Ž e I o d e c. Bodatek 75. b. v. v II. berilu str. 109. Naše telo podobno je kraljestvu, v katerem je kralj 61ovek sam; vendar iina človek le meje v svoji oblasti. Roke, noge, usta, oči so naši zvesti služabniki, ki nas popolnoma ubogajo in nam služijo; a notranja deržava ne pozna človeka. Tu se dela kri in razne druge mokrine in sterdine sicer nam na službo, toda brez našega dela. Želodec je kuhar in ob enem tudi poglavar vsi notranji deržavi. On vlada na ognjišču, opravlja vsa težja dela in skerbi za splošni blagor vsega života. Želodec res kuha, pa kje ima ogenj, ali kdo mu ga daje? Kri mu daje ogenj in vročino. Če želodec hoče delati, pokliče kri, katera iz vseh delov telesa vkup priteče in mu tako dobro zakuii, da res kuha, kar se rau je poslalo. Zaradi tega večkrat čutimo inraz po herbtu, če želodec preobložimo, zakaj kri, ki jo želodec hoče, dohaja v polnih tokih od vseh krajev života, ter drugim delom odpeljuje gorkote. Zavoljo tega ni zdravo, če se kdo po kosilu koplje. Merzla voda kri žene k želodcu, kateri ima ravno največ dela, in ta prehuda dotaka dela vstajo, v kateri je že marsikdo izgubil življenje. Kako pa želodec kuba? Želodec ravno tako kuha, kakor izurjen kuhar: meša in meša, valja in pretaka, pa tudi priliva mokrote, če je treba, in še celo soli jedila. Želodec iraa neko slano reč, s katero jed spreminja v tekočine. Osoljene jedi želodcu pri tern opravilu pomagajo; ljudje jedi sole, in ne vedo, da kubar želodec boče soli. Želodčeva mokrota pa nima samo soli v sebi. To pospešuje prebavo, to je, največje delo v skriti želodčevi kuhinji. Ako želodec kako reč prebavi, je vsa drugačna, kakor je bila pred, ko jo je človek povžil in poslal želodcu. Želodec ima mnogo dela, zato ga po obedu ne moti, in mu pri mizi tudi preveč ne nalagaj, akoravno je želodec gospodar notranjemu životu, je vendar tenak in suh in kmalo oslabi, da ne more delati tako čversto, kakor mu je vedno treba za blagor vsega života. Zelo nevarno je, če kdo želodec preveč preobloži in mu preveč dela naložf. Ako imaš trudne noge in roke, uležeš se in lahko počiješ, a želodec podoben je dninarju, kateri redi veliko družino, in če le malo časa ne dela, mora vsa družina stradati, to je, ves život peša. Želodec je zelo raztegljiv; je sicer majhen mošnjiček, pa se lakko zelo raztegne. Ako dolgo ne jemo, čutimo neko terganje v životu; to pa čutimo zato, ker deli blizo praznega želodca nimajo naslombe. To terganje nas opominja, da gospodar želodec hoče jedila. Mladi Ijudje želodčev klic radi poslušajo, in ne čakajo, da bi jih dolgo klical, a dovolj je ubogih Ijudi, ki sicer želodčev klic slišijo, pa mu vendar ne morejo ustreči, ker nimajo kaj jesti; ako tak post več časa terpi, mora človek umreti. Pri takem nesrečnežu se želodec toliko stisne, da je komaj en perst velik. Večkrat pa se je že tudi zgodilo, da so ljudje umerli, ker so želodec preobložili. Pri takih so zdravniki dobili tako raztegnjen želodec, da je polnil pol spodnjega života. Želodec nima tedaj uraerjene velikosti in podobe; naravna se vselej le po tem, kar ima v sebi. Ker vemo tedaj, da je želodec gospodar našemu životu in da požrešnega človeka tudi s smertjo kaznuje, varujmo se, da ga ne razžalimo!