Georgia Kourtessi-Philippakis: Le paleoli- thique de la Gri.ce continentale. Etat de la question et perspectives de recherche, Histoire Ancienneet Medievale 16, Paris 1986, 268 str., 14 zmd, 21 slik, 16 tabel fotografij. Grški paleolitik je slabo raziskan. Zaradi bogate antične in prazgodovinske dediščine je bil in je še precej zapostavljen. Poleg redkih Grkov, med katere sodi tudi avtorica knjige, ki jo želimo prikazati, so se z njimi ukvarjali predvsem Angleži v Epiru (E. S. Higgs), Nemci v Tesaliji (V. Milojčič), Bojotiji (E. Schmid in R. Stampfuss) in Argolidi (L. Reisch), Ameri- čani v Argolidi (T. W. Jacobsen) in Francozi v Elidi (N. in J. Chavaillon), če naštejemo samo najvažnejše. Zaradi multinacionalnega značaja raziskav je literatura za grški paleolitik in mezolitik razdrobljena in težko dostopna. Kourtessi- Philippakis je vse te drobce zbrala in jih v strnjeni obliki sistematično predstavila na enem mestu. Knjiga je razdeljena v dva dela: v prvem (Les gisements et leur materiel) so po uprav- nih enotah predstavljena vsa znana najdišča, v drugem (Essai de synthese) pa je objavljena sinteza. Prvi del je zelo obsežen. Ko ga preberemo ali vsaj pregledamo, vidimo, da gre pri večini najdišč za naključne najdbe ali manjša izko- pavanja sondažnega značaja. Med najdišči je nekaj ključnih, in sicer so to: Petralona (Hal- kidika), Asprochaliko (Epir), Seidi (Bojotija), Franchthi (Argolida), Kephalari (Argolida) in morda še katero. Jama Petralona je svetovno znana po fosilni najdbi pokončnega človeka (Homo erectus)?, od katerega se je ohranila samo lobanja. Son- dažna izkopavanja so razkrila časovno zelo strnjen profil, v katerem imamo v razponu 4,5 m zajete sedimente zadnjih treh poledeni- tev in njim ustreznih medledenih dob. Wiirm- ski sedimenti so debeli samo 8-13 cm, riško- wttrmski pa kar 70 cm! Če je razlaga profila Pravilna (G. Kourtessi-Philippakis, si. 1), ima- mo v medledenih dobah več sedimentov kot v ledenih, torej ravno obratno, kot je običajno! Spodmol Asprochaliko sodi po obsegu izko- pavanj med najbolj raziskana in najbogatejša paleolitska najdišča v Grčiji. Po ocenah naj bi v mlajšepaleolitskih in moustčrienskih pla- steh našli skoraj 35.000 kosov različnega litič- nega gradiva. Sedimenti so debeli 4.5 m in se se nadaljujejo v globino. Med moustčrienom 'n mlajšim paleolitikom ni kontinuitete. Bliž- nje mlajšepaleolitsko jamsko najdišče Kastrit- •ia ima verjetno najdebelejše wurmske sedi- mente (6 m) in 9 m profila. Spodmol Seidi ima le 2 m sedimentov, nakar sledi jamsko dno. Najdbe pripadajo mlajšemu paleolitiku, zelo verjetno njegovi končni fazi, omenjajo pa se tudi aurignacienski elementi.' Zanimivo je, da je Seidi edino od sondiranih ali izkopanih najdišč, za katero avtorica knji- ge ne ve, kje se hranijo najdbe, čeprav ga je po vojni revizijsko izkopavala E. Schmid in našla 652 kosov litičnega gradiva. Jama Franchthi sodi med bolje raziskana najdišča. Sedimenti so debeli 9-11 m. Jamsko dno ni bilo doseženo. Pozne mlajšepaleolitske in mezolitske plasti so bile odkrite samo v spodnjem delu profila, medtem ko imamo v zgornjem delu debele neolitske in druge plasti. Najdišče je dobro absolutno datirano, ima bogato favno in bogato pelodno in makroflo- ristično sestavo. Jama Kephalari ima zelo pestro zgodovino. Najstarejše najdbe segajo v konec srednjega paleolitika, večina pa jih je iz obdobja mlajše- ga paleolitika, »predneolitika« in neolitika. Kot svetišče jo omenja že starogrški pisec Pavzanija. Uporabljali so jo tudi v bizantin- skem obdobju, danes pa je pred vhodom cer- kev. Sedimenti so debeli le dobra 2 m, nakar sledi jamsko dno. Skoraj vsa ključna najdišča so jame in spod- moli. Veliko je tudi najdišč na prostem, ki pa, razen redkih izjem, niso bila sistematično raziskana. Med bolje raziskana plana najdišča štejemo naslednja: Larisa (Tesalija), Amaliada (Elida) in Kastro (Elida). Problemi so podobni kot pri vseh planih najdiščih. Drugi del knjige ali poskus sinteze je veliko zanimivejši od prvega. V poglavju o nekdanjem okolju zvemo za obstoj ledenikov na Pindu, Olimpu in Tajgetu v času wurmske poledenitve. Snežna meja naj bi bila tedaj na višini 1950 m. Zanimiva je ugotovitev, da je imel Olimp, kljub višini, v primerjavi z drugimi, nižjimi in bolj južno ležečimi pogorji, v kvartarju relativno majhen ledenik. Najbolj verjetna razlaga za to je zelo hiter dvig gorstva v novejšem času. Le redke ledeniške tvorbe v grških gorstvih so starejše od wiirma in jih lahko pripišemo riški polede- nitvi. V istem poglavju je govor tudi o nihanju morske gladine v pleistocenu. Videti je, da so transgresije in regresije morja dobro preuče- ne, vendar lahko videz vara. V času wurmske poledenitve je bila morska gladina na splošno 100 m pod sedanjim nivojem, vendar poznamo občutna nihanja tudi iz tega obdobja. V inter- stadialu WI/II naj bi tako prišlo do večje transgresije. Pojavi transgresij in regresij so važni kot kronološki indikatorji, posredno pa so vplivali tudi na življenje paleolitskih lovcev in nabiralcev v priobalnih predelih, in sicer v smislu komunikacij in ekonomskega zaledja. Sedimentološko in pedološko je zelo zani- miva t. i. »rdeča prst«, na katero se večkrat navezujejo plana paleolitska najdišča, običaj- no srednjepaleolitskega videza. Po kemični sestavi (str. 199) spominjajo na laterite in boksite, po barvi pa na tako imenovane »rdeče plasti« (red beds), ki jih vse prištevamo k donedavna slabo raziskanim kemičnim sedi- mentom (pripomba recenzenta). Po večinskem mnenju naj bi se naložila (bolje rečeno: naj bi nastala) v srednjem ali starejšem wiirmu. Kli- matske razmere v času diageneze »rdeče prsti« so sporne. Nekateri domnevajo toplo in suho klimo, drugi vlažno in ne preveč mrzlo. Izrazi- te kemične sedimente imamo v slovenskem paleolitiku zaenkrat samo v plasteh starejšega in srednjega wiirma v jamskem najdišču Divje babe. Vendar gre v našem primeru za fosfatne sedimente, ki so lahko tudi rdečerjave barve. Edino paleolitsko najdišče s pelodnim profi- lom je jama Franchthi. Poleg peloda so v tej jami našli tudi veliko zoglenelih semen. Med njimi tudi žitarice, npr. ječmen. Svetovno zna- na sta pelodna profila z nearheoloških nahaja- lišč Philippi v Makedoniji (120-meterska vrti- na) in Ioannina I v Epiru, ki zajemata večji del pleistocena in holocena. Za nas je izredno zanimiva ugotovitev ob vrtini Ioannina I, ki se tiče wiirmskega peloda. Stepska vegetacija kaže precej hladnejšo klimo od današnje, z mrzlimi zimami in suhimi poletji. Takšen pa- dec padavin v wiirmu si težko razložimo, saj ima danes Epir največ padavin v Grčiji. Podo- ben položaj imamo tudi v slovenskem jam- skem najdišču Divje babe, ki se nahaja v neposredni bližini sedanjega področja z naj- obilnejšimi padavinami v Sloveniji. V mrzlem obdobju wiirma pa imamo tudi v Divjih babah predvsem pelod stepske vegetacije, ki dokazu- je suha poletja, medtem ko diageneza sedi- mentov priča o izrazito vlažnem obdobju. S. Bottema razlaga profil v Ioannini I z drugač- nim premikanjem ciklonskih in anticiklonskih območij v wiirmu. Mi ga lahko dopolnimo z domnevo o zamenjavi poletno-zimskega cikla padavin. V mrzlih obdobjih so lahko imela zahodna mediteranska področja večino pada- vin pozimi, v toplih obdobjih pa poleti, kar se raznoliko kaže v diagenezi sedimentov in na pelodu okoliške vegetacije, ki je bila odvisna predvsem od poletnih padavin in temperatur. Na koncu poglavja o paleoekologiji je na kratko obdelana favna. Značilna je popolna odsotnost arktičnih vrst in pomanjkanje zveri. Najpogostejši vrsti sta divji osel (Equus hy- druntinus) in gozdni jelen (Cervus elaphus). Veliko je tudi drugih gozdnih in stepskih vrst, ki velikokrat nastopajo istočasno, kar bi lahko pomenilo, da je Grčija imela v času zadnje poledenitve vlogo refugija za širše zaledje Balkanskega polotoka (pripomba recenzenta). V poglavju o načinu življenja sta zgoščeno prikazana lov in nabiralništvo. Ker je favna obdelana samo taksonomsko in biometrično, manjkajo podatki, ki se tičejo problematike lova. Podatke o nabiralništvu imamo skoraj izključno iz jame Franchthi, kjer so našli v končnih mlajšepaleolitskih plasteh velike ko- ličine semena srhkolistnic (Boraginaceae), v mezolitskih plasteh pa tudi ostanke divjih žitaric. Žitarice, predvsem divjo pšenico in ječmen, so množično nabirali konec mlajšega paleolitika tudi na Bližnjem vzhodu in pri tem že uporabljali srpe z vdelanimi mikroliti. Pomemben del prehrane so bili tudi kopenski polži (Helix cf. aspersa) in morske školjke (Patella in Monodonta). Ker so bili sedimenti presejani, so bili najdeni tudi številni ostanki rib. Natančnejše terenske metode, uporablje- ne v jami Franchthi, so nakazale nove možno- sti pri preučevanju paleolitske ekonomije v Grčiji. Zanimiva je tudi nepreverjena Higgsova hi- poteza o transhumanci v epirskem paleolitiku, ki jo je za paleolitik Argolide v modificirani obliki prevzel tudi T. W. Jacobsen. Navzočnost obsidiana z otoka Miloš v končnih mlajšepa- leolitskih plasteh iz jame Franchthi kaže na možnost plovbe po odprtem morju že v paleo- litiku. V poglavju o kamenih industrijah se avtori- ca drži običajne kronološke sheme - starejši, srednji in mlajši paleolitik. Iz obdobja starej- šega paleolitika je znanih samo nekaj naključ- nih najdb. Najpomembnejše najdišče iz obdo- bja srednjega paleolitika je Asproschaliko, v katerem Higgs razlikuje »bazalni moustčrien« in nad njim »mikro-moustčrien«. Radiome- trični dataciji obeh facies se ne ujemata z njuno superpozicijo in sta zato nezanesljivi. Med mikro-moustčrienom in mlajšim paleoli- tikom je hiatus. Druge srednjepaleolitske naj- dbe izvirajo skoraj izključno s površinskih nadišč. Z največ najdišči je zastopan mlajši paleolitik. Aurignacien ni znan, razen morda v spodmolu Seidi. Večina najdišč pripada gra- vettienu, in sicer njegovi pozni fazi s poudar- jeno mikrolitizacijo orodij. Najdene so bile tudi izrobljene konice (Kastritsa, Seidi). Velik problem grškega paleolitika je njego- va »atipičnost« v primerjavi z zahodnoevrop- skim paleolitikom in njegovo izdelano tipolo- gijo, problem, ki je vsesplošno balkanski in srednjeevropski. Avtorica pravilno ugotavlja, da se za nedefinirano atipičnostjo skriva svoj- skost grškega paleolitika, da se lahko uporab- lja francosko tipologijo v Grčiji le z veliko mero previdnosti in da se je treba lotiti izde- lave lastne tipologije, paralele grškemu paleo- litiku pa iskati predvsem na Balkanu in v jugovzhodni Evropi. Žal vsega tega avtorica ne poskuša, čeprav v zaključku mimogrede navaja številne podobnosti srednjepaleolit- skih industrij v Elidi z našo Crveno Stijeno ter podobnosti grških in srednjeevropskih li- stastih konic mousterienske starosti. Drugi nerešen problem je kronologija, kjer manjka predvsem absolutnih datacij. Tudi tu se pridružujemo izjavi avtorice: »Le fait qu'un outil ou meme plusieurs ne peuvent pas, en I'absence de donnees absolues, dater une cou- che ou un site, prčcisčment dans I'etat actuel des recherches en Gršce, doit etre serieuse- ment pris en compte« (str. 231). V nadaljevanju navaja vse absolutne dataci- je za naslednja najdišča: Larisa, Asprochali- ko, Kastritsa in Franchthi. Datacije za mou- sterien se nam zdijo prenizke, medtem ko za mlajši paleolitik nekako ustrezajo. Začetek mezolitika, ki ga v zelo skromnem obsegu poznamo samo v jami Franchthi, je postavljen v čas 10.260 ± 100 B.P. Ko knjigo preberemo, vidimo, da se je G. Kourtessi-Philippakis strogo držala podna- slova in podatke samo zbrala, ne da bi jih kakorkoli analizirala. Očitno se to na tej stop- nji raziskav ne da. V tem pogledu nas grški paleolitik zelo spominja na jugoslovanskega. Čeprav je bila knjiga tiskana in izdana v Franciji, je likovna oprema, od risb do foto- grafij, slaba. Za predloge zemljevidov uporab- lja nemško vojaško karto iz leta 1944, ki je sicer natančna, vendar nedvomno zastarela. Koristen dodatek je tematsko kazalo na koncu knjige. Ivan TURK Gisela Frcund: Das Palaolithikum der Oberneder-Hohle (Landkreis Kelheim/Do- nau). Quartar-Bibliothek 5, Bonn 1987. V dolini reke Altmiihl, blizu njenega izliva v Donavo, je vrsta pomembnih in že davno znanih paleolitskih postaj (Klausen-Hohlen I—IV, Klausennische, Schulerloch, Kastlhang- hohle itd.). Vse postaje (zdaj jih je že 17) so na pobočjih glavne doline. Manjša jama v stranski dolini, 1,5 km oddaljena od reke, je ušla pozornosti strokovnjakov. Našel jo je pa uradnik A. Oberneder iz bližnjega Kelheima in v njej od leta 1918 do 1923 tudi kopal. Delal je sam in svoje delo spretno prikrival. Nihče ni zvedel za kopanje, pa tudi kasneje svoje zbirke ni nikomur pokazal. Tako je dolga desetletja obdržal svoje odkritje v tajnosti in Šele v visoki starosti je svoje najdbe, pa tudi vse zapiske o izkopavanju prepustil inštitutu v Erlangenu. Zaradi zanimivih predmetov (pestnjaki, listaste konice, koščena konica) so v letih 1960-1963 potem stekla inštitutska izkopavanja, ki sta jih vodila takratni vodja inštituta L. Zotz in avtorica. Izkopavanje je bilo izredno težavno, ker je bilo mogoče opazovati plasti le na posameznih mestih. Oberneder je namreč izkopal 12 večjih ali manjših, pa tudi različno globokih sond in v ostankih med njimi sklenjenih profilov sko- raj ni bilo mogoče dobiti. Z izjemnim trudom, deloma tudi s pomočjo Obernederjevih zapi- skov, je bila rekonstruirana sedimentacija. Razlikovanje plasti je bilo oteženo zaradi ne- jasnih mej med plastmi in še zlasti zato, ker plasti ne potekajo horizontalno. Šele med iz- kopavanjem so ugotovili, da skalna podloga ni ravna, ampak izredno razjedena. Višinske razlike na majhne razdalje znašajo tudi do 1 meter, kar seveda vpliva na potek plasti. V besedilu je večkrat s poudarkom omenje- no, da so številni predmeti ležali v plasti poševno, nekateri pa so bili odkriti celo v navpični legi. V profilih je videti močno nagu- bano mejo med plastema 3 in 2. Vse to kaže na intenzivno gibanje sedimentov. A. Oberne- der je ločil 3 plasti, kar je novo izkopavanje v glavnem potrdilo, vendar pa je bila na globljih mestih ugotovljena še četrta plast, tudi s kulturnimi ostanki, in v minimalnem obsegu, le v najglobljih luknjah, še peta, ki pa je sterilna. Na predjamskem prostoru Oberne- der ni kopal in obstajalo je upanje, da bo tukaj mogoče reševati stratigrafske probleme. Toda tukaj ni bilo sedimentov: pri izkopava- nju so takoj pod površinsko plastjo zadeli na razjedeno skalno osnovo in upanje je šlo po vodi. Poglavju o stratigrafiji sledi pregled vsega tujega gradiva (predvsem prodnikov), ki je prišlo v jamo naravno, brez človekovega udej- stvovanja, in za artefakte uporabljenega kre- mena. Več kot polovica knjige, nad 100 strani, obsega poglavje z naslovom Paleolitski kul- turni ostanki. Oberneder je pri svojih najd- bah označil sondo in navedel plast, globine pa le okvirno. Ker so z novim izkopavanjem ugotovili, da plasti ne potekajo horizontalno in da so razmeroma tenke (ves profil v pov- prečju ni veliko debelejši od enega metra), poleg tega pa na višjih delih skalnega dna reducirane ali pa sploh manjkajo, je ugotovi- tev, kam kaj spada in kaj spada stratigrafsko skupaj, izredno težavna. V besedilo je vklju- čen tudi opis artefaktov; na številnih tablah so vsi zelo dobro narisani. Gotovo si je težko predstavljati, kako obsežno in težaško delo je tukaj opravila avtorica. Zaradi neštetih po- datkov, raznih označb plasti, globine, številk artefaktov in tabel, materiala, iz katerega so 4' Arheološki vestnik 641