PRISPEVKI ZA NOVEJŠO ZGODOVINO ¿z t2 w-w S m it tr s ^ a » I K _Q 1963 15977 10856 2560 6 2 on 1815 8 00 7 o 3 00 3 00 7 2197 4411 1419 5 ^ 8 7 1055 1962 13212 10406 2299 iN 1413 2 8 2 7 1778 3233 1394 6 o 7 6 7 8 o 1961 12333 9969 iN 1986 7 1357 2 8 iN o 5 6 1490 3115 1546 00 6 6 8 00 7 iN 1960 12943 10959 IN on 2411 0 1375 0 8 on 2 6 7 1642 3092 1462 4 iN 9 on 8 7 5 O iN 1959 14856 12126 o on 2826 3 2 00 1931 5 0 on 2 00 8 1821 2871 1352 2 O 1383 3 8 1958 15010 12335 iN 2628 0 2 2229 0 00 2 o 2 9 6 1979 2789 3 9 3 iN 1947 0 9 1957 17469 14007 on - 3071 8 2 o iN 2363 9 3 2 1008 2386 2715 3 8 8 on 2742 1416 HP 1956 19618 15921 2738 8 2 ^ on 2532 00 iN iN iN 1619 2853 3372 6 8 9 3387 1356 00 iN 1955 19493 16204 2701 6 2 iN 2565 9 9 on 2 on 1793 2995 3228 4 on 7 7 on 3409 1108 iN 1954 16600 13207 on 2330 7 2 iN 2221 o 5 2 iN 1425 2273 5 00 2 5 00 4 00 3188 0 9 Kaznivo dejanje zoper: Skupaj število obsojenih ljudstvo in državo človečnost in mednarodno pravo življenje in telo svobodo in pravice državljanov delovno razmerje čast in dobro ime osebno dostojanstvo in moralo zakonsko zvezo in rodbino človeško zdravje narodno gospodarstvo družbeno premoženje zasebno premoženje splošno varnost ljudi in premoženja Pravosodje javni red in pravni promet uradno dolžnost oborožene sile in po drugih zakonih 1964.14 Navedene letnice se nanašajo na leto obsodbe, ne na leto storitve kaznivega dejanja. Predstavljena podoba zločinov v desetih letih v Sloveniji je glede števila kaznivih dejanj in števila njihovih storilcev nekoliko zavajajoča, kajti kaznivih dejanj je bilo več, kot je bilo storilcev. Posamezni storilci so namreč v enem »zločinu« storili več kaznivih dejanj, sodišče pa je storilcu izreklo kazen za vsako storjeno kaznivo dejanje, kot ga je opredeljeval kazenski zakonik, na koncu pa je bila izrečena enotna kazen. Po teh podatkih, ki sicer ne kažejo vseh razsežnosti na eni in posebnosti ali posameznosti posameznega kaznivega dejanja na drugi strani, bi bilo treba pregledati vsak primer, ki so ga obravnavala sodišča posebej, se kaže, da je bilo največje število kaznivih dejanj s področja t. i. gospodarskega kriminala, tj. zoper narodno gospodarstvo in zoper družbeno premoženje. Sledili so »zločini« zoper javni red in pravni promet, nato zoper zasebno premoženje, v kar je mogoče šteti tudi vsako krajo. Tem kaznivim dejanjem sledijo tista zoper življenje in telo, nato pa zoper čast in dobro ime. »Političnih zločinov«, tj. zoper ljudstvo in državo, je bilo sorazmerno malo; v vsakem letu med vsemi obravnavanimi na sodiščih okoli 0,2 %, v posameznih letih tudi mnogo manj. Kazniva dejanja, s katerimi so se ukvarjala v desetletju od 1954 do 1963 redna sodišča v Sloveniji, so bila tako predvsem iz vrst »klasičnih« kaznivih dejanj in proti tem je bila naperjena »represija« države prek njenega sodnega aparata. V Za storjeno kaznivo dejanje, za zločin, je sledila kazen. Kaznovalna politika je bila v ozki povezavi s kazenskim pravom, kazensko zakonodajo, predvsem kazenskim zakonikom. Pri prikazu kaznovalne politike oziroma kazni, kakršne so bile predvidene v kazenskem zakoniku in drugi zakonodaji in so bile na tej osnovi izvajane, je treba upoštevati kazensko pravni, posebno kazensko procesni režim, ki je bil v Jugoslaviji v veljavi od konca druge svetovne vojne do začetka šestdesetih let. Kazni, ki so jih izrekala sodišča, so bile glavne in stranske. Glavne, te so se izrekale kot samostojne, so bile smrtna kazen in kazen odvzema prostosti strogega zapora in zapora, medtem ko so bile druge stranske in so jih lahko sodišča izrekala kot dodatno kazen h glavni. Nekatere je lahko sodišče izrekalo tudi kot glavne, npr. denarno kazen po kazenskem zakoniku iz leta 1951, medtem ko je bila kazen zaplembe premoženja mogoča le kot stranska kazen. Običajno je pomenila, da so bile obsojencu odvzete nepremičnine. Pri kazni zaplembe premoženja je zakon določal, kaj se sme zapleniti. Zaplenjeno premoženje je postalo lastnina države oziroma t. i. splošno ljudsko premoženje. Poleg kazni odvzema prostosti, t. i. prostostnih kazni, strogega zapora in zapora ter najtežje kazni, smrtne, ta se je po kazenskem zakoniku iz leta 1959 lahko izvedla 14 Statistični letopis SR Slovenije (dalje Statistični letopis SRS) 1964. Zavod za statistiko SR Slovenije, Ljubljana 1964, str. 449. Ta statistični letopis je bil prvi med letopisi, ki so nato izhajali za vsako leto. Pred tem je Zavod za statistiko pripravil le dva statistična letopisa za Slovenijo, in to za leto 1953 in 1955. le s streljanjem, so bile uzakonjene tudi druge kazni in varnostni ukrepi. To so bile po kazenskem zakoniku iz leta 1947 denarna kazen, zaplemba premoženja, izguba državljanstva, izguba državljanskih pravic, izguba čina, prepoved opravljanja določenega poklica, izgon, poprava škode. Kazenski zakonik iz leta 1951 je število teh kazni nekoliko zmanjšal, poleg smrtne in prostostnih kazni so bile še denarna kazen, zaplemba premoženja, omejitev državljanskih pravic namesto izgube državljanstva in izgube državljanskih pravic, prepoved opravljanja poklica. Je pa bilo bolj določeno, katere varnostne ukrepe je lahko v sodbi izreklo sodišče. Tako je bil varnostni ukrep leta 1951 oddaja v zavod za varstvo in zdravljenje v primeru, če je sodišče ugotovilo, da je storilec kaznivega dejanja neprišteven ali zmanjšano prišteven in za svojo okolico nevaren. Oddaja v zavod za duševne bolezni in psihiatrično zdravljenje je bila kot varnostni ukrep predvidena tudi leta 1961. Med varnostne ukrepe so takrat uvrstili tudi nekatere kazni, npr. prepoved opravljanja poklica, odvzem predmetov in premoženjskih koristi, nov varnostni ukrep, ki ga ni bilo v dotedanji kazenski zakonodaji, pa je bil obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov, ki se je izvajal v primeru nepogojne kazni oziroma kazni odvzema prostosti v kazensko popravnem zavodu, v primeru pogojne obsodbe pa so obsojenca poslali v določen zdravstveni zavod na zavodsko ali ambulantno zdravljenje. V Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 1961 pa je bil kot varnostni ukrep uveden tudi odvzem vozniškega dovoljenja. V letu 1960 je bilo tako v Sloveniji na osnovi te novele kazenskega zakonika odvzetih 19 vozniških dovoljenj, naslednje leto 51, leta 1962 že 182, leta 1963 pa 168.15 Kot kazen je bil mogoč tudi izgon. Zakon o izvršitvi kazni iz leta 1948 je predvidel izgon obsojenca iz kraja njegovega stalnega bivališča v kraj, ki je bil določen v sodbi. Kraj, v katerem bo živel, pa si je lahko izbral obsojenec tudi sam in je to sporočil oblastem. To je bila konfinacija. Bil pa je možen tudi izgon iz države. V zakonu o izvršitvi kazni iz leta 195116 kazni izgona iz kraja bivanja za jugoslovanske državljane ni bilo več, je pa ostala kazen izgona iz države, ki je veljala le za tuje državljane, ki so morali v sodno določenem roku zapustiti državo. Za čas, ko je veljal izgon, se taka oseba ni smela vrniti v Jugoslavijo. V zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 1961 je bila kazen izgona iz države spremenjena v varnostni ukrep. Ta zakon je posebej govoril o državljanih sosednje države. Če v določenem roku Jugoslavije niso sami zapustili, so jih jugoslovanski organi predali obmejnim organom sosednje države. Takih primerov je bilo sorazmerno malo. Leta 1957 so po sodbi slovenskih sodišč iz Jugoslavije izgnali 6 oseb, nato pa do leta 1961 po eno, v letu 1961 nobene in v letu 1963 tri.17 15 Statistični letopis SRS 1964, str. 453. 16 UL FLRJ, št. 47-436, 24. 10. 1951. 17 Statistični letopis SRS 1964, str. 453. VI Za način izvajanja kazni so poleg kazenskega zakonika pomembni tudi zakoni o vrstah in izvršitvi kazni. Vsak od kazenskih zakonikov je uzakonjal vrste kazni, za način njihovega izvrševanja pa so bili sprejeti posebni zakoni. Prvi zakon o vrstah kazni je že v začetku julija 1945 na predlog ministra za pravosodje DFJ sprejelo Predsedstvo AVNOJ-a, ki je imelo vlogo začasnega zakonodajnega organa.18 S tem zakonom je bilo predvidenih 12 vrst kazni: denarna kazen, prisilno delo brez odvzema prostosti, izgon iz kraja prebivanja, izguba političnih in posameznih državljanskih pravic, izguba pravice do javne službe, prepoved opravljanja določenega poklica ali obrti, izguba ali znižanje čina ali naziva, odvzem prostosti, zaplemba premoženja, odvzem prostosti s prisilnim delom, izguba državljanstva, smrtna kazen. Kako so se kazni, na katere so storilce kaznivih dejanj obsojala sodišča, izvajale, je bilo določeno v zakonih o izvrševanju kazni, ki so sledile kazenskemu zakoniku. Tako je bil zakon o izvršitvi kazni sprejet oktobra 1948 ,19 nato oktobra 195120 in junija 1961.21 Ti zakoni se v svojih določilih glede izvajanja kazni, zlasti glede prostostnih kazni, niso bistveno razlikovali glede tega, kako bo obsojenec kazen prestajal, kakšne so bile njegove pravice in kakšne dolžnosti in kakšen je bil ali naj bi bil način ravnanja organov, ki so skrbeli za izvajanje kazni, do njega. Za prestajanje prostostnih kazni so bile različne kazensko poboljševalne ustanove: kazensko poboljševalni zavodi, poboljševalni domovi za mladoletnike, varstveni dom za obsojene porodnice in zapori. Strogi zapor se je ločil od zapora tako po načinu kot glede na čas trajanja prostostne kazni. Kazensko popravni domovi in zapori so bili za moške in ženske obsojence. Če so bili oboji v istem KPD ali zaporu, so morali biti med seboj strogo ločeni. V kateri kazensko popravni ustanovi je obsojenec, »tisti, ki je s pravnomočno sodbo spoznan za krivega«,22 prestajal kazen, ali v kazensko popravnem domu ali v zaporu, pa je bilo odvisno od kazni, ki mu jo je naložilo sodišče. Kazen odvzema prostosti s prisilnim delom do enega leta je lahko obsojenec prestajal v zaporu, tako kot tudi kazen odvzema prostosti, če pa je bila kazen odvzema prostosti daljša, jo je prestajal v kazensko popravnem domu. To se je spremenilo po zakonu iz leta 1951, ko je obsojenec prestajal zaporno kazen strogega zapora in zapora v kazensko popravnem domu (KPD), če je bil obsojen na več kot šestmesečno kazen odvzema prostosti, drugače pa v zaporih. V obeh kazensko popravnih zavodih so bili obsojenci razdeljeni na skupine glede na vrste kaznivih dejanj, trajanje kazni in na osebnostne lastnosti posameznega obsojenca, njihovo življenje in obnašanje pred nastopom kazni in glede na prevzgojne ukrepe, ki jih je bil obsojenec deležen za zapahi. Kazensko poboljševalne ustanove so bile v pristojnosti republiških oblasti. Ustanovil jih je minister za notranje zadeve republike v sporazumu z zveznim ministrom 18 UL FLRJ, št. 48-436, 10. 7. 1945. 19 UL FLRJ, št. 92-788, 27. 10. 1948. 20 Prav tam, št. 47-436, 24. 10. 1951. 21 Prav tam, št. 24-405, 21. 6. 1961 22 Prav tam, št. 97-818, 6. 11. 1948, Zakon o kazenskem postopku, čl. 18. za notranje zadeve. Ta pa je lahko za »posamezne vrste obsojencev« ustanovil zvezne kazensko poboljševalne ustanove. Zapori pa so bili pod jurisdikcijo odsekov (oddelkov) za notranje zadeve okrajev oziroma mest. Odločitev o tem, v katero kazensko poboljševalno ustanovo je bil obsojenec napoten, je bila v pristojnosti republiškega ministra za notranje zadeve, na prestajanje kazni pa je obsojenca poslal oziroma ga napotil odsek (oddelek) za notranje zadeve okrajnega ali mestnega ljudskega odbora območja, kjer je stalno prebival. V kazensko popravni ustanovi so imeli obsojenci svoje pravice in dolžnosti. Z izvršitvijo kazni so se mu vzele ali omejile tiste pravice, ki jih je obsegala predpisana kazen na način in ob pogojih, ki so bili zapisani v sodbi sodišča in glede na zakon. V zakonodaji o izvršitvi kazni je bilo posebej povedano, da namen in način izvršitve kazni oziroma ukrepov ne sme biti tak, da bi se obsojencu povzročalo telesno trpljenje, ali da bi bilo žaljeno njegovo človeško dostojanstvo. Dolžnost obsojenca pa je bila upoštevati hišni red kazensko popravne ustanove in delati, pri čemer je moralo biti njihovo delo koristno. Obsojencem je v KPD pripadala poleg hrane, za katero je veljal pravilnik oziroma razpredelnica za prehrano, ki ga je predpisal zvezni minister za notranje zadeve sporazumno z ministrom za trgovino in preskrbo, tudi obleka, obutev, perilo, posteljnina, v zaporih pa so dobili poleg hrane le posteljnino, obleko, obutev in perilo pa so imeli svoje. Obsojenec je imel brezplačno zdravstveno varstvo in socialno zavarovanje za primer nezgode pri delu. Pravice, ki so jih imeli po zakonodaji obsojenci, so bile predvsem glede stikov s sorodniki. Ti so jih lahko obiskovali do dvakrat mesečno, z dovoljenjem upravnika zapora pa so obsojenega lahko izjemoma obiskali tudi drugi. Hišni red KPD je določal tudi vsebino pisemske pošiljke, ki so bile nadzorovane, prav tako pa je hišni red določal, koliko paketov lahko dobi obsojenec na mesec. Pakete s hrano, količine in vrste živil je določal hišni red, so lahko prejemali le ob državnih praznikih, z dovoljenjem upravnika pa tudi ob drugih priložnostih. Nasploh je moralo življenje v kazensko poboljševalnih ustanovah potekati po hišnem redu, za katerega je splošna načela predpisal zvezni minister za notranje zadeve. Hišni red je določal tudi dolžnosti obsojencev, način njihovega bivanja za rešetkami in kazni, če se tega reda niso držali ali so ga kršili. Disciplinske kazni je izrekal upravnik ustanove. O osamitvi, t. i. samici, »če je potrebno, da se doseže namen kazni«, je odločal upravnik glede na osebnostne lastnosti obsojenca in njegovo vedenje. V samici je lahko obsojenec preživel do četrtino naložene mu kazni oziroma nepretrgoma ne več kot tri leta, po zakonodaji iz leta 1961 pa do tretjine izrečene kazni, nepretrgano pa najdalj eno leto. Prostori kazensko poboljševalnih domov in zaporov so morali, kot je bilo zapisano v zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij iz junija 1961, pred tem v zakonodaji ni bilo o tem nič določenega, ustrezati krajevnim in podnebnim razmeram. Prostori niso smeli biti vlažni in morali so biti tako svetli, »da omogoča delo in branje, ne da bi bilo to kvarno za vid«. Spalnice so bile skupne in posebej je bilo določeno, da mora imeti vsak obsojenec svojo posteljo. V skupni spalnici je moralo priti na osebo najmanj 8 m3 prostornine. Glede hrane je bilo zapisano, da mora zadoščati za ohranitev zdravja in popolne telesne zmožnosti obsojenca. Obroki so moralo imeti najmanj 2500 kalorij na dan. Morali so dobivati tri obroke, pri čemer je bilo določeno, da je morala biti hrana raznovrstna. Za hrano so bile predpisane tablice.23 Preden so hrano razdelili obsojencem, jo je moral poskusiti upravnik ali uslužbenec, ki ga je ta določil, vse ugotovitve so morale biti zapisane v kontrolno knjigo. Posebej je bilo določeno, da mora biti obsojencu v vsakem trenutku na razpolago »dobra pitna voda«. V KPD in zaporih je bila za obsojence predpisana delovna obveznost. V ta namen, »za prevzgojo obsojencev, da se privadijo družbeno koristnemu delu in delovni disciplini«, so bila ustanovljena v kazensko poboljševalnih ustanovah industrijska in obrtna gospodarska podjetja. Obsojenci na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom so bili dolžni opravljati težja fizična dela, ki jih je določala uprava. Če se je po mnenju le-te v času prestajanja kazni »zadosti prevzgojil«, so mu lahko naložili lažja fizična dela. Po zakonu iz leta 1961 je bilo treba obsojencem omogočiti čim bolj raznovrstno zaposlitev. Delavnik je bil osemurni in imeli so pravico do dneva počitka na teden. Za delo, za katero je bila določena norma, so dobivali plačilo oziroma nagrado v denarju, ki je bila določena po splošnih predpisih o plačah za tisto vrsto dela. Zaslužek se je delil na tri dele: tretjino je dobil obsojenec za svoje osebne potrebe in je lahko z denarjem kupoval v zaporniški »kantini« npr. časopise, hrano, ne pa alkoholnih pijač, tretjino je lahko poslal družini, če pa ni imel komu poslati, je bil ta del vnesen v tisti prihranek, ki ga je iz tretje tretjine zaslužka ustvarjala uprava in je celoten zasluženi prihranek dobil obsojenec ob izpustu na prostost. Po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 1961 je imel obsojenec pravico tudi do letnega dopusta, če je opravljal neko delo redno nepretrgoma enajst mesecev v trajanju štirinajstih dni. Za dopust, ko obsojencu ni bilo treba delati, je bil plačan v višini povprečnega rednega mesečnega plačila v zadnjih šestih mesecih. Obsojencu je pripadala tudi »bolniška« in v času bolezni je bil plačan v višini polovice povprečnega mesečnega plačila, ki ga je dobival v rednem delovnem času v zadnjih šestih mesecih. Kaznovalna politika — kazni in izvrševanje kazni ter način prestajanja kazni odvzema prostosti — je eden od kazalnikov stopnje demokratičnosti oblasti v posamezni državi. Zakonodaja, predvsem kazenski zakonik, seveda ne kaže, kakšen je bil način izvrševanja kazni v praksi. Tega ne kažejo tudi uradna poročila, ki so jih o izvrševanju kazni pripravljali posamezni organi, ki so po zakonodaji bili pristojni za izvrševanje kazni. Črka na papirju, tako glede zakonodaje o izvrševanju kazenskih sankcij kot poročila o tem, se nedvomno razlikujejo od življenja, ki so ga za zapahi živeli obsojenci. O kaznovalni politiki in načinu, kako se je ta izvajala v primeru odvzema prostosti, imajo razumljivo svoje mnenje, ki izhaja iz lastnih izkušenj, vsi tisti, ki so 23 Tablice prehrane za obsojence so sicer bile objavljene v uradnih listih, kot je bil primer za čas pred 2. svetovno vojno, ko je bil objavljen Pravilnik o prehrani obsojencev kazenskih in drugih podobnih zavodov (Službene novine kraljevine Jugoslavije, št. 120, 30. 5. 1930), v katerem so bilo natančno za vsak obrok po dnevih in vsako hrano določene količine za zdrave, bolehne in slabotne obsojence in za bolniško hrano. Upoštevali so tudi versko pripadnost obsojencev, npr. za obsojence muslimane. skusili življenje za zapahi. Kakšno je bilo dejansko življenje obsojencev, lahko povedo le ti, pa še v takšnih primerih sta prisotni subjektivnost posameznika in selektivnost njegovega spomina. VII Koliko je bilo kaznovanih za storjena kazniva dejanja s strani civilnih sodišč, kažejo tudi statistični podatki.24 Kažejo splošne trende kaznivih dejanj, kot so jih obravnavala sodišča. Glede na sodbe civilnih sodišč se je število kaznivih dejanj v Sloveniji po letu 1948 zmanjševalo. Leta 1948 je bilo za kazniva dejanja obsojenih 18.837 oseb (12.958 polnoletnih storilcev), nato pa je število obsojenih za kazniva dejanja padlo za dve leti pod deset tisoč, leta 1951 pa je ponovno naraslo na 15.600. Od leta 1952 do 1963 je bilo število obsojenih za kazniva dejanja v Sloveniji bolj ali manj stalno, med 12.560 leta 1953 in 16.200 leta 1955, kar je bilo v tem desetletju največje število obsojenih, do okoli deset tisoč v začetku šestdesetih let. Gibanje števila kaznivih dejanj oziroma nihanja števila obsojenih so bila odvisna od zavzetosti delovanja organov za notranje zadeve, tožilstva in sodišč, pri čemer so na to »marljivost« vplivali politični pritiski, da je treba biti glede odkrivanja in kaznovanja kriminala bolj odločen in uspešen. Pri tem je šlo bolj za preganjanje nepolitičnega kriminala, za t. i. klasični kriminal, kajti število tistih kaznivih dejanj, ki so imela oznako politična, tj. zoper ljudstvo in državo, je od leta 1948 hitro padalo. Leta 1948 je bilo v Jugoslaviji za politična kazniva dejanja obsojenih 11.400 oseb, v Sloveniji 977, pet let kasneje pa je bilo v Jugoslaviji za politične zločine obsojenih 1283 oseb, v Sloveniji pa 114, leta 1954 pa 44. Medtem ko je število političnih kaznivih dejanj glede na obsodbe hitro padalo, leta 1963 je bilo v Sloveniji zabeleženih le 15 obsodb zoper ljudstvo in državo, je bilo število običajnih kaznivih dejanj dokaj stalno. Število kaznivih dejanj zoper življenje in telo je bilo v petdesetih letih precej enakomerno, med 2300 leta 1954 in 2500 leta 1963, odstopanje, ko jih je bilo nad tri tisoč, je leta 1957. Najmanjše število obsodb za tovrstna kazniva dejanja je bilo leta 1961, ko jih je bilo manj kot dva tisoč. Nasploh je bilo število kaznivih dejanj zoper življenje in telo med največjimi, več je bilo le sodb za kazniva dejanja zoper zasebno premoženje. Kazni, ko so jih dobivali za storjena kazniva dejanja storilci le-teh, so bile različne. Največ jih je bilo prostostnih. Število smrtnih kazni je po letu 1954 močno padlo; leta 1948 je bilo v Sloveniji izrečenih 51 smrtnih kazni, leta 1952 tri, med letoma 1954 in 1963 pa so sodišča v Sloveniji izrekla štiri smrtne kazni. Zadnja smrtna kazen v Sloveniji sploh je bila izvedena oktobra 1959, v statistiko pa je bila zabeležena šele v letu 1962; šlo je kaznivo dejanje zoper življenje in telo, namreč za ustrelitev 24 O obsojenih osebah, kaznivih dejanjih je podatke zbirala redna statistična služba. Podatki o obsojenih osebah so po obsegu popolni, upoštevane so tiste osebe, ki so bile pravnomočno obsojene. Navedene letnice so čas obsodbe, ne pa čas, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. - Statistični letopis SRS 1964, str. 529. Tabela 2: Gibanje števila obsojenih oseb v Jugoslaviji in v Sloveniji 1952-196326 Leto Jugoslavija Slovenija 1952 131.180 13.026 1953 113.413 12.558 1954 120.131 13.207 1955 139.105 16.204 1956 134.289 15.921 1957 124.288 14.007 1958 111.759 12.335 1959 122.197 12.126 1960 107.940 10.595 1961 119.496 9969 1962 121.259 10.406 1963 118.626 10.856 miličnika, ki je storilcu poskušal preprečiti beg. Sicer pa se je število smrtnih kazni v Jugoslaviji po letu 1952 močno zmanjšalo, izrečene so bile predvsem za kazniva dejanja, ki niso imela političnega značaja. V petdesetih letih ni bilo med obsojeni na smrtno kazen v Sloveniji nikogar, ki bi bil obsojen zaradi političnega »zločina«, v Jugoslaviji pa je bila zadnja smrtna kazen zaradi takšnega razloga izvedena leta 1954. Šest oseb je bilo med letoma 1954 in 1963 obsojenih na dosmrtni strogi zapor, kar je bila kazen, ki se je izrekala namesto smrtne kot amnestija zanjo. Med kaznimi odvzema prostosti je bilo največ kazni zapora. Sodišča so izrekla tudi veliko denarnih kazni. Med stranskimi kaznimi so bile tudi najštevilčnejše denarne kazni, kazen zaplembe premoženja pa je bila dokaj redka; v času od 1954 do 1963 so sodišča v Sloveniji izrekla 23 kazni odvzema premoženja.25 Število obsojencev na prostostne kazni se je večalo. Močno se je najprej zvečalo predvsem število obsojencev na krajše prostostne kazni, npr. tistih obsojenih na kazen zapora od šest mesecev do enega leta, in nato tistih s kaznijo zapora od 15 do 30 dni. Teh je bilo do leta 1957 med vsemi obsojenci največ, nad polovico vseh obsojenih v posameznem letu, v naslednjih letih pa jih je bilo manj kot obsojenih na zapor od enega do šest mesecev. Velik del obsojenih je bil obsojen pogojno. 25 Jugoslavija 1918-1988. Beograd 1988, str. 435, tab. 31-8. Tabela 3: Polnoletni obsojenci po izrečenih kaznih in varnostnih ukrepih v Sloveniji 1954-196326 Obsojeni na kazen 1954 1955 1956 1957 1958 1959 1960 1961 1962 1963 Smrtna kazen 2 1 1* Strogi zapor Dosmrtni** 1 3 - 1 2 - - - - - 15-20 5 6 8 5 7 1 - 1 1 1 10-15 9 13 6 11 8 3 13 5 5 2 5-10 20 46 32 29 18 34 29 41 27 16 2-5 134 157 110 98 77 101 125 137 151 114 1-2 146 167 154 149 151 108 227 187 190 182 do 1*** leta 165 216 210 285 297 226 - - - - Zapor 2-5 33 44 26 43 30 31 - - - - 2-3 - - - - - - 31 39 31 37 1-2 let 179 237 175 127 115 130 161 178 183 184 6-1 mesec 1145 1182 1075 645 528 557 658 653 714 795 15-30dni 7531 9176 9366 2083 1919 2153 1882 1587 1647 1386 do 15dni 1417 1350 1293 834 690 586 457 Denarna kazen 3808 4906 4719 3866 3486 3343 2288 2062 2272 2857 Stranske kazni omejitev državljanskih pravic 14 22 20 7 8 - - - - - prepoved opravljanja poklica - 7 16 3 3 4 - - - - zaplemba premoženja 6 7 - 2 - - - 7 1 - denarne kazni 125 178 148 155 134 144 160 181 158 156 Varnostni ukrepi oddaja v zavod za varstvo in zdravljenje - - 5 1 2 1 4 4 4 11 obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov - - - - - - 7 23 35 38 Prepoved opravljanja poklica - - - - - - 6 26 101 106 odvzem vozniškega dovoljenja - - - - - - 19 51 182 168 odvzem predmetov in premoženjske koristi - - - - 92 123 105 148 305 285 izgon iz države - - - 6 1 1 1 1 - 3 Pogojno obsojeni 4860 5469 5919 6881 6607 6420 5343 5113 5297 5633 * kazen izvršena oktobra 1959 ** po KZ 1959 se je smrtna kazen lahko nadomestila s kaznijo strogega zapora do 20 let (29. čl.) *** po KZ 1959 je bila kazen strogega zapora lahko le daljša od enega leta (28. čl.) Med obsojenimi je bila večina moških; žensk je bila dobra tretjina. Povprečni »zločinec«, ki so ga obsodila slovenska sodišča v petdesetih letih in v začetku šestdesetih 20. stoletja, je bil Slovenec, moški, star med 30 in 40 let, z nepopolno osnovnošolsko izobrazbo, ki je delal kot delavec in je storil zločin proti javnemu redu in 26 Statistični letopis SRS 1964, str. 453. pravnemu prometu. Dejansko je šlo za manjše »zločine«, če jih je mogoče razvrščati po teži storjenega kaznivega dejanja glede na kazenski zakonik. VIII Zločin in kazen ter tudi represija, ki jo je izvajala država, zlasti represija kot kazenski ukrep v času od konca druge svetovne vojne pa do začetka šestdesetih let 20. stoletja v Sloveniji sodijo glede na vrste zločinov in tudi kazni, ki so jih storilci dobili, kot tudi načini kazni v povsem povprečno, tudi iz t. i. demokratičnih standardov kazensko ali kaznovalno politiko. To velja bolj ali manj za to obdobje tudi za represijo. Ta se je v smislu zatiranja kriminala, zločinov glede svojih načinov proti storilcem kaznivih dejanj s časom spreminjala na bolje in je postajala bolj »humana« oziroma manj prisilna in nasilna. To velja zlasti za preganjanje t. i. političnih zločinov, katerih število se je tudi s političnimi spremembami, ki jih je doživljala jugoslovanska država od začetka, natančneje od sredine petdesetih let, zmanjševalo. Zmanjševanje kaznivih dejanj, kot so jih kazale sodbe, izrečene na sodiščih za zločine »zoper ljudstvo in državo«, je bilo predvsem plod sprememb v pogledih oblasti, ki je bila trdno v sedlu in je preganjala resnično najhujša kazniva dejanja politične narave. Nasploh pa se je represija, od organov pregona, preiskave in sodstva, ukvarjala s povsem »vsakdanjimi«, »civilnimi« zločini, ki jih zagrešijo ljudje v vseh časih, v vseh državah in v vseh režimih. Slovenija v času socializma kot politično gospodarskega sistema, ali v času »komunizma« glede na to, kdo je imel oblast, ni bila v tem nobena izjema. Niti zločin niti kazen v tem času nista imela političnega ali ideološkega predznaka, ampak predvsem in samo takšnega, kot so ga imeli in ga imajo povsod po svetu. Zločin in kazen sta pač splošni »vrednoti« človeštva. Zdenko Cepic CRIME AND PUNISHMENT : PUNISHMENT OF CRIME IN THE YUGOSLAV LEGISLATION 1945-1963 Summary We usually understand repression carried out within or by a state or its authorities as violence against the political opponents of the authorities. However, these were not the only criminal offences persecuted through the judicial system by the state authorities after World War II. Namely, perpetrators of non-political crimes did not rest. As far as "crimes" unrelated to political offences were concerned, life in Yugoslavia went on despite the changes of the authorities and political system. Completely ordinary crimes took place as well: from crimes against property, either state or private, to those against life and physical integrity, meaning theft, assault, manslaughter or murder. The authorities — just like any others — persecuted such crimes with the primary goal of protecting the citizens. As it was, the number of crimes not described as "political" far exceeded the number of crimes against the people and the state. Crime is usually followed by punishment. If a perpetrator of a criminal offence is caught and convicted, the punishment is imposed in accordance with the applicable legislation. Penalties for actions not in line with the social norms or rules as well as the aims of these punishments are provided for in the criminal codes. Punitive policy — penalties, enforcement of sentences and the ways of serving prison sentences — is one of the indicators of how democratic the authorities in an individual country are. However, the legislation does not show how the sentences were enforced in practice, nor is this indicated in the official reports, written about the enforcement of sentences by the individual competent bodies. Naturally, all those who have experienced life behind bars hold their own opinions about the punitive policy and its implementation. After World War II the new Yugoslav authorities developed their own legal system and justice administration. Criminal law, especially with regard to criminal offences not directly related to politics and the introduction of the new political and economic system, was relatively slow to change or adapt to the new regime. When the new constitution of the Yugoslav federal state was adopted in 1946, a comprehensive legal system also started developing in the field of criminal justice. The legislation with regard to the applicable penalties imposed by the civilian and military courts may have been adopted by the Presidency of AVNOJ (Anti-Fascist Council of National Liberation of Yugoslavia) in July 1945. However, the criminal code was adopted by the Yugoslav Assembly in the end of 1947 (and came into force on 12 February 1948). With it the basic demands for legal order were satisfied. The criminal code was under the influence of the Soviet criminal law and was first amended already after slightly more than three years — in the end of February 1951 the Yugoslav assembly adopted a new criminal code (in force as of 1 July 1951). The special section of this code contained a list of punishable offences and penalties for them. It also set out penalties for criminal offences, which had until then been defined in the pre-war criminal code. Thus the Yugoslav criminal law was approximated to the level of criminal laws of European countries with different political systems. As the criminal law and other sciences related to criminality developed, the need for changes and amendments became evident. In the end of June 1959 the Yugoslav Assembly adopted an act amending the criminal code of 1951. In fact this was a new criminal code, which later saw further changes and amendments. The enforcement of sentences imposed on the offenders by the courts was set out in the acts on the enforcement of sentences, which followed the criminal codes. The Enforcement of Criminal Sanctions Act was adopted in 1948, then in October 1951, and finally in June 1961. These acts were quite similar with regard to how the sentences, especially prison sentences, were to be carried out, how the convicts would serve them, and what their rights and obligations were. UDC 94(497.4)"18/19" UDK ISSN 0353-0329