ODREŠUJOČA OSAMLJENOST
Pisatelj in pesnik Miloš Crnjanski, ki letos praznuje osemdesetletnico, sodi med najvišje predstavnike srbske klasične književnosti. Njegovo ustvarjalno obdobje je dokaj obširno, saj je pričel pisati že takoj po prvi svetovni vojni (Lirika Itake, Dnevnik o Čarnojeviču), dal svoja najboljša dela v tridesetih letih (I. del romana Selitve), svojo vitalnost in neusahljivost pa potrjuje tudi danes v sodobni srbski književnosti (II. del romana Selitve in Kaplja španske krvi).
Za Crnjanskega lahko trdimo, da nas s svojimi deli vedno znova preseneča, in to ne toliko z izbrano tematiko, kot prav z novimi prijemi pri nenehnem iskanju resnic o življenju, o človeku ter o njegovi biti v svetu, ki ga obdaja,
Miloš Crnjanski: Roman o Londonu (Nolit, Beograd 1971)
in v katerem hoče najti odgovore na celo vrsto vprašanj, ki so pogojena in tesno vezana na njegov obstoj.
Tudi v svoji najnovejši literarni stvaritvi Romanu o Londonu (Nolit, Beograd 1971, II. dela) se Crnjanski vrača k svoji priljubljeni temi, ki se je nekoliko dotika že v drugem delu Selitev, torej k emigraciji — ljudem v tujini, k njihovim različnim usodam in večni nostalgiji po svoji domovini. V Romanu o Londonu potemtakem lahko v podtekstu zasledimo tudi del avtorjeve lastne usode, avtobiografsko pogojenost, saj vemo, da je Crnjanski vse do leta 1965. živel kot emigrant v Londonu. Temu se avtor sicer zavestno izogne že v prvih vrsticah romana, saj pri naraciji uporablja tretjo osebo, kljub temu pa pri skrbno izbranih, psihološko utemeljenih in filozofsko oprijemljivih dognanjih vseeno od časa do časa poseže v tok dogajanj s svojo fiktivno prisotnostjo in tako ustvari določeno ravnotežje med glavnim junakom in svojimi izkušnjami o življenju v tujem, nesprejemljivem okolju.
Glavni junak romana ruski knez Nikolaj Radionovič Rjepnin s svojo ženo Nadjo neposredno pred koncem prve svetovne vojne, pred propadom carske Rusije, zapusti svojo deželo in se po potikanju po mnogih evropskih državah znajde na začetku druge svetovne vojne v Londonu, v tem »magnetu Evrope, med trumami izseljencev in nesrečnikov«, ki niso vedeli, kaj naj počno, kako naj poskrbijo za svojo lastno eksistenco in so kot izgubljenci iz dneva v dan »gledali v štirinajst milijonov drugih prebivalcev« tega velemesta. In prav tu, prav sredi tega »visoko humaniziranega sveta«, ki bolj spoštuje svoje štirinožne prijatelje kot tujca, se glavni junak romana odloči za osamljenost, izoliranost in resigna-cijo do vsega, kar ga obdaja. Ta njegova melanholična osamljenost pa od strani do strani romana prerašča v takšne razsežnosti, da nas prepriča, da
1022
1023
Odrešujoča osamljenost
je prav to edino potrjevanje biti njegovega življenja,
Rjepnin torej ne izbira sveta oziroma življenja, kakršnega mu ponujajo drugi, temveč se odloči za svet, ki je v njem samem, sestavljen iz drobnih koščkov njegove preteklosti, v katerem pa ne najde opore za sedanjost in prihodnost. Tega »potomca feldmaršala Anikite Rjepnina« torej ni zlomilo to, da je izgubil »vse premoženje, hiše v Petrogradu, niti to, da se je potikal čedalje siromašnejši po Evropi kot toliko ruskih emigrantov po prvi svetovni vojni«, temveč neprestana »osamljenost, beda in brezposelnost,« ki so postale nujno zlo in ga že s tem ločile od drugih.
Kljub temu ima junak Miloša Crnjanskega nešteto možnosti, da bi se vključili v življenje družbe, v kateri se je znašel pod silo razmer. Za takšno dejanje pa se ne odloči iz več vzrokov, eden od mnogih je tudi ravnodušnost prav te družbe do usode posameznika. To, da bi sprejel življenje, kakršno mu nudijo drugi, pa naj bo to angleška aristokratska družba ali različna emigrantska društva, ki hočejo imeti v svojih vrstah »zveneča imena« za svoje skrite namene in cilje, pa bi brez-dvomno razvrednotilo njega samega, njegovo ideologijo ter pomenilo njegov totalni padec. Zato je tudi nujno, da si glavni junak izbere »točno odmerjeni čas« svojega življenja in si sam zavestno določi smrt, v katero gre s prijetnim občutkom, da ne bo končal kot »mnogi njegovi rojaki« ob beraški palici, pometanju ulic, čiščenju javnih stranišč in z zvodništvom bogatih starih Angležinj. Prav ob tem pa zadenemo še na drugi problem v romanu, in sicer na Rjepninovo veliko ljubezen do žene Nadje, ki jo hoče obvarovati pred kruto usodo Londona in jo pošlje k njeni teti v Ameriko. Njuno slovo je poleg Rjepninove smrti eno najpretre-slivejših strani v sodobnem jugoslovanskem romanu nasploh, kajti z nje-
govo ženo se nadaljuje življenje, ki ga nosi pod srcem. Seveda pa tega glavni junak romana ne ve, kajti v nasprotnem primeru bi prav to lahko postalo najoprijemljivejša točka za boj in obstanek v svetu, ki je tako krivičen do tega »vzvišenega Rusa«.
Crnjanski je torej Rjepninov lik v Romanu v Londonu skrbno gradil na dveh kontrastih, in sicer na možnostih vključevanja v obstoječo družbo ter z dokončno alienacijo glavnega junaka v stanje individualne resignacije in osamljenosti. Pri vsem tem pa je v svoje delo prefinjeno vtkal tudi socialne, ekonomske in politične momente, ki so povzročili individualne, pa tudi množične selitve človeštva. Skozi celotno fabulo romana se kot rdeča nit razteza spoznanje o izgubljenosti posameznika v svetu, tragedija osamljenosti, ki pa preraste v mogočno dostojanstveno odrekanje, katerega končni cilj je in mora biti smrt. S tem pa je Crnjanski dosegel tudi univerzalnost svojega dela, saj je njegov Rjepnin lahko kdorkoli od tiso-čev in milijonov »razseljenih« po vseh kontinentih sveta. Resnica pa je, da se njegov junak ne zna boriti — ali bolje rečeno — se noče boriti; težko sprejema moreči London, kljub temu pa noče biti ukrivljena hrbtenica tujega kapitalizma, pri vsem tem pa preudarno in s ponosom spremlja dogodke v svoji prvobitni domovini, čeprav ti nasprotujejo njegovi nekdanji politični usmerjenosti. Ko ga hočejo zopet pridobiti v organizacijo carskih privržencev, to tudi jasno in odkrito pove, čeprav s tem tvega svoje in Nadjino življenje. »In kaj želijo sedaj od njega? Da bi pripravljal atentate na Stalina, ali celo vohunil? Proti tej Rusiji ne bi hotel niti s prstom migniti, niti z malim prstom. Najprej zato ne, ker je tudi on Rus, ker je to tudi njegova dežela, čeprav jo je zapustil, in drugič, ker bi bilo to nelogično, pa tudi sramotno ... Vojna je končana. Ko bi lahko, bi se že jutri vrnil v Moskvo, ali v Petro-
1024
Miha Mate
grad. On je eden, a v Moskvi so milijoni. Živeti v svoji domovini je logično, kakršnokoli je življenje. V tujini ne.« Rjepnin ni zmožen velikih dejanj, ni sposoben spreminjati sveta, družbe, njenih ustaljenih norm, zaveda pa se svojega dostojanstva, ki niti enkrat ne klecne pod tujimi vplivi in idejami. Zapre se vase, v svojo osamljeno zavest in od tu kot trdnjava kljubuje stvarnosti zunanjega sveta, ki pa čedalje bolj izgublja svojo moč nad njim. In prav v tem je junak Romana o Londonu neponovljivi in enkratni lik v naši jugoslovanski literaturi. S sodobnimi literarnimi prijemi, s poetiziranim jezikom in z ne preveč razčlenjeno fabulo pa je Crnjanski ponovno dokazal, da je velik mojster v iskanju novih možnosti in izraznosti našega sodobnega romana. Še enkrat pa je potrdil že dokaj staro pravilo, da neponovljivost literarne stvaritve izvira prav iz adekvatne prezentacije določenega življenjskega trenutka in da neprestane spremembe v človeškem obstoju zahtevajo stalno iskanje novih literarnih prijemov in poti.                Miha Mate