugaja niti to, niti drugo, lahko se umakne zvedavim očem v resnično krasen vrtič na južni strani za malim ovinkom. Izza raznovrstnega drevja in grmičevja nekako otožno pozdravljajo prišleca neukretni kameniti kipi. Nad vso to krasoto pa se dviga gologlavi Nanos, ki se ne zmeni dosti za časi prav veselo in bujno življenje ob svojem vznožju.
Ker nahaja obiskovalec »Pod-skale« na tako majhnem prostoru toliko krasote ob največi vipavski vročini, a prijeten hlad, ker zre njegovo oko pomenljive priče daljne starodav-nosti in ker si poleg tega njegovo srce privošči lahko vsakovrstnega hladila in vedrila: kaj čuda, da je ta kraj tako priljubljen Vipavcem!
Glede na to lepo sliko prelepega domačega kraja — bisera Vipave — smemo le reči: O da bi še drugi domači umetelniki tako poslavili lepo domačijo, kot vrli naš Vrhpoljski! i. z—n.
Švedi v Pragi. Da morejo umeti čitatelji poslednjo sliko, naj se spomnijo 30 letne vojske, v kateri je Češka toliko trpela. Po njenih lepih livadah je razsajala bojna furija in pokončavala, kar je mogla doseči. Divji Švedi so pridrli celo v mesto Prago. O tem dogodku čitam v stari kroniki iz leta 1780., ki se pa imenuje: »Neue Kronik von Böhmen« (na str. 348, 349)»Cesar Ferdinand II. je hotel 1. 1648. odvrniti Švede, da ne bi pridrli na Avstrijansko, zato je zbral vse svoje čete iz vseh svojih dežel, ter jih postavil pod vodstvom Oktavija Piccolominija proti švedskemu vojskovodji Wrangelnu. Ta pa se
je začel ozirati na nezavarovano Češko in je poslal svojega podvojskovodjo Janeza Krištofa pl. Königsmarka na Češko, da bi se polastil nekoliko mest in nekoliko utrjenih krajev. Königsmark je vzel Klatowe, Horšfiw-Tyn in nekatera druga mesta brez težave. Ana to mu neki odpuščeni cesarski vojni služabnik, Ernest pl. Ottowald, razloži, kako lahko bi bilo dobiti tudi Prago. Pove mu, da popravljajo Pražani nekje mestno zidovje, ne da bi tam stražili. Skozi odprtino bi lahko zlezlo toliko vojakov v mesto, da bi vzeli jedna vrata. In res, oni človek sam zleze po noči pred 26. julijem (1648. 1.) s 1000 vojaki, polasti se strac-howskih vrat in ja odpre Königsmarku. Ko so Pražani spali, zasedel je trge in glavne ulice (levega brega) s svojimi vojaki in jim ukazal streljati na vsakoga, ki bi se zjutraj pokazal na ulicah ali na oknih. V prvi zmedi so postrelili okoli štiri sto oseb ali jih ranili. »Feldmaršal« Golloredo je ubežal na čolnu v Staro Mesto, kjer je osnoval nekako obrambo. Švedi se polaste tudi kraljevskega gradü in orožnice ter začno takoj s topovi streljati na Staro Mesto. Potem je prepustil Königsmark vso Malo Stran svojim vojakom, ki so plenili dva dni. Dali so prepeljati vse dragocenosti s kraljevega gradü in neizmerno veliko plena v Švedijo. Wittingausko knjižnico, ki je imela stare rokopise, nabrane še od Rosenber-gov in pred kratkim prenesene na praški grad, dalje Königsmark na ladijah prepeljati na Saško, od tod v Švedijo, kjer jo še dandanes hranijo v Stockholmu.
V Starem in Novem Mestu (na desnem bregu) so pa imeli med tem čas pripraviti se za brambo. Najprej so se zbrali dijaki in skoraj 800 jih je zasedlo breg Veltave in pa most, da ne bi mogel čezenj priti sovražnik. Po njih vzgledu so se ravnali meščani in celö mnihi so se oborožili. Naposled dospe tudi nekoliko cesarskih čet, katere sta vodila Buchheim in Conti, ki je bil jako spreten v streljanju. Königsmark je, dobivši nekoliko pomoči oblegal tri tedne pofiška vrata in z 32 topovi streljal noč in dan, a nič ni opravil. Zato jo je mahnil od tod proti Taboru. Med potom je grozno pokončaval. Iz tega vidimo, da so imeli tudi Čehi svoje Turke in da so v vojski grozno veliko trpeli.
Prizor iz tega boja nam kaže naša slika. Predočuje nam mestni stolp (»Dom in Svet« 1. 1890. str. 304.) na Starem Mestu, dalje se vidi mimo stolpa čez Veltavo na Malo Stran, kjer za-gledaš hrib Petrin s Schwarzenbergovim parkom ter tako imenovani »gladovi zid«, ker so ga bili zgradili ob času velike lakote, da je imelo lačno ljudstvo nekaj zaslužka. Hud boj je tu ob stolpu. Švedi se umikajo — beže, Pražani pritiskajo za njimi.
Za hišo, iz katere streljajo meščani, so dandanes mlini in toplice tik Veltave. Na stolpu mostovem pa je vzidana marmorna plošča, katere latinski nadpis poslavlja hrabrost Praža-nov 1. 1648.
Valvasorjeva knjižnica. V stolni zagrebški knjižnici se nahaja mnogo knjig, ki nosijo na notranji strani platnic Valvasorjev grb. Bile so
nekdaj last slavnega kranjskega zgodovinarja. Poleg knjig leži ondi tudi nekaj deželo kranjsko zadeva-jočih rokopisov, o katerih je izvestno, da jih je rabil Valvasor pri sestavi svojih zgodovinskih del. Posebno znamenit je med njimi dnevnik (Diurnale) škofa Hrena. Drugi del tega dnevnika hrani še ljubljanski škofijski arhiv, a prvi del, katerega je imel Valvasor znabiti na posodo, pomešal se je med njegovimi stvarmi in odpeljal s knjižnico vred proti jugu.
Različna so mnenja, kako je neki prišla bogata knjižnica slavnega Valvasorja v Zagreb. Ponudil je iskreni domorodec vso svojo knjižnico, ko ga je bila začela treti beda, pod kaj ugodnimi pogoji kranjskim stanovom, češ, naj jo kupijo in s tem zasnujejo začetek javne knjižnice v Ljubljani. A stanovi so nujno zadevo toliko časa mencali in odlašali sklep, da se je Valvasor obrnil v Zagreb. Prodal je knjižnico ondotnim jezuvitom, kakor po neki Erbergovi beležki trdi Jellouschek v »Mitth. d. hist Vereines für Krain« 1857, str. 115. Ovrgel je poslednjo trditev zgodovinar P. pl. Radics v svoji knjigi »Valvasor« na 2b. strani, ko piše, da je našel na nekem izvlečku vizitacijskih dekretov v omenjeni knjižnici zapisano : »Bibliothecae praesentis initium fecit magnae memoriae Episcopus Ignatius Mikulizh (1688— 1694), qui magno aere comparatis libris eru-diti Valvasoris prima ejus fundamenta posuit, operam suam et lnborem in ponendo aedificio et con-signandis libris capitulum laudabiliter adjuverit.« Valvasor bi bil tedaj izročil knjižnico škofu Miku-liču za drag denar..Vse kaj drugega nam pa povd listina, ki se je poslednji čas našla v karlov-škem frančiškanskem samostanu in ki trdi, da je Valvasor knjižnico zagrebškemu škofu podaril. Glede na plemenitost užaljenega Valvasorjevega srca si lahko mislimo kaj takega. Se bolj verjetno pa je to, če pomislimo, da je listino, ki nam to pripoveduje, pisal 19. avgusta I7°3. Valvasorjev sin (menda Volf Vajkard, roj. 1. 1679.), ki je kot brat Alojzij bival tačas v karlovškem samostanu. Povč nam v tem pismu kopico dozdaj neznanih, a znamenitih podatkov. Pravi, da je šel, ko je umrl njegov oče Ivan Vajkard pl. Valvasor z Bogenšperka, v samostan karlovških frančiškanov, kjer živi že šesto leto. Zvršil je modroslovne študije in spe-kulativno teologijo v Ljubljani, moralo pa v Kar-lovcu. Sedaj je šele subdijakon. Jesenski kvaterni teden 1. 1703. ima postati dijakon, a rad bi precej na to prejel tudi mašništvo, da bi mogel že na god sv. Frančiška (4. okt.) peti novo mašo. Toda zato je še premlad, tri dni po onih lcvatrah bi bil šele zadosti star. Prosil je za to oprostitev že njegov sorodnik, karlovški glavar Janko Budački. In sedaj prosi zagrebškega škofa Martina Brajkoviča še brat Alojzij sam, češ da bi bilo to jako drago njemu in sorodniku Janku Budačkemu. Da bi škofa toliko bolj omečil za skazanje te milosti, pravi v pismu: »Praesertim vero, cum et dominus meus defunctus parens episcopatui Zagrabiensi multa bona praesti-terat, maxime vero tunc, quando certam bibliothe-cam spontanae pro perpetua memoria donaverit.« Valvasor je torej daroval svojo knjižnico škofu. To nam priča njegov sin, ki je pač stvar dobro vedel in ki se je upal malo let po podaritvi o tem
pisati škofu samemu. Živel je P. Alojzij Valvasor pozneje kot frančiškan v Novem Mestu.
Omenjena knjižnica obsega dalje nastopne rokopise: i. Rodoslovje kranjskih plemenitnikov po abecednem redu. 2. Kranjski oblastniki od 1. 1523 do 1672.".»Zaznamovanih je vsako leto po šest in še več plemenitih oseb, in povedano s katerega gradu so bili doma. 3. Rodoslovje obitelji Strassolds in Lamberg. 4. Prenašanje sv. Peregrina v cerkev sv. Jožefa pri bosonogih avguštincih v Ljubljani. 5. Izpiski iz rokopisnih letnikov; segajo do 1. 1048, do časa sv. Heme. 6. Beležke o opatih in dobrotnikih stiškega samostana (z mnogimi pomotami objavljene leta 1883. v »Studien und Mitth. aus dem Benedictiner- und Cist.-Orden«), 7. Ordinacijski zapisnik ljubljanskih škofov Tavčarja in Hrena do leta 1612.	A. Koblar.
©gnjoslav Utiešinovič Ostrožinski.
Izmed malega števila preporoditeljev ilirske dobe je pobrala smrt dne 8. rožnika m. 1. pesnika, pisatelja in rodoljuba hrvaškega — Ognjoslava Utie-šinoviča Ostrožinskega.
Pokojnik se je rodil dnd 21. velikega srpana 1817. leta v Vojni Krajini v vasi Ostrožin. Ker je bil nadarjen in marljiv, popenjal se je hitro od časti do časti. Kot podžupan je napisal več politi-ških spisov v nemškem jeziku: »Die Hauskommunionen«; »Die Militärgränze und die Verfassung«; »Die Militärgränzfrage« itd. Zaradi spisa: »Die Naturschätze im nördlichen Kroatien« imenovalo ga je dunajsko geološko društvo »Geologische Reichanstalt« dopisujočim členom. — Med vsemi njegovimi spisi pa je največ vreden, obsežen in znamenit j edini hrvaški spis: »Životopis kardinala brata Gjorgja Utiešinoviča prozvanoga Martinusius« (Rad 53. in 54.).
No Slovencem, kateri se brigajo za razvoj hrvaške književnosti, znan je Utiešinovič bolj kot pesnik. — Vsakemu Slovencu je vsaj po imenu znana njegova zbirka liričnih in epičnih pesmij »Vila Ostrožinska«, katero je prvikrat izdal leta 1845.
Že s prvo pesmijo »Jeka od Balkana« si je Utiešinovič pridobil glas, a veliko več, ko je izdal »Vilo Ostrožinsko«, tako, da ga nekateri celo primerjajo Mažuraniču. — Izdavši drugikrat »Vilo Ostrožinsko«, dodal ji je prvi poskus hrvaške estetike: »Misli krasnih umjetnosti«.
Znamenito njegovo pesniško delo so tudi »Psalmi Davidovi« in dve večji epično-lirični pesmi »Ne-deljko« in »Potres«.
Smrt ga je prehitela, da ni mogel izdati nameravane nove zbirke svojih pesmij. — Pokojnik je bil pesnik, kateri je znal svoje domoljubne misli podati narodu v krasni narodni pesniški obliki. Jezik mu je gladek in čist. — Utiešinovič je bil vesten uradnik in narodu priljubljen. Bodi mu blag spomin!	v.
Elektrika v fotografiji. Za fotografijo treba precejšnje svetlobe. Novejši čas so začeli rabiti za razsvetljevanje predmetov električno luč, ki prav dobro služi. Fotograf uravna svetlobo tako, kakor jo potrebuje.
Izdaja in urejuje dr. Fr. Lampe.
Tiska »Katoliška Tiskarna«.
Družba sv. Mohorja.
ed tem, ko udje Mohorjeve družbe sprejete knjige pridno prebirajo-^ hiti Mohorjeva tiskarna pripravljat nove knjige za tekoče društveno ^leto. Ravnokar se dovršuje „Življenje Marije Device in sv. Jo-"žefa" in pa „Občna zgodovina"; pridno se stavijo in kmalu se 'bodo tiskale obečane molitvene bukve; pričenjamo tudi že delo s ,Slov. V ečernicami" in s „Fiziko", in koj potem, ko v roke dobimo imena letošnjih udov, pride zadnja knjiga, „Koledar", na vrsto.
Ker izkušnja uči, da največ udov privabijo k družbi pobožne, zlasti pa molitvene knjige, naznanjamo, da izide letos sicer isti molitvenik, ki je oglašeu v „družbenem oglasniku"; a napovedanim, po škofu Jakobu Peregr. Pavliču spisanim trem delom onega molitvenika dodal je g. prestavljalec še četrti del, ki obsega navadne molitve, kakor: juterno in večerno molitev, mašne molitve, litanije, križev pot, molitve k sv. patronom za srečno zadnjo uro itd. Tako urejeni molitvenik z imenom: „Gospod, teci ini pomagat!" služil bo lahko vsakemu kristjanu za domačo in cerkveno božjo službo. Bolnikom, starim ljudem in onim, ki so slabih očij, pa morda še drugim ugajal bode molitvenik gotovo tudi v tem, da so molitve tiskane z velikimi črkami, kakor dozdaj še v nobeni drugi Mohorjevi knjigi. Zato prosimo, pri vabilu k letošnjemu pristopu slovensko ljudstvo na to posebej opozarjati. — Kdor želi molitvenik v platno vezan dobiti, naj doplača 80 kr., v usnje in z zlato obrezo pa 50 kr.
Pri tej priliki še jedenkrat uljudno prosimo čč. gg. poverjenike, naj družbo priporočajo in naj kakor dozdaj požrtvovalno nosijo breme nabiranja in zapisovanja udov, da se družba v korist in čast slovenskemu rodu vedno bolj razširi in udomači, zlasti v pomejnih krajih Slovenije. Pred vsem pa želimo letos, da bi se oglasilo prav mnogo dosmrtnih udov, ker bomo že to spomlad pričeli z zidanjem nove, prostornejše tiskarne in knjigoveznice, in bo za to treba mnogo denarjev. Kdor je še mlad in trden, bo le sam dobiček imel, če plača 15 gld. na enkrat, namesto da bi po 1 gld. plačeval morda 80 do 40 let. Že več starejših udov nam je reklo, da se kesajo, zakaj se niso v mlajših letih zapisali za dosmrtne ude, ker zdaj so teh 15 gld. že vplačali posamično in morajo še zanaprej plačevati. Kdor ima zdrave otroke, naj tiste zapiše za dosmrtne ude, ker jim tako pomore, da bodo morda mnogo, mnogo let dobivali družbene knjige po vrsti, ne pa, kakor se zdaj včasih zgodi, da kdo nekaj let plačuje, potem pa eno leto vmes pozabi ali ne more plačati; in po'em ima knjige, ki hodijo po več let na svetlo, pretrgane, ker mu manjka zvezka od tistega leta. Vsled tega zgubi veselje do cele knjige, katero bi sicer vezati dal, ako bi bla popolna. Družbi in udom bo torej enako pomagano, ako se oglasi prav mnogo dosmrtnih družbenikov. Za novo stavbo si bode namreč družba morala denarjev vzeti na posodo in za iste plačevati obresti; če se pa nabere dovolj dosmrtnine, sme družba ta denar v hišo naložiti in obresti plačujejo se potem iz najemščine in zaslužka tiskarne za natiskovanje knjig ustanovnikom.
Konečno opozarjamo še posebno vse naše čč. gg. poverjenike, da naj se nabira družnikov sklene z zadnjim dnevom februarja in naj se vpisovalne pole z denarjem vred pošiljajo pod napisom: „Družba sv. Mohorja v Celovcu" franko vsaj do 5. marca t. 1. društvenemu blagajniku. — Kdor se pozneje oglasi, ne more S3 šteti za uda in mora plačati za knjige tisto ceno, kakor po knjigarnicah. Na spremembo stanovališča društvenika med letom se družba pri tolikem številu ne more ozirati; vsak ud dobi tedaj knjige tam, kjer seje dal vpisati. Bog daj srečo!
V Celovcu, dne 20. januvarja 1891.1.
Odbor družbe sv. Mohorja.
Kratka poročila. §>+
„Svetozor" se imenuje velik češki leposlovni list, ki vizhaja že 25. leto v Pragi v založbi F. Simačka. Izhaja vsak teden v folio-obliki, obsegajoč največkrat po 12 strani in stane na leto 9 gl. 50 kr. Zlasti lepe so ilustracije. S tem listom se morejo meriti Cehi z drugimi večjimi narodi. Zal, da ni glede na nravnost v listu vse v redu, torej ga ne more v svoj prid čitati mladina. Poslednja (10.) številka t. 1. ima krasen lesorez Jan-Matejkove slike: »Poroka Kazimira Ja-gelonca, kralja poljskega, z Elizabeto Avstrijsko 1. 1454.«
„Hlidka literarni. Listi venovane literarni kritice. Poradatel Dr. Pavel Vy-chodil, O. S. B. v Rajhrade." 8°. Stane na leto 2 gl. Ta list, izhajajoč v Brnu (benediktinska tiskarna), podaje večinoma dobre ocene ali vsaj namerava jih podajati. Peča se, kakor kaže naslov, s samim slovstvom.
„Literärny listy. Časopis venovany zajmüm literarnim. Vydavatel: Fr.Dlouhy v Brne.u Stane 2 gl. 90 kr. na leto in hodi po nekoliko drugačni poti kakor »Hlidka«.
Veliko pozornost vzbuja na Francoskem delo P. Didona:
Jesus-Christ. 2 zv. v vel. 8°, Paris, Plön & Co. 1891. Stane 16 frankov.
Francozi in tujci jako občudujejo to delo zaradi pisave, ki je res divna. Znano je dovolj, da Francoz ljubi lep jezik, elegantno pisavo, govorniško krasoto. To ima ta knjiga v obilni meri. A nemška kritika, ki priznava to lepo prednost, trdi, da delo ni temeljito, da je zlasti razlaganje sv. pisma dovolj površno. A to je izvestno, da je knjiga pisana v dobrem in vernem duhu in zato bode imela tudi uspeh v oni deželi, kjer je — žal — Renanova knjiga enakega imena le preveč kristijanov pripravila ob vero. Kaclar nam bode možno, poročali bodemo še več o tej zanimivosti na slovstvenem polju.
Lepe platnice za „DOM in SVET" je dal prirediti gosp. Iv. Bo na 5, bukvovez v Ljubljani (Poljanska cesta št. 10), in okoli velike noči se bodo lahko dobile. S tem bode jako ustregel mnogim naročnikom, ki si žele imeti list v lepi zunanji obliki. Platnice bodo za vse dosedanje letnike in v raznih barvah. Naročila naj se pošiljajo g. Bonaču.

(Črke č, f, g-, li, j, k, p, s, z, ž se ne rabijo.)
Črka brez pomena glagol mnog1 zemljan bodi vedno in proti sebi moje ali tvoje jedna beseda
99 99 99
99
99 99
1,
12, 573, 7824, 63495, 639106, 1598907, 35915028, 359164209, 1234567490,
Črka brez pomena glagol zdravju škoduje i mas in ješ po zimi se za noge skrbe jedna beseda
99
99 99
99 . 91 99
Kdor je dijak, in prvi vstvaril Številkam tem bo črke prave, Ne bodi žal mu te zabave! Neznanec njemu je podaril Kar znaei novili crk devet: 123 45 6789.
1, 32, 713, 5974, 31725, 754806, 3984167, 58234568, 568432109, 1234567890.