izvirni znanstveni članek	UDK 811.163.6'373.43/.44(450.34/.36:497.4-14)
prejeto: 2005-07-04
IZ PRIMORSKE LEKSIKE
Metka FURLAN
ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4 e-mail: metka.furlan@zrc-sazu.si
IZVLEČEK
Le diahrona analiza omogoča argumentirano prepoznavanje med manjšinjskimi arhaičnimi in manjšinjskimi neologističnimi potezami katerega koli jezikovnega sistema. Ugotavljanje je v prispevku ponazorjeno s štirimi arealno ozkimi primorskimi besedami: ponjer "potem" (Istra), vo'sevonca "leskova mačica" (Pomjan), govo "govedo" (Kras) /yo've (n.) "žival (kot glava živine)" (Koštabona, Boršt), 'val'or "zrak" (Koštabona).
Ključne besede: dialektologija, etimologija, primorska leksika, arhaizmi, neologizmi
DAL LESSICO DEL LITORALE
SINTESI
Soltanto l'analisi diacronica permette un riconoscimento argomentativo tra i tratti minoritari arcaici e i tratti minoritari neologisti di un qualsiasi sistema linguistico. Questa scoperta e illustrata nell'articolo con quattro parole tipiche del Litorale: ponjer "dopo" (Istria), vo'sevonca "amento" (Pomiano), govo "manzo" (Carso) /yo've (n.) "animale (come capo di bestiame)" (Costabona, Sant'Antonio in Bosco), 'val'or "aria" (Costabona).
Parole chiave: dialettologia, etimologia, lessico del Litorale, arcaismi, neologismi
Metka FURLAN: IZ PRIMORSKE LEKSIKE, 405-410
1.	Izraz primorska leksika združuje besedje primorske narečne skupine. Torej besedje, ki se uporablja ali pa je le pisno dokumentirano in danes ni več v rabi na območju, ki na severu in na vzhodu meji na koroško, gorenjsko, rovtarsko in dolenjsko narečno skupino, na jugu ga določa hrvaška državna meja, na zahodu pa se primorska slovenščina že na italijanskem ozemlju stika z romanskimi jeziki. Tako kot sam geografski izraz Primorska ne označuje enoviWe makroregije, Wudi izraz primorska narečna skupina ne označuje enovitega jezikovnega sistema, če izpostavim samo staro Ramovševo ugotovitev, da pripadnost rezijanskega narečja v primorsko narečno skupino velja le za novejšo dobo (Ramovš, 1935, XXXI) nekako od 14. stoletja dalje (Ramovš, 1935, 30) in enako tudi pripadnost notranjskega narečja k tej skupini prav tako velja le za novejšo dobo (Ramovš, 1935, XXXI), verjetno nekako od 13. stoletja dalje (Ramovš, 1935, 46). To pa pomeni, da tudi izraz primorska leksika, ki združuje besedje rezijanskega, obsoškega, terskega, nadiškega, briškega, kraškega, istrskega in notranjskega narečja, ne označuje enovitega leksikalnega fonda.
2.	Noben jezikovni sistem, pa če nosi oznako jezik, narečje ali govor ni enovit v nobeni od ravnin, ampak je ne glede na število govorcev in ne glede na geografsko razprostranjenost sestavljen iz elementov treh starosti. Ob starem, ki se iz rabe počasi, a zdržema umika, in ob novem, ki v rabo šele prihaja, je del elementov jezika v stalni rabi. Ta večinski del predstavlja v odnosu do starega in novega standardne jezikovne elemente, ki so v sistemu porazdeljeni sorazmerno. Prav taka porazdeljenost standardnih elementov omogoča obstoj sistema kot takega. Zato se sporazumevalna vloga in živost jezika sploh lahko ohranjata. Standardno je v jezikovnem sistemu most med starim in novim. Stare poteze jezika so govorci o zgodovini jezikovnega sistema, mlade kažejo v prihodnosW in nakazujejo nadaljnji poWek razvoja jezika, večinske standardne pa so pogoj za njegovo funkcioniranje. Vsaka od teh treh kronološko različnih plasti ima v jeziku jasno in pomembno vitalno funkcijo. Tako koW pri drugem živem je Worej Wudi jezik preplet starega odmirajočega, mladega rojevajočega in standardnega tvorno živečega. Smrt in rojstvo sta tako kot pri vsem živem tudi v jeziku nuja, prvo predaja prosWor drugemu.
2.1. Večinsko standardno jezik določa kot sistem in hkrati kaže na nesistemske elemente v njem. Sinhroni opisi jezikovnih sistemov so osredotočeni na večinski standardni del jezika, preostali manjšinski izstopajoči tako rekoč "nepravilni del jezika" je prepoznan kot obroben, izjemen. Razmejevanje med sWarim izsWopajo-čim in novim izstopajočim ostaja pri sinhroni obravnavi nedostopno, nerealizirano, ker ima oboje, tako staro kot novo, namreč skupne poWeze. Oboje je v manjšini in ni aktivno vpeto v jezikovni sistem. Ce namreč sinhrona obravnava opisuje standardne elemente jezika, njihov
položaj in funkcioniranje v konkretni kronološki točki = jeziku, je diahroni vidik obravnave tisti, ki med drugim lahko razmeji med starimi in novimi elementi jezika.
2.2.	Stari elementi jezika so prežitki preteklih jezikovnih sistemov in jih zato lahko pričakujemo tudi v katerem od jezikov, ki so s konkretnim sorodni po vertikalni ali horizontalni liniji. Prepoznavanje arhaičnih potez jezika je zatorej možno le z metodama primerjalnega jezikoslovja. S primerjalno metodo se prepozna isWi jezikovni elemenW v drugem, horizonWalno sorodnem sistemu, metoda rekonstrucije pa omogoča vertikalno prehajanje iz sistema v sistem. To pa dopušča relativnokronološko prepoznavanje, iz katerega sistema določen jezikovni element izvira. Ce jezikovni element s prepoznanim horizontalnim ali vertikalnim sorodnikom v konkretnem jezikovnem sistemu ne spada med t. i. večinski standardni del, je v jeziku gotovo arhaični ostanek starejših jezikovnih sistemov.
2.3.	Prav diahrona obravnava nam pokaže, da je staro kot manjšinsko v jeziku tisto, ki je obstajalo že v kronološko starejših sorodnih jezikovnih plasteh. Nasprotno pa je novo kot manjšinsko v jeziku tisto, ki v kronološko starejših sorodnih jezikovnih plasteh ni ob-sWajalo, saj je po definiciji posledica razvojne Wendence v večinskem standardnem delu jezika. Med manjšinskim starim in manjšinskim novim v jeziku torej razlika vendarle je. Novo ima v jezikovnem sisWemu vedno svojega vertikalnega predhodnika v večinskem, standardnem delu jezika. Ta del jezika predstavlja genetično podlago/material za novi, porajajoči, neologistični del jezika.
2.4.	Leksika je s svojimi fonetično-fonološkimi, oblikotvornimi, besedotvorno-skladenjskimi in pomenoslov-nimi značilnostmi le konkretni odraz prepletenosti med starim, standardnim in novim v jeziku. To nikakor ne pomeni, da bi v jeziku lahko obstajale besede, ki bi bile arhaične v vseh od naštetih ozirov, ampak le, da je določena beseda lahko starina samo v eni od značilnosti.
3. Ce povedano apliciram na primorsko leksiko, je standardno v njej tisto, ki je na območju primorske narečne skupine večinsko, bolj frekventno in aktivno vpeto v sistem. Ker je jasno, da ima izraz primorska leksika bolj jezikoslovno kot pa jezikovno funkcijo, tu ne bom naštevala, katero besedje je oz. bi bilo med primorsko leksiko standardno in katero ne, čeprav je na primer jasno, da spada med standardno leksiko beseda voda, ker se v posameznih narečjih oz. govorih obnaša po večinskem standardnem delu, da je npr. beseda tHec "tilnik" v odnosu do arealno ožje, na Rezijo omejene tolec "tilnik" (Furlan, 2005), ki izvira še iz časa, ko se je rezijanščina še razvijala po tendencah koroške dialektične baze, gotovo bolj splošnoprimorska. Tu želim spregovoriti o nekaterem manjšinskem, arealno ozkem primorskem besedju, ki je po definiciji ali staro ali novo.
3.1. Nedvomno le primorska beseda je danes prislov ponjer "potem" z variantama ponjor in ponjar. Pred dobrimi petnajstimi leti sem ga v prvi varianti slišala
Metka FURLAN: IZ PRIMORSKE LEKSIKE, 405-410
sama na izolski tržnici, v svoji prozi o Istri ga uporablja Marjan Tomšič (Tomšič, 1989, 238), do sedaj pa je bil lociran še v Kortah, Medoših, Maliji, Krogu, Nožedu, Novi vasi (Morato, 2002, 52, 55, 93, 136, 166, 263), Srgaših (Koštial, 1996, 76) in v Abitantih (Nartnik, 1989/90, 27). Prislov ni le biser, dragocena starina primorske leksike, ampak dragocenost slovenske leksike nasploh, saj se v temporalni funkciji "potem ko" še kot ponježe dvakrat pojavlja samo še v Brižinskih spomenikih (Nartnik, 1989/90, 27; Furlan v ESSJ III, 86):
EJe iejem ztuoril zla' pot den ponge/e bil na ji zvuet' v uuraken' ibih criJken (1,12-14) "kar sem storil zla do tega dne, potem ko sem bil na ta svet poslan in krščen" (BS ZI, 84);
EJe ieJem ztuoril ptiuuo bogu' odtogo dine ponge/H xpen bih' daJe dodiniz negodine' Togouzego i-epou-ueden bodo Bogu (III,37-43) "Kar sem storil zoper Boga od tistega dne, ko sem krščen bil, pa vse do današnjega dne, tega vsega izpovedan bom Bogu" (BS ZI, 98).1
Oznako arhaičen istrskega ponjer opravičuje že sama izpričanost prislova v najstarejšem slovenskem spomeniku. V fonetično-fonološkem oziru beseda seveda spada med standardno leksiko, saj so v njej od izhodne *po-n'e-že do ponjer delovali vsi pričakovani fonetični razvoji od rotacizma do apokope. Arhaične poteze daje prislovu njegova besedotvorno-skladenjska podoba, saj kaže na tvorbo v času rabe kazalnega zaimka nje "to" in samostalnika vreme (ne čas) še pred pomensko specializacijo v "Wetter" iz "čas". Prislov je namreč s členico -že ojačana elipsa tožilniške predložne zveze s samostalnikom srednjega spola *po n'e vermg "po tem času", v kateri je bil kazalni zaimek srednjega spola *n'e že uporabljen namesto starejšega *je (Furlan v ESSJ III, 86), ki se v slovenski leksiki ohranja le še posredno v določnih oblikah pridevnikov srednjega spola tipa *dobro-je "to dobro". Areal tega *n'e, ki se je v nekaterih slovanskih jezikih posplošil iz predložnih zvez tipa *vbn je "v to", kot je razlagal Nahtigal (1939, 256), je bil širši,
kot kaže pomensko enak hrv. prislov ponjer v istrskih Draščičih in Kaštelu pri Bujah (Ribarič, 1940, 179) ter z razvojem v vzročno funkcijo "ker" v drugem Brižinskem spomeniku: Bonese zavuiztiu bui Nepriiazninu uvignan od szlauui bosigg (ll,7—10) "Ker je bil z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave božje" (BS Zl, 88), v stcsl. ponje(-že), stsb. ponježe (Daničič), hrv. čak. ponjer, blg. poneže, r. poneže in br. poneže (Furlan, 1996, 544). Ker ima ponjer v slovenščini izkazano kontinuiteto, se ne zdi verjetno, da bi bil prislov v slovenski del Istre prinesen z juga.2 Izpričanost enakopomenskega temporal-nega prislova v hrvaškem delu Istre, tj. v Draščičih in v Kaštelu pri Bujah, je lahko znak, do kod proti jugu se je ta slovanski prislov razširil. Podobno ima sicer splošnoslovenski prislov nocoj "ta večer" edino paralelo v hrvaškem najco "isto", ki je znan v južnem delu Istre (Furlan, 1993, 221).
3.2. Med arealno ozke primorske besede spada istrsko va'sevonca "leskova mačica" iz Pomjana (Kukanja, 1987/88). Beseda je historično nedvomno ista kot sve-toantonska o'sjovenca (Jakomin, 1995, 84), ki tako kot notranjsko osevonca (Hrušica; Rigler, 1963, 133) in z g-protezo yost^unca (Sabonje), yasevonca (Rigler, 1963, 133) pomeni isto kot knjižno gosenica, v vseh pa se ohranja psl. beseda za kocino, dlako *osb, prim. sln. vos, g. -a "brk", č. vous "kocina na bradi", p. w$s "brk" (Bezlaj, 1976, 163). Gosenica je torej v etimološkem smislu "dlakavka, kosmaWinka". Pomensko razmerje med pomjanskim "leskova mačica" in širšim "gosenica" (prim. padensko u'sevonca "gosenica smrtoglavca"; Kukanja, 1987/88) je v sln. narečnem g/vosevnica3 razložljivo z metaforo, ker so leskove mačice po dlakavosti in obliki podobne gosenicam. To pa pomeni, da je pomjanska beseda zaradi svojega novega pomena iz "gosenica" v primorski in tudi širši slovenski leksiki, kjer tako kot v it. gattice del nocciolo in n. Kätzchen prevladuje metafora po mački (knjiž. mačica), pomenski neologizem.
1	Ustrezno s prevodom besedila 1,12-14 bi tudi tu pričakovali prevod "Kar sem storil zoper Boga od tistega dne, potem ko sem bil krščen, pa vse do današnjega dne, tega vsega izpovedan bom Bogu".
2	Zivost prislova ponjer v tem delu slovenske Istre ponazarja njegov antonimni par dunjer, dunjar "dokler" (Korte; Morato, 2002, 66, 139, 280), dunjer "isto" (Sveti Peter; Koštial, 1996, 115), dunjar "isto" (Koštabona; Koštial, 1996, 107) < * do-n'e-že *"do tega časa". Razlika v kvaliteti izvorno ojevskega vokala med ponjer in dunjer je lahko posledica podedovane akcentske dublete (prim. hrv. čak. ponjer ob r. poneže) ali pa se je prvotno istrsko * punjer < *pon'e-že pod vplivom predloga po aktualiziralo v ponjer.
3	Knjižnemu gosenica ustreza pkm. beltinško gousanca (Novak, 1996, 48) z akcentskim umikom s sredinskega novocirkumflektiranega zloga kot npr. v podjunskem koroškem uosenca (Zdovc, 1972, 82; o tem akcentskem umiku sintetično, a brez tu obravnavanega primera Greenberg, 2000, 111 s.), zaradi česar je to sln. besedo tako kot ukr. usinnycja "gosenica" (Grinčenko, 1907-09, IV, 356) in hrv. gusjenica, čak. gusinica potrebno izvajati iz psl. *g-/v-gsenbnica in ne iz *g/v-Rsenica, kot je po Miklošiču, 1886, 223, domneval Bezlaj (ESSJ I, 163). Toda v narečjih dobro evidentirano g/vosevnica "gosenica" (SLA) je lahko iz prvotnega *g-/v-osenbnica nastalo po enaki disimilaciji -nn- > -In- kot hrv. saonice (f. pl.) "sani" iz *salnice 8 *sanbnica, prim. p. sannice "sanke" (Skok, 1971-74, III, 201; Gluhak, 1993, 540). Rigler (1963, 166) je samo iz južnonotranjskega gradiva sklepal, da imajo oblike kot osevanca (Hrušica), jose^un-nica (Sabonje), jasevanca (Dolnje Vreme), ki sicer odražajo refleks jata, - v- sekundarno vnešen po naslonitvi na podobne sufikse, npr. -evnica. Podobna disimilacija kot v sln. narečnem g/vosevnica je verjetno delovala tudi v ukr. vuselbnicja "gosenica" (Grinčenko, 1907-09, I, 259), karpatoukrajinskem jusalnic'a "isto" (Nikolaev-Tolstaja, 2001, 91) < *g-/v-oselbnica. Taka disimilirana predloga je bila izposojena v romun. gaselnita "voščena vešča = Galleria mellonella" (Tiktin, 1903-25, 664). Razmerje *- e- : * -e- v disimiliranih oblikah *g-lv-oselbnica (sln.) : *g-/v-oselbnica (ukr.) odraža variantnost izhodne tvorbe *g/v-psenbnica : *g-/v-osenbnica, prim. r. gusenica, ukr. gusenycja : ukr. usinnycja.
Metka FURLAN: IZ PRIMORSKE LEKSIKE, 405-410
3.3. Pleteršnik za področje Krasa omenja besedo srednjega spola govo z opozorilom, da se uporablja namesto govedo. Bezlaj jo je v ESSJ (ESSJ I, 165) brez komentarja navedel v geslu govedo. Splošnoslovansko *govgdo je v odnosu do kolektiva *govgdb (f.) singulativ tipa *čgdo "potomec" do *čgdb "potomstvo" (Vaillant, 1974, 490), v obeh pa se ohranja ide. korenski samostalnik *guou- (m., f.) "govedo = krava, bik", prim. sti. gauh "isto". Pričakovani vmesni člen med to indoevrop-sko besedo in psl. *govgdb : *govqdo, tj. slovanska na-zalna tvorba *gov%, kot je izpostavil Vaillant (1974, 490), pa v slovanski leksiki še ni bila evidentirana.
3.3.1.	Prepoznamo pa jo lahko prav v primorski leksiki. Osamljenemu kraškemu govo lahko danes pridružimo yo've (n.) "žival (kot glava živine)" iz Koštabone in iz Boršta (Cossutta, 2002, 248). Obe besedi sta pomenili enako kot singulativ govedo, tj. konkretno glavo govedi, pri čemer je istrski pomen razumljiv v kontekstu dejstva, da je bil pri nas konj redek in zato ni bil zajet v izraz živina. Čeprav sklanjatvenega vzorca ne navajata niti Pleteršnik in niti Cossutta, variantno izglasje - o : -e dovoljuje izvajanje iz nazalnega samostalnika *gov", ker je izglasni -o v govo lahko lokalni refleks za prvotni *-£. V nekaterih kraških govorih je namreč izglasni - o nastal po vokalizaciji iz -p nazalnega izvora,4 kot ponazarja refleks semo za sln. seme < *slimg, prim. slemo (Grgar; SLA), siemo (Solkan; SLA), sipmo (Miren, Oslavlje; SLA). Pri tem je zanimivo, da je to fonetično potezo l. 1607 zabeležil že Alasija: Jemo "femenza".
3.3.2.	Kraško govo se v naglasnem mestu razlikuje od istrskega yo've. Ker na Krasu akcentski umik tipa oko < oko ni potrjen (Ramovš, 1935, 65), v Koštaboni in Borštu pa je znan, npr. v b'layo "živina" (Cossutta, 2002, 248) : sln. knjiž blago, je kraško govo razložljivo iz izhodne oksitonirane oblike *govg', ki se je po pričakovanem naglasnem umiku razvila v sln. kraško * govo, kar je nadalje dalo govo. Čeprav bi bilo možno domnevati, da je istrska oblika prvotno oksitoniranost ohranila pod vplivom sinonima govedo v času, ko se je skrajšani stari akut v neprvih slovenskih zlogih že po-dajšal, se zdi bolj verjetno, da tako kot krkavško pra'se "odojek" (Cossutta, 2002, 228) < *porsg = hrv. prase ob širšem sln. prase < *porsg odraža varianti analoški ba-ritonirani imenovalnik *govg po akz. *govenb prvotne akc. paradigme *gov" (nom. m. sg.), akz. *govenb.
3.3.3.	Tudi v širšem slovanskem merilu osamljeno kraško-istrsko *gove "govedo", tj. ali krava ali bik, za-
polnjuje besedotvorno vrzel, ki je do sedaj zijala med izhodiščnim praide. korenskim samostalnikom za govedo *guou- in psl. singulativom *gov"do ter kolektivom *govgdb. V tem oziru je torej ta primorska beseda pomemben slovanski besedotvorni arhaizem in kaže, da je bil praide. korenski samostalnik za govedo v praslovan-ščino prestrukturiran prek nazalne osnove moške dekli-nacije *gove, akz. *govenb tipa *kore, akz. *korenb (: sln. koren), prim. r. csl. korja (m.), g. korene (Vaillant, 1930-39, 490). Sprememba v sln. srednji spol iz prvotnega moškega je razumljiva, ker se tovrstne nazalne osnove moškega spola razen redkih cerkvenoslovanskih primerov (Vaillant, 1930-39, 490 s.) ohranjajo v starih tožilniških oblikah, kot ponazarja naše koren.
3.4. Med osamljene primorske besede spada tudi koštabonsko valjer v besedni zvezi '$itot u 'val'or z bp'dilon "metati z lopato = badiljem", pri katerem Cossutta, ki je besedno zvezo zabeležila, pojasnjuje, da u 'val'or pomeni "v zrak" (Cossutta, 2002, 120). To pa dopušča 'val'or povezati z zahodnoslovenskim ajer, g. -ja "zrak", ki je kot primorska beseda že v 16. stoletju zabeležena pri Megiserju: ajer "Luft", kasneje leta 1607 kot aier "aere, luft" pri Alasiju, v Reziji je znana kot ajer in jajer, g. jajarja "nebo" (Steenwijk, 1992, 262), na Goriškem kot ajer, g. -ja "zrak" (Strekelj, 1887, 406). Ta star furlanizem iz aer oz. ajar "zrak, veter",5 prim. buta par ajar "v zrak metati" (Pirona, 1992, 8), se je prek primorskih govorov razširil tudi na Tolminsko, kjer npr. v Tolminskih Ravnah ajer pomeni tudi "prepih" (Lu-pišček, 1993, 187), in na Cerkljansko, kjer pomeni tudi "veter" (Kenda Jež, ustno), toda v Črnem Vrhu nad Idrijo je ajgr samo "zrak" (Tominec, 1964, 70). Na tem območju je ta romanska beseda tako kot še številne druge delno ali pa popolnoma nadomestila domači besedi zrak in veter in konkurira nemški izposojenki luft.
3.4.1. Koštabonsko 'val'or se od ajer "zrak" razlikuje v protezi, ki je, sodeč po razpoložljivem gradivu tega govora, lahko nastala po napačni morfologizaciji iz predložne zveze *v ajer "v zrak". Od ajer se 'val'or razlikuje tudi v medglasnim palatalnim l' namesto j. Zaradi slednje fonetične značilnosti ni možno, da bi bila beseda prinešena z juga, kjer se hrv. ajer kot dalmato-romanski prežitek iz lat. aer pojavlja tudi v Istri (Skok, 1971-74, I, 17). 'val'or je iz ajer gotovo nastalo po domači fonetiki, ki jo poznamo v arealno širokem paljek za pajek,6 pa tudi v kraškem lesien "jesen" (Ramovš, 1924, 169 s.), čemur lahko pridružimo še padensko
4	Furl. aer oz. ajar "zrak, veter" je neposredno fonetično razvito iz lat. aer (m.), g. aeris "spodnje ozračje, zrak; sapa, pih", ki je tako kot stcsl. aert "zrak" izposojenka iz gr. a|p (f.) "zrak, megla" (DESF I, 41; ESSJ I, 46) oz. iz stranskosklonske osnove asp-, prim. akz. aspa. Gr. a|p (f.) je brez znane etimologije (Frisk, 1973, I, 27).
5	Ob tem lokalnem kraškem fonetičnem pojavu, o katerem priča tudi npr. solkansko uremo "vreme" (SLA), mirensko uriemo "isto" (SLA), naj opozorim na Logarjevo razlago izglasja množinskih imenovalnikov ženskega spola na - o iz okolice Kanala na Soči: "Ta čudna množinska oblika je nastala takole: kratki nosnik - £ se je reduciral v - p, ta pa se je v položaju za zvočniki (m, n, l, r) vokaliziral v -o" (Logar, 1996, 322). Pojav prehajanja - p (< *-£) v -o za zvočniki torej ni bil omejen le na banjški govor.
6	Oblika z disimilativnim lj iz j se pojavlja v govorih na Goriškem, Notranjskem in spodnjem Dolenjskem, ugotavlja Ramovš (1924, 169). Znana pa je tudi v istrskih govorih.
Metka FURLAN: IZ PRIMORSKE LEKSIKE, 405-410
b'sien "isto" (Kukanja, 1987/88; Cossutta, 2002, 213), h'sien "mali jesen" (Korošci), lgsg'nika "isto" (Medja vas; Cossutta, 1987),7 prim. goriško jesenfka (Strekelj, 1887, 434). Vsi primeri imajo sekundaren palatalni O' iz j po ne povsem jasni disimilativni tendenci (Ramovš, 1924, 170), tako da bi bilo koštabonsko 'val'gr proti starejši podstavni ajer potrebno prepoznati kot fonetični ar-haizem, v katerem se zrcali historično arealno širša tendenca, ki je v slovenščini zaradi prekozložne disimi-lacije morda po zvočnikih povzročala nastanek sekundarnih palatalnih l' iz j, a so jo nadaljnji razvoji (npr.
dial. prehod l' > j v bližnjih Krkavčah in Trebešah) ali analoške izravnave med posameznimi členi besedne družine zabrisali.
4. Vsaka arealno še tako ozka beseda ali oblika je lahko pomemben člen pri sestavljanju znanja o razvoju in postanku našega jezika. Njena zgodovinska poved-nost se seveda osvetli šele z diahrono analizo, zato ima slovenska dialektologija odgovorno nalogo, da še naprej s pretanjenim posluhom beleži vsako na videz še tako neznatno podrobnost naših narečij.
FROM THE PRIMORSKA LEXIS
Metka FURLAN
SRC SASA, Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4 e-mail: metka.furlan@zrc-sazu.si
SUMMARY
The Primorska lexis as a hypernym for the vocabulary of the dialects spoken in the Resia/ Rezija, Soča, Torre/ Ter, Natisone/Nadiža Valleys and the Brda, Kras, Istria and Notranjska regions, does not denote a uniform lexical fond.
The lexis of any concrete linguistic system is represented by a combination of old, standard and new terms, irrespectively of the number of speakers or the geographical extent. The standard vocabulary differs from the old and the new by its numerical majority, higher frequency and active use in the linguistic system. The old and the new vocabulary, on the other hand, hold a minority position and do not take an active part in the linguistic system. But a synchronous analysis does not display the demarcation between these last two chronologically different lexical strata. A reasoned identification of the old and the new vocabulary in any linguistic system can only be made through a diachronic analysis based on the methods of comparison and reconstruction. The old as a minority element in a language is represented by what existed already in chronologically older cognate linguistic strata, while the new as a minority element in a language is, on the other hand, represented by what cannot be found in chronologically older cognate linguistic strata.
The Istrian adverb ponjer "later," which corresponds to pongeJe "after" of the Freising Monuments, is archaic with regard to its word-formational and syntactic images, as it represents a formation from the period when the demonstrative pronoun nje "this" and the noun vreme (weather) instead of čas (time) were used together and the semantic specialisation of "Wetter" from "time" had not occurred yet, i.e., *po n'e vermg "after this time." The Pomjan word vg'se vpnca "hazel catkin" developed via metaphor from the word denoting a caterpillar. Representing as such a semantic neologism, it historically undoubtedly corresponds to the literary Slovene word gosenica, the Sveti Anton word o'sjgvenca, the Notranjska region word osevgnca etc., developed from the Proto-Slavic language (PSl.) *g-/v-osli-nobica. The words govo, used in the Kras region for "cattle," and the Istrian yo've (n.) for "animal (as head of cattle)," recorded in the villages of Koštabona and Boršt, are two word-formational archaisms, as they reflect a nasal noun *gove (m.), accusative *goveno, which was the basis from which the PSl. collective noun *gov$db, with *gov$db as its singulative, developed. The Koštabona term 'val'gr developed from ajer "air" is a phonetic archaism reflecting a historically and spatially wider trend which in the Slovene language, perhaps due to a syllabic dissimilation via sonorants, caused the development of a secondary palatal l' from j (e.g., paljek from pajek).
Key words: dialectology, etimology, primorska lexis, archaism, neologism
7 Po podatkih, zbranih za projekt Slovenski lingvistični atlas, areal sln. dial. lesen (m.) "jesen" oz. njegovih tvorjenk, ni omejen na kraško narečje in istrske govore, saj je bil v okviru tega projekta zabeležen v Brdicah pri Kožbani, Ciginju, Zatolminu, Mostu na Soči, Trnovem, Solkanu, Koprivi, Kojskem, Proseku, Dekanih, Plavju pri Kopru in Padni.
Metka FURLAN: IZ PRIMORSKE LEKSIKE, 405-410
VIRI IN LITERATURA
ESSJ (1976-1982-1995-) - Bezlaj, F.: Etimološki slovar slovenskega jezika I-II-III-. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
BS ZI (1992): Bernik, F. et al. (eds.): Brižinski spomeniki. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana, Slovenska knjiga. DESF (1984): Dizionario etimologico storico friulano I; A-Ca.Udine, Zamboni et al.
SLA - Gradivo za Slovenski lingvistični atlas. Hrani Dia-lektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
Cossutta, R. (1987): Slovenski dialektološki leksikalni atlas Tržaške pokrajine (SDLA - TS). Trst, Universita di Tri esWe.
Cossutta, R. (2002): Poljedelsko in vinogradniško izrazje v slovenski Istri. Koper, Annales.
Frisk, H. (1973): Griechisches etymologisches Wörterbuch I-II. Zweite, unveränderte Auflage. Heidelberg, Winter.
Furlan, M. (1993): O nekaterih slovenskih dvojnicah tipa rakitje : rokitje. Slavistična revija, 41. Ljubljana, Slavistično društvo Slovenije, 219-229. Furlan, M. (1996): Alasijev italijansko-slovenski slovar -opus valde rarum. V.: Toporišič J. (ed.): Kopitarjev zbornik. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnost, 541-551. Furlan, M. (2005): Rezijansko tulac "tilnik" (Bila). Praslo-vanski anatomski termin *tuli v slovenščini. Jezikoslovni zapiski 11. Ljubljana, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Gluhak, A. (1993): Hrvatski etimološki rječnik. Zagreb, AugusW Cesarec.
Greenberg, M. L. (2000): A Historical Phonology of the
Slovene Language. Heidelberg, Winter.
Grincenko, B. D. (1907-1909): Slovar' ukrainskago ja-
zyka I-IV. Kiev, Akademija nauk Ukrains'koi RSR.
Jakomin, D. (1995): Narečni slovar Sv. Antona pri
Kopru. Trst, Skedenjski etnografski muzej.
Koštial, R. (1996): Ljudske iz šavrinske Istre. Civ, civ,
civ, sen miken, ma sen živ. Trst, Devin.
Kukanja, V. (1987/88): Slovenski dialektološki leksikalni
atlas Koprske pokrajine (SDLA - KP (1)). Tesi di laurea.
Trieste, Universita di Trieste.
Logar, T. (1996): Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave. Ljubljana, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRCSAZU.
Lupišcek, R. (ed.) (1993): Dolini Tolminke in Zadlašce. Zbornik. Tolmin, Triglavski narodni park.
Miklošič, F. (1886): Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen. Wien, Braumüller. Morato, N. (2002): Mrak eno jutrnja. Storje iz Slovenske Istre. Ljubljana, Kmečki glas.
Nahtigal, R. (1938): Slovanski jeziki. Ljubljana, Znanstveno društvo.
Nikolaev-Tolstaja, S. L. (2001): Slovar' karpatoukrain-skogo torun'skogo govora. Moskva, Rossijskaja Akademija Nauk, Institut Slavjanovedenija. Nartnik, V. (1989/90): K narečnim prislovom ponjer in tenčas. Slava IV. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 27-29. Novak, F. (1996): Slovar beltinskega prekmurskega govora. Murska Sobota, Pomurska založba. Pirona (1992): Il nuovo Pirona. Vocabolario friulano. Seconda edizione con Aggiunte e correzioni riordinate da G. Frau. Udine, Societa filologica friulana. Ramovš, F. (1924): Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzonantizem. Ljubljana, Učiteljska tiskarna. Ramovš, F. (1935): Historična gramatika slovenskega jezika VII: Dialekti. Ljubljana, Učiteljska tiskarna. Ribaric, J. (1940): Razmještaj južnoslovenskih dijalekata na poluotoku Istri. Srpski dijalektološki zbornik. Knjiga IX. Beograd, Srpska kraljevska akademija. Rigler, J. (1963): Južnonotranjski govori. Akcent in gla-soslovje govorov med Snežnikom in Slavnikom. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Skok, P. (1971-4): Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I-IV. Zagreb, Jugoslavenska akademija znanosWi i umjeWnosWi, Globus.
Steenwijk, H. (1992): The Slovene Dialect of Resia. AmsWerdam, Rodopi.
Strekelj, K. (1887): Morphologie des Görzer Mittel-karsWdialekWes miW besonderer BerücksichWigung der Be-tonungsverhältnisse.Wien.
Tiktin, H. (1903-1925): Rumänisch-deutsches Wörterbuch I-III. Bukarest, Staatsdruckerei. Tominec, I. (1964): Crnovrški dialekt. Kratka monografija in slovar. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Tomšič, M (1989): Noč je moja, dan je tvoj. Istrske šWorije. Ljubljana, Kmečki glas.
Vaillant, A. (1930-39): Les noms slaves masculins en *en. Slavia IX. 490-496.
Vaillant, A. (1974): Grammaire comparée des langues slaves. Tome IV. La formation des noms. Paris, Klinck-sieck.
Zdovc, P. (1972): Die Mundart des südöstlichen JaunWales in KärnWen. LauWlehre und AkzenW der MundarW der "Poljanci". Wien, Hermann Böhlaus Nachf.