PESMI ZLOŽIL P R O S T j N. J V TRSTU TISK ARNIČA RUPNIKA IN DR. 1871 . H'' .»a P E S M ZLOŽIL P R O S T \ N. V TRSTU TISKARNICA RUPNIKA IN DE. 1871. 140063 Ipf O f --^n cc /p f J 0 &/' J& ?SV /? ' y)^ f/ n y e/ * p > # yS/ C / /? s/ c ' - 2’-* č/'?* f' /j-e* f- * ’ S 9 V ;■'/'/*• - c//V 0 '' 'S*--tr #y' A y'l e> rt-/* >*■> f 3 auhij tb Odlomek iz prve dobe. Sonetni venec. Mladosti svoje vam podam zrcalo, To borno sliko, prijatelji moji, Življenja, ki so bili srčni boji, Strupeno srcu mirnemu bodalo. Spoznanja sem odgrnil zagrinjalo, V očesih videl sem osodi svoji Sovražnih bliskov v nepoznanem broji, Trpljenja mnogo, srčnih muk ne malo. Pogum pa je mogočno tolažilo Človeškega srca in varuh zvesti, Kedar nezgod preti nevarno žrelo. Karkoli srečam na življenja cesti Z orožjem tacim bom premagal silo. Veselja hipe, bolekin krdelo. — 6 — Veselja hipe, bolečin krdelo, Kar sem prestal mladenič jih zarano, Srce bo spremljevalo neprestano, Dokljer ne bo na veke otrpnelo. V nedolžnosti se prej je veselelo, Za njo prišla je nepričakovano Ljubezen zapeljiva s svojo rano, Prišla je, in srce jo je umelo. Tako mi je osoda naklonila, Osoda sama, ktero odvrniti, Je nemogoče, nečloveško delo. Ljubezen pa je pesnika rodila; Njo imam zahvaliti in tožiti, Kar je srce vživalo in trpelo. Kar je srce vživalo in trpelo, Ljubezni prve in zveslobe srečo, Goljfivih nad in nezvestobe ječo, Iz njega vse mi v pesmi je privrelo. In kar me bode tudi še zadelo, Prenašal bodem voljno vso nesrečo, Saj sem uže okusil vseh največo, Ki neminljiva je življenje celo. Trpljenja so otroci pesmi moje, V tolažbo sem jih pisal ne za hvalo, Prijatelji! zato prizanesite. Prijanesite pesnil«u, ki poje Občutke razne, v svojih prsih skrite, Nebeških ur, nesrečnih dnij kazalo! - 8 — Nebeških ur, nesrečnih dnij kazalo So pesmi moje, rože poezije, Iz kterih vam zdaj pesnik venec vije, So rože, ki jih je srce pognalo. Kraljica venčeva je dekle zalo, Lepolo njeno suhi venec pije, Hvaležnosti zatoraj tudi dije Krasote njene neminljivo hvalo. Nikar dolžili me, da nji udane So bile moje misli ino želje, Da druzih čutov imel sem premalo. Ljubezen sama sodbo naj prestane; Zamaknen spolnil njeno sem povelje, Deviško lice me je zapeljalo. — 9 — Deviško lice me je zapeljalo Ko romarja, ki pride v tuje kraje, Privabi kras narave v goste gaje, Da tamkaj se počivali bo dalo. Pa komaj slopi mej grmovje zalo, Od vseh stranij hudobne tolovaje Zagleda, ki življenje rnu končaje Zabodejo v srce ostro bodalo. Tako si ti srce se veselelo, Ko si uživalo ljubezen mlado, Da bo ostala vekomaj enaka. Pridrli pa so roparji nad nado, Napadala nezgoda te je taka, Da sem prestal bridkosti vrsto celo. - 10 Da sem prestal bridkosti vrsto celo, Ljubezen moja kriva nij edina; Trpljenje bratov tužnega spomina Je mene še nemileje zadelo. Veriga sužnosti, ki nam deželo Teži, življenje zvestega je sina, Ki draga mu nad vse je domovina, Prestvarila u pesem neveselo. Vtihnila pa bo pesem nepokojna, Minulo bo trpljenje, ki zdaj gloje Rojakov mojih srca mnogobrojna. In srečno ljudstvo bo še tu živelo, Ko domovina prosta bo, kar moje Utrujeno srce si je želelo. -11 - Utrujeno srce si je želelo Steze, ki pelje iz solza doline, Kjer ga trpljenje nehvaležno mine, Kjer večni mir uživati bo smelo. In vendar upam, da bo doživelo Smehljanja še iz svoje globočine, Da puščale ga bodo bolečine, Da srečnejše se bode kmalu štelo. Gotovo moje srce se ne moti Nad to pravico, jasno govorečo, Da vekomaj ne bo izdihovalo. Prostosti angel bo pokazal poti Rojakom mojim v narodovo srečo, Miru deželo, pokoja obalo. - 12 Miru deželo, pokoja obalo Objeti bode dano tudi meni, Ko bo poljubil hip me zaželjeni, Da bo srce za vekomaj zastalo. In ko trpljenja bo slovo jemalo, Pod grob seboj bo vzelo up zeleni, Da bodo bratje kmalu oslavljeni, Ki se jih moje dni je zatiralo. To upanje mi bode mir sladilo, Da bo napočil rodu dan rešitve, Za kojega sem živel in se trudil. Ne bojte so nikdar duševne bitve, In naroda, ki mnogo je zamudil. N T e sodite, prijatelji nemilo! - 13 - Ne sodite, prijatelji nemilo Pesnikovega mladega življenja, Prepolnega skrbij in hrepenenja, Obdanega skušnjav mogočno silo! Vsaj meni je uže dovolj rodilo Enačili muk, enacega trpljenja; Okusil sem dovolj, kako se menja Z goljfivim upanjem nezgod število. Prišlo znabiti bo življenje drugo, Sledile bodo druge poezije, Ki vam ne bodo vedno le tožile. Potem ne bom več pel nadležno tugo; Vendar ne zavrzite harmonije Teb pesmij, bi jih skušnje so rodile. - 14 - Teh pesmij, ki jih skušnje so rodile, Iz revnega srca prišla je vsaka, Otroku porojenemu enaka Ubožni maj ki v stiske ino sile. Miru ne dajo misli ji nemile, Kakova da prihodnost njega čaka. Za kojega zdaj revica pretaka Bojazni in skrbi solze obile. Tako zdaj pesniku srce trepeče, Kako te pesmi bodejo sprejete, Ki so občutkov slabih bile vnete. Resnica naj bo za--nje govorila, Da so budili dnevi jih nesreče In meni so dajale tolažila. — 15 — In meni so dajale tolažila, Ko ga dajejo zapuščeni hčeri Preblage solze, da srce umiri Na grobu majke, kojo je zgubila. Nezgoda je ljubezen zamorila, Ki sem užival jo v otročji veri, Da se nikoli mi ne izneveri, Da bo življenje moje osladila. Te solze, ktere zapuščeni devi Umrle majke zgodnji grob rosijo, Jaz na ljubezni jokal sem gomilo. Umiril bodem srce s poezijo, Brez tožbe kljuboval prihodnji revi, Spominov tužnih bom zapustil krilo. - 16 — Spominov tužnih bom zapustil krilo, Nevarno krilo srčnega nemira, Na kteremu življenje borno hira, In ki me je le k žalosti nosilo. Življenje novo bode me vodilo V naročje pozabljenja, kjer umira Skrbij sedajnih sila in prepira, Kjer bo srce se moje prerodilo. Tam bode novih nad svetila meni Presrečna luč, ki nikdar ne ugasne, Ki bode vekomaj srce tešila. O pridi kmalu hip mi zaželjeni, Da zatonijo pesmi tužnoglasne, Udala se bo možtvu pevska žila. 17 Udala se bo možtvu pevska žila, Ki zdaj ljubezni nehvaležni rabi, Enaka devi, kedar se obabi, Ne misli na nedolžnosti vezila. Tako bo moja duša zapustila Nekdanje sanje, ko jih srce žabi, ln mu prihodnost drugi čut privabi, Prihodnost, ki prinese tolažila. Lepoto svojo, ki me zdaj omami, Dekleta bodo zame izgubile, Poslovil jo mladenič bom veselo. In ko sanja bo luna za gorami, Življenja solnce jadra bo napelo. In nove pesmi bodo se glasile. 2 IS — In nove pesmi bodo se glasile, Vesele pesmi solnčnega izhoda. Ko v prsi bo vrnila se svoboda, Ki jih noči verige so težile. Viharje straslij bodo pokojile Do zadnje ure solnčnega zahoda, Ljubezni do oslavljenega roda Se rado volj no bodo posvetile. Obžalovana več ne bo nekdanja Nezgoda vsa minulosti nejasne, O njej bo vekomaj srce molčalo. In ko mi solnce zarija naznanja, Slovo jemaje noči dolgočasne, Mladosti svoje vam podam zrcalo. — 19 — Mladosli svoje vam podam zrcalo, Veselja liipe, bolečin krdelo, Kar je srce vživalo in trpelo, Nebeških ur, nesrečnih dnij kazalo. Deviško lice me je zapeljalo, Da sem prestal bridkosti vrsto celo; Utrujeno srce si je želelo Miru deželo, pokoja obalo. Ne sodite, prijatelji, nemilo Teh pesmij, ki jih skušnje so rodile Tn meni so dajale tolažila. Spominov tužnih bom zapustil krilo, Udala se bo možlvu pevska žila In nove pesmi bodo se glasile. * • 'firc • I -(j 1/.U /i if/ii ;>*> ljub iliu-v : i }ii /iv fii Ahd»K j■ ' / ■ Q/i: . ■■ : -'b/iv ! ■ i !»j- lij mo/ (I ' ' - ;b »cajn .• ■' 'o .> !■}.!•') ;’ i ir-:!'!,, ri ' ■. Jl.rir /'■!/'/■// I.iiš / >!j ‘V/Ofi Ofl ‘ir ; Odlomek iz druge dobe. .adob aguib si Xomo!bO ■-v Liri. Pcvaj, moja lira, Radost iz srca, V kojemu ljubezen Gorka je doma! V njemu je ljubezen Vina in deklet, Dvojne te ljubezni Je tvoj pevec vnet. Mili so poljubi . V lica cvetnih dnfj, Sladek sad, ki trta Pevcu ga rodi. Pevaj, moja lira. Radost iz srca,— Sladka, mila pesem Bratom naj velja! Sovražnika, Jaz ne hodim na bojišče, Moj prijatelj je pokoj; Tudi me nikdo ne išče, Da bi klical me na boj. Vendar pa mi strah budita Grešna dva sovražnika, Huda sta in grozovita Kakor dva peklenščeka. Prvi je hudobna toča, Ki na vinograd leti, Drugi je ljubezen vroča, Ki sadil ne obrodi. - 25 - Po Krasu. Po Krasu hodim jaz okrog, Nad mano je mogočni bog; Krog mene so svetovi, Svetovi so njegovi. Jaz nijsem vstvaril te zemlje, To gole pričajo gore, Ki brinje le rodijo Ki žalost mi budijo. Da bil bi jaz mogočni bog, Zagnal bi tukaj bridki jok Na te grmove brinja, Ki človek jib preklinja. Solzam bi dal jaz tako moč, Da premenile bi čez noč Te gore v krasne vrte, To brinje v vinsko trte. Po Krasu hodim jaz okrog, Nad mano je mogočni bog; Krog mene so svetovi, Svetovi so njegovi. Jaz nijsem vstvaril starih bab, Ki tu v podobi sivih žab Krog brinja se vrstijo, Od jagod teli živijo. Da bil bi jaz mogočni bog, Zagnal bi tukaj bridki jok Na vsako staro babo, Ki nije več za rabo. Solzam bi dal jaz tako moč, Da premenile bi čez noč Te babe regljajoče V dekleta upajoče. Kozarec v roko bi jemal, Dekleta bi poljuboval; Krog vsacega drevesa Napravil bi nebesa! O d a m u. Ti si kriv nezgod obilik, Ki nam daje jih ta svet; Kriv si naših muk nemilih, Ki trpe že mnogo let. Kaj je bilo vendar treba Tebi jablane sadu, Kedar se le mano sreba In se pije slast medu? Naj bi jaz bil za Odama S tako miljeno ženo, — Jabelka bi jedla sama, Motil ne bi se nad njo. Bratje! vsi bi tam živeli, Kar nas lazi tod in tam; V raju bi se veseleli, Srečen ne bi bil jaz sam. Ž8 -~ Z jablano se ne bi spekel, Kakor se je Evin mož; — Oh! pa ko bi bog mi rekel: Vina tukaj pil ne boš!? Jablan bi se res pustilo, Ampak vinsko trto — ne! Da se ne bi vina pilo, Čuden raj bi bil za me! Res Odam je bil neumen, Da je za lak sad grešil; A tako jaz nijsem brumen, Da te kaplje ne bi pil. Toraj, bratje, pozabimo, Da Odam je zgubil raj; Tukaj sladko vince pijmo, Kakor smo od nekadaj! Naj kozarci zazvenčijo: Bog ohrani naj ta kraj, Kjer nam trte sad rodijo, Ki nas dene v svitli raj! - 29 — Smrt. Včeraj, bratje, kdo verjame? Ko me vina slast prevzame In k pijači grem na vrt, Pride k meni — gola smrt. S suho roko je grozila, Te besede govorila: Z mano se takoj podaj, Pil si zadnjič vino zdaj! Ljuba smrt, sem djal skesano, Kaj boš ti počela z mano? Vzemi potolaženo Kapljico to blaženo! Zdaj kozarec vzame v roke, Usta naredi široke, In na zdravje smrtnih ran Pije, dene ga na stran. - 30 — Menil sem, da na-me žabi, Pa me zopet z roko zgrabi: Norec! kaj za ta požir Imel bi pred mano mir? Smrt, začnem jo jaz prositi, Medicinar hočem biti; Pusti me! poslal ti bom Pol bolnikov na tvoj dom Dobro, pravi, zdaj boš živel, Nikedar ne boš osivel, . Da ne boš ljubezni sit Ino vina prav napit. Oj! beseda ti premila! Smrt, ti si me prerodila; Ta kozarec sprazniva. Večno se sprijazniva! Večno bo življenje moje, Dokljer se ljubezen poje; Večno ljubil bom in pil. Večno se bom veselil! — 31 - Lilija. Pri vinu smo bratje sedeli, Bilo je že v pozni mrak; In trkali smo in peli, Vesel je mej nami bil vsak. Ko polnoči ura naznani, Prijel sem kozarec v roko: »Prijatelji! bog vas ohrani, Jaz moram od vas čez goro!« Iz družbe sem stopil vesele, A kedar sem prišel na prag, Roke so neznane me vjele, Poljubek sem čutil gorak. »Ne hodi otodi, preljubi,« Sem slišal zdaj ženski glas, In zopet me ona poljubi: »Kaj nij prijetno pri nas?« - 32 - »»Pri vas je prijetno, a meni Zaspano je trudno oko.«« — »Minulo te bo, le okleni Se mene, prijatelj gorko!« »Posteljo bom jaz preskrbela, Le denes ne bodi od tod; Lej! cesta je vsa uže bela, In zunaj zmrzuje povsod!« Ko dam se pregovoriti, Potisne mi venec v roko; Ponudi se, me spremiti, Pokazati posteljo. Polja me do sobice male, Jaz voščim jej sladko spanje In komaj zaspim, so sanjale Prijazne mi sanje se te: Tja gori, kjer slutim nebesa, Ki dušo človeško šprejmo, Kjer rajajo sveta telesa, Letelo je z duhom telo. - 33 - Tam gori sem videl kapelo, Pred njo pa lipe tri; Srce je veselja kipelo, Ko stopil sem skozi duri. V kapeli sem se pokrižal, Pobožno sem molil na glas; •Oltarju sem se prebližal, Tam gledal čaroben sem kras. Neznana dekle, ki mi dala Sinoči je venec cvetic, V oltarju je svetemu stala, Srebrnih las, zlatih lic. V desnici sneženi imela Je belo lilijo, Ki v roki je njeni cvetela Ko majnika bistro oko. Sklonila je meni desnico, Pristopil sem k nji pred oetar, In romarju belo cvetico Podala prijazno je v dar: 3 - 34 — »To lilijo nosi pri sebi, Do jutranje zore, tedaj Pogledaj, če ona pri tebi Ostala je cvetna ko zdaj!« »In ako ne bo posušilo Se perij e njeno nocoj, Naj cvetje ti bo poročilo, Da smeš biti ženin moj.« Ko sanjal sem to, iz zvonika Me sveto jutro zbudi; Pogledati čudno me mika, Če venec sinočni cveti. Pa cvetke njegove so blede, Mrjoče se na-me ozro; — Dejale mi nijso besede, Pa znal sem, zakaj ne cveto. Pri vinu smo zopet sedeli Mi bratje drugi dan, Slovo smo že ni zapeli, Ki dala mi venec cvetan. — 35 - Stvarnikov dom. Pred tebe se zdaj pesnik bliža, Ti stvarnik moj, mogočni bog, Ki z milostjo otel si križa Pogube žalostnih otrok. Kje dom je tvoj, kje ti kraljuješ, Spoznalo mlado je oko; Naravi ti zapoveduješ, Narava tvoje je nebo. Pred lebe stopim v ta cvetoči, Blagoslovljeni vinograd; Jaz vem, da naju nič ne loči, Kjer rase vinske trle sad. Pod trtami sede dekleta V dolini cvetni sred gora; — Kako-li ne bi pesem sveta Obhajala mi zdaj srca? * 36 — Okleni se me, ljubezniva, Objemi me okrog vratu! V nebeškem domu naj se vživa Ljubezni sladkega sadu! Saj ko poljubljam tvoje lice In pijem vino s tvojih rok, Jaz ne objemam le device, Objemam tebe, večni bog. V naravi si, v naravi sveti, Ti mili stvarnik pričujoč, Kjer daje se dekle objeli, Kjer piti vino je mogoč. Vinograd je kraljestvo tvoje, Dekleta so tvoj pravi dom, Katerega življenje svoje Pozabil, tvoj otrok, ne bom! 37 - Slovanu. Krasni junak, kaj zdihuješ V temni, okovani ječi? Pod verigami v nesreči Tugo vaj e omaguješ? Stresaj! stresaj, da zvenčijo Spone, vekomaj preklete, Ki držijo narod vjete, Da se v prah ti razdrobijo! Moč oroži silovita Naj te v boj za svoje brate, Z6ra svobode naj zlate Rodu tvojemu zasvita! Od izhoda do zahoda Prosti glasi naj donijo, V večno morje potopijo Moč trobljivega naj roda! - 38 Stresaj! stresaj, ne zamudi, Svet vesolni kri naj sreba, Da ne bo otrokom treba, V sužnosti ječati tudi! Bojevaj za večno slavo Domovine svoje mile, Da na sužnosti gomile Vtakneš svobode zastavo! RUSALKA V DVEH PRIZORIH A 2 J A z v n Wiabsifl'i H3V;I 7 OSOBE PERUN, NEGODA, HENIL, RUS ALK A. ) r 5 O ••rfjn'T'1 .i.COvllV I. PRIZOR, Romantičen prostor tik potoka. RUSALKA (sedi na steni) Oj ta sapa, burna sapa, Ki lase mi kvišku nosi, Ne pusti, da bi si plela svoje kite ! Oj Negoda! Ti boginja črnega obličja, Života črnega in črnih mislij ! Zakaj si ljubosumna Na mene, povodnjo deklico ? Ti črna boginja, ko saje črna, Ki padajo iz dimnika ! Ti grda stvar — ne ! ti si boginja, A vendar te ne ljubijo bogovi! Jaz sem človeška deklica, A vendar bi me ljubil Belibog! (Hujsa sapa) ~ u - Ha ! Si me čula, črna žena ? Si čula te besede ? Poslušaj ! Jaz te zaničujem Tako, da ti me bolj zaničevati Ne moreš! Tebe vsakdo zaničuje ; Pobožni romar, ki po svetu bodi, Preklinja tvoje megle, tvoj vihar; Po zemlji kdor zastonj oralo vodi. Preklinja te - nesrečni oratar I (Dež nastpne) Ha 1 Sem te zdaj priklicala ? Si tukaj? (Rusalka plane v vod<5) NEGODA (stopi iz oblaka) Os veta in poguba ! Kedo se upa mene, boginjo, Zaničevati ? Kteri smrtni črv Se je predrznil, zdaj Negodo Zasmehovati? Jezerska devica? Ti revna, umrjoča stvar ! Zakaj si pobegnila pred menoj ? Zakaj se me bojiš ? Saj ženin tvoj 45 - Te lehko brani pred Negodo. — Oblaki! Vaša boginja vam hoče Zdaj govoriti. Kar je najtežjih, najpogumnejših, Naj plane v to vodo, naj zaduši To revno, umrjočo stvar, da jo Z gorečo roko Črt objame! (Oblaki se vzdignejo ; solnce prisveti) Čujele ? Zakaj pustite solncu svojo moč ? (Grmenje) Gorje, gorje ! Negoda mora se umikati Nekdajnemu prijatelju ! Gorje! Nevesta mora se pred ženinom Ponižati! Kedo je tega kriv? Kako zamore biti boginja Nesrečna mej tovariši?! O kaj sem ti storila, Belibog, Da si oko od ljubice obrnil? Zakaj ne ljubiš več, ko nekadaj ? Penin, Penin! Jaz čutim tvojo moč! (Hoče iti) — 46 - PERUN (pride r podobi mladeniča) Negoda ! NEGODA Vsemogočni Belibog! PERUN Zakaj pustiš razsajati oblakom ? Zakaj viharjem jemlješ blagi mir? — Molčiš ? NEGODA Ne bodi jezen, moj Penin, Na svojo ljubico! PERUN Kaj šepetaš ? NEGODA Naj te objamem ! PERUN Molči, črna žena, In ne oskruni vseh bogov boga ! NEGODA Tako osorno govori Penin ? Nekdaj je z drugim glasom me sprejemal! Kaj ne, nekdaj je bila tudi dobra Ostudna boginja? Nekdaj je bilo tudi sladko Počivati na njenih črnih prsih ? PERUN Jaz sem Penin! NEGODA Nekdajni ženin moj! PERUN Ti si Negoda! NEGODA Prej nevesta tvoja ! PERUN Zakaj viharje kličeš na zemljo? NEGODA Tedaj se čudiš temu, ako se Jaz čutim boginjo ? PERUN Odkritosrčno Govori; to je laž ! NEGODA Odpusti mi ! 48 PERU N Hudobe Ivoje sem dovolj prepričan, Ti ljubosumna boginja! NEGODA (razmišljeno) Dovoli, moj Penin, da te objamem ; Dovčli, kakor si ni nekadaj ! P E RUN Hinavka! NEGODA Jaz hinavka? — O zdaj vem, Da je Gorinija resnico govorila! Zdaj sem prepričana, da dobro vidi, In da je ne slepi svitloba tvoja! PERUN Gorinija? Prav radoveden sem. NEGODA Ne sili me nikar, nesrečo svojo Povedati! PERUN Govori! — 49 — NEGODA Ne! Nikoli Ne bom ti tega razodela, dokljer Ne dovoliš, da te objeti smem! PETIJN Objemi me! NEGODA (ga objame) Ah! Moj Penin! PERUN Govori! NEGODA Ah! Guj, Penin! Poslušaj mojo tugo: Moj ženin me ne ljubi več! PERUN Tvoj ženin ? NEGODA Penin ne mara za Negodo več! PERUN Kedo le je to vprašal? NEGODA Ti, moj dragi! 4 so - PERUN Zakaj se šališ ? NEGODA Jaz ? PERUN Ti si hinavka! Na ti-le steni je poprej sedela Človeška deklica in je hotela Si kite spletati; a li si jo Hudobno gledala, ko jastreb jagnje, In si viharjem svojim ukazala, Da naj lase jej kvišku nosijo, In da naj ne puste jo spletati. Oblakom si ukazala, da naj Vmorijo revno, umrjočo stvar, Da Črt hi jo objel z gorečo roko! Nij morda res? Ti si nevsmiljena! Veselje je bogovom, umrjoče Osrečiti; a ti ne čutiš tega! NEGODA Bogovom nij težavno tako delo. — 51 - PERUN Zakaj pa si ljudem tako hudobna ? NEGODA Bogovom je težavno le, bogove Osrečiti ! PERUN Bogove ? NEGODA O Penin! .Faz čutim, da resnico govorim ! PERUN Sanjalka ! NEGODA Tudi čutim, da naš bog. Ki bliske vžiga in pošilja treske, — Da je največi vseli bogov zaljubljen V človeško stvar, da’ se je izneveril - PERUN Ti upaš se očitati? Hinavka!- Kaj je največi bog, kaj je Penin V vsej svojcj veličasti brez ljubezni? Poberi se! (,Negoda odide) — 52 — Ostudna, črna žena ! Ti hočeš toraj me prisiliti, Da bi te ljubil ? Ta predrzna misel ! Nikoli ne, nikoli nij mogoče, Dokljer po lem potoku miljena Devica plava in dokljer jo ljubim! — Poberi se ! Si čula moj ukaz ? Si skušala Perunovo mogočnost ? — Ah ! zdaj sem sam, in čakam ljubico. Da jo objamem — da poljubim njeno Cveteče lice — da so je oklenem — — Penin je sam ? Rusalka ne priplava, Da bi sprejela ljubega? Zakaj Ne pride mi naproti, da bi jo Objel? (Rok6 vzdigne in klice v vod6) Rusalka ! RUSALKA (pride iz potoka) Kdo je klical ? PERUN Jaz. 53 RUSALKA (hože nazaj v vodi) PERUN Ukažem li: ne geni se! RUSALKA Kdo si? PERUN Ha ! Moja ljubica me ne pozna? RUSALKA (razmišlje no) Penin ! PERUN Ti svojeglavna ljubica ! RUSALKA Kaj hočeš ? PERUN Pojdi bliže! RUSALKA Nijmam časa, Da bi se razgovarjala s teboj. PERUN Ti ni j maš časa za-me ? RUSALKA Lej! še las Si nijsera denes splela. PERUN O ! Rusalka Je za me vedno lepa, a ko tudi Nij spletena. To čarobno telo — To miljeno obličje — ti zeleni Lasje — RUSALKA Penin Rusalko hvali ? PERUN Da On občuduje svojega otroka. RUSALKA To se Perunu ne spodobi. PERUN (poklekne) Lej! Penin kleči pred delom svojih rok In vsemogočne roke proti njemu Stezuje ! — 00 — RUSALKA Vstani vendar! PERUN Naj klečim ! Tako še nij nikoli v mojih prsih Srce razsajalo, ko baš sedaj ; Tako mi nijso še nikoli ustne Gorele za Rosalkine poljube! Nikoli še — RUSALKA Sanjač! PERUN Nikoli nijsein Tako po tebi hrepenel, tako Se nijsein nikdar čutil, da le ljubim Nad vse stvari, — da sem tako zaljubljen, Da to srce — RUSALKA Lažnjivec! PERUN (ponosno vstane) Ne pozabi, Da sem Penin ] RUSALKA In jaz ? Ked6 sem jaz ? PERUN Ti si vmrjoči prab, ki mora se Ponižati pred svojim stvarnikom ; Voščeno si tel<5, ki mora se Zahvaliti Peninu svojega Življenja! RUSALKA In baš to občutim jaz ' Rusalka nije vredna, da bi se Rogovi predi njo uklanjali. Jaz nijsem boginja ! PERUN (ljubosumno) Pa si Rusalka ! RUSALKA Jaz sem vmrjoči prab. PERUN Ne ne, Rusalka Ti si eveteča deklica, si moja Ljubezen, moje vse. 57 - RUSALKA Prilizovalec! Zahvalim se za tako hlinenje. PERUN Ne bodi huda! RUSALKA Jaz čestim voščeno Telo, ki si mi ga podelil ti ; A tebe ne čestim, ki zaničuješ Stvarjenje svojih lastnih rok. PER U N Rusalka, Ne bodi jezna in bozabi to, Kar sem poprej ponosno ti govoril! RUSALKA Pozabiti ne smem, da si Penin! Tako ne govori srce ljubeče. PERUN Odpusti mi, ako sem te razžalil ; Saj veš, kako te ljubim! ((Jo hoče objeti; RUSALKA Pusti me! Vmrjoči prah nij za bogove! - 58 — PERUN Toraj Se hočeš zopet braniti ? Mar hočeš — RUSALKA Ti rac ne ljubiš ! PERUN Kaj se ne bojiš Mogočnosti Peninove, njegovih Gorečih bliskov in morečih strel? RUSALKA Vse to me ne oplaši; saj za smrt Sem vstvarjena. PERUN Pomisli se, Rusalka ! Ti me poznaš le ko zaljubljenega Mladeniča; glej, da se ne pokažem Grmečega boga ! RUSALKA (planovša v vodo) Jaz le ne ljubim PERUN (govori za nj6) Ne ljubiš me? Poslušaj me tedaj! — a<) — Redar se v drugič Črnemu bogu Umaknem, hočem biti zopet tukaj. To bode zadnjikrat, da bo Rusalka Me videla klečati pred seboj. Prevdari! Zadnjikrat bom jutri prosil Telesa tvojega! (Odide) SIMFONIJA. II. PRIZOR. Prejšni prostor. RUSALKA (plete kite na skali) Kako je vendar siten ! Od dne do dne je nestrpljivši s svojim Obnašanjem in svojimi besedami ! C tudi je največi vseh bogov, Ne morem ga ljubiti in ne morem. Penin je velik in mogočen, Gospod je zemlje in neba; A za-me je jetnik slaboten, — Vladar nij mojega srca. (Vstane s spletenimi kitami) Kaj vidim tam v daljavi ? — O moj Henil, Moj ljubček gre, moj Henil ! Po njegovi Veseli liojbi ga spoznam; da, to je on ! Henil, Henil ! 61 Tebi le je zacvetela Ta cvetica pod vodo ; Za-te le bo ovenela, Za-te pojde pod zemljo! (Henil pride) RUSALKA (ga objame) Moj Henil! HENIL Hočem le poljubili? RUSALKA Rusalkine goreče ustne se Le za-te vstvarjene! HENIL (jo poljcbi) Ti blaga duša RUSALKA Tako zna le moj Henil poljubiti. HENIL Ti rajsko dete ! RUSALKA In tako prijazno Ne zna nobeden z mano govoriti. HENIL Ti si mogočna tolažnica mojega Srca. — 02 — RUSALKA In li si moja sreča vsa. HENIL Ah, da bi bila to resnica tudi! Pod solncem ne bi bilo srečnejšega Od mene ! RUSALKA Tora j dvomiš nad menoj ? HENIL Ah, jaz sem tvoja smrt ! RUSALKA Kako ? Zakaj HENIL Ce je resnica, kar se govori — RUSALKA Zakaj si žalosten ? HENIL O ne zakrivaj Resnice! Znana mi je vsa nezgoda, Ki bo zaradi mene te zadela ; Penin le ljubi, — jaz sem tvoja smrt. RUSALKA To imenuješ.ti ljubezen? O nikoli! Penin ne zna ljubiti. — 6B - HENIL On se bode Golovo maščeval. RUSALKA Ne bodi lužen ! Kar sem prisegla tebi nekadaj, Od lega se ne ganem. O ne misli, Da bo Perun me s svojo velečastjo Premotil ; jaz ostanem tebi zvesta Do zadnjega izdiba ! HENIL Ne prisegaj! Penin je najmogočnejši, on gospoduje Nad smrtjo in življenjem. RUSALKA Naj le bo! Jaz se njegovih bliskov ne bojim. HENIL Ti se Penina ne bojiš ? A jaz Se ga bojim ! RUSALKA Zakaj bi se ga bal ? Ti nijsi umrjoč, si bog in do — 64 — Boga njegovi treski nijmajo Moči. HENIL Rusalka pa nij boginja. RUSALKA Pomilovanja sem za to le vredna. Zaničevanja pa — HENIL Ne, ljubica ! Nikoli tebe jaz ne zaničujem. RUSALKA In vendar — kaj je bilo v tvojem glasu? Zakaj se jokaš? HENIL O Rusalka moja ! RUSALKA Zakaj si žalosten? HENIL Rusalka moja Nij boginja! RUSALKA Tedaj zato žaluješ ? — 65 — HENIL O pusti me, naj jokam bridke solze, Da utešim srce, ki hoče počiti! rus alk a Ne jokaj se tako glasno : bogovi Bi vtegnili te čuti ! HENIL Pusti me! RUSALKA Negoda naju morda oprezuje, In bode vse Perunu razodela. HENIL (po kratkemu mišlenju) Prav imaš, mila moja. RUSALKA Ta Negoda Me od nekdaj sovraži. HENIL Prav imaš ! Zdaj nijmam časa — jokati ne smem — Prekratke bodo ure — daj! naj te objamen — Naj zadnjič te poljubim — zadnjič — RUSALKA Zadnjič? — 66 — HENIL Potem ne bode mi mogoče več ! RUSALICA Zakaj da ne ? HENIL Lej, solnce bode kmalu Priplavalo čez gčre — in poleni — Potem bom imel časa še dovolj, Za tabo jokati! RUS ALKA O ljubi moj ! Ne bodi vendar žalosten takd ! In ako tudi vmrem — naj se zgodi — Kaj nijsem bila ti do groba zvesta ? HENIL Nemoj tako mi govoriti! Kaj bi meni Pomagalo, da si mi bila zvesta, Ako bi zemlja te zakrivala? Potem bi bila ta ljubezen večno Trplenje, večna muka. RUSALKA Toraj hočeš, Da bi Penina ljubila, in tebi - 67 - Se izneverila ? Moj Henil lega Gotovo ne želji. HENIL Ne, ne! Rusalka Ne sme umreti, dokljer jo jaz ljubim Poslušaj me! RUSALKA Govori tiho! HENIL Tudi Bogovi se dado prevariti. Penin je lehkoveren — ti ne veš, Kako te ljubi. RUSALKA A jaz njega ne. HENIL Penina morava prevariti! Ne misli, da nij to mogoče! RUSALKA (sanjaško) Henil! HENIL Poslušaj! Kedar pride zopet k tebi, In te v ljubezen sili, reci mu, Da si ga hotela le skušati, A da le njega ljubiš. RUSALKA In potem ? HENIL Poleni bo v njemu strast razsajala, Stezaval bo roke po tvojemu Telesu — RUSALKA Ah ! HENIL A ti se ne udaj! RUSALKA Potem me bo umoril. HENIL Tudi ne. Povprašal bo, zakaj se braniš, a ko Ga ljubiš. Ti pa odgovori, da Te mora v boginjo prestvariti, In te poprej storiti nevmrjočo. — RUSALKA l’a ako ne bi bolel ? «9 HENIL O ne boj se! Gotovo bode storil, — in potem — RUSALKA (veselo) Naj te poljubim zalo krasno misel! HENIL Potem si boginja, si nevmrjoča, — In vsi njegovi treski so zastonj ! (Solnee prisveti) RUSALKA (bojazljivo) Zdaj gre, zdaj gre ; lej solnca nad goro Zapusti me nemudoma, če nehčcš, Da vmrem ! HENIL Pogumna bodi ! RUSALKA Tiho, tiho ! (Henil odide ; Penin nastopi) PERUN Poznaš jutranjega obiskovalca? RUSALKA Srce mi šepeta, da si Penin, — 70 — PERUN Vesoljni svcl tako me imenuje. Kaj pravi ti na dalje še srce? RUSALKA Srce mi pravi, da ti bom nevesta. PERUN Peninova nevesta ? RUSALKA Da, moj dragi ! PERUN Ne upaj se, Penina nalagali ! Najmanjša laž bo tvoja smrt. RUSALKA O sladka Bo moja smrt iz ženinovih rok ! Ukaži svojim treskom le, preljubi, In rada vmrem v naročju tvojemu ! PERUN Umreti hočeš v mojemu naročju, A ne živeti ? RUSALKA Ti si moj gospod, In tvoji volji rada se udam. 71 - Ne hlini se ! PERTJN RUSALKA O jaz nevredna stvar ! Kako bi ti dokazala, da te Resnično ljubim, da sem ti udana, In da spoznam nevrednost svojo? PERUN Včeraj Si bila druzih mislij. RUSALKA Ne zameri, Da sem te hotela jaz skušati, Jaz umrjoča reva ! PERUN Toraj je Resnica, da me ljubiš ? RUSALKA Da, Penin ! Nikoli nijsem druzega ljubila, In do poslednjega izdihlaja Ti hočem biti zvesta, ako tudi — 72 - Spoznam, da nijsem vredna, da bi bila Peninova nevesta. PERU N Naj objamem To čarobno telo! RUSALKA (se brani) Ah, ljubi moj ! PERUN Ti praviš, da me ljubiš, a zakaj Se braniš da bi te poljubil ? RUSALKA Jaz Te ljubim istinito, jaz te ljubim Iz vsega svojega srca. O da bi Le tudi vredna bila tvojega Objemanja, — a tega nijsem še ! -PERUN Ti si najlepša, cvet si vseh deklet, Ponosno se oziram na-te jaz, Ki sem te vsi varil. RUSALKA O kaj je lepota ! ? - 73 - Naj lepša roža mora se osuli Enako najostudnejšej; njen evel Mini, ko pade rosa na-nj in slana! Ah ! ne, Penin, jaz nijsem lebe vredna. PERUN Ne muci me s takovim govorjenjem ! Zakaj odlašaš, vživati ljubezen, Ki v mojem srcu za-te plameni ? RUSALKA O da bi jaz imela toliko Poguma, da bi razodela ti Le eno prošnjo, — pa mi nij mogoče 1 PERUN Govori, moja ljubica! Karkoli Me prosiš, bom dopolnil. RUSALKA Ta bojazen, Ta malosrčnost, ki je v mojih prsih, — O da ne morem govoriti ! PERUN Zakaj si malosrčna ? Saj si moja Nevesta ! RUSALKA Da. zdaj sem nevesta tvoj A moje lice bode kmalu velo, Lepota moja bo izginila, — In kdo me bode ljubil še potem ? O kedar bom pristarala, ne bo Sedajni ženin za-me maral več ! PERUN Ne bodi žalostna zaradi tega! Tvoj ženin je mogočen in zamore Ohraniti nevestino lepoto. RUSALKA (poklekne) Penin, Penin! Edino mojo željo, Edino mojo prošnjo si uganil ; Ohrani mi, ohrani mi lepoto ! PERUN Rusalka, čuj Peronovo besedo: Objemi me, poljubi me, — potem Si boginja, nevesta moja večna ! RUSALKA Z veseljem te poljubim, vcemogočni Penin. - 75 ~~ PERUN Kako se čutiš zdaj, preljuba ? RUSALKA Zdaj čutim; da sem boginja, in da Sem vredna, da me ljubijo bogovi. (zbeži od njega) PERUN (sanjaško) Kako je sladka moja vsemogočnost! O zdaj sem srečen z ljubljeno Rusalko (Gre za njo) NEGODA (urno nastopi) Te je zmotila zapeljiva kača? Prevarjen si, prevaljen vekomaj! Tako se ti osoda zdaj povrača, Ki si naklonil meni jo nekdaj. Nevesta tvoja te je zapustila, Hinavstvo, laž je pred in za teboj; Osvelo je človeška stvar rodila, Vmorila v tebi srčni je pokoj. Kdo je hinavka, in kdo je sanj alka ? Imenoval Negodo si tako ; — 76 — A vedel nijsi, kaj da je Kusalka, Kako zmotljivo njeno je telo! — Za boginjo si jo tedaj prestvaril ? Ti ljubeznivi, zapeljani bog! Ni kdo te nij enako še prevalil, Kar je človeštva vsega krog in krog Poberi se iz tega svetega (mu gre naproti) Ljubeznivi ženin moj ! Ne iskaj več; nevesta je pri tebi PERUN Kje je Rusalka ? NEGODA Tamkaj za gorami Objema svojega izvoljenega. PERUN (osupne) Kaj šepetaš? NEGODA Kusalka ti poroča Iskreno hvalo za dobroto, kojo Si ji podelil ravnokar. PERUN Kje je? NEGODA Tam za gorami vživa s Henilom Ljubezen. PERUN Je mogoče? NEGODA Da, mogoče Je bilo tvoji ljubici, da te je Prevari la. — 78 — PERUN Prevalila! NEGODA Kako Si mogel jej verjeti, da te ljubi ? Kako, da nijsi slutil — PERUN Nesvestoba! Zaklical bodem bliske - in ukazal Bom svojim treskom — NEGODA O zdaj jo prepozno! Vsi treski ne škodujejo bogovom, In kar si storil storil, si na veke. Zapustil si nekdajno ljubico — A tebe je nevesta zapustila! PERUN Nezvestoba ! NEGODA To je osveta Moje ljubezni! PERUN (jo objame) Osveta! Osveta! Zaprinjalo pade.