TIM letnik VIII—št. 4 poštnina plačana v gotovini CENA 1,50 DIN c l}6eni hccilcetn, &adetaacem in panecg-enikam žetima Scecna nema leta 1970! VSEBINA: 97 — Naš vsakdanji kruh 99 — Stare škatle v novi podobi $ 101 — Novoletni dro¬ biž $ 102 — Ročaj za navojne svedre in navojne čeljusti $ 103 — Kolo $ 103 — Kako osvetlimo novoletno jelko $105 — Radiotehnika $ 107 — Gradnja in uglaševanje predajnika $ 110 — Avto na zračni vijak $115 — Mladi naravoslovci $-117 — Igrača tisočerih možnosti $ 118 — Elek¬ trično ročno orodje $ 120 — Vesolje za domačo rabo $ 122 — Tekstilna tovarna Novo mesto $ 124 — Mladi fotoamaterji $ 126 — Pisma in sporočila $ 127 — Po delu zabava. ZASNEŽENI MLIN — Muzga Martin 7a TIM revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine Izdaja Tehniška založba Slovenije — predstavnik Dušan Kralj. Urejuje uredniški odbor: Odgovorni urednik Drago Hrvacki, teh¬ nični urednik Aleš Dremelj, oprema akad. slikar Savo Sovre. Tini izhaja 10-krat letno. Letna naročnina 15 dinarjev, posamezna številka 1,50 din. Revijo naročajte na naslov: TIM Ljubljana, Le¬ pi pot 6, pp. 541/X. Tekoči rač. 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskar¬ na Kočevskega tiska v Kočevju. Naš vsakdanji kruh LETALSKI MEHANIK Razgovor vodil Milam Pavliha Poklic letalskega mehanika ne sodi med vsakdanje. Delo blizu letal in pa samo letalstvo zamika mnoge fante, ker ne po¬ znajo zahtevnosti in težav izbranega po¬ klica. Kdor še ni bil na Brniku in ni poletel z letalom, morda še ni videl mož v modrih pajacih, ki so stregli letalom, jim segali v notranjost in pregledovali motorje in propelerje. Enega izmed teh mož sem si izbral za razgovor o poklicu letalskega mehanika, ko sem pred kratkim obiskal ljubljansko letališče Brnik. Zdravko Danilovič, letalski mehanik pri podjetju INEX-ADRIA-AVIOPROMET je zaposlen pri slovenskem letalskem pod¬ jetju že skoraj od ustanovitve Adria-Avio- prometa. »Ali bi zaupali našim bralcem, kako vam je uspelo postati letalski mehanik? »Ni bila ravno gladka pot. Ko sem kon¬ čal osemletko, za zaželena poklica, to je avtomehanik ali letalski mehanik, nisem našel učnega mesta. Nekam sem se moral vključiti, in sem se tako znašel na grafič¬ ni šoli. Kljub temu da sem 1. razred gra¬ fične šole končal s prav dobrim uspehom, sem se v mislih vračal k poklicu, ki sem si ga želel. Medtem je bil razpisan nate¬ čaj za vojno letalsko šolo za poklice: ra- diomehanik, avioelektričar in letalski me¬ hanik (aviomehanik, aeromehanik). Seve¬ da nisem niti za hip okleval: konkuriral TIM 97 sem in bil na vso srečo sprejet. Triletno šdlanje je bilo naporno; obvladati je bilo treba teoretične predmete kot na primer fiziko, matematiko, tehnologijo, elektro¬ tehniko, radiotehniko in aviotehniko, osnovna področja kovinarstva in drugih strok — vse pa prilagojeno posebnostim letalske tehnike. Šola je bila težka in sem se v začetku spraševal, ali bom zmogel ali obupal. Zmagala je trdna volja in kot le¬ talski mehanik sem dobil prvo službeno mesto v Ljubljani. Slovenijo sem vzljubil že prej, zato ni čudno, če sem ostal kar pri vas.« »Delo letalskega mehanika je zelo za¬ pleteno in odgovorno. Ko pilot prevzame letalo, se tako rekoč zaupa znanju in od¬ govornosti letalskega mehanika. Kako pa vi gledate na svoj poklic oziroma na svo¬ je delo, ali bi nam ga lahko opisali?« »Trenutno se ukvarjam z motorjem športnega letala MORAVA (češke izved¬ be), sicer sem se prešolal za tip letala DC-9, to je dvomotorno reakcijsko letalo. Letalski mehanik skrbi za skelet, raz¬ ne pomožne sisteme in za sisteme krmilje¬ nja letala. Skrbeti mora za motorje in propelerje, ki so med najvažnejšimi deli za varno letenje letala. Po vsakem letu letala mora mehanik pregledati vse letal¬ ske naprave. Najprej pregleda in popravi vse okvare, ki so bile zapisane v posebni knjigi, v katero pilot zapisuje svoje pri¬ pombe. Seveda mora letalski mehanik tu¬ di sam ugotavljati, če je letalo v redu. Le¬ talski mehaniki se specializirajo za posa¬ mezna dela in zato ločimo mehanike za letalo, mehanike za motor in propelerje, mehanike za elektro opremo in instrumen¬ te ter mehanike, ki skrbijo za elektronsko opremo letala. Na vsakem letalskem motorju je gene¬ rator, ki je vir električne energije na le¬ talu. Potem so tu še pretvorniki, releji, elektro motorji in druge električne na¬ prave, ki omogočajo delovanje instrumen¬ tov, regulatorjev in raznih pomožnih na¬ prav v letalu. Za letenje in kontrolo vseh naprav na letalu pa so v pilotski kabini razni instrumenti, ki jih vzdržujejo, po¬ pravljajo in kontrolirajo posebni mehaniki za elektro opremo. Važno in pravilno le¬ tenje omogočajo letalom radarji, sprejem¬ ne in oddajne radijske postaje, radio, vi¬ šinomer itd. Te naprave negujejo radio- mehaniki. Letalski mehanik uporablja pri delu specialna orodja s posebnimi dimenzijami za posamezen tip letala.« »Kakšne sposobnosti in lastnosti mora imeti letalski mehanik?« »Ker je poklic zahteven in odgovoren, zahteva široko tehniško razgledanost. Toč¬ nost in preciznost sta potrebni bolj kot v drugih poklicin. Predvsem pa je potrebna zanesljivost oziroma zaupanje vase. Ni od¬ več poudariti, da se v tem poklicu ne sme¬ jo delati napake! Letalski mehanik mora biti inteligenten, imeti mora razvit smisel za tehniko in ustrezne ročne sposobnosti. Delo se opravlja v vseh vremenskih raz¬ merah: v snegu, dežju, soncu, vetru, zato morajo biti mehaniki tudi zdravi in teles¬ no odporni.« »Ali imamo pri nas že kakšno šolo za letalske mehanike?« »Pet fantov je tik pred zaključkom šo¬ lanja za poklic letalskega mehanika v Centru strokovnih šol v Ljubljani, kjer so obiskovali teoretičen del pouka, praktičen del pa seveda tu na letališču. To bodo pr¬ vi mehaniki, ki se bodo izučili tega pokli¬ ca v Sloveniji. Njihovo strokovno usposa¬ bljanje s tem še ne bo končano. Opraviti bodo morah še poseben strokovni izpit, ki ga zahteva uprava civilnega letalstva. Ti¬ stim, ki se bodo nenehno dopolnilno izo¬ braževali, bo omogočeno, da postanejo kontrolorji del na letalu ah pa letalci me¬ haniki. Fantje, ki se bodo odločali za po¬ klic letalskega mehanika, bodo morah upoštevati, da družbene potrebe po teh kadrih niso prevelike.« Letalski mehanik Danilovič je zadovo¬ ljen v svojem poklicu. »Ko sem prvič do¬ volil let letalu, pa je bil zame najsrečnejši dan«, mi je zaupal, preden sva se poslovila. TIM v STARE ŠKATLE V NOVI PODOBI Marija Andoljšek ŠKATLA JE NAJOBIČAJNEJŠI OVITEK ZA DARILNI PREDMET, SAJ V SVOJIH PRAVO¬ KOTNIH OBLIKAH DOBRO PRIKRIVA SKRIV¬ NOSTNO VSEBINO. OBIČAJNO Sl POMAGAMO S STARIMI ŠKATLAMI, KI IMAJO ZATO NEPRIMERNO ZUNANJOST. S PISANIM ALI ENOBARVNIM DARILNIM PAPIRJEM JIH LAHKO POPOL¬ NOMA PRENOVIMO. 2 — Papir zalepimo po vsej stranici. Previsne robove v kotih pravokot¬ no zarežemo in upognemo preko vogalnih stikov. 1 — Potrebujemo lepilo, ploščat čopič in darilni papir. Najprej izrežemo daljše stranice, in sicer z 1 črn¬ skim dodatkom za robove. 3—Ker tako daljše stranice previse- vajo vse štiri mejne robove, po¬ trebujejo čelne stranice le zgornji in spodnji dodatni pas. TIM 99 TIM 4 — Zgornje in spodnje pasove dobro namažemo z lepilom in upognemo preko robov 6 — Papir za oblačenje pokrova iima večji dodatni rob — višina pokro¬ va + 1 cm. 8 — Dodani 1 cm-ski pas zalepimo pre¬ ko roba pokrova. 5 — Ves ta upognjeni obodni pas na osnovni ploskvi prekrije papir, ki po velikosti točno soupada z os¬ novno ploskvijo škatle. 7 — Da papir lepo upognemo preko pokrova, moramo v vogalih izre¬ zati kotni, kvadratni del. / Novoletni drobiž Marija Andoljšek ČE NE PREJ, SE BOSTE VSAJ ZADNJI DAN PRED NOVIM LETOM SPOMNILI, DA BI MORDA LAHKO SAMI IZDELALI NEKAJ DROBNIH OKRASKOV IN OVITKOV, KI NUJNO SPREMLJAJO TA VSAKOLETNI PRAZNIK. KO NAKUPIMO DARILCA, Sl ODDAHNEMO OD SKRBI. ČAKA PA NAS ŠE TISTA ZADNJA, DROBNA OLEPŠAVA, KI SPREMENI OBIČAJ¬ NI PREDMET V SLAVNOSTNI DAR. Kot nalašč za take priložnosti je aluminijasta folija (tanek kovinski list), ki s svo¬ jim sijajem opozarja na važnost dogodkov. Nič manj važna pa ni njena enostavna obdelava in cenenost materiala. Izkoristimo lahko vse možnosti tega materiala: gubanje, rezanje, perforiranje in graviranje. Aluminijasta folija so izredno tanko valjani kovinski lističi. Danes se mnogo uporab¬ lja za embaliranje živil, tobaka, kemičnih preparatov ipd. Folije so lahko po videzu srebrne, zlate in barvaste. Za izdelke iz aluminijastih folij ne potrebujemo posebnega orodja. Zadoščajo škar¬ je za rezanje, svinčnik za risanje motivov ali graviranje ter koničasti predmeti — kot igle in žeblji za prebadanje (perforiranje). Za perforiranje je potrebna debela mehka podlaga npr. debela plast časopisnega papirja. Kovinski lističi se z OHO lepilom pritrjujejo na vsa¬ ko podlago. 1 — Nekoliko več truda je potrebno za izdelavo rožne krogle. Najprej si pripravimo kroglasto osnovo iz mahOvine, stiropora, volneno klopko ali pa žogico za namizni te¬ nis. V vse te podlage lahko zabadamo bu¬ cike. Vsaka od njih povezuje po tri ali več- delne centrične rozete, ki jih tesno nabada¬ mo drugo ob drugo na kroglično površino. 2 — Tudi z najobičajnejšimi pripomočki lahko dosežemo zanimive učinke. Alumini¬ jasti list enakomerno zganemo v harmoniko in ga preluknjamo s ščipalkami (prirejenimi za vlaganje papirja v fascikle kleščne mape). Dobljena krožnična struktura je lep nalepek vsake škatle. Iz pik oz. lukenj lahko pričara¬ mo tudi kateri koli lik, črko ali številko. 3 — Isto tehniko per- foriranih valjev lahko uporabimo za učinkovito praznično razsvetljavo. V vsak valj postavimo svečo, ki sije skozi pre¬ luknjani cilinder in oživ¬ lja njegovo dekoracijo. 4 — Aluminijasta folija ima to sijajno lastnost, da se v njo odtisnejo tudi najfinej¬ še strukture, če jo položimo preko relijefne podlage in nanjo prigladimo s prsti. Na tej osnovi je izdelan tudi knjižni ovitek. Na plat¬ nico položimo lep jesenski list, ki smo ga prej pod pritiskom zravnali. List položimo z žilastim hrbtnim delom navzgor, da se pod folijo bolje odtisne. Odrežemo nekoliko več¬ ji kovinski list, da ga lahko zapognemo pre¬ ko robov ovitka. « Ročaj za navojne svedre in navojne čeljusti Arpad Šalamun 5 — Običajno pločevinasto škatlo spre¬ menimo v darilno dozo. Odlepimo ji origi¬ nalni papirni ovitek in ga nadomestimo z aluminijastimi dodatki. To so lahko najraz¬ ličnejše rozete in liki. Izrežemo jih s škar¬ jami in dodamo še značilne črte z gravuro na hrbtni strani. 6 — Svetleč aluminijast valj je posrečen nastavek darilne steklenice. Valj na stiku zlepimo, še prej pa ga ugraviramo ali pa perforiramo s koničastim predmetom. Vzor¬ cev ne zmanjka. Prave ročice za navojne svedre in na¬ vojne čeljusti so drage. Obe staneta okrog 30.— din. Za pol dinarja in eno uro časa si lahko vsakdo izdela ustrezno ročico — univerzalno za navojne svedre in čeljusti. Na odpadu ali v trgovini kupimo šti¬ rioglato (ali okroglo) aluminijasto cev z notranjim premerom 20 mm. Dolžina naj bi bila 60 mm. Od zgornjega roba in okrog odmerimo 8 mm ter izvrtamo 4 luknje, v katere narežemo navoj M 4. V te luknje zavijemo vijake M 4 X 10. Ti vijaki bodo držali navojne čeljusti. Sredi cevi okrog in okrog izvrtamo luk¬ njice 0 2; 2,5, 3 in 3 mm. Te luknjice ob¬ delamo s štirioglato pilo za ključe tako, da se navojni svedri natančno prilegajo k stranicam luknjice. Vsak navojni sveder ima drugačne mere! V cev zabijemo manjšo cev dolžine 50 mm zaradi tega, da ne bi navojna čeljust zdrknila v notranjost ročaja. 102 TIM KOLO Peter Burkeljc Izdelajmo si kolo, ki bo v: rahlem ali močnejšem vetru samo »vozilo« po šolskem dvorišču, posebno če je dvorišče gladko. Za izdelavo potrebujemo kos sive ali rjave lepenke, bela lepenka se na pregibu zlomi in ni primerna za naše namene. Potrebujemo še risalni pribor in oster nož ali škarje. Na načrtu so podane mere kolesa, vendar lahko izdelamo tudi kolo drugačnih mer. Po črtkastih črtah izrežemo, da dobi¬ mo osem polj, ki jih zapognemo navzven in sicer izmenoma na eno in drugo stran. Vsa polja s številko 1 na eno stran, osta¬ la polja pa na drugo stran. Tako izdelano kolo lahko nekoliko po¬ ženemo v smeri vetra in že bo šel z vet¬ rom, da ga bomo komaj dohajali. Ce vas je več s takimi kolesi, lahko tekmujete, kdo bo prej pri dnjgi. črti na nasprotni strani dvorišča. • ' KAKO OSVETLIMO NOVOLETNO JELKO Vukadin Ivkovič Najprej se bomo pogovorili o napaja¬ nju in o žarnicah. Ob novem letu bomo videli v mnogih izložbah jelke, osvetljene Slika 1 — levo, slika 2 — desno, slika 3 — zgoraj (1 — kazalec iz pertinak- sa, 2 - kovinsko pero, 3 - segment, 4 - luknji¬ ca za spajkanje). transformator 220V mh z raznobarvnimi žarnicami po 25 W ali celo močnejšimi, ki so priključene narav¬ nost na omrežno napetost 220 V. Za našo domačo novoletno jelko so takšne žarni¬ ce prevelike, pa tudi nevarne, saj lahko povzročijo požar. Odločili se bomo za nižjo, to je transformirano napetost od 220 na 6 V in za ustrezne male žarnice po 6 V — 0,3 A. Seveda bo tudi naša jelka priključena na omrežno napetost, vendar preko primernega transformatorja. Trans¬ formator bomo lahko izdelali sami po na¬ vodilih, objavljenih v Timu št. 9, letnik 1968. Lahko pa v trgovini kupimo mali transformator za električni zvonec, ki ima na sekundarju odcepe 2V, 4 V, 6 V \H 103 TIM in 8 V ali kakega podobnega. Ti mali transformatorčki niso dragi. Lahko pa uporabimo tudi radijski transformator, odcep za 3,6 V. Žarnice vežemo vzporedno. Število žarnic pa ni omejeno. Število žar¬ nic moramo prilagoditi moči transforma¬ torja in debelini žic na sekundarju. Žarnice bodo razvrščene po vejah naše jelke. Na vsako prispajkamo dve tanki 1 m dolgi izolirani žici. Iz sekundarja transformatorja napeljemo dve tanki izo¬ lirani žici po deblu prav do vrha jelke in na konca teh dveh žic prispajkamo enako majhno rdečo žarnico. Žarnice lahko sami obarvamo s prozornimi laki. Na ti dve osrednji žici potem prispajkamo vse žice žarnic, ki bodo pričvrščene po vejah (glej sliko 1). Električno shemo cele napeljave vidimo na sliki 2. Osvetlitev naše jelke je s tem gotova, vendar pa bo mnogo bolj imenitno, če si bomo naredili še ročni ali pa celo avto¬ matični programator za prižiganje žarnic. Segmentni programator naredimo iz kaširane pločevine. Kot vidimo na sliki 3, je to štirioglata ploščica, na kateri so po jedkanju ostali segmentni kontakti. Na vsak segmentni kontakt prispajkamo nekaj žarnic. Ce sedaj zavrtimo kazalec, ki je vrtljivo pritrjen v osi segmentov in ima kovinsko vzmet za kontakt, se bodo prižgale posamezne skupine žarnic raz¬ ličnih barv. Električno shemo programa¬ tor j a vidimo na sliki 4. Žarnice 1, 2, 3 se bodo prižigale na kontaktu št. 1; žarnice 4, 5, 6 na kontaktu št. 2; žarnice 7, 8, 9 na kontaktu št. 3; žar¬ nice 10, 11, 12 pa na kontaktu št. 4. Ce priključimo kazalec s peresom na mali elektromotorček s primerno prestavo, bo programator avtomatičen, lučke se bo¬ do v enakih presledkih same prižigale. Za avtomatično prižiganje žarnic lahko uporabimo tudi stikalo hišnega električ¬ nega zvonca. Na primeren lesen podstavek pritrdimo motorček in stikalo. Na os mo¬ torčka pritrdimo segmentno ploščico (sli¬ ka 5), ki bo pri vrtenju motorčka enako¬ merno pritiskala na tipko stikala in tako prižigala in ugašala žarnice. 104 TIM Vukadin Ivkovič Transistorski volt-ohmmeter Transistorje zaradi njihovih dobrih la¬ stnosti vse bolj uporabljajo v najrazlič¬ nejših elektronskih napravah. Teorijo tranšistorjev smo obravnavali že v prejš¬ njih številkah, zato danes o tem ne bomo pisali, ampak bomo prešli kar k opisu transistorskega volt-ohmmetra. Na prvi sliki vidimo shemo tega in¬ strumenta. Preden želimo izmeriti neko neznano napetost, moramo izvršiti dve pripravljalni operaciji, ki sta potrebni za zagotovitev popolne točnosti merjenja. Ti dve operaciji sta konstrukcijsko tako iz¬ vedeni, da zahtevata čim manjšo strežbo in čim hitrejše delo. Da bi to dosegli, po¬ trebujemo preklopnik, ki ima trikrat osem položajev. Prva pomožna operacija je kontrola napetosti baterije Bi, ki ima 1,5 V napetosti. Upor Rg ima nalogo znižati to napetost na tolikšno mero, da bo kazal ka¬ zalec sredino merilnega območja instru¬ menta. Upor Rg izračunamo po formuli U B-i = napetost baterije v V (voltih) I G max = tok mikroampermetra v A (am¬ perih) R 16 — notranji upor mikroampermetra v Q (ohmih) 2 U Bi V našem primeru: Rg =- Rn [£2] I G max Sedaj je treba s preciznim instrumen¬ tom izmeriti napetost baterije Bi (1,5 V) in baterijo po merjenju vgraditi v naš merilni instrument. Vgrajeni instrument 300 u A našega voltmetra mora na polo¬ žaju »kontrola« kazati enako napetost kot instrument, s katerim smo izvršili prvo merjenje. Ce ima naša baterija napetost TIM 105 1,5 V, mora kazalec vgrajenega instrumen¬ ta kazati polovico skale, to je 1,5 V. V primeru odstopanja od točnega kazanja moramo uravnati instrument na pravo vrednost s korigiranjem upora Ra- Do ne¬ točnosti pride največkrat zato, ker ne poznamo točne vrednosti notranjega upora instrumenta 300 n A. Na sliki 2 vidimo princip delovanja v položaju »-kontrola-«. Transistor še ne ojačuje. Merjenje baterije B^ (1,5 V) se vrši preko Ra- Transistor že po svoji kon¬ strukciji pošilja skozi instrument tok, ki Slika 2 mu pravimo mirovni tok, zato instrument, tudi kadar ne priključimo napetosti, ki jo hočemo izmeriti, kaže določen odklon. Ta tok moti pravilno delovanje instru¬ menta, zato moramo poskrbeti za kom¬ penzacijo. V ta namen služi baterija B 2 enake napetosti (1,5 V) in potenciometer R 10 z 10 K £2. Z njim reguliramo tok kom¬ penzacije, ki mora biti enak toku tran¬ sistor j a. Baterijo B 2 moramo glede pola- ritete spojiti tako, kot je to označeno na sliki 1 . Mirovni tok v času pogona nekoliko na¬ rašča. Pri transistor ju OC 71 znaša v začet¬ ku okoli 100 u A, po štirih urah nepreki¬ njenega pogona pa naraste na 150 do 170 fi A. Zaradi tega mora biti R10 do¬ stopen na čelni plošči instrumenta. Z njim po potrebi uravnamo kompenzacijo. Za¬ nimivo je opazovati, kako se spreminja mirovni tok zaradi segrevanja transistor- ja. Če. držimo transistor z dvema prstoma le 4 do 5 sekund, se zviša mirovni tok za 50 do 70 jr A. Naslednja pomožna operacija, ki jo izvršimo pred merjenjem neznane nape¬ tosti, je kalibracija. Na poenostavljeni she¬ mi (slika 3) vidimo, da napetost baterije Bi sedaj merimo s transistorjem. S potenciometrom R? reguliramo in¬ strument tako, da nam le-ta pokaže isto vrednost kot na položaju »-kontrola«. Se- Slika 3 veda mora biti tudi ta potenciometer do¬ stopen na čelni plošči. Če sčasoma pade napetost baterije Bi zaradi izrabljenosti, nas to ne bo motilo. Če napetost pade na primer na 1 V, kar ugotovimo s preklop¬ nikom na položaju »-kontrola«, naravnamo s potenciometrom R? kazalec na položaju »■kalibracija« na 1 V (kompenziramo). Važ¬ no je, da kažeta oba položaja (»kontrola« in »kalibracija«) isto vrednost. Za tem preidemo na merjenje nezna¬ nih napetosti. Oglejmo si sliko 4. Tudi to je poenostavljena shema. Me¬ rilna območja segajo od 1 do 300 V. Izbiramo s preklopnikom. Odvečno nape¬ tost znižujejo upori Ri do R« v zvezi z R 7 . Ohmska vrednost tega upora je odšteta od uporov R 5 in R«. Upor R 7 vrši v sklopu z germanij evo diodo vlogo varovalke transistor j a. Če bi po pomoti vključili me- Slika 4 rilno napetost z napačno polariteto, bi bil brez tega varovanja (dioda in R s ) transistor uničen. To preprečuje germani- jeva dioda, ki je spojena tako, da bi ne- pravilno priključena napetost praktično predstavljala kratek stik zaradi majhne upornosti v propustni smeri. Kratek stik nastane za upori R, do R s in ne more povzročiti motnje v merjeni napetosti pa tudi ne poškodovanja diode, ki jo varujejo upori, nameščeni pred njo. Paziti moramo, da bo kazalec instru¬ menta vedno na ničli (kadar merjena na¬ petost ni priključena). To dosežemo s po¬ tenciometrom R 10 . Slika 5 kaže poenostavljeno shemo ohmmetra, to je instrumenta za merjenje uporov. Neznani upor moramo priključiti na puše, označene z Q in£ 2 —. Priporočamo, da bi gradili instrument na tiskanem vezju. Tudi ta postopek smo že opisali v Timu. Gradnja instrumenta bi bila primerno delo za skupino mladih amaterjev v krožku, klubu ali v šoli, kjer jim lahko pomaga učitelj ali izkušen sta¬ rejši amater. Instrument je primeren za transistorska merjenja, to se pravi za merjenja pri transistorskih aparatih. Ob¬ čutljivost instrumenta obsega vsa merska območja 100 KQ/Vi, kar ustreza občutlji¬ vosti instrumenta 10 g A. To pa je tako visoka občutljivost, da se gradnja instru¬ menta izplača. Za instrument potrebujemo: Rt = 30 M Q, R 2 = 10 M Q, R 3 = 3 M Q, R 4 = 1 M Q, R s = 295 K Q, R 6 = 95 K Q, R 7 = 5 K Q, Rs (glej tekst), R9 = 2 K Q, Rio = 10 K Q, R 11 = 40 K Q, transistor OC 71, dioda OA 70, preklopnik P 1 , pre¬ klopnik P 2 , dve bateriji po 1,5 V, 3 puše in instrument 300 g A. Izdelavo ohišja instrumenta prepušča¬ mo okusu in iznajdljivosti spretnih ama¬ terjev. Gradnja in uglaševanje oddajnika Jan Lokovšek Običajno gradimo na tiskanem vezju. Tako vezje si danes lahko privošči skoraj vsak, seveda pa je kvaliteta odvisna od metode, ki jo uporabimo. Osnova za ti¬ skano vezje (dobimo jo v Iskrini trgovini na Masarykovi cesti blizu železniške po¬ staje) je pertinaksna ploščica, ki je na eni strani prevlečena s tanko bakreno folijo. Najbolje bo, če si bomo naredili po¬ trebno vezje z jedkanjem, če pa tega ne moremo narediti, pa vezje izvežemo in previdno spraskamo z nožem. Ko smo kupili osnovo, najprej izrezlja¬ mo ploščico primerne velikosti. Načrt vezja si prerišemo na pergamentni papir in ga nalepimo oziroma pritrdimo s selotej¬ pom na ploščico. Tam kjer bodo luknje, narahlo zatočkamo, nato ploščico temelji¬ to očistimo z nitro razredčilom in razma¬ stimo s trikloretilenom. Ploščice ne sme¬ mo prijemati z rokami, ker tako le nanašamo umazanijo in maščobo! Sliko vezja imamo pred seboj (to je slika spod¬ nje strani). S svinčnikom prerežemo tiste točke, ki morajo biti zvezane po načrtu. Nato jih povežemo z dva do tri milimetra širokim selotejpom, še bolje pa bo, če to naredimo z barvnim nitrolakom. V kadi, kot jo imajo fotografi za razvijanje, pri¬ pravimo okoli 1 deciliter solitrne kisline ali bolje, železovega klorida. V to pre¬ vidno potopimo ploščico tako, da bo po- bakreni del na zgornji strani. Tako lahko opazujemo jedkanje, obenem pa rahlo na¬ gibamo posodo, da se klislina premika. Ko je baker na nezaščitenih mestih od¬ stranjen, previdno vzamemo ploščico iz kisline in jo temeljito operemo v vodi. Nato z nitro razredčilom odstranimo za- 107 TIM Tiskano vezje, pogled na del s Cu črtami). kondenzator Tehnika spajkanja 1 Q)konec antene folijo (zaradi boljšega pregleda so točke povezane le s Razpored elementov ščito (nitrolak oziroma selotejp). Ploščico nato očistimo še z alkoholom. Sedaj mora¬ mo izvrtati vse luknje, razen za trinev- kondenzator in za pritrditev tuljavnikov (2 mm), ter za pritrditev same ploščice (3 mm). Ko smo to naredili, še premažemo ploščico s kolofonijo, raztopljeno v alko¬ holu. Sedaj se lotimo sestavljanja. Najprej navijemo tuljave in pritrdimo tuljavnika s tuljavami vred. Temu sledi trimer-kon- denzator, zatem pa navijemo dušilke in sacer na 1/4 W uporov z upornostjo, ki je večja od 300 K fi, navijemo tri plasti bakrene, z lakom izolirane žice, debeline 0,1 mm. 108 TIM Ko imamo vse to sespajkano, se loti¬ mo spajkanja uporov in kondenzatorjev. Transistorje sespajkamo na koncu, Tz pa še ne, tega bomo med uglaševanjem. Ko imamo vezje narejeno, pričnemo z uglaševanjem. Potrebujemo merilni in¬ strument z merilnim območjem 1 mA in slušalke z upornostjo 2000 do 4000 Q. Kontrolirajmo delovanje NF oscilator¬ ja. To naredimo tako, da vežemo priključke slušalk preko emiterskega upora T4 470 Q. Ko pritisnemo na tipko oziroma vežemo drugi del trimer-potenciometrov, ki slu¬ žijo za uglaševanje nizke frekvence, na minus sponko, zaslišimo v slušalki ton. Če ga slišimo, potem je vse v redu in NF oscilator deluje. Uglasiti moramo še VF oscilator. Naj¬ prej s trimer-potenciometrom 2,5 K Q na¬ stavimo tok skozi Tl na vrednost 15 mA za BC 109 oziroma 20 mA za 2N 1711. Tok merimo preprosto tako, da vežemo preko emiterskega upora Tl 47 Q instrument 1 mA v seriji z uporom 4 K7. Zavrtimo trimer-potenciometer tako, da bo instru¬ ment kazal 0,14 mA za 15 mA in 0,18 mA za^ 10 mA toka preko Tl. Nato pa priključke za emiter in bazo T2 priključimo naš instrument vezan v se¬ riji z diodo in 1 K Q uporom ter vstavimo kvarc. Instrument lahko pokaže nek od¬ klon, ni pa nujno. Sedaj zavrtimo (z ne¬ kovinskim izvijačem!) jedro tuljave L1 tako, da dobimo največji odklon na in¬ strumentu. Po tem izključimo napetost in zaspajkamo v vezje T2. Zanj smo že prej naredili hladilno rebro, da ga ne uniči¬ mo. Paziti pa moramo na to, da je ko- iektor priključen na ohišje transistorja, torej tudi na rebro, in glejmo, da ne bo nezaželenih stikov. Na sponki za anteno in zemljo priključimo žarnico 6 V 0,05 A (dobimo jo pri Kolesarju na Titovi c.) v seriji s kondenzatorjem 5 nFo. Ta mora, po vključitvi napetosti seveda, že rahlo zagoreti. Sedaj uglašujemo s tuljavo L2 in trimer-kondenzatorjem tako, da žar¬ nica zasveti najmočneje. Če smo prišli do sem, nam oddajnik že deluje. Če pa smo izdelali oddajnik brez kvar- ca, vseeno vgradimo podnožje zanj. Morda ga bomo nekoč le dobili. Najpreprosteje je, če si ga lahko sposodimo. Sponki za kvarc vežemo kratko in in ga lahko takoj vr¬ nemo. Drugače pa moramo imeti na raz¬ polago sprejemnik, ki je pravilno uglašen. V tem primeru uglašujemo L1 tako, da slišimo v sprejemniku ton (pri vključeni NF stopnji!). Postopek z L2 je enak kot prej. Če pa smo izdelali oddajnik, ki ima le en transistor na VF stopnji, je proces uglaševanja enak kot za oscilator, le to¬ kove preko transistorja nastavimo na 30 oziroma 40 mA, to je 0,28 mA oziroma 0,36 mA odklona na instrumentu. Vezje je enako, le elementov, ki nam niso potrebni, ne namestimo in z žico povežemo kolek- tor modulacijskega transistorja preko du- šilke na drugi konec tuljave Ll. Ko je uglaševanje končano, zalijemo jedra Ll in L2 z voskom. V vezju smo predvideli tri trimer-po- tenciometre, to je trikanalni oddajnik. Če je vaš namen uporabiti le en kanal, potem namestimo le en trimer-potenciometer. Če pa smo bolj zahtevni, delajmo za vsak ka¬ nal po en trimer-potenciometer. Narediti moramo še škatlo — ohišje in poskrbeti za gumbe, stikala in anteno. Okusi so raz¬ lični, zato smo predvideli dve možnosti ohišij oddajnikov. Če imamo dve ali več kanalni oddajnik, priporočamo uporabo poštnega pretikala oziroma stikala, ka¬ teremu ukrivimo kontakte tako, da se kr¬ milna ročica sama vrača v osnovno lego. Sicer pa uporabimo tipke, kot so za hišni zvonec, ki jih dobimo v vsaki trgovini z elektro-materialom. Marsikdo bo težko dobil pravo teleskopsko anteno. Pomaga¬ mo si tako, da kupimo 4 mm debelo in 1 do 1,2 m dolgo aluminijasto palico (Metalka). V tem primeru pritrdimo na oddajnik običajno pušo, v katero anteno preprosto vtaknemo. Vrh palice zaradi varnosti ukrivimo ali pa nanj nataknemo majhno kroglico. Škatlo izdelamo iz vezane plošče, de¬ bele od 5 do 8 mm, in jo oblepimo z DC-FIX tapetami na enak način, kot je to opisano v načrtu za radijski sprejem¬ nik iz prve številke TIM. 109 TIM Nagradni izdelek AVTO NA ZRACNI VIJAK Peter Burkeljc Izdelajmo si preprost avtomobil, ki bo lahko dosegel velike hitrosti, lahko pa ga bomo predelali tudi v gliser za led. Za izdelavo potrebujemo lipov furnir, debel 5 mm, ali pa enako debel vezani les, letvice 5X5 mm, bukove deščice 10 mm debeline, 6 mm debelo vezano ploščo, jek¬ leno žico 0 3 mm, 0,5 mm debel celuloid, belo pločevino za rezervoar in kolesa 0 70—80 mm. Ves material bomo obdelali z rezljačo, rašpo in pilami ter razkavcem. Potrebu¬ jemo še vrtalni strojček s svedri, spajka- lo s priborom, škarje za pločevino, lepilo jubinol, nitrolak in parketni lak, če imamo motor z žarilno svečko, vijake M 3 z matico. Seveda pa moramo imeti eksplozijski motorček z 1,5 do 2,5 ccm delovne pro¬ stornine. Načrt je risan manjše zaradi velikosti vozila, le deli motorne gondole so v na¬ ravni velikosti. Izdelava: Najprej izžagamo vse dele, robove ob¬ delamo in pričnemo z lepljenjem. Zlepimo stranici 1 z letvicami 6 ter prilepimo stra¬ nice k dnu 2. Paziti moramo, da sta strani¬ ci prilepljeni pravokotno na dno. Nato pri¬ lepimo še gornje dele karoserije 3, 4 in 5 ter končno sprednji in zadnji del 7 in 8. Tako izdelano karoserijo obdelamo z rašpo, da so robovi nekoliko zaokroženi (glej načrt!). Vlepimo nosilec gondole 10 in nanj ploščo za pritrditev motorja 13, ki smo jo ojačili z letvicami 14. Izdelati moramo rezervoar 15, ki ga po načrtu sespajkamo iz tanke bele pločevine. Za cevke uporabimo očiščene cevke ke¬ mičnega svinčnika. Prilepimo rebro 16, ki je z dveh delov, potisnemo cevko rezervo¬ arja skozi luknjico v rebru 16 in ga s ce- lonskim lepilom prilepimo k plošči motorja. Gondola motorja bo lepša, če jo ob¬ lepimo s tankim furnirjem tako, da lepimo trakove furnirja enega poleg drugega. Velikost izreza na plošči za motor, kjer bo pritrjen motor, moramo prilagoditi mo¬ torju. Motor pritrdimo z M 3 vijaki. Izdelamo še kabino 9, ki jo bomo pri¬ lepili, ko smo model prelakirali. Model lakifamo z nitrolakom poljubne barve. Če imate motor z žarilno svečko, moramo model prelakirati še s parketnim lakom, ker gorivo za te motorje razžira nitrolak. Na prebarvan model prilepimo rebra kabine, vzamemo še celuloid, ki smo ga razrezali v tri dele in prikrojili, ter ga pri¬ lepimo preko reber. 110 TIM Kosovni seznam Skozi luknje v stranici 1 potisnemo ravno jekleno žico za os koles in jo s pod- ložkami za M 3 vijake prispajkamo, da se ne more prosto gibati. Nato dodamo še kolesa 12. Najboljša so letalska kolesa, ki jih izdeluje Centar za vazduhoplovno mo¬ delarstvo v Beogradu in jih včasih proda¬ ja tudi Mladi tehnik. TIMOV MALI OGLAS Prodam avtocesto TEMPO-TOUR (12 krivih, 10 ravnih delov proge, 36 ograjic) za 150 din in nov transistorski sprejemnik RIO za 95 din. Zlatko Valentič, Medvedova 19/1, Ljubljana Prodam TIM letnik 1963 (vezan) za 8 din, TIM letnik 1966/67 (vezan) za 12 din, Pionir letnik 1968/69 za 15 din, 2 Radioamaterja komad za 5 din. Vlado Jošt, Nerpete 25, p. Frankolovo Prodam popolnoma novo dirkališče TEMPO-TOUR (2 ravna elementa, 2 avtomo¬ bilčka, 6 krivih elementov, 2 prekinjevalca hitrosti, škatla za baterije, varnostna ograja in podporniki) za 110 din. Jožko Kožar, Dol. Pirošica 3, Cerklje ob Krki 114 TIM MLADI NARAVOSLOVCI BOTANIČNI PRIBOR Stane Peterlin V tej in naslednji številki se bomo sez¬ nanili s priborom, ki ga rabi botanik pri nabiranju, izkopavanju, določanju in su¬ šenju rastlin. Marsikaj od tega se ne da nikjer kupiti, zato ga bomo napravili sa¬ mi. V zimskih mesecih bomo imeli za to dovolj časa, spomladi pa se bomo oprem¬ ljeni z vsem potrebnim odpravili na bo¬ tanični izlet. Pri »botaniziranju« v naravi rabimo predvsem naslednje pripomočke: — sušilno mapo — kopalo — lupo (povečevalno steklo) — nož — polivinilne vrečke različnih velikosti za sveže rastline — papirnate vrečke za semena — beležnico in pisalo — Floro (ključ za določanje rastlin) — pinceto in igle. Sušilna mapa je največji in glavni del botaničnega pribora. Napravili si jo bomo sami, ker je ni moč nikjer kupiti. Najprej se moramo odločiti za velikost. Priporočamo format A3, to je oblika in velikost Pionirskega lista ali preganjene- ga Dela. Lahko je tudi nekoliko manjša — takšna je morda bolj priiučna — ven¬ dar moramo računati s tem, da mora biti približno enake velikosti tudi naš bodoči herbarij. Potrebujemo dva okvira (ah dve plat¬ nici) velikosti 35 X 46 cm. Biti morata do¬ volj trdna, vendar kolikor se da lahka in odporna proti vlagi. Napravimo si jih lahko iz lesenih letev, ki naj imajo v pre¬ rezu približno 2X3 cm (slika 1). Lepši in trpežnejši je okvir iz zvarjenih kovinskih lamel ah podobnega lahkega profiliranega kovinskega materiala. Da bo gostejši, ga prepletemo z žico (slika 2). Preproste plat¬ nice naredimo iz vezane plošče, lesonita Slika 1 ali podobnega lahkega in trdnejšega ma¬ teriala, vanje napravimo odprtine za zra¬ čenje (slika 3). Med oba okvira oz. platnici mape bomo vložili pole časopisnega papirja (stari Pio¬ nirski listi so kot nalašč, enako nam slu¬ žijo enkrat preganjeni listi Dela) v debe¬ lini kakih 6—10 cm, mednje bomo polagali nabrane rastline. Da se bodo te med su¬ šenjem lepo poravnale, bomo med pole Slika 3 časopisnega papirja vložili še dva do tri trde kartone enake velikosti (30 X 43 cm) ali tanke deščice iz vezane plošče, ki jih zaradi boljšega sušenja na več mestih pre¬ luknjamo (slika 4). Sušilna mapa bo pripravljena, ko jo bomo opremili z jermeni za stiskanje in nošenje (slika 5). Kopalo. Tudi te priprave ni dobiti v naših trgovinah, pa tudi sami bomo pri izdelavi potrebovali izdatno pomoč kova¬ ča ah koga drugega, ki zna oblikovati je- jgj Slika 6 klo. Dajemo približne mere in skico (sli¬ ka 6). Kovinski del naj bo iz trdega jekla, rob rezila pa primerno stanjšan in oster, da ga bomo laže zabadali v zemljo in travnato rušo. Leseni ročaj lahko naredi¬ mo sami ah ga kupimo v kakšni trgovini z železnino. Iz močnejšega usnja si lahko napra¬ vimo tudi nožnico na podoben način kot za lovske nože. Globoka naj bo toliko, da se vanjo skrijeta »list« in »pecelj« rezila, sicer nam bo kopalo izpadalo. Nožnica naj ima na vrhu zanko ah karabin, da jo lahko zataknemo za pas. Druge dele botaničnega pribora si bo¬ mo ogledah v naslednji številki. Igrača tisočerih možnosti V naši reviji večkrat posežemo v svet tehničnih igrač, najbrž zato, ker igrače za¬ nimajo odrasle in otroke. Žal pri tem ugo¬ tavljamo, da je izbira v naših trgovinah bolj skromna, tako da se z najlepšimi teh¬ ničnimi igračami le redko srečujemo. Za sestavljenko »Lego« pa to ne velja. »Lego« je ena najboljših tehničnih igrač, kar so jih doslej izumili. Otroci po vsem svetu jo poznajo že nekaj let, vendar zanimanje zanjo vedno bolj narašča. Pa tudi igrača sama se izpopolnjuje. Povedali smo že, da je »Lego« igrača za sestavljanje. Posamezne sestavne elemente trdno spajamo med seboj in tako gradimo hiše, nebotičnike, postaje, letala, lokomo¬ tive, robote, mostove, avtomobile, ladje in še marsikaj. Možnosti je nešteto. Ko se igrače naveličamo, jo enostavno razstavi¬ mo, iz sestavnih elementov pa potem zgra¬ dimo nekaj novega. Ker so elementi izde¬ lani iz odporne plastične snovi, so tudi tako trpežni, da jih pravzaprav ne moremo uni¬ čiti. »Lego« nam zato služi dolgo vrsto let, z njim lahko uresničujemo tisočere zami¬ sli, pri tem pa se nam odpirajo vedno nove možnosti. Toda nikar ne mislite, da je »Le¬ go« nekakšna sestavljenka za gradbenike. Tovarna je poskrbela za celo vrsto dodat¬ nih konstrukcij in kompletov. Še posebna vrednost teh kompletov je v tem, da iz njih lahko izdelamo igrače, ki jih poganja elektromotor na baterijo. Če denimo zgra¬ dimo ladjo, potem potrebujemo še prista¬ niški žerjav, ki mora dvigati bremena. Če postavimo mesto, je prav, da po ulicah vo¬ zi avtomobil ali tramvaj. Če imamo posta¬ jo, naj še vlak prevaža potnike in tovor. Poglejmo torej, kaj vse je mogoče se¬ staviti iz posameznih kompletov, ki jih do¬ bimo tudi v naših trgovinah. Predvsem so tu različna prometna sredstva — osebni in tovorni avto, prekucnik, ladja, čoln, rešil¬ ni avto, potniško in lovsko letalo, lokomo¬ tiva in vagoni s tirnicami in signalnimi na¬ pravami. Potem naj omenimo različne stavbe, kot denimo kmečko hišo, postajo, mlin na veter, razgledni stolp, nebotičnik, garažo in podobno. Na tretjem mestu so različne živali. In kar je najbolj važno — z »Legom« lahko iščemo nove kombinaci¬ je in ustvarjamo lastne zamisli. »LEGO SISTEM« NAJBOLJ TEHNIČNO IZPOPOLNJENA IGRAČA Kmetija z gospodarskim po¬ slopjem, mlinom na veter in traktorjem z brano na dvori¬ šču, vse narejeno iz »Lego« se¬ stavnih elementov. Iz taistih delov pa lahko zgradimo še mnogo drugih stvari, bodisi po načrtih, bodisi po lastnih zami¬ slih. Mlin na veter lahko opre¬ mimo z elektromotorčkom, da se bo vrtel, pa tudi traktor lahko priredimo na električni pogon. Električno ročno orodje Namesto posamičnih orodij, ki smo jih do sedaj opisovali v tej rubriki, bomo v prihodnje predstavili tudi nekatere zbirke orodij ter skupine naprav in materialov. Za domača opravila nam tržišče danes nudi celo vrsto smotrno sestavljenih zbirk orod¬ ja, ki se med seboj razlikujejo po obsegu, kvaliteti in ceni. Izhodiščno orodje vseh teh zbirk je največkrat ročni električni vr¬ talni stroj. Nekaj teh kompletov predstav¬ ljamo v današnji številki. To so Električno ročno orodje — izdelek ISKRE, dalje BOSCH — COMBI nemške proizvodnje in podobna zbirka orodja holandske proiz¬ vodnje SKIL. Razen teh so med dobro zna¬ nimi kompleti tudi zbirke znamke EMCO, Blaok & Decker, Reaktor in druge. ISKRA — Električno ročno orodje (več izvedb za različne namene). Orodni komplet za domača dela sestav¬ ljajo: ročni električni vr,talni stroj, krožna žaga, klobučevinasti koluti, brusni kolut, gumeni kolut, krožna žična ščetka, vpe- njalni trn, krznene polinne prevleke, listi smirkovega in steklenega papirja ter vpe- njalno stojalo. Našteta zbirka omogoča vrtanje, žaga¬ nje, brušenje, glajenje in poliranje. Orodna zbirka je embalirana v poseb¬ nem kovčku. 118 TIM BOSCH — COMBI, sistem orodnih zbirk za domača dela (mnogo izvedb z električ¬ nimi vrtalnimi stroji različnih moči in z dodatnimi priključki, ki jih je mogoče še dodatno dokupovati). BOSCH — COMBI sistem ima kar 11 razvitih orodnih zbirk za različne namene. Zbirke sestavljajo: ročni električni vr¬ talni stroj, krožna žaga, vpenjalni podsta¬ vek, nožasta žaga, režij ača, brusilni koluti, koluti za glajenje in poliranje, vpenjalno stojalo in še vrsta priključkov v posebnih zbirkah. Zbirka razen vrtanja omogoča še žaga¬ nje, struženje, brušenje, glajenje in poli¬ ranje. SKIL — sistem orodnih zbirk za naj¬ različnejša domača dela. Osnovna zbirka vsebuje: ročni električ¬ ni vrtalni stroj, brusilna plošča za bruše¬ nje ravnih ploskev, dekapima žaga, krožna žaga, okrogla brusilna plošča, nožasta žaga, vertikalno vpenjalno stojalo, horizontalni vpenjalni podstavek ter koluti za brušenje, glajenje in poliranje. Zbirka omogoča predvsem obdelavo lesa, s posebnimi prik¬ ljučki pa tudi nekatera vrtna dela. DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE LJUBLJANA Državna založba Slovenije je izdala Prve knjige japonskih mojstrov juda in karateja — pri nas Masutatsu Oyama KARATE Vrhunski mojster današnjega kara¬ teja je v tej knjigi podal bralcu bistvo svojega tridesetletnega urje¬ nja. V knjigi je vse, od prvih osnov pa do specialnih tehnik, kar je po¬ trebno v prvih letih urjenja. Format knjige: 15 X 21 cm, cena: 25.— din. Kazuzo Kudo JUDO I. Prva knjiga je posvečena tehniki metov, ki jo mora obvladati vsak začetnik. Številne originalne foto¬ grafije nazorno pomagajo pri razu¬ mevanju tehnike. Avtor, dolgoleten nepremagljivi tekmovalec, je že več let uspešen trener znanih judoistov. — Format knjige: 15 X 21 cm, cena: 25,— din. Kazuzo Kudo JUDO II. Druga knjiga razlaga težjo tehniko borbe na tleh. Obe knjigi se dopol¬ njujeta in vsak tekmovalec mora povezati svoje znanje tehnike metov in parterja, če hoče premagati na¬ sprotnika. — Format knjige: 15 X 21 cm, cena: 25.— din. Knjige dobite v vseh knjigarnah. Naročila sprejema tudi uprava DRŽAVNE ZALOŽBE SLOVENIJE Ljubljana, Mestni trg 26. TIM 119 VESOLJE ZA DOMAČO RABO Bili smo priče — le po televiziji kaj¬ pak — ko sta astronavta Armstrong in Aldrin odtisnila prve človeške stopinje v prah, ki pokriva površino Lune. Z zadr¬ žanim dihom smo spremljali orjaški Sa¬ turn V, ki se je na ognjenem repu vzpel proti nebu s Cape Kennedyja, bili smo priče sprejema menda največjih junakov našega časa na letalonosilki Homet. Vendar je bila vse to le migetajoča, minljiva televizijska slika. Skušali smo potešiti svojo radovednost ob fotografijah in skicah, črno belih in barvnih, ki so preplavile časnike in revije vsega sveta. Tudi to je bila le slika, ploskovna, ne¬ otipljiva — preskromen zapis mogočnega koraka v prostornost vesolja. Radi bi vi¬ deli nosilno raketo in vesoljsko ladjo, pa še posebej astronavte v vesoljskih oblekah od blizu — vendar nam je ostalo vse to daleč, predaleč. Vendar je lahko tudi drugače. Industrija, ki izdeluje tehniške igrače in ki skuša zadostiti željam modelarjev vseh vrst, nudi kupcem v svetu za majhne denarje zares verne posnetke naprav, ki so ponesle človeka preko roba vesolja. Grajene kajpak niso iz jekla in titana, temveč odbrizgane iz barvne plastične mase. Te makete, ki sicer nikdar ne bodo zdrvele iz objema Zemljine težnosti, so mnogo več, kot le okras, čeprav so tudi to. Neverjetno vetrni posnetki so. Vse na njih je kot v resnici, le nekajkrat manjše so. Še mnogo več: večinoma so vse raz¬ stavljive. Izdelujejo na primer nosilno raketo Saturn V, ki jo lahko razstavimo Saturn 5, vesoljska ladja Apollo in astronavt. na stopnje in si od blizu ogledamo, kakšne so in kako so spojene. Isto velja za vesolj¬ sko ladjo, kjer v kabini lahko vidimo celo točen posnetek armaturne plošče z vsemi instrumenti, lučkami, ročicami, gumbi in krmili ter instrumenti. Celo sloviti LEM — ali bolj po domače »pajek«, je v zbirki. Razstavimo ga lahko na pod¬ stavek, kakršen je pri podvigu Apollo 11 ostal na Luni, in na kabino, ki je astro¬ navta ponesla z Lune nazaj na krožno pot okrog meseca, kjer se je spojila z ve¬ soljsko ladjo. Celo astronavte ponujajo v pravi, prav¬ cati zaščitni obleki, obute v drobcene škornje s prav takšnimi značilnimi pod¬ plati, kakršni so vtisnili v prah Mesečeve površine prve človeške stopinje. Nekaj slik takšnih maket objavljamo danes. Izdelane so v merilu 1 :48, oziroma 120 TIM Navsezadnje so takšne makete gotovo mnogo bolj prijazne, kot makete tankov in topov, vojaških letal in do zob oboro¬ ženih vojakov. Sicer pa segajo takšne makete, ki jih seveda sestavimo sami iz vnaprej izdela¬ nih delov in sestavov, še mnogo dalj — v svet znanstvene fantastike, tja, kjer teh¬ nika še ni ujela koraka z domišljijo. Izdelujejo tudi makete fantazijskih ve¬ soljskih ladij na jedrski pogon, kakršne bodo nemara čez nekaj desetletij poletele do 'drugih planetov našega osončja. Lahko poreče kdo, da je to le igrač¬ kanje. Isto pa so očitali Julesu Vernu, pa Ciolkovskemu in še mnogim bistrim duhovom, ki so pred desetletji napovedali tisto, kar se nam danes že začenja zdeti vsakdanja stvarnost. Naš pogled pa je uprt v bodočnost. Modeli, ki dajejo domišljiji otipljivo opo¬ ro, so zato lahko naši najboljši prijatelji in vodniki. Vsekakor so boljši od cinastih vojakov, s kakršnimi so se igrah rodovi pred nami. Konica rakete Saturn 5 z ladjo Apollo, ter model »paj¬ ka« na Lunini površini. 1 : 96, prihajajo pa iz ameriške modelar¬ ske firme Revell. Povrhu so ti modeli še sorazmerno poceni — nič kaj niso dražji od večjih vagonov ali majhnih lokomotiv za majhno električno železnico, kakršna živahno drdra po mizi. \meriški astronavt v vesoljski obleki. Morebiti se najde kdo, ki se mu bodo zdeli ti modeli nesmisel. Trdimo, da nima prav. Osvajanje vesolja postaja del našega življenja in točne predstave o napravah, id mu služijo, sodijo v osnovno znanje vcakega razgledanega človeka. TIM 121 TEKSTILNA TOVARNA NOVO MESTO Peter Likar Od ovčje volne do kangarna Novomeška tekstilna tovarna Novoteks šteje 1000 delavcev in ima svoj proizvodni načrt omejen na izdelovanje volnenega blaga. V naši republiki je na desetine pod¬ jetij, ki izdelujejo tekstilno blago in za¬ poslujejo precejšen del Slovencev. Naj naštejemo samo nekatere tovarne volne¬ nega blaga! Razen Novoteksa stoje pri nas še: tovrana volnenih izdelkov v Maj¬ šperku, Merinka v Mariboru, Tekstilana v Kočevju, Bača v Podbrdu, Volna v La¬ škem in druge. Največja jugoslovanska tovarna volnenih izdelkov je Branko Kr- smanovič v Paračinu. SUROVINE Če odštejemo bombaž, je ovčja volna najpomembnejše tekstilno vlakno. Ovce ostrižejo enkrat do dvakrat letno. Vsaka daje do 6 kilogramov volne. Kakovost je odvisna od dolžine vlakna, elastičnosti, kodravosti in sijaja. Debelina vlaken niha med 12 in 120 mikroni, dolžina pa med 2 in 50 centimetri. Vse te mere so odvisne od pasme, vzreje in drugih pogojev, v ka¬ terih živi ovca. Največji izvoznik ovc je SUROVINE BARVANJE PREDENJE PRIPRAVA TKANJA TKANJE OPLEMENITENJE Diolen Volna Priprava surovin Barvanje Liziranje — aviviranje Mešanje Raztezanje Česanje Predpredenje Predenje čiščenje preje Dvojenje in sukanje Snovanje čiščenje surovih tkanin Pranje in oplemenitenje Adjustiranje TIM Avstralija. Ker je naša domača volna slab¬ še kakovosti, je precej uvažamo. Uvaža jo 'tudi Novoteks. Poliestrna vlakna. Izmed poliestrskih vlaken je največkrat slišati za diolen, te- rilen, terital ali terileks. Posebna lastnost poliestrskih vlaken je, da ohranijo v bla¬ gu gube — skratka, da blaga ni treba li¬ kati. Novoteks dobi poliestrska vlakna v obliki kabla (to so neskončno dolga vlak¬ na, ki jih pred predelavo razrežejo na do¬ ločene dolžine). BARVANJE Obe osnovni surovini, volno in diolen pripravijo za barvnaje. Diolen barvajo z disperznimi barvili v barvarskih aparatih pri temperaturi 128 stopinj celzija, pod pritiskom 3,5 atmosfer. Vzporedno s tem barvajo tudi volno s kromovimi in krom- kompleksnimi barvili, ki so obstojna proti pranju, drgnjenju ali svetlobi. Liziranje: Po barvanju tako diolen kot volno operejo, da odstranijo barvo, ki ostane na površini vlaken, in jih avivirajo, to pomeni, da s posebnim postopkom dajo vlaknom prvotno prožnost, mehkost in čistost barvnega tona. Ker opravijo to delo na stroju, ki se imenuje liseause, imenu¬ jejo tudi postopek liziranje. PREDENJE Mešanje je prva faza predenja. 55 °/o diolena in 45 % volne zmešajo in. dajo ta¬ ko surovino na česalne stroje, ki odstra¬ nijo kratka vlakna in rastlinske delce. Predpredenje je v bistvu raztezanje.- Sestoji iz štirih faz. Med vsako se vlakna raztezajo. S tem postopkom žele dobiti čim tanjša vlakna. Predenje: Iz takih tankih vlaken na prstančnih strojih izdelajo prejo. Za na¬ slednjo delovno fazo pa je pripravljena šele, ko jo očistijo raznih zadebelitev. To delo opravijo z elektronskimi aparati. Ti s svojim svetlobnim očesom »vidijo« vsa¬ ko napako na nitki. Avtomatsko jo prere¬ žejo in znova spoje. štirim strojem. Na sodobnih strojih lahko proizvajajo trikrat več kot na klasičnih statvah. PRIPRAVA TKANJA Dvojenje in sukanje: Tako očiščeno in ravno prejo brez odvečnih zadebelin mo¬ rajo dvoj iti in sukati. To pomeni, da dajo najprej dve nitki skupaj in ju zavijejo v eno debelejšo. Nitka se šele zdaj po šte¬ vilnih procesih in presukanjih na raznih strojih uporabi za izdelavo tkanin. Snovanje: Tkanina je sestavljena iz dveh sistemov niti, iz osnove in votka. Osnovne niti tečejo po dolžini, votek pa po širini tkanine. Število niti je odvisno od širine in gostote blaga. Snujejo s po¬ močjo snovalnih strojev. TKANJE Včasih so tkali na ročnih statvah s po¬ močjo čolnička. Ta je drsel čez osnovne niti, nakar so se le-te prekrižale in skoz¬ nje je znova zdrsel čolniček. V Novoteksu imajo poleg klasičnih tudi najsodobnejše Sulzerjeve tkalske stroje brez čolničkov. Namesto klasičnega čolnička so vgrajene klešče v obliki čolnička, ki prijemajo in vnašajo votek med osnovne niti. Na Sul- zerjevih tkalskih strojih lahko en tkalec streže 12 strojem, na klasičnih pa največ OPLEMENITENJE Čiščenje in pregled: Stkano tkanino, ki ima že videz blaga, kakršnega poznamo s trgovskih polic, znova pregledajo, če ima kakšne napake — morda odebeline, ki jih niso opazili na prejšnjih kontrolah. Tka¬ nino pregledujejo na dolgih mizah. Pre- gledovalčevo delo je usmerjeno predvsem na to, da se napake ne ponavljajo. To bi pomenilo, da je tkalski stroj pokvarjen. Oplemenitenje: Surova, pa čeprav očiščena tkanina, še ni uporabna za izde¬ lavo oblek. Zato jo operejo in z nje od¬ stranijo vso umazanijo, ki je prišla na vlakno med predelavo. V naslednji fazi v tkanini fiksirajo tako volneni kot sin- tetski del. To pomeni, da ustalijo mere blaga in njegove oblike. Ustalitev dose¬ žejo pri temperaturi nad 100 stopinj celzija. Čistost, gladkost in mehkobo blaga dosežejo na strojih, ki strižejo predolga vlakenca, ki štrle iz tkanine, krtačijo, likajo in stiskajo. Adjustiranje je končni pregled tkanine, ocena njene kvalitete in pakiranje. Blago je gotovo in lahko potuje v prodajalno ali krojaško delavnico. 123 TIM V prejšnjih številkah smo se seznanili z načinom dela s fotografskim materia¬ lom, danes si bomo pa ogledali, kako je material sestavljen. Opis se seveda nanaša le na običajne negativne m pozitivne materiale. Če bi material prerezali in pogledali pod mikro¬ skopom, bi dobili takole sliko (Sl. 1): Na nosilec (D), ki je iz stekla, acetatne celuloze ali papirja, je s pomočjo veznega sloja (C) pritrjen svetločutni sloj (B), ki ga ščiti ščitni sloj (A). Protiobstretni sloj (E) preprečuje na¬ stanek svetlobnih odbojev in je pri pro¬ sojnih nosilcih na zadnji strani nosilca, pri neprosojnih nosilcih (papir) pa na prednji strani na mestu veznega sloja (C). Najvažnejši sloj je seveda svetločutni sloj. Sestavljen je iz kostne ali kožne že¬ latine (osušena žolica), v kateri so izredno drobni kristali srebrovega bromida in klorida. Taki »emulziji« pravimo, da je naravna. Njena največja pomanjkljivost je, da je občutljiva le za modro in zeleno svet¬ lobo. Ker je tudi nasploh slabo občutljiva 124 ing. Primož Krisper MLADI FOTOAMATERJI za svetlobo, zahteva zelo dolge čase osve¬ tlitve. Z dodatkom snovi, ki povečuje barvno občutljivost (barvni senzibilizator- ji) dobimo svetločutni sloj, ki je občutljiv tudi za rumeno svetlobo. Takemu materi¬ alu pravimo, da je ortokromatski. Upo¬ rablja se za izdelavo fotografskega pa¬ pirja, reprodukcijskih filmov in negativnih filmov. Posebno je primeren za slikanje v naravi, kjer prevladuje modra in zelena barva. Z nadaljnjim dodajanjem barvnih sen- zibilizatorjev dobimo svetločutne sloje, ki so občutljivi tudi za rdečo barvo in s tem praktično za vse barve svetlobnega spek¬ tra. Takemu materialu pravimo pankro- matski (pan = vse). Iz takega materiala so izdelani nekateri papirji za povečeva¬ nje (na primer Negtor) in skoraj vsi ne¬ gativni materiali. Posebno primerni so za slikanje portretov oziroma vseh posnet¬ kov, pri katerih je prisotna rdeča barva. Z dodatki senzibilizatorjev se uravna¬ va tudi splošna občutljivost materiala. Merilo za ocenjevanje občutljivosti pri negativnih materialih so enote po DIN normah. Pri teh enotah predstavlja raz¬ lika 3° DIN enkrat večjo oziroma enkrat manjšo občutljivost, kar v praksi pomeni polovično oziroma dvojno osvetlitev. V Evropi se uporabljajo še stare enote, to je Scheiner (Ferrania) ter ameriške in ruske enote (ASA in GOST). TIM Ker so metode ‘določanja različne, so tudi razmerja le približna. Po občutljivosti delimo materiale v malo občutljive (10— — 15° DIN), srednje (15—20° DIN) in zelo občutljive (nad 20° DIN). Malo občutljive materiale uporablja¬ mo za reprodukcije, ostale pa za običajna snemanja. Ti materiali se med seboj raz¬ likujejo ne le po občutljivosti, temveč tudi po drugih lastnostih, kar je razvidno iz tabele. Te navedbe veljajo le, če primerjamo materiale istega proizvajalca, razvite v enakem razvijalcu. Z uporabo različnih razvijalcev pride tudi do večjih odstopanj. O nastanku zrna ter o ločljivosti bo več govora v eni naslednjih številk TIM. Negativni material razvijamo prav ta¬ ko kot pozitivni, le da izberemo razvijal¬ ce z mehko gradacijo, ki smo jih že ome¬ nili (FR 5 ali R 33). Ker moramo delati v popolni temi, so za razvijanje najprimer¬ nejše razvijalne doze, v katere v temi navijemo film, nato pa pri dnevni svet¬ lobi vlijemo vanje razvijalec, izpiramo in fiksiramo. Ves čas trajanja postopka osta¬ ne doza zaprta in jo odpremo šele ob koncu fiksiranj a. Za razvijanje potrebujemo običajno 0,5—0,7 litra posameznih raztopin. Posebno .moram paziti, da je tuljava, na katero navijemo film, popolnoma suha, da je temperatura razvijalca med 18 in 20° C in da ne prekoračimo razvijalnega časa, ki je naveden v priloženem navodilu. Razvijanje negativa nikakor ni tako zahtevno delo, da ne bi bilo primerno za amaterja. Pravilno osvetljen film lahko vedno in brez težav pravilno razvijemo. Vabimo vse naročnike in bralce revije TIM, da sodeljujejo s timovimi nagrad¬ nimi izdelki na razstavi: Tehnična ustvarjalnost mladih Razstava je preložena in bo od 28. februarja do 8. marca 197® na Gospodar¬ skem razstavišču (hala »B«) v Ljubljani. NATEČAJ ZA SODELOVANJE NA RAZSTAVI Za razstavo pridejo v poštev vsi izdelki, narejeni po navodilih in načrtih, ki so bili objavljeni v letošnjem ali prejšnjih letnikih revije TIM. Na razstavi lahko sodeljujejo tako posamezniki, kot tudi krožki, razredi ali skupine, ki se ukvarjajo z modelarstvom, radiotehniko ter ostalimi dejavnostmi tehnične vzgoje in Ljud¬ ske tehnike. Najboljše izdelke bo izbrala posebna komisija in jih nagradila. Pismene prijave pošljite do 31. decembra 1969, izdelke pa do 31. januarja 1970. na naslov Pripravljalni odbor »Tehniška ustvarjalnost mladih« Ljubljana, Komenskega 7. Uredništvo in uprava revije TIM TIM 125 Lz/u’ fioi S iLOVEUIJD Pisma in sporočila ODGOVOR NA PISMO NATAŠE MEDVED, Žerjav 74 p. Črna na Korpškem V svojem pismu nas sprašuješ o po¬ drobnostih šolanja na tehniški šoli strojne stroke, o primernosti takšnega šolanja za dekleta in zaposlovanju strojnih tehnikov. Najprej nekaj splošnih ugotovitev o šolanju na tehniških in podobnih šolah. Naloga tehnikov je predvsem ta, da posre¬ dujejo med inženirji, ki pripravljajo načr¬ te in določajo delovne postopke in delavci, ki so zaposleni v proizvodnji. V nekem smislu bi lahko rekli, da prenašajo zamisli in ugotovitve v prakso ter skrbijo za na¬ čin njihove neposredne izvedbe. Zato je v tehniških šolah pouk pretežno teoretičen, se pa povezuje z določenim številom ur praktičnega dela. Tehniške šole načelno ne usposabljajo za nek določen poklic ali de¬ lovno mesto, temveč dajejo široko strokov¬ no izobrazbo za različna delovna mesta in poklice, na katerih so potrebne tudi raz¬ lične sposobnosti. Vendar pa so na vseh teh šolah potrebne dobre umske sposob¬ nosti hkrati pa mora seveda prevladovati smisel za praktično in konkretno delo pred nagnjenjem do čisto teoretskega in ab¬ straktnega znanstvenega raziskovanja. Šolanje na tehniški šoli za strojno stroko traja štiri leta. Najvažnejši strokov¬ ni predmeti, ki jih mora obvladati strojni tehnik so strojni elementi, strojne kon¬ strukcije, parni stroji, hidravlika in hi¬ dravlični stroji, stroji z notranjim izgore¬ vanjem. V prvem letniku je poudarek po¬ leg splošno izobraževalnih predmetov še posebej na matematiki in opisni geometri- 12G ji, fiziki, tehničnem risanju in tehnični mehanizaciji. Vsi splošno izobraževalni predmeti (slovenščina, tuji jezik, zamljepis, zgodovina) imajo tesno zvezo z osnovno¬ šolskim znanjem, še posebej je za vpis na strojno tehniško šolo pomembna temeljita podlaga v matematiki in fiziki (seveda ob ustreznih sposobnostih!). Glede na svojo dosedanjo uspešnost v osnovni šoli in gle¬ de na tvoja nagnjenja in interese bi ti strojna tehniška šola ustrezala. V vsaki konferenci je praktični pouk v šolskih delavnicah. Dijaki obdelujejo ko¬ vino ali izdelujejo različne izdelke (učijo se piliti, žagati, rezati navoje, izdelovati kladivo, šestilo ipd.). Pri tehničnem pouku morajo risati razne zahtevne načrte. Načr¬ te izdelujejo tudi pri mehaniki. Dijakom dela težave predvsem matematika. Strojni tehnik se zaposluje kot vodja obrata, pri pripravi dela kot konstruktor, planira proizvodnjo, dela pri nabavi in prodaji kot tehnični kontrolor itd. Poklic strojni tehnik je primeren tudi za dekleta. Tehniška šola za elektrotehniško in strojno stroko v Mariboru je na Gospo¬ svetski cesti 9. Šola je letos sprejela v strojni odsek 120 učencev. Predvidoma učenci opravljajo sprejemni izpit iz slo¬ venskega jezika in matematike. Prijave za sprejem se običajno vlagajo na šolo okrog 20. junija, sprejemni izpiti pa se opravijo do konca junija. PISMA BRALCEV Vaša revija TIM mi zelo ugaja. Čeprav sem dekle, sem naročena na njo. Najbolj mi ugajajo načrti za nagradni izdelek. Iz vaše revije sem dobila načrt modela, ki ga bom delala pri tehničnem pouku. Ker moj izdelek ne bo narejen do nagradnega žrebanja, vam ga žal ne bom mogla po¬ slati. Na naši šoli v Trebnjem imamo teh¬ nični pouk dvakrat tedensko. Orodja ima¬ mo veliko. Razdelimo se na skupine in vsaka skupina ima svoje orodje. Primanj¬ kuje nam pa lokov za rezljanje. Teh vsa¬ ko leto precej pokvarimo. Silva Pegar Osnovna šola Trebnje TIM PO DELU ZABAVA Rešitve iz 3. številke revije TIM NAGADNA KRIŽANKA: Vodoravno: 1. Brodar, 7. traktor, 14. lepilo, 15. kova¬ nje, 16. Aden, 17. BT, 19. bel, 20. NZ, 21. til, 22. poet, 24. Šik, 25. os, 26. potres, 28. Peca, 29. jur, 30. moč, 31. Omar, 32. krom, 34. zid, 35. tla, 36. lava, 37. skopuh, 39. mf, 41. Edo, 42. Aral, 43. tor, 44. ŠI, 45. era, 48. as, 49. lipa, 50. čajnica, 53. trapez, 55. enkalon, 56. arkada. REBUS: SPIRALA (spira LA) TRI STAVBE: Stavbe morajo biti raz¬ porejene takole: na levi kmetija, na desni zgoraj tovarna in na desni spodaj hiša. Za pravilno rešeno križanko iz 3. šte¬ vilke Tima so bili izžrebani: Sonja CAR, Smolnik 74, p. Ruše, Maribor Matej CEVAV, Grafenauerjeva 15, Ljubljana Ivo MARINCNČ, Trubarjeva 13, Grosuplje Rešitve ugank iz te številke pošljite najkasneje do 20. decembra na naslov: Uredništvo TIM Ljubljana, Lepi pot 6, pod oznako »Po delu zabava«. Ponovno opozarjamo — prosimo bralce, da pošiljajo rešitve nagradne križanke na dopisnicah. Zadostuje, da na dopisnici napišete samo vodoravne rešitve. Izrezane križanke iz revije pri žrebanju ne bomo upoštevali. Trije izžrebani prejmejo po pošti knjiž¬ ne nagrade. REBUS Matematična dopolnjevanka Najprej ugotovi, kaj predstavlja sliči¬ ca v prvem polju vsakega stolpca, nato pa pripiši v vsako polje stolpca po eno črko tako, da dobiš skupaj s črkami besede, ki označujejo sličico. 1. enakovrednost, 2. trajna vodna ra¬ stlina, katere cvetovi plavajo na površini vode, 3. dol, nižina, 4. raketi podobna vr¬ sta nabojev za umetni ogenj ali signalizi¬ ranje, 5. tuje žensko ime (odlična švedska filmska igralka Bergman), 6. športni re¬ kvizit za kotalkanje, 7. tuberkuloza, sušica. Ob pravilni rešitvi dajo črke na poljih s krogci geometrijski lik. 1 2 3 4 5 6 7 TIM 127 KLJUČI Kateri od osmih ključev bo odprl ključavnico? Nagradna križanka VODORAVNO: 1. atletska panoga; apetit, 4. stran, 8. enota za majhne pritis¬ ke, imenovana po italijanskem fiziku in matematiku Evangelisti Torricelliju, 9. del pluga, ki reže brazdo vodoravno in jo privzdigne da zdrkne na desko, ki jo iz- podreže, 11. naprava za prevoz tovorov ali oseb po žici, 13. pripadnik starega naro¬ da, ki je skupaj s Kelti naseljeval naše ozemlje, 15. iver, 16. ime najboljšega ju¬ goslovanskega košarkarja Daneua, 18. kis, 20. naše največje obmorsko pristanišče, 21. čistost, 23. moško ime (gledališki igra¬ lec Raner), 24. mlada kravica, 25. kratica za »zveza tabornikov«, 26. geometrijski lik z eno dimenzijo, 28. kemični znak za element erbij, 29. sirota, ubožica, 31. pre¬ bivalci starodavne države v Mezopotamiji Aonije, 33. srednji del 'besede PEKA, 35. geslo na začetku knjige ali poglavja, na¬ vadno v zvezi z vsebino, 37. začetnici škotskega fizika Jamesa Maxwella, 38. spajka, 41. pritlikava olesenela rastlina, 43. geometrijsko telo, omejeno s šestimi kvadrati, 45. slovanska pevka popevk (Majda), 46. del telesa, kjer je noga pove¬ zana s trupom, 48. hči Urana in Gee iz starogrškega bajeslovja, mati najvišjega boga Zeusa (iz istih črk kot ERA), 49. vlaga, ki se izloči iz nasičenega zraka in pri nizki temperaturi zmrzne, 50. cilinder, 52. težka kovina, ki je dražja kot zlato; uporabljajo jo v kemični industriji, zo¬ bozdravstvu, z njo prevlečejo vršičke stre- lovodov ipd. (Pt), 54. angleški fizik, po ka¬ terem se imenuje enota za delo v fiziki (James Prescott), 56. gornja okončina, 57. ozek in dolg kos blaga, 58. oče. NAVPIČNO: 1. brezdimenzijski pojem iz geometrije, 2. tuje žensko ime, 3. živ¬ ljenjska tekočina v srcu in žilah, 4. na tekočini plavajoče votlo telo, 5. samo, zgolj, 6. model Citroenovega vozila, ki ga izdeluje tudi tovarna Tomos iz Kopra, 7. vsak popolnoma omejen prostor v ge¬ ometriji, 8. delavec v tiskarni, 10. del električne napeljave, 11. poganski sveče¬ nik, 12. drugo ime za kositer, 14. posred¬ nik v elektrotehniki, ki na določen signal avtomatično vključi ali izključi tok v omrežju, 15. glavni števnik, 17. plot, 19. železniška tirnica, 21. mirujoči del elek¬ tromotorja, 22. najmanjši, delec prvine, 25. glas, ton, 27. začetnici sovjetskega ko¬ zmonavta Andrijana Nikolajeva, 30. ime črke M, 32. tuje žensko ime (slovenska operna pevka Bratuževa), 33. sodobni za- hodnonemški skladatelj (Wemer), 34. pa¬ luba na ladji, 36. krepelce, oklešček, 39. kožica, membrana, tanka plošča, 40. tuje žensko ime (iz istih črk kot ETA), 42. lu¬ nina faza, 44. poganjek, cima, 45. foto¬ grafija, 47. gosta, največkrat črna, svetli¬ kajoča se tkanina za podloge in delovne halje, 49. stoti del, cent, 51. priljubljen izraz za tisočaka, 53. predujem, naplačilo, 55. kemični znak za element lantan. KOCKE LEGO IGRAČA KI RAZVESELJUJE POUČUJE, VZGAJA. KOCKE LEGO NAJPRIMERNEJŠE DARILO ZA NAJMLAJŠE, OTROŠKE VRTCE, ŠOLE, ZA DED¬ KA MRAZA. KOCKE LEGO LAHKO KUPITE V VEMA, Maribor O KOKRA, Kranj Q NAPREDEK, Domžale O TKANINA, Celje O POTROŠNIK, Murska Sobota O ZARJA, Slovenj Gradec O EKA, Velenje © 1. JUNIJ, Trbovlje O MERKUR, Ptuj O CENTROMERKUR, Nova Gorica O CENTROMERKUR, Ljubljana ZASTOPNIK (entromerkur TRGOVSKO PODJETJE EXPORT — IMPORT LJUBLJANA, Trubarjeva cesta 1—3