DR. PAVLE BLAZNIK ODMEV VELIKEGA TOLMINSKEGA PUNTA NA TLEH LOŠKEGA GOSPOSTVA Veliki tolminski kmetski punt 1713 je razgibal duhove tudi po sosednjem loškem ozemlju, kjer je bil podložnik že od nekdaj dovzeten za odpor proti zemljiški gosposki, kar je pokazal z dejanji ne samo proti koncu 15. sto letja in v soudeležbi pri vseslovenskem kmetskem uporu 1515,' temveč tudi kasneje, ko se je odporno nastrojenje izražalo najbolj jasno v tako ime novani robotni pravdi, ki je trajala trideset let in bila bogata dramatskih prizorov. Pravdo je loški podložnik sicer izgubil, ni pa klonil, kot kažej« dogodki, ki so se odvijali na loških tleh v naslednjih desetletjih. Dolgotrajni so bili sjjori med podložniki in loškim gospostvom zaradi plačevanja mitnine na podeželju. Ta pravda se je slednjič zaključila s kompromisom, po ka terem so se kmetje odkupili od te obveznosti s plačilom 1500 srebrnih kron.^ Toda s tem pravdanje podložnikov z gospostvom še ni bilo končano, čeprav je borba bila neenaka. Saj se je gospostvo tudi v tem času poslu ževalo preizkušenega sredstva — podkupovanja sodnih organov tako v Ljub ljani kot v Gradcu, kamor so odhajale apelacije.^ medtem ko so si loški podložniki izbirali pooblaščence iz lastnih vrst, ki so' vodili pravdne zadeve in krili stroške s prispevki podložnikov.* Pritožbe so bile naperjene proti nameščencem, predvsem proti loškemu glavarju, ki so jim podložniki očitali številne nepravilnosti, kar je povsem razumljivo. Medtem ko so neposredne redne vsakoletne obveziiosti pod ložnikov do zemljiškega gospoda bile točno fiksirane v urbarju in jih gospostvu ni bilo lahko spreminjati v škodo podložnikov, so bili dohodki nameščencev le deloma trdno določeni, sicer pa v veliki meri priložnostni, kar je dajalo neizčrpne možnosti za številne zlorabe. V tem pogledu je bil pač v najugodnejšem položaju loški glavar. Nje gova temeljna plača v denarju je bila v razmerju s celotnimi dohodki pravzaprav skromna. Tako 1646 kot 1727 je bila enaka in je znašala 200 ren skih goldinarjev (gld.).^ Mimo tega mu je gospostvo dajalo iz kašče letno po 20 modijev" pšenice, 26 modijev rži in 60 modijev ovsa. Imel je seveda prosto stanovanje na gradu, užival je tamkajšnji grajski vrt. prav tako pa tudi nekatere gospoščin.ske travnike, v Žabnici in na Godešiču. Samo po sebi se razume, da je imel po vsem gospostvu prost lov in ribolov. Le deloma so bili fiksirani dohodki, ki so jih glavarju neposredno leto za letom v enaki višini dajali podložniki. Tako je prejemal iz Selške in Poljanske doline na račun nekdanje dajatve v ovsu (habergeld) letno po vprečno po 20—24 gld., medtem ko je dobil v naravi na leto po 1700 .jajc. Podložniki bitenjske županije. razen Stražiščanov. so mu prispevali sicer majhen znesek, ki spominja na nekdanje oskrbovanje z lesom (weinachtholz- 84 geld), kar je dalo letnih 9 gld. (1646). Vse podložnike je vezala dajatev >tiiitnina« (calamargeld), ki je pripadala glavarju. Izvor te obveznosti je bil proti koncu freisinške dobe povsem zabrisan. Nekateri so npr. 1793 menili, da \elja kot denarni prispevek za nekdanje oskrbovanje gasp)ostva z morskimi ribami.' V resnici so to dajatev začeli pmlagoma vpeljavati v začetku 17. stoletja. Ko so na vsakoletnih pojezdah podložniki poravnavali obveznosti, jim loški nameščenci pogosto niso vračali drobiža. Sčasoma se je iz tega razvila nova obveznost, ki je bremenila gruntarje, rovtarje itn kajžarje v različni višini, ustrezno vrsti posesti. Pomenila je lep dohodek za glavarja, saj je dosegala 1646 višino 220 renskih goldinarjev, torej več kot osnovna plača v denarju. Tem dohodkom se je priključevala še vrsta drugih. Glavar je bil de ležen dohoa še prašička oziroma jagnje, se je sčasoma ta obveznost spremenila v denatrno dajatev; višina dajatve se je ravnala po> velikosti po sestva.^ Sicer je moral glavar na račun tega dohodka iz svojega oskrbovati županom ob pojezdah zajtrk, vendar je gotovo tudi pri tem dohodku prišel na svoj račun (1646). Donosna je bila tudi žirnina. Kadar je namreč obrodil žir v bukovih in lirastovih gozdovih, so vodili, v gospoščinske gozdove prašiče na pašo in na ta račun pobirali poseben prispevek deloma v denarju, deloma v plečih. Dohodek je prihajal v poštev na vsakih 3—6 let; v skladu z oskrbnitovim poročilom je padal spričo propadanja ustreznih gozdov (1646). Glavar je imel določen delež tudi od trgovine z volmi. Po podatku iz leta 1549 je kaščar sicer oporekal glavarju pravico do tega dohodka, češ da pripada gospostvu prispevek od številnih volov, ki so jih tedaj trgovci gonili skozi loško gospostvo in od katerih je bilo tedaj treba dajati določeno količino popra (ochsengeld, pfeffergeld). Toda v skladu z virom iz začetka 17. stoletja je šel ta dohodek glavarju v žep." Znašal je letno 20—30 gld., pa je sodeč po glavarjevem memorialu iz 1646 močno nazadoval zaradi propmdanja tržišča v Loki. Važen vir glavarjevih dohodtov je povezan s taksami, ki jih je zahte valo gospostvo od podložnikov in je imel glavar od njih določen delež. Njemu je pripadala tudi šestina manjših glob (1647). Prav tako so mu poveča vali dohodke razni komisijski ogledi, inventura ipd. Glavar je kot prvi gospoščinski nameščenec ob zelo oddaljenem zem ljiškem gospodu, ki se je v tem času le redkokdaj osebno pojavil na loških tleh, temeljito izrabljal svoj pM>ložaj, o čemer pričajo pritožbe proti loškemu glavarju Francu Matiji pl. Lampfritzhaimbu (1659—1684), ki si je sčasoma nabral tolikšno premoženje, da je i)ostavil Ajmanov grad pri Sv. Ehihu." Poravnava, do katere je prišlo 1677, kaže v i>odrobnostih, kaj je tedaj pred vsem žulilo loškega kmeta.^^ 85 že oddaja žita, ki je bremenila zlasti podložnike ua Sorskem polju, deloma tudi tiste v Poljanski dolini, je dajala mnogo možnosti tako glede samih mer. kot glede načina merjenja. V 13. stoletju so označevale v urbarju omenjene količine zvrhano mero in to v taki višini, da je šest merskih enot dalo sedmo. Kasneje so prešli na raženo mero, vendar se kaščar tega ni dosledno držal. Po sporazumu 1677 so podložniki dosegli, da je bil odslej kaščar dolžan sprejemati žito v raženi meri, medtem ko so podložniki morali oddajati dobro zrno. Verjetno niso bile iz trte izvite pritožbe podložnikov v zvezi s plače vanjem umrline. Različen obseg kmetij in njihova različna kakovost je dajala glavarju dosti možnosti za samovoljno izkoriščanje. Zato je bilo s poravnavo določeno, da je treba odslej plačati na račun umrline od grunta fK) 25 gld. nemške veljave, ki je bila nekolikoi višja kot kranjska, ne glede na kakovost grunta in na starost umrlega gospodarja: Tovtarske kmetije^ so bile štete za pol grunta, kajže za tretjino in so dajale temu sorazmerni del umrline. Ob smrti podložnika je dalo gosjjostvo ustrezne prostore za pečatiti: ponekod je nato opravilo inventuro, drugje pa zahtevalo samo plačilo. S poravnavo naj bi odslej pečatih in inventarizirali samo pri bo gatih kmetih, pri ostalih naj bi župan z nekaterimi sorodniki oziroma sosedi samo revidiral in to zastonj. Odpravščina trenutno ni prišla do poravnave. Glavar je namreč vztrajal, naj plačajo starejši bratje in sestre, ki kot dediči niso ostali na kmetiji, od prejete odpravšoine deseti in dvajseti denarič. Pač pa je bilo določeno glede odselnine. da od oseb kot takih glavar ne sme zahtevati nikake dajatve, v ostalem pa so bili moški dolžni dati 10 %• od na loških tleh pridobljenega in odpeljanega premoženja, medtem ko so bile ženske tudi tega oproščene. Ker je glavar sestavljal kupna pisma ne glede na določbe iz 1661 in jih opremljal z nenavadnimi klavzulami, je bilo odločeno, 'da se mora držati starih formul. Posebna točka je zadevala rovte, ki so jih delali po gmajnah. Glavarju so namreč očitab, da hoče kaznovati tudi tiste rovtarje, ki kultivirajo gmajne, pripadajoče soseskam, ne gospos'tvu. S poravnavo je bilo odločeno, da gospostvo ne more brez sosesike, ne soseska brez gospostva samostojno razpolagati z dodeljevanjem zemlje iz takih gmajn. Tudi takse so nudile lepo priložnost za izkoriščanje. Na pritožbo, da zahteva glavar večjo pristojbino za pečatenje (siegelgeld), kot mu pripada, je bilo določeno, da je treba za pečatenje instrumentov pod 100 gld. plačati pol tolarja, preko te vsote pa tolar. tj. 1 gld. 46 krc. 2 denariča kranjske veljave. Na pritožbe zoper pisarniške takse (kanzleytax) je bila izdelana podrobna tarifa, ki ni upoštevala samo različnih dokumentov (npr. krstni list, ženitovanjsko pismo, pobotnice ipd.), nego (udi kvaliteto materiala (papir, pergament). Od 15. stoletja dalje so kmeta vse bolj težila deželna bremena, ki jih je pobiralo gospostvo in jih odpremljalo dalje. Pri tem se je mnogo prijelo prav vmesne gosposke. Razen tega je glavar zahteval od svojih podložnikov še posebno naplaoilo za poravnavo stroškov pri pobiranju teh davkov. S poravnavo je bilo določeno, da odreja višino tega prispevka dežela. Pri odplačevanju davkov pa podložnjiki niso nikoli bili na jasnem, koliko jih v resnici bremeni dežela, koliko si nemara prilašča glavar. Zato je bilo na 86 Začetek pritožbe loških podložnikov iz leta \~\~> proti ravnanju svoje gosposke, (ro fotokopiji v Loškem muzeju.) zahtevo podložnikov odločeno, da mora glavar davkoplačevalcem izstavljati davčne listke. Glede termina pa naj bodo odločilne samo določbe v patentih. Podložniki so glavarju očitali tudi nepravilnosti glede vojaških zadev. Ob sklicu deželne vojske (aufpot) glavar v skladu s pritožbo namreč ni upošteval reda. Kdor se je odkupil, je ostal doma. Od gosj>ostva so zahtevali, naj izdela ustrezen register, po katerem naj se tudi ravna. Prav tako naj glavar ne nalaga nepotrebnih dajatev v zvezi z vojaškim prevažanjem (vor- span), ki ga morajo i>odložniki opravljati na zahtevo dežele ali vojnega komisariata deloma osebno, deloma pa namesto tega dajati posebne dajatve. Pritožba je omenjala tudi kaznovanje. Glavar je v s.kladu s pritožbo cesto za malenkost prestrogo kaznoval. Glede na poravnavo je moral odslej upoštevati tako delikt kot osebo, ki je delikt zagrešila. Izogiba naj se vsa kemu pretiravanju. Medtem ko so pred Lampfritzhaimbom dajali po loškem gospostvu v klado samo hudobne ljudi, je moral odslej v klado marsikdo le zaradi civilnih zadev. S poravnavo je bilo odločeno, da morajo biti kazni ustrezne krivdi; brez posebnega vzroka poštenim ljudem ne smejo več nalagati telesnih kazni. Ker so se podložniki pritožili, da jdh loški nameščenci pri oddajah, pa . (udi sicer ob drugih opravkih pri gospostvu silijo, da trosijo denar za pijačo, se je poravnava sklicevala na določbo iz 1661, po kateri ni smel nihče siliti podložnikov k pitju niti neposredno niti posredno. Poravnavo, ki je proti kršilcem predvidevala kazen 10 dukatov. so ratificirali: deželno glavarstvo, notranjeavstrijska vlada v Gradcu in frei- sinški škof. Toda s poravnavo ni bdlo odstranjeno trenje med loškim gospostvom in podložniki. Zlasti so j>odložnike razburjale takse, ki sta jih ne glede na poravnavo pobirala loški glavar baron Anton Egkher (1715—1727) in proti- pisar Jakob pl. Kossen.^- Tako je bilo treba plačati npr. za izstavitev po botnice 20 krajcarjev (1677: 6 krc), ženitovanjskega pisma 1 gld. 20 krc. (1677: 30 krc., na pergamentu 1 gld.), oporoke 4—5 gld. (1677: 1 gld.) itd., kar ni bilo v s^kladu niti s patenti. Navzlic sklepu v poravnavi, da ne sme nihče siliti podložnikov k pitju, so se loški kmetje tudi sedaj pritoževali, da se loško gospostvo preko podrejenih nameščencev temu še vedno ni odreklo. Od protipisarja je bilo npr. težko dobiti rešitev, če niso mnogo potrošili za pijačo. Podobno so izrabljali položaj tudi župani, ki so imeli neposredni kontakt s i>odložniki npr. pri nameščanju vojaštva ali pri iz terjevanju dajatvenih zaostankov. Kmetje so jim očitali nepošteno pvosto- panje in navajali primere, da je bilo treba pri županih včasih zapiti sikoraj toliko, kot so znašali zaostanki. Tudi sicer je vzbujalo nevoljo. da so morali podložniki ob raznih prilikah dajati nameščencem posebne denarne pri spevke (npr. pri' rubežu podeželskemu sodniku 1 gld., petarjii oziroma goz darju pa 30 krc; pri plačevanju kazni nad 20 gld. podeželskemu sodniku od vsakega goldinarja po 2 groša; za oglede podeželskemu sodniku 1 gld. 46 krc. 2 denariča itd.). Podložniki so menili, da je krivično, če so morali pri dražbi prirejati velike zakuske, ki so veljale tudi 30—40 gld., hkrati pa dajati podeželskemu sodniku po pol mernika ajde, pol šopa čehulje lanu, sir in pšenico, čeprav je bilo loško gospostvo kot imetnik deželskega sodstva dolžno vzdrževati ustrezno osebje. Do nepravilnosti je prišlo prd upravljanju denarja v zvezi z vojaškim prevažanjem: od gruntov so fK>- birali \ (a namen po I gld. 12 krc. in zbrali 1600 gld.. toda tlačani. ki so - 88 prevažali, niso od tega nič dobili. Žito so pobirali v večji količini, kot je bilo določeno v reformiranih urbarjih in to mestoma celo zvrhano. Pod- ložnikom se je zdela prehuda zlasti dajatev v ovsu, ki bi jo raje plačevali v denarju kot v zrnu. Ce je bilo mogoče namesto v zrnju plačati v denarju, so pK> mnenju podložnikov zahtevali pretirane vsote. Marsikatera točka sporazuma iz 1677 je torej ostala le mrtva črka na papirju. Zato je povsem razumljivo, da je veliki tolminski punt iz 1713 močno odmeval na loških tleh in ni pretirana trditev, da so loški podložniki z veseljem pričakovali vdor Tolmincev na loška tla.^^ V resnici so Tolminci skušali pridobiti k akciji tudi loške podložnike in so v ta namen pKJslali svoje odposlance na loško ozemlje. Med temi naj bi bil domnevno tudi stari Janže Ring (di Koth). Tolminski sli so se oglasili pri hotaveljskem županu Jakobu Tratniku, ki so mu pripovedovali, da na meravajo Tolminci vpasti na loška tla, kjer žele dobiti od vsake hiše nekoga za skupno akcijo. Domnevno so bili odposlanci med drugim tudi pri Juriju Nagliču v Zireh, pri bivšem žiTOivskem županu Mihaelu Demšarju in pri župmnovem bratu Bogataju. S tolminske strani naj bi padla grožnja, da bodo udarili na cesarski urad v Železnikih, kjer je bila deželnoknežja fu- žinarska posest, in v Poljanah (kjer v resnici ni bilo deželnoknežje posesti), domnevno naj bi pa loške pKxlložnike nagovarjali, naj bi le-ti prišli na tolminsko, goriško, kajrlovško ali vipavsko ozemlje. Odmev je bil dokaj živahen in to predvsem na tleh godeške župani je. zlasti na Gostečem in v Pungertu. ter po sosednjem, hribovitem poljanskem ozemlju, ki je mejilo na polhograjsko gospostvo, kjer je bilo tudi opazno kmets^ko gibanje. Po naših virih je prišlo do prvega sestanka v adventu 1715, in sicer v cerkvi pri Sv. Ožboltu. Pred božičem istega leta je Matevž Do- linar^* ali Krmelj^^ v Loki na Placu ali v Piištalu nagovarjal kmeta Nikolaja Bernika (WeTdnikh), naj gre kot izbrani pooblaščenec s pritožbami na Dunaj k cesarju. Nikolaj Bernik je bil posestnik dvojnega grunta pod Osovnikom, kjer je to ime še danes živo kot domače ime za ondotno posest. Iz najstarejših loških urbarjev s podrobnimi imenskimi podatki je razvidno, da je njegov rod živel na tem gruntu vsaj od 1501 dalje. Bemik. ki je bil tedaj star 44 let in oče desetih živih otrok, sicer ni bil navzoč na ses^tanku pri Sv. Ožboltu, toda bil je večkrat na obisku na Gostečem pri gruntarju Matiji Goliraju, ki je bil eden izmed glavnih pobudnikov te akcije in je baje tudi v njegovi hiši bil sprejet sklep o pritožbi na cesarja. Kot trden kmet je bil Bemik bržkone ugleden med sovrstniki, hkrati pa tudi borben, saj je bil prav tedaj v sporu z Loko. Bernik je po kratkotrajnem obotavljanju na vse priistal. Za kritje izdatkov mu je bilo obljubljeno, da bo dobil po povratku povrnjene stroške, če pa se ne vrne živ, bodo izplačani njegovi ženi oziroma otrokom. Vse to mu je bilo obljubljeno tudi na sestanku v Bodovljah v prisotnosti številnih oseb in s pripombo, da ima ob neizpolnjeni obvezi pravico brez tožbe odvzeti živino, platno ali prejo v vrednosti založene vsote. ^. Poleg Bernika je bil določen za pK>tovanje na Dunaj še Jernej Poleno iz Pungerta. V urbarjih je 1691 omenjen kot gruntar. Čeprav razmeroma mlad — bil je petdesetletnik — je že pred leti izročil grunt hčeri Barbari, ki je tam gospodarila vsaj od 1709 dalje (urbar). Polenc je bil prav tedaj 89 zelo ogorčen na loško gospostvo, ker so morali pK>dložuiki vzdrževati ko njenike, pa jim loški kaščar ni povrnil stroškov. Organizatorji gibanja so razpredli živo propagando na ozemlju loškega gospostva in zbirali sredstva za knitje stroškov. Tako sta kmeta Krmelj in Rupar obiskala Poljane in več drugih krajev ter prinesla Berniku okoli 20 gld. Denar so zbirali tudi drugi; npr. Primož Košir, p. d. Zalubnikar, ki je zbral 40 gld., in Pavel Vodnik, gnintar iz Brodov (urbar 1688), ki je zbral 20 gld. Pooblaščenca Bernik in Polenc sta šla 26. decembra 1713 skupaj v Selca, kjer sta zahtevala polnomiočje, hkrati pa poizkusila organizirati udeležbo pri sestanku, ki naj bi bil 50. decembra v Loki. Tudi drugi organizatorji so iskali povezavo po bitenjskii, gadmarski in godeški. župani j i na Sorskem polju. Do predsesianka je prišlo na Gosiečem pri Matiji Goliraju, kjer je bil navzoč tudi Trost iz Tržiča. Od tam so šli v Puštal na glavni sestanek, ki je bil 30. decembra v hiši Mihaela Debeljaka, p. d. Mravlje. Tu se je zbralo okrog 40 oseb. Glavne organizatorje moramo iskati med sedmimi možmi, ki so sedeli okrog mize. Mimo Nikolaja Bemika in Matije Goliraja z Gosteč, čigar rod se omenja na isti kmetiji v vseh urbarjih od 1501 dalje, je sedel pri mizi gruntar s Pungerta, Gregor Štrekelj, potlej Jurij Poljanec iz go- deške županije ter mož Agate Prevodnik, gruntarice z Gosteč, ki je bila na gruntu kot zadnja potomka rodbine Prevodnik, omenjene v vseh urbarjih od 1501 dalje. Za mizo sta sedela še Pavel Vodnik, gruntar iz Brodov. in njegov sin Primož. Baje je bil na puŠtalskem sestanku tudi Trost iz Tržiča. Od obeh pooblaščencev ni omenjen Jernej Polenc; šel je namreč po Jerneja Vidmarja v Virmaše, ki pa je bil pijan in se vahilu ni odzval. Za ostale udeležence ni podatkov. Znano je le, da se iz bitenjske in gadmarske župa nije sestanka ni nihče udeležil, pač pa sta prišla dva iz Selc. Podatki o glavnih organizatorjih uporniškega gibanja dopuščajo pod meno, da je bilo vodstvo v rokah trdnih gruntarjev in da ne ustreza dejan skemu stanju zatrjevanje loškega glavarja, ki je sodil, da potekajo kolovodje iz povsem obubožanih krogov, iz vrst znanih prepirljivcev. Na sestanku so bile obravnavane pritožbe, ki so bile sestavljene v imenu podložnikov iz desetih župani j. Med temi je bilo všteto skoraj vse Sorsko polje (brez gad marske županije) in skoraj vsa Poljanska dolina (brez žirovske in osliške županije). medtem ko sta bili iz Selške doline zastopaini le v neposredni bližini Loke ležeči stiTpniška in strmiška županija. Pritožbe, ki jih je ob jedi in pijači prebral Matija Dolinar, so bile v bistvu naperjene proti go spostvu in njenemu nameščenstvu, čeprav sta v njih omenjena tudi davek in kontribucija, a to predvsem zaradi neenakomerne obremenitve posa meznih hub. V pritožbi zahtevajo podložniki vidimiranje starih urbarjev, ko nasto pajo zlasti proti ukrepom, ki niso bili v skladu s poravnavo iz 1677, se pravi proti previsokim taksam in drugim pretiranim denarnim obveznostim. Tako je stal po njihovih besedah npr. komisijski ogled na sajnem mestu in izdaja ustreznega sklepa 20—25 gld., mestoma celo 400 gld. Bitenjska županija je posebej zanikala upravičenost obveznosti, da bi moral dati vsak ondotni podložnik novemu glavarju ob nastopu po en cent slame, županija kot Zaslišanje vodje upornih loških podložnikov Nikolaja Bernika H. julija 1714. (Po fotokopiji v Loškem muzeju.) 90 celota pa 8 kron, v zadnjem «isn celo 100 gld. V pritožbi so odrekali pravico, da pobira gosjK>stvo ob proščenjih od grunta po 2 groša za prehrano gospo- ščinskih uslužbencev. Zahtevali so povračilo izsiljenega denarja, ki so ga morali fKvdložniki dajati za lov na rekrute tudi takrat, ko je ta dolžnost prehajala na gospostvo. Pritoževali so se, da je gospostvo odvzelo podlož- nikom brojske županije hubni gozd, dajatev pa je ostala. Tako sio morali tudi bitenjski podložni ki plačevati določen prispevek za lastne gruntarske gozdove, prav tako pa je gospostvo nalagalo nove dajatve na krpe zemlje, ki so jih podloŽBiki odstopali posameznikom, da so si tam postavili kajže. Celo gostači in drugi reveži so morali plačevati odmerjeni znesek. Pritožba je bila naperjena tudi proti desetinskim gospodom oziroma nji hovim najemnikom, ki niso hoteli odvažati z njiv desetinskega žita v 24 urah, kot je bilo določeno. Ponekod so spravljali žito. v kozolce, ga tu in • tam puščali tam do jeseni in ga niso dovoljevali zmlatiti, dokler se niso poravnali glede desetine, zaradi česar je marsikje prišlo tudi do pretepa. — Zahtevali so, da je treba za podeželske obrtnike odpraviti obvezno članstvo v čev ljarskem, usnjarskem, krojaškem, mesarskem in kovaškem cehu, ki so ga uvajali v opreki s starim običajem v podeželju, in izven njih niso dovo^ Ijevali izvajanje obrti. Nekatere točke pritožbe kažejo, da sO' šli loški podložniki z zahtevami preko določb poravnave iz 1677 in so odrekali gospostvii celo prejemke, ki so se skozi dolga stoletja stekali v gospoščimsko blagajno. Tako so netočno navajali, da v smislu poravnave kmetska posest ob smrti gospodarja sploh ne prihaja v poštev za pečatenje in inventuro, j>a vendar zahtevajo iup>ani z.a revidiranje 1 gld. 46 krc. 2 denariča, včasih tudi zajtrk. Pritoževali so se tudi proti umrlini, pa travarini, ki so jo morali bitenjski podložniki pla čevati ob nastopu vsakokratnega novega freisinškega škofa. Na sestanku je bilo na pobudo Nikolaja Bernika in Pavla Vodnika sklenjeno, naj gre prihodnji dan Polenc ponovno v Selca, spotoma naj se pa ustavi na Cepuljah pri gruntarju Primožu Erženu, ki naj ga pridobi, da bi šel kot tretji delegat z deputacijo na cesarski dvor. Ko se je Polenc naslednjega dne res ustavil pri njem, mu je Eržen sicer obljubil, da bo prišel za njim v Selca, vendar ni držal obljube. Loško gospostvo je hitro in energično storilo protiukrepe. Jerneja Po- lenca so aretirali neposredno po njegovem obisku v Selcih. S 3. januarjem leta 1714 je namreč datirano njegovo zasliševanje na loškem gradu, h kateremu je gospostvo pritegnilo poleg žirovskega župnika Luke Pušarja in grajskega pisarja Antona Terčka še tri podložnike iz godeške županije, med katerimi je bil tudi eden izmed glavnih pobudnikov akcije, Matija Goliraj, kar potrjuje, da so se celo vodilni poborniki naglo f>otuhnili. Na prošnjo teh kmetov je gospostvo Polenca že 6. januarja izpustilo s pogojem, da se ne bo vmešaval v pritožbo ne neposredno ne posredno, pač pa naznanil vsakega, ki bi jo-skušal obnavljati. Gib?inje kmetov je glavarju pognalo strah v kosti. Zavedal se je, da bi bilo zelo nevarno, če bi velel zapreti številnejše pobudnike uporniškega gibanja, s čimer bi kmete samO' razdražil in jih gnal v skrajnost. Zato je hotel po načelu: Deli in vladaj! — na lep način ločiti kmetske množice od glavnih pobudnikov. Dne 8. januarja 1714 je sklical na gradu velik zbor podiožniKov iz vseh delov loškega gospostva. Na ibor.ni pozval samo vsek -,"-•: > A- •: •'.' ••'•<• •'. •^'' -^••'••'.,; • ' 92 županov iz vseh 16 županij, marveč tudi številne kmete iz vsega gospnjstva. Iz vsake županije sta prišla poleg župana vsaj še dva podložnika, iz večine teh upravnih enot po trije, štirje, iz bitenjske in godeške celo po šest, s čimer ni bila poudarjena toliko obsežnost teh županij, kakor dejstvo, da je odpor prav tod prišel dokaj močno do izraza. Vsenui poteku so prisostvovali še prisednik ograjnega sodišča v Ljubljani, baron Janez Rudolf Carduzzi, dalje Janez Pavel Lukančič pl. Hartenfels, mestni \ikar Ignac Rui>ar, kaplan kapele sv. Ane na gradu. Matija Cere, in loški mestni sodnik Janez Casperin. Glavar je po vrsti izprašal zastopnike vsake županije, ali so privolili v pritožbo, ali so dali kolovodjem polnomočja in zakaj so pritožitelji s pri- tožibo proti gospostvu ter njegovim nameščencem obšli njega kot ustrezno instanco in se pritožili naravnost na cesarski dvor. Poljanski in hotaveljski predstavniki so odgovorili, da so zadovoljni, večina ostalih je odgovarjala, da bi se pritožila pri glavarju, če bi ne bilo kaj v redu. Najbolj odločno so odgovorili zastopniki rudenske županije, ki so izjavili, da bi kolovodje nagnali z gorjačami, če bi se pojavili. Le redki so priznali, da so se pri njih pojavili agitatorji. Zirovci so dejali, da sta k županu prišla Rupar iz Brodov in Jurij Vodnik, pa ju je ta odslovil. Podobno naj bi Jerneja Po- leuca odslovil Eržen na Cepuljah, v Bitnjii pa Pavel Kuralt. Na pravo iz jemo v izjavah naletimo le v godeški županij i, kjer so trije pK>dložniki, Matija Goliraj, Lovre Proj, gruntar z Gosteč in Jurij Polanc izjavili, da a> bili spočetka sicer voljni sodelovati, toda na glavarjevo pojasnilo so od tega odstopili. Po tako usi>elem zboru je glavar vse prisotne podložnike zaprisegel, kot beremo v Dolničarjevi kroniki pa tudi pogostil.'" Vendar se je glavar dobro zavedal, da nevarnost s tem še ni bila povsem odstranjena. Da izjavam zbranih podložnikov ni slepo verjel, kaže osliški primer. Osliški župan in trije drugi podložniki so pred ponovno prisego na loškem gradu zatrjevali, da so o loškem uporniškem gibanju zvedeli šele ta dan na gradu, toda glavar je pravilno čutil zvezo med loškim odporom in tolminskim piintom. Zato je aprila 1714 zaslišal vrsto loških podložnikov, ki so imeli kmetije v osliški županiji v neposredni bližini tolminske meje, in jih natančno iz prašal, kateri Tolminci so agitirali po loškem ozemlju, kdaj in kje so se pojavljali. Medtem je deputacija odšla na Dunaj. Kazno je. da so namesto zaprtega Polenca priključili Berniku še Matijo Dolenca. Na Dunaju sta, kot navajajo Tiri. oddala loške pritožbe prav tisti dan, ko je glavaT na loškem gradu zasliševal loške podložnike. Ko sta se odposlanca vrnila, ju je glavar po klical na grad, vendar se vabilu nista odzvala. Znala sta se tako spretno skrivati, da ju biriči niso našli. Zlasti Bernika niso ustrahovali, saj se je še naprej sestajal s svojimi somišljeniki na tajnih nočnih sestankih, ki pa niso ostali prikriti loškemu glavarju. V strahu pred novimi zapletijaji je glavar sprožil pri cesarju protiakcijo in dosegel resolucijo, na osnovi katere je dežela odredila, da je treba oba kolovodja ločeno zapreti in ju takoj poslati T Ljubljano na preiskavo. Glavar ju je velel iskati po vsem loškem go spostvu, hkrati pa je alarmiral tudi sosednji gospostvi: Goričane in Polhov Gradec. Stroške, ki so v zvezi z zasledovanjem naraščali, je skušal prevaliti na uporne kmete. Toda vse zaman. Bernik se je spretno skrival, podložniki pa so se branili plačati zahtevano vsoto. 2^to je glavar posegel po dru- 93 gem sredstvu. Zlagrozil je, da bo zahtevano vsoto izterjal z vojaško ekse- kucijo in v ta namen poklical Hrvate, Beruiku pa bo |K>leg tega še zaplenil ves pridelek na polju. Grožnja je usp»ela. Pomirjevalno vlogo sta prevzela mestni vikar Ignac Rup»ar in kaščar Janez Jakob Pavlin, ki sta pri gosj>o«tv"u posredovala za milostno kaznovanje. Tako sta se v zaporu znašla oba voditelja, Matija Dolenc in Nikolaj Bernik, ki je gotovo klonil ob misli na številno družino^ Medtem ko so Dolenca (ki je skesano priznal, da je napravil napako iz immanjkanja, in obljubil poboljšanje) že tretji dan izpustili, je Bernik dolgo sedel za grajskimi zapahi. Na osnovi njegovega zaslišanja (14. julija 1714) je prišel glavar do pre pričanja, da so večinoma vse pritožbe naperjene proti pisarnam in županom. Da se je glavar še vedno bal novih komplikacij, dokazujejo njegovi na daljnji ukrepi. Protipisarju je ukazal, naj odpravi nekatere nepravilnosti v zvezi s taksami, prav tako pa je skušal podložnikom dati tudi zadoščenje z ustreznim nastopom proti zlorabam v zvezi s točenjem vina. Po glavar jevem poročilu škofu, z dne 20. avgusta 1714, se je pa vendar nevarnost nadaljnjega upiranja kmetov polegla, hkrati pa je polagoma ugašal tudi nevaren ogenj v vseh okoliških gospostvih, kjer so podložniki samo čakali, kakšen bo izid loškega upora. Boječ se komplikacij v zvezi z Bernikom, je glavar predlagal milostno ravnanje, češ da je Berniku višja deželna instanca odobrila rekurz na deželnega kneza, zaradi česar je grozila nevarnost, da bi se procesi kopičili, okoriščali bi se pa advokati in bt^ateli na račun gospostva in kmetov. Glavarjev nasvet glede zaprtega Bernika je naletel na gluha ušesa. Niso pa mirovali kmetje po loškem gospostvu, ki so v imenu vseh loških podložnikov poslali na cesarski dvor vjogo, v kateri so med drugim trdili, da so 1714 njihovi odjjoslanci na Dunaju uspeli z zahtevo, da mora glavar dati na vpogled loški urbar. Odmev na to akcijo je bila deželna odredba z dne 26. septembra 1715, v smislu katere sta morala loški glavar in proti- pisar poslati deželi poročilo o vsej zadevi. V poročilu glavar in protipisar sprašujeta, kako si morejo pritožitelji lastiti pravico, da govore v imenu vseh loških podložiiikov, ko gre le za vlogo kmetov iz desetih župani j, medtem ko je glavar zaprisegel zastopnike iz vseh županij. Kolikor je gla varju znano, so kmetje na Dunaju dosegli le to. da so jih napotili na sodni postopek. Urbarje je vedno pripravljen po potrebi predložiti sodišču, ni kakor pa ne namerava le-teh dati v roke podložnikom. Branil se je očitka, da zahteva pretirane vsote za komisijske oglede. Za ustrezno izstavljene listine ni nikdar več zahteval kot predpisane 3 gld. takse. Drugo je vprašanje stroškov, ki nastajajo s samim ogledom. S 24—30 gld., ki jih pobira na ta račun, krije v glavjiem le nastale stroške, ki jih ima z vožnjo in oskrbo prič, poduradnikov, mestoma tudi advokata. Končno je glavar zahteval, da je treba podpihovalce eksemplarično kaznovati, sicer bo gibanje zajelo še druga gospostva. Nadaljnji potek dogodkov iz naših virov ni razviden. Iz njih je mogoče le še razbrati, da je Nikolaj Bernik 29. januarja 1716 vložil na škofa prošnjo za pomilostitev, z- obljubo, da hoče biti v bodoče poslušen podložnik. Loško uporniško gibanje 1713—1715 je vsekakor sprožil veliki tolminski upor, vendar se upora bi.s^tveno ločita med seboj ne samo pK> obsegu in dra- 94 matičiiosti, p>ač pa tudi IK> celotni usmerjenosti. Medtem ko so se Tolminci upirali proti državnim bremenom in državnim organom,^'^ so se loški pod ložni ki borili proti gospoščinskim nepravilnostim in iskali kot že nekoč tudi tokrat zaman zaščito pri cesarju. Opombe 1. P. Blaznik, Upjori loških podložnikov konec 15. in v začetku 16. stoletja, LR l[, 1955, str. 65—70. — 2. P. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorskem polju, SAZU I, Razprave II, 1953, str. 227—232. — 5. Fr. Kos, Doneska k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, 1894, št. 491, str. 266—267 iz 1673. — 4. Fr. Kos, Doaieski, o. d., št. 487. str. 265—266 iz 1673. — 5. Kolikor navajam v članku letnice 1646, 1647 in 1727, gre za arhivaJije, ki jih hrani Kreisarchiv v Miinchenu (= KM) pod označbo HL4, in sicer za 1646: fasc. 37, št. 201; za 1647: fasc. 29, št. 31; za 1727: fasc. 28, št. 10. V ponazorilo glede kupne moči denarja omenjam, da je stal npr. v začetku 17. stoletja par volov okrog 70 gld. (KM, HL 4, fasc. 38, št. 203. — 6. Modij je meril nekako 120 do 125 litrov. — 7. KM, HL 4, fasc. 30, št. 47. — 8. Urbar iz 1625. Kolikor citiram urbarje, gre za arhivalije, ki jih hrani Državni arhiv Slovenije pod GrA II. — 9. Diozesanarchiv, Miinchen, Heck. Frsg., fasc. 142, f. 324. — 10. P. Blaznik, Koloni zacija in kmetsko podložništvo, o. d., str. 186. — U. KM, HL 4, fasc. 46, št. 335. — 12. Kolikor ne bom odslej diug-ače citiral, velja citat: KM, HL 4, fasc. 43, št. 232. — IJ. J. Som, Donesek h kmečkim uporom v letih 1705 dn 1713. ZC IV, 1950, str. 182. — 14. Mogoče je istoveteoi z g^runtarjem tega imenal iz Stanišč v koroški županiji, urbar 1709. — 15. Mogoče je istoveten z gruntarjem tega imena z Bukovega vrha, urbar 1709. — 16. V. Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika od \eist 1660 do leta 1718, IMK XI, 1901, str. 171. — IF. B. GrafenaucT, Zgodovina slovenskeg^a naroda IV, 1961, str. 94. Zusammenfa ssung DER WIDERHALL DES GROSSEN TOLMIIVER BAUERNAUFSTAISDES IM GEBIET DER HERRSCHAFT ŠKOFJA LOKA Der grofie Bauernaufstand in Tolmin, der die Untergebenen zailreicher Grund- herrschaften in Bewegung setzte, fand auch im benachbarten Gebiet von Škofja Loka, in das die Tolminer Aufstandischen ihre Agitatoren sandten, Widerhall. Der Bauer trug auch hier schwer an den driickenden Lasten, die ihm von der Herr- schaft und dem Staat aufgeburdet wurden, und dies umso schwerer, da die herr- schaftlichen Beamten, besonders der Hauptmann von Škofja Loka, ihr Amt mifibrauchten und verschiedene Verpflichtungen eigenmachtig zu ihrem eigenen Vorteil steigerten. Auf die Beschwerden der Bauern hin kam es zwar 1677 zu einem Ausgleich. doch fanden die Eigenmachtigkeiten kein Ende. so dafi sich der Wider- stand noch vcrstarkte. Seinen Mittelpunkt hatte der Aufruhr im ebenen Sorsko polje (Sorafeld) und im benachbarten Bergland von Poljane. Die von vvohlhabenden Bauern angefiihrten Aufstandischen suchten ihr Recht beim Kaiser, an den sie eine Beschvverde richteten, die vor allem die durch die Beamtenschaft von Škofja Loka verschuldeten Miflbrauche beanstandete. Sie betraf aber teilvveise auch die Verpflichtungen. die die Untertanen von Škofja Loka schon seit Jahrhunderten belasteten. Die Beschwerde, in der auch das Recht zur Einsichtnahme der Urbare gefordert v>rurde, trugen im Namen von zehn Zuipanien — von insgesamt sechzehn des Gebietes (županija = suppamt) — zwei Bevollmachtigte zu Anfang des Jahres 1714 nach Wien. Der Hauptmann von Škofja Loka suchte die aufstandisehe Bewegung damit zu bannen, dafi er im Januar 1714 eine grofie Versamimlung der Untertanen aus allen Gebieten der Herrschaft auf das SchloR in Škofja Loka einberief. AuRer den Zu- panen liefi er noch 2—6 angesehene Untertanen aus jeder Zupanie aufs Schlofi kommen. Nach einem griindlichen Verhor nahm er allen Anvvesenden den Treueid ab und bevrirtete sie. Weitere Vervvicklungen befiirchtend. wagte er nicht, zahlrei- chere Festnahmen vorzunehmen, sondern liefi blofi die bauerlichen Abgesandten 95 einsperren. \vahrend er zugleich einige der durch die Beamtenschaft verschuldeten Ungerechtigkeiten abschaffte, besonders solche, die die Erhebung zu lioher Abgaben betrafen. L>iese Maflnahmen beruhigten aber die Bauern nur teihveise. Auf ihre neuerliche Eingabe, die sie dem kaiserlichen Hof im Namen samtlicher bauerlichen Untertanen des Gebiets von Skofja Loka unterbreiteten, mufiten der Hauptmann und det Gegeuschreiber der Herrschaft dem Land uber den ganzen Vorfall berichten. vvobei sie fiir die Aufvviegler exemplarische Strafeu verlangten. Der weitere Verlauf der Angelegenheit ist zwar aus den Quellen nicht zu ersehen. doch hat es den Anschein, dafi die Bewegung unmittelbar darauf zum Stillstand kam. Der Aufruhr von Skofja Loka in den Jahren 1715—1715 ist zwar durch den grofien Tolminer Anfstand entfesselt worden, doch untersoheiden sich beide Be- Nvegungen in wesentlichen Punkten, nicht nur betreff.s ihres Umfapgs und ihrer dramatischen Entwicklung, sondern auch in bezug auf ihre Beweggrunde. Wahrend es sich bei den Tolminer Bauern vor allem um ihren Widerstand gegen staatliche Abgabeu und gegen staatliche Behorden handelte, kampften die Untertanen des Gebiets von Skofja Loka gegen herrschaftliche Ungerechtigkeiten und suchten — allerdings, wie schon friiher einmal. ohne Erfolg — Schutz und Hilfe beim Kaiser. 96