SPIS I KRIŠTOFA ŠMIDA . Poslovenjeni mladini v zabavo in pouk . jagnje. Starček z gore. Novo mesto . Tisk in založba J . Krajec nasl . 1909 . J?IGNJ . Posloveni l P. Florentin Hrovat. Drugi nespremenjeni natis. IIT4 Novo mesto. Tisk in založba J. Krajec nasl . 1909 . iJO24 7 Kazalo : Jagnje : Stran Anica in njena mati 5 Gospa Podgorska in njena hči Milica 11 Osoda mater 1 6 Anica in Milica 2 2 Tujec . 27 Dragotinovo življenje 33 Kako je prišel Dragotin v ta kraj 42 Dragotinov rednik 4 6 Splošno veselje v vasi 52 Otroška veselica . 59 Starček z gore : Pobožni oče Martin . 69 Ne zanašajte se na časno imetje . Jeden trenutek g a vzame 74 Kjer je največa sila — je božja roka mila 79 Kdo je bil starček z gore? 84 Dobra vzgoja je najdražji dar nebes . 8 9 Lakomnost in zavid uničita srečo obitelji 93 Za dežjem solnce sije, lepše solnce rumeno 108 Prvo poglavje. Anica in njena mati. Anica, uboga deklica kakih deset let stara, je nabirala jagode v gozdu. Bilo je vročega poletnega popoldne ; na solnčnatih krajih je solnc e pripekalo, da ti je bilo vročine skoprneti. Niti najmanjši vetrič ni pihljal. Njen beli slameneek ni zamogel zadrževati pekočih solnčnih žarkov . Vroči pát se ji je cedil po čelu in lici so ji bili nudeči ko pirh. Vendar je marljivo nabirala jagode, ne ozrši se ni na desno, ni na levo . Obrisavši si vroči pot raz čelo s svojim belim robcem, reč e veselo : „Saj delam in se potim za svojo bolno mater. Za denar, ki ga dobim za jagode, zamogli si bodo kupiti kako okrepčavo v hudi bolezni . ” Proti večeru gre s polno pletenico rodeči h jagod v roti proti domu . Nebo se stemni in pričn e deževati. Vedno glasneje šume deževne kapljic e po drevji, iz daljave pa se čaje bobneče grmenje. Ko pride iz gozda, nastane hud vihar ; goram' jednako se na nebu kupič'ijo temni oblaki in vlij e se huda ploha. Anica si poišče v nizkem grmovji, daleč proč od visocih dreves, varnega zavetja . Tu je hotela počakati dotlé, da nevihta preneha. Krištof gnid, VII. 6 Na jedenkrat pa čuje v bližnjem jelšovern grmovji žalostno vpitje, skoraj kakor jokanje malega otroka . Dobre, usmiljene deklice ni zadrževa l niti dež in vihar, niti blisk in grom, da ne bi šl a pogledat, kaj je. Gre tjá, in glej, bilo je majhno, nežno jagnje, ki je bilo vse premočeno, mraza se treslo in ni znalo, kam. „Oj uboga, revna živalim!” reče Anica. „Ne smeš tú poginiti, ne! Hočem. te vzeti seboj domú. ” Rahlo vzame jagnje v naročje in hiti ž njim, kakor hitro je nevihta potihnila, proti mali, s slam o pokriti domači hišici . Stopivša v nizko, a snažno izbico, vsklikne, veselo : „O, glejte, glejte, ljuba mati, kaj sem', našla! Vidite, čuda lepo jagnje! Oj, kako srečna sem bila! Hočem ga lepo rediti ; nedolžna živalic a pa mi bode v veselje! ” Bolnica, težko se sklonivši v postelji, podpr é glavo z rokama, ozre se na svojo hčerko ter j i reče : „Ljuba Anica, pač si v nedolžnem veselji pozabila, da ima mala, nežna živalica vže svojeg a gospodarja. Le zgubila se je‘; moraš jo dati nazaj . Jagnje je gotovo bogatega kmeta v Hrastji. Tujega blaga ne smemo niti čez noč v hiši obdržati. Nesi jagnje še danes tjá. ” Sedaj se zasliši hripav glas skozi okno. „To bi bilo pa jako nespametno . Kedo naj bi bil tako tankovesten!” Glas je bil zidarja, ki je malo hišic o ravno nekoliko popravljal ter skozi odprto okno čul ves pogovor. Mati in hčerka pogledate proti oknu. Zidar pa jima prične modrovati tako-le : ,,Kaj me gledate tako osupneno in debelo! Saj vama hočem le dobro. Žival zakoljemo in razdelimo! Imeli bodemo za večerjo dobro pečenko, za kožico dobimo pa tudi nekaj novcev. Imoviti kmet ima nad sto lepih, velikih ov'ac ; ni mu dokaj mar, ima li tudi to mlado jagnje, ali pa ne. Hočem ga brzo zaklati. Nikar se ne bojte; saj nas nihče ne vidi; na-me pa se smete zanesti. Znam molčati, kakor ta le zid." Tako beseduje in vrže z ometalnico malte na steno. Anica se prestraši moževega govorjenja. Pregrešna se ji sedaj zdi misel, da bi obdržala jagnje . Zatoraj reče zidarju : „Ni pošteno, kar svetujete . Kar ne vidi človeško oko, vidi pa Bog. Vi pa, ljuba mati, ste me prav učili ; le čudim se, da mi samo ob sebi vže poprej ni prišlo na um . Seveda bi jagnje rada, rada obdržala ; ali Bogu moramo radi pokorni biti.” Pri teh besedah ji stopijo solz e v bistre, modre oči . Jagnje vzame zopet v naročj e ter se napoti ž njim proti Hrastju, dasiravno se ni še popolnoma zvedrilo in se je solnce pomikalo vže proti zatonu. Ko pride Anica v Hrastje, stala je gospodinj a sé svojim najmlajšim detetom v naročji ravno pre d hišnimi durmi, večji otroci pa so stali poleg nje. Strmé so občudovali mnogobarveno mavrico, ki se je videla v svojih lepih sedmerih barvah na temnem nebnem oboku. Kazaje z roko otrokom krasno mavrico, reče gospodinja : „Poglejte lepobarveno mavrico in hvalite Onega, ki jo je naredil . V švigajočem blisku in strašnem gromu nam razodeva ljubi Bog svojo moč in veličastvo, v prijaznej mavrici pa nam kaže svojo dobrotljivost in ljubezen .” 8 Anica je veselo opazovala sedaj krasilo mavrico , sedaj vesele otroke, in molčal'á, da je zginila mavrica. Potem pa postavi jagnje na tla ter pove, kje in kako ga je našla. „Prav lepo in pošteno je, da si še na večer in celó v dežji sem gori prišla . Prav dobra i n poštena deklica si”, reče ji kmetica . „Istinito, prav dobra in poštena deklica je! ” pravi gospodar, ki je ravno stopil iz hiše . „Dragi moji otroci! tudi vi morate biti in ostati tako blagi in pošteni, kakor je ta revna deklica. Bolje je, da nimate nobene ovce v hlevu, in ste vrli i n pošteni, kakor pa da imate poln hlev \ov'ác in nepošteno srce. Pošteno srce je revni deklici velelo , naj nese jagnje svojemu gospodarju. Tako srce pa je bolje, nego vsi zakladi srebra in zlata. Tega zaklada nam nihče vzeti in ukrasti ne more . ” France, stareji sin bogatega kmeta, steč e sedaj v hlev in pripelje staro ovco . Brzo steče jagnje k nji ter se ji dobrika veselo . Anici to jako dopade in reče : „Ni mi žal vže radi veselja , ki ga ima mlado jagnje, da sem ga še danes pri nesla nazaj . Seveda se mi jagnje jako dopada in bi ga bila rada obdržala. ” „Veš kaj, Anica?” reče jej kmet. „Ker si tako poštena in imaš toliko veselja nad, nedolžn o živalico, hočem ti jagnje podariti, a ne sedaj . Ker ne more brez mleka živeti, bi lakote poginilo . Cez kakih štirinajst dni pa bode vže močno dovolj, d a se bode živelo ob krmi ; takrat ti ga prinese France.” „Potem pa pazi na jagnje!” reče jej kmetica. „Prav lahko ga bodeš vzredila. Ko nabiraš jagode, ali pa pleteš nogavice, paseš ga lahko, tudi lahk o nasušiš toliko mrve, kar je potrebuje za zimo . Ko doraste, poplačevalo ti bode trud z mlekom in volno , kar bode tebi in materi na korist prišlo. ” „Da, da, če vama ide po sreči, priredite lahko celo čedo ovac”, pristavi stareji sin . Potem postreže dobra kmetica Anici še z mlekom in sirovim maslom . Tudi ji-da še velik kos lepo rumenega sirovega masla, zavitega v zeleno trtno perje in pa nekaj jajec, da nese materi domu. „To-le pa nesi svoji materi in jiiri reci, da ji h lepo pozdravim in želim, da bi jim Bog kmalu da l zopet ljubo zdravje”, govori kmetica, zlagaje jajc e Anici previdno v predpasnik. Veselo hiti Anica po zeleni dolini proti domač i hišici. Med, tem se je nebo razjasnilo ; prijazno se je lesketala večernica na nebu ; tudi majhen kraje c meseca, ki se je danes po mlaji prvikrat zope t prikazal, razsvetljeval je večerni mrak. Po zeliščih in cvetlicah, ki so razširjale prijetno vonjavo, držale so se še deževne kapljice. Ja-ko lahko je bilo Anici pri srci. „PD vsaki nevihti sta nebo in zemlja vedno lepša ; ali tako lepa in prijazna nego ta večer nista se mi zdela še nikoli” ; misli si . Ko pride domú, pové to svoji materi . „Vidiš, ravno to je, kar sem ti vedno pripovedovala” , rečejo ji mati. ,,Veselje dobre vesti je ; kedar delamo dobro, napolnjuje sladki mir naše srce . Bog nam dá po naši vesti spoznati, da je z nami 10 — zadovoljen. Oj, Anica, slušaj vedno glas svoje vesti , in stori vsakikrat le to, kar je dobro in Bogu do pada. Dobro veš, da sve revni in nimave posveffiega bogastva. `Pa ohranive le vedno čisto vest, in dovolj sve bogati ; tudi nedolžnega veselja nama potem ne bode manjkalo dá, najblažje in najslajše veselj e bodeve uživali. " Sedaj je Anica vsaki dan preštevala dni, kedaj dobi jagnje. Pogledala bi bila tudi vsaki dan v koledarček, ko bi bil pri hiši . Tako pa je sleherni večer pogledala na luno ter šla veselo spat. „Kedar bode polna luna, dobim svoje jagnje”, mislila si je . Slednjič je nastopila polna luna, in se pričela tudi vže vidno manjšati : ali jagnjeta še vedno ni bilo. Anica čaka in čaka ter slednjič izgubi vse upanje. „Gotovo ne bodem videla več nežne živalice”, reče necega večera, sedé vsa žalostna pole g postelje svoje bolne matere: „Le počakaj ter se tolaži, da obljuba dol g dela”, rečejo ji mati. Kar se odpro vrata in v sobo stopi vesel i deček, France, z jagnjetom in polnim košem zelen e krme. Anica poskoči veselja, poklekne k jagnjetu, ter ga prične božati . „Oj, kako veliko in lepo je med tem postalo . Skoro bi ga več ne poznala ! In kako lepo belo kodrasto volno ima! .0, sedaj sem ga še le vesela!” Tako in jednako razodeva Anica svoje veselje nad nežno živalicó . »Hotel sem ti jagnje vže pred nekaj dnev i prinesti. Pa oče so rekli : „Pusti ga še nekaj časa tú; potem bode še lepše in večje zrastlo”, dé nato France . — 11 „Ti in tvoji starši ste res dobri”, reče deklica . „O, da bi ne bila tako revna, in bi ti mogla tudi kaj podariti! Pa iz prve volne, ki je dobim o d jagnjeta, spletem ti lepe nogavice. Videl bodeš, da resnico govorim . ” Deček se poslovi, Anica pa pelje jagnje v mali hlev, ki je bil poleg hišice, in mu nameč e krme. Jagnje se je kmalu privadi in postane tak o krotko, da ji jé kruh iz roke in jo povsod spremlj a kakor psiček. Anici je bilo treba jagnje le poklicati, in veselo je priskakljalo k njej . Ce so j& mati semtertje gledali in videli, koliko veselja im a z jagnjetom, rekli so ji čestokrat : Kaj ne, Anica ! sedaj se ne kesaš, da si me slušala in nesl a jagnje nazaj? " „O, ljuba mati, kakor me jagnje uboga na klic, hočem tudi jaz vas ubogati. Saj dobro vem, da me veliko bolj ljubite, nego jaz svoje jagnje” , odgovori deklica. Drugo poglavje. Gospa Podgorska in njena hči Milica. Vas, v kateri je živela Anica, stala je na obnožji zaraščenega hriba. Zgoraj je molel iz košatega hrastovja star grad z visokim stolpom . V' njem je bivala nekaj tednov sem gospa pl . Podgorska. Grad je bil nekdaj njena last ; po smrti 12 soproga ji je bil pa odločen le za bivališče do njene smrti. Ker je bil grad precej zapuščen , preskrbela je s potrebno opravo le nekaj sob, iz katerih je bil lep razgled po okolici. Sedaj je živela tú v tihej samoti, ter ji je bila n a-skrbi le vzgoja jedine hčerke Milice, ki je bila jako ljubeznjiva deklica Anične starosti . Kolikor časa je bilo , dobiti jagod v gozdu, prišla je Anica skoraj vsaki dan v grad . Milica je najraje od nje kupovala jagode in jo je splo h imenovala le svojo vljudno oskrbovalko z jagodami . Bile so pa tudi jagode, katere je Anica nabrala, popolnoma zrele in rudeče kakor škrlat. Tudi skledica, v kateri jih je prinašala, bila je vedno snažna in bela kakor sneg . Pa tudi njeni roki i n vsa njena obleka, če tudi je bila priprosta, je bila vedno čista in snažna. Sedaj pa Anice ni bilo vže celih. osem dni v grad. Cestokrat se pritoži Milica, kateri so bil e jagode ljubše, nego vse druge sladčice, zakaj d a deklia z jagodami toliko časa ne pride . Necega jutra pride Anica zopet 'N7-grad . Kuharica gre v sobo, da naznani gospej, Anica pa počaka zunaj . Milica pride precej ven ter ji reče : „Zakaj si me pustila toliko časa brez jagod? To ni lepo. Saj veš, da jih kupujem le od tebe.' Ako se bodeš tako malo zmenila za-me, ne bodem več kupoval a jagod od tebe. ” Anici stopijo solze v modre oči . „Oj, milostiva gospica!” zdihne, ,,moja mat i so vže vso spomlad bolni. Ta teden pa jim je bilo tako slabo, da jih tudi le za jedno uro nisem 13 smela zapustiti. Še .le včeraj zvečer jim je nekoliko odleglo. Danes sem pa z dnevnim svitom hi- tela v gozd, da zaslužim zopet nekaj novcev z a bolno mater. " „Zakaj mi nisi vže popreje povedala o ma terini bolezni? Moja mati niso trdosrčni do revežev . V tej sili in potrebi bi vaju gotovo ne bili pustili brez podpore” . »Vem, da ste vi in vaša mati jako usmiljeni do revežev. Ali moja mati pravijo : Kolikor čas a si kedo sam zamore služiti vsakdanjega, kruha, n e sme biti drugim v nadlego. Veliko je takih revežev, ki ne morejo prav nič delati . Bilo bi treh, taki m kruh krasti"; odvrne Anica. ' To govorjenje Milici jako dopade. „Le po čakaj nekoliko tú”, reče ji prijazno in hiti v -sobo, da govori z materjo . Njena mati, gospa Podgorska, je hotela sama videti Anico. Milica jo pelj& v sobo in Anica se ne začudi malo lepi sobni opravi. Strme gleda lepe, z raznimi cvetlicami pobarvane stene, veliko ogledalo z zlatim okvirom, lepe omare in mize iz svitlega, črnkasteg a lesa, naslonjačo in stole, prevlečene z zeleno svilo , in gladka tla, v katera sb bile vložene razne po dobe. Svoje žive dni še ni videla kaj tacega. Nekttka groza jo spreleti pri pogledu na' to krasoto, kar ne upa si stopiti naprej . Gospa je sedela pri mizi poleg okna in pletla . Na prvi pogled se ji prikupi plaha deklica v revni , a snažni obleki iz domačega platna s priprostim slamnikom na glavi, katerega je lepšal šopek deloma cvetočih, deloma zrelih jagod, držeč v tresočej 14 — roki skledico jagod. Stala je še vedno pri vratih ter plaho gledala. „Le pridi sem, le pridi”, reče ji prijazno ; „ni se ti treba bati” . Ko stopi Anica par korakov po sobi, zagled a v zrcalu svojo lastno podobo. Nikdar še ni videla tako velikega zrcala ; njeno doma je bilo komaj z a dober pedenj veliko . Prvi trenotek je menila, da j i gre nasproti druga deklica z jagodami, ki jo hoč e spodriniti pri kupčiji. Strmé obstoji. Najbolj čudno pa se ji zdi, da je ta deklica ravno tako oblečena, da ima ravno tak slamnik z jagodovim šopkom, in da jednako skledico jagod v roci drži . Ali kmalu zapazi svojo zmoto in rudečica jo oblije. Gospa Podgorska se prijazno smeja zmot i nedolžne deklice ter skrbno povprašuje po boln i materi. Anica postane zopet bolj srčna ter razločn o odgovarja vsakemu vprašanju . Ko pa pripoveduj e o revščini in bolezni svoje ljube matere, ne mor e se več joka zdržati. Prične ihteti in debele solze ji kapajo po rudečih licih. „Nikar ne jokaj, ljubo dete!” reče ji blag a gospa. „Od sih dob hočem jaz skrbeti za tvojo dobro mater. Samo povej mi, kje stanujete? ” „V zadnji hišici, tam doli v vasi. Saj se od tod skozi okno vidi slamnata streha med drevjem” , odgovori vže bolj srčno Anica. „Dobro”, reče gospa. „Pa še kaj lepo je videti belo hišico z rumenkasto streho. V tej snažni hišici toraj bivajo tvoja mati ? Kako jim je pa imé ? ” „Rozalija Hostnik jim je imé . Ljudje v vas i pa jih zovejo le ubogo Rozalijo”, dé deklica. Blaga gosp'a dá deklici trikrat toliko novcev , kakor so bile jagode vredne ; na vrh pa še veli napolniti posodo, v kateri so bile 'poprej jagode, s tečno juho za bolno mater . „Istinito, Anica je jako ljubeznjiva in blaga deklica”, reče gospa svoji Milici, ko je Anica odšla. „Da je pri vsej svoji revščini zgled snažnosti in reda, to še ne omenim ne. Nad vse pa jo povzdiguje njena otroška ljubezen do svoje bol te matere. Tako blago srce, polno otroške ljubezni je več vredno, nego vse bogastvo sveta. Oj, draga Milica, ko bi jaz zbolela in onemogla, kakor Aničn a mati, ali bi bila tudi ti tako skrbna za-mé, stregl a mi tako ljubeznjivo in toliko za-mé storila? Oni čas bode jedenkrat gotovo tudi za-me prišel” . Milica, kateri so solze vže v oči stopile, k o je poslušala Anico pripovedovati o bolezni matere , oklene se sedaj svoje matere in reče ihté : „Bog obvaruj, da bi zboleli revni postali. Raje naj ljubi Bog meni pošlje bolezen . Ako bi pa vendar bila božja volja, da zbolite; potem bi gotovo .to storila za vas, E kar stori dobra Anica svoji materi! ” „Bog te blagoslovi, drago dete, za to svoj o otroško ljubezen. 0, ostani vedno tako blaga, in doživela bodeš na zemlji še mnogo veselih dni. Le verjemi mi, da dá Bog srečo vže na zemlji vsakemu otroku, ki resnično ljubi in spoštuje svoj e starše. Le zapomni si, — in spomni se na mé, tudi Anica bode dočakala še veselejše dni”, reč e gospa. Mej tem je Anica veselo hitela proti domu. Jako je razveselilo mater, kar ji je Anica pravila ; 16 tudi tečna juha je ubogi ženi, ki vže dolgo ni okusila tečne juhe, prav dobro teknila . S sklenjenima rokama se ozre pobožno proti nebu ter reče svoji hčerki : „Glej, ljuba Anica, Bog svojih ven dar nikoli ne zapusti. Vedno pomaga še o prave m času. Zaupajve tudi v bodoče na njega, zraven p a spolnujve zvesto svoje dolžnosti . Glej, ljuba Anica, ko bi ne bila iz otročje ljubezni do mene nabiral a tako skrbno jagode, in ne slušala mojega opominjevanja k rednosti in šnažnosti, pač bi naju -ne bila doletela sreča, da se je naji usmilila blaga gospa in ljubeznjiva gospodična v najini revščini . Nobeno dobro delo ne ostane brez plačila . Bog se poslužuje tega, da omeči blaga srca ter nas reši iz potrebe” . — Tako je govorila mati svoji hčerki. Tretje poglavje. Osoda mater. Drugi dan je bila ravno nedelja . Zvečer je sedela Anica poleg postelje svoje bolne matere in ' čitala na glas iz neke knjige z milim ljubeznivim glasom prav razločno in počasi . Svoja domača hišn a dela je bila vže opravila in tudi svoje jagnje na krmila. Bil je prav lep večer in zahajajoče solnce je pošiljalo svoje zadnje žarke mej trtnim perjem 17 v malo izbice. Na jedenkrat pa stopi v sobico gospa Podgorska sé svojo hčerko Milico . „Oj, milostiva gospa in Milica!” — vsklikn e Anica in vstane. Bolnici pa so stopile solze v oči ; tako je bila ginjena, ker jo je blagovolila obiskati milostiva grajska gospa. Gospa se zadovoljno ozira okoli po majhn i stanici. Stene so bile bele, kakor sneg; skledice in ploščeki v skledniku ob zidu snažni in svetli ; miza, klop in stoli so bili snažni in brez prahu , tla pa čisto pometena. Tudi posteljna oprava in obleka bolne žene je bila snažna, — če tudi na videz revna. Gospa sede na stol poleg postelje, n a katerem je popreje sedela Anica. Jako jo je veselil o slišati, da Anica vse tako lepo v redu ima. Tudi pogleda knjigo, iz katere je Anica ravno čitala . Pohvali jo zaradi gladkega in razločnega čitanja ; slišala jo je še, stopivši skozi vrata. Na omari poleg stene zapazi gospa tudi pletarico z ročnim i deli; pregleda delo, in bila je z materinim in s hčerkinim delom popolnoma zadovoljna. „Gotovo niste tukaj doma. Niste se v tej vasi naučili tacih ročnih del, in vaša hčerka n e tukaj eitati. Kaka osoda vas je pač sem pripeljala?” — reče gospa . „Da, res je, huda in težka osoda me je zadela”, odgovori bolnica. Potem pa pripoveduje tako-le : ,,Moj mož j e bil oskrbnik v nekem gradu daleč od tukaj . Živela sva še le komaj dve leti skupaj prav srečna in zadovoljna, kar nastanejo francoske vojske . Gospoda r je s svojo obiteljo zbežal in nas ni mogel vzeti 18 — sseboj . Svetoval mu je pa, naj vstopi v vrst o brambovcev svoje domovine. Jaz seveda s svoj o malo hčerko, ki takrat še govoriti ni znala, nise m mogla iti za njim. S solzami v očeh smo se poslovili. Oj, bilo je zadnjikrat, da sem ga videla ! Pisal mi je sicer semtertja, da je zdrav in da se mu dobro godi, na jedenkrat pa mi dojde žalostn a vest, da je hudo ranjen, in kmalu potem, da, j e za ranami umrl. Ne da se popisati moja žalost . Oj, oj, bil je dober, blag mož, in skrben oče ! Ne znam, kje počivajo njegove kosti, njegova duša upam, pa se v nebesih veseli. Sedaj sem prišla s svojo hčerko v veliko , revščino. Sla sem nazaj k svojim staršem. Ali tudi to okolico je zadela vojska z vsemi nezgodami . Moji starši so prišli ob vse svoje imetje, in umrl i kmalu potem na neki nalezljivi bolezni, katero je razširjala vojska. Bila sem primorana zapustiti svojo domovino. Svoje malo imetje sem kmalu skupaj spravila ; saj nisem imela skoraj druzega, kakor te-le roki . Hodila sem dolgo po svetu ; slednjič sem prišla v to vas. Tale hišica je bila ravn o prazna. Dobri gospodar, čegar lastnina je, dovolil mi je, da se smem v njej naseliti, če bodem njegovi mal i hčerki učila šivati in plesti. Razume se, da sem z veseljem sprejela to ponudbo . Res sem vže veliko pre trpela, pa ljubi Bog je še vedno skrbel zame ter m i pomagal v vsaki sili do tega t~enotka, da je pri peljal tudi vas, blago dobrotnico pod mojo streho . Bodi mu zahvala za vse — za trpljenje in veselje! " Gospa Podgorska je pazljivo poslušala boln o ženo in solze ji stopijo v oči. Potem pa reče : 19 ,,Oh, moja osoda je vaši zeló podobna ; le še britkejša je. Jaz sem izgubila, kakor vi, svoje starš e in ljubega moža, pa tudi svojega jedinega sina. Moj mož ° je bil poveljnik konjiškemu polku . Bil j e smrtno ranjen vže v p'rvi bitvi, v kateri se j e jako odlikoval, in ki se je nesrečno izšla . Kakor hitro sem čula to žalostno vest, hitela sem s svojima otrokoma k njemu . Pa bila mi je le jedino š e ta tolažba, da sem ga še jedenkrat videla. Izdihnil je v mojem naročji svojo dušo in zatisnila sem m u oči. Kaj je čutilo oni trenutek moje srce, zamoret e si misliti, povedati mi ni moči . Po nesrečni bitvi je bežalo vse pred sovražnikom. Ceste so bile kar natlačene ljudi in vozov . Slehern je hotel rešiti vsaj nekaj svojega imetja . Gnječa ljudi je tudi mene naprej vlekla, da skoraj sama nisem znala kam. Moja otroka, ljubeznjiv deček v četrtem letu svoje dobe in ta-le hčerka, ki še ni imela jednegaleta, množila sta še moj o skrb in žalost. Ko sem prišla do Donave in hotel a čez most, bila je gnječa vojaških vozov s smodnikom, topovi in ranjenimi vojaki, ki so vsi hotel i ob jednem čez priti, tako velika, da se mostu niti približati nisem mogla. Med tem je solnce vže zašlo . Ne daleč od nas pa so se še bojevali, da zavarujej o prehod čez reko . Pa vedno bližje se sliši pok topov. Oj, ta večer je bil najstrašnejši v mojem življenji ! Nekaj begunov se polasti nekoliko bolj Bolj ob reki neke ladje, da bi prišli na ono stran . Iz usmiljenja vzemo tudi mene z otrokoma v ladjo. Ali ladja je bila tako natlačena ljudi, in bili so tako nevešč i vožnje, da se preveč nagne in potopi. 20 Nek častnik zapazi z onostranskega brega naš o nevarnost; pošlje nam brzo na pomoč dva vojaka z majhnim čolnom, jedinim, ki je ,bil ravno pr i rokah. Ravno v tem trenutku so nas dosegli, k o se je naša ladja potopila. Mene in mojo hčerko, katero sem trdno v naročji držala, rešili so z veliko silo iz valov in naju prinesli na polmrtvi na suho. Moj sin pa je našel smrt v valovih ; nič več ni bilo o njem slišati" . Pri teh besedah gospa obmolkne, solze s e ji udero in zakrije si svoj obraz z belim robcem . Ko se nekoliko umiri, prične zopet tako-le pripovedovati : ,,Skoraj gotovo bi bila tudi jaz s svojo hčerko mraza poginila, ako bi naju ne bil na svoj voz vzel nek usmiljen gospod, ki se je ravno mim o peljal in tudi bežal pred Francozi . Ali strah in groza pri potopu ladje, vedna žalost in bridkost radi smrti svojega soproga in drazega sinčka, in pa razne težave na' begu so mi nakopale hudo , nevarno bolezen. Ko sem zopet ozdravela, jela sem še le misliti na druge hude nasledke te dvojne smrti. Ker je umrl moj soprog brez možkega dediča, pripadlo je naše iwetje deželnemu gospodu . Ta-le naš grad, kjer sedaj bivam, spremenili s o precej v bolnišnico za bolne in ranjene vojake . Radi viharnih in razburjenih časov sem moral a tudi dolgo brez pokojnine živeti. Ker nisem imela lastnega stanovanja, bila sem prisiljena najeti si v mestu , stanovanje in , odra] tovati - prav visoko najem~čino. Slednjič sem res prišla v revščino in trpela pomanjkanje. Ko so prišli zopet mirneji 21 časi, odkazala se mi je primerna vdovska pokojnina. Tudi znesek za prejšna leta so mi izplačali . Za bivališče pa so mi odkazali del tega gradu, k i je bil nekdaj naša last. Ali izguba soproga in sina se ne da nadomestiti. Kakor velika je tudi ta izguba, ima vendar tudi ta dobiček zamé, d a me je trpljenje naučilo Boga spoznavati in ljubiti, in imeti usmiljenje z bližnjim, ki je v nesreči i n revščini. Kaj pa si tudi hočemo na svetu več želeti, nego da pošteno shajamo, in miren prostorček, kjer v miru živimo, zvesto Bogu služim o in po moči svojemu bližnjemu v potrebah pomagamo , v veselem zaupanji, da bodemo naše ljubo rajn e zopet jedenkrat videli na onem svetu in se z a vselej ž njhni združili" . Med takimi in jednakirni pogovori je čas hitro tekel ; bilo je vže pozno. Gospa Podgorska pogleda na uro in vstane. Preden odide, popraša še bolnico: »Ali ste poklicali vže zdravnika? " „Oj, še ne”, odgovori bolnica. » Veščega zdravnika ne morem pri sedanjih razmerah ; za kakega mazača pa ne maram" . „Prav je tako!” odgovori gospa ; „kajti bolje s e nič, nego kak mazač” . Pri odhodu ji še obljubi, da hoče svojega zdravnika k nji poslati, in jo potolaži, da bod e z božjo pomočjo kmalu bolje . Tudi veli, naj prid e Anica vsak dan v grad po jed za svojo bolno mater; želeč obema „lahko noč” se napoti s svojo hčerko Milico proti gradu. Krištof Šmid, VII . 2 22 Četrto poglavje. Anica in Milica. Čez nekaj dni obišče gospa Podgorska z Milico zopet bolno Rozalijo. Bila je vže velik() bolja. K temu je veliko pripomoglo zdravilo in pa tečna hrana iz gradú. Sedela je vže na klopi pri mizi in pletla. Zapazivši blago gospo in dobrotnico , hitro vstane ter ji hiti nasproti, in debele solze hvaležnosti ji tekó po bledem lici. Ni zamogla z besedami izraziti svojo hvaležnost . Gospa Podgorska sede na drugi konec mize. Prinesla je s seboj pletarico z ročnimi deli in pričela plesti. Milici je pa dovolila, da sme iti z Anico na vrt , ki se je razprostiral od koče doli do potoka ; bil je last onega kmeta, ki je tako ljubeznjivo spreje l Rozalijo pod svojo streho . Materi ste se razgovarjali o žalostni osodi , ki ju je zadela, hčerki pa ste se kratkočasili in razveseljevali na vrtu. Anica pokaže Milici tudi svoje krotko jagnje. Neizrečeno se je Milica veselila nedolžne živalice. Ker se je vzgojevala v velikem mestu, poznala je óvce le po podobah iz svoj e knjižice, v katerej so bile naslikane razne domače in inozemske živali. Nikdar še ni videla živega jagnjeta. Jagnje je pustilo, da ga je Milica božala, jedlo je iz njenih rok zeleno perje in zelišča, katera mu je dajala ; hitelo je še za njo, češ, naj mu da še več. Samega veselja nad nedolžno živalic o je bila, kar raz sebe. Njena srčna želja je bila, 23 — da bi tudi ona imela tako jagnje . Vendar ni razodela te svoje želje Anici . Mislila si je : „Za ves svet ne bi hotela pripraviti uboge Anice ob to njeno jedino veselje” . Ko je odšla gospa Podgorska s svojo hčerko Milico, povedala je Anica svoji materi, koliko veselja je imela grajska Milica z jagnjetom . Sedaj rečejo Mati : „Poslušaj me, Anica! Milica in njena mati ste nama storili veliko dobrega. Brez nju bi bila znabiti sedaj vže v hladni zemlji ; ti pa bi bila sirota brez očeta in matere. Spodobi se, da se tudi medve skaževe hvaležni po svoji moči . Zamogla bi tudi ti Milici storiti jedno veselje; pa bojim se, da bi ti bilo pretežko. Ko bi bila jaz na tvojem mestu, vem, kaj bi storila! ” „Moje jagnje bi ji dali!” seže Anica brzo materi v besedo . „To hočem tudi jaz!” vzklikne . „Precej jutri naj ga vže ima . Miličina mati mi j e ohranila najdražje, kar imam na svetu, — vas , ljubo mater. Zakaj bi Milici ne dala z veseljem to, kar mi je za vami najljubše, — svoje jagnje” . „Jako me veseli, da imaš tako hvaležno srce . To je več vredno, kakor pa, da bi ti kedo odtehta l jagnje z zlatom”, rečejo ji mati . Žena spomni, da ima med svojimi rečm i še trak iz rudeče svile in nekaj pozlačenih niti . Precej poišče te reči, sede k mizi in naredi i z svilnega traku za jagnje lep zavratnik. Vanj vplete začetne črke Miličinega imena . Podarila je namreč Milica beli robec Anici . V jeden vogel robčev so bile všite začetne črke Miličinega imena. Jed'lake črke je vpletla v zavratnik. Hotela je še ta ‘4',* 24 večer dovršiti delo. Anica je materi zvesto pomagffia pri delu; vdevala jim je iglo, izbirala najboljših niti, ter jim jih podajala . Proti polnoči j e bilo delo izvršeno ; Anico je lepi zavratnik tako veselil, da skoraj zaspati ni mogla samega veselja . S prvo jutranjo zarijo je šla deklica z jag njetom k potoku, da prav čisto opere nežno živalico. In glej, njegova volna je bila bela kako r sneg. Sedaj dene žena jagnjetu zavratnik okol i vratú. Rudeči, svilnati zavratnik je kaj vrlo pristojal jagnjetu z belo, kodrasto volno . Dopadljivo in radostno ogledujete Anica in mati nežno živalico , kar nagledati se je ne morete. Sedaj nese Anica jagnje v grad . Najpreje gre v kuhinjo k svoji stari znanki, kuharici, ki j e bila vedno prav prijazna do Anice . Z njo se po svetuje, kako bi najpriličneje oddala Milici svoj e malo darilce. Tudi stari kuharici je lepo ozaljšan o jagnje jako dopadalo in pohvali Anico zaradi t e misli. Vzame jagnje, gre in tiho odpre vrata v dvorano, kjer je ravno bila Milica s svojo matéljo . Gospa je sedela pri odprtem oknu in pletla, Milica pa je na glas čitala iz knjige . Bili ste tako zamišljeni v svoje delo, da niste nič zapazili. Sedaj potisne kuharica brzo jagnje skozi vrata, zapre ji h zopet ravno tako tiho in gre nazaj v kuhinjo . Mati in Milica niste zapazili, kaj se je zgodilo. Jagnje pa je ostalo pri vratih, oziralo s e nekaj trenotkov plaho okoli, potem pa pričelo glasno bleketati. Milica se ozre ter reče : „Oj, Aničino jagnje tHitro skoči k stranski mizi, vzame košček .” kruha, ki ji je ostal od zajuterka in ga pomoli 25 nežni živalici . Jagnje, ki še nič ni jedlo to jutro , teče precej k nji ter jé iz roke. Milica ga je bil a jako vesela. Jagnje pa se ji je zdelo danes š e veliko lepše, nego včeraj. Še večje veselje pa je imela, ko zapazi na zavratniku začetne črke svojega imena z zlatom vpletene. Iz teh spozna, da je Anica podarila njej nežno živalico . „Oj, kako blago srce ima vendar Anica ; podarila mi je najljubše, kar ima . Skoraj si ne upam vzeti jagnje. Kaj menite vi, ljuba mati, kaj naj storim?” reče Milica. „Jagnje moraš vzeti ; če ne, bi razžalila dobro deklico. Anico bodem pa vže odškodovala za njen o darilce”, reči* mati. Milica brzo hiti v kuhinjo, da pokliče Anico . Hotela je sicer Anica precej iti domov, pa kuharica je ni pustila. Dolgo je morala pregovarjati plaho deklico, preden jo je spravila v sobo . Med tem je poiskala gospa Podgorska v svoji omari zlat, na katerem je bila na jedni strani izrezana podoba jagnjeta. „Jako hvaležno srce imaš, ljubo dete”, reče zarudeli deklici, katero je Milica za roko pripeljala v sobo. „Dala si moji hčerki darilo, katerega bi ji gotovo ne bila prodala za nobeden denar . Vzemi v znamenje njene hvaležnosti to-le zlato jagnje” . Pri teh besedah ji ponudi zlat . Anica j e bila v veliki' zadregi ; ni znala, li darilo vzela ali ne. Bala se je, da ne bi razžalila Milice in gospé, če ne vzame darila . Vendar pa se ji ni zdelo prav, da bi si dala svojo hvalež 26 nost poplačati. V tej veliki zadregi ji stopij o solze v oči. Ko se nekoliko ojači, reče odločno : „Oj, nikakor ne, milostljiva gospa! Cekina ne morem i n ne smem vzeti . To bi mi pokvarilo vse moje veselje. Le gola hvaležnost mi je velela, naj podarim Milici — kot neznatno znamenje hvaležnost i svoje jagnje, do katerega je razodevala toliko dopadajenja. Nikakor ne smem za dolžno hvaležnost vzeti tolikega plačila” . Če tudi ste ji še prigovarjali, naj vzame zlat, vendar je ostala trdna . Gospej Podgorski je dopadla ta nesebičnos t revne deklice bolj, nego njeno otroško darilo. „Tudi prav!” reče ji gospa. „Hočem te pa obdarovati na drug način, ki bolje pristoja tvojemu. blagemu mišljenju. Zaradi tvojega blagega srca bodi od sedaj tovarišica moji Milici . Ni se bati, da bi se v tvoji druščini pokvarila in navzel a slabega mišljenja. Le pridi vsak dan v grad, da bodete skupaj delali . Bodem vže še videla, kaj mi je dalje storiti” . Ko pride Anica domú in pové svoji materi, kaj se jp zgodilo, bili so mati z njenim vedenjem popolnoma zadovoljni . „Ali spoznaš sedaj”, rekli so ji, ,,da je istina , kar sem ti čestokrat pravila. Najrevnejši otrok, ki si prizadeva iz vsega srca biti dober, najde slednjič vendar le ljudi, ki ga bolj čislajo zaradi njegovega blagega srca, nego da je v svilo in zlat o oblečen. Nasproti pa tudi najbogatejša in najzaljša 13.eklica, — če nima blagega srca, — ne odide — 27 zasluženemu zaničevanju ; nikdar ne bode vžigala one sreče, da bi jo čislali in ljubili dobri ljudje. Blago, dobro srce je, ki nas istinito srečne, vesele in zadovoljne dela, in pa da nas ljudje čislajo i n spoštujejo" . Peto poglavje. Tujec. Gospa Podgorska je spoznala po ,zavratniku, s katerim je bilo ozaljšano jagnje, da ume Rozalij a izvrstno vezti (štikati). Vendar se vže dolgo ni ukvarjala s tem delom, ker v vasi ni nihče zahteva l tega dela ; pe.čala se je le s pletenjem in šivanjem . Sedaj ji je ,gospa Podgorska dala mnogo zaslužka , ter ji tudi od drugod preskrbela mnogo dela t e vrste. Uboga Rozalija si je s tem zaslužila toliko , da je lahko shajala ; razen tega ji je to delo dajalo priliko, da je prišla čestokrat v grad . Podgorski gospej se je začetkoma smilil a uboga Rozalija le iz milosrčnosti. Ko je pa imela priliko, da jo je bolje spoznala, spremenilo se je usmiljenje v spoštovanje in ljubezen . Vedno večje veselje ji je delalo občevanje ž njo . Ljudje so se sicer čudili, češ, da tako prijateljsko občuje gospa plemenitega rodu in soproga polkovnikova z revno vdovo priprostega vojaka. Blaga gospa p a se je temu smejala in rekla tako : ,,Pač mi ne 28 bodete odrekali, da moj soprog, hrabri polkovnik , ni bil vojak? Ravno to, da sta bila 'oba hrabra vojaka, moj in njen soprog, ter umrla častne smrt i za ljubo domovino, prikupilo mi jo j .e nad vse. Jednaka osoda obeh pa naji je še tesneje združila. Uboga vdova je, kakor jaz ; morala je mnogo, mnogo pretrpeti, kakor jaz. Vrh tega ima tudi. le jedino hčerko, kakor ja . Najini hčerki ste v leti h jednake (Me in se prisrčno ljubite . Da, odkritosrčno priznavam, da bi bila popolnoma zadovoljna, ko bi bila moja draga ravno nekaj dni potem, ko je odšel Dragotin . Jako me je razveselilo zopet videti vrlega moža . Obdržal 51 — sem ga pri sebi te]; premišljeval, kje bi mu preskrbel kako primerno službo. Kar dobim Dragotinov list — z nepričakovano veselo novico. Zdelo se mi je jako potrebno , da vzamem vrlega moža s seboj ; kajti mislil sem si, mož, ki je rešil onega leta dečka iz vode te r mi ga v vzgojo izročil z zavitkom vred, v katerim je bila njegova obleka in pa osodepolni prstan, j e pač najzanesljivejša priča, da je Dragotin istinit o pravi sin Podgorske gospe, o katerem so menili, da je v Donavi utonil. Razen tega sem bil p a tudi prepričan, da bode Dragotin gotovo hvaleže n rešitelju svojega življenja ter mu na svojem posestvu preskrbel primerno službo, in to toliko bolj , ker je jako pošten in v vseh gospodarskih reče h vešč in izurjen mož" . » Kje pa je? kje je?" vsklikne ob jedne m vsa obitelj . Župnik se zaobrne ter migne čedno oblečenemu možu, ki je spodobno stal nekaj korakov zadaj , prime ga za roko in predstavi Podgorskej gospej. „Tukaj le je oni vrli pogumni mož. Ime mu je Janez Hostnik! ” »Janez' Hostnik!" zavpije Rozalija vsa ra z sebe ter ga bistro pogleda. „Saj je moj mož ta, katerega sem že več let kot mrtvega objokovala” . Brzo hiti k njemu ter ga tresoč se samega veselja prijazno pozdravi in objame . Vse je zopet iznenadila ta nepričakovana naredba božje previdnosti. Mož pa je stal kakor okamenel. Dolgo je trajalo, da se je zavedel te nepričakovane sreče in pričel veselja jokati . 52 Neizrečeno vesela Rozalija sreče sedaj svoji hčerki : „O, Anica, tvoj oce so! Pozdravi in poljubi jih! ” Anica, ki je dosedaj stala poleg s sklenjenim a rokama, približa se plaho svojemu očetu; le ta pa jo objame in pritisne na ljubeče očetovo srce te r ji moči obraz s solzami veselja . Vsi trije so imeli jednako veselje, kakor pred nekaj dnevi Podgorska gospa, Dragotin in. Milica . Ko se je nekoliko poleglo prvo veselje, pri stopi še Dragotin bliže ter objame ves ginjen svojega rešitelja. Gospa in Milica pa mu podate prijazno roko obsipaje ga z zahvalami . „Od tega tre nutka”, reče mu gospa, „morate z ženo in hčerk o Anico ostati pri nas v gradu ; nikdar več se ne bodete ločili od nas . Kedar pa, kakor upam, nazaj dobim svoje imetje, oskrbovali bodete tako službo, s katero bodete gotovo po vsem popolnoma zadovoljili” . Deveto poglavje. Splošno veselje v vasi. Podgorska gospa ni hotela precej razglasiti , da je tuji mladenič, ki biva pri njej v gradu, nje n sin. Hotela se je nekaj dni svoje sreče veseliti v tihi samoti. Kočijaž pa, ki je sem pripeljal župnika in njegovega spremljevalca ter pustil konje v gostilnici v vasi, raznesel je vse. Ko je na večer kočijo snažil in konje napajal, prišlo je 53 več vaščanov, ki so ravno s polja šli ; popraševali so radovedno, čegava je kočija . Kajti tuja kočij a je bila kaj nenavadnega za samotno vas. Voznik jim odgovori : „Pripeljal sem gospoda župnika, ki je izredil vašega mladega gospodiča” . „Kaj še!” rečejo mu vaščanje, „gospodič j e utonil še kot otrok v Donavi!” „0 ne!” zavrne voznik. „Prav zdrav in cveto č mladenič je! Sedaj je vže v gradu pri svoji materi. Seveda bi bil utonil, ko bi ga ne bil reši l oni mož, ki se je z župnikom pripeljal v tej kočiji . Jaz sem,hlapec gospoda župnika ; ko je bil gospodič še majhen, posadil sem ga čestokrat na tega-l e „starega pramčka”, ki ga tu vidite, da ga je jezdil na polje ali pa na travnik. Dragotin je pa tudi istinito vrl gospodič" ; imel me je pa tudi, starega Janeza, vedno prav rad! Lahko ste veseli , da bodete imeli tako vrlega oirajščaka ; bode vam na blagor" . Hitro kakor blisk se je razširila novica po vasi in okolici, da še živi baron Dragotin, ki j e bil tam gori na gradu rojen in krščen v Podgorsk i župnijski cerkvi, katerega so pa starši nekaj . mescev po rojstvu vzeli se seboj in o katerem s o menili, da je vže zdavnaj mrtev. Vse iz vasi, staro in mlado hiti proti gradu. Ker pa zapazijo ljudje, da so grajski pod lipami pred gradom, obstoje v neki daljavi. Kmalu se nabere velika množica, očetov, mater in otrok. Okoli mize sedoči jih v prevelikem veselji in razgovoru lŽe zapazijo precej . Najprvo zapazi gospa zbrano množico ter praša : „Kaj pa hočejo ti ljudje?” Kuharica, ki je vže Krištof Šmid, VII . 4 54 drugič prinesla vrele vode za čaj, ker se je prva ohladila, odgovori : „Radi bi videli mladega gospodiča Dragotina ; ravno kar so šele slišali, da je tu” . Gospod župnik reče na to : „Kaj lepo je to o ljudeh ; to mi dopada. Dovolite, milostljiva gospa, da jim jaz predstavim svojega rejenca kot bodočeg a grajskega gospoda in njim spregovorim nekaj besed” . Castitljivi starček vzame svojo žametasto kapic o s svoje sive glave, vstane ter stopi nekaj korako v naprej, ozre se s solznimi očmi proti nebu, potem pa prične govoriti tako : „Starši in otroci, očetje in matere,, sinovi i n hčere, stopite bliže in čujte, kako veselje je pripravil ljubi Bog blagi gospej in vam ! Bog, brez čegar vednosti ne pade vrabec raz strehe in ki je preštel vse naše lase, je prečuden v svojih potih in obrne vse modro v naš prid. Stari Bog, oče vdov in sirot, stiskanih in trpeči h še živi. Usmili se jih č'estokrat na tako čudovit način, da to jasno vidimo in tako rekoč z rok o prijeti zamoremo. Niti najmanjše dobro ne pusti neskončno pravični povračevalec brez plačila ; češče poplača vže tu na zemlji prav po nebeško” . Potem jim pove glavne poteze iz Dragotinovega življenja, ki so bile ljudem še neznane. Potem jim pa govori še tako-le : „Glejte, tako je povrnil Bog Podgorskej gospej njeno človekoljubno dobrotljivost, katero je skazal a revni, bolni Rozaliji, ki se je imela' za vdovo ter objokovala svojega moža vže kot mrtvega ; tako lepo je povrnil tej istinito blagi gospej usmiljenost, katero je skazovala Anici, hčerki uboge Rozalije ! Dal jej je doživeti največe veselje, ki si ga i e kot vdova zamogla želeti ; našla je zopet svojega ljubega sina, o katerem je mislila, da je mrtev . Obilno je blagoslovil Bob tudi Miličino usmiljenje do revne deklice in njeno prijazno dobrotljivost, ki ne pozna ošabnosti. Občevala je z revn o Anico tako prijazno in ljubeznjivo, kakor bi bila Anica njena sestra . Zato pa je dodelil ljubi Bo g dobri gospici nepričakovano veselje da je zopet našla svojega lastnega brata . Obilno je poplačal ljubi Bog tudi Rozaliji , ker je svojo bolezen in revščino prenašala vdana v voljo božjo, in vzrejevala svojo hčerko tak o lepo ; vodila jo po poti poštenosti, učila jo hvaležnosti, marljivosti, snažnosti in vseh druzih čednosti. Ta dobra vzgoja je prinesla torej materi vže sedaj najlepši sad ter spremenila njeno trpljenj e v veselje. Lepo je povrnil Bog dobri Anici njeno usmi ljenje do zgubljenega jagnjeta, njeno pokorščino d o matere, njeno poštenost, da je nesla jagnje lastnik u nazaj, njeno hvaležnost, ki jo je nagnila, da je podarila jagnje Milici . Te njene čednosti so ji pridobil e naklonjenost grajske gospé in njene hčerke Milice ; bile so povod, da je zopet našla svojega očeta . Bodo jej pa gotovo tudi v bodoče v večo srečo , nego najdražji zakladi in še toliko bogastvo. In kako čudovito je pripeljal Bog mladega vašega gospoda v naročje svoje matere! Mislil a je, da je vže zdavnaj mrtev. S tem je blagoslovi l njegovo pridnost, njegovo pokorščino in lepo vedenj e 4* 56 od nežne mladosti ; poplačal mu je otročjo ljubezen in spoštovanje do svoje matere, katere še poznal ni in uslišal njegovo gorečo, presreno molitev v gozdu . Kako očividno je poplačal tudi vrlo dejanj e tega hrabrega vojaka! Dobri mož je skočil v vodo poln srčnega usmiljenja, da reši življenj e otroku žalostne vdove z nevarnostjo svojega lastnega življenja. Zato se je pa ljubi Bog usmilil tudi njegove žene in otroka ; rešil ju je iz revščine in pomanjkanja ter obudil blaga srca, ki so se jir usmilila. Našel je zopet ženo in otroka, o katerih ni zamogel nič zvedeti po najskrbnejšim popraševanji . Po tolikih prestanih križih in težavah čakajo sedaj očeta, mater in hčerko boljši dnevi. V dosego vsega tega pa se je poslužil ljub i Bog nedolžne, brezumne živalice kot orodja, tegal e jagnjeta, katerega tu vidite s cvetlicami ozaljšanega. Ljubi Bog je pripustil, da se je izgubilo ; vodil je Aničine stopinje, da ga je našla ; dal je vrlemu kmetu misel, naj jej ga podari . Potem je dal zope t misel materi in Anici, naj ga podarite Milici ; in slednjič pripelje tako rekoč jagnje mladeniču na sproti, da ga pripelje v naročje ljube matere. Po jagnjetu mu je dal zopet očetovo dedščino in imetj e ter s tem pripravil tudi vam veliko srečo. Kajti zamorem vas zagotoviti, da je Dragotin vrl mladenič, boji se Boga in ljubi svójega bližnjega. Bode vam in vašim otrokom dober in blag gospod . Kako bi vas v nemar pustil Bog, ki je skrbel za življenje jagnjeta? Z večjo ljubeznijo i n usmiljenjem skrbi za vas, kakor je skrbela usmiljena deklica za jagnje. 5 Vsak pogled na jagnje nas spominja tud i onega jagnjeta, ki je daroval svojo kri za vse ljud i in se čestokrat primerjal dobremu pastirju. Da, on čegar služabnik sem, eegar evangelij oznanujem , je večno zvesti, ljubeznjivi pastir nas vseh. Pozna vse svoje ovce, imenuje jih po imenu ; ' kliče jih z milim glasom ; vlada jih ljubeznjivo s pastirsko palico, varuje jih nevarnosti, pase jih na dobrem travniku zveličavnih naukov, zgubljene skrbno išče in k sebi vabi ter bi vsako rad na svoji rami nesel v nebesa . Zaupajte mu toraj iz vsega srca ! Slušajmo pa tudi zvesto njegov glas in ubogajmo in storimo dobrega, kolikor le zamoremo . Kajti kakor vidite, poslužuje se Bog naših dobri h del, da pripravi nam in drugim veliko veselje ter časno in večno srečo. Ko bi na priliko milostljiva gospa ne bila tako usmiljenega srca do revne boln e Rozalije ; 'ko bi Milica ne bila tako prijazna do revne Anice ; da, ko bi jej ne bila podarila onega robca ; ko bi Anica iz samopridnosti ne bila hotel a jej podariti jagnje, ali pa ko bi Aničina mati n e bila iz hvaležnosti izdelala lepega zavratnika ; ko bi ne bil imel Dragotin tolike otročje ljubezni d o svoje matere, ne bi bil tolikanj hrepenel po njej in tam v gozdu tako goreče molil : ne bilo bi se vse tako pripetilo, in ,današnji dan bi ne bil za nas vse tako vesel dan. Tako je vsako, tudi najmanjše dobro delo nam in drugim v blagoslov . Dobra dela so biseri, in božja previdnost ne pusti , da bi se izgubili, marveč nam jih spleta v venec . Vrla dejanja so zlati klepi, katere združi Bog v zlato verigo lepih in veselih dogodkov . 58 „Vi pa, moji ljubi otroci”, konča župnik svoj govor, obrnivši se proti otrokom, „odrasli, ki ste me tako pazljivo poslušali, in vi mali, ki se ozirate le na nežno, belo jagnje, ki stoji v vaš i sredi, vse ozaljšano z venci in cvetlicami, — o vas vse naj blagoslovi Bog, in dodeli, da ostanete nedolžni kakor jagnje ter tako krotki in potrpežljivi, kakor je ono ; ako bi kedaj prišli v neusmiljene roke, kakor marsikatero jagnje! On, ki j e dal svoje življenje za svoje ovce, naj vas nosi na svojih rokah in v svojem srci . Naj vas sprejme v svoje mogočno varstvo, kedar grozi pohujšanj e vašej nedolžnosti, kakor deroči volk krotkemu ne dolžnemu jagnjetu, — saj ste vi njegove ovčice ! Naj na veke ne pripusti, da bi se izgubili od njegove čede” . Tako je govoril župnik . Njegovo obličje j e razsvetljevalo zahajajoče solnce, in njegovi častitljivi beli lasje so se svetili v svitli večerni zarji. Stal je pred njimi kakor kaka nebeška prikazen s proti nebi obrnjenimi solznimi očmi . Vsem, ki so ga poslušali, stopile so solze v oči ; srce pa jim je prešinilo novo zaupanje do Boga, ki vse pra v stori, — ter ga pokrepčalo, kakor rosa, ki je vž e krepčala cvetlice po dolini. Ginjeni in polni dobrih sklepov so šli dobri ljudje proti domu . „Kaj lepo je bilo”, govorili so med seboj na potu proti domu , „takega splošnega veselja gotovo še ni bilo, ka r stoji vas” . Deseto poglavje. Otroška veselica. Podgorska gospa je sedaj šla z Dragotino m 3 stolno mesto, da predstavi svojega zopet najde nega sina deželnemu knezu ter ga prosi, naj jej zopet izroči njeno imetje. Častitljiv starček in vrli Hostnik sta ju tudi spremila, da spričata, da j e Dragotin istinito pravi sin Podgorske gospe . Deželni knez jo milostljivo zasliši, najde navedene dokaze kot popolnoma vljetne ter zaukaže, naj se ji imetje nemudoma izroči. Vendar pa zaukaže tudi, naj Podgorska gospa oskrbuje imetje dotle , da doseže Dragotin postavno starost . Vsa vesela se vrne Podgorska gospa z druščin o 3 svoj grad. Župnik ostane še nekaj dni v gradu , potem se pa vrne nazaj k svojim ljubim župljanom . Sč solzami v očeh se poslove od njega gospa, Dragotin in Milica. Kmalu potem je odšel tudi Dragotin, z vsem preskrbljen veliko bolje nego poprej e na visoke šole. Vrlega Hostnika pa, ko je dobi l odpust od vojakov, obdržala je gospa za oskrbnik a 3 gradu. Ker je bil tudi vešč logar, izročila mu j e tudi nadzorstvo gozdov, ki so bili jako obširni . Dragotin, dovršivši vseučilišče z jako dobrhn uspehom, in vrnivši se iz daljnega potovanja, n a katero se je podal, da se še dalje izobrazi, prevzel je sedaj sam gospodarstvo. Mej tem je vse tudi IVIilica vrha dorasla in bila cvetoča, zal a deklica. Necega večera sedi zopet vsa obitelj na 60 — hrastovi klopi poleg grajskih vrat . Pastirji su gnali ravno ovce iz paše, katerih je gospa redil a prav mnogo. Tudi ono jagnje se je pomnožilo v malo čredo, katero si je Milica prilastovala kot svoje posebno imetje. Dragotin hi Milica sta s e kratkočasila s tein, da sta štela ovce in jagnjeta. Ko čeda odide, reče mati : „Sedaj, otroka, lahko izvršimo, kar smo nameravali vže dolgo . Čeda je dovolj mnogobrojna . Ravno jutrajšni dan bode zopet obletnica, v kateri je meni in vama, draga otroka , Bog po onem jagnjetu pripravil toliko veselja, katerega pa se je udeležila tudi vsa vas in oko lica. Naj ,je jutrajšnji dan toraj dan veselja za otroke vse okolice. Da, tudi starši naj imajo svoj delež!” Gospa gre sedaj z Dragotinom in Milic o na dvorišče, izbere iz mej čede gotovo število ovac ter -veli ovčarju, naj jih posebej zapre. Drugo jutro pa veli deklam, naj ovce lepo operó in dekle so se podvizale, da jih osnažijo prav lepo. Bile so ovce skoraj bele kakor sneg ; vrhu tega jih Milica in _Anica ozaljšati pisanimi trakovi. Sedaj povabi gospa vse otroke iz vasi in okoli Icžeče doline, ki so obiskovali šolo v Pod naj pridejo popoldne ob dveh v grad . Otroci, dečki in deklice, so prišli veselih obrazov ; d~, vže skoro jedilo uro pred odločenim časom so stal i zbrani v prazniški obleki pred grajskimi vrati. Ob določenem času se odpro vrata, da vstopijo . In glej! na njih veliko začudenje je stala na dvorišču dolga niza, skoro tako dolga kot dvorišče . Bila je obložena z raznovrstnimi jedili, potvicami , kolači in jednakimi jedili, koje otroci ljubijo, in — 6 1 čednimi pletaricami, iz katerih so otrokom nasprot i gledala rodeča jabolka, višnjeve češplje in rumen kaste hruške. Tudi so stale na mizi velike steklenice s temno rudečim vinom. Sedaj so sedli otroci na vsako stran k dolgi mizi, in sicer n a jedilo dečki, na drugo pa deklice . Od vseh jedil so dobili v obilni meri. Tn je bilo videti le vesele obraze. Otrokom so kaj dobro dišale jedi ; zraven pa tudi niso pozabili piti temno rodeče vino na zdravje gospe, Dragotina in Milice . Ko so se vsi nasitili, začujejo se na jedenkrat vesele pastirske piščalke . Ovčarjevi sinovi so prišli s to veselo godbo na dvorišče ; bela lepo ozalšana čela jim je sledila, stari ovčar pa je korakal najzadnji. Veliko veselje so delale otrokov(' lepe ovce ; sedaj je rekel ta, sedaj oni : „Oj, kako -so lepe! Tako lepih belih ovac s pisanimi trakovi pač še nismo videli” . Koliko pa je še le bilo veselje otrok, ko so zvedeli, da bode gospa lepe ovce med nje razdelil a in sicer tako, da dobé otroci jedne hiše po jcdno ovco. Gospa je hotela razdeliti mej otroke ovce p o sreekanji, da bi bila razdelitev za otroke toliko -bolj kratkočasna in se ognila vsaki tudi dozdevn i pristranosti. Vsaka ovca imela je na vratu obešen listek s številko. V velikem lonci pa je bilo ravn o toliko listkov s številkami . Sedaj je moral jedel ' otrok za drugim vzeti po jeden listek iz lonca . Kakor hitro je potegnil otrok listek, zapiskali s o pastirji • na svoje piščalke ter delali godbo dotlej , da so izinej čede našli ovco z jednako številko n a vrati'. Ne da se popisati hrepenenje otrok, da bi 62 brzo na vrsto prišli, radovednost katero ovco bode dobil ta ali oni, in pa veselje, ko so mu ovco iz ročili. Po vsem dvorišču se je razlegalo veselo vpitje . Ko je dobil vsak otrok svojo ovco, napotil i so se proti vasi. Pastirji s piščalkami so šli pred, njimi, za njimi otroci, vsak s svojo ovco; zadnji pa je šel ovčar sam. Jednako slavnemu sprevodu so stopili v vas. Ljudje pa so se jako čudili, slišati veselo pastirsko godbo in veseli vrisk otrok, ter videti krasno ozaljšane ovce ; niso znali, kaj vse to pomeni. Slišati pa, da je grajska gospoda otroke tako bogato obdarila, — ni bilo veselju ne konca ne kraja. Marsikaterim staršem so sto pile solze hvaležnosti v oči zaradi milosrčnosti grajske gospe . Tudi onim hišam, kjer niso imeli šolo obisku jočih otrok, poslala je Podgorska gospa po jedilo ovco. Onim usmiljenim ljudem pa, ki so za on e dobe sprejeli revno Rozalijo v svojo kočo, podarila je deset lepih ovac . Tudi ni pozabila onega vrleg a kmeta in njegove žene, ki sta podarila Anici jagnje ter jo vrhu tega še pogostila. Ker je bil jako imovit ter imel sam mnogo ovac, naredila m u je drugo veselje. Povabila ju je prihodnjo nedelj a v grad na obed . Čestokrat je potem kmet pripovedoval, da mn je ta čast ljubša, nego da bi m u bila Podgorska gospa podarila tudi sto ovac . Drugi dan so prišli vsi gospodarji iz vasi praznično oblečeni v grad, da se zahvalijo za t o dobroto Podgorskej gospej . Ob tej priliki pa ji h je Dragotin nagovoril tako-le : 63 „Znano vam je, da sem prišel pred nekaj leti v te kraje kot reven mladenič. Nisem imel skoro nič druzega imetja, nego potno palico v roki; Po jagnjetu mi je pomagal Bog, da sem dobil nazaj očetovo dedščino in postal gospoda r tega gradu in imetja. Vsi, moja mati, sestra in jaz želimo, naj bi dobrota, katero nam je ljub i Bog skazal po jagnjetu, ostala v blagem spomin u še tudi našim in vašim naslednikom ter jim bila na korist in v blagoslov. Črijte tedaj možje, kaj smo sklenili. Pravico, pečati se v naši vasi z ovčarstvom , je imel dosihdób jedino posestnik gradú . Od današnjega dne naj vsak gospodar vživa to pravic o in sme pasti svojo čedo po graščinskih pašnikih . Za začetek tega só podarili moja mati vašim otrokom ovce. Bog naj blagoslovi ta pričetek . Upam, da si bodete z ovčjerejo zboljšali tud i poljedelstvo, ker bodete imeli več gnoja. Pa tudi revnejšim, ki nimajo lastnih njiv, bode mleko i n volna prav koristila. Skrbel bodem tudi, da bodo volno, kater o bodemo dobivali, v vasi sami izdelovali v razn o blago ; upam, da bode kmalu prišla doba, da s e bode vsa volnena roba, ki se potrebuje po okolic i za obleko, (loma izdelovala. Bog daj svoj blagoslov k temu ! ” Dragotinova želja se je tudi istinito izpolnila. Nekdaj revna Rozalija, sedaj oskrbnikova žena , in njena hči Anica ste podučevali dekleta prest i volno in plesti nogovice . Tudi je skrbel Dragotin , delu svojih rok . Z goljufijo, in tatvino so živeli ol> žuljih druzih ljudi. Jako veseli so bili, da se m jim prišel v pest. Nadejali so se za-me visoke odkupnine. Precej so poslali sela v grad, ki je bi l kakih dvanajst ur daleč od tod, da poizve skrivaj , kako in kaj. Sel je prinesel žalostno vest, da o grofu ni duha ne sluha, grofinja pa je žalosti zblaznila in izginila iz gradu, da ne ve živa duša , kam. Sklenili so toraj, da me vzemo s seboj ; ob 11 1 ugodni priliki jim bodem vže še prav prišel . Vsak dan sem se nadejal rešenja ; pa zaželjena ura ni hotela priti . Dolgo so me vlačili s seboj okoli ; na moja vprašanja nisem dobil odgovora. Pa mera njih hudobij je bila polna. Razni jako predrzni ropi prisilijo grofa Jurija Visoko gorskega, da sklene predrzne roparje pokončati . Povsod jih zasleduje in preganja. Lopovi, mej katerimi sem živel, niso se smeli več prikazati na dan. Jedno celo leto me vlačijo s seboj po svojih skrivališčih. Ko jim je bil sovražnik vže tako bliz o za petami, da sem jih zadrževal na begu, pustili so me v gozdu. Tu me je našel vitez Visokogorski. Celo se mu izvedri, ko zvé, kodo sem . Obljubil mi je, da hoče prav po očetovsko skrbeti za-me . Vzel me je s seboj v svoj grad . Vzgojeval in ljubil me je, kakor svojega lastnega sina. Vse imetje so oče zapustili mojemu stricu, materinemu bratu, če bi se nikoli več ne zvedel o o meni in moji materi. Vže je bil nastopil dedšeino. Ker pa je vitez Urh zgubil življenje v boji, in si je njegoveg a imetja prisvojil Ljudevit, postal je s tem jak o mogočen. Z vojsko napade strica, premaga ga te r si prisvoji po krivici imetje mojega očeta in moj o dedšeino . Tako nam je povedal ondotni duhoven, ki je bil prijatelj našemu grajskemu kaplanu. Tudi me je precej spoznal ter mi skazoval vso ljubeze n in dobrotljivost . Vitez Visokogorski mi je bil pravi oče in prijatelj odsihdob. Vzgojiti me je hotel v vrlega 112 viteza, ki naj bi se maščeval nad sovražniki i n krivičniki svoj ega očeta. Potoval sem s sinom svojega dobrotnika skoraj po vsej Evropi . Potem sem šel ž njim v _Azijo, v sveto deželo. Bojeval sem ,se tu, kjer je Daš lzveličar : živel tri in trideset let, učil ljubeze n in slednjič prelil svojo drago kri v naše odrešenje. Prišla pa sva v sužnost Turkov ; morala sva tri leta opravljati najtežavnejša dela na polji , kakor pri nas živina. Slednjič je vendar le napočila ura rešenja. Mnogo, mnogo težav nama je bil o treba prestati, da sva vendar srečno dospela v svojo domovino. Povsod so naju sprejemali pra v prijazno in ljubeznjivo . Nek čuden dogodek pa je spremenil marsikaj v mojem življenji . Na svojem potovanji sva šla tudi v Italijo . Tu naletiva na nekega mladega moža. Ime mu jc bilo Hano. Živel je o tem, kar so mu podarili milosrčni ljudje. Potoval je namreč od sela do sela ter brenkal na svoje citre in pel pesmi v svoje m jeziku. S tem je dobil toliko, da se je pičlo preživel . Jako je bil vesel, ko naji spozna po jeziku , za svoja rojaka. Prosi naji, `naj ga vzameva s seboj v domovino . Usmilim se ga, ter ga sprejme m v svojo službo. Na potovanji se mi je zdel zvest sluga. S svojim brenkanjem na citre nama jc pripravil marsikako kratkočasno uro ter naj u vedril. Iz najinih pogovorov je zvedel, da sem grof Ilmenski, in da se moram varovati zalezovanja viteza Ljudevita, ko bi zvedel kaj o meni ; kajti nisva mu nič pririvala. 113 Prišedši v svojo domovino, okregal sem g a jedenkrat ostro radi neke napake, ki sem jo zapazil. To ga hudo razkači. Pozabivši dobrot, ki sem mu jih storil, misli, kako bi se maščeval na d menoj . Potuhnež me izda zavratno v roke mojem u najhujšemu sovražniku vitezu Ljudevitu . Pregovor i me, da sem jezdil nekega dne na sprehod. Služabniki viteza Ljudevita so prežali na-me, zgrabili me , zvezali in odpeljali kot jetnika v grad Ilmenski , moje imetje . Izdan po svojem slugi in zapuščen od vse h ljudi, zdihoval in stokal sem v temni ječi jedno celo leto. Gnjila slama mi je bila ležišče; trd, plesnjiv kruh in voda sta bila moj vsakdanji živež . Zlobni Ljudevit je sedaj menil, da se mu ni treb a nikogar več bati. Brezskrbno se je udal vsem hudobijam. Za trdno sem menil, da ne bodem nikdar več gledal rumenega solnca ; pričakoval se m le bližnje smrti, ki me bode oprostila vsega trpljenja in preselila v boljše življenje, kjer ni hinavcev in zlobnežev . Ali božja roka je čula tudi v temni ječi nad menoj . Prišlo mi je 'tešenje v trenutku, ko sem se ga najmanj nadejal . Necega dne me zbudi iz mojih sanj šum i n ropot, ki sem ga čul v temni ječni tihoti. Napnem uho, da bi slišal, kaj je . Najedenkrat se odpró skrivna vrata moje ječe na tleh. Skozi vrata se prikaže zagrnjena podoba, držeč svetilnico v roki. Prikazen vrže ogrinjalo , raz sebe, — in pre d menoj stoji častitljiv starček oče Anzelm . Svitloba svetilnice, katere se je v teku jednega leta oko 114 pdpolnoma odvadilo, omotila me je popolnoma . Preden sem se dobro zavectal A držal me je starček yže v svojem naročji. ,.Oj, revni, ubogi Albert! v tako žalostne m stanu te moram zopet videti? Ali beži, beži iz te jame zlobnežev!" govori starček. Bil sem tako iznenaden in prestrašen, da ni , sem mogel ziniti besedice. Tiho sem šel za njim. Po skrivnem podzemeljskem hodišči me pripelj e na prosto . Tu mi pokaže zaklad denarja. Iztočni so mu ga moj rajni oče na smrtni postelji, češ, naj ga porabi za kak dober namen. Zakopal in skril ga je bil tukaj . Potem pa se žalostno poslovi . Nisem potem več videl blagega starčka . Nobeno pero ne more opisati niti jezik izrazit i čutila, ki sem jih čutil v tem trenutku! Bil se m zopet na prostem! Le oni bi si zamogel nekolik() domišljevati moje veselje, ki ie bil v jednaki okolščini . Pokleknil sem ter se pod milim nebom pre sečno nebeškenm Očetu za to nepričakovano milost. Vsaka misel na maščevanje je izginil a iz mojega srca. Šel sem v vašo tiho in mirno do linico ; tukaj sem našel skozi štirideset let v vaši sredi mir in pokoj, katerega sem drugod zastonj iskal . Neko jasno zimsko noč me pokličejo k neki umirajoči ženi v kočo, ki je stala nekaj ur od tod . Ravno sem jo zavil okoli velike pečine, kar se pri vali plaz v vašo dolino. Ko bi ne bil tako hitel k umirajoč/i ženi, bil bi me plaz živega pokopal. V velikih skrbeh radi vas sem hitel proti koči in tukaj sem našel — svojo mater . Dobri nebeški 11 5 'Oče mi je izpolnil zadnjo željo ; sedaj zamorem mirno umreti. Sicer je še tema blaznosti pokrival a njenega duha, pa preselila se je v mojih rokah -v boljše življenje, kjer kraljuje večni mir, in kjer ygine vsaka tema, ki nas tukaj obdaja, — kjer se bodemo jedenkrat tudi mi vsi zopet videli . „O, moj Albert!” bile so njene zadnje besede . jedna dolžnost mi je bila na srci, da pripomorem svojemu prijatelju sinu viteza Visoko ,,orskega, kot pravemu dediču mojega imetja d o pravice. Se jedenkrat sem zgrabil za orožje. Z veliko močjo napademo grad lakomnega Ljudevita . Po hudem in trdem boji smo zmagali. Ljudevit sam je padel v boji ter tako končal svoje slab o življenje. Prav lahko mi je bilo s svojim velikim 'metjem najeti delavcev, ki so odpeljali vodo ter po $tavili hiše in spravili vse v poprejšni red. Ker sej vas v duhu in po opazovalcih povsod spremljal , dajal sem vam o tem nejasna poročila . Sedaj vas moram zopet zapustiti, da dovršim pričeto delo . Potem pa se bodem vrnil nazaj k vam, da umrjem e vami. " Oče Martin je tudi ostal mož beseda. Vrnil se je nazaj v svojo dolino . Dolgo je tukaj v sred i svojih živel še srečno in zadovoljno kot puščavnik . Vse ga je ljubilo in častilo kot svojega očeta. Vžival je na stare dni v obilni meri zadovoljnost , srečo in ljubezen, kar mu v mladih letih malopridneži niso pustili. Slednjič je sladko v Gospodu zaspal. Njegov grob so močile gorke solze blagih ljudi ; — gotovo najlepši grobni spomenik! 116 — Na njegov grob pride tudi tuj mož . Držal j e v roki citre, s katerih je ubiral milo doneče glasove in milo prepevaje prosil odpuščenja. ZMoto si odpustil milo ? Zvodencu je tolažilo Smehljaj tvoj z nebá ! Mir potem mi bode plača, Katerega zdaj *da kača Mojega srcá ! Bil je Hano, ki ga je bil izdal Ljudevitu . Solze mu zaduše glas ; pa zdelo se mu je, da v soglasji z glasovi citer šepeta listje. „amen ” zgodilo se je! Citre omolknejo, in mož se izgub i od tod. f~I