178 j kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 ZAVOD ZA GLUHO MLADINO V LJUBLJANI OD LETA 1945 DO 1960 bogo jakopič Po osvoboditvi leta 1945 se je razvila na Zavodu značilna povojna dejavnost za ob- novo in preurejanje med vojno nastalih raz- mer. Že takoj na začetku je bila ustanovljena sindikalna podružnica učiteljstva za poseb- no šolstvo, nadalje pionirska in mladinska organizacija za gluho mladino na Zavodu. V šolskem letu 1946/47 je bila zavodna pionir- ska organizacija po delovanju in uspehih na drugem mestu v Sloveniji. Pionirska organi- zacija — njen odred — sta dobila ime po gluhem partizanskem kurirju, padlem v NOB, Emestu Našiču, nekdanjem gojencu Zavoda. Tako se je izvršila tudi na Zavodu samem korenita revolucionarna preobraziba, v delu in organizaciji, kakršne Zavod dotlej še ni poznal. Naval novih učencev na Zavodu je bil ta- koj zelo velik, ko je ta leta 1945 pričel s svo- jim delom. V Zavod so vstopili novinci (za prvi razred) in zelo mnogo tistih, ki so bul že pred vojno v njem pa so morali med vojno ostati doma. Po starosti so bili že večinoma odrasli, po šolski izobrazbi pa zaostali. Zavod je bil takoj prenapolnjen. Med drugo sve- tovno vojno se je sukalo število gojencev od 40 do 60, po vojni pa se je takoj dvignilo na 130, oziroma celo na 155. Se vedno pa so osta- li doma mnogi odrasli, nedošolani gojenci. Prostorski problem je Ml vedno težji, saj je že pred vojno primanjkovalo šolskega pro- stora. Zato so se slepi gojenci, ki so se nase- lili v Zavodu leta 1944, zopet preseliti leta 194? v svoj zavod v Marmontovi ulici. Tabela gojencev in učencev prvih let po osvoboditvi lepo kaže, kako se je dvignilo število učencev in gojencev: šolsko leto 1945/46 — 130 šolsko leto 1946/47 — 150 šolsko leto 1947/48 — 148 šolsko leto 1948/Î49 — 155 šolskio leto 1949/50 — 147 Do leta 1958 je bilo skupno izšolanih 720 gojencev, letno povprečno 14 gojencev. Te- žave so nastopile ob pomanjikanju učno- vzgojnega osebja. Med vojno je bilo nekoliko razredčeno, po vojni pa so morali nekateri učitelji pomagati zavodom zunaj Ljubljane do ustanovitve in veljave (npr.: Portorožu). Eden izmed učiteljev je po osvoboditvi umrl, eden je bil premeščen na ministrstvo za so- cialno skrbstvo, eden v Trst, nato pa v Por- torož (tov. Rupmik), kjer je ustanovil leta 1947 nov zavod; pet pedagogov in ena peda- goginja pa je büo upokojenih. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 179 I Nekateri pedagogi, ki so do nedavna delo- vali ali pa še delujejo na ljubljanskem zavo- du, so bili prvi učitelji na Zavodu za gluho mladino v Portorožu (Zvonko Ermenc, Av- gust Gabrovec, Angela Smerkolj, Vinko Rup- nik in Zora Pianecki). Nekaj učitejev porto- roškega zavoda je končalo šolanje v Ljub- ljani. V razdobju 1948—1960 je na ljubljanski za- vod prišlo 24 učiteljev in vzgojiteljev, ki so vsaj delno izpolnili vrzel, ki je nastala po od- hodu starejših pedagogov v pokoj ali pa s smrtjo nekaterih pedagogov Zavoda. Številč- no najmočnejša skupina pedagogov je prišla v letih 1955—1960 (kar 12 pedagogov). Tako se je stanje kadra izboljšalo šele po letu 1950. Jubilejno leto 1950 pa je prineslo tudi spre- membo v imenu Zavoda, ki se je po predlogu učiteljstva z dne 29. septembra 1950 odslej imenoval Zavod za gluho mladino v Ljub- ljani. Leta 1951 (30. junija) je bil upokojen ravnatelj Mirko Dermelj, ki je bil na tem mestu od leta 1939. Na njegovo mesto je pri- šel novi ravnatelj Jože Zakovšek, bivši učitelj Zavoda, 'ki je bil v vmesni dobi na ministrstvu za socialno skrbstvo. Jože Zakovšek je vodil Zavod do svoje smrti leta 1964. V šolskem letu 1947/48 je bil ponovno od- prt logopedični oddelek (kot je bilo že pove- dano v prejšnji objavi zgodovine Zavoda), ker se je učiteljski kader izpopolnil z novimi močmi. Preisifcava govora vseh učencev ljub- ljanskih osnovnih šol meseca maja 1947 je pokazala, da je na vseh teh šolah povprečno S^/o učencev z govornimi motnjami. Na pod- lagi teh dejstev je ljudska oblast uvidela, da ni mogoče več odlašati, da je treba logopa- tom, to je tistim, ki imajo govorne hibe, dati potröbtno pomoč. V šolskem letu 1947/48 je bil zaposlen v oddelku samo en učitelj, ki je pregledal 85 logopatov, zdravil pa jih je 22; v šolskem le- tu 1948/49 je bilo pregledanih 128, zdravlje- nih pa 96; v naslednjem I. polletju pa je bilo pregledanih že 112, zdravljenih pa 74 logo- patov. Samo ta bežna statistika kaže, kako je delo rastlo in zahtevalo vedno več tudi kadra. V ta namen je začela družba z večjo odgo- vornostjo reševati problem logopedske služ- be. Tako so bili organizirani v počitnicah te- čaji za učitelje posebnih šol, ki so se sezna- njali s teoretično in praktično logopedi jo. Ob- last pa je mnogo storila tudi za razširitev lo- gopedskih oddelkov po vseh večjih mestih Slo- venije. Za rast logopedskega omrežja in za znanstveno izpopolnjevanje v tej smeri pa imata velike zasluge tudi zavodna pedagoga VUko Mazi in Zdravko Omerza. Za pedago- ško rast in strokovno izpopolnjevanje osta- lega učnega osebja zavoda pa je mnogo na- pravil pedagoški vodja v tem času na Zavodu Zvonko Ermenc (1904—1965), ki je vse od leta 1945 tako v ljubljanskem Zavodu kakor tudi v Portorožu kot pedagoški vodja uvajal sodobne prijeme ter poučeval metodiko dela z gluhimi tudi na VPS. V letu 1947 je bil surdopedagoški seminar (v zveznem merilu) v Skofji Loki. Mnogo je prispeval k uspehu tega seminarja tedanji ravnatelj Zavoda Mirko Dermelj (1887 do 1970), ki je skrbel, da so se ugotovitve in za- ključki s seminarja v dokajšnji meri realizi- rali. Posebno pozornost v času po osvoboditvi za- služijo tudi prizadevanja za vključitev učen- cev v predšolske oddelke na Zavodu. Kot smo že omenUi, je učiteljski svet Gluhonemnice v Ljubljani že leta 1937 sprejel sklep, da odpre pripravljalni razred, kjer se bodo gluhonemi otroci pripravljali za vstop v prvi razred. Vojna je izvajanje tega sklepa pedagoškega zbora Zavoda zavrla, takoj po osvoboditvi pa je ljudska oblast pokazala razumevanje za po- trebe predšolske vzgoje v Gluhonemnici. Do- volila je, da se ponovno odpre pripravljalni razred. Učni načrt je tedaj dovoljeval dve le- ti pripravljalne dobe, tako da bi se vanj spre- jemali otroci od petega leta starosti. Ker pa tedaj ni bilo to izvedljivo, so sprejemali otroke s šestim letom starosti. Naj omenimo tudi akcijo učiteljev Zavoda za razvoj avdiološke znanosti in prakse. V letih po vojni se je avdiologija razvijala po- spešeno, saj je bilo tudi veliko bivših voja- kov, ki so bili slušno prizadeti. V šolskem letu 1950/51 je dobil Zavod iz Beagrada ne- kakšen avdiometer znamke SONOTONE, ki je bü podoben gramofonu. Zaradi neznanst- vene zasnove aparata pa ugotovitve niso bUe uporabne niti za določanje izgube sluha niti za slušne vaje, Kljub temu pa je bil aparat dobra pobuda za razmišljanje in nenehno is- kanje sodobnega avdiometra, za kar se je prizadeval posebno ravnatelj Mirko Dermelj. Na zimo leta 1951 je prejel Zavod od UNESCA preko Beograda odličen avdiometer znamke -AMPLIVOX«. V šolskem letu 1952/ 1953 je bil v Zavodu ustanovljen avdiološki oddelek. Ker je odšel pedagog Zdravko Omerza na šestmesečno študijsko potovanje v ZDA, je delovni načrt pripravil pedagog Emil Ulaga. Zaradi strokovnega poglabljanja se je takoj povezal z lingvisti, otologi, tehniki ter stro- kovnjaki fizikalnega inštituta medicinske fa- kultete. Ing. Ferlez ter inž. Uran sta naredila 180 i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 načrt za skupni amplifikator. Avdiološki od- delek je bil sprva opremljen le z avdiomet- rom. Kasneje je Zavod dobil še nekaj zvoč- nih igračk in pripomočkov. Leta 1952 je Za- vod prejel od sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko deset žepnih slušnih apara- tov znamke AUDIUM elektro-industrije na Nizozemskem. Tako so dobili vsaj nekaj po- moči lažje naglušni. Spomladi leta 1953 je Društvo progresivnih Slovenk v ZDA po po- sredovanju pedagoga Zdravka Omerze posla- lo v dar izredno kvaliteten magnetofon z vde- lanim radijskim sprejemnikom (oboje dela brezhibno še danes), s štirimi namiznimi in in 15 pari slušalk, dvema prenosnima mikro- fonoma, specialne plošče za poslušanje naj- različnejših naravnih ropotov in zvokov, še nekaj zvočnih igrač in rezervni avdiometer znamke MAICO. Istočasno je dobil Zavod tudi specialno maso za izdelovanje slušnih oliv po meri, ki pa jo je odstopil stomatolo- ški kliniki. Razredni učitelji, ki so prvo leto prihajali po urniku k slušnim vajam svojih učencev, so sprva hospitirali, kmalu pa tudi sodelovali. Slušne vaje v avdiološkem oddel- ku so trajale za posamezne razrede 22—45 minut: pripravljalni oddelek po trikrat, ostali razredi pa po dvakrat na teden. Z delom v avdiološkem oddelku so se hoteli seznaniti mnogi obiskovalci Zavoda, predvsem stanov- ski tovariši in študentje defektoloških oddel- kov Višje pedagoške šole v Ljubljani, Zagre- bu in Beogradu, študentje glasbene akademi- je, filozofske fakultete, socialni delavci, vzgo- jiteljice, medicinske sestre in drugi. 23. marca 1954 je obisikal zavod in avdiološki oddelek ekspert OZN Asger Hohn, direktor šole za naglušne v Nyborgu na Danskem. Ogledal si je tudi opremo avdiološkega oddelka, hospi- tiral pri slušnih vajah in izrazil svoje zado- voljstvo. Ob pričetku šolskega leta 1955/5Ö je bil avdiološki oddelek ukinjen zaradi po- manjkanja prostorov in kadra, tja pa je bil nastanjen z isto opremo in aparaturo 1. b razred. Delo avdiološkega oddelka se je kas- neje spet nadaljevalo. Leta 1958 so bili v Ljubljani eksperti OZN dr. Smisst, dr. Bent- sen in prof. Epidijevsky. Kmalu potem je bil ustanovljen na ljubljanskih poliklinikah fo- niatrični oddelek, ki je pričel tudi s pedago- ško habilitacijo slušno prazadetih otrok od drugega leta starosti dalje, učencev osnovnih šol ter odraslih. Delo avdiopedagoga v oddel- ku je tu prevzel pedagog Emil Ulaga, kasne- je pa tudi pedagoginja Majda Puhar. Leta 1960 je začel na Zavodu delovati ritmično- glasbeni krožek, ki je spremljal otroke pri plesu baleta. Važni so bili tudi obiski pedago- gov zavoda v tujini: Zdravka Omerze v ZDA, Emila Ulage na Danskem, Švedskem in v Nemčiji, Janka Blažeja in Marije Ravnikar v Angliji, Majde Puhar na Švedskem, Dan- skem, Finskem, Norveškem in v Holaii- diji, Nikole Ignjatoviča v Nemčiji, Mar- jane Lunder po obisku ZdraVka Omerze v ZDA. Kako važni so bili ti stiki z drugimi zavodi, naj bežno ilustrira izjava pedagoga Emila Ulage o svojih potovanjih po Evropi. Spomladi leta 1956 je odšel kot štipendist OZN na študijsiko potovanje z nalogo, da se podrobneje seznani z organizacijo in meto- dami slušne vzgoje kakor tudi z učili ter naj- različnejšimi merilnimi in slušnimi aparati. Hospitiral je po šolah in zavodih za praktič- no gluhe otroke, v centrih za habüitacijo slušno prizadetih na ORL klinikah in v za- vodu za ugotavljanje duševnih in slušnih sposobnosti majhnih otrok in se seznanjal z delom v tečajih za pozneje oglušele osebe. Na Dansikem, Švedskem, Nizozemskem in v Zah. Nemčiji je obiskal v 4 mesecih 62 tovrstnih ustanov. Izredno veliko novega in tudi za nas uporabnega je pridobil na Danskem, kamor bi se splačalo, kakor danes trdi, ponovno po- tovati, saj so v teh letih gotovo napredovali. Ulaga je o vsem obširno poročal na strokov- nih sestankih doma in v drugih naših repub- likah; prinesel je s seboj tudi literaturo ter nekaj dobrih učbenikov, veliko fotografij ter magnetofonskih zapisov govora praktično gluhih otrok. Kolikor je bUo možno, je v na- slednjih letih uporabljal izkušnje v domačem zavodu in v novo ustanovljenem foniatrič- nem oddelku ORL klinike v Ljubljani, kjer je bil tudi nastavljen kot avdiopedagog. Z le- ti se je prepričal, da je mogoče doseči kar lepe uspehe pod pogoji, ki jih je srečeval pri habilitaciji drugod. Posebna skrb je bila po osvoboditvi posve- čena gluhi mladini, ki končuje obvezno os- novno šolo. Smotrna politehnična vzgoja je našla ustrezno mesto v tej šoli in je precej pomagala gluhim učencem do profesionalne orientacije. Ze od nekdaj je bila lepo oprem- ljena tehnična delavnica, še posebej pa sem od konca vojne — pravi okras Zavoda za gluho mladino. Zavod se je takoj po vojni po- vezal z Ljudsko tehniko in zlasti razvijal te smeri dejavnosti v krožkih: elektro-monter- skem, foto-amaterskem, kovinarsko-meha- ničnem, letalsko-modelarskem in prirodo- slovnem. Zelo lepo razstavo so priredili mla- di tehniki ob 50-letnici Zavoda (leta 1950). Na šoli je ves čas vse do leta 1959, do pre- zgodnje smrti po osvoboditvi na zavod pri- šlega pedagoda Ivana Lovrenčiča zelo lepo napredovala fizjkulturna dejavnost, saj so go- jenci obiskali s prireditvami pionirje v kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 181 Smledniku, Podsmreki, Sodražici, v Kamni- ku in v Mostah. Del tega telovadnega pro- grama so pionirji prenesli tudi na šolske pro- slave ob državnih praznikih. Zelo lepo je us- pel fizkulturni nastop leta 1948 na Taboru, o Ištiterem je poročal tudi tisk. Lepi in uspeli 30 bili tudi telovadni nastopi v Subotici in v Zagrebu. Športno društvo gluhih je bilo usta- novljeno leta 1951, ki se je leta 1964 pre- imenovalo v športno društvo »Komet«. Mla- dinec Kogovšok se je udeležil olimpiade glu- hih v Kopenhagnu leta 1949. Naslednja leta (1953 in 1957) naši mladinci niso sodelovali na olimpiadah, čeprav so imeli še kar do- bre pogoje za uvrstitev. VIII. olimpiada glu- hih je bila od 25.—30. avgusta 1957 v Mi- lanu. Na tej so sodelovali tudi nekateri Ju- goslovani. Olimpiada gluhih je gotovo naj- večja športna manifestacija gluhih, zato je prav, da povemo, da so bile take olimpiade v Parizu (prva leta 1924), v Amsterdamu (le- ta 1928), v Nürnbergu (leta 1931), v Londonu (leta 1935), v Stockholmu (leta 1939), v Ko- penhagnu (leta 1949), v Bruslju (leta 1953) in v MUanu (leta 1957). Pionirska šahovska zveza gluhih je na ša- hovskem prvenstvu mesta Ljubljane osvojila prehodni pokal za leto 1951-52. 3. aprila 1952 je igral na Zavodu simultanko na 30 deskah MUan Germek, šahovski mojster. Izgubil je dve partiji, eno pa je remiziral. Zmagala sta pionirja Lipuš in Marinšič. Šahovska sekcija je leta 1952 na državnem šahovskem prven- stvu gluhih osvojila drugo mesto. Od leta 1946 dalje so v teh letih, ki jih opisujem, bi- la v organizaciji Zavoda tudi tekmovanja v lahki atletiki. Pogostoma so bili učenci v le- tih po osvoboditvi na raznih izletih, kot npr.: na Reki, v Planici, v Opatiji, v zdravilišču Rimske Toplice, na Plitvicah, v Mariboru, na Krvavcu ter drugod. Zelo pogosto so obisko- vali bližnje izletniške točke. Letovanja pa so bila navadno v Kopru in Portorožu. Leta 1956 so taborili gluhi vajenci v Starem gra- du pri Zadru; leta 1960 pa so pionirji višjin razredov osemletke ob dnevu JLA obiskali vojake na Vrhniki. Gluhi pionirji so zelo radi pomagali tudi pri prostovoljnem delu v pr- vih letih po vojni. Iz podatkov za šolsko le- to 1949/50 je razvidno, da je na Pšafti 20 go- jencev opravilo 160 ur, na cestah 45 gojen- cev — 459 ur, na eikonomiji 24 gojencev 120 ur, na pionirski progi 20 gojencev — 80 ur, pri gozdnih akcijah pa 30 gojencev 1550 ur. Ko govorimo o vsestranskem razcvetu de- la med gluho mladino na Zavodu in zunaj njega, ne moremo mimo resnice, da sta bili vsaj dve pridobitvi Zavoda po osvoboditvi zelo važni za nadaljnje usposabljanje in šo- lanje gluhih otrok: ustanovitev poklicne šo- le za gluhe gojence in ustanovitev Učnih de- lavnic za gluho mladino. Zato bo o tem neko- liko več govora v tem poročilu. Ce pogleda- mo 50 let nazaj, moremo z žalostjo ugotovi- ti, da je kapitalistični družbeni red le bolj enostransko, karitativno reševal vprašanje zaposlitve gluhih. Vladajoči krogi stare Ju- goslavje niso poznali sisitematične zaposlitve gluhih učencev. Vsa skrb za gluhe učence je slonela na ramah učiteljstva. Prav tako so se v stari Jugoslaviji gluhi le enostransko us- posabljali za poklice. Največ je bilo čevljar- jev, krojačev in mizarjev. Le redki gluhi, si- novi premožnejših staršev, so imeli možnost, učiti se drugih poklicev. Šolstvo so v sociali- stični družbeni ureditvi je začelo kompleksno reševati te probleme. Neikaj gluhih je bilo takoj vključenih v splošne strokovne nada- ljevalne šole polnočutnih učencev. Večina gluhih se je učila obrti pri mojstrih, ne da bi obiskovala obrtne nadaljevalne šole. Takoj po osvoboditvi je bila na prošnjo ravnatelj- stva Zavoda za gluho mladino z odlokom mi- nistrstva za industrijo in rudarstvo z dne 23. III. 1946 št. 829/VI. ustanovljena stro- kovna šola. V šolskem letu 1945/46 še ni bilo odprtih rednih razredov za učence v gospo- darstvu, temveč samo strokovni tečaj s pri- četkom 13. IV. 1946, v katerega se je vpisalo 14 učencev, večinoma mlajših pomočnikov, l'a tečaj je bil dvakrat tedensko v večernih urah. Poučevala sta Albin Ogorelec ter Mir- ko Dermelj. Albin Ogorelec je tako postal prvi upravitelj poklicne šole do leta 1955, ko ga je nasledil Stanko Kovčič, ki je na tem mestu še danes. Po strokah so bili zastopani v tečaju: 2 čevljarja, 1 graiver, 1 kamnosek, 1 pleskar, 2 mizarja, 1 pek, 2 šivilji, 1 stek- lar, 1 tiskar, 2 zobotehnika. V šolskem letu 1946/47 je bil pouk v obliki strokovnega tečaja skozi vse šolsko leto. Vpi- salo se je 15 tečajnikov, 14 mladincev in 2 mladinki. Po strokah: 1 graver, 2 čevljarja, 1 krojač, 1 kamnosek, 1 litograf, 1 steklar, 1 mizar, 1 slaščičar, 2 šivilji, 1 tiskar, 1 zobo- tehnik, 1 knjigovez. V šolsikem letu 1947/48 je bil osnovan I. razred šole za učence v gospodarstvu. Vpisa- nih je bilo 6 učencev (5 moških, 1 ženska). S tem je vsaj formalno začela delovati redna šola, ki je dala do leta 1970 že 325 kvalifi- ciranih delavcev. V šolsikem letu 1948/49 pa so bili odprti kar trije razredi, in sicer: I. razred — 2 oddelka, vpisanih 19 učen- cev (9 mošk., 10 žensk) II. razred — 1 odde- lek, vpis. 5 učencev (4 moški, 1 žensika). Sku- paj so imeli v tem šolskem letu torej 3 oddel- ki 24 učencev, 13 moških, 11 žensk. 182 i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 To leto je bilo: 5 knjigovezov, 4 litografi, 4 itiskarji-stavci, 1 slaščičar, 1 šivilja, 1 vul- kanizer, 1 torbar, 7 vlagalk. Poučevalo pa je že kar 8 predmetnih učiteljev. V tem času se je pokazala že velika potreba po internatu za te učence. Združenje gluhih za Slovenijo se je borilo z vso doslednostjo, da bi rešilo to pereče vprašanje, a je le delno uspelo. Va- jence je spravilo v svoje prostore na Vidov- danski cesti, dekleta pa v Zavod za gluho mladino kot gostje. Vprašanje prehrane je bilo rešeno tako, da so se vsi hranili v Ljud- ski kuhinji. V šolskem letu 1949/50 je bilo vpisanih 23 učencev: L razred: 11 učencev — 6 m. — 5 ž. II. a razred: 6 učencev — 5 m. — 1 ž. II. b razred : 6 učencev —^ 3 m. — 3 ž. Skupaj 23 učencev — 14 m. — 9 ž. Po stroki so bili: 6 knjigovezov, 4 litogra- fi, 4 stavci, 1 krojač, 1 šivilja, 6 torbarjev, 1 čevljar. V šolskem letu 1949/50 je poučeva- lo 10 učiteljev. Kot je razvidno, je bil dosežen že v začetku dejavnosti te šole kar lep napredek, stanje pa se je iz leta v leto boljšalo, zato smo pri- kazali le začetna leta šolanja na tej šoli. Omeniti je treba še požtvovailno delo treh učiteljev poklicne šole, ki so se kar trikrat tedensko vozili v Skofjo Loko za poulk 13 gluhonemih učencev iz Hrvatske, ki so bili nepismeni, pa zaposleni pri podjetju »Jelo- vica« v Škofji Loki. Do leta 1964 je bila vajenska šola samo- stojna pravna oseba, od tedaj pa je priklju- čena Zavodu za usposabljanje slušno in go- vorno prizadetih. Tudi ime samo »vajenska šola« se je spremenilo šele leta 1970 v »po- klicno šolo«. Ce pregledamo v prvem desetletju po voj- ni, za kaj so se odločali gluhi, vidimo, da je bilo največ kandidatov za grafično stroko raznih smeri, za krojaško in šiviljsiko obrt, za pleskarsko, kovinsko in mizarsiko področ- je dela. Precej številčno močan je bil zasto- pan tudi poklic torbar. Velikega pomena za usposabljanje slušno prizadete mladine je biLa ustanovitev Učnih delavnic pri Zavodu za gluho mladino v Ljubljani z odločbo ministrstva za prosveto Ljudske republike Slovenije z dne 9. marca 1948 št. VIII-2050/3. Posamezne delavnice so pričele z rednim obratovanjem ter usposabljanjem in zaposlo- vanjem gluhih učencev in delavcev takole: 1. tiskarna — 2. maja 1948. Vodstvo tiskar- ne je prevzel Ciril Sitar starejši. 2. litografija — 2. maja 1948. Vodstvo li- tografije je prevzel Lado Škrabar. 3. knjigoveznica — 1. oktobra 1948. Vod- stvo >knj igo veznice je prevzel Matija Šifrer. 4. galanterija — 1. januarja 1950. Vodstvo galanterije je prevzel Jože Slatnar. 5. damska šivalnica — 1. oktobra 1953. Vodstvo šivalnice je prevzela Mara Kelšin. Poprej, v stari Jugoslaviji, je bilo težko dobiti mojstra, ki bi sprejel gluhega vajenca v uk. Talko je »Odbor Podpornega društva za gluho mladino« celo siklenil nagraditi vsake- ga mojstra, ki bi izučil gluhega vajenca v stroki, z 2000 dinarji, kar je bilo talkrat že lep znesek. Nekaj mojstrov je sprejelo to po- nudbo in se odzvalo vabilu »Podpornega društva«. Dosti težav pa je bilo z drugimi, ki niso biti tako srečni, da bi prišli v uk, zato je vse klicalo po ustanovi, ki bi izučila gluhe otroke. Za ustanovitev Učnih delavnic je dal pobudo zavodni pedagog Drago Su- pančič, predmetni učitelj. Poleg njega pa imata nemalo zaslug za uspeh tega dela Mir- ko Dermelj, tedanji ravnatelj Zavoda za glu- ho mladino, ter Ludvik Peterenel, ki sta za ustanovitev Učnih delavnic vlagala celo svo- ja osebna finančna sredstva ter nenehno skr- bela, da bi se ideja uresničila. Združenje glu- hih Slovenije je ustanovilo keramično de- lavnico in čevljarsko zadrugo. Leta 1952 je ustanovne pravice od ministrstva za prosveto LRS prevzel tedanji MLO Ljubljana, ki je Učne delavnice zaradi značaja poslovanja proglasil za ustanovo s samostojnim financi- ranjem, leta 1954 pa za finančno samostojen zavod. Od ustanovitve Učnih delavnic leta 1948 pa do leta 1963 so Učne delavnice poslovale s svojimi obrati v raznih neprimernih in do- trajanih delovnih prostorih na območju me- sta Ljubljane. Tako je žensika krojačnica de- lovala s 1. X. 1953 na Kodeljevem, Ob Ljub- ljanici 36, Litografska delavnica je delovala najprej (od leta 1948) na Zavednem dvorišču (v prizidku), kasneje pa Ob Ljubljanici št. 24. Tiskarna je bila od začetka (od leta 1948) v prejšnji Sitarjevi tislkarni (del prostorov) na Resljevi cesti št. 4. Knjigoveznica je delo- vala od začetka (od leta 1948) v bivši Knaf- Ijevi, sedanji Tomšičevi ulici v Ljubljani, ga- lanterija pa tudi od začetka (od leta 1950) v Levčevi ulici št. 8. Bila je že skoraj realizira- na zamisel za pletilsko delavnico (nabavljen je bil že pletilni stroj), pa je iz objeiktivnih razlogov stvar propadla. Prav tako je pro- padla zamisel o tem, da bi prevzeli gluhi ne- ko nacionalizirano pekarno. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 183 i Za ime zavednih delavnic je bila odločitev težka. Naj navedemo samo nekaj poskvisov za naziv posameznih delavnic. Tako so se imenovale posamezne delavnice: Grafične učne delavnice državne Gluhonemnice, kas- neje grafični učni zavod za gluhoneme; na- dalje: Učne delavnice državne gluhonemnice za galanterijo, — državne gluhonemnice — knjigoveznica, — državne gluhonemnice — litografija. Uvedli so tudi kratice: UDG — knjigoveznica UDG — galanterija UDG — tiskarna UDG — litografija Nekaj časa je bil v rabi celo dolg naslov: »Knjigoveäka, usnjarska in kartonažna učna delavnica Državne gluhonemnice v Ljublja- ni«. Potem so naslov nekoliko spremenili: »Usnjena galanterija Državne gluhonemnice v Ljubljani«, »Knjigoveznica Državne gluho- nemnice v Ljubljani«, »Litografija Državne gluhonemnice v Ljubljani«, »Tiskarna Dr- žavne gluhonemnice v Ljubljani«. Z odlokom ministrstva financ z dne 12. XII. 1951 št. V-1319-2 je bilo določeno, da so de- lavnice »netto budžetirane proračunske us- tanove, tx) je, glavni ustanovi priključene go- spodarske enote«. Z odločbo sveta za prosve- to in kulturo z dne 20. 6. 1952 št. 2465/17 je bü dodeljen naziv: »Gospodarska ustanova z lastnim financiranjem, proglašena za pravno osebo«. Z odlokom vlade LRS z dne 30. 12. 1952 št. II-943/2 pa so bile označene, da niso »prav- ne osebe«. Kmalu zatem so bile zopet proglašene za pravno osebo; tako z odlokom MLO Ljublja- na z dne 12. VI. 1954 št. 1674/2-2. S tem od- lokom je bilo določeno tudi ime za delavni- ce: »Učne delavnice Zavoda za gluho mladino v Ljubljani s samostojnim financiranjem«, z veljavnostjo od 1. V. 1954. V tem času so bUe delavnice prvič regi- strirane pod št. 49/1 — dne 11. II. 1954 z na- zivom: Učne delavnice Zavoda za gluho mla- dino v Ljubljani. Dne 15. januarja 1957 so bile delavnice z odločbo št. 03/5 drugič regi- strirane pod reg. št. 73/56 z imenom »finan- čno samostojen zavod« in s pristavikom, da je delovno področje »javno — prosvetno«. Urad za statistiko pa je delavnice celo imenoval »Obrtne delavnice —ustanove«. Tedaj je znašala vrednost osnovnih sredstev 10,268.000 din. Kot dotacijo od ministrstva za prosveto so prejele zavodne delavnice od leta 1948 do 1952 skupno 1,163.072 din, od tega 500.000 din kot kupnino za knjigoveznico. Glede pristoj- nosti zavodnih delavnic pa tole: od leta 1948 do leta 1953 so sodile v pristojnost ministr- stva za prosveto, po letu 1953 pa za nekaj časa v pristojnost OLO Ljubljana. Leta 1958 je OLO Ljubljana dovolil usta- novitev samostojnega »Doma gluhih vajen- cev in vajenk«. Zal se ta želja še do danes ni v celoti uresničila. Kako važno je bilo ustanoviti Učne delav- nice, naj pove podatek, da se je v letih 1948 do 1958 v Učnih delavnicah usposobilo 87 gluhih vajencev in vajenk. Leta 1962 so se lotile nove gradnje skup- nih poslovnih prostorov Učnih delavnic, ki so bile dograjene in vseljive meseca oktobra leta 1963. Prostori so v zgradbi v ulici Be- žigrad 8. Za gradnjo novih poslovnih prostorov so sredstva prispevale Učne delavnice same v višini 45 °/o, ostala sredstva pa so prispevali tedaj O'kirajni ljudski odbor Ljubljana iz sredstev negospodarskih investicij. Republi- ški zavod za socialno zavarovanje in skupšči- na občine Ljubljana-Bežigrad. Del sredstev pa so dobile Učne delavnice z najetjem kre- dita iz medobčinskega investicijskega skla- da. Od leta 1948 do konca leta 1969 se je v Učnih delavnicah poklicno usposobilo za op- ravljanje dela v posameznih poklicih kar 369 gluhih učencev za kvalificirane delavce in 158 gluhih učencev za priučene fazne delavce. Večina teh usposobljenih učencev je zaposle- na v gospodarskih organizacijah, del teh učencev pa v Učnih delavnicah, to pa pred- vsem zato, ker za te učence še ni bilo mož- nosti, da bi jih zaposlili v drugih gospodar- skih organizacijah. Ko govorimo o poklicih, ne smemo mimo resnice, da je nekaterim gluhim po vojni us- pelo uresničiti ob podpori skupnosti sen o višji ali celo visoki izobrazbi. Tako je dosegel akademsko izobrazbo ki- par Ivan Strekelj, ki je prejel že več nagrad za kiparsika dela. V zobotehnični stroki so dosegli lepe uspehe bivši gojenci zavoda Ni- ko Predovič, Vinko Mödemdörfer in Ivan Kmetic. Na srednji tehnični šoli je izpopol- njeval svoje znanje gluhi Vlado Mihevc; Mii-- ko Kos in Branko Vidic pa sta po končani šoli za gluhe dokončala tekstilno šolo. Pri- vatno je z uspehom končala trgovsko šolo gluhonema Nežka Cepon. ZaposlUa se je v NUK. Srednjo šolo je v Ljubljani končala Anda Stiglio, ki se je vpisala na visoko šolo v Zagrebu. Veliko zaslug pri njenem študiju je imel bivši strokovni učitelj na Zavodu Karel Puhar, ki jo je sam privatno poučeval. V tem razdobju (1945—1960) je na Zavodu izhajal mladinski časopis Naš svet, ki ga je s sodelavci urejal pedagog Eiml Ulaga. 184: kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 Hkrati se je na Zavodu v veliki meri sprožilo strokovno delo v zvezi z izdajo učbenikov za gluhe otroke kakor tudi strokovnih knjig, ki so bile že zelo potrebne za pedagoški kader in vzgojo surdo- in avdiojpedagogov ter lo- gopedov. (O tem je prinesla članek že Kro- nika št. 3, letnik XX.) Del družabnega življenja odraslih gluhih ter vajencev je prevzela Zveza gluhih za Slo- venijo. V Jugoslaviji je bilo po štetju iz leta 1960 okrog 46.000 gluhih, v Sloveniji od tega števila 3.000 gluhih. V tem času se je močno uveljavilo kulturno-prosvetno društvo za gluhe »Vita Župančič«, zlasti v ritmih, bale- tu in pantomimi. Tudi športnemu društvu »Komet« moremo izraziti prizanje. Dne 10. X. 1959 je bila ustanovljena surdo- pedagoška sekcija pri Društvu defektologov LRS. Iz zapisnika ustanovnega sestanka ]e razvidno, da so bili na ta sestanek sekcije va- bljeni med drugimi: tudi: uni v. profesor dr. Janko Pompe, uni v. profesor dr. Marjan Av- čin, asistent dr. Zlata Hribar, zdravniško društvo, sekcija ORL dr. Kosin, avdiolog dr. Vidmar, otolog dr. Bojan Vandot, pediater dr. Štefka Vandot, za upravo Poliklinike dr. Drago Mušič, otolog dr. Švajger, referent za socialno varstvo tov. Polakova, psiholog pro- fesor Bergant, psiholog profesor Meäko, ing. Mitja Uran, direktor Telekomunikacij Ado Klanjšek, za Društvo prijateljev mladine Eia Peroci, Okrajni odbor Zveze gluhih. Republi- ški odbor Zveze gluhih, referent za šolstvo profesor Pavčič in Dolane, za RK Ogorelec, pedagogi Zavoda za gluho mladino v Porto- rožu in domači zavodni pedagogi. Na ustanov- nem sestanku so bile dane smernice dela: 1. evidentiranje vse predšolske slušno pri- zadete mladine, 2. sodelovanje z zdravstvenimi in socialni- mi ustanovami, 3. izdajanje učbenikov za gluho mladino, 4. organiziranje seminarjev za avdiopeda- goge ter za matere in rejnike gluhih otrok, 5. sestava novega učnega načrta. Za predsednika surdosekcije je bil izvoljen EmU Ulaga. Sekcija sama pa je praktično pri- čela z delom dne 23. junija 1960, ko je bil v Ljubljani kongres Zveze društev defektolo- gov Jugoslavije. Na kongresu je bilo razdel- jeno delo po sekcijah (sekcija za nerazvite, sekcija za družbeno neprilagojene, sekcija za slušno motene) (v razvoju), sekcija za logo- pate, sekcija za vidno motene (v razvoju), sekcija za fizične invalide (bolehne in bolne). Poleg plenarnih in posamičnih zasedanj, ko- referatov in referatov, sta bili predvideni tu- di dve ekskurziji po ustanovah: 1. Lj ubi j ana—Kamnik—Smlednik — Stara Loka—Ljubljana; 2. Ljubljana—Gornji Logatec—Planina— Postojna—Ljubljana. Kongres je trajal od 22. do 26. junija 1960. Bil je organiziran v počastitev 15-letnice os- voboditve Jugoslavije, 60-letnice Zavoda za gluho mladino v Ljubljani, 50-letnice vzgoj- nega zavoda »Janeza Levca« v Ljubljani in 40-letnice Zavoda za slepo mladino v Ljub- ljani. Delo je blo razdeljeno po sekcijah tako, da je bil kongres deloma v domu »Maksa Perca«, deloma v Zavodu za gluho mladino (na Zaloški cesti 5) in deloma v Zavodu za slepo mladino (Langusova 16). Prav je, da se ob koncu naših razglabljanj o delu in življenju v Zavodu za gluho mladi- no v razdobju od leta 1945 do 1960 spomnimo še vestnih, v tem času umrlih učiteljev glu- hih. Ti so bili: Franc Gregorčič (umrl leta 1953), Ljubo Dermelj (umrl leta 1958), MatÜda Podkrajšek (umrla leta 1959), Rudolf Dostal (umrl leta 1959) in Ivan Erbežnik (umrl leta 1960). Od gojencev pa je umrl v tem času Stanko Cestar (leta 1957). Ob 60-letnici Zavoda sta bili v Ljubljani dve razstavi; v opernem gledališču pa je bila slavnostna akademija. Obe razstavi, tako v Jakopičevem paviljonu kot na Zavodu, sta pokazali lepe uspehe v tehničnem pouku in li- kovni vzgoji. Zavod za gluho mladino je imel leta 1960 en predšolski oddelek, 14 oddelkov posebne osnovne šole, oddelek za slušne vaje in 3 logopedske oddelke ter internat s 142 po- steljami. Rast Zavoda je bUa torej tudi v teh letih očitna za vse, ki so opazovali nje- gov razvoj. OPOMBE 1. Jubilejni zbornik Zavoda za gluho mladino v Ljubljani, Ljubljana 1950. — 2. Sedemdeset let Zavoda za usposabljanje slušno in govorno pri- zadetih v Ljubljani, Ljubljana 1970. — 3. Zgo- dovina Zavoda za gluho mladino v Ljubljani, Ljubljana 1960 — (cikl.) Napisal Mirko Dermelj. — 4. sorodno: Kronika Učnih delavnic ZZUSIGP v Ljubljani, Ljubljana 1973. — 5. Specialna škola XX. str. 4, str. 434 — 6. Marjan Pavčič: Uspo- sabljanje telesno in duševno prizadetih ter druž- bi neprilagojenih otrok v LRS, Ljubljana 1960. — 7. Podatki iz arhiva Zavoda za usposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani. — 8. Naš svet, 1951—1955, 1958—1961.