Stroka pred novo preizkušnjo Slovenska umetnostnozgodovinska stroka in likovna kritika sta, odkar obstojata, neprestano na preizkušnji, do katere mere sta odvisni od dnevne politike in koliko uspevata kljub tej odvisnosti izgrajevati, ohranjati in spoštovati kriterije, ki ju, kot bolj ali manj znanstveni disciplini, vzpostavljajo. Odvis- Jure Mikuž 759 760 Anketa Sodobnosti: Jure Mikuž nost od politike je vedno prisotna, pogosto je kar nujna za fizično preživetje tako stroke kot njenih nosilcev. Le na videz paradoksalno je dejstvo, da stopnja odvisnosti navadno ni le posledica strokovne (ne)samozavesti, ampak tudi njen pogoj, ki jo pogosto poraja in omogoča. Predvsem v enopartijskih sistemih namreč odvisnost sicer kaže oportunizem strokovnjakov, vendar jim hkrati cesto edina zagotavlja možnosti za delo (zgovoren primer je dejavnost povojnih sovjetskih strukturalistov Jurija Lotmana in kolegov, ki so delali v najboljših razmerah, vendar so morali biti za to usmerjeni v pozitivistični scientizem). Pri nas se je ta odvisnost kazala v predvojnem večstrankarskem sistemu z lojalnostjo kritiških piscev stranki in prek te v podrejanju njihovih metodoloških izhodišč ideološkim načelom doktrine, ki jo je stranka zastopala. V povojni ureditvi pa v boju za naklonjenost edinega gospodarja, v boju, ki je pripeljal do enako hudih, če ne še hujših profesionalnih in strokovnoetičnih deviacij. Zato bi lahko večino ljudi, ki so se doslej ukvarjali s katerokoli dejavnostjo slovenske stroke o likovni ustvarjalnosti, opredelili glede na njihovo vedenje do aktualne politike, in to tako, da bi jih kategorizirali kar po njenih pojmih kot vladajoče, kot heroje, kot žrtve, kot ravnodušne, kot izdajalce, kot odpadnike ipd., s citiranjem nekaterih kritik pa pokazali celo na ovaduhe. Zelo redkim bi lahko pripisali strokovno avtoriteto in značajsko dosledno, celo življenjsko apolitično držo. Med vzroki za tako tesen odnos stroke do politike je seveda na prvem mestu številčna majhnost slovenskega naroda, ki tudi na tem področju nikoli ni mogla omogočiti nikakršne kompetitivnosti, kar je povzročalo zaprtost in ekskluzivfstično prilaščanje področij obdelave, nekritič-nost, samozadovoljstvo, občutek nepotrebnosti širšega preverjanja in izpopolnjevanja, slabo šolanje, umetno ustvarjanje avtoritet, paternalizem, ozkosrčno ožitev pozornosti na nacionalne teme in kriterije, pomanjkanje komparativnosti, razmnoževanje diletantizma ter še kaj. Tak uvod je bil potreben med drugim tudi zato, da se jasneje izkaže vloga naše stroke v dveh korenitih družbenih premenah, ki sta ju prinesli druga svetovna vojna in nova oblika meščanske demokracije na Slovenskem; obe je jasno spremljal očiten revanšizem tudi na področju likovne umetnosti. Ob prvem primeru lahko iz zaključene zgodovinske razdalje ugotovimo, da se je slovenska stroka v najtežjem času kljub svoji neenotnosti in teoretični šibkosti - podobno kot je to storil v obeh doslej najtežjih zgodovinskih preizkušnjah slovenski narod - uspela homogenizirati do te mere, da je dosegla pri večini predstavnikov nek minimalen strokovni konsenz, ki je seveda zadostoval, da je lahko z njim prelisičila politično ideološke boljševistične umetnostne analfabete. »Knjigo o slovenskih slikarjih izdajamo nespremenjeno, kakor je bila napisana pred našo narodnoosvobodilno borbo, čeprav se ne strinjamo z raznimi avtorjevimi analizami in ocenami razvojnih stopenj zapadnoevropskega slikarstva« so napisali v Slovenskem knjižnem zavodu, kjer so delo, ki ga je avtor France Štele napisal tik pred vojno, izdali leta 1949. Modri in dovolj prebrisani avtor pa ji je dodal precej dolgo (uvodno) »Pojasnilo o postanku in usodah knjige o slovenskih slikarjih«, kjer je, z avtoriteto zgodovinarja, med drugim lahko dvoumno zapisal tudi naslednje: »Zavedamo pa se, da naš čas marsikaj presoja drugače, kakor se je kazalo nekoč, in bi bil pri danes zasnovani knjigi izbor nedvomno precej drugačen, kakor je naš, predvsem pa se utegne uvod komu zdeti preobširen in za problematiko novega življenja celo 761 Stroka pred novo preizkušnjo neaktualen«. Seveda antološkega izbora in hierarhije slikarjev v slovenski umetnostni zgodovini ne avtor ne drugi kolegi v glavnih postavkah in ključnih imenih niso več spreminjali, in kljub temu, da so bila to leta napadov na slovenski impresionizem, tudi tega ni mogel zasenčiti tedaj vsiljeni socialistični realizem. Ko so štiri leta kasneje Josip Vidmar in za njim drugi napadli Kregarjevo abstrakcijo, bi si danes težko predstavljali, da bi bil njihov osebni okus kaj bolj odprt in sprejemljiv - le pero bi bilo morda nekoliko manj jedko — če bi bil avtor partizanski prvoborec in ne katoliški duhovnik. A priznati je treba: zaradi svojega stanu ogrožen, a morda med drugim tudi to ogroženost lirično izražajoč v svojih kontemplativnih in spravljivih meditativnih slikah, je Kregar le imel vse možnosti ustvarjati dela, ki sodijo danes med kvalitetnejša v sodobni slovenski umetnosti. Če jih ne moremo uvrstiti v sam vrh, poleg del le dveh ali treh največjih slovenskih modernih umetnikov, to gotovo ni posledica njegove osebne ogroženosti, ampak manjše intenzivnosti tistega umetniškega energetskega naboja, ki ga na primer tako prepričljivo nosijo v sebi slike Marija Preglja, dolgo po vojni sumljivega samo zaradi verske vsebine del njegovega očeta, pisatelja Ivana Preglja, in poklica njegovega tasta, pred vojno dokaj premožnega ljubljanskega obrtnika. Če se je torej v prvi zgodovinski preizkušnji stroka uspešno uprla politiki konsenzualne samozavesti in avtonomnosti, pa se druga z izzivom šele sooča. Ker gre za povsem identičen spopad s politiko, lahko poročamo po vojaško: prva bitka je vsekakor dobljena. Stroka je za zdaj uspela odbraniti dostojanstvo svojega dela in dognanj kljub vsem drugačnim poskusom in naporom prvega demokratičnega kulturnega ministra in drugih političnoideoloških eksponentov. Ti so s pozicije, ki nas je nemalokrat spomnila na ideje in diktate Ždanova ter tovarišije, zahtevali, naj umetnostna zgodovina in kritika revidirata antologije slovenske povojne umetnosti z izključitvijo vseh avtorjev, ki jih je privilegiral prejšnji sistem, naj vanjo vključita slovenske ustvarjalce iz diaspore ter naj ponovno oživi doslej zatirana in preganjana slovenska cerkvena umetnost. Prva zahteva je tesno povezana z osebnim okusom velikega ideologa naše krščanske demokracije, ki moderne umetnosti kot legitimne sploh ne priznava. Vsi slovenski ustvarjalci, ki so z vidika sodobne umetnosti ustvarili pomembna dela, so bili vse življenje prav v enakem konfliktu s prejšnjim sistemom, v kakršnem je po lastnem pričevanju ustvarjal tudi bivši minister. Vsi drugi, ki so delali na način, ki se zdi nepoznavalcem ohranjanje tradicionalnih vrednot, pa so živeli dokaj ugodno, saj občinstvo in kupci najpogosteje spregledajo, da zvesto odslikana človeška postava ni porok za humanizem, ker isto zahtevata mdr. tako socialistični realizem kot malomeščanski kič. Resni umetnostni zgodovinarji so bili že doslej dovolj resni in so vedeli, da so skoraj vsi likovni ustvarjalci v diaspori zapadli istemu nostalgičnemu svetobolju, ki je njihov izrazni svet skrčilo na vrtičkarjenje, kar z resnim modernim ustvarjanjem v svetu nima nobene zveze. Tega pri nas - kot povsod - za kriterij ne sprejema samo stroka, temveč tudi ustvarjalci sami. Ker se umetnost ne deli na svetovno, evropsko, slovensko in emigrantsko, je bilo ministrovim strokovnim umetnostnozgodovinarskim ministrantom odveč nenadzorovano trošenje denarja za dokazovanje nasprotnega z mnogimi razstavami, katalogi in drugo propagandno navlako. Se bolj preprosto je s sodobno sakralno umetnostjo: kot vedno, tako tudi v našem stoletju, ustvarjajo najboljša dela s tega področja največji umetniki, ne glede na njihovo prepričanje in 762 Anketa Sodobnosti: Jure Mikuž moralo, tako mdr. po drugi vojni celo uživač Matisse, Žid Chagall, komunist Picasso. Pri nas je za zdaj edini relevantnejši slikar tega časa še vedno Stane Kregar, toda prav evforija nasilnega protežiranja dejavnosti kot take je že rodila nezaželene stranske učinke. Resnejši in ambicioznejši mlajši ustvarjalci, ki so se intenzivneje posvetili temu področju, se že pritožujejo nad nenadno razplojenimi diletanti, ki so tu zaslutili velik denar in se obnašajo kot trgovci v templju. Stroka je torej pred novo preizkušnjo, za katero upam, da jo bo uspešno opravila v imenu tistega poslanstva, ki ji ga njena etika narekuje. Strankarska politika pa je pred novo avanturo, v kateri ima levica že na vesti socrealistično izkušnjo, desnici pa se očitno zdi, da mora kot Nejeverni