Zborovanja »Saveza hrv. učiteljskih društava." (Dalje.) Ne morem še nečesa zamolčati, kako namreč učeni higijeniki nasprotujejo samim sebi. Tako dokazujejo »per longum et latum«, da oni komadič kruha ali sira i. t. d., ki ga sne dete okolo poldneva, ovira v naslednjih dveh, oz. treh urah pouk, a v istem času svetujejo, da se daje otrokom koncem tretje ure pouka nekaj hrane, če hočemo, da po četrturnem odmoru uspešno delamo v šolil? Pri razdeljenem pouku škoduje jed v pavzi dveh do treh ur, a pri nerazdeljenem ne ovira niti koncem četrte ure. To je Čudna doslednost! Tako se naši higijeniki plašijo vročine in svetlobe popoldan, a vprašam jih, kdaj nam prija ta vročina? To imamo, a to tudi ni redno, v rožniku, a zaradi teh nekaj popoldni vendar ne bomo zahtevali nerazdeljenega pouka. (Pri nas je drugače. Na Hrvaškem imajo julija že počitnice, a mi se julija in avgusta najbolj parimo y šoli. Opomba poročevalca.) A kar se tiče svetlobe, recimo za oblačnih dni, ve vsak dober učitelj, kako porabi čas tudi brez pisanja in knjige, pa zaradi tega se ni potreba higijeniku bati za oči naše mladine. Tako tedaj vidimo, da niso higijeniki povsem pravični, ko se zaletavajo v dnevni šolski pouk, ker je tudi naš razdeljeni šolski pouk prilagoden točno higijenskim zahtevam. Ali ne pazijo dandanes pri gradnji šol dosti na higijenske predpise ? Ali nimamo v šoli telovadbe, prostih šolskih iger, izprehodov itd. ? Pa kaj nam ponujajo higijeniki namesto našega razdeljenega šolskega pouka ? Nič drugega kakor nepretrgan peturni pouk, ki ga slavni Virchov nazivlje zločin z ozirom na deco, pa jaz ga z istim imenom imenujem tudi z ozirom na učitelje. Jaz bi v resnici rad videl učitelja, ki bi mogel uspešno delati nepretrgano vseh pet ur. Ta bi gotovo moral imeti železna pljuča. Ali g. dr. Cenkič in njegova stranka nas tolaži s kratkimi metodiškimi enotami in z neprestanimi pavzami. Ne znam, kaj bi na ta obetanja odgovoril, dovolite tedaj, da vprašam cenjene branitelje nerazdeljenega pouka: Kakšno bo metodiško delo v polurnih enotah n. pr. v višjih razredih osobito v višji ljudski šoli ? Koliko časa bi trajal resnični pouk pri vseh teh pavzahf Tukaj spominjam na svoj točni račun o izgubi končnih ur, pa ta, ki se potrudi sešteti vse Cenkičeve pavze, takoj zavrže peturni nerazdeljni pouk ne samo z ozirom na higijeniške razloge, še bolj pa z ozirom na to, ker bi taka šola grdo znižala ljudsko prosveto naroda! Opazujem nadalje, da niso ne socijalni pa tudi ne etični razlogi mojega prijatelja dr. Cenkiča neovržni, niti ni resnica, da hoče narod imeti od šole, kakor on želi, pravih koristi. Pa zakaj ne? Mi znamo, da pripada 90% našega naroda kmetiškemu stanu. Seljaki potrebujejo pomoči odrasle dece samo v težjih kmetiških opravilih, n. pr. o prvem in drugem kopanju in o trganju koruze. Žetva pride itak na početek velikih šolskih počitnic. A kako naj tedaj dete pomaga roditeljem? Cujte! Dete pride, recimo, eno uro po poldnevu domov. Nato se mora malo odpočiti, pojesti košček kruha, sira, slanine ali kar ima še drugega, in tako preideta dve uri. Potem se napoti k roditeljem na delo, na polje, ki je oddaljeno od vasi časih tudi po eno uro. A kaj dela potem ? To, kar dela vobče mladina brez nadzorstva. Ona se zabava, mogoče stori marsikatere nedopustnosti, ter se priklopi staršem šele, ko se vračajo domov. Glejte torej to hvaljeno pomoč mladine, a računajte sami, kako napreduje morala take dece!? Govoril sem o tej stvari s svojimi sremskimi seljaki, osobito z onimi iz Nikice, pa so mi vsi rekli, da bi bila taka šola zanje veliko zlo, ker bi jim otroci ostali popoldan brez nadzorstva, a šola bi jim vzela četrtek, kadar računajo na otroško pomoč. Govore pa ti moji seljaki tudi resnico. Ako uvedemo nerazdeljeni čas pouka, bi moral bitt obisk šole najtočnejši, a seljaki bi izgubili še četrtek, pa tudi vsako možnost, da jim učitelj v posebnih prilikah otroka kak dan pusti iz šole. Ce hočemo tedaj pomagati našemu seljaku, ostanimo pri svojem starem razdeljenem pouku! No, ker smo že pri tem, moram tudi to opomniti, kako se higijeniki, samo da proderejo s svojo idejo, ne boje, če vrinejo po peturnem neprestanem pouku tudi najtežja kmetiška dela otrokom. To se mi zdi čudno in rad bi znal, kako se to strinja s higijeniškimi razlogi, ki hočejo na vsak način, da se mladi organizem jači in razvija brez zapreke. Priporočam toplo to svojo pripombo v razmišljevanje svojemu protivniku, a obenem prosim vse higijenike sveta, da naj bodo milosrčni z mladino, pa da je naj ne mučijo s posli, ki jim ni dorasla. (Tako jel Odobravanje.) Cestiti predgovornik misli, da bo pri nerazdeljenem času pouka poset šole bolji, ker bi bili roditelji in otroci zadovoljni s šolo. Jaz v vsa ta obetanja ne verujem, ker bi to trebalo dokazati v praksi. Iz vsega se vidi, slavna skupščina, da so vsi razlogi, ki se navajajo za nerazdeljeni čas pouka jako problematični, tudi sem jih jaz vrstoma dovolj oslabil in ovrgel. Trde zidove svojega cenjenega protivnika sem s svojimi pedagoško-socijalnimi težkimi topovi dodobra porušil, pa hočem uničiti še eden odločni napad, in ta znamenita trdnjava bo v mojih rokah. Preden ta napad strategiški izvedem, moram še nekaj vprašati in to je: Komu bo koristil ta nerazdeljeni pouk? Učitelja ne reši preobloženja, temveč nasprotno mu še poveča težko breme učiteljsko; otroka preobloži še bolj in ga ovira z neprestanim peturnim delom v telesnem in duševnem razvitku; roditeljem ta šola nič ne koristi; e, pa kdo se naj tedaj bori za to poldnevno šolo? Jaz sem to vprašanje proučeval vestno kakor tudi moj prijatelj dr. Cenkič, a sem prišel kot pedagog do povsem protivnih rezultatov kakor so njegovi. Opazil sem ob priliki teh študij, da dopoldnevno šolo najžilavnejše zahtevajo in branijo učitelji po mestih in velikih krajih, ki bi se radi otresli na ta način popoldnevnega dela zaradi svojih osebnih koristi. Taki učitelji hočejo na vsak način odpraviti po- poldnevni pouk, da se morejo brezbrižno vdati privatnemu delu. Eni bi se potem bavili s privatnim poukom, drugi bi šli v pisarne odvetnikov in različnih društev, tretji bi kaj pisali ter se bavili s književnim poslom itd. V tem grmu tedaj tiči zajec. Ali pri nas na Hrvaškem ni dosti takih učiteljev, pa mislim, da bi bilo neopravičeno, da zaradi interesa neznatne manjšine rušimo svojo vsednevno šolo. Pri nas je namreč večina kmetiškega učiteljstva, ki ne rabi teh popoldnevov, pa kakor se vsi učitelji ne bavijo in tudi ne morejo baviti s književnostjo — da bi tudi po peturnem pouku ne bili sposobni baviti se s težkimi književnimi študijami —• tedaj res ne vem, kaj bi naši učitelji delali vsak dan popoldne. Nekateri mislijo nadalje, da bi se učitelji ta čas mogli baviti s svojo ekonomijo. No, ta strašna učiteljska ekonomija sestoji iz koščka vrta, nekoliko čebelic, časih nekaj živalic itd., a to je itak posel za družico učiteljevo. Drugega dela na selih učitelj nima, a da se peča z ekonomijo, to je stara pesem, ker, kjer ni potrebnega kapitala, tam ni ekonomije, a naš učiteljski kapital je, hvala Bogu, tak, da z njim ne moremo ne živeti ne umreti, a kaj še, da bi ga vlagali v večja podjetja! (Tako je! Vsestransko pritrtrjevanje.) (Konec.)