1 Stran 72 . ANGELČEK___________Leto 26 Francka Zupančič: ' Naša pomlad. : fkrjanček drobi v zraku. Popje se širi, napenja, razvija, in belo, krasno cvetje zadehti. Okna mnogih bolniških sob so odprta solnčnemu svitu in cvctnemu vonju. A še širje so odprta okenca src, puščajoč izhod vsej bolesti, žalosti, skrbi, željno srkajoč dolgo pogrešane pomladnosolnčne žarke. V sobah leže — vrsta za vrsto, soba za sobo — bledi, izmučeni, upadli ranjenci, ki so jih donesli po smrtni košnji s prostranih, oddaljenih bojnih poljaiu Domovina jih leči z ljubeznijo, dokler zopet ne ožive, idoč v drugo, v tretje nazaj na daritvcnc poljane, posvečat domovini iznova življenje. Zelen travnik se prostira pod poslopjem, ki ga obdaja nežno brsteče grmičevje. Junaki, oprti na palice, posedajo po osolnčenih klopicah. Toda skozi mnoga okna zro tudi smrtnobledi, upadli obrazi težko ranienjh. Tam nasproti, črez šop cvetočega leščevja, ob odprtem oknu sloni postava bledega lica, sanjavih, v daljino uprtih oči. Žc lcto mu jc bolniška soba bivališče, koder domuje njegovo mlado življenje. Nepoznani brat, kdaj pač najtežje občutiš tcs-nobo bolniške izbe? Kdaj ti je osamelost najbridkejša? Mari v srebrnosviti zimi, ko padajo snežinke in razgrinjajo črez zemljo belo baržunasto odejo? Ko ' obeša ivje na drevju in grmičju čarno pajčolanasto tkanino in jo upodablja v najraznovrstnejših tvorih kot umetnik? Ko blesti zmrzla jezcrska gladina v zlatem solncu, ko sniva stari mlin zasnežen, in je posuto mlinsko kolo z neštetimi kristali? Ko stoji v gozdu drevje kakor začarano v srcbrnem, drago-cenem nakitu — — —? Ali ti jc tesno v pomladi, ko prepeva prvi škr-janček, ko polni zrak duh sveže razoranc zemlje in mladega sočnega zelcnja? Ko plujejo na ncbu beli oblački, in bi ti pohitel iskat prvih vijolic? Ko povsod kali in klije, brsti, pogania, in je drevje kakor cvetna morska gladina-----------? Leto 26 ANGELČEK Stran 73 A]i ti je tesno v žarnobarvnem poletju, prelest-nem razkošnega krasu? Ko cveto rože živobarvno, ko žari rdeči mak kakor plamen; ko dozoreva žitna setev v zlaiem klasovju; ko je napolnjen zrak solnca, solnca, solnca — — žgolenja in spevanja? Ko šume. vode in bleste gore modrikasto in mamljivo vabi daljina-------? Ali ti je tesno v sadobogati, blagoslova orošeni jeseni, ki pred nas razsipa zlatočarna bogastva in kraljevsko izpolnjuje vse nade, pričakovanja-------? Kdaj ti je pač tesno — kdaj, ti vojak? Ni mi treba odgovora, čitam ga v tvojih očeh. Tam se pač še nikdar ni zrcalilo toliko hrepenenja kakor sedaj, ko jih upiraš v pomladno krajino. Iz bolestne samo-izkusnje mi je znano: Nepopisno tesno je človeku, zaprtemu spomladi v ožino bolniške sobe; osamlje-nemu in oddaljenemu od vseh pomladnih čudes! Čuješ prihod pomladi, čutiš ga v vseh udih, nepokoj v krvi, čutiš rastoče hrepenenje, da pohitiš vunkaj, vigredi nasproti, in ji zreš oko v oko! Hotel bi ljubko gledati cvetoče veje, cvet vonjati in pritisniti k žarečemu licu, razkriti slednji dan novih čudes, Pač jc nekaj sladkega, ncizrckljivega v vzbujeni, brsteči, prvi pomladi: pomladi slovenske naše južne domovinc! Nikdar ni tako blagodejna vigred v tujih krajih kot doma, na toplem jugu, ko prihaja potnlad črez noč, brez odlašanja, brez diha otožnosti. Tako nenadoma je tu z omamljajočim cvetnim krasom, živo-barvnim in bujnim. Le vigred domovine lahko ljubimo. In zato vem tudi, česa pogrcšaš, ti vojak! Kako ti oči solzno leskečejo, kako se ti tresejo ustne, in kako bolestno ti je srce. Le majhno, neznatno nado-ti oči solzno leskečejo, kako sc ti trcsejo ustne, in, okno v daljino----------- Ves pomladni kras tujine zastira temna, ne-vidna tančica domotožja. Bolest v srcu raste, oko oroša solza za solzo. Toda, bledi, upadli junak! Okreval boš. Dal ti Bog doživeti še mnogo pomladi — mirnih pomladi! Kako sladka bo zopet vigred v miru, v miru!