List št. 54.
Ob
posvečenju spominka dr. Prešerna
v Krajnji 3. julia 1852.
Non omnis morior. Ovid. Postavite spominek na mogili' Ker tu počivajo kosti Prešerna, Ki jih izročil materi je mili, Poplačati ji zadnji dolg.   Nezmerna Krepost njegovemu je umu bila, Y ponos narodu , domovini v slavo.
V  zibeli ga je obiskala Vila, Ovila mu z beršlinom nježno glavo;
V   svetišče svoje Stvarnica peljala, Odločila mu je obilo dote,
S periščem polnim ga obdarovala; Odperla Zorja mu je hram krasote, Zamaknjen gledal je danic bleščobo, Zamaknjen čul nebeške melodije
V  okrogu obdan z nadzemeljsko svitlobo. Pa grenka žalost se mu v serce vlije, Ko vidi svoje brate zapuščene, Teptane od sinov lastnega naroda;
Ko vidi, da vse, kar le ka) požene,
Zatreti se zaklela je osoda:
Poprime gosli in udari v strune,
Udari v strune milo jokajoče,
Slovencu serce vsacemu presune,
Užge mu v persih plam ljubezni vroče
Za domovino blago, krasno, milo,
Kogar ni derzna tujka oslepila,
Raztergala mu domovine krilo,
Med protivnike nazega vverstila. —
On nam nebo oblačno je razjasnul,
Zaraščen pot potrebil v hram narave,
Berlečo ptujstva lešerbo ugasnul,
Zasadil rožo na bregovih Save,
Ki bo ime njegovo še častila.
Ko ti spominek rija bo razjedla,
Ko davno nas bo hladna zemlja krila,
Na prestol stari spet se Slava vsedla.
Postavite spominek na gomilo!
Da potnik mimgrede pripogne glavo,
Da poznih vnukov sem priroma obilo
Obhajat pevca neumerlo slavo!                     C—r.