Šolska reforma. KROŽKI IN REFORMA VZGOJE IN POUKA. Naše šole se ne ganejo. Pouk in ma> nire, miselnost in delo so še vedno okorele ¦oblike iz dobe Franca Jožefa. Milijonski na= rod se ne naveliča poslušati pesmi, ki so jo drugi že davno položili v muzej svoje zgo= dovine. Zgodilo se bo mogoče, da bo pri nas novo, kar bo drugod že ostarelo; da bo pri nas napredno, kar bo drugod že reakci* onarno. Reforma vzgoje in pouka more izhajati le iz notranjega prepričanja; razumel jo bo le oni, kdor jo je preizkusil dn doživel. Štu« dij, knjige, razprave, predavanja, razgovori, ukazi, nasveti, vse drugo ima veljavo le tedaj, če jih je duševnost asimilirala; šele ko se znanje pretvori v notranjo silo, imajo pravi pomen za delo. Ali pa imajo vsd dovolj naravnega razpoloženja za asimilacijo? Tudd pri podeljevanju spoznanja je lahs ko dvoje: aLi govori eden množici ali pa go= vorijo drug drugemu; ali masa posluša ali pa sodehijejo vsi, da ustvarijo potem nov, kolektiven sklep. Pravo kulturno življenje bo začelo med nami delovati šele tedaj, ko delujoči ne bodo le redki poedinci, ampak bo duševna rodovitnost v naiem stanu po* stala nekaj splošnega. Nekateri pravijo, da bi bilo to sicer idealno, da pa so tisti časi še daleč, ko bo zavednost razgibala velik del naših sopoklicnikov. Kakšno naj bo naše podeljevanje? Med onimi, ki jim je reformni duh no= ve šole že znan in so tudi že podzkušali z udejstvovanjem, bo kolektivni način logi* čen in naraven; pasivnost med njimi je ne= mogoča, kot je Jiemogoča para brez sile na* petosti. Drugače pa bo tam, kamor še niso zašle nove evropske mdsli in kjer je treba duhove komaj seznaniti z novimi smermi, metodami in osnovnimi načeli. V takih kra= jih bo nehote vsaj nekaj časa vladalo pasiv* no razmerje med ondmi, bi dajejo, in onimi, ki sprejemajo. Kjer je le nekaj samostojno mislečih, je vzdušje živahnejše in plodo= nosnejše. Dosedaj smo skoro vse izvedeli iz dno« zemskih, zlasti nemških pedagoških knjig dn revij. Prenašale so nove ideje med nami tudi naše pedagoške revije; marsikoga so infor* mirale ter mu dale pobude, da je začel pro= učevati, misliti in poizkušati. Čudno je le, da jih je bilo tako malo, 'ki so ga razprave in poročila zanimale. Ali je težko čdtati, ali je težko misliti, To dejstvo nas je poučilo, da zgolj razprave po revijah in publikacijah ne bodo naziranja v novd šoJi toliko razši« rile, da bi to naziranje postalo naša splošna lastnina. Sile bomo vzbujali v celokupnosti našega stanu le z osebnimi zajednicami. Delotvne zajednice ufiiteljstva. Ali naj se take zajednice ustanavljajo glede na stremljenje posameznikov? Take zajednice bi bi;le zares kolektivne in za idejo samo zelo uspešne, zaradi oddaljenosti isto« mislečrh pa so nemogoče. Hočemo tudi, da ne ostanejo načela znana le nekaterim, am= pa'k da jih bo deležno čim večje število, ker le tedaj se bo mogla prenoviti naša šola. (Se nadaljuje.)