Foštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA Letna naročnina, Italija Lir 35.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 Letna inozemstvo Lir 50.000 PODUREDNIŠTVO Zračna pošta inozemstvo Lir 80.000 34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 11234499 = UUi Leto XL. - Štev. 5 (1984) Gorica - četrtek, 4. februarja 1988 - Trst Posamezna številka Lir 800 Mariji - H ned islam« in talim Ves svet slavi Don Boška KORAN — SVETA KNJIGA Za vsakega muslimana je koran prvi in edini vir vere. To je verska knjiga in civilno-moralni zakonik hkrati. Po muslimanski tradiciji je koran velika »Knjiga« (Kitab), zapisana v božjem razumu od ve komaj in v času po posredovanju nadangela Gabrijela razodeta preroku Mohamedu. Kot ustno izročilo jo je prerok posredoval učencem, ki so posamezne dele zapisovali. Štirinajst let po njegovi smrti so bila vsa razodetja sistematično urejena. Koran posveča Mariji (Maryam), Jezusovi materi (Jezus - Issa), posebno mesto. »Maryam« je celo edino žensko ime v koranu posebej imenovano. Pojavlja se 34-krat v trinajstih različnih surah oziroma poglavjih. Ena od teh se imenuje »sura o Maryam« in govori samo o Mariji. Koran izžareva do Device živo čustvo občudovanja. V Mohamedovem gledanju je Marija skupaj z Jezusom poseben znak božje previdnosti. Vse to v smislu korana, ki pravi: »Po Marijinem sinu in po njegovi materi sem dal znamenje« (23, 50); »Po njej, skupaj z njenim sinom, sem podelil znamenje celemu svetu« (21, 9). Čudovit znak božje moči in usmiljenja je Marijina izvolitev in očiščenje. Koran odreka Jezusu božjo naravo, toda imenuje ga največjega in najsvetejšega med vsemi preroki pred Mohamedom; Marijo pa povzdiguje kot tisto, ki si je na čudovit način zaslužila, da je njegova mati. »Spominja se nje, ki je ohranila svoje de vištvo... Vdihnil sem ji svojega duha« (21). Čistost prežema vse njeno življenje. Obvaruje jo vsakega madeža, malikovanja in nepokorščine: »O Marija, Bog te je izbral in ohranil čisto. Postavil te je nad vse žene sveta« (3, 42). MOHAMED O MARIJI Mohamed pravi, da Marija uteleša popolno podobo muslimanske žene. Zato koran poveličuje njeno ponižnost pred Bogom, njeno skromno in pravično življenje, njeno sramežljivost, ljubezen do miru in zbranosti, molitve in posta. Imenuje jo »qanitin«, tj. vdana Bogu, in »muslimin« oziroma tista, ki se Bogu popolnoma posveti. Res, resnična predhodnica pravih muslimanov, kakor so bili tudi Abraham in preroki. Zato je vzor prave muslimanske žene: »Tistim, ki so verovali, je Bog dal za vzor ... Marijo, "Imranovo” hčer.« Imran je v koranu ime Marijinemu očetu. Bog sam naroča Mohamedu: »V knjigi se spominjaj Marije ... Spominjaj se nje, ki je ohranila svoje devištvo nedotaknjeno« (19, 16; 21, 91). In res, prerok večkrat poveličuje dogodke iz njenega življenja. Še več: že pred rojstvom je bila posvečena Bogu. Njena mati je takole molila: »Gospod, tebi obljubljam, kar nosim v naročju: ne bo imela posvetnih skrbi, ampak bo tebi posvečena. Sprejmi ta moj dar, zakaj ti poznaš in uslišiš ... Imenovala sem jo Marija. Njo in njeno potomstvo varuje pred izvržkom Satanom« (3, 35-36). Ista sura omenja Marijino zbrano in pobožno življenje v templju, v varstvu Zaharija, njenega sorodnika. VLOGA ANGELOV Podobno kakor v Svetem pismu imajo tudi v orientalski mitologiji in še posebej v koranu angeli posebno vlogo božjih poslancev. Tako je tudi pri Marlijnem oznanjenju. Koran ga omenja dvakrat. V tretji suri beremo: »Angeli so Mariji govorili: "O Marija, Bog ti oznanja dobro novico po besedi, ki prihaja od njega in se imenuje Mesija, Jezus, Marijin sin, vzvišen na tem in na drugem svetu in Bogu najbližji. Iz zibelke bo ljudi učil kakor odrasel in dobrotljiv bo.” Marija je odgovorila: "O moj Gospod, kako bom imela sina, saj se mi moški še nikoli ni približaj?” Angel je odgovoril: ”Bog ustvari to, kar hoče!” (45-47). Prizor oznanje nja se ponovi v suri 19 po angelu, ki pravi: »Jaz sem poslanec tvojega Gospoda, da ti prinesem najčistejšega otroka« (19, 19). JEZUSOVO ROJSTVO Jezus se ne rodi v temnem, mrzlem hlevu oziroma pastirski votlini, ki je bila tudi staja za ovce. Njegovo rojstvo ima idiličen, vzhodnjaški scenarij: v puščavi pod palmo. »In glas pod palmo jo je poklical: ”Ne žaluj, zakaj Gospod je obudil izvir pri tvojih nogah. Potresi palmo in natresla ti bo sveže in zrele dateljne! Jej in pij in obriši oči”« (19, 24-25). Zgodba potem predstavi novorojenca Jezusa, ki že v materinem naročju spregovori in biča vse, ki ga nesramno obsojajo: »Resnično, jaz sem služabnik Boga, ki mi je izročil knjigo in me postavil za preroka« (19, 30). MARIJINO ČEŠČENJE MED MUSLIMANI Koranov nauk o Mariji je pustil med Alahovimi verniki trajne sledi; vedno je vzbujal spoštovanje in dejanja vdanosti, ki po tradiciji izvirajo še iz Mohamedovih časov. Apokrifi (»hadit«; zgodbe, ki so na videz Mohamedove, toda zaradi pomanjkljive izvirnosti niso sprejete v koran) večkrat na različne načine govorijo o Mariji. Vedno izžarevajo veliko občudovanje do Jezusove matere. Tudi nauk Mohamedovih učencev je Mariji zelo naklonjen. Včasih celo meji na vraževerstvo. Posebej je Marija postavljena za zgled v družinskem življenju. Še danes nekatere matere dajo svojim hčeram ime Marija. Pri vseh vzhodnih narodih ima ime zelo velik pomen. Pri muslimanih je podelitev imena najbolj veličastna in spoštovana zaobljuba. češčenje Marije je posebej močno med muslimanskimi ženami. Med šiiti v Iranu je še živa navada, da na materinski praznik izpostavijo Marijino podobo, čeprav islam načelno prepoveduje češčenje podob. Mnogi muslimani romajo v krščanska Marijina svetišča. Še pred kratkim so imeli muslimani svoj kot ob Marijinem grobu v Getsemaniju, skupaj z Armenci, Grki in Kopti. Obisk muslimanskih vernikov v krščanskih svetiščih je velik. Tako imamo krščanska svetišča, ki so sveta tudi za muslimane. Ko vstopijo muslimani v Marijino svetišče, poljubijo podobo »Sitti Maryam«, se je dotaknejo z robčkom in si ga pritisnejo na obraz. Včasih se zadržijo vso noč v svetišču. Največkrat poromajo, da izpolnijo zaobljubo in prižgejo svečo. Včasih celo žrtvujejo jagnje ali kozliča. Svetišču darujejo dragocene predmete. Posebej ženske se Mariji rade priporočajo. Koran nikdar ne omenja pobožnosti do Marije, čeprav ji izkazuje veliko spoštovanje; prav tako angelom in svetnikom. Toda načelno zavrača kakršnokoli zatekanje k človeškemu bitju kot posredniku oziroma priprošnjiku pri Bogu. Vseeno je stoletno sosedstvo drugih religij vplivalo tudi na muslimane. Ljudska vernost se je medsebojno povezovala in bogatila. Tako se npr. vzhodni kristjani (kopti, maroniti, grkokatoličani...) in muslimani petnajst dni pred praznikom Marijinega vnebovzetja postijo in veliko molijo. Res temeljita priprava na Marijin praznik. CERKEV IN MUSLIMANI Tudi Cerkev s spoštovanjem gleda na muslimane. Na kratko oriše tudi muslimansko vernost. Med drugim omenja, da častijo Jezusovo deviško mater Marijo, ter jo včasih tudi pobožno kličejo (N 3). Marija je močan most med islamom in krščanstvom. ANTON LEVSTEK Zadnji januar je letos bila nedelja, kar najbolj primeren dan, da so se salezijanci in z njimi ves krščanski svet spomnil; Don Boška, ki je prav 31. januarja 1888 umrl v Turinu. Krščanski svet se je spomnil te obletnice zato, ker so danes salezi janci razširjeni po celem svetu. Moških članov salezijanske družbe (SDB) je 17.618, med njimi 73 škofov in štirje kardinali. Hčere Marije Pomočnice pa štejejo 17.203 članice. Salezijanci imajo 1.536 postojank, Hčere M. P. pa 1.478, navzoči so v 95 državah. Don Boško ima torej sto let po smrti mogočno armado delavcev in delavk, ki nadaljujejo njegovo 'delo v prid mladine in za rast Kristusovega kraljestva na zemlji. DON BOSKOVO ŽIVLJENJE Rodil se je leta 1815 v naselju Becchi, župnija Castelnuovo d'Asti v Piemontu. Komaj dve leti star je izgubil očeta. V spominu so mu ostale materine besede: »Sedaj si sirota.« čeprav so bili doma le majhni kmetje, so ga dali v šole. Njegova mati Margareta je vse storila, da je sin študiral. Nekateri njegovi življenjepise! pravijo: »Don Boška sta nam dali Mati božja in njegova mati Margareta.« Najprej Mati božja, saj je kot devetleten deček limel čudovite sanje. Videl je skupino dečkov, ki so se tepli in pri tem grdo preklinjali. Skoči mednje in jih začne tudi sam pretepati in svariti, da ne smejo kleti. Toda zagleda belo oblečenega moža, ki mu pravi: »Ne zgrda, zlepa jih boš poboljšal.« »Ne bodo poslušali,« odvrne Janezek.« »Ni res, obrni se na mojo Mater.« Obrne se in zagleda namesto dečkov nekaj divjih živali. Na drugi strani pa vidi Marijo, ki ga vzpodbuja, naj postopa zlepa in naj mola. Ko znova pogleda na divje živali, vidi, da so to krotke ovce in jag njeta. Te sanje so Don Boška kasneje spremljale vse življenje, čeprav je imel še druge preroške sanje. Poleg Marije mu je stala ob strani »mamma Margherita«. Bil je njen ljubljenček. Ni ga samo študirala, ko je postal duhovnik, mu je bila skrbna gospodinja in mama tudi njegovih prvih dečkov v oratoriju. Ko mu je bilo 26 let je prišel kot mlad duhovnik v Turin. Takrat je to severnoitalijansko mesto začelo z industrializacijo, nastajale so velike tovarne. Te so potrebovale delovno silo. Prihajali so kmečki Don Boško in sv. Dominik Savio sinovi v iskanju dela. Toda prepuščeni so bili samim sebi. Don Boško jih je videl in začel zbirati ob nedeljah popoldne. Učil jih je krščanskega nauka, se z njimi igral, pel, jih zabaval in na koncu povabil tudi v cerkev. Tako se je začelo njegovo delo v oratorijih. Razumel je znamenja časov. Tem mladim fantom je bilo treba nuditi ne samo vzgojo, temveč tudi potrebno strokovno izobrazbo. Začel je s šolami za delavske vajence. Toda sam ni zmogel vsega, pa so se javili nekateri fantje, da bi »postali kot on«. Med temi je bil tudi Dominik Savio, kasnejši prvi svetnik za Don Boskom. S temi prvimi fanti se začenjajo Don Bo-skovi salezijanci: 1854 je leto ustanovitve salezijanske družbe. Prvi duhovnik je postal Michele Rua leta 1860; po Don Bo-skovi smrti je bil prvi njegov naslednik v vodstvu družbe. Leta 1864 začne graditi veliko svetišče Marije Pomočnice v Turinu. Število salezijancev raste in število oratorijev tudi, ne samo v Turinu, tudi drugod po Italiji. Toda Don Boško misli tudi na misijone. Lela 1875 pošlje svoje prve svoje duhovnike v Južno Ameriko. Dne 31. januarja 1888 Bog pokliče k sebi svojega zvestega in modrega služabnika. Ob njegovi smrti so vsi prepričani, da je umrl svetnik. Začne se proces za razglasitev blaženim in leta 1929 ga Pij X. razglasi za blaženega, leta 1934 pa za svetnika. DON BOŠKO VZGOJITELJ Don Boško je začel svoje vzgojno delo z delavsko mladino. Njegov cilj je bil, iz teh zapuščenih fantov narediti dobre kristjane, poštene državljane in in dobre delavce. Sredstva so mu bila krščanski pouk in strokovna izobrazba, saj je šlo za delavsko mladino. Zato šole in zavodi. Metoda mu je bila »preventivna vzgoja«, zlo rajši preprečiti kot kaznovati. Nad vsem pa naj bo ljubezen do mladine, ki jo je treba voditi h Kristusu po Mariji Devici in sveti Evharistiji. DON BOŠKO IN MISIJONI Že zelo zgodaj, kot smo videli, je Don Boško poslal svoje duhovnike v misijone v Južno Ameriko. Tudi danes so salezijanci med vsemi redovi najbolj številni v vseh južnoameriških državah. Tam in tudi v Afriki morejo na najboljši način vršiti svoje pristno poslanstvo, tj. skrb za delavsko mladino s strokovnimi šolami in zavodi. Tako so slovenski salezijanci delovali na Kitajskem (msgr. Kerec), na Kitajskem in v Vietnamu (Andrej Majcen), v Hongkongu (Stanko Pavlin), v Afriki v Burundiju (Avgust Horvat in Jože Mlinarič), v Indiji (Pavel Bernik ter laična pomočnika Ivan Kešpret in Ludvik Zabret). Romarska cerkev v Don Boskovem rojstnem kraju Branko Mikulič v Rimu Kristjani v Kambodži brez maše Nekdanji škof v Phnom Penhu je o položaju v Kambodži izjavil: »Položaj je tragičen; od 1976 verniki niso imeli nobene maše več. Vsi katoliški duhovniki so bili pomorjeni med revolucijo Pol Pota (1975-79); vse cerkve porušene ali izročene drugim namenom.« Po dobrih dvajsetih letih je prišel spet na vrsto obisk predsednika jugoslovanske vlade v Italiji. Pred sedanjim rimskim srečanjem je prišlo medtem že do dveh odlogov obiska, prvič ob padcu Cra-xijeve vlade, nato pa jeseni decembra 1987 ob glasovanju zaupnice drugi vladi sedanjega predsednika Gorie. Končno je predsednik zveznega izvršnega sveta SFRJ Branko Mikulič le priletel v Rim in tako v dneh od 28. do 30. januarja imel vrsto srečanj z vodilnimi italijanskimi državniki in politiki, obiskal pa je tudi Vatikan, kjer ga je sprejel papež Janez Pavel II. Predsednika zvezne vlade sta spremljala namestnik zunanjega ministra Lončar ter minister za zunanju trgovino Krekič, v delegaciji pa je bila seveda še vrsta osebnosti in strokovnjakov s posameznih področij, zlasti gospodarskega. Jugoslovanskega predsednika vlade je uradno gostil italijanski ministrski predsednik Gio-vanni Goria, v razgovorih je pa še posebej sodeloval zunanji minister Andreotti. Mikuliča je med rimskim bivanjem sprejel na Kvirinalu predsednik republike Fran-cesco Cossiga, srečal pa se je tudi s predsednikoma obeh vej parlamenta, Spa-dolinijem in Jottijevo. SEDANJA RAVEN MEDDRŽAVNIH ODNOSOV RIM-BEOGRAD Dejstvo je, da je do sedanjega obiska jugoslovanskega vladnega načelnika v Rimu prišlo po zelo dolgem premoru v odnosih med dvema sosedskima državama, ki trdita, da imata kar najboljše in urejene odnose zlasti po podpisu Osimskih sporazumov leta 1975. Prav tako pa je dejstvo, da ves ta čas nista imeli kakih vidnejših stikov na politično-diplomatski ravni. Po znanem obisku maršala Tita v sedemdesetih letih je Italijo obiskal le še prvi njegov naslednik, predsednik predsedstva Cvijetin Mijatovič. Z italijanske strani je bil zadnji vidni politik v Bea-gradu, poleg predsednika Pertinija, ministrski predsednik Craxi, nato pa na letečem pozdravnem obisku kmalu po svoji umestitvi sedanji predsednik republike F. Cossiga v Dubrovniku. Mikuličev obisk je seveda prvi te vrste vladnega predsednika v Rimu v tem dolgem obdobju nekakega uradnega premora. Seveda ni v tem času manjkalo težav in zapletov na obeh straneh Jadrana. Obenem so se prav tako aktivno razvijali gospodarski in drugi stiki. Prav tako je zlasti italijanska vlada podpirala jugoslovanske prošnje za olajšave pri Evropski gospodarski skupnosti, s katero ima Beograd kar dobre stike. Vseeno pa je bilo čutiti, da se nekaj v vrhu ne premika. Kar zadeva posebej odnose med deželo Furlanijo-Julijsko krajino in republiko Slovenijo, pa tudi Hrvaško, je seveda dru- gače in so se ti vedno plodno in pozitivno odvijali kljub občasnim zastojem in incidentom (kot npr. ob znani ribiški aferi). če hočemo sedaj v bistvu oceniti položaj in raven medsebojnih odnosov, lahko vsekakor zatrdimo, da so ti precej dobri in aktivni, seveda z vsemi možnimi vprašanji in delno negotovostmi. Dejstvo je namreč, da je sedaj tudi italijanska vlada spet podprla jugoslovanska prizadevanja za izhod iz težke gospodarske krize. Nad 500 milijard nakazil v raznih oblikah Beogradu kaže, da je tudi rimski vladi do tega, da se politično in družbeno ravnovesje v Jugoslaviji ohrani oz. okrepi. MANJŠINE — MOST ALI SPORNO JABOLKO? Nas seveda predvsem zanima tisti del Mikuličevega obiska, ki zadeva manjšinsko problematiko. Ta je bila tudi del razprave v razgovoru s predsednikom italijanske vlade Gorio. Slovenska manjšina v Italiji pričakuje že dobrih 40 let zakonsko zaščito, ki ji gre po 6. členu ustave, po mednarodnih sporazumih ter po deželnem statutu Furlanije-Julijske krajine. Po uradnih virih in izhajajoč iz komunikejev je jugoslovanska stran postavila v razgovorih to vprašanje z zahtevo po izglasovanju globalne zakonske zaščite za Slovence v Italiji. Italijanska stran pa je (Nadaljevanje na 2. strani) Salezijanci pri nas Politični teden v Italiji Don Boško in njegova družba sta še za njegovega življenja postala znana tudi v Sloveniji. Luka Jeran v »Zgodnji Danici« je poročal o salezijancih in Don Bosku, pa katehet Janez Smrekar. Ta dva sta postala pobudnika, da je prva skupina salezijancev prišla na Rakovnik v Ljubljani leta 1901. Rakovnik je še danes sedež slovenske salezijanske province oziroma in-špektorije. Med prvo in drago svetovno vojno so se salezijanci zelo uveljavili in raziširili po slovenski zemlji. V Veržeju v Prekmurju so imeli svoj zavod in vanj priklicali lepo število prekmurskih in tudi drugih slovenskih fantov. V Ljubljani so imeli in imajo še eno važno središče in sicer Kodeljevo. Leta 1936 so prišle v Ljubljano tudi Hčere Marije Pomočnice. Ob začetku zadnje vojne so slovenski salezijanci šteli 230 članov, med vojno pa so jih izgubili približno eno tretjino. Sedaj šteje slovenska salezijanska inšpek-torija 163 članov, med njimi 107 duhovnikov. Ker ne morejo imeti svojih vzgojnih zavodov, so se podali v dušno pastirstvo in upravljajo večje število župnij v vseh treh slovenskih škofijah. V šestdesetih letih so v Želimlju južno od Ljubljane zgradili lep zavod za svoje študente in bogoslovce. V zamejstvu so na Opčinah, kjer vodijo Marijanišče, ter na Koroškem, kjer imajo nekaj župnij in zlasti še skrbijo za dijake v Modesto-ve