Junak našega časa.

Roman.

Spisal

M. Lermontov.

Poslovenil J. P.

V Ljubljani, 1883.

Natisnila in založila ^Narodna Tiskarna”.


Predgovor.

V vsakej knjigi je predgovor prva in ob jed-
nem tudi zadnja stvar. Pojasnuje nam namen knjige,
ali jo pa opravičuje in zagovarja proti kritiki. Čita-
telji se navadno malo brigajo za nravstveni pomen
in časnikarske napade, zategadelj tudi ne čitajo pred¬
govorov. Žalibog, da je tako, zlasti pri nas. Naše
občinstvo je mlado in ravnodušno, da še ne razume
basni, ako ni pridejan na konci nravstveni nauk.
Ono ne razume šale, ne pozna ironije, z jedno be¬
sedo: naše občinstvo je slabo odgojeno. Ne ve, da
v rednem društvu in v dobrej knjigi javni prepir
nema mesta, da je iznašla sedanja izobraženost orodje,
skoraj nevidno, pa še bolj ostro in zbadljivo, ki v
prikupljivej obleki zaudaje neodvračljiv in gotov udar.
Naše občinstvo podobno je kmetu (provincijalu), ki
je poslušal razgovor dveh diplomatov in prišel do
prepričanja, da sleparita vsak svojo vlado, da le
ohranita mejsebojno prijateljstvo.

1 *

i

Ta knjiga se je po nesreči nedavno prikupila
nekaterim čitateljem, da celo nekaterim časnikom v
knjižnem pomenu besede. Druge je pa užalila, da
je narisal pisatelj v vzgled tacega nenravstvenega
človeka kakor je „Junak našega časa“; drugi so pa
zelo tanko zapazili, da je narisal pisatelj samega
sebe in svoje znance . . . Stara ali obžalovanja vredna
šala! A Rusija ježe tako ustvarjena, da se v njej
vse drugo pomlajuje, a stare pregrehe ostajajo. Naj¬
bolj nedolžna povest izogne se težko očitanju, da je
mislil kdo žaliti ž njo kako osobo.

Junak našega časa, milostljiva gospdda moja,
je pravi portret, a ne portret jednega samega člo¬
veka, on je portret sestavljen iz vseh pregreh na¬
šega časa v polnem razvoji. Vi morda porečete, da
ni mogoče, da bi bil človek tako spriden; a jaz re¬
čem, če verujete v mogočnost vseh tragičnih in ro¬
mantičnih zlodejev, zakaj mislite, da bi ne bil mogel
eksistirati Pečorin ? Ako so se vam prikupile mnoge
še gnusnejše in grše izmišljotine, zakaj pa ravno
tak značaj pri vas ne najde milosti? Mar zatega¬
delj ne, ker je v njem več resnice, nego ste jo
želeli ?

5

Porečete mi, da nravstvenost s tem ni prido¬
bila ničesar. Oprostite, dovolj ljudi j krmilo se je s
slastmi; njim spridel se je želodec, in treba je
grenkih zdravil, pekoče resnice. Pa nikar ne sodite
iz tega, da je sanjal pisatelj te knjige, da s tem
odpravi ljudske pregrehe. Bog varuj ga take zmote!
Hotel je le narisati človeka, kakor ga razume on,
kakoršnega srečal je prevečkrat k njegovej in našej
nesreči. Zadosti naj bo: odkril je bolezen, — kako
jo ozdraviti — to ve že Bog.

Bela.

S poštnim vosom odpeljal sem se iz Tiflisa,
Seboj imel sem samo majhen kovčeg, nad polovico
napolnen s popotnimi črticami iz Georgije. K sreči
za vas, dragi bralci, pogubila se jih je večina, k
sreči za me, ohranil se je kovčeg z ostalimi stvarmi,
ki so bile v njem.

Solnce je že zahajalo za s snegom pokriti gor¬
ski hrbet, ko sem prišel v Kojšaursko dolino. Oset
in moj voznik priganjal je nepritegoma konje, da
prideva še pred nočjo na Kojšaursko goro, in pel
je mej potjo pesni na vse grlo. Kako lep kraj je ta
dolina! Na vseh straneh nepristopne gore; rudečka-
ste skale, po katerih se ovija zelen srohot in raste
javorjevo grmičevje, rumene struge deročih gorskih
hudournikov, po gorskih vrhovih žari se sneg in doli
v nižavi reka Aragva, ki se združuje z neko drugo
brezimno rečico in izvira iz podzemeljske, s tamnimi,
meglenimi sopari napolnene votline, ter se vije kakor
srebrna nit in blišči kot kačine luskine.

7

Prišedši pod Kojšaursko goro, obstali smo poleg
poštne postaje. Tam stalo je že kakih dvajset Geor-
gincev in gorcev ter glasno se razgovarjalo; blizu
njih obstala je karavana veljblodov, da tukaj pre¬
noči. Moral sem najeti volov, da prevlečem voz na
to prokleto goro, kajti bilo je jeseni in tla bila so
pomrznena in polžka, a pot na to goro je dolga kaki
dve vrsti.

Nič druzega mi ni kazalo, najel sem šest volov
in nekaj Osetov. Jeden izmej njih zadel je moj kov-
čeg na ramo, drugi so pa priganjali vole s silnim
vpitjem.

Za mojim vozom vlekli so štirje voli drug voz,
kakor bi ničesar ne bilo na njem, dasi je bil težko
naložen. To se mi je čudno zdelo. Za vozom korakal
je njegov gospodar peš in kadil iz majhne s sre¬
brom okovane kabardinske pipe. Oblečen bil je v
častniški plašč in na glavi imel je kosmato čerkesko
kapo. Moral je imeti kakih petdeset let; njegov ogo-
reli obraz je kazal, da že dolgo biva pod vročim
kavkaškim solncem, njegove prezgodaj osivele brke
niso se nikakor ujemale z njegovo trdno hojo in*
krepko fizijognomijo. Šel sem k njemu in ga pozdra-

8

Til; odzdravil mi je molčeč z glavo in spustil ogromni
oblak dima v zrak.

— Kakor se vidi, potujeva vkupe?

On se mi je zopet molče priklonil.

— Vi gotovo potujete v Stavropol?

— Da, res je ....  z vladnimi stvarmi.

— Povejte mi, kako je to, da tako labko vle¬
čejo vaš teški voz štirje voli, a moj prazni se pa s še¬
stimi živinčeti in celo tropo Osetov komaj dalje premiče ?

Lukavo se je pomuznil ter me bistro pogledal.
— Vi še pač niste dolgo na Kavkazu?

— Še le jedno leto, odgovorim mu.

Posmejal se mi je zopet.

— A, jaz sem ....

— Da, ti Azijati so nesramni sleparji. Vi mi¬
slite, da priganjajo vole, ko vpijejo? Vrag vedi, kaj
kriče? Voli jih pa umejo! Uprezite jih dvajset in voz
ne pojde nič hitreje, naj še tako kriče ....  Ne¬
sramni malopridneži! A ne moreš se jih izogniti.
Dobro znajo odirati popotnike za denar ....  A mi
smo jih sami razvadili! Kmalu boste videli, nadle¬
govali bodo vas, da jim daste kaj za vodko. Jaz
jih že poznam; mene več ne opeharijo.

9

— Ali uže dolgo služite na Kavkazu?

— Da, služil sem uže pod Aleksejem Petrovi¬
čem, odgovoril mi je in obraz se mu je razjasnil.
Ko je on dobil poveljništvo, bil sem podporočnik —
in pod njim sem v bojih proti gorcem dvakrat avan¬
siral.

— Iu sedaj?

— Sedaj služim pri tretjem linijskem bataljonu.
In vi, ako smem vprašati?

Povedal sem mu.

S tem končal se je najin pogovor in molče
korakala sva drug poleg druzega dalje. Na vrhu gore
našli smo sneg. Solnce je zašlo in noč je tairoj na¬
stopila, kakor sploh na jugu; — ker se je sneg
lesketal, razločili smo lahko pot, ki je držala še
vedno navkreber, dasi ni bila več tako strma.

Velel sem deti svoj kovčeg na voz, zameniti
vole s konji in posledni pot pogledal sem v dolino,
a gosta megla jo je pokrivala in noben glas ni
prišel od tam do naših ušes. Oseti so me kriče
obsuli in zahtevali kaj za vodko; a stotnik se je
tako zadrl nad njimi, da so se kar razkropili.

10

Kakšen narod je to! rekel je, še kruha ne znajo
nazvati po ruski, a vsak zna reči: ,,Častnik, daj

mi za vodko!" Tatarji so mi ljubši, vsaj niso taki
pijanci . . .

Do postaje bilo je samo še jedno vrsto. Okrog
nas bilo je tiho, tako tiho, da si slišal letati ko¬
marja. Na levi zeval je globok prepad, za njim in
pred nami štrleli so temnosivi vrhovi gora, pokriti
z debelim snegom, na obzoru videli so se poslednji
žarki večerne zarje. Na temnem nebu prikazovale
so se zvezde druga za drugo in — čudno se mi je
zdelo, da se vidijo mnogo dalje, nego pri nas na
severu. Na obeh straneh pota molele so po konci
gole, črne skale; sem ter tja videli so se grmi iz¬
pod snega; a noben suh list se ni pomajal in ve¬
selo bilo je slišati sredi tega mrtvega spanja pri¬
rode počasno drdranje poštnega voza in žvenkljanje
ruskega zvonca.

— Jutri bo lepo vreme! rekel sem. Stotnik
ni odgovoril niti besedice, a pokazal je s prstom na
visoko goro, vzdigajočo se pred nami.

— Kaj je to? vprašam ga.

— Gut Gora.

11

— No, kaj je pa potem?

— Poglejte, kako se kadi.

Gut-Gora se je res kadila. Po njenih rebrih
podile so se megle, na vrhu bil je pa tako črn
oblak, da se je videl kakor pega na temnem
nebu.

Razločili smo že poštno postajo in strehe
okrog stoječih hiš, pred nami bliščale so majhne
lučice, kar potegne vlažen in mrzel veter in jame ro¬
siti droben dež. Komaj sem ogrnil plašč, ko se
usuje sneg, in spoštovanjem pogledal sem na gospoda
stotnika . . .

— Morali bomo tu prenočiti, rekel je nevoljen,
v takej burji ne moremo hoditi po gorah. Kaj ? Ali
so že bili plazovi po Krestovoji ? vprašal je voznika.

— Ne še, gospod, odvrnil je voznik, a kaže
se, da jih bo mnogo.

Ker na poštnej postaji ni bilo sob za tujce,
pokazali so nama zakajeno koso. Povabil sem svo¬
jega sopotovalca na čašo čaja, kajti imel sem sabo
železen samovar, — jedina tolažba na mojih poto¬
vanjih po Kavkazu.

12

Ta koča bila je na jednej strani naslonjena
na kamenito steno. Trije polžki kamnati pragi pe¬
ljali so v kočo. Šel sem prvi notri, tipaje pred sabo,
in spodtaknil sem se ob kravo (hlev je v tem kraji
mesto veže). Sam nisem vedel kam se obrniti. Tu
beketajo ovce, tam renči pes. K sreči zagledam na
strani slab odsev luči, ki mi pomore najti drugo
votlino, ki je imela biti duri. Tu se mi je odkril
dovolj zanimiv pogled: široka koča, katere streha
opirala se je na dva zakajena stebra, bila je polna
naroda. V sredi na tleh gorel je majhen ogenj in
dim ki zaradi vetra ni mogel skozi v strehi za to
narejeno luknjo odhajati, razširil se je po vsej koči,
ter kadilo se je, da skoraj nismo videli drug dru-
zega. Pri ognji sedeli sti dve starki, nek bolehen
Georginec in cela kopa otrok, vsi v cunjah. Kaj sva
hotela? Spravila sva se k ognju, zakurila pipe in
kmalu je vrelo v samo varu.

— Ubogi ljudje! rekel sem stotniku, kazaje
na raztrgane domačine, ki so naju boječe ogledovali.

— Pa strašno zabiti narod! odgovoril mi je.
Verjemite mi! Ničesar ne znajo, niso sposobni za
nikako izobražbo! So pa že boljši naši Kabardinei

13

in Čečenci, če so tudi predrzni in divji roparji, ti
Oseti pa se za orožje nemajo nikakega okusa, pri
njih ne dobiš kolikanj vrednega kinžala. Tako so
zabiti!

— Ali ste dolgo bivali v deželi Čečencev?

— Da, deset let bil'sem s svojo stotnijo v
trdnjavi — v Kamnem Brodu; znate li kje je?

— Čul sem o njej.

— Da, dosti smo imeli opraviti s temi glavo-
rezi! Sedaj so hvala Bogu malo mirnejši; a poprej,
če si se oddaljil le sto korakov od mestnih nasipov,
planil je nate kak vrag; vesel si bil, če si ušel, da
ti ni vrgel zanjke na vrat, ali ti prestrelil glave. To
so prokleti zlodeji! . . .

— Pač ste tam marsikaj doživeli? vprašal sem
ga radoveden.

— Da, marsikaj sem doživel, kako bi pa tudi
ne! ...

Zdaj je začel vihati brke, potem pa je povesil
glavo in se zamislil. Rad bi bil od njega zvedel
kako dogodbo — čisto naravna želja potujočega pi¬
satelja. A čaj bil je gotov, izvlekel sem iz kovčega
dve čaši in ju nalil, jedno za se, jedno za svojega

14

tovariša. Ta je srkal vročo pijačo in sam sabo go¬
voril: „Da, da, marsikaj sem doživel!" Ta njegov
samogovor dajal mi je dosti upanja. Jaz vem, da
se stari Kavkazci radi pogovarjajo in pripovedujejo,
kajti redkokedaj se jim ponudi priložnost za to:
celih pet let tiči kdo v kakej samotnej trdnjavi s
svojo stotnijo in celih pet let mu nikdo ne poreče:
zdravstvu  j te  (ker ga podčastnik mora nagovar¬
jati z „zdravja vam želim"). In vender ima tako
mnogo povedati: okrog in okrog narod divji in čudni;
vsak dan nova nevarnost in novi dogodki, škoda,
da se je to življenje še tako malo opisovalo pri nas.

— Ali hočete malo ruma? vprašal sem svo¬
jega tovariša: — prinesel sem belega iz Tiflisa;
mrzlo je.

— Ne, zahvaljujem se vam, ne pijem.

— Zakaj ne?

— To je tako le. Zaklel sem se. Ko sem bil
še podporočnik, pili smo jedenkrat ves dan, po noči
pa so nas napali gorci, lahko si mislite v kakem
stanu tekli smo v boj. Ko je Aleksej Petrovič to zve¬
del : oh, moj Bog, kako se je razsrdil! Malo je
manjkalo, da ni izročil nas vojnemu sodišču. Druge-

15

krati celo leto žive duše ne vidiš, a če se le napi¬
ješ vodke — izgubljen si.

Ko sem slišal tako govoriti, izgubil sem vse
upanje, da bi kaj zvedel.

— Glejte, nadaljeval je: kadar se Čerkesi na-
pijo svoje buze, je vselej pretep. Nekdaj sem jo bil
komaj odtegnil, bil sem še celo pri nekem nam pri¬
jaznem knezu v gosteh.

— Kaj se je bilo zgodilo?

— Najprej . . . (nabasal je pipo, in jel pripo¬
vedovati), najprej moram povedati, da sem bil takrat
s svojo stotnijo onostran Tereka — tega je že ka¬
kih pet let. Nekega dne jeseni prišel je transport
z živežem; s transportom prišel je mlad častnik,
kakih petindvajsetih let. Predstavil se mi je v pa-
radnej uniformi in mi povedal, da mu je ukazano
ostati pri meni v trdnjavi. Bil je tako šibek in bel;
njegova obleka bila je tako nova, da sem uganil
precej, da še ni dolgo na Kavkazu. „Vas so najbrž*,
vprašal sem ga, „prestavili semkaj iz Rusije?* —
Tako je, gospod stotnik, odgovoril je. Prijel sem ga
za roko in mu rekel: „Jako me veseli, da ste prišli
k nam. Vam bo malo dolgčas ....  no, midva bova

16

dobra prijatelja. Imenujte me prosto Maksim Maksi-
mič — čemu ta paradna uniforma? pridite vselej
prosto v kapi k meni.

Odkazali so mu stanovanje in kmalu uravnal
se je v trdnjavi.

— A kako mu je bilo ime? vprašal sem Mak¬
sima Maksimiča.

— Ime mu je bilo . . . Gregor Aleksandrovič
Pečorin.  Odličen mladenič je bil, samo malo ču¬
den. Včasih je ob dežji in mrazu lovil po gozdih,
vsak drug bil bi ves zmrznen in truden — a on se
še zmenil ni za to. Druge dni je pa zopet sedel
doma in bal se, da bi se ne prehladil od najmanjše
sapice; če si odprl okno, je kar strepetal in oble¬
del; a s svojimi očmi sem ga videl, ko je sam napal
divjega marjasca; včasih cele dneve ni zinil bese¬
dice, za to je pa drugekrati take smešne pravil, da
smo skoraj pokopali od smeha ....  Da res čuden
človek je bil, a bil je tudi bogat: koliko je imel
raznih dragocenostij ....

— Ali je dolgo bil pri vas ? vprašal sem ga zopet.

— Da skoro jedno leto. Nikdar ne zabim
tega leta, koliko skrbij mi je napravilo! . . . Veste,

17

so že taki ljudje, ki jim je že pri rojstvu zapisano,,
da se zgode ž njimi čudne, nenavadne reči.

— Čudne, nenavadne? vzkliknil sem radove¬
den in nalil stotniku novo čašo čaja.

— Sedaj vam povem čudno dogodbo. Šest
vrst od trdnjave bival je neki, z nami v miru ži¬
veči knez. Njegov sin, petnajstletni deček, prihajal
je slednji dan k nam, sedaj s tem, sedaj z drugim
izgovorom. Kakor je bil še mlad, vender nikdo ni
bil izurjenejši in predrznejši od njega; v teku pobral
je kapo s tal, in v streljanji ga ni prekosil nikdo.
Samo to napako je imel, da je strašno hrepenel po
denarjih. Nekega dne obljubil mu je Pečorin za šalo
cekin, ako mu ukrade najboljšega kozla iz očetove
Čede; in drugo noč privlekel je ta malopridnež kozla
za roge. Kadar smo se kaj preveč norčevali iz njega,
vzplamtele so mu oči in hitro segel je po kinžalu.
»Ne tako hitro, Azamat," rekel sem mu, »nikar take
naglo, naglost ni pridna".

— Nekega dne prišel je stari knez vabit najnt
na svatbo; omožil je bil staršo hči, a mi smo bili
njegovi prijatelji: tako mu nisva mogla odreči, dasi

je bil Tatar. Odpravila sva se s Pečorinom. V vasi

2

18

pozdravilo je naju mnogo psov z lajanjem. Ženske,
ko so naju ugledale, so se hitro poskrile; in te, ka¬
tere sva mogla videti v obraz, niso bile nikakor
lepe. „Mislil sem, da so Čerkesinje lepše," rekel mi
je Gregor Aleksandrovih — Počakajte, odgovoril
sem mu, smeje se, kajti jaz sem vedel, kako je.

— V kneževej hiši se je bilo že zbralo mnogo
ljudij. Azijati imajo navado, da povabijo vsakega na
svatbo, kogar srečajo. Naju so prijazno sprejeli in
odpeljali v sobano za boljše goste. Vender sem po¬
gledal, kam so dali najina konja, da bi jih vedela
iskati, ko bi se kaj prigodilo.

— Kako pa obhajajo svatbo? vprašal sem
stotnika.

— Prav navadno. Najprej čita njihov duhovnik,
mula, nekaj iz korana: potem poklanjajo razna
darila novozaročencema in vsem njijinim sorodni¬
kom; jedo in pij d buzo, na to začne se džigitovka,
nek narodni ples, kak raztrgan fant se pa vedno
lomi na mršavej kljusi, uganja šale in zabava častno
družbo; ko se zmrači, začne sem, po naše rečeno,
ples. Beden starec brenka na nek instrument s tremi
strunami .....  ki sem pa pozabil, kako se ime-

19

nuje ....  no, podoben je našej balalajki. Dekleta
in mladi fantje ustopijo se v dve vrsti, druga proti
drugi, ploskajo z rokami in pojo. Potem se pa usto-
pita v sredo fant in dekle in pojeta kratke pesnice
drug drugemu, katere si domislita, drugi je pa po¬
navljajo skupno.

— Midva s Pečerinom sedela sva na odličnih
mestih, in glej, k njemu prišla je manjša kneževa
hči, šestnajstletna deklica in zapela mu je pesnico . . .
rekel bi ... za poklon.

— Ali se še spominate, kaj je pela?

— Da, zdi se mi, pela je blizu tako-le:
„Gibčni in lepi so naši plesalci, njih kaftani obšiti
so s srebrom; a gibčnejši in lepši je mladi ruski
častnik, njega porte so iz čistega zlata. On je kakor
topol mej njimi, a on ni vzrastel, ne razcvel se v
našem vrtu.“ Pečorin je ustal in se je poklonil,
položil je roko na čelo in na srce ter prosil je
mene odgovoriti jej; dobro znajoč njeni jezik, pre¬
stavil sem njegov odgovor.

— Ko je odšla, pošepetal sem Gregorju Alek-
sandroviču: no, kako ti je všeč? —Prava nebeška

2 *

20

lepota! odgovoril je; a kako jej je pa ime? — Bela
jej pravijo, odgovoril sem mu.

— In res, bila je jako lepa: vitka, imela je
črne oči kakor gorska srna, njen pogled segel je
v srce. Pečorin se je ves zamaknil v njo, ni je več
izgubil iz oči, a ona je tudi izpod čela včasih po*
gledala nanj. Toda Pečorin ni sam občudoval lepe
knežje hčeri: iz druzega kota sledili sti za njo dve
drugi očesi, negibljivi in ognjeni, očesi mojega sta¬
rega znanca Kazbiča. Ta je bil čuden človek, on ni
bil naš prijatelj, pa tudi ne naš sovražnik. Govorilo
se je mnogo sumnega o njem, dasi ga ni nikdo
videl v nikakem pretepu. Včasih pripeljal je k nam
v trdnjavo kakega ovna in prodal ga prav po ceni,
samo utrgovati mu nisi smel; kolikor je zahteval,
toliko si mu moral dati, ni za jedno kopejko ni od-
jenjal. Pravili so, da se večkrat rad pridruži k to¬
lovajskim četam, ki hodijo na rop v Kuban; njegov
obraz in postava bila sta zares prav razbojniška, bil
je majhen, suh in tršat...  A prekanjen je bil ka¬
kor vrag! Njegov plašč je bil vedno raztrgan, a
njegovo orožje svetilo se je v srebru. Njegov konj
slovel je po celej Kabardiji — in res boljšega konja

21

si uiti misliti ne moreš. Niso mu ga zastonj zavi¬
dali in marsikdo poskušal mu ga je že ukrasti, pa
se mu ni posrečilo. Zdi se mi, da še sedaj vidim
tega konja; bil je svitločrn, njegove noge bile so
kakor jeklene, in oči lepe kakor Beline; in kaka
moč! Petdeset vrst predirjal je brez postanka; bil
je navajan — da je šel za gospodarjem kakor pes,
poznal je še celo njegov glas! Še privezati mu ga
nikdar ni bilo treba. Bil je pravi razbojniški konj!...

— Ta večer bil je Kazbič mračnejši kakor po
navadi iu opazil sem, da je imel pod plaščem
oklepno srajco (koljčugo) — »zastonj nima tega
oklepa , 11  mislil sem si: „že kaj namerava 11 .

— V sobi bilo je vroče, zato šel sem ven hla¬
dit se v čistem zraku. Bilo se je že stemnilo in
megla legla je po dolini.

— Šel sem pogledat za najinima konjema, ako
njima kaj ne manjka. Previdnost nikjer ne škodi;
tudi jaz imel sem takrat jako lepega konja in mar-
sikak Kabardinec ga je že poževljivo pogledoval
rekoč: Jakši the, rok jakši!

— Gredoč proti hievu, zaslišim neko govorico;
jednega govorečih sem hitro spoznal, bil je Azamat,

22

sin našega gospodarja; drugi pa je le malo in še
to prav tiho govoril.

— O čem se neki pogovarjata, mislil sem si
ter splazil se bližje njih, pa vsaj ne o najinih
konjih ?

— Pazno sem poslušal njino govorenje, da
bi mi ne ušla kaka beseda, a oviralo me je petje ?
šum in ples v hiši, da nisem mogel razumeti vsega.

— Ti imaš prekrasnega konja, rekel je Aza-
mat: ko bi bil jaz gospodar te hiše in bi imel celo
čedo, tristo konj, dal bi ti tih polovico zanj, Kazbič.

— Oho, to je Kazbič, mrmral sem sam seboj
— in spomnil sem se nehote njegovega železnega
oklepa.

— Da, odgovoril je Kazbič, v celej Kabardiji
ne dobiš tacega konja. Nekega dne, — bilo je on¬
stran Tereka, — odšli smo bili ruske konje krast.
A nismo imeli sreče, morali smo bežati, kamor je
kdo mogel. Mene zasledovali so štirje Kozaki, za
sabo slišal sem že kričanje gjavrov, pred mano raz¬
prostiral se je gosti gozd. Ulegel sem se na sedlo
in priporočil se v varstvo Alahu; takrat sem se
prvič tako daleč spozabil, da sem udaril svojega

23

konja z bičem. Kakor tič pobegnila je žlahtna žival
skozi grmovje — trnje trgalo je mojo obleko, veje
teple so me po obrazu, moj konj ni zmenil se za
vse zapreke, s prsi delal si je pot skozi gosto
grmovje.

— Morda bilo bi najbolje, da bi ga bil pusti!
bežati, kamor bi bil hotel, sam bi se pa bil skril v
goščavo. A nisem se mogel ločiti od svojega konja
— in prorok poplačal me je za to. Krogle žvižgale
so mi že okrog glave; kozaki bili so mi pa za pe-
tami, ter so še bolj pognali svoje konje, da bi me
ujeli ... a jaz prihajal sem na kraj nekega pro¬
pada, moj konj obstal je jeden trenutek, potem se
pa dvignil čez. Zadnje noge spodrsnile so na nasprot¬
nem robu in obvisel je na sprednjih nogah. Jaz
sem spustil uzdo in skočil v propad; to je otelo
mojega konja, rešen bremena, skobacal je na rob.
Kozaki videli so vse to, a nobeden se ni podal iskat
mene v propad, mislili so, da sem se ubil in udrli
so jo za konjem. Zlezel sem iz propada in plazil se
po gostej travi dalje, ter gledal okrog; bil sem že
na kraji gozda, nekaj kozakov pridrvilo se je iz lesa
in moj Karagos dirjal je pred njimi po ravnini.

24

Dolgo so ga preganjali, jeden mu je že dvakrat
skoraj vrgel zanjko na vrat. Tresel sem se po vsem
životu, zatisnil oči in začel moliti. Čez nekaj minut
odprl sem zopet oči in videl, da je moj Karagos s
povzdignenim repom in vihrajočo grivo dirjal po
planjavi, — giavri se pa vračajo na svojih utruje¬
nih konjih. Pri Alahu, kar sem ti povedal, je res¬
nica, zgolj resnica! Do pozne noči tičal sem skrit v
nekem propadu. In — oh čuda, Azamat, — zaslišal
sem v temi tekati mojega konja ob propadu gori
in doli, biti s kopiti in razgetati. Po glasu spoznal
sem svojega ljubčeka. — Od takrat se nisva več
ločila.

Kazbič objel je svojega konja okrog vratu in
prijazno ga ljubkal.

— In ko bi jaz imel tisoč konj, rekel je Aza¬
mat, vse ti dam za tvojega Karagosa.

— In jaz bi jih ne vzel, odgovoril mu je
Kazbič.

— Poslušaj me Kazbič, rekel je Azamat s tuž-
sim glasom. Ti si vrl človek in hraber bojnik, ti
veš, moj oče boji se Kusov in mi ne pusti udele¬
ževati se roparskega četovanja po gorah. Daj mi

25

konja in jaz storim ti vse kar hočeš. Ako hočeš,
ukradem očetu najboljšo puško, ali pa njegovo sabljo
— njegova sablja narejena je v Kurdistanu in kar
sama seče. Prinesem ti najboljši oklep mojega očeta,
ki je jako dragocen.

Kazbič je molčal.

— Od tistega dne, ko sem prvikrat videl tvo¬
jega Karagosa, besedoval je dalje Azamat, ko sem
prvikrat videl, kako je skakal in izbijal iskre m
pesek izpod kopit — čutim nekaj v svojih prsih,
in za vse drugo mi ni nič mari. Najlepši jahači mo¬
jega očeta mi niso več všeč; sram me je, jezdariti
jih . . . Vedno sem žalosten, po cele dneve mislim
samo na tvojega konja, njegovo lepo grivo in gibčno
hojo. Dozdeva se mi, da njegov bistri pogled išče
mene. Z jedno besedo: jaz umrjero, ako mi ne daš
tvojega konja.

Azamat začel se je jokati. In vender imel je
ta deček železno voljo in nikoli ni jokal, še kot
otrok ne.

Za odgovor začne se mu smejati Kazbič.

— Čuj, rekel mu je Azamat s trdim glasom:
glej, jaz sem na vse pripravljen. Če hočeš, odpeljem

26

ti svojo sestro. Sam veš, kako ona poje, pleše in
kako lepe zlate vezarije izdeluje. Lepšega dekleta
ni v sultanovem haremu! . . . Povej, Kazbič, ali jo
hočeš? Počakaj jutri blizu brezdna v gozdu, tam
kjer se v vanj izliva potok in jaz ti jo pripeljem ...
Mar Bela ni toliko vredna kakor tvoj Karagos?

Kazbič je molčal; zastonj je prosil in jokal se
Azamat, zastonj se je jezil . . .

Ko je bilo Kazbiču zadosti, zaklical je: Pusti
me v miru, neumni deček! Ti hočeš jahati mojega
konja? Ne naredil bi tri korake, pa bi te vrgel na
tla in razbil ti glavo.

— Mene, zavpil je Azamat in sunil s kinžalom
Kazbiča; kinžal pa je spoddrsnil ob oklep gorca.
Kazbič je zalučal Azamata s krepkimi rokami v
ograjo, da se je kar potresla.

Tu bo že ropot, mislil sem si in hitel sem v
hlev, da odpeljem najina konja skoz zadnja vrata.

Malo minut pozneje bila je že vsa hiša po
konci. Azamat tekel je namreč z raztrganim plaščem
v sobo ter povedal, da ga je hotel zadaviti Kazbič.
Hitro planili so vsi po svoje puške — in boj se je
začel, krik, ropot, strel — vse navskriž. A Kazbič

27

dvignil se je urno na konja in s sabljo si je na-
pravil pot skoz ljudi, ter je zginil hitro, kakor vrag.

— Pojdite, rekel sem Pečorinu, in prijel ga
za roko; najbolje je, da greva, nevarno je mej tujci
piti ga malo preveč.

^Počakajva malo!" rekel je. „Radoveden sem,
kako se to konča."

— Dobro že ne! Ti Azijati so že taki: najprej
se napijo, potem se pa pobijajo.

Usedla sva se na konja in odšla domov.

— No, kaj pa je bilo s Kazbičem, vprašal sem
radoveden stotnika.

— Tacega človeka ne dobe tako lahko, odgo¬
voril je in izpil svojo čašo čaja.

— Ali ga ni noben ranil?

— To Bog ve. Ti roparji imajo trdno življenje.
Videl sem jih v boji, marsikateri bil je že ves pre¬
drt kakor sito, pa je še vedno vihtil sabljo.

Stotnik umolknil je nekaj minut, potem pa
zopet nadaljeval.

— Ne vem vraga, zakaj sem povedal Pečo¬
rinu pogovor, ki sem ga slišal. To mi bo vedno žal.

28

Ta se je lisičje posmejal in njegov sklep bil je
gotov.

— Kakšen sklep? prosim povejte dalje!

— Štiri dni potem prišel je Azamak k nam v
trdnjavo in šel k Pečorinu, ki mu je vselej pripravil
kak oblizek. Jaz sem bil ravno pri njem, govorili
smo o konjih in Pečorin hvali! je Kazbičevega konja,
kako je lep, hiter, kakor gorska srna, da cel svet
nema tacega. Oči so se bliskale mlademu Tatarju.
Jaz skušal sem napeljati govor na kaj druzega,
a Pečorin napeljal ga je hitro zopet na Kazbiče-
vega Karagosa. To se je ponavljalo vselej, kadar
je prišel Azamat. čez tri tedne opazil sem, da je
deček začel hujšati — kakor kak strastni ljubimec
v romanih. — Še le pozneje sem bil zvedel, kaj
se je bilo zgodilo. Pečorin zmešal je popolnoma
dečku glavo. Nekega dne rekel mu je: „Kaj ne,
Azamat, ti misliš samo na Kazbičevega konja, a ga
ne moreš dobiti! Reci, kaj mi daš, če ti ga jaz pri¬
dobim?*

— Vse kar hočeš, odgovoril je Azamat.

„In jaz obljubim ti ga dobiti, a le, ako boš
držal obljubo."

29

— „Jaz prisezam ... a prisezi tudi ti!“

„To se razume samo ob sebi. Jaz ti pridobim
konja, ti mi pa pripelješ Belo.“

Azamat je molčal.

„Ti tedaj nečeš? Tudi prav. Mislil sem, da si
mož, sedaj pa vidim, da si otrok. — Ti si še pre¬
mlad, da bi jezdil Karagosa.

Azamat bil je rudeč od jeze.

— A moj oče, jecljal je.

„Tvoj oče, ali ne gre nikdar z doma? 1 *

— Se ve, da gre.

„Tedaj gre!“

— Že velja, jecljal je Azamat, bled kakor zid:
Kdaj pa?

„Prvikrat, kadar pride Kazbič k nam v trd¬
njavo. Obljubil je prignati nam dvanajst koštrunov.
Drugo je moje delo. A ne pozabi svoje obljube.*'

Bilo je dogovorjeno . . . Res ostudna prigodba.
Ko sem jaz zvedel to, očital sem Pečorinu, da ni
lepo. On pa mi je odgovoril, da se bo še štela
Brečna divja Čerkesinja, ako bo njegova žena, da
tudi ni napačno, ako malo kaznujemo tega roparja

30

Kazbiča. Povejte mi, kaj sem hotel odgovoriti na
taka dokazovanja . . . Takrat pa še nisem vedel ni¬
česar, kaj sta se dogovorila Pečorin in Azamat. —
Čez malo dnij prišel je Kazbič, in nam ponudil ko-
štrunov in medu na prodaj. Jaz sem mu rekel priti
drugi dan.

— Azamat, rekel je Pečorin mlademu Čer-
kesu, ki je bil ravno pri nas: Jutri je Karagos
tvoj, ako mi pripelješ Belo; če ne, ga pa nikoli
ne boš imel.

— Dobro 1 rekel je Azamat in odšel hitro do¬
mov. Proti večaru vzel je Pečorin svoje orožje in
odšel iz trdnjave. Kako sta izvela svoj sklep, nisem
mogel izvedeti. Po noči sta se oba vrnila in straža
je videla, da je imel Azamat pri sebi na sedlu zve¬
zano žensko z zakritim obrazom.

— In konj? vprašam stotnika.

— No, potrpite malo . . . Drugo jutro prišel
je Kazbič in prignal je koštrune na prodaj. Ko je
privezal konja za plot, prišel je k meni. Velel sem
mu podati čaja; dasi je bil razbojnik, bil je vender
moj prijatelj. Pogovarjala sva se o tem in onem ...
Kar opazim, da je Kazbič zatrepetal . . . barva po

31

obrazu se mu je spreminjevala in planil je k oknu,
od koder videlo se je po nesreči na dvorišče.

— Kaj ti je, vprašam ga.

„Moj konj, moj konj,“ vpil je in tresel se po
vsem životu.

In res slišal sem konjsko dirjanje.

— Najbrž jezdi kak kozak, rekel sem mu.

„Ne, ne, izdaja! izdaja!“ kričal je in kakor
panter planil je iz moje sobe. Z dvema skokoma
bil je zunaj in tekel je proti trdnjavskim vratom.
Straža hotela ga je zadržati in zagradila mu je pot
z bajoneti. On pa je skočil čez orožje in bežal dalje
po cesti. V daljavi videli smo vzdigovati se oblak
prahu. Azamat jezdil je na Karagosu. V tem napel
je Kazbič svoj karabiner in ustrelil. — Jeden tre¬
nutek je obstal, dokler se ni prepričal, da ni zadel.
Potem je pa začel kleti, razbil svoje orožje ob
skale na kosce, valjal se po tleh in jokal kakor
otrok . . .

Nekaj ljudij šlo je iz trdnjave k njemu in ga
popraševulo, kaj se je zgodilo; a on ni slišal ne
videl. Nekaj časa stali so okrog njega, potem so se

32

pa vernili. Ukazal sem položiti denar za ovne predenj,
a on se ni ganil, ležal je z obrazom na zemlji, ka¬
kor bi bil mertev; tako ležal je celo nož. Še le
drugo jutro je ustal in prišel v trdnjavo ter popra-
ševal vojake, kdo mu je ukral konja. Vojak, ki je
stal prejšnji večer na straži, povedal mu je vse
brez premisleka. Ko Kazbič zasliši ime Azamat,
spusti se v tek v vas, kjer je bival Azamatov oče.

In oče?

— Kazbič ga ni dobil doma. Odpotoval je bil
za nekaj dnij, kar je pomoglo, da je mogel odpe¬
ljati Azamat lepo sestrico. Ko se je vernil knez, na¬
šel ni sina ne hčere. Kot zvit Čerkez vedel je
Azamat dobro, kaj ga čaka, ako ga dobi Kazbič v
pest; zato je zginil od onega časa. Najbrž se je
pridružil kakej roparskej druhali in se umaknil na
ono stran Tereka ali v Kuban, kjer je pa najbrž
ubit .. .

V tej nesrečnej zgodbi moral sem še jaz izpol¬
niti svojo dolžnost. Ko sem zvedel, da je Čerke-
Binja pri Pečorinu, oblekel sem paradno uniformo in
šel sem k njemu. Dobil sem go v sobi, ležal je na
postelji, z jeduo roko podpiral je glavo, z drugo

33

držal je pa že ugaslo pipo. Vrata v drugo sobo
bila so zaklenjena in ključa ni bilo v njih. Vedel
sem brž kaj in kako. Pri uhodu zakašljal sem malo
in lahko poteptal z nogami ob tal, a on se ni nič
ganil, nič slišal.

— Gospod poročnik! rekel sem mu s trdim
glasom. Mir ne videte, da sem prišel jaz?

„0, zdravstvujte, Maksim Maksimič," odgo¬
voril je, ne da bi se kaj ganil. „Ali hočete popušiti
jedno pipo? 1

— Nikar ne zamerite, tu nisem več Maksim
Maksimič, temveč vaš predstojnik.

„To je vse jedno. Ali hočete čašo čaja? Ko
bi vedeli vi, kaj se mi vrti po glavi ?“

— Že vem vse, odgovoril sem mu in stopil
k njegovej postelji.

„Tem bolje, ker meni bi se danes ne ljubilo
pripovedovati tega.“

— Gospod poročnik, vi ste zakrivili nekaj,
za kar sem jaz odgovoren.

»Pojdite no! To je prava nesreča! Mar nisva
Prijatelja ! :t

— Čemu te šale? Dajte mi hitro svojo sabljo !

3

34

— Mitka, mojo sabljo."

Mitka prinesel je sabljo. Zvršivši svojo dolžnost,
sedel sem k Pečorinu na posteljo in rekel sem mu:
To ni lepo od vas.

— ,,Kaj ni lepo?“

Da ste odpeljali Belo ... in ta prokleti Aza-
mat! . . . priznajte vsaj svojo krivdo!

— „A če mi je všeč Bela."

Kaj sem hotel odgovoriti na to . . . Bil sem
ves pobit. Objavil sem mu, ko sem molčal nekaj
časa: ,,Knezu bomo morali dati deklico nazaj, ako
jo bo zahteval.' 1

— „Tega ne bo treba."

A, če izve?

— „Kje neki če izvedeti?"

Nič nisem vedel mu odgovoriti na to.

— „ Poslušaj te, Maksim Maksimič," rekel mi je
Pečorin čez nekaj časa in sklonil se malo po konci:
„Vi ste vrl človek . . . ako damo temu divjaku nazaj
njegovo hčer, kaj bo naredil ž njo? Umoril jo bo,
ali pa prodal komu. Stvar se je zgodila in samo jo
nikarmo shujšati. Vi obdržite mojo sabljo in pustite
meni Belo."

35

— Naj bo ! Ali bi jo mogel vsaj videti ?

— „V drugej sobi je, a dozdaj sem se jej še
jaz zaman skušal bližati. V kotu sedi z zagrnenim
obrazom, nič se ne gane in boji se kakor srna.
Poklical sem neko žensko, ki zna tatarski, in ukazal
sem jej streči in sprijazniti jo z mislijo, da je moja . . .
in samo moja.“

Jaz sem konečno prijenjal . .. kaj sem pa tudi
hotel ? Na svetu so taki ljudje, katerim moramo
vselej odjenjati.

— Ali se je Bela privadila, vprašal sem Mak¬
sima Maksimiča, ali je pa umrla od žalosti in hre¬
penenja po domu?

— No, prosim vas, čemu bi neki tako žalo¬
vala po domu? Iz trdnjave je ravno tako dobro
videla domače gore, kakor iz očetove hiše — in to
je zadosti za te divjake. Pečorin jej je tudi prine¬
sel danes to, jutri kaj druzega. Prve dni ni hotela
sprejeti nikacih daril, katera je prepuščal potem Pe¬
čorin njenej tovarišici, da bi jo bolj goreče nagovar¬
jala. Oj, darila! Kaj ne premore pisana cunja pri
ženskem srci? ....  Yender pustiva to stvar na

strani. Dolgo se je moral boriti Pečorin, da je pre-

3 *

36

magal njena protivljenja — tako dolgo, da se je
naučil on tatarski, ona pa ruski. S časom se ga je
privadila. Dolgo ga je pogledovala le po strani, in
če je pela kako narodno pesnico, bila je otožna, da
mi je bilo večkrat teško pri srci. Jedenkrat bil
sem priča nekega dogodjaja, ki ga nikdar ne po¬
zabim. Šel sem slučajno mimo Djenega okna, bilo
je odprto. Bela sedela je na nizkem stolčku in po¬
vešala glavo na prsi; Pečorin stal je pred njo.

— Poslušaj me, draga Bela; ker boš tako
prej ali slej moja — zakaj me trpinčiš? Morda ljubiš
kakega Čerkesa? Ako ljubiš druzega, te brž iz¬
pustim.

Ona odkimala je z glavo.

— Ali me morda tako trpeti ne moreš?

Ona je izdihnila.

— Ali ti morda prepoveduje tvoja vera lju¬
biti me?

Ona je obledela, a zinila ni besedice.

— Verjemi mi, Alah je Bog vseh ljudij, ako
on pušča meni, ljubiti tebe tako goreče, tudi tebi
ne bo branil ljubiti mene. — Pogledala mu je v

37

obraz, omahovala je še vedno. Njene oči svetile so
se kakor goreče oglje.

— Moja draga Bela, nadaljeval je Pečorin, ti
vidiš, kako te ljubim. Pripravljen sem storiti, kar
hočeš, da tebe razveselim. Ako boš vedno tugovala,
to bo moja smrt. Povej mi, ali hočeš od zdaj biti
veselejša?

Gledala ga je še vedno s svojimi črnimi očmi
in nemo je sanjala, kmalu pa se malo posmehnila in
prikimala z glavo v znamenje da mu je dovolila.
Prijel jo je za roko in poprosil jo za poljub. Ustav¬
ljala se mu je rekoč: „Ne, ne, ni treba!“

Silil je še vedno v njo, — a ona se je jela
tresti in jokati.

— Jaz sem tvoja ujetnica, z mano narediš
lahko kar hočeš, rekla je in ulile so  se jej solze.
Pečorin mahnil je jezen z roko in odšel je v drugo
sobo. Šel sem k njemu. Roki križem držeč korakal
je po sobi gori in doli.

— No, ljubi moj, kaj je pa? rekel sem mu.

— To ni ženska, to je demon. A jaz zasta¬
vim besedo, ona bo moja.

Zmajal sem z glavo, podal mu roko in odšel.

38

Drugo jutro poslal je pota v Kislar, da nakupi
raznih dragih rečij, perzijskega blaga, jedno stvar
dražjo od druge.

— Kaj mislite o tem, Maksim Maksimič?
rekel je Pečorin, ko mi je razkazal darila; tem ba¬
terijam mislim ne ustavi se nobena azijatska kra¬
sotica.

— Vi še ne poznate Čerkesinj; one so dru¬
gačne kakor Georginke in Tatarke onostran Kav¬
kaza — čisto drugačne; drže se druzih običajev in
so drugače odgojene.

Pečorin se mi je zasmejal in začel žvižgati
neki marš. A pokazalo se je, da sem jaz imel prav.
Darila napravila so le slab utis, — ona bila je za-
upnejša, manj divja — to bilo je pa tudi vse. Pe¬
čorin sklenil je poskusiti poslednje sredstvo. Nekega
jutra osedlal je konja, oblekel se po čerkeski, vzel
svoje orožje in šel k njej.

— Bela, rekel je, ti veš kako te ljubim. Od¬
peljal sem te upajoč, da me boš, ko me boš spo¬
znala, tudi ljubila. A zmotil sem se. Z bogom! Vse
kar tu vidiš je tvoje, in kadar hočeš, lahko vrneš
se k svojemu očetu. Jaz sem zločinec v tvojih očeh

39

in hočem se pokoriti za to. Z Bogom, jaz grem od
tod — kam, tega ne vem. Morda me k sreči kmalu
doleti kaka krogla ali sablja, in konča moje ne¬
srečno življenje. Spominaj se mene, in odpuščaj mil

Podal jej je roko za slovo. Ona ni prijela
roke in molčala je še vedno. Opazoval sem nju
skozi odprto okno, teško mi je bilo pri srci. Njena
lica so obledela. Ker ni dobil nikakega odgovora,
naredil je par korakov proti vratom, tresel se je po
vsem životu — in preverjen sem bil — da izpelje
svoj načrt, ki si ga je izmislil samo za šalo; kajti
bil je čuden človek. Ni še prišel do vrat, ona plane
po konci in vrže se mu v naročje. — Verjemite
mi, jaz sem se jokal, vi že veste, kaj se to pravi.

Stotnik umolknil je za trenutek.

— Da, reči moram, nadaljeval je stotnik, žal
mi je, da me ni nobena ženska tako ljubila.

Ali je sreča trajala dolgo?

— Da, Bela je povedala, da je, odkar je vi¬
dela prvikrat Pečorina v očetovej hiši, mnogokrat
sanjala o njem, da na njo še noben možki ni na¬
pravil tacega utiša. In bila sta srečna.

Kako me je goljufalo upanje, vzdihnil sem,

40

nadejal sem se, da se bo ta povest bolj tragično
končala . . .

Ali oče ni nikoli zvedel za svojo hčer?

— Nekaj je sumil, a prepričati se ni imel
časa, kajti čez malo dnij zvedeli smo, da je ubil,
in sicer tako-le . . .

Jaz postal sem zopet radovednejši.

— Kazbič sumničil je najbrž starega kneza,
da je ukral Azamat konja z njegovim dovoljenjem.
Jedenkrat čakal ga je tri vrste od vasi, da izpelje
svoje maščevanje. Starec vrnil se je domov, ko je
že povsod stikal zaman, da bi našel svojo hčer. Bil
je že mrak. Njegovi spremljevalci so malo zaostali;
žalosten in zamišljen jezdil je knez dalje po potu.
Kar plane Kazbič kakor tiger iz grma, skoči na
konja, knezu za hrbet, ter zabode ga s kinžalom, da
se je brž zvrnil s konja. Nekateri domačini, ki so
to videli, udrli so jo za njim, a niso ga mogli ujeti.

Tako maščeval se je tedaj za izgubo svo¬
jega konja, rekel sem svojemu spremljevalcu, da bi
mi povedal dalje to povest.

— Res imel je popolnem prav, če gledamo
stvar iz vašega stališča, rekel je stotnik.

41

To me je dimilo jako nepovoljno. Spomnil
sem se, kako lahko privadijo se Rusi običajev onih
narodov, mej katerimi žive. Ne vem, ali je ta po¬
sebnost dostojna hvale ali grajanja — a ne kaže to
neko posebno gibčnost ruskega značaja, ki jasno in
pravično pretehta vse, ki opravičujo zlo, ako se
ga ni moč izogniti.

Izpila sva čaj. Konji so že napreženi trepetali
v snegu. Luna obledela je na zapadu in jela skri¬
vati se za oblake, viseče po gorskih vrhovih, kakor
kosi raztrganega zagrinjala. Zapustila sva kočo.
Vkljub prerokovanju mojega tovariša zjasnilo se je
nebo in obetalo je lepo jutro. Zvezde na nebu zgi-
njevale so druga za drugo. Na desni in na levi od¬
pirale so se črna brezdna in oblaki ovijali so se
kakor kače po gorskih vrhovih. Po zemlji vladala
je globoka tišina, kakor v srci človeka, ko opravlja
jutranjo molitev. Le sem ter tja popihala je lahka
sapica od vzhoda in povzdignila zmrznene grive naših
konj.

Odpravili smo se na pot. Le s težavo vlekle
so borne kleke voz po strmej poti v Gut-Goro. Mi
smo šli za vozom peš; kadar so obstali naši konji

42

utrujeni, položili smo kamena pod kolesa. Lahko
bi bili mislili, da naša pot pelje v nebesa: kakor
daleč se je videlo, držala je v navkreber, na vrhu
gore skrivala se je pa v gost oblak, ki je od prej¬
šnjega večera plaval nad Gut-Goro, kakor jastreb nad
svojim plenom. Sneg pokal nam je pod nogami. Zrak
bil je tako redek, da smo teško dihali in je silila
nam kri v glavo, vender čutil sem nek prijeten čut
po svojih udih in vesel sem bil, da sem tako visoko
nad ostalim svetom — res otročji čut: ako se človek
osvobodi družbinskih vezij in se približa prirodi, po¬
stane otrok. Duša oprosti se vsega, kar je ponare¬
jenega, skuša se pomladiti in postati taka, kakeršna
bo gotovo jedenkrat. Kdor je imel priložnost, klatiti
se po samotnih gorah in je dihal čisti, oživljajoči gorski
zrak, ta bo umel, zakaj opisujem te veličastne podobe.

Naposled prilezli smo na vrh Gut-Gore. Obstali
smo in gledali okrog. Sivi oblak plaval je nad goro
in obetal bližajoč se vihar. Nebo na vzhodu bilo je
pa tako jasno in bleščeče, da sva jaz in stotnik
pozabila na grozeči oblak . . . Da, tudi stotnik obču¬
doval je ta lepi prizor; priprosta srca imajo živejši
in silnejši čut za lepe, velike prirodne prikazni, ka¬
kor mi, ki se navdušejemo za knjige in besede.

43

— Vi ste že pač vajeni tacih prikaznij?

— Da, tildi žvižganja krogel se privadimo —
kakor se tudi privadimo zapovedovati nepovoljnim
občutkom svojega srca.

— Pa pravijo vender, da je staremu vojaku
taka godba celo prijetna.

»Prijetna ... če mislite . . . tako, da bije
srce močneje kakor po navadi ... A glejte,“ po¬
kazal je na vzhod, »kaka dežela!"

Ta pogled bil je zares lep. Pod nami razpro¬
stirala se je Kašaurska dolina, katero preseče dva¬
krat reka Akoragua. Na obeh straneh reke biia je
tenka, višnjeva meglica, ki se je umikala solnčnim
žarkom v sosedne globine. Na levi in na desni
vzdigovale so se amfiteatralično s snegom pokrite
in z lesovi obraščene gore, v daljavi bile so tudi
gore, a videle so se vse jednake, kakor skale. Sneg
po gorah se je tako prijetno lesketal, da bi bil
ostal najrajši tu na veke. Solnce izhajalo je izza
sivih gora, in le vajeno oko ločilo je je od sopar¬
nih oblakov, čez solnce vlekli so te rudeči trakovi,
— na to opomnil me je posebno moj spremljevalec.

— »Ali vam nisem pravil, da bomo imeli da-

44

nes vihar. Hiteti moramo, da nas ne prihiti, hitro
le hitro poženite!" klical je gonjačem. Kola so
zavrli, a ne s coklami, temveč kar z verigami;
voznik prijel je za vajet', in začeli smo se pomikati
počasi nizdolu. Na desnici bila je visoka stena,
na levi pa globok propad. Osetska vas videla se je
v nižavi kakor lastovičino gnezdo. Pretresla me je
misel, da ta pot, po katerem ne moreta niti dva
voza vštric, mora mnogokrat prehoditi vladni sel
celo v temnej noči na svojem zanikernem vozu. Jeden
najinih voznikov bil je ruski mužik iz Jaroslava,
drugi pa Osetčan. Poslednji odpregel je prednje konje
in peljal jih previdno za uzda — naš neskrbni Rus
pa še zlezel ni z voza. Ko sem opomnil, da naj bo
previdnejši, če tudi že samo radi mojega kovčega,
katerega bi ne maral iskati v tem propadu, odgovoril
mi je: „Le brez skrbi bodite, gospod! Bomo že
prišli z božjo pomočjo, saj ne peljemo prvikrat po
tej poti." — In prav je imel. Z božjo pomočjo
smo prišli; a lahko bi tudi bilo, da bi ne bili pri¬
šli . . . Ako bi premišljevali o tem ljudje, spoznali
bi, da življenje ni toliko vredno, da bi se trudili je
ohraniti... A ljubi bralec bi morda rad zvedel

45

konec Beline povesti? — A jaz moram opomniti,
da ne pišem novele, temveč popotne črtice, tedaj
jo poprej nadaljevati ne morem, da se stotniku sa¬
memu zljubi povedati jo dalje. Potrpite malo, a če
ne morete, preskočite nekaj listov; vender priporočal
bi vam, da greste za mano po poti čez Krestovajo
goro (Križno goro), ali goro sv. Krištofa, kakor jo
je imenoval učeni Gamba.

Od Gut-Gore prišli smo v Črtovo dolino . . ,
Kako romantično ime! Ali se pri tem imenu ne
domislite kakega skrivnega duha, ki ga obdajajo
strašne, nepristopne gore. A nič tacega ni. Ime
Črtovaja dolina ne izvira od črta (hudiča), temveč
od črte, ker je tukaj georginska meja. Ta s snegom
zapadena dolina spominjala me je živo na Saratov,
Tambov in druge lepe kraje naše domovine.

— To je Krestovoj, rekel je stotnik, ko sva
prišla v Črtovo dolino, pokazavši na s snegom po¬
krit krib, na katerem je stal črn kamnat križ

Okrog tega hriba drži pot, katera smo komaj
opazili, in rabi se le takrat, kadar je navadna cesta
zaprta od zametov in plazov. Vozniki izjavili so, da
Se ni plazov, da smo varovali konje, mahnili smo jo

46

po cesti, ki radi mnogih ovinkov ni tako strma.
Srečali smo pet Osetcev, ki so se nam ponndili v
službo in s kričanjem pristopili k našima vozovoma,
ter nju sedaj porivali, sedaj zopet zadrževali. Cesta
bila je res nevarna, na desnej viseli so skoraj nad
našimi glavami kupi snega in preteli vsak čas zva¬
liti se na nas; pot bila je pokrita s snegom, da
smo se na nekaterih mestih udirali do kolen, na
drugih mestih je sneg pomrzel, in je nam polzelo.
Naši konji so se vedno spodtikali in padali, na našej
levici bil je globok propad, po katerem tekel je
majhen potok, ki se je sedaj skril pod led, sedaj
zopet podal čez strmo pečevje. V dveh urah prišli smo
okrog Krestovaje gore. Dve celi uri potrebovali smo,
da smo prešli pot, ki je komaj pol ure dolga.

Mej tem spustili so se oblaki niže in usul se
je debel sneg, veter je začel žvižgati, kakor piščal
onega slavnega ruskega roparja, o katerej pripove¬
duje pravljica, da se je slišala od konca car¬
stva do druzega. Kamnati križ na Krestovaji gori
skril se je v oblakih, ki so se vedno temnejši valili
od vzhoda ....  O tem križi pripoveduje neka
pravljica, da ga je postavil Peter I., ko je pridrl

47

z vojsko na Kavkaz. A Peter ni bil nikdar onostran
Dagestana, in napis na križi z debelimi črkami pri¬
poveduje, da ga je postavil Jermolov v 1774. letu.
A ta pravljica, je vkljub napisu tako globoko uko-
reninena v narodu, da res ne vemo, komu bi ver¬
jeli — ker tudi napisi niso vselej resnični.

Do postaje Kobi imeli smo še pet vrst. Strma
pot držala je zdaj navzdol, tu smo se udirali v de¬
bel sneg, tu nam je pa zopet spodletovalo po glad¬
kem ledu. Naši konji bili so utrujeni in otrpneni
od mraza. Medlo je vedno huje, prav tako, kakor
v našej severnej domovini, vihar je pa tubi še oto-
žnejše in dolgočasnejše. Ubogi, stiskani veter, mi¬
slil sem si, žaluje po daljnih stepah, kjer se zamore
svobodno dvigati.

— Slabo kaže, rekel je stotnik. Okrog in
okrog ni nič druzega, kakor megla in sneg. Nam ne
kaže druzega, kakor ostati na mestu, če neeemo pre¬
kucniti se v kak propad. Bajdar je tudi tako narastel,
da ni moč čezenj. Pro kleta Azija, kakeršni so ljudje,
take so tudi reke, ni jednemu ni druzemu ne mo¬
reš zaupati. Najini priganjači so kričali, kleli in
pretepali konje, ki se niso hoteli ganiti z mesta.

48

— Vidite, gospod, pravi jeden iz njih, danes
ne pridemo v Kobi. Tam gori na hribu vidi se črna
pika — tam je pač kakšna koča, kjer popotniki naj¬
dejo lahko zavetje ob viharji. Hočete, popeljamo vas
tjekaj, ako daste nam kaj za vodko.

„To že vem, prijatelj,“ rekel je stotnik. „Taki
so ti ljudje; da le dobe kaj vodke, napno vse svoje
moči . 0

— A vender morate priznati, da je nam njihova
pomoč jako koristna, rekel sem mu.

„Lepo, lepo/ mrmral je. „Jaz že poznam to
sodrgo, vsako priložnost porabijo, da le dobe za
vodko. Bi mari mi sami ne našli pota brez nijh ?“

Obrnili smo se v stran in prišli smo po mno¬
gih naporih in zaprekah do dveh surovo zidanih
koč, in jednako narejen zid jih je obdajal. Raztr¬
gani prebivalci vzprejeli so nas jako prijazno. Po¬
zneje zvedel sem, da jim daje vlada denar in ži¬
vež za to, da prenočujejo potnike ob slabem vre¬
menu. —

— Tu nam ne manjka ničesar, rekel sem
stotniku, ki se je ušel k ognju. Zdajci mi poveste
lahko dalje povest o Beli, kajti dobro vem, da ni
še končana.

49

„Zakaj mislite tako?“ rekel je stotnik in se
nasmehni;.

— Ker se tako čudovito začeta dogodba mora
tudi čudovito končati.

„Pravo ste zadeli . . .“

— To me prav veseli.

„Tega veselja vam tudi kratil ne bom —
kar se mene tiče, ne morem ubraniti se neke ža¬
losti, ko se spominam na njo.

— Povedati vam moram, da nimam svoje dru¬
žine. Od svojih starišev že nisem slišal ničesar ce¬
lih dvanajst let, pridobiti si srce kake ženske mi¬
slil nisem predolgo — zdaj pa o ženitvi ni več go¬
vora, zato bil sem vesel, da sem dobil koga, ki
bi ga mogel razvaditi. Ona pela je pi sni svojega
naroda, ali pa plesala ... ha, in kako je plesala!
Videl sem že večkrat naše plesalce po doželi, bil
sem tudi jedeukrat — bilo je pred dvajsetimi leti
— na bojarskem plesu v Moskvi. A kaka razlika!
Kakor noč in dan !

Pečorin jo je okinčal, kakor čečo, dan za dne¬
vom bila je krasnejša. Ruji. v a barva njenega obraza
se je izgubila in njena lica bila so rudeča kakor

4

60

Srešnje . . . Poleg tega bila je vesela in uganjala
je šale.ubogo dete, odpusti mu Bog.

— Kaj pa je bilo, ko je zvedela za očetovo

smrt?

— Dolgo smo jej to prikrivali, da se privadi
svojega novega bivanja; ko smo jej pa povedali po¬
zneje, jokala je sicer dva dni, potem ga je pa po¬
zabila. Štiri mesece bilo je vse dobro. Jaz mislim,
da sem vam že povedal, da je bil Pečorin strasten
lovec. Prej je prelazil vse gozde, da je dobil kako
srno ali divjega merjasca, — a zdaj se ni ganil iz trd¬
njave. Čez nekaj časa opazil sem, da je postal zo¬
pet melanholičen in otožen, roke križem držeč ko¬
rakal je po sobi gori in doli, neko jutro podal se
je zopet v gozd, in ni ga bilo celo dopoludne nazaj.
To se je ponavljalo vedno bolj pogostoma . . .

To je slabo znamenje, mislil sem si, gotovo
vzdignil se je mej njima črn oblak. Neko jutro
podal sem se v njeno sobo — zdi se mi, kakor bi
to bilo včeraj. Bela sedela je na postelji v črnej
svilnatej obleki, tako bleda in žalostna, da sem se
je skoraj ustrašil.

51

— Kje je Pečorin ? vprašam jo.

„Na lovu.“

— Ali je zopet šel danes?

„Ne,“ rekla je čez nekaj časa, »odšel je še
včeraj.*

— Morda se mu je pripetila kaka nesreča ?

»Včeraj zvečer bila sem vedno v skrbeh,"
rekla je vsa v solzah, »da ga ne raztrga kak divji
merjasec ali medved, ali pa, da ga ne dobe Čer-
kesi . . . danes pa me muči misel, da me ne ljubi
več . .

— Zares, ljubo dete, to bi bilo najhujše, kar
si moreš misliti.

Začela je jokati, potem si je obrisala solze,
povzdignila glavo in rekla s trdim glasom:

»Če me več ne ljubi, zakaj me ne pošlje na-
za j v vas? Jaz mu ne maram biti na poti. Če pojde
tako dalje, grem sama. Jaz nisem njegova sužnja,
knežja hči sem.“

Poskusil sem tolažiti jo.

— A pomisli, ljuba Bela, pri tebi vedno tičati
tudi ne more, kakor bi bil prišit za tvojo obleko.
Mlad je, lov ga veseli; če je šel, prišel bo zopet

52

nazaj. A če boš vedno žalovala, naveličal se te bo
prehitro.

„Prav imate, jaz hočem biti vesela. 8

Smeje se vzela je tamburin, začela peti, ple¬
sati in skakati. A to veselje ni trajalo dolgo, padla
je nazaj na posteljo in pokrila obraz z rokama.
Nisem vedel, kaj početi ž njo. Jaz sploh nisem bil
vajen občevati z ženskami. Preudarjal sem in pre¬
mišljeval, s kom bi jo potolažil, a ničesa ni mi prišlo
na um. Nekaj časa sva vkupe molče sedela. Jako
neprijeten, skoraj smešen položaj. Naposled rekla je :

„Vreme je lepo; ako hočeš, pojdiva sprehajat
se na nasipe.”

Bil je zares prekrasen jesensk dan; ni bilo ne
pregorko ne premrzlo, gozdi po gorah videli so se
teko razločno, kakor bi bili naslikani na porcelan .. .
Tiho šla sva po nasipih okrog, potem se je pa
usedla ona na trato in jaz zraven nje, Bilo je
prav smešno, kako sem tekal za njo, kakor kaka
euvarica.

Naša trdnjava stala je na nekej višini, na vse
strani bil je lep razgled. Na jednej strani razpro¬
stirala se je velika, z mnogimi propadi večkrat pre-

53

trgana ravnina, noter do neke gore, ki je bila ob-
rasčena do vrha z lesom: tu pa tam videle so se
čede konj in dim čerkeskih vasij, na drugej strani
zvijala se je majhna rečica, in v njenej vodi videlo
se je grmovje, ki je pokrivalo bližnje gore. Sedela
sva na oglu nasipa, odkoder sva lahko pregledala
skoraj vso okolico. Iz gozda vidim prihajati nekoga
na belem konji. Prišlec se je vedno bolj bližal in
obstal samo kakih dve sto korakov onstran reke.
Jel je vrteti konja kakor bi bil neumen. Zanimiv
prizor.

— Poglej no, Bela, tvoje oči so mlajše ka¬
kor moje. Vraga, kdo je in kaj uganja?

Pogledala je na onostran in zavpila: „Kazbič,
Kazbič ! 1S

— Oh, ta prokleti malopridnež, prišel je zopet
norčevat se h  nas.

Pazna pogledal sem tja in res spoznal sem
Kazbiča po njgovem zagorelem obrazu in raztrganej
obleki.

„To je konj mojega očeta,“ rekla je Bela in
prijela me za roko. Trepetala je, kakor trepetličino
listje in oči so se jej svetile.

54

Aha, mislil sem si, golobičica moja, tudi ti
imaš razbojniško kri v žilah.

— Pridi semkaj, reke! sem stražniku, vzemi
puško in izpihni temu-le dušo; — ako ga zadeneš,
dobiš srebrni rubelj.

— Kakor velite, gospod stotnik, ko bi se vrag
le vedno ne vrtil.

— No, mu pa zapovej, da naj obstane jedno
minuto.

— Heda, prijatelj, zaklical je stražnik in po¬
mignil mu je z rokama; obstoj, kaj se vedno sučeš?

Kazbič res obstane in pusluša, mislil je baje,
da mu hoče kaj povedati. — Grenadir pomeri in
puška poči ... Ta hip pa je Kazbič spodbodel
konja in odskočil v stran. Potem se je pa povzdignil
v sedlu, poklonil se po svoje, požugal z bičem . . .
ter pobegnil.

— Ali te ni sram? rekel sem stražniku.

— Gospod stotnik, rekel je vojak, bil je že
blizu smrti. A ti ljudje so začarani Z jadnem stre¬
lom ga ne ubiješ.

55

Četrt ure pozneje vrnil se je Pečorin z lova.
Bela planila mu je v naročje, a ni mu rekla žal
besede ....  Kar se mene tiče, bil sem prav je¬
zen nanj.

— Glejte, rekel sem mu, ravnokar smo Kaz-
biča videli onstran reke in streljali smo nanj. Lahko
bi se bila srečala. Ti gorci so maščevanja željni
narod. A mislite, da Kazbič ne ve, da ste pomogli
Azamatu ukrasti njegovega konja ? B^jim se, da je
danes spoznal Belo. Jaz dobro vem, da mu je ona
pred jednim letom bila jako všeč — sam mi je to
povedal: ko bi bil mogel spraviti toliko denarja skup,
da bi jo bil kupil, bila bi najberž že njegova žena.

Pečorin seje  zamislil. Potem je pa rekel: „Da,
previdnejši bodimo . . . Bela od danes ne sme več
Onstran nasipov ."

Zvečer sva se dolgo pogovarjala. Žal mi je
bilo, da je bil tako spremenil svoje obnašanje proti
deklici. Ne le, da je polovico časa prebil na lovu,
bil je proti njej vedno bolj hladen in ravnodušen.
Le redkokedaj jo je še poljubil, ona jela je hirati
in obraz se jej je vidno podaljšal, njene oči bile so
otožne.

56

— Zakaj ihtiš in jočeš, Bela ? povpraševal sem
jo večkrat. Ali te teži kaka žalost?

»Ne!“

— Ali hočeš česa?

„Ne!“

— Ali se ti toži po tvojih stariših?

„Starišev nimam več.“

Cele dneve odgovarjala mi je samo z „ne“
in ,,da“. Ko sem govoril s Pečorinom o tem, rekel
mi je: — Maksim Maksimovič, jaz imam nesrečen
značaj. Ali me je tako spridila odgoja, ali me je
tako ustvaiil Bog; ne vem. To pa vem, da, če na¬
pravljam drugim nesrečo, sem sam najnesrečnejši.
To je slaba tolažba za njo, porečete mi. Res je, pa
je tako. Komaj sem se zneb i nadzorstva svojih ro¬
diteljev, vrgel sem se v naročje vsem veselicam in
slastim, ki se dobe za denar — a vse te zabave
naredile so me le prav nezadovoljnega in nesrečnega.
Potem stopil sem v veliki svet, a koj bilo mi je
dolgčas v visokih društvih. Ljubil sem mlade kra¬
sotice, a to nečimerno ljubljenje dražilo je le mojo
domišlijo, srce je pa ostalo prazno . . . Udal sem
se študijam, a tudi znanstva so mi kmalu presedala,

1

57

Spoznal sem, da ni niti slava niti sreča odvisna od
znanja; kajti najsrečnejši ljudje so najuevednejši;
slavo pa dosežejo oni, ki so zadosti pretkani.

— Dolgočasil sem se za smrt...  kar dobim
poveije iti na Kavkaz; to je bil najlepši čas mojega
življenja; upal sem, da mi preženo čerkeske krogle
dolgčas — a zmotil sem se. V štirih tednih sem se
tako privadil žvižganja krogel, kakor breneeljevega
brenčanja; dolgčas mi je pa bil kakor še nikoli po-
pred, in bilo je tem dolgočasnejše, ker sem izgubil
poslednje upanje. Ko sem prvikrat videl Belo v
hiši njenega očeta, ko sem jo prvikrat objemal in
poljuboval, mislil sem, da je angelj, ki mi ga je po¬
slal Bog v mojej nesreči. Zopet sem se varal. Lju¬
bezen skromne divjakinje ni dosti boljša od ljubezni
sloveče svetne dame. Nevednost in naivnost prve
sti ravno tako zoprni, kakor prevzetno koketstvo
poslednje.

— Pa ne mislite, da Bele ne ljubim več. Njej
imam se zahvaliti za mnogo sladkih trenutkov, za
njo dal bi življenje, a dolgčas mi je, kadar sem pri
njej ... Ali je to norost, ali spriaenost? Ne vem;
to pa vem, da sem vreden pomilovanja, še bolj kakor

58

ona. Moja duša popačena je od sveta; moja fanta¬
zija mi ne da pokoja, moje srce je nenasitljivo. Nič
me ne zadovolji, nič me ne razveseli več. Bolečin
sem se ravno tako privadil, kakor veselja; vsak dan
je moje življenje pustejše in doigočasnejše. Kadar mi
bo mogoče, podam se na potovanje — ne po Evropi,
Bog me tega obvaruj! Pojdem v Ameriko, Arabijo
in Indijo — morda zadene me kje smrt. Vsaj upati
smem, da mi radi viharjev in slabih cest tako hitro
ne zmanjka novih predmetov in zabave. —

— Tako besedoval je še dolgo. Njegove be¬
sede ostale so mi v spominu, ker sem jih slišal
prvikrat iz ust petindvajsetletnega moža, in Bog daj,
da bi jih bil poslednjikrat. . . Kakšno govorjenje!
nadaljeval je stotnik obrnivši se k meni: vi ste, kakor
se mi zdi živeli dolgo v stolici — kaj, ali so res
tam taki ljudje?

Povedal sem mu, da je mnogo mladih ljudij,
ki tako govore, ter jih je mnogo mej njimi, ki ne
kažejo nikakih lažnjivih čutov. Ta dolgočasnost pri¬
šla je v modo v višjih krogih, in se razširila na
vse nižje občinstvo, kjer se še bolje pretira. Sedaj

59

jo pa skriva večina onih, ki trpe res na tej bolezni,
kakor kako zločinstvo.

Stotnik, ki takih tenkostij ni razumel, zmajal
je in rekel s sarkastičnim glasom:

— Ali so Francozi uveli dolgočasnost v

modo?

— Ne, dolgčas izvira od Angležev, odgovoril
sem mu.

Aha, zaklical je, to ni čudno, Angleži so ne¬
poboljšljivi pijanci.

Nehote spomnil sem se pri teh besedah one
ruske dame, ki je trdila, da Byron ni bil nič dru¬
gega, kakor velik pijanec. Sicer se pa ta opomba
stotnikova ložje opraviči, kakor izrek one ruske
dame; ker sam ni pil upijanljivih pijač, sklepal je,
da vse gorje na svetu izvira iz pijanosti.

Po teh postranskih opombah nadaljeval je
povest:

— Kazbič se je zopet prikazal — ne vem
sakaj — a nesem mogel ubraniti se misli, da se ni
Mžal zaman našej trdnjavi, temveč nameravaj e kako
hudobijo.

60

— Nekega dne poprosil me je Pečorin, da
greva na lov na divje merjasce; dolgo sem se branil,
naposled sem se pa udal, kakor vselej. Uzela sva
seboj pet vojakov in podali smo se na pot. Do de¬
setih prebredli smo gozd in močvirje, a nikake div¬
jačine nismo mogli zaslediti.

— Ali bi ne bilo bolje, da se vrnemo, rekel
sem mu. Čemu se truditi, imamo že nesrečen dan.
A vkljub vročini in trudu se Pečorin ni hotel
vrnit: ....  Tak je bil. Kadar si je kaj utepel v
glavo, moral je imeti svojo voljo; gotovo so ga bili
strašno razvadili v mladosti. Še le proti poldnevu
zalezli smo jednega prokletega mrjasca ....  pok!
pok! ali upihal jo je nam . . . imeli smo res ne¬
srečen dan! ... A sedaj, ko smo se malo počili,
vrnili smo se domov. Jezdila sva s Pečorinom drug
poleg druzega, rahlo držeč uzdi v rokah. Bdi smo
že blizu trdnjave, grmovje nam jo je zakrivalo, kar
zaslišimo strel . . . Pogledala sva s Pečorinom drug
druzega: naju pretresla je ista misel . . . H teli smo
tja, od koder se je slišal strel. Vojaki zbirali so se
pri nasipu ter kazali po ravnini. — Tam bežal je jez¬
dec z neko stvarjo pred sabo na sedlu. Pečorin bil je

61

ravno tako spreten strelec, kakor zviti Čečenec;
snel je urno puško z rame in spodbodel svojega
konja, jaz sem jo pa ubral za njim.

K sreči najina konja vsled slabega lova nista
bila trudna. Spustila sta se v dir in prostor mej
nama in jezdecem bil je vedno krajši . . . Naposled
spoznal sem Kazbiča, a nesem mogel razločiti, kaj
je imel pred seboj na sedlu, Ta trenutek došel sem
Pečorina in mu zaklical: „To je Kazbič!“

Pečorin me je pogledal, zmajal z glavo in uda¬
ril konja z bičem. Bila sva samo jeden streljaj od
jezdeca. Njegov konj bil je slabši od najinih, kljubu
vsemu priganjanju pomikal se je le počasi dalje.
Takrat, mislim, spomnil se je svojega Karagosa. V
polnem diru pomeril je Pečorin . . .

— Ne streljaj, zaklical sem mu; prihrani svoj
strel za drugo priložnost, saj ga tako ujameva.

Oh, mladost, mladost: Kako si prenagla ob
nepravem času!

„Pok!“ in krogla zadela je konja v zadnjo
nogo. Konj je poskočil, zmajal se in pal na kolena.
Kazbič planil je raz konja in videli smo, da je imel

62

v rokah žensko z zakritim obrazom. Bila je Bela,
uboga Bela!

Kričal je nama nasproti v svojem jeziku, in
potegnil je nož . . . niti trenutka nisva smela iz¬
gubiti; ustrelil sem tja v en dan, in moja krogla
zadela ga je najbrž v pleča, kajti povesil je roko.
Ko se je razkadil dim mojega strela, vidim, da je
ležal ranjeni konj na tleh in Bela poleg njega. Kaz-
bie je pa urno pobral svojo puško in planil proti
grmovju: kakor mačka splazil se je na neke skale.
Kad bi ga bil izstrelil od tam doli, a nesem imel
časa basati, hitela sva k Beli. — Bila je bleda ka¬
kor smrt, in kri lila jej je iz rane. Prokleti razboj¬
nik! Ko bi jo bil vsaj zabodel v srce, da bi bila
hitro umrla, a kakor pravi ropar zabodel jo je v
hrbet. Nič se ni zavedla. Raztrgala sva jej pajčolan
in obvezala ž njim njeno rano. Zaman poljuboval
je Pečorin njena ustna, — nič več se ni zavedla.

Zašel je zopet konja in jaz položil sem pre¬
denj nesrečnico. Prijel jo je za roko in počasi sva
odjezdila. Ko sva že dolgo molčala, rekel je Pečorin:

„Čuj Maksim Maksimič, če ne ne bova hitela,
ne prineseva žive v trdnjavo."

63

— Prav imate, odgovoril sem mu in pognala
sva konja. Pri trdnjavinih vratih čakalo naju je že
mnogo ljudij. Nesla sva nesrečnico v Pečorinovo
stanovanje, in poslala sva po zdravnika. Bil je
sicer pijan, vender je prišel, pogledal njeno rano,
potem pa izjavil, da ne bode več jeden dan živa.
A v tem se je zmotil . . .

„Ali je zopet ozdravela?" vprašal sem vesel
stotnika.

— Ne, odgovori mi, zdravnik se je le toliko
zmotil, da je živela še dva dni.

„ Po vej te mi no, kako jo je mogel odpeljati

Kazbič?"

— Tako-le: Daši je bil prepovedal Pečorin
Beli, šla je vender sprehajat se iz trdnjave. Bilo je
jako vroče, zato usedla se je pri reki na kamen in
umivala nogi v vodi. Kar plane iz grmovja Kazbič
na  njo, zamaši jej usta, ter odpelje v grmovje, kjer
i e  bil pustil konja. Mej tem posrečilo se jej je je-
denkrat zakričati; stražniki jeli so kričati in stre-
ljati za njim, pa ga ni nikdo zadel ... Ta trenutek
P r >šla sva s Pečorinom.

„A zakaj hotel jo je odpeljati Kazbič?"

64

— Kako, zakaj? Ker so vsi Čerkesi rojeni
roparji in tatje. Vse kar ni pribito, uzamejo, če
tudi nič ne potrebujejo; to že samo zaradi ropanja,

„Umrla je tedaj?*

— Da, umrla je, a še le po dolgih mukah, in
tudi mi smo mnogo trpeli. Okolu desete ure zvečer
povrnila se jej je zavest. Sedela sva na njenej po¬
stelji. Komaj odprla je oči, mrmrala je že Pečo-
rinovo ime.

— Pri tebi sem, golobičica moja, odgovoril jej
je, ter prijel jo za roko.

„Jaz umiram," vzdihnila je. Skušal sem jo
potolažiti, rekel sem jej, da je rekel zdravnik, da
vsekako ozdravi. — Zmajala je z glavo in obrnila
se proti steni. Revica, kako rada bi bila še živela,

Drugo noč jelo se jej je mešati v glavi, vro¬
čina silila jej je v glavo in včasih jo je pa stresel
mraz. Bledla je. Govorila je o očetu, materi, bratu,
in želela nazaj v gore, v svojo rojstno vas; potem
je pa zopet govorila o Pečorinu, pridevala mu je
vsakovrstna najnežnejša imena, in očitala mu je, da
jo več ne ljubi. . . Poslušal sem jo molče in zakril
obraz z rokama. A ves čas nisem oparil solze na nje-

65

nih trepalnicah — ali se res jokati ni mogla, ali se
je pa premagovala, ne vem. Jaz še nikdar nesem
nikogar videl tako trpeti.

Proti jutru nehalo se jej je mešati. Celo uro
bila je bleda in tako slaba, da se ni nič ganila;
komaj smo videli, da diše. Potem se je opočila in
jela govoriti. A o čem? Tega ne uganete . . . Kaj
tacega pride le onim na um, ki umirajo . . . Rekla
je, da jej je žal, da ni kristjanka, da bi se zdru¬
žila njena duša s Pečorinovo na onem svetu, ter bila
bi vsaj v raji njegova žena. Hotel sem jo krstiti
pred smrtjo, in povedal sem jej to. Dolgo gledala
me je, ne vede, kako bi se odločila, naposled je pa
rekla, da umrje v veri, v katerej je rojena.

Tako minul je dan. Kako se je spremenila
ona! Njena bleda lica so upala, njene oči se razši¬
rile. V njej je gorelo, kakor bi jej bil potisnil go¬
reče železo v prsi. — Naredila se je noč. Ves čas
nesva se ganila od njene postelje. Strašno je trpela,
vzdihovala in tarnala; a kadar so se jej le malo po¬
legle bolečine, zagotavljala je Pečorinu, da jej je
boije, ter ga pregovarjala, da naj gre spat, polju-
bovala mu je roke in vedno gledala za njim. Proti

66

jutru obšel jo je oni strah, ki naznanja smrtno uro.
Zopet se jej je jelo mešati v glavi, odtrgala je ob¬
vezo, in kri ulila se jej je iz rane. Ko smo jo zopet
obvezali, pomirila se je malo, ter poprosila Pečorina,
da jo poljubi. Pokleknil je poleg njene postelje,
rahlo privzdignil njeno glavico ter pritisnil poljub na
njene že mrzla ustna. V tem trenutku oklenila se
ga je strastno okrog vratu, kakor bi hotela oddati
dušo v tem poljubu ....  Oh, bila je sreča za njo,
da je umrla! Kaj bi bila počela, ko bi jo bil za¬
pustil Pečorin. Prej ali slej bi se bilo to zgodilo.

Dopoludne bila je mirna in molčeča, dasi jo
je zdravnik vedno silil z zdravili.

— A, prosim vas, rekel sem, vsaj ste rekli,
da vsekako umrje; čemu jo nadlegujete z zdravili?

Vender je bolje, Maksim Maksimič, rekel mi
je, imam vsaj lahko vest.

To je lepa stvar za vest!

Popoludne tožila je strašno čez vročino. Od¬
prli smo vsa okna, a zunaj bilo je topleje kakor
v sobi. Naložili smo ledu poleg njene postelje, —
a vse ni nič pomagalo. Vedel sem dobro, da je ta

67

neznosna vročina znamenje, da se bliža smrt, in po¬
vedal sem to Pečorinu.

— Vode, vode, klicala je z zamolklim glasom
in povzdignila se je nemnogo v postelji. Pečorin po¬
stal je bled kakor kreda in podal jej je vode. Jaz
sem pa zakril obraz z rokami in začel moliti neko
molitvico,, katero ne vem ... Še marsikoga videl
sem umirati na bojišči in v bolnišnicah, a to ni
bilo nič proti takej smrti, prav nič.

A bilo je še nekaj druzega, kar mi je pre¬
tresalo srce; v svojih poslednjih trenutkih se ni nič
spomnila mene ... a vender ljubil sem jo, kakor
oče! . . . Bog jej odpusti! No, da povem resnico,
kaj sem bil v njenih očeh, da bi bila mogla misliti
name v smrtnej uri . . .

Kakor hitro izpila je vodo, čutila je, da jej
je bolje in čes malo časa izdihnila je.

Odpeljal sem Pečorina iz sobe in šla sva na
trdnjavine nasipe. Korakala sva dolgo drug poleg
druzega z rokami navskriž in besedice nesva spre¬
govorila. Na njegovem obrazu nesem opazil nikake
žalosti. Jaz bi na njegovem mestu bil umrl od gorja.
Naposled ušel se je on na zemljo v senco in začel

68

črtati podobe v pesku. Že zaradi priličja sem ga malo
tolažil. On je pa povzdignil glavo in se zasmehljal.
. . . . Pri tem smehu stresel me je mraz po udih
in odšel sem, da pripravim, kar je treba za pogreb.

Priznam sam, da sem se največ zato bavil
s temi skrbmi, da sem malo raztresel svoje misli.
Imel sem kos termalana in velel sem s tem olep¬
šati njeno rakvo, in okinčal sem jo s čerkeskimi
portami, katere je bil kupil Pečorin za njo.

Drugo jutro zgodaj pokopali smo jo zunaj trd¬
njave blizu reke, ne daleč proč od tistega mesta,
kjer je poslednjikrat sedela. Okoli njene majhne
gomile rastejo bezgovi grmi in akacije. Rad bi bil
postavil križ na njen grob ... Pa nesem se upal
. . . vsaj vender ni umrla kakor kristjana.

— In Pečorin? vprašal sem ga.

— Pečorin je dolgo bolehal in hujšal; nikoli
nesva govorila več o Beli; opazil sem, da mu je
bilo to neprijetno, zato sem molčal. Čez tri mesece
prestavili so ga v drug polk v Georgijo. Od tistega
časa se nesva videla več...  A pravil mi je nekdo,
da je odšel v Rusijo in ni več v aktivnej službi.
Sicer pa nas jeden le pozno kaj zve.

69

Zdaj pritoževal se je stotnik, kako je nepri¬
jetno, da zve vse novice še le čez jedno leto; ver¬
jetno za to, da bi zaglušil tužne spomine.

V govorjenje se mu nesem utikal, a poslušal
sem ga.

Čez jedno uro bilo je že vse pripravljeno na
pot. Medlo ni več in nebo se je zjasnilo. Odpra¬
vili smo se dalje. Mej potom nesem mogel strpeti,
da bi ne poprašal stutnika kaj o Beli in Pečorinu.

— Ali neste slišali nikoli, kaj je bilo pa s
Kazbifem? vprašal sem ga.

— S Kazbičem? Ne, prav zares ne vem nič
gotovega ....  a pravili so, da se v prednjih vrstah
naših sovražnikov bojuje nekakov Kazbič v rudečem
plašči, ki je tako predrzen, da prihaja celo mej
naše vrste in se zna jako dobro ogibati puškinih
krogetj, ki mu žvižgajo mimo ušes. Ta bi utegnil
biti.-

V  Kobi ločil sem se od Maksima Maksimiča;
jaz sem se odpeljal s poštnimi konji, on me pa ni
nii-gcl dohajati, ker je bil njegov voz pretežek.
Nesvv, se  nadejala, da se bova videla še kedaj . . .
Vender sva se še srečala jedenkrat, ako hočete po-

70

vem vam kako je bilo . . . Samo priznajte, da je
Maksim Maksimič jako pošten človek ... Če mi
priznate to, poplačan sem dovoljno za svojo morda
predolgo pripovedovanje.

Maksim Maksimič,,

Ko sva se ločila z Maksim Maksimičem, od¬
peljal sem se hitro mimo terekskegain dodjarskega
propada, zajutrkoval sem v Kazbeku, čaj pil v Lars
večerjal pa že v Vladikavkazu. Opisoval ne bodem
teh gora, ker to nema nikakega pomena za one, ki
neso bili tam, ne navajal statističnih opomb, katerih
itak nikdo ne bere.

— Ostal sem v gostilnici, kjer ostajajo vsi
potniki; a nikogar ni bilo, komur bi bil mogel uka¬
zati skuhati mi juho, ali speči mi fazana; kajti trije
invalidi, oskrbujoči prislugo, bili so preneumni in
prepijani, da bi bil mogel kaj dobiti od njih.

— Povedali so mi, da moram čakati tri dni,
da pride „okazija“, prej ne morem vrniti se. Zares
lepa okazija (prilika)! Da bi mi prej čas minil, jel
sem zapisovati povest o Beli, kakor mi jo je pri¬
povedoval Maksim Maksimič, ne vedoč, da bo prvi
član cele verige povestij: lej kako ima včasih malen*

71

kosten slučaj velike posledice! — A vi morda še
ne veste, kaj je okazija? To je vojaško spremstvo,
obstoječe iz pol stotnije pešcev in nekaj kanonov,
s katerim hodijo provijantni vlaki iz Vladikavkaza
čez Kabardijo v Jekatarinenburg,

— Prvi dan preživel sem dolgočasno; drugi
dan zjutraj pripelje se na dvorišče gostilne majhen
voz . . . in iz njega stopi Maksim Maksimič! . . .
Pozdravila sva se kakor stara prijatelja. Ponudil
sem mu svojo roko, in on vzprijel je ponudbo brez
vseh okoliščin, udaril me je po rami in se posme¬
jal. Kakšen čuden človek! . . .

— Maksim Maksimič bil je jako izveden v
kuhariji, čudo dobro znal je speči fazana, dobro ga
je polil s komarnim razsolom, priznati .moram, da,
ko bi njega ne bilo, bi ves čas ne bil nič gorkega
jedel. Steklenica kahetinskega vina pomogla je pa,
da sem lahko pozabil pičlo število jedij, bila je vsaki
pot le jedna sama. Ko sem zažgal pipo, usedla sva
se , on k peči, jaz pa k oknu, kajti zrak bil je vla¬
žen in mrzel. Molčala sva. Kaj bi pa tudi bila go¬
vorila? On mi je že povedal vse, kar je bilo zani¬
mivega, jaz pa o sebi nesem imel pripovedovati ni-

72

česar. Gledal sem skozi okno. Več nizkih koč videlo
se je na obeh straneh širokega Tereka, zadaj so
pa molele kvišku sinje gore s kamenitimi stenami,
izmej katerih vzdigoval se je visoko Kazbek z belo
kardinalsko kapico. Poslovil sem se zamišljen od
njih; težko mi je bilo pri srci . . .

Tako sva sedela dolgo. Solnce skrilo se je za
mrzle vrhove, in belkasta megla ulegla se je po do¬
linah, s ceste zaslišal se je pa glas popotnega zvonca
in kričanje voznikov. Nekoliko voz z umazanimi Ar¬
menci pripeljalo se je na dvorišče, za njimi pa pra¬
zna kočija: lahka, pripravna in elegantna ; videlo se
je, da je narejena v inozemstvu. Za njo stopal je
človek z dolgimi brkami v zurki, dosti lepo oblečen
za slugo; da je kaj tacega, spoznal si ga lahko po
tem, kako je iztepal pepel iz pipe in kričal nad vo¬
znikom. Bil je razvajen sluga lenega gospoda —
nekak ruski figaro. — »Povej mi, ljuoi moj“, za¬
kričal sem mu skoz okno, »kaj je to, — je li prišla
okazija, ali kaj?“ — Preširno me je pogledal, po¬
pravil svoj zavratni robec in obrnil se proč; poleg
njega stoječi Armenec povedal mi je pa, da je res
prišla okazija, ter se jutri odpelje nazaj. — »Slava

73

Bogu!" rekel je Maksim Maksimič, ki je tudi bil
prišel k oknu. „To je čuden voz!" pristavil je; „naj-
brž pelje se kak činovnik na preiskavo v Tiflis. Vidi
se, da on še ne pozna naših gor! A ni šala dragi
moj: on ne ve, kaj se pravi potovati tod, ta kočija
se mu bo razbila, naj bo tudi angleškega dela!“
. . . „A kdo je neki — pojdiva, da zveva . . .

Šla sva ven na mostovž. Na konci mostovža bile
bo odprte vrata v neko sobo. Strežaj in voznik vla¬
čila sta notri kovčege.

— Čuj brate, vprašal je stotnik strežaja: če-
gav je ta čuden voz? ... a ... res prav pripra¬
ven je. Strežaj se pa še obrnil ni, mrmral je ne¬
kaj sam seboj in razkladal dalje kovčege. Maksim
Maksimič razsrdil se je in sunil suroveža v ramo
rekoč:

„Vprašal sem te, dragi moj ..."

— Čegav da je ta voz! ... . Mojega go¬
spoda . . .

— A kdo je tvoj gospod?

— Pečorin.

6 *

74

— A si ti Pečorin? Pečorin ? ... Oh moj
Bog ... ali ni služil on na Kavkazu? . . . zaklical
je Maksim Maksimič in porukal me za rokav. V
njegovih očeh žarilo se je veselje.

— Služil je baje, — a jaz nesem še dolgo
pri njem.

— No tako! — tako! ... Prav Gregor Alek¬
sandrovi je! . . . Ali mu ni tako ime? Midva s
tvojim gospodom bila sva dobra prijatelja, pristavil
je zopet prijazno, potolkel strežaja po rami, da se
je ta spodtaknil . . .

— Prosim gospod, vi me zadržujete pri delu,
rekel je nejevoljen.

— A bratec! ....  ali ne veš, da sva bila
s tvojim gospodom dobra prijatelja ? Živela sva
precej dolgo vkupe ....  Da, kje se je pa on
ustavil? . . .

Sluga je povedal, da bo Pečorin na večerji pri
polkovniku N., kjer bo tudi prenočil.

— Ali ne pride nič zvečer semkaj ? rekel
je Maksim Maksimič: — ali ti, dragi moj, ne

75

pojdeš k njemu? ....  Če greš, povej mu, da
je tukaj Maksim Maksimič — tako mu povej —
bo že sam vedel ....  Dam ti osem grivenik za
vodko.

Strežaj skremžil je obraz, ko mu je tako malo
obljubil, vender je obetal Maksim Maksimiču, da
izvrši njegovo naročilo.

— Čuj, brž bo pritekel! . .. rekel je Maksim
Maksimič vesel; — pojdem čakat ga k vratom . . .
Oh škoda, da nesem znan z N. . . .

Maksim Maksimič usedel se je na klop pred
hišo, jaz sem pa šel v sobo. Sam priznam, da sem
tudi jaz težko čakal Pečorina, dasi iz stotnikovega
pripovedovanja nesem prav dobro sodil o njem, ven¬
der so me zanimivale nekatere posameznosti njego¬
vega značaja. Čez jedno uro prinesel je invalid sa¬
mo var z vrelim čajem.

— Maksim Maksimič, ali nečete čaja ? zaklical
sem skozi okno.

— Zahvalim se mi ne ljubi.!

— Oj, le pijte, pozno in hladno je že.

76

— Ničesar: hvala ....

— Kakor je vam prav!.Začel

sem piti čaj; čez deset minut prišel je pa starec
notri.

— A, prav imate: bolje je piti čaj, kakor pa
čakati. Sluga šel mu je že davno povedat; moralo
ga je že kaj zadržati.

— Hitro izpil je jedno čašo čaja, druge že
ni hotel, in zopet šel je sedet na klop pred vrati
nekako nemiren: Pečorinova ravnodušnost ga je
jako užalila tembolj, ker je ravnokar pravil o
njunem prijateljstvu, še pred jedno uro bil je
trdno prepričan, da priteče brž, ko zasliši nje¬
govo ime.

Bilo je že pozno in tema, ko sem zopet od¬
prl okno in poklical Maksim Maksimiča, da je
čas iti spat; zamrmral je nekaj skoz zobe; pokli¬
cal sem ga drugič — a nesem dobil nikakega od¬
govora.

Zavil sem se v plašč in ulegel na divan; luč
pustil sem goreti; hitro sem zadremal, in spal bi

77

lil prav pokojno, ko bi me ne bil prebudil Maksim
Maksimič, ko je prišel jako pozno v sobo. Vrgel je
pipo na mizo, dolgo hodil po sobi gori in doli, po¬
gledal v peč, konečno pa se je ulegel, a dolgo je
kašljal, pljuval in obračal se . . .

— Ali vas grizejo stenice?.vprašal

sem ga.

— Da, stenice . . . odgovoril je in globoko
vzdihnil.

Drugo jutro sem se zgodaj prebudil, a Mak¬
sim Maksimič bil me je že prehitel. Sedel je že
pred gostilnico na klopi: „Jaz moram k povelj¬
niku," rekel je: „a če pride Pečorin, pošljite po
me . . .«

Obljubil sem mu. Odšel je hitro, kakor bi nje¬
govi udje bili zopet zadobili z nova mladeniško moč
m gibčnost.

Jutro bilo je sveže in prekrasno. Zlati oblaki
podili so se nad gorami, kakor nova vrsta v zraku
plavajočih gora. Pred gostilničnimi vrati razprostiral
se  je obširen trg; po njem gibalo se je mnogo na-

78

roda, bila je namreč nedelja, bosi osetinski dečki,
ki so prinesli v brentah satovje z medom na prodaj,
vrtili so se okrog mene; preklinjal sem jih, sieer se
pa zanje nesem zanimal, polotil se me je bil nemir,
ki je mučil dobrega stotnika.

Ni minulo deset minut in prikazal se je na
kraji trga oni, katerega smo pričakovali. Prišel je
s polkovnikom N., kateri ga je spremljal do gostil¬
nice, potem se pa vrnil v trdnjavo. Hitro poslal sem
invalida po Maksima Maksimiča.

Pečorinu prišel je naproti Djegov sluga in mu
dopovedal, da bodo brž nakladali, ter podal mu škat¬
lico s smodkami; ko je dobil nekaj povelj od svo¬
jega gospoda, odpravil se je urno, da preskrbi vse
potrebno za odhod. Pečorin pa je zakuril smodko,
zavezal kaka dva pota in usedel se na klop na
drugo stran vrat. Zdaj vam hočem narisati njegov
portret.

Bil je srednje velikosti, stegnen, lepo vzrasten,
njegova široka pleča kazala so, da je trdnega ži¬
vota, sposoben prenašati vse težave potniškega živ-

79

ljenja, premembe podnebja, da ga ne ugonobe niti
razvratno življenje v stolicah, niti duševni viharji;
pri njegove j oprašenej baržunastej suknji bila sta
sama spodnja dva guba zapeta, tako se je videlo
kakor sneg belo perilo, kar je kazalo rednega člo¬
veka; njegove umazane rokovice bile so kakor na¬
lašč narejene za njegove majhne aristokrati čne
roke, ko jih je snel, čudil sem se njegovim suhim
in bledim prstom. Njegova hoja bila je ravnodušna in
lena, in opazil sem, da ni mahal z rokama — verni
znak neodkritosrčnega značaja. Sicer pa je to le
moja lastna opazka, opirajoča se na moja lastna
opazovanja in skušnje, a jaz nikakor nečem, da bi
mi kar slepo verovali. Ko je sedel na klop, pripog¬
nil se je njegov život tako, kakor bi ne bilo no¬
bene kosti na njegovem hrbtu. Vse njegovo obna¬
šanje kazalo je neko nervoznost, sedel je kakor sedi
Balzakova, trideseletna koketka, na svojem naslo¬
njači po utrudljivem plesu. Na prvi pogled bi mu
ne bil prisodil čez tri in dvajset let, a če si ga bolje
ogledal, prepričal si se, da jih ima nad trideset. Njegov
smeh imel je nekaj lisičjega. Njegova koža bila je

80

nežna, kakor kake ženske; njegovi belkasti lasje so
se krivili že od prirode in lepo okroževali njegovo
bledo in lepo čelo, na katerem si pri natančnem
opazovanji zagledal majhne gube, ki so se križale,
in se gotovo bolj poznale, kadar je bil jezen, ali
je kaj uznemirjevalo njegovo dušo, Daši so bili nje¬
govi lasje in obrvi bele, bile so pa njegovi brke
črne — kar je pri človeku ravno tako nekaj po¬
sebnega, kakor pri belem konji črna griva in rep.
Predno končam njegov popis, moram še povedati,
da je imel malo potlačen nos, svitlobele zobe, ru-
jave oči, o njegovih očeh pa moram spregovoriti še
nekaj besed.

— Prvič se neso smijale, kadar se je on sme¬
jal! — ali Se veste  te posebnosti opazili pri neka¬
terih ljudeh? ... to je znamenje spridenega značaja,
ali pa globoke in neprestane žalosti. Izpod pol za¬
pretili trepalnic sijale so s fosfornim bleskom, če se
sme tako reči. To ni bil izraz goreče duše ali pre¬
žive fantazije, ta blesk bil je podoben blesku bru¬
šenega jekla — bleščeč in hladen. Njegov pogled
ni bil trajajoč, a presunljiv in nestrpljiv, puščal je

81

neprijeten utis neskromnega vprašanja: komu bi se
bil zdel morda predrzen, ko bi ne bil tako ra no-
dušen in hladen. A to se je znabiti samo meni tako
videlo, ker sem poznal nekatere podrobnosti njego¬
vega življenja, na koga druzega napravil bi pa bil
morda čisto drugačen utis; ker pa vam ne bo pravil
nikdo drugi o njem, morate biti zadovoljni s tem,
kar sem jaz povedal.

Konji bili so že napreženi; zvonci so žvenklali.
sluga naznanil je gospodu, da je vse pripravljeno,
a Maksime Maksimiča še ni bilo. K sreči zrl je Pe-
čorin ves zamišljen na kavkaške gore, ter ni hitel
na odhod. Stopil sem k njemu:

— Ako malo počakate, videli boste starega
prijatelja . . .

— Oh, vsaj res! odgovoril je hitro: — pra¬
vili so mi že včeraj; no, kje pa je?

O/rl sem se na trg in zagledal Maksima Muk-
simiča teči na vso moč ....  V dveh minutah bil
J e  že pri nas, komaj je dihal in pot lil mu je cur¬
koma po obrazu; kosmi sivih las, molečih izpod

6

82

kape, prijeli so se mu čela; kolena so se mts
tresla .....  hotel se je okleniti Pečorina okrog
vratu, a ta mu je prav hladnokrvno podal roko.

Stotnik stal je nekaj trenutkov, kakor bi bil
okamenel, potem je pa prijel z rokama Pečorinovo
roko: govoriti ni mogel.

— Jako me veseli, dragi Maksim Maksimih
No, kako se kaj imate? rekel je Pečorin.

— A ... ti...  a vi.  . . jecljal je starec i«
posilile so se mu solze: — koliko let . . . koliko
dnij . . . da kam pa ? . . .

— V Perzijo — in dalje . . .

— A tako brž .. JPočakajte še eno malo, pre¬
dragi ! ....  Ali se ločiva tako hitro ? . . . . Koliko
časa se nesva videla . . .

— Meni se mudi, Maksim Maksimič — od¬
govoril je.

— Moj Bog, moj Bog! kam tako hitite ? . . •
Koliko imam vam povedati ....  koliko vas vpra¬
šati .....  No, kaj? Odpovedali ste se tedaj
službi? . , . kako? . . . kaj ste delali sedaj?


83

— Dolgčas prodajal! odgovoril je Pečorin ter
se nasmehnil.

— Ali se še kaj spominjate vašega bivanja v
trdnjavi? ....  Lep kraj za lovca! ....  Veste
vi ste bili strasten lovec in dober strelec ... A
Bela?

Pečorin je obledel in obrnil se proč . . .

— Da, še se spominjam! rekel je in široko
zazeval.

Maksim Maksimič prosil ga je, da bi ostal
vsaj še dve uri.

— Imeli bomo dobro kosilo, — rekel je, —
pripravil bom dva fazana: pili bomo katehinsko
vino ....  se ve, da tukaj ni tako dobro kakor v
Gruziji, vender je odlične vrste . . . Pogovorili se
bomo kaj . . . Povedali mi boste, kako ste se imeli
v Petrogradu . . . A? . . .

— A jaz nemam ničesar povedati, dragi Mak¬
sim Maksimič . . . Prosim, nikar ne zamerite, mo¬
ram iti . . . mudi se mi.

— Zahvaljujem se, da me neste pozabili, pri¬
stavil je in odtegnil roko.

84

I

Starcu omračilo se je lice ... bil je žalosten
in jezen, pa skušal je skriti to.

— Pozabil, jeclja! je; jaz vas nikdar ne po¬
zabim ....  No, Bog z vami ....  Ne, nesem
mislil, da vas bom videl tacega,

— No, dobro, dobro! rekel je Pečorin in ga
objel po prijateljski . . . mari nesem več tisti? . . .
Vsak gre svojo pot . . . Ali se vidiva še kedaj
— Bog ve! . . .

Ko je govoril to, sedel je že v kočiji in voznik
je že prijemal vajeti.

—- Počakaj, počakaj! zakričal je na jedenkrat
Maksim Maksimič in zgrabil za vratiča kočije;
skoro bil bi pozabil. . . Pri meni bili so ostali vaši
papirji, Gregor Aleksandrovič . . . vlačim jih vedno
seboj . .„ nadejal sem se najti vas v Gruziji, a Bog
je dal, da sva se tuk aj sešla; kaj hočem narediti z
njimi ?

— Kar hočete! odgovoril je Pečorin. — Z
Bogom . . .

— Tako, v Perzijo greste ? . .. kdaj se vrnete ?
upil je Maksim Maksimič za njim.

85

Kočija bila je že daleč, Pečorin dal je i  roko
znamenje, katero mogli bi tolmačiti takole:

Vi žalujete, čemu neki!

Ni se že več slišalo niti žvenkanje zvoncev,
niti ropotanje koles, a ubogi starec stal je še vedno
na istem mestu in gledal po cesti, koder je odrdraia
kočija.

„D<i,“ rekel je nakonec, prizadevaje se kazati
kolikor mogoče ravnodušnega, da so mu rosile solze
od jeze in žalosti trepalnice: — »da bila sva pri¬
jatelja — no kaj je prijateljstvo v današnjih časih! ..,
Kaj sem mu jest mari? Jaz nesem bogat, nemam
visoke službe, tudi po letih se ne ujemava . . . Lej
ga, kakšen gizdalin je postal, ko je bil nekaj časa
v Petrogradu . . . Kakšna kočija . . . koliko rečij..."
te besede bile so z nekim ironičnim smehom govor¬
jene.

»Povejte mi no,“ rekel je obrnivši se k meni:
«kaj vi mislite o tem? po kaj ga vrag vleče v
Perzijo? ....  Smešno, za Boga, zares smešno je
to! ... , Da, jaz sem že davno rekel, da je ve-

86

ternjak na katerega se ni zanašati ....  Da, žal
mi je vender zanj, ker bo slab konec storil . . . .

Vsaj ni mogoče drugače.Večkrat sem že

rekel, da nema sreče kdor zapušča stare prija¬
telje! . . .“

In obrnil se je proč, da bi skril notranjo raz¬
burjenost, ter korakal je okrog svojega voza, kakor
bi ogledoval kolesa, in solze zalivala so mu oči.

— Maksim Maksdmič, rekel sem mu sto-
pivši k njemu, kakšne papirje pustil je pa vam
Pečorin ?

— F, Bog ve, kakšne? nekake zapiske . . .

— Kaj boste naredili ž njimi?

— Kaj? Velel jih bom podelati v patrone.

— Dajte jih raje meni.

Pogledal me je, čudeč, se in mrmral nekaj
skoz zobe, potem je pa začel riti po kovčegu; iz¬
vlekel je ven jeden zvezek, vrgel ga s preziranjem
na tla; tako druzega, tretjega ... in desetega; meni
se je ta jeza zdela otročja in neumna, a miloval
sem ga.

87

— Tu so vsi, rekel je: čestitam vam, da do¬
bite tak zaklad . . .

— Ali smem jaz storiti ž njimi kar hočem?

— Makari če jih ponatisnete v časnikih. Kaj
je to meni mari? ....  Ali sem jaz morda njegov
pobratim ali sorodnik? ....  Res sva bila dolgo
vkupej pod jedno streho ....  A s kom še nesem
vkupe živel . . .

Pograbil sem hitro papirje in jih nesel proč,
da bi se ne premislil stotnik. Kmalu prišli so mi
povedati, da čez jedno uro odide okazija, ukazal
sem naložiti svoje reči. Stotnik prišel je v sobo,
ko sem bil jez že napravljen za na pot; a kakor se
je videlo, on se ni pripravljal na odhod, njegov
obraz bil je hladen.

— Ali vi ne odpotujete, Maksim Maksimič?

— Ne.

— Zakaj pa ne!

— Poveljnika še nesem videl, a oddati mu
imam jako važne reči.

— Vsaj ste že bili pri njem ?

88

— Bil sem res, rekel je malo v zadregi, a

nesem ga dobil doma.čakati ga pa nesem

hotel.

Razumel sem; ubogi starec je prvikrat v živ¬
ljenji opustil službine zadeve radi svojih potreb, če
govorimo v knjižnem jeziku — a kako plačilo dobil
je za to!

— Prav žal mi je, Maksim Maksimič, rekel
sem mu, da se ločiva tako hitro.

— Kaj se vi brigate za nas neizobražene
starce! Sedanja mladež je posvetna in prevzetna;
dokler vam švigajo Čerkeske krogle okrog glav,
smo vam dobri, a če se vidimo pozneje, je pa vas
že sram podati roko staremu prijatelju.

— Tacega očitanja nesem zaslužil, Maksim
Maksimič. '

— Da, nikar ne zamerite, jaz govorim, kar
mi pride na jezik; a vam voščim srečno in ve¬
selo pot,

-- Poslovila sva se prav suho. Dobri Maksim
Maksimič bil je zopet strogi in trmasti štabni stot-

89

nik! In zakaj ? Zato, ker mu je podal Pečorin iz
raztresenosti ali iz kakega druzega uzroka samo roko,
ko ga je on hotel objeti okrog vratu: Žalostno je
videti, ko mladenič zgubi najlepše nade in sanje, ko
se mu raztrga rozino zagrinjalo, skoz katero je prej
gledal človeška dela in čuvstva, če tudi je še upanje,
da zameni on stare zmote z novimi, ravno tako
minljivimi, a zategadelj ne manj sladkimi....  A s
čim jih hoče nadomestiti mož v letih Maksima Mak-
simiča? Nehote okameni srce in zapre se duša . ..

Odpotoval sem sam.

7

Pečorinov dnevnik.

Predgovor.

Nedavno sem zvedel, da je Pečorin umrl,
vračajoč se \z  Perzije. Ta vest me je jako razve¬
selila, kajti dala mi je pravico natisniti te zapiske;
porabil sem to priliko ter postavil svoje ime pod
tuje delo. Upam, da mi bodo odpustili eitatelji to
nedolžno prevaro.

Zdaj moram ob kratkem pojasniti uzroke, ki
so me naveii, da objavim občinstvu srčne skrivnosti
moža, ki ga niti dobro poznal nisem. Ko bi bil vsaj
njegov prijatelj: kovarna neskromnost dobrega pri¬
jatelja znana je vsacemu; a jaz sem ga videl samo
jedenkrat v življenji in še to na velikej cesti, te¬
daj ne morem čutiti k njemu one skrivnostne za¬
visti, ki se skriva pod krinko prijateljstva in čaka
težko smrti ali nesreče prijatelja, da zamore razliti
na njegovo glavo celo kopo očitanj, svetoy, zasme¬
hovanj in pomilovanj.

91

Prebirajoč te zapiske, preveril sem se o od¬
kritosrčnosti tega, ki tako brezobzirno priznava svoje
Slabosti in pregrehe. Zgodovina človeške duše, če¬
tudi jedne same majhne duše, ni dosti manj kori¬
stna in zanimiva, nego zgodovina celega naroda, oso-
bito, — če je produkt opazovanj zrelega uma nad
samim seboj, in kadar je pisana brez baharske
želje izbuditi sočuvstvo in občudovanje samega sebe.
Rousseau-jeve izpovedi imajo to napako, da jih je
čital svojim prijateljem.

Samo želja koristiti občinstvu navela me je
izdati odlomke iz tega dnevnika, ki sem ga slučajno
dobil v roke. Da sem premenil vsa lastna imena,
vender bodo ti, o katerih se govori, lahko spoznali
samega sebe in odpustili pregreške možu, ki že
nema nič občega s tem svetom. Vsaj mi skoraj
vselej opravičujemo to, kar razumemo.

V tej knjigi objavil sem samo to, kar se tiče
PeČorinovega bivanja na Kavkazu. V mojih rokah
J e  še debel zvezek, v katerem opisuje vse svoje
življenje. Kedaj morda pride tudi ta zvezek na svitlo,.
a  sedaj iz važnih uzrokov ne morem prevzeti zato
odgovornosti.

7 *

92

Nekateri čitatelji bi morda radi zvedeli, kako
sodim jaz o Pečorinu. Moj odgovor na to daje —
naslov te knjige. „To je zlobna ironija", porečete
mi. — Ne vem.

T a m a n.

Taman je najubošnejše mestece iz vseh pri¬
morskih ruskih mest. Malo je manjkalo, da tam
nisem umrl od lakote in da me vrhu tega niso
utopili v morji. Pripeljal sem se s poštnim vozom
pozno po noči. Voznik ustavil je utrujene tri konje
pri vratih jedine zidane hiše v predmestji. Stražnik,
črnomorski kozak, zaslišavši glas zvoncev, zaklical
je z zaspanim in hripavim glasom: „kdo gre ?“ Pri¬
šla sta ven narednik in desetnik. Povedal sem
jima, da sem častnik in potujem v vladinih zadevah,
ter zahteval sem stanovanja. Desetnik peljal me je
po vsem mestu okrog. Kamor sva prišla, nikjer ni
bilo več prostora. Bilo je mrzlo, jaz že nisem spal
tli noči, bil sem tedaj truden in začel sem se je¬
ziti. — Pelji me kamor bodi, k razbojnikom ali k
vragu samemu, samo, da se bom imel kam uleči.

93

— Še jedna koča, odgovoril je desetnik, a ne
vem, če bo vašemu blagorodju všeč, tam ni čisto.
Kaj pomeni poslednja beseda, nisem razumel, velel
sem iti dalje, in po dolgem stikanji po umazanih,
na obeh straneh s plankami zagrajenih ulicah pri¬
šla sva k malej koči, prav na morskem bregu.

Polni mesec osvitljeval je streho iz bičevja in
bele stene mojega novega bivanja; na dvorišči, ob¬
zidanem s surovim zidom iz kremenca, stala je druga
toča, manjša in starša od prve. OJ njenih sten
padal je strmo breg proti morju, ki je šumelo doli
in pleskalo z valovi ob breg. Luna je tiho osvet¬
ljevala nemirno vodno površje, daleč od brega raz¬
ločil sem dve ladji, katerih črna jadra videle so se
kakor pajčevine na bledem nebeškem oboku. Tam
stoje ladje na sidrih, mislil sem si — jutro odpo¬
tujem lahko v Gelendžik.

Moj sluga bil je linijski kozak. Velel sem mu
razložiti kovčeg in odpustiti voznika, jaz sam sem
pa začel klicati gospodarja — vse tiho; trkam —
nobenega glasu . . . Kaj je to? Nakonec prilezel
je iz veže deček kakih štirnajstih let.

94

— „ K j e je gospodar 1 ' ? — Ni ga. — „Kako,
ali tu ni nobenega gospodarja"? — Nobenega. —
„Kje je pa gospodinja" ? — Šla je v vas. — „Kdo
mi bo odprl duri" ? rekel sem in brcnil z nogo va¬
nje. Duri so se same odprle, in iz koče potegnil je
vlažen zrak. Prižgal sem žveplenko in posvetil dečku
pod nos in zagledal sem dve beli očesi. Bil je
slep, od rojstva čisto slep. Stal je pred mano in ni
se ganil, jaz sem pa začel ogledovati črte njegovega
obraza.

Povedati moram, da imam silne predsodke
proti vsem slepim, brljavim, gluhim, breznogim,
brezrokim, grbastim in drugim podobnim. Opazil
sem, da je neka čudna zveza mej človekovo vna-
njostjo in njegovo dušo, kakor bi z izgubo kakega
telesnega uda, izgubila tudi duša kako čuvstvo.

Vender sem pogledoval slepčev obraz; no po¬
rečete. kaj se neki mora čitati na obrazu brez
očij ? . . . Dolgo sem ga gledal in pomiloval, kar
zapazim na njegovih tenkih ustnih komaj vidni smeh¬
ljaj, ki je napravil name, ne vem zakaj, jako nepri¬
jeten utis. Usiljevala se mi je misel v glavo, da ta
deček ni tako slep, kako se vidi; zaman sem se

95

trudil preveriti sebe, da se mrene ne dado pona¬
rediti. Oemu bi jih pa tudi kdo ponarejal? A kaj
se če? — Jaz sem že tako nagnen k predsodkom.

— M  Ali si ti domač sin?“ vprašal sem ga na¬
posled. — Ne. — „Kdo si pa?“ — Uboga sirota.
— „Ali ima gospodinja kaj otrok?' 1  — Ne, imela
je jedno hčer; pa jo je potegnila s Tatarjem čez
morje. — „S kakim Tatarjem ?“ — Vrag ga po¬
znaj ! krimski Tatar je, — mornar v Krči.

Šel sem v kočo; dve klopi, miza in jedna ve¬
lika škrinja pri peči bila je vsa pohišna oprava.
Na steni ni bilo nobene svete podobe — slabo zna¬
menje! Skozi razbita okna vlekel je morski veter,
razgrnil sem svoj plašč po jednej klopi, kozak svo¬
jega po drugej, in ulegla sva se; kozak je čez deset
minut že zasmrčal, a jaz nesem mogel zaspati, zdelo
8e  mi je, da se vedno vrti pred menoj deček z be¬
limi očmi.

Tako pretekla je skoro jedna ura. Mesec
sv etil je skozi okno, njegova svitloba videla se je
na  kocinih tleh. Kar najedenkrat naredi se senca
na  razsvetljenem pasu na tleh. Ustal sem in po¬
sedal skozi okuo: nekdo bežal je drugič mimo okna

96

in skril se Bog ve kam. Nesem mogel misliti, da
bi to bitje bežalo po strmem bregu, vender ni imelo
nikoder drugod. Ustal sem, ogrnil plašč, opasal kin-
žal in odšel prav tiho iz sobe; srečal sem slepega
dečka. Skril sem se za plotom, on je pa šel trdo
in varno stopaje mimo mene. Kmalu prinesel je
pod ramo neko culico in vrnil se po ozkej in strmej
poti k morju. „Nocoj pa res mutasti govore in slepi
vidijo/ 1  mislil sem si in šel za njim tako daleč
proč, da me ni zapazil in jaz ga nisem zgubil iz¬
pred očij.

Mesec skril se je za oblake in po morji ulegla
se je gosta megla, komaj sem videl svetilnieo na
bližnjej ladiji; na breg ploskali so peneči valovi,
grozeči potopiti vsak trenutek slepega dečka. Le
težko lezel sem doli za njim po slabem potu; do
morja prišedši ustavil se je malo, potem se pa obr¬
nil na desno; šel je jako blizu vode, toliko, da ga
neso zgrabili in odnesli valovi; soditi po tem, kako
je varno skakal po kamnih in ogibal se prepadov,
to ni bila tod njegova prva pot. Naposled obstal
je, kakor bi nekaj posluša), sedel na tla in položil
culico zraven sebe. Opazoval sem vsako njegovo

97

gibanje, skrit za neko skalo na bregu. — Čez ne¬
kaj minut prikazala se je na nasprotnej strani bela
podoba, prišla je k slepcu in sedla poleg njega. Ve¬
ter, ki je pihal od one strani, prinašal je sem ter
tja njini govor do mojih ušes.

— Kaj, slepec? rekel je ženski glas: — burja
je silna; Jankota ne bo. — Janko ne boji se burje,
odgovoril je slepec. — A megla je vedno gostejša,
rekel je zopet ženski glas izrazujož žalost.

— V megli se je že ložje pritihotapiti mimo
stražnih ladij, odgovoril je deček. — A če utoue ?
— No, kaj je potem? pa pojdeš ti brez novega
robca v nedeljo v cerkev.

Nastal je molk; meni se je nekaj čudno zdelo:
slepec govoril je z mano maloruski, sedaj pa govori
v čistej ruščini.

— Vidiš, da sem imel prav, rekel je slepec
in udaril ob dlani; — Janko ne boji se niti morja,
niti vetrov, uiti megle, niti straž na bregu; poslušaj,
to ni pleskanje morskih valov, mene ne goljufa, —
tu slišijo se dolga vesla.

Ženska planila je kvišku in pogledovala jako
nemirna v daljavo.

98

Tebi se meša slepec, rekla je, jaz ne vidim
ničesar.

Tudi jaz nesem mogel razločiti v daljavi nikakega
čolna, če tudi sem si napenjal oei. Čez deset minut
pokazala se je mej valovi črna pika, ki je bila
sedaj večja, sedaj manjša. Kmalu približal se je čoln
čez valove k bregu. „Pcgumen je veslar, ki se je
upal v takej noči čez dvajset vrst široki proliv, ia
važen mora biti uzrok, ki ga je spravil na to pot.“
Tako misleč zrl sem na majhni čoln in srce mi je
silno bilo: sedaj se je utopil kakor raca, sedaj zo¬
pet mahnil z veslom, prav kakor s peruti in vzdignil
se sredi penečih valov; vsak čas zaleti se z vso
silo na breg in razleti v kosce; a čolnič se je spretno
obrnil v stran in nepoškodovan priplul v mali zaliv.
Iz čolna stopil je človek srednje velikosti, v tatar-
skej kapi, in pomignil onim dvema z roko —• in vsi
trije začeli so vleči nekaj iz čolna. Čoln bil je tako
težko naložen, da se mi še sedaj zdi čudno, kako
da se ni utopil. Vsak zadel je jedno culico na pleča
in odšli so hitro doli po morskem bregu; kmalu
nesem videl nobenega. Vrnil sem se v kočo; a reči
moram, da me je vse to jako vznemirilo in težko
čakal sem jutra.

99

Kozak se je jako čudil, ker sem bil že na¬
pravljen, ko se je zbudil; a jaz mu vender nesem
povedal ničesar. Nekaj časa gledal sem skozi okno
na sinje nebo, po katerem podili so se majhni oblački,
in na daljni Krimski breg, ki se vleče kakor vijolena-
sti pas, in se konča s skalo, na katerej stoji svetilni
stolp; potem sem se pa odpravil v trdnjavo Fanagorijo
k poveljniku, da zvem, kdaj bora mogel odpotovati.

A — žalibog! poveljnik mi ni mogel povedati
nič gotovega. Vse ladije v ladjestaji so kupeijske,
katerih še neso začeli nakladati. — »čez dva ali tri
dni morda pride poštna ladija," rekel je poveljnik —
»takrat bomo že videli.“ Vrnil sem se domov jezen
in nejevoljen. V durih čakal me je že moj kozak
Ves prestrašen.

— Slabe reči se slišijo, vaše blagorodje, rekel

mi je.

~~ Da, vse gre narobe, prijatelj. Bog ve, kdaj
še odrineva od tod!

Sedaj je postal še nemirnejši, stopil je prav
k meni in zašepetal mi na uho: — »Tukaj ni varno.
Danes srečal sem črnomorskega narednika, s kate¬
rim sva znana — bila sva prejšnje leto pri jednem

100

polku; — ko sem mu povedal, kje sva se nasta¬
vila, rekel mi je: tam bratec ni varno, ljudje so hu¬
dobni ....  Da, kaj pa je s tem slepcem? . . . •
hodi povsod sam na trg, po kruh, po vodo . . . .
Kakor se vidi, tukaj so že vsega tega privajeni.

— No, kaj pa je? Ali se je vsaj kaj pokazala
gospodinja ?

— Danes, ko vas ni bilo doma, prišla je s
svojo hčerjo.

— S kako hčerjo? vsaj ona nema hčere. —
A, Bog ve, kaj je, če že ni hčer; starka sedi sedaj
v koči.

Šel sem v kočo. Peč bila je toplo zakurjena
in kuhalo se je dovolj razkošno kosilo za reveže.
Starka odgovarjala je na vsa moja vprašanja samo
s tem, da je gluha. Kaj sem hotel začeti ž njo?
Obrnil sem se k dečku, ki je sedel pri peči in
deval na ogenj suhljad. — No slepi vragek, rekel
sem mu in prijel ga za uho: — povej brž, kaj si
nesel po noči v culici pod pazduho — a? — Moj
slepec je kar zajokal, zakričal, zaihtel: — Kam sem
jaz šel ? . . . nikamor nisem šel! . . . S culico ? —
S kako culico ? — Sedaj je pa starka dobro slišala

101

in začela je jezno mrmrati: Oh, kaj si še zmislite,
pa še od tega slepega reveža! Kaj mu hočete? kaj
vam je storil? Bil sem že sit tega, in sklenil sem
trdno najti ključ do te uganke,

Zavil sem se v plašč, šel ven in usedel se pri
ograji na kamen, ter gledal pred se v daljavo;
pred mano razprostiralo se je viharno morje, njega
jednolično šumenje spominjalo me je na ljudski
šum in mrgolenje v kakem velikem mestu, spomnil
sem se prejšnjih let in moje misli preselile so se
daleč na sever, v našo mrzlo stolic ). Utopil sem se
v razna premišljevanja in sanjarije, ter pozabil vse,
kar je bilo danes . . . Tako presanjal sem jedno uro,
morda še več . . . Kar me prebudi neko petje iz
mojega premišljevanja. To je bil ženski glas ... a
od kod je prihajal? . . . Pazno sem poslušal; napev
kil je čist, sedaj počasen in tužen, sedaj zopet nagel
in vesel. Gledal sem okrog, a nikogar ni bilo; po¬
slušal sem z nova — in bilo je, kakor bi padali
glasovi iz neba. Povzdignil sem oči: na kočinej strehi
stala je deklica v pasastej obleki, z razpletenemi
lasmi, prava rusalka (vila). Jedno roko držala je
nad očmi, da bi jih varovala solčnih žarkov, in gle-

102

dala je v daljavo, sedaj se je smejala in govorila
sama seboj, sedaj zopet z nova zapela pesnico.

To pesem zapomnil sem si od besede do
besede:

Kak po volj noj voljuške — Buija-lj razjigrajemtsja
Po zeljonu morju, Starje korabljiki,

Hodjat vsjo korabljiki Pripodimut kriliški

Beloparusniki. Po morju razmeeutsja.

Promež teh korabljikov
Moja lodočka,

Lodka nesnaščonaja,
Dvuhveseljnaja.

Stanu morju klanjatsja
Ja nizjobonko:

„Uz ne tron ti, zloje molje,
Moju lodočku.

Vezjot moja lodoeka
Vešči dragocennij a,
Pravit eju v tjomnu noč
Bujnaja golovuska.“

Nehote sem se domislil, da sem slišal po
noči ravno ta glas; zamislil sem se jeden trenutek;
ko sem pogledal drugič na streho, deklice ni bilo
več gori. Ta hip planila je mimo mena, pojoča neko
drugo pesen in pokajoča s prsti tekla je notri k
starki, in začel se je prepir. Starka se je jezila,
deklica se jej je pa krohotala. Na jedenkrat priteče
zopet sem moja undina, prišedši do mene obstala

103

je in uprla v me svoje bistre oči, kakor bi se jej
zdelo čudno, da sem tukaj; potem je odšla tiho in
ravnodušno na morski breg. A s tem ni bilo še
končano: celi dan vrtela se je okrog mojega sta¬
novanja, petje in skakanje ni se pretrgalo niti jedno
minuto. Čudno bitje! Na njenem licu nisi zapazil ne
sledu blaznosti; njene oči bile so vedno predrzno
uprte v me, zdelo se mi je, kakor bi bile obdaro¬
vane z neko posebno magnetično silo, in kakor bi
pričakovale kakega vprašanja. A kadar sem jo na¬
govoril, zbežala je in se mi je porogljivo zasmejala.

Nikoli še nesem videl take ženske. Sicer ni
bila nikaka krasotica, a jaz imam svoje posebne
pojme o ženske) lepoti. Na njej bilo je mnogo ple¬
mena (rase).pleme je pa pri ženskih, kakor

Pri konjih, „važna stvar 11 , to je iznajdba mlade
Francije. Pleme kaže se največ v hoji, rokah in nogah,
Posebno nos je jako važnega pomena. Pravilni nos
so v Rusiji mnogo težje dobi, nego majhna nožiča.
Moja pevkinja imela je k večjemu osemnajst let.
Posebna gibčnost njenega života, neko samo njej
•astno kimanje z glavo, dolgi rumeni lasje, ki so
le Po viseli po malo zarujavelih plečih in vratu, zlasti

104

pa njeni pravilni nos: vse to me je očarovalo. V
njenih postranskih pogledih čital sem nekaj prisilje¬
nega, [oh kaka je sila predrazsodkov!] a njeni pra¬
vilni nos spravil me je z uma: mislil sem, da sem
našel Gothejevo Mignon — to čudno stvarstvo nem¬
ške domišljije; io mej njima bilo je res mnogo po¬
dobnosti: ti hitri prehodi od največje razburjenosti
k popolnej mirnosti, to skrivnostno govorjenje, ti
skoki, čudne pesni . . .

Pod večer ustavil sem jo v durih, in začel
ž njo sledeči razgovor:

— Povej mi, krasotica, vprašal sem jo — kaj
si delala danes na strehi? — Gledala sem, od kod
vleče veter. — Zakaj? — Od koder prihaja veter,
od tam pride tudi sreča. — Kaj, morda si s
petjem klicala srečo? — Kjer pojo, tam je sreča
doma. — Kaj pa, če prikličeš s petjem gorje? —
Kaj? kjer ne bo bolje, tam bo huje, a od hudega
do dobrega ni več daleč. — Kdo te je naučil to
pesen? — Nikdo me je ni naučil, jaz pojem, kar
mi pride na um — kdor me mora slišati, ta me bo
že razumel, a komur ni treba slišati, ta me tudi
razumel ne bo. — Kako ti je ime, draga moja pev-

105

kinja? — Kdor me je krstil, ta že ve. — A kdo
te je krstil? — Ja? ne vem. — Aha, ti nečeš po¬
vedati ničesar o sebi! A jaz sem vender zvedel ne¬
kaj o tebi (ona ni spremenila barve na obrazu in
ni ganila z ustni, ravno tako kakor bi ne bil
govor o njej). Zvedel sem, da si ti sinoči lazila po
morskem bregu. — In povedal sem jej vse točno,
kar sem videl po noči, misleč ostrašiti jo; nimalo
ne! Zakrohotala se je na vse grlo. — Mnogo važ¬
nega ste videli, pa jako malo veste; a kar veste,
ohranite zase. — A ko bi jaz na primer objavil
poveljniku? — in prizadeval sem si kazati kolikor
mogoče resni obraz. Na to je ona poskočila, zapela
in skrila se, kakor tičica prepodena iz grma. Po¬
slednje moje besede bile so prenagljene; a takrat
nesem mislil, kake posledice utegnile bi imeti; po¬
zneje sem se kesal, da sem jih izustil.

Ko se je zmračilo, velel sem kozaku pripraviti
£aj, prižgal sem luč, usedel se k mizi ter kadi! iz
sv oje potne pipe; ko sem izpil drugo čašo čaja, za¬
škripale so vrata, zaslišal sem za hrbtom šumeti
obleko in lahke korake; zatrepetal sem in se obr-
nil — bila je moja undina. Sedla je tiho meni

106

nasproti in uprla v me svoje oči, jaz ne vem po
čemu, a njeni pogled zdel se mi je čudovito mil;
spomiDal me je onih pogledov, ki so v prejšuih le¬
tih tako samovlastno igrali z mojim življenjem.
Ona, zdelo se mi ja, čakala je, ka bi jo kaj vprašal,
a jaz sem molčal, nek notranji nepokoj zavezal
mi je jezik. Njen obraz bil je tužen in bled, in ka¬
zal je nek notranji nemir ; roka njena brodila je sem
ter tjk po mizi in opazil sem, da seje tresla; njene
prsi so se visoko vzdigovale, kar je kazalo, da je
zadrževala dihanje. Te komedije bil sem sit, in
hotel sem že prav na prozajičen način pretrgati to
molčanje, to je ponuditi jej jedno čašo čaja, kar
skoči ona kvišku in se mi ovije okrog vratu, in
začutil sera vlažni in gorki poljub na mojih ustnih.
Pred očmi naredila se mi je tema in v glavi se
mi je vrtelo, pritisnil sem jo k sebi z vso silo
mladeniške strasti, a izvila seje kakor kača iz mo¬
jih rok, in pošeptala tiho na uho: „po noči, ko vsi
zaspe, pridi na breg.“ in kakor strela pobegnila je
iz sobe. V veži prekucnila je samovar in svečo, ki
sta stala na tleh. ,,To vražje dekle!“ zakričal je
kozak, ki se je bil raztegnil po slami, in se že ve-

107

seli], da se bo segrel z ostanki čaja. Ta krik me
je še le prebudil iz svojega sanjarenja.

Čez dve uri, ko je vse pospalo, vzbudil sem
svojega kozaka: — „Ako ustrelim s samokresom,"
rekel sem, „mu priteči na breg." Ta si je mel oči
in ogovoril mi mehanično: „Čujem vaše blagorodje".
TJtaknil sem samokres za pas in odšel. Čakala me
je na bregu. Njena obleka bila je jako lahka; okrog
ledij bila je z robcem prepasana.

— Pojdite za menoj, rekla je in prijela me za
roko, in šla sva proti morju. Mesec še ni bile izšel,
samo dve zvezdici blesketali ste, kakor dva rešilna
stolpa na nebeškem oboku. — Pojdiva v čoln, rekla
je moja spremljevalka. Jaz sem omahoval — kajti
nesem ljubil sentimentalnih voženj po morji; a pre¬
mišljevati nesem imel časa. Poskočila je v čoln in
jaz za njo, nesem še utegnil dobro premisliti, ko
že začutim, da se čoln giblje. „Kaj to pomenja?"
rekel sem jezen. — „To pomenja," odgovorila je, ko
1116  je posadila v čolnu na klop in objela me okrog
vratu: — „to pomenja, da te ljubim . . . .“ Njeno
lice pritisnilo se je na moje, in začutil sem njeno
gorko dihanje. Kar pade nekaj v vodo; posegel sem

108

za pas — a mojega samokresa ni bilo. Strašen
sum se me je polotil, in kri udarila mi je v glavo!
Ozrl sem se okrog — od brega bila sva že kakih
petdeset sežnjev, a plavati ne znam! Hotel sem jo
suniti od sebe, a ona se je prijela moje obleke ka¬
kor mačka, in z močnim sunljejem pahnila bi me
bila kmalu v morje. Čoln se je jel majati, a jaz
sem dobil kmalu ravnotežje, mej nama unela se je
huda borba, jeza povekšala je moje sile, a hitro
sem opazil, da je ona spretnejša od mene . . . „Kaj
hočeš ?“ zakričal sem in močno stisnil njene male
roke; njeni prstki so zapokali a ona ni nič zaupila;
njena kačja narava prenesla je potrpežljivo vse to.

— Ti si videl, odgovorila je, in hočeš ovaditi
nas poveljniku; in z svojo nenavadno močjo zvalila
me je na rob čolna; oba visela sva na pol iz čolna,
in njeni lasje dotikali so se vode. S koleni uprl sem
se v dno čolna, zgrabil jo z jedno roko za lase, z
drugo pa za grlo, ona spustila je zdaj mojo obleko
in kakor bi mignil vrgel sem jo v morje!

Bilo je precej tema; njena glava pokazala se
je dvakrat iz penečih valov, potem jo pa nesem vi¬
del več . . .

109

Na dnu čolna našel sem pol starega vesla,
in po dolžena naporu priveslal sem na breg. Ko sem
lezel po bregu proti koči, ozrl sein se nehote v
ono stran, kjer je prejšnji večer čakal slepec ponoč¬
nega veslarja. Mesec se je bil že prikazal na ob¬
zorji, in zagledal sem nekoga, belo oblečenega na
bregu; iz radovednosti zlezel sem na neko skalo,
od koder se je dobro videlo, kaj se godi spodaj,
skoraj sem se razveselil, ko sem spoznal mojo
rusalko. Izžemala je morsko peno iz svojih las.
V daljavi se je pokazal čoln, hitro se je bližal k
bregu; iz njega skočil je kakor prejšnji večer člo¬
vek v tatarskej kapi, lase imel je ostrižene po
kozaški, za pasom visel mu je pa velik nož. — Janko,
klicala mu je naproti moja rusalka, vse je proč.
Potem sta se pogovarjala dalje, pa tako tiho, da
nesem razumel ničesar. — A kje je slepec? rekel
le naposled Janko z nekoliko močnejšim glasom.
Poslala sem ga, odgovorila je. čez nekaj minut
Prišel je slepec in prinesel na hrbtu vrečo, katero
so položili v čoln.

— Čuj, slepec! rekel je Janko: ti varuj to
®esto . . . kajti tu so drage reči . . . povej (imena

110

nesem prav razumel), da jaz nesem njegov sluga;
vse obrača se na slabo, on mene ne bo več videl;
tu je nevarno, pojdem iskat dela v drugi kraj;
taeega fanta on več ne dobi. Povej mu, ko bi me
bil boljše plačeval, ne bi ga jaz nikdar pustil; a za
me je povsod delo, kjer le piše veter in šumi
morje! — Umolknila sta nekaj časa, potem je pa
Janko nadaljeval: ona pojde z menoj; tu ne more
več ostati; starki povej, da jej je čas umreti, dosti
dolgo je že živela. Naju ne vidi več.

— A kaj bo z menoj ? rekel je slepec z otož¬
nim glasom.

— Kaj si ti meni mari! glasil seje odgovor.

Moja undina skočila je v čoln in pomignila
svojemu tovarišu z roko; on je stisnil nekaj slepcu
v roko in zamrmral: Na, kupi si potice!

— Samo to, rekel je slepec. Na, tu imaš
še — in denar je zazvenil, pal je na kamen. Slepec
ga ni pobral. Janko je sedel v čoln; veter vlekel
je od brega, čolnar raztegnil je belo jadro in hitro
odrinil. Dolgo videlo se je pri mesečini belo jadro
mej temnimi valovi. Slepec sedel je še vedno na
bregu in zdelo se mi je, da se je jokal. Slepi

111

deček je res jokal, dolgo in dolgo . . . Meni je
to jako težko delo. Zakaj me je vrgla osoda v mirni
krog častnih tihotapcev?  Kakor kamen, vržen
v mirno vodo, motil sem jaz njih mirno življenje,
in kakor kamen utopil sem se skoraj na dno morja.

Vrnil sem se domov. V veži bila je že skoraj
pogorela vsa sveča, ki sem jo bil pustil v lesenem
svečniku, moj kozak je pa vkljub mojemu strogemu
ukazu trdno spal, in trdo držal puško 3 obema ro¬
kama. Pustil sem ga na miru, vzel svečo in šel v
kočo. Oj! moja škatljica, tatarska sablja s srebrnim
ročajem, moj dagestanski kinžal, darilo mojega pri¬
jatelja — vse je zginilo. Sedaj sem uganil, kaj je
Prinesel v vreči prokleti slepec. Zbudil sem kozaka
z neravno lahkim sunljejem, jezil sem se nad njim,
— a kaj sem hotel! Ali bi ne bilo smešno pritožiti
Se  pri načelstvu, da me je okral slep deček, in
skoraj utopila osemnajstletna deklica? Slava Bogu,
zjutraj ponudila se mi je prilika odpotovati, in za¬
pustil sem Taman. Kaj je bilo s starko in slepcem
~~ ne vem. Da, kaj so mi bile mari radosti in bede
človeštva— meni potujočemu častniku, da celo takrat,
sem potoval v vladnih zadevah ob državnih stroških!

112

Knežna Mary.

11. maja.

Včeraj prišel sem v Pjatagorsk in najel sta¬
novanje na nekej višini pod Mašukom; ob hudej uri
dotikali se bodo oblaki moje strehe. Danes zjutraj
ob petih odprl sem okno in moja soba napolnila se
je s prijetno vonjavo cvetlic, rastočih v majhnem
vrtci. Veje cvetočih češenj mole mi v okna in veter
nasipa mojo mizo z belimi cvetnimi listki. Na tri
strani imam jako lep razgled: na zapadu vidi se
petogiavi Beštu, na severu vzdiguje se Mašuk ka¬
kor perzijska kapa in zapira ves obzor na tej strani,
na vzhodu je razgled še lepši in veselejši: v nižavi
širi se pod menoj čisto in lepo mestece, izvirajo
zdravilni vrelci, in razgovarjajo se ljudje v različnih
jezicih — tam dalje vzdigujejo se amfiteatralično
sinje gore, na kraji obzora vleče se pa vrsta sne¬
ženih vrhuncev, počenši s Kazbekom in končavši z
dvoglavim Elbrusom ....  Kako prijetno je življenje
v tako lepem kraji. Nekak prijeten čut prešinjame
po vseh žilah. Zrak je čist in svež kakor otročji

113

poljub, solnce svitlo, nebo jasno in modro — kaj
hočeš še vsč? čemu bi tukaj vznemirjal se človek

s strastmi, željami in pomilovanjem?. Zdaj

moram iti k Elizabetskej kopeli, tam zbirajo se vsako
jutro vsi topliški gostje.

Prišedši v mesto srečal sem mnogo gostov z
žalostnimi obrazi, ki so se počasi pomikali v goro:
bili so največ stepni pomeščik' s svojimi družinami,
kar sem spoznal na obnošenih, po starem narejenih
suknjah moških, in po neokusnej obleki ženskih. Po¬
znali so pač vso topliško  mladež, kajti gledali so
na me z veliko radovednostjo; petrograjski kroj
moje vrhnje suknje zmešal jim je glave, a ko so
zagledali častniško uniformo, obrnili so se proč od
mene.

Ženske tu naseljenih družin, rekel bi pokro-
viteljce kopeli, so prijaznejše. Nosijo kukala in ne
sovražijo tako uniforme, prepričale so se že na Kav¬
kazu, da biva pod vojaško suknjo često dobro in
goreče srce in pod s številko zaznamovano kapo bister
'n izobražen um. Te dame so jako mile in ohranijo
to milobo jako dolgo! Vsako leto menjajo svoje

114

obožatelje, in to je baje uzrok njih trajajoče prijaz¬
nosti. Na ozkej poti k Elizabetskej kopeli došel sem
več vojaških in civilnih uradnikov, ki sestavljajo
kakor sem zvedel pozneje, posebni razred ljudij, ki
verujejo na moč vode. Pijo mnogo — pa ne vode,
sprehajajo se malo, z ženskami pogovarjajo se le
mimo grede, igrajo in pritožujejo se, da jim je dolg¬
čas. Oni so pravi gizdalini: kadar zajemajo vodo s
svojimi opletenimi kozarci iz studenca, drže se prav
akademično; civilni nosijo višnjeve robce za vratom,
vojaškim pa vise lasje čez ovratnik. Provineijalne
dame oni zaničljivo prezirajo in zdihujejo po stoličnik
aristokratičnih salonih, kamor jih ne puste.

Prišel sem h kopeli....  Blizu vrelca stoji
majhna hišica z rudečo streho, v katerej je kopalna
banja. Nekaj ranjenih častnikov z bergljami in z ža¬
lostnimi obrazi sedelo je na klopi. Dame so pa ho¬
dile pred kopališčem gori in doli in pričakovale so
učinka vode. Mej njimi bili so nekateri lepi obrazki.
Izmej dreves v drevoredu, ki drži ob bregovih Mo-
šuka, pokazal se je včasih pisani klobuk neke dame,
ki je ljubila sprehode z moškimi na samem, kajti
vselej pokazala se je poleg njenega klobuka vojaška

115

kapa ali pa okrogel klobuk. Na strmej skali, kjer
je bil sezidan paviljon, ki so mu rekali „Eolova
harfa,“ zbrali so se ljubitelji lepih razgledov in
obračali daljegled na Elbrus; mej njimi bila sta
dva odgojitelja s svojimi gojenci, ki so prišli zdra¬
vit se bramorjev.

Obstal sem na konci hriba ter naslonjen na
ogel hišice ogledaval lepo okolico, kar zaslišim za
seboj znan glas.

— Pečorin, ali si že dolgo tukaj?

Obrnil sem se in zagledal Grušnickega! Objela
sva se. Seznanil sem se bil ž njim v aktivnej armadi.
Ranjen bil je v nogo, ter je pred jednim tednom
odšel v toplice.

Grušnicki — praporščak. On je samo jedno
leto v službi in nosi na nek poseben gizdalinsk način
svoj plašč. Na plašči visi mu vojaški križec za za¬
sluge. Lepe rasti je, rujave kože in črnih las; na
videz prisojal bi mu 25 let, dasi jih ima komaj
21. Govori hitro in mnogo; on spada k onim ljudem,
ki imajo za vsak slučaj v življenji pripravljene lepo
zvoneče fraze ki ne vedo kako lepa je prostodušnost
te r se bahajo z nenavadnimi čuvstvi, gorečimi strastmi

116

in izrednimi trpljenji. Napravljati utise, to je njih je-
dina slast, in cesto zmešajo romantičnim provinci-
jalkam glave. V letih postanejo ali mirni posestniki
ali pa pijanci, včasih pa tudi oboje. V njih srci na¬
haja se marsikako dobra lastnost, a ne za oreh po¬
ezije. Grušnicki ljubil je strastno deklamovanje;
obsul je vas z besedami, kakor hitro je prestopil
goror mejo navadnih pojmov. Prepirati ž njim se
nesem mogel nikoli. Ou ni odgovarjal na vaše be¬
sede, ne vas poslušal. Kadar ste prenehali govoriti,
začel je dolgo tirado, ki je na videz bila v nekakej
zvtzi s tem, kar ste vi povedali, v resnici pa le
nadaljevanje njegovega lastnega govora.

Bil je še precej bistrega uma, njegovi epi¬
grami bili so zabavni, a nikoli ne zbadljivi: on ne bo
nikogar ubil z besedami, on ne pozna ijudij iu njih
slabih strauij, kajti ukvarjal se je vse življenje le
sam seboj. Njegov namen je — postati junak ka¬
kega romana. Toliko se je že prizadeval prepričati
druge, da on ni za ta svet ustvarjeno bitje ter da
ga muči neka tajnostna bol, da že sam to verjame.
Badi tega nosi tako ponosno svoj debeli vojaški
plašč. Jaz sem ga do dobrega spoznal, zato pa tudi

117

ne mara zame, dasi sva si na videz dobra prijatelja,
Grušnicki velja za hrabrega vojaka; videl sem ga
že v boji: maha s sabljo, kriči in sili naprej, ter
oči se mu blesketajo. To ni prava ruska hrabrost...

Jaz ga tudi ne ljubim; čutim, da se bova ke-
daj zadela na ozkem potu, — kar za jednega izmej
naju ne bo dobro.

Njegov prihod na Kavkaz — je tudi posledica,
njegovega fanatizma. Dobro vem, da je pred odho¬
dom pravil kakej lepej sosedki z mračnim obrazom,
da ne gre kar tako služit, temveč umret; kajti, in
to je pač zakril oči z roko in nadaljeval tako-le:
»ne, toda vam (ali tebi) tega ni treba vedeti! Vaša
čista duša bi zatrepetala! Da, čemu bi vam pravil?
Kaj sem jaz za vas! Vi bi me ne razumeli . . in
tako dalje.

Meni samemu je pravil, da uzrok, zakaj je
stopil v K. polk, ostane večna tajnost mej njim in
tooj nebom.

Sicer pa je bil Grušnicki, kadar je odložil svoj
tragični plašč, dokaj ljubezniv in zabavljiv. Rad bi ga
videl pri ženskah: to, mislim, se povišuje!

118

— Tukajšno življenje je prav prozajično,
izdihnil je: — ti, kipijo zjutraj vodo, so dolgočasni,
kakor vsi bolni, ti pa, ki pijo zvečer vino, neznosni,
kakor vsi zdravi. Ženska družba tudi ni za nobeno
zabavo: vse igrajo whist, oblačijo se slabo, in grdo
lomijo francoščino. Letošnje leto prišla je jedna sama
znamenita dama, kneginja Ligovska s svojo hčerjo
iz Moskve; a jaz nesem znan z njima. Moj vojaški
plašč — je tudi kaj slabo priporočilo. Jedino sočutje,
katero bi mogel vzbuditi, bila bi osramotilna miloščina.

Ko sva se razgovarjala, prišli sta mimo naju
d\e dami k vrelcu; jedna bila je postarna, druga
pa mlada in šibka. Njenih obrazov nesem videl radi
njijinih velikih klobukov, a oblečeni sta bili strogo
po pravilih dobrega okusa, na njima ni bilo ničesar
nepotrebnega. Poslednja imela je prekrasno obleko
„gris de perles“; lahek svilnat robec bil je ovit okrog
lepega vratu. Majhni čevljički „couler puce“ so se
tako lepo prijemali njenih majhnih nožič, da bi bil
celo neposvečeni v tajnosti lepote izdihnil, če tudi
le od začudenja. Njena hoja imela je nekaj detin-
skega, kar se pa ne more dopovedati z besedami,
temveč razume samo oko. Ko je šla mimo naju,

119

razprostirala se je od nje tista dišava, ki se ne da
pojasniti, po katerej diše pisma kake ljubeznive
ženske.

— Ta ie knjeginia Ligovska, rekel je Gruš-
nicki — ž njo gre hči Mary (izgovori: Meri), kakor
jo imenuje angleški. Tukaj sta še le dva dni.

— In vender že veš njeno ime.

— Da, slučajno sem ga zvedel, odgovoril je
zarudel. Povem ti pa, da se ne želim seznaniti ž
njo. Ta prevzetnica gleda na nas, kakor na divjake.
Kaj jej je mari za to, če ie um pod vojaško kapo
>n srce pod vojaškim plaščem.

— Ubogi plašč! rekel sem in se posmejal.
A kdo je ta gospod, ki se je sedaj pridružil k njima,
ter jima tako uslužljivo podal kozarec?

— O! Ta je moskavski gizdalin Rajevic. On
ie igralec, to vidi se že na ogromnej zlatej verižici,
katera se vije po njegovem višnjevem telovniku. A
ta debela palica — prav taka, kakoršno je imel
Robinson Crusoe; pa ta brada in frizura a la mužik.

— Ti se tudi jeziš na ves človeški rod!

— Saj se imam tudi jeziti za kaj . . .

— O, se ve da!

120

Dami odšli sta od vrelca ter obstali nama na¬
sproti. Grušnicki postavil se je s pomočjo svoje
berglje prav dramatično in odgovoril je meni glasno:

— Mon cher, je hais les hommes pour ne pas
le mepriser, car autrement le vi e serait une Tarče
trop degotitante.

Lepa knežna obrnila se je ter zahvalila se
govorniku z dolgim in radovednim pogledom. Kaj
je izražal ta pogled, ni se dalo določiti, a porog¬
ljiv ni bi), za kar sem čestital v srci iz vse duše
svojemu spremljevalcu.

— Ta knežna Mary je zares jako lepa, rekel
sem mu. — Ona ima tako baržunaste oči — da
prav baržunaste: svetujem ti rabiti ta izraz, ka¬
dar govoriš o njenih očeh; spodnje in zgornje tre¬
palnice so tako dolge, da solnčni žarki ne dosežejo
punčic. Meni so jako všeč take oči brez bleska;
tako so mile, in kakor bi gledale tebe. Njen obraz
je tudi jako lep ... A kaj, ima-li bele zobe? To j®
jako važna stvar. Škoda, da se ni malo posmejala
tvojemu govorjenju.

— Ti govoriš o lepej ženski, kakor o angl®'
škem konji, rekel mi je Grušnicki nevoljen.

121

— Mon cher, odgovoril sem mu, prizadevajo?
se posnemati njegov glas: je meprise la femmes
pour ne pas le aimer, car autrement la vie serait
un melodrame trop ridicule.

Šel sem proč od njega. Kake pol ure spre¬
hajal sem se po z vinsko trto prepredenem drevoredu,
po strmem skalovji in grmičevji. Ko sem vračajoč
šel mimo kopeli, obstal sem pri pokritej galeriji, da
hi se oddahnil v njenej senci, in bil sem priča do¬
volj zanimljivega igrokaza. Delujoče osebe bile so
tako-le razpostavljene: kneginja sedela je z moskov¬
skim gizdalinom na klopi v galeriji, ter oba sta se
nekaj prav resno pogovarjala. Knežna, ki je že pač
hila izpila poslednji kozarec vode, hodila je zamiš¬
ljena okrog studenca. Grušnicki stal je prav pri.
Vrelci, več ljudij ni bilo blizu.

Šel sem bliže in skril sem se za vogel gale¬
rije. Grušinckemu pal je kozarec na tla v pesek, in
prizadeval se je na vse kriplje, da bi se pripognil
ga pobral, a bolna noga ga je ovirala. Reveži
hako se je napenjal in opiral na bergljo, a vse za¬
man. Na obrazu se mu je videlo, da silno trpi.

Knežna Marv videla je vse to bolje kakor jaz,

9

122

Hitrejše kakor tička skočila je, pripognila se
in pobrala kozarec, ter mu ga podala z nepopisljivo
prijaznostjo: potem pa je silno zarudela, pogledala
je po galeriji, in ko se je prepričala, da ni videla
mati ničesar, se je pomirila. Ko je odprl usta
Grušnicki, da bi se jej zahvalil, bila je že daleč
proč. Čez jedno minuto prišla je iz galerije s svojo
materjo in moskovskim gizdalinom, mimo Grušnickega
stopala je tako ponosno in prevzetno, da ga še po¬
gledala ni, tem manj pa zapazila, kako strastno jo
zrl za njo, dokler ni izginila za lipami šetališča . . •
Sedaj švignil ja njeni klobuček čez ulico, in ona
stekla je v najlepšo hišo v Pjatogorsku; za njo
prišla je kneginja, in pri vratih poslovila se od
Kajeviča.

Še le zdaj opazil je mene ubogi praporščik.

— Ali si videl? rekel je in krepko stisnil mi
reko: — ona je res angelj!

— Zakaj ? vprašal sem ga na videz ravno¬
dušen.

— Ti tedaj nesi videl ?

— Kaj: da ti je pobrala kozarec? Ko bi bil
tu stražnik, pobral bi ga bil tudi, samo malo hitreje,

123

ker bi se bil nadejal, da dobi kaj za vodka. Sicer
pa ni čuda, da si se jej smilil; kako si pa žalostno
skremžil obraz, ko si stopil na obstreljeno nogo . . .

— Ali nesi bil nič ganjen, ko si jo videl v
tem trenutku, ko je zasijala taka miloba po njenem
obrazu.

— Ne.

Lagal sena; a hotel sem ga razjeziti. Meni je
že prirojena strast nasprotovati drugim; celo moje
življenje je dolga veriga nasprotovanj mej umom in
srcem. Navzočnost entuzijasta naredi me hladnega,
in jaz mislim, da bi občevanje s kakim dolgočasnim
flegmatikom me ogrelo in oživelo. Pa še neko drugo
neprijetno čuvstvo polotilo se je na trenutek mo¬
jega srca; to čuvstvo je zavist, da povem naravnost
»zavist 11 , ker sem vajen, sebi priznavati vedno res¬
nico; težko dobi se kateri mladi človek, ki bi sre¬
čal mlado žensko, katera bi mu bila všeč, pa bi ta
ženska odlikovala koga druzega, ki bi jej bil ravno
tako neznan kakor on, da res prav težko najde se
kateri mladi človek (razume se, če je še živel mej
"velikim svetom, in se mu je popolnem razvilo sa¬
moljubje), katerega bi to neprijetno ne dimilo.

124

Molče odšla sva z Grušnickim s hriba, in ko¬
rakala sva po trgu mimo oken, kamor je odšla naša
krasotica. Ona je sedela pri oknu. Grušnicki pocuka!
me je za roko in vrgel na njo jeden teh tužno-
nežnih pogledov, ki tako malo uplivajo na ženske.
Pomeril sem v njo svojo lornjeto in opazil, da se
je smejala pogledu Grušnickega, moje kukalo jo je
pa jezilo. In res kako se predrzne kavkaški častnik
pomeriti lornjeto na moskovsko knežno.

13. maja.

Danes zjutraj prišel je k meni doktor, ime
mu je Werner, a on je Rus. Alije to kaj čudnega?
Poznal sem tudi jednega Ivanova, ki je bil Nemec.

Werner je v mnogih obzirih znamenit človek.
On je skeptik in materijalist, kakor skoraj vsi zdrav¬
niki, a poleg tega je poet ne za šalo, a poet v de¬
lih, včasih tudi v besedah, dasi vse svoje življenje
ni napisal dveh kitic. Preiskal je že vse predale
človeškega srca, kakor preiščejo zdravniki vse žile
mrliča, a znal ni porabiti svojega znanja: kakor kak
odličen anatom ne zna ozdraviti niti mrzlice. Navadno

125

se je Werner smejal svojim bolnikom; a jedenkrat
videl sem ga jokati nad umirajočem vojakom. . .
Bil je ubog, iu sanjal je o milijonih, a vendar ne
bi bil storil za denar nobenega koraka. Rekel mi
je jedenkrat, da stori rajši sovražniku kaj dobrega,
nego prijatelju; prijatelju storiti dobro, pravi se pro¬
dati svojo dobroto, a sovraštvo povekša se v raz¬
merji z velikodušnostjo protivnika. Imel je hud jezik,
s svojimi epigrami osmešil je marsikakega dobro-
voljea. Njegovi nasprotniki, nevošljivi zdravniki v
toplicah, raznesli so govorico, da nareja Werner ka¬
rikature iz svojih bolnikov — bolniki so se razje¬
zili nanj in mu odpovedali skoro vsi. Njegovi pri¬
jatelji, to je vsi pošteni ljudje v kavkaškej službi,
trudili so se zaman pridobiti mu prešnjo veljavo.

Njegova vnanjost bila je na prvi pogled jako
zoprna, a priljubila se je nam, ko smo spoznali v
nepravilnih črtah njegovega obraza pečat krepkega
m plemenitega srca. Ženske se neredkokrat tako
zaljubijo v take ljudi, da bi ne zamenjale njih grdih
obrazov za lepoto najlepših rudečeličnih mlade¬
ničev.

Ženskam moramo dati prav; one instinktivno

126

poznajo duševno lepoto, zato morda ljudje podobni
Wernerju tako strastno ljubijo ženske.

Werner je majhen, suh in slab kakor otrok,
jedno nogo ima krajšo, kakor Byron ; glava njegova
je v primeri s telesom strašno velika; iase nosi
kratko ostrižene, tako da se dobro poznajo nerav-
nosti na njegovej črepinji, ki bi iznenadile frenologa
s spletko različnih nagibov. ' Njegove črne oči bile
so vedno nemirne, kakor bi hotele uganiti vaše naj-
skrivnejše misli. Njegova obleka je lepa in okusna;
na svojih suhih, žilastih malih rokah nosi svitlo-
rumene rokovice. On nosi črno suknjo, črn robec
za vratom in črn telovnik. Mladež imenuje ga Me-
fistofela; on se na videz jezi na to, v resnici pa to
ustreza njegovemu samoljubju. Midva sva se dobro
razumela in postala sva dobra prijatlja ravno zato,
ker jaz nesem za družbo, izmej dveh prijateljev je
vselej jeden suženj druzega, dasi neče noben pri¬
znati tega; suženj jaz nesem mogel biti, a zapove¬
dovati v tem slučaji — je težavno, ker ni zadosti
samo zapovedovati, temveč mora tudi slepiti ob
jednem, poleg tega imam pa sluge in denar! Z
Wernerjem sva se takole sprijaznila: sešla sva se

127

zWernerjem v C . . v krogu mnogoštevilne in ve¬
sele mladeži, razgovor nagnil se je na filozofično
stran; govorili smo o prepričanjih: vsak bil je pre¬
pričan v čem druzem.

— Kar se mene tiče, prepričan sem le v jed-
nej stvari. . . rekel je doktor.

— V čem? vprašal sem ga, da bi zvedel mne¬
nje človeka, ki je dozdaj molčal.

— V tem, odgovoril je: — da bom prej ali
slej neko lepo jutro umrl.

— Jaz sem že na boljem, rekel sem mu:
prepričan sem še razen tega, da sem se rodil nek
slab večer.

Vsi so mislili, da govoriva midva same ne¬
umnosti, a prav za prav pa ni povedal noben toliko
pametnega. Od takrat odločila sva se od druzih
ljudij. Često hodila sva vkupe in razgovarjala se
samo o najabstraktnejših predmetih, dokler nesva
opazda, da slepiva drug druzega. Potem sva se pa
spogledala z očmi, kakor so to delali rimski avguri
po besedah Ciceronovih, in začela sva se hohotati; ko
sva se nasmejala, ločila sva se zadovoljna.

128

Ležal sem na divanu, gledal v strop, položivši
?oke pod glavo, ko je prišel Werner v mojo soob.
Postavil je svojo palico v kot, sedel v naslonjač,
zazeval in objavil, da je zunaj vroče. Odgovoril sem
mu, da me nadlegujejo muhe in oba sva umolknila.

— Verjamite mi, gospod doktor! rekel sem
čez nekaj časa, da bi bilo brez norcev jako dolgo¬
časno na svetu . . . Poglejte, tu sva dva pametna;
oba že naprej znava, da se da o vsakej stvari pre¬
pirati brez konca, zato se pa tudi ne prepirava; po¬
znava že skoraj vse skrivne misli drug druzega;
zadosti je, če naju jeden zine le jedno besedo —
drugi že ve; vidiva zrno vsakega najinega čuvstva
skoz trojno lupino. Kar je za druge žalostno, zdi se
nama smešno; kar smešno, zdi se nama žalostno;
ravnodušna sva do vsega, razen do samega sebe.
Ne moreva se tedaj pogovarjati o čuvstvih in mislih
mej sabo; vsaj znava vse drug od druzega, kolikor
hočeva vedeti, več pa niti ne marava; ostaja nama
samo še jedno sredstvo: pripovedovati novice. Po¬
vejte mi torej kaj novega!

Utrujen od dolzega pripovedovanja zaprl sem
oči in zazeval . . .

129

Po precej dolgem premišljevanji odgovoril mi
je doktor: — V najinem kloboštranji tiči vender
neka ideja.

— Dve, odgovoril sem mu.

— Povejte mi jedno, in jaz povem vam drugo.

— Dobro, le začnite uganjevati! rekel sem
mu; gledal sem še vedno v strop in smejal se sam
seboj.

— Vi bi radi zvedeli kaj o kom, ki je prišel
v toplice, meni se že dozdeva, koga imate v mislih,
kajti povpraševali so že tam po vas.

— Doktor! tako se še razgovarjati ne moreva,
hereva že v srci drug druzemu.

— In druga ideja . . .

— Druga ideja je ta: hotel sem vas pripra¬
viti, da bi mi kaj povedali; prvič, ker poslušanje
manj utrudi, kakor pripovedovanje; drugič, ker mi
vam ni treba ugovarjati; tretjič, utegnil bi zvedeti
kako tujo tajnost; četrtič, ker vsi umni ljudje rajši
poslušajo, nego pripovedujejo. Sedaj k stvari, kaj
vam je povedala kneginja Ligovska o meni?

— Vi ste tedaj prepričani, da je govorila o
vas kneginja ... a ne knežna.

130

— Popolnem prepričan.

— Zakaj ?

— Zato, ker je povpraševala knežna po Gruš-
nickem.

— Vi jo pa res dobro uganete. Knežna rekla
je, da je prepričana, da je ta mladi človek radi ka¬
kega dvoboja degradiran častnik.

— Nadejam se, da ste jo pustili v njenej pri-
jetnej zmoti . . .

— To se ve da.

— Ožel je zavezen! zakričal sem, močno raz¬
veseljen; kako ga rešiti, bodeva že še preudarila.
Osoda veduo skrbi za me, da bi mi ne bilo dolgčas.

— Jaz že slutim, rekel je doktor: — da bo
ubogi Grušnicki vaša žrtev . . .

— Povejte dalje, doktor!

— Kneginja je rekla, da se jej vaš obraz zdi
znan. Rekel sem jej, da vas je videla najbrž v ka¬
kem petrogradskem salonu ....  povedal sem jej
vaše ime. Bdo jej je znano. Kakor se vidi, napravilo
je vaše čudovito življenje tam mnogo šuma . • • •
Kneginja povedala je marsikaj o vas, k ljudskim
govoricam pristavljala je tudi svoje opombe . . • •

131

Hčerka jo je poslušala z veliko radovednostjo; njena
domišlija naredila je iz vas junaka kakega romana
po novem okusu ....  Ugovarjal nesem kneginji,
da si sem vedel, da govori same bedarije.

— Dostojni moj prijatelj! rekel sem in mu
podal roko. Doktor stisnil jo je krepko, potem je
pa nadaljeval:

Ako hočete, jaz vas predstavim . ..

Kaj še, rekel sem in plesknil z rokama: —
ali mar junake predstavljajo? Junak se ne seznanja
drugače, kakor da reši svojo ljubico gotove smrti.

— A vender mislite vi dvorjaniti knežni? .. .

— Nikakor ne, nikakor ne . . . Napačno ste
zadeli; mojih misbj neste uganili! ... To mi je prav
žal, nadaljeval sem, ko sem že molčal precej dolgo:
— jaz nikdar rad ne odkrivam svojih mislij, a strašno
ffle veseli, da jih uganejo drugi; v takem slučaji še
Vselej lahko utajim, če hočem. Vender, prosim vas,
opišite mi mater ia hčer. Kakšni ste?

— Kneginja je prvič — ženska kakih petin-
Štirdesetih let, odgovoril je Werner — ona ima
dober želodec, a njena kri je spridena; na licih
ima rudeče pege. Poslednjo polovico svojega življenja

132

preživela je v Moskvi, in tam v miru odebelela. Ona
jako ljubi nespodobne smešnice, in sama govori jako
neprilično, kadar bčere ni v sobi. Povedala mi je,
da je njena hči nedolžna kakor golob. Kaj je meni
to mari! . . . rad bi jej bil odgovoril, naj se le po¬
miri, jaz ne bom izdal nikomur te skrivnosti. Kne¬
ginja zdravi se za trganje po udih, hčerka pa Bog
ve za kaj. Velel sem obema izpiti vsak dan po dva
kozarca vode iz zdravilnega vrelca, in kopati se po
dvakrat na teden v kopalnej banji. Kneginja, kakor
se vidi, ni vajena zapovedovati; ona zelo čisla um
in znanje svoje hčere, katera je že čitala Byrona
v izvirniku, in ume algebro: v Moskvi se bavijo
ženske z resnim učenjen, in imajo prav! Naši moški
so tako pusti in neljubeznjivi, da se vsaka ženska
hitro naveliča koketirati ž njimi. Kneginja zelo ljubi
mlade ljudi, knežna jih pa jako prezira — moskov¬
ska navada! Vsled odgoje obnašajo se moskovske
dame kakor štirdesetletni možje.

— Ali ste že vi bili v Moskvi, gospod doktor?

— Da, imel sem celo tam še presej dobro
prakso.

— No, nadaljujte.

133

— A jaz mislim, da sem že povedal vse . .,
Da, še nekaj: knežna rada razsojuje o čuvstvih,
strastih in drugem. Jedno zimo bila je v Petrogradu,
a tam jej ni dopadlo, zlasti občinstvo jej ni ugajalo,
najbrž so jo bili prehladno sprejeli.

— Ali neste videli danes nikogar pri njih?

— Nasprotno, bil je pri njih jeden pobočnik,
nek prenapeti gvardinec, pa neka na novo prišla
dama, jako lepa, a kakor se vidi, zelo bolna . . .
Ali jo še vi neste videli v toplicah? — srednje ve¬
likosti je, rumenih las, bledega obraza in na desnem
lici ima majhno pegico. Čudil sem se njenemu ži¬
vemu obrazu. — Njen mož je v sorodstvu s kne¬
ginjo.

— Majhno liso ima na lici, mrmral sem skoz
zobe? — Ali je res?

Doktor me je bistro pogledal, položil mi roko
na srce, in rekel jako slovesno: — vi jo morate
poznati! . .. Srce bilo mi je silnejše kakor po navadi.

— Pravo ste pogodili! rekel sem mu — a
nadejam se, da me ne izdaste. Jaz jo še nesem
videl, a spoznal sem po vašem popisu žensko, ka¬
tero sem ljubil nekdaj. Ne pripovedujte jej o meni

134

niti besedice; a če ona vas vpraša zame, govorite
o meni le slabo.

— Kakor hočete, rekel je Werner in zmajal
z ramami.

Ko je odšel, težila je strašna žalost mojo dušo.
Osoda pripeljala je zopet naju vkupe na Kavkazu,
ali je pa prišla ona nalašč semkaj, da me najde?...
A kako se bova srečala? ... Ali je res ona? . ..
Moje predčuvstvo me še nikdar ni goljufalo. Ni ga
človeka na svetu, nad katerim bi imela preteklost
toliko sile, kakor nad menoj. Vsak spomin omino-
lem veselji in minolej žalosti usadi mi britke ob¬
čutke v srce . . . Jaz sem že tako neumno ustvar¬
jen : nikdar ne pozabim — ničesar.

Po obedu, ob šestih popoludne šel sem na
sprehajališče. Kneginja in knežna sedeli sta na klopi,
in okrog njiju stalo je mnogo mladih ljudij, ki so se
skušali, kateri bi se njima bolj prikupil. Usedel
sem se jima nasproti na drugo klop in ustavil dva
znana D . . . . častnika — jel sem jima pripovedo¬
vati nekaj smešnega, da sta se smejala, kakor bi
se jima bila zmešala pamet. Radovednost privabila
je k meni nekaj knežinih častilcev; zapuščali so

135

jo drug za drugim, ter zbirali okrog mene, in kmalu
ni bilo nikogar pri njej. Jaz nesem umolknil; moje
sme 4 nice bile so zabavljive, da bi znorel, moje
opombe o mimohodečih gostih in njih originalnostih
bile so zbadljive in polne ironije ....  Zabaval sem
poslušalce do solnčnega zahoda. Nekaterikrat šla je
knežna držeč se za roko svoje matere mimo nas,
spremljal nju je hrom in majhen starec; nekateri¬
krat pogledala me je jezno, dasiravno se je priza¬
devala kazati se ravnodušno . . .

— Kaj vam je pravil? vprašala je mladega
človeka, ki se je bil vrnil iz uljudnosti k njej: —
pač kaj zanimljivega — o svojih podvigih v bojih? ...
To izgovorila je jako glasno, izvestno hotela je
mene razžaliti. „Oho,“ mislil sem si, „vi se zastonj
ne jezite na me: le počakajte, kaj bo še.“

Grušnicki jo je zasledoval kakor ropna zver,
ves čas ni obrnil očesa od nje: stavim, da bo prosil
jutri koga, da bi ga predstavil kneginji. In ona bo
tega zelo vesela, ker jej je jako dolgčas.

136

16 . maja.

V dveh dneh so moje zadeve jako napredovale.
Knežna me jako sovraži; povedali so mi že dva
epigrama, ki jih je izstrelila na me, dovolj zbadljiva
in ob jednem prav ljubezniva. Jezi jo, da se jaz,
ki sem vajen dobre družbe in sem znan z njenimi
petrogradskimi sestričinami in tetami, ne potrudim
seznaniti se ž njo. Vidim jo vsak dan pri kopeli
ali pa na sprehajališči; a jaz napenjam vse sile, da
bi jej odpeljal vse obožovatelje, bleščeče pobočnike,
blede Moskvičane in druge — in skoro vselej se
mi to posreči. Nikoli nesem mogel trpeti gostov v
hiši: a sedaj jih je pa pri meni vsak dan polna
hiša, pri meni kosijo, večerjajo in igrajo — žalibog,
moj šampanjec ima večjo moč, kakor njene oči.

Včeraj srečal sem jo v Čelahova prodajalnici,
kupovali sta z materjo lepo perzijsko preprogo.
Knežna prosila je svojo mater, naj ne gleda na ceno,
kajti ta preproga bi jako lepšala njeno sobo! . . •
Jaz sem bil obljubil štirdeset rubljev več in pre¬
proga bila je moja; zato poplačala me je s pogle¬
dom, iz katerega je sijala silna jeza. Ko so kosili*

137

velel sem nalašč peljati svojega konja, odetega s to
preprogo, mimo njenih oken. Werner je bil ta čas
pri njih, in pravil je pozneje, da je ta igra napra¬
vila silen dramatičen utis. Knežna Mary sauje zaroto
proti meni, in opazil sem, da me dva poboenika
vpričo nje že prav hladno pozdravljata, vender pri¬
deta še vsak dan k meni na kosilo.

Grušnicki lazi okrog ves zamišljen, roke drži
na hrptu, in nikogar ne pozna: noga njegova je
hipoma ozdravela: samo malo še šepa. Ponudila se
mu je prilika govoriti s kneginjo, in pokloniti se
njenej hčeri; ona, kakor se vidi, ni zelo izbirčna,
kajti od tega časa odgovarja mu na pozdrave z mi¬
lim smehljanjem.

— Ti se tedaj res ne maraš seznaniti z Li¬
go vskima? rekel mi je včeraj.

— Res ne.

— Prosim te! tam je najprijetnejša hiša v
mestu! tam se zbirajo vsi boljši ljudje.

— Dragi moj, boljših ljudij sem že davno sit.
Ali ti zahajaš k njima?

— Ne še; govoril sem še samo dvakrat s

knjeginjo, in ne več. Ti veš kako težko je priti

10

138

jednemu izmej nas v tako hišo, dasi je to tukaj
kaj navadnega . . . Drugače bi bilo, ko bi nosil čast¬
niško uniformo.

— Prosim te! Tak si mnogo zanimivejši! Ti
samo ne znaš porabiti ugodnega položaja ... Ta
vojaški plašč povzdiguje te v očeh rahločutne go-
spodičine v junaka in mučenika.

Grušnicki posmejal se je samodovoljno.

— Kaka neumnost! rekel je.

— Jaz sem prepričan, da je kneginja v te že
zaljubljena.

Zarudel je do ušes in se napihnil.

Oh, samoljubje! ti si tisti vod, s katerim
je hotel Arhimed pridvigniti zemljo iz njenih te¬
čajev.

— Ti se šališ, rekel je na videz srdit: —
glej, ona me še tudi premalo pozna.

— Ženske ljubijo ravno te, katerih dobro ne
poznajo.

— Jaz tudi ne želim dopasti jej: samo se¬
znanil bi se rad s prijazno hišo; bilo bi tudi sme¬
šno, ko bi gojil kake nade ... Za vas je drugače;
vi petrogradski zmagovalci: če le pogledate — se

139

že tajajo ženska srca ... A veš, Pečorin, da je
knežna že govorila o tebi ? .. .

— Kako ? ona govorila o meni ? . . .

— Ne veseli se preveč. Ko sva se slučajno
začela pogovarjati, bila je njena tretja beseda: „Kdo
je oni gospod, ki ima tako zopern pogled? Bil je
z vami . . . takrat." Zarudela je, in ni hotela ime¬
novati dne, ko mi je pobrala kozarec. „Vam ni treba
omenjati dneva, odgovoril sem jej, ostane mi tako
zmiraj v spominu. . .“ Moj prijatelj Pečorin! ne
čestitam ti; pri njej si slabo zapisan . . . Res škoda,
ker je Mary jako ljubezniva! . . .

Povedati moram, da pripada Grušnicki k onim
ljudem, kateri žensko, ki jo komaj poznajo, ime-
nujo mojaMary, moja Sophie;  če jim je všeč.

Odgovoril sem mu z resnim obrazom:

— Ona res ni neznana . . . Toda varuj se
Grušnicki! Ruske gospodične zadovoljujejo se na¬
vadno s platonično ljubeznijo, a nikakor ne mislijo
na možitev; a platonična ljubezen je najnemirnejša.
Knežna pripada k onim ženskam, ki hočejo, da bi
jih vedno zabavali; če se bo le dve minuti dolgo¬
časila pri tebi — si vsekako zgubljen ; tvoje mol-

10 *

140

Čanje mora dražiti njeno radovednost, tvoje govor-
jenje ne bo je zadovoljilo; moraš jo razburjati vsak
trenutek; desetkrat se bo radi tebe izognila dobri¬
kanju drugih, in imenovala bo to žrtev; da se od¬
škoduje za to, začela te bo mučiti, naposled ti pa
pove naravnost, da te trpeti ne more. Ako ne boš

znal pridobiti oblast nad njo, ti že prvi poljub

ne da pravicee do druzega; ko se bo dovolj nako-
ketirala, uzela bo iz pokorščine do svoje matere
kako pokveko, in ob jednem začela se domišljevati,
da je nesrečna ter je ljubila samo jednega_ človeka,
to je tebe, a da jo ni hoteio nebo zjediniti ž njim

zato, ker je bil v prostem vojaškem plašči, dasi

je bilo pod tem debelim, sivim plaščem trpeče in
plemenito srce . ..

Grušnicki udaril je z roko po mizi in začel
hoditi po sobi gori in doli.

Jaz sem se hohotal v srci, dvakrat se mi je
izmuznil lahek smeh, k sreči on tega ni opazil. Jasno
je, da je zaljubljen, ker je postal zaupnejši, kot je
bil popred; zagledal sem na njegovej roki surovo
narejen srebern prstan domačega dela; to se mi je
sumljivo zdelo . . . Jamom ogledavati prstan in kaj

141

opazim? ... z malimi črkami bilo je na njem ure¬
zano ime Mary — in datum istega dne, ko je po¬
brala kozarec. Obranil sem za se, kar sem videl,
nesem ga maral siliti k priznanju, hočem, da mi bo
vse zaupljivo povedal — in potem se bova veselila!

Danes ustal sem pozno; ko sem prišel h ko-
kopeli, nikogar še ni bilo tam. Bilo je vroče; beli,
raztrgani oblaki valili so se izza snežnikov in obe¬
tali hudo uro; vrh Mošuka se je kadil kakor ugas-
neDa bakla; okrog njega plazile in vile so se sive
megle kakor kače, videlo se je, kakor bi se bile
zamotale v grmičevje. Zrak je bil napolnen z elek¬
triko. Podal sem se po drevoredu, kateri drži proti
podzemeljskej jami. Mislil sem na žensko z malo
iso na lici, o katerej je doktor pripovedal. . . Zakaj
je ona tukaj? Ali je ravno ona? Čemu jaz mislim,
da je ona ? Zakaj sem tako trdno v tem prepričan ?
Vsaj ni malo ženskih z lisami na licih! Ko sem
tako premišljeval, prišel sem k jami. Kaj zagledam?
pod njenim obokom stoji ženska, zavita v črn šal,
s slamnikom na glavi, tužno povešala je glavo na
prsi; slamnik je zakrival njen obraz. Hotel sem se

142

že vrniti, da bi jo ne motil v premišljevanji, ko je
povzdignila glavo in ozrla se na me.

— Vera! zaklical sem nehote.

Ona je zatrepetala in obledela.

— Jaz nesem vedela, da ste vi tukaj.

Sedel sem zraven nje in prijel jo za roko.
Davno pozabljen trepet prešinil me je po vseh žilah,
ko sem zaslišal ta mili glas; pogledale me je v oči
s svojimi modrimi in mirnimi očmi, v njih izraževala
se je neka nezaupnost ali očitanje.

— Midva se že davno nesva videla, rekel
sem jej.

— Davno, in oba sva se zelo spremenila!

— Tako, tedaj me ti ne ljubiš več?. . .

— Jaz sem omožena . . . rekla je.

— Zopet? Bil je vender pred nekaterimi leti
ravno ta uzrok, a mej tem .. .

Iztrgala je svojo roko iz moje in lice se je
razžarilo.

— Znabiti ljubiš svojega druzega moža? . .

Ni mi odgovorila in obrnila se je proč.

— Ali je morda on ljubosumen?

Zopet molk.

143

— Seveda, on je mlad, lep, najbrž tudi bogat?
in ti se bojiš . . . Pogledal sem v njen obraz, in
prestrašil sem se: na njem videlo se je globoko
upanje; v očeh so se bliskale solze.

— Povej mi, rekla je: — ali te tako veseli
mučiti me. Morala bi te sovražiti. Od kar te poznam,
nemam od tebe druzega kakor trpljenje . . . Njen
glas se je tresel ; nagnila se je k meni, položila
glavo na moje prsi.

„Morda si me ti,“ mislil sem si, „ravno zaradi
tega ljubila; veselja se pozabijo, a trpljenja nik¬
dar . ..“

Krepko sem jo objel, tako sedela sva dolgo.
Naposled so se pa najina ustna približala in zlila
se v gorek poljub. Njene roke so bile mrzle kakor
led, a glava je bila vroča, kakor bi gorela. Mej
nama začel se jeden tistih pogovorov, kateri na
papirji nemajo nikakega smisla, katerih ne moremo
ponoviti, ne zapomniti. Pomen glasu zameni in do¬
polni v takih slučajih pomen besedij, kakor v ita-
lijanskej operi.

Ona nikakor neče, da bi se jaz seznanil z
njenim možem, onim majhnim šepastim starcem, ka-

144

terega sem videl nedavno s kneginjo na šetališči;
uzela ga je radi svojega sina; je bogat, in trga
ga po udih. Jaz nesem ga najmanj smešil; ona ga
ljubi kakor očeta, in ga bo goljufala kakor moža...
Čudna stvar je človeško srce v obče, žensko pa še
posebej!

Verin mož, Semen Vasiljevič G . . . v je daljni
sorodnik kneginje. On stanuje "vštric nje. Vera je
pogosto pri kneginji, obljubil sem jej seznaniti se z
Ligovskima in dvornjati knežni, da bi tako ljudje
manj opazili najino ljubezen. Na ta način se moji
načrti ne bodo nič razdrli, poleg tega imel bom pa
še svoje veselje . . .

Da, veselje, pravim! . . . kajti meni je že prešla
ona doba duševnega življenja, ko še iščemo sreče,
če čutimo potrebo silno in strastno ljubiti koga;
sedaj jaz želim biti samo ljubljen, in še to le od
malokoga; jedna sama ljubezen celo bila bi mi za¬
dosti : pomilovanja vredna navada srca ! . . .

Nekaj zdi se mi zelo čudno; nikdar še jaz
nesem bil suženj kake ženske, katero sem ljubil, a
vselej pridobil sem nepremagljivo oblast nad njeno
voljo in nad njenim srcem, ne da bi se bil priza-

145

deval pridobiti jo. Od česa to? — morda od tega,
ker se nesem nikdar preveč navezal na katero, in
se je vsaka bala, da bi me ne izgubila ali je pa

to — magnetičen upliv silnega organizma? ali se pa

samo nesem nikoli seznanil z žensko s trdnim zna¬
čajem.

Priznati moram, da ne ljubim ženskih s trdnim
značajem: kaj taeega ne pristuje ženski . . .

Jedenkrat sem se bil zaljubil v žensko z ne¬
premakljivo voljo, katere nesem mogel ukloniti . . .
In ločila sva se v sovraštvu — ako bi se bila morda
sešla pet let pozneje, loč la bi se bila drugače.

Vera je bolna, dasi tega ne pove; bojim se,

da hira za jetiko, ali pa za ono boleznijo, ki jo

imenujejo „flievre leute“ — ta bolezen ni ruska, zato
pa tudi ruskega imena nema.

Huda ura zalotila je naju v jami in zadržala
naju pol ure daljše, nego sva mislila ostati. Ona ni
zahtevala, da bi jej prisegal zvestobo, ne vprašala,
ali sem ljubil katero drugo, od kar sva se ločila . . .
Verjela mi je ravno tako, kakor nekdaj, z ravno
isto neskrbnostjo ... in jaz jo ne bom goljufal;
ona je jedina ženska na svetu, katere bi goljufati

148

z velikim veseljem jemlje moje konje, a nikdar ne
jahajo vkupe z menoj. Bilo je že šest popoludne,
ko sem se domislil, da je čas iti obedvat. Moj
konj je bil utrujen; počasi sem jahal po poti, ki
je držala iz Pjatogorska v nemško kolonijo, kamor
pogosto hodijo topliški gostje na izlete. Ta pot vije
se mej grmovjem in plitvimi jarki, po katerih teko
šumeči potoki. Okrog in okrog vzdigujejo se strmi
grebeni Zmejeve, Železne in Lisje gore. Zajezdil
sem v tak jarek, ki se v tukajšnjem jeziku imenujejo
balkami,  tam ustavil konja, da bi ga napojil, kar
prihruje po poti sijajno društvo na konjih; dame v
črnih in višnjevih amazonkah, gospodje pa v polu-
čerkeskih in polunižegorodskih  oblekah.
Spredaj jezdil je Grušnicki s knežno Mary.

Dame v toplicah boje se čerkeskih napadov
tudi pri belem dnevu; najbrž je zato Grušnicki obesil
vrh plašča svojo sabljo in dva samokresa; bil J e
prav smešen v tej junaškej obleki. Visoki grm me je
zakrival, da me neso videli; a skoz listje sem jaz
vse videl, in na njih obrazih spoznal, da je njih go¬
vor sentimentalen.

— In vi hočete ostati celo življenje na Kav¬
kazu? rekla je knežna.

149

— Kaj je za me Rusija ? odgovoril je njen
kavalir: — dežela, kjer bi me preziralo na tisoči
Ijudij, ki so bogatejši od mene — tukaj me pa ta
debeli vojaški plašč nikakor ni oviral seznaniti se z
vami..  .

— Ravno nasproti . . rekla, je knežna in za-
rudela.

Na obrazu Grušnickega zasijal je veselja žar,
in nadaljeval je:

— Tukaj mi teče življenje veselo in čuda
hitro mej kroglami divjakov; ko bi mi poslal Bog
vsaj vsako leto jeden tak ženski pogled, kakor
je ta —

Pri teh besedah prijahali so vštric mene;
udaril sem svojega konja z bičem in odhajal izza
grma . .

— Mon Dieu, un circassien! . .. . zavpila je
knežna od strahu.

Da bi jo popolnem prepričal, da se ni ničesar
bati, odgovoril sem po francoski in se jej lahko po¬
klonil:

— Ne craignez rien, madame — je ne suis
Pas plus dangereux que votre cavalier.

150

Knežna bila je vsa zmešana — od česa? od
svoje zmote, ali pa, ker se jej je moj odgovor zdel
preveč predrzen. Želel bi, da bi bilo poslednje.
Grušnicki pogledal me je nevoljen.

Pozno zvečer, to je ob jednajstih, šel sem se
sprehajat po sprehajališči. Vse mesto je že spalo,
samo iz nekaterih oken so se še videle luči. Od
treh stranij videli so se črni grebeni skal, odrastki
Mašuka ; na njegovem vrhu ležal je črn oblak, ki
je obetal hudo uro, na vzhodu pa je vzhajal mesec;
v daljavi blesketale so se snežene gore. Včasih za¬
slišali so se kliei straž mej šumenjem topliških vrel¬
cev, katere puste teči po noči. Od daleč zaslišal
sem ropot konjskih kopit in klopotanje nogajskega
voza, katero je spremljevalo tatarsko petje. Ušel
sem se na klop in se zamislil ....  Čutil sem po¬
trebo razliti svoje misli v prijateljskem razgovoru .. •
a s kom? . . . „Kaj dela sedaj Vera,“ mislil sem .. •
Mnogo bi dal, ko bi se mogel ta trenutek sniti ž njo.

Kar začujem za sabo hitre in nejednake korake
Gotovo je Grušnicki, mislil sem si ... . In res bil
je on.

— Od kod?

151

— Od kneginje, rekel je jako ponosno. —
Kako lepo poje Mary!

— Ali veš kaj? rekel sem mu: — stavim,
da ona ne ve, da si ti praporščik; ona misli, da si
degradiran . . .

— Morda. A kaj to meni mari! . . rekel je
ves razmišljen.

— No, jaz sem to le tako rekel . ..

— Ali veš, da si jo ti strašno razjezil ? Tvoje
obnašanje zdelo se jej je preveč predrzno; skušal
sem jej dopovedati, da si dobro odgojen in da preveč
poznaš svet, da bi misliti mogel jo razžaliti. Ona
pravi, da imaš prav nesramen pogled, kar kaže, da
si jako mnogo domišljuješ o sebi.

— Ona se ne moti ....  Ali se ti nečeš po¬
tegniti za njo?

— Žal mi je, da še nemam zato pravice.

„Obo,“ mislil sem si, „onžegoji nekake nade.“

— Sicer je za te še slabše, nadeljeval je
Orušnicki: — sedaj se boš težko seznanil ž njima
—- ob, škoda! ta je najprijetnejša hiša v mestu, kar
jih poznam . . .

Meni se je srce kar zasmejalo.

152

— Prijetnejše hiše sedaj ni za me, kakor je

moja.

— Priznaj vender, da ti je žal.

— Kaka neumnost! če hočem, bodem že jutri
pri kneginji.

— Bomo videli. . .

— Da, še več, da ustrežena tebi, začel bom
dvorjaniti knežni . . .

— A, če bo le hotela govoriti s teboj?

— Počakal bom le tega trenutka, da se bo
naveličala tvojega govorjenja ... z Bogom.

— A jaz se bom še sprehajal; nikakor se mi
ne ljubi iti spat ... Ali pa rajši pojdiva v gostilnico,
tam igrajo. . . Moram se še danes prav veseliti.

— Želim ti, da zaigraš.

In šel sem domov.

21. maja.

Minul je skoraj cel teden, a nesem se še se¬
znanil z Ligovskima. Čakam ugodne priložnosti.
Grušnicki zasleduje kakor senca posod knežno, raz-
govarjata se brez konca; kedaj se ga bo vender
naveličala ? . . . Mati se za to ne zmeni, ker on ni

153

ženin. Taka je materinska logika! Zapazil sem že
kaka dva nežna pogleda — treba bo temu narediti
konec.

Včeraj videl sem prvikrat Vero pri studenci . . .
Ona ni šla iz hiše, od kar sva se videla v jami.
Oba sva h krati zajela z kozarcema vode iz vrelca,
in ona mi je pošepetala:

— Ali se nečeš seznaniti z Ligovskima ? samo
tam se moreva videti . ..

Očitanje! .. . dolgčas! A sam sem to za¬
služil . . .

Lepa priložnost: jutri je ples v gostilnici, in
lahko bom plesal s knežno mazurko.

22. maja.

V gostilnici zbralo se je mnogo ljudij boljših
stanov. Ob devetih so bili že vsi zbrani. Mej po¬
slednjimi prišla je kneginja s svojo hčerjo; mnoge
dame so jo pogledovale jezno, ker je knežna bila
jako okusno oblečena. Te, katere se prištevajo k
aristokratinjam, so pa zatajevale svojo jezo in zbi-
r ale se okrog nje. Ali ni povsod tako? Kjer je le
žensko društvo, tam je tudi višji in nižji krog. Pri

154

oknu, mej ljudmi, stal je Grušnicki in pritiskal lica
na stekla, ves čas ni umaknil očesa s kneginje,
ona mu je pa, ko je šla mimo, komaj prikimala z
glavo. Njegov obraz se je zasvetil kakor solnce ...
Plesi so se začeli s polko, potem je sledil valček.
Ostroge so zvenele, škrici pri suknjah so se vzdigo¬
vali in sukali.

Stal sem za neko debelo damo, katero so ob-
seneev&la razna peresa, njena obleka bila je silno
široka, njena lisasta koža spominjala je na dobo
prilepkov iz črnega tafta. Govorila je s svojim ka¬
valirjem, dragonskim stotnikom.

— Ta knežna Ligovska je jako zoprna! Po¬
mislite, zadela se me je in še opravičila se ni, da
celo obrnila se je in pogledala me s svojo lornjeto .' •
C’ est impayable! ... A kaj se tako postavlja!
Treba bi bilo malo jo nakrcati po prstih . . .

— To ne bo težko, odgovoril je poslužljivi
stotnik in odšel v drugo sobo.

Šel sem k knežni in poprosil jo plesati z mano
valček, posluživši se svobode tukajšnjih navad, ki
dovoljujejo plesati s tujimi damami.

Ona toliko, da se ni posmejala od samega

155

veselja; a vender si je prizadevala kazati kolikor
mogoče resen in ravnodušen obraz. Lahno položila
je roko na mojo ramo in obrnila glavo malo v
stran — začela sva plesati. Nikdar še nesem videl
gibčnejšega života! Čutil sem njeno sveže dihanje
na mojem lici — kita, ki se je v vihri valčeka od¬
ločila od drugih, mahala je lepo po njenih gorečih
licih . . . Plesal sem ž njo tri pota zaporedoma (ona
čudo dobro pleše valček). In začela je dihati, oei-
so se jej pomračile, polodprta ustna spregovorila so
komaj besedici: merci, monsieur.

Ko sva molčala nekaj minut, rekel sem jej,
kolikor mogoče s ponižnim glasom:

Slišal sem, knežna, da sem, ko še nesem bil
znan z vami, imel nesrečo nakopati si vašo ne¬
milost ... da ste našli moje obnašanje prevzetno . . .
Ali ni to res?

— In vi bi me tedaj radi utrdili v tem
mnenji ? odgovorila je z ironičnim posmehom, kar se
je prav lepo podajalo k njenej živej fizijognomiji.

— Če sem že bil tako predrzen, da sem vas
razžalil s čim, dovolite mi še večjo predrznost: pro¬
siti vas odpuščenja . . .

n*

156

— To ne bo tako lahko . . .

— Zakaj pa ne?

— Zato, ker vi ne zahajate k nam, a ti plesi
se pogosto ne ponavljajo.

„To znaei,“ pomislil sem , . . „da so njih vrata
za me zmirom zaprta*.

— Ali ne veste, knežna, rekel sem malo ne¬
jevoljen: — da ne smemo zavreči skesanega greš¬
nika: če ne. naredi v obupanji še večjo pregreho . ..
in takrat . . .

Smeh in šepetanje okrog stoječih prisilila sta
pretrgati najini pogovor in obrniti se proč. Nekaj
korakov od mene stalo je več moških, mej njimi
oni dragonski stotnik, ki je prej izrekel sovražne
nakane proti knežni; on je bil posebno glasen, vesel
in zadovoljen, mel je roke, krohotal se in razgo-
varjal s tovariši. Iz ujih srede podal se je nek go¬
spod v fraku z dolgimi brkami in rudečim obrazom
z negotovimi koraki naravnost proti knežni, bil je
pijan. Obstal je pred njo, položil jej roko na ramo,
uprl v njo svoje mračno-sive oči in rekel jej s hri¬
pavim glasom:

157

— Permetez ... no, kaj je tukaj! . . . . pro¬
sim: priporočim se za mazurko.

— Kaj hočete? rekla je s tresočim glasom in
ozirala so s prosečimi pogledi okrog. A žalibog,
njena mati bila je daleč proč, in zraven nje ni bilo
nikakega kavalirja; samo pobočnik je vse videl, a
skril se je mej ljudi, da bi se mu ne bilo treba
mešati v to komedijo.

— Kaj ? rekel je pijani gospod in pomignil
dragonskemu stotniku, ki ga je osrčeval z znamenji:

■— ali nečete? . . . Imam čast prositi vas pour ma-
zure ... Vi morda mislite, da sem pijan ? Nikakor
ne! . . . Temveč zamorem zagotoviti vas . . .

Videl sem, da bi bila ona kmalu pala v ne¬
zavest od strahu in jeze.

Stopil sem k pijanemu gospodu, prijel ga
krepko za roko, ostro mu pogledal v oči, in poprosil
ga, da naj gre proč — kajti obljubila je knežna
plesati z menoj mazurko.

— No, za sedaj se ne da storiti ničesar 1. . .
tedaj drugikrat! rekel je, zasmejal se iu odšel k
svojim tovarišem.

158

Mene nagradila je za to knežna z globokim in
prijaznim pogledom.

Knežna šla je k materi in povedala jej vse;
ta je poiskala mene mej ljudmi in se mi zahvalila.
Povedala mi je, da pozna mojo mater ter je v pri¬
jateljstvu z večmi mojimi tetami.

— Jaz res ne vem, kako je, da se še sedaj
neste seznanili z nami, pristavila je, a priznajte, da
je to vaša krivda. Vi se vseh tako ogibljete, da je
kar čudno. Nadejam se, da zrak mojih sob prežene
muhe ... Ali mari ne bo res tako?

Izpregovoril sem jedno tako frazo, kakoršno bi
vsakdo ob takej priliki.

Kadrilje so se dolgo vlekle.

Na konec zaigrala je godba mazurko; usedel
sem se h knežni.

Niti besedice nesem omenil o pijanem gospodu
n o njegovem obnašanji, niti o Grušnickem. Nepri¬
jetni utis, ki ga je napravil na njo ta neprijetni do¬
godek, se je malo razkadil; njeni obraz bil je rudeč
kakor zrela češnja; šalila se je jako ljubeznivo;
njen razgovor bil je umen, brez vse napetosti živ
in priprost; njene opombe bile so jako dovtipne.

159

— Vi ste čuden človek! rekla je ter pogle¬
dala me s svojimi baržuuastimi očmi, in nasmejala se
po sili.

— Nesem se hotel seznaniti z vami, rekel
sem: — ker vas obdaja ves čas cel trop obožate-
ljev; bal sem se, da bi me še ne zapazili mej njimi.

— Tega se vam ni treba bati: ti so strašno
dolgočasni . . .

— Ali vsi?

Pogledala je na me, kakor bi se hotela nekaj
domisliti, potem je pa zarudela in rekla: vsi.

— Tedaj tudi ti moj prijatelj Grušnicki ?

— Ali je on vaš prijatelj? rekla je dvomljivo.

— Da.

— No, on koneeno ne spada mej dolgočas¬
neže . . .

— A mej nesrečneže, rekel sem jaz, smeje se.

— Pač res! in vam se zdi to smešno? Želela
bi, da bi bili vsi na njegovem mestu.

— Kaj? Jaz sem bil tudi praporščik, in reči
moram, da je to bila najlepša doba mojega živ¬
ljenja !

160

— Ali je on praporščik? ....  rekla je hitro,
potem pa pristavila: a mislila sem . . .

— Kaj ste mislili?

— Ničesar ... A kdo je ta dama ?

Razgovor obrnil se je v drugo stran, in ni se
povrnil več v prejšnji tir.

Končala se je mazurka, in midva sva se ločila
— do svidenja! Dame so se razšle; jaz pasem šel
večerjat, in dobil sem Wernerja.

— Oho! rekel je: tako delate tedaj! Ali ne
veste, da ste rekli, da se ne seznanite drugače s
knežno, kakor, ee jo otmete od gotove smrti.

— A storil sem še večje dobro delo, odgovoril
sem mu: — rešil sem jo od nezavesti na plesu . . .

— Kako je to bilo? povejte mi no . . .

— Pa uganite — vsaj uganete vse na svetu!

30. maja.

Okolu sedme ure zvečer sprehajal sem se po
sprehajališči. Grušnieki zagledal me je od daleč in
prišel je k meni; nekako smešno navdušenje bliskalo
mu je iz oii. Krepko me je stisnil za roko in
rekel mi je s tragičnim glasom:

161

— Zahvaljujem se ti Pečorin . . . vsaj me
razumeš.

— Ne; zahvaljevati se mi nemaš ničesar, od¬
govoril sem mu; kajti res se nesem spominal nika-
kega dobrega dela.

— Kako ? ali včeraj ? ali si marš pozabil ? . . .
Maiy mi je vse dopovedala, vse.

— Tako? Tedaj je pri vama že vse vkupno,
celo hvaležnost?

— Čuj, rekel je Grušnicki ponosno: — prosim
te, ne norčuj se iz moje ljubezni, če hočeš, da
ostaneva prijatelja ... Ti vidiš, da jo ljubim, da
bi zblaznel... in jaz tudi mislim, nadejam se, da
me ljubi ona . . . Nekaj bi te prosil; danes zvečer
boš pri Ligovskib; obljubi mi paziti na vse: dobro
vem, da si skušen v tacih rečeh, ti poznaš bolje
ženske kakor jaz ... Ženske, ženske! kdo jih razume?
Njih smehljanje nasprotuje njih pogledom, njih besede
obetajo, njih glas pa odbija . . . Zdaj uganejo hi¬
poma naše najskrivnejše misli, drugi pot pa ne
umejo, če jim tudi kaj tako jasno omeniš, da bi
prijel z roko . . . Poglej to kuežno: včeraj žarile so

162

se njene oči od strasti in gledale za menoj, danes
so pa zopet ravnodušne in hladne . . .

— To je morda posledica upliva toplic?

— Ti povsod vidiš slabšo stran . . . mater-
jalist, pristavil je s preziranjem; — no pa premeniva
materijo — odgovoril je vesel svoje slabe šale in
se posmejal.

Ob devetih šla sva oba vkupe h kneginji.

Ko sva šla mimo Verine hiše, videl sem jo
pri oknu. Spogledala sva se mimo grede. Ona prišla
je kmalu za nama k Ligovskima. Kneginja jo je
predstavila meni kot svojo sorodnico. Gostov bilo
je veliko; pili smo čaj in razgovarjali se vse križem.
Prizadeval sem si dopasti kneginji, uganjal sem šale,
da se mi je prav iz srca smejala; knežno je tudi
silil smeh, a premagovala se je, da bi ne skazila
svoje prijetne role. Grušnicki bil je jako vesel, če¬
tudi se knežna ni zmenila za njegovo veselost.

Ko smo spili čaj, šli smo v salon.

— Ali si zadovoljna z mojo ubogljivostjo, Vera?
rekel sem jej, ko sem šel mimo nje.

Pogledala sva se z očmi, in njen pogled je bil
poln ljubezni in hvaležnosti. Kneginja posadila je

163

hčer za glasovir; vsi so je prosili, naj kaj zapoje —
jedini jaz sem molčal, porabil sem to priložnost, da
sem šel k oknu z Vero, katera mi je rekla, da mi
ima povedati nekaj važnega za naju oba . , . Kaj
neki? .. . neumnost!

Knežno jezilo je moje ravnodušje, kar sem
sklepal iz njenega srditega pogleda . . . dobro sem
razumel ta kratki, a krepki, nemi, a pomenljivi go¬
vor njenih očij.

Zapela je: njen glas ni bil oduren, a pela je
jako slabo . .. sicer jo pa nesem poslušal. Zato je
pa Grušnicki, ki je sedel njej nasproti, pohlepno
požiral njene poglede: charmant, delicieux!

— Poslušaj me, rekla je Vera: — jaz ne
maram, da bi se seznanil z mojim možem, a vse-
kako moraš dopasti kneginji; to ti je lahko; ti mo¬
reš, kar hočeš. Videti se moreva sp no tuka j.

— Samo?

Zarudela je, potem je pa nadaljevala: — ti
veš, da sem tvoja sužna, nikoli se nesem mogla
upreti, tebi ... in za to sem kaznovana, ti me boš
pozabil! A jaz hočem obvarovati vsaj svoje pošteno
ime ... da ne za se, to dobro veš! . . . Lepo le

164

prosim: ne muči me s praznimi sumnjami in pona¬
rejeno hladnostjo: morda bodem kmalu umrla; čutim
že, kako slabim od dne do dne ... in tudi ne mi¬
slim o bodočem življenji, temveč samo o tebi . . .
Vi moški še ne poznate sladkosti pogleda in sti¬
skanja rok ... a jaz čutim, prisežem ti to, ko za¬
slišim tvoj glas, t.iko blaženstvo v svojih prsih, da
ga ne morejo nadomestiti najgorkejši poljubi.

Knežna Maiy je nehala peti. Pohvale donele
so jej od vseh stranij; jaz sem šel k njej; izrazil
sem se nekaj o njenem glasu, pa ne ravno pohvalno,
in povedal, da je nesem poslušal dosti pazljivo.

Naredila je kisel obraz in napela spodnjo
ustno, ter mi rekla porogljivo: —

— Še ljubše mi je, da me neste poslušali; a
vi morda ne marate za godbo? . . .

— Ravno nasproti — zlasti po kosilu.

— Grušnicki imel je prav, ko mi je pravil,
da imate vi jako prozajičen okus . . in sedaj vidim,
da vi ljubite muziko samo v gastronomičnem oziru.

— Vi se zopet motite, jaz nesem nikakeršen
gastronom: jaz imam slab želodec. Po muziki se
jako lahko spi, spati po kosilu je pa jako zdravo;

165

jaz ljubim tedaj muziko v medicinskem oziru. Z večer
pa muzika preveč razdraži živce in stori me preveč
žalostnega ali preveč veselega. To in drugo je ne¬
prijetno, kadar ni pravega uzroka žalovati ali vese¬
liti se; poleg tega je žalost v družbi smešna, pre¬
velika veselost pa neprilična.

Ni me poslušala do konca, odšla je proč in
usela se poleg Grušnickega, in unel se je mej njima
nek sentimentalen pogovor; knežna odgovarjala mu
je le razstreseno na njegove modre fraze, aasiravno
se je prizadevala poslušati ga z veliko pazljivostjo.
On jo je večkrat pogledal in prizadeval si uganiti
uzrok njene notranje razburjenosti, ki se je pokazo-
vala v njenih nemirnih pogledih.

A jaz sem vas uganil, mila knežna, varujte
se! Vi me nameravate plačat’ z istim denarjem,
dražiti moje samoljubje — a vam se ne bo posre¬
čilo ! ako vi meni napoveste vojno, tudi jaz ne bom
imel usmiljenja.

Ostali del večera prebil sem poleg Vere in do
sita nagovoril se ž njo o preteklosti . . . Zakaj me
ona tako ljubi, res ne vem, tem manj, ker je ona
ženska, ki me po polnem pozna in ume z vsemi mo-

166

jimi slabostmi in grdimi strastmi ... Ali je zlo
mari tako vabljivo ? . . .

Odšla sva s Grušnickim vkupe; na ulici prijel
me je za roko in rekel mi po dolgem molčanji:

— No kaj?

„Ti si bedak, “ hotel sem odgovoriti, a zadržal
sem jezik in zmajal samo z ramama.

6. junija.

Vse te dni nesem odstopil ne j eden trenutek
od svoje sisteme. Knežni je moje govorjenje vedno
bolj všeč, povedal sem jej nekatere čudne dogodbe
iz svojega življenja, ona že začenja videti v meni
nenavadnega človeka. Jaz se smejem nad vsem sve¬
tom, zlasti nad čuvstvi: to jo straši. Vpričo mene
se ne upa več spuščati z Grušnickim v sentimen¬
talne prepire, nekaterekrati odgovorila mu je že na
njegovo besedovanje z ironičnim smehljanjem; jaz
naredim vselej, kadar pride Grušnicki k njej, jako
resen obraz, in grem proč; prvikrat bila je na videz
tega celo vesela, drugikrat zjezila se je na me,
tretjikrat na Grušnickega. — Vi imate jako malo

167

samoljubja! rekla mi je včeraj. — Zakaj mislite,
da sem rajši z Grušnickim?

Odgovoril sem jej, da žrtvujem lastno srečo za
svojega prijatelja.

Pogledal sem na njo, njen obraz bil je resen.
Potem pa celi dan nesem govoril ž njo niti bese-
dice ....  Zvečer je bila vsa zamišljena; danes pri
studenci pa še bolj. Ko sem šel mimo, poslušala je
jako razstreseno Grušnickega, ki se je navduševal
za prirodo; ko me je zagledala, jela se je kroho¬
tati (res prav ob nepriličnem času), samo, da bi po¬
kazala, da me je zapazila. Šel sem dalje in jo začel
skrivaj opazovati od strani, ona se je obrnila od
Grušnickega, in dvakrat široko zazevala. Sedaj ga
ima že dosti. Še dva dni, pa ne bo več govorila
ž njim.

11. junija.

Večkrat vprašam samega sebe, zakaj se toliko
prizadevam pridobiti ljubezen te mlade devojke, ki
je ne maram niti zapeljati, niti vzeti jo kedaj za
ženo. Čemu je to žensko koketstvo? Vera me bolj
ljubi, nego me bo Mary kedaj ljubila; ko bi se ta

168

krasotica uporno upirala mojej ljubezni, potem bi ž
mogel razjasniti, kaj me tako m : ka.

A to ni! Tedaj tu ni potreba ljubezni, ki nas
muči v prvej mladosti, in nas goni od ženske do ženske,
dokler ne najdemo katere, ki nas trpeti ne more: tu
se začenja stanovitna — brezkončna strast, katero
lahko izrazimo matematično s premo črto, raz¬
prostirajočo se iz jedne točke vedno v jedno mer v
brezkončnem prostoru; skrivnost te brezkončnosti
tiči — v nemogočnosti doseči svoj cilj, to je konec.

Zakaj pa to govoričim? — Iz zavisti do Gruš-
niekega? Bevež! on je res ni vreden. Ali je pa
to posledica onega slabegž, nepremagljivega čuv-
stva, ki Das sili razdirati sladke zmota svojega bliž¬
njega samo zato, da bi mu mogli povedati, ko bo
vpraša! nas v obupanji, čemu naj verjame:

— Dragi prijatelj, z menoj godilo se je ravno
tako, a vender kosim, večerjam, spim mirno in
upam, da bom tudi umrl brez joka in solza.

A neka čarobna slast je imeti mlado, ko¬
maj razvito srce! Podobno je cvetlici, ki se je rav¬
nokar razcvela in siri prijetno vonjavo, ko jo zadene
solnca luč; tako cvetko utrgamo, duhamo jo do

169

sita, in vržemo na pot; morda jo še kdo pobere !
V sebi čutim nenasitljivo hrepenenje poglodati vse,
kar dobim na potu; na radosti in trpljenja drugih
gledam samo z ozirom na sebe, kakor na hrano,
vzdržujočo moje duševne sile. Jaz sam nesem več v
stanu pod uplivom strastij izgubiti um; okolnosti
podavile so v meni častiljubje, a prikazalo se je
hitro v drugej podobi; bajti častiljubje ni nič dru-
zega kakor hrepenenje po oblasti, največje moje ve¬
selje je pa — podvreči vse okrog mene mojej volji,
vzbujati do sebe čuvstva ljubezni, udanosti in strahu
— ali ni to prvi priznak, največa zmaga gospod-
stvaželjnosti ? Napravljati drugim veselja in žalosti,
ne da bi za to imeli kaj pravice: mari ni to naj¬
slajša hrana našega ponosa? In kaj je sreča? Nič
druzega, kakor nasiten! ponos. Ko bi se mogel jaz
šteti za najboljšega in najmogočnejšega človeka na
svetu, bil bi srečen; ko bi vsi mene ljubili, odprli
bi se v meni neusahljivi vrelci ljubezni. Zlo rodi
zopet zlo; prvo trpljenje nam pokaže, kako veselo
je mučiti druzega. Ideja zla ne rodi se v glavi
človeka, da bi pri tem ne občutil hrepenenja delati

zlo. Ideje so organska stvarstva, rekel je nekdo;

12

170

njih rojstvo jim že da obliko, in ta oblika je de¬
janje; v čegar glavi rodi se več idej, ta bolj deluje.
Zato veleum, priklenen na uradniško mizo, mora
ali umreti, ali pa zblazneti; ravno tako kakor človek
močnega organizma, ki vedno sedi, in se malo giblje,
umrje od udara (kipa).

Strasti neso nič druzega, kakor ideje v prvot¬
nem razvoji; lastne so mlademu srcu, in blazen je, kdor
jih misli ohraniti vse življenje: mirne reke zače¬
njajo se kakor deroči potoki, nobena pa ne dere in
vihra do morja; polnost ia globina čutov ne do¬
pušča hitrih razburjenij; duša v trpljenji in veselji
vse dobro presodi in se prepriča, da mora biti vse
tako; ona ve, da bi jo brez viharjev posušila vedna
solnčna gorkota; ona presodi svoje lastno življenje —
raduje se in kazuuje sebe kakor razvajeno dete.
Samo, kadar doseže človek to višjo stopinjo spo¬
znanja samega sebe, zamore prav oceniti božjo
pravico.

Ko sem prečital te vrstice, spoznal sem, da
sem se jako oddalil od svojega predmeta ... A kaj
to dene? . . . Vsaj pišem ta dnevnik samo za se, in
vse bo, kar zapišem vanj, za me dragocen spomin.

171

Grušnicki prišel je k meni in objel me okrog
vratu: imenovan je častnikom. Pila sva šampanjec.
Doktor Werner je prišel kmalu za njim.

— Jaz vam ne častitam, rekel je Grušnickemu.

— Zakaj ne?

— Zato, ker se vam prav lepo podaje ta
vojaški plašč; tu v toplicah narejena častniška uni¬
forma vam gotova ne bo tako lepo stala . . . Po¬
mislite, da ste zdaj bili izjema, a zdaj stopite pod
občno pravilo.

— Govorite, kar hočete, gospod doktor! mo¬
jega veselja mi ne razderete. On ne ve, pošeptal
mi je na uho: — koliko nad daje mi ta uniforma
... O! . . . uniforma! tvoje zvezde, moje vodite¬
ljice . . . No, zdaj sem po polnem srečen.

— Ali se pojdeš sprehajat z nami k brezdnu?
vprašal sem ga.

— Za nobeno ceno se ne pokažem več knežni,
dokler ni narejena moja častniška uniforma.

— Ali jej hočem naznaniti tvojo srečo ?

— Prosim te, nikar! . . . Hočem jo iznenaditi.

— Povej mi vender, kako stoje zdaj vajine
razmere ?

12 *

172

To vprašanje ga je vsega zmešalo: hotel se
je bahati — rad bi bit videl, da bi bila zvedela
knežna o njegovem povišanji, a sram ga je bilo pri¬
znati resnico.

— Kako ti misliš, ali te ona ljubi?

— Ali me ljubi? Prosim te Pečorin, kaj pa
vender misliš ... ali je mogoče tako hitro? ... če
me tudi ljubi, a redna ženska tega tako hitro ne
pove.

— Dobro! pač mora po tvojem redni človek
molčati o svojih strastih? . . .

— Ej, bratec! Vsaka stvar ima svoje manire!
marsikaj se ne pove, a se samo ugane . . .

—■ To je res . . . Samo ljubezen, ki jo čitamo
v očeh kake ženske, jo nikakor ne veže; drugače pa
besede . . . Varuj se Grušnicki, da te ne vara.

— Ona? . . . odgovoril je, in povzdignil oči
proti nelyi ter se vesel zahohotal: — smiliš šemi
Pečorin!

Šel je.

Zvečer podalo se je mnogobrojno društvo proti
brezdnu.

173

Po mnenjih tukajšnjih učenjakov je to brezdno
ugaslo vulkansko žrelo; ono je na rebru Mošuka,
blizu jedno vrsto od mesta.

Tja pelje pot skozi grmovje in kamenje; gredoč
v goro podal sem knežni roko, in ni je spustila
ves pot.

Najin razgovor začel se je z obrekovanjem:
jaz obiral sem navzočne in nenavzočne znance; od
začetka slikal sem jih smešno, potem pa njih slabe
strani. Žolč moj bil je razburjen. Začel sem s šalo,
a končal sem z resnično zlobo. Iz prva jo je vse
zabavalo, potem pa strašilo.

— Vi ste nevaren človek! rekla je: — rajši
bi videla, da me napade v gozdu ropar z nožem,
kakor pa vi s svojim jezikom . . . Prosim vas brez
Žale, kadar se mislite spraviti čez me s svojim jezi¬
kom, zabodite me rajši z nožem — mislim, da vam
to ne bo težko.

— Ali sem mari jaz kaj podoben roparju?

— Vsaj ste še hujši.

Zamislil sem se za trenutek, potem pa rekel
z globoko ganljivim glasom:

174

— Da, taka bila je moja osoda od otročjih
let! Vsi so mi brali na obrazu znamenja slabih
lastnostij, katerih nesem imel — pripisovali so mi
jih — in res so se rodile. Bil sem ponižen — dol¬
žili so me lukavosti: in postal sem prikrit. Globoko
sem čutil dobro in budo, — nikdo se mi ni laskal,
vsi so me dražili; postal sem maščevanja željan;
sem jaz bil čmeren — drugi pa veseli in neposajeni;
jaz sem se čutil višjega od njih, a stavili so me
nižje: in postal sem zaviden. Rad bi bil ljubil ves
svet; — a mene ni umel nikdo, in naučil sem se
sovražiti. Moja mladost brez cvetja minula mi je v
borbi s samim seboj in s svetom; boljša moja čuvstva
hranil sem v globini srca, boječ se zasmehovanja,
ter ostala so tam in zamrla. Govoril sem resnico
— a nikdo mi ni verjel: in začel sem lagati; ko
sem spoznal življenje in prožila človeškega društva,
začel sem se baviti z znanjem življenja, a hitro sem
spoznal, da so srečni drugi tudi brez tega znanja,
in uživajo te dobrote, za katere se jaz toliko peham.
Takrat se je v mojih prsih rodilo obupanje — a
ne to obupanje, ki se ozdravi s samokresovo cevjo,
ampak hladno in brezsilno obupanje, ki se skriva v

175

prijaznem in ravnodušnem smehljanji. Postal sem nrav¬
stvena pokveka: boljša polovica moje duše ni bivala
več, usahnila je, posušila se in umrla; odrezal sem
jo in vrgel proč, druga se je pa še gibala in živela
za vsacega; nikdo ni opazil te spremembe, ker ni
nobeden vedel za drugo njeno umrlo polovieo. Vi
ste mi vzbudili sedaj spomin na njo, in prebral sem
vam ta njen grobni napis. Mnogim se grobni napisi
zde smešni, — meni pa ne, zlasti če se spominam
tega, ki počiva pod njim. Sicer pa vas prosim, da
se ne navzamete mojih nazorov: ako se vam zdi
moje pripovedovanje smešno, prosim, smejite se mi;
povem vam, da me ne boste razžalili s tem.

To minuto so se srečale najine oči; v njenih
svetile so se solze, njena roka, ki se je opirala na
mojo, se je tresla, lica so jej pa gorela; smilil sem
se jej! Pomilovanje, čuvstvo, kateremu se tako rade
udajo ženske, zastavilo je kremplje v njeno srce.
Vso pot je bila razstresena in zamišljena, z nikomur
ni koketirala — in to je veliko.

Prišli smo k brezdnu; dame so popustile svoje
kavalirje, a ona ni spustila moje roke. Za šale tu¬
kajšnjih fantov se ni zmenila; strmo brezdno, pri ka-

176

terem je stala, jo ni strašilo, mej tem, ko so druge
dame zakrivale oči in kričale.

Na povratnej poti nesem ponavljal najinega raz¬
govora, na prazna moja vprašanja odgovarjala je
kratko in jako razmišljeno.

•— Ali sta že ljubili kedaj ? vprašal sem jo na¬
posled.

Bistro me je pogledala, zmajala z glavo in zo¬
pet se zamislila: videlo se jej je, da je hotela po¬
vedati nekaj, pa ni vedela kako začeti; njene prsi
so se vzdigovale .. . Kako bi se tudi ne! muselinov
rokav je slabo varstvo, električne iskre švigale so iz
moje roke v njeno; skoro vse strasti se tako začno,
in zelo se motimo, če mislimo, da nas ljubi ženska
za naše fizične in duševne prednosti; se ve da tudi
te pripravljajo tla in pripogibajo srce, da prejme
sveti ogenj; a vender prva dotika reši stvar.

— Kaj ne, bila sem prav ljubezniva danes?
rekla je knežna s posiljenim smehljanjem, ko sva
prišla do njenega stanovanja.

Ločila sva se.

Ona je nezadovoljna sama s seboj: sebi očita
hladnost ....  A ni to prvo znamenje zmage?

177

Jutri me pa hoče odškodovati zato; jaz vse to
vem že naprej, in ravno to je dolgočasno.

12. junija.

Danes sem videl Vero. Mučila me je s svojo
ljubosumnostjo. Knežna jej je baje razodela vse
srčne skrivnosti: res pravo si je izbrala!

— Jaz že vem, kam to kaže, rekla je Vera:
— povej mi, ali ljubiš knežno?

— Kaj pa, če je ne ljubim?

— No, zakaj jo pa zasleduješ, in dražiš njeno
domišljijo! ... O jaz te že dobro poznam. Poslušaj
me: če hočeš, da bi ti verjela, pridi čez teden v
Kislovodsk; pojutršnjim odpotujemo tjakaj. Kneginja
pa ostane še nekaj dnij tu. Naj mi stauo vanje zra¬
ven nas, mi bomo stanovali v velikej hiši blizu
toplic; pod nami stanovala bo kneginja Ligovska,
zraven je pa druga hiša, ravno tistega gospodarja,
ki pa še ni oddana v najern . . . Dobro, ali prideš?

Obljubil sem jej, in še danes poslal sem najet
to stanovanje.

Grušnicki prišel je k meni in mi povedal, da
bo jutri narejena njegova uniforma, kakor nalašč
za na ples.

178

— In plesal bodem ž njo ves večer ... to se
bom nagovoril, pristavil je.

— Kdaj bo že ples?

— Jutri! ali še ne veš? To bo sijajen, tu¬
kajšnje načelstvo prevzelo je priprave

— Pojdiva na sprehod . . .

— Nikakor ne, v tem grdem plašči.

— Ali se ti je tako pristudil?

Odšel sem in srečal knežno Mary, povabil sem
jo na mazurko. Čudila se je na videz, v resnici bila
je pa jako vesela.

— Mislila sem, da plešete samo takrat, kadar
je neizogibno potrebno, kakor zadnji pot, rekla je in
se zasmijala.

Ona, kakor kaže, ni nič pogrešila Grušnickega.

— Jutri boste prijetno iznenadeni, rekel sem.

— S čim ?

— To je skrivnost, — na plesu boste že
uganili.

Zvečer sem bil pri kneginji; gostov ni bilo ni¬
kogar razen Vere in nekega starca. Jaz sem bil
jako vesele volje in pripovedoval sem razne čudo¬
vite dogodbe; knežna poslušala je vse te neum-

179

nosti tako zaupljivo in pazljivo, da sem se kar čudil.
Kam je izginila njena živost, njeno koketstvo, njene
muhe, njen predrzni obraz, porogljivi smeh, nemirni
pogled ? . . .

Vera zapazila je vse to in na njenem upalem
obrazu videla se je globoka žalost; sedela je v temi
pri oknu v mehkem, širokem naslonjači . . . smilila
se mi je.

Potem sem povedal vso dramatično zgodbo na¬
jinega znanstva, najine ljubezni — to se ve, da sem
jo prikril z izmišljenimi imeni.

Tako živo naslikal sem svojo rahločutnost, svoj
nemir, svoje radosti, opisal sem v tabo ugodnem
svitu njen značaj, njeno obnašanje, da mi je mo¬
rala odpustiti vse moje koketstvo s knežno, ko bi
tudi ne hotela.

Ustala je, sedla k nam in zopet postala ve¬
sela ....  in še le ob dveh po noči smo se spom¬
nili, da je priporočal doktor vleči se spat ob jed-
najstih.

13. junija.

Pol ure pred plesom prišel je k meni Gruš-
nicki v polnej častniškej uniformi. K tretjemu gumbu

180

bila je privezana bronasta verižica, na njej visela je
lornjeta. Suknja, nenavadno široka, gubančila se je
na hrbtu, bilo je kakor bi imel Amorove peruti;
škornji so mu škripali; v levej roki je držal rujave
rokovice in kapo, z desno pa je vedno gladil lase.
Na obrazu brala se mu je zadovoljnost in ob jed-
nem tudi neka nezaupnost. Smejal bi se bil nje-
govej prazničnej vnanjosti in ponosnej hoji, ko bi
se bil to kolikaj ujemalo z mojimi nameni.

Vrgel je kapo in rokovice na mizo, stopii pred
zrcalo ter začel popravljati svojo obleko, velik črn
robec molel mu je za pol paca izpod visokega ovrat¬
nika, a to zdelo se mu je še premalo in izvlekel ga
je do ušes; to je bilo pa težavno delo, kajti ovrat¬
nik bil je jako ozek in trd — kar zatekel mu je obraz.

— Ti si, kakor pravijo, zelo lazil za mojo
knežno poslednje dni? rekei je precej hladno in ni
me pogledal.

— Kje pa hočemo mi neumneži piti čaj! od-
govil sem mu, ponavljaje znano frazo iz jedne naj¬
boljših Puškinovih povestij.

— Kaj, ali mi dobro stoji uniforma? . . . cb,
prokleti žid! kako me reže pod ramama ... ali ne-
maš kake dišave?

181

— Kaj pa misliš, vsaj že tako dišiš po rožnej
pomadi.

— Nič ne de. Daj sem . . .

— Polil je pol steklenice za zavratni robec, v
robec za nos, in v rokave.

— Ali boš plesal? vprašal me je.

— Ne mislim.

— Bojim se, da bom moral plesati s knežno
mazurko — a ne znam skoro figure.

— Ali si jo že povabil na mazurko?

— Ne še . . .

— Le glej, da te ne prehite . . .

— Vsaj res! rekel je in udaril se po čelu. Z
Bogom . .. grem jo čakat na peron. Uzel je kapo
in odšel.

Čez pol ure odpravil sem se tudi jaz. Na ulici
bilo je temno in prazno, okrog hiše, kjer bo ples,
zbiral seje narod; okna so bila razsvitljena in veter
donašal mi je glasove vojaške godbe na ubo. Šel
sem počasi; bil sem žalosten . . . „Mar je“, mislil
sem, „moj jedini poklic na zemlji — razdirati tuje
nade? Od kar živim in delujem, porabljala me je
usoda za rešitev tujih dram, kakor bi brez mene

182

nikdo ne mogel umreti in nikdo obupati! Jaz sem
neobbodna oseba petega djanja; nehote sem že toli-
krat igral rolo izdajalca in rablja. Kakšen namen
jma z menoj usoda? ... ali me je odložila za to,
da skrbim za snov pisateljem meščanskih tragedij
in družinskih romanov — ali pa pisateljem povestij
„Biblijoteki dlja Čtenija“ . . . Čemu to premišlju¬
jem? . . . Koliko jih je že sanjarilo, da bodo umrli
kakor Aleksander Veliki ali lord Bjron, a vender
so ustali celo življenje titulami svetniki! . . .“

Prišedši v sobano zamešal sem se mej moške
in začel svoja opazovanja. Grušnicki je stal pri knežni,
in jej jako goreče nekaj pripovedoval; ona ga je le
razmišljeno poslušala, gledala je okrog, položila svojo
pahljačo pred usta; videlo se je, da jej je dolgčas,
njene oči iskale so nekoga; splazil sem se po prstih
za nju, da bi poslušal njijin pogovor.

— Vi me mučite, knežna! rekel je Grušnicki:
— strašno ste se premenili, od kar vas nesem videl.

— Vi ste se tudi premenili, odgovorila je ona,
obrnivši vanj bistri pogled, v katerem on ni umel
čitati tajnega posmeha.

183

— Jaz se spremenil? To biti ne more! Kdor
je videl vas jedenkrat, nosi vedno v srci vašo podobo.

— Prenehajte . . .

— Zakaj danes ne marate poslušati tega, kar
je vam nedavno in tako cesto bilo povoljno? . . .

— Zato, ker ne ljubim ponovljanja, odgovorila
je in se posmehijala.

— Oh, kako sem se zmotil. Mislil sem si
neumnež, da mi ta uniforma daje pravico upati. . .
A bolje bi bilo, da bi bil ostal v tem zaničevanem
vojaškem plašči, kateremu se imam morda zahvaliti,
da ste se zanimivali vi za me . . .

— Res, vam je ta prosti vojaški plašč dosti
bolje stal . ..

To minuto stopil sem jaz k njej in se jej po¬
klonil; polila jo je rudečiea in rekla mi je hitro:

— Kaj ne, gospod Pečorin, da se je sivi plašč
dosti boljši podajal Grušnickemu ?

— Jaz nesem vaših mislij, odgovoril sem: —
v Castniškej uniformi je mnogo mlajši.

Grušnickemu bilo je to že preveč: kakor vsak
deček bil bi rad star; on je mislil, da globoki sle¬
dovi strasti zaraenujejo na njegovem obrazu sledi

184

starosti. Pogledal me je jezno, udaril z nogo ob tla
in odšel.

— Priznajte, rekel sem knežni, dasi je jako
smešen, vender zdel se je vam nedavno jako inte
resanten ... v sivem plašči namreč ? . . .

Grušnicki zasledoval je knežno ves večer, ple¬
sal je ž njo, ali pa njej naproti, gledal jo je, da bi
jo bil kmalu predrl z očmi, vzdihoval, nadlegoval
jo s prošnjami in očitanji.

Tega nesem pričakoval od . . . od tebe, rekel
je, prišedši k meni in prijemši me za roko.

— Česa?

— Ti boš tedaj plesal ž njo mazurko ? vprašal
me je z žalostnim glasom. — Ona mi je povedala.

No kaj pa je potem ? ali je to taka pregreha?

— Se ve da . . . Kaj tacega ne bil bi priča¬
koval od take koketke... A se bom že maščeval za to.

— Jezi se na svoj plašč, ali pa na uniformo,
kaj se znašale nad menoj? Kaj mora ona zato, če
jej nesi všeč?

— Zakaj mi je pa dajala nade?

— Zakaj si se pa nadejal? Lahko si želimo
ni dvorjanimo komu — a čemu upati?

185

— Dobil si stavo, to da še ne po polnem,
reke! je in zlobno se zasmejal.

Mazurka se je pričela. Grušnicki plesal je samo
jeden pot s knežno, potem so pa plesaii žjno drugi
kavalirji, drug za drugim, kakor bi se bili zarotili
proti meni — tem bolje: ona bi rada govorila z
menoj, pa jo ovirate — pjeno hrepenenje po meni
se bo še povekšalo.

Jaz sem jej dvakrat stisnil roko, drugikrat jo
je odtegnila, ne da bi spregovorila jedno besedico.

— Slabo bom spala nocoj, rekla je meni, ko
se je končala mazurka.

— Ali je kriv tega Grušnicki?

— O, ne! — In postala je tako pobita in
žalostna, da sem sklenil vsekako poljubiti jej roko.

Gostje začeli so se razhajati. Ko sem spremil
knežno do voza, pritisnil sem njeno ročico k svojim
ustnim. Bila je tema in nikdo ni videl tega.

Vrnil sem se v sobo jako zadovoljen.

Za veliko mizo večerjala je mladina, mej njimi
Grušnicki. Ko sem prišel, umolknili so vsi; najbrž
govorili so o meni. Mnogi že od prešjnjega plesa

pihajo na me, zlasti dragonski stotnik; sedaj pa

13

186

snujejo proti meni celo zaroto, njim na čelu Gru-
šnicki. On se tako ponosno in hrabro postavlja . . .

Mene to jako veseli; jaz ljubim sovražnike,
četudi ne po kristijanski: oni me zabavajo in raz¬
burjajo mojo kri. Biti vedno na straži, loviti vsak
pogled, uganjevati pomen vsake besede, razdirati
zarote, delati se ogoljufanega, in zopet z jednim
samim udarom preobrniti vse ogromno, s tolikim
trudom postavljeno zidanje zvijač in sovražnih nakle¬
pov: — to je, kar jaz imenujem življenje.

Mej vso večerjo sta Grušnicki in dragonski
stotnik šepetala in migala drug drugemu.

14. junija.

Danes zjutraj odpotovala je Vera s svojim
možem v Kislovodsk, Srečal sem njun voz, ko sem
šel k kneginji Ligovski. Ona je prikimala z glavo;
v njenem pogledu bral sem očitanje.

Kdo je kriv? Zakaj mi ne ponudi priložnosti,
da bi jo videl na samem? Ljubezen je kakor ogenj
— brez hrane ugasne. Morda bo dosegla ljubosum¬
nost, kar neso mogle vse prošnje.

Sedel sem pri kneginji celo uro. Mary ni šla
ven; ona je bolna. Zvečer jo ni bilo na sprehaja-

187

lišči. Novo zbravša se tolpa, oborožena z lornjetami,
je zares strašna in opasna. Prav vesel sem, da je
knežna bolna: gotovo bi jo napali na ta ali drugi
nesramni način. Grušnickega lasje so vsi razmršeni,
na obrazu vidi se mu obupanje: bil je hudo raz¬
žaljen, zlasti njegovo samoljubje je bilo hudo zadeto ;
a so ljudje, kateri so eelo takrat smešni, kadar
obupujejo!

Ko sem se vrnil domov, opazil sem, da mi
nekaj manjka. Nesem je videl! ona je bolna!
Pa se vsaj nesem res zaljubil v njo ? . . . kaka ne¬
umnost !

15. junija.

Ob jednajstih zjutraj, katero uro navadno od¬
haja kneginja v toplice, šel sem mimo njene hiše.
Knežna sedela je zamišljena pri oknu; ko me je za¬
gledala, skočila je po konci.

Šel sem v — prednjo sobo, kjer pa ni bilo
nikogar; posluživši se tukajšnjih priprostih običajev,
šel sem naravnost v obednico, ne da bi bil naprej
naznanil svoj prihod.

Bleda in žalostna bila so lica mlade knežne.
Stala je pri glasoviru, z jedno roko opirala se je

188

na naslonjač; ta roka se jej je malo tresla. Šel sem
tiho k njej in jej rekel:

— Ali se vi jezite na me? . . .

Pogledala me je z globokim pogledom in pri¬
kimala z glavo; njena ustna hotela so nekaj spre¬
govoriti, a neso mogla; njene oči napolnile so se s
solzami; padla je v naslonjač in zakrila obraz z
rokama.

— Kaj vam je? rekel sem in prijel jo za roko.

— Vi mene ne spoštujete! . . . O, prosim vas,
pustite me! . . .

Naredil sem nekaj korakov proti vratom .. .
ona vzdignila se je v naslonjači; oči so se jej za¬
bliskale.

Obstal sem, z jedno roko držeč za kljuko,
in rekel:

— Odpustite mi knežna; postopal sem ne¬
umno . . . kaj taeega se več ne zgodi; storil bom,
kar je treba . . . Kaj vam je treba vedeti, kaj se
je godilo dosedaj vmojej duši? Tega nikoli ne zveste,
in to tem bolje za vas. Z Bogom!

Ko sem odšel, zdi se mi, da se je jokala.

189

Do večera klatil sem se peš po okolici Mašuka,
strašno sem se utrudil; prišedši domov ulegel sem
se v posteljo.

Kar pride Werner.

— Ali je res, kar pripovedujejo, vprašal je
Werner, da se ženite s knežno Ligovsko?

- Kaj?

— Vse mesto govori o tem; moji bolniki so
mi vsi pripovedovali to novico; kakšni ljudje so ti
bolniki: vse zvedo.

„Vse to raztrosil je Grušnicki*, mislil sem.

— Da vam dokažem, da je to laž, povem vam,
pa molčite o tem, da odpotujem jutri v Kislovodsk.

— Ali knežna tudi?

— Ne; ostane tukaj še jeden teden . . .

— Tako, vi se tedaj ne ženite?

— Doktor, doktor! poglejte me, kje sem kaj
podoben ženinu?

Jaz ne trdim tega ....  A vi veste, časih se
lahko zagazi v take okolščine, — pristavil je in se
porogljivo zasmejal — v kakoršnih se mora ženiti
pošten človek, in mnoge mamice vsaj ne vidijo na¬
prej tacih okolščin. Svetujem vam kakor prijatelj:

190

bodite previdnejši. Tukaj v toplicah je jako ne¬
varen zrak; koliko sem že videl mladih ljudij,
dostojnih boljše osode, ki so se tukaj upregli v
zakonski jarem . . . Da, verjamite mi, še mene
hoteli so oženiti! Neka mamica z dežele namreč,
katere hči je bila jako bleda. Jedenkrat rekel sem
jej iz neprevidnosti, da dobi njena hči zopet svežo
barvo, ko se omoži; takrat mi je pa predložila s
solzami v očeh roko svoje hčere in vse premoženje
— petdeset duš, kakor se mi zdi. A odgovoril sem
jej, da nesem za ženitev.

Werner je odšel, prepričan, da me je obvaro¬
val ženitve.

Iz doktorjevih besedij sem zvedel, da se o
meni in o knežni govori mnogo slabega po mestu.

18 . junija.

Sedaj sem že tri dni v Kislovodskem. Vsak
dan vidim Vero v toplicah in na sprehodu. Zjutraj,
ko se prespim, usedem se k oknu in pomerim daljno¬
gled na njen balkon; ona je že davno napravljena
in pričskuje zgovorjenega znamenja; in srečava se,
kakor po naključji, na travniku, ki drži k toplicam-

191

Zdravi gorski zrak povrnil jej je barvo njenega
obraza in njene moči. Ne imenujejo zastonj Narzon
bogatinski vrelec. Tukajšnji prebivalci trdijo, da
kislovodski zrak vzbuja ljubezen, tukaj končujejo
se vsi romani, ki se začno kedaj v podnožji Mašuka.
Tu dije vse po samoti, vse je tajinstveno — gosti
lipovi drevoredi drže proti gozdnemu potoku, ki šumi
in ropoče čez skale, a dalje mej zelenimi hribi raz¬
prostirajo se z meglami napolaene doline na vse
strani — bele akacije in visoke južne trave puhtijo
lepodišečo vonjavo, uho raduje se prijetnega šum-
ljanja potokov ki se bratovski združujejo v ravnini
in vkupe izlivajo v Podkumok. Proti Pjatogorsku je
svet bolj odprt, in vidi se cesta, ki se od tam vije
kakor bela, opraženi trak v velikih ovinkih. Ka¬
dar pogledam na to cesto, zdi se mi, da vidim pri¬
hajati voz, in iz njega gleda lep rudeč obrazek.
Mnogo vozov prišlo je že po tej poti — a tega še
ni. V vasi, ki stoji za trdnjavo, naselilo se je mnogo
gostov; v vaškej gostilnici na holmu nekaj korakov
od stanovanja vidijo se vsak večer luči zkoz dvojno
vrsto topolov, ki stoje pred njo; sliši se šum in
žvenkljanje kozarcev do pozne noči.

192

Nikjer ne pijo toliko kahetinskega vina in mi¬
neralne vode, kakor tukaj.

Grušnicki razgraja s svojimi tovariši v gostil¬
nici; a mene komaj pozdravi.

Prišel je še le včeraj semkaj, a sprl se je že
s tremi stare 1 , ki so se hoteli kopati pred njim;
nesreča vzbuja tedaj v njem — bojni duh.

22. junija.

Naposled sta prišli. Sedel sem pri oknu; ko
sem zaslišal ropot voza, je vse zatrepetalo v meni...
Kaj je neki to? Pa vsaj nesem zaljubljen? Jaz sem
že tako neumno ustvarjen, da bi kaj tacega ne bilo
čudno.

Bil sem pri njih na kosilu. Kneginja gledala
je na me jako nežno, a ves čas se ni ganila od
svoje hčere ... res sitno! Vera sumi na knežno —
to je vse, kar sem dosegel! Kaj ne stori vsega
ženska, da bi razžalila svojo tekmovalko ? Jedenkrat
me je jedna ljubila, samo zato, ker sem jaz ljubil
drugo. Nič ni bolj polno nasprotij, kakor ženski um:
ženskih ne prepričaš z ničem; treba jih je pripeljati
do tega, da se same prepričajo. Sistema dokazov,

193

po katerej ženske uničujejo svoja prepričanja, je
jako originalna, kdor hoče razumeti njih dijalektiko,
mora zatajiti vsa šolska pravila logike.

Na primer, navadni logični sklep bil bi:

Ta človek me ljubi; a jaz sem omožena, tedaj
ga ljubiti ne smem.

Ženski pa:

Jaz ga ne smem ljubiti, ker sem omožena; a
on me ljubi — tedaj, in tu sledi nekaj točk, kajti nič
ne govori razum, a govore največ: jezik, oči, in za
njimi srce, če ga ima.

A če bo brala kedaj kaka ženska te zapiske ?
— „obrekovanje“, zakričala bo nevoljna.

Od kar pišejo pesniki in jih čitajo ženske (za
bar jim najiskrenejša hvala!), so jih že tolikokrat
nazvali angelje, da že res verjamejo v svojem du¬
ševnem uboštvu tem komplimentom, a ne pomislijo,
da so povzdigovali ravno isti pesniki Nerona v pol
boga . . .

Malo se spodobi meni govoriti o njih tako hu¬
dobno — meni, ki nesem ničesar razen njih ljubil
na svetu — meni, ki sem bil vselej pripravljen
žrtvovati jim svoj mir, častoljubje, življenje .... A

194

jaz že nikdar, tudi ne v jezi, kadar je bilo žaljeno
moje samoljubje, nesem skušal raztrgati magično za¬
grinjalo, skozi katero vidi samo najbolj vajeno oko.
Vse kar govorim je le posledica —

Uma holodnih nabljudenij,

I srca gorestnih zamet.

Ženske morale bi samo želeti, da bi jih tako
dobro poznali vsi moški kakor jaz, kajti ljubim jih
še dvakrat bolj, odkar poznam njih slabosti, in se
jih ne bojim.

Prav imel je Werner, ko je primerjal ženske
začaranemu gozdu, o katerem pripoveduje Tasso
v svojem „Osvobojenem Jeruzalemu 1 '. „Ko ustopiš,"
pravi, »obsujejo te od vseh stranij pošasti, da te
Bog obvaruj: dolžnost, predrznost, priličje, javno
mnenje, zaničevanje, preziranje.a ne ozi¬

raje se, pogumno stopaj dalje,* in kmalu poskri¬
jejo se te pošasti in odkrije se tiha in svitla po¬
ljana, sredi katere cvete zelena mirta. A gorje ti!
če ti prehitro upade srce, in se obrneš nazaj,

24. junija.

Današnji dan imel je mnogo znamenitih do¬
godkov. Tri vrste od Kislovodskega blizu vodotoča

195

Podkumovega, je skala, ki se imenuje K olje  o;  to
so vrata, Eezidane od prirode; stoje na visokem
holmu, in skoz nje posije zvečer solnce s svojimi
poslednjimi žarki. Mnogobrojno društvo odšlo je
tjekaj gledat zahod solnca skoz te kamnate vrata.
Nikdo izmej naš pa ni v resnici mislil na solnce.
Jaz jezdil sem poleg knežne, na potu domov moral
sem prebresti Podkumek. Gorske reke tudi naj¬
manjše so zelo nevarne, zlasti, ker se vedno spre¬
minja njih struga, kjer bil je včeraj kamen, tam je
danes jarek in narobe. Prijel sem knežinega konja
za uzdo in peljal ga v vodo, ki je segala komaj do
kolen; počasi smo se pomikali čez vodo. Kadar
jezdimo čez hitre reke, ne smemo gledati v vodo,
če ne zvrti se nam v glavi. Pozabil sem povedati
to knežni.

Bila sva že na sredi, kjer teče voda najhitrejše,
ko je začela omahovati na sedlu. „Meni je slabo,"
rekla je z zamolklim glasom. Jaz sem se nagnil k
njej, in obvil svojo roko okrog njenega života.

— Po konci glejte! pošepetal sem jej na uho:
— to ni nič, ne bojte se, jaz sem pri vas.

196

Bilo jej je bolje; hotela se je oprostiti moje
roke, a jaz sem še krepkejše prijel njen nežni život;
moje lice dotikalo se je skoraj njenega lica, ki je
bilo žareče, kakor ogenj.

— Kaj delate z menoj? Moj Bog!

Jaz se nesem zmenil za njen trepet, in njeno
razburjenost, moje ustne dotaknile so se njenih lic;
zatrepetala je, a spregovorila ni ničesar, jezdila sva
zadaj; tedaj ni videl nikdo. Ko smo prišli na breg,
so vsi pognali konje v dir. Knežna pridržala je svo¬
jega konja: in jaz ostal sem poleg nje; jasno je
bilo, da jo je vznemirjevalo moje molčanje; a jaz
sem se zaklel ne spregovoriti niti besedice. Hotel
sem videti, kako se bo izmotala iz tega trudapolnega
položaja.

— Vi me ali zaničujete, ali pa jako ljubite!
rekla je naposled s potrtim glasom. — Morda se le
norčujete z menoj, in hočete le vznemiriti moje srce
— potem bi me pa pustili ... To bi bilo tako podlo
in nesramno, da kaj tacega od vas še misliti ne
morem . . . Kaj ne, pristavila je zaupljivim in meh¬
kim glasom, da na meni ni nič tacega, kar bi vi

197

spoštovati ne mogli. . . samo odgovorite mi, rada bi
čula vaš glas . . .

Poslednje besedice govorila je s tako žensko ne-
potrpežljivostjo, da sem se nehote nasmehnil; k sreči
začenjalo se je mračiti ... Jaz nesem ničesar od¬
govoril.

— Vi molčite? nadaljevala je: morda hočete,
da bi jaz vam povedala prva, da vas ljubim.

Molčal sem.

— Ali hočete to? nadaljevala je, hitro obrnivši
se k meni ... V njenem glasu razodevala se je neka
posebna odločnost . . .

— Zakaj? odgovoril sem in zmajal z ramami.

Udarila je z bičem svojega konja, in v ta hip
oddirjala po ozkej in nevarnej poti; jezdila je tako
hitro, da sem jo še le dohitel, ko se je že pridru¬
žila ostalej družbi. Prav do doma je ona vedno go-
vorila in se smejala. V njenem živem in veselem
gibanji bilo je nekaj pretresujočega, mene ni nič
Pogledala. Vsi so opazili to nenavadno veselost.
Njena mati radovala se je v srci, da je videla svojo
hčer tako veselo; a vender to ni bilo druzega, kakor
Prosta razdraženost živcev; po noči pa ne bo mogla

spati, in se bo jokala. Ta misel napravlja mi ne¬
izmerno veselje: v takih trenutkih razumemo lahko
vampira ... A vendar slovim za dobrega dečka, in
trudim se, ohraniti to ime!

Ko smo zlezli s konj, odšle so dame k kne¬
ginji; jaz sem pa bil jako razburjen, zato oddirjal
sem v gore, da preženem misli, ki so .mi rojile po
glavi . . . Bilo je tiho in hladno. Luna je izhajala
izza temnih gora. Vsak korak mojega nepodkovanega
konja razlegal se je zamolklo v globokej nočnej
tišini: pri vodopadu napojil sem svojega konja, in
potegnil sem v se dva pota svežega zraka južne
noči potem sem se pa obrnil domov. Jahal sem
skoz vas. Luči po oknih so pogasle, in razlegal se
je stražni klic stražnikov na trdnjavskih nasipih in
kozakov po okoliščnih stražnicah . , .

V jeduej hiši na kraji propada zagledal sem
luč in zaslišal sem silen krik in šum, in sklepal
sem, da mora biti kaka večja tovaršija. Tiho sem
se splazil k oknu, ker podoknice neso bile trdno
zaprte, videl sem pivce in čul vsako besedo. Govo¬
rili so o meni.

Dragonski stotnik, že precej vinen udaril jo
močno ob mizo.

199

— Gospoda! reke! je, komu je to podobno.
Pečorinu že moramo drugo pokazati! Ti petrograd-
ski gizdalini delajo povsod zdražbe, dokler jo ne
dobe po nosu. Domišljuje se, da sam on pozna svet,
ker nosi vedno čiste rokovice in osnažene škornje.

— In to zaničljivo smehljanje! Prepričan sem
da je on strahopetnež —■ prestrašil bi se vsake
muhe.

— Jaz sem ravno teh mislij, rekel je Gru-
šnicki. Pravil sem mu že take, ko bil bi kdo drugi,
pobil bi me bil na mestu, a Pečorin obrnil je vse
za šalo. Jaz ga nesem pozval na dvoboj, ker to sto¬
riti bii bi moral on; a se ni upal.

— Grušnicki je jezen nanj, ker mu je preuzel
knežno, rekel je nekdo.

— Kaj še pride vam na um! Res sem malo
dvorjani 1 knežni, a sem kmaiu jo pustil, kajti ženiti
se ne mislim, zapeljati deklico se pa ne strinja z
mojo častjo.

— Jaz zagotovim vam, da je on pravi straho¬
petec, Pečorin namreč, a ne Grušnicki — Grušnicki
je pa pravi korenjak, poleg tega je pa še moj pri¬
jatelj, rekel je dragonski stotnik.

200

— Gospoda! tukaj tedaj nikdo ne drži ž njim?
Ali kdo? tembolje, ali hočete poskusiti njegovo hra¬
brost? Imeli bomo še zabavo . . .

— Da hočemo, ali kako?

— No, poslušajte me: Grušnicki je posebno
jezen nanj — on naj začne! Pri prvej priložnosti
naj pokliče Pečorina na dvoboj . . . Počakajte, kako
se bo to naredilo . . . pokliče naj ga na dvoboj:
dobro. Vse priprave za dvoboj vrše naj se kolikor
se da glasno in slovesno — bom že jaz vse uredil;
ia mene vzemi za sekundanta, moj prijatelj! dobro!
Sedaj pa kako narediti ? v samokrese ne bomo djali
krogelj. Glavo stavim, da se bo prestrašil Pečorin,
ko bom vaju postavil šest korakov narazen, če ne,
naj me vzame vrag. Ali je vam prav gospoda?

— Dobro si jo izmislil . . . nam je vsem prav,
čemu bi nam tudi ne bilo? . . . razlegalo se je od
vseh stranij.

— In ti Grušnicki?

Radoveden sem bil, kaj bo odgovoril Grušnicki;
mraz me je stresel, ko sem si domislil, da bi me
bili morda osmešili ti tepci, ko bi ne bil naletel na
ta pogovor. Ko bi ne bil soglasil Grušnicki, priprav-

201

Ijen sem bil objeti ga okrog vratu. A ta je molčal
precej dolgo, je ustal, podal roko stotniku in rekel
pogumno: Dobro, jaz sem že pripravljen.

Težko je opisati, kako se je razveselila vsa ta
poštena družba.

Vrnil sem se domov in vznemirjevali sti me
dve razni čuvstvi. Prva bila je žalost: zakaj me sov¬
ražijo vsi, mislil sem. — Zakaj ? Ali sem razžalil
katerega ? Ne! Ali pripadam k onej vrsti ljudij, ka¬
terih vnanjost že vzbuja sovraštvo? Čutil sem, da
je napolnevaia strupena zlobnost mojo dušo. „Varuj
se gospod Grusnicki", govoril sem sam seboj in ko¬
rakal po sobi gori in doli. — „Z mano se ni šaliti.
Drago boš moral poplačati hvalo, ki si jo žel od
svojih netimnih tovarišev. Jaz vam ne bom za
norca . .

Spal nesem celo noč. Zjutraj sem bil rumen,
kakor pomeranča.

Dopoludne srečal sem kneginjo pri kopelji.

— Ali ste bolni? rekla je ter me bistro po¬
gledala.

— Vso noč nesem spal.

14

202

— Jaz tudi ne . . . Jezila sem se na vas . ..
morda po krivici? — Povejte mi vse, in jaz vam
bom odpustila.

— Vse tedaj? . . .

— Vse . . . samo povejte mi resnico ... le
hitro . . . Glejte, mnogo sem premišljevala in priza¬
devala si objasniti in opravičiti vaše obnašanje:
morda se vi bojite ovir od mojih sorodnikov . . .
tega se vam bati ni treba: kadar zvedo . . . (njen
glas se je tresel) jih bom že jaz sprosila ... Ali
vas skrbe vaše lastne zadeve . . . povem vam, jaz
sem pripravljena žrtvovati vse za tega, kogar lju¬
bim . . . Povejte mi hitro ... vi me ne prezirate —
kaj ne, da ne?

Pr.jela me je za roko.

Kneginja šla je pred nama z Verinim možem
in ni videla ničesar; a videli so naju bolniki, naj¬
večji obrekovalci in opravljivci, za to sem jej hitro
odtegnil roko.

— Povedal bom vam vso resnico, odgovoril
sem knežni: skušal ne bom niti pojasnevati, niti
opravičevati svojega obnašanja: jaz vas ne ljubim.

Njena ustna so obledela.

203

— Pusti me, rekla je, a tako tiho, da se je
komaj slišalo.

Zmajal sem z ramami, obrnil se in odšel.

25. junija.

Včasih zaničujem samega sebe . . . Morda za
to preziram druge ? . . . Postal sem nesposoben za
dobra dela; bojim se, da bi ne osmešil samega sebe.
Drugi bi na mojem mestu predložil knežni svojo roko
in svojo srečo; ali mene kar strese beseda — že¬
nitev:  naj bi še tako strastno ljubil žensko, a če
omeni, da bi jo vzel — proč je z ljubeznijo! moje
srce premeni se v kamen, in nič več ga ne pregreje.
Pripravljen sem vse žrtvovati, samo tega ne: dvaj¬
setkrat rad postavim svoje življenje, da še celo
svojo čast v nevarnost...  a svobode ne prodam.
Zakaj jo tako čislam? Kaj imam, od nje?  kaj
nameravam ? kaj pričakujem od prihodnjosti ? . . .
Ničesa. To je nekak prirojeni strah, predčusvtvo, ki
se ga znebiti ne morem . . . Vsaj so tudi ljudje, ki
se silno boje pajkov, šurkov, mišij ... Ali naj po¬
vem? Ko sem bil še otrok, prerokovala je neka

starka mojej materi; prirokovala mi je smrt odhu-

14*

204

dob n e žene; to me je jako potrlo; v mojej duši
rodil se je nepremagljivi strah pred ženitvijo . . .
Nekaj mi pravi, da se bo spolnilo ono prerokovanje,
in jaz se prizadevam, da bi se še dolgo ne.

26. junija.

Včeraj prišel je v Kislovodsk nemški glumec
Apfelbaum. Na vratih gostilnice nabit je doig plakat,
ki naznanja velečastitemu občinstvu, da priredi gori
imenovani glumec, akrobat, kemik, optikar, danes
zvečer v gostilnici veliko predstavo; ustopnice pro¬
dajajo se po dva rublja.

Vsi se pripravljajo iti gledat čudovitega glumca,
tudi kneginja kupila je dve ustopnici, dasi je njena
hči bolna.

Danes po kosilu šel sem mimo Verinega okna;
k mojim nogam pal je listek papirja. Poberem ga
in berem: „Danes ob desetih zvečer pridi k meni
po velikih stopnicah; mož moj odpotoval je v Pjato-
gorsk in se še le jutri vrne. Mojih ljudij, slug in
hišen, ne bo doma; kupila sem ustopnice tudi vsem
kneginjinim ljudem. — Pričakujem te; pridi gotovo."

„Oho“, mislil sem si, „na zadnje se je pa
vender izšlo po mojej volji.*

205

Ob osmih odšel sem gledat glumca. Vse občin¬
stvo zbralo se je okolu devete ure, in predstava se
je pričela. Na zadnjih sedežih zapazil sem sedeti
kneginjine in Verine sluge in hišine. Vsi do zadnjega
bili so tukaj; Grušnicki s svojo lornjeto sedel je pa
v prvej vrsti. Glumec obrnil se je vselej k njemu,
kadar je potreboval robec, uro, prstan ali kaj
druzega.

Malo pred deseto uro sem ustal in odšel.

Zunaj bila je tema kakor v vreči. Debeli in
Črni oblaki zakrivali so nebo: le redkokedaj pošumel
je kak veter z listjem v jagnjetovih vrhovih pred
gostilnico; okoli oken gostilnice trlo se je polno na¬
roda. Počasi šel sem po strmej stezi s hriba; pri-
šedši blizu Verine hiše, pospešil sem korake. Kar
začutim, da gre nekdo za menoj. Obstal sem in
ozrl se okrog. V temi nesem videl ničesa, vender sem
šel iz previdnosti nekolikokrat okrog hiše, kakor bi
se sprehajal. Ko sem šel mimo knežimh oken, za¬
slišim nekoga za seboj in človek, v vojašk plašč
zavit, skočil je mimo mene. To me je vznemirjalo,
vender sem se ukral do hišnega praga in zginil sem
po temnih stopnicah. Duri se se odprle in majbena
ročica prijela me je za roko . . .

20S

— Ali te ni nikdo videl? rekla je šepetaje
Vera in stisnila me k sebi.

— Nikdo.

— Ali zdaj verjameš, da te ljubim ? O! dolgo
sem omahovala, dolgo trpela ... a ti storiš z me¬
noj kar hočeš.

Njeno srce je silno bilo, njene roke so bile
mrzle kakor led. Začela mi je očitati nezvestobo in
tožiti; hotela je od mene zvedeti vse, potem je pa
rekla, da bo potrpežljivo prenašala mojo nezvestobo,
kajti meni želi ona samo srečo. Vsega jej nesem
verjel, a pomiril sem jo z rotenjem, obljubami in
drugim.

— Ti tedaj ne vzameš knežne? Ti jo ne
ljubiš? ... a ona misli ....  vsa je nora na te,
ubožica! . . .

Okolo dveh po noči odprl sem okno, zvezal
dva šala, in spustil sem se z vrhnega balkona, držeč
se stebra, na spodnjega. Pri knežni bila je še luč.
Nekdaj me je vleklo k njenemu oknu, okno ni bilo
popolnem zagrneno in videl sem v sobo. Mary se-

207

dela je na svojej postelji, in držala roke križem na
kolenih; njeni gosti lasje bili so lepo poravnani pod
nočno, s čipkami obšito čepico; velik rudeč robec
zakrival je njene rame in majhna njena nožiča skri¬
vala se je v perzijskih čevljičkih. Sedela je mirno
in povešala glavo na prsi. Pred njo na mizi ležala
je odprta knjiga, njene oči so že stokrat pregledale
to stran, a njene misli bile so daleč proč . . .

Ta trenutek ganil se je nekdo v grmovji.
Skočil sem z balkona na trato. Nevidna roka zgra¬
bila me je za ramo.

— Oho! zakričal je surovi glas: — sedaj si
se ujel ... ne boš lazil za knežno po noči!

— Drži ga krepko, drl se je drugi glas izza

ogla.

Bila sta Grušnicki in dragonski stotnik.

Udaril sem poslednjega s pestjo po glavi, da
se je zvalil na tla, in zbežal sem v grmovje. Vse
steze po vrtu so mi dobro znane.

— Tatje! karaul! ....  kričala sta; razlegel
se je strel; še kadeča se pribitka pala je k mojim
nogam.

Čez jedno minuto bil sem že v svojej sobi;
hitro sem se slekel in ulegel na posteljo. Komaj je

208

r zaklenil Troj sluga vrata s ključem, ko začneta trkati
stotnik in Grušnieki.

— Pečorin, ali že spite? alt ste tukaj? . . .
kričal je stotnik.

— Spim, odgovoril sem mu jezen.

— Ostanite! — tatje! — Čerkesi! . . .

— Jaz sem nahoden — in bojim se, da bi se
ne prehladil, odgovoril sem.

Odšla sta. Škoda, da sem se jima oglasil: naj
bi me bila iskala celo uro po vrtu. Nastal je velik
ropot. Iz trdnjave dirjal je kozak. Vse je bilo po
konci, iskali so Čerkesov po vseh grmih — in se
ve da neso našli ničesar. Mnogi so trdno prepri¬
čani, da bi bili, ko bi bila posadka malo hrabrejša
in urnejša, pobili najmanj dvajset roparjev.

27. junija.

Danes zjutraj so se pri studenci pogovarjali
samo o ponočnem napadu Čerkesov. Ko sem spil
predpisano mi število kozarcev mineralne vode, šel
sem se sprehajat po lipovem drevoredu; tam sem
srečal Verinega moža, ki se je bil ravnokar vrnil iz
Pjatogorskega. Prijel me je za roko, in odšla sva

209

zrjutrkovat v gostilnico; bil je v velikem strahu za¬
redi žene. „Kako se je morala prestrašiti ubožica
danes po noči," rekel je, „pa da se je to moralo
prisoditi ravno takrat, ko me ni bilo doma". Usedla
sva se k zajutrku zraven durij, ki peljejo v drogo
sobo, v katerej je pilo kakih deset mladih ljudij,
mej njimi Grušnicki. Zopet se mi je ponudila pri¬
ložnost poslušati govor, ki je imel odločiti osodo
njegovo. On me ni videl, zato tudi nesem mogel
spoznati njegovih mishj, in to je še povekšalo nje¬
govo krivdo v mojih očeh.

— Ali so bili res Črkesi? vprašal je nekdo:
— ali jih je videl kdo?

— Povedal bom vam resnico, odgovoril je
Grušnicki: — samo prosim vas, ne izdajte me. To
bilo je tako-le: včeraj prišel je k meni človek, ka¬
terega imena ne povem, in mi je povedal, da se je
splazil nekdo ob desetih v hišo k Ligovskima. Po¬
vedati moram, da je kneginja bila tukaj, knežna pa
doma. Podala sva se ž njim pod okno, da zalotiva
srečnega zapeljivca.

Reči moram, da sem se prestrašil; dasije bil
moj spremljevalec ves zamišljen v zajutrk, utegnil

210

bil bi zvedeti meni jako neprijetne stvari, ko bi bii
uganil Grušnicki resnico; a ta, oslepljen od svoje
ljubosumnosti, se še iiaj tacega domislil ni.

— In odpravila sva se, nadaljeval je Grušnicki:
— uzela sva seboj puško, nabasano s slepim patro-
nom, da bi ga malo postrašila. Do dveh čakala sva
na vrtu. Naposled prišel je, Bog vedi od kod,
samo ne iz okna, najbrž zkozi vrata za stebrom —
skočil je z balkona . . . Taka je ta knežna! . . .
a . . . Sedaj pa naj še kdo verjame tem moskovskim
gospodičinam! Hotela sva ga prijeti, a kakor zajec
zbežal je v grmovje; sedaj sem pa ustrelil za njim.

Poslušalci Grušnickega mu tega neso hoteli
verjeti.

— Vi tedaj ne verjamete tega? nadaljeval je:
jaz vam dam svojo častno besedo, da je vse to
resnica, za dokaz povem vam ime tega gospoda.

— Povej, povej, kdo je! razlegalo se je od
vseh stranij.

— Pečorin, odgovoril je Grušnicki.

Ta trenutek povzdignil je oči — jaz sem stal
v durih njemu nasproti; silno je zarudel. Stopil sem
k njemu in rekel mu s trdim glasom.

211

— Prav žal mi je, da sem prišel še le, ko ste
že potrdili s svojo častno besedo najnesramnejše
obrekovanje: moja navzočnost otela bi vas bila te
neizmerne podlosti.

Grušnicki skočil je s svojega stola in pihal je
od jeze.

— Prosim vas, prekličite takoj svoje besede,
nadaljeval sem z istim glasom, vi dobro veste, da ste
si to izmislili sami. Jaz mislim, da ne zasluži knež-
nina ravnodušnost k vašim dostojinstvom tacega
maščevanja. Pomislite: če ne prekličete svojih bese¬
dij, nemate več pravice šteti se za poštenega človeka,
in postavite svoje življenje v nevarnost.

Grušnicki stal je pred mano silno razburjen,
in gledal je v tla. A borba vesti s samoljubjem ni
trajala dolgo. Dragonski stotnik, ki je sedel poleg
njega, sunil ga je s komolcem. On se je stresel in
odgovoril krepko, ne da bi bil povzdignil oči:

— Milostljivi gospod, kadar jaz kaj govorim,
vselej prej dobro premislim in sem pripravljen isto
vsakikrat ponoviti ... Ne bojim se vaših groženj in
pripravljen sem na vse.

212

— Poslednje ste ravnokar pokazali, odgovoril
sem mu hladno ter prijel sem za roko dragonskega
stotnika in odpeljal ga iz sobe.

— Kaj hočete? vprašal me je stotnik.

— Vi ste prijatelj Grušnickega, najbrž boste
tudi njegov sekundant. Stotnik poklonil se je jako
važno.

— Uganili ste, odgovoril je: — mene veže
tudi dolžnost biti mu za sekundanta, ker se razža-
Ijenje, ki ste ga prizadeli njemu, tiče tudi mene,
kajti jaz sem bil z njim po noči, pristavil je in po¬
ravnal svoj neukretni život.

— A tedaj sem vas udaril tako nerahlo po
glavi? . . ,

Obledel je; skrita jeza pokazala se mu je na
obrazu.

— Še danes pošljem k vam svojega sekun¬
danta, pristavil sem uljudno, kakor bi ne bil opazil
njegove jeze.

Pred gostilnico srečal sem Verinega moža. Zdi
se mi, da me je čakal.

Vesel prijel me je za roko.

213

— Plemeniti mladi človek, rekel je s solzami
v očeh: — vse sem slišal. Kakšen suro vež! nehva-
ležnež! . . . Potem jih pa vabi v pošteno hišo. Hvala
Bogu, da nemam hčera! Hvaležna bo vam ona, za
katero postavite življenje v nevarnost. Bodite pre¬
pričani, da bom molčal vse do konca. — Jaz sem
bil tudi mlad, in služil sem v vojnej službi: dobro
vem, da se v take stvari ni utikati. Z Bogom!

Revež! veseli se, da nema hčera!

Podal sem se naravnost k VVernerju, dobil
sem ga doma, dopovedal mu svoje odnošaje k Veri
in knežni, in govor, iz katerega sem zvedel nakane
teh gospodov — da bi me radi imeli za norca. A
sedaj prestopila je stvar meje šale; oni pač neso
pričakovali, da se bo tako izšlo.

Doktor je bil brž pripravljen biti mi za sekun¬
danta ; objavil sem mu nekatere pogoje, katere naj
stavi: zahtevati mora, da se zvrši vsa stvar kolikor
se da tajno, kajti pripravljen sem vselej umreti, a
ne maral bi zaradi tega neumneža spriditi vse svoje
bodočnosti.

Potem odšel sem domov, Čez jedno uro vrnil
se je doktor od svoje ekspedicije.

214

— Našel sem pri Grušnickem dragonskega
stotnika in še nekega druzega gospoda, čegar imena
ne vem. Nekaj časa obstal sem v sprednjej sobi,
da sem sezul svoje površne šolne. Pri njih je bil
strašen šum in prepir . . . „Nikakor ne sprejmem
vašega predloga,*’ govoril je Grušnicki: „on me je
javno razžalil, to je vse drugače . . — B Kaj to

tebe briga?“ odgovoril je stotnik: „bom že jaz vse
uredil. Bil sem že za sekundanta pri petih dvobo¬
jih in dobro vem, kako se mora prirediti to. Prosim
te, ne utikaj se vmes. Tudi ne bo nikaka škoda,
če ga malo ostrašimo. A čemu se radi tega iz¬
postavljati nevarnosti? . . .“ Ta trenutek stopi! sem
notri. Vsi so omolknili. Naši dogovori trpeli so dolgo;
naposled smo pa tako sklenili: kakih pet vrst od
tod je globok propad; tje pojdejo zjutraj ob štirih,
midva pa za njimi pol ure pozneje. Bila se bosta
na šest korakov — tako zahteval je Grušnicki sam.
Ubiti — pade na račun Č j rkesov Poslušaj, kaj jaz
sumim: da so premenib svoj prvotni načrt, in hočejo
nabasati krogljo samo v samokres Grušnickega. To
bi bil umor, a v vojnem ča-m, zlasti v azijatskej
vojni dovoljene so zvijače. Grušnicki je baje malo

215

poštenejši nego njegovi vojni tovariši. Kaj mislite,
ali jim hočeva povedati, da so nama znani njih na¬
klepi?

— Nikakor ne, gospod doktor! bodite brez
skrbij; jaz se jim kar tako ne podam.

— Kaj hočete storiti?

— To je moja tajnost.

— Le glejte, da ne boste izgubljeni. .. pomi¬
slite: na šest korakov!

— Doktor, čakal vas bodem jutri ob štirih,
konji bodo pripravljeni ... z Bogom!

Do večera sedel sem doma, zaprt v svojej sobi.
Prišel je strežaj klicat me h kneginji, a ukazal sem
mu reči, da sem bolan.

Dve je ura po noči ... a še nesem zaspal . . .
Dobro bilo bi, da bi se malo naspal, da bi se mi
ne tresla roka. Sicer pa na šest korakov zadeti ni
težavno. A! gospod Grušnicki! vaša goljufija se vam
ne bo posrečila . . . Premenila bova uloge: sedaj bo
prišla na me vrsta čitati strah na vašem lici. Vi
mislite, da bom jaz kar tako postavil svoje čelo . . ,
a mi bomo žrebali ... in takrat . . . takrat . . .

216

kaj če bi bila njemu sreča mila? Če me zapusti
zvezda sreče ... Ni se bati, bila mi je že dolgo
verna.

A kaj? če umrjem, izguba za svet ne bo ve¬
lika; saj je meni samemu dolgčas. Jaz sem kakor
človek, ki se mu zdeha na plesu, in samo zato ne
gre domov, ker še ni prišel voz. A kadar je voz
pripravljen ... z Bogom! . . .

Ko premišljujem svojo preteklost vprašam se
nejevoljen: Zakaj sem se rodil? Zakaj sem živel?
... Bil sem pač za kaj višjega odločen, ker čutim
v sebi neizmerne sile ....  A jaz nesem uganil,
zakaj sem poklican, udal sem se zapeljivim, pustim
in nečimernim strastim; iz njih plavža prišel sem
trd in hladen kakor železo, a utratil sem na
veke plamen plemenitih hrepenenj — boljši cvet živ¬
ljenja. In kolikokrat igral sem že od tistega časa
rolo sekire v rokah usode. Kakor šiba padal sem
na glave nedolžnih žrtev, često brez jeze, a vselej
brez pomilovanja ....  Moja ljubezen nikomur ni
prinesla sreče, ker jaz nesem žrtvoval ničesar za
one, katere sem ljubil: ljubil sem zase, za svojo za¬
bavo; skušal sem le zadovoljiti čudno potrebo svo-

217

jega srca; poželjivo požiral sem njih čuvstvain njih
nežnosti, njih veselja in njih radosti — a nikoli se
nesem mogel nasititi. Kakor lačen in utrujen člo¬
vek zaspi od onemoglosti, videč pred seboj najboljša
jedila in vina, z veseljem požira darove svoje
domišljije in zdi se mu, da mu je bolje: a kadar
se prebudi — sanje izginejo ....  čuti podvojen
glad in obupanje.

Jutri morda umrjem ... in nikdo ne bo ostal
na zemlji, ki bi me bil umel po polnem. Jedni imeli
me bodo za boljšega, drugi za slabšega, kakoršen
sem bil v resnici . . . Jedni poreko: bil je vrl mla-
deneč, drugi — bil je pravi malopridnež. Niti prvi
niti drugi ne bodo imeli prav. Življenje res ni toliko
truda vredno; a vender živiš — iz radovednosti:
vedno pričakuješ kaj novega ....  Res smešno in
žalostno ob jednem.

Poldrugi mesec sem že v trdnjavi. Maksim
Maksimič šel je na lov . . . jaz sem sam, in sedim
pri oknu; sivi oblaki zakrivajo gore, solnce vidi se
skozi oblake kakor rumena pega. Mrzlo je; veter
cvili in maje okna . .. Dolgčas mi je! ... Sedaj

218

jamem nadaljevati svoj dnevnik, ki so ga bili pre¬
trgali izredni dogodki.

Prečital sem poslednjo stran: smešno! — Mi¬
slil sem umreti; a nesem mogel: izpil še nesem
čaše trpljenja, in sedaj čutim, da bom še dolgo
živel.

Vsa preteklost mi je še jasno in živo v spo¬
minu! Ne jedne črte, ni jedne sence pokončal ni čas.

Dobro se še spominam: tisto noč pred dvobojem
nesem zatisnil očij. Pisati nesem mogel: polastila
se me je bila skrita razburjenost. Nekaj časa hodil
sem po sobi gori in doli, potem se pa ušel in odprl
roman Walter-ja Scott-a „Šotlandski Puritanci*, ki
je ležal na mizi; nekaj časa čital sem po sili, po¬
tem sem se pa tako zamislil v to čarobno pripove¬
dovanje, da sem pozabil vse drugo . . .

Zdanilo se je. Moji živci so se pomirili. Pogledal
sem se v zrcalo: na mračnem in bledem obrazu
videlo se mi je, da nesem spal; oči pa, dasi malo
mračne, blesketale so se mi živo in ponosno.

Velel sem osedlati konja, oblekel se in hitel
v toplice. Ko sem se skopal v hladnej vodi, čutil
sem, da so se mi povrnile duševne in fizične sile.

219

Izstopil sem iz banje svež in vesel, kakor bi se
pripravljal na ples. Zdaj pa naj še poreče kdo, da
duša ni odvisna od telesa! . . .

Ko sem se vrnil, našel sem že pri sebi do¬
ktorja. Oblečen je bil v sive jahaške hlače in arha-
luk, na glavi imel je pa čerkesko kapo. Zasmejal
sem se, ko sem zagledal tega majhnega človeka
pod to veliko kapo, njegov obraz že sicer ni bil
vojnišk, a zdaj bil je še daljši kakor po navadi.

— Zakaj ste tako otožni ? rekel sem doktorju.
— Mar niste že stokrat z največjo ravnodušnostjo
pomagali ljudem na oni svet? Mislite si, da imam
žolčno mrzlico; morda ozdravim, morda da umrjem,
to in drugo se lahko pripeti; glejte na me, kakor
na bolnika, katerega bolezni ne poznate — in vaša
radovednost vzbudila se bo do naj višje stopinje; na
meni zdaj lahko delate važna fizijologična opazo¬
vanja . . . Čakanje silovite smrti, — mari ni to
prava bolezen?

Ta misel obodrila je doktorja; bil je zopet

vesel.

Sedla sva na konja. Werner prijel se je z

obema rokama za uzdo, in odjezdila sva hitro —

15 *

220

imela sva kmalu trdnjavo in vas za seboj; prišla
sva v ozko sotesko, po katerej se vije pot polza-
raščena z visoko travo, in presekana na večjih me¬
stih z gorskimi potoki, katere sva morala prebresti
— v veliko obupanje doktorju, kajti njegov konj
UBtavil se je vselej sredi vode.

Ne pomnim jasnejšega in lepšega jutra! Solnce
pokazalo se je ravnokar izza zelenih hribov, njega
prvi žarki, ki še neso mogli premagati ponočnega
hlada, napravljali so na me prijeten utis; v sotesko
še ni prihajal svit mladega dne; zlati solnčni žarki
osvetljevali so le skalne vrhove, ki so viseli na obeh
straneh nad najinima glavama; gostolistnati grmi,
ki so rastli v njih globokih razpokah, posipali so
naju pri najmanjšem vetru s srebrnim dežjem. —
Nikdar še nesem bolj ljubil prirode, kakor to jutro.
S kakšnim veseljem gledal sem rosne kapljice na
širokih listih divje vinske trte, ki so se lesketale
pri solnčnih žarkih v tisučerih različnih barvah! Ra¬
dostno zrl sem v megleno daljavo! Pot je bil vedno
ožji, skalnate stene vedno strmejše in strašnejše,
na konci videlo se je, kakor bi se bile stisnile sku¬
paj. Jezdila sva dolgo molče.

221

— Ali ste že spisali svojo oporoko ? vprašal
me je h krati doktor.

— Ne!

— Kaj pa, če boste ubiti?

— Naj se dediči sami poravnajo

— Ali nemaš nobenega prijatelja, kateremu bi
rad poslal poslednji pozdrav za slovo?

Zmajal sem z glavo.

— Ali ni ženske na svetu, katerej bi hotel
zapustiti kaj za spomin?

— Vi hočete tedaj, da bi vam razkril svoje
srce? . . . Glejte, jaz nesem več v onih letih, da bi
povedal pred smrtjo ime svoje ljubice, ali pa za¬
pustil svojim prijateljem šop pomadiziranih ali ne-
pomadiziranih las. Ko mislim, da bom moral kmalu
umreti, mislim samo na se; nekateri pa še tega ne
store. — Prijatelji, ki me že jutri pozabijo, ali pa
kar je še hujše, ki se po mojej smrti izmislijo o
meni Bog ve kake neumnosti; ženske, ki bodo ob¬
jemale druzega in me zaničevale, samo da bi se ne
zamerile njemu: — Bog z njimi! Iz viharjev življenja
odnesel sem samo nekaj idej — pa nobenega čuv-
stva. Davno že ne živim s srcem, a z glavo. Izpra-

222

šujem in preiskujem svoje lastne strasti in postopke
z veliko radovednostjo, a brez sočutja. V meni sta
dva človeka: jeden živi v polnem smislu te besede,
drugi pa premišljuje in presoja prvega; prvi se bo
morda čez jedno uro poslovil na veke od vas; a
drugi . . . drugi? . . . Poglejte doktor, tam le na
onej skali na desni vidijo se nedoločno trije ljudje.
Ali so to najini nasprotniki?

Pognala sva konja.

Pod skalo bili so že v grmovji privezani trije
konji; mi dva sva tudi najina privezala tam in od¬
šla sva po ozkej stezi na kraj, kjer je pričakoval
naju Grušnicki z dragonskim stotnikom in nekim
drugim sekundantom, katerega so klicali za Ivana
Ignatjeviča, njegovega rodovinskega imena ne vem.

— Mi vaju čakamo že dolgo, rekel je dra¬
gonski stotnik z ironičnim smehljanjem.

Izvlekel sem uro in mu jo pokazal.

In opravičil se je, da njegova ura prehiteva.

Nekaj minut trajalo je neznosno molčanje;
naposled se je pa obrnil doktor k Grušnickemu.

— Jaz mislim, rekel je, — dasi sta oba iz¬
rekla, da se hočeta biti in tako zadostiti terjatvam

223

časti, — bi se vender dal vajin prepir mirnejše po¬
ravnati.

— Jaz sem že pripravljen, rekel sem.

Stotnik pomignil je Grušniekemu in ta je mi¬
slil, da se jaz bojim, dasiravno je bil do zdaj nje¬
gov obraz otožen in bled. Od kar sva prišla z do¬
ktorjem, pogledal me je prvikrat z očmi; v njego¬
vem pogledu razodeval se je nekak nemir, ki je
pričal o notranjej borbi.

— Povejte svoje pogoje, rekel je — bodite
prepričani, da storim vse, kar je le mogoče.

— Moji pogoji so: da še danes javno prekli¬
čete obrekovanje in me poprosite odpuščauja.

— Milostivi gospod, čudim se, da se predrznete
predlagati mi kaj tacega.

— Kaj sem pa mogel predložiti vam razen
tega? . . .

— No, se bova pa bila.

Zmajal sem z ramami.

— Kakor hočete: samo pomislite, da jeden bo
gotovo mrtev.

— Jaz želim, da bi bili vi . . .

— Jaz pa, da vi . . .

224

Stresel se je, rudečica ga je polila, potem se
je pa po sili zahohotal.

Stotnik prijel ga je 2a roko in odpeljal na
stran; dolgo sta šepetala. Jaz sem bil prišel dovolj
miren, a to me je jezilo.

K meni stopil je doktor.

— Poslušajte, rekel je jako nemiren: — vi
ste najbrž pozabili, kaj da nameravajo ... jaz sicer
ne znam basati samokresa, a v tem slučaji ... Vi
ste čuden človek! Povejte jim, da veste njih naklep
— in ne bodo se upali. . . Kaj imate od tega!
ustrelili vas bodo kakor tiča . . .

— Prosim, pomirite se gospod doktor, in po¬
čakajte . . . Jaz bom že tako naredil, da oni ne
bode nič na boljem, kakor jaz. Naj se le zmenita . . .

— Gospoda! meni je že dolgčas, rekel sem
jima glasno: — če sva se prišla bit, tako se biva;
za pogovarjanje imela sta včeraj dovolj časa.

— Mi smo že pripravljeni, odgovoril je stotnik.
Kar postavita se, gospoda! Doktor odmerite šest
korakov . . .

— Postavita se, ponovil je Ivan Ignatjevič z
vriščečim glasom.

225

— Dovolite! rekel sem jaz, da stavim še jeden
pogoj: ker se bova bila na smrt, tako moramo sto¬
riti vse, da ostane tajnost, in da najini sekundanti
ne bodo imeli kake odgovornosti. Ali je vam prav?

— Da, meni je že prav.

— Kaj mi je prišlo na misel ? Poglejte vrhu
one viseče skalnate stene je majhen raven prostor.
Ta skala je najmanj trideset sežnjev visoka, in spo¬
daj so ostri kamni. Vsak izmej naju ustopil se bo
prav na kraj te skale, tako da mu bo najmanjša
rana prizadela gotovo smrt: vam bo to pač prav,
vsaj ste si sami izvolili, da se bova bila na šest
korakov. Ranjeni zvrnil se bo v globočino in razletel
na kosce; kroglo mu pa izvleče doktor, in vsakdo
bo mislil, da je pal po nesreči raz kamnito steno.
In pa žrebali bomo, kdo bo streljal prvi. Povem
vam, da drugače se ne bijem.

— Kakor hočete! rekel je stotnik, in pogle¬
dal Grušnickega, kateri je prikimal z glavo, da je
zadovoljen. Barva na njegovem obrazu se je vedno
spreminjala. Spravil sem ga v veliko zadrego. Ko
bi se bila pri navadnih pogojih, lahko bi me ustrelil
v nogo ter lahko ranil, in tako zadovoljil svoje ma-

226

ščevanje, ne da bi preveč obtežil svojo vest; sedaj
pa je moral ali ustreliti v zrak, ali postati morilec,
ali pa izdati njih naklepe in izpostaviti se z menoj
jednakej nevarnosti. Ta trenutek ne bil bi želel biti
na njegovem mestu. Odpeljal je stotnika v stran,
začel mu je pripovedovati nekaj z veliko gorečnostjo.
Videl sem, kako so se mu tresla njegova ovišnjela
ustna, stotnik obrnil se je pa nejevoljen od njega.
— Ti si bedaki rekel je dovolj glasno Grušnickemu,
in ničesar ne razumeš! . . . Dobro, gospoda moja,
pojdemo tedaj gori!

Ozka steza peljala je mej majhnim grmičev¬
jem, posamezni kamni služili so nam za stopnice;
prijemajoč se za grme, lezli smo gori. Grušnicki šel
je naprej, za njim njegova sekundanta, zadaj pa
midva z doktorjem.

— Čudim se vam, rekel je doktor, in stisnil
me krepko za roko. Pustite, da vam potipam
žilo! . . . Oho, malo mrzlična! ... na obrazu ss
vam pa nič ne pozna ....  samo oči so svitlejše
kakor po Davadi.

Kar se nam zavali majhen kamen pod nogo.
Kaj je to ? Grušnicki se je izpodtaknil; veja, za ka-

227

tero se je bil prijel, se mu je ulomila, da ga nesta
obdržala sekundanta, splazil bi se bil po hrbtu doli.

— Le varujte se, zakričal sem mu: — ne
padajte prezgodaj, to je slabo znamenje. Spomnite
se Julija Cezarja!

Prilezli smo na vrh; prostor na vrhu bil je
posut z drobnim peskom, kakor bi bil nalašč pri¬
pravljen za dvoboj. Okrog in okrog štrlele so v zrak
neštevilne gore, katerih vrhovi so se skrivali v ju-
tranjej megli, na jugu konča visoki Elbrus verigo
sneženih vrhov, mej katerimi podili so se od vzhoda
prihajajoči oblaki. Stopil sem na rob skale in po¬
gledal v nižavo; malo je manjkalo, da se mi ni zvr¬
telo v glavi; doli v globočini bilo je vse temno in
hladno, kakor v grobu; ostri kamni, ki so jih tam
nakupičili čas in burja, moleli so po konci, kakor
bi pričakovali žrtve.

Kraj, kjer sva se imela biti, bil je pravilen
triogelnik. Od krajnega vogla odmerili so sekun¬
danti šest korakov, in dogovorili smo se, da se
ustopi tisti, ki se ima prvi izpostaviti strelu svo¬
jega nasprotnika, prav na kraj, obrnen s hrbtom k

228

propadu; če ne bo ubit, pa stopi na njegovo mesto
Bjegov protivnik.

Sklenil sem vse mogoče prednosti prepustiti
Grušnickemu; hotel sem poskusiti, se li bode vzbu¬
dila v njegovih prsih iskra velikodušnosti — in ta¬
krat obrnilo bi se bilo vse na bolje; a zmagalo je
njegovo samoljubje in slabost njegovega značaja! . . .
Hotel sem pridobiti popolno pravico, ne varovati ga,
ko bi mi prizanesla osoda. Kdo se še ni nikdar po¬
gajal tako s svojo vestjo ?

— Vrzite žreb, gospod doktor! rekel je stotnik.

— Številka! zakričal je stotnik, kakor človek,
katerega je ravnokar prebudil močen sunljej.

— Orel! zaklical sem jaz.

Denar sukal se je nekaj časa v zraku, potem
je pa pal na tla.

— Srečni ste, rekel sem Grušnickemu; vi
streljate prvi. Dobro si zapomnite: če me ne ubijete,
jaz vam ne bodem prizanašal — to vam zagotovim
s svojo častno besedo.

Polila ga je rudečica, sramoval se je ubiti
neoboroženega človeka; ostro sem ga gledal, kazalo
je, da bo pal k mojim nogam in poprosil me odpu-

229

ščenja; a kako izdati njih umazani naklep? . . . .
Ostalo mu je še samo jedno sredstvo ustreliti v
v zrak! Samo misel, da bi utegnil zahtevati jaz drugi
dvoboj, odvračala ga je od tega.

— Krajni čas je! zašepetal je doktor in po¬
cukal me za rokav — če sedaj ne poveste, da znava
njih namere, izgubljeni ste. Glejte, on že baše
. . . Če vi ne poveste, bom pa jaz sam . . .

— Nikakor ne, doktor! odgovoril sem mu in
prijel ga za roko: — vi boste vse izpridili; vsaj ste
mi obljubili, da se v to ne boste utikali . . . Kaj
je vam to mari? Morda sem še rad ubit.

Čudeč se me je pogledal.

— To je druga stvar! samo nad menoj se ne
pritožujte na onem svetu.

Stotnik nabil je mej tem samokresa, podal
jednega Grušnickemu in zašepetal mu nekaj na uho,
druzega pa meni.

Postavil sem se na kraj skale in krepko uprl
se s levo nogo v kamen in pripognil se malo na¬
prej, da bi se ne zvrnil nazaj, ko bi bil lahko
ranjen.

230

Grušnicki postavil se je meni nasproti in na
dano znamenje povzdignil samokres. Kolena so se
mu tresla. Pomeril mi je naravnost v čelo . ..

Neizrekljiva jeza vzkipela je v mojih prsih.
Najedenkrat je pa povesil samokres in obledel ka¬
kor zid, obrnil se je k svojemu sekundantu.

— Ne morem, rekel je z zamolklim glasom.

— Bojazljivec! odgovoril je stotnik.

Samokres poči. Krogla vprasnila mi je koleno.
Nehote prestopil sem se nekaj korakov naprej, da
bi se hitreje oddaljil od kraja.

— Res škoda, dragi moj, da ga nesi dobro
zadel! rekel je stotnik. Zdaj je prišla nate vrsta,
postavi se tje! Objemi me še poprej: kajti ne bova
se videla več! Objela sta se; stotnik je jedva zdr-
ževal smeh. — Ne boj se, pristavil je, in lisiče
pogledal Grušnickega: — vse je neumnost na svetu
. . . . priroda — je norica, osoda — pura, a živ¬
ljenje — kopeka!

Po tem tragičnem besedovanji, ki ga je izustil
z veliko resnobo, odšel je na svoje mesto. Ivan
Ignatjevič je pa s solzami objel Grušnickega — in
zdaj stal je on meni nasproti. Še zdaj si ne morem

231

razjasniti, kako čuvstvo kipelo je ta trenutek v mo¬
jih prsih: čuvstvo razžaljenega samoljubja in zani¬
čevanje in jeza vzbudila so se v meni, ko sem se
domislil, da je hotel ta človek, ki me zdaj tako za¬
upljivo, nesramno in mirno gleda, pred dvema mi-
nutoma ubiti me kakor psa, ne da bi se bil sam
izpostavil najmanjšej nevarnosti, kajti malo bolj
.ranjen v nogo, zvrnil bi se bil vsekako v propad.

Nekaj trenutkov gledal sem mu ostro v obraz,
da bi zapazil vsaj lehhi sled kesanja. A zdelo se mi
je, da ga je posiljeval smeh.

— Svetujem vam, da pred smrtjo pomolite k
Bogu, rekel sem mu.

— Ne skrbite bolj za mojo dušo, kakor za
svojo. Prosim vas samo, kar ustrelite.

— In vi ne prekličete svojega obrekovanja?
in me ne prosite odpuščanja? . . . pomislite dobro:
vam li kaj ne očita vest?

— Gospod Pečorin! zakričal je dragonski stot¬
nik : — povedati vam moram, da semkaj neste prišli
pridigovat . . . Končajte hitro: utegnil bi priti kdo
po soteski in nas videti.

232

— Dobro! Doktor pridite k meni.

Doktor šel je k meni. Ubogi doktor! bil je
bolj bled, kakor Grušnicki pred desetimi minutami.

Sledeče besede govoril sem nalašč glasno,
krepko in slovesno, kakor bi objavljal smrtno raz¬
sodbo :

Ti gospodje pozabili so najbrž v naglici dejati
kroglo v moj samokres: prosim vas, nabasajte ga z
nova — in to jako dobro!

— To ne more biti! kričal je stotnik: — na¬
basal sem oba samokresa: morda je padla krogla iz
vašega ....  To ni moja krivda! — A vi nemate
pravice basati ga ... ne najmanje pravice . . . .
To je ravno nasprotno pravilom dvoboja; jaz ne pu¬
stim . . .

— Dobro! rekel sem stotniku: — če je tako,
se bova pa midva bila s takimi pogoji.

In ves se je zbegal.

Grušnicki stal je zmešan in mračen pred me¬
noj, povešal je glavo na prsi.

— Pusti jih, rekel je naposled stotniku, ki je
hotel iztrgati doktorju samokres. — Vsaj ti sam
veš, da imata prav.

233

Zaman migal mu je stotnik, Grušnicki se ni
nič zmenil zanj.

Mej tem nabasal je doktor samokres in mi ga

podal.

Ko je stotnik to videl, pljunil je in udaril z
nogo ob tla.

— Ti si bedak, dragi moj! rekel je: — pravi
bedak! ....  Ker si se zaupal meni, moral bi me
tudi vse ubogati . . . Sam sebi pripiši! naj te pa
ubijejo, kakor muho . . . Obrnil se je proč, mrmraje
skoz zobe: „vender je popolnem proti pravilom
dvoboja. 8

— Grušnicki! rekel sem, še je čas: prekliči
svoje obrekovanje, in odpustim ti vse. Ni se ti po¬
srečilo imeti me za norca, in s tem zadovoljeno je
moje samoljubje. Pomisli, bila sva nekdaj prija¬
telja . . .

Obraz mu je uspihnil, in oči so se mu za¬
bliskale.

— Ustrelite! odgovoril je: —sebe zaničujem,
vas pa sovražim. Če me ne ubijete, zakoljem vas
zavratno pri prvej priložnosti. Za naju oba ni pro¬
stora na tem svetu . . .

16

234

Ustrelil sem . . .

Ko se je razkadil dim, Grušnickega ni bilo
več na skali. Samo majhen oblak prahu vil se je na
kraji propada.

Vsi zakričali so v j eden glas.

— Finita la comedia! rekel sem doktorju.

On mi ni odgovoril, in prestrašen obrnil se je
od mene.

Zmajal sem z ramami in poslovil se od se¬
kundantov svojega nasprotnika.

Ko sem šel po ozkej stezi v nižavo, zagledal
sem mej kamni mrtvo truplo Grušnickega. Nehote
zakril sem oči.

Odvezal sem konja in jahal počasi proti domu;
na srci ležal mi je težek kamen. Solnce zdelo se mi
je otožno, njega žarki neso me greli.

Predno sem prijezdil do vasi, obrnil sem konja
na desno po soteski. Nesem mogel videti nikakega
človeka, hotel sem biti sam. Pustil sem konja iti,
kamor je hotel, povesil glavo na prsi in jezdil sem
dolgo okrog, naposled prišel sem v po polnem mi
neznan kraj; obrnil sem konja in poiskal cesto;
solnce je nagnilo se k zapadu, ko sem prijahal v
Kislovodsk, utrujen na utrujenem konji.

235

Sluga moj mi je povedal, da mi je prinesel
Werner dve pismi: jedno svoje, drugo . . . Verino.

Razpečatil sem prvo in čital:

„Vse se je dobro izšlo: mrliča so prinesli; bil
je tako zdelan, da si ga jedva spoznal; krogljo sem
mu izvlekel iz prsij. Vsi so prepričani, da se je po¬
nesrečil; samo poveljnik, kateremu je najbrž znan
vaš prepir z Grušnickim, majal je z glavo, a rekel
ni ničesar. Nikakih dokazov ni proti vam, lahko
spite mirno ... če morete ... Z Bogom. “

Dolgo se nesem upal odpreti druzega pisma.
. . . Kaj mi je neki pisala? . . . Teško predčuvstvo
vznemirjevalo je mojo dušo.

Tu je pismo, katerega vsaka beseda se je glo¬
boko utisnila v mojem spominu:

„ Pišem ti trdno prepričana, da se nikdar več
ne vidiva. Ko sva se ločila pred nekterimi leti, mi¬
slila sem ravno tako; a dopalo je nebu, skušati me
še jedenkrat; a jaz te skušnje nesem prestala, moje
slabo srce udalo se je z nova znanemu glasu . . .
Radi tega me ne boš zaničeval — kaj ne, da ne?
To pismo je slovo in priznanje ob jednem. Povedati

ti moram vse, kar se je godilo v mojem srci, odkar

16 *

236

ljubi tebe. Nečem te ničesar dolžiti — delal si z
menoj, kakor bi vsak drug možki: ljubil si me,
kakor last, kakor vir radostij, burij in žalostij, ki
so se vrstile druga za drugo, brez katerih bi bilo
življenje dolgočasno in enolično. Razumela sem to
brž z začetka ... A ti si bil nesrečen, in jaz žrtvo¬
vala sem se za te, nadejoč se, da kedaj prav ocenil
mojo žrtev, da kedaj razumeš mojo globoko rahlo¬
čutnost do tebe. Prešlo je že mnogo časa: spoznala
sem vse skrivnosti tvoje duše . . . iu prepričala sem
se, da je bilo vse moje upanje ničevo. To je bilo
težko izpoznanje! A moja ljubezen zrasla se je z
mojo dušo: ona je sicer potemnela, a ne ugasla."

„ Ločiva se za zmiraj; toda prepričan bodi, da
nikdar ne bom ljubila nikogar druzega : moja duša
izčrpala je za te vse svoje zaklade, svoje solze in
nade. Katera je tebe ljubila, na more ogledovati
drugih možkih, da bi jih ne prezirala; ne da bi ti
bil boljši od druzih, o ne! a nekaj je v tvojej pri¬
rodi, kar je samo — tebi lastno, nekaj ponosnega
in skrivnostnega; v tvojem glasu je, govori karkoli,
nepremagljiva sila; nikdo ne ume tako izsiliti lju¬
bezni, na nobenem ni zlo tako vabljivo, nikogar po-

237

gled ne obeta toliko biaženstva, nikdo ne ume bolje
okoristiti se s svojimi prednostmi in nikdo ne more
biti v resnici tako nesrečen kakor ti, ker se nikdo
toliko ne prizadeva prepričati se o nasprotnem."

»Sedaj ti pa moram objaviti, zakaj da odpo¬
tujem tako hitro, tebi se bo to zdelo malenkostno,
ker se tiče samo mene.“

„Danes zjutraj prišel je k meni moj mož, in
pripovedoval mi je o tvojem prepiru z Grušnickim.
Najbrž se je bila jako premenila barva na mojem
obrazu, kajti gledal me je dolgo in ostro v oči;
skoro sem omedlela, ko sem slišala, da se biješ
danes zjutraj, ter sem jaz to zakrivila; mislila sem,
da bom znorela ... A sedaj, ko zamorem mirnejše
presojevati, sem prepričana, da ostaneš živ: ni mo¬
goče, da bi ti umrl brez mene; nikakor to ni mo¬
goče! Moj mož hodil je dolgo po sobi; ne vem, kaj
mi je pravil, in tudi ne, kaj sem mu odgovarjala . . .
povedala sem mu najbrž, da te ljubim . . . Spomi-
nam se samo, da je na konci najinega pogovova
strašno zakričal in odšel. Slišala sem, da je velel
pripraviti voz . . . Tri ure že sedim pri oknu, in
pričakujem, kdaj se vrneš ... Ti še živiš, umreti

238

ne moreš!... Voz bo kmalu pripravljen za odhod .. .
Zdrav ostani! Z Bogom! ... Jaz sem izgubljena —
a kaj to tebi mari? Ko bi vsaj vedela, da se me
boš vedno spominal — ne govorim ljubil — ne,
samo spominal... Z Bogom; pridejo ... in jaz
moram skriti to pismo . . .“

„Kaj ne, da ne ljubiš knežne? da jo nikdar
ne vzameš? . . . Da, to mi moraš žrtvovati: vsaj
sem jaz radi tebe vse izgubila na svetu . . .“

Kakor bi bil obnorel, skočil sem iz hiše, dvig¬
nil se na svojega čerkeskega konja, katerega so
sprevajali po dvorišči, in spustil sem se v hitrem
diru po cesti proti Pjatagorsku. Brez usmiljenja
priganjal sem svojega upehanega konja, ki je glasno
hropeč in ves penast dirjal z mano po kamenitej
cesti.

Solnce se je skrilo za črne oblake, ki so se
nakupičili na vrhovih zapadnih gora; v ozkej soteski
bilo je že temno in vlažno. Podkumok šumel je čez
skalovje otožno in jednolično. Dirjal in upehal sem
se od nestrpljivosti. Misel, da jo že ne najdem v
Pjatagorsku, me je čisto potrla. Ko bi jo videl
vsaj še jedno minuto, ali vsaj jedno sekundo, da bi

239

se poslovil od nje in jej še jedenkrat stisnil roko . . .
Molil sem, klel, jokal in smejal se ... a nič ni
moglo izraziti mojega obupanja ... Ko sem videl,
da jo izgubim na veke, bila mi je Vera dražja kakor
vse drugo na svetu — dražja kakor moje življenje,
čast, sreča! Bog ve, kakšni čudni in strašni naklepi
so se vse rodili v mojej glavi. . . vedno sem še drl
dalje in neusmiljeno priganjal svojega konja. Opazil
sem, da moj konj težko diše, in se je že dvakrat
spotaknil na ravnej poti . . . Bilo je še pet vrst do
Jesentukova, — neke kozaške postaje, kjer bi mogel
premeniti konja.

Vse bi bilo dobro, ko bi konj zdržal vsaj še
deset minut. V nekem klanci se je pa kar zgrudil
na tla. Hitro sem skočil doli, uzdigoval ga, vlekel
za uzdo, a vse zaman: jedva je še jedenkrat zasto¬
kal skoz stisnene zobe; čez malo minut je pa po¬
ginil; ostal sem sam v stepi in zginilo mi je po¬
slednje upanje; poskusil sem iti peš — a noge so
mi omahovale; utrujen in zaspan zgrudil sem se v
mokro travo in jokal sem kakor otrok.

Dolgo sem ležal, ne da bi se ganil; plakal som
britko, nesem si prizadeval zadrževati joku in solza;

240

mislil sem, da mi razpočijo prsi; moja trdost, moja
hladnokrvnost izginili sti kakor dim; moje srce iz¬
gubilo je vso moč, moj duh je bil potrt; ko bi me
bil videl kdo v tem trenutku, obrnil bi se bil z za¬
ničevanjem proč od mene.

Ko sta nočna rosa in gorski veter ohladila
mojo vročo glavo, zbral sem svoje misli, spoznal
sem, da je neumno in brez koristi loviti izgubljeno
Kaj srečo, sem hotel, — morda videti jo? — zakaj?
ali ni vse proč mej nama? Jeden britki poljub ne
obogati mojih spominov, samo še težje bi se ločila.

Dobro je še zame, da morem jokati. Morda
bili so uzrok temu moji pretreseni živci, noč, katero
nesem nič spal, tisti dve minuti, ki sem stal pred
samokresovo cevjo in prazni želodec.

Vse je tedaj dobro izšlo. To novo trpljenje je
prouzročilo v meni, da se poslužujem vojaškega iz¬
raza, srečno diverzijo. Jokati je zdravo; ko bi ne bil
tako dolgo jezdil in bi ne bil prisiljen iti petnajst
vrst peš nazaj, bi tudi to noč ne bil zaspal.

Vrnil sem se v Kislovodsk ob petih zjutraj,
ulegel sem se v posteljo in zaspal kakor Napoleon
po bitvi pri Waterloo.

241

Ko sem se prebudil, bila je že tema. Ušel
sem se k odprtemu oknu, zavil se v plašč —
gorski zrak hladil je mojo od spanja in truda težko
glavo. Skoz vrhove gostih lip videle so se luči iz
trdnjave in vasi. Pri nas na dvorišči bilo je vse tiho;
v kneginjinem stanovanji ni gorela nobena luč.

Prišel je doktor; njegova lica bila so mračna;
po svojej navadi ni mi podal roke.

— Od kod, doktor?

— Od kneginje Ligovske; njena hči je bolna
— oslabijenje živcev ....  A zato uesem prišel k
vam, čujte kaj: načelstvo nekaj sumi, dasi ničesar
dejanskega dokazati ne more, vender bi vam sve¬
toval, bodite previdnejši. Kueginja pravila mi je da¬
nes, da dobro ve, da ste se bili zaradi njene hčere.
Povedal jej je vse to oni starec . . . kako hočemo
utajiti? On je bil priča vašega prepira z Grušnic-
kim v gostilnici. Prišel sem vam to naznaniti. —
Z Bogom. Morda se več ne vidiva: poslali bodo
vas kam.

Na pragu je ostal: rad bi mi bil stisnil roko
. ... ko bi jaz bil količkaj želel, oklenil bi se mi

242

bil okrog vratu; a jaz sem ostal hladen kakor kamen

— in odšel je.

Taki so ljudje, vsi so jednaki: že naprej po¬
znajo slabe strani kakega dejanja, pomagajo, svetu¬
jejo, dajo pogum, ker vidijo, da ni druzega sredstva

— potem 3i pa umijejo roke in obrnejo se od onega,
ki je tako predrzen, da je prevzel vso težo odgo¬
vornosti. Vsi so taki, tudi najboljši in najum-
nejši . . .

Drugo jutro dobil sem povelje od načelstva,
da moram odpraviti se v trdnjavo N.; šel sem h
kneginji, da se poslovim.

Čudila se je, ko sem odgovoril na njeno vpra¬
šanje: če jej imam kaj posebnega povedati, da jej
želim srečo itd.

— A jaz imam govoriti z vami nekaj jako
resnega.

Molče usedel sem se poleg nje.

Jasno je bilo, da ni vedela, kako bi začela;
obraz jej je malo zarudel; debeli njeni prsti brun¬
dali so po mizi; naposled začela je s tresočim
glasom:

243

— Čujte, gospod Pečorin, jaz mislim, da ste
pošten človek.

Poklonil sem se.

— Jaz sem še celo prepričana o tem, nada¬
ljevala je: dasi je vaše obnašanje malo sumljivo, vi
morda imate za to uzroke, katerih jaz ne vem, in
sedaj vas prosim, da jih poveste. Vi ste branili
mojo hčer proti obrekovanju, bili ste se zaradi nje
— za njo postavili ste svoje življenje v nevarnost.
... Ne odgovarjajte mi, ker vem, da tega ne boste
priznali, ker je pal Grušnicki (in prekrižala se je).
Bog bo njemu odpustil — in upam, da tudi vam!

. . . Tudi to mene nič ne briga ... jaz tudi ne
smem obsojevati vas, ker je bila moja hči, dasi tudi
po nedolžnem, uzrok temu dvoboju. Ona mi je vse
povedala . . . jaz mislim, da vse; vi ste jej obja¬
vili ljubezen ... in ona tudi vam (tu je kneginja
težko vzdihnila). Ona je bolna, in jaz sem prepri¬
čana, da to ni navadna bolezen 1 Neka skrivna žalost
jo teži; ona ne pove tega, a jaz sem prepričana, da
ste vi krivi tega . . . Poslušajte, vi morda mislite,
da jaz gledam na naslov in bogastvo —motite se:
jaz hočem samo srečo svoje hčere. Vaš sedanji po-

244

ložaj ni sijajen, a utegne se zboljšati: lahko si pri¬
pravite boljšo prihodnjost; vas ljubi moja hči: ona
je dobro odgojena in bo osrečila moža. Jaz sem
bogata, in ona je jedino dete . . . Povejte mi, kaj
vas ovira ? . . . Morda bi z vami ne bila imela tako
govoriti, a zanašam se na vaše srce in vašo čast . . .
pomislite, da je moja jedina hči.,  . moja jedina ...

Jela je jokati.

— Kneginja, rekel sem: — ni mi mogoče vam
odgovoriti; a dovolite mi, da j eden trenutek govo¬
rim z vašo hčerjo na samem . . .

— Nikakor ne! zaklicala je jako razdražena
in skočila je s svojega stola.

— Kakor hočete, rekel sem — in šel sem proti
vratim.

Zamislila se je, potem je pa dala z roko zna¬
menje, in odšla je.

Prešlo je pet minut; srce mi je silno bilo, a
moje misli bile so mirne, moja glava mrzla; zastonj
iskal sem v prsih le iskrice ljubezni do mile Mary.

Duri so se odprle, in prišla je notri. Moj
Bog! kako se je spremenila, odkar je nesem videl
— ali je to tako dolgo?

245

Prišedši v sredi sobe se je opotekla; skočil
sem k njej, podal jej roko in peljal jo na naslonjač.

Stal sem pred njo. Dolgo sva molčala. Njene
velike oči, v katerih se je izraževala žalost, iskale
so v mojih iskro upanja; zaman prizadevala so se
smejati njena ustna; njeni nežni roki, ki jih je polo¬
žila na kolena, bili sta tako bledi in prozorni, da
se mi je smilila.

— Knežna, rekel sem, vi veste, da sem se
bil malo pošalil z vami? ... Vi me morate pre¬
zirati.

Njena lica polila je rahla rudečica.

Nadaljeval sem: — zategadelj me tudi ljubiti
ne morete . . .

Obrnila se je proč, oprla se na mizo, pokrila
oči z rokami in zdelo se mi je, da so jej v očeh
lesketale solze.

— Ob moj Bog! mrmrala je s tako slabim
glasom, da sem jo jedva slišal.

To je bilo neznosno; še jedno minuto — in
pa) bil bi k njenim nogam.

— Vi vidite tedaj sami, nadaljeval sem s trd¬
nim glasom in posiljenim smehljanjem: vi sami vi-

246

dite, da vas ne morem vzeti. Ko bi vi to tudi že¬
leli, bi se kmalu sami kesali. Moj pogovor z ma¬
terjo me sili, da vam vse to tako osorno in odkri¬
tosrčno objasnim; upam, da se ona moti; vi lahko
preženete to zmoto. Vi vidite, jaz igram v vaših
očeh najgnusnejšo in najtužnejšo rolo, in to sam
priznavam — to je vse, druzega ne morem storiti
za vas. Kakeršno slabo misel bi vi tudi imeli o
meni, jaz se jej podvržem ....  Ali vidite, kako
nizek sem pred vami . . . .? Ni res, ko bi me bili
kedaj res ljubili, bi me zdaj zaničevali? . . .

Obrnila se je k meni bleda kakor marmor; a
njene oči so se strašno lesketale.

— Jaz vas sovražim, rekla je.

Zahvalil sem se, poklonil se in spoštljivo
odšel. —

Jedno uro pozneje peljal sem se že s tremi
konji iz Kislovodskega. Nekaj vrst od Jesenkova
zagledal sem pri poti svojega mrtvega konja. Sedlo
mu je nekdo odvzel, najbrž kak kozak, mesto sedla
sedela sta na njegovem hrbtu dva krokarja. Izdi¬
hnil sem in obrnil se proč . . .

247

In zdaj v tej žalostnej trdnjavi zamislim se
večkrat v preteklost in poprašujem se, zakaj da
nesem nastopil pota, ki ga mi je odkazala osoda,
kjer bi bil našel tiho veselje in dušni mir . . . Ali
tako življenje ni zame! Jaz sem kakor mornar, ki
je rojen in izrejen na kakej tolovajskej ladiji: vajen
viharjev in bitev, žaluje na suhej zemlji, naj bi se
sprehajal tudi po najlepšej dobravi, naj bi solnce
pošiljalo nanj svoje najmirnejše žarke; rajši se celi
dan klati po morskem bregu, posluša jednolično šu¬
menje bližajočih se valov in gleda v megleno daljavo:
da bi tam na bledem prostoru zagledal zaželjeno
jadro, z začetka podobno kriljem morske čajke, in
vedno bolj se vzdigujoče iz morskih valov in v br-
zem teku približujoče se morskemu bregu.

248

Fatalist.

Štirinajst dnij bival sem v kozaškej vojni na
levem oddelku; tu je stal tudi batalijon pešcev;
častniki zbirali so se zaporedoma drug pri drugem,
in zvečer igrali karte.

Ko smo se jedenferat naveličali igre, vrgli smo
karte pod mizo; bili smo pri majorji S.; proti na¬
vadi bil je naš razgovor jako zanimljiv. Govor sukal
se je o tem, da mahomedansko mnenje, da je usoda
vsacega človeka že zapisana na nebu, ima tudi pri
nas dokaj privržencev; vsak povedal je kak čuden
dogodek pro ali contra.

— Vse to, gospoda moja, ne dokaže ničesar,
kajti nikdo izmej nas ni bil priča onih čudnih do¬
godkov, s katerimi podpirate svoja mnenja.

— Res je — da nikdo, odgovorili so mnogi,
a pravili so jih ljudje, katerim smemo verjeti.

— To je vse prazno blebetanje, rekel je drugi,
kje so neki oni ljudje, ki so brali zapisnik, v kate-

249

rem je zapisana ura naše smrti? ... Če ježe na¬
prej določena naša usoda, čemu je pa dana prosta
volja in razsodek; zakaj moramo dajati odgovor od
svojih de)?

In ustal je nek častnik, ki je do sedaj tiho
sedel v kotu, in bližal se je počasi k mizi; iznenadil
je vse s svojim mirnim in slovesnim pogledom. Bil
je Srb po rodu, kakor se vid: iz njegovega imena.

Vnanjost poročnika Vuliča bila je primerna
njegovemu značaju. Visoka postava, rujava barva
njegovega obraza, bistre črne oči, pravilni nos,
lasten njegovemu narodu, žalostno in hladno smeh¬
ljanje — vse to ga je odlikovalo od druzih ljudij,
in delalo ga nesposobnega deliti misli in strasti z
onimi, katere mu je odločila usoda za tovariše.

Bil je hraber, govoril je malo, a trdo in od¬
ločno; nikomur ni zaupal skrivnosti svoje rodovine
in svojega življenja; vina ni pil; hodil ni za mla¬
dimi kozaškimi dekleti, katerih lepoto zna ceniti le
oni, kateri jih je videl. Govorili so pa, da ga so¬
proga polkovnikova rada vidi; a če mu je kdo kaj
omenil o tem, se je takoj hudo razjezil.

17

250

Samo jedne strasti ni tajil — strasti k igri.
Za zeleno mizo pozabil je vse, in navadno je za¬
igral; a njegova stanovitna nesreča je še le bolj
razdražila njegovo trdovratnost. Pripovedujejo, da je
nekdaj na nekej ekspediciji na postanku s svojimi
tovariši igral bank; imel je veliko srečo. Kar se
zasliši streljanje in vojni klic, vsi so skočili po
konci in zgrabili za orožje. „Stavi bank ! 8  za¬
klical je Vulič, ne da bi se bil dal motiti, jednemu
najstrastnejšemu igralcu. — „Sedem“ odgovoril je
ta in odtekel. Vulič čisto miren, ne zmeneč se za
splošno razburjenost, privzdigne karto; bila je sedem.

Ko je prišel k svojim tovarišem, razgrajal je
že hud boj. Vulič, ne zmeneč se za kroglje in sablje
Čečencev, poiskal je srečnega igralca.

— Sedem! zaklical je, ko ga je zapazil v pred-
njej vrsti, ki je preganjala sovražnika iz nekega
gozda, stopil je k njemu, izvlekel svojo listnico, in
izplačal mu, če tudi se je ta izgovarjal, da sedaj ni
čas plačevati. Ko je poravnal ta neprijetni dolg,
zagnal se je v sovražnika, vojaki udrli so jo za
njim, in do konca boja bil se je hladnokrvno s Če-
čenci.

251

Ko se je Vulič bližal k mizi, umolknili smo
vsi pričakujoč kake originalne opombe.

— Gospoda! rekel je (njegov glas bil je mi¬
ren, dasi tudi globokejši kakor po navadi): — go¬
spoda, čemu ti prazni prepiri? Vi hočete dokazov.
Predlagam vam, poskusimo na sebi; ali more člo¬
vek svojevoljno razpolagati s svojim življenjem, ali
mu je pa že naprej določena minuta smrti . . . Kdo
tedaj hoče poskusiti ?

— Jaz ne, jaz ne! razlegalo se je od vseh
stranij. — Kaka neumnost mu še pride na misel!...

— Narediva stavo, rekel sem v šali.

— Kakšno?

— Jaz trdim, da ni ničesar naprej določenega
od usode, rekel sem in položil na mizo dvajset ce¬
kinov — vse, kar sem imel v žepu.

— Jaz tudi stavim, odgovoril je Vulic z za-
moklim glasom. — Major, vi boste razsojevali: tu,
je petnajst cekinov, pet ste jih pa vi meni dolžni
in prosim, da jih zdaj zraven doložite.

— Dobro, rekel je major; samo ne razumem
prav, zakaj da gre, in kako hočeta odločiti ta
prepir? . . .

17 *

252

Vulič odšel je molče v majorjevo spalnico; mi
pa za njim. Stopil je k steni, na katerej je viselo
orožje, in izbral jeden samokres. Mi še vedno nesmo
vedeli, kaj da namerava; ko je nasul smodnika na
prašnico, zgrabili so ga nekateri kriče za roko.

— Kaj hočeš? Ali si znorel? kričali so.

— Gospoda! rekel je počasi, ko jim je iztrgal
roko, kdo iz mej vas je pripravljen plačati za me
dvajset cekinov?

Vsi so umolknili in šli proč.

Vulič šel je v drugo sobo in sedel k mizi;
podali smo se za njim. Pomignil je nam, da naj se
usedemo k mizi. Molče smo ga ubogali; ta trenutek
pridobil je nad nami neko skrivnostno oblast. Po¬
gledal sem ga naravnost v oči; on me je pa mirno
in ostro gledal, njegova bleda ustna držala so se na
smeh; vkljub njegovej hladnokrvnosti čital sem na
njegovem obrazu pečat smrti. Opazil sem — in
mnogo starih vojakov mi je to pritrdilo — da se
vidi na obrazu človeka, ki mora umreti čez nekaj
ur, nek čuden pečat neizbežljive usode, ki težko moti
vajeno oko.

253

— Danes boste vi umrli! rekel sem mu. Ou
se je hitro obrnil k meni, in odgovoril je počasi
in mirno:

— Morda, morda pa tudi ne . . . Potem se je
obrnil k majorju in vprašal: Ali je nabit samokres ?
Major ves zmešan ni mogel domisliti se.

— Naj bo zadosti, Vulič! zaklical je nekdo:
— verjetno je nabit, soditi po tem, kako je visel
na steni; čemu ta šala! . . .

— Neumna šala! poprijel je drugi.

— Jaz stavim petdeset rubljev proti petim,
da ni basan samokres! rekel je tretji.

Stavili so.

Naveličal sem se te dolge ceremonije. — Čujte,
rekel sem: — ustrebte ali pa obesite samokres na
svoje mesto.

— Dobro in pojdimo spat, reklo jih je več.

— Gospoda, prosim vas, ne ganite se z mesta !
rekel je in Vulič postavil samokres na čelo.

Vsi smo kakor okamneli. — Gospod Pečorin,
nadaljeval je: — uzdignite karto in vivite jo v zrak.

Uzdignil sem, kakor se še zdaj spominjam
karo as in vrgel jo kvišku, zastala je nam sapa;

254

vsi smo prestrašeni, nekaj pa tudi radovedni obrnili
poglede od samokresa na osodopolno karto, ki se
je zibala po zraku nekaj časa, potem pa pala na
mizo. Ko se je dotaknila karta mize, pritisnil je
Vulič petelina ... a samokres se ni sprožil.

— Hvala Bogu! usklikDili so muogi: — ni
bil basan . . .

— Bomo videli, rekel je Vulič. Z nova nasul
je smodnika na prašnico, napel petelina, in pomeril
v kapo, visečo nad oknom; počilo je in soba napol¬
nila se je z dimom; ko se je razkadilo, uzeli smo
kapo doli.

Kake tri minute ni mogel nikdo iz mej nas
ziniti niti besedice. Vulič je jako mirno spravil moje
cekine v žep.

Ugibali smo, zakaj da se prvikrat ni sprožil
samokres; nekateri so trdili, da je prašnica bila
najbrž zamašena; drugi pa šepetali, da je prej
smodnik bil moker, in da je uzel Vulič drugikrat bolj¬
šega; jaz sem pa zatrjeval, da poslednje mnenje ne
more biti resnično, kajti ves čas nesem obrnil očesa
od samokresa.

— Vi imate srečo v igri! rekel sem Vuliču . .,

255

— Prvikrat v mojem življenji, odgovoril je s
samodovoljnim smehljanjem — šlo je bolje, kakor
pri igri na karte.

— Zato bilo je malo nevarnejše!

— Kako? Ali zdaj še verjamete, da je vse
človeku že naprej namenjeno?

— Kako bi ne verjel, samo tega ne razumem,
kako sem mogel misliti, da vi vsekako morate
umreti . . .

Ta človek, ki je nedavno tako ravnodušno
držal samokres pomerjen v čelo, bil je zdaj na jeden-
krat ves zmešan in nemiren.

— Prosim vas, molčite o tem! rekel je in
ustal: najina stava je odločena, zdaj vaše opombe
neso umestne . . .

Uzel je kapo in odšel. To se mi je zdelo čudno
— in ne brez uzroka.

Razšli so se vsi; gredoč domov razgovarjali so
se o čudnem Vuličevm obnašanji, in verjetno na-
zivljaii mene sebieneža, ker sem vzprijel stavo, ki bi
bila lahko stala človeško življenje, kakor da bi ne
našel brez mene Vulič priložnosti ustreliti se., .

256

Vrnil sem se po ozkej ulici domov. Polna luna,
rudeča kakor žar kakega požara, vzhajala je izza
uelsk h streh; zvezde so prijazno migljale na temno¬
modrem nebu; smejal sem se, ko sem premišljeval,
da so bili nekdaj modri ljudje, ki so mislili, da se
te luči udeležujejo naših ničevnih prepirov za kos
zemlje ali pa za umišljene pravice. In kaj? te sve-
tilnice, po njih mislih samo zato prižgane, da osvet¬
ljujejo njih bitve in zmage, sijejo še vedno v prej¬
šnjem blesku, ko so že davno ugasnile njih strasti
In upanja — kakor ogenj, ki ga je zakuril neskrben
potnik na kraji gozda! A kakšno moč dajalo jim
je prepričanje, da celo nebo s svojimi neštevilnimi
prebivalci, če tudi z nemo, a stanovitno zanimivostjo
na nje gleda ... Mi pa, njih pomilovanja vredni
nasledniki, ki zdaj lazimo brez prepričanj, brez po¬
nosa, brez uživanja in brez druzega strahu, razen
bojazni, ki tare srce pri misli na neodvrnljivi konec,
nesmo več sposobni za velike žrtve, ne za blagor
človeštva, ne za svojo lastno srečo, ker vemo, da
ta sreča ni mogoča, in zibljemo se iz dvoma v dvom,
kakor so padali naši predniki iz jedne zmote v
drugo, ne da bi imeli upanja, in te silne in nedo-

257

ločne radosti, ki jih čuti duša v borbi z ljudmi ali
z osodo.

Mnogo podobnih misel motalo se mi je po
glavi; jaz jih nesem zapomnil, ker se ne bavim rad
z abstraktnimi mislimi; in kaj mi je to koristilo? ...
V mojej prvej mladosti bil sem sanjač; ljubil sem
zdaj žalostne, zdaj vesele podobe, ki jih je ustvar¬
jala moja nemirna in željna fantazija. Ali kaj imam
od tega? — Nič druzega kakor trudnost, ki jo ob¬
čutimo po ponočnem boji s kako pošastjo, in žalo¬
stne spomine polne grenkosti. V tej brezkoristne]' borbi
izčrpal sem ves ogenj svoje duše in vse sile svoje
volje, ki so za delujoče življenje neogibno potrebne.
Ko sem stopil v to življenje, sem že preživel vse
v duhu, bilo mi je dolgčas in zoprno, kakor komu,
ki bere slab posnetek kake mu že davno znane
knjige.

Dogodki tega večera napravili so na me globok
utis in pretresli moje živce. Zdaj res ne vem, ali
verujem, da je usoda človeku že naprej odločena;
a tisti večer sem veroval: dokaz bil je prepričevalen,
če tudi sem se posmehoval našim prednikom in njih
poslužnej astrologiji, pal sem vender v isti tir; a

258

obstal sem še ob pravem času na tej nevarnej poti r
kajti moje pravilo je, ničesar ne odločno zavreči, pa
tudi ničemur ne slepo verjeti; vrgel sem metafiziko
v stran, in začel gledati pod noge. Taka previdnost
bila je pa tudi potrebna: malo je manjkalo, da
nesem pal, spodtaknil sem se bil ob nekaj debelega r
mehkega in na videz ne živega. Pripognil sem se
— mesec je svetil na pot — in kaj je bilo? na
tleh ležal je prašič presekan s sabljo . . . Jedva sem
ga zagledal, kar zaslišim trde korake: dva kozaka
pritekla sta iz druge ulice. Jeden stopil je k meni
in me vprašal, sem li videl pijanega kozaka, ki je
podil prašiča. Rekel sem jima, da kozaka nesem
videl, a pokazal sem jim žrtvo te neprave hrabrosti.

— Tak razbojnik! rekel je drugi kozak: —
ko se malo upijani, razbije vse, kar sreča na poti.
Hitiva za njim Jeremojič; morava ga zvezati, če ne . .

Odšla sta, a jaz sem šel dalje z veliko pre¬
vidnostjo, na zadnje prišel sem srečno do svojega
stanovanja.

Stanoval sem pri nekem starem naredniku, ka¬
terega sem ljubil radi njegovega dobrega značaja,,
zlasti pa radi njegove lepe hčerke Nastje.

259

Kakor po navadi čakala me je v kožuh zavita
na hišnem pragu; luna razsvetljevala je njena mila,
od mraza ovišnjela ustna. Ko me je spoznala, na¬
muznila se je, a jaz nesem bil pri volji ukvarjati se
z  njo. „Lahko noč, Nastja!“ rekel sem, ko sem šel
mimo nje. Hotela mi je nekaj odgovoriti, a je samo
vzdihnila.

Zaprl sem duri svoje sobe, prižgal luč in ule¬
gel se v postelj; a nesem mogel tako zaspati kakor
po navadi. Na vzhodu se je že začelo daniti, ko sem
zaspal — in brez dvoma bilo je zapisano v knjigi
usode, da to noč ne bom mogel spati. Ob štirih
zjutraj potrkal je nekdo možno na moje okno, pla¬
nil sem po konci: kaj je? ... . „Ustani in obleci
se!“ klicalo je več glasov. Hitro sem se oblekel in
šel sem ven. „Ali še ne veš, kaj se je zgodilo?"*
rekli so v jedeu glas trije častniki — bili so bledi,
kakor smrt.

— Kaj?

— Vulič je mrtev.

Bil sem, kakor bi okamnel.

— Da, ubit! nadaljevali so. — Pojdimo hitro.

— Kam pa?

260

— Zvedel boš po potu.

Odšli smo. Povedali so mi vse, kaj se je zgo¬
dilo, in upletali razne opombe o čudnej predodmembi,
ki ga je otela gotove pogube pol ure pred smrtjo.
Vulič šel je sam po temnej cesti domov; srečal ga
je pijani kozak, ki je zaklal prašiča, in šel bi bil
morda mimo njega, ne da bi ga bil opazil, ko bi
Vulič ne bil obstal in ga vprašal: „Koga iščeš bra-
tec?“ — Tebe!  odgovoril je kozak, in udaril ga
je s sabljo, in presekal ga od rame skoro do srca.
....  Kozaka, ki sta mene srečala in zasledovala
morilca, priskočda sta in vzdignila ranjenca; a ta
je že umiral, samo te tri besede je še spregovoril:
n Imel je prav." Jaz sam sem umel temni pomen teh
besedij: mene je imel v mislih; nehote povedal sem
mu njegovo usodo; moj instinkt me ni goljufal: bral
sem na njegovem spremenjenem obrazu pečat bli¬
žajoče se smrti.

Morilec zaprl se je na konci naselbine v neko
prazno kočo: podali smo se tjakaj. Cel kup bab je
drlo tja; sem ter tja planil je kak zapozneli kozak
na cesto in hitro bežal mimo nas. Hrup bil je
strašen.

261

In naposled prišli smo do tekoče: okrog koče
stala je cela tolpa ljudij, njene duri in žaluzije bile
so zaprte. Častniki in kozaki so se goreče razgovar-
jali mej seboj; babe so pa tulile in kričale. Mej
njimi stala je neka grda starka, njen obraz kazal je
obupanje. Sedela je na nekem debelem brunu, opi¬
rala komolce na koleni in z rokama podpirala glavo:
bila je ubijalčeva mati. Njena ustna so se včasih
zagibala . .. šepetala so ali molitev ali prokletstvo?

Morali smo vender skleniti kaj, da primemo
hudodelca. A nikdo se ni upal napasti ga prvi.

Stopil sem k oknu in pogledal skozi razpo¬
kano šaluzijo, ležal je na tleh, in v rokah držal je
samokres; krvava sablja ležala je poleg njega; gle¬
dal je strašno; včasih se je stresel in prijel se za
glavo, kakor bi se hotel domisliti, kaj se je zgodilo.
V teh nemirnih pogledih nesem bral nikakega po¬
guma, in rekel sem majorju, da je najbolje, če raz¬
bijemo vrata, in planejo kozaki notri nanj, še predno
se bo dobro zavedel.

K vratom stopil je star jesaul, poklical ga po
imenu, ta notri mu je pa odgovoril.

<

262

— Grešil si, dragi moj Jefimič, rekel je jesaul
(kozaški stotnik) — nič se ne da storiti, udaj se!

— Ne udam se, odgovoril je kozak.

— Boj se Boga! vsaj nesi prokleti Čečenec,
temveč pošten kristijan. Če si storil greh, nič ne
pomaga, svojej usodi ne odideš.

— Ne udam se, zakričal je kozak, in zaslišalo
se je napenjanje petelina.

— Hej, pojdi sem tetka, rekel je jesaul starki!

— pogovori sina, morda te bode poslušal.

Vse to samo jezi Boga. Glej, gospoda čakajo že
dve uri.

Starka ga je srpo pogledala in odkimala z

glavo.

— Vasilij Petrovič, rekel je jesaul in stopil
k majorju: — ne bo se udal — jaz ga že dobro
poznam; če rakete vrata, ubil bo jednega. Ali bi
ne bilo bolje, ustreliti ga? Žaluzija ima široko
razpoko.

Ta trenutek šinila je meni v glavo čudna misel:
kakor Vulič hotel sem poskusiti usodo.

— Počakajte, rekel sem majorju — jaz ga
ujamem živega.

263

Rekel sem jesaulu, naj se še dalje razgovarja
%  njim, pri vratih postavil sem tri kozake, ki so bili
pripravljeni na povelje ulomiti vrata in prihiteti mi
na pomoč; šel sem okrog koče in približal sem se
v zopet k oknu; srce mi je silno bilo.

— Ti prokleti malor*- ; ' •>*; kričal je jesaul;
— ali se hočeš norčevati iz nas, kaj ? morda misliš,
da te ne bomo ukrotili? — Razbijal je z vso silo
po vratih; položil sem oko na razpoko, in sledil
vsacemu gibanju kozaka — kar odtrgam šalužijo,
in skočim z glavo navzdol v kočo. Ustrelil je, krogla
letela je mimo mojega ušesa in prestrelila mi suknjo;
a dim, ki je napolnil sobo, oviral je mojega protiv-
nika, da ni mogel najti sabjle. Zgrabil ser. ga za
roki; kozaki planili so po njem, in v treh minutah
bil je hudodelec zvezan, in odpeljala ga je straža.
Narod se je razšel in častniki so ir \čestitali — in
imeli so mi tudi za kaj.

Po vsem tem pa bi kdo ne bil fatalist? A
kdo ve zares, če je prepričan v čem, ali ne ... .
Kako često imamo kaj za prepričanje, kar je samo
zmota naših čuvstev in našega razuma ....  Jaz
najrajši dvomim v vsem: to ne škoduje našemu po-

264

gumu, veliko srčnejše grem dlje, ko ne vem, kaj
me čaka. Vsaj ni nič hujšega, kakor smrt — a smrti
ne odideš.

Ko sem se vrnil v trdnjavo, dopovedal sem
Maksim Maksimiču vse, kar sem doživel; želel sem
poznati njegov n £ e n u medodmembi. Z začetka
ni razumel te , ko  sem mu jo pa razložil,

kakor sem mogel, zmaja! je z glavo in rekel:

— Da, res! To je bilo dovolj čudno! . . .
Sicer se pa dostikrat ne sprožijo ti azijatski pete¬
lini, če so slabo namazani, ali dosti trdo ne pritis¬
neš s prstom. Povem vam, da še za čerkeske puške
ne maram: tako rožje ni za nas; kopito premajhno
— če ne paziš, obžgeš nos ... a vse spoštovanje
njihovim sabijam!

Ko je nekaj časa molčal, pristavil je:

— Škoda zanj! ... a kaj ga je motil vrag,
da je nagovarjal pijanca . . . Sicer mu je to bilo
namenjeno že v zibeli.

Več nesem mogel spraviti iz njega: on sploh
ni ljubil filozofičnih prepirov.

.« . ;-v






hrroomr

MJUNIcF^TETHR