NASLOVI ŠOLSKIH NALOG
Zavod za prosvetno-pedagoško službo v Ljubljani je v knjigi »Ideološko-politična vzgoja in izobraževanje na šolah« objavil naslove šolskih nalog z ozirom na politične, gospodarske in kulturne teme. Smoter objave teh šolskih nalog je bil zgolj informativno-fotografski. Naslovi šolskih nalog naj pokažejo, kako se je tematika šolskih nalog (s tem v zvezi pouka materinščine) bistveno spremenila in razširila. Mnoge politične in gospodarske teme so z ozirom na šolsko tradicijo novost šolske prakse in nakazujejo nove obrise idejno-vsebinske preusmeritve pouka.
Po skupinah je podoba naslednja:
1. Politične teme
Naslovi šolskih nalog pričajo, da je obravnavanje političnih vprašanj na šolah zelo aktualno in konkretno. Naslovi šolskih nalog s politično tematiko so postavljeni v večini primerov stvarno, jasno in pravilno omejeno na trenutno občutljivo točko. Nekaj pa je primerov, ki dokazujejo, da so politične naloge (bolje naslovi političnih tem) šele na začetni stopnici. Tako najdemo mnoge spodrsljaje. Mnogi naslovi nalog zahtevajo preobsežno snov. Zdi se mi, da v srednji šoli v petinštiridesetih minutah ni mogoče niti strokovnjaku za politiko obdelati teme, ki jo nakazuje naslov »Neokolonializem«.
253
Tudi se še v naslovu marsikatere politične naloge zrcali parolarstvo. Recimo; »Mladosti pozna samo eno pot: naprej!« Nekatere naloge so tako nejasno zastavljene, da je po- i trebno precej pojasnjevanja, preden bi učenec razumel filozofijo o politiki, ki jo terjai malce čudaški naslov: »Bomo v novem letu bliže nad nasiljem?« Mnogokje predavatelj 1 terja od dijakov, da napišejo ob zgodovinskem spominu razmišljanja o velikih družbenih-! pretresih. Težko je namreč pojasniti, kaj pišejo dijaki ob naslovu »Pariška komuna«.j Kako različno in bogato se lahko oblikuje naslov šolske naloge, se je pokazalo ob; Lumumbovi smrti, ki je nedvomno v tem času tudi čustveno prizadela skorajda ves svet. Naštejmo nekaj različnih naslovov te teme: »Prijatelj, to je beseda vseh besed (ob krizi v Kongu)«, »Razpal, porušil se je grad najlepših mojih sanj (zasedanje OZN)«, »Daj mi besedo, da jo verjamem (kriza v Kongu)«, »Sredi vsega stojim tako sama in slabotna: (kriza svetovnega položaja)«, »Umor, čeprav je brez jezika, tisočkrat govori«, »Kako nas] je prizadela Lumumbova smrt?« itd... Večina naslovov je literarno oblikovanih. Predmet j je splošno znan. Dogodek je dramatičen in čustveno močan. Splošno se povezuje z oseb- j nim doživetjem. Literarno oblikovani naslov se ne izgublja v praznem. Skratka: zdi se mi, da je velik del teh naslovov o Lumumbovi smrti več kot sprejemljiv. Odlike tako zastavljene obravnave aktualnega političnega dogodka spoznamo še v večji meri, če j ob te naslove postavimo recimo tako slabokrvne naslove: »Ljubimo narod in spoštujmo] človeštvo!« ali »Pomen praznika žena« ali »Vloga žene v ljudski revoluciji in povojni \ socialistični graditvi«(!) ali »Kaj mi je najdražje na svetu (misli ob dnevu žena)« ali 1 »Naša domovina je bogata!« itd.... j
Ce se dotaknemo vsebinsko-idejne in oblikovne obdelave politične problematike, j potem opazimo določeno enostranost. Pri idejno-vsebinski problematiki le redkokje za- j devajo naloge izrazita družbeno-idejna področja. Tu je morda najmanj opravljenega ¦ dela. Spodrsljaji pa so včasih presenetljivi. Recimo v osnovni šoli hribovske vasi pišejo učenčki o osnovah marksizma. Oblikovno pa ni skorajda nobena naloga opredeljena, ; dasi poznamo mnoge žurnalistične ali publicistične oblike, ki bi lahko ali celo morale i biti posoda dijakovih spoznanj, razmišljanj, opredeljevanja, sklepanj in doživetij. Neka- ! tere snovi naravnost terjajo reportažo, nekatere informativno poročilo, nekatere raz- ' piavo, nekatere kramljanje (kozerijo), nekatere govor, nekatere poizkus družbeno-eko-i nomske razprave, nekatere aktualen potopis (seveda umišljen), nekatere vizije itd.. .. s Odnos dijaka do snovi oz. političnega aktualnega dogodka je lahko različen. Vsekakor \ pa ni dovolj, da občutimo osebno dijakovo prepričanje zgolj iz neke amorfne, oblikovno \ neizdelane gmote problemov in iz kopice patetičnih izjav, ker je takšno izražanje osebnih manifestacij primitivno. Primerna oblika in možnosti, da dijak opredeli jasno svoj odnos do snovi, sta dve osnovni pedagoški zahtevi obravnave političnih dogodkov. {
2. Gospodarske teme : Mnoge teme s področja gospodarstva so zastavljene zanimivo in stvarno. Velja pa
skorajda isto za obravnavanje gospodarskih tem, kot smo ugotovili za obravnavo po-1 litike. Večina naslovov je preobsežna po snovi. Recimo: »Družbeni perspektivni plan komune, okraja, republike in lederacije« (Pomislite, če bi kakšnega strokovnjaka po- \ stavili v šolsko klop in mu odmerili petinštirideset minut za obdelavo takšne obsežne j snovi, ali bi bil njegov izdelek zadovoljiv?). Ali: »Od mojega dela bo odvisen moj za- i služek!« (Mar je res, da je samo od osebnega dela odvisen zaslužek? Morali bi se po- j svetovati z ekonomisti in nisem prepričan, da bi pritrdili pedagogu, ki je tako zastavil -j naslov gospodarske naloge). Ali: »Uspehi našega gospodarstva!« Itd.... Nekatere teme ; pa so skrajno obrabljene in šablonske. Recimo: »Zakaj sem se odločil za Irizerski poklic!« j
3. Kulturne teme i Na področju kulture imamo z ozirom na stare naslove šolskih nalog najmočnejšo |
tradicijo, z njo pa največ izkušenj. Res je, da tudi tu opažamo velik preobrat. Nekoč so \ predvsem prevladovale literarne teme, sedaj se področje obravnave širi tudi na druga ' kulturna področja (gledališče, film, plesna umetnost, likovna umetnost, glasba itd). Raz- i veseljivo je dejstvo, da je vedno manj takšnih naslovov šolskih nalog, ki bi kazali ten- ; dence, da vsakega pismenega človeka izobrazimo kot literata (»Jesen razgrinje sive i pajčolane .. .« itd). V enaki meri pa je opaziti tudi odklon od druge skrajnosti, da bi bile.l šolske naloge zgolj slovnične in pravopisne vaje. Vendar naj takoj pripomnim, da bi i bilo zlasti v vajenski šoli še vedno bolje, da vajenci pišejo šolske naloge kot slovniške j in pravopisne vaje ali kot preizkus slovničnega oziroma pravopisnega znanja, kakor pa • da jim učitelj napiše tale naslov šolske naloge: »Jezik kot izrazno sredstvo«! 1
Pri razčlenjevanju literarnozgodovinskih ali literarnoteoretičnih tem pa opažamo,J da ni dovolj natančnosti. Mnogi naslovi so zastavljeni splošno, zahtevajo istočasno lite- j
254 I
rarnozgodovinske in literarnoteoretične odgovore ali pa celo nekaj, kar presega okvir znanja osnovne ali srednje šole. Morda bi mnogo slavistov težko zadovoljivo obdelalo temo: »Motiv Prešernovih pesmi«. Ce izpustimo, da so nekatere naloge snovno preobsežne, so pa tudi strokovno povsem netočno zastavljene. Takšne so na primer naslednje naloge; »Ob jubileju dveh ustvarjavcev (Prešerna in Finžgarja)«, »Prešeren in Finžgar — dva stebra naše književnosti«, »Preko Prešerna in Finžgarja« itd. ... Ne bi si želel s tem nakopati očitka, da ne cenim odličnega prozaista Finžgarja in da ne spoštujem njegovih del, a sem vendarle strokovno in osebno prizadet, če vidim, da so dijaki prisiljeni vrednotiti našo književnost z vidika komparacije dveh stebrov: Prešerna in Finžgarja. Ko pa je še kakšen »steber« pred Finžgarjem in po njem?
Naslovi šolskih nalog s kulturnega področja v veliki meri razodevajo preskromno iznajdljivost učiteljev. Ta se razodeva v učiteljevi splošni kulturni razgledanosti. Omenil sem že, da naslovi zajemajo vsa kulturna področja. Nekatere zvrsti umetnosti pa so skorajda povsem zanemarjene. Recimo — arhitektura, plesna umetnost itd. Le redko-kateri naslov s teh področij je zastavljen sveže, konkretno, jasno in — oprostite zahtevi —¦ enkratno. Tudi na področju kulture je opaziti brezosebnost, bolje zahtevano brez-barvnost v odnosu pisca do snovi. Večjo subjektivno prizadetost moramo zahtevati zlasti na področju umetnosti, kajti ta je in ostaja v osebnih odnosih, ki jih predvsem mlad človek doživlja ob prvih srečanjih z umetnostjo. Oblikovna raznolikost bi pospeševala ta odnos mladega človeka do bistvenih sestavin umetnosti (v tem primeru besedne), će bi se tudi sam poizkušal, seveda na ljubiteljski osnovi, v različnih oblikah.
Se eno pripombo: Knjiga »Ideološko-politična vzgoja in izobraževanje na šolah« objavlja teme govornih vaj. Nekatere so že zajete v tej obravnavi, mnoge pa bi zaslužile posebno pozornost. Kar se tiče literarne zgodovine, naj omenim, da je tu iznajdljivost predavateljev v veliki meri povsem odpovedala. Naravnost mučno je prebirati naslove takšnih govornih vaj, kar ponazarjajo dolge kolone naslovov: Prešeren: Krst pri Savici; Levstik: Martin Krpan; Gorki: Mati; Tolstoj: Vstajenje itd.... Ali res ne gre drugače?
Franček Bohanec