— 143 —
O interpretaciji pogodte.
Anca N. tirja na podlagi daritne pogodbe dedinski delež po očetu, katerega plačilo ji je bilo obljubljeno, kadar bode spremenila stan.
Prva sodnija je tožbe zahtevo odbila iz sledečih razlogov:
Tožbena aa plačilo dedinskega deleža stavljena zahteva, kateri je tožnica v končnem govoru proti predpisu sodnega reda alternativno tudi naslov dolžnega ali postavnega dela pristavila, je toženec pred vsem z ugovorom rei judicatae pobijal.
Ta ugovor je dopustljiv, kakor je zahteva v bistvenem obziru nedopustljiva, kajti tožnica more terjani znesek pod naslovom dedinskega dela le takrat zahtevati, kedar bi ji po poti zapuščinske obravnave prisojen bil (§. 797, 798, 799. obč. drž. zak.); kar pa se tu ni ti"dilo, niti dokazalo. Pogodba A. pa nima oporočne oblike, in je kot spis „inter alios" za toženca nasproti tožnici nevezaven (§. 881.).
Na vsak način bi bil toženec v smislu člena 3. le pogojno vezan ali dolžen; pogodbe je vedno po §. 914. razlagati, ker — ko bi se hotelo tožbo kot tožbo na dolžni del za veljavno smatrati bi jej v tem slučaju ugovor zastaranja nasproti stal (§. 1487.).
— Ui —
Druga sodnija je razsodbo prve instance potrdila iz sledečih razlogov:
S sodnijsko pogodbo A. je toženec po §. 1019. obč. drž. zak. sicer pravovezno dolžnost prevzel tožnici za slučaj, ko bi stan premenila, v III. členu za njo odločeni iznesek deloma kot dedinski delež po očetu in deloma kot balo odrajtati; toda tožnica je — ako ravne je že 50to leto svoje starosti dovršila — še vedno ne-omožena ostala, torej se ni prigodilo, kar je pogojeno bilo, in kar bi jo opravičevalo na podlagi omenjene pogodbe uspešno na plačilo tožiti.
Po postavi se mora torej tožbeni zahtev kot prezgoden odbiti. Najvišjemu sodnemu dvoru se stvar ni mogla predložiti, ker se je sumarno obravnavalo. —6.