SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA PRIRODOSLOVNE VEDE CLASSIS IV: HISTORIA NATURALIS institut za raziskovanje krasa * institutxjm carsologicum ACTA CARSOLOGICA KRASOSLOVNI ZBORNIK VII LJUBLJANA 1976 SPREJETO NA SEJI ODDELKA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE IN MEDICINSKE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 6. FEBRUARJA 1975 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 25. FEBRUARJA 1975 UREDIL SVETOZAR ILESiC OB SODELOVANJU ČLANOV UREDNIŠKEGA ODBORA VALTERJA BOHINCA, JOZETA BOLETA IN PETRA HABICA Tiskano s subvencijo Raziskovalne skupnosti SR Slovenije VSEBINA — INDEX Gospodaric, Rado: Razvoj jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem v kvartarju (z 1 prilogo, 39 slikami in 20 tablami)..................... 5 The Quaternary Caves Development Between the Pivka Basin and Polje ob Planina (with 1 Annex, 39 Figures and 20 Plates)...........121 Habe, France: Morfološki, hidrografski in speleološM razvoj v studenskem flišnem zatoku (s 4 prilogami in 49 slikami).....................141 Die morphologische, hydrographische und speläologische Entwicklung der Flyschbucht von Studeno (mit 4 Beilagen und 49 Abbildungen) .... 210 Habič, Peter: Hidrogeološke značilnosti povod j a Bele pri Vrhniki in problemi izrabe kraških voda za oskrbo (s 13 slikami)................215 Die hydrogeologischen Eigenheiten des Einzugsgebiets der Bela bei Vrhnika und das Problem der Ausnutzung von Karstwässern für die Wasserversorgung (mit 13 Abbildungen)...................254 Kranjc, Andrej: Tipi kraških votlin v Triglavskem pogorju (s 4 slikami)..........257 Typologie des objets speleologiques dans le massif de Triglav (Alpes Juliennes) (avec 4 figures).......................274 RAZVOJ JAM MED PIVŠKO KOTLINO IN PLANINSKIM POLJEM V KVARTARJU (z 1 prilogo, 39 slikami in 20 tabelami) THE QUATERNARY CAVES DEVELOPMENT BETWEEN THE PIVKA BASIN AND POLJE OF PLANINA (with 1 annex, 39 figures and 20 plates) RADO GOSPODARIC SPREJETO NA SEJI ODDELKA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE IN MEDICINSKE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 6. FEBRUARJA 1975 VSEBINA Izvleček — Abstract............................................................8 Uvod.................................................................9 Dosedanje raziskave in problematika............................................H Metode raziskovanja..........................................................16 Geološka zgradba krasa med Pivško kotlino in Planinskim poljem..............19 Tektonska zgradba Postojnskega krasa in okolice . .............................23 Podatki o geomorfološkem in hidrografskem razvoju............................26 Speleološke značilnosti Planinske jame........................................35 Kratek opis jam..........................................................28 Speleološke značilnosti Planinske jame...................................35 Sklepi o sedimentih in razvojnih stopnjah Planinske jame..................58 Poglavitne speleološke značilnosti Postojnskih jam..............................70 Opis nahajališč in stratigrafija jamskih sedimentov .........................72 Sklepi o sedimentih in razvojnih st<®njah Postojnskih jam.......101 Izvor alohtonih jamskih sedimentov......................102 Opis profila pri Prestranku........................102 Nahajališča proda pisanega roženca v severnem delu Pivške kotline.....106 O izvoru proda belega roženca......................108 Stratigrafsko zaporedje sedimentov in razvojne stopnje Postojnskega jamskega sistema..................................108 Skupne in različne naplavine.......................108 Zaporedje in starost razvojnih stopenj...................110 O vzrokih zasipavanja podzemlja in površja................115 Poglavitni rezultati in sklepi..........................117 The Quaternary Caves Development Between the Pivka Basin and Polje of Planina (Summary)..............................121 Literatura...................................135 Table — Plates 1—20 Izvleček udk 551.442 : 551.79 (497.12-14) Gospodaric, Rado: Razvoj jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem. Acta carsologica 7, 5—135, Ljubljana, 1976, lit. 120. Z geološkim, morfološkim, speleološkim in sedimentološkim preučevanjem je bilo mogoče ugotoviti razvoj Postojnskega jamskega sistema za srednji in mlajši kvartar. Relativni kronološki podatki so dopolnjeni z absolutnimi datacijami sige. Speleo-geneza jamskega sistema je povezana z geomorfološkim razvojem Pivške kotline in Planinskega polja ter kraškega porečja Ljubljanice v celoti. Rezultati preučevanja osvetljujejo kvartarno geologijo NW dela dinarskega krasa in jam. Abstract udc 551.442 : 551.79 (497.12-14) Gospodarič, Rado: The Quaternary Caves Development Between the Pivška kotlina (Pivka Basin) and Planinsko polje (Polje of Planina). Acta carsologica 7, 5—135. Ljubljana, 1976, Lit. 120. With the geological, morphological, speleological and sedimentological analyses the development of the Postojna Cave System in the middle and younger Quaternary time has been established. The relative cronological dates are completed with absolute dated concretions. The speleogenesis of the cave system is connected with the geo-morphological development of Pivka Basin, Polje of Planina and karstic Ljubljanica River Basin entirely. With the results of investigation the geological evolution of the NW part of Dinaric Karst and caves in Quaternary time is interpreted. Naslov — Address: dr. Rado Gospodarič Inštitut za raziskovanje krasa SAZU Titov trg 2 66230 Postojna Jugoslavija UVOD Kraški svet podzemeljske Ljubljanice sodi med najibolj zanimive dele Dinarskega krasa na slovenskem ozemlju. V karbonatnih kamninah mezozojske in terciarne starosti ter na prehodu alpske v dinarsko tektoniko so ob ustrezni klimi in geomorfološkem razvoju nastali raznovrstni kraški pojavi na površju in v podzemlju. Površje je razčlenjeno v kraška polja in zakrasele planote z vrhovi in depresijami med njimi. Kraški reliei odlikujejo številne različno velike udomice in vrtače ter škrapljasto površje, ki je komajda pokrito s prstjo, vendar skrito v bogatih gozdovih. Površinski kras dopolnjujejo številne podzemeljske jame. V njih se pretaka voda s Snežnika, Javornikov, Bloške planote, Hrušice in Nanosa na kraško Loško, Cerkniško, Planinsko in Logaško polje ter v Pivško kotlino, od tod pa nadalje po podzemlju k izvirom Ljubljanice ob Ljubljanskem barju. V Križni jami, Veliki in Mah Karlovici, Zelških jamah in Tkalci jami, v Postojnskih jamah in Planinski jami ter v Mačkovid, Logarčku, Najdeni jami in v Gradišnici zadenemo na te recentne podzemeljske tokove. V teh jamah pa poznamo tudi fosilne vodne rove z raznovrstnimi znaki nekdanje vodne aktivnosti kot so erozijsko oblikovani rovi in različne naplavine, ki se pojavljajo med jamskimi sedimenti. Po pestrih morfoloških oblikah in sedimentih posebno slovijo jame Postojnskega krasa med Pivško kotlino in Planinskim poljem (si. 1). Tu se razteza Postojnski jamski sistem s skupno okoli 23 km prehodnimi vodnimi in suhimi rovi na ponorni postojnski in izvirni planinski strani. Postojnski jamski sistem so odkrivali in preučevali številni raziskovalci od 1. 1818 naprej. Vendar se je šele v zadnjih dvajsetih letih uveljavilo spoznanje, da je s pomočjo raznovrstnih jamskih sedimentov mogoče sklepati o tem, kako in kdaj so rovi nastajali in se oblikovali. To spoznanje je pri nas prvi utemeljil S. B r o d a r (1952), ko je s preučevanjem jamskih sedimentov ob Pivški kotlini postavil hipotezo o razvoju jam v štirih fazah v obdobju zgornjega pliocena in kvartarja. V letih 1966—1971 sem v Postojnskih jamah in v Planinski jami odkril različne alohtone, paravtohtone in avtohtone Sedimente, ki doslej še niso bili znani. Zato je postalo nadaljnje preučevanje razvoja Postojnskega jamskega sistema vnovič vabljivo, kajti z najdbami sem si obetal dopolniti in razširiti veljavnost Brodarjeve hipoteze tudi na jame izven Pivške kotline. Prav tako sem upal obogatiti dosedanje skromno znanje o kvartarni geologiji Postojnskega krasa in posredno tudi krasa v porečju Ljubljanice. Zbrane in obdelane podatke ter ugotovljene rezultate podajam v predloženem delu. V uvodnih poglavjih obravnavam dosedanje raziskave in proble- SI. 1. Kraško porečje Ljubljanice s Postojnskim krasom med Pivško kotlino in Planinskim poljem Fig. 1. The Ljubljanica River Basin with belonging Postojna Karst between the Pivka Basin and Polje of Planina matiko, ki zadevajo razvoj jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem ter pojasnjujem metodo raziskovanja. V poglavjih o geološki zgradbi, geomorfolo-škem in hidrografskem razvoju ter o speleoloških značilnostih predstavljam raziskovalno območje s posebnim poudarkom na podzemeljskih kraških pojavih. Poglavitne analitične podatke prikazujem v poglavjih o Planinski jami in o Postojnskih jamah. Tu opi&ujem speleološke posebnosti, nahajališča in strati-grafijo jamskih sedimentov ter ugotavljam razvojne stopnje posameznih rovov. V posebnem poglavju govorim o poreklu alohtonih sedimentov v jami. V sklepnih poglavjih obravnavam za ves Postojnski jamski sistem skupne sedimente, razvojne stopnje in speleogenetske procese ter skušam ugotoviti njih starost. Sklepe, diskusijo z že obstoječim znanjem in nove probleme podajam v zadnjem poglavju. Zastavljeno preučevanje sem opravljal več let v okviru raziskovalnega programa Inštituta za raziskovanje krasa Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Postojni, kjer sem zaposlen. Ob razumevanju in pomoči vodstva inštituta in njegovih sodelavcev sem imel vse možnosti za terensko delo, za obdelavo materiala in sestavo predloženega dela. Pri terenskem delu v podzemlju so mi mnogo pomagali dr. P. Habič, Maja in A. Kranj c, I. Kenda, A. Vadnjal in drugi. Posebej je bila dragocena pomoč dr. P. Habiča pri izbiri obsega in načina preučevanja, pri zbiranju podatkov v podzemlju in pri izdelavi fotografske dokumentacije. Na čisto izrisane skice in načrte mi je oskrbela Vladoša Elesini. Brez sodelovanja in pomoči kolegov na inštitutu naloge ne bi mogel opraviti. Zato se jim za ves trud in podporo iskreno zahvaljujem. Med obdelavo gradiva sem za podrobnejše paleontološke in petrografske analize nekaterih vzorcev prosil Eriko Grobelšek, dr. Valerijo Osterc, dr. Katico Drobne in dr. R. Pavlovca, ki so mi rade volje priskočili na pomoč in analize opravili. Razne nasvete in rešitve sem dobil tudi pri diskusijah s prof. dr. M. Pleničarjem in prof. dr. F. Osoletom. Vsem kolegom sem za pomoč zelo hvaležen. Razen tega je prof. dr. D. Kuščer stalno spremljal moje delo na terenu in se zanimal za potek in rezultate preučevanja in posebej zaključno fazo obdelave usmerjal k boljšim in pravilnejšim sklepom. Za trajno skrb in vzpodbudo se mu ne morem dovolj zahvaliti. DOSEDANJE RAZISKAVE IN PROBLEMATIKA Podatke o Postojnskem krasu in njegovih jamah najdemo raztresene v geološki, geografski, arheološki, biološki in drugi literaturi. Številne opise tukajšnjega podzemlja s poskusi tolmačenja njegovega nastanka in razvoja podajajo vodniki po Postojnski in sosednjih jamah, pa tudi nekatera dela o slovenskem krasu, kjer so Postojnske jame obravnavane na najbolj vidnem mestu. Prvi poskusi, da bi pojasnili razvoj Postojnskih jam so povezani z opisom raznovrstne sige, ilovice in kosti jamskega medveda v vodniku A. Schaffen-ratha (1829). Prirodoslovca H. Freyer in F. v. Hohenwart (1830-32) sta predvsem iskala poreklo fosilnih kosti, vendar razmišljala tudi o tem, kako so kosti zašle med jamsko sigo, podorne skale in ilovico. A. Schmidl (1854) je v svojem monografskem delu o jamah okoli Postojne opisal za tisto dobo epohalna odkritja v podzemeljski Pivki in Raku ter več povedal o različnih tipih kraških jam kot pa o njihovem nastanku. Njegove podatke je s pridom uporabil F. Kraus (1894) v speleološkem učbeniku, kjer govori o Postojnski jami kot jami erozijskega nastanka. E. A. M artel (1894) je dotedanjemu znanju dodal več odkritij in stvarnih opisov. Skupaj z domačini je kot prvi prodrl po podzemeljski Pivki do Magdalene jame, jo izmeril in morfološko opisal. Na načrt jame je začrtal površinske udornice in ugotovil, da so genetsko povezane s podzemeljskimi rovi. Speleološke raziskave v Postojnskem jamskem sistemu sta nadalje opisala F. Mühlhofer (1907) in A. Per ko (1910). Slednji je posredoval prvi konkretni podatek o starosti sige v Postojnski jami. Na podlagi recentne rasti sige je namreč izračunal, da je bil Zvrnjeni steber pred "Veliko goro okoli 150 000 let star, ko se je pred 67 000 leti prelomil in zvrnil. Prva svetovna vojna je zavrla dotlej uspešno raziskovalno delo in preučevanje Postojnskega krasa, tako da so domači raziskovalci, med njimi A. M e -lik (1928; 1951) in S. B rod ar (1952), dokaj pozno uspeli povezati in pojasniti kraške pojave z geološkimi in geomorfološkimi podatki, ki jih je publi-ciral F. Kossmat (1905; 1916). V delu iz 1. 1916 razberemo, da bi se naj zakrasevanje tudi na postojnskem območju bilo začelo v mlajšem pliocenu s poglabljanjem dohn in kraških polj v uravnani relief in s prestavljanjem površinske vodne mreže v podzemlje. Kar zadeva speleološko preučevanje med obema svetovnima vojnama, ko je bilo ozemlje Postojnskega krasa pod italijansko okupacijo, je treba omeniti izdelavo podrobnih načrtov obeh poglavitnih jam (Postojnske in Planinske) v merilu 1 :500, ki so še danes v rabi, in tudi dela pri urejanju boljših dostopov in prehodov po podzemlju. Med pomembnejšimi objavljenimi deli je omeniti opise, načrte in fotografije o Postojnskem jamskem sistemu, ki so bili objavljeni v Duemila Grotte (L. Bertarelli & E. Boegan 1926), gravimetrične meritve E. Solerja (1934) in F. A n e 11 i j a (1936), s katerimi so hoteh spoznati neznane po>dzemeljske rove med Pivko jamo in Planinsko jamo, ter razpravo R. Battaglia (1933) o razvoju jam v začetni erozijski in kasnejši akumulacijski fazi. Speleološke raziskave v Rakovem rokavu je opravljal F. Mühlhofer (1933), hidrološke v podzemeljski Pivki pa A. Perco&E. Boegan (1928) in A. Perco&S. Gradenigo (1942). Po drugi svetovni vojni je s speleološkim raziskovanjem na Postojnskem krasu začel 1. 1948 umrli A. S e r k o, za njim pa sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa SAZU in Jamarskega društva »Luka Ceč« v Postojni. Opise najdenih rovov je objavil I. Michler (1952/53; 1952/53 a; 1955; 1955/56; 1959; 1959/60; 1963/64). I. Michler (1959/60, 193) je opisal sistem Postojnskih jam kot »eno samo močno razčlenjeno in nedeljivo celoto«, katere sestavni deli »časovno ne sovpadajo, ker so nastajali v različnih geoloških obdobjih, v različnih vremenskih in drugih razmerah«. Mrežo sosednjih rovov je povezal v deset nekakšnih zank, prekinjenih z zasiganimi podori. Glede na današnjo vodno funkcijo je uvrstil rove v suho, obdobno poplavljeno in humidno cono, glede nastanka, razvoja in starosti jam pa se je oprl na podatke takratnih paleolitskih izkopavanj S. Brodarj a (1951; 1952) in na geomorfološke izsledke A. M e-lika (1928; 1955). Geološke podatke je povzel po G. Wagnerju (1954). Geološko oziroma tektonsko zgradbo ozemlja Postojnskega krasa je na novo podal M. Pleničar (1961). Znatno je izpolnil podatke Kossmatove karte (1905), saj je na podlagi najdene favne lahko razčlenil kamnine tega ozemlja na senonij-turonijske, turon-cenomanijske in cenomanijske ter na spodnjekredne. Na površju in v dostopnem podzemlju je spoznal apnenec grebenskega faciesa in apnenec z roženci medgrebenskega faciesa. Tektonsko je uvrstil Postojnski kras k zahodnemu krilu Borovniške antiklinale, ki je ob Pivški kotlini antikli-nalno upognjeno. Pomembna je Pleničarjeva ugotovitev (1961, 58), da so prehodni rovi Postojnskih jam večinoma vzporedni s plastmi, kjer jih pa prečkajo, postanejo suhi rovi neprehodni, v vodnih rovih pa se pojavijo sifoni. Pri nadaljnjem geološkem preučevanju Postojnskega krasa in njegove okolice (R. Gospodarič 1963; 1964; 1965; 1968; 1969) so bili natančneje kartirani litostratigrafski členi na površju in v podzemlju, ugotovljena je bila zgradba Postojnske antiklinale ter prelomi in razpoke, ki jo križajo. Z geološko zgradbo pa je bilo možno pojasniti le nekatere mlajše oblike in smeri podzemeljskih prostorov, ki niso bili zasuti s sedimenti, sigo in podori. Ker pa so taki prostori v manjšini, starost kamnin in tektonskih struktur ni zadoščala, da bi spoznali nastanek in razvoj Postojnskega jamskega sistema. Vedno znova se je postavljalo vprašanje, kakšno vlogo in pomen so pri tem imeH obilni, a nepreučeni jamski sedimenti, njihova stratigrafija in razmerje do podzemeljskih prostorov. Na ta vprašanja je zadel S. B rod ar (1952) tudi pri preučevanju paleolitske kulture in sedimentov v jamah ob Pivški kotlini. Številni izkopani profili jamskih sedimentov so mu omogočili, da je lahko razširil hipotezo R. B a 11 a g 1 i a (1933, 205) o dveh razvojnih fazah (erozijski in akumulacijski) na štiri, tako kot so prikazane na si. 2: 1. erozijsko fazo v zgornjem pliocenu ali spodnjem (starejšem) pleistocenu, 2. akumulacijsko fazo v spodnjem in srednjem pleistocenu, 3. erozijsko fazo v srednjem pleistocenu in 4. akumulacijsko fazo v zgornjem (mlajšem) pleistocenu. Prva faza je oprta na Ko&smatovo mnenje (1916), da so v zgornjem pliocenu začele vode urezovati uravnave in podzemeljsko odtekati. Druga faza se opira na vedno znova zadete alohtone fluvialne ilovice v Postojnski jami, kjer naj bi bili pred sto leti najdeni in kasneje določeni femur in zobje pritlikavega povodnega konja (Hyppopotamus pentlandi) mindel-riške starosti (I. Rakovec 1954). V novejšem času pa je I. Rakove c (1975, 227) popravil prvotno determinacijo tako, da pripada femur vrsti H. antiquus, zobje pa vrsti H. pentlandi. Slednji pa kot otoška žival ni mogel živeti v kontinentalnih moč- 550-S40 530-S2(l 510- 500 1. EROZIJSKA FAZA EROSION PHASE 1.AKUMULAC1JSKA FAZA ACCUMULATION PHASE 2.ER0ZiJSKA FAZA EROSION PHASE 2,AKUMULACIJSKA FAZA ACCUMULATION PHASE fUšni zasip ßy flysch mi M siga concretion grušč rubble MindeUrIss - Riss Würm ■ Mlajši pllocen-Spodnji pleistocen-Young Rf/ocene-ioiver Pleisiocene ■ ■ Srednji pleistocen ■ MMIo Phlstocene Zgornji pleistocen Upper Pleistocene ' Hdocen 'Holocene SI. 2. Razvoj jam ob Pivški kotlini, shema po hipotezi S. Brodarja Fig. 2. The caves development in Pivka Basin, sketch after the S. Brodar's hypothesis virjih Pivške kotline, zato tudi zobje niso mogli biti najdeni v Postojnski jami, pač pa po vsej verjetnosti le slučajno shranjeni v ljubljanskem muzeju skupaj s femurjem. H. antiquus je lahko iz spodnjega pleistocena ali mlajšega pHocena. Ti popravki I. Rakovca na novo odpirajo vprašanja o starosti alohtonih jamskih sedimentov Postojnske jame in kvartarnih naplavin v Pivški kotlini. Naplavine v jamah ob Pivški kotlini je S. Brodar (1952) imenoval fhšni zasip. V kasnejši razpravi (1966, 116) ga je označil kot »bazalno fluviatilno od-kladnino« v 2. (akumulacijski) fazi, ses.tavljeno pretežno iz peskov in ilovice. V zasip ni vštet prod ali konglomerat, ki bi bil eventualno ohranjen v jamah iz prve (erozijske) faze, kajti po S. Brodarju (1966, 113) so ga razni naravni činitelji že takr-^t odstranjevali v tolikšni meri, da so njegovi ostanki ohranjeni samo izjemno. S. Brodar domneva, da bi ga našli na skalnem dnu rovov pod fMšnim zasipom, lahko tudi v višini današnjega poniranja vode. V kolikor bi takšne sedimente tudi našli, bi morali »imeti nekaj svojskega (verjetno drugačno petrografsko in granulacijsko sestavo kot peščen in ilovnat flišni zasip — opomba G. R.) in bi bili ne le izjemno ohranjeni, temveč tudi šibki po obsegu« (S. Brodar 1952, 50). Flišni zasip je torej zamišljen kot stratigrafsko in litološko enotna naplavina vezana na poplavljeno, ojezerjeno Pivško kotlino v mindel-riškem interglacialu, kjer bi naj bih tudi ohranjeni ostanki takšnega zasipa do višine 540 m, če ne celo do 580 m (A. Me lik 1955; S. Brodar 1966). 2e kmalu pa so se pojavili ugovori proti takšnemu obsegu mindel-riškega jezera, kakor tudi proti enotnemu flišnemu zasipu v Postojnskih jamah. Na zahodnem obodu Pivške kotline, v Prestranškem in Slavenskem ravniku je F. O so le (1966; 1968) našel flišno ilovico čejz 580m visoko, ki je ni bilo moč pojasniti z ojezeritvijo. Menil je, da so bile tamkajšnje jame pokrite s primarnim flišem, ki je bil v mindel-riškem interglacialu erodiran, njegovo blato pa naplavljeno v zakraseli apnenec. Nekaj ugovorov proti trajnejši ojeze-ritvi navaja tudi F. Habe (1970, 54), saj je na severni strani Pivške kotline pred Predjamo z vrtanjem do skalne podlage našel le preperelino fliša. R. Gospodarič in P. Ha bič (1966) sta nadalje zanikala ojezeiitev kotline s tem, da sta ob ponornem robu in v podzemlju ugotovila dokaze o večkratnih poplavah, o različno starih zasipih in jamah. V zadnjem času je bila domala povsod v Postojnski jami (R. Gospodarič 1968; 1969 a; 1972) najdena flišna ilovica med dvema generacijama sige, ki ni bila odložena ali preložena le ob dvignjeni gladini vode v jami, ampak ob trajnejšem poniranju vode v višini že obstoječih, s sigo obdanih rovih. Tudi petro-grafska različnost proda v več nahajališčih je dala slutiti, da flišni zasip ne odraža le ene naplavine, pač pa več vrst naplavin med različno starimi avtohtonimi sedimenti S. Brodarjeve 4. (akumulacijske) faze. Ob tako razširjenih naplavinah v ponomih jamah je bilo te pričakovati tudi v Planinski jami, saj se tja steka ponomica Pivka iz Pivške kotline, a tudi ponornica Rak iz cerkniške strani. O flišnem zasipu v Planinski jami S. B r o -d a r ne govori, pač pa bežno omenja tamkajšnji apnenčev grušč (1952, 50) kot sediment 3. (erozijske) faze. A. M e 1 i k (1955) pa domneva morebitne pleisto-censke sedimente v Planinski jami, ki sicer na Planinskem polju niso ohranjeni. I. Gams (1965) je poskušal dognati razvojne faze Postojnskega jamskega sistema s pomočjo morfoloških kriterijev kot so podobne razsežnosti in nagnje- nost rovov. Kljub zamotanim razmeram je spoznal dve poglavitni razvojni fazi Postojnskih jam v višinah okoli 537 m in 520 m, v Planinski jami pa v višinah 480 m in 460 m. 2e sam pa je podvonul, če so uporabljeni kriteriji dovolj zanesljivi, kajti skalna dna rovov so marsikje pokrita z naplavinami, sigo in gruščem, razpadanju vedno najbolj izpostavljeni strop pa tudi ni več takšen in tam kot med pretokom ponornic«. Današnje oblike rovov so posledice nekdanje vodne aktivnosti, toda tudi posledica različnih speleogenetskih procesov, ki so prvotne vodne kanale zelo preoblikovali. O teh procesih pa v delu I. Gamsa (1965) ni najti podatkov. Nadaljnji poskxis (R. Gospodarič 1968; 1969) genetsko razčleniti pestro podzemlje Postojnskih jam je izveden na podlagi splošnih shem o razvoju kraškega podzemlja, ki jih je najti v speleološki literaturi (G. Kyrie 1923; F. Trombe 1952; T. Warwick 1953; G. W. Moore & G. Nicholas 1964; H. W. F r a n k e 1965; H. T r i m m e 1 1968). Ta genetska shema razlikuje geološko fazo (nastanek apnenca in lezik, umik morja ter tektonske procese z gubami, razpokami in prelomi), ko so nastali za zakrasevanje vsi potrebni geološki pogoji, nato pa prvo razvojno fazo podzemlja, ko so se uveljavili fizikalno-kemični procesi raztapljanja na površju in pod njim, drugo razvojno fazo s prevladujočim erozijskim izvotljevanjem in tretjo razvojno fazo, ko je vodni rov dosegel največjo razsežnost. Prvo odlaganje alohtonih naplavin in krušenje stropa zajema že prvo razpadno fazo. V drugi razpadni fazi je ponomica le še občasno zašla v rov in ga poplavljala, v tretji razpadni fazi pa so siga in avtohtoni grušč že skoraj zatrpali trajno suhi rov. V zadnji, četrti razpadni fazi je rov že popolnoma zasut s podrtim stropom, o prehodni jami ni več moč govoriti. Nadaljnje raziskave pa so pokazale, da se lahko po navedeni shemi razvija le en rov ali samo del rova in še to v primeru, če je ponomica podzemlje stalno poglabljala. V jamskih sistemih, kakršen je postojnski, pa so se v rovih istočasno uveljavljale različne faze, različni speleogenetski procesi. V rov četrte razpadne faze je npr. ponovno vdrla ponomica (R. Gospodarič 1972) in vzpostavila dogajanja, ki ustrezajo zadnjim razvojnim ali prvim razpadnim fazam. Z drugimi besedami povedano bi to pomenilo, da je eroziji sledila akumulacija in obratno, da so se med obdobja bolj ali manj aktivne ponomice vrinjala obdobja njenega umika, ko sta rove zapolnila sdga in igrušč. Rovi se torej niso vedno starali, dostikrat so se tudi pomladili v tem smislu, da jih je ponomica ponovno erodirala. V Postojnskih jamah se takšni primeri večkratnega obnavljanja rovov odražajo v sedinxentih in njihovem stratigrafskem zaporedju. Speleogenetski procesi so bili razčlenjeni tudi v Cerkniškem jamskem sistemu, v ponomi Veliki in Mah Karlovici ter izvirni Zelšfci jami (R. Gospodarič 1970). To podzemlje ima drugačno vsebino kot Postojnski jamski sistem, način preoblikovanja vodnih in suhih rovov pa se je pokazal zelo podoben. Cerkniški sistem se združuje s postojnskim v Planinski jami, zato je tu pričakovati podoben razvoj rovov, saj gre za hidrološko povezano kraško podzemlje, ki se je pleistocenski klimi in geomorfologiji ter geološki zgradbi primemo razvijalo. V pregledu dosedanjega znanja o razvoju jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem je možno spoznati več neraziskanih pojavov in nerešenih problemov. 1. Kot poglavitno neznanko moremo šteti Pianinsko Jamo. Tu poznamo sicer različno razsežne rove in delno tudi njihove hidrološke razmere, manj pa so znane tod ohranjene naplavine, njihovo razmerje do rovov, vodnega toka, sige in podomih skal. S preučitvijo teh pojavov bi morda lahko izvirni del podzemlja primerjali in vzporejali z nekoliko bolje preučenimi ponornimi jamami na postojnski strani. 2. V jamah na postojnski strani kaže posvetiti večjo pozornost stratigrafski in petrografski razčlenitvi jamskih naplavin, tako imenovanemu flišnemu nasipu. Kje se najde, kakšen je in od kod izvira njegovo raznovrstno gradivo, vsega tega dosedanje raziskave še niso zadovoljivo pojasnile. 3. Jame na postojnski in planinski strani so se nedvomno razvijale ob določenih skupnih speleogenetskih procesih. Ni pa znano, kateri procesi so skupni, kateri pa omejeni in karakteristični le za posamezne jame. 4. Podzemlje se je razvijalo skladno z geološko zgr9.dbo in geomorfološkim razvojem ozemlja Postojnskega krasa in okolice, kjer se ponikalnice zibirale, ponikale in izvirale. Zato bi veljalo ugotoviti tiste dejavnike, ki so odmerjali izdatnost, sestavo in ohranjenost zgoraj omenjenega flišnega zasipa in odrejali zasipavanje in erodiranje fosilnih in recentnih vodnih rovov. To preučevanje lahko da odgovore na vprašanja o zvezi udornic na površju z jamami v podzemlju in o poteku rovov med Postojnskimi jamami in Planinsko jamo, ki obstajajo, a jih še ne poznamo. 5. Posebej bi veljalo izluščiti vse tiste -podatke preučevanja, ki bi dopolnili dosedanjo, v mnogih primerih problematično kronološko opredelitev sedimentov, razvojnih stopenj in speleogenetskih procesov, saj bi s tem lahko obogatili dosedanje skromno znanje o kvartarni geologiji jam Postojnskega krasa in tudi porečja Ljubljanice. METODE RAZISKOVANJA Zbiranje podatkov za obravnavano temo je bilo vezano na določeno sposobnost obvladanja jamarske tehnike, na skupinsko delo in vremenske razmere. V podzemlju Postojnskega krasa je bilo mogoče raziskovati večinoma le ob nizki vodi s čolna, pa tudi v navezavi na lestvicah. Mnoge zanimive profile, stene ali strope v rovih pa sploh ni bilo mogoče doseči brez posebnih tehničnih pomagal. Mnogi profili naplavin so pokriti s sigo ali recentno naplavino in smo le z odkopavanjem videli njih obliko in sestavo. Načelo superpozicije je bilo vodilo pri relativnem rasporejanju sedimentnih plasti. To zaporedje v navpičnem pre^ku pa ni bilo vedno zvezno, kajti mnoge, tudi debele plasti so se vodoravno in prečno na rov izklinjale, po dnu odloženi material pa je lahko segal ob stenah prav do stropa. V jamah najviše ležeči material ni tudi vedno najmlajši, kot tudi ob vodnem toku najdeni sedimenti niso vedno najstarejši. V podzemeljskem sedimentacijskem okolju se naplavine odlagajo in erodirajo drugače kot na površju. V ponornih jamah so lahko naplavine iz iste dobe drugačne kot v izvirnih jamah. Naslednja posebnost podzemeljskega okolja so kope in stalagmiti in skorje sige, ki čestokrat visijo s stropa ali sten, ker je erozija odnesla skalno ali sedi-mentno podlago. Lep primer je videti pri Sotočju v Planinski jami (tab. 13), kjer visijo kope sige tako rekoč v zraku, vpete le na strop, 10—15 m pod njimi pa s€ V istem rovu pretaka današnja podzemeljska reka Pivka oziroma Unica. Ker so taki primeri pogosti v vsem jamskem sistemu, je bilo treba nekatere naplavine domnevati, čeprav jih v rovih ni več. Po izvoru smo razlikovali alohtone in avtohtone jamske sedimente. To klasifikacijo uporablja S. B rod ar (1966) za sedimente v Postojnski jami, uporabljajo pa jo tudi drugod po svetu npr. A. B ö g 1 i (1961) pri preučevanju jamske ilovice v švicarski jami Hölloch. Alohtoni so tisti sedimenti, ki so bili naneseni v podzemlje s ponomico iz nekraškega sveta, avtohtoni pa so tisti, ki so nastali v jami sami in niso doživeli nobenega vodnega transporta npr. siga, podorni grušč in drugo. Obe kategoriji sedimentov pa sta bili v jami sami večkrat prestavljeni, zato govori S. Brodar (1966, 116) o njih paravtohtoni legi. Preložitev naj bi bila pretežno vezana na pronicujočo kapnico in njene tokove. Ker pa je večinoma težko razlikovati, kdaj je transportirala kapnica in kdaj ponornica, bi o neki posebni kategoriji paravtohtonih sedimentov s posebno petrografsko sestavo in zmavostjo težko govorili. Izraza paravtohtonost se večinoma izogibamo in ga uporabljamo le v enem primeru, pri apnenčevem produ v Planinski jami, ki ga je iz neposredne bližine nanesla ponornica v današnja nahajališča. V speleološki literaturi poznamo več klasifikacij jamskih sedimentov (R. Gospodari.č 1964). Skupno izhodišče vseh je razdelitev na klastične, kemične in organske jamske sedimente. V razpravi se bomo ukvarjali predvsem s klastičnimi fluvialnimi naplavinami alohtonega izvora, ker jih je največ in tudi največ povedo o paleohidrografskih razmerah v podzemlju Postojnskega jamskega sistema. Poleg njih bomo upoštevali tudi avtohtoni kemični sediment — sigo, v kolikor je stratigrafsko vključena med omenjene naplavine. Iz številnih terenskih podatkov in analiz smo lahko ugotovili najprej posamezne, nato pa skupne naplavine in njihovo stratigrafsko zaporedje, nato pa lego in razmerje do vodnih in suhih rovov v ponomem in izvirnem delu obravnavanega ozemlja. Z medsebojnim primerjanjem in dopolnjevanjem teh podatkov smo nato ix>skušali ugotoviti skupne speleogenetske procese in končno skupne razvojne stopnje podzemlja. Takšno metodo korelacije je v speleol<^jo uvedel H. Riedl (1963), vendar le na podlagi preučevanja mikrooblik in avtohtonih sedimentov v eni jami (H. Riedl 1960; 1961), na splošno pa o njej in avtohtonih naplavinah govori H. Trimmel (1968, 68). Niti v domači, niti v svetovni speleološki literaturi pa ni najti primerov, da bi korelirali alohtone sedimente v tako razsežnem podzemlju kot je postojnsko in z njimi skušali ugotoviti razvojne stopnje ter nasploh nastajanje in razpadanje razsežnih kanalov v krasu med dvema kraškima depresijama. Takšen tip pretočnega krasa je značilen za kraško zaledje Ljubljanice, kamor spada tudi Postojnski jamski sistem. V domači speleološki literaturi je sicer dosti opisnega gradiva o jamah obravnavanega krasa, vendar le malo uporabnih podatkov o alohtonih naplavinah in metodah njih preučevanja. Dosti več je podatkov o avtohtonih sedi-mentih, katerih analize so posebno v paleolitske namene podrobno opisane in tudi pri nas uporabljane (E. Schmid 1958; F. O sole 1961; S. Brodar 1966). Poznamo pa nekaj primerov preučevanja jamskih sedimentov iz ameriškega krasa. 2 Acta carsologica 17 W. Davies in E. Chao (1959) sta preučevala zrnavost in mineraloško sestavo sedimentov v preko 200 km dolgi Mammoth Cave. Ugotovila sta različne naplavine, vendar le bežno nakazala njih sedimentološke in stratigrafske značilnosti. Bolj podrobno sta študirala primarne in sekundarne autigene minerale celestit, barit in sadro v ilovicah ter spoznala, da je z njih pomočjo možno razlikovati mlajše in starejše naplavine. M. W. Reams (1968) je predvsem preučeval izvor in sedimentacijo paso-vite rdeče ilovice v jamah Ozark platoja v zvezni državi Missouri. Ugotovitev, da se takšne ilovice odlagajo v poplavljenih jamah pri obdobnih nevihtah v določenem časovnem intervalu, bo zanimiva za podobne pasovite ilovice v Postojnski in Planinski jami, o katerih bomo kasneje razpravljali. Naslednje pomembno delo o sedimentaciji in kraških jamah je disertacija Th. E. W o 1 f a (1973), ki obravnava vzroke in procese naplavljanja klastičnih sedimentov v jame ob stiku propustnih in nepropustnih paleozojskih kamnin v krasu Allegheny platoja v osrednjih Apalačih Zahodne Virginije. Avtorjev metodološki pristop k preučevanju sloni na postavki, da po recentnih znanih dejstvih in procesih lahko spoznamo procese preteklosti, če so posledice teh procesov ohranjene. Na podlagi sheme znano neznano sedimenti neznano voda sed. strukture procesi primarni sedimenti oblika sed. telesa način pretoka je sklepal na neznane procese in pogoje sedimentacije ter jih za preiskano kraško območje tudi dovolj prepričljivo dokazal. Zal, je mogel sedimente preučevati le v ponomih jamah, ker v obravnavanem krasu ob reki Greenbrier skoraj ni dostopnih izvirnih jam. Tako ni mogel zasledovati sedimentacije vzdolž ene podzemeljske reke oziroma ponornice. Druga pomanjkljivost metodološkega pristopa disertacije Wolfeja se kaže v tem, da recentni podatki o poplavah in vodni drenaži pojasnjujejo ledenodobne speleogenetske procese, ker avtor misli, da so bile klimatske in hidrografske razmere v zadnjih 200 000 letih v obravnavanem periglacialnem krasu razmeroma konstantne. To predpostavko ni mogoče zagovarjati, saj vemo, da so se klimatske razmere v mlajšem in srednjem pleisitocenu na severnoameriškem kot tudi na evropskem kontinentu spreminjale, z njimi vred pa tudi način in procesi jamske sedimentacije. Menimo, da je pri tovrstnem preučevanju treba ločeno obravnavati aktualistične procese in jih skrajno previdno primerjati s preteklimi historičnimi podatki oziroma procesi. Nakazanima pomanjkljivo-stima se na primeru Postojnskega jamskega sistema izogibljemo, tako da pretežno obravnavamo stratigrafijo jamskih sedimentov brez poskusov, da bi dosežene ugotovitve o speleogenetskih procesih primerjali z recentnimi procesi. V jamskih sedimentih je Th. Wolfe ugotavljal zrnavost in sortiranje, da je lahko sklepal na nekdanjo hitrost ponornice. To je ugotavljal tudi iz oblik in velikosti stenskih faset ter spoznal, da oblikovanje faset in odlaganje sedimentov časovno ne sovpada. V ilovicah je analiziral razmerje med kaolinom in UUitom ter pH kot pokazateljem humiidne ali aridne klime. Ob zbiranju in analizi gradiva se je pokazalo, da ne bo mogoče v doglednem času vseh najdb podrobno obdelati. Preučili smo zato najbolj značilne in pomembne profile in podatke, vse druge pa zabeležili in shranili za nadaljnje preučevanje. V laboratoriju smo analizirali nad 200 vzorcev sipkega materiala alohtonih jamskih naplavin glede na njihovo zmavost in petrografsko sestavo, delno smo ugotavljali tudi zaobljenost in sploščenost prodne frakcije. Z električnim sejalnikom znamke VEB, Metallweberei, Orla, NDR, smo ločili suhe vzorce na posamezne frakcije proda in peska v mejah 0,02—0,5 nun, večje frakdje pa z dodatnimi siti s 5, 10, 15, 20 in 30 mm velikimi luknjicami. Frakcijo melja in gline smo že prej izločili z izpiranjem, ker si z njih analizo nismo obetali bistveno drugačnih rezultatov kot pri pregledu peska in proda, ki sta bila v središču zanimanja. Zabeležili smo le količino, ponekod tudi barvo te drobne frakcije. Nabrani vzorci pa so ohranjeni in arhivirani ter v todoče na voljo za dodatne analize. Le za dva profila (slika 35) iz Postojnske jame je B. N e -blova (1968) iz freiberške univerze določila zrnavost in mineralno sestavo melja in gline, ali kakor oboje skupaj imenujem — ilovice. Pri tem se opiramo na izrazoslovje S. Brodarja (1966), ki govori o jamski ilovici, o jamskem pesku in produ oziroma grušču kot o treh poglavitnih frakcijah v jamskih sedimentih, primernih za razlikovanje in medsebojno primerjavo. Ugotovljeno zrnavoist predstavljajo krivulje z razmejitvami med 0,02—2 mm za peščeno frakcijo, manjše frakcije štejemo k ilovici, večje pa k produ oziroma grušču. Kjer je bilo v enem profilu analiziranih več vzorcev in bi krivulje ne bile pregledne, prikazujejo razmerje med poglavitnimi frakcijami točkovni trikotni diagrami kot jih pogosto uporabljajo v petrografiji. Pri petrografski analizi peska in proda smo makroskopsko in mikroskopsko razlikovali: flišne sestavine (lapor, peščenjak, kremen, sljudo in drugo), roženec, apnenec in Hmonitne sestavine (ooide, delce skorje, geode, cevke in drugo). Procentualno razmerje teh sestavin je prikazano v trikotnih diagramih. Kjer se je apnenčev prod ali grušč javljal kot bistveni sestaAmi del vzorca, smo ga upoštevali kot samostojno komponento. Ce pa je bila apnena komponenta zastopana le s sigasto snovjo, smo jo iz vzorca ločili s solno kislino, kot samostojne komponente pa upoštevali fliš, roženec in limonit. GEOLOŠKA ZGRADBA KRASA MED PIVŠKO KOTLINO IN PLANINSKIM POLJEM STRATIGRAFSKI IN LITOLOSKI PODATKI (sliki 3 in 4) Ozemlje med Pivško kotlino in Planinskim poljem ali Postojnski kras je severozahodni podaljšek Javornikov, ki ga gradijo kamnine jurske in kredne starosti. Postojnski kras dosežejo le spodnjekredne in zgomjekredne karbonatne kamnine. Na severni strani so pokrite s triasnim dolomitom (Ts^+^)^ „a zahodni 2* 19 in jugozahodni strani ob Pivški kotlini pa z eocenskim flišem (E). Meja med spodnjo in zgornjo kredo poteka od Kačje vasi pri Planini proti jugu skoraj do Ravberkomande pri Postojni, kjer se obrne proti jugovzhodu na Javornike. Tako so Postojnske jame v zgornjekrednih, Planinska jama pa v spodnjekrednih kamninah. SPODNJA KREDA Litološko je to skladoviti in debeloskladovlti sivi apnenec z gnezdi dolomita, dolomitnih in apnenih breč. Apnančeve breče so lepo razgaljene v železniškem useku južno od Unca, vložki dolomita in breče pa v Planinski jami. Pri Sotočju te jame je med skladoma apnenca 3—4 m debela plast mokastega dolomita skupaj z oglatimi kosi temnosivega apnenca iz talnine. V začetku Pivškega rokava pa vidimo v breči na pol zaobljene, za pest velike oglate kose zrnatega, drobnoplastovitega in brečastega apnenca, kremenastega apnenca in dolomita v apnenem vezivu. Debelino teh breč je možno oceniti na 20 m. Posamezne leče pa vidimo tudi še drugod po tem rokavu. Spodnjekredno starost dokazujejo skromni ostanki rekvienij in nerinej ter številne mdlioHde. Pri Uncu so poleg miliolid še kuneoline, ki se po mnenju M. Pleničarja (1960, 55) in D. Turnškove (ustno poročilo) pojavijo šele v baremiju. Tako je možno reči, da je na preiskanem ozemlju in podzemlju razvit zgornji del spodnje krede. Na prehodu spodnjekredne v ^omjekredno serijo nastopa 80 m debel horizont apnenca z rožencem. Vidimo ga na površju, še lepše pa pred sklepom Pivškega rokava Planinsike jame (tab. 3 A). Iz stene rova molijo črne konkrecije nepravilnih oblik, ki so nekako razpotegnjene vzporedno z lezikami. Sveži odlom pokaže na siv, porozen, zelo krhek roženec. V zbrusku vidimo redke spikule spongij in drobne, nedoločljive foraminefere (analiza R. P a vi ovc a), po čemer je moč sklepati, da je roženec singenetski z obdajajočim apnencem. Vložek nekarbonatne snovi ni mogla voda tako zlahka korodirati in erodirati kot sosednji apnenec, na kar kaže tukajšnji del Pivškega rokava, ki je znatno manj razsežen kot sosednje pritočno in odtočno nadaljevanje. ZGORNJA KREDA Zgornja kreda se loči od spodnje krede po ibogati favni, s katero je bilo mogoče razdeliti kamnine na več stopenj (M. Pleničar 1960, 129; 1962, 37), razvidnih tudi na geološki karti list Postojna 1 :100 000 (1967). Cenomanij (K ^ ) se odlikuje po neskladovitem zrnatem apnencu s kapri-nidami in hondrodontami ter neitejami, ki so nekje tako pogostne, da sestavljajo kar zoogeno brečo (M. Pleničar 1963, 581). Na površju sledimo te kamnine v pol kilometra širokem pasu od planinskih serpentin proti jugu do Ravberkomande, od tod pa proti jugovzhodu na široki greben Javomikov. V podzemlju srečamo njihov spodnji del pri sklepu Pivškega rokava in v Paradižu, zgornji del stopnje pa pod zemljo ni dosegljiv, ker je zahodno nadaljevanje Paradiža zasuto, vodni rov pa je zalit z vodo. Stratigrafsko debelino lahko ocenimo na 150 m. i-SS-S o - a 0) o Ti 6 , ß -a Cd M . H tj -0 « 'S v m ■ ■ w S « O a S-«.«- . . 3 ac N (M 0 .-H 01 Ö Š S o g 2 I -sslfls C t- H -M S T3 OJ t" « S " C Ä -H ca ^ -O cd (-"C C ' -BI "S "S ^ (D a; C T3 ^ > - a Ji « s > a O 9i ^ tTS CO ^ ^ o M a) cd S -C ■ -'S Ü a; aS^ N • .S ^ $ I J. " ^ - « e ß 4H > - o S OT a-s.gjs^ CÖ S 73 ^ Š a) M C ai aiiSS ? "o aTS C C S S S "O o o S £ M g a) -S ^ o ^ o 2 Ä £ o o ^-öÄ g-ä-ö fsglli C a) g wfco s S C Ä " rä „ J«. §11 OJ T* a»"! • > S .Oh >> o tU) 3?ai C "S ^ fa .3 Mm ? Ä Turonij (K Na geološki karti list Postojna (1967) zarisani enotni turon-senonijski apnenec se je dalo razdeliti na posamezni stopnji z najdenimi keramosferinami in različno litološko sestavo apnenca. Turonijski apnenec najdemo zahodno od ceste Planina—Ravberkomanda tja do onkraj Travnega vrha (734 m), nato pa v območju Postojnskih jam. Med Ravberkomando in Postojno krene geološka meja na zahodno pobočje Javornikov. V turonijskih skladih so radioliti najbolj številni fosili. V spodnjem turoniju je skladoviti apnenec z rožencem, v zgornjem pa neskladoviti apnenec in skladoviti apnenec. V podzemlju Postojnske jame je horizont apnenca z rožencem debel najmanj 60 m, paket neskladovitega apnenca pa okoli 100 m. Turonijska stopnja ima skupno okoli 300 m debelo skladovnico. V teh kamninah so izdolbljeni domala vsi suhi rovi Postojnske jame, najbolj vzhodni Pisani rov seže celo v njegov spodnji skladoviti del. Horizont apnenca z rožencem je videti v rovih ob Veliki gori. Roženci so v nepravilnih lečah, tudi v dm debelih plasteh, ki so skupaj z apnencem močno nagubane. Rovi v apnencu z rožencem so manjši kot rovi v samem apnencu. V neskladovi-tem apnencu so današnji vodni sifoni podzemeljske Pivke, suhi rovi v ostali jami pa imajo ovalne oblike. Tektonski procesi so ta apnenec razsekali s pogostnimi navpičnimi razpokami in prelomi, ki so pri mehaničnem preperevanju površja omogočili nastajanja grušča ob udornicah npr. Črni jami, Vodnem dolu in drugih. Senonij (K Brez izrazite meje prehaja turonijski apnenec v senonijskega, ki ga najdemo v zahodnem in jugozahodnem delu Postojnskega krasa. V zrnatem debelo-skladovitem apnencu te stopnje so številne foraminifere vrste Keramospherina tergestina Stäche. Našli smo jih v apnencu okoli Pivke jame, nad Zagonom in Velikim Otokom ter ob cesti, ki vodi iz Postojne na Javornike. Bogato je tudi nahajališče v apnencu pri Plesni dvorani v Postojnski jami. Mejo med senonijem in turonijem smo začrtali tam, kjer se keramospherine več ne pojavljajo. Po ugotovitvah S. Buser j a (1965, 133) pripadajo namreč skladi s keramospherinami v slovenskih Dinaridih že zgornjemu delu santonija in kam-panija. Zgornje senonijske plasti z debeloskladovitim apnencem pripadajo že ma-astrichtiju. To dokazuje hipurit Hippurites giordanii P i r o n a , ki smo ga našli v apnencu hriba Soviča (671 m) nad Postojno, določil pa ga je M. P1 e n i č a r (1962, 63). Tudi številne sabinije v apnencu pri postojnski železniški postaji so po ustnem poročilu M. Pleničarja verjetno iz zgornjega dela zgornje krede. Skladovnica senonijskega apnenca je debela najmanj 500 m, njene prave debeline pa ni mogoče ugotoviti, ker so bile kamnine, preden jih je pokril eocenski fliš, delno erodirane. V senonijskem apnencu so vse ponorne jame Postojnskega krasa, pretežni del Podzemeljske Pivke in tudi Pivka jama. TERCIAR Po geološki karti lista Postojna (1967) leži na krednih kamninah Postojnskega krasa eocenski fliš Pivške kotline. Med Postojno, Zagonom in Studenim pa so R. Gospodaric in sodelavci (1967) ugotovili ostanke rdečega laporja, breče in konglomerata ter operkuUnskega apnenca s paleocensko favno. Zato so sklepali, da se je v spodnjem in srednjem paleocenu sedimentiral v severnem delu Pivške kotline rdeči lapor, v južnem in srednjem delu kotline okrog Prestranka in Pivke so se istočasno odlagali sedimenti liburnijske serije, na prehodu obeh majhnih sedimentacijskih bazenov pa je nastajala obrežna breča. Podobne pa-leogeografske razmere so vladale še v zgornjem paleocenu, nato pa se je morje za kratko umaknilo, da bi se v srednjem cuisiju ponovno vrnilo in začelo sedi-mentirati flišne kamnine vse od zgornjega eocena. Eocensko morje je prekrilo tudi ozemlje Postojnskega krasa. Eocenski fliš je danes ohranjen le v Pivški kotlini. Po sestavi je podoben flišu drugod v jugozahodni Sloveniji, saj vsebuje lapor, peščenjak, kalkarenit in druge klastične sedimente. To so v primerjavi z apnencem nepropustne kamenine, ki so omogočale razvoj površinske vodne mreže, ponirajoče reke pa so s flišnim drobirjem kasneje izvotlile, zasipale in ponovno izpraznile kraške jame na obodu Pivške kotline predvsem v Postojnskem krasu. KVARTARNE NAPLAVINE Geološka karta lista Postojna (1967) prikazuje v Pivški kotlini holocenske nanose rek in potokov (Pivke in Nanoščice s pritoki) ter melišča pod pobočjem Nanosa. Po podatkih S. Brodarja (1951), A. Melika (1955) in F. Habe & F. Hribarja (1965) so v ravnicah ob potokih, na pobočjih in terasah vzpetin ohranjene tudi pleistocenske naplavine. Pri sondiranju za novi most preko Pivke pred Postojnsko jamo je bila 2—3 m pod površjem ugotovljena ilovica s pelodom iz srednjega würma (A. S e r c e 1 j 1970). Pred ponomim robom slepe doline Risnik pri Velikem Otoku sta R. Gospodarič & P. Habič (1966) ugotovila teraso roženčevega proda domnevno riške starosti. Ce k tem podatkom dodamo še najdbe flišnega zasipa v obrobnih jamah (S. Brodar 1952; 1966; 1970) potem je na dlani, da je v Pivški kotlini pričakovati mnogo več kvartarnih naplavin kot jih poznamo doslej. Pri novejšem kartiranju površja in pregledu izkopov za vodovodno napeljavo med Postojno in Pivko ter avtoceste Postojna—Razdrto smo zares zasledili dosti klastičnih pleistocenskih naplavin. O njih bomo govorili v sklepnem poglavju skupaj z jamskimi sedimenti. TEKTONSKA ZGRADBA POSTOJNSKEGA KRASA IN OKOLICE Najbolj izrazite strukture Postojnskega krasa so Postojnska antiklinala in Studenška sinklinala ter Predjamski nariv. Obe gubi s smerjo NW—SE sta zelo jasno izraženi v kananinah zgornje krede na postojnski strani. Skupaj z apnencem toneta proti NW pod eocenski fliš pri Belskem in Studenem, proti SE, onkraj Ravberkomande pa se zgubljata v mo- noklinalni strukturi Javornikov. Postojnska antiklinala ima SE vergenco, njeno SW krilo je bolj nagnjeno kot NE krilo. V območju Postojnskih jam se guba cepi v dve veji. Ena veja prečka Umetni rov med Črno jamo in Postojnsko jamo ter sklep Pisanega rova, druga poglavitna pa Magdaleno jamo, Perkov rov, Lepe jame. Čarobni vrt in začetek Pisanega rova. Večina prehodnih rovov je v jugozahodnem strmem krilu gube; ob njenem temenu so podome dvorane npr. dvorana v Magdaleni jami. Velika gora, v severovzhodnem krilu pa sklenjeni in enotni rovi Črne in Pivke jame. Sklep Pivke jame se že bliža osi Studenške sinklinale, ki jo sicer lahko ugotavljamo samo na površju v območju udornic Vodnega dola, Kozje doline in Jeršanove doline. V tej strukturi so podzemeljski prostori porušeni, vodni kanali pa niso dostopni. Razpoke v Postojnski antiklinali so znatno bolj pogostne v temenu kot na krilih. Razvita sta sistema NW—SE in NE—SW smeri ter še dodatni sistem v smeri N—S (R. Gospodarič 1969). Podobne smeri imajo tudi številni prelomi, ki sečejo gubo vzdolž in počez. Na njihovih zelo strmih ali navpičnih prelomnih ploskvah so najbolj pogostne ± vodoravne raze, kar pomeni, da imamo opraviti z zmiki. V območju Planinske jame so skladi spodnje krede položno nagnjeni proti zahodu, jugozahodu in severozahodu. Tudi njih sečejo zmiki NW—SE in SW—NE smeri. Zato velja ugotovitev, da so mlajši zmiki prelomili starejšo nagubano strukturo Postojnskega krasa. Postojnski kras je sicer sestavni del tektonske enote Visokega krasa. Narivni rob Visokega krasa med So'čo pri Solkanu na severozahodu in .Kvarnerskim zalivom na jugovzhodu se večinoma jasno odraža v morfologiji, le za predel me!d Postojno, Razdrtim in Pivko, kjer govorimo o Pivški kotlini, tega ne bi mogh reči. Pri Postojni so deli Postojnske antiklinale le v strmem in prevrnje-nem stiku s flišem, bližnji Orehovški kras ima prelomljene in na fliš nagnjene gube paleocenskega in zgornjekrednega apnenca (R. Gospodarič & F. Habe & P. Habič 1970 c), pri Pivki pa je kartiranje pokazalo tudi le obrnjene paleocenske plasti na eooenskem flišu. Te premaknitve so le skromne v primerjavi s tistimi ob severnem (pri Bukovju in Studenem) in severozahodnem robu Pivške kotline, kjer mezocojske kamnine Nanosa in Hrušice nedvomno ležijo na fUšu. Zgornjetriasni dolomit Hrušice pokriva tudi Postojnski kras med Studenim, Planino in Uncem ob predjamskem prelomu. Ta prelom, ki ima nedvomno narivni značaj, je bolj podrobno kartiral F. Kossmat (1897), J. R u s (1925, 107) pa ga je imenoval za predjamskega. To ime je v tolmaču h geološki karti lista Postojna (1970, 39 in 42) uporabljeno za zmični prelom med Predjamo in dolino Bele. Ker menimo, da je treba upoštevati načelo prioritete, uporabljamo za obravnavano dislokacijo prvotno ime, ki je v geološki in drugi literaturi tudi najbolj znano in ga ne kaže spreminjati. Za Postojnski kras bi bilo nedvomno zelo zanimivo ugotoviti, kolikšen njegov del je bil prekrit s triasnim dolomitom Hrušice in kje je potekalo njeno prvotno narivno čelo. Na Postojnskem krasu zaenkrat ne poznamo kakšnih tektonskih krp triasnega dolomita ali jurskega apnenca, ki bi takšno rekonstrukcijo omogočile. Kilometer južno od Bukovja, pri Smihelu v Pivški kotlini, pa poznamo na flišu 1 km^ veliko tektonsko krpo triasnega dolomita, jurskega in krednega apnenca. Ta krpa je bila prvotno sestavni del Hrušice oziroma Nanosa, kasnejša erozija pa je povezavo prekinila. Ce privzamemo, da je južni rob šmihelske krpe tudi del prvotnega narivnega roba Hrušice, potem so njene kamnine lahko prekrivale eocenski fliš in kredne kamnine Postojnskega krasa v kilometer širokem pasu južno od današnjega Predjamskega nariva. Tudi od tod so bile kasneje erodirane (R. Gospodaric 1969). PODATKI O GEOMORFOLOŠKEM IN HIDROGRAFSKEM RAZVOJU Postojnski kras so študirali F. Kossmat (1916), N. Krebs (1924) in A. Meli k (1928) kot morfološko depresijo Postojnskih vrat skupaj z razvojem Pivške kotline. Osrednja diskusijska tema je zadevala vprašanje ali je možno, da je predhodnica Pivke v pEocenu tekla proti današnji Vipavski dolini, kot je trdil F. Kossmat ali pa je že od nekdaj tekla po ohranjenih dolinah proti Planinskemu polju, kot je menil A. M e 1 i k. Melikovo domnevo je I. Gams (1965) sprejel kot pogojno s tem, da so suhe doline in njih fluvialni sledovi korozijsko preoblikovani v nižjo Postojnsko stopnjo (do 600 m nadm. višine) in višjo Planinsko stopnjo (okoli 700 m nadm. višine). P. H a b i č (1968) zastopa mišljenje, da se je površje Postojnskega krasa oblikovalo v mlajšem terciarju, morda tudi v pleistocenu v odvisnosti od vsakokratne flišno-apnenčeve meje. Geomorfološke študije A. Me lik a (1951; 1955) in P. H a bič a (1968) obravnavajo Postojnski kras v pleistocenu kot periglacialno področje s skromno vegetacijo. I. Gams (1965, 89) meni, da je današnji kraški relief nastajal v kvartarju ob subarktični klimi s pogostnimi pojavi permafrosta. Znake soüflukcije v jamskih sedimentih Betalovega spodmola in Parske globine sta S. B r o d a r (1960, 40) in F. O s o 1 e (1961, 468, 470) ugotovila v riškem glacialu in zadnjem würm-skem stadialu, medtem ko A. S e r c e 1 j (1970, 240) meni, da fosilni pelod v ilovici kaže na vegetacijo, ki ne dopušča v würmu stalno zamrznjenih tal. O pleistocenski klimi v Pivški kotlini dosti razpravlja A. Me lik (1955) v zvezi z njeno ojezeritvijo. Pivško jezero je moglo po njegovem obstojati v nekem glacialu, kajti poledenitvi v Alpah je ustrezala ojezeritev v periglacialnem območju Pivške kotline in Planinskega polja. Ojezeritev je nastopila, ker je mehanski drobir fliša in aipnenca zamašil ponorne jame (1. c. 1955, 83). Drobir je nastajal ob okoli 10 stopinj nižji letni temperaturi kot jo imamo danes in ob vegetaciji, kjer je gozd prehajal v stepo. Gladina jezera je morda občasno dosegla najvišjo koto 578 m. Posredno je povedano, da so vse jame starejše od ojezeritve, se pravi, da so staropleistocenske ali mladopliocenske. Planinsko polje in jame na njegovem obrobju so se po A. M e 1 i k u (1955, 89) podobno razvijale kot ob Pivški kotlini, čeprav za to mnenje ni mogel navesti ustreznih jezerskih sedimentov, niti zgornje meje domnevne ojezeritve. Pravi pa, da bi v Planinski jami lahko bili ohranjeni ti dokazi. Na geomorfološki razvoj Pivške kotline v pleistocenu veže A. M e 1 i k (1955, 68) tudi današnjo obliko hidrografske mreže. Vsi manjši in večji potoki v različnih višinah bi naj bili vezani na obliko, obseg in temeljno dno pleistocenskega jezera in sedimentov. Današnja hidrografska mreža Pivške kotline je bila v zadnjem času že večkrat prav podrobno opisana (P. H a b i č 1968; F. Habe 1970), zato podajamo tu le nekaj podatkov o poglavitnih ponikalnicah, ki oblikujeta podzemlje, o Na-noščici in Pivki. Nanoščica se vije po severnem delu Pivške kotline med Razdrtim in Malim Otokom pri Postojni. Zbira izvirno vodo izpod Nanosa in dela Orehovškega krasa ter tudi večino padavin, ki jih pade povprečno 1550 mm letno. Pivka priteče iz južnega in srednjega dela Pivške kotline. Na tej poti sprejema občasno izvirno vodo Javornikov in Orehovškega krasa. V krednem in paleocenskem apnencu južno od Prestranka delno ponikne, severno od Pre-stranka pa se vedno zadržuje in pretaka v meandrih po flišu in pleibtocenskih sedimentih proti severu. Pri Malem Otoku se zlije z Nanoščioo in skupaj z njo ponikne v vodne rove Postojnskega krasa. V Postojnski kras ponikajo še Studenške ponikve, južno od Studenega, Osojščica južno od Belskega in Črni potok pri Velikem Otoku. Skupaj s ponikalnicama Pivko in Nanoščioo pripadajo črnomorskemu porečju. Ponikve med Belskim, Predjamo in severno od Smihela, ki izginjajo pod Hrušico in Rakuljščica pri Sajevčah so že sestavni del jadranskega porečja. Del črnomorsko-jadranske razvodnice poteka torej po Pivški kotlini, zato jo F. Habe (1970, 11) imenuje »hidrografsko streho« Notranjskega krasa. Hidrografske razmere v podzemeljski Pivki je opisal I. Michler (1959), z njenimi jamskimi pritoki pa se je bolj podrobno ukvarjal I. Gams (1966). V starejšem delu A. Š e r k a (1946) so navedeni podatki o minimalnih in maksimalnih pretokih, o strmcu in o izvedenih barvanjih Pivke. Količine akumulirane nizke vode v vodnih rovih Postojnskega jamskega sistema je ugotavljal R. Gospodarič (1969 b). Pri tem je spoznal, da se v ponomih vodnih rovih na postojnski strani zadržuje trajno manj vode kot v izvirnih rovih na planinski strani zato, ker so vodni rovi na ponorni strani manjši in bolj zasuti, medtem ko so na izvirni strani večji, naplavine pa bolj erodirane. Po Pivškem rokavu Planinske jame teče Pivka in se pri Sotočju te jame združi z Rakom iz Rakovega rokava. Obe ponornici se skupaj zlivata na Planinsko polje kot Unica. Ce so hidrografske razmere v Pivškem rokavu dokaj jasne, pa so v Rakovem rokavu tako zamotane, da jih kljub vztrajnemu prizadevanju še do danes ni uspelo pojasniti (I. Michler 1955; R. Savni k 1960; I. Gams 1966; P. H a bič 1969). Tu se namreč mešajo vode Javorniškega toka iz Javornikov in Raka iz Cerkniškega polja ter tečejo skupaj proti izvirom v Maine in proti današnjemu jamskemu vhodu. Kanalov, ki to različno vodo v rokav dovajajo, še nismo našli. SPELEOLOSKE ZNAČILNOSTI POSTOJNSKEGA KRASA Speleološki podatki o Postojnskem krasu so v precejšnji meri. že objavljeni. Pred 1. 1945 objavljena dela vsebujejo predvsem podatke o Postojnski jami in Planinski jami, po 1. 1945 pa je I. M i c h 1 e r opisal dosti tukajšnjih jam v Pro-teusu in Acta carsologica S AZU (glej literaturo) ter v zapisnikih, ki jih hranita Inštitut za raziskovanje krasa SAZU v Postojni in Jamarska zveza Slovenije v Ljubljani. Seznam jam je objavil kasneje še I. G a m s (1965). Za zastavljeno nalogo se je pokazalo potrebno na novo pregledati in preveriti ohranjene piodatke in iz njih izluščiti ti&to gradivo, ki bi koristilo pri razlagi razvoja jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem. Pri sestavi slik 6 in 7. ki prikazujeta prostorsko lego jam, smo uporabljah sledeče gradivo: — morfološke podatke najbolj razsežnih vodnih in suhih jam, zbrane pri novejšem kartiranju za Speleološko karto Slovenije, lista Vrnika 2 c in 2 d, — morfološke podatke O' jamah iz zapisnikov in načrtov, — topografsko osnovo v merilu 1 : 25 000 1. Vrhnika 2 c in 2 d, ki zajemata Postojnski kras in novo topografsko karto za okolico Postojne v merilu 1 : 5000 in — načrte Postojnskega jamskega sistema v merilu 1 : 500 in 1 : 2500, ki so jih napravili Gallino, Petrini in Sartori v 1. 1933/34, kasneje pa dopolnili I. M i c h 1 e r in F. H r i b a r. Topografska podlaga za Planinsko jamo je bila preverjena z novo izmero Rakovega rokava 1. 1969 pod vodstvom geodeta J. Vidmarja iz ljubljanskega Geodetskega zavoda (P. H a b i č 1970). Pokazalo se je, da ima italijanski načrt za 5 m višje absolutne kote poli-gonskih točk. Ker je Vidmarjev poligon nedvomno bolj zanesljiv, smo vse kote Pivškega rokava popravili za 5 m. S to korekturo so postali številni hidrološki, morfološki in sedimentološki pojavi v obeh rokavih Planinske jame, kot bomo videli kasneje, znatno bolj skladni, kot so bili poprej. V območju Postojnskega krasa poznamo doslej 60 jam različnih tipov in razsežnosti. Največ jih je pod površjem Postojnske stopnje (600 do 630 m), ki zajema 4 km širok pas Postojnskega krasa ob Pivški kotlini (si. 5). V višji Planinski stopnji (nad 630 m) je podzemlje manj izvotljeno; tu se razteza le Planinska jama. Do obeh različno starih površij, njunih kop in depresij so speleološki objekti v določenem prostorskem razmerju, kar je razvidno na si. 6. Številne jame v Postojnski stopnji so ostanki vodoravnih ponornih rovov, ki so danes večinoma podrti ali zasuti s sedimenti. Dostopni so skozi manjša korozijska brezna ali udrti strop. Pri. razvrstitvi v shematski prikaz na si. 6 je bila merodajna višina vodoravnih odsekov jam oziroma njihovo skalno dno. Jame so sestavljene iz enega, dveh in tudi več nivojev, ki jih marsikje povezujejo poševni, špranjasti rovi. Posebej smo zabeležili nekaj navpičnih brezen, ki se končajo v višini vodoravnih rovov. Prehodne in zvezne rove Postojnskih in Planinske jame smo ponazorili s posameznimi stolpci. Zarisali smo tudi današnje globine udomic in višino stropa nekaterih podornih dvoran. KRATEK OPIS JAM Kat. št. Jama v Hrenovških talih 1031 d(olžina) 58 m, g(lobina) 9 m, z (nadm. v. vhoda) 630 m tip jame: poševna jama Jama leži najviše v Postojnskem krasu že v območju Planinske stopnje. Načrt izdaja poševno jamo s tremi vhodi v preluknjanem stropu, ki ni debelejši kot meter. Ker se naklon edinega rova približuje naklonu skladov senonijskega apnenca, je jama bržkone korodirana ob plasteh in z nekdanjimi ponikalnicami Pivške kotline nima zveze. a m ^ « ca CIS a M 00 o i g & -I g I CS Qi II ši os e " S T) CO ö ^ M m h CO CO CÖ C CO -^r» ßo g ft IV C8 s > rrt n! > S CS ao 0) (U M -4-J >«5 > S m "S« 'a CO--^ M D •S g P g (0 'S > CO 4) s 73 co" ca g M VI CO c c C8 M OT ^ g oš ■g co M E ac £ S g § g g m 460 i79 m i77 476 475 474 473 472 471 470- 469- 466 467-466 465' Sedimenti -Fills ml.pasovita ilovica younger laminated loam «ISS^ Pro«» 2 C>öO aO limestone gravel st.pasovita ilovica older laminated loam stena rova channel's wall prod pisanega roženca-coloured chert gravel prečni profil rova channel cross section Gospodarič 1973 SI. 10. Planinska jama. Pivški rokav v profilu 2 in stolpec tam ohranjenih sedimentov Fig. 10. Planinska jama, the Pivka Branch at 2nd section and column of there preserved sediments pasovito ilovico. Pri profilu 2 (si. 10) je na skalnem dnu s karbonatnim vezivom sprijet prod pisanega roženca, nad njim pa se zaporedno menjavajo pla&ti proda, peska in ilovice (tab. 3 B), ki se vzdolž in počez razgaljenega profila izklinjajo in vnovič pojavljajo. Menjavajoče plasti so pokrite z apnenčevim prodom do višine 478 m. Sledi še mlajša pasovita ilovica s polami drobnega peska, nad njo pa siga. Sedmi — šesti most Med sedmim in šestim mostom ima Pivški rokav 7 m široko in 2 m globoko mlajšo vodno strugo, ki je vrezana v starejše skalno dno. To dno pokrivajo prod oziroma konglomerat pisanega roženca s prehodom v starejšo pasovito ilovico. Profil 3 Profil U Gospodaric 1973 Sl. 11. Planinska jama, Pivški rokav v profilu 3 in 4 Fig. 11. Planinska jama, the Pivka Branch at the profile 3 and 4 Na njeni delno enodirani podlagi leži največ 10 m debela plast apnenčevega proda; nad prodom pa je 3 m debela plast mlajše pasovite ilovice, ki sestavlja 13 m široka ravna tla pod stropom in kaže, kako je bil rov zapolnjen preden so bile naplavine, skalno dno in stene erodirane (profil 3, sl. 11). Hruška Hruška je izrazita sigova tvorba na desni strani malo pred 5. mostom. Na njej zelo jasno izstopa vodoravna zgornja meja manganove prevleke (tab. 5 A, profil 4 na sl. 11). Takšno prevleko zasledujemo že od pritočnega sifona na skalah in naplavinah ter sigo do višine 470 m. Iz vode se je izločila po erodiranju sedimentov in pred recentno erozijo. Tukajšnja plast apnenčevega proda (vzorec 312) je odložena na gladko skalno dno brez kotlic in faset, ki so sicer pogostne v današnji vodni strugi (tab. 5 B). V zgornjem delu ima plast bolj, v spodnjem delu pa manj sprijete prodnike apnenca. Dvajset cm debela leča peska brez kosov apnenca sredi plasti kaže, na občasno prekinjeno odlaganje apnenčevega proda. Pesek ima sestavine flišnih kanmin (vzorec 313). V apnenčevem produ vzorca 312 je 37 «/o kršja, 38 o/» debelega in 25 ®/(» srednjega proda. Kosi imajo izglajeno površino, vendar nizko zaobljenost in sploščenost. Daljše osi kosov ležijo vodoravno v smeri vodnega toka. Ponomica, ki je prenašala tak material po skalnem dnu, je morala teči zelo hitro. Tudi gladko dno brez faset govori za nekajkrat večjo hitrost vode kot pa jo lahko merimo danes. Seveda je taka ponornica lahko tudi zelo uspešno erodirala skalno dno in stene ter starejše naplavine, kot so pisani roženec in pasovita ilovica. Tako kot se je sedimentacija apnenčevega proda nenadoma začela, se je tudi nenadoma končala. Iz umirjene vode se je začela odlagati mlajša pasovita ilovica. Peti most Peti most povezuje levo skalno steno s sedimentnim igrdčem ob desni steni (profil 5, si. 9). Ob vznožju griča je na skalni podlagi 0,5 m proda pisanega ro-ženca povezanega v konglomerat (vzorec 314). V plasti je 72®/» prodne in 28 o/o peščene frakcije. Poleg prodnikov roženca nastopajo tudi sploščeni kosi fcremenovega peščenjaka in limonita (tab. 4). Nad konglomeratom je odložena plast starejše pasovite ilovice, ki se dviguje proti steni skupaj s skalnim dnom in plastjo pisanega roženca. Na njeni erodirani podlagi leži 0,5—2 m debela plast apnenčevega proda. Tanjša kot v doslej obravnavanih nahajališčih je zato, ker se je prod odložil v širok razpotegnjen prostor. Apnenčev prod ima tu znatno manjše kose kot v vzvodnih nahajališčih, poleg tega pa skoraj 50«/» primesi (vzorec 363) proda in peska kremenovega peščenjaka in avtohtonega roženca, ki ga je takratna voda mogla prinesti le iz območja Brzic. To zopet dokazuje, da je voda ob transportu apnenčevega proda tudi občutno erodirala skalni rov in starejše naplavine. Bolj ali manj vodoravno odložena plast verjetno ne doseže desne stene, pač pa se prej izklini med starejšo in mlajšo pasovi to ilovico. V zasipu je ohranjen le majhen del apnenčevega proda, večji del je erodiran skupaj z ostalimi naplavinami. Današnja Pivka že zarezuje svoje korito v živo skalo. Vrh zasipa je siga s stalagmiti in stalaktiti različne starosti. V najmlajši holocenski sigi vrh nasipa vidimo tudi dva metra visok, a prelomljen stalagmit, ki so na njem že zrasli novi stalagmiti (tab. 6 A). Stalagmit se je očitno prelomil med rastjo te najmlajše sige. Med mlajšo in starejšo sigo pa vidimo poplavno ilovico (tab. 6 B). Prav pod stropom rova je ohranjen erozijski ostanek starejše rdečkaste sige, ki je zelo podobna taki sigi pod apnenčevim prodom pri profilu 1 in v Paradižu. Kot bomo videli pozneje pa je tudi bližnji, delno erodirani stalagmit iz starejše sige. Domnevamo, da leži na sitarejši pasoviti ilovici, ki se tod vzpenja prav pod strop. Mlajši sedimenti, apnenčev prod in mlajša pasovita ilovica ga niso prekrili. Erodirala pa ga je ponomica, ki je obe mlajši naplavini transportirala in odložila po niže ležečih tleh rova. Iz opisanega stratigrafskega zaporedja sedimentov in speleogenetskih procesov je bilo možno sestaviti razvojno sliko rova med današnjo obliko in eno starejših oblik, ko je bil rov še zalit z vodo in brez sedimentov (glej si. 9). Četrti most Pri Četrtem mostu je rokav izjemno preko 30 m širok (profil 6, si. 12), ker se na višini 475 m cepi v suhi Rov mrtvih netopirjev in v vodne Galerije. Zveza s prvim rovom je zasuta s sedimenti, drugi rov pa je voda poglobila in tako obšla starejšo zasuto zvezo. Na skalni podlagi, 4 m nad gladino nizke vode je videti starejšo pasovito ilovico, apnenčev prod in nato mlajšo pasovito ilovico. Plast apnenčevega proda se debeli proti siredini rova, a izklinja proti desni strani, tako da se tu stikata obe ilovici ob izraziti erozijski meji. Tudi v tem širšem prostoru je apnenčev prod v tanjši, a bolj razsežni plasti tako kot v prostoru pri 5. mostu. Ustrezno so tudi prodniki manjši, bolj zaobljeni in sploščeni kot v vzvodnih nahajališčih (vzorec 310, glej si. 24). Profil 6 4 MOST 465. 475- 465- 455-450^ Profil 7 Gospodaric 1973 SI. 12. Planinska jama, Pivški rokav v profilu 6 in 7 Fig. 12. Planinska jama, the Pivka Branch at the profiles 6 and 7 Galerije V Galerijah ni videti nobenih sedimentov. Rov ima navpične stene, skalno dno s podornim skalovjem potopljenim v največ 8 m globoki vodi in skalnim stropom, ki je 6 m niže kot pri 4. mostu. Domnevamo, da je v tem razmeroma nizkem delu rokava voda odnesla vse poprej odložene naplavine tako kot npr. pri Brzicah. Erozijski ostanki apnenčevega proda in druge naplavine se pojavijo šele tam, kjer se v Galerije steka Rov mrtvih netopirjev in kjer Galerije preidejo v podorno dvorano Golgoto. Konec Galerij je vodna struga zasekana v starejše skalno dno na višini 463 m, ki nosi pol metra debelo plast proda oziroma konglomerata pisanega ro-ženca (profil 7, si. 12). Njegov v23orec 341 se po zrnavosti in petrografski sestavi ujema s podobnim prodom v podlagi starejše pasovite ilovice že obravnavanega dela rokava. Ob levi steni na višini okoli 470 m je več erozijskih ostankov apnenčevega proda (tab. 7). Meter visok kup sprijetega proda je obvisel na steni potem, ko je bila spodjedena starejša pasovita ilovica. Golgota in Šmidlov prehod Podor Golgote je precej spremenil prvotni vodni Pivški rokav. Staro skalno dno na 464 m, erozijske police ob stenah in eventuelne naplavine je pokril 20 m visoki podorni stožec. Današnji strop dvorane je sekundaren. Kapnica, ki priteka skozi pretrti strop ob prelomu 40/80, ga še stalno oblikuje, nekje odlaga sigo, drugje pa korodira. Pivka obide podor ob desni strani skozi sifonski rov in le še izjemno visoka voda teče po starem row. Ta ima pokončne, močno razjedene stene, kjer so kljub temu ohranjene erozijske police, na njih pa ostanki apnenčevega proda in mlajše pasovite ilovice. Ovalni strop preide v više ležeči Kater-nov rov in v niže ležeči rov, ki se nadaljuje proti Sotočju. V teh dveh ločenih rovih je ohranjena dvoetažna zgradba Pivškega rokava, medtem ko je med Golgoto in Smidlovim prehodom porušena (profila 8 in 9 na si. 13). KATERNOV ROV Profil 8 SMIDLOV PREHOD 490^ idO 470- 460- 450- Profil 9 PIVSKI ROKAV R. Gospodaric 1973 SI. 13. Planinska jama, Pivški rokav v profilu 8 in 9 Fig. 13. Planinska jama, the Pivka Branch at the profiles 8 and 9 Mrtvaški rov Med podornimi skalami vrh Golgote pridemo v 185 m dolgi Mrtvaški rov. V prvi polovici je cikcakasto usmerjen proti severu, v drugi polovici pa proti severozahodu. V začetku je sestavljen iz meter širokega in visokega rova, nato pa se strop zviša v posamezne kamine, stene se tu in tam tesno približujejo ena drugi, tako da je prehod zelo težaven. Kapnica nekje odlaga sigo, drugje pa izpira naplavine. Po nagnjenem skalnem rovu izgine blizu vhoda v rov (475 m) in teče verjetno v glavni rokav. Prava oblika rova je precej zakrita z naplavinami. Te sledimo po vsem rovu v večjih in manjših kupih. V začetku rova je mlajša pasovita ilovica ohranjena v 3m debeli plasti. Njen vzorec 361 ima oglata in zaobljena kremenova zrna, sljudö in rjavkasto ilovico, kar je značUno za to mlajšo naplavino v Pivškem rokavu. V skalnih zajedah pod opisano ilovico smo našli oglat in zaobljen prod belega roženca ter limonitni in zaobljeni kremenov pesek. Po zmavosti in petrografski sestavi se ta alohtona naplavina razlikuje od vseh do sedaj obravnavanih. Kaže, da imamo opraviti z ostanki novega zapisa. Katernov rov Katemov rov (si. 14) dosežemo brez težav iz Rakovega rokava, če se pri Slapu povzpnemo po skalni steni do višine 485 m. Tu je z rdečkasto ilovico pokrito skalno dno rova, ki poteka proti jugovzhodu vzporedno s spodnjim Pivškim rokavom. Korodirane in s sigo prevlečene stene se koničasto združujejo v strop. Curki kapnice so na več mestih izprali naplavino in v uravnanih tleh napravili luknje, ki skozi nje lahko pridemo po lestvicah do 30 m niže tekoče Pivke. V preluknjanih tleh vidimo, da ilovica pokriva starejšo sigo. V skalnih zajedah sten in pod sigo v višini 490 m pa je zopet ohranjen rahlo sprijet prod belega roženca. Njegov vzorec 316 pri točki 2 je sestavljen iz 79 o/o' zaobljenega proda, 10®/» pleska in 11®/» rdeče ilovice (glej si. 23). Prodniki so prevlečeni z rjavkasto patino. V pesku je poleg roženca nekaj kremena ter ooidov in cevk limonita, ki se vedno pojavljajo v tej alohtoni naplavini. Katernov rov je izdelan tako visoko nad Pivškim rokavom, da ga tamkaj odložene naplavine, prod pisanega roženca in starejša pasovita ilovica, niso dosegle. Sedimentacijo proda belega roženca pa si je mogoče razložiti tako, da je PLANINSKA JAMA Katernov rov Merjeno 31.8.1968 Surveyed by'22.SW\ M.Kranjc A.Vadnjal A.Perko R.Cospodaric _ . -v Rakov rfoK \ rokav K. Pivški rokav podorne skale-boulder rocks r.lajiainstarej^siga-f;;^--^'"^-poplavna ilovica - flood loam prod belega roženca - while cherf gravel apnenčev prod - limestone gravel dorr^nevno skalno dno - ZlfS!^ vodni tok - water flow brezno - polhole poligonska točka (459,5m)-/T)eosure point vzorec 316 sample -500 -490 -480 ■470 i Rak A-gš? •460 450 Pivški rokav 50 »Om SI. 14. Planinska jama, tloris in vzdolžni profil Katernovega rova z vrisanimi sedi- menti in lego nad vodnim Pivškim rokavom Fig. 14. Planinska jama, the ^ound plan and longitudinal section of Katern Gallery with sediments and its situation above the Pivka Branch drawn in ponornica tekla nad sedimenti in pod stropom skoraj zasutega Pivškega rokava ter zašla v Katemov rov, ki ga je erodirala in v njem občasno odlagala prod belega roženca. "V mehke naplavine Pivškega rokava je ponornica hitro poglobila svojo strugo in Katernov rov zapustila, da je v njem lahko nastajala siga starejše generacije. V Katemov rov se je povrnila še enkrat, ko je odložila poplavno ilovico nad sigo. SEDIMENTI V RAKOVEM ROKAVU Prvi sedimenti so šele v desnem pobočju rokava pri Slapu. Mogočna kopa sige pokriva prvi podorni grič in verjetno ilovico pod njim. Ilovica pa je razgaljena tam, kjer rokav krene proti NE k Veliki dvorani. Po skalnem dnu ob levi steni se preliva Rak, kadar jeseni in poleti ne presuši, vanj pa se steka voda Rudolfovega rova. Ob suhi strugi vidimo ob skalnem dnu v višini 462 m odloženo starejšo pasovito ilovico, na njej pa počrnele podorne bloke stropovja. Cma prevleka prekriva ves rov in njegovo vsebino 3 m nad strugo. Kudolfov rov Vhod v Rudolfov rov (&1. 15) najdemo v desni navpični steni Rakovega rokava v višini 470 m na vrhu podomih skal, ki pokrivajo ob steno naložen apnenčev prod in ilovico pod njim. V prvi polovici rova je skalno dno v višini 460 m, 6 m nad skalnim dnom Rakovega rokava. Pri t. 1 je skalni rov najmanj toliko širok kot visok, prehodni prostor pa je sicer ožji, ker je ob stenah pasovita ilovica. Pri t. 2 je rov do višine 475 m zasipan po vsej širini z ilovico, prodom, po-dornimi bloki in sigo. Onkraj tega zasipa pa je ponovno bolje prehoden, čeprav so skalne stene na debelo obložene s pasovito ilovico. Ta je prvotno popolnoma zakrivala skalni rov, a jo je kasneje voda delno erodirala. Voda se še danes pretaka po skalnem dnu in se zliva v Rakov rokav. Pri t. 4 je Rudolfov rov še danes zapolnjen z ilovico. Z odkopom ilovice pa se je uspelo preriniti pod stropom naprej v komaj pol metra širok in 2—3 m visok mlad vodni kanal. V skalnih zajedah v začetku tega kanala je ohranjen prod belega roženca z rdečo ilovico, kakršnega smo sicer našli na pasoviti ilovici in ob njej po vsem Rudolfovem rovu, a smo ga tudi že omenili v Katemovem in Mrtvaškem rovu. V Rudolf ovem rovu je plast starejše pasovite ilovice debela najmanj 5 m. Kolikor je moč videti, leži na skalnem dnu. Na njej so posamezne leče proda belega roženca, sprijetega s sigasto limonitno skorjo, vse skupaj pa pokriva okoli pol metra debela plast prhke rdečkaste ilovice, najmlajša siga in podorne skale. Pasovita ilovica je vzdolž rova odložena vodoravno, prečno nanj pa se njeni pasovi nagibajo k obema stenama. Delno strjena naplavina se v manjših blokih lomi v vodo, ki ilovico sicer spodjeda (tab. 8). V skoraj navpiaiih ilovnatih ste^ nah smo razlikovali okoli 500 prog svetlejše in temnejše, različno trde iloAdce. Naplavino belega roženca smo analizirali v štirih vzorcih. Najbolj značilno petrografsko sestavo in zmavost ima vzorec 305. Prod sestavljajo samo zaobljeni kosi belega roženca, ki prevladujejo tudi v peščeni frakciji med Hmonitom in kremenom (tab. 9). Limonit nastopa v obliki ooidav in cevk. Ko smo primerjali analizirane vzorce z vzorci iz Katemovega in Mrtvaškega rova smo ugotovili, da so i>etrograf&ko in po zmavosti podobno sestavljeni (glej si. 23), da pripadajo istodobnemu zasipu oziroma razvojni stopnji. V Rudolfovem rovu je zelo jasno videti, da leži prod belega roženca na starejši pasovi ti ilovici. Ta važen podatek pomaga osvetliti stratigrafski položaj tega sedimenta tudi v Katernovem rovu, Mrtvaškem rovu in Tihi jami, kjer ni več v neposrednem stiku s starejšo pa&ovito ilovico. Rakov rokav starejsi rov older channel mlajši rov younger channel PLANINSKA JAMA Rudolfov rov Merjeno 17.8.1971 Surveyed by^ P.Habic A.Vadnjal © • podorne skale -boulder rocks mlajša in starejša siga -younger and older concretions poplavna ilovica-ftood loam prod belega roženca - while chert gravel apnenčev prod-Z/Vnestone gravel pasovita ilovica,starejša -laminated loam, older voda- water prelom - fault 50 100m Rakov rokav starejši rov older channel altitude vzorec , ««.njB* sample ■470 mlajši rov '■460 younger channel SI. 15. Planinska jama, tloris, vzdolžni in prečni profili Rudolfovega rova z vrisanimi sedimenti Fig. 15. Planinska jama, the ground plan, longitudinal and cross sections of Rudolf channel with sediments drawn in Velika dvorana Velika dvorana (si. 16) ima sedimente v levi polovici dvorane do višine 472 m, v desni polovici pa se med počrnelimi bloki preliva Rak proti jamskemu vhodu. Visoka voda spodjeda in odnaša naplavine, ki so nekoč prekrivale rov v vsej širini. Na mestu profila 10 a se erodirane stene drži le 4 m visoka in 5 m dolga obloga apnenčevega proda, flišnega peska in ilovice. V spodnjem delu je obloga pol metra debela, navzgor pa se vedno bolj tanjša in prehaja v posamezne krpe (tab. 10). V oblogi razlikujemo 7 različno debelih, sprijetih, vodoravno odloženih plasti. Plast 1 je meter debela in leži neposredno na starejši pasovi ti ilovici. Ima 78 «/» prodne, 15 «/o peščene in 7 «/o ilovnate frakcije. Med prodom je tretjina kosov s premerom nad 30 mm. Prod ima le slabo zaobljene in srednje sploščene kose svetlosivega zrnatega apnenca. V pesku je apnenčevih drobcev 75 '/o, ostalo so okrogla in oglata zrna kremenovega peščenjaka, kremena, sljude in nekaj kosov limonitne skorje in bobovcev. V dveh vzorcih apnenčevega proda 355/1 in 355/3 je R. P a v 1 o v e C ugotovil mikrofavno cenomanijske starosti. Plast 2 je 70 cm debela z 90 "/o proda, 6 ®/» peska in 4 ®/o ilovice. Prod je apnen, v pesku pa je 30—70»/« kremena in limonita. Prodniki so še slabše zaobljeni in sploščeni kot v spodnji plasti 1, kar sodimo po indeksih zaobljenosti in sploščenosti. Indekse smo izračunali iz podatkov o premeru najmanjšega včrtanega kroga (2ri), največji (L) in najmanjši (1) dolžini ter debelini (E) po-sMineznih kosov apnenca po navodilih R. Pavlovca (1957). Na si. 16 podajamo skupen diagram za 150 večjih kosov iz prodnih plasti. Plast 3 ima 80®/w proda, 10"/o peska in 10Vo ilovice. Petrografsko se ne razlikuje od spodnjih plasti. Zaobljenost kosov je slaba, sploščenost nekoliko bolj izrazita. Plast 4 je zastopana z 20 cm debelo lečo peska, ki je petrografsko enak pesku med prodom v plasti 3. Pomeni občasno umirjen pretok vode brez transporta apnenčevega proda. Odstotek kremena, kremenovega peščenjaka in sljude narašča od 5 »/o pri frakciji 2—1 mm na 90 «/o v frakciji 0,2—0,1 mm. Plast 5 kaže zopet na prejšnje hidrološke razmere. V peščeni frakciji je 40—80«/» sestavin fliša in kosov limonita. Indeks zaobljenosti je z^lo nizek, indeks sploščenosti pa nekoliko večji kot pri spodnjih plasteh. Plast 6 je ohranjena le v krpah. Razlikujemo pa lahko 9 po 1 cm debelih leč bolj debelega peska med ilovico, tako da je skupna plast debela 60 cm. Skupno ima 40 «/o peska in 55 ®/o rjave ilovice ter 5 ®/ft proda. Apneni prod se ni več odlagal. Karbonatna komponenta je zastopana s sigo. Ta plast ima podobno pasovitost kot ilovica vrh apnenčevega grušča v Pivškem rokavu. Plast 7 kaže na povečano hitrost vode, saj je zopet odloženo 27 «/» proda, 35 «/o peska in 38®/o ilovice. Hitrost vodnega toka je zelo nihala, ker so med pasovi proda po štiri cm debele proge ilovice. S to plastjo je bilo odlaganje apnenčevega proda v Veliki dvorani zaključeno. Vrh nje se je kasneje le še odlagala ilovica občasne poplavne vode. 4 Acta oarsologica 49 t-) ir J "a š g C o a is g T § I .s g g 8 S-S 1 ! 1 -H 1 i 1 '--N Ml i 1 i 1 1 ■lil. §• £2 ® 1 —o» ! lili Ul^ Ul o g t X s tB u M nj cd •a S Q. tS M 01 > 0) >o p « p, SH 01 o a § o S "S - a g M "S .S > cd OJ a C H 3 0 U 1 CD 02 äE cd O t! C M o cd >■0 M rj 0) S ^ w P« a> O) a -i S 2 O tue M 4) cd S 3 K C g^ CO £ M bs Cd^ o e 3 öS o „ +3 e o o «1 "is e M cd S cd Cd M . a cd cd s ^ a iS p. M bO Analitični podatki kažejo, da se je apnenčev prod odložil na erodirano površino starejše pasovite ilovice. Spremenjena sedimentacija se je uveljavila nenadoma. Tok kalne ponornice s flišnega ozemlja (kremenov peščenjak, kremen, sljuda) je dosegal tako hitrost, da je lahko valil in prenašal po rokavu kose cenomanijskega apnenca. Za vsako plast apnenčevega proda smo s pomočjo eksperimentalnih krivulj (E. in W. White 1968) ugotovili kritično hitrost ponornice, pri kateri se je transportirani material že usedal. Največja hitrost 2 m/s je bila potrebna pii odlaganju plasti 3, najmanjša pa pri plasti 6. V razširjenem prostoru Velike dvorane se je prod odložil, ker se je zmanjšala transportna moč ponornice. Više ležeče plasti so se usedale že pri manjših hitrostih vode, najvišje celo pri povsem umirjenem pretoku. Rov je nato celo presušil, da se je na nasip mogla odložiti siga. Tedaj je bil Rakov rokav zaiatno manj prehoden kot danes, saj je bil do polovice zasut. Ob ziopetni eroziji pa je bil zasip odstranjen, siga je popadala na nova tla rokava, udiralo se je tudi stropovje. Iz ponornice, ki je bila usmerjena proti današnji zatrepni dolini pri Planini, se je nato še izločila Mn snov v obliki prevleke na stene, skalne bloke ter sedimente. Zgornja meja prevleke je v Veliki dvorani nagnjena v smeri vodnega toka za 3 ®/o. Vodni rov Pri Rudolfovem pristanišču je 10 m visok grič sedimentov. Zgoraj so stropne skale, spodaj pa apnenčev prod na pasoviti ilovici. Grič je naslonjen ob gladko steno do višine 472 m. Tako visoko sega tudi 3 mm debela Mn prevleka, ki jo današnji tok vode erodira. V nadaljnjem Vodnem rovu je zgornja meja Mn prevleke domala vodoravna, nagiba pa se proti Veliki dvorani. Iz tega sklepamo, da je sedimentni grič pri Dvojčkih in Rudolfovem pristanišču zadrževal ponor-nico v Vodnem rovu na stalni gladini v času, ko je bila sposobna izločati Mn snovi. Nizvodno pa je lahko istočasno prosto tekla proti izhodu ter prav tako izločala prevleko. Zelo izrazita stalagmita Dvojčka sta zrasla na starejši pasoviti ilovici in apnenčevem produ. Njuna siga pa že leži razlomljena v mlajšem vodnem koritu, ki ga je izdelala ponomica v naplavinah (profil 10, si. 17). Tudi stalagmit je obvisel na steni, potem ko je voda erodirala njegovo podlago (tab. 11 A). Prodni zasipi po dnu in med obema stenama so značilni in pogostni v preostalem Vodnem rovu (tab. 11 B). Zasipi omejujejo pri. nizki vodi poedina jezera in oblikujejo valovita sekvindama tla rova. Zasipi, pod katerimi leži verjetno tudi pasovita ilovica, slabo prepuščajo vodo. Gladina nizke vode je za 1—2 m višja kot na obeh koncih Vodnega rova pri Dvojčkih in v začetku Pisanega kanala. Pri visoki vodi pa se poedina jezera združijo v sklenjeno reko, ki zaliva Vodni rov čez polovico, na dveh mestih oblikujejo celo sifone (1. in 2. sifonski zapira č). Zaradi zasipov v Vodnem rovu ne vidimo skalnega dna. Domnevamo, da je na višini okoli 465 m, ker je gotovo nižje kot najgloblje jezero v rovu (467 m) in višje kot skalno dno Rakovega rokava pri Slapu (463 m). Prehod Vodnega rova v Pisani kanal pri t. 44 je ob visoki vodi komaj opazen, ob nizki vodi pa se gladini na obeh krajeh prehoda različno znižata, raz- 4» 51 Profil 10 480 475 470 465 Profil 11 DVOJČKA 460 475 470 465- Vodni rov Pisani kanal SI. 17. Planinska jama, Kakov rokav v profilu 10 in 11, legenda na sliki 15 Fig. 17. Planinska jama, the Rak Branch at the sections 10 and 11, the legende on the fig. 15 krije se sedimentni prag iz podornih skal, apnenčevega proda, sige in starejše pasovite ilovice (profil 11 na si. 17). Zahodno od prehoda je skalna zajeda, tako imenovani Slepič, na pol zadelan s pasovito ilovico in rdečo ilovico ter sigo nad njo. Ilovica je razgaljena v 3m visokem profilu. Njene mehkejše in trdnejše proge padajo proti vodnemu koritu, a se izravnajo v prostoru sam^a Slepiča. Sestava pasovite ilovice je zelo podobna ilovici v Rudolfovem rovu in v Veliki dvorani. Tudi rdečo ilovico nad njo lahko dobro primerjamo z vrhnjo rdečo ilovico v Rudolfovem rovu. Manjka samo prod belega roženca. Pasovita ilovica je tako zadelala rov med Slepičem in 400 m oddaljenim Rudolfovim rovom, da se v njem ni mogel kasneje več akumulirati apnenčev prod tako kot v Vodnem rovu. Pisani kanal Pisani kanal poteka v več zavojih proti vzhodu 600 m daleč tja db Kapniške dvorane. Načrt (si. 7) kaže Pisani kanal ob zelo nizki vodi na absolutni višini 468,5 m, kakor smo jo zabeležili v suhi jeseni 1. 1971. Obrisi kanala so takrat bili drugačni kot med merjenjem jeseni I. 1969 ob 1,5 m višji vodi. Le ob nizki vodi je razvidna morfološka razlika med prvo in drugo polovico kanala. V prvi polovici so med obema stenama in ob njih številni zasipi apnenčevega proda, med njimi pa posamezna 1—3 m globoka jezera v 20 m širokem in 7 m visokem kanalu. Ob najbolj ugodnih pogojih za opazovanje pa nismo nikjer z gotovostjo videli skalnega dna kanala (tab. 12 A). V drugi polovici kanala se stene približajo ena drugi na 10 m, strop nad vodo se poviša na 8 m, dno pa poglobi na 10 m (profil 13 na si. 18, tab. 12 B). Tu nismo videli prodnatih kupov. Pisani kanal se konča s Smidlovim zapiračem, to je z znižanim stropom v 20 m širokem prostoru, ki ga visoka voda zalije. Med zasipi smo bolj podrobno pregledali tistega pri profilu 12 (si. 19). Ohranjen je po dnu in ob stenah rova do višine 471 m. Leži na skalnem dnu ali na starejši pasoviti ilovici, naslonjen pa je na gladko levo steno in na 6 m visok ter 3 m širok sigov stalagmit ob desni steni (tab. 12 A). Stalagmit je v spodnji polovici delno erodiran, globoke škraplje na njem so nastale ob nihajoči vodni gladini pred odlaganjem proda. Do zgornje meje zasipa sega tudi meja Mn prevleke. Profil 13 PISANI KANAL Profil U SKRIVNOSTNO JEZERO 485 480 475 470 465 460 455 445 J dotočni sifon javorniškega toka-inflow surrp of Javorniki flow SI. 18. Planinska jama. Rakov rokav v profilu 13 in 14 Fig. 18. Planinska jama, the Rak Branch at 13th and 14th profiles PLANINSKA JAMA Rakov rokav - Pisani kanal profil - section - 12 Vzorec 349 75 kosw - pieces sample nizko voda low waters Zmavost - Granulation Kn>1»200 2SOX>0]SO«0 4KU0 5SOeOOHO Vzorec 350 100 kosov-pieces •A sarr^e «0 190 200 2S0 3003M400 450 9(IOSMiOOUO Vzorec 352 75kosov-sampte A ^ starejsa in mlojsa siga oUer 01^ jowns« amtnbvt 'iVA apnencev prod so wo 150 200 250 300 390 «M 4» 500 550 600 SI. 19. Planinska jama, Rakov rokav pri profilu 12; diagrami prikazujejo zrnavost, zaobljenost in sploščenost apnenčevega proda (349, 350, 352) in vmesnega ilovnatega peska (351) Fig. 19. Planinska jama, the Rak Branch at 12th profile, the granulation, roundness and flatness of limestone gravel (349, 350, 352) and intercalated loam's sand are presented by the diagrams V kupu apnenčevega proda smo na vsak višinski meter analizirali povprečni vzorec. Najbolj spodnja plast (vzorec 352), ki jo je bilo še mogoče videti, je sestavljena iz 75 ®/oi proda, 10 »/o peska in 15 «/o rdečkaste ilovice. Prodniki so delno sprijeti s sigo. Vsi so iz svetlosivega apnenca z zgornjekredno foraminiferno favno, ki jo je določil R. Pavlove c. Med preiskanimi kosd je le eden iz do-lomitiziranega apnenca, dva pa iz črnega apnenca, v kakršnem je izdelan Rakov rokav. Kosi imajo nizke indekse zaobljenosti do 150, indeks sploščenosti pa zavzema vrednos-ti 150—300 brez izrazitega viška. V pesku se manjša odstotek apnenih delcev od 90«/» pri frakdji 1—2 mm, na 10 Vo v frakciji 0,2—0,1 mm, veča pa se odstotek v HCl netopnih snovi kot so kremen, kosi kremenovega peščenjaka, sljude in ümonitnih ooidov. Kremen je večinoma oglat, le poedini kosi so zelo zaobljeni. Ilovica je rdeče barve, prav tako kot njena 20 cm debela plast (vzorec 351) nad obravnavano plastjo proda. Ta rdeča ilovica v spodnji plasti daje slutiti, da leži prod na pasoviti ilovici, ki je v drugih rovih, npr. v Slepiču in v Rudolfovem rovu s tako ilovico pokrita. Naslednja plaist proda (vzorec 350) se od nižje ne razlikuje po zmavosti, pač pa po slabši zaobljenosti in bolj sploščenih delcih. Ostri robovi ob zaobljenih so zelo pogosti. Poleg gladkih kosov svetlosivega apnenca je tudi 10 »/o avtohtonega apnenca. Peščena frakcija je enaka zgoraj omenjeni. Vrhnja plast (vzorec 349) ima 85''/o proda, največ srednje velikosti med 10—30 mm, tako kot obe spodnji plasti; peska in rjave ilovice pa je manj. Prod se je odlagal iz dokaj čiste vode. Kosi apnenca niso zaobljeni, so pa različno sploščeni. Posamezni kosi so precej razjedeni, ker so kot vrhnji najbolj izpostavljeni koroziji današnje vode. Siga, ki se je nabrala iz kapnice, je prod sprijela in obvarovala pred popolno erozijo. Po velikosti prodnikov sklepamo, da jih je po rovu kotalila hitro tekoča voda. Odlagala jih je največ ob kolenih in razširjenih odsekih kanala, kjer se je njena hitrost oziroma transportna moč zmanjšala. Rdeča ilovica med plastema proda kaže na kratek zastoj v zasipavanju. Kot se je zasipavanje nenadoma začelo, tako se je tudi nenadoma končalo. Nad prodom ni peska in ilovice, tako kot v Veliki dvorani in v Pivškem rokavu. Voda se je umaknila iz rova, da je lahko nastajala siga vrh odloženega proda. Iz opisanih pojavov lahko sestavimo naslednje stratigrafsko zaporedje se-dimentov in razvojnih stopenj, ki velja za ves Rakov rokav: 1 — današnja situacija, 2 — črna prevleka, 3 — erozija sedimentov, 4 — siga na produ, 5 — apnenčev prod, 6 — siga, 7 — pasovita ilovica, 8 — skalni rov brez podorov. SEDIMENT! MED SOTOČJEM IN JAMSKIM VHODOM V Sotočju se združita Pivški in Rakov rokav, njun skupni rov je usmerjen proti jamskemu izhodu. Sest metrov globoka ponomica teče spočetka v 15 m širokem in 20 m visokem erozijskem rovu, nato pa pod Visoko dvorano kmalu doseže vhodno zatrepno dolino. V začetnem 80 m dolgem odseku rova je voda že erodirala skoraj vse Sedimente. Le na skalni polici, 4 m nad vodo je ohranjenega nekaj proda pisanega roženca (vzorec 356), 8 m više pa se stene še drži sprijet ostanek apnenčevega proda (vzorec 306). Na stropu je obvisela kopa sige, potem ko je bil sediment, ki se je nanj odložila, odstranjen. Visečih kop je pri Sotočju še več (tab. 13 A). V2X>rec 356 na skalni polici ima 90 Vo proda in 10 ®/o pesika. V produ so zaobljeni kosi pisanega roženca in kremenovega peščenjaka. V pesku je zaobljen in oglat kremen, nekaj sljude in roženca. Petrografska sestava in zrnavost sta zelo podobni pisanemu rožencu v Pivškem rokavu (glej si. 21). Obravnavano nahajališče je zadnje in najbližje današnjemu izhodu. Po legi sodeč je bilo skalno dno med njegovim odlaganjem v višini ohranjene police na 461 m, pozneje pa se je poglobilo za okoli 6 m. Vzorec 306 je apnenčev prod sprijet v konglomerat na višini 471 m. Prodniki iz svetlosivega cenomanijskega apnenca so med vsemi do sedaj pregledanimi vzorci apnenčevega proda po jami najbolj zaobljeni. Tu pri Sotočju vidimo znatno večji učinek zadenske erozije kot v ostali jami, saj je današnje skalno dno nižje za 6 m od fosilnega. Poglobitev zasledujemo še tja v Rakov rokav do skalne stopnje pri Slapu, še bolj izdatno erozijo pa v Pivškem rokavu do skalne stopnje pri Smidlovem prehodu. Mlajša erozija se je v Pivškem rokavu bolj uveljavila kot v Rakovem rokavu. Visoka dvorana in Tiha jama Za Sotočjem se rov razširi v Visoko dvorano (si. 20), 60 m visok in širok prostor z dvema rovoma v višini njegovega srednjega, najširšega dela. Prvi rov ob desni strani je zasigan in zasut z mlajšo pasovito ilovico, drugi rov ob levi steni pa je 180 m dolga Tiha jama s poplavno ilovico in prodom belega roženca. Spodnja tretjina Velike dvorane je v območju današnjega vodnega toka. Voda teče v brzici proti izhodu. Le redkokdaj se ipovzpne 2—3 m, tedaj tudi doseže zgornjo mejo črne prevleke na višini 457 m. To mejo dobro vidimo v 20 m dolgem in širokem ter 6 m visokem skalnem kanalu, ki je bil vrezan v živo skalo tedaj, ko se je skalno dno po vsej jami poglabljalo tja do Slapa in Golgote. Pred poglabljanjem je ponomica tekla skozi više ležeči rov z dnom na višini okoli 465 m, ki ga danes pokrivajo podome skale, ilovica in siga. Tudi zgornja tretjina Velike dvorane je mlajšega nastanka, saj se je strop zvišal zaradi odloma skal. Te skale je voda večinoma že odstranila. V srednji tretjini Visoke dvorane sta ob levi in desni strani dva bregova sige. Nad njo so podome skale, pod njo pa rjavo peščena ilovica, ki je podobna mlajši pasoviti ilovici v Pivškem rokavu. Tu nismo videli apnenčevega proda, ki pa je nedvomno bil odložen, saj smo ga ugotovili v neposredni bližini pri Sotočju. Pod levo previsno steno je vhod v glavni rov Tihe jame, ki poteka v smeri severozahod-jugovzhod, in je na obeh krajeh zadelan z rjavo ilovico. Verjetno se nadaljuje v obe smeri proti Mrtvaškemu rovu pri Golgoti oziroma k ostanku rova ob Sotočju. Primarni strop nekdanjega vodnega kanala Tihe jame poteka v višini okoli 490 m, dno pa okoli 480 m, kot je mogoče domnevati po višini vhoda pri t. 1 in višini skalnega rova pri t. 2. V glavnem rovu namreč skalno dno nikjer ni razgaljeno, ker ga pokriva Tjava ilovica, podome skale in siga dveh generacij. Osamljeni stebri iz rjave sige so iz starejše, stalaktiti in stalagmiti ter sigove ponvice pa iz mlajše bele sige. V skalnem, ozkem in vijugavem rovu pri t. 2 smo pod rjavo ilovico, na skalnem dnu in v zajedah sten našli prod in konglomerat belega roženca (vzorec 319). Po petrografski sestavi in zrnavosti, razmerju do skale in po višini odlaganja se ta zasip ujema s podobnim zasipom v Mrtvaškem rovu, Katemovem rovu in Rudolf0vem rovu (&1. 23). Zato je več kot verjetno, da se je v teh rovih pojavil v isti razvojni stopnji. Zaradi zakritih in slabo ohranjenih sedimentov je težko sestaviti razvojno sliko Visoke dvorane in Tihe jame. To še posebej iz razloga, ker tu ni videti stratigrafske zveze med prodom belega roženca in apnenčevim prodom, dveh pomembnejših naplavin v Planinski jami. Zato le domnevamo, da so bile v PLANINSKA JAMA Tiha jama SurvJJS'by^ 22.8.1971 R. Gospodaric M. Kranjc A.Vadnjd poplavna ilovica-ttood loam prod beleaa roženca-white chert gravel pasovita ilovica-bmifiated ham vodni tok— - water flow podorne sl - HjKh Öp2mm SI. 23. Planinska jama; diagrama petrografske sestave in zrnavosti proda belega roženca Fig. 23. Planinska jama; petrographic structure and granulation diagrams of white chert gravel Analize so pokazale, da ima ta naplavina okoli 50 % drobnega in 10—40 ®/o srednjega proda, ostalo pa je pesek (si. 23). Prodniki so iz belega in svetlosivega roženca. Zelo zaobljeni imajo rjavkastordečo površino, a tudi delno preperel limonitiziran zunanji ovoj. Dva zbruska prodnikov iz Katemovega in Rudolfo-vega rova sta pokazala na enakomerno drobnozmato osnovo kaleedona s sledovi opala in kalcita. V osnovi nastopajo iglice in palčke iz nekoliko večjih zm kaleedona (tab. 20 A, B, C). Te palčke so proti okolici ostro omejene, po dve usločeni oklepata pogosto oster kot. To niso igle silicij skih spongij, ampak prej fosilni ostanki makroforaminifer. Podobne primere lepše ohranjenih fosilnih ostankov bomo videli kasneje v prodnikih enakega roženca v naplavinah Postojnske jame. Zelo številni so tudi okrogli in ovalni skupki večjih zrn kaleedona, ki predstavljajo ostanke radiolarij. Posamezni deli zbruska so obarvani z rjavim železovcem. Tako kot prodniki so tudi peščena zrna roženca, kremena in kre-menovega peščenjaka limonitizirana. V ooidih, delcih skorij in cevkah pa nastopa tudi sam limonit. Opisana petrografska sestava naplavine z belim rožencem dokazuje njen alohtoni izvor iz paleogenskih kamenin ter kvartarnih sedimentov Pivške kotline. Naplavina z belim rožencem dokazuje, da so po odložitvi starejše pa-sovite ilovice nastopili v Planinski jami drugačni pogoji sedimentacije. Ponor-nica je mogla zopet hitreje (najmanj 0,5 m/s) iztekati na Planinsko polje. V zapolnjenem podzemlju je imela zelo neuravnan strmec, njena gladina je močno nihala med 475—490 m višine, saj je v tem razponu odlagala tu in tam nepravilne leče proda belega roženca. Ker ga je v primerjavi z drugimi naplavinami zelo malo, se zdi, da ga je voda le občasno in v zatišnih mestih sedimentirala, večinoma pa odnesla skozi podzemlje. Obravnavani prod nakazuje erozijsko razvojno obdobje podzemlja, ali pa vsaj razvojno obdobje, ki se je bistveno razlikovalo od prejšnjega akumulacijskega obdobja. Apnenčev prod To naplavino (si. 24) zasledujemo v Pivškem in Rakovem rokavu kako pokriva starejšo pasovito Uovico, roženčev prod in starejše skalno dno. Drži se tudi sten v večjih ali manjših krpah. V splošnem je proda znatno več v pritočni polovici Pivškega rokava kot v odtočni. V Rakovem rokavu so njegovi zasipi po dnu med obema stenama. Najbolj je prodna plast erodirana med Sotočjem in jamskim vhodom. Pri podrobnem obravnavanju posameznih nahajališč smo videli, da sega apnenčev prod v Paradižu 495 m, v sredini Pivškega rokava 480 m, za Sotočjem pa 471 m visoko. V Rakovem nokavu sega plast do višine 470 m. Trdna, delno manganizirana zgornja meja prodne plasti ima največji strmec v Paradižu, manjšega pa proti Sotočju in v Rakov rokav. Spodnjo mejo plasti pa je bilo mogoče rekonstruirati s pomočjo najnižje ležečega kontakta s talno starejšo pasovito ilovico v srednjem delu Pivškega rokava in v Rakovem rokavu, kjer je okoli 465 m visoko. V posameznih nahajališčih je plast različno debela in različno visoko odložena, ker se je odlagala ustrezno razsežnostim vodnega kanala in valoviti podlagi pasovite ilovice. Tudi erozijski ostanki na stenah so različno visoko. Za skupen zasip lahko trdimo, da se je usedal kot vršaj v pod- Paradiž v krovnini so mlajia posovita ilovica in siga younger laminattd team and sinter are upper lain v toinini so starejša siga in posovita ilovica older sinter and iominoted loam are underlain PestM - Sond Pred( gramoz )-GraYt/ roo*' fir osna t > dretfii sndnji deMA aroöni srednji | dtbtii nI 'i/i r 1 1 / / / / ji / ■9 i ! 1 / / / -333- ■_---- plast apnenčevega proda v jami •' layer of limestone gravel in the cave ------------------------------------0-WO roundness, index .0-WO sploščenost,indeks 150-2S0 flatness, index BO" 250 vzorci - samples ZRNAVOSr- Granukltion SI. 24. Planinska jama; shema vršaja apnenčevega proda s krivuljami zaobljenosti in sploščenosti analiziranih vzorcev (333, 312, 310, 306, 355, 350). V Paradižu je prod najdebelejši, krajem Pivškega in Rakovega rokava pa najdrobnejši kot kažejo krivulje zmavosti Fig. 24. Planinska jama; the scheme of the limestone gravel fan with roundness and flatness curves of analysed samples (333, 312, 310, 306, 355, 350). The gravel is the thickest in Paradise, at the end of the Pivka and Rak Branches it is the thinest as it is shown by the granulation curves zemeljski prostor, izvor materiala pa je iskati v zaledju Pivškega rokava oziroma Paradiža (R. Gospodarič&R. Pavlovec 1974). V vršaju postaja razmerje med prodom (kršjem), peskom in ilovico v smeri transporta ugodnejše za nižje frakcije. V Paradižu znaša to razmerje 92 :4 : 4, v Rakovem rokavu pa 75 :10 : 15. V smeri transporta so kosi apnenca vedno bolj zaobljeni, medtem ko se sploščenost močno spreminja (glej krivulje na si. 24). Petrografsko imamo v vseh preiskanih vzorcih in nahajališčih opraviti v prodni frakciji in v frakciji debelega peska z belim in svetlosivim zrnatim apnencem, v frakciji srednjega in drobnega peska pa še z zrni kremenovega peščenjaka, kremena, roženca in sljude ter limonita. Med apnencem so le redki kosi avtohtonega temnosivega apnenca. V vzorcih (333, 312, 310, 314) iz Pivškega rokava in Rakovega rokava (355, 355/1, 350, 352) je R. P a v 1 o v e c pregledal zbruske apnenčevih kosov in v njih našel sledečo mikrofavno cenomanijske starosti: Species ! H i ^ ? Aeolissacus sp. ? Bacinella irregularis R a d o i č i č + ? Thaumatoporella sp. ? Textulariidae na splošno + + Textularia sp. + Cuneolina sp. i + + Cyclolina sp. + + Dicyclina sp. + Spiroloculina sp. + + Miliolida na splošno + + Quinqueloculina sp. i + + Triloculina sp. + + Nummoloculina sp. + Nezzazata simplex Omara + + R = Rakov rokav Planinske jame P = Pivški rokav Planinske jame + = ugotovljen mikrofosil ? == podatek je nezanesljiv V obliki vršaja, 2xnavosti in petrografski sestavi ter v fosilni mikrofavni imamo dovolj dokazov za trditev, da apnenčev prod izvira iz neposrednega zaledja Pivškega rokava, verjetno iz območja udornice Planinske koliševke. Ta je v cenomanijskem apnencu kot je razvidno iz geološke karte Postojnskega krasa (si. 3 in 4), od Paradiža je oddaljena 150 m, njeno današnje dno je 70 m nad tlemi Paradiža. Apnenčev prod je možno imeti za paravtohtoni jamski sediment. Flišni pesek med prodom kaže, da je jamska reka pritekala iz Pivške kotline. Na poti k današnji Planinski jami je trčila na kršje nastajajoče udornice. Bila je sposobna to kršje odstranjevati, valiti in nato odlagati po podzemlju v smeri svojega toka najmanj 3,5 km daleč. Za tak transport in zasipavanje ni bilo dovolj, da je voda morala teči zadosti hitro in imeti ustrezen strmec tja do iztoka na Planinsko polje, ampak je moralo biti na voljo tudi dosti razpadajočega apnenca. Po približnih izračunih je v Planinsko jamo preložila najmanj PkdI milijona kubikov apnenčevega proda iz udornice Planinske koliševke, ki je nastajala na površju pri mehanskem razpadanju v hladni khmi. Pomembno je poudariti, da se spodnji del vršaja razteza tudi v Rakov rokav. Jamska reka tedaj ni samo tekla proti današnjemu izhodu, ampak tudi proti Malnom. Ker je tu tekla že prej, ko je odlagala starejšo pasovito ilovicx) in verjetno tudi prod belega roženca lahko trdimo, da je Rakov rokav in zatrepno dolino v Malnih oblikovala prodonosna Pivka bolj kot brezsedimentni Rak. Odpira se vprašanje, čemu v drugi polovici Pisanega kanala ni zasipa apnenčevega proda. Ce ga je voda odložila v prvi polovici v enakomerni debelini 4 m na debelo, potem je bolj verjetno, da se je njegova plast v tej debelini nadaljevala po vsem Pisanem kanalu in v rovih pod Podomo in Kapniško dvorano kot pa, da bi se izkHrdla. Možno je torej, da je bil od tod apnenčev prod kasneje odstranjen z zadensiko erozijo, skalno dno pa poglobljeno, tako kot v današnjem vhodnem delu Planinske jame do Sotočja, Slapa in Smidlovega prehoda. Tu se izpraznjenje odvija še danes, v Pisanem kanalu in tja do Malnov pa je bilo prekinjeno, ker Pivka kasneje ni več tekla v Rakov rokav, ampak samo še proti Planini. Nekdanjo vodno pot proti Malnom na Planinsko polje je izkoristil za svoj odtok Javorniški tok. Pri podrobnem opisu profilov smo spoznali, da apnenčev prod ne leži samo na starejši pasoviti ilovici, ampak tudi na erodirani sigi najstarejše ugotovljene generacije. To pomeni, da je avtohtoni sedimentaciji v topU dobi sledila najprej erozija, nato pa odlaganje apnenčevega proda v hladni kJimi, ko je na golem površju nastajal mehanski grušč. Površje je seveda tedaj razpadalo tudi ob južnem robu Planinskega polja nad tankim stropom izvirnih rovov Planinske jame. Podrti material je jamska reka nekaj časa uspešno odstranjevala in oblikovala obe zatrepni dolini. Ko pa se je njena sposobnost erodiranja zmanjšala, je začela odlagati na apnenčev prod v jami mlajšo pasovito ilovico, podome skale pa so verjetno zasiüe jamske izhode v zatrepnih dolinah. Tu je treba še pojasniti stratigrafsko razmerje apnenčevega proda do proda belega roženca. Nikjer v jami nismo našli profila z obema naplavinama skupaj. Zato lahko le posredno ugotovimo, da je prod belega roženca starejši zato, ker leži neposredno na starejši pasoviti ilovici in pod rdečkasto najstarejšo sigo, ki jo apnenčev prod kot mlajši, pokriva. Mlajša pasovita ilovica Na vršaju apnenčevega proda v Pivškem rokavu je do 1,5 m debela plast pasovite ilovicse. V nahajališču pri 4. in 5. mostu smo v njej našteli 100—120 v>varv«, ki pa imajo za razliko od varv v starejši pasoviti ilovici pod apnenčevim prodom več tankih pasov peska. Po ostankih v Mrtvaškem rovu in v Visoki dvorani sklepamo, da je ta naplavina pokrivala Pivški rokav in starejše naplavine do višine nekaj nad 480 m. Ker se vršaj proti Paradižu dvigne nad to višino, tam ilovice nismo opazili. V Rakovem rokavu je ta üoviea v Veliki dvorani in pri Dvojčkih, drugod pa je verjetno bila erodirana. V Rudolfov rov verjetno sploh ni bila odložena, ker je bil njegov vhod zadelan z apnenčevim prodom. Mlajša pasovita ilovica kaže, da se je po odložitvi apnenčevega proda vzpostavilo akumulacijsko obdobje, kakršno je vladalo med sedimentadjo starejše pasovite ilovice. Poplavna ilovica Na gričih starejših sedimentov vidimo v Pivškem in Rakovem rokavu do 1,5 m debelo plast rjave do rdeče ilovice. Najdemo jo tudi v stranskih rovih nad prodom belega rraenca in sigo. Zanimiva je ilovica med najmlajšo in mlajšo sigo pri 5. mostu v Pivškem rokavu, ker kaže, da je med dvema sigotvomima dobama visoka Pivka občasno zalila jamo do stropa v višini 490 m in čez. Izvor ilovice je iskati v ustrezni prsti na kraškem površju in v zaledju obeh ponornic Pivke in Raka. Poplavno ilovico med dvema različno starima 5 Acta carsologlca 65 sigaina poznamo tudi iz sosednjih Zelških jam, Male in Velike Karlovice ter Postojnske jame, kar dovoljuje sklepati, da je bilo podzemlje Postojnskega krasa v eni mlajših razvojnih stopenj poplavljeno. AVTOHTONI SEDIMENTI Siga Po stratigrafski legi smo spoznali v Planinski jami tri generacije sige. Starejša siga leži pod apnenčevim prodom v Pisanem kanalu Rakovega rokava, pri 7. in 5. mostu v Pivškem rokavu, njeni erozijski ostanki so še vidni na stenah Paradiža ter v Tihi jami, Katemovem rovu in vrh proda belega roženca v Rudolfovem rovu. Mlajša siga leži nekje nad mlajšo pasovito ilovico, drugje nad apnenčevim prodom. Pbsebno obilno je ohranjena vrh proda v Paradižu. Sem spada tudi siga pod stropom pri Zadnjem stebru, pri 5. mostu ter okrog Sotočja, kjer so njene kope in stalagmiti obviseli na stropu potem, ko je bila erodirana njihova naplavljena podlaga. Iz mlajše sige so stalagmit Samotar v Veliki dvorani in Dvojčka v Rakovem rokavu ter druge sige, ki so nad apnenčevim prodom v tem rokavu. Mlajša siga je nastajala v zapolnjeni jami, ko v njej ni bilo ponomice. Kasnejša erozija jo je precej erodirala, njene kose najdemo tudi med podomimi skalami. Najmlajša siga nastaja v vseh rovih, kjer doteka skozi strop ustrezna kapnica. Poleg tega, da curljajoča voda odlaga sigo v osamljene stalagmite, skupine stalaktitov in pobočne pragove, pa ponekod tudi koTOdira starejše naplavine in sigo. Najmlajša siga se odlikuje po raznih barvah, kristalnih površinah in homogenosti. V tem pogledu se močno razlikuje od starejših sig, ki so manj trdne in homogene, a bolj porozne in pretežno rdečkaste barve. Absolutna starost sige Nekatere primerke sige, ki smo jih stratigrafsko spoznali za različne, so s posredovanjem dr. W. F r a n k e j a in dr. M. G e y h a analizirali v »^^C in ®H Laboratorium Niedersächsisches Landesamt für Bodenforsohung« v Hannovru, s pomočjo dr. D. F o r d a in R. H a r m o n n a pa na Mac Master University v kanadskem Hamütonu. Za posredovane analize se navedenim kolegom na tem mestu najlepše zahvaljujem. Vrhnja siga prevmjenega stalagmita pri 5. mostu v Pivškem rokavu (vzorec Pl 323 a) je pokazala na 8205 ± 355 let. Stalagmit (vzorec 323 b), ki raste na prevmjenem, kot je razvidno na tab. 6 A pa je za približno 5000 let mlajši. V obeh primerih gre za najmlajšo holocensko sigo. Takšna siga je bila ugotovljena na stalagmitu iz Paradiža (vzorec Pl 36 b z 9735 ± 285 leti), katerega jedro iz rjavkaste sige (vzorec Pl 36 a) pa je starejše od 30 715 let. To je že naslednja generacija ali mlajša siga, h kateri prištevamo tudi stalagmit vrh grušča pri Dvojčkih v Rakovem rokavu (vzorec P140a z 32 875 ± 1810 leti). Analizirana je büa tudi konica stalagmita, kar pomeni, da ugotovljena starost kaže na čas, ko je stalagmit nehal rasti. Žal, ni bilo pregledano jedro tega 20 can visokega stalagmita, da bi spoznali, kdaj in kako hitro Podatki o absolutni starosti so sledeči: Vzorec "C starost v letih U/Th starost v letih Pl 36 a > 30 715 Pl 36 b (vrhnja plast) 9 735 ± 285 Pl 40 a (konica) 32 875 ± 1810 Pl 41 a (jedro) > 49 900 Pl 41 a (konica 1) > 45 265 Pl 41 a (konica 2) > 45 780 Pl 318 a (jedro) > 45 610 79 700 ± 1600 Pl 318 b (vrhnja plast) 32 225 ± 1450 Pl 339 44 240 ± 2125 Pl 323 a 8 205 ± 355 Pl 323 b 3 630 ± 260 P1334 > 44 635 Pl 42 > 46 025 Pl 24 77 800 ± 8400 se je oblikoval. Ce pa upoštevamo že iz Postojnske jame ugotovljeno zelo počasno rast sige v tisti dobi (okoli 0,75mm/100 let; R. Gospodaric 1972), potem lahko sklepamo, da je oblikovanje stalagmita trajalo lahko 15 in več tisoč let. Ker obravnavana siga pokriva apnenčev grušč, datira njegova sedimentacija najmanj v prvo polovico zadnjih 100 000 let. Tudi s sigo vzorca Pl 41, ki pokriva grušč v začetku Pisanega kanala, smo želeli spoznati zgornjo časovno mejo gruščnatega zasipa. Žal, pa so analizirani primerki pokazali le starost nad 45 000 let, ker preko te dobe radioogljikova analiza ni več možna. Analiza vzorca Pl 339, ki spada k sigi pod gruščem v Pivškem rokavu, pa je presenetljivo pokazala na starost 44 240 ± 2125 let, kar pa se s prejšnjimi podatki ne ujema. Ker je to edini tak podatek, ga iz previdnosti ne upoštevamo. Erozijski ostanek rdeče sige na steni ob vhodu v Paradiž (vzorec Pl 334) je starejši od 44 630 let, pravtako rebro baldahina pod gruščem (vzorec Pl 42) v Pisanem kanalu Rakovega rokava. Za stratigrafsko opredelitev naplavin tudi ti dve analizi nista uporabni. Bolj koristna je analiza vzorca Pl 24 s starostjo 77 800 ± 84 000 let določena z U/Th metodo. To je rjavkasta siga delno erodiranega stalagmita iz starejše sige vrh starejše pasovite ilovice pri 5. mostu Pivškega rokava, ki ga grušč in mlajša pasovita ilovica ne pokrivata. Da imamo v Planinski jami zares opraviti s tako staro sigo, pove tudi stalagmit iz Katernovega rova. Gre za vzorca Pl 318 b in 318 a. Prvi vzorec iz oboda stalagmita je po ^^C analizi star 32 225 ± 1450 let, drugi vzorec iz jedra istega stalagmita pa nad 45 610 let. Starost istega vzorca 5* 67 pa je zopet bolj natančno opredelila U/Th metoda in sicer na 79 700 ± 1600 let. To pomeni, da je stalagmit v Katemovem rovu sestavljen iz mlajše in starejše sige. Starejša siga ustreza omenjeni sigi pri 5. mostu in sigam vzorcev Pl 334 in 42, ki jih s "C metodo nismo mogli opredeliti, a ležijo pod apnenčevim gruščem. Kljub številnim tehničnim problemom in nezanesljivosti, ki ju poznamo pri absolutnem datiranju sige z obema uporabljenima metodama, lahko vendarle verjamemo, da imamo v Planinski jami opraviti s tremi generacijami sige in sicer: najmlajšo, holocensko sigo & starostjo do 10 000 let b. p., mlajšo srednjewürmsko sigo med 30 000—50 000 leti b. p. in starejso-starowürmsko ali predwürmsko sigo pred približno 80 000 leti. Lahko tudi rečemo, da so po stratigrafski, relativni starosti ugotovljene tri generacije sige potrjene tudi z absolutnimi številkami. To bo pomagalo razvrstiti speleogenetske procese Planinske jame in Postojnskega jamskega sistema v celoti. Podorne skale Podorne skale nastopajo v današnji vodni strugi, v večji količini pa v podor-nih dvoranah. Nikjer jih nismo našli med alohtonimi naplavinami. Pivški rokav kaže nasploh le malo podorov, verjetno je ponornica uspela kar sproti odnašati in topiti posamezne odkrušene skale. V večjem kupu so ohranjene le v dvorani Golgoti in ob Smidlovem prehodu. Tu ležijo na višjem skalnem dnu in v morfološkem okolju, kjer s.ta se slučajno združili dve etaži rokava ena v drugo. Strop se je najbolj krušil v mlajšem erozijskem obdobju, ko je dobivala Planinska jama današnjo obliko. Rakov rokav je nekoliko bolj razrušen, saj ima več podomih dvoran. Strop se kruši do današnjih dni, podiranje je bilo najbolj intenzivno po eroziji alohtonih naplavin. V tem pogledu sta se Pivški in Rakov rokav enako razvijala. Videti pa je, da Rak ni vispeval tako sproti odnašati podomega materiala kot Pivka, ki je znatno manj zajezena in ima enakomeren strmec, pa tudi več aloh tonih naplavin je uspela odstraniti. Mlajša erozija v Rakovem rokavu ni dosegla skalnega dna iz dobe pred naplavitvijo starejše pasovite ilovice, medtem ko je to dno v Pivškem rokavu že poglobljeno. Podorni material v Planinski jami nima stratigrafske vrednosti pri ugotavljanju razvojnih stopenj >podzemlja kot alohtone naplavine in sdga. Črna prevleka V Pivškem in Rakovem rokavu smo zasledovali s črno prevleko pokriti spodnji del skalne vodne struge in njene Sedimente. V Rakovem rokavu je zgornja meja prevleke domala vodoravna na višini 473 m, padati začne pri Dvojčkih in doseže nad Slapom višino 461 m. Od tod enakomerno pada proti jamskemu izhodu na 455 m. V Pivškem rokavu je pri dotočnem sifonu na 472 m, nato pa polagoma pada do podorne Golgote. Onkraj te dvorane se naenkrat zniža na 461 m, nato pa polagoma pada k jamskemu izhodu. Prevleke ni pod vodno gladino današnjega vodotoka. Danes prevleka ne nastaja, ker jo Pivka in Rak ero-dirata. K rt rt rt i •3 Ü 'cj rt rt rt 3 rt 3 rt 3 ; rt g 'N o E 3 f g 3 ^ : -S ; O : ^ rt OJ rt (U rt ; 4) o G ■Ö CB Et e-S M -r" OÄ O Ö S C CJ CÖ 3 >'3 o rt C M a 3 Ti rti a'ss > .säg g-tž-o C o cd tižs ^ o OJ tB ■S !S .5 f^ rt 'S ^ .r-i M 04 > 0) C OJ g 1 S CO e rt --I gs |i a (D I? - i ^ S «s tao > rt rt ,, rt rt g Ö ^ O rt ^ > Ä |1 •i: s P C w C O •o rt 3 rt CÖ SP«) rt > •s^ - „ > ^ D o >»3 C O-^ > a rt rt,S ■g ^ äga-si. - ^ § :n a,m C jH w > rt rt (V C N " M .S I O Ul ■o M O CO (D Is £ - g" " g-E "rt+i g.S rt •Si 73 C ao rt rt rt^ K« rt .54(1.« ^co g CO o o rt «M M PH ČL, M C Vh ft g rt £3 ž:« Ii öT^ .a > i" rt C O ^ > rt ^ MO ni - >o C3 o tt) 'rt rt 5'g a a S «D «I 6 a i« "Ic IÄ £ £ d) ec rt . > Ä s rt S22 g.H '2 6 g-g o "'S o gfi a 0) ^ g o rt S Ö .se s 2 a, s N 0) 42 rt H g B o o o o . rt 'H ft •SPo ^ {« XS 43 C rt g 0) ® > g Si >o ft a o o o £5,"= ft .^o . M CO 42 o o CO 25, a s? rt . m C42 rt rt Ü > o •>-t rt rt C C > > rt rt a a o o a a rt > o rt a rt rt >w o 'rt '> g O 1 U a ž 'S s a rt rt >o 0) T3 rt M) O) Is ^g s >8 a h rt a rt ac T3 S o >ts] 0 ä o a s-( c^. Pod spektrografom se je pokazalo, da je snov prevleke sestavljena iz Mn, Fe in Si kot poglavitnih prvin, vezanih verjetno v oksidih kot za sestavo podobnih prevlek v jamah meni H. Trimmel (1968, 59). Avtor navaja, da prevleke nastajajo s posredovanjem bakterij Leptothrix ochracea Kütz in Lepfo-thrix crassa Chol, ki za življenje rabijo železove in manganove snovi iz sedimentnega, vodnega in apnenčevega substrata. Ali gre v našem primeru za podobne bakterije oziroma navedeni nastanek prevleke, bi bilo treba še raziskati. RAZVOJNE STOPNJE Pri obravnavanju posameznih nahajališč sedimentov smo poskušali spoznati razvojno pot nekaterih odsekov jame, nadalje stratigrafsko zaporedje sedimentov, način njih transportiranja in sedimentacije po jami. Te podatke združujemo v tabeli 1, kjer prikazujemo tudi ustrezni hidrološki in morfološki razvoj jame ter prevladujoči speleogenetski proces. Vse skupaj pokaže na razvojne stopnje Planinske jame v obdobju med odlaganjem prvega sedimenta do danes. POGLAVITNE SPELEOLOSKE ZNAČILNOSTI POSTOJNSKIH JAM (sUka 25) Dolžina 16 500 m, nadmorska višina ponora 511 m, jamski sistem z vodnimi in suhimi rovi. Odkrivanje Postojnskih jam po letu 1818 je bilo že večkrat zelo podrobno opisano. V zadnjem kronološkem pregledu (R. Gospodaric 1968) so navedena tudi vsa pomembnejša geološka, morfološka, hidrografska in speleogenet-ska preučevanja. Med odkrivanjem so nastajali različni, vedno bolj popolni načrti, od prve skice A. Schaffenratha (1829) do najbolj popolnega tlorisa in prečnih profilov iz 1. 1933-34 v merilu 1 : 500 in 1 : 2500, ki so jih na podlagi teodolitske izmere sestavili Gallino, Petrini in Sartor i. Povojne najdbe rovov v Črni in Magdaleni jami niso bile tako natančno merjene, vendar jih je še vedno možno dobro vključiti v skupni tloris. Manj natančno je izmerjen rov podzemeljske Pivke med Otoško in Magdaleno jamo, ker je I. Michler (1959) širine rova le cenil. V jeseni 1. 1972 je ekipa R. Gospodaric, P. Habič in I. Ken da delno popravila grobe napake. Tako dopolnjeni načrt prikazuje si. 25, kjer so zarisane tudi lege udornic v obsegu dostopnega podzemlja. Postojnske jame sestavljajo jame s samostojnimi vhodi in sicer: Podzemeljska Pivka z vodnimi rovi, Lekinka z vodnim rovom, Pivka jama z vodnim rovom. Črna jama z vodnimi in suhimi rovi, SI. 25. Postojnske jame; tloris, lega udornic na površju, situacije profilov (1) in analiziranih vzorcev naplavin (401) Fig. 25. The Caves of Postojna; ground plan, the situation of the collapsed dolines on the surface, profiles (1) and analysed sediments samples (401) situation Magdalena jama z vodnimi in suhimi rovi, Otoška jama s suhimi rovi in Postojnska jama s suhimi rovi. Po prirodni poti so prehodne in povezane Postojnska jama. Otoška jama, Magdalena jama in Podzemeljska Pivka na eni ter Pivka jama in Cma jama na drugi strani. Trije odseki: Magdalena jama—^Pivka jama v premi razdalji 370m, Perkov rov—Vilharjev rov Črne jame v premi razdalji 195 m in Pivka jama—Pivški rokav Planinske jame v razdalji 2200 m so neprehodni ter se začno in končajo s sifoni ponomice Pivke, ki so jih le delno preplavali (P. K r i v i c in A. P r a -protnik 1973). Med navedenimi jamami so s podori prekinjeni, po večini pa z razH'Cnimi sediment! zapolnjeni rovi, ki jih še ni uspelo odkopati ali prebiti. Najbližja zveza suhih rovov v razdalji 10 m je med Lepimi jamami Postojnske jame in Prečnim rovom Perkovega nova Cme jame. Načrt nam torej izdaja mrežasti splet hidrološko in morfološko zelo različnih rovov, ki se nedvomno tudi po nastanku in razvoju med seboj razlikujejo. Zaradi zapolnitve s pestrimi alohtonimi in avtohtonimi naplavinami pa je težko najti skupen kriterij za uspešno razčlenjevanje na razvojne stopnje. Ker pa ponikalnice oblikujejo podzemlje že morda ves pleistocen je pričakovati, da v jamah ohranjene alohtone naplavine odražajo nekdanje hidrološke razmere, a tudi pomagajo razlikovati mlajše in starejše podzemeljske kanale (si. 26). OPIS NAHAJALIŠČ IN STRAXIGRAFIJA JAMSKIH SEDIMENTOV SEDIMENTI V PODZEMELJSKI PIVKI Med vhodnim ponorom v višini 511 m in med Spodnjim Tartarjem se nizka Pivka zadržuje v plitvih jezerih med prodnatimi plitvinami v povprečno 12 m širokem in 5 m visokem rovu. Na dveh, treh mestih se strop zniža na 2 m, kjer nastopajo že ob srednji vodi sifoni. Gruščnate in ilovnate naplavine po dnu in stenah so večinoma recentno preloženo gradivo. Na več mestih pa so ob stenah s sigo pokriti kupi naplavin, ki niso recentni. Največji kup je na mestu profila 1 (si. 27). V vzdolžnem preseku vidimo več plasti naplavin, ki jih je pred popolno erozijo obvaroval pokrov sige. Prva plast je vsaj pol metra prekrita z nizko vodo, leži pa verjetno na skalnem dnu. V vseh treh vzorcih (401—403) te plasti prevladuje grušč apnenca nad prodom kremenovega peščenjaka (tab. 14 A, B). Nekaj odstotkov je drobcev roženca ter limonita. Procentuakio razmerje med temi sestavinami v posameznih frakcijah vseh treh vzorcev skupaj je razvidno iz šra-firanega diagrama zrnavosti na si. 27. Apnenčev grušč je iz zgornjekrednega zrnatega in brečastega apnenca ter iz kosov numiilitnega apnenca, torej iz kamnin iz okolice ponornega roba ponikalnice in iz same jame. Kosi kremenovega peščenjaka so zelo zaobljeni in nič prepereli; ponirajoča reka jih je erodirala pri svojem toku po Pivški kotlini in si s si ij ßAl:m it Uss-tH^M = j: -a o g o •G cö 3 ajo c ^ c jih skupaj z gruščem odložila, kjer se je ob razširjenem podzemeljskem prostoru zmanjšala njena hitrost in transportna sposobnost. Druga plast (vzorec 404) je pasovita ilovica s prevladujočo ilovno rjavo barvo (2.5 Y 4/4). Oznake barv smo našH v barvni lestvici za prst M u n s e 11 Soil Color Charts (1954), ki jo uporabljajo tudi za jamske sedimente. Plast leži na rahlo upognjeni, z limonitno skorjo obdani podlagi prve plasti. Ilovico sestavljajo svetlejši in temnejši pasovi kot v podobni pasoviti ilovici v Planinsk' jami. Tretjo plast (vzorec 405) sestavljajo zopet apnenčev grušič in delci füsa, ki prevladujejo šele v peščeni frakciji, Zrnavost in petrografska sestava sta podobna prvi plasti in kažeta, da so nastopili v jami poprejšnji sedimentacijski pogoji. Ker pa se ilovnata (404) in gniščnata (405) plast zajedata ena v drugo na način, ki izključuje vmesno erozijo domnevamo, da sta se obe plasti, vsaj v zgornjem delu, odlagali več ali manj istočasno. Sigova skorja nad plastema pove, da se je ponomica umaknila iz rova potem, ko ga je skoraj zasula. S sigo pokrite naplavine je ponornica začela erodirati, občasno pa je rov zalila v celoti, o čemer priča poplavna ilovica nad sigovim pokrovom, na stalaktitih na stropu ter po stropu samem. Do danes je razgalila prvotno skalno dno rova, delno pa še teče po tleh sprijetega grušča. Odsek Podzemeljske Pivke med Otoško jamo in Martelovim podorom nima posebnega imena. Prvi vodni del, kjer s stropa in sten molijo skalne osti, je E. A. M a r t e 1 (1894, 442) imenoval Zkjbati rov, naslednji nizek prehod pa Hišnico. Za Mišnico se rov razširi v dvorano (glej profil 2 na si. 28). Ta dvorana ima skalno dno in levo steno pokrito z naplavinami. Na skalnem dnu je pol metra debela plast pretežno kremenovega peščenjaka (vzorec 410), vrh te leži pasovita ilovica, ki se dviguje proti levi steni 9 m visoko. Siga in poplavna ilovica nisita ohranjeni. V spodnjem delu ilovnate plasti je 0,5—1 m debel vložek apnenčevega grušča (vzorec 409). Vzorec 410 ima 16®/o oglatih kosov zgornjekrednega in paleogenskega apnenca, 10 "/o zaobljenih prodnikov pisanega roženca, ostalo pa so dobro zaobljeni s črno prevleko obdani kosi kremenovega peščenjaka. Vzorec 409 ima največ debelega proda, eden med prodniki ima celo 60 mm premera. Obravnavane naplavine so zelo podobne tistim pri profilu 1. Zelo izrazita je na više ležečem skalnem dnu odložena plast vzorca 410 z malo apnenca in roženca, a več kremenovega peščenjaka, ki je morda v profilu 1 skrita pod gruščem. Delno različna petrografska sestava in debelina posameznih plasti pa je razumljiva, saj so se naplavine odlagale enkrat v širših, drugič v ožjih prostorih, kjer sta se hitrost in transportna moč ponornice spreminjali. Pretok se je povsem umiril pri odlaganju ilovice. Večji del naplavin je bil tudi v tem nahajališču odstranjen pri kasnejši eroziji. Današnja voda poglablja skalno dno, s stropa pa se lomijo podome skale. Nadaljnje naplavine so ohranjene v suhem Stranskem rovu, ki se cepi od glavnega vodnega kanala, da bi se po 40 m dolžine zopet povrnil vanj (profil 3, si. 28). Rov ima meter više ležeče skalno dno kot vodni kanal in 5 m na debelo naplavin, ki so v sosednjem rovu domala že erodirane. V Stranskem rovu je ohranjena podoba nekoč zasutih rovov Podzemeljske Pivke (tab. 15 A, B). UJ < > lU if) (S) o Q. ii i d i i U) w tt> m v> V 5 m visoki nasipini pod sigo je možno razlikovati plast z več apnenca (vzorec 411) in plast z manj apnenca (vzorec 412). Vzorec 411 ima kose zgornje-krednega in paleogenskega apnenca, prodnike kremenovega peščenjaka iz fUša in prodnike ter odbitke pisanega roženca v utežnem razmerju 20 : 65 : 15. Vzorec 412 ima v rjavi (10YR4/4) ilovici prod in pesek, kjer so kosi apnenca, peščenjaka in roženca v razmerju 35 : 40 : 25. Na tab. 15 B lepo vidimo, kako je naplavina bila odložena na fasetirano in izžlebljeno skalno steno. Posamezni kosi apnenca so na steno prilepljeni s črno Mn skorjo, ki se je odločila iz vode, ko je bila naplavina že sedimentirana. Podobne razmere ugotavljamo še v nadaljevanju Podzemeljske Pivke (profil 4, si. 28). V koničastem rovu ob strmih lezikah teče ponornica v brzici in razgalja na više ležečem skalnem dnu 2 m visoko nasipino, kjer si od spodaj navzgor sledijo plasti grušča, peska, grušča in pasovite ilovice; to pokriva vodoravna skorja sige (tab. 16 A). Pred Martelovim podorom &e Podzemeljska Pivka skrije v 8,5 m globok sifon, da bi se onkraj podora zopet pojavila v Krajgerjevi dvorani. Višja voda najde pot v to dvorano tudi še med bloki podora. Pod 30 m visokim stolpom podornih skal so ob strmih stenah ohranjene prodne naplavine, nismo pa videli pasovite ilovice (profil 5 na si. 28). V 5 m visokem stolpu naplavin ob levi steni so vidni med drugim tudi splo-ščeni kosi apnenca in kremenovega peščenjaka izjemne velikosti do 150 mm. Takšne kose je mogla seveda odložiti voda z izjemno transportno močjo in hitrostjo (preko 3 m/s). Pod temi velikimi kosd in tudi ob desni steni sta po dve plasti bolj drobnega materiala. Vzorec 413 je iz meter debele plasti, ki leži verjetno na skalni podlagi. Vsebuje 80 "/o oglatih kosov zgornjekrednega in paleogenskega apnenca. Prodniki peščenjaka in pisanega roženca so le v drobnem produ. Vzorec 414 iz 0,8 m debele plasti ima pretežno le zaobljene, do 10 mm velike prodnike peščenjaka, ki jih je mogla odložiti ponornica ob hitrosti največ 0,5 m/s. Pestra zmavost naplavin kaže, da je ponornica pred podorom in ob njem delno zastajala; v glavnem je odtekala skozi nižji skalni rov v nadaljnji širši prostor — Krajgerjevo dvorano. Vanjo je kotalila skale nastajajočega podora. Te so skupaj z alohtonim sedimentom ohranjene v zasipu po tukajšnjem dnu. Vzorec 416 kaže prodnike krednega in paleogenskega apnenca, peščenjaka in roženca ter zaobljeni pesek kremena in limonita. Najdemo tudi zaobljene kose sige, ki povedo, da je bil rov že zakapan pred odlaganjem teh naplavin. V Krajgerjevi dvorani je zasip napolnjeval več kot polovico prostora (profil 6, si. 28, tab. 16 B). Nad njim se je odložila siga v stalagmite in stalaktite. Nad zasipom so stene in delno strop ter konice daljših stalaktitov počrnele z Mn prevleko, delno pa so tudi pokrite s poplavno ilovico. Tisti del sten, ki jih zakriva 3 m visok zasip, pa ni počrnjen. Iz tega je moč sklepati, da je črna prevleka nastala, ko je bil zasip že odložen in zasigan. V neposredni bližini Martelovega podora 25 m nad Podzemeljsko Pivko je omeniti Jamo Koliševko, ostanek nekdanjega vodnega kanala (I. Michler 1959, 168). Ob ,ponovnem pregledu jeseni 1. 1972 smo v njej ugotovili podome skale med dvema generacijama sige in poplavno fhšno ilovico pod bogato starejšo sigo. To je vse drugačno gradivo kot v Podzemeljski Pivki. Dva različna horizonta podzemeljskih prostorov sta vsaj navidezno povezana z mlajšo udor- Profil 2 POSTOJNSKE JAME Podzemeljska Pivka «pnenec - limestone )00% Petrografska sestava Petrographic structure Profil 6 I Profil 3 Legenda na sliki 32 Legende on the Fig. 32 flis - flysch Zfnovost -Granu (at ion Profil i / / Profil 5 SI. 28. Postojnske jame. Podzemeljska Pivka v profilu 2, 3, 4, 5 in 6; diagrama petro- grafske sestave in zmavosti analiziranih vzorcev naplavin (409—414, 415, 416) Fig. 28. The Caves of Postojna, the Underground Pivka at 2nd, 3rd, 4th, 5th and 6th profiles; the diagrams of the petrographic structure and granulation of the analysed sediments samples (409—414, 415, 416) nico Kolisevko in Martelovim podorom. Zanimivo je, da je to zvezo prav dobro skiciral že A. E. M a r t e 1 (1894, 448). Iz Krajgerjeve dvorane teče ponornica v Zvezni rov Magdalene jame, ob srednjem in visokem vodostaju pa tudi v Perkov rov ter naprej v Vilharjev rov in Krožni rov Cme jame. Ta podzemeljska pot je bila predvsem aktivna v dobi odlaganja apnenčevega in flišnega proda, peska in ilovice, saj so ti sedimenti tu povsod ohranjeni. Perkov rov ima na skalnem dnu, ki je višji za meter do dva od onega na koncu Krajgerjeve dvorane, 4 m visoke zasipe. Na skalnem dnu je največ proda in peska (vzorec 417) iz ploščnatih, zaobljenih kosov rjavosivega apnenca, ki je po numulitih sodeč paleogenski, nadalje iz kremenovega peščenjaka, kremena in limoni ta. Petrografska sestava in zmavost sta podobni kot pri vzorcu 416 iz Krajgerjeve dvorane (glej diagrama na str. 77). V Perkovem rovu pa ni oblic apnenca iz Martelovega podora; kot je videti, jih ponornica ni mogla kotaliti daleč proč od podora. Zasipi so pokriti s sigo in poplavno ilovico. SEDIMENTI V CRNI JAMI Crna jama ima Matevžev rov, del Krožnega rova in vhodno dvorano ter vodna Vilharjev rov in del Krožnega rova, kjer se pretaka Pivka. Vilharjev rov dosežemo pod južnim pobočjem podomega stožca vhodne dvorane Cme jame. Sprva je prehodni prostor nizek in delno zasigan, ko pa se razširi vidimo, da smo se poprej plazili pod stropom prav takega, vendar še zasutega rova. Nekdanji Vilharjev rov je torej bil usmerjen naravnost proti Črni jami, kjer se je križal z više ležečim Matevževim rovom. Na križanju je nastala današnja vhodna udomica. Ob stenah in po skalnem dnu v osrednjem delu Vilharjevega rova so do 6 m visoki bregovi naplavin pokriti s sigo in podornimi skalami. Pri profilu 7 (si. 29) so pod sigo delno sprijeti osljrorobi kosi apnenca, rdečkaste sige in roženca ter pesek kremena, peščenjaka in limonita (vzorec 418). Kosi sivega in poroznega roženca so prav takšni kot njih gomolji v apnencu pri sklepu Perkovega rova. Roženec je torej transportiran na majhno razdaljo skupaj s kosi apnenca, ki Profil 7 umetni„ rov med Postojnsko inCrno jamo T POSTOJNSKE JAME y Crna jama artificial channel between ^ Postojnska jamo and Crna jama SI. 29. Postojnske jame, Podzemeljska Pivka v profilu 7, 8 in 9; diagrama petrografske sestave in zrnavosti analiziranih vzorcev (370, 418—420) Fig. 29. The Caves of Postojna, the Underground Pivka at 7th, sth and 9th profiles; the diagrams of the petrographic structure and granulation of the analysed samples (370, 418—420) izhaja verjetno iz bližnje Podorne dvorane. Tu ni več alohtonega proda pisanega roženca, ki smo ga poslednjič srečali v naplavini pri Martelovem podoru. Vzorec 419 je iz pol metra debele plasti s sigo sprijetega peska, ki se pojavlja na skalni podlagi. V vzorcu je SO«/» sigastega veziva, ostalo so zrna peščenjaka, kremena in sljude ter roženca in limonita. Plast je bila odložena ob umirjeni vodi. Vzorec 420 zastopa zopet gruščnato plast, kjer so oglati kosi avtohtonega belega in sivega zrnatega apnenca ter sivega apnenca z rožencem. Prečni profil Vilharjevega rova z ohranjenimi naplavinami in sigo kaže na sledeče razvojne stopnje: erozijo sige in naplavin do take mere, da je že doseženo in poglobljeno staro skalno dno. poplavljeni rov z odloženo črno prevleko in poplavno ilovico, nastanek sige, zasipavanje z avtohtonim apnenčevim gruščem in alohtonimi naplavinami, aktivni skalni rov z dnom v Adšini 502 m. Tu je omeniti kotanjo v Umetnem rovu med Po&tojnsko in Cmo jamo, ki jo opisujeta R. Gospodaric (1964, 7) in S. Brodar (1966, 66). Kotanja je v višini 520 m in 80 m južno od Vilharjevega rova, tako da se nahaja nad njegovim Prečnim rovom. Vsebuje pa 4 plasti flišnega peska in ilovice ter rdečo ilovico, kakršne v 10 m niže ležečih rovih nismo ugotovili. Glede na različno višino odlaganja in delno različno petrografsko sestavo ter zrnavost sklepamo, da eo naplavine v kotanji starejše, vezane na nekdanjo sedimentacijo iz smeri Lepih jam ali Ruskega rova v Postojnski jami. V Krožnem rovu vidimo ostanke pasovite ilovice na skalnem dnu in ob stenah v debelini 4 m (profila 8, 9 na si. 29). Pokrite so s sigo in poplavno ilovico. V profilu 9 so med ilovico leče ilovnatega peska, katerega vzorec 370 ima največ peščenjaka in kremena ter sljude, zelo malo pa limonitnih ooidov in kosov oglatega roženca. Tu ni avtohtonega apnenčevega grušča, verjetno ga po-nomica ni mogla transportirati iz osrednje podorne dvorane Črne jame, ker ni imela ustrezne transportne moči. Po sedimentih in morfoloških ter hidroloških razmerah smo poskusili razlikovati v Črni jami tri poglavitne razvojne stopnje in sicer: — mlado stopnjo, ki vključuje rast sige, podiranje stropovja ter sifonski pretok ponomice v višini okoli 495 m z občasnim dvigom za 2—3 m, tudi erozijo naplavin in poglabljanje skalnega dna, — starejšo stopnjo pred udrtim stropom, ko je nastajala siga in so nastopale občasne poplave do 520 m iz six>dnjega Vilharjevega rova, kjer je ponomica odlagala tudi alohtone naplavine, — najstarejšo stopnjo aktivnega rova v smeri zahod-vzhod (Matevžev rov) s skalnim dnom na okoli 510 m. Zanimivo je, da so v Črni jami najstarejši rovi usmerjeni od zahoda proti vzhodu, mlajši rovi pa od juga proti severu. Naplavine poznamo le v mlajših, ne pa tudi v starejših rovih, kar preprečuje razvojne stopnje še bolj podrobno razčleniti. Po višini skalnega dna pa se tu različno stari rovi približujejo drug drugemu mnogo bolj kot rovi, ki so bliže ponomemu robu. Ta ugotovitev velja tudi za Magdaleno jamo, medtem ko je iz morfologije Pivke jame razvidno, da so v današnjem podzemeljskem kanjonu takšni rovi že združeni. SEDIMENTI V OXOSKI JAMI IN ZGORNJEM TARTARJU (slika 30) Zvezo med suhimi in vodnimi rovi jam smo podrobneje pregledali v Otoški jami. O nekdaj povezani Otoški jami z Zgornjim Tartarjem Postojnske jame, ki sta danes prekinjeni z udornico Staro apnenico, je govoril že A. E. M a r tel (1894, 448). I. Gams (1965, 177) je tod skozi domneval pretok predhodnice Nanoščice v višinah 539—545 m, 537 m in 519 m, R. Gospodaric in P. Ha-b i č (1966, 25) pa sta domnevni pretok ponikalnice zamislila v višinah 535 do 515 m, nato pa zasipavanje rova z naplavinami do višine 528 m. Z Otoško jamo se je pobliže ukvarjal S. Brodar (1951). Iz dveh plitvih izkopov je analiziral Sedimente. V udrtini, kmalu za današnjim, 1. 1893 odkopanim vhodom, je domneval 20 m debel nasip flišnih naplavin. Situacijo udrtine prikazuje profil 10 na sl. 30. V suhem rovu je razgaljen obokan strop. Preden preide v steno, se nanj naslanja skorja sige s stalagmiti. Pod to skorjo je meter debela plast prhke sige z rdečkasto rumeno ilovico (7.5 YR 6/8), ki ima le 1 «/o kremena, sljude in ooidov limonita (vzorec 428). Brez posebnega izkopavanja smo iz te plasti potegnili molar in kos fibule jamskega medveda. Podobne kosti je našel S. Brodar (1951, 211) v ilovici med sigo 0,74—1,71 m globoko pod jamskimi tlemi v sondi sredi največje dvorane v notranjosti Otoške jame. Naslednja nižja, meter debela plast v udoru (vzorec 427) je apnenčev grušč z ilovico in peskom. Ostrorobat grušč je avtohton iz stropa in sten. V pesku je največ frakcije 0,5—0,2 mm, kjer je poleg oglatih zrn kremena in sljude še največ okroglih limonitnih ooidov. Pod to plastjo je rahlo pasovita oHvnorjava ilovica (2.5 Y 4/4). Njen vzorec 426 je imel le 1 ®/o peščene frakcije, pa še to ®/4 kalcijevega karbonata, ^U pa ilovnatih skupkov z zrni kremena in sljude. Možno je videti le 4 m te plasti, saj se udor z njo koničasto zaključi, ne da bi videli skalno dno. Verjetno je pod to plastjo ponovno apnenčev grušč. Deset metrov pod udorom je že špranjasti strop vodnega rova Podzemeljske Pivke. Sem so bile odnešene naplavine obravnavanega udora. Lega obeh rovov kaže, da more biti v suhem rovu največ 10 m naplavin, njegovo skalno dno pa v višini okoli 517 m. Nadaljnji udrtini (profila IIA in IIB) sta blizu Razgledišča v osrednjem delu Otoške jame. Zanju S. Brodar (1951, 210) meni, da se poglabljata do Podzemeljske Pivke na 504 m in da imata ohranjen okoli 25 m debel naplavinski zasip. Pri pregledu obeh udrtin in tudi rova Podzemeljske Pivke pod njima smo ugotovili, da so naplavine sestavljene iz več različnih plasti in da niso tako debele. V udoru A vidimo meter debelo skorjo sige s kapniki, ki sicer sestavlja tla cele jame. Pod sigo je nekaj grušča, nato pa 3 m debela plast peščene ilovice. Sledi 0,5 m debela plast peska (vzorec 433), kjer prevladuje frakcija 0,5—0,2 mm s kremenom in sljudo, manj pa je kosov peščenjaka, laporja, pisanega in belega roženca ter liminitnih ooidov in cevk. Pod peščeno plastjo je videti 3—4 m avtohtonega apnenčevega grušča (vzorec 434) v alohtoni temnorjavi (7.5 YR 4/4) ilovici in pesku. V pesku so kremen, peščenjak, roženec in limonit približno enake sestave kot v krovni plasti. Vse kaže, da se je v blatno vodo ali tla krušU drobir stropovja. Grušč leži na produ in pesku vzorcev 424 in 424 a. Ta naplavina se drži ovalnih skalnih zajed, ostankov nekdanjega skalnega dna, ki je še ohranjeno a > 5 U) f « N TJ <£ a k. o O) ISI o >in o UJ < tu tn o 0. 6 Acta carsologlca med obema udoroma. To dno je bilo kasneje preluknjano in zvezano z nižjim rovom okoli 515 m in še z rovom Podzemeljske Pivke. Vzorca 424 in 424 a sta sestavljena iz zelo zaobljenih obHc in prodnikov pisanega roženca, kremenovega peščenjaka oziroma apnenca ter roženčevega in kremenovega peska, sijude in limonita je zelo malo. V pesku ni Hišnega peščenjaka, kakor v više ležečih plasteh. Tudi naslednja plast z vzorcem 425 ima takšno petrografsko sestavo pa čeprav leži na okoli 515 m višine, kamor je bila sekundarno prestavljena iz zgornje plasti. V naplavini vzorca 424 so predvsem pomembne oblice pisanega roženca s premerom do 15 cm. Tako velikih kosov doslej še nismo srečali v nobenem jamskem sedimentu. Ker so neposredno vezani na starejše skalno dno Otoške jame, 20 m nad današnjimi vodnimi rovi in tamkajšnjimi sedimenti, gotovo sodijo k primarnim naplavinam te jame. Ohranili so se v starem sifonskem kolenu ali kotlici skalnega dna na višini okoli 520 m, kjer so jih kasneje zasule druge naplavine, pri spodjedanju zasipa od spodaj navzgor pa so bile vnovič razgaljene in delno preložene navzdol. Zal poznamo v Otoški jami le eno nahajališče oblic in proda pisanega roženca. V spodmolu Risniku v bližini Otoške jame pa je S. Brodar (1970, priloga 1, 12—14) našel na skalnem dnu v višini 530 m tanko plast prodnikov roženca, kremenov pesek, nato pa flišno ilovico, grušč in rdečo ilovico. To zaporedje plasti se kar ujema s plastmi v notranjosti Otoške jame. R. Gospodaric in P. Habič (1966) pa navajata najdbe roženčevega proda na terasah ponornega roba in bližnjega fEšnega terena na višinah okoli 530 m. Ti podatki kažejo, da je povsem možno hkratno odlaganje roženčevega proda na površju in v bližnjih ponomih jamah, ki med nje sodi tudi nekdanji vodni rov Otoške jame. V spodnji Podzemeljski Pivki vidimo nekaj pasovite ilovice ob poševni steni, ki se dviguje navzgor k udoru. Nad njo je poplavna ilovica, odložena komaj do višine 510 m in torej ne dosega više ležečih starejših naplavin. Vertikalna zveza med obema različnima rovoma in sedimenti je bila vzpostavljena po korozijsko razširjenih lezikah. V udoru B so skalne police v višinah 520 m in 512 m. Na njih so avtohtoni grušč ter alohtoni pesek in ilovica. Posebej smo pregledali gradivo na spodnji polici (vzorec 423) in ugotovili podobno zmavost in petrografsko sestavo kot v gruščnati plasti vzorca 434 v udoru A. Največ je grušča avtohtonega apnenca, manj pa kremenovega peščenjaka, kremena in limonita. Udor je pri dnu zasigan, zato mlajša zveza s podzemeljsko Pivko ni prehodna tako kot pri udoru A. Profü 12 preko Razgledišča Otoške jame in Podzemeljske Pivke prav tako odkriva različne Sedimente v višinah, ki ustrezajo zgoraj obravnavanim. Pri sestopu z Razgledišča vidimo ob stenah pod sigo več plasti gnišča, peska in ilovice med višinami 528—518 m. Pod sigo je plast z vzorci 421 in 421 a. Zgoraj je zlepljen avtohtoni grušč, pomešan z alohtonim peskom iz zaobljenega kremena in rdečega preperelega kremenovega peščenjaka ter limonitnimi sestavinami. Spodaj pa ima prav tak pesek tudi kose belega roženca, ki jih doslej še nismo srečali v taki nmožini. Ker so temu vzorcu podobni vzorci 433, 434 in 422 lahko vse smatramo za ostanke iste naplavine, odložene po vsej Otoški jami v višinah okoli 525 m. Genetsko se Otoška jama nadaljuje v Zgornjem Tartarju, dosegljivem iz Postojnske jame. Profil 13 je zarisan preko udorine pri sklepu Zgornjega Tar-tarja, gledano iz vzhodne smeri. Pod sigo na višini okoli 530 m je vsaj 10 m se-dimentov, ki zapolnjujejo najmanj V3 skalnega rova. Njegovo skalno dno ni razgaljeno, lahko ga domnevamo nekje na 518 m, ker Je v tej višini razgaljeno tam, kjer se od Zgornjega cepi Spodnji Tartar. Udor v sedimentih je nastal, ko so bile naplavine že pokrite s starejšo sigo, a pred odlaganjem mlajše sige, kajti v lijakastem udoru že stoje do 5 m visoki stalagmiti iz mlajše sige. Poplavna ilovica med obema sigama govori za obdobje, ko je bil rov do stropa poplavljen. V naplavinah smo razlikovali spodaj 5 m debelo plast apnenčevega grušča in ohvnorjavo ilovico (vzorec 429). Plast se debeli proti bližnji udomici Stari apnenici, a se tanjša in končno izklini vzdolž Zgornjega Tartarja. Tu imamo opraviti s stožčastim vršajem grušča iz udomice, kakršnega je možno ugotoviti tudi v Otoški jami (glej diagrama na si. 30). Žal ni mogoče videti, na čem grušč leži. Glede na stratigrafsko podobnost sedimentov na obeh straneh Stare apnenice lahko domnevamo, da bi pod gruščem našli alohtoni prod in pesek kot kažeta vzorca 424 in 424 a v Otoški jami. Grušč pokriva ohvnorjava (2.5 Y 4/4) ilovica s 14 ®/o peska, V katerem so zrna kremena in sljude ter ooidi limomta (vzorec 430). Pesek je v 5 mm širokih progah med delno strnjeno ilovico, ki se poHgonalno lomi. Lahko govorimo o nekakšni pasovitosti teh naplavin tako kot pri vzorcu 426 v Otoški jami. Nad to ilovico je pol metra debela plast apnenčevega grušča v olivnorjavi ilovici (vzorec 431), ki se jx» sestavi ujema z gruščem vzorcev 422 in 427 v Otoški jami. Mislimo, da je ta grušč vsepovsod nastajal istodobno pri ra25)adanju jamskega stropa, posebej pri oblikovanju udomice. Pokril je ilovnata tla, lahko ga je zalivala tudi blatna ponornica. Analizirali smo ,še vzorec 432 iz peščene plasti pod sigasto kopo pred odcepom Zgornjega in Spodnjega Tartarja (profil 14). Zrnavost in petrografska sestava sta podobni Arzorcema 430 in 433 iz Otoške jame. Ker pa je plast pokrita s sigo, lahko sklepamo, da vršaj zgornjega grušča ni segal več tako daleč v notranjost jame, pa tudi pasovita ilovica tu ni bila odložena. Podoben pesek bomo zopet srečali ob Koncertni dvorani in drugod v suhih rovih Postojnske jame. Potek sedimentacije in oblikovanja Otoške jame in Podzemeljske Pivke V Podzemeljski Pivki so naplavine na višinah med 507—512 m, oziroma 505—512 m, če upoštevamo ohranjene ostanke v profilu 1 in 2, ki sta Otoški jami najbližja. V Otoški jami in Zgornjem Tartarju so alohtone naplavine med skalnim dnom na 518 m in višino 530 m, kjer so današnja tla (profili 10, 11, 12 in 13). V profilu 11 je alohtoni pesek najden na 515 m, vendar v sekundarni legi. Procentualno razmerje proda, peska in ilovice pregledanih vzorcev naplavin iz spodnjega in zgornjega jamskega horizonta prikazuje trikotni diagram zma-vosti na si. 30. Vsi gruščnati oziroma prodnati vzorci zasedejo v diagramu skupno področje, čeprav je material dvojnega izvora: alohton in paravtohton 6« 83 V Podzemeljski Pivki in avtohton v Otoški jami. Prvi grušč se je sedimentiral iz hitro tekoče ponomice (okoli 2 m/s), drugi grušč je padal s stropa in sten med pesek in ilovico umirjenega vodotoka. V Podzemeljsko Pivko so bili sedi-menti naplavljeni skozi ponor ob današnjem jamskem vhodu pri Postojnski jami. Ponomica je tekla proti severozahodu v obratni smeri kot prej ponomica v Otoški jami, ki je ponikala v slepi dolini Risnik, in tekla proti vzhodu oziroma jugovzhodu. V Podzemeljski Pivki so naplavine zelo mešane, posebno v gruščnatih plasteh. Ponornica je iz Pivške kotline nanesla material eocenskega fliša, paleo-censkega apnenca in površinske kvartarne naplavine (ilovico, pisani roženec, beli roženec in limoni t). V Otoški jami pa je odložila petrografsko dokaj enotno naplavino prodnikov pisanega roženca, peščenjakovega in kremenovega peska, ki jih v Podzemeljski Pivki ni. Manjši prodniki pisanega roženca tu sicer nastopajo, vendar vedno sikupaj z enako velikimi, če ne še večjimi kosi peščenjaka in apnenca. K komponenti roženca v diagramu na si. 30 so vštete tudi limonitne sestavine in kosi belega roženca. Tega materiala iz kvartarnih sedimentov v Pivški kotlini je v naplavinah Otoške jame znatno več kot v Podzemeljski Pivki. Zato sklepamo, da je ponikalnica erodirala več kvartarnih sedimentov, ko je ponikala na višini okoli 530 m kot pa kasneje, ko je ponikala na okoli 510 m. Sklepamo, da je bil relief Pivške kotline v prvem primeru mnogo bolj pokrit s kvartarnimi naplavinami kot v drugem primeru, ko je bil vnovič poglobljen v primarne flišne kaatninine. V Otoški jami in Zgornjem Tartarju so naplavine pokrite s sigo rdečkaste barve, porozne in nehomogene teksture. Siga je tesno povezana z rdečkasto prstjo in kostmi jamskega medveda v njej. To starejšo sigo pokriva mlajša siga, ki je odložena v že izoblikovanih udorih. Med obema sigama je v Zgornjem Tartarju rjava poplavna ilovica celo do višine preko 540 m. Na naplavinah v Podzemeljski Pivki pokrov sige ni tako sklenjen, siga sama pa je bele barve, homogena in s številnimi, velikimi kristali. O rdečkastoobarvani prsti in kosteh jamskega medveda ni sledu. Leži na neuravnani podlagi enkrat gruščnatih, drugič ilovnatih plasti, a tudi ob živi skali. Niti v Otoški jami, niti v Podzemeljski Pivki ni med naplavinami videti druge sige. Pač pa so kosi rdečkaste sige med apnenčevim gruščem v Podzemeljski Pivki (vzorec 416). Iz teh ugotovitev lahko sklepamo, da je rdečkasta siga na naplavinah v Otoški jami starejša od sige na naplavinah v Podzemeljski Pivki. Nadaljnjo pomoč pri starostni opredelitvi obojnih naplavin in skalnih rovov nudijo udori v Otoški jami in precejšnje nmožine odnešenih naplavin na mestu, kjer Otoška jama križa Podzemeljsko Pivko. Udori so mogli nastati šele tedaj, ko je aktivna ponornica s spremenljivo gladino in erozijsko močjo spodjedala skalno dno više ležečega rova in odnašala tamkajšnje naplavine, ki jih je ponomici posredovala tudi kapnica. Tam, kjer rov Podzemeljske Pivke ni križal starejših rovov Eili potekal pod njimi, udori in medsebojne zveze niso mogle nastati, npr. v turističnem delu Postojnske jame. Tudi tam, kjer je razdalja med obema horizontoma večja, npr. med Jamo Koliševko in Martelovim po-dorom, ali pa tam, kjer ponornica ni bila več sposobna erodirati in sproti odnašati grušč nastajajočih podorov in starejših naplavin (npr. v Cmi jami), je zveza le delno vzpostavljena. Po obravnavanih podatkih o sedimentih in obUkah rovov okoli Otoške jame lahko sklepamo na več razvojnih stopenj (si. 31 v prilogi), ki si od najmlajše k starejšim sledijo takole: 1. V recentni razvojni stopnji ugotavljamo rast sige v suhih rovih, ero-diranje naplavin, poglabljanje skalnega dna pa v vodnih (rovih. Poplavna ilovica kaže na nihanje gladine Pivke med O—10 m, to nihanje je bilo večje bliže ponoru kot v notranjosti vodnega kanala. K tej stopnji je šteti poprejšnje nastajanje Mn prevleke na stenah, sigi in naplavinah. 2. Siga na gruščnatem in ilovnatem zasipu v rovih Podzemeljske Pivke in više ležečih rovih Otoške jame je nastajala tedaj, ko se je ponomica umaknila iz podzemlja. 3. Podzemeljska Pivka je enkrat erodirala in prenašala alohtoni in avtohtoni grušč in prod, drugič pa le alohtono ilovico. K reki so se stekali številni vodni curki, ki so korodirali jamski strop. Večino podornega grušča je ponomica sproti odnašala. Zaradi izpiranja naplavin so se v suhih rovih podala tla, podirali kapniki, nastajali udori in vertikalne zveze med rovi. V tej razvojni stopnji se je udornica Stara apnenica najibolj intenzivno razvijala. Podomi grušč je prekinil zvezo Otoške jame s površjem in Zgornjim Tartarjem. Ponomica je občasno segala tudi v suhe rove do višine 540 m, kjer je vrh sige odlagala poplavno ilovico. 4. Debela skorja, stalagmiti in kope iz rdečkaste sige eo prekrili starejše naplavine v suhih rovih. Spodnji vodni rovi pa so tedaj šele nastajali. 5. Ponomica, ki je ponikala v slepi dolini Risniku, je odlagala pasovito ilovico in pesek, nanje se je nasul avtohtoni grušč. Rova Podzemeljske Pivke tedaj še ni bilo, pač pa so biU že zasnovani vodni kanali v horizontu okoli 515 m. 6. Po zasiganem avtohtonem grušču in alohtonem pesku sklepamo na umik ponomice in nastajanje sige. 7. Ponomica je odlagala kremenov pesek in pesek belega roženca ter limo-nita. Med naplavino se je odložila stožčasta plast avtohtonega grušča, predvsem pod stropom kasnejše udornice. 8. Avtohtone oblice, prod in pesek pisanega roženca kažejo na neko starejšo razvojno stopnjo Otoške jame in Zgomjega Tartarja. Ponomica je ponikala na mestu današnje slepe doline Risnik in je s tranS(poTtiranim materialom tudi izdatno dolbla skalni rov. SEDIMENTI ZA NOVIM HOTELOM PRI POSTOJNSKI JAMI (slika 32) Leta 1969 so pri izkopu zaseka za hotelsko poslopje nasproti Modrijanovega mlina zadeli v živi skali na številne kraške luknje. Med njimi sta büi dve popolnoma zapolnjeni z naplavinami, pa zato primerni za topografski posnetek in natančnejšo obdelavo (profila 15 A in 15 B na si. 32). Danes ju ni več mogoče videti in doseči, ker ju zakriva betonska hotelska stena. Oba profila sta razmeroma visoko, na abs. višini 529—547 m, nad današnjim ponorom Pivke na 510 m. Pokazala sta intaktne naplavine v debelini 8 m. Iz vseh plasti smo vzeli poprečne vzorce, jih označili, analizirali in opisali pod isto številko kot so označene posamezne plasti. Iz analiz smo sestavili trikotna diagrama petro-grafske sestave in zrnavosti. Opis profila 15 A Profil ima pet plasti različnih naplavin. Plast 5 pokriva skalno dno v debelini 1 m. Spodaj so ilovica, pesek in prod pomešani v enakih odstotkih (vzorca 5 in 5 b), zgoraj pa je v dveh podolgovatih lečah (vzorec 5 a) zbrana peščena ilovica. Prodniki plasti 5 so iz peščenjaka in laporja ter belega roženca. V pesku je peščenjaka in laporja manj, števini pa so njih sestavni deli — oglata zrna raznobarvnega kremena in sljude. Prisotni so še ooidi in cevke limonita. V lečah rumene ilovice s peskom (plast 5 a) prevladujejo peščena zrna velikosti 0,5—0,2 mm. Poleg kremena, sljude in peščenjaka so ooidi in cevke limonita. Plast 4. V rumenorjavi pasoviti ilovici z infiltrirano rdečo ilovico se menjavajo povsem ilovnati in manj ilovnati pasovi. Plast konča sredi profila. Redki peščeni delci so iz peščenjaka in laporja, kremena in sljude; Umonitnih ooidov pa je le 10 "/o. V plasti je 20 ®/o avtohtonih konkrecij CaCOj, ki jüi v krovnini in talnim ni. Močile so se iz vode med sedimentacijo obravnavane plasti. Plast 3 je 0,5 m debela ter sestavljena iz rdečkaste in rumenorjave ilovice s peskom in prodom. Maloštevilni prodniki peščenjaka imajo rdečkast zunanji obod z manganovo prevleko. Počrneli so tudi oglati delci belega roženca. V peščeni frakciji prevladujejo zrna peščenjaka in kremena, manj je ooidov limonita in mehkih grudic infiltrirane rdeče ilovice. Plast 2 pokriva zopet le del profila. Sredi golice je pol metra debela, proti desni steni pa se stanjšuje. Leve stene ne doseže, ker se zaključi pravokotno nad plastjo 3. To je ilovica (57®/b) s peskom (29 "/o) in prodom (14®/»). Proda je več v spodnjem, peska pa več v zgornjem delu plasti. Prod sestavljajo kosi belega, poroznega, delno zaobljenega roženca, ploščati kosi peščenjaka in laporja. Drugod pogostni kosi limonitnih skorij tu manjkajo. Med peščenimi zrni je največ kremena in sljude, manj je cevk limonita. Plast 1 je rdeča ilovica, ki je zapolnila prostor in se infiltrirala še med starejše naplavine. Peska iz kremena, ooidov Mmonita in grudic rdeče ilovice je le 5 ®/o. To niso več naplavine iz Pivške kotline, pač pa ilovica kot preostanek kemičnega preperevanja apnenca. V jamski prostor, na neravno podlago naplavin, jo je s površja naprala prenikujoča voda. Profil se navzgor zaključi z jamskim stropom, zato je ilovica lahko zašla v obstoječi rov po kakšnem poševnem kaminu. Opis profila 15 B Profil 15 B ima 10 različno sestavljenih in debelih plasti. Plast 10 — prod (45 «/o) in pesek (35 «/o) z ilovico (20 «/o) na skalnem dnu v višini 529,3 m —^ je ob desni steni meter debela, ob levi steni pa jo nadomesti plast 9. Obe plasti se stikata cikcakasto sredi profila, po čemer sklepamo, da sta se zgornji del plasti 10 in spodnji del plasti 9 odlagala nekaj časa izmenoma. POSTOJNSKA JAMA (za hotelom ) Profii 15 8 plasli®-® in ©-J so opisan« v tekstu layers®- @ and®-® are described in the text und kremen-flysch + quartz SI. 32. Postojnska jama; profila 14 A in 15 B sedimentov za hotelom »Jama« ter trikotna diagrama zrnavosti in petrografske sestave analiziranih vzorcev; v profilu 15 B vidimo ledna klima Fig. 32. Postojnska jama; the sediments sections 15 A and 15 B behind the hotel »Jama« and triangular diagrams of granulation and petrographic structure of analysed samples; at the section 15 B the ice wedges are seen ProdniM plasti 10 so skoraj izključno flišni, oglatega belega roženca je komaj 3®/tt, še manj pa je limonita. Prodniki kremenovega peščenjaka imajo okrc^ Siivega jedra rjavkast preperel obod, ki je nastal pri preperevanju na površju izven jame. V peščeni frakciji so delci peščenjaka, kremena in sljuide, redki so ooidi in cevke limonita. Plast 9 je debela skoraj meter. Prehod v krovno plast 8 je oster. Na enem mestu je plast poprek presekana s klinom krovnega materiala. Plast 9 ima 92 «/» ilovice in 8 Va peska. Pesek je sestavljen iz kremenovega peščenjaka in njegovih sestavin. Največ je zm med 0,2—0,1 mm. Material se je usedal iz domala mirujoče vode, v nasprotju od materiala v krovnini in talnini, kjer je morala teči ponikalnica najmanj 1 m/s hitro, da ga je lahko prenašala. Plast 8 je debela pol metra in se izklini na skalnem dnu, ki se rahlo dviguje proti levi steni. Sestavlja jo močno manganizirani pesek (54 V») s prodom (27"/») in ilovico (19®/»). Prod ima dobro zaobljen peščenjak, nekaj oglatega roženca in kremena ter limonita v cevastih oblikah. Vsi kosi so prevlečeni z manganom. Med peščenjakom najdemo kose z 0,5—1 cm debelim prepereliim plaščem okrog nepreperelega sivega jedra. Tudi ta material je prepereval izven jamskega okolja. Plast 7 pokriva profil v debelini 0,5 m. Plast sestavljajo menjavajoče se proge rdeče ilovice in rimienega peska. Pesek je iz fcremenovega peščenjaka in njegovih sestavin ter še limonita in grudic rdeče ilovice. Prevladujoča velikost zm 0,5—0,1 mm kaže na odlaganje v mirni, komaj premikajoči se vodi. Plast kaže pasoAdto sedimentacijo. Primerjamo jo lahko z ilovnatim peskom (vzorec 5 a) v leči profila 15 A. Plast 6 je v obravnavanem profilu najbolj debela, saj zapolnjuje razširjeni spodnji del rova in sega še v njegov kaminasti podaljšek. V njej razlikujemo več razHčno zrnatih in obarvanih sedimentov, pogostne so tudi tanke proge rdeče in rjave ilovice. Takoj nad plastjo 7 je proda največ, sredi plasti pa se med peskom pojavljajo tanke proge rdeče ilovice; v kaminastem delu profila pa je plast sestavljena celo iz dveh petrografsko in po zmavosti različnih materialov (6 a in 6 b), ki se križno združujeta. Nadalje Je posebej zanimiv 0,3 m širok klin svetlorumenega peska, ki deli plast 6 in 7 v dve polovici in se konča v zajedi plasti 8. V dveh poprečnih vzordh plasti 6 smo spoznali največ peska (46 ®/tt) manj proda (35 ®/») in ilovice (19 V»). V produ Je zopet največ zaobljenega peščenjaka, največji kos meri celo 54 X 26 X 15 mm. Oglati kosi belega roženca so najbolj številni v največji frakciji, medtem ko Jih je v drobnejši manj. Ugotovili smo še nekaj bobovca in že večkrat omenjene cevke limonita. Vso to gradivo je počrnelo z mangansko prevleko. Pesek te plasti Je iz kremenovega peščenjaka; v zrnih pod 0,5 mm pa nastopajo samo še kremen in sljuda. Frakcije 0,5—0,1 mm Je največ. Plast 6 prehaja v kaminastem delu prostora v nekoliko bolj prodnato plast 6a in peščaio plast 6b. Meja med obema različnima naplavinama je cikcakasta, se pravi, da se Jeziki obeh naplavin zajedajo drug v drugega, ne da bi se izgubila njuna jasna razmejitev. Ker je plast 6 a zelo podobna spodnji plasti 6, plasti 6b pa kro"vni plasti 5, lahko tudi v tem primeru sklepamo na izmenično odlaganje različno zrnatega materiala. Prod vzorca 6 a je sestavljen iz zaobljenega peščenjaka in oglatega belega roženca ter kosov limonita. Vse je prevlečeno z manganovo snovjo. Peščenjakov prod Je še posebej močno preperel. Na enem kosu belega roženca Je ohranjen odtis rebraste školjčne lupine. Pesek ima kremenova zrna in zrna sljude ter kose peščenjaka in laporja. Tudi tu je frakcija 0,5—1 mm najmočnejša. Plast 6 b ima 40 ®/o peska in 60 ®/o ilovice. V pesku je najmočnejša frakcija med 0,2—0,06 mm, kjer so zrna kremena, sljude in rdečih grudic ilovice. V debelem pesku, ki ga Je nekaj odstotkov, Je največ peščenjaka. Dosti kremenovih zrn in zm sljude je povezanih s karbonatnim vezivom v konkrecije, kakršne smo srečali že v plasti 4 v profilu A. Ker se tudi krovne in talninske plasti v obeh profilih ujemajo po sestavi in odloženi višini. Jih je možno imeti za ekvivalentne. Plast 5 ima (78 "/o) peska in (22"/») ilovice. V pesku Je zopet najmočnejša frakcija 0,5—0,2 mm, kjer so v glavnem slabo zaobljena zrna kremena, zaobljeni roženec ter le nekaj limonita. Ves material Je limonitiziran. Kemična anaMza je pokazala 88,45 «/o Si02, 2,76 ®/o Fe203 in 4,53 «/o AI2O3 ter 4,26 «/o ostaUh snovi (analiza po E. G r o b e 1 š e k). V tej plasti se zopet pojavljajo karbonatne konkrecije. Na tem mestu omenjamo še pesek z vzorcem 11 v kHnu, ki deli plast 6, 7 in delno 8 na dvoje. Ta pesek je po zrnavosti podoben pesku v drugih plasteh, le da nima karbonatnih sestavin. Bolj zanimiva pa je njegova plast v obliki skoraj navpičnega klina med starejšimi naplavinami. Pred sabo imamo nek krioturbadjski pojav ali nemara celo »ledni klin«, zelo značilen pojav za trajno zamrznjena tla v periglacialnem svetu kot meni P. Woldstedt (1961, 160). Plast 4 se jasno razlikuje od spodnje in zgornje peščeno ilovnate plasti, ker ima 50 «/o proda, 20 »/o peska in 30 ®/o ilovice. Prod je sestavljen pretežno iz oglatega, le delno zaobljenega belega roženca. Kosi so na površini prepereli, sicer pa prevlečeni z manganom. Največji kos meri 70 X 40 X 25 mm. V trikotnem diagramu (si. 37) leži vzorec najbliže vogalu s samimi roženci in se po po tem razlikuje od drugih vzorcev. Plast 3 je debela 1 m in sestavljena iz rdečkastih in sivkastih pasov ilovnatega peska. Vsebuje 60 peska, 36 ®/o ilovice in komaj 4 "/o proda iz fliš-nega materiala, prav malo je roženca in limonita. Opaziti je močnejšo naknadno infiltracijo rdeče ilovice. Zmavost je močno podobna zrnavosti vzorca 5, petro-grafsko pa se razlikuje po odsotnosti karbonatnih konfcrecij. Plast 2 je debela komaj 30 cm in visi proti desni steni. Vsebuje največ ilovice, pesek in prod pa sta v enakih odstotkih. Na višini 536 m je bUa z njo sklenjena sedimentadja alohtonih fluvialnih naplavin v obravnavani rov. Plast 1 je iz rdeče ilovice, kjer je precej limonitnih ooidov. Izvor in starost naplavin v profilih 15 A in 15 B Opisane prodne in peščeno ilovnate plasti kažejo na enostavno ciklično dogajanje, kjer je hitro tekoči vodi (okoli 1 m/s) sledila umirjena, skoraj stoječa voda in obratno. Hidrološke razmere so se postopoma spremenile pri sedimen-taciji plasti 10 in 9 ter 6 in 5, drugod pa naenkrat. Pretežni del naplavin je fUšnega izvora. To je razumljivo, saj je še velik del današnjega povirja ponikalnice Pivke na eocenskem flišu Pivške kotline. V prodnih plasteh najdeni kosi roženca so bili nanešeni bolj iz obrobja Pivške kotline. Gre namreč za izključno enak roženec bele do sive barve. Tu ni prodnikov pisanega roženca, ki so pogostni v naplavinah Podzemeljske Pivke in v Otoški jami. Nekdanja ponikalnica je torej imela povirje tudi na ozemlju, kjer je bila razgaljena kamnina s takim rožencem. V poštev pride paleocenski numuMtni apnenec na zahodnem obrobju Pivške kotline, ki vsebuje gomolje in leče podobnega roženca. Nekaj prodnikov belega roženca iz plasti 6 in 4 v profilu 15 B je pod mikroskopom analizira V. Osterčeva. Ugotovila je roženec v enakomerno drobnozmato osnovo kalcedona in sledovi kalcita, nadalje nekaj radiolarij, zapolnjenih s kalcedonom (tab. 19 B in C). Lepo so ohranjeni ostanki numulitov (tab. 19 A) in drugih foraminifer. Tudi številne paličaste oblike in večja zrna kalcedona so preostanki numulitov, le da sta prekristalizacija in silitikacija močno zabrisali prvotno obliko teh fosUov. Prodniki roženca so na površini mestoma obdani s tanko plastjo limonita. Ta nastopa v majhnih skupinah tudi v notranjosti prodnika. Skupine štejejo le po nekaj kockastih zrn, ki predstavljajo psevdomorfoze limonita po piritu. Od limonita izvira tudi barva rumenih lis, ki jih tu in tam opazujemo v zbruskih. Tretja sestavina v naplavinah so kosi, ooidi in cevaste tvorbe limonita. Tak material je sicer zelo pogosten na sedanjem kraškem in fhšnem površju. R. Gospodaric in E. Grobelšek (1970) sta opisala limonitno geodo v zgomjekrednem apnencu in zanjo menila nastanek iz vode, nasičene z železom in kremenom. V primernih votlinah zakraselih apnencev pod fhšnim pokrovom so se izločale Hmonitne substance v lupinaste geode, ki jih je pozneje površinska voda odnesla in skupaj z ostalim prodom nakopičila v depresije na površju in v ponorne luknje. Tudi ooidi limonita so nastali iz spojin bogatih z železom. Cevaste oblike limonita pa so mogle nastajati po mnenju A. S e r c 1 j a (ustno sporočilo) ob rastlinju z globokimi tankimi koreninicami, kakršne imajo praproti in preslice, ob tipu toplodobne savanske vegetacije. Na tab. 17 A prikazujemo nekaj cevk iz anahziranih vzorcev in jih primerjamo z hmonitnimi cevkami, ki smo jih našli in situ v najstarejših naplavinah Cerkniškega polja (tab. 17 B). Ugotavljamo precej podobne oblike. Možno je torej sklepati, da so tudi v Pivški kotlini nastajale cevke limonita in situ v kvartarnih naplavinah. Pestro sestavljene in limonitizirane naplavine so bile nato s površja erodirane in odložene v ponorne jame, katerih ostanek je ohranjen v profilih 15 A in 15 B. Za kronološko opredelitev obravnavane sedimentacije je pomembno ponovno opozoriti na pojav lednega klina v spodnjem delu profila B. Ledni khn je namreč tipičen pojav v trajno zamrznjenih tleh periglacialnih območij (P. Woldstedt 1961,160). Naš ledni kHn je sestavljen iz dveh delov: spodnjega v plasti 9 in zgornjega v plasteh 7 in 6. Spodnji del je zapolnjen z materialom plasti 8, zgornji pa z materialom plasti 5 in 6 b. To govori za dva različno stara klina, saj bi v primeru le enega klina moral biti tudi zapolnjujoč material enak, se pravi iz krovnih plasti 6b oziroma 5. Ker to ni slučaj, vse kaže, da se je led iz špranje v plasti 9 pri sledeči otoplitvi umaknil krovnemu produ in pesku (plast 8), v naslednjih plasteh 6 in 7 pa je ponovno nastala ledena špranja, ki jo je pri sledeči otoplitvi zapolnil material mlajših plasti 6 b oziroma 5. Plas.ti 4 do 2 ne kažejo več znakov trajno zamrznjenih tal; glede na petrografsko podobnost in normalno stratigrafsko za,poredje pa nedvonmo spadajo k istemu sedimentacij-skemu obdobju. Ledni kUni dokazujejo, da so se alohtoni sedimenti v profilu 15 odlagali v neki hladni pleistocenski klimi z več kratkotrajnimi otoplitvami. Zaporedne prodne in ilovnato peščene plasti ustrezajo hladnejšim in toplejšim sunkom v okviru ene poledenitve. SEDIMENTI V POSTOJNSKI JAMI Naplavine v predoru za Biospeleološko postajo (profil 16, sUka 33) V umetnem rovu za začetno ^postajo jamske železnice je bilo v živi skali nekaj kotanj zapolnjenih z naplavinami in avtohtonim gruščem, ki jih je delno že opisal S. Broda r (1966, 93—112). Pred iztekom predora v glavni rov Stare jame so zadeli na zasuto kotanjo, ki verjetno spada k prostoru bhžnje Bio- speleološke postaje. Ta kotanja je nekaj nad 500 m oddaljena od ponomega roba, 400 m pa od profila 15. Skalno dno ima na koti 529, strop na 532 m. Pri izdelavi predora so naplavine večinoma odstranili, ohranjene so le še na vzhodni steni. Vzhodna stena ima v višinskem razponu enega metra dve lepo izoblikovani erozijski polici. Na spodnji polici ležijo bolj prodnate in peščene naplavine (vzorca 208 in 210), na zgornji pa je več rdeče in sive ilovice ter le malo peska (vzorec 209). Gradivo je različno sprijeto s sigo. Vzorec 208 vsebuje skoraj polovico sige in oglatih kosov avtohtonega apnenca. V alohtonem materialu smo izprali 55®/a ilovice in razlikovali nato 35«/o peščene in 10®/» prodnate frakcije; v vzorcu 210 iz iste plasti pa je 35®/o ilovice, 20 ®/o proda in 45 ®/i> peska. V produ so poglavitne sestavine flišni delci, manj pa je roženca in limonita. Delci fliša so zaobljeni, a tudi odkruškov zaobljenih delcev ne manjka. Na površini so prodniki pokriti s črno prevleko. Mnogi kosi so po površini rdečkasti in prepereli. Kosi belega poroznega roženca POSTOJNSKA JAMA , Stara jama Petrografska sestava Petrographic structure Prof «118 Kristalni rov Legenda na sliki 26 legende on the fig. 26 prod-gravt! pesek-sand pesek * prod sanč* gravel SI. 33. Postojnska jama; Stara jama v profilih 16, 17 in 18, diagrama petrografske sestave in zrnavosti analiziranih vzorcev naplavin (208—210, 211, 212—214) 81. 33. Postojnska jama; Stara jama at 16th ivtn and 18th profiles, the diagrams of petrographic structure and granulation of the analysed sediments samples (208—210, 211, 212—214) SO Oglati in zaobljeni, prevlečeni mestoma z limonitno snovjo. Limonit nastopa v obliki ooidov, cevk in delcev skorje. V pesku so podobne sestavine kot v produ. Vendar je dosti več peščenjakovih zrn, ki prevladujejo celo v frakciji 0,2—0,1 mm, kjer smo videli sicer še kremen in sljudo. Vzorec 209 je vzet iz zgornje erozijske police. Pokaže dosti sivorjave ilovice (90 ®/o) in pa naknadno primešane rdeče ilovice. Peščena frakcija (10 "/o) ima več limonitnih sestavin kot ostala dva vzorca. Opisane naplavine so po petrografski sestavi podobne tistim v profilu 15. V obe lokaciji je ponornica naplavila alohtono gradivo istočasno in neposredno na skalne police. Hitro tekoča voda je ob takratnem transportu odtrgala tudi nekaj avtohtonega apnenca in ga pomešala med alohtono naplavino. V profilu 16 je kapnica kasneje delno povezovala sipko gradivo s sigo. Na naplavine naletimo ponovno pri kraju umetnega predora tam, kjer dosežemo Staro jamo pri Slonovi glavi (profil 17, si. 33). Pokrite so s plastovito sigo, ki prehaja navzgor v stalagmite, segajoče do stropa. Siga pokriva naplavine po vsej širini rova (33 m), njena plast pada od desne pix>ti levi steni. Tla so pa kljub temu izravnana, ker je bil nižji del rova ponovno pokrit z naplavinami. Te je izkopaval S. Brodar (1966, 63) do globine treh metrov. Od zgoraj navzdol je ugotovil sledeče plasti: — srednjedebel in ostrorobat grušč sprijet s sigo; — rdečo ilovico z apnenčevim gruščem in odkruški sige. V ilovici je polovica zm CaCOs, 8 «/o peščenih delcev in 42 ®/o ilovice, v peščeni frakciji prevladujejo »totalno zaobljena« zrna kremena, tu so tudi kosti medveda; — sipko plast od jamskega stropa odpadlih kosov sige; — grušč s flišno ilovico in peskom ter kremenovimi prodniki velikosti do 9 mm, kjer je le 10 »/» CaCOs, prisotne so tudi kosti jamskega medveda; — sigovo skorjo. Spodnja sigova skorja se dviguje proti desni steni. Pod njo razgaljena rjava ilovica je torej starejša kot pa naplavine, ki jih je izkopaval S. Brodar. Starejša naplavina (vzorec 211) ima 70®/» ilovice in 28®/» peska ter 2®/» proda. V pesku prevladujejo zrna med 0,1—0,2 mm. Kar zadeva prod, je omeniti visok odstotek roženca, ki se približuje odstotkom v vrhnji plasti profila za hotelom (plast 4). Srečamo pa prvič kose rjavega in sivega roženca, kar bi govorilo za nek drugačen izvor naplavine kot v profilih 16 in 15. Na naplavino se je odložila sigova skorja, ne da bi vedeli, kolikšen je vmesni časovni presledek. Profil 17 ima torej spodnje starejše in zgornje mlajše naplavine, ki jih deli vmesna sigova skorja. Material nad sigo se je usedal iz poplavne vode (flišni pesek in ilovica), iz kapnice (siga, rdeča ilovica) in kot podomi material (grušč). V suhih dobah je v takratni rov zahajal jamski medved. Z njim je S. B rod ar pc»tavil spodnjo sigo v srednji würm. V obravnavanem prostoru je strop najvišji na vzhodni strani, proti zahodu pa se zniža in uravnano preide v neizrazito, s sedimenti prekrito zahodno steno. Ker so pod višjim stropom vidne na steni erozijske police^ je verjetno tu ohra-' njen više ležeči starejši rov. Prostor z nižjim stropom pa je sesta-vni del mlajšega rova. Takšno morfološko dvojnost skupnega rova zasledujemo še naprej po Stari jami. Vsepovsod so podori in sige v vzhodnem starejšem delu rova, ilovnate in peščene naplavine skoraj do pod stropa pa v zahodnem delu rova. Tu se cepijo proti zahodu nekateri nižji rovi, med njimi Kristalni rov, ki kažejo na prestavljanje ponomice iz horizonta 529 m v horizont okoli 525 m in še niže. Naplavine v Pralnici (profil 18, shka 33) Flišne naplavine so pod rdečkasto sigo in podomimi bloki v desni polovici rova. Vidimo 3 m visoko nasipino, ki je lahko še bolj debela, saj ni videti skalnega dna rova. V višini sekundarnih tal rova je spodaj razgaljena meter debela plast rjavega proda, peska in ilovice (vzorec 212). Od više ležečih plasti jo deli počrnela, morda Mn proga. Vrhnjo plast sestavlja rumena pasovita ilovica (vzorec 213), nato pa ponovno plast z ilovico, peskom in prodom (vzorec 214). Vzorec 212 iz talnine ima enake odstotke flišnega proda, peska in ilovice. Prod je iz zaobljenega grobozmatega peščenjaka, kjer je nekdanja počrnela površina oguljena. Laporni delci prevladujejo na prehodu proda v pesek. Tudi v pesku so flišne sestavine, zelo redek je Usmonit, roženca pa sploh ni. To daje slutiti, da imamo opraviti z drugačno, moiida mdajšo naplavino od tiste v profilu 15 in 16. Nobene razlike pa ni v zmavosti. Ob podobnih hidroloških razmerah se je spremenil le značaj transportiranega gradiva. Krovna peščena plast 214 ima enolično petrografsko sestavo iz flišnega materiala. Nekateri prodniki so prepereli. V pesku je do najnižje frakcije največ peščenjakovih zm. Vzorec ima okoli 10®/» CaCOs, po čemer se razlikuje od drugih tukajšnjih plasti. Plast leži pod sigo, ki po rdečkasti barvi sodeč spada k starejši generaciji. V morfološkem oziru je tukajšnji rov prav tako kot pri Slonovi glavi sestavljen iz dveh delov. Nižji zahodni del se nadaljuje v Kristalni rov, kjer je skalno dno pod 520 m, naplavine pa ga zapolnjujejo nekje celo do 525 m. Vidimo torej postopno prestavljanje rovov proti zahodu v dobi, ki je sledila na&ipavanju proda. Prod se je Ohranil ob desni steni, voda pa je poglabljala in prestavljala strugo proti zahodu. Med obravnavanimi sedimenti profilov 16, 17 in 18 smo ugotovili razlike v petrografski sestavi. Material v kotanji umetnega predora (profil 16), odložen med 529—531,5 m, ima značilno sestavo z belim rožencem, ki ga v materialu pri Slonovi glavi (profil 17) in Pralnici (profil 18) ni. Ce upoštevamo še pod koto 529 m odložene naplavine in neposredno prekritje s sigo starejše generacije in podomimi bloki, je videti zasip v profilih 17 in 18 mlajši kot v profilih 16 in 15. Naplavine v Malih jamah (slika 34) Prvo nahajališče je ohranjeno v prostoru Male Kalvarije (profil 19). Leve stene 20 m širokega prositora se držijo ostanki v konglomerat sprijetega proda, peska in ilovice na višini 528,5 m. Naplavine najdemo tu nad sigo še na višini 536 m, vendar je to mlajša rjava in rdeča ilovica. Prod na steni je povezan z rjavo sigo, ki je je v vzorcu 215 bilo skupaj z nekaj kosi avtohtonega apnenca 41 "/o. Alohtoni material je imel 8 ®/tt proda, 40 ®/o peska in 52 «/o ilovice. V produ je 39 ®/o zaobljenega in oglatega belega roženca, 43 "/o rdečkastega grobozrnatega in limonitiziranega peščenjaka ter 18®/» limonita. V pesku najdemo podobne sestavine, le da je roženca in limonita 10®/», ostalo pa so zrna peščenjaka ter pretežno zaobljenega prosojnega kremena. Peščen j akovih zrn ni pod frakcijo 1 mm, po čemer se razlikuje ta pesek od peska pod sigo v profilih 17 in 18. Razlika je tudi v večji zaobljenosti kremenovih zm vzorca 215. Drugo nahajališče je pri sklepu Malih jam, pri Damoklejevem meču (profil 20). Naplavine so ohranjene v zajedi 10 m širokega in 20 m visokega rova. Izravnana jamska tla v višini 520 m. so posuta z dolomitnim peskom turistične poti, tako da ne vemo, kje je skalno dno. Kup naplavin v zajedi je že precej odstranjen, delno pri nekdanji eroziji, delno pri nadelavi turistične poti, saj so gradivo tudi uporabljali za posutino. Na erodirani kup kažejo prelomljeni stalagmiti in sigova skorja, ki je nekoč pokrivala več naplavin. Na podani skorji mlajše sige raste najmlajša siga. Plasti naplavine so nagnjene proti desni steni zajede; kažejo na nekdanje pobočje nasipnega griča, ki je nastajal ob boku poglavitne vodne struge. Plasti imajo naslednjo zrnatost in petrografsko sestavo: Plast 220 a ima rjavorumeno pasovito ilovico & 5 »/o peska, večinoma iz peščenjaka, a tudi zaobljenih zrn kremena. Plast 219 je debela skoraj meter. Od spodnje ilovice jo jasno loči črna manganizirana proga. Plast odlikuje drobna pasovitost s prodnimi, peščenimi in ilovnatimi progami ter enakomerna zmavost. Petrografsko imamo opraviti s skoraj samim peščenjakom in laporjem. Omeniti je dobro zaobljena zrna kremena v peščeni frakciji 1—2 mm. Plast 218 je sestavljena iz 34 "/o proda, 45 «/o peska in 21 ®/o ilovice. V produ je 80 «/o peščenjaka in 20 roženca. Limonita ni. Zaobljeni kosi peščenjaka merijo tudi 4 X 15 X 25 mm. Eni so obstojni, drugi razpadejo, če jih izkopljemo iz plasti. Zaradi tega razpadanja je krivulja zmavosti bolj nagnjena v odseku debelega in srednjega peska, kot bi dejansko smela biti. Tudi kosi roženca so veliki, eden meri celo 70 X 45 X 40 mm. Njegove gladke ploskve poleg zaobljenih robov pričajo, da je od kosa odlomljenih dosti drobcev, prvotno tran&portirani kos je bil še večji. Plast 217 ima v srednjem delu več ilovnatega peska, v zgornjem in spodnjem delu pa več proda, ki je ponekod prav čist brez drobnih frakcij. Krivulja pokaže dobro poprečno zmavost, ki se domala ujema z obema spodnjima plastema. Lahko celo rečemo, da gre pri vseh teh plasteh za podoben tip sedimentacije iz hitro tekoče vode. V produ te plasti so eni kosi zelo manga-nizirani, drugi pa prav nič. Dosti kosov rdečkasto preperelega peščenjaka govori, da je bil še na površju izpostavljen oksidacijskim procesom, v jamskem okolju pa neenakomerno prevlečen z manganovo prevleko. Pogostni so namreč kosi, ki imajo nad rdečim še čm ovoj. Limonita je le 20 "/» v ooidih in cevkah, kakršne smo videli tudi v materialu za hotelom (profil 15). Vrh plasti 217 leži meter debela plast sige, ki se je odložila na erodirane naplavine. Plast 220 ima v pesku ploščnata zrna peščenjaka in laporja ter njune sestavne dele. V največji frakciji 0,5—0,2 mm je 42 "/o vseh zm. Tu je razmerje med kremenom in sljudo na eni strani in zrni peščenjaka na drugi strani 70 : 30. To je praviloma razmerje za naplavine, kjer ni prodnikov peščenjaka, ki bi POSTOJNSKA JAMA Male jame Zrnavost -Granulation SI. 34. Postojnska jama; Male jame v profilu 19 in 20; diagrama zrnavosti in petro- grafske sestave analiziranih vzorcev naplavin (215, 217—224) Fig. 34. Postojnska jama; Male jame at 19th and 20th profiles; granulation diagrams and petrographic structure of analysed sediments samples (215, 217—224) pri razpadanju v jami povečal odstotek peščene frakcije. Vodni pogoji usedanja so bili v tej tanki plasti s slabo zrnavostjo mnogo bolj umirjeni kot pri plasteh v talnim in krovnini. Plasti 221 in 222 sta v krovnini in imata pesek (28 Vo in 43 ®/o) z ilovico (44 V» in 37 «/o) in prodom (28 «/o in 20 ®/o). V produ je rdečkast, zaobljen peščenjak v večini, limonitni ooidi, oglati kosi belega roženca pa v manjšini. Plast 223 je ohranjena le kot obloga na steni v širini pol metra. Njena krivulja zrnavosti se ujema s krivuljo vzorca 220, v obeh primerih prevladuje frakcija med 1—0,2 mm. Tu je zastopan oglat kremen s sljudo, zrn peščenjaka je še 20 o/». Opaziti je pasovito razporejene proge peska in ilovice. Plast 224 je najvišja, saj doseže 530 m višine. V povprečnem vzorcu je petina sigastega veziva, 40 «/o proda in 35 «/a peska roženca in kremena. Rdeč-kastorjave ilovice je 25®/». Večinoma prozoren, bel in temnosiv kremen je zelo zaobljen. Družbo mu dela zaobljen in oglat roženec. Ta koncentracija roženca in kremena je izjemna med vsemi obravnavanimi plastmi. Po zaobljenosti in pe-trografski sestavi sta mu še najbližja vzorec 215 v Mali Kalvariji in vzorec v4 + 5 v profilu 21 iz bližnje Koncertne dvorane. Naplavine med Koncertno dvorano in Malimi jamami (sUka 35) Pri gradnji krožne proge in novega perona blizu Koncertne dvorane so zadeli na več lukenj z naplavinami, razgalili pa so tudi profile v že obstoječih rovih. V desni steni rova, ki povezuje Male jame in Koncertno dvorano, so zadeli na takšno luknjo potem, ko so že izvrtali 8 m predora (profil 21 A); naplavine je bilo možno posneti tudi nad progo v rovu samem (profil 21 B). V profilu 21 A je bilo možno ugotoviti štiri plasti med stenama, dve plasti pa taki, ki sta se klinasto zaključili sredi profila. Spodnji plasti V4 in Vs imata 20 «/o ilovice, 45 peska in 35 »/o proda, kar ju uvršča med tiste plasti, ki so pri doslej obravnavanih najbolj prodnate. V produ je 40®/o oglatih in zaobljenih kosov poroznega svetlosivega in belega roženca. En prodnik meri 25 X 20 X 10 mm. Prodniki peščenjaka (30«/») so zaobljeni, conamo prepereli in z manganizirano površino. Limonitne sestavine (30 Vo) so iz kosov skorje, ooidov in cevk. Prod je v celoti močno podoben produ v profilih 15, 19 in 20, verjetno je to vsepovsod istodobna naplavina. V klinasti plasti V4a prevladuje ilovica (63 ®/o) nad peskom (37 "/o), tako da sovpada ta vzorec s tistimi, ki se v profilu 15 za hotelom javljajo med prodnimi plastmi. Vzorec v jami pa ima več Hmonitnih sestavin. Plast Vs je sestavljena iz vodoravno odložene pasovite ilovice. Vrhnja klinasta plast V2 pokaže zopet na hitrejši vodni tok, kjer so se usedali pretežno fUšni peščenjak in lapor. Plast Vi — rjava in rdeča ilovica s 5 ®/o pe&ka — je zapolnila kotanjo, tako da se ni mogla v njej odlagati avtohtona siga. V profilu 21 a je torej ohranjena spodnja prodnata plast in zgornja ilovnata plast, obe sta prekinjeni z vložkom naplavine drugačne zmavosti. Pri odlaganju spodnje plasti je tekla voda s hitrostjo najmanj 1 m/s, pri zgornji plasti pa je skoraj miix>vala, le enkrat se je vmes pojavil tok s hitrostjo najmanj 15 cm/s. Redke skale avtohtonega apnenca med naplavino povedo, da se je rov tudi oblikoval med sedimentacijo. Sedimenti nad progo (profil 21 B) se po višini neposredno nadaljujejo nad pravkar opisanimi. Starejše skalno dno je domnevati na okoli 520 m višine. Spodnje prodnate naplavine so verjetno zasute, tako da lahko le nad višino 526 m ugotovimo napla-vrine v 3 m visokem sklenjenem profilu. Spodnja plast 864 ima 73 "/o peska, 20«/« ilovice in le 7 ®/o proda. Prod ima zaobljene kose peščenjaka in laporja, limonita in roženca je 10®/a. Sestava je zelo podobna plasti V2. Krivuljo zrnavosti vzorca 864 lahko dopolnimo z analizo ilovice, ki jo je opravila B. Neblova (1967) na freiberški univerzi. Krivulja enakomerno pada v področje melja, čiste gline je prav malo. V melju je komaj 1®/» karbonata in pod 0,1'®/« P2O5; med glinenimi materiali pa so zastopani ilit in klorit, nekaj je tudi ghnencev. V področje skoraj samega melja pade rumena neplastovita ilovica plasti 865, ki vodoravno pokriva spodnjo plast 864. Ta ilovica vsebuje 0,25®/» humusa, 0,50"/» karbonata in 0,66®/» P2O5, med minerali glin pa klorit in ilit ter nekaj glinencev. Naslednjo plast 866 ustavlja pasoviti pesek z ilovico, ki se pod vrhnjo sigasto plastjo pomnoži s prodniki zaobljenega peščenjaka in laporja. V peščeni ^ Acta carsologica frakciji V2x>rca 866 je največ zrn kremena in peščenjaka. Ilovice je le 3,5 ®/o, v njej pa je B. Neb lova spoznala 0,5®/» karbonata in 0,4 ®/o P2O5. Najbolj izrazita frakcija peska (0,5—0,1 mm) pove, da se je odlagala plast ob največji hitrosti 5 cm/s, prodniki pa, da se je navzgor hitrost povečala. Po odložitvi proda se je tekoča voda nenadoma umaknila, saj se je iz kapnice izločila 10 cm debela plast sige in konkrecij (vzorec 867). Ponovna sedimentacija iz ponome vode začne s peščeno ilovico in nato z navzkrižno odloženo iLovico (plast 868). Obstoječa debelina te plasti (0,9 m) pa je lahko bila večja, saj je njena zgornja meja erodirana. Na erodirani podlagi leži plast 869, kjer je 3®/» drobnega in 67«/o prašnatega peska ter 30'/» čiste gline. Tu je B. Neb lova ugotovila 2®/ei karbonata, 0,1 «/o humusa, medtem ko P2O5 ni našla. Pri vzorcu iz vrhnje plasti 869 je omeniti prevladujočo frakcijo 0,05—0,01 mm, ki je značilna za puhlico. Ni pa karbonatne primesi, ki je za tovrsten sediment značilna (P. Woldstedt 1961, 171). Omeniti je treba, da je odloženi sediment oddaljen od jamskega vhoda najmanj 2 km. Pri transportu so lahko bile karbonatne primesi raztopljene v agresivni ponomici, pri transportu in odlaganju pa je prišlo do take hitrosti vode, pri kateri so se odlagala zrna puhHčne velikosti. Odsotnost limonita in belega roženca govori za spremenjeno vsebino jamske vode, verjetno je material presedimentiran iz starejših naplavin, ki so bile odložene po jami. Poplavna voda je drobne frakcije starejšega zasipa odnašala in prelagala tja, kamor se je dvignila in imiirila. V bližini profila 21 so ostanki rjave fUšne ilovice med dvema generacijama sige na koti 531. Poplavna voda je zalivala včasih rov prav do stropa. Natančnejšo mejo te poplave ugotovimo po ostankih ilovice še na stenah ob Veliki gori. in sosednjih rovih na višini 536 m. Ob Koncertni dvorani se združujeta oziroma križata postojnski in otoški ki-ak Postojnske jame. Ker pa so naplavine v prečnem profilu otoškega kraka ob Koncertni dvorani pod plastmi sige in jih ne moremo videti, smo za primerjavo izbrali profil 13 iz Zgornjega Tartarja. V obeh krakih ležijo najmlajša, poplavna ilovica in mlajša siga različno visoko na različno oblikovanih tleh rovov. Prva naplavina pod mlajšo sigo so proge peska in ilovice v obeh krakih. V otoškem kraku je vmes nekaj avtohtonega grušča (vzorec 431). Ker ga na mestu profUa 21 ni, verjetno tod strop ni tako razpadel, eventualni grušč Koncertne dvorane pa ga ni dosegel. Zato je možno, da je bimodalna naplavina pesek + ilovica (vzorec 430 in vzord 868—869) še povsod istodobna, saj je tudi ohranjena v enako debeli plasti na skoraj isti absolutni višini okoli 525 m. Delna razlika v sedimentadji gre na račun mnogo bolj nemirnega toka v ožjem in mrežastem postojnskem kraku, v nasprotju z relativno umirjenim tokom in raimo odloženimi pasovitiim plastmi v širokem rovu otoškega kraka. V pesku obeh lokacij prevladuje frakdja 0,5—0,2 mm. Vsepovsod je večinoma flišno gradivo z nekaj odstotki limonitnih in roženčevih sestavin. Niže ležeče naplavine v profilih obeh krakov imajo že močno različno zrna-vost in petrografsko sestavo. V otoškem kraku je namreč delno zasigana plast avtohtonega grušča v ilovnatem produ, nato pa roženčeve oblice na skalnem dnu. V postojnskem kraku so nad starejšo sigo in skalnim dnom naplavine z belim rožencem, preperelimi flišnimi prodniki in limonitom, ki odražajo spremenljivo hitrost ponornice med O—2 m/s (Vs—Vi in 864—866). NAPLAVINA S PRODOM PISANEGA ROZENCA Sediment with coloured chert gravel NAPLAVINA S PRODOM BELEGA ROZENCA Sediment with white chert gravel His - flysct, • vzorci iz Otoslf^ jame-sairiples from Oto^l CO CO u a > o o o T3 O ft CO Aä «J cd o C M CO O 0) (D >N Ü ft O CO t« ^ • rH CO •iS cd ft u — tiß ■ö oj ■Ö s ° o >N ^ O) U o ft y CO M S Ö s s •o- s s « o lo "čd M cfl m (D -S TJ ö 0 O S Ij CO M fttj a 'm a Ü0 CO C > CO CO o o o fts ft . a CO o »o ii ao S B T-t m la m cd CO C C > > O o C C It ra M ^ M CO Cd 'Ö CO _CS 3 CO 'S i M cd 'N o o CÖ a o-S to o m aS C2. C S B CO Is > C ■«.g > 2 c os g g m CO •s .S2 (S i S -S a JsJ >0 a> e O) o o H 0) -M M c 'd 0) n o; C/2 s Si TS CS s«? II ■s g s§ E? 'O >1 m >1 6| ® _ Äß o§ xn SI -S ^ O! «iS O -M cO s-s ■S g oc -g-s I? " aäi ö 5 tj o So £ u •Ö, > a 0) ž 5 ctf J«; > s w •N ^ p CQ ^ > S ^ CO M £ NAHAJALIŠČA PRODA PISANEGA ROZENCA V SEVERNEM DELU PIVSKE KOTLINE (slika 38) Na pobočjih in vzpetinah ter v terasah nad ravnicami smo vsepovsod našli različno velike prodnike pisanega roženca. Samo severno od Šmihela, kjer &e svet prevesi k Predjami, in okrog Sajevč, ga ni bilo moč ugotoviti. Nahajališča niso omejena na določeno višino, saj so okoli Postojne v terasah na 530 m, proti zahodu pri Fari se najdejo na 560 m, pri Razdrtem pa celo na 600 m nadmorske višine. Roženčev prod je tudi na terasah ponomega roba med Postojno in Zagonom do 550 m visoko. V samih aluvialnih ravnicah ob Nanoščici in Pivki najdeni prod je po vsej verjetnosti bil sem kasneje prestavljen iz bližnjih, više ležečih nahajališč. Katerokoli nahajališče že pogledamo, vsepovsod so prodniki roženca zelo zaobljeni, številni pa so tudi odkrhnjeni v oblikah, ki so zelo podobne artefaktom. Največji najdem prodnik ima skoraj 10 cm premera. Čeprav najdenega proda nismo posebej analizirali, je že makroskopsko možno ugotoviti, da fliš ni njegova primarna kamnina. Tudi bazalni konglomerat fliša iz vzhodnega roba Postojnske kadunje, ki bi kot prvi prišel v poštev, takšnih prodnikov nima (R. Gospodarič in sodelavci 1967). Da je izvor iskati na terenih izven Pivške kotline, je sklepati tudi po podatkih D. Vozi j a (1956), ki je petrografsko analiziral artefakte Betalovega spodmola in ugotovil, da so iz sledečih poglavitnih kamnin: 62,2 «/o roženca, 14 V» tufa, 6 o/o kvardta, 5,8 ®/» kremena in 2,0 ®/o opala ter 10 drugih kamnin. D. Vozel j sicer domneva, da je pračlovek nabiral potrebno surovino v savskem produ, daleč proč od Pivške kotline, vendar je več kot očitno, da je imel v Pivški kotlini za obdelavo na voljo prodnike vseh vrst, obUk in velikosti. Prod pisanega roženca je največkrat v dnižbi rumenkaste peščene ilovice pasovite teksture in limonitnih tvorb. Le redkokje so poleg njega flišni prodniki. Po situaciji v profilu pri Prestranku in v vodovodnem jarku pri Grobišču je prod najbolj verjetno v talnini omenjene ilovice. Prod pisanega roženca lahko imamo za eno najstarejših naplavin v Pivški kotlini, ki je skupaj z ilovico različno na debelo prekrivala relief na flišu in apnencu. Domnevno zgornjo mejo te akumulacije smo začrtali na prečnem profilu slike 39 na podlagi do danes ohranjenih in ugotovljenih nahajališč med Razdrtim in Postojno. Vse pa kaže, da je ta akumulacija segala v postojnsko podzemlje. V Otoški jami najdeni prodniki pisanega roženca so namreč povsem enaki površinskim, prav tako smo v Planinski jami ugotovili enake prodnike in še celo pasovito ilovico nad njimi, ki je morda ekvivalent tisti v Pivški kotlini. Ti sedimenti ležijo na površju na starejšem flišnem reliefu, v podzemlju pa na skalnem dnu rovov. ac o L-l O) Em Q£ O IZVORU PRODA BELEGA ROZENCA Fluvialna naplavina s prodom belega roženca ni ohranjena samo v profilu pri Prestranku (2. sediment), ampak po vsej osrednji in južni Pivški kotlini ter tudi ob vzhodnem robu Pivške kotline med Prestrankom in Postojno. Leži na flišnem in apnenčevem reliefu ter nad ostanki starejših kvartarnih sedimentov kot so prod pisanega roženca in pasovita ilovica (glej profil na si. 39). V sedimentu so rdeča prst in kosi roženca kot rezidualni ostanki kemičnega preperevanja apnenca z rožencem ter hmonitne sestavine in kremenov pesek, ki so bile primešane k sedimentu potem, ko je bil ta že prestavljen iz više ležečih prvotnih nahajališč na zakraselo površje v drugotna nahajališča, v Pivško kotlino in v obrobne jame. O fluvialnem transportu zanesljivo pričajo zaobljeni kosi belega roženca, ki so makroskopsko zelo podobni rožencu v naplavinah Postojnske in Planinske jame. Ker je tudi sicer petrografska sestava teh površinskih in jamskih naplavin zelo podobna, je možno trditi, da gre za istodobno naplavino. Po današnjih nahajališčih sodeč, ta akumulacija v Pivški kotlini ni presegala višine 540 m. V želji, da bi ugotovili primarno nahajališče belega roženca, smo pregledali paleocenski in zgornjekredni apnenec med Pr^trankom, Slavino in Pivko. V Pivki, v vodovodnem jarku med železniško postajo in poslopjem podjetja Javor, smo pod flišem odkrili skladovit apnenec z nepravilnimi lečami roženca, na prvi pogled zelo podobnega onemu v naplavinah. Mikroskopski pregled zbruskov tega primarnega roženca je opravila V. Osterčeva in ugotovila, da imamo opraviti s silificiranim apnencem, bogatim s fosili. Fosili so v drobnozmati kal-citni osnovi. Silificirani so večinoma notranji deli fosilov, kjer nastopa brezbarvni prozorni kalcedon, tudi temno obarvani opal (tab. 18 A—C). Ponekod je v jedru fosila še kalcit, v ovoju pa že kalcedon. Kalcitna osnova med fosili je silificirana le na redkih mestih. K. D r o b n e in J. P a v š i č sta v zbruskih ugotovila sledeče, dobro ohranjene fosile: Glohorotalia velscoensis, Chiloguemhelina sp., Discocyclina sp., Operculina sp. in Nummulites sp., ki kažejo na srednji do zgornji paleocen. Ce primerjamo zbruske kamnin, ki jih imenujemo kot beli roženec iz primarnega nahajališča (tab. 18 A—C), profila 15 v Postojnski jami (tab. 19 A—C) ter Rudolfovega in Katernovega rova Planinske jame (tab. 20 A—C) povsod vidimo zelo podobne, če ne celo enake oblike fosilnih ostankov. Lahko torej sklepamo, da so prodniki v jamskem sedimentu Postojnske in Planinske jame iz primarnega roženca v paleocenskem apnencu na obrobju Pivške kotline. STRATIGRAFSKO ZAPOREDJE SEDIMENTOV IN RAZVOJNE STOPNJE POSTOJNSKEGA JAMSKEGA SISTEMA SKUPNE IN RAZLIČNE NAPLAVINE Analize sedimentov iz Planinske jame in Postojnskih jam kažejo na alohtone naplavine, ki so po vsem sistemu stratigrafsko in petrografsko zelo podobne, a tudi naplavine, ki so v obeh deUh sistema različne. Podobne so: — naplavina s prodom pisanega roženca, — naplavina s prodom belega roženca kot vodilnima sestavinama in — mlajša pasovita naplavina. Med različne pa štejemo petrografsko pestro naplavino v Podzemeljski Pivki ter apnenčev prod v Planinski jami oziroma apnenčev grušč v Postojnskih jamah ter poplavno ilovico. Naplavina s prodniki pisanega roženca je značilna za Pivški rokav Planinske jame, kjer pokriva skalno dno tudi pol metra na debelo. Te naplavine nismo našli v Rakovem rokavu, ker je prodonosna predhodnica Pivke iztekala na Planinsko polje pri Planini, po Rakovem rokavu pa je tedaj tekel Rak, ki ni bil prodono&en. V dveh primerih v Pivškem rokavu prehaja prod navzgor v pesek in pasovito ilovico, kar kaže na pojenjajoči pretok in strmec ponomice, na postopni prehod v izrazito akumulacijsko obdobje, ki je zajelo vso Planinsko jamo z Rakovim rokavom vred. Na postojnski strani so ohranjene oblice, prodniki in pesek pisanega roženca na skalni podlagi v Otoški jami. Poznamo le to nahajališče, ker so druga verjetno skrita pod mlajšimi zasipi. Prod v tem edinem nahajališču ni zasigan, navzgor ga pokriva alohtoni pesek z belim rožencem kot glavno sestavino. Tu torej navzgor ni prehoda v starejšo pasovito ilovico tako kot v Planinski jami. Ker je ta pasovita ilovica zelo razširjena v Pivški kotlini in v Planinski jami, je možno sklepati, da je bila odložena v skupnem akimiulacijskem obdobju tudi v Postojnskih jamah, vendar kasneje od tod erodirana. Petrografsko se prod pisanega roženca ujema v Otoški jami Postojnskih jam in v Planinski jami (glej diagram na si. 36), po zmavosti pa se razhkuje. Na ponorni postojnski strani je največ med 10—60 mm, na izvirni planinski strani pa največ med 2—30 mm velikih prodnikov. Prodniki so vsepovsod enako zaobljeni, saj so že taki bili naneseni v podzemlje. Zaradi velike trdote tudi ni pričakovati, da bi se pri okoli 5 km dolgem transportu kaj prida na novo zaoblili. Tudi zaradi lege na skalnem dnu rovov in pod vsemi drugimi jamskimi sedi-menti sodimo, da je obravnavana naplavina istodobna in najstarejša v Postojnskem jamskem sistemu, ki smo jo lahko ugotovili. Naplavina s prodniki belega roženca je tudi skupna in istodobna v Postojnskem jamskem sistemu, kar dokazuje njena skladna petrografska sestava, zma-vost in paleontološki dokazi o skupnem izvoru roženca. Nahajališča na ponorni in izvirni strani podzemlja so oddaljena nekako 5 km, transportna razdalja pa je bila vsaj tretjino večja. Iz diagrama (si. 36) je razvidno, da je v obravnavani naplavini razmerje med prodniki belega roženca in flišnimi prodniki blizu ponorov ug»Ddnejše za flišne sestavine, čimbolj pa se od ponorov oddaljujemo, bolj se razmerje spreminja v prid belega roženca, ki pred izvirom v Planinski jami že popolnoma prevladuje. Količina limonitnih sestavin je ostala pri tem več ali manj stalna. Transport po podzemlju se odraža v zrnavosti, saj so bliže ponoru kosi roženca v debelejši, pred izvirom v Planinski jami pa v drobnejši frakciji. Zaobljenost kosov je večja pri izviru kot pri ponoru. Ta naplavina je pri ponoru debela 6 m, v notranjosti Postojnske jame pa le še 3 m. V Planinski jami so ohranjeni le še njeni ostanki nad starejšo pa-sovito ilovico in ob skalnih špranjah v višinah med 470—480 m. Ponornica je zasipala ozke ponome rove, v tedaj zapolnjeno (s starejšo pasovi to ilovico) Planinsko jamo pa je prod nanesla le občasno; v glavnem je erodirala ilovico in oblikovala nove skalne rove (v Tihi jami, Rudolfovem rovu in Mrtvaškem rovu in druge pod stropom Pivškega rokava). Mlajše pasovite naplavine so na postojnski strani ugotovljene v nasipih ob stenah in po dnu rovov ter nad starejšimi naplavinami pri Koncertni dvorani in v Otoški jami. V Planinski jami ležijo na apnenčevem produ. Značilna pasovitost se v Postojnskih jamah kaže v menjavanju prodnih, peščenih in ilovnatih plasti, v Planinski jami pa v menjavanju peščenih in ilovnatih plasti. V produ in pesku na postojnski strani je okoK 95 fHšnih sestavin in le 5 ®/o roženca in limonita, vse presedimentirane iz površinskih naplavin. V Planinski jami nastopajo v pesku podobne sestavine. Povsod je obravnavana naplavina pokrita si prhko rdečkasto ilovico, gruščem in sigo. Poplavno ilovico, ki nastopa med mlajšo in najmlajšo sigo po vsem Postojnskem jamskem sistemu, lahko tudi štejemo k istodobni skupni naplavini. V Postojnskih jamah nastopa kot rumenorjava do rjava ilovica z nekaj kremeno-vega peska, v Planinski jami pa kot temnorjava ilovica brez peska. V Podzemeljski Pivki od ponora do Perkovega rova in Krožnega rova v Črni jami smo ugotovili alohtono ilovico, prod, pesek in grušč zelo pestre petrografske sestave. Naplavina je pod sigo in na skalnem dnu mlajšega vodnega rova, 10—15 m pod starejšimi rovi in njihovimi naplavinami. Zato jo imamo za eno najmlajših naplavin v Postojnskih jamah, ki v Planinski jami nima ekvivalenta. Med paravtohtone Sedimente štejemo apnenčev prod med starejšo in mlajšo pasovito ilovico v Planinski jami. V Postojnskih jamah pa sodi v to skupino apnenčev grušč v starejših suhih rovih, ki je v glavnem avtohton. Alohtoni in paravtohtoni sedimenti nastopajo med različno starimi sigami. V Postojnskem jamskem sistemu je mogoče ugotoviti: — najmlajšo sigo, — mlajšo sigo pod poplavno ilovico in nad mlajšo pasovito ilovico, peskom in prodom, — starejšo sigo, ki je v Planinski jami na naplavini z beUm rožencem in pod apnenčevim prodom, v Postojnskih jamah pa je slabo razgaljena; ugotovili smo jo le v sedimentih pri Koncertni dvorani (profil 21) in v Otoški jami (profil 11). ZAPOREDJE IN STAROST RAZVOJNIH STOPENJ Kot vidimo, nastopa v podzemlju med Pivško kotlino in Planinskim poljem več istodobnih, petrografsko enakih sedimentov, ki se razlikujejo l>o zrnavosti, debelim in ohranjenosti ter po legi v po.dzemlju. Petrografska sestava je bila zato vodilni kriterij pri korelaciji jamskih sedimentov, s pomočjo ostalih podatkov pa je mogoče sklepati ka;ko, kje in ob kakšnih hidroloških ter morfoloških razmerah so bili sedimenti transportirani, erodirani in akumulirani. Primerjava teh podatkov .pokaže, da so se v preiskanem podzemlju odvijali enkrat skupni, drugič pa različni speleogenetski procesi, ki jih je na podlagi sedimentov in njihovega stratigrafskega zaporedja možno med seboj korelirati in nato sklepati o razvojnih stopnjah podzemlja. 2e pri podrobnejšem opisu posameznih rovov in jam smo ugotovili razvojne stopnje, njih zaporedje in relativno starost na podlagi: — lege in položaja sedimentov v podzemlju, — sestave alohtonih sedimentov, — sestave paravtohtonih in avtohtonih sedimentov, — stratigrafskega zaporedja sedimentov, — hidroloških in morfoloških razmer pri akumulaciji in eroziji sedimentov. Te kriterije uporabljamo tudi pri ugotavljanju skupnih razvojnih stopenj med Pivško kotlino in Planinskim poljem. Tabela na strani 112 prikazuje v štirih kolonah stratigrafsko zaporedje sedimentov v vodnih in suhih rovih Postojnskega jamskega sistema. Grafični znaki ob kolonah pomenijo ustrezno alohtono in avtohtono sedimentadjo ali erozijo. Skupaj je bilo mogoče razlikovati 10 poglavitnih razvojnih stopenj v obdobju med prvo alohtono sedimentadjo, ki smo jo mogli ugotoviti, do danes. V peti koloni so stopnje kronološko uvrščene na podlagi absolutno datirane sige in na podlagi relativne starosti sedimentov. Razvojne stopnje so prikazane v tlorisih in vzdolžnih profilih na prilogi 1. Debelejše prekinjene črte v tlorisu pomenijo vsakokratni potek vodnih rovov, izvlečene pa vsakokratno obhko ponornega in izvirnega rova ter udornic. Tanjše črte kažejo danes znani razpored rovov. V narisih so prikazane domnevne oblike rovov in njihov razpored po višini. V rovih so zarisani sedimenti, s tanko prekinjeno črto pa domnevna gladina po-nornice. 1. razvojna stopnja je vezana na poniranje ponikalnic ob ponomem robu med Postojno in Velikim Otokom na višini okoli 530 m ter na izvire ob Planinskem polju na višini okoli 460 m. V teh višinah je v podzemlju ohranjen tedaj transportirani prod pisanega roženca. Večino tega materiala je ponomica prenesla iz Pivške kotline skozi Otoško jamo - Zgornji Tartar v Pivški rokav Planinske jame. Pri tem je intenzivno dolbla skalno dno in stene. O oblikah in razprostranjenosti tedanjih rovov je možno red, da so bili manj razsežni in bolj premo losmerjeni proti vzhodu kot današnji. 2. razvojno stopnjo, izrazito akimuilacijsko obdobje, nakazuje starejša pa-sovita ilovica, ki je v Planinski jami ohranjena skoraj do stropa njenih rovov, v Postojnskih jamah pa je bila verjetno kasneje erodirana, kajti v Rvški kotlini je še ohranjena preko višine 540 m. 3. razvojno"stopnjo odraža hladnodobna naplavina s prodom belega roženca. Predhodnica Pivke je z njo zasula ponome rove postojnskega kraka na višini med 528—536 m, zgornje rove Planinske jame nad višino 470 m pa le delno. Tu je tedaj bolj dolbla nove skalne rove in erodirala starejše Sedimente. Rakov rokav obravnavane naplavine nima, zato je domnevati, da se je tedaj tam pretakal Rak in erodiral starejšo pasovito ilovico na poti proti izviru pri Planini. 4. razvojno stopnjo kaže starejša siga na neravni površini sedimentov in v skalnih rovih. Ta siga je bolj odtna in razgaljena v Planinski jami kot v Postojnskih jamah, kjer jo pokrivajo mlajše naplavine. 5. razvojna stopnja se odlikuje sprva z erozijo starejših naplavin in poglabljanjem ponornih rovov. Ponomica je vsaj v območju Planinske jame občasno tekla zelo hitro okoü 3 m/s, da je v oba rokava nanosila kršje in prod udor- •3 Si fVWV s 3 s -"q-S g5 Q.m-S o. lil M S a E I S fl .1! s o - _tOT3 g 35 ■ > S' N C _ t! ali i I "e e 11 II :\:EOJ|[?=ru > CO & CO a C •o ^ Ž a.-,« > Ca S 5 o 'S & 0=; S ■s o a^a £ co o Oh Nlfr^ i Vi CO O. CO ii > CO o w rs Hz ■5 s.s p >N äsl OAAA- I .a I 2 S I cu I ■o s I! a» s T3 o, a aa.s I "i I« aj a Sc ffili a E 3 G a > , where limestone with chert passes to a massive Cenomanian limestone, where Caprinidae, Chondrodontae and corresponding microfauna have been found (M. Pleničar 1962; 1963; R. Gospodaric and R. Pavlovec 1974). On the geological map (1967) 500 m. thick Turonian and 500 m. thick Senonian series are not yet classified in further details. By finding Cheramospherinae, Hyppurites Giordanni Pirona and Sabiniae (S. Buser 1965; M. Pleničar 1962) this classification has been already stated. Turonian is composed by bedded limestone with chert and non-bedded limestone. Senonian rocks have similar lithological structure. On the Cretaceous rocks only few erosional remnants of Paleocene rocks have remained (R. Gospodarič and others 1967) following by marl, sandstone and flysch conglomerate of Eocene age. On the geological map (1967) the Quaternary sediments are not drawn upon although they have been found by drilling in Pivka Basin by F. H a b e and F. Hribar (1965) and A. g e r c e 1 j (1970), and have been prooved in the caves of neighbour karst by S. Brodar (1952; 1960; 1970). The investigations for this study have shown that northern part of Pivka Basin is thickly covered by different Quaternary sediments (see the fig. 37, 38 and 39). The tectonic structure of the Postojna Karst is expressed in NW—SE directed Postojna anticline, Studeno synkline and Bukovje folds. The first two folds have been found in the galleries of Postojnska jama. In Planinska jama the Lower Cretaceous beds are gently inclined towards west, southwest and northwest. The faults in the systems NW—SE, NE—SW and N—S are considerably more frequent on the crest than on the limb of mentioned folds (R. Gospodaric 1969). Numerous fault and wrench-faults have the same direction. All these structures are characteristic for tectonic structure of High Karst, to which the Postojna Karst belongs. The Predjama over-thrust can be considered too (J. Rus 1925); there the dolomitic Hrušica Mts. from the north towards Postojna Karst is overthrusted. Hydrographie and geomorphologic characteristics of the Postojna Karst and its underground have been treated several times in the above mentioned literature in detail. The hypothesis of A. Melik (1955), I. Rakovec (1951) and S. Br od a r (1952) about the Pivka Basin Lake in Middle Pleistocene and F. Habe (1970) and F. O s o 1 e (1968) hypothesis against the widely extensing permanent lake have to be specially mentioned. SPELEOLOGICAL CHARACTERISTICS OF THE POSTOJNA KARST (Fig. 5 and 6) In the Postojna Karst region 60 caves of different types and extension are known till now. The majority is situated under the surface of the Postojna morphological plateau (600—630 m.>, including 4 km. wide belt of Postojna Karst near the Pivka Basin. In higher Planina plateau (above 630 m.) the underground is less cavernous, only Planinska jama* is known. The speleological objects have defined space proportion towards both differently old surfaces, their altitudes and depressions, which is well seen on fig. 6. Numerous cave sections in Postojnska jama represent the remnants of old sinking channels, which are collapsed or filled up by sediments today. They are accessible across smaller corrosive potholes or collapsed ceilings. Therefore the altitude of todays cave entrance has not been competent for ranging into schematic description on fig. 6, but the altitudes of horizontal cave parts or their rocky bottoms. The caves are composed by one, two or more levels in many places connected by inclined, fissured galleries of younger corrosive origin. Some vertical potholes, ending at the altitude of the horizontal galleries, have been noted apart. The transitive and connecting galleries in the Postojnska and Planinska jama are illustrated by single columns. Todays collapsed dolines depth and ceiling heights of some collapsed halls have been drawn upon. On the ponor side the horizontal caves are developed in the same altitude span (550—510 m.) as the high galleries in Planinska jama (450—490 m. above the sea level). On the ponor side there are several shorter caves with more expressive central galleries among 540—525 m., while they are connected on the spring side in the uniform high channel. On the ponor side the caves are situated in 8 km. long slope between Postojna and Studeno on the limit between flysch and limestone, on the spring side they are united in one gallery reaching the surface of Planina Polje near the limit between limestone and dolomite. Therefore we can expect in Planinska Comments: jama — cave rov — gallery kanal — channel dvorana — hall koliševka — collapsed doline jama more and better facts about the geological history of the whole underground system than in dislocated caves on the Postojna part, where the shapes and sediments of former water channels because of breakdowns and concretions are not so easy to state. SEDIMENTS AND DEVELOPMENT PHASES OF THE PLANINSKA JAMA (Fig. 7 and 8) The descriptions and the history of discoveries are included in the works of J. Valvasor (1689), F. A. Steinberg (1761), T. Gruber (1781), A. Urbas (1849), A. Schmidl (1854), W. P u t i c k (1889), E. A. Martel (1894), G. Spöcker (1931), A. Mühlhof er (1933), I. M i c h 1 e r (1955), R. S a v n i k (1968), R. G o s p o-d a r i č (1968) and P. H a b i č (1970). In the cave the water channels as entrance part till Sotočje (480 m. long), the Rak Branch (2500 m.) and the Pivka Branch (1565 m.) are known. Together with some dry galleries 6000 m of channels have been surveyed. In Pivka Branch the dry gallery Paradiž is important. On the Plate 1 we see the entrance to the gallery, 20 m. thick filled up by limestone rubble and gravel. The rubble is covered by coloured and differently old sinter (see fig. B on the Plate 1 and fig. A on the Plate 2). The rubble is lying on the laminated loam as we conclude after the nearest finding-place of limestone gravel in the Pivka Branch, from where the fig. 2 on the Plate 2 originates. The both sediments are found at the walls in the bottom and under the ceiling of the gallery in different quantities and thickness. These two, the most common sediments, have filled up the Pivka Branch on the same manner as today the Paradiž is filled up. In this Branch the coloured chert gravel (fig. B. on the Plate 3, both figures on the Plate 4), somewhere comented into conglomerate, upwards passing into older laminated loam, is found. From the reciprocal relations among sediments, flowstone and branch shape the development series of cross-sections from 1 till 5 (fig. 9) and other profiles (fig. 10, 11, 12) have been composed. The concretions are among allotho-nous sediments and above them; the older sinter lies under the limestone rubble, the younger above it, and the youngest holocene sinter above all known sediments (Plate 6). In the water course direction the sediments are more and more eroded (fig. 12, Plates 5 and 7), while they are still preserved under the ceiling, in the lateral channels and above the cave river. Such sediments have filled up the following galleries: Rov mrtvih netopirjev (fig. 12), Mrtvaški rov and Katernov rov. Somewhere the breakdowns have connected the dry galleries with water channels into uniform high space (fig. 13), on the other parts the galleries are separated (9th profile on fig. 13, fig. 14). The peculiar white chert gravel and sand sediments, which stratigraphically occur between the older laminated loam and limestone gravel have been found in the lateral channels. All three sinter generations, flood loam and younger laminated loam are preserved too. In the Rak Branch the older laminated loam and limestone gravel are the most common sediments. They are hiding the channel's shape in the rock, across sediments barriers the river Rak is flowing from one lake to another. Older laminated loam lies between the rocky bottom and Rudolf channel's ceiling (Plate 8). The recent cave stream and rain water are excavating this filled up gallery again (fig. 15). Above this loam are lying white chert gravel and sand (Plate 9), flowstone, flood loam and flowstone again, only limestone gravel is missing because it could not be deposed in filled up gallery. But we find it in great quantities in more spacious Rak Branch. At the profile 10 a it is preserved on the bottom, at the walls above the older loam. The details about the petrographic structure, roundness, granulation and pebbles flatness (see fig. 16) show, that the sediment has been deposed in several layers at different hydrologic conditions (Plate 10). The lower layers contain greater pieces, the upper smaller and more fine flysch sand. This is the proof that the sediment has been brought from the Pivka Basin direction.. In IQth and 11th profiles (fig. 17) the younger sinter of absolute age about 40 000 years is lying above the sediments. In many places the sediments are washed off and the younger sinter remained hanging on the ceiling and on the walls without base (fig. A, Plate 11), and so the older sinter is denuded again (fig. A, Plate 12). As in Pivka so in the Rak Branch the Mn cover occurs, covering the postglacial shape of both branches. The first part of Pisani kanal (The Coloured Channel) gives us the facts about the limestone gravel composition (fig. 19), while in the second channel's part the gravel is already eroded (Plate 12 B), because the karst waters of Javomiki stream appear here (fig. 18), changing and renowing the shape of the Rak Branch, originating from the glacial period. In 12th and other profiles the following stratigraphic succession of sediments and development phases have been stated; — actual situation, — black cover, — sediments erosion, — sinter on the breakdown, — limestone gravel, — sinter, — laminated loam, — rocky channel without breakdowns and sediments. At Sotočje (Plate 13 A) there is the union between the Pivka and Rak Branches, the both cave rivers Rak and Pivka unites into the river Unica, which is flowing off to Planina Polje (Plate 13 B). In spite of modest remnants the previous shape of the water channel on the example of Visoka dvorana (The High Hall) (fig. 20) could be recapitulated. As Rudolf, Katern and Mrtvaški rov (Galleries), Tiha jama (The Silent Cave) also represents the filled up, older channel of Planinska jama, renewed by the local waters. White chert gravel, laminated loam and two sinter generations are denuded in it. CONCLUSION ABOUT THE SEDIMENTS OF PLANINSKA JAMA In Planinska jama the following allothonous sediments have been found: — as the oldest, coloured chert gravel, — older laminated loam, — white chert gravel, — limestone gravel, partly parautothonous, — younger laminated loam and finally, — flood loam as the youngest sediment. 3 S 3 o o ca § ra 3 S 3 CJ o a G o e o a 3 a 3 u o ca C o S a o o JS Q ■a C ca ca »T a C Ö 'ci CC w S g C C CÖ OT CO «3 O " s « o ® o bH ^ a ttS s > s 0) >W 2 a 3 ° 3 ^ g •a o; M cu d -O ^ 01 g ä M J» > CO o 0) ■a t3 e ca ^ o 4) C M X! op 2 S o t-Tf a 3 S ca > o . o (li "So > K o «M ^ --"ca M £ «M o "-I t-T ■S+l PI -sit: s ^ g t« 5 •• lil ^ d) š CO " »2 =3« ca ca „n, ft^+i a —. > «K 4) m ao - > is t. s ca.2 s ca D u W 0) I ^ •S'S s H I Ž tuo G C ^ ^ G 5 o ^ 5 o Ö d- p I u ta ® m ^ O m i> r-l JS U ;=: G ca ca t-l u . "O ! G ! ca ca g M ^ G G S •G G (U > ca o s-0) a a 3 5 S s- o II 4) O > ■S ^ II Ii s a Ü > > w ca o 111 CJ § c S S C (U e g g <« o J3 ^ tTS m o cu h S S 8-43 ^ C i Ti tTÄ p Ui o S ca ^ ao 1 a G S is TS ca P o ^ c •a o O Cd3 Among autothonous sediments there are three sinter generations, black Mn cover and breakdown rocks. Coloured chert gravel is preserved on the rocky bottom of the Pivka Branch in at most 1 m. thick layer. Analysed samples show uniform petrographic and granu-lometric composition (fig. 21). The Pivka precursor has transported already rounded pebbles from the Pivka Basin and has deposed them in the Branch. The Pivka Basin origin is prooved by presence of flysch sand. After the empirical data of E. and W. White (1968) we can consider the sinking river's speed to 1 m/s. The gravel shows some final erosive development phase and the trangression to expressively accumulative development phase, proved also by progressive transition to older laminated loam. Older laminated loam is the most common allothonous sediment in Planinska jama. In accumulative development phase it has covered all the channel till half, and some parts till ceiling. By the loam characteristics, laminated as »varve-« we tried to state its chrono-stratigraphic value after de Geer method (fig. 22). The experiment did not yet succeeded, because the measurements have not been precise enough. So it can be stated that they represent the accumulative period in the cave development, when the rocky galleries did not nor widen nor deepen but did preserve. As they are found in spring cave, 6 km. far from the ponors, their sedimentation could not be connected by temporary storms or floods, as it is thought for similar loams by R. W. Reams (1968) and Th. Wolfe (1973). But we can think about the possibility that filled up or syphoned cave entrance as well as innundated Planina Polje influenced such sedimentation, while Planinska jama has been and still is hydrologically connected to the Polje. The white chert gravel has been deposited in thin layer above the laminated loam, but mostly it has been transported from the Pivka Basin by the sinking river across the underground towards Planina Polje. Its origin in Pivka Basin is prooved by petrographic structure (fig. 23) which is identical to primary chert in Paleocene limestone of mentioned basin (see Plates 18 and 20). The sediment expresses the beginning of the erosion period when the sinking river began to deepen its bed in older fills. The limestone gravel belongs to parautothonous sediments, while the paleontho-logical, petrographical and texture proofs speak for its origin in hinterland of the Pivka Branch, where the collapse doline Planinska koliševka is situated (R. Gospodaric and R. Pavlovec 1974). It is the underground fan of collapsed doline breakdown material, which have been transported and deposed by the underground sinking river in the Pivka Branch and also in the Rak Branch (fig. 24). It means, that Pivka has flown on the surface also in pocket valley of Malenščica; it is flowing today only towards pocket valley near Planina. Rak also flows in this direction. Younger laminated loam and flood loam indicate the later accumulative phase, while the cave excavation and the black Mn cover belong to the later erosive phase. Erosive and accumulative periods have been interrupted by the growth of older and younger sinter, while the youngest sinter and the breakdowns ended the recent processes. By the stratigraphic disposition the relative age of sinters have been stated, but we have some facts about their absolute age. They have been made by '■'C and U/Th analyses. The older sinter is dated to Riss-Würm, the younger to Middle Würm, while the youngest to Postglacial. The above mentioned analytic facts have been interconnected and united on the Table 1 on the page 126., where the hydrological and morphological galleries development and speleogenetical processes in Planinska jama are presented. THE SEDIMENTS AND THE DEVELOPMENT PHASES OF THE POSTOJNA CAVES The discoveries in the Postojna Caves after 1818 have been several times described in detail. In the recent chronological review more important geological, morphological, hydrographical and speleogenetical studies have been cited by R. Gospodaric (1968). During the discoveries and investigations more and more complete plans of the caves were made. One of them is the plan on the fig. 25 where the surface collapsed dolines in the area of the known underground are drawn in. The Postojna Caves are composed by: — the Underground Pivka with water channels, — Lekinka with water channel, — Pivka jama with water channel, — Crna jama with water channels and dry galleries, — Magdalena jama with water channels and dry galleries, — Otoška jama with dry galleries and — Postojnska jama with dry galleries. By the natural way Postojnska jama, Otoška jama, Magdalena jama and Underground Pivka are connected on one side and Pivka and Crna jama on the other side. Three parts: Magdalena jama-Pivka jama in straight distance 370 m., Perkov rov in the Underground Pivka - Vilharjev rov in Crna jama in straight distance 195 m. and Pivka jama - Pivka Branch of Planinska jama in the distance of 2000 m. are not accessible, beginning and ending by Pivka syphons, which have been only partly dived (P. K r i V i c and A. Praprotnik 1973). On the plan (fig. 25) the nest of hydrologically and morphologically different galleries, differing also after the origin and development, are seen. That is evident after the longitudinal profiles on the fig. 26, where the galleries have the different shapes, altitudes and contents. The characteristic phenomena regarding the speleogenetical view will be cited apart by the help of figures and photos. The most characteristic alluvions deposit in the Underground Pivka is preserved at the 1st profile (fig. 27, Plate 14), similar sediments are found along the water channels at profiles 2, 3, 4, 5 and 6 (fig. 28, Plates 15 and 16). In the water channels in Crna jama, where Pivka reappears, several different sediments were found (fig. 29). The dry galleries of Crna jama are filled up to the ceiling by the sinter and breakdown rubble, on that account the sediments are not seen. By the stated sediments in single profiles the following development can be supposed: — recent erosion, — flood loam, — flooded channel with Mn cover, — sinter origin, — filling up with autothonous limestone rubble and allothonous flysch and limestone sand and gravel, — the rocky channel origin. The connection between dry and water galleries and their different sediments are shown in detail by the example of Otoška jama (fig. 30). The special attention is given to the profile IIA, connecting the channel of the Underground Pivka with older dry galleries in Otoška jama. In both channels the characteristic sediments were found. On the rocky bottom of the dry gallery thick coloured chert gravel (sample 424, 424 a), followed by flysch sand and white chert gravel (434) and above them limestone rubble have been found. These sediments are covered by red loam with fossil bones and two sinter generations, separated by flood loam. Such sediments are evident in other parts of the gallery (profile 10 and 12) and on the other part of the collapsed doline Stara Apnenca (profiles 13 and 14) in Zgornji Tartar which represent the genetic continuation of Otoška jama. The development phases of Otoška jama and Underground Pivka can be classified as follow (fig. 31): 1. In recent development phase the flowstone growth in dry galleries and erosion of fills and rocky bottom deepening in water channels, as well as Mn cover on the walls and on the flowstone and on the alluvions occur. 2. The sinter on rubble and loam deposit in the Underground Pivka channel and higher lying galleries of Otoška jama have originated, when the sinking river left the underground. 3. The underground Pivka eroded and transported allothonous and autothonous rubble and gravel or only allothonous loam. To the river several water streams flow, corroding the cave ceiling. The majority of breakdown rubble have been transported by the sinking river. Because of the fills washing off the bottom in dry galleries was eroded, the concretions have fallen down, the breakdowns and vertical connections among the galleries have developed. In this development phase the collapsed doline Stara Apnenca had the most intensive transformation. Breakdowns blocked the connection of Otoška jama with surface and Zgornji Tartar. Temporary the sinking river reached the dry galleries till 540 m above the sea level and deposited the flood loam above the flowstone. 4. Thick cover, stalagmites and reddish flowstone cones have covered the older fills in dry galleries. The lower water channels have originated in this time. 5. The sinking river which disappeared in blind valley Risnik, has deposited the laminated loam and sand which have been covered by autothonous rubble. There were no underground Pivka channel but water channels in horizon about 515 m. have been projected. 6. After the concretioned authothonous rubble and allothonous sand the sinking river retreat and the flowstone development can be stated. 7. The sinking river deposited the quartz sand and white chert sand and limo-nite. Among the fills the cone-like layer of autothonous rubble, mostly under the ceiling of the later collapsed doline, have been deposited. 8. Allothonous coloured chert gravel and sand proove the older development phase of Otoška jama and Zgornji Tartar. The sinking river sank on the spot of today's blind valley Risnik and largely excavated the rocky channel by the transported material. THE SEDIMENTS IN POSTOJNSKA JAMA The sediments finding-spots in the touristic part of the Postojnska jama are presented on the lower longitudinal profile of fig. 26. The holes, filled up by sediments have been discovered at hotel »Jama« construction. In the hole of 15 A and 9 Acta carsclogica 129 15 B profiles (fig. 32) 11 gravel, sand and loam layers in total thickness of 8 m. have been distinguished. The simple, cyclic sedimentation from both fast flovsring (about Im/s) and almost stagnant sinking river have been stated on the base of analysing the granulation of sediments. The majority of material has flysch origin, while the sinking river's hinterland has been on the Eocene flysch of Pivka Basin. Other pieces are presented by white chert particles (see the triangular diagram on the fig. 32) and limonite. In cherts pieces the fossile nummulites (Plate 19) are preserved, prooving that the river bed has been extended on the Paleocene limestone in southwestern part of Pivka Basin, where such limestone contains chert with nummulites (Plate 18). The particles, ooides and tube-like limonite forms have been deposited into the cave from the karst surface and from quaternary sediments of Pivka Basin by the sinking river. Tube-like limonite forms could originate on the surface in warm climate of savanna vegetation. Such tube-like forms are known in situ in the sediments of Polje of Cerknica from the middle Würm time. The ressemblance is so great that their origin can be put in the same time (Plate 17). The both glacial wedges in layers from 6 till 9, tj^jical for permanent frozen soil of periglacial regions have to be mentioned (P. Wolstedt 1961). That is why the sediments in profiles 15 A and 15 B have been deposited in cool Pleistocene climate with several short-termed warmer periods. The Riss Glacial can be supposed. In the interior of Postojnska jama at the profilles 16, 17, 18 (fig. 33), profiles 19 and 20 (fig. 34), profiles 21 A and 21 B (fig. 35) the sediments, very much similar to those at profiles 15 A and 15 B occur, while the appearance of the flysch sand and loam without other characteristic ingredients, is new. Frequently the sand and loam layers are changing, passing upwards to the flowstone cover. These sediments have been put into group of younger laminated fills. In partly filled up channels they have been deposited by the sinking river across actual touristic entrance of Postojnska jama. The following allothonous sediment is flood loam between younger and the youngest flowstone. It is very frequent in connected dry galleries in Postojnska jama to the altitude of 540 m. This is the sediment which has been mostly excavated by S. B r o -dar (1966) and where the cave bear bones have been found. We can resume that in dry galleries of Postojnska jama three sorts of allothonous deposits have been found as follow: — white chert gravel accompanied by decomposed flysch gravel, sand, loam and limonite, — younger laminited deposits from sand, loam and less gravel and — flood flysch loam. The flowstone with absolute age about 40 000 years occurs above younger laminated deposits, postglacial flowstone, old about 12 000 and 8000 years above flood loam (H. Franke and M. Geyh 1970; R. Gospodaric 1972). Concretions, fossil bones and sediments under the flowstone, petrographically and after the altitude correspond in Postojnska and Otoška jama. Therefore the succession of sedimentation and development of all Caves of Postojna, including the Underground Pivka, have been composed as it is evident after the Table 2. The Underground Pivka channels development have been different as the development of dry galleries of the Caves of Postojna. The Underground Pivka channels have not originated before Riss-Würm, the upper galleries being filled by alluvions, rubble and flowstone. In the Middle Würm only the high waters reached the upper channels while the lower presented the permanent throughflow. Only the postglacial flowstone is common to both levels; Holocene processes are different again. Pivka has formed the water channels while the upper dry galleries have been transformed by the percolated water. As the majority of sediments in the Postojna Caves have their origin in Pivka Basin, let us see, which sediments are preserved there. During the construction works for the highway and water supply in the years 1971—1972 different deposits have been uncovered. They are interesting near Pre-stranek (fig. 37) where the karst relief is covered by loam with coloured chert pebbles (layer 1), loam with white chert pebbles and limonite (layer 2), limestone rubble (layer 3), loam with quartz sand (layer 4) and flysch rocks alluvions (layers from 5 till 7). This sediments succession on the surface reminds very much of the cave sediments succession, described above. The temporary resemblance in accentuated by cryoturbation phenomena between the layers 3 and 4, prooving permanently frozen soil, probably from Riss. It is seen from the profile that the younger valley with sediments 5 and 6 is cut in older karst relief with sediments from 1 till 4. Such double morphologicah development have been stated on the example of upper and lower levels of the Postojna Caves. The following quaternary sediments finding places (coloured chert gravel and laminated loam) have been found on the slopes, hills and terraces of Pivka Basin on the altitudes between 530 and 600 m. (fig. 38). Some pebbles are very rounded, some others are broken off as artefacts. The pebbles are from chert, tuf, quarzite, quartz and opale. This is the material of primary metamorphic and paleozoic rocks of Alpine region. It is not yet known if the pebbles have originated from Eocene flysch rocks or they belong either to Upper Tertiary or to Lower Pleistocene sediments, (fig. 39). Fluvial sediments, where the white chert gravel presents the leading composition, are preserved in central and southern part of the Pivka Basin to the 540 m. of altitude. Beside gravel occur the red loam, limonite and quartz sand, which are resedimented from higher lying karst relief to the valley. CONCLUSIONS Analitic facts have prooved that in Pivka Basin and in Postojna Cave System four sediments groups exist as follow: — coloured chert gravel and older laminated loam, — white chert gravel and limonite, — younger laminated loam and — flood loam. These sediments have been found under Holocene flowstone, above and under Middle Würm flowstone and above Riss-Würm flowstone. The position and situation of the sediments in the underground, their petrographic and granulometric structure, stratigraphic succession and hydrologic and morphologic conditions at the accumulation and erosion of above mentioned sediments rendered possible the speleogenetic correlation and finding out the development phases, as it is seen on the Table 3 and Annex 1. For the Middle and Upper Pleistocene and Postglacial 10 successive development phase of the Postojna Cave System have been stated. 9» 131 ^ P s d) g CD C S a iH :3 1 e 1 ^ D CJ i i-t I 0) 0) 6 i ^ O o a ! ^ S & o J U i ^ 1 ^ 1 g CO £ o o. o Ij1l § s - I ^ cC nS w O "Trt ^ o B o s inJ i/J o w I 3 S 3 o o as 3 S P u o C!J C o i 3 o CB (D ■a ra ■ C ! O CO ^ O) g 'm r^ a 4) o 3 -a i-AS ^ o o o a g in C ^ O SS 3 cd ^ o C —I a ■d o Tj 5H 01 S oi o 5 g CO TJ > as O) j; u OJ _ 5 s o ; M CO ßC A! O s s Ö o e S o O, o, 'S p tu Q XI ca H § •o C 3 ■a C O C! " ^ e o 3 •a 'ä; o giS .o ^ X> 12 T3 M w" CO ^ d) o C CO O ■a o o (U 2 fo -a ll a £ tn T—1 m lO -f-3 ^ CO cO M m ■Si 'ŠH (D 4) ^ ^^ CO CO ÜB M .i! U o O o fi o s ru Ü s 22 ÖS Is ■Sv. a ::£s J ° oa S 8 ,2 ^ ca sh ^ M M s 'C « o o s to M C C b 4) « T? w , s sä CÜE s,« 3 § gl I- m XI = 1 C S C J 11 ~ X! t- Ol iS j; CO — v ^ M o ? M M t^ -PT" h 8 •O « S® ill «'S ! t- S ß o. Si, " S * ?f e 'S ■ S S C j lllši fri 53 ® " i © ^ tn gls 5 s'C 8 w ^ v 3 S a, s Q 3 OAAru 1 u d v « tc >> o ca C O v, •o CO "S o C? W ' i Qi CS G ß O 3' 'u3 u g s s «s s C w O) C S S2 ^ rt C« w ^ "C a: rc I- '5 a I Ji llll I- ag C C-■a 2 o M C.E •si-s-sls sli^sS £ ära M SS^jo «B M ^ CO ^ p.. ij »rs Mg Ifll gl-sa o «2 lA v CC 5 s « s o CC IM o o D, M a T3 C O) M 11 " .3 O a II « § ll CO The new results, important for the theory of caves and karst relief development, stated for the study of the Postojna Cave System, could be the following: — the knowledge about the collapsed dolines genesis above the underground channels (the examples Planinska koliševka - Planinska jama, Stara Apnenca - Otoška jama-Underground Pivka) and their chronological disposition into Lower Würm; — the knowledge about the varied quaternary sediments in the underground; by their study the development phases have been stated and the method for the speleogenetical correlation for morphology and cave systems sediments has been developed; — the knowledge about varve loam sedimentation which is connected by specific morphologic and climatic conditions; — the knowledge about the sedimentation chronology and caves development in Middle and Upper Quaternary; the chronology is based on the stratigraphic sediments succession, on the deformed shapes of sediment layers from Riss glacial and on absolutely dated flowstones. Literatura Anelli, F. 1936: Rabdomanzia, gravimetria e meteorologia alia ricerca di nuove vie sotterrane a Postumia. Le vie d'ltalia 40, 9. Milano. Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, Postojna. Arhiv Jamarske zveze Slovenije, Ljubljana. Battaglia, R., 1933: L'etä dei piü antichi depositi di riempimento delle caverne. Atti del I. Congresso speleologico nazionale, 119—219. Trieste. Bertarelli, L. &E. Boegan 1926: Duemilla grotte. 1—494. Milano. B Ö g H , A. 1961; Der Höhlenlehm. Memoria Rass. Spel. Ital. 5,1—21. Como. Bögli, A. 1970: Das Hölloch und sein Karst. A la Baconniere, 1—106. Neuchatel. Breznik, M. 1961: Akumulacija na Cerkniškem in Planinskem polju. Geologija 7, 119—149. Ljubljana. B rod ar, S. 1948: Betalov spodmol - ponovno zatočišče ledenodobnega človeka. Proteus 4/5, 97—106, Ljubljana. B rod ar, S. 1951: Otoška jama, paleolitska postaja. Razprave 4. raz. SAZU 1, 203—233. Ljubljana. Brodar, S. 1952: Prispevek k stratigrafiji kraških jam Pivške kotline, posebej Parske golobine. Geografski vestnik 24, 43—76. Ljubljana. Brodar, S. 1960: Periglacialni pojavi v sedimentih slovenskih jam. Geografski vestnik 32, 33—58. Ljubljana. Brodar, S. 1966: Pleistocenski sedimenti in paleolitska najdišča v Postojnski jami. Acta carsologica 4, 55—138. Ljubljana. Brodar, S. 1970: Paleolitske najdbe v jami Risovec pri Postojni. Acta carsologica 5, 271—295, Ljubljana. Bus er, S. 1965: Starost plasti s Keramospherina (Brady a) tergestina (Stäche) v slovenskih Dinaridih. Geologija 8, 130—134. Ljubljana. Cadež, N. 1954: Geološki pregled porečja Ljubljanice. Vodnogospodarska osnova porečja Ljubljanice, 2 (geologija), tipkopis. Uprava za vodno gospodarstvo, Ljubljana. Davi es, W. E. and E. C. T. C ha o 1959: Report on Sediments in Mammoth Cave, Kentucky. Geol. Survey, Washington D. C. Franke, H. W. 1965: Mischungskorrosion in Haarrissen. Die Höhle 16/3, 61—64. Wien. Franke, H. W. &M. A. Geyh 1971: "C Datierungen von Kalksinter aus slowenischer Höhlen. Der Aufschluss 22, 7-8, 235—237. Göttingen. Gams, I. 1963: Logarček. Acta carsologica 3, 7—83. Ljubljana. Gams, I. 1965: H kvartarni geomorfogenezi ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Geografski vestnik 37, 61—101. Ljubljana. Gams, I. 1966: K hidrologiji ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Acta carsologica 4, 5—54. Ljubljana. Geološki zavod SRS, 1967 in 1970: Geološka karta 1. Postojna 1 :100 000 s tolmačem. Beograd. Gospodarič, R. 1963: K poznavanju Postojnske jame - Pisani rov. Naše jame 4 (1962), 9—16. Ljubljana. Gospodarič, R. 1964: Sledovi tektonskih premikov iz ledene dobe v Postojnski jami. Naše jame 5 (1963), 5—11. Ljubljana. Gospodarič, R. 1965: Geologija ozemlja med Postojno, Planino in Cerknico. Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, 1—40. Postojna. Gospodarič, R. &P. Habič 1966: Črni potok in Lekinka v sistemu podzemeljskega odtoka iz Pivške kotline. Naše jame 81/2, 12—32. Ljubljana. Gospodarič, R. & sodelavci 1967: Uber Entstehung und Alter der Paläogenschichten im Pivka Becken bei Postojna. Anz. math-naturw. Kl. Österr. Akad. Wiss. 2/1967, 1—25. Wien. Gospodarič, R. 1968: Podrti kapniki v Postojnski jami. Naše jame 9 (1967), 15—31. Ljubljana. Gospodarič, R. 1968 a: Raziskovanje Postojnske jame po letu 1818. 150 let Postojnske jame 1818—1968; založil Zavod Postojnske jame, 41—58. Ljubljana. Gospodarič, R. 1968b: Nekaj novih speleoloških raziskav v porečju Ljubljanice 1. 1966. Naše jame 9 (1967), 37—44. Ljubljana. Gospodarič, R. 1969: Probleme der Bruchtektonik der NW Dinariden. Geologische Rundsch. 59/1, 308—322. Ferd. Erke Verl., Stuttgart. Gospodarič, R. 1969 a: Speleološki procesi v Postojnski jami iz mlajšega pleisto-cena. Naše jame 10 (1968), 37—46. Ljubljana. Gospodarič, R. 1969b: Prirodne akumulacije voda v jamah porečja Ljubljanice. Krš Jugoslavije 6, 157—174. Zagreb. Gospodarič, R. 1970: Speleološke raziskave Cerkniškega jamskega sistema. Acta carsologica 5, 111—169. Ljubljana. Gospodarič, R. 1970 a: Hidrogeologija Cerkniškega jezera in okolice. Magistrsko delo, 1—110, Arhiv Univerze v Zagrebu. Gospodarič, R. &E. Grobelšek 1970b: O limonitnih prodnikih na Postojnskem krasu. Naše jame 11 (1969), 83—88. Ljubljana. Gospodarič, R. & F. Habe & P. Habič 1970 c: Orehovški kras in izvir Korentana. Acta carsologica 5, 95—108. Ljubljana. Gospodarič, R. 1972: Prvi podatki o absolutni starosti sige v Postojnski jami na podlagi " C. Naše jame 13 (1971), 91—98. Ljubljana. Gospodarič, R. 1974: Fluvialni sedimenti v Križni jami. Acta carsologica 6, 327—366. Ljubljana. Gospodarič, R. & R. Pavlovec 1974: Izvor apnenčevega proda v Planinski jami. Acta carsologica 6, 169—182. Ljubljana. Gross, H. 1964: Mittelwürm in Mitteleuropa und angrenzenden Gebieten. Eiszeitalter imd Gegenwart 15, 187—198. Ochingen/Württ. G rub er, T. 1781: Briefe hydrographischen u. physikalischen Inhalts aus Krain. Izdal J. P. Kraus, 1—159. Wien. Habe, F. & F. Hribar 1965: Sajevško polje. Geografski vestnik 36 (1964), 13—44. Ljubljana. Habe, F. 1970: Predjamski podzemeljski svet. Acta carsologica 6, 5—94. Ljubljana. Habič, P. 1968: Kraški svet med Idrijco in Vipavo, Prispevek k poznavanju razvoja kraškega reliefa. Dela Inštituta za geografijo SAZU 11, 1—239. Ljub- Habič, P. 1969: Javomiški podzemeljski tok in oskrba Postojne z vodo. Naše jame 13 (1968), 47—54. Ljubljana. Habič, P. 1970: Geodetske meritve Rakovega rokava Planinske jame. Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, 1—14, tipkopis. Postojna. Hohenwart, v. F. 1830-32: Wegweiser für die Wanderer in das berühmten Adels-berger und Kronprinz Ferdinand Grotte bey Adelsberg in Krain. Hf. 1-3, 1—14. Wien—Laibach. Jenko, F. 1959: Hidrogeologija in vodno gospodarstvo krasa. DZS, 1—237. Ljubljana. Jenko, F. 1959 a: Poročilo o novejših raziskavah podzemeljskih voda na Slovenskem krasu. Acta carsologica 2, 209—227. Ljubljana. Kossmat, F. 1897: Uber die geologischen Verhältnisse der Umgebung von Adelsberg und Planina. Verh. Geol. R. A., 78—84. Wien. Kossmat, F. 1905: Erläuterungen zur geologischen Karte Haidenschaft und Adelsberg (z geol. karto). 1—56. Wien. Kossmat, F. 1916: Die morphologische Entwicklung der Gebirge in Isonzo und oberen Savegebiet. Zeitsch. d. Gesellsch. f. Erdk. zu Berlin 9, 576—675. Berlin. Kraus, F. 1894: Höhlenkunde. Verlag C. Gerold's Sohn, 1—308. Wien. Krebs, N. 1924: Fragmente einer Landeskunde des innerkrainer Karstes. Cvijic -Festschrift. Belgrade. Krivic, P., & T. Praprotnik 1973: Jamsko potapljanje v Sloveniji. Naše jame 14 (1972), 3—13. Ljubljana. Kyrie, G. 1923: Grundriss der theoretischen Speläologie. Speläologische Monographien 1, 1—339. Wien. M a r t e 1, E. A. 1894: Les Abimes. Libr. Ch. Delgrave, 1—578. Paris. Melik, A. 1928: Pliocensko porečje Ljubljanice. Geografski vestnik 4, 69—88. Ljubljana. Melik, A. 1951: Pliocenska Pivka. Geografski vestnik 23, 17—39. Ljubljana. Melik, A. 1955: Kraška polja Slovenije v pleistocenu. Dela Inštituta za geografijo SAZU 3, 1—163. Ljubljana. M i c h 1 e r , I. 1952/53: Nova odkritja v sistemu Postojnskih jam. Proteus 15, 214—233. Ljubljana. M i C h 1 e r , I. 1952/53 a: Magdalena jama. Proteus 15, 248—265. Ljubljana. Michler, I. 1955: Rakov rokav Planinske jame. Acta carsologica 1, 75—90. Ljubljana. Michler, I., 1955/56: Hidrografija Cme jame. Proteus 18, 15—33. Ljubljana. Michler, I. 1959: Prispevek k poznavanju podzemeljske Pivke. Acta carsologica 2, 159—195. Ljubljana. Michler, I. 1959/60: Sistem Postojnskih jam. Proteus 22, 193—200. Ljubljana. Michler, I. 1963/64: Matevžev rov v Črni jami. Proteus 26, 48—52. Ljubljana. Moore G. N. & G. Nicholas 1964: Speleology: The Study of Caves. D. C. Heath and Co., 1—120. Boston. M u n s e 11 Soil Color Charts. Baltimore 1954. Miihlhofer, I. 1907: Die Erforschung des Magdalenaschachtes. Globus 41/19, 297—302. Braunschweig. Miihlhofer, F. 1933: Ein Beitrag zur Erforschung des Rakbacharmes der Höhle von Planina in unterirdischen Flussgebiete der Poik. Mitt. ü. Höhlen-e. Karstforschung 3, 12—18. Wien. Nebel, B. 1968: Tonmineralogische Untersuchungen an Höhlensedimenten. Neobjavljeno, knjižnica Inštituta za raziskovanje krasa SAZU v Postojni. Os o le, F. 1961: Parska golobina, paleolitska postaja v Pivški kotlini. Razprave 4. raz. SAZU 6, 435—506. Ljubljana. O sole, F. 1966: Sondiranje v kraških jamah iz okolice Prestranka. Acta carsologica 4, 139—150. Ljubljana. Osole, F. 1968: Jamski sedimenti Notranjsko-primorskega krasa kot posledica plei-stocenskih klimatskih nihanj. Prvi kolokvij o geologiji Dinaridov 1 (1966), 197 do 201. Ljubljana. Osole, F. 1969: Načrtni odkop paleolitske postaje 2upanov spodmol pri Sajevčah. 3. faza — končno poročilo. Arhiv Inštituta za kvartarologijo Univerze, 1—62. Ljubljana. Pavlovec, R. 1957: Prvi poskusi z morfometrično metodo v Jugoslaviji. Zbornik H. kongresa geologov FLRJ, 199—213. Sarajevo. P er ko, A. 1910: Die Adelsberger Grotte in Wort und Bild. Druck Max geber, 1—78. Adelsberg. Perco, A. &E. Boegan, 1928: Relievi ed esperimenti con sostanze chimiche e coloranti sulla Piuca e Rio dei Gamberi. Le Grotte d'Italia 2/3, 130—143. Trieste. Perco, A. & S. Gradenigo 1942: Postumia e le sue celebri grotte. 1—138. Postumia. Plen i čar, M. 1960: Stratigrafski razvoj krednih plasti na južnem Primorskem in Notranjskem. Geologija 6, 22—145. Ljubljana. Pleni čar, M. 1961: Prispevek h geologiji Postojnskega jamskega sistema. Naše jame 2 (1960), 54—58. Ljubljana. Plen i čar, M. 1962: Hipurit iz krednega apnenca pri Postojni. Geologija 7, 63—65. Ljubljana. P len i čar, M. 1963: Kaprinide in rod Radiolitella v krednih skladih jugozahodne Slovenije. Razprave 4. raz. SAZU 1, 559—587. Ljubljana. Putick, W. 1889: Die Kässelthai von Planina und dessen unterirdische Wasserläufe. Laib. Ztg., no. 69, 70, 72, Laibach. Badin ja, D. 1967: Vremska dolina in Divaški kras. Geografski zbornik 10, 156—269. Ljubljana. Ha din j a, D. 1972: Zakrasevanje v Sloveniji v luči celotnega morfogenetskega razvoja. Geografski zbornik 13, 197—242. Ljubljana. R a d i n j a , D. 1972 a: Senožeško podolje. Pokrajina na stiku fluvialnega in kraškega reliefa. Geografski zbornik 13, 81—126. Ljubljana. Rakovec, I. 1954: Povodni konj iz Pivške kotline. Razprave 4. raz. SAZU 2, 2,91—Ljubljana. Rakovec, I. 1975: Razvoj kvartarne sesalske favne v Sloveniji. Arheološki vestnik 24 (1973), 225—270. Ljubljana. Reams, M. W. 1968: Cave Sediments and the Geomorphic History of the Ozarks. Disertacija, Wash. University St. Louis, USA. Riedl, H. 1960: Formengebung und Sedimententstehung in der Nixhöhle bei Frankenfels (Niederösterreich). Die Höhle 11/2, 33—45. Wien. R e i d 1, H. 1961: Grundsätzliche Bemerkungen zur feldmässigen Untersuchung von Höhlensedimenten. Mem. V. della Rassegna Spei. Ital., Symp. Intern, di Spei. Varenna 1960, 1—9. Como. Rus, J. 1925: Morfogenetske skice iz notranjskih strani. I. in II. del. Geografski vestnik 1/2, 29—33, 105—112. Ljubljana. Savnik, R. 1960: Hidrografsko zaledje Planinskega polja. Geografski vestnik 32, 213—223. Ljubljana. Schaffenrath, A. 1829: Wegweiser für den Wanderer in der Adelsberger Grotte. Adelsberg. S c h m i d , E. 1958: Höhlenforschung und Sedimentanalyse. Basel. Schmidl, A. 1854: Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas. Gedrückt. Leop. Sommer. 1—316. Wien. S Ol er, E. 1934: Campagna geo-fisica nella regione carsica di Postumia. Mem. deiristituto Italiano di Speleologia, 1—83. Trieste. Spöcker, R. 1931: II Rio dei Gamberi nel Cavernone di Planina. La Grotte d'Italia 5, 159—165. Milano. Steinberg, F. A. 1761: Gründliche Nachricht von dem Inner-Krain gelegenen Czirknitzer-See. A. E. Reichbardtin, 1—235. Laibach. S er cel j, A. 1965: Paleobotanične raziskave in zgodovina Ljubljanskega barja. Geologija 8, 5—27. Ljubljana. Šercelj, A. 1966: Pelodne analize pleistocenskih in holocenskih sedimentov. Razprave 4. raz. SAZU 9, 431—472. Ljubljana. Šercelj, A. 1970: Würmska vegetacija in klima v Sloveniji. Razprave 4. raz. SAZU 13/7, 211—249. Ljubljana. g er ko, A. 1946: Barvanje ponikalnic v Sloveniji. Geografski vestnik 18/1-4, 125—139. Ljubljana. Šifrer, M. 1972: Nekatere smeri in pogledi geomorfološkega proučevanja na Slovenskem. Geografski vestnik 44, 35—56. Ljubljana. Trimmel, H. 1968: Höhlenkunde. Wierweg & Sohn, 1—300. Braunschweig. T r o m b e, F. 1952: Traite de speleologie. Payot, 1—376. Paris. Ur bas, A. 1849: Die Grotten und Abgründe von Planina. Ilyrisches Blatt, Nr. 32, 34, 37, Laibach. Valvasor, J. W. 1689: Die Ehre des Herzogthums Krain. Tiskarna in založba J. Krajec, 2. izdaja, 1/1—4,1—III, 1—696. Novo mesto. Vozel j, D. 1956: Določitev kamnin, iz katerih so izdelani artefakti v Betalovem spodmolu. Diplomsko delo. Geološka knjižnica FNT, 1—142. Ljubljana. Wagner, G., 1954: Der Karst der Musterspiel der Verkarstung. Naturw. Monatsch. »Aus der Heimat« 9/10, 62. Tübingen. Warwick, G. 1953: Cave Formations and Deposits. British Caving, 62—82. Routledge and Kegan Paul Lim., London. White, L. E. & W. B. White 1968: Dynamics Sediment Transport in Limestone Cave. Bull. NSS 30/4, 115—129. Arlington. Woldstedt, P. 1961: Das Eiszeitalter. 1 (3. izdaja), 1—374. Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart. Wolfe, Th. E. 1973: Sedimentation in Karst Drainage Basins Along the Allegheny Escarpment in Southeastern West Virginia, USA. Disertacija, 1—455. Mac Master University Hamilton, Kanada. Z e u n e r , F., 1952: Dating the Past. 3. izdaja, 1—495. Mutheun & Co, London. MORFOLOŠKI, HIDROGRAFSKI IN SPELEOLOŠKI RAZVOJ V STUDENSKEM FLIŠNEM ZATOKU (s 4 prilogami in 49 slikami) DIE MORPHOLOGISCHE, HYDROGRAPHISCHE UND SPELÄOLOGISCHE ENTWICKLUNG DER FLYSCHBUCHT VON STUDENO (mit 4 beilagen und 49 abbildungen) FRANCE HABE SPREJETO NA SEJI ODDELKA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE IN MEDICINSKE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 6. FEBRUARJA 1975 VSEBINA Izvleček — Abstract..............................144 Uvod.....................................145 Kamninska sestava in strukturna podoba...................145 Hidrografska podoba.............................146 Nekatere hidrološke karakteristike studenskih voda..............161 Jamski svet .................................166 Morfološko-hidrografski razvoj ........................202 Kratki zaključki ...............................208 Die morphologische, hydrographische und speläologische Entwicklung der Flyschbucht von Studeno (Zusammenfassung) ..............210 Literatura in viri ..............................213 Izvleček udk 551.44 (497.12-14) Habe, France: Morfološki, hidrografski in speleološki razvoj v studenskem flišnem zatoku. Acta carsologica 7, 141—213, Ljubljana, 1976, lit. 26. Študija obravnava področje studenskega flišnega zatoka ob severnem robu Pivške kotline in opisuje njegov morfološki, hidrografski in speleološki razvoj. Tod je nasprotno kot v zahodnem delu severnega roba kotline usmerjeno več potočkov s fliša pod rob kredne plošče Postojnskega krasa. Ta del sveta se je v prvi razvojni fazi odtekal povrhnje v smeri Postojnskih vrat, v drugi fazi so bile vode usmerjene proti zahodu v pred jamski podzemeljski sistem in v Jamo v Grapi, ter s tem pripadale povodju Jadranskega morja, v tretji fazi pa so te vode ob poglabljanju in odnašanju fliša dosegle apneni rob Postojnskega krasa južno od Studenega in tam ustvarjale manjše ali večje ponorne jame v več razvojnih fazah. Po vseh znakih sodeč se danes odtekajo te vode podzemeljsko v prostoru studenske sinklinale v sistem podzemeljske Pivke in pripadajo povodju Črnega morja. Proti zahodu se usmerja iz flišnega zatoka Belščica, ki je ustvarila 1319 m dolgo jamo in edina odvaja vodo s tega področja v jadransko povodje. Abstract udc 551.44 (497.12-14) Habe, France: Morphologic-hydrograpliic and speleological development in the flysh basin of Studeno. Acta carsologica 7,141—213, Ljubljana, 1976, Lit. 26. The article deals virith the flysh basin of Studeno at the northern edge of the Pivka Basin, and describes its morphologic, hydrographic and speleological development. Here there are — quite opposite to the western part of the Pivka Basin — several brooklets turning off the flysh to the south in the cretaceous plateau of Postojna Karst. This Studeno Area in its first phase, was being drained on the surface to the Postojna Gate; in its second phase waters were flowing off to the West to the underground system of Predjama and belonged to the Adriatic water system; in its third phase, by deepening and carrying away flysh, they had reached limestone layers and begun to sink south of Studeno creating smaller or larger caves. According to all indications, today waters are flowing off to the system of the underground Pivka, belonging to the Black Sea River Basin. To the West the Belščica brook is flowing in the 1319 m long cave belonging to the Adriatic River Basin. Naslov — Address: dr. France Habe Inštitut za raziskovanje krasa SAZU Titov trg 2 66230 Postojna Jugoslavija Uvod Pivška kotlina je že stoletje predmet preučevanj geologov, morfologov, hi-drologov, arheologov in zlasti še speleologov. Se prav posebno pa je zanimal raziskovalce odtok iz te zaprte kotline. Tega problema sta se lotila že F. K o s s -mat (1916) in N. K r e b s (1924), za njima pa je A. M e 1 i k v svoji študiji »Pliocenska Pivka« (1951) pokazal na sledove pliocenske Pivke, ki naj bi tekla po površju proti Planinskemu polju. Brodarjeva arheološka izkopavanja v jamah na Pivškem so pokazala, da je obstajal trajni podzemeljski pretok s Pivke proti Planinskemu polju že v najmlajšem pliocenu ali pa v začetku kvar-tarja (1952; 1966). Problema spremembe površinskega toka iz Pivške kotline v podzemeljski tok se je lotil I. Gams (1965), ki je skušal dognati morfogenezo ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. V to problematiko sta ob študiju Črnega potoka in Lekinke v sistemu podzemeljskega odtoka iz Pivške kotline posegla tudi R. Gospodaric in P. Habič (1966) ter skušala prikazati razvoj ponornega sistema Pivke pri Postojni. Večina teh raziskovalcev se je lotila predvsem preučevanja odtoka Pivke skozi ponorni sistem Postojnske jame. Neraziskane so bile hidrografske zveze severnega roba Pivške kotline, o katerih je že A. Melik v svoji »Pliocenski Pivki« pisal kot o »pomembni hidrografski po&ebnosti« (1951, 33). Morfološko, hidrološko in speleološko najmanj obdelani predel Pivške kotline je svet flišnega zatoka pri Studenem, kjer so številni potočki, drugače kot v predjamskem hidrografskem sistemu, usmerjeni proti jugu in ponikujejo ob robu kredne plošče, ki se vleče južno od Stude-nega do Belske žage. Namen te razprave je prikazati ta svet v Podgori obenem s kvartarno uravnavo ob Strmici, kjer male vodice ponikujejo ob prestopu na apniška tla. Ker flišni zatok odvaja del svojih voda v Studensko vodo, ki je pritok Belščice, smo k obdelavi tega področja pritegnili tudi ponorno Jamo v Grapi, ki je bila sicer v grobih obrisih že obdelana (F. Habe 1970, 61), vendar pa znana prvotno le v dolžini okrog 800 m, medtem ko so šele nadaljnja raziskovanja povečala njeno dolžino na 1319 m in dala točen načrt jame. Pri speleoloških raziskavah so sodelovali člani Društva za raziskovanje jam »Luka Ceč« v Postojni, posebno zahvalo pa smo dolžni njegovemu dolgoletnemu predsedniku Z. 2 e 1 e t u , ki je vložil največ truda v raziskavo Jame v Grapi in v Bezgovcu. Kamninska sestava in strukturna podoba Poleg starejših avtorjev F. Kossmata (1897), M. Limanowskega (1911), A. Winklerja (1922) so bili pri novem kartiranju Pivške kothne zaslužni M. Pleni čar (1961), R. Pavlovec (1963) in S. B user (1964). 10 Acta carsologica 145 r Tako so bili ugotovljeni številni novi stratigrafski in paleogeografski podatki. Podrobno se je posvetil tektoniki ozemlja med Pivško kotlino in Planinskim poljem R. Gospodaric (1965). Po geološki karti so najstarejše kamnine na območju flišnega studenskega zatoka bel in sivkast pasovit in zrnat dolomit zgornjega triasa, ki dosega pri Studenem širino do 1,6 km. Severno od tega je ozek pas bitxuninoznega zrnatega jurskega dolomita in pas z menjavo apnenca in dolomita z litiotidami. Vrhovi Sajevke (783 m), Sv. Lovrenca (1019 m) in Lipovke (1000 m), ki na severu omejujejo področje flišnega zatoka, so v zgor-njejurskem, liadnem gostem oolitnem apnencu, ponekod z vložki zrnastega dolomita. Sestavljen je iz temnosivih, do 1 m debelih skladov, ki so ob stiku z apnencem močno pretrti. Križajo jih številne razpoke in prelomi, kot je to vidno ob studencu v Gorenjca in v kamnolomu ob robu Strmaške kvartarne ravnice. V jurskih in zgornjetriasnih kamninah nad zatokom so se izoblikovali začetki hudourniških strug, ki padajo v severnojužni smeri proti Studenem in Strmici. Južno od zgornjetriasnega dolomita so zgomjekredni senonski apnenci razviti v ozkem pasu ob predjamskem narivu, nato pa v debeloskladovitih apnencih senonske, turonske, cenomanske in spodnjekredne starosti. V vzhodnem in severnem robu studenskega flišnega zatoka skoraj do Bel-skega se med senonskim apnencem in transgresivnim eocenskim flišem pojavljajo rdeči in zeleni laporji paleocenske starosti (R. Pavlovec 1963, 419; R. Gospodarič in dr. 1967, 1—25). Studenski zatok pa je sicer v eocenskih flišnih kamninah, ki na južni strani transgresivno pokrivajo senonski apnenec. Po geološki karti so skladi triasnega dolomita in jurskega apnenca Hrušice pretežno vzporedni s predjamskim narivom v smeri W—^E. Ob vijugavi narivnici je več manjših prelomov NW—SSE smeri (si. 1). Plasti flišnih kamnin so nagubane skupaj z apnenci v postojnski antikUnali in studenski sinklinali v smeri NW—SE. Na njih uvrstitev pa je vplival tudi potek predjamskega nariva. Vse kaže, da se flišne kamnine raztezajo proti severu pod narinjeno Hrušioo, medtem ko proti jugozahodu gradijo površje Piviške kotline, iz Postojnskega krasa pa so že denudirane. Ker so vsi potočki v studen-skem flienem zatoku usmerjeni proti jugu v kredni Postojnski kras, ki je naguban v asimetrični postojnski antikhnali in studenski sinklinali (R. Gospodarič 1965, 53), se je tod razvil tako v morfološkem, hidrografskem in speleo-loškem pogledu zanimiv svet. Hidrografska podoba Preden bi prešli na obravnavo morfoloških značilnosti studenskega flišnega zatoka in njegovega podzemeljskega sveta, je treba podrobneje spoznati hidro-grafsko podobo področja. Kot že rečeno, je Pivška kotlina nekaka ^^hidrografska streha« Notranjskega krasa (F. Habe 1970, 11). Odtok flišne Pivške kotline v Pivko je že dolgo znan (A. S er ko 1946, 125—139), odtok predjaraske Lokve z Belščico v izvire Vipave je bil dokazan z barvanjem (F. Habe 1970, 44), za Sajevško polje, ki južno od Hruševja predstavlja slepo dolino potokov Rakulščice in Sajevščice pa bi po speleoloških raziskavah sklepali, da se odmaka podzemeljsko v Notranjsko Reko (F. Habe & F. Hribar 1964, 25). Hidrografsko najmanj obdelan je svet studenskega flišnega zatoka. A. M e -lik v »Pliocenski Pivki« kratko omenja potočke okrog Studenega kot del POSTOJNSKA ANTIKUNALA PREOMMSKI NAmV SI. 1. Geološka skica (po R. G o s p o d a r i č u 1973) 1 flišne kamnine — paleocen in eocen, 2 apnenec — senon, 3 dolomit — zgornji trias, 4 geološka meja — transgresija, 5 smer in vpad skladov, 6 prelom, 7 nariv, 8 prelom Abb. 1. Geologische Skizze (nach R. Gospodarič 1973) 1 Flyschgesteine — Paläozen und Eozän, 2 Kalkstein — Senon, 3 Dolomit — Oberer Trias, 4 Geologische Grenze — Transgression, 5 Richtung und Einfallen der Schichten, 6 Falte, 7 Überschiebung, 8 Verwerfung nekdanjega proti vzhodu usmerjenega vodotoka (1951, 53). Tudi v obravnavi predjamskega podzemeljskega sveta smo le kratko omenili te potoOie, ker ne pripadajo porečju Lokve (F. H a b e 1970, 14; 1973, 243). Svet studenskega flišnega zatoka je blago proti jugu nagnjena reliefna depresija, ki prehaja na severu v dolomitsko pobočje Sv. Lovrenca (1019 m), proti jugu pa je relief po številnih potočkih pahljačasto preoblikovan. Na vzhodu in jugu je fluviatilna uravnava ostro omejena po višje ležečem krednem robu, na zahodu pa se zaključuje & terasnimi nivoji v višini 560 do 570 m (pril. 1). Celotni flišni zatok je južno od vasi Studeno nagnjen proti jugu, kjer se ob ponomem robu na stiku fliša in zgornjekrednih apnencev Postojnskega krasa vrsti skupina ponorov, začenši pri požiralniku v Cerkveniji v višini 547 m do Osojce v višini 525 m. V to flišno kotanjo pa se z zahodne strani zajeda dolina Studenske vode, ki se izliva v Belščico in pripada porečju Lokve. Vas Studeno je nastala ob številnih izvirih in studenčkih, izvirajočih na terasi od 580 do 560 m. Medtem ko imajo najviše stoječe hiše v Studenem kapnice, se ob višini 580 m pojavlja prvi izvir, ki ne presahne in je zajet v zidanem vodnjaku. "V samem naselju je izredno zanimiv ix>jav razvodja. Cesta, ki poteka skozi vas, je ločnica. Zahodno od nje so izviri in mali studenčki zajeti v vodnjake. Večje vode se po žlebastih koritih odcejajo v Studensko vodo in s tem SI. 2. Severno od poti v Studeno je razvodje med porečjema Lokve in Pivke. V ozadju kredna luska ob dolomitu, kjer je ob desnem robu jama Kurovca (625 m) Abb. 2. Kreideschuppe Pece, Beginn des Tales des Baches Studenska voda. Nördlich der Straße nach Studeno befindet sich die Wasserscheide zwischen den Flußgebieten des Lokva-Baches und des Pivka-Flusses. Im Hintergrund die Kreideschuppe am Dolomit, am rechten Rand die Höhle Kurovca V Belščico, ki ponikuje v Grapi pod Bukovjem in pripada jadranskemu porečju (F. Habe 1970, 45). Izviri tega predela zahodno od ceste so (pril. 1): 1. Izvir pri Andrjaševih v višini 578 m, stalen. 2. Izvir Spilca, 576 m, stalen. 3. Kentarjev vodnjak, 570 m, stalen. 4. Mejakov vodnjak, 570 m, stalen. 5. Zajetje pri Planovih, 565 m, stalen. 6. Studenček pri Hurniku, 560 m, občasen. 7. Štirna pri Hurniku, 561 m, stalno zajetje. 8. Vodnjak pri Milavčevih koritih, 559 m, stalen. 9. Studenček v Koritih (obzidan), 555 m, stalen. Vseh teh 9 izvirov in zajetij tako imenovanega >>Spodnjega konca« odvaja Studenska voda, ki ima izvirno pobočje zahodno od vasi Studeno in si je zarezala globoko korito v prelomniškem jarku med apniškimi Pecami (625 m) na severu in flišnim hrbtom Trebežev in Hribov v višini 560 m na jugu (si. 2). Ta flišni hrbet je tudi glavna ločnica — razvodnica med studenskimi potočki, ki so usmerjeni proti jugu pod rob Postojnskega krasa in že omenjeno Studensko vodo. Ker se ves zahodni rob studenskega flišnega zatoka odmaka v Belščioo, sem k opisu pritegnil še slepo dolino Belščice s ponorno Jamo v Grapi. Sicer pa je tudi porečje slepe doline Belščice 2,125 km^ skoraj tolikšno kot povirje vseh studenskih ponikalnic, ki znaša 2,565 km^. Belščica je poleg Lokve najdaljši, 2,5 km dolgi potok v Podgori. Njeno povirje so močila zahodno od Belske žage. Z desne strani dobiva izpod flišnega hrbta Trebeži pritok Trebež, ki teče le ob srednji in visoki vodi. Najdaljši pritok je že omenjena Studenska voda. Ob visokih vodah izvira v izvirni kotanji v višini 560 m, ob srednjih vodah v zajetju »v Koritih« v višini 559 m (si. 3), ob nizki vodi pa se pojavlja šele ob izohipsi 550 m in daje komaj 11/sek. Z leve strani pritekata v Belščico ob srednjih in visokih vodah neznatna potočka, katerih izvirno področje je v višinah pod 550 m severno in južno od Srednjega griča. Glavni pritok Belščice pa je kraški izvir Belske vode v vasi Belsko, v višini 521—520 m. Geološka situacija tega izvira je znana (F. Habe 1970, 11). Izpod luske zgornjekrednega debelo skladovitega apnenca se pod 10 m visoko steno zvrsti 5 izvirov, ki dajejo od 10 do 40 1/sek. Zajeti so za pogon majhnega mlina na kamne pod cesto, vendar pa sedaj ne melje več. Pod apnencem je SI. 3. Korita — izvir Studenske vode, zajet za pitje Abb. 3. Korita — die für Trinkwasser gefaßte Quelle des Baches Studenska voda flišni lapor, nad njim pa zgornjetriasni dolomit. Ob tej kredni luski, narinjeni na fliš, izstopa Belska voda ob prelomu smeri NE—SW. Voda se zbira pod dolomitno preperelino. Ker križajo dolomit prelomi NW—SE smeri, lahko zahaja ta pobočna voda globoko v dolomit prav do fliša. Ob njem in skozi prelome v apnencih priteka voda teh izvirov (R. G o s p o d a r i č 1968, 27—28). Stalen je še mali izvir v peskolomu v Dedniku, ki daje največ do 2 1/sek in je zajet za krajevni vodovod. Ob visokih vodah pa dobiva Belščica zelo izdatne vode iz grap v dolomitnem pobočju severno od Dednika. Tod se pojavljata iz krednega roba še dva močna bruhalnika, ki sta ob visoki vodi 7. 11. 1973 dajala prvi severno od peskokopa na koti 534,3 m 50 1/sek in drugi, ki je sever-neje 25 1/sek. Te vode pa izredno hitro upadejo, saj so že po 8 urah zatem bili pretoki polovico manjši (15 oziroma 101/se|c). Temperaturno so bile močno izenačene (7,7 do 8,5" C), le stalna Belska voda Je ob pretoku 40 1/sek imela 9,8" C. Ta niha v vsem letu od najnižje temperature 9,6" C dosežene v večletnem opazovanju (1956 in 1957, 1963 in 1974) le trikrat in to v januarju in spomladi po deževju, do najvišje 10,9" C, dosežene v juliju in avgustu. To kaže na stalni kraški izvir z globljim zaledjem. Tudi druge vode apniškega in dolomitnega področja v Dedniku in severneje od njega dosegajo temperature od 7,7" C do 9,6" C. Poleg Belskega izvira pod steno je najbolj konstantna temperatura izvira ob kamnolomu za rezervoar, ki ima povprečno od 8,4 do 8,8" C. Ker delujejo vsi ti kraški izviri pri Belskem le ob visoki vodi, smo vzeli vzorce vode 5. 5. 1974. Analizo teh vzorcev z ozirom na trdoto vode je opravil Hidrometeorološki zavod SRS: Objekt i Datum t« C Trdota total. «NT karbon. Nekar-bon. Kale. Magn. Belska voda 5. 5. 74 9,6 11,7 11,6 0,1 7,0 4,7 Dednik rezervoar 5. 5. 74 8,4 11,3 11,3 0,0 6,4 4,9 I. bruhalnik v Dedniku 5. 5. 74 9,6 11,4 11,4 0,0 6,2 5,2 II. bruhalnik 5. 5. 74 9,6 11,2 11,2 0,0 6,2 5,0 Flišna Belščica pred Belskim 5. 5. 74 — 6,1 6,1 0,0 5,1 1,0 Iz gornje tabele je razvidno, da imajo vse te vode svoja povirja v dolomitnem svetu severno od Belskega, zakaj tako- visoke karbonatne trdote kažejo predvsem vode z dolomitnega sveta, kot je to ugotovil P. H a b i č pri vodah med Idrijco in Vipavo (1968, 201—211). Kljub izredno majhnemu nihanju temperatur v Belski vodi (celoletna diferenca le 1,3" C, v opažanjih 1956 in 1957. leta) je opaziti, da &o karbonatne trdote v poletnih mesecih nekoliko- višje in da se tudi tu pojavlja razlika za 2,6" NT (30. 1. 1957 : 10,1; 18. 8. 1956 : 12,7» C). Tako tudi ta merjenja dokazujejo večjo aktivnost korozije pri višji temperaturi. Mehka voda flišne Belščice, ki je imela na dan opazovanje le 6,1" NT, se po sotočju SI. 4. Visoke vode Belščice 17. 11. 1973 v ponoru Jame I v Grapi (pretok nad 2 mVsek.) Abb. 4. Hochwasser des Baches Belščica im Ponor Jama I v Grapi am 17. XI. 1973 (Durchfluß über 2 mVSek.) s trdimi dolomitnimi vodami meša tako, da dosega potok pred ponorom v Jamo v Grapi do 12,2" NT, kar ustreza trdotam voda z dolomitnega pobočja v Belskem. Ob močnih nalivih in sploh ob velikih vodah, ko dobiva Belščica močne pritoke s fliša (pretok celo do 3 m®/sek) pa pade trdota ponirajoče vode celo na 6,9 (primeri 31. 10. 1956 je bila ob jesenskem deževju trdota Belske vode v izviru 12,9 NT, pred ponorom pa le 6,9° NT; isti primer je bil ob izredno visokih vodah 7. 11. 1973, ko so dajali vsi kraški izviri v Belskem okrog 200 1/sek, je znašal pretok v ponoru nad 2 m^/sek (si. 4). Iz teh podatkov je sklepati, da glavna aktivna korozivnost Belščice učinkuje na ustvarjanje jamskih prostorov v Jami v Grapi takrat, kaidar se v vodi močno zniža karbonatna trdota. Tako te visoke vode istočasno mehanično^ in korozivno ustvarjajo oziroma širijo jamske prostore v Jami v Grapi. To se dogaja še posebno intenzivno, kadar se velike vode iz porečja Osojščice prekO' Belske žage prelivajo v porečje Belščice. O tem bo govora pozneje pri opisu Osojščice. Vzhodno od ceste pri Studenem pripadajo zajetja voda in izviri vodam, ki hite proti jugu in izginjajo pod rob kredne plošče Postojnskega krasa. Prvi izviri se pojavijo v Studenem na višini 580 m, vsi više ležeči deli vasi Studeno, imenovani >^^Zgornji konec«, pa so navezani na kapnioo. SI. 5. Kotanja, zajetje za pitno vodo pod vasjo Studeno Abb. 5. Kotanja — Quelle, für Trinkwasser gefaßt, unterhalb des Dorfes Studeno Vse te majhne izvire vode so kmetje zajeli v vodnjake. Takih izvirov je 6: 1. Izvir Podtarankov, 580,2 m. 2. Turkov izvir I, 578,3 m. 3. Turkov izvir II, 575 m. 4. Izvir Krnevče, 572 m. 5. Izvir pri Kmetovih, 572 m. 6. Kotanja, 570,7 m (si. 5). Pojav izvirnih vodic na višini 580 m kaže sedanjo višino fhšnega pokrova v zatoku, na kateri se ob kontaktu z dolomitom oblikujejo iz močil številni potočki, razvrščeni od vzhoda proti zahodu takole (pril. 1): 1. Požiralnik v Cerkveni j i Kt. št. 1702, kot vodni objekt B 495. V njem nastopa vodica le ob velikem deževju. Slepa dolinica je le 50 m dolg vglobljen jarek koncem terasnega nivoja višine okrog 560 m. Začetek slepe dolinice je v višini 551 m, ponorne razpoke pa v višini 547 m. Opazovani pretok v dnu požiralnika je znašal 21. 11. 1974 okrog 2 1/sek. 2. Ponikve pri Studenem Največji potoček so Ponikve pri Studenem, ki nastajajo iz dveh potočkov, Jam-nika in Ponikev. Le ob visokih vodah skupaj ponikujeta v ponorni jami Ponikve. Povirje levega, vzhodnega potočka, J a m n i k a , je na meji fliša in senonskega apnenca. Izvirna kotanja »V Križniku« s premerom 1 m, globoka pol metra, je v višini 565 m in ima stalno vodo. Kot droben potoček se preliva le ob srednji in nizki vodi. Ob visokih vodah je potok dolg 1120 m in to od Križnika do ponorne jame, kjer ponikuje v višini 537,5 m. Ob srednjih in nizkih vodah pa izvira 250 m južneje od Križnika v višini 558 m (opazovanje 18. 3. 1973) in ponikuje že 70 m pred ponorno jamo v višini 543 m v razpokah v strugi v dolžini 40 m. Potoček v plitvi dolinici dobiva manjše pritoke iz izvirnih kotanj z levega brega (pril. 1) v višini 565 m in v višini 560 m. Prva izvirna kotanja je široka 0,5 m in globoka 3 dm, druga pa široka 1 m in globoka 0,5 m. Takih izvirnih kotanj je na desnem bregu troje, v višinah od 560 do 548 m. Najnižja izvirna kotanja v višini 543 m je globoka preko 1 m in je stalni izvir, ki daje od 0,1 1/sek do 1,0 1/sek. Zahodni desni potok so Ponikve. Povirje je v dveh žlebovih pod Zgornjim koncem vasi v višini 572 m, ki pa delujeta le občasno. Stalni potok nastaja 280 m niže v višini 560 m, kjer izvira ob levem bregu stalna vodica s pretokom 0,11/sek. Ob levem bregu sta v višini 551 in 545 m še dve manjši izvirni kotanji. V nizkih vodah ponikne potok okrog 50 m pred ponorno jamo v sami strugi. Južnozahodno od ponora se vrsti niz grezov, ki se večajo iz leta v leto. Prvo opazovanje leta 1962 je pokazalo sorazmerno majhne greze (si. 6), zadnja opažanja v letu 1974 pa kažejo na to, da se ti grezi širijo in poglabljajo (si. 7). Najstarejši je SI. 6. Sklep slepe doline Ponikev. Nad njo vrsta grezov. Srednji grez je bil leta 1962 majhen, imel je premer 2 X 2 m. Strnjen gozd na meji fliša in apnenca, kjer je ob nižji vrsti dreves prva uravnava Abb. 6. Schluß des Blindtales Ponikve, darüber eine Reihe von Erdfällen. Der mittlere Erdfall hatte im Jahre 1962 einen Durchmesser von nur 2 X 2 m. An der Grenze des Flysches und Kalksteins ein geschlossener Wald, wo bei der niedrigeren Reihe der Bäume die erste Einebnung sichtbar ist le 4 m daleč od sedanje struge Ponikev; sedaj ima premer 5 m in globino' 3,5 m. V letu 1962 pa je bil ta grez le 1,5 m globok. Ob visokih vodah se pojavlja v dnu do 1 m visoka voda. Mlajša zgornja greza sta 15 in 25 m daleč od roba struge. Prvi ima premer 3 m in je globok 2 m, drugi pa premer 5 m in globino 2,5 m. Zahodno od Ponikev je ohranjena fosilna struga v smeri proti dolini potoka Jelovca, izdelana na meji fliša in apnenca. 3. Potok v Jelovcu Potok izvira v vzhodnem pobočju flišnega hrbta v višini 562 m, kjer je izvirni tolmun s premerom 1 m in globino 0,75 m. Ponikne na meji fliša in apnenca v višini 540 m. Ob visoki vodi je potoček dolg 560 m, v sušni dobi pa teče le v dolžini 385 m. Ozka, na najširšem mestu le 60 m široka dolinica je v dolnjem delu dobila ime »Močila^^ (si. 8). Ob visoki vodi dobiva potok z levega brega 7 večjih ali manjših SI. 7. Srednji grez iz leta 1962 se je v 12 letih poi'ecal na 5 X 5 m premera in 3,5 m globine. V njem nastopa ob poplavah ponorna voda iz potokov Jamnika in Ponikev Abb. 7. Der mittlere Erdfall aus dem Jahre 1962, dessen Durchmesser sich in 12 Jahren auf 5 X 5 m und die Tiefe auf 3,5 m vergrößert hat. In ihm kommt bei Überschwemmungen das Ponorwasser der Bäche Jamnik und Ponikva zum Vorschein m SI. 8. Sklep slepe doline v Jelovcu. Vidne so lepo terase ob potočku. Meja sklenjenega gozda je meja med flišem in apnencem Abb. 8. Schluß des Blindtales des Baches Potok v Jelovcu, mit Terassen längs des Baches. Die Grenze des geschlossenen Waldes bildet die Grenze zwischen Flysch und Kalkstein solzajev, ki se zvrste ob njegovem srednjem in dolnjem toku od višine 547 do 541 m. Ob desnem bregu so le v srednjem toku trije izviri — solzaji. Prav ti številni izvirni solzaji dajejo potoku v Jelovcu najbolj stalno vodo od vseh studenskih potočkov, saj ima tudi v največji suši, ko drugi potočki skoraj presahnejo, pretok do 31/sek. Voda teče stalno do ponorne jame v višini 540 m. Za njim sta v pobočju v raznih višinah dva zatrepa, kjer je nekdaj ponikal potok in to prvi v višini 545 m, drugi, veliko izrazitejši, pa v višini 551 m pod 4 m visoko navpično steno (gl. podolžni profil Potok v Jelovcu-Beloglavka: pril. 3). Na terasni uravnavi višine 560 m so v črti po-nikanja potoka še trije jamski objekti — nekdanje ponorne jame. 4. Vrbkova ograda Le 300 m od potoka v Jelovcu je proti zahodu ozka in globoka grapa Vrbkova ograda sredi terasnega nivoja 560 m. V 55 m dolgem izvirnem jarku skoraj severno-južne smeri izvira voda v višini 525 m v obliki večjega solzaja in ponikne v 5m globoki skalni razpoki v višini 538 m. Ob srednjih in visokih vodah se sliši močnejše pretakanje vode na dnu razpoke v smeri proti jugu. Ob vzhodnem robu ograde je večji grez, ki nakazuje smer odtoka vode proti jugovzhodu. 5. Crni potok Zahodno od Vrbkove ograde je mala, 325 m dolga dolinka Kodelčev jarek, po kateri teče Crni potok. Le-ta izvira ob visoki vodi v višini 555 m, ob nizki ob izohipsi 550 m. Voda se odceja z razvodnega flišnega hrbta tik pod cesto v Studeno. Potok napaja več izvirnih kotanj z desne strani v višini 550 m, z leve v višini 545 m. Slepa dolinka doseže v spodnjem delu širino do 100 m in je zamočvirjena. Konec te je v višini 538,8 m, kjer v pretrtem flišu ponikuje vodica ob navpični drsni ploskvi (285/80). V neposredni bližini sta dva greza. V vzhodnem, ki je nastal ob isti drsi kot požiralnik, se sliši ob visokih vodah pretakanje vode, drugi grez, v premeru 12 m, je 3 m globok in je nastal ob vzporedni drsi iste smeri (si. 9). 40 m južneje od ponora je večja 8 m globoka vrtača premera 50 m, ki je verjetno udornega nastanka, na kar kaže strma zahodna stena. 6. Strukljev jarek Od Kodelčevega jarka proti zahodu se vleče široka uravnava višine 540 do 550 m, vse tja do 275 m oddaljenega potočka Strukljev jarek. Prekinja jo le neznatna vzpetina 557 m višine. V samem uravnanem svetu je dobro zaznavna široka suha dolinka severno in južno od vzpetine. Izvirna kotanja potočka je 555 m visoko na SI. 9. Globoki grez v sklepu slepe doline Kodelčev jarek. V dnu 3 m globokega greza je vidna ob razgaljenih apnencih drsa. Za grezom struga Kodeljčevega jarka na stiku fliša in apnenca Abb. 9. Drei Meter tiefer Erdtall am Schlüsse des Blindtales Kodelčev jarek, mit einer Harnischfläche auf dem entblößtem Kalkstein am Grunde SI. 10. Sedanji ponor Osojščice pod 3 m visoko apneno steno Abb. 10. Der jetzige Ponor des Baches Osojščica am Fuße einer 3 m hohen Kalksteinwand južnem pobočju položnega flišnega hrbta Trebeži, po katerem poteka razvodnica med studenskimi in predjamskimi vodami. V visokih vodah dobiva z leve in desne iz dveh neznatnih grap pritočke v obliki solzajev. 400 m dolgi potok ponikuje ob nizki in srednji vodi na meji apnenca in fliša v sami strugi 25 m pred skalnim požiralnikom, nakar se za kratko, prikaže na dnu vhodnega dela manjšega ponornega brezna v višini 536,8 m (si. 18). Tik nad breznom je opuščeno zajetje, s katerega so Italijani napeljali vodo v vodovodne pipe, vdelane v betonske stebre. Danes je to zajetje opuščeno prav tako kot tudi ob desnem bregu potočka v višini 553 m obzidano, 5 m globoko zajetje manjšega stranskega pritočka. Ob nizki vodi je pretok manjši od enega litra, ob srednji vodi (merjeno 18. 3. 1974) je znašal 11/sek, le ob visokih vodah doseže do 31/sek. 18 Zahodno od požiralnika je dvoje maniših grezov. Voda, ki podzemeljsko priteka v potoček v samem breznu, se pojavlja tudi na dnu 17 m globokega Strukljevega brezna. Tretjo skupino tvorijo vodice in potoki okrog Belske žage in motela pri Erazmu. 7. Osojščica Edini stalni potok te skupine je Osojščica, ki ima povirje 560 m visoko v flišnem hrbtu južno od motela Erazem, kjer je razvodje med Osojščico in pritoki Nanoščice zahodno od Zagona. Z leve strani dobiva pritok, ki je aktiven le ob srednji in visoki vodi. 625 m dolgi potok je poleg Ponikev in Jelovca tu najmočnejši potok, saj daje tudi ob nizkih vodah, ko skoraj vsi drugi potočki presahnejo 1—2 1/sek, ob visokih vodah pa do 200 1/sek. Ozke ponorne razpoke (si. 10) pod 3 m visoko apneniško steno ne morejo ob deževju sproti požirati vodnih mas in potok se napne v jezero (si. 11), ki se prek 3 m visokega desnega brega preliva v nekdanjo ponorno jamo Osojco, le 20 m daleč od ponora. Ob nenadnih visokih vodah, ki nastopajo po večdnevnem deževju in zapolnijo vse podzemeljske odvodne kanale Osojščice, se napne voda v višje ležečih kanalih in prihaja na dan v bruhalnikih ob cesti med motelom in Belsko SI. 11. Sedanji ponor Belščice, zalit do vrha ob poplavi 17. 11. 1973. Voda se preliva v nekdanjo ponorno jamo Osojco Abb. 11. Der jetzige Ponor des Baches Belščica, bei der Überschwemmung am 17. XI. 1973 zur Gänze überflutet. Das Wasser fließt in die Höhle Osojca, den ehemaligen Ponor des Baches SI. 12. Zalita Matičkova ograda. Voda prihaja delno iz bruhalnikov ob cesti in iz estavele na dnu Matičkove ograde Abb. 12. Matičkova ograda beim Sägewerk Belska žaga, überschwemmt. Das Wasser bricht teils aus den Speilöchern an der Straße, teils aus der Estavelle am Grunde der Matičkova ograda hervor žago. Levi bruhalnik zahodno od ceste je 135 m daleč od križišča cest na koti 531 m, desni pa leži niže vzhodno od ceste, 235 m daleč od križišča. Voda teče na obeh straneh ceste največ kak dan in presahne, ko se zniža jezerce pred ponorom Osojščice. Ob močnem deževju novembra 1973 smo izmerili pretoke Osojščice in bruhalnikov. Pri pretoku 1,5 mVsek je bila temperatura vode 8,3® C. Levi bruhalnik je imel pretok 25 1/sek in temperaturo 8,2 ® C, desni nižji pa 50 1/sek in 7,4" C. Istega dne, 8 ur pozneje, pa sta imela bruhalnika le še 10 litrov, oziroma 1,51/sek pretoka. Vode, ki teko iz bruhalnikov so tik ob desni strani ceste speljane v podzemeljski kanal, zgrajen pred 15 leti zato, da po njem odvajajo vodo pod Belsko žago v Belščico. Ker pa ob velikih nalivih kanal ne more požirati vseh voda, se le-te delno stekajo tudi v Matičkovo ogrado, ki se spremeni v občasno jezerce (si. 12). Tako nastaja ob tem odtočnem kanalu umetna občasna bifurkacija med Jadranskim (Belščica) in Črnim morjem (Matičkova ograda). 8. Matičkova ograda Ob apneniških stenah pri Belski žagi, kjer tone postojnska antiklinala pod fliš, se je v Matičkovi ogradi razvila v višini 523 m komaj 40 m dolga in nekaj metrov globoka dolinka, podobna plitvemu jarku (si. 13), v čigar severozahodnem delu je 1 m globoka estavela, ki ob visokih vodah zapolni jarek z vodo. Kot že povedano. 20 se v to dolinko steka ob izredno visokih poplavah voda iz bruhalnikov, ki pa najkasneje v dveh dneh izgine. Aprila 1974 pa je lastnik vso dolinko zapolnil z nakopano zemljo. Za 8 m visoko navpično steno je vhod v više ležečo nekdanjo ponorno jamo Jakobovo luknjo. 9. Kozarjeva ograda Vzhodno od Matičkove ograde so v Grdih dolinah številni grezi, kjer ob poplavah nastopa voda. Tik ob meji med flišem in apnencem se svet v manjšem jarku dviguje in preide v dolinko, imenovano Kozarjeva ograda, dolga okrog 160 m. V njej SI. 13. Matičkova ograda pri Belski žagi. V ozadju navpične stene s teraso, na kateri je nekdanja ponorna jama Jakobova luknja Abb. 13. Matičkova ograda beim Sägewerk Belska žaga. Im Hintergrund senkrechte Wände mit der Terrasse, auf der sich die ehemalige Ponorhöhle Jakobova luknja befindet se pojavlja mala vodica le spomladi in jeseni ob velikem deževju. Njeni izviri so tik pod cesto v Studeno v višini 545 m, ponorna rupa pa v višini 532 m na meji z apnencem. 10. Požiralnik pri Osojci K studenskim vodam, ki se odmakajo pod Postojnski kras, spadajo še trije občasni požiralniki zahodno od motela Erazem v Belskem. Najjužnejši med njimi je požiralnik pri Osojci, izdelan v plitvi flišni zajedi. Komaj 100 m dolgi občasni potoček izvira v višini 550 m in slepo konča v manjši rupi v višini 537 m. 11. Požiralnik za Erazmom Nastaja ob izohipsi 550 m v širši, 200 m dolgi grapi in izginja tik za motelom pod 3 m visoko apneniško steno. Ob visokih vodah 7. 11. 1974 je imela dolinka okrog 10 1/sek. 12. Požiralnik v Trbežah Komaj 80 m severno od Požiralnika za Erazmom je majhna flišna dolinka, ki se spušča z južnega pobočja Trbežev. Vodica se izceja v višini okrog 550 m in ponikuje v manjši rupi v višini 537 m. Vsi trije občasni potočki nastajajo na pobočju flišnega hrbta, ki je podaljšek grebena »Na vrheh« ob izohipsi 550 m in izginjajo v apnenčeva tla v višini 537 m. Smer vseh treh požiralnikov vodi pod zahodni rob Postojnskega krasa. Vode s studenskega flišnega zatoka bi lahko razdelili v tri skupine: V prvo skupino spadajo potočki Jamnik, Ponikve in v Jelovcu. So najdaljši od vseh studenskih voda, njihovo povirje sega z višino ido 570 m prav do vasi Studeno. Po površini, ki jo odmakajo, pomenijo najširše področje fhšnega zatoka. Prvotno so vsi trije tvorili enotno porečje, ki je ustvarilo ob apnenčevem robu širšo do 540 m visoko uravnavo. Za njimi so se v višji uravnavi razvile glavne jame tega področja, ob sedanjih ponorih pa manjše jame. V drugo skupino bi uvrstili Kodelčev in Štrukljev jarek, ki sta po svojih dolinicah veliko krajša, izvirata v višini 555 m in ponikujeta od 538 do 537 m visoko. Ob njih se je razvila širša uravnava v nivoju 540 do 550 m. Za njimi ni na pobočju Suhega vrha jam, ob ponorih pa so številni grezi. Le v Štrukljevem jarku smo odkrili večjo ponorno jamo. V tretjo skupino spadajo vsi potočki in občasni požiralniki ob Belski žagi in motelu. Ločeni so od gornjih dveh skupin po flišnem hrbtu Trebežev. Ponori vseh teh voda so usmerjeni pod apniško Polhovico (619 m), najzahodnejši del Postojnskega krasa. Ob ponorih ni nikjer dostopa v podzemlje, le ob Osojščici se je razvila nekdanja ponorna jama Osojca. V četrto skupino odtočnih voda spada Studenska voda, ki odmaka zahodni del flišnega zatoka v porečje Belščice in s tem v jadransko povodje. Nekatere hidrološke karakteristike studenskih voda V splošnem nihajo temperature studenskih voda v toku letnih časov v odvisnosti od segrevanja celotnega področja. Opaziti pa Je, da imajo potočki z globljimi izvirnimi kotanjami tudi v zimskem času, kljub zunanjim nižjim tem- 11 Acta carsologica 161 22 peraturam nekako med 4 in 6» C. Tako je imela voda v zajetju v Strukljevem jarku dne 15. 1. 1973 ob 7. uri 5,8° C, medtem ko je bila zunanja temperatura na vremenski postaji v Postojni + 0,2° C. Istočasno smo v izvirnih kotanjah ob Jelovcu in Ponikvah namerili celo do 8,2° C. Tudi spomladanske temperature izvirov teh potočkov, merjene ob suši 18. 3. 1973, so znašale od 4,9® do 6,5® C, medtem ko so dosegale temperature izvirnih kotanj ob bregovih potoka Jelovca od 8,3 do 9,2» C. Kemična analiza voda v flišnem zatoku ob zajetju vzorcev 1. 4. 1973, po daljši sušni dobi, je dala tele rezultate (izvršila jo je M. Z u p a n, dipl. ing. Hidrometeorološkega zavoda SRS v Ljubljani) : St. Objekt r C 1 Pretok 1/sek Karbonatna trdota (nem.) Totalna trdota Ne-karbon. CaO mg/l 1 MgO 1 mg/l 1. Korita 6,8 0,05 16,7 16,6 — 132,0 ] 24,1 2. Kotanja 5,9 zajetje 16,1 17,3 1,2 132,4 29,2 3. Križnik 8,9 0,05 8,7 10,1 1,4 81,2 14,2 4. Krnevče 6,2 zajetje 17,6 17,6 — 125,8 36,2 5. Ponikve, izvirna kotanja 8,8 0,01 13,3 13,1 _ 91,5 28,3 6. Ponikve — potok 7,9 1,0 11,7 11,8 0,1 83,0 35,2 7. Jamnik — ponor 5,1 0,2 15,8 15,8 — 99,0 42,4 8. Potok v Jelovcu (kotanja) 9,2 0,01 11,9 12,0 0,1 92.5 19,8 9. Potok v Jelovcu (ponor) 1 12,4 4,0 7,6 7,5 _ 58,5 11,5 10. Črni potok (ponor) 8,2 0,1 7,6 7,8 0,2 64,0 10,1 11. Strukljev jarek (ponor) 9,0 0,3 8,5 8,7 0,2 66,0 15,1 12. Strukljev jarek (rezervar) 6,6 zajetje 9,5 10,2 0,7 85,0 12,2 13. Osojca — ponor 4,2 4,0 4,8 4,7 — 39,5 5,5 Iz tabele je razvidno, 1. da v sušni dobi presahnejo vsi zgornji deli potočkov prve in dxuge skupine. Tudi izvirne kotanje ob bregovih potočkov so povečini presahnile, le najgloblje so dajale neznatne vodice v obliki solzajev. Nad en liter pretoka so imeli le trije najmočnejši potoki Jamnik, Potok v Jelovcu in Osojca. 2. Za pitno vodo zajeti studenčki in izviri v Studenem (Korita, Kotanja, Kmevče in opuščeno zajetje v Strukljevem jarku) so izkazovali sorazmerno nizke temperature od 5,9® C do 6,8° C, medtem ko eo še delujoče izvirne kotanje ob bregovih potokov izkazovale od 8,8° C do 9,2° C. Med take kotanje je po svoji visoki temperaturi (8,9" C) prišteti tudi Križnik, izvirno kotanjo potoka Jamnika. Za ta letni čas sorazmerno visoke temperature voda ob ponorih so posledica dotoka iz toplejših izvirnih kotanj. Kjer je ta presahnil, je potok izkazoval nizke temperature. To velja za Jamnik, ki je imel ob ponoru le 5,1° C in za Osojščico, ki nima izvirnih kotanj in kjer je temperatura vode ob ponoru znašala le 4,2° C. 3. Najvišje karbonatne trdote izkazujejo izviri in zajetja na stiku fliša in apnenca v najvišji legi v vasi Studeno (Korito, Kotanja in Krnevče od 16,1 do 17,6° NT), ki vsebujejo od 125,8 do 132,4 mg/l CaO. Presenetljivo visoko karbonatno trdoto je izkazoval potok Jamnik ob ponoru (15,8° NT), prav tako Ponikve. Tudi vse izvirne kotanje ob prvi skupini potokov kažejo veliko karbonatno trdoto od 13,3 ob Ponikvah do 11,9 ob Jelovcu. Druga skupina potočkov (Cmi potok in Strukljev jarek) ima karbonatne trdote od 8,5 do 7,6° NT. Edini delujoči potoček v tretji skupini, Osojščica je samo flišna voda, saj je izkazovala izredno nizko karbonatno trdoto 4,8° NT (CaO 39,5 mg/l, MgO pa le 5 mg/l). Da bi ugotovili, kako se obnašajo ti potočki ob srednje visokih vodah, smo ob sodelovanju članov Hidrološkega inštituta Gradbene fakultete v Sarajevu vzeli ponovno vzorce vode za analizo, ki jo je izvedla prof. dr. N. P r e k a, za kar se ji na tem mestu zahvaljujemo. Vzorci so bili vzeti 4. 6. 1974, ko je vodostaj na Pivki kazal 186 cm (0,72 m^/sek) ob srednje-visoki vodi. Pretok 1 Trdota Kalcij mg/l Magnezij mg/l Klo- St. Memo mesto T» C PH skupna CACOi karbonat, mg/l ne-karb. ridi mg/l 1. i I Križnik 0,04 9,7 7,38 169,2 141,1 29,1 60,8 4,13 5,5 2. Kotanja zajetje 9,7 7,29 241,3 185,2 56,1 72,4 14,59 10,3 3. Ponor Jelovec 1,65 11,3 7,87 146,8 115,8 31,0 45,2 8,02 4,9 4. Ponor Ponikve 2,75 13,2 8,07 228,5 195,3 33,2 61,6 17,99 6,0 5. Ponor Jamnik 2,09 13,6 7,97 267,3 225,3 42,0 71,6 21,70 4,8 6. Ponor Črni potok 0,63 13,2 7,55 144,2 125,0 19,2 45,6 7,29 3,8 7. Ponor Strukljev jarek 1,26 11,5 7,82 163,1 135,1 28,0 52,8 7,54 5,6 8. Osojščica 5,9 14,2 7,88 87,1 75,0 12,1 30,4 2,67 3,8 9. Belski izvir 32,24 10,0 7,82 224,0 200,0 24,0 49,6 25,29 5,0 10. Belščica pred sotočjem 7,77 16,5 7,81 186,0 150,0 36,0 60,0 8,75 7,5 Temperaturna merjenja so pokazala, da imamo v studenskem fhšnem za-toku tri vrste voda: 1. Kraške vode, ki izvirajo na meji med dolomitom ali apnencem in flišem, izkazujejo tipične temperature kraških izvirov od 9,7 do 10,0° C. 2. Flišni potočki, ki dobivajo spotoma ob svojih bregovih dodatne vode iz izvirnih kotanj, izkazujejo tudi v poletnih mesecih sorazmerno nižje temperature od 11,3 do 11,5® C. Sem spadajo že omenjeni potoki prve skupine. 3. Potočki druge sk;upine, ki ne dobivajo dodatnih vodic in so različno dolgi, se tudi cb teku različno močno seg'revajo in izkazujejo od 13,2 do 16,5» C. 4. Glede karbonatne trdote bi lahko razdeMli piotočke v več skupin. V skupino z največjo karbonatno trdoto bi prišteli potoka Jamnik in Ponikve, ki ležita neposredno ob apniškem grebenu Grič in Belski izvir izpwd apniške stene v Belskem. V skupino s srednjo karbonatno trdoto od 115 do 135 mg/l imajo potočki Jelovec, Črni potok in Strukljev jarek, ki imajo izvirno področje v osrednjem delu flišnega zatoka, najnižjo trdoto pa izkazuje Osojščica, ki dobiva svojo vodo samo iz flišnega hrbta, ki loči pritoke Nanoščice od potočkov v Podgori. Nastaja vprašanje, kam odtekajo vse studenske vode, ki hite pod rob Postojnskega krasa. I. Michler (poročilo o barvanju ponikalnice pri Stu-denem 5. 6. 1954 je v arhivu Inštituta za raziskovanje krasa SAZU v Postojni) je pri raziskovanju podzemeljske Pivke ugotovil, da dobiva le-ta v dotlej pristopnih predelih z leve strani razen pritoka Črni potok še en pritok, ki se izliva 80 m pred odtočnim sifonom v pivškem podzemeljskem sektorju v glavno strugo. Pritok je vidno aktiven samo v deževni dobi. Da bi ugotovil, ali je pritok v zvezi s potokom, ki teče od Studenega proti jugu k podzemeljski Pivki, je dne 5. 6. 1954 obarval potok v Jelovcu z 0,75 kg uranina. Po njegovih podatkih je znašal takrat pretok potoka 40 do 45 l/sek, zračna razdalja med odtočnim sifonom v ponorni jami v Jelovcu in pritokom v Pivki jami pa 2,25 km do 2,5 km. Višinska razlika med ponorom in izvirom bi znašala 55,5 m (ponor v Jelovcu 537,5 m, pritok v Pivki jami pa 482 m), kar da strmec 24 %o. Z opazovanjem so pričeli ob 12,30, prenehali pa že ob 15,30. Seveda se v tako kratkem času ni mogla pojaviti obarvana voda, posebno če vzamemo, da je A. S e r k o ugotovil pri majhnih kraških vodicah pri nas (1946, 128) hitrost od 1,6 do 2 cm/sek. Tako bi potrebovala po naših računih voda za razdaljo 2,3 km najmanj 64 ur. 2e ob svojem poročilu je I. M i c h 1 e r prikazal kot glavni vzrok neuspeha barvanja prekratek čas opazovanja, obenem pa postavil možnost, da se ta voda izliva v podzemeljsko Pivko nekje niže za odtočnim sifonom v Pivki jami. Ponovno barvanje istega potoka je izvršil I. M i c h 1 e r od 22. do 24. 2. 1957. Takrat je ocenil pretok v Potoku v Jelovcu pred ponorom na 701/sek, kar smatramo za pretirano, saj je potok celo v času velikega deževja in topi jen j a snega 14. 4. 1973 dajal le lOl/sek. Obarvanje je izvršil z 2,250 kg fluoreisceina. Ponovno sta bila opazovana oba pritoka v podzemeljski Pivki. Opaziovanje pa je trajalo le 45 ur, kljub temu, da so izkušnje že pri prvem barvanju pokazale, da je za to potreben daljši opazovalni čas. Med vzroki neuspeha drugega barvanja navaja I. Michler prehitro prenehanje opazovanja, ker so na tej podzemeljski poti »ozki prehodi, skalne stopnje, sifoni in ključi, ki ovirajo hiter pretok.^< Tudi ob drugem barvanju ponovno naglasa možnost, da se potok izliva v podzemeljsko Pivko nekje za odtočnim sifonom Pivke. Opazovanja so pokazala, ^da pritok v podzemeljski Pivki ni voda, s fhšnega ozemlja pri Studenem, temveč le stranski pritiok Pivke, ki se od glavne struge odcepi nekje med levim pritočnim sifonom in mostom čez Pivko. Za to domnevo govore tudi enake temperature Pivke in pritoka, medtem ko so trdote vode različne. Tudi drugi pritok v podzemeljski Pivki je dajal kljub sušnemu vremenu še vedno 0,5 m'/sek, kar izključuje možnost, da bi bila to voda potoka v Jelovcu, ki daje celo v visokih vodah le okrog 10 1/sek. Da bi se rešilo vprašanje odtoka voda s flišnega ozemlja pri Studenem, predlaga I. Michler sledeče: 1. Ves flišni rob vzhodno in južno od Studenega naj se podrobno razišče. 2. V deževni dobi naj se vsaj približno ugotovi količina vode pri vseh izvirih in ponikvah pod Studenim. 3. Ponovno barvanje naj se izvede pri visoki vodi v Ponikvah in opazuje pritok št. 2 v Pivki jami. Pritoka v podzemeljski Pivki, tako št. 1 kakor št. 2 sta dajala veliko več vode, kot jo idaje ves pritok s studenskega ozemlja. Kljub negativnemu rezultatu pa sta po I. M i C h 1 e r j u izvedeni barvanji dali vsaj ta pozitiven rezultat, da so v podzemeljski Rvki poznani pritoki brez zveze z vodami pri Studenem. Ker že sama geološka situacija pogojuje edini možni odtok proti podzemeljski Pivki, je realna trditev, da studenske vode ubirajo svojo podzemeljsko pot ob studenski sinklinali in se izlivajo v podzemeljsko Pivko nekje za nedostopnim odtočnim sifonom v Pivki jami. Od nameravanega poskusa ponovnega barvanja Potoka v Jelovcu s 5 kg fluoresceina smo morali odstopiti, ker je po sklepu priprav za 3. mednarodni simpozij o sledenju podzemeljskih voda v letu 1976 prepovedan vsak predhodni IKJskus barvanja na področju voda, ki se stekajo v podzemeljsko Pivko. Po R. Gospodariču (1965, 151) so rovi podzemeljske Pivke v jugozahodnem krilu situdenske sinklinale 150 m pod površjem. Tu ni udornic in drugih morfoloških znakov, da bi vsaj pribHžno &ix>znali, kje naj bi potekal glavni rov. Prav v tem delu naleti voda na sklade smeri NW—SE, ki vpadajo proti njenemu toku; zaradi tega se najbrž voda obrne v nakazano smer. Od severozahoda priteka v Pivko še voda iz flišnega zatoka pri Studenem in iz dolomitnega ozemlja. Sama reka pa teče verjetno v enotni, a nizki in široki strugi med mnogimi sifoni proti jugovzhodu. Na svoji nadaljnji poti premaga neskladovite apnence z roženci, ki jo zadržujejo. Iz cikcakaste smeri NW—SE (smeri prelomov in lezik) ter NE—SW (smeri razpok in prelomov) izhaja vzhodna smer vodnega toka, ki se pokaže v Planinski jami ob neskladovitem cenomanskem apnencu (R. Gospodaric 1965, 151). Prav gotovo pa najdejo te studenske vode hitro pot v neznane dele podzemeljske Pivke, saj zaidejo po mnenju R. Gospodarica (1965, 152) vodni rovi najbrž precej daleč proti severu v predel Bukovca južno od Strmaškega polja. Speleološka raziskovanja ob severnem robu Postojnskega krasa, zlasti še Beloglavke, so pokazala, da se vse vode obračajo proti jugu in teko po manjših zelo razčlenjenih rovih v podzemeljsko Pivko. Na izredno počasno pretakanje voda od odtočnega sifona v Pivki jami do Pivkinega rokava Planinske jame (razdalja 2050 m) kaže tudi obarvanje tega odseka, ko se je pokazalo, da je voda potrebovala za to pot 15 ur (A. S e r k o 1946, 137), kar je skoraj dvakrat več kot bi jo porabila v zračni razdalji. V celem predstavljajo torej studenske vode le neznaten del v pretoku Pivke, saj so ob srednjih vodah dajali potočki le okrog 60 l/sek, medtem ko je imela Belščica okrog 100 1/sek pretoka. BREZNO V GLOeUSAKU 4108 POŽIRALNIK V CERKVENÜI 1702 O 1 2 3 t 5n> BREZNO V STRUKLJEVEM OARKU 3535 SI. 14. Načrti jam: Požiralnik v Cerkveniji, Ponikve II pri Studenem, Požiralnik Potoka v Jelovcu, Brezno v Globušaku, Brezno v Štrukljevem jarku Abb. 14. Pläne der Höhlen: Saugloch in der Cerkvenija, Ponikve II bei Studeno, Saugloch Požiralnik v Jelovcu, Schacht Brezno v Globušaku, Schacht Brezno v Štrukljevem jarku V studenskem flišnem zatoku pa je interesantna hidrološka posebnost površinske in podzemeljske bifurkacije med vodami jadranskega in čmomorskega povodja. Nastopa le ob visokih vodah, ko se dvignejo vode v podzemeljskih kanalih pred Belsko žago do obcestnih bruhalnikov, ki odvajajo vodo v Belščico, medtem ko nizke vode odtekajo v sistem podzemeljske Pivke. Jamski svet Kot je znano, so jame na obirobju Pivške kotline raziskovali vse od prve polovice 19. stoletja. Podzemeljski svet ob njenem severnem kraju, ob Podgori, je bil raziskan v letih 1952 do 1970 (F. Habe 1970), medtem ko se jame jiižno od studenskega flišnega zateka prvič omenjajo v raziskavah šele v raziskovalni nalogi Speleološka karta, Vrhnika 2c (Inštitut za raziskovanje krasa SAZU, 1973, tipkopis). Naše sistematične raziskave so dopolnile »osnovne podatke speleološke karte«. Prve raziskave tega podzemlja je izvršil I. Michler 1949. in 1958. leta, vendar pa so bile smeri jam merjene le z navadno busolo, dolžine pa le cenjene. Naše raziskave so odkrile nove dele jam. Tako se je dolžina raziskane jame Beloglavke povečala od 60 m na 344 m, Jama I v Grapi pa od prvotnih 50 m, raziskanih za časa Italije (Duemila Grotte, 1926, 196) na 1319 m. Raziskane eo bile jame v Bezgovcu in na novo odprta požiralniška jama Strukljev jarek. Opisi posameznih jam so razporejeni v dve skupini: 1. jame ob sedanjih ponorih, ki si slede od vzhoda proti zahodu, 2. jame — nekdanji požiralniki — v višjih nivojih. JAMA II.V GRAPI 1018 MERILP 22.3.1954 A F.HRIBAR R.SAVNiK 30.8.1974 F HABE FSEVER PONIKVE I. PRi STUDENEM 1688 MERILh 29.12.1971 F HABE S.MILAVEC ŠSSrr KUROVCA 3633 MERILI^ 6.4.1974 HHABE D.MILAVEC JAKOBOVA LUKNJA MERILh 30.3.S54 F HRIBAR, S.MODRIJAN, E PRETNAR, R.SAVNIK^ 6.4.1974 F HABE, D.MILAVECi SI. 15. Načrt jam: Ponikve I pri Studenem, Jama II v Grapi, Jakobova luknja, Kurovca Abb. 15. Pläne der Höhlen: Ponikve I bei Studeno, Jama II v Grapi, Jakobova luknja, Kurovca 1. Požiralnik v Cerkveniji, kat. št. 1702, (si. 14) Po osnovni državni karti 1 : 5000, Postojna - 33 X - 75 035 globina 6 m y - 37 375 dolžina 7,5 m z - 547 m V najjužnejšem delu Platojev se je na koncu 70 m dolgega suhega žleba razvil na stiku fliša in apnenca majhen požiralnik ob severo-južni razpoki. Začetek neznatne dolinke je v višini 547 m, dno pa leži na višini 543 m. Pod 6 m visoko navpično steno se preko majhnega naravnega mosta spusti ponorna jama 3 m globoko. Komaj dva metra dolga jamska razpoka je zadelana z gruščem, skozi katerega se ob srednji in visoki vodi pretaka majhna vodica, kot smo to ugotovili po daljšem deževnem obdobju 28. 11. 1973. Voda se odteka v smeri severno-južne razpoke (si. 14) 2. Ponikve I pri Studenem, kat. št. 1688 (si. 15) Po osnovni državni karti 1 : 5000, Postojna - 32 X - 75 100 globina 10 m y - 36 825 dolžina 27,5 m z - 532,5 m Ponorna jama deluje kot požiralnik le, kadar imata potočka Jamnik in Ponikve, ki sicer ponikata vsak zase, toliko vode, da dosežeta vhod v jamo. To se zgodi takrat, kadar imata potočka več kot 2 1 pretoka na sekundo. I. Michler je imenoval jamo »Ponor vzhodno od jame Beloglavke« (zapisnik v arhivu Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, 11. 8. 1949). R. S a v n i k govori o »Požiralniku Divjega potoka« (zapisnik v Inštitutu za raziskovanje krasa SAZU). Poldrugi meter visoki vhod je zadelan z dračjem in flišnim peskom. V prelomnih razpokah NW—SE in NE—SW smeri izdelan ponorni rov dosega ponekod do dva metra višine in poldrug meter širine. Prečni profili so erozijski (si. 16) in močno razjedeni po koroziji. Jama se zaključi s 7 m visokim, 4 m dolgim in 2 m širokim prostorom s sifonsko kotanjo globine 3,5 m. V njej voda nikdar ne presahne. 3. Ponikve II pri Studenem, kat. št. 603 (si. 14) Po osnovni državni karti 1 : 5000, Postojna - 32 X - 75 035 globina 6,5 m y-36 780 dolžina 13 m z - 545 m Jama se odpira s 3,5 m globokim in 4 m dolgim, močno po koroziji razjedenim vodnjakom, ki prehaja nato v komaj 1 m visok in 1 m širok rov. Jamo je ustvarila voda, ko je vtekala vanjo v višini 545 m. Njena južna stena je zatrpana z gruščem, flišnimi prodniki in ilovico. Erozijske kotlice v ozkem rovu kažejo na to, da je voda ob zniževanju nivoja našla pot proti jugu in začela ponirati le dober meter nad sedanjim nivojem struge ob Ponikvah 1. Sedaj je ozki rov na severnem kraju neprehoden. 4. Požiralnik v Jelovcu, kat. št. 746 (si. 14) Po osnovni državni karti 1 : 5000, Postojna - 32 X-74 945 globina 2 m y-36 615 dolžina 14 m 2-537,5 m (opomba: x, y so geografske koordinate, z nadmorska višina) SI. 16. Tip vodnega rova Ponikev v razpoki Abb. 16. Typus eines Wasserkanals der Ponikve in einer Spalte Ponorna jama je izdelana ob lokalni prelomni razpoki NW—SE, kjer slemenijo skladi v dinarski smeri in vpadajo v kotu 45° proti severovzhodu. Takoj za 2 m visokim vhodom pada potoček prek 1 m visokega praga v pol metra globok tolmun (si. 17). Celoten rov je izrazito erozijski, visok v začetnem delu do 4 m, v končnem pa 3 m. Stene in strop so izoblikovani v ostrih, nožastih oblikah, tla pa prekriva apneni grušč, pomešan s flišnimi prodniki in glino. Na kraju se strop spusti v komaj meter visoko sifonsko kotanjo, iz katere odteka voda v neznano podzemlje. Ponorna jama je vodno aktivna tudi takrat, kadar presahnejo vsi potočki studenskega flišnega zatoka. SI. 17. Vhodni rov ponorne jame Potoka v Jelovcu Abb. 17. Eingangskanal der Ponor höhle des Baches Potok v Jelovcu 5. Štrukljev jarek, kat. št. 3951 (si. 18) Po osnovni državni karti 1 : 5000, Postojna - 32 X - 74 735 globina 37 m y - 35 890 dolžina 146 m z - 536,8 m Koncem slepe doline Štrukljev jarek se odpira 4 m globoko in 9 m dolgo vhodno brezno, nastalo ob manjši drsi sevemo-južne smeri. Z odstranitvijo raznega odpadnega gradiva, zmetanega v brezno, se je odprla 146 m dolga ponoma jama. Takoj za vhodno drsno steno je izdelala voda v stropu, ki sega do površja, 6 m visok kamin. Ozek komaj 1 m širok in do 3 m visok rov v zahodni smeri je izredno razrezan, -M dl ^ Ž D ä S >2 VI s I m g « I . C CO CO S m < ves v ostrih erozijskih nožih. Glavnemu rovu se pridruži 8 m dolg stranski prostor, izdelan ob drsi dinarske smeri. Pri točki 8 zavije rov v ostrem kolenu proti jugovzhodu ob prelomni razpoki ter se takoj zatem obrne zopet v vzhodno smer. Prečni profili kažejo na izrazito mlado jamo. Rov je širok tod le do 1 m in visok do 6 m. Tla so vse do točke 11 prekrita s flišnim prodom in glino. V nadaljnjem delu je jama izprana v gladki skali. Pri točki 13 se prevesi rov v 4 m globoko stopnjo (si. 19), ki se po 6 metrih ponovno spusti 4 m globoko. Pri točki 18 dosega rov komaj 1 m širine, izdelan v 12 m visoki razpoki. Tod se obrne rov v ostrem kolenu ob drsi v dinarsko smer v dolžini 20 m. Prečni profil kaže, da se začenja jama tod širiti in nižati ob prehodu v večji, skoraj 20 m dolgi in do 6 m široki prostor, na oblikovanje katerega sta vplivala dva faktorja: po številnih prelomnih razpokah razrahljana kamnina in zastajajoča voda, ki pušča v tem prostoru flišno glino in prod. Vse do konca tega dvoranskega prostora potekajo rovi cikcakasto ob robu kredne plošče v zahodni smeri, tod pa se v ostrem kolenu obrnejo proti jugu, izdelani ob severno-južno potekajočem prelomu. Na prelom kažejo tudi ozki in visoki prečni profili (si. 18). V zaključnem, proti jugozahodu obrnjenem delu jame se strop spusti v 1 m globoko sifonsko kotanjo. V jami se stekata dva potočka; potoček Strukljevega jarka, ki ob nizkih in srednjih vodah ponikuje v strugi pred jamo in doseže z vrha jamo le ob visokih vodah in vodica, ki priteka iz stranskega rova (točka 5—4). Voda se pojavi najprej na dnu vhodnega brezna, nakar ponikne in se pojavi šele ob sotočju obeh vodic pri točki 4, kjer je majhen tolmun. Od tod teče potoček skozi vso jamo in pada preko obeh stopenj v spodnji del jame. Pretok teh voda je v sušni dobi manjši od 11/sek, ob srednjih oziroma visokih vodah pa doseže od 1 do 3 1/sek. Kapniškega bogastva v jami skoraj ni. Edina omembe vredna zasigana mesta so pri točki 17 in delno tla dvoranskega prostora med točkama 23 in 24 ter zaključni del jame, kjer so se na stropu razvili manjši stalaktiti. Strukturno je jama izredno zanimiva. Zapovrstjo si slede smeri prelomov in lezik v dinarski smeri (NW—SE). Ob večjih drsah, kot je to slučaj med točkama 4 in 5 se je razvila tektonska breča. V jami pa je opaziti tudi razpoke in prelome smeri NE—SW, kot jih ugotavlja R. Gospodarič v jugozahodnem krilu studenske sinklinale. Iz obojih smeri se je razvila cikcakasta smer podzemeljskih prostorov,, kot smo v malem opazili že v Jami I v Ponikvah. Vhodni in zaključni deli jame pa so razviti ob severno-južnih prelomih. Prečni profili kažejo na izrazito mlado tvorbo^ rovov, saj so pri njih razmerja med višino in širino povprečno 1:3 ali celo več. V neposredni bližini se je razvila vrsta grezov, eden od teh pa celo v manjše 17 m globoko brezno. 6. Brezno v Strukljevem jarku, kat. št. 3535 (si. 14) Po osnovni državni karti 1 : 5000, Postojna - 32 X - 74 735 globina 17,5 m y - 35 760 dolžina 14 m z - 545 m Vhodna odprtina brezna s premerom 2 m je ovalne oblike. Pri 5 m globine se brezno zvonasto razširi v večji prostor, izdelan v smeri razpoke NW—SE. Stene brezna so močno krušljive in korozijsko razjedene. V zvonastem delu sta nastala ob stenah dva do 6 m visoka kamina, v katerih so vidne razpoke, ki segajo skoraj do površja. SI. 19. Ozek, skalnat erozijski rov v Strukljevem jarku ob 4-metrski stopnji Abb. 19. Schmaler, felsiger Erosionskanal im Graben Strukljev jarek längs der 4 Meter hohen Stufe 34 OSOJCA 749 MERILh 14.10.19/19 F.BAR I.MICHLER E.PRETNAR 2.5.1965 F HABE Z.ŽELE 535m Osojšca 530 m 9 5 10 20 30 _I_ 40m SI. 20. Načrt Osojce Abb. 20. Plan der Höhle Osojca V osrednjem delu brezna tik pod vhodno odprtino je 3 m visoki stožec podornega grušča, ki kaže, da je vhodna odprtina sekundarnega značaja. Skoraj 18 m dolga jama je delo majhne vodice, ki se skozi dno jame odmaka pod podornim gruščem v smeri proti Strukljevemu jarku. V dnu brezna je bilo ob našem obisku 1958. leta polno mrhovine, ki so jo kmetje zmetali v jamo že v italijanski dobi. Vseeno pa je bil takrat še možen dostop v jamo. Zdaj (1974) pa je brezno do vrha zadelano z vsem mogočim odpadnim gradivom in zato nedostopno. 7. Osojca, kat. št. 749 (si. 20) Po osnovni državni karti 1 : 5000, Postojna - 32 X - 74 100 globina — y - 35 042 dolžina 110 m z - 535 m 8 m široki in 4 m visoki vhod je izoblikovan v breči. Glavni rov poteka 70 m daleč, širok je poprečno 5 do 8 m in visok 2 do 3 m. Ob zahodni steni rova je troje krajših vdolbin. Večja stranska vdolbina pri točki 4 vodi na površje. V vsej vzhodni steni glavnega rova je več velikih erozijskih kotlic (si. 21), ki kažejo na to, da je jama nekdaj vršila funkcijo večjega požiralnika. Na kraju prehaja Glavni rov v večji dvoranski prostor, širok 20 m in visok do 5 m. Rov se pahljačasto zaključi v več manjših stenskih vdolbinah. Na vzhodni strani vhoda se odcepi 40 m dolg stranski rov, širok v začetku 3 m, na kraju pa 1,5 m. Izdelan je ob lokalni zahodno-vzhodni prelomni razpoki in dosega višino do 8 m. Prečni profil in številne erozijske kotlice kažejo na vodni rov. Tla obeh rovov so prekrita s flišno glino. Ob izredno visokem vodnem stanju potok Osojščica ne more požirati vseh voda, ki se prelivajo v jamo'. Ob taki situaciji začne na najnižjem mestu jame za točko 6 delovati bruhalnik. Ob jesenskih poplavah 1974. leta je zalivala voda jamo do višine 1 m. Ob upadanju ponikne voda v že omenjenem bruhalniku. Glavni rov je izdelala voda v leziki, stranski rov pa ob prelomni razpoki. Viri: L. B er t a r e 11 i & E. B o e g a n (1926, 272) Osnovna speleološka karta Vrhnika 2 c. SI. 21. Erozijski profil vhodnega dela nekdanje ponorne jame Osojce (kat. št. 749). Zanj so značilne velike erozijske kotlice. Na skrajni desni je vhod v prelomni Vzhodni rov Abb. 21. Erosionsprofil des Eingangsteiles der ehemaligen Ponorhöhle Osojca (Katasterzahl 749) mit großen Erosionskolken. Die Öffnung ganz rechts ist der Eingang des Ostganges SI. 22. Zaključek slepe doline Grapa pod Bukovjem, kjer ponikuje Belščica Abb. 22. Sacktal Grapa unterhalb des Dorfes Bukovje mit der Schw^inde des Baches Belščica 8. Jama I v Grapi, kat. št. 1017 (pril. 2) Osnovni podatki po »Osnovni speleološki karti Vrhnika 2 c, 1 : 25 000« X : 75 750 globina 14 m y-33 925 dolžina 1319 m z - 506 m Zaradi sifonskih zapiračev v vhodnem delu jame je mogoče prodreti vanjo le ob velikih sušah. Italijanski jamarji so jo poznali le v dolžini 40 m, slovenskim jamarjem in angleškemu potapljaču M. Boonu se je posrečilo v letih 1951—1964 raziskati 914 m. Na osnovi teh raziskav je bila jama prvič nepopolno opisana 1965. leta (F. Habe 1965, 65—67). Izredno nizka voda poleti in jeseni 1971 pa je omogočila točne meritve in nadaljni prodor v nove jamske dele. Pod 40 m visoko navpično steno iz zgornjekrednih neskladovitih apnencev se odpira vhod v jamo (si. 22), izdelan ob lokalni razpoki smeri NNE—SSW. Nizek, ponekod le meter visok in do 5 m širok rov ob dveh vzporednih prelomih dinarske smeri zapira pri točki 5 navpična drsna ploskev, pod katero je le 2 m širok in 35 cm visok prehod. Ta ožina deluje ob visokih vodah kot sifonski zapirač, pred katerim so turbulentne vode ustvarile večji do 5 m širok in 3 m visok prostor s številnimi stenskimi in globokimi stropnimi kotlicami. Stene in strop so zaslgani in na debelo prekriti s poplavno glino, tla so prekrita z debelim gruščem in flišnimi prodniki. V skrajnem severnem kotu tega prostora je do 2,5 m visok stožec naplav-Ijene gline in flišnih prodnikov. Od tod zavije rov v južnozahodno smer in poteka V glavnem v isti smeri vse do raziskanega odtočnega sifona pri točki 40. Za prelomom pri točki 8 se rov razširi v večji prostor višine do 7 m, nakar se zopet zniža na 1 m višine do točke 11, kjer preide v 90 m dolgo, 20 m široko in do 10 m visoko Dolgo dvorano. Ta največji jamski prostor je nastal ob dveh večjih prelomih. Prvi je v dinarski smeri ob začetku dvorane, drugega pa tvorita drsi ob severni steni pri točki 13 (si. 23). Dvoranski prostor se dvigne ponekod skoraj do 20 m. Ob južni steni dvorane je v vsej dolžini odložena flišna glina, ki je ponekod prekrita s sigo in stalagmiti (si. 24). Strop je zasigan, na velikem stalaktitu in stenah pa so vidne marke poplavnih voda do višine 6 m. Medtem ko je severna stena dvorane od točke 13 dalje skoraj navpična in nezasigana, je južna stena močno zasigana. Ob točki 14 preide dvoranski prostor v ožji 5 m širok rov, ki prehaja v Dvorano ob sotočju (si. 25). V njej se združujeta potoka Belščice in Severnega rova. 35 m dolga, 81. 23. Drsne ploskve ob prelomu v Dolgi dvorani Jame I v Grapi. Na stenah so vidni zaznamki nekdanjih visokih voda, ki so dosegale do 6 m višine, ko je zaradi zatrpanja Odtočnega kanala zastajala voda. Danes voda nikdar ne seže tako visoko Abb. 23. Harnischflächen im Langen Saal (Dolga dvorana) der Höhle Jama I v Grapi mit Merkzeichen ehemaliger hoher Gewässer (bis zu 6 m Höhe) an den Wänden wobei sich das Wasser infolge Verrammelung des Abflußkanals aufstaute. Jetzt steigt das Wasser nicht mehr so hoch 12 Acta carsologiea 177 SI. 24. Do 6 m visoki sedimentni stožec grušča, flišnega peska in gline ob levi strani Dolge dvorane, prekrit s sigo in stalagmiti Abb. 24. Bis 6 m hoher Sedimentkegel aus Schutt, Sand und Lehm an der linken Wand des Langen Saals (Dolga dvorana) der Höhle Jama I v Grapi, von Sinter und Stalagmiten überdeckt do 15 m široka in do 8 m visoka dvorana se je razvila ob drsi NNE—SSW in prelomu dinarske smeri, v kateri je izdelan začetek Severnega rova. Strop je delno zasigan, tla pa so prekrita z gruščem, prodom in flišno glino. Pri točki 17 se rov obrne proti jugu vse do točke 19, kjer se zasigani strop spusti do vodne gladine. Rov pred tem drugim sifonskim zapiračem je na debelo prekrit s flišnim peskom in glino. Sifonska kotanja doseže največjo globino z 1,6 m in popolnoma zapre vsako nadaljnje prodiranje. Angleškemu potapljaču M. B o o n u , članu Caving Cluba se je posrečilo 1954 prodreti 294 m daleč po Odtočnem kanalu, ki se vleče v jugozahodni smeri do odtočnega sifona pri točki 39. Ob tej priliki je bil kanal kompasno izmerjen in izdelani prečni profili, ki kažejo na mlajši erozijski profil, širok največ do 5 m in visok 2 do 3 m brez večjih dvoranskih prostorov. V strugi je veliko apnenčevega grušča, flišnih prodnikov in peska. JVa kraju raziskanega dela je pri odtočnem sifonu kratek slepi rov, zatrpan s sedimenti. Med še neraziskanim odtočnim sifonom Odtočnega kanala in pritočnim . .. ^.....p': f ^^^^^^^^^^^^ ' ™ ^ v ■ ' Tr ■ SI. 25. Pogled v Dvorano ob Sotočju v Jami I v Grapi Abb. 25. Blick in den Saal des Zusammenflusses (Dvorana ob Sotočju) der Höhle Jama I v Grapi 12» 179 SI. 26. Erozijski profil vstopnega rova v Severnem rovu v Jami I v Grapi, izdelan ob prelomu Abb. 26. Erosionsprofil des Eingangskanals in Nordgang (Severni rov) der Höhle Jama I v Grapi, Schnitt längs des Bruches sifonom v Vzhodnem rovu Predjame je še 280 m neznanega podzemeljskega toka (F. Habe 1965, pril. 1). Podolžni profil Odtočnega kanala ni izdelan, njegovo obliko pa dobro nakazujejo prečni profili. Erozijske kotlice v kanalu so usmerjene proti jugozahodu. Od sotočja se odcepi Severni rov, ki poteka v začetnem delu v prelomih in drsah proti severu in se nato ob točki 53 obrne proti vzhodu. Ob točki 61 se je ob drsni ploskvi razvil nad 100 m dolg rov v dinarski smeri, nakar se v skrajnem delu obrne naravnost proti severu. Začetni del Severnega rova je v dolžini 60 m izdelan v prelomu (si. 26). Stene in strop so v erozijskih kotlicah, ki so ponekod prevlečene s sigo. V kolenu ob točki France Habe, Morfološki, hidrografski in speleološkl razvoj 41 43 je ob zahodni steni velik stožec flišnega peska in gline. Rov se tod rahlo obrne v NNE smer in ohranja vse do točke 45 profil 8 do 10 m visokega in 5 do 8 m širokega erozijskega rova. Pri točki 44 se rov ob prečni drsi (si. 27) zniža na 80 cm in tvori sifonski zapirač z 1 m globoko vodno kotanjo. Nadaljnji del del Severnega rova je dostopen le ob izredno nizkih vodah. Onstran sifonskega zapirača se rov razširi v večji dvoranski prostor ob drsi. Zaradi že omenjenega sifonskega zapirača so v tem prostoru ob stenah akumulirani do 5 m visoki stožci apnenčevega grušča, prodnikov in gline. Na mnogih mestih je stožec prekrit s sigo z manjšimi in večjimi stalagmiti. Ob točki 53 se rov, izdelan v prelomu, obrne proti vzhodu. Podorni stožec je potisnil potok ob severno steno. Ob prelomu pri točki 57 preide rov v večji, do 10 m visok dvoranski prostor. Ob zoženem kolenu pri točki 61 je le 3 m visok rov ob prelomni razpoki dinarske smeri poln podornega grušča. Pri točki 66 prehaja rov v večjo, 40 m dolgo in do 15 m široko Kaminsko dvorano, nastalo ob dveh vzporednih prelomih dinarske smeri. Njena tla so v začetnem delu prekrita z večjimi podornimi bloki. V jugovzhodni smeri se dvorana strmo dviga in tvori tod mogočni stožec drobnogruščnatega materiala iz tektonske SI. 27. Sifonski zapirač v Severnem rovu pri točki 44 Abb. 27. Siphon im Nordgang (Severni rov> der Höhle Jama I v Grapi beim Punkt 44 42 ml SI. 28. Drsa ob vstopu v Kaminsko dvorano Jame I v Grapi (Severni rov) Abb. 28. Harnisch am Eingang des Kaminsaales (Kaminska dvorana) der Höhle Jama I v Grapi im Nordgang (Severni rov) breče. Na njem so zrasli izredno beli, poldrug meter visoki stalagmiti. Prek 25 m visokih kaminov v stropu poteka prelom v severno-južni smeri. Ob severovzhodni steni dvorane je vidna dvojna drsa z vmesno tektonsko brečo (si. 28). V severni steni Kaminske dvorane se je ob dveh vzporednih drsah razvil rov, zalit z vodo in dostopen le ob nizkem vodnem stanju (si. 29). Ob njegovi vzhodni steni se odcepita dva stranska rova. Prvi se konča z 20 m visokim kaminom, drugi pa dosega le pol metra višine in je ostrih nožastih oblik. Onstran že omenjenega zalitega rova se v severni smeri nadaljuje Podoma dvorana, dolga 30, široka 20 in visoka 10 m. Podorne bloke na debelo prekriva glina, odložena ob visokih poplavnih vodah. Manjše vode teko ob vzhodni steni dvorane, ob našem obisku pa je bila le v skrajnem pritočnem sifonu manjša vodna kotanja. Hidrografske razmere v Jami I v Grapi V Jami I v Grapi ponikajo vode Belščice iz zahodnega dela studenskega flišnega zatoka, kraškega izvira Belska voda in iz občasnih vodic z dolomitskega ozemlja severno od Belskega. Ob nizkih vodah presiha Belščica že 30 m pred vhodom v jamo v strugi in se pojavlja v jami šele na kraju Dolge dvorane ob južni steni pri točki 15. Po dobrih 50 metrih toka sprejema iz Severnega rova potoček, ki je ob naših obiskih jame imel 1 do 2 1 pretoka na sek. Teče sklenjeno le ob večjih vodah, ob nizkih pa se pojavi kot sklenjen potoček 120 m severno od sotočja. Ob nizkih vodah se SI. 29. Zaliti rov v Kaminski dvorani, prehoden le ob nizkih vodah Abb. 29. Überschwemmter Gang im Kaminsaal, nur bei Niedrigwasser begehbar pojavijo globlji tolmuni pri točkah 56, 60 in 64. V vmesnih delih se preliva vodica pod gruščem in peskom do sotočja. Manjše vodice dobiva potoček ob vzhodni steni pri točki 70. Da bi dognali temperaturne razmere na teh jamskih vodah, smo izvršili več meritev, žal pa vse le ob nizki vodi, ko je jamski sistem dostopen. Navajamo nekaj primerov teh meritev: Datum Merno mesto Pretok 1/sek Temperatura vode • C Zunanji zrak j » C 26. 8. Belščica ob ponoru 15 16,1 23,3 1971 Sotočje 15 14,6 potoček Severnega rova 2 11,8 28. 10. Belščica ob ponoru 10 5,2 1971 ob Sotočju - Severni rov vodna kotanja pri točki 69 v Severnem rovu 1 nedoločeno 6,2 10,5 vodica v rovu pri 71 a 0,2 6,5 Kot je iz tabele razvidno, je kljub visoki zunanji temperaturi zraka Belščica ob ponoru sorazmerno hladna, ker se vanjo steka voda kraškega izvira v Belskem. Navedene temperature kažejo na to, da je Belščica voda s površja, ki se ob različnih letnih časih različno segreva, medtem ko je voda Severnega rova s podzemeljskega dolomitnega področja. Vodna kotanja pri točki 69 pa je še od poletja ohranila poletno temperaturo podzemeljskih voda, ker takrat vse od poletja ni bilo bistvenih padavin, ki bi vplivale na temperaturo jamskih voda. Vodica pri točki 71 a prihaja očividno nekje s površja, kjer so bile v tem času sorazmerno nizke temperature. Ob izredno nizki vodi 16. 8. 1974 je ponikovala Belščica v strugi 30 m pred ponorom. Ob tej priliki smo vzeli vzorce vode v jami ob sotočju. Hidrološko analizo teh je izvršila ing. M. Zupan s Hidrometeorološkega zavoda SRS, za kar se ji lepo zahvaljujemo. Merno mesto Pretok 1/sek Trdota total. kalcijeva magnez. karbonat. PH Belščica z Grape 14,2 10 12,4 8,1 4,3 12,2 7,7 Severni potoček ob sotočju 12,3 1 12,3 7,2 5,1 12,3 7,4 Temperature in trdote kažejo, da imamo tu opravka z dvema različnima vodama. Severni potoček prihaja iz dolomitskega predela izpod Sv. Lovrenca, Belščica pa je takrat dobivala vodo le iz belskega kraškega izvira, medtem ko je pritok vode s flišnega predela presahnil. Po dimenzijah Severnega rova sodeč, je sedanja vodica tega rova recentna. Sedimenti v njem in profili kažejo na to, da je ta rov izdelala večja voda. Po združitvi obeh potočkov pri sotočju teče stalni potok vzdolž Odtočnega kanala. Barvanja Belščice pred ponorom v Grapi s fluoresceinom 26. 7. 1963 (F. Habe 1970, 45) so pokazala zvezo s potokom v Vzhodnem rovu predjamskega podzemeljskega sistema. Za 1130 m dolgo pot — od tega je 280 m nepoznane — je voda potrebovala 14 ur 42 minut, tj. 2,3 cm/sek. Belščica je tik pred ponorom gonila mlin. Ko pa je leta 1924 tega podrl s stene odtrgan skalni blok, je delovala le še žaga vse do druge svetovne vojne. Po vojni je bil na mestu prejšnje žage manjši obrat za prekuho smrekovega olja, ki pa je deloval le od 1958 do 1968. SI. 30. Nekdanje ponorno mesto voda v Severnem rovu v višini 530 m v pobočju zatrepne stene v Grapi. Dobro je viden polkrožni profil danes popolnoma zatrpanih podzemeljskih prostorov Abb. 30. Eherhalige Schwinde im Nordgang in 530 m Höhe in der Wand des Sacktales Grapa. Das halbrunde Profil der jetzt vollkommen verschütteten unterirdischen Räume ist gut sichtbar Glede geneze jame bi povedali naslednje. Izdelana je v zgornjekrednlh rudistnih skladovitih apnencih. Skladi slemenijo v glavnem v NE—SW smeri in padajO' v kotu 30» proti severu. Ker leži jama ob robu predjamskega preloma, so imeli važno vlogo pri razvoju jamskega sistema številni prelomi in drse severno-južne in dinarske smeri. Vsi večji dvoranski prostori, Dolga dvorana. Sotočje, Severni rov od točke 46 do 50, 57 do 59, Kaminska in Podoma dvorana so nastali ob prelomih. V razvoju jamskih prostorov je razlikovati troje faz. Najstarejši je Severni rov, kjer je v geološki preteklosti ponikovala voda v notranjost. Prvotni vhod v Severni rov leži 110 m severovzhodno od sedanjega ponora v višini okrog 530 m. Ob pregledu zunanje navpične stene je še viden polkrožni, popolnoma zatrpani vhod v Severni rov (si. 30). Na povezavo s površjem kaže tudi močan prepih v severovzhodni steni Kaminske dvorane. Severni rov je močno preoblikovan po podorih in mogočnih sedimentih. Na vmesno fazo kaže v zagatni steni nekaj metrov dolg zatrpani spodmol v višini 525 m, ki pa je lahko le ostanek nekdanjih večjih prostorov. Kratka, 17 m dolga Jama 11 v Grapi (si. 15) ob severno-južni razpoki je le kratka vmesna erozijska faza v poglabljanju Belščice. Vode Belščice so se prvotno odtekale v sedaj popolnoma zatrpan, do 6 m visok in 7 m širok rob ob zahodni steni sotočja pri točki 17. Predpostavljati je, da je odtekala Belščica tudi še v fazi razvoja Vhodnega rova skozi ta rov proti Predjami. Šele ko so sedimenti rov do kraja zatrpali, si je voda izsilila pot proti jugu in se po 60 m toka obrnila ob lezikah proti jugozahodu v smeri proti Vzhodnemu rovu Predjamskega podzemeljskega sistema. Ko je bil do vrha zatrpan rov ob sotočju pri točki 17, so zastajajoče vode pustile ob severni steni Dolge dvorane mogočne Sedimente, sedaj že prekrite s sigo in stalagmiti. Te zastajajoče vode so razširile prostor v Dolgi dvorani, pogojen po več drsah in prelomih. Stalaktiti na stropu izkazujejo še danes vidne zaznamke visokih voda, ki so si v Odtočnem kanalu izsilile nadaljnjo pot. Na relativno mladost Odtočnega kanala kažejo trikotni erozijski profili z enakomerno širino struge, v kateri pa ni večjih jamskih sedimentov. Kapniške tvorbe Krepak pokazatelj starosti posameznih delov jamskega sistema so tudi kapniške tvorbe; medtem ko v mladem Odtočnem kanalu kapniških tvorb ni, nastopajo predvsem v Severnem rovu in v Dolgi dvorani Vhodnega rova. Prav iz Jame I v Grapi so publicirani prvi rezultati laboratorijskih raziskav Inštituta Rudjero Boškovič iz Zagreba o starosti kapnikov s pomočjo ugotavljanja radioaktivnega ogljika ^"C (A. Sliepčevič & J. Planinič 1974, 72—75). Datirani so trije stalagmiti: eden iz Vhodnega rova (točka 4), drugi iz Severnega rova pri točki 49 in tretji iz Kaminske dvorane Severnega rova (točka 68 e). Analiza je pokazala, da vsi trije izvirajo iz holocena in da so začeli rasti pred 6380 leti, to je 4430 let pred n. e. Za kristalasti stalagmit na podornem stožcu Kaminske dvorane je bila dognana starost 2400 80 let, kar kaže na sorazmerno mlado starost podorov v Kaminski dvorani. Iz meritev je razvidno, da se giblje hitrost rasti kapnikov v mejah vrednosti, dobljenih za Srednjo Evropo (Gey & Franke 1970, 1—9) in za Postojnsko jamo (R. Gospodaric 1972, 92—98), ki znaša 7 do 13 mm na 100 let. Viri: L. Bertarelli & E. Boegan 1926; F. Habe 1970; M. Boon 1962; A. S 1 e j k o 1957 in Osnovna speleološka karta Vrhnika 2 c, 1 : 25 000. SI. 31. Vhodna odprtina Jame II v Grapi, nastala v močno prepokanem apnencu Abb. 31. Eingangsöffnung der Höhle Jama II v Grapi in stark zerklüftetem Kalkstein 9. Jama II v Grapi, kat. št. 1018 (si. 15) Osnovna speleološka karta Vrhnika 2 c, 1 : 25 000 X - 75 745 globina — y - 33 960 dolžina 17 m z - 511 m Vhod v jamo leži 5 m nad Jamo I v severozahodnem delu navpične stene v Grapi (si. 31). V vhodnem delu dosega jama višino 2,5 m. Na stenah in stropu so ohranjene erozijske kotlice. Tla so prekrita s prstjo in glino. Skladi slemene v zahodno-vzhodni smeri in padajo v kotu 40" proti severu. Horizontalna jama je bila nekdaj povezana z Jamo I, danes pa so to zvezo sedimenti zatrpali. Kot ponorna jama pomeni kratko vmesno fazo pri poglabljanju Belščice. Vse doslej opisane jame so stalne ali pa občasne ponorne jame na meji med flišem in apnencem. Nastale so v recentni fazi razvoja hidrografske mreže ob stu- denskem flišnem zatoku, ali pa se v svoji sedanji funkciji prištevajo k tem, čeprav spadajo posamezni njihovi odseki v starejšo fazo razvoja. Tak je primer pri jamskem sistemu Jama I v Orapi. V starejši fazi razvoja tega ozemlja pa so se razvile v uravnanem svetu jame, ki so nekdaj opravljale funkcije vodnih jam. Leže predvsem za največjimi sedanjimi ponornimi jamami v Bezgovcu. O njihovi funkciji bomo govorili kasneje pri opisu morf ološko-hidrograf skega razvoj a. 10. Jama I v Bezgovcu, kat. št. 3532 (si. 33) Osnovna državna karta 1 : 5000, Postojna - 33 X - 74 880 y - 36 830 z - 558 m globina 10 m dolžina 54 m SI. 32. Jama I v Bezgovcu (kat. št. 3532). Vidni sta obe vhodni odprtini ob razpoki, vmes naravni most Abb. 32. Höhle Jama I v Bezgovcu (Katasterzahl 3532)i. Beide Eingangsöffnungen an der Spalte, dazwischen die Naturbrücke SI. 34. V dvorani Jame I v Bezgovcu je ob steni široka previsna sigova polica, ki kaže na nekdanje više ležeče jamsko dno Abb. 34. Höhle Jama I v Bezgovcu. Im Saal an der Wand ein breites uberhangendes Gesims aus Sinter, das auf einen ehemals höher gelegenen Boden der Höhle hinweist Poševna jama ima dva vhoda. Prvi vodi v 22 m dolg jugovzhodni rov, ki je poln podornega grušča in konča slepo. Številne stenske in stropne kotlice kafejo na njegovo nekdanjo vodno funkcijo. Onstran manjšega naravnega mostu (si. 32) je vhod prek 10 m globoke stopnje v večji dvoranski prostor, dolg 16, širok 10 in visok do 10 m. Njegova tla so prekrita z gruščem, flišnim peskom in glino. Južna stran dvorane je močno zasigana. Ob steni je viseča široka sigasta polica (si. 34), ki nazorno kaže, kako visoko je nekdaj segal v jami sediment, ki je bil pozneje odnesen. Manjša, nekaj metrov dolga in nizka rova na južnem kraju dvorane sta zadelana s flišno' glino. Jamo so izvotlile tekoče vode ob lokalni razpoki dinarske smeri. 50 11. Jama II v Bezgovcu, kat. št. 3533 (si. 33) Osnovna državna karta 1 : 5000, Postojna - 33 X - 74 735 globina 20 m y - 36 735 dolžina 66 m z - 558 m Jama leži na uravnavi 550—560 m. Vhod je na dnu 6 m visoke navpične stene, visok le 1 m. Vhodni rov je izdelan v nizki pasaži z značilnim erozijskim profilom (si. 35). Tla so prekrita s podornim gruščem. Po 20 metrih preide jama v vodoravni, 4 m visoki in do 8 m visoki strop. Ob prehodu v ravni del so tla zasigana, v vsem ostalem delu pa na debelo prekrita s flišno glino. Rovi so izdelani ob treh prelomnih razpokah severno-južne smeri, polni stenskih in stropnih kotlic. Začetni rovi v SI. 35. Komaj meter visok erozijski vstopni rov v Jamo II v Bezgovcu. Kljub precejšnji zasiganosti so vidne erozijske kotlice Abb. 35. Kaum 1 m hoher durch Erosion entstandener Eingangsgang in die Höhle Jama II v Bezgovcu. Erosionskolke sind trotz der fortgeschrittenen Versinterung sichtbar M, SI. 36. Vhod v Jamo III v Bezgovcu, izdelan ob drsni ploskvi Abb. 36. Längs einer Harnischfläche entstandener Eingang der Höhle Jama III v Bezgovcu poševnem hodniku so ohranili prvotni erozijski profil, spodnji del pa je razširjen v večje zasigane prostore, kjer so ponekod še vidne erozijske kotlice. 12. Jama HI v Bezgovcu, kat. št. 3534 (si. 33) Osnovna državna karta 1 : 5000, Postojna - 33 X - 74 675 globina 14 m y - 36 650 dolžina 24 m z - 554 m Na uravnani polici 550 do 560 m je na kraju komaj 15 m dolge dolinice, razvite ob drsi severno-južne smeri pod 6 m visoko navpično steno značilen vhod v jamo (si. 36), ki je kljub močnemu mehaničnemu preperevanju ohranil tipičen profil erozijskega rova. Strmo, z gruščem prekrito vhodno pobočje preide v večji prostor višine do 6 m. Ob prehodu iz zgornjega dela jame v spodnji se je ob 3,5 m globoki stopnji ohranil izrazit erozijski profil (si. 37). Spodnji zaključni prostor v jami je pokrit z gruščem in flišno glino. Tik pod stopnjo je manjše 3,8 m globoko korozijsko brezno. Na kraju se zoženi rov konča s 6 m visokim zasiganim kaminom. Strop in stene spodnjega prostora prekriva temna siga. V vsej jami je vidno močno mehanično SI. 37. Erozijski profil v Jami III v Bezgovcu pred 3,5 metrsko stopnjo Abb. 37. Erosionsprofil der Höhle Jama III v Bezgovcu vor der 3,5 m hohen Stufe SI. 38. Dvojni vhod v Jamo IV v Bezgovcu na kraju manjše vrtače Abb. 38. Doppelter Eingang in die Höhle Jama IV v Bezgovcu am Rande einer kleineren Doline preperevanje. Zaradi svoje lege se v vhodnem delu in po pobočju vse do že omenjene stopnje ohrani veliko snega. 13. Jama IV v Bezgovcu, kat. št. 4107 (si. 33) Osnovna državna karta 1 : 5000, Postojna - 33 X - 74 840 globina 16 m y-36 590 dolžina 119 m z-555 m Jama leži na isti uravnani polici kot ostale tri jame v Bezgovcu, v neposredni bližini ponora Potoka v Jelovcu. Dvojni vhod v jamo z vmesnim naravnim mostom (si. 38) se odpira na severnem kraju manjše vrtače (562 m višine) v višini 555 m. Takoj za vhodom se jama prevesi v 5m globoko poševno stopnjo, ki je vsa v podornem grušču. Rov se spušča v jugovzhodni smeri do točke 3, kjer se obrne v vzhodno smer Tla tega dela so v lepih sigastih ponvicah. V ostrem kolenu se rov nato obrne v 13 Acta earsologica 193 SI. 39. Zelo lepo zasigana Jama IV v Bezgovcu z značilnim erozijskim profilom in žlebastimi pasovi, ki kažejo na erozijsko delo ponikajoče vode Abb. 39. Die schön versinterte Höhle Jama IV v Bezgovcu mit charakteristischen Erosionsprofil und Rinnengürtel, die auf die Tätigkeit des fliessenden Wassers hinweisen SI. 40. Podor je zatrpal Zlebasto dvorano. Kljub zasiganosti so vidne erozijske kotlice, ki kažejo na odtok vode (Foto J. Sajevic) Abb. 40. Ein Einsturz hat den Rinnensaal (Žlebasta dvorana) in der Höhle Jama IV v Bezgovcu verschüttet. Trotz der Versinterung sind die Erosionskolke sichtbar (Foto J. Sajevic) SI. 41. Sigov slap v Kaminskem rovu v Jami IV v Bezgovcu (Foto J. Sajevic) Abb. 41. Sinterfall im Kamingang der Höhle Jama IV v Bezgovcu (Foto J. Sajevic) severovzhodno smer in preide v večjo Zlebasto dvorano. Ob vhodu vanjo je mogočen kapniški steber. Rov ima izrazit erozijski profil s številnimi kotlicami. Posebnost tega rova so žlebasti, nekaj dm globoki erozijski pasovi (si. 39). V 4m visoki steni je vidnih 5 takih žlebastih pasov, ki kažejo na postopno zarezovanje vode in ustvarjanje jamskega prostora. V žlebovih 4. pasu so se ohranili debelejši flišni prodniki, vezani s sigo v višini 1,5 m nad sedanjimi jamskimi tlemi. Ti prodniki kažejo, kako visoko so segali sedimenti v eni prejšnjih erozijskih faz. Gornji del Žlebaste dvorane, razcepljen v vzhodni in severni krak so zatrpali večji podori (si. 40). Kljub temu pa so v zasiganih stenah vidni sledovi rečne erozije. V nadaljnji fazi razvoja si je voda izsilila pot navzdol v spodnjo Kapniško dvorano, v katero vodi 5 m globoka stopnja. Dvorana je močno zasigana in slepo konča. Vanjo se steka tudi izredno zasigan Kaminski rov (si. 41), preko katerega se napaja na 16 m globokem dnu jame kotanja kapniške vode. Tekoča voda se danes preliva s Potoka v Jelovcu v nižjem neznanem nivoju pod jamo. 14. Beloglavka, kat. št. 744 (pril. 3) Osnovna državna karta 1 : 5000, Postojna - 33 X - 74 795 globina 58 m y - 36 615 dolžina 344 m z - 560 m Raziskave 11. 8. 1949 do globine 18 m in dolžine 60 m, 30. 9. 1962 do globine 42 m in dolžine 164 m, 3. 4. do 1. 5. 1973 do globine 58 m in dolžine 344 m. Vhod v jamo je ob prelomu pod skalnim robom uravnave 560 m, ki tvori pobočje večje vrtače v globini 549 m. Dvometrska navpična stopnja vodi v ozek poševen jamski hodnik z izrazitim erozijskim profilom višine 2 do 3 m in širine en meter, poln erozijskih kotlic. Stene in strop tega hodnika so prevlečene s sivo koralasto sigo, tla pa so prekrita s preperelim gruščem. V spodnjem delu te proti severu potekajoče pasaže se odpira kratek stranski rov, ki slepo konča, zatrpan s flišno glino. Pred točko 6 preide hodnik v večji prostor (višine do 4 m) in se nato ob ozki lisičini obrne v južno smer. Tod se začenja gornja etaža Beloglavke, nastala ob veliki navpični drsi v severno-južni smeri. Ob njej se je razvil 25 m dolg in do 8 m širok podolgovat dvoranski prostor, ki doseže v sredini višino do 10 m. Ob vzhodni drsni steni so se izredno ohranili že delno zasigani erozijski pasovi v obliki stopničastih poličk (si. 42), ki kažejo na nekdanjo vodno funkcijo jame. Najnižji del gornje etaže, kjer je nekdaj voda ponikovala, je v višini 536 m, medtem ko segajo nedostopne razpoke na dnu tega dvoranskega prostora vsaj do globine 525 m. Dvoranski prostor je močno zasigan. tla so na debelo prekrita s sigo, le v najnižjem delu je sprijet grušč, med katerim vodijo ob desni, zahodni steni zatrpani kanali znatno nižje. Vzrok nastanka tega večjega prostora je v tem, da je vzhodna stena v osrednjem delu dvorane izdelana v močno pretrtih skladih. Prav zato imamo v najnižjem delu tega prostora večji, delno zasigan podorni gruščnati stožec, ob steni pri točki 8 pa so vidni nedostopni nižji kanali, ki vodijo v spodnje, nedostopne etaže jame, kamor se sedaj odteka kapniška voda. Podoma dvorana se ob južnem koncu strmo dviga navzgor in prehaja v ozki rov Lisičino. Prvim obiskovalcem se je tu končala jama. Z odstranitvijo nekaj stalagmitov in delnim izkopom v flišni glini pa se nam je posrečilo prodreti še naprej. Tod je ob kompaktni drsi vidna 1 m široka plast tektonske breče, ob kateri si je voda izdolbla pot v nadaljnji del jame. Lisičina je le 15 m dolg rov, komaj pol SI. 42. Stopničaste erozijske poličke v drsni steni Podorne dvorane v Beloglavki Abb. 42. Stufenförmige Erosionsgesimse in der Harnischwand des Versturzsaales (Podorna dvorana) der Höhle Beloglavka SI. 43. Erozijski rov s pasovi ob petmetrski stopnji v Blatnem rovu v Beloglavki Abb. 43. Gang mit Erosionsgürteln in der Höhle Beloglavka bei der Fünfmeterstufe im Lehmgang (Blatni rov) metra širok in 2 m visok, zatrpan s flišno glino in drobnim peskom. Koncem te pasaže (pred točko 17) je voda odložila flišne prodnike, ki dosegajo velikost 5X3X2 cm, kar dokazuje na večjo transportno moč ponikujočega potoka. Ob istem prelomu kot v Podorni dvorani je tudi izdelan rov onstran Lisičine, Kapniška dvorana, ki je 25 m dolga in do 5 m visoka. Je lepo zasigana, številni kapniški stebri v njej pa so prepokani, kar kaže na recentne premike tal. Kljub močno zasiganim stenam so še vidni erozijski pasovi. Strop ima obliko žlebastega korita. Vzhodna stena ima poleg manjših erozijskih kotlic, ki kažejo na tok navznoter, 5 izrazitih horizontalnih erozijskih pasov. Kapniška dvorana se slepo konča ob podoru. Koncem Lisičine se rov pri točki 16 ostro obrne proti severovzhodu in se strmo spušča v Zasigani rov, izdelan v prelomni razpoki. V njem so stene, strop in tla prevlečena z debelo sigo. Žlebasti strop je visok do 5 m, v stenah pa so ohranjeni štirje zapovrstni erozijski pasovi. V spodnjem delu Zasiganega rova se pojavlja debelo sedimentirana glina. Ob točki 20 se jama obrne naravnost proti severu. Tu prehaja v Blatni rov preko dveh, 2 in 5 m globokih stopenj. Rov postaja vedno širši in višji ter doseže širino 4 in višino do 11 m. V njem so še posebej izraziti 4 erozijski pasovi s številnimi facetami (si. 43). Na kraju Blatnega rova se obrne jama v vzhodno-zahodno smer. V žepu podobnem rovu (točka 26—28) je sedanja požiralniška cona visokih voda, ki pritekajo s severne strani v ta rov. V treh končnih razvejanih krakih, nastalih ob vzporednih prelomih, kažejo prečni profili širine do 1 in višine do pol metra na mlade recentne rove. Zaliva jih občasno voda, ki pritiska ob visokih vodah s severa s strani Potoka v Jelovcu. Na to kažejo erozijske kotlice, ki so tod usmerjene v obratni smeri. Genetično imamo v Beloglavki opravka z dvema razvojnima fazama. V starejšo fazo lahko prištevamo vso jamo do točke 30, v mlajšo fazo mlade razvejane rove, ki so strukturno različni od ostalih jamskih rovov. Medtem, ko je Vhodni rov v glavnem ohranil svojo prvotno obliko, je jama v Podorni dvorani ob močno premaknjeni drsni ploskvi izgubila prvotno podobo erozijskega rova. Zaradi tektonsko močno pretrte zahodne stene je prišlo do večjih po-dorov, ki so zatrpali nižje odvodne kanale. Prelomna drsna ploskev je vidna tudi na površju ob vzhodnem robu vrtače. Podor je zatrpal tudi rov ob izhodu iz Podorne dvorane v Zasigani rov. Vode so si morale izsiliti svojo pot skozi Lisičino, ob katere koncu je sedimentiran že omenjeni flišni prod in pesek. Kapniška dvorana, ki se slepo konča, je le kratek podaljšek proti jugu usmerjenega toka. Dvo- in petmetrska stopnja v Blatnem rovu sta delo kapniških voda, ki so pronicale skozi strop v Podorno dvorano. V tej fazi, kmalu po podoru, se je voda že prestavila v nižje kanale, Belo-glavka pa je tako prenehala opravljati funkcijo vodnega rova. Se pozneje so visoke vode, ki so pritiskale s Potoka v Jelovcu v razvejane razpoke, odlagale debele Sedimente flišne gline in ponirale v jami na mestih, kjer je bila že v prvi fazi ponorna cona jame. Na usmerjenost vodic iz smeri Potoka v Jelovcu kaže tudi smer erozijskih kotlic, obratno od smeri kotlic v starejšem delu jame. 15. Jakobova luknja, kat. št. 780 (si. 15) Osnovna državna karta 1 : 5000, Postojna - 32 X - 74 500 globina — y - 35 315 dolžina 27,5 m z - 540 m SI. 44. Vhod v Jakobovo luknjo z značilnim erozijskim profilom Abb. 44. Eingang der Höhle Jakobova luknja mit charakteristischem Erosionsprofil Nad Matičkovo ogrado je skalni zatrep s prepadno steno, za katero je izdelana višja terasa v višini 540 m. Tod je južno od manjše vrtače vhod v Jakobovo luknjo. 3 m širok in 2,5 m visok vhod (si. 44) kaže na izrazito nekdanjo vodno' funkcijo jame. Levo od vhoda je ozek rov, ki pride v jamo v steni en meter od tal. 10 m od vhoda je v stropu kamin, ki vodi do površja. V dolžini 12,5 m od vhoda so tla ravna, prekrita z ilovico in flišno mivko. Ob meter visoki stopnji pa se rov zoži in preide končno v ozko razpoko, zadelano s peskom in. glino. Kljub temu, da je jama izpostavljena mehaničnemu preperevanju, pa so> še vedno dobro ohranjene tipične oblike erozijske jame, predvsem številne manjše in večje erozijske kotlice. Skladi slemene v dinarski smeri in padajo v kotu 30" proti severu. Jama ima ime po delavcu belske žage, ki je hodil sem prenočevat. 16. Brezno v Globošaku, kat. št. 4108 (si. 14) Osnovna državna karta 1 : 5000, Postojna - 34 X - 75 765 globina 7 m y - 37 635 dolžina 5,5 m z - 555 m Brezno leži med dvema večjima vrtačama na pobočju sinklinalne doline, ki vodi proti Pivki jami. 7 m globoko brezno je nastalo ob lokalni razpoki dinarske smeri. Skladi v breznu padajo v kotu 20» proti NW. Jugovzhodna, močno pretrta stena je navpična in od nje izvira debel grušč, ki prekriva poševno pobočje in dno brezna. 17. K u r o v C a , kat. št. 3633 (si. 15) Osnovna državna karta 1 : 5000, Postojna - 34 X - 75 500 globina 4 m y - 35 775 dolžina 22 m z - 625 m Jama je korozijskega nastanka ob močno pretrti coni predjamskega preloma. Leži v zgornjekredni luski nad dolinko Studenske vode. Komaj 1 m visoki vhod v jamo prehaja v močno pretrt jamski prostor, ki je ponekod koralasto zasigan. Tla so prekrita z gruščem, v zadnjem delu jame pa je avtohtona rdeča ilovica. Morfološko-hidrografski razvoj (priloga 1, 4) Že A. Me lik govori v svoji študiji o pliocenski Pivki (1951, 17—38) o več suhih dolinah, ki drže iz Postojnske kotline proti Planinskemu polju. Prva taka dolina so Postojnska vrata. Druga nizka proga se vleče ob vznožju Hrušice z najvišjim prevalom v višini 660 m pri Strmici. A. M e 1 i k navaja, da je to podolje, po katerem naj bi se gibala proti Planinskemu polju rečica čez Studeno in Strmico. I. Gams (1965, 61—101) poudarja v svoji razpravi, da razmeroma nizek svet, ki se vleče čez Studeno, Strmico proti Planini, nima značaja suhe doline, saj je podoben nižji svet ob stiku med dolomitom in apnencem ter ilišem običajen pojav. Pri Strmaškem polju torej nimamo opraviti z nekO' fluvialno zasnovo. Po Gamsu je ta dolomitna kvartarna ravnica (si. 45) — majhno polje na dolomitni podlagi — produkt ploskovne denudacije, ki je bila poleg korozije poglavitni činitelj na krajevno zdrobljenih dolomitnih skladih. Tudi P. H a b i č (1968, 168—169) omenja to značilno robno uravnavo v pretrtem dolomitu ob prediamski prelomnici, katere zasnova pa je vezana na starejša m-orfogenetska dogajanja v Postojnskih vratih. Za sedanji značaj robne police so bili predvsem merodajni periglacialni procesi, v katerih je bilo pospešeno polzenje drobirja po dolomitnih bregovih in nanašanje na robno ravnico. Pogled na celotno pokrajino s pobočja Planinske gore (si. 45) kaže, kako prehaja Strmaška ravnica ob strmi stopnji v konkavno izoblikovan svet studenskega flišnega zateka v obliki plitve kadunje, kjer je mogla najti pliocenska predjamska rečica svojo naravno pot prek Postojnskega krasa v svetu studenskega flišnega zatoka in od tod v smeri proti Pivki jami po svetu studenske sinklinale. Sicer pa tudi A. Me lik navaja (1951, 28), da je v novejši pliocenski dobi vodna zveza potekala južneje od Strmice v smeri prek Studenega proti Pivki jami. Stara predjamska rečica, ki je izvirala na Hrušici nedaleč od Podkraja, je očividno tekla mimo Belskega in južno od Studenega proti jugovzhodu. R. Gospodarič& P. H a b i č (1966, 23) navajata v razpravi o razvoju ponornega sistema pri Postojni najnižjo zarezo v vsem apniškem obrobju med Postojno in flišnim zatokom južno od Studenega, medtem ko meni I. Gams (1965, 65) da ta reliefna oblika nima značaja suhe doline, ampak da je kraško preoblikovana, tako, SI. 45. Pogled s pobočja Planinske gore na Strmaško ravnico in na vglobljeni studenski flišni zatok nastal med strmaško dolomitno stopnjo in flišnim hrbtom Trebeži (560 m) Abb. 45. Blick vom Hang des Berges Planinska gora auf die Quartärebene von Strmica und die eingetiefte Flyschbucht von Studeno zwischen der Dolomitstufe von Strmica und dem Flyschrücken Trebeži (560 m) da so popolnoma zabrisani sledovi fluvialnega reliefa. R. Gospodarič & I. H a b i č (1966, 23) pa sta prav v tem svetu na obeh straneh Magdalenske suhe doline ugotovila višje skalne police z izrazitimi ježami, ki segajo v višino 580 do 600 m. Pri proučevanju morfološkega razvoja postojnske stopnje sta ugotovila sledove erozijskega vrezovanja ob postopnem prelaganju ponikalnic od višine 570 do 510 m. Ti erozijski sledovi na kraškem površju se ujemajo z ustreznimi podzemeljskimi kanali in s terasami v flišu (1966, 23). Pribiti je treba že ob začetku naših izvajanj, da razvoj ponornega sistema pri Postojni ob južnem, robu Postojnskega krasia ne moremo primerjati z razvojem severnega roba v studenskem flišnem zatoku, ki se je razvijal v velikem delu zase. Vode studenskega flišnega zatoka izginjajo v podzemlje Postojnskega krasa višje kot pri Postojni, in Velikem Otoku. Do tega sklepa je v svojem raziskovanju prišel tudi R. G o s p o da r i č , ki v svoji študiji »O razvoju jam med PivškO' kotlino in Planinskim poljem v kvartaru« dostopni doslej v tipko- pisu (1973, 37), objavljeni pa v dopolnjeni obliki v tej knjigi »Krasoblovnega zbornik«, navaja, da ne moremo recentnih ponornih rovov primerjati med seboj po nadmorski višini; odpade pa tudi primerjava fosilnih ponornih jam, ker so lahko višinske razlike še večje. V začetni fazi je zasnova voda v zgornji pliocenski dobi enotna. Od pred-jamskega prostora se je ob severnem robu Pivške kotline mimo Belskega in Studenega v prostoru studenske sinklinale gibala voda proti Pivki jami in se združila z vodami, ki so tekle preko Ravbarkomande v smeri proti Planinskemu polju. V tej suhi dolini je danes dno v višini 560 do 580 m; pelje mimo Pivke jame in je izredno opazna s postojnske strani (si. 46). Na njej so se ponekod ohranile ježe, zasledili pa smo ob njej zlasti v začetnem delu krajše slepe dolinke s ponomo steno. V tej razvojni fazi je fliš zapolnjeval vsaj do te višine ves prostor med Pred jamo in studensko sinklinalo. Vode so uravnavale severna pobočja Postojnskega krasa od Polhovice in Suhega vrha do studenske sinklinale. Na to kaže obsežna uravnava v višini 575—560 m, ki spremlja vse severno pobočje Postojnskega krasa, kot tudi pobočja doline v studenski sin-klinali. Nekako v to višino postavljata R. Gospodarič in P. Habič (1966, 25) zasnovo postojnske stopnje in Mačkovske suhe doline. V tej fazi so vode še tekle površinsko na področju studenske sinklinale. V ta proces fluvialne uravnave pa ni bil vključen svet Strmaške ravnice, ki se Širi v višini 640—680 m in ga je preoblikovala le ploskovna denudacija. Vode, ki so prihajale s pobočja Sv. Lovrenca (1119 m) so se izgubljale v sami ravnici in v robnih krednih apnencih. Nekako v višini 580 m pa so vode v predjamskem prostoru z erozijO' dosegle robne apnence in začele vtekati vanje. V tej fazi je nastajala uravnava na Vrheh (terasni nivoji od 560 do 580 m) in z njo se začne ustvarjati razvodje med Lokvo in Nanoščico (R. Gospodarič & P. Habič 1966, 25). Vode, ki so se dotlej gibale v Podgori proti vzhodu, so bile pritegnjene v ponorne razpoke pri Predjami in pozneje v Grapi, ko so dosegle tamkajšnje apniške sklade v višini 550 m. Hrbti širokih terasnih nivojev v višini 560—575 m od Hribov in Trebežev pa vse do Studenega določno nakazujejo smer odtoka proti jugozahodu, od Belske žage pa se obračajo nato proti severozahodu proti Grapi. Zlasti je ta nivo izrazito ohranjen v dolomitu vse iznad Studenega, pod Pecami in severno od Belskega (pril. 1). V tej razvojni fazi je nastajal v 1,3 km dolgem sistemu Jame I v Grapi Severni rov z vhodom v višini okrog 535 m, še danes viden v vzhodni steni v Grapi (si. 30) ^ obliki polkrožnega nekdanjega vhodnega stropa. Vade z dolomitnih pobočij Sv. Lovrenca in s fliša so tekle do roba Postojnskega krasa, kjer so vse do faze uravnave v višini 560 m še tvorile enoten tok, ki se je ob tem apniškem robu gibal proti zahodu v prostor Belščice. V fazi terasne uravnave 560 do 550 m pa se je pretrgal enotni tok Belščice iz flišnega zatoka. Potočka Jamnik in Ponikve sta takrat še tekla ob robu te uravnave proti potoku v Jelovcu; na tej uravnavi so začele vode ponikati in ustvarjati ponorne jame v Bezgovcu. Pretrgana je bila enotna površinska vodna zveza z Belščico. Zahodni potočki zatoka, ki so dobivah le kratke vodice s terasnega hrbta Trebežev, so ustvarili le ozke terasne nivoje in se v tej fazi še kot enoten tok odtekali v Belščico. Ko so dosegli višino okrog 540 m pa bo jih pritegnile razpoke v apnencu. Razen kratke Jakobove luknje nad Matičkovo ogrado ni tod ponornih jam. Za vse jame v Bezgovcu, ležeče na terasni uravnavi od 550 do 560 m, SI. 46. Pogled z viadukta avtoceste pri Postojni na dolinsko zajedo — fosilno dolino, ki vodi mimo Pivke jame do flišnega zatoka pri Studenem Abb. 46. Blick vom Viadukt der Autobahn bei Postojna auf das fossile Tal, das an der Pivka jama vorbei zur Flyschbucht von Studeno führt so značilne strme vhodne pasaže, ki vodijo v vodoravne podzemeljske prostore v globini okrog 540 m. Flišna glina in fHšni prodniki v njihovih rovih pričajo o erozijskem delu teh voda, ki so tudi danes ohranile strme padce ob prehodu v notranjost. Tt> kaže zlasti voda Potoka v Jelovcu, ki na razdalji dobrih 100 m do razvejanih kanalov Beloglavke pade kar za 40 metrov. Vse jame v Bezgovcu so usmerjene proti jugu. Največja dosežena globina je v Beloglavki (502 m) in je še nižja od globine vodoravnega dela rovov v Medvedji jami, za katero meni R. Gospodaric (1973, 35), da jo je bolj primerno po nastanku vzeti na ponikanje vode iz studenske (severne) kot pa iz zagonske (zahoidne) strani. Kot že rečeno, se je v fazi vrezovanja teh ^potočkov enotni rečni tok razbil v vrsto potočkov, ki so vsak zase začeli ustvarjati svojo slepo dolino. Namesto odnašanja proti zahodu, se je začelo vrezovanje proti jugu in odnašanje flišnega materiala v nastajajoče ponore in obrobne jame. Razvijati se je začela podoba flišne kadunje — plitve sklede — (si. 45) med strmaško dolomitno stopnjo na severovzhodu in 560 m visokim flišnim hrbtom Trebeži na jugozahodu. Vsi ■1 i potočki SO tako izdelali svoje dolinice v nivoju 550 m do. 540 m, ponorna mesta pa so v višini okrog 537 m. V isti višini ponirajo tudi potočki, ki prihajajo IZ ozkih flišnih grap zahodno od motela Erazem. Edino ob požiralniku za Erazmom, ki priteka z razvodnega hrbta flišnih Trebeži (560 m) se je razvila 3 m visoka zatrepna apniška stena, vsi drugi požiralniški občasni potočki pa pomkujejo v manjših rupah ob stiku z apnencem. Flišni svet ob križišču pri motelu Erazem (kota 531 m) se je razvijal v postpliocenski dobi kot posebna SI. 47. Tretja razvojna faza Potoka v Jelovcu, kjer so pod petmetrsko navpično steno se danes vidni zatrpani vhodi v nekdanje požiralne rove Abb. 47 Dritte Entwicklungsphase des Tälchens des Baches Potok v Jelovcu wo unterhalb der 5 m hohen Wand noch heute die verrammelten Eingänge ehemaliger Schlucklöcher sichtbar sind SI. 48. Sklep nekdanje slepe doline Strukljevega jarka, kjer je nekdaj voda ponikovala. Podobno situacijo najdemo ob vsem stiku fliša in apnenca v studenski uravnavi za vsemi sedanjimi potočki Abb. 48. Schluß des ehemaligen Blindtales Strukljev jarek, wo früher das Wasser versickerte. Eine ähnliche Situation ist in der Einebnung von Studeno in der ganzen Kontaktzone zwischen Flysch und Kalkstein bei allen jetzigen kleinen Bächen zu beobachten vglobljena pokrajinska enota med 580 m visokim hrbtom Na vrheh na severu, zahodnim flišnim razvodnim hrbtom Trebeži in vzhodno apnisko Polhovico, ki je najzahodnejši del Postojnskega krasa. Ttidi s tega sveta so odtekale vode povrhnje mimo Belske žage v Belščico. Ob vrezovanju nivojev okrog 550 m je nastajala edina kratka ponorna jama Jakobova luknja, katere vhod je usmerjen tako, da je mogla vanj vtekati voda s flišnega sveta okrog motela Erazem. Prav v tem se z bruhalniki pred Belsko žago pojavljajo površinske in podzemeljske bifurkacije med jadranskimi in črnomorskimi vodami. Po svojem nivoju je tod najnižja e&tavela v Kozarjevi ogradi, ki z višino 521,5 m dosega nivo aluvialne Belščice in pomeni v bistvu nadaljevanje obglavljene Belščice ob zahodnem robu Postojnskega krasa. Podolžni profil od Potoka v Jelovcu do jame Beloglavke (pril. 3) na nivoju 550 do 560 m daje zanimiv vpogled v morfološki razvioj tega sveta na stiku med flišem in apnencem v kvartaru: I. faza: nastanek Beloglavke v višini 560 m. Izdelale so jo skupne vode potokov Jamnika, Ponikev in Potoka v Jelovcu ob prelivanju s fliša na apneno uravnavo višine okrog 560 m. II. faza: Nastajanje Jame IV v Bezgovcu v višini 555 m, ko so še vsi trije potočki tvorili enotno rečic». Kratka doba tega vrezovanja pa je zapustila v jami le malo flišnih sedimentov. Dokaz o precejšnji transportni moči vode so večji flišni prodniki, ohranjeni na stenah Zlebaste dvcxrane. III. faza: Ponovno zarezovanje voda je v višini 551 m ustvarilo 5 m visoki skalni zatrep, v katerem £>.o še izginjale skupne vode vseh treh potočkov (si. 47). IV. faza: I>vometrski skalni zatrep v višini 545 m so že izdelale vode Potočka v Jelovcu. Ponikve s potokoma Jamnik in Ponikve sio se razvile v samostojno slepo dolino, s skupnim ponorom, 1 m do 2 m nad sedanjim ponorom. V. faza: Nastanek recentnega ponora ob sedanji višini 537 m. Časovno kratka faza je mogla ob ponorih izdelati sorazmerno kratke in nizke jamske rove, ki se že po nekaj metrih končajo z oidtočno sifonsko kotanjo. V njih je tudi sorazmerno malo flišnih sedimentov. Tak razvoj je doživljal tudi ostali svet studenskega flišnega za toka, le s to razliko, da so manjše vode in dolgotrajnejši pretok v Belščico ustvarile manj razvojnih faz. Tipičen primer za ta razvoj je Strukljev jarek, kjer je za sedanjim ponorom izredno markanten zaključek nekdanje slepe doline tik ob robu apnenih skladov (si. 48). Sedanji požiralniki so v grezih še pred apnenim robom začeli ponikovati v notranjost, kar kaže na tenko plast flišnega pokrova, ki tod trans-gredira na apnence. Kratki zaključki Svet studenskega flišnega za toka predstavlja v Postojnski kotlini posebno morfološko enoto, vloženo med dolomitni svet pod Sv. Lovrencom (1119 m) na severu in kredni apniški rob Postojnskega krasa na Jugu. Zanj je še tipično, da leži v svetu predjamskega preloma, ki je bistveno vplival na strukturo površja in podzemlja. Iz tega sveta je treba izključiti Strmaško kvartarno ravnico, ki se je samostojno razvijala kot produkt ploskovne denudacije dolomitnih pobočij in se amfiteatralno umikala od tod potekajočega krednega roba. Ostala je v višini 640 do 660 m. Po vseh znakih sodeč, kakor ugotavljajo raziskovalci, se je pliocensko odmakanje s severnega roba Pivške kotline vršilo v prostoru od Hrušice preko Predjame, Belskega in Studenega v jugovzhodni smeri po studens.ki sin-klinali. Takrat so studenski flišni zatok zapolnjevali flišni sedimenti vsaj do višine 580 m in se je voda lahko prelivala na uravnani svet Postojnskega krasa v smeri proti Planinskemu polju. Ko so se vode v tem flišu zarezale do apniških skladov pri Predjami v višini pod 580 m in pozneje v Grapi v višini okrog 550 m, se je začela voda flišnega sveta gibati v obratni smeri proti zahodu in ponikanju postopno ustvarjati podzemeljski svet Predjame in pozneje v Grapi. Posebno markanten je nivo 540 do 560 m, ki -je tu, v severnem delu Postojnske kotline na široko zastopan. Do tega nivoja se je flišni zatok odimakal normalno, po površinski poti z enotnim tokom Belščice. Te vode so ob robu Postojnskega krasa na studenski strani uravnavale apniški svet v višini 550 do 560 m. V to razvojno fazo spada nastanek Severnega rova Jame I v Grapi in začetek poniranja voda v Bezgovcu, kjer se začne obhkovati najdaljša jama tega predela, Beloglavka. Nekdanja enotna Belščica je obglavljena, začno se v nivojih 550 do 540 m ustvarjati samostojne SI. 49. Meja med flišem in apnencem, ki jo spremljajo številni grezi in ponorne rupe. Situacija ob Kozarjevi ogradi (v ozadju), spredaj Matičkova ograda z estavelo Abb. 49. Grenze zwischen Flysch und Kalkstein, begleitet von zahlreichen Erdfällen und Schlucklöchern. Im Hintergrund die Kozarjeva ograda, vorn hinter der Stange die Matičkova ograda mit der Estavelle slepe dolinice, katerih nebdanji ponori na kraju dolinic leže še na apnencu in se končno pomaknejo v višini 537 m v flišni svet, kjer skozi tenki flišni pokrov pred apniškim robom uhajajo vode v kraško notranjost. Ob primeru Potoka v Jelovcu smo spoznali pet razvojnih faz. Tako se je ob odnašanju flišnega gradiva iz zatoka razvila flišna kadunja, podobna vglobljeni skledi. Nagnjenost v dve smeri pa označuje obe fazi razvoja. Svet polagoma pada proti zahodu v smeri doline Belščice in je vglobljen ob stiku med apnenci in flišem ob južnem robu. V samem apneniškem robu Postojnskega krasa je zanimiva ugotovitev, da so' se jame razvile predvsem ob vzhodnem kraju studenskega zatoka, medtem ko je zahodni apniški svet Polhovice skoraj brez jam in so razvite le redke vrtače. Tudi glede vrtač je svet za vzhodno skupino potočkov zatoka izredno bogat, saj je na primer na področju Cerkvenije okrog 80 vrtač na km^. Mejo med flišem in apnencem spremljajo številni grezi in ponorne rupe, ki kažejo na svojevrstno razvojno pot tega sveta, pogojeno po litoloških in hidrografskih posebnostih flišnega zatoka (si. 49). 14 Acta carsologlca 209 Zusammenfassung DIE MORPHOLOGISCHE, HYDROGRAPHISCHE UND SPELÄOLOGISCHE ENTWICKLUNG DER FLYSCHBUCHT VON STUDENO Das Pivkabecken kann als das hydrographische Dach des Innerkrainer Karstes angesehen werden. Den größten Teil des flyschbedeckten Beckens und des verkarsteten oberen Pivkagebietes entwässert die Pivka mit ihrem Nebenfluß Nanoščica zum bekannten Ponor am Eingang zur Höhle von Postojna; sie gehört somit dem Einzugsgebiet des Schwarzen Meeres an. Speläologische Untersuchungen im Randgebiet des kleinen Poljes von Sajevče, das einen Teil des Pivkabeckens bildet, haben dann gezeigt, daß das Bächlein Sajevščica gegen Süden zur Innerkrainer Reka abfließt (F. H a b e & F. Hribar 1962). Besonders interessant ist das nördliche Randgebiet des Beckens, welches durch den 560—580 m hohen Flyschrücken Na Vrheh vom Großteil des Bek-kens abgesondert wird. Dieses von den Höhen der Hrušica — der Sajevka (762 m), des Sv. Lovrenc (1019 m) und des Lipovec — im Norden, und vom erwähnten Flyschrücken im Süden begrenzte Gebiet trägt den Namen Podgora. Hier hat sich ein besonderes hydrographisches Netz entwickelt: den westlichen Teil der Podgora entwässern die kleinen Bäche Belščica und Lokva, welche westwärts fließen und am Rande der Kreidekalke in die Höhle Jama v Grapi beziehungsweise in das Höhlensystem von Predjama versickern, von wo sie dann unter Tag die Karstquellen von Vipava erreichen. Beide Bäche gehören somit dem Einzugsgebiet des Adriatischen Meeres an (F. H a b e 1965). Der östliche Teil der Podgora verbreitet sich in die flache Mulde der Flyschbucht bei Studeno, wo die Wässer jedoch gegen Süden fließen und am Rande des Karstes von Postojna südlich von Studeno versickern. Ein nur geringer Teil des Wassers der Bucht fließt unter dem Namen Studenska voda zur Belščica und damit zur Adria. Das nördliche Randgebiet des Pivkabeckens in der Flyschbucht von Studeno hat sich für sich, getrennt vom übrigen Becken, entwickelt. Die Wässer von Studeno versickern in den Untergrund des Karstes von Postojna in höherer Lage als die Wässer bei Postojna und Veliki Otok (R. Gospodaric 1973, 37). Im oberen Pliozän floß das Wasser aus dem Gebiet von Predjama den Nordrand des Pivkabeckens entlang an den heutigen Ortschaften Belsko und Studeno im Raum der Antiklinale von Studeno vorbei gegen die Pivkahöhle und vereinigte sich mit den Wässern, welche damals über die heutige Lokalität Ravbarkomanda (Räuberkommando) in der Richtung zum Polje von Planina flössen. Auf diese Phase der hydrographischen Entwicklung weist das ausgeprägte Trockental hin, welches von Studeno gegen die Pforte von Postojna zieht. In dieser Entwicklungsstufe reichte der Flysch in der Flyschbucht von Studeno mindestens bis zur Höhe von 580 m. Als sich aber die Wässer in diesem Flysch tiefer, bis zu den Kalkschichten längs der Bruchlinie von Predjama einschnitten — so zuerst bei Predjama und dann im Graben Grapa westlich von Belsko — begann das Wasser ins Karstinnere zu versickern und die entgegengesetzte westliche Richtung einzuschlagen. Während des stufenweisen Einschneidens und Versickerns schuf es die Etagen des Höhlensystems von Predjama und später die Unterwelt der Jama v Grapi. Während ihres Fortschreitens gegen Westen schufen diese Wässer im Kalkstein die Terrassenniveaus, welche die Flyschbucht von Studeno an ihrer nördlichen und südlichen Seite begleiten. Besonders markant ist das Niveau in 540—560 m Höhe, welches in großer Ausdehnung vertreten ist. Bis zu diesem Niveau floß das Wasser auf der Oberfläche ab. In diese Entwicklungsphase ist die Entstehung des Nordganges der Jama v Grapi zu setzen, gleichzeitig beginnt aber auch schon die Versickerung im Kalkrand des Karstes von Postojna und damit die erste Anlage der Höhle Belo-Slavka (s. Beil. 1 und 3). Der einst einheitliche, gegen Westen gerichtete Lauf der Belščica wurde geköpft und die Wässer der Flyschbucht von Studeno begannen sich in die südlich der Ortschaft in Niveaus zwischen 550—540 m gelegenen Randklüfte des Karstes von Postojna zu verlieren. Hiebei schufen sie selbständige blinde Tälchen, deren Wässer heute in der Kontaktzone zwischen Flysch und Kalk in 532—537 m Höhe versickern. Als Beispiel sei das Bächlein Potok v Jelovcu erwähnt, bei dem fünf Entwicklungsphasen festgestellt werden konnten (Beil. 3). Diese fallen im Kalkstein von 560 m abwärts stufenweise bis zum Kontakt zwischen Kalk und Flysch in 537 m Höhe ab, wo die Wässer heute durch die dünne, verwitterte Flyschdecke ins Karstinnere versinken. Infolge der Abtragung des Flyschmaterials durch die fächerförmig angeordneten Bäche entwickelte sich eine einer eingetieften flachen Schüssel ähnliche Mulde (Abb. 45). Im heutigen Relief dieser Flyschmulde macht sich die Neigung der höher gelegenen Terrassenniveaus gegen Westen bemerkbar, während die jüngeren Niveaus an den blinden Tälchen gegen Süden abgedacht sind. Höhlen haben sich vor allem am Ostrand der Flyschbucht von Studeno als Ergebnis der stufenweise erfolgten Versickerung der Wässer gebildet. Unter ihnen nimmt die höchste Lage am Rande des Terrassenniveaus bei 560 m die schräg längs Brüchen und Harnischen entstandene Höhle Beloglavka ein (344 m lang, 58 m tief, vgl. Beil. 3 und Abb. 42, 43). Genetisch können wir bei ihr zwei Phasen unterscheiden. Die obere ältere Phase, welche bis zum P. 30 reicht, besteht aus größeren, teilweise versinterten schrägen Gängen. Diese setzen sich in die untere, jüngere Phase fort, für welche stark verzweigte junge Wassergänge charakteristisch sind, in denen zeitweilig die Hochwässer des schon erwähnten Sickerbaches Potok v Jelovcu auftreten. Die Luftlinie zwischen dem Schluckloch des Potok v Jelovcu und den unteren Abschnitten der Beloglavka beträgt nur 200 m. Das starke Gefälle dieser kurzen Strecke läßt auf die rasch erfolgte Tieferlegung der versickerten Gewässer schließen. Die Höhlen I—IV v Bezgovcu (Abb. 33) sind kleinere einstige Schlucklochhöhlen, die in Höhen von 555—558 m entstanden sind. Zahlreiche Strudellöcher und Flyschablagerungen weisen auf die Tätigkeit der Wässer aus der Flyschbucht von Studeno hin. Unter ihnen ist besonders die 119 m lange und 16 m tiefe Höhle IV V Bezgovcu mit dem ausgeprägten, schön versinterten Saal Žlebasta dvorana (slow, žleb = Rinne) zu nennen (Abb. 38—41). Im westlichen Rand des Karstes von Postojna ist beim Sägewerk Belska žaga in 580 m Höhe die 28 m lange einstige Wasserhöhle Jakobova luknja mit ihrem markanten Eingang erwähnenswert. Der Bach Osojščica, dessen Quellgebiet im Flyschrücken der Hügel bei Zagön gelegen ist, versickert heute in 530 m Höhe. Vorzeiten hat er in 5 m höherer Lage die 110 m lange einstige Wasserhöhle Oso j ca geschaffen (Abb. 20, 21). Sie zeichnet sich durch ihren ausgeprägten Eingang und tiefe Strudellöcher aus. Bei Hochwässern sind die jetzigen kluftförmigen Schlucklöcher der Osojščica nicht imstande, das gesamte Wasser aufzunehmen, so daß es über den Rand in die Höhle Osojca überfließt. Zu gleicher Zeit betätigen sich auch zwei Wasserspeier, die unmittelbar am Weg zwischen dem Motel Erasmus und dem Sägewerk Belska žaga liegen. Dieses oberflächig abfließende Wasser ergießt sich in die Belščica und somit ins Einzugsgebiet des Adri-atischen Meeres, während die unteren Kanäle des Ponors der Osojščica zum unter- irdischen System der Pivka abfließen und somit dem Einzugsgebiet des Schwarzen Meeres angehören. Wir haben es also hier mit einer zeitweiligen unterirdischen Bifurkation zu tun. Die jüngsten Schlucklochhöhlen am Ende der blinden Tälchen der Bäche von Studeno sind längs lokaler Bruchfugen entstanden und liegen in Höhen zwischen 533 und 537 m. Sie erreichen Längen bis zu 30 m und schließen mit kleineren ungangbaren Siphonkesseln ab. Eine Ausnahme bildet bloß die 37 m tiefe Schlucklochhöhle Strukljev jarek (Abb. 18, 19) im Talschluß des gleichnamigen Tales. Sie erreicht die Länge von 146 m. Die Eingangs- und Endabschnitte der Höhle haben sich in Brüchen gebildet, welche von Norden gegen Süden gehen. In der Höhle selbst aber verlaufen die Richtungen der Brüche und Schichtfugen teils von NW gegen SO, wo sich Harnischen entlang eine tektonische Brekzie entwickelt hat, teils anderen Klüften und Brüchen entlang, die von NO gegen SW ziehen. Die Querprofile weisen auf die junge Entstehungszeit der Gänge hin, stehen doch ihre Höhe und Breite im Verhältnis 1 : 3 zueinander oder noch abweichender. Mit Fluoreszein durchgeführte Färbungen des Baches Potok v Jelovici und zweier Zuflüsse der unterirdischen Pivka in der Pivkahöhle brachten kein positives Ergebnis. Der Umstand, daß alle Trocken- und Wassergänge im Randgebiet des Karstes von Postojna südlich von Studeno die Richtung auf die unterirdische Pivka einschlagen, bietet jedoch verläßliche Indizes dafür, daß sich diese Wässer längs der Synklinale von Studeno in die unterirdische Pivka ergießen, und zwar irgendwo nach ihrem Abflußsiphon in der Pivkahöhle. Aus der Flyschbucht von Studeno floß das Wasser in der zweiten morphologischen und hydrographischen Entwicklungsphase gegen Westen ab und begann die unterirdischen Räume der Höhle Jama I v Grapi auszuhöhlen (Beil. 2). Nach Anzapfung der Wässer und ihrer Übernahme in den Nordrand des Karstes von Postojna erhielt sich an der Bruchlinie von Pred jama nur noch der Bach Studenska voda, welcher der Belščica zufließt. Diese versickert am Ende eines blinden Tales unter einer 40 m hohen Kalksteinwand in die Höhle Jama I v Grapi westlich des Dorfes Belsko. Bis 1952 sind nur die ersten 50 m dieser Höhle erforscht worden. In außergewöhnlich trockenen Sommern drangen unsere Höhlenforscher in den Jahren 1951 bis 1971 in das Innere der Höhle vor und entdeckten den Nordgang (Severni rov) und den Abflußkanal (Odtočni kanal). Mit einer Ganglänge von insgesamt 1319 m ist die Jama v Grapi I neben der Höhle von Postojna und dem Höhlensystem von Predjama die drittlängste Höhle im Bereich des Pivkabeckens (Abb. 22—29). Den Nordgang der Höhle zeichnen große Räume und zahlreiche Tropfsteingebilde aus. Diesen Gang hat die Belščica geschaffen, als sie noch in höherer Lage floß. Ablagerungen verrammelten den ursprünglichen Abfluß so massiv, daß sich das Wasser einen neuen Weg gegen SW bahnen mußte, und zwar durch einen neidrigen Erosionsgang, welcher das ausgeprägte Querprofil eines jungen dreieckigen, durch Erosion längs eines Bruches entstandenen Ganges aufweist und keinen Sinterschmuck trägt. Vom erforschten Abflußsiphon im Abflußkanal (vgl. die Beilage 2) bis zum Zuflußsiphon im Ostgang des Höhlensystems von Predjama liegt nur noch eine 280 m lange unbekannte unterirdische Strecke. Im Jahre 1963 durchgeführte Färbungen (F. Habe 1970, 45) haben erwiesen, daß das Wasser der Belščica im Ostgang des Systems von Predjama wiedererscheint. Literatura in viri Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, Postojna. Osnovna speleološka karta Vrhnika 2 c, 1 :25 000 (tipkopis). Inštitut za raziskovanje krasa SAZU, 1973, 1—84, Postojna. Osnovna državna karta Postojna — 32, 33, 34, 1 : 5000. Bertarelli, L. &E. Boegan 1926: Duemila Grotte. 339—344. Milane. Boon, J. 1962: The Grapajama, Slovenija. Shepton Mallet Caving Club, Series Three, Journal Number 4, 1—7. Somerset. Brodar, S. 1952: Prispevek k stratigrafiji kraških jam Pivške kotline, posebej Parske golobine. Geografski vestnik 24, 43—76. Ljubljana. Acta carsologica 4, 57—84. Ljubljana. B u s e r , S. 1964: Tolmač h geološki karti Gorica, z geološko karto izdelano za potrebe Gozdnega gospodarstva Postojna. Ljubljana. Gams, I. 1965: H kvartarni morfogenezi ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Geografski vestnik 37, 61—101. Ljubljana. Geyh, M. A. & H. W. Franke 1971: 14 C Datierung von Kalksinter aus slowenischen Höhlen. Der Aufschluss 22, 22—37. Göttingen. Gospodaric^ R. 1965: Tektonika ozemlja med Pivško kotlino in Planinskim poljem ter njen pomen za sistem Postojnskih jam (tipkopis). Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, 1—163. Postojna. Gospodaric, R&F. Habe&P. Habič 1968: Vodni viri za Postojno (tipkopis). Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, 27—28. Postojna. Gospodarič, R. 1973: Razvoj jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem v kvartarju. Doktorska disertacija (tipkopis), 1—197. Postojna. Gospodarič, R., & P. Habič 1966: Črni potok in Lekinka v sistemu podzemeljskega odtoka iz Pivške kotline. Naše jame 8/1—2, 12—32. Ljubljana. Habe, F. 1970: Predjamski podzemeljski svet. Acta carsologica 5/1, 5—94. Ljubljana. Habe, F. & F. Hribar 1964: Sajevško polje. Geografski vestnik, 36 (1964), 13—14. Ljubljana. Habič, P. 1968: Kraški svet med Idrijco in Vipavo. Prispevek k poznavanju razvoja kraškega reliefa. Dela Inštituta za geografijo SAZU 11, 1—239. Ljubljana. Kossmat, F. 1916: Die Morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonzo- und oberen Savegebiet. Zeitschr. d. Gesellschaft f. Erdk. zu Berlin 9, 575—675. Berlin. Krebs, N. 1924: Fragmente einer Landeskunde des Innerkralner Karstes. Cvijič-Festschrift. Belgrade. Limanowski, M. 1911: Wielkie przemiescenia mas skalnyh w Dinarydah kolo Postojny. Razprawy wydzialu Mat. Przyr. Akad., ser. III, tom 10, dzial A-W. Krakow. M e 1 i k , A. 1951: Pliocenska Pivka. Geografski vestnik 23, 17—39. Ljubljana. Michler I. Zapisnika barvanja studenskih ponikalnic 5. 6. 1954 in 22.—24. 2. 1957. Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU. Postojna. Pavlovec, R. 1963: Stratigrafski razvoj starejšega paleogena v jugozahodni Sloveniji. Razprave 4. raz. SAZU 7, 419^—556. Ljubljana. Pleničar, M. 1961: Prispevek h geologiji Postojnskega jamskega sistema. Naše jame 2 (1960), 54—58. Ljubljana. Rus, J. 1925: Morfogenetske skice iz notranjskih strani. Geografski vestnik 1, 24—29. Ljubljana. S1 e j k o , A. 1957: Jama v Grapi. Proteus 19, 131—132. Ljubljana. Winkler, A. 1957: Geologisches Kräftespiel und Landformung. 1—489. Wien. HIDROGEOLOŠKE ZNAČILNOSTI POVODJA BELE PRI VRHNIKI IN PROBLEMI IZRABE KRASKIH VODA ZA OSKRBO (s 13 slikami) DIE HYDROGEOLOGISCHEN EIGENHEITEN DES EINZUGSGEBIETS DER BELA BEI VRHNIKA UND DAS PROBLEM DER AUSNUTZUNG VON KARSTWÄSSERN FÜR DIE WASSERVERSORGUNG (mit 13 abbildungen) PETER HABIC SPREJETO NA SEJI ODDELKA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE IN MEDICINSKE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 6. FEBRUARJA 1975 VSEBINA Izvleček — Abstract..............................218 Uvod.....................................219 Hidrogeološke značilnosti doline Bele......................220 Hribski potok...............................227 Primcov in Bečkajev studenec.......................233 Barvanje potoka v Koritih........................235 Hidrogeološke značilnosti ožjega zaledja Primcovega studenca.......237 Vodna zveza med Hribskim potokom in Primcovim studencem.......245 Pregled važnejših hidrogeoloških ugotovitev..................249 Nekateri problemi izrabe vodnih virov za oskrbo................251 Die hydrogeologischen Eigenheiten des Einzugsgebiets der Bela bei Vrhnika und das Problem der Ausnutzung von Karstwässern für die Wasserversorgung (Zusammenfassung)............................254 Literatura in viri...............................255 Izvleček udk 551.444:628.112 (497.12-14) Habič, Peter: Hidrogeološke značilnosti povod ja Bele pri Vrhniki in problemi izrabe kraških voda za oskrbo. Acta carsologica 7, 215—256, Ljubljana, lit. 30. Preučeni so kraški izviri v dolomitih in apnencih v dolini Bele pri Vrhniki. Izviri v dolomitu imajo dobro vodo, vendar so ob nizkih vodah prešibki. Izdaten kraški izvir sredi naselja je vedno bolj onesnažen in brez čiščenja ni uporaben. Preučene so možnosti za zajetje vode v nenaseljenem krasu pred izvirom. Z urbanizacijo kraških predelov se stopnjuje vprašanje, kako varovati zaledje izvirov in kako zagotoviti čiščenje kraške vode za pitje. Abstract udc 551.444:628.112 (497.12-14) Habič, Peter: Hydrogeological Characteristics of the. Bela River Basin and the Problems of Karst Water Supply. Acta carsologica 7, 215—256, Ljubljana, Lit. 30. The karst sources in dolomites and limestones in the valley of the Bela stream near Vrhnika are studied. The sources in dolomites have good waters, but they are at low waters too feeble. The abundant karst source in the centre of the settlement is more and more polluted and useless without purefying. The possibilities for water catchment uninhabited karst before the source are studied. By the karst region urbanization the question how to protect the hinterland of sources and how to assure the purefying of karst water for drinking increases. Naslov — Address: dr. Peter Habič Inštitut za raziskovanje krasa SAZU Titov trg 2 66230 Postojna Jugoslavija Uvod Kras je s svojim vodnim bogastvom lahko dragocen vir za oskrbo naselij s pitno vodo. Kraška voda nadomešča podtalnico v prodnih in peščenih naplavinah, arteško vodo v posebnih geoloških razmerah in razne umetne zadrževalnike površinskih voda. Nekatere naravne posebnosti ovirajo izrabo kraške vode za oskrbo, druge pa jo pospešujejo. V naslednjem bomo obravnavali probleme izkoriščanja vode v izvirnem območju krasa, ne pa onih v ponornih predelih ali sredi kraškega površja. Dokler je poraba vode še razmeroma majhna, se mnoga naselja na krasu in na njegovem obrobju lahko oskrbujejo iz raznih studencev in vodnjakov. Najbolj primerni za vodno oskrbo so precej stalni izviri v dolomitu; v ugodnih legah lahko celo gravitacijsko napajajo vodovodno omrežje. Z naraščanjem potreb pa postajajo vedno bolj zanimivi tudi večji kraški izviri, kjer pa teh ni, je treba izrabiti vodno bogastvo kraškega podzemlja. Uspešna izraba kraških voda je zelo odvisna od poznavanja hidrogeoloških značilnosti krasa, izdatnosti in režima podzemeljskih voda. Z naraščanjem potreb se izboljšujejo metode za odkrivanje in zajemanje vode v krasu, pa tudi za oplemenitenje režima ter kvalitete vode. Ob zahodnem obrobju Ljubljanskega barja je vrsta izdatnih in stalnih kraških izvirov Ljubljanice, vkljub temu pa primanjkuje zdrave pitne vode za oskrbo Vrhnike in bližnjih naselij. Vzrokov za takšno neskladje je več in jih bomo na kratko predstavili. Tu se srečujemo z značilnimi vodnimi problemi krasa in hkrati z omejenimi možnostmi izrabe bogatih kraških voda za oskrbo naselij. Kraški izviri Ljubljanice dobivajo vodo iz obsežnega naseljenega in prometno zelo izpostavljenega kraškega zaledja, zato so te vode že precej onesnažene in brez posebnega čiščenja niso primerne za pitje (M. Zupan 1974). Sedanja oskrba Vrhnike z vodo je navezana na tri manjše kraške izvire, od katerih sta dva v dolomitu, tretji pa v apnencu. Največ vode črpajo iz slednjega, to je iz Primcovega studenca, medtem ko dolomitna izvira Lint vem in Staje gravitacijsko prispevata manj vode. Slednja dva izvira imata sicer dobro pitno vodo, vendar premalo, Primcov studenec je dovolj močan, ima pa bakteriološko okuženo vodo in se po močnem deževju tudi precej kali. Izvir in zajetje sta že sreda naselja, ki se naglo razvija, zato številnih virov onesnaževanja v neposrednem zaledju ni mogoče odpraviti. V zadnjih letih se je z razraščanjem naselja nad izvirom kvaliteta vode znatno poslabšala in zgodilo se je že, da je gnojnica tekla po vodovodnih ceveh; zaradi vode je bila na Vrhniki leta 1971 tudi epidemija hepatiti&a (S. Opačič&D. Markič 1974). Glede na celo vrsto nevšečnosti postaja vedno bolj jasno, da sedanje zajetje pri Primcu ni več primemo za oskrbo Vrhnike in sosednjih naselij. Dokler pa ne bo zgrajeno novo zajetje s čistilnimi napravami,, je treba obstoječi vodni vir v največji možni meri varovati pred onesnaženjem. Inštitut za raziskovanje krasa SAZU je leta 1968 po naročilu Komunalnega podjetja iz Vrhnike podrobneje preučil izdatnost in kvaliteto Primoovega studenca in skušal ugotoviti položaj in obseg njegovega zaledja. Pri teh raziskavah se je pokazala tudi potreba po preučitvi širšega kraškega zaledja Hribskega potoka in porečja Bele, ker so vse vode med seboj povezane. Nobeden od obravnavanih izvirov dotlej ni bil zajet v redni opazovalni mreži Hidrometeorološkega zavoda SRS. Hribsld potok in Primcov studenec so začeli redno opazovati šele 1. 1973, zato sta izdatnost in kvaliteta pribhžno ugotovljena z občasnimi merjenji in opazovanji. Posebej je bil merjen in opazovan pretok lintvema, ki je tipična žaganj alka in bruha vodo v neenakih presledkih. Rezultati raziskav tega intermitentnega kraškega izvira so že objavljeni (P. H a b i č 1970). V povodju Bele je bilo izvedenih več barvanj. Dokazana je zveza Bele s Hribskim potokom ter potoka v Koritih pod Planino s Primcovim in Bečkajevim studencem. Ugotovljena je tudi podzemeljska zveza Majerjevega in Hribskega potoka. Podrobneje je bila preučena geološka zgradba (R. Gospod ari č 1968) ter morfološke in speleološke značilnosti kraškega zaledja izvirov. Z ročnimi vrtinami je bila v vrtačah neposredno nad Primcovim studencem dosežena kraška voda in nato opazovano nihanje njene gladine. Geološki zavod iz Ljubljane je izvrtal tri strojne vrtine, globoke od 10 do 12 m, in izvedel dvoje poskusnih črpanj. S temi raziskavami in z obdelavo podatkov je dopolnjeno znanje o hidroloških značiln<3stih preučevanih izvirov. Tretja naloga je obsegala določitev najugodnejšega mesta za novo zajetje v primerni oddaljenosti od naseljenega območja. Zal so metode za odkrivanje vodnih žil v krasu še zelo nepopolne, zato te naloge ni bilo mogoče v celoti izpolniti. Praktično je še vedno laže zajeti vodo kraškega izvira, kot iskati glavno žilo v njegovem zaledju. Vkljub temu je bilo na podlagi geoloških in hidroloških raziskav, vrtanj in poskusnega črpanja opredeljeno najugodnejše območje za zajetje kraških voda izven naseljenih predelov. Zaradi pomanjkanja sredstev program nadaljnjih raziskav in predvsem poskusnih črpanj ni bil izveden. Hidrogeološke značilnosti doline Bele Zahodno obrobje Ljubljanskega barja je med Borovniško in Podlipsko dohno reliefno razmeroma malo razčlenjeno. Edino ob izvirih Ljubljanice pri Vrhniki sega barska ravnina globlje v obod s trojnim zatrepom. Južna dva kraka tega zatrepa, Retovje in Močilnik, se končata s strmimi prepadnimi stenami, pod katerimi so izviri Velike in Male Ljubljanice. Tretji, šinši krak, imenovan tudi Klis, ob katerem so izviri Hribskega potoka ter Primoovega in Bečkajevega studenca, se zahodno od Vrhnike nadaljuje v dolino Bele. Ta je v spodnjem delu še razmeroma prostorna in vanjo se vedno bolj razrašča del Vrhnike, navzgor pa se dolina zoži in preide v ozko sotesiko, kjer je ob potoku komaj prostora za gozdno pot. Dolina Bele je dolga le dobrih 5 km in precej položna, saj se povzpne s Khsa do povirnlh grap le za 100 m. Precej bolj strme so stranske grape in sklepni del doline, ki sega iz višin okrog 400 m do razvodnih slemen v višinah med 600 in 800 m. Oblika glavne doline in stranskih grap opozarja na precejšnjo mladost in intenzivno vrezovanje v starejše planotasto površje v višinah nad 500 m. Zgornji in srednji del doline je brez naplavin, te se pojavijo šele v spodnjem razširjenem prehodu v neposredno dno Barja pri Vrhniki. Tam je Bela nasula obsežen vršaj dolomitnega grušča ter z njim zajezila kraške izvire Hribskega potoka in Primcovega studenca. Dolina Bele se je oblikovala vzporedno z razvojem mladoplei&tocenske tektonske kotline Ljubljanskega barja in hudourniške vode iz strmih dolomitnih bregov so z drobirjem zasipale nastajajočo depresijo (P. Habič 1973 a). V zgornjem in srednjem delu doline teče Bela pretežno po živoskalni podlagi, v spodnjem delu pa po lastnih naplavinah. Povirje Bele in vse njene stranske grape so zarezane v triasnem dolomitu zaplaninskega pokrova, osrednji del doline pa je izoblikovan ob stiku tega dolomita s krednimi apnenci, ki pripadajo vrhniško-cerkniški grudi (S. Buser 1965). Na apnence zadene Bela v srednjem in znova v spodnjem delu doline, kar bistveno vpliva na njeno hidrološko značilnost (si. 1). Porečje Bele je vrezano ob stiku dveh tektonskih enot z različno litološko sestavo, zato je asimetrično, saj z desne apniške strani nima nobenega dotoka. Bela dobiva vodo le z leve strani, iz stranskih dolomitnih grap, ki so zarezane v južno pobočje Planine (733) in Ulovke (800). V grapah so razmeroma visoko v bregu razvrščeni značilni prelivni izviri, kot so Cešnjevci, Jelovec, lintvern, Šumljaki, Gačnik, Staje in drugi. Izviri so povečini majhne izdatnosti, od 0,5 do 5 l/s, so pa razmeroma stalni in imajo nekoliko več vode le krajši čas po izdatnejših padavinah. Ob deževju je njihov prispevek Beli, razen Lintvema in Staj, manjšega pomena, saj se več vode nateče s .površja po grapah in dolini navzdol. Visoke vode Bele so cenjene na 2 do 3 m®/s, vendar priteče toliko vode do Vrhnike le ob največjih nalivih, sicer pa je Bela v spodnjem delu večinoma suha. Dobro tretjino visokih voda prispeva Lintvern, ki je nekaj dni po deževju stalen izvir, nato pa bruha vodo v vedno daljših presledkih. Leži v eni od stranskih grap, ki so zarezane v južno pobočje Planine. Voda izvira iz dolomitnega kraškega masiva v nadmorski višini 504 m, dobrih sto metrov nad dnom doline. Lintvern je tipičen intermitentnd kraški izvir ali zaganjalka in se odlikuje z izredno intenzivnostjo zaganjanja. Prvi ga je opisal L. Schönleben (1681), nato ga omenja J. V. Valvasor (1689), pozneje pa so pisali o njem še W. Putick (1903), J. Wester (1942), D. Novak (1967), D. Gavrilovič (1967) in P. Habič (1970). Zaradi dobre vode in ugodne lege je bil leta 1937 zajet za vrhniški vodovod. Znatna razlika med nizkimi (3,5 l/s) in visokimi vodami (1000 l/s) kaže na izredno neuravnovešen režim. Kot zaganjalka deluje pri srednjih in nizkih vodah, ko je poprečni dotok v podzemeljski rezervoar manjši od 400 l/s, pri visokih vodah pa nekaj časa ^po dežju stalno teče. Izbruhi si nato slede v različnih presledkih od nekaj ur do 20 dni. V času med dvema izbruhoma se preliva iz podzemlja le okrog 10 l/s, maksimalni pretok ob normalnem izbruhu znaša okrog 400 l/s, ob visoki vodi pa lahko doseže tudi do 1000 l/s (si. 2). Najnižji stalni izvir ob Beli je v Stajah pod Planino in podobno kot vsi drugi v tem predelu spada med preHvne dolomitne izvire, ima pa sorazmerno ' o t^ p XI b C " « § CO o r- I« CC .CO cd ■S'5? I ^ g £ .-S P, C Cd O .M .54 a® H" a; „ Cd T3 C tUD S C 01 ao^ ^Ih C CJ u . 0) 'Ofi. 5 ■ u s I ^ C s I I« ^ « S 0) m 5 S oj ^-5,2 C «c-^ 5 o a C - C ® ^ > g ^ •g .S £• Cd g 13 ■S Č o a^ S SB -o y M P >c» .s i s: v- +J CJ o 3 s; ° . cu r s? Oi^ g Z? 'J r ffi ^ ß .5 Cd sj 3 s ilfi o ri S, U u 31 i-s W I s ^ NI 2| M „ u Cd 'S ■a cu c e K i;-a Cd > e o. o cd C/2 ft a (U D 2 ■a -a s C ft^ 0) -r: at M ^ s -.a Mi G-: W ctj o . h "O CD Ä 5f o S o r Sj •S 'S i; f^ M g o m g" 3 S .5 of jd 1 toki. Majhni studenci že po nekaj deset metrih poniknejo. Edino Izvirše pri Zaplani je večji izvir, ki ima po deževju do 500 l/s pretoka, ob suši pa se voda zadržuje le v izvirni kotanji, ki je izoblikovana ob prelomu. V izrednih sušah se zniža gladina za več kot meter pod prelivni rob izvira. Ob višjih vodah teče potok do glavnega požiralnika, ki se je odprl v strugi ob stiku dolomita in nanj narinj enega skrilavca. V tem nenavadnem požiralniku ponika večina vode in le ob izrednih nalivih se prelije še naprej po strugi v Petkovščico. Zanimiva lega požiralnika na prehodu s prepustnega na neprepustno površje nas je mikala, da smo z barvanjem iposkusili ugotoviti, kam odtekajo te vode. Za barvanje so bile ugodne razmere v drugi polovici julija 1970. Dne 16. 7. smo ob 15. uri vlili 7 kg fluoresceina v požiralnik, ki je v nadmorski višini 520 m in je požiral okrog 70 l/s vode. Opazovali smo izvire Male Ljubljanice, Hribskega potoka in Primcovega studenca. Barva se je pojavila po 47 urah, dne 18. 7. ob 14. uri, v izviru Hribskega potoka, ki je oddaljen v zračni Q l/s 2000 1000- V \,0-Hril \ \ \ jski potok \ f >yFluore scein iS O \ \ \ \ \ \ N v \ iS o C o > o .o o a) (2) 70*/. barvila U) --- '-1-<7ur -T- konc. barve m-' m- 10- 10-' 16. 17. 16. 19. 20. W 21. 22. 23. julija 1970 SI. 6. Barvni val v izviru Hribskega potoka ob barvanju požiralnika v Majerjevi grapi pri Zaplani Abb. 6. Farbwelle in der Quelle des Hribski potok nach der Färbung des Schluckloches im Graben Majerjeva grapa bei Zaplana. 1 Zeit der Einspeisung 16. 7. 1970, 15,00, 2 Dauer des Farbdurchgangs bis zur Quelle 47 St., 3 Dauer der Wasserwelle in der Quelle 105 St., 4 Farbstoffmenge in der Quelle 70 ®/o črti 5,7 km in leži 220 m niže. Dne 18. 7. ob 23. uri ali po 54 urah je bila koncentracija barve največja, zadnjo sled barve pa smo mogli ugotoviti še 22. 7. ob 18. uri. Izvir je bil obarvan skupno najmanj 100 ur, v tem času je odteklo okrog 70 "/o barve. V Primcovem studencu in Malem Močilniku barve nismo opazili. Srednja hitrost podzemeljskega toka je bila 2,2 cm/s pri 38 %o strmcu. Pretok v izviru Hribskega potoka se je med obarvanjem zmanjšal od 2,4 m'/s, dne 16. 7., na 500 l/s, dne 23. 7. 1970; potok v Majerjevi grapi pa je že drugi dan ix> barvanju presahnil (si. 6). Rezultati barvanja v Majerjevi grapi potrjujejo pripadnost povodja Petkov-ščice Hribskemu potoku, celo tistih njenih voda, ki ponikajo na območju za-planinskega dolomitnega ipokrova. Nenavaden položaj požiralnika v Majerjevi grapi je pogojen z narivno zgradbo, poleg tega pa so bolj propustni apnenci verjetno blizu pod dolino, da se je lahko izoblikoval ipožiralnik ob stiku dolomita in skrilavcev. Na podlagi sedanjega poznavanja geološke zgradbe (R. Go-spodarič 1968) sklepamo, da odteka Maj er j ev potok neposredno skozi dolomit zaplaninskega pokrova v kredne apnence v podlagi. Ti pripadajo vrhniško-cerk-niški grudi in v njih je tudi izvir Hribskega potoka. Na območju Zaplane kot tudi v širšem idrijsko^-žirovskem krovnem sistemu (J. Mlakar 1969) imamo opraviti z površinsko in podzemeljsko cirkulacijo. Prispevno območje Hribskega potoka je tedaj sestavljeno iz več morfoloških in hidrogeoloških enot. Bližnje zaledje obsega jurske in kredne apnence v predelu med Raskovcem in Strmico. Površje je kraško in vrtačasto ter obraslo z listnatim in iglastim gozdom. V tem predelu je več manjših brezen in jam korozijskega nastanika, zanimiva pa je tudi udornica Snežna dolina ob cesti Vrhnika - Logatec, nikjer pa ni mogoče priti globlje v podzemlje do vodnih tokov. Širše zaledje je geološko pestro zgrajeno in že na kratke razdalje, pa tudi v globino, se menjajo prepustne in neprepus>tne kamnine. Od geološke podlage je odvisno tudi oblikovanje reliefa ter razvoj površinske in podzemeljske vodne mreže. Na površju prevladuje sicer fluvialni relief, vendar je precej tudi kraških pojavov. Značilne so vrtače, rupe, požiralniki ter manjše slepe doline ob ponorih. V sušnem obdobju presahne znaten del površinskih voda in ker se tudi z južne polovice prispevnega območja padavine neposredno odtekajo v podzemeljske tokove, ni čudno, da ima Hribski potok znatno več vode kot obe ponikalnici Petkovščica in Rovtarica skupaj. Zaledje Hribskega potoka s povodjem Rovtarice in Petkovščice ter s predpostavljeno podzemeljsko razmejitvijo od ostalega porečja Ljubljanice med Raskovcem in Logaškim poljem obsega približno 30 km^. V primerjavi s porečjem Bele in Primcovega studenca je trikrat večje in temu primerno veliki so tudi pretoki v Kožuhovem izviru. Upoštevati pa moramo hidrološko povezanost zaledja Hribskega potoka s; porečjem Bele, kot je pokazalo barvanje, prav tako pa je treba računati s hidrološko zvezo med Hribskim potokom in Primoovim studencem, kar bomo še obravnavali. Pestra geološka zgradba je skupaj z značilnim reliefom omogočila večjo naselitev v okolici Zaplane, Petkovca in Rovt. "V tem predelu prevladujejo samotne kmetije, le v Logu ter v Rovtah je več hiš skupaj. Doslej se v tem kmetijskem območju še ni uveljavila industrijska in druga obrtniška dejavnost, ki bi povečevala onesnaženje in okuženost vode. Razen lokalnih cest v širšem zaledju prečka neposredno kraško zaledje Hribskega potoka cesta Ljubljana - Postojna. Prav ta je najvažnejši potencialni vir onesnaženja podzemeljskih voda Hribskega potoka. Z razlitjem večjih količin nafte s ceste, bi bil izvir dalj časa neuporaben za vodno oskrbo. K sreči je nova avtocesta precej odmaknjena od neposrednega zaledja izvira in bo lahko- prevzela ves promet naftnih derivatov in drugih škodljivih tekočin. Bolj kot cesta pa že sedaj ogrožajo kvaliteto Hribske vode številne domačije v neposrednem zaledju izvira. Ob stari cesti proti Logatcu se je nad izvirom razrastla Kurja vas. Sprva je štela le nekaj hiš, pretežno- kmečkega in polkmeč-kega značaja. V zadnjem desetletju pa je zrastlo tam več delavskih hiš in vse kaže, da se jim bodo kmalu pridružile še nove. Čeprav je v ožjem, zaledju Ko-žuhovega izvira kras nekaj višji kot v naseljenem zaledju Primcovega studenca, so lahko posledice nepremišljene gradnje v tem predelu povsem enake kot pri Primcu. Odprta gnojišča, greznice in nekanaliziran odtok raznih odplak so že doslej močno onesnažili kras ob izviru Hribskega potoka, tako da brez zanesljivega čiščenja ni voda tam nič bolj uporabna kot voda Primcovega studenca. Ker pa se v Hribski potok steka še več površinskih voda in je zaledje tudi gosteje naseljeno, so vode še bolj izpostavljene nadaljnjemu onesnaževanju. Iz tega sledi, da razen na videz večje izdatnosti nima Hribski potok nobene prednosti pred Primeovim. Primcov in Bečkajev studenec Ob južnem vznožju Tičnice, ki jo dolina Bele loči od sklenjenega kraškega oboda Barja ipri Vrhniki, sta dva manjša, vendar stalna kraška izvira. Drug od drugega sta oddaljena dobrih 50 m, vendar se po kvaliteti voda nekoliko razlikujeta. Po 100 m ločenega površinskega toka &e izlivata v strugo Bele (si. 7). Se najbolj pa sta podobna izviru Hribskega potoka, od drugih izvirov Ljüblja-nice pa se razen po legi razlikujeta tudi po temperaturi, izdatnosti in režimu. Za približno predstavo o značaju kraškega izvira so potrebni vsaj podatki o malih, srednjih in visokih vodah. Primcov in Bečkajev studenec nista bila vključena v redno opazovanje in merjenje, zato smo skušali spoznati jakost izvirov in njihov režim iz razpoložljivih podatkov in z občasnimi meritvami ter opazovanji. Ocene minimalne izdatnosti Primcovega in Bečkajevega studenca so doslej zelo različne. Ing. F.Hočevar je ob suši v septembru 1946 nameril v Primcovem studencu 15 l/s, v Bečkajevem pa 20 l/s. Ing. F. Jenko (1954) je s poskusnim črpanjem ob suši leta 1949 prisodil obema izviroma za 5 l/s več vode. Po njegovih podatkih naj bi imel Primcov studenec okrog 20 l/s, Bečkajev pa SI. 7. Ob sovodnji Bele, Primcovega in Bečkajevega studenca po nalivu dne 22. 9. 1968 Abb. 7. Zusammenfluß der Bela, des Primcov studenec und des Bečkajev studenec nach dem Struzregen am 22. 9. 1968 25 l/s ob skrajni suši, visokovodne pretoke v obeh izvirih pa je cenil na 160 in 200 l/s. Vkljub izdatni suši v ,poletju in zgodnji jeseni 1967 ni primanjkovalo vode v zajetju pri Primcu. Čeprav so stalno črpali 35 l/s, se je okrog 30 l/s še prelivalo iz zajetja v strugo. V letu 1968 ni bilo tako nizkih voda, zato se je vkljub suši v začetku poletja prelivalo iz obeh izvirov še okrog 40 l/s.. V jesenski suši, ko ves oktober ni bilo dežja, pa je mimo zajetja odtekalo še 50 l/s vode. Tedaj smo opaziH tudi zanimiv pojav, da se je izdatnost obeh izvirov občutno zmanjšala, ko so pri Kožuhovem izviru odprli zapornico in znižali gladino v izviru. Pretok pri Primcu je upadel skoraj za polovico, s tem je bila nakazana tudi posredna zveza med Hribskim potokom in Primcovim in Bečkajavim studencem. Pretočne koHčine v Primcovem in Bečkajevem studencu so izredno ustaljene in razmeroma malo nihajo, kar je posebnost v primerjavi z drugimi kraškimi izviri pri Vrhniki. Čeprav nimamo na voljo dovolj podatkov o ekstremnih pretokih v posameznih izvirih Ljubljanice, s-o že iz ra23položljivih podatkov vidne precejšnje razlike (K. Zibrik, A. Pečinin 1974). Medtem ko visoke vode v izvirih Ljubljanice okrog 75-krat presegajo nizke, so v Primcovem in Bečkajevem studraicu visoke vode močno pridušene in so v najboljšem primeru le 15-krat večje od nizkih. Ob izredno močnem nalivu, dne 22. 9. 1968, sta imela Primoov studenec 600 l/s, Bečkajev pa 400 l/s, oba izvira skupaj sta imela približno 1 m' vode. Za primerjavo so v naslednji tabeli prikazani nekateri pretoki Primcovega in Beätajevega studenca ter Hribskega potoka v letu 1968: Datum Prtmcov studenec l/s Bečkajev studenec l/s Hribskl potok l/s 10. 5 70 25 22. 5. 90 30 — 10. 6. 160 100 2500 18. 6. 120 80 1200 2. 7. 80 25 — 22. 9. 600 400 ! 4500 1 23. 9. 200 130 4000 2. 10. 70 ' 25 — 15. 10. 60 20 600 25. 10. 50 20 400 2. 11. 90 60 1700 16. 12. 60 20 600 Priincx>v in Beokajev studenec se torej odlikujeta z razmeroma izravnanim režimom, imata sorazmerno veliko izdatnost ob suši in pridušene pretoke ob visokih vodah. Le po najhujših nalivih so pretoki nekoliko večji, ker pa naglo upadejo, jih pripisujemo le ožjemu zaledju. Tudi kalnost vode in nepiosreden odziv na močne padavine dokazujeta izdatnejši dotok iz bližnjega kraškega zaledja. Po maksimalnem specifičnem odtoku, ki znaša za celotno kraško porečje Ljubljanice pri Vrhniki okrog 140 1/s/km^, bi pripadalo tema iziviroma le 7 km^ zaledja. Ob nizkih vodah bi se & tolikšnega površja nateklo le okrog 20 l/s vode, dejansko pa so nizke vode vsaj trikrat večje. Očitno je torej, ^da dobivata Prim-cov in Bečkajev studenec vodo iz obsežnejšega zaledja. Ce ga ocenimo po minimalnem specifičnem odtoku, ki znaša za porečje Ljubljanice 31/s/fcm^, pripada ob nizkih vodah Primcovemu in Bečkajevemu studencu skupaj najmanj 20 km^ kraškega zaledja. Visoke vode se iz tega zaledja nedvomno odtekajo še v druge kraške izvire, lahko pa delno odtečejo tudi po površju, saj pripada verjetno znaten del porečja Bele kraškemu zaledju Primcovega studenca. Položaja in obsega kraškega zaledja Primcovega in Bečkajevega studenca ni mogoče natančno opredeliti. Po morfoloških značilnostih lahko omejimo le povodje hudourniškega potoka v Koritih pod Planino. Razen tega spada k neposrednemu zaledju še območje Betajnove vzhodno od Storževega griča, kjer je v dolomitu izoblikovana viseča suha dolina in preide proti jugu v kraško površje Zadnjih dohn. V smeri proti Stari Vrhniki je zaledje mogoče opredeliti po geološki zgradbi, predvsem z mejo med jurskim apnencem in triasnim dolomitom. Manj propustni dolomit zajezuje odtok podzemeljskih voda proti vzhodu, zato je v obrobju Barja med Vrhniko in Staro Vrhniko le nekaj manjših dolomitnih studencev (si. 1). Po geološki zgradbi in reliefnih značilnostih lahko torej precej natančno opredelimo severno stran zaledja Primcovega in Bečkajevega studenca. Neposredno zaledje severno od doline Bele Obsega okrog 3 km^ dolomitnega in apni-škega krasa. Nejasna in skoraj neopredeljiva pa je meja na južni in zahodni strani. Po morfoloških potezah bi mejo lahko potegnili ob severnem delu vršaja Bele, vendar je s podrobnejšimi hidrogeološkimi raziskavami ugotovljena zveza med zaledjem Primcovega in Bečkajevega studenca ter Hribskega potoka. Ti izviri imajo skupno zaledje, ki ga ni mogoče razmejiti. Barvanje potoka v Koritih V ožjem zaledju Primcovega studenca je zahodno od Stare Vrhnike vrezana ob narivu triasnega dolomita na jurske apnence strma dolina, imenovana Korita. Vanjo se občasno stekajo vode predvsem z dolomitnih zahodnih bregov, medtem ko je dotok z vzhodne apniške strani neznaten. Struga je v pretežnem delu doline vrezana prav na meji med dolomitom in apnencem, le v spodnjem delu Korit se dolomitna pobočja nekoliko odmaknejo proti zahodu, zato je struga v celoti na apnencu. V tem delu doline so večje Aoiače in rupe s požiralniki občasnega potoka. Struga v Koritih je ob suši brez vode in le nekaj dni po deževju teče potok do ponikev, ki so na prehodu Korit v bolj odprt svet Grintavcev in Zadnjih dohn nad Staro Vrhniko. f Po geološki zgradbi sodeč teče potok iz Korit v kraške izvire pri Primcu. Tudi hidrološka opazovanja so dopuščala takšno zvezo, ki smo jo želeli potrditi tudi z barvanjem. Izbrali smo bolj namočeno obdobje s primernimi vodnimi razmerami, ko je imel potok v Koritih 10 l/s vode in je ponikal v večjih spodnjih ponikvah. Dne 10. 6. 1968 smo okrog 11. ure dopoldne obarvali vodo s 3 kg fluoresceina. Opazovali smo Primcx>v in Bečkajev studenec ter Hribski potok. Barva se je pojavila naslednjega dne okrog 21. ure v Primoovem studencu, nekaj ur pozneje pa tudi v sosednjem Bečkajevem studencu. Najmočneje sta bila obarvana studenca naslednji dan 12. 6. ob 9. uri. Zadnje znake barve pa smo zasledili v izviru pri Primcu še 14. 6. ob 20. uri, medtem ko v Bečkajevem studencu barve že okrog 14. ure nismo več opaziH. Za 1700 m zračne razdalje in 125 m višinske razlike ali pri 73 %o strmcu je potrebovala barva 34 ur, vrh barvnega vala pa 46 ur. Celotni barvni val se je raztegnil na 96 ur, kar več kot kot dvakrat presega čas, ki ga je potrebovala barva od ponikev do izndra. Povprečna hitrost podzemeljskega toka ob srednje visoki vodi iz Korit do Primcovega studenca znaša okrog 1 cm/s, kar se presenetljivo ujema s hitrostjo vode v zaledju Hribskega potoka ob barvanju Bele. Upoštevati pa je treba različno hidrografsko situacijo, saj je bil obarvan potok v Koritih ob precej višjem vodnem stanju. Iz tega sledi, da so hitrosti podzemeljskega toka v zaledju Primcovega studenca nekoliko manjše kot v zaledju Hribskega potoka. Premer zrr} v mm Označba Pesek Prod . prasnati (MO) drobr)! srednji debeli drobni 90 BO 70 »NI Of ~ 60 O |50 ^ 40 5 30 0» V» J 20 Q. 10 l/ / / / / A / y/ yy Petrografska sestava 12 12 o 0,5-0,8 05-0,8 0,3-O,i 0,3-0,4 SI. 8. Granulacijski diagram in petrografska sestava naplavin Hribskega potoka (1) in Bečkajevega studenca (2), a) kremen, b) peščenjak, c) karbonati, d) organski ostanki Abb. 8. Granulationsdiagramm und petrographische Zusammensetzung der Anschwemmungen des Hribski potok und der Quelle Bečkajev studenec. 1 Hribski potok, 2 Bečkajev studenec, a) Kiesel, b) Sandstein, c) Karbonate, d) organische Reste Posebej velja opozoriti tudi na razlike v obarvanju Primcovega in Bečka-jevega studenca. Zakasnitev barvnega vala in predčasno razbarvanje v Beč-kajevem studencu kaže na stransko vodno zvezo s Koriti. Različna obarvanost pa je obenem tudi dokaz o samostojnem toku v ločeni vodni žili. To značilnost potrjuje tudi izdatnejše kaljenje Bečkajevega studenca. Visoka voda naplavlja v Bečkajevem studencu poleg blata tudi droban pesek. Ta pesek se po petro-grafski sestavi nekoliko razlikuje od naplavine Hrib&kega potoka, in sicer po deležu karbonatov in po zaobljenosti posameznih zrn. Zaobljenost je večja pri Hribskem potoku; verjetno je posledica daljšega transporta. Granuloški krivulji sta si zelo podobni, le da ima pesek Hribskega ix>toka nekaj debelejših zrn, kar pripisujemo večji transportni moči vodnega toka (si. 8). Hldrogeološke značilnosti ožjega zaledja Primcovega studenca Kraški izviri sredi naseljenega območja niso najbolj primerni za vodno oskrbo. Voda je sicer lahko dosegljiva, je pa precej slabše kvalitete, če je tik pred zajetjem izpostavljena onesnaževanju. Primcov studenec z zajetjem za oskrbo Vrhnike je lep primer takšnega vodnega vira. Negativne lastnosti že tako občutljivega kraškega izvira se stopnjujejo zaradi nekontroliranega širjenja naselja v ožjem območju zajetja. Ta predel bi moral biti v normalnih razmerah deležen še posebne zaščite. Onesnaženost vode v izviru je sicer razumljiva, ni pa opravičljiva. Nad zajetjem je namreč šele v zadnjem desetletju zrastlo stanovanjsko naselje, ki je bilo sprva celo brez kanalizacije. Podobne razmere se ponavljajo tudi v zaledju Hribskega potoka, ki je sicer predviden za novo zajetje, njegovega kraškega zaledja pa še nihče ne varuje. Nepotrebnemu čiščenju odpadnih voda iz ožjega zaledja bi se izognili, če bi zajeli kraško vodo v primerni oddaljenosti od naselja. Pri iskanju perspektivnega zajetja pa je treba upoštevati, da Vrhnika razmeroma hitro raste in da je zelo težko zavirati razvoj nekega kraja, pa čeprav za ceno pitne vode. Po sedanjih razmerah bi bilo treba odkriti in zajeti vodo v krasu vsaj dober kilometer v zaledju izvirov. Odkrivanje vodnih kanalov v krasu pa je še vedno precej zahtevna in draga zadeva. Ne poznamo še zanesljive metode za neposredno ugotavljanje in določanje položaja vodnega toka v kraškem podzemlju. Pomagati si je treba s podrobnimi hidrogeološkimi raziskavami ter s poskusnim vrtanjem in črpanjem. Po legi in hidroloških značilnostih so za oskrbo Vrhnike bolj primerne vode Primcovega studenca, zato smo skušali najprej v zaledju tega izvira ugotoviti, kje bi bilo mogoče zajeti kraško vodo izven sedanjega naselja. Na voljo so bila le omejena sredstva, zato so bile hldrogeološke raziskave izvedene v manjšem obsegu. Za opazovanje nihanja kraške vode je bilo napravljenih le 12 ročnih in 3 strojne vrtine. Z ročnimi vrtinami v ilovnatih naplavinah je bila dosežena vodna gladina v večini izbranih vrtač. S strojno vrtino sta bili ugotovljeni debelina in sestava naplavin v dolini Bele, v skalnem kraškem obodu jpa sta bili napravljeni 10 in 12 m globoki vrtini predvsem zaradi poskusnega čipanja in merjenja izdatnosti vodnih žil. V vseh vrtinah so bile merjene spremembe vodne gladine v poletju in jeseni 1968. Poleg poskusnega črpanja v zaledju 24 305 H ! II kl Ii \ \N A Primcov stud&nsc B Vrlino Sj- Obbkov bruhalnik C Vrt/no Kosem dolina SI. 9. Primerjava vodostajev v Primcovem studencu, Oblakovem bruhalniku in v Koševi dolini od 12. 9. do 24.10.1968 Abb. 9. Vergleichung der Wasserstände in der Quelle Primcov studenec, im Wasserspeier Oblakov bruhalnik und in der Koseva dolina vom 12. 9. bis zum 24. 10. 1968 Primcovega studenca pa je bil preučen tudi vpliv umetnega zajezevanja Hrib-skega potoka na podzemeljske vode in izdatnost Primcovega izvira. Raziskave so bile usmerjene na razmeroma nizko vrtačasto površje Zadnjih dolin ob vznožju Planine in Storževega griča (440) severno od doline Bele. V tem predelu sega nariv triasnega dolomita zaplaninskega pokrova najioolj proti vzhodu. Pod dolomitom leže zakraseli jurski apnenci, ki grade tudi območje Zadnjih dolin in bližnje zaledje izvirov pri Primcu. Krasto površje je v višini med 300 in 330 m, na njem prevladujejo ograjene travnate krčevine, ki jih vedno bolj zarašča grmovje in redko drevje. Njive so povečini le v vrtačah, kjer je debelejša plast zemlje. Na južni strani so Zadnje doline omejene z naplavinami Bele in prav ob robu teh naplavin je niz plitvih, zasutih vrtač. Po močnejšem deževju jih zalije voda, ki siH iz podzemlja v majhnih bruhalnikih na skalnem obodu. Iz najbolj zasutih, odprtih vrtač lahko voda površinsko odteče. V globljih, zaprtih vrtačah pa ponikne nazaj v kraško podzemlje in odteče v izvire pri Primcu. Tam je ob suši vodna gladina v višini okrog 295 m, in pod Zadnjimi dolinami ne more biti niže. Kraška talna voda je potemtakem največ 5 do 30 m pod površjem, kar je razmeroma ugodno za zajetje. Nihanje kraške talne vode v območju Zadnjih dolin je prikazano v prečnem ter vzdolžnem prerezu (si. 9, 11). Vrisane so najnižje in najvišje gladine v ■S, M o •8 •I "ULJ a 3 >-3 a> « I t •s m •S ^ I-s n| 43 g pO S|> i" Ür/T DQ Ö M ^ CD sa Js-ö s Ml s rt^ I Si C-' a cu Oh . ; gj W CQ S (U "če CO m £ TJ ft (U O? < letu 1968. Zanimiva je razlika v gladinah pri Primcu in v posameznih vrtačah v zaledju. V 700 m oddaljeni Koševi dolini znaša razlika med najnižjo in najvišjo vodo do 10 m, v izviru pri Primcu pa največ pol metra (si. 9). Čeprav seže voda v Koševlh in Tonikovih dolinah više kot v strugi Bele, se vode iz teh vrtač ne odtekajo vanjo. Apnenec je v smeri proti Beli očitno manj prepusten, pa tudi naplavine zajezujejo kraško vodo na obeh straneh doline. Vodna gladina se lahko v zaledju Primoovega studenca toliko dvigne le v primeru, da je dotok kraške vode iz oddaljenega zaledja dovolj močan in pritisk večji kot pa je prepustnost ožje izvirne cone. V območju Zadnjih dolin se tedaj uveljavljajo posebne hidrogeološke razmere, značilne za zajezeni kras. Delno jih je mogoče pojasniti z geološko zgradbo in razvojem tektonske kotline Ljubljanskega barja. Kvartarne naplavine, ki so zapolnile to kotlino, so zajezile nekdanje izvirne kanale in prisilile vodo, da si poišče novih poti na površje. Ker so naplavine v vrtačah nepix>pustne, predstavljajo nekakšne je2x>ve v podzemeljskih kanalih, zaradi katerih se morajo vode pri večjih dotokih prelivati na površje. Tudi skalni hrbti med vrtačami so razmeroma slabo prepustni, zato se vodna gladina v vrtačah ne izenači in vode se ne prelivajo iz višjih vrtač v nižje, temveč odtečejo po istih špranjah in razpokah kot so privrele na površje. Vrtače v območju Zadnjih dolin delujejo tedaj kot majhne estavele. Maksitni-rano&t podzemeljskega pretoka (L Gams 1970) je omejena na bližnje zaledje Primoovega studenca. Razmeroma skromna prepustnost ilovnatih naplavin v vrtačah in peščenih v dolini Bele je razumljiva, preseneča pa majhna prepustnost apnenca v območju Zadnjih dolin. Številne vrtače so lahko nastale le z intenzivnim zakra-sevanjem in spiranjem drobirja v podzemlje, vendar v hidrološko bistveno drugačnih razmerah kot vladajo danes v tem predelu. Kraške vode so se morale pretakati precej pod sedanjim (potopljenim in zasutim dnom vrtač. Prvotna cona vodnega pretakanja naj bi bila vsaj 20 m niže, prav toliko pa tudi nekdanji izviri v dolini Bele. Prvotni kanali so sedaj potopljeni, zasuti in zajezeni. Opraviti imamo s posebnim tipom zajezenega krasa, v katerem si morajo vode oblikovati nove kanale nad starejšimi in ne pod njimi, kot je to v normalnih razmerah na krasu. V coni sedanjega nihanja kraške vode v zaledju Primcovega studenca je prevotljenost in prepustnost apnenca razmeroma majhna, kar pa ne izključuje bolj prepustnih vertikalnih kanalov, po katerih silijo vode iz globljih in med seboj bolje povezanih votlin na površje. Na skromno povezanost in prepletenost podzemeljskih kanalov v površinski coni krasa, ki ima sedaj fimkcijo glavne hidrografske pretočne cone, kažejo razlike v temperaturah in trdotah vode ter znatna nihanja vodne gladine v zaledju Primcovega studenca. Vodne žile so navezane predvsem na razpoke in prelome, ki še mso dovolj preoblikovani v špranje in vodne rove, zato večjih votlin v tej coni ne moremo pričakovati. S tem je treba računati pri iskanju podzemeljskih vodnih žil za novo zajetje. Naše vrtine in poskusno črpanje je zajelo le površinsko cono, preučiti bi bilo treba še hidrološke lastnosti krasa v večjih globinah, kjer pričakujemo večjo prevotljenost in starejšo cono vodnih kanalov. Program teh raziskav pa še ni izveden. Geološki zavod iz Ljubljane je izvrtal prvo 12 m globoko vrtino (S 1) v odprti Oblakovi dolini, ki leži 400 m zahodno od Primoovega studenca in ima 1« Acta carsologica dno V nadmorski višini 301,5 m. V površinski 3 m debeli plasti prevladuje temno-rjava mastna ilovica, globlje pa je med ilovico več apnenčevega grušča, ki je verjetno nastajal z razpadanjem skalnega oboda med zasipanjem vrtače. Rjavkasta ilovica prehaja v globini 4,5 m v sivo mehko ilovico z močnO' korodiranimi kosi apnenca. Barva ilovice in razjedeni apnenec sta v neposredni zvezi s kraško talno vodo. Sivkasta ilovica, preide v globini 9,5 m spet v rjavordečo mastno glino, pomešanO' z debelejšim gruščem. Čeprav iso te plasti globoko v coni kraške talne vode, kaže barva ilovice in dobra ohranjenost grušča na razmeroma slabo prepustnost te cone. Ker tudi v globini 12 m še niso zadeli na skalno podlago ali zdrobljeno gruščnato cono, je bilo nadaljnje vrtanje prekinjeno (si. 12). Poskusno črpanje je bilo izvedeno dne 10. 9. 1968, ko je bila gladina kraške vode v nadmorski višini 297,39 m ali 4,1 m pod površjem. Že po kratkem črpanju je upadla gladina za 6 m, izčrpana količina pa je znašala le 841. Po prekinitvi črpanja se je nivo dvignil na prvotno višino šele po 5 minutah. Ponovno črpanje je trajalo 10 minut s povprečno količino 0,3 l/s pri ustaljeni vodni gladini 6 m pod površjem. Takšno količino je bilo mogoče načrpati pri nespremenjenem nivoju tudi po večurnem črpanju. Ker ni bilo nobenih znakov za koristno povečanje pritoka, bi bilo nadaljnje črpanje nesmiselno. Vrtanje in črpanje v Oblakovi dolini je pokazalo, da zasute vrtače niso povezane z izdatnejšimi vodnimi žilami, čeprav so ob visokih vodah poplavljene. Več možnosti za izdatnejše pretakanje kraške vode verjetno nudijo vmesni skalni pragovi med zasutimi vrtačami. V njih so posamezne špranje, po katerih sili kraška voda ob poplavah na površje. Po izkušnjah v Oblakovi dolini je bila naslednja vrtina (S 2) zastavljena le dobrih 50 m od prve v ozko plitvo brezno z imenom Oblakov bruhalnik. Tam namreč izvira po najmočnejšem deževju majhen potok, ki teče po površju cb Dolgih njivah v strugo Bele (si. 13). Brezno je bilo 3 m globoko zasuto s humusom, smetmi in gruščem, globlje pa je vrtina zadela na živo skalo. Dobrih 7 m pod površjem je bila prevrtana poldrug meter velika kraška votlina, zapolnjena z gruščem in ilovico. Pod votlino se nadaljuje gost oolitni apnenec, ki do globine 10 m ni posebno pretrt in zakrasel. Vodna gladina je bila med vrtanjem 3 m pod površjem ali v višini 297 m; pri prvem črpanju, dne 12. 9. 1968 pa 15 cm više. Po več kot enournem črpanju je ostala gladina nespremenjena, povprečno pa so črpali le 2,3 l/s. Dotok vode je bil očitno precej večji, zato je bilo treba črpanje ponoviti z močnejšo črpalko. Pri drugem črpanju, dne 16. 9. 1968 je bila gladina 2,45 m pod površjem, ker je po zadnjem dežju voda nekoliko narasitla. Črpalka je zmogla 26 l/s, vodna gladina pa je ostala po daljšem črpanju nespremenjena. Temperatura in trdota vode sta bili enaki kot v Primcovem studencu. T» C Karb. Cel. Kale. Magn. , Q v l/s Oblakov bruhalnik (V2) 10,0 11,2 12,5 7,8 4,7 26 Primeov stud. 10,0 11,2 12,5 7,8 4,7 90 a ^ d) cu M > QJ ^ >CJ o C M 0) -g a S a 0) CO M « ^ Co S o 03 <-• >ü5 -h S « B ^ 13 " ti > B o ^ t-i - cd ^ p >[fl M CÖ H tao CO OJ m O m W 3 -O _cS d) u 03 C "o 'O CO > „ O ;=! o CÖ ■a 3 o a M _C0 rt 3 M O M > ^ o o m O) -a SI. 13. Pri Oblakovem bruhalniku po nalivu dne 22. 9. 1968, iz vrtine S 2 je vrela razmeroma čista kraška voda Abb. 13. Am Wasserspeier Oblakov bruhalnik nach dem Sturzregen am 22. 9. 1968. Aus dem Bohrloch S 2 strömte verhältnismäßig reines Karstwasser Takšna podoibnost vode je možna le pri neposredni povezanosti obeh voda. S črpanjem v Oblakovem bruhalniku je dokazana precej večja prepustnost podzemeljskih kanalov kot v prvi vrtini v bližnji Oblakovi dolini. Dejansko izdatnost te vodne žile pa bi mogli določiti šele z močnejšimi črpalkami. Tretja vrtina (S3) je bila zastavljena ob strugi Bele, nekoliko vzvodno od Primcovega studenca in Kožuhovega izvira. Pokazala naj bi debelino^ in sestavo naplavin ter omogočila opazovanje nihanja talne vode. Pod vrhnjo plastjo humusne üovice, mešane z dolomitnim gruščem, so pretežno gruščnate plasti, ki se razlikujejo le po velikosti dolomitnih drobcev, manj pa po barvi ali deležu ilovnatih primesi. V globini 9,5 m prehaja dolomitni grušč v rjavkasto ilovico, pomešano s kosi apnenca, ki ga je vrtina dosegla v globini 10 m. Z eno samo vrtino še ni mogoče spoznati oblikovanosti doline v živoskalni podlagi pod kvartarnimi naplavinami Bele. Glede na morfološke značilnosti pa smo vendarle sestavili prečni prerez Bele pri Dolgih njivah. Možno je, da vrtina S 3 ni dosegla skalne podlage v najglobljem delu doline in da je v 300 m širokem zatrepu med Belo in Oblakovim bruhalnikom skalno dno tudi nekoliko drugače oblikovano. Le malo pa je verjetno, da je prvotna dolina Bele v tem predelu bistveno globlja in da so v njej razen mlajših ilovnatih in gruščnatih naplavin tudi starejše jezerske gline, ki sicer prevladujejo v območju Ljubljanskega barja. V tretji vrtini ni bil izveden črpalni poskus, vo'dna gladina pa je bila med vrtanjem v višini okrog 295 m ali 5 m pod površjem. Zaloge talne voide v naplavini so razmeroma skromne, pa tudi Bela k njim le malo prispeva. Talna voida ostane v naplavini Bele precej pod gladino visoke vode v sitrugi in na nihanje podtalnice bolj vpliva kraška voda z obrobja kot pa Bela. Vodna zveza med Hribskim potokom in Primcovim studencem Položaj kraških izvirov ob severnem in južnem obrobju doline Bele kaže bolj na ločeno hidrografsko zaledje, kot pa na tesno medsebojno povezanost teh voda. Ločenost Bele, Primcovega studenca in Hribskega potoka pa je le navidezna in se kaže samo na površju. Napačno predstavo bi dobili, če bi si tudi v podzemlju predstavljali podobno izolacijo tokov kot na površju. Večkrat so glavni tokovi v krasu tudi dejansko omejeni na pomembnejše večje rove, ki potekajo v geološko in hidravlično ugOidnejših conah, medtem kO' je pretakanje vode v drugih kraških predelih znatno manjše. Zaradi neenakomerne razporeditve voda v kraškem po-dzemlju so se razvile v svetu številne teorije o pretakanju vode (F.Jenko 1959; B. Geze 1965,9—^39), mnogi hidrološki problemi pa še niso dovolj pojasnjeni. Tudi z barvanjem, ki je navidez najzanesljivejša metoda za idoločanje po'daemeljskih vodnih zvez, dobimo pogosto le enostransko predstavo o povezanosti kraških voda. Takšna spoznanja je mogoče dopolniti s podrobnejšim preučevanjem hidrogeoloških značilnosti krasa, s primerjanjem kvalitete in izdatnosti izvirov ter nihanja vodne gladine v naravnih in umetnih razmerah. S temi metodami smo s;kušali ugotoviti tudi medsebojno povezanost zaledja Primcovega studenca in Hribskega potoka. Enotna geološka zgradba s prevlado jurskega apnenca na obeh straneh doline Bele ter razmeroma plitva, pretežno gruščnata naplavina omogočata skoraj sklenjeno vodno gladino v zaledju obeh izvirov in celo v naplavini Bele. O tem nas potrjuje precej skladno nihanje vodne gladine v Kožuhovem izviru, v vrtini (S 3) ob Beli ter v Oblakovem bruhalniku (S 2). V Kožuhovem izviru niha vodna gladina pri zaprti zapornici le okrog 40 cm. Ob visoki voidi ponavadi zapornico odprejo in takO' pospešijo^ odtok, zato se gladina izvira ob najvišjih vodah bistveno ne dvigne nad normalno zajezeno gladino. Najnižja je gladina ob suši pri odprti zapornici in tedaj je le dober meter pod najvišjo. Najnižje vodne gladine v letu 1968 so bile izmerjene dne 29. 10., v Kožuhovem izviru je bila gladina v višini 296,66 m, v vršaju Bele 295,83, v Oblakovem bruhalniku pa 296,75 m. Ob suši je torej najnižja gladina v naplavini Bele. Nekoliko drugačne so razmere ob visokih vodah, ko je struga Bele polna, toda talna voda je še vedno precej niže, vendar ne bistveno pod gladino vode v obrobnem krasu (si. 10). Dne 2. 10. 1968 je bila Bela v višini 300,45, v bližnji vrtini (S 3) pa je bila gladina talne vode v višini 297,81 m, medtem ko je bila pri Primcu v višini 295,92 in pri Kožuhu 296,90 m. Kraške vode na obeh straneh doline Bele očitno vplivajo na višino talne vode v vršaju. Večinoma pa je tam precej niže kot v obrobnem krasu. To pa na prvi pogled izključuje medsebojno zvezo Prim- covega studenca in Hribskega potoka. Nadaljnja opazovanja nihanja vode v vrtinah in poskus z zapornico pri Kožuhovem izviru pa so potrdila hidrološko povezavo kraškega zaledja obeh izvirov. V petek, 25. 10. 1968, smo merili vodne gladine v vrtinah in izvirih pri Primcu. Presenetili so nas visoki vodostaji v vrtinah, bili so namreč za okrog 40 cm višji kot pred desetimi dnevi, čeprav v tem času ni padlo niti kapljice dežja. Večji je bil tudi pretok vode pri Primcu. Ta neskladnost je bila kmalu pojasnjena. Pri Kožuhovem mlinu so namreč popravili zapornico in dvignili vodno gla^dino za okrotg 60 cm. Ta dvig vode v Kožuhovemu izviru pa se je odrazil tudi pri Primou in v kraškem zaledju. Vpliv umetnega zvišanja vodne gladine v kraškem zaledju Hribskega potoka na izdatnost in višino Primcovega izvira smo skušali spoznati z nadaljnjim odpiranjem in zapiranjem zapiornice pri Kožuhovem mlinu. Dne 25. 10. 1968 ob 11,10 smo zapornico odprli in voda je že v pol ure upadla za 0,5 m, v tem času se je znižala gladina v vrtinah S 1 in S 2 za 20 cm, medtem ko je ostala gladina v vršaju Bele v vrtini S 3 nespremenjena. Po štirih urah se je znižala gladina v izviru pri Kožuhu že za 80 cm, v vrtinah S 1 in S 2 za 40 cm, v vrtini S 3 pa le za 5 cm. Naslednji dan so bile gladine približno v enakih višinah, le v vršaju Bele se je mižala še za 3 cm. Očitno se je vzpositavilo novo ravnotežje v kraškem zaledju in v vršaju Bele. Medsebojno zvezo in odvisnost v nihanju vodne gladine smo sikušali preveriti tudi z zvišanjem nivoja pri Kožuhu. Zapornico smo zaprli 26. 10. ob 13,10. Po štirih urah je vodna gladina v Hribskem potoku narastla za 70 cm, v Prim-covem studencu pa le za 2 cm. V vrtini S 2 se je zvišala gladina vode za 35 cm, v vrtini V 5 pa celo za 50 cm, v vrtini S 3 se je dvignila voda le za 6 cm. Meritve naslednjega dne so pokazale, da so se vodne gladine v izviru Hribskega potoka, v naplavini Bele, v vrtinah in v Primcovem studencu vrnile v enake višine, kot so bile pred ipo&kusnim odpiranjem zapornice. Nihanje vodne gladine med poskusom z zapornico pri Kožuhovem izviru: Absolutne višine vodne gladine Mesto opazovanja SpuSčena j zapornica Dvignjena zapornica Spuščena zapornica 25. 10. 9 h po '/s h po 4 h po 20 h po 4 h po 20 h Hribski potok ; 297,62 297,00 296,70 296,66 297,36 297,62 V5 297,63 — — 296,83 297,33 297,63 SI 297,54 297,34 297,16 296,95 297,16 297,54 S2 297,42 297,24 296,96 296,75 297,10 297,42 S3 295,95 295,95 295,90 295,83 295,07 295,92 Primcov stud. 295,92 295,90 295,07 295,87 295,89 295,95 Opomba: Zapornico smo odprli 25. 10. 1968 ob 11,lO^ in zaprli dne 26. 10 ob 13,30». S tem poskusom je posredno dokazana vodna zveza med Primcovim in Bečkajevim studencem ter Hribskim potokom, ki je doslej še nobeno barvanje ni ugotovilo. Dotok kraške vode iz zaledja Hribskega potoka je večji ob nizkih vodah, ko je večja tudi razlika v gladinah vode med obema izviroma. Ob visoki vodi je vpliv Hribskega potoka na Primcov studenec vsaj relativno manjši, ker se okrepi priti&k vode iz neposrednega severnega zaledja tega izvira. To dokazuje tudi povečana kalnost, saj rdeča kraška ilovica v vodi izvira predvsem s površja v bližini Stare Vrhnike. Takšne vodne razmere pa se odražajo tudi v temperaturi in trdoti voda, razlike med Hribskim potokom in Primcovim studencem niso vedno enake. Nihanje vodne gladine v kraških izvirih na obeh straneh doline je torej med seboj povezano in ga naplavine Bele ne ovirajo. V teh naplavinah se gladina talne vode ne izravnava povsem z gladino kraške vode. Po razmerah v Koševi in Tonikovi dolini (vrtini V 5 in V 6) sklepamo, da se globlje v zaledju gladine kraških voda bolj izenačijo kot bliže izvirom, kjer se kaže večji vpliv lokalnih razlik v zajezenosti in prepustnosti. Temperaturne značilnosti kraških izvirov so v veliko pomoč pri preučevanju izvora in podzemeljske (povezanosti voda. Z rednimi meritvami temperatur pa tudi s spremljavo drugih lastnosti, lahko dobimo zanimive podatke o razmerah v zaledju kraških izvirov. V naslednji tabeli so prikazane temperature Hribskega potoka ter Primco-vega in Bečkajevega studenca od maja do decembra 1968: Datum Hrlbskl potok Primcov studenec Bečkajev studenec 28. 5 9,6 9,8 9,8 10. 6. 9,8 10,0 10,2 18. 6. 10,0 10,0 10,0 23. 9. 9,8 10,4 10,4 15. 10. 9,8 10,0 10,0 25. 10. 9,8 9,9 9,9 28. 11. 9,2 9,8 10,2 26. 11. 8,6 9,6 9,6 16. 12. 8,8 9,5 9,5 V vseh teh izvirih niha temperatura vode v teku leta med 8® in 10° C, torej le za dve stopinji. Hribski potok ima lahko enako toplo ali pa le za eno stopinjo hladnejšo vodo kot Primcov in Bečkajev studenec. Ta dva sta po večini enako topla, le včasih je Bečkajev studenec za 0,2® toplejši. Takšne razmere so pred- vsem posledica mešanja različnih voda, ki napajajo obravnavane izvire. V deževnih obdobjih, ko vode napolnijo podzemeljske kanale, je mešanje in izenačevanje manjše, kot v stabUnih in siišnih obdobjih. Po deževju v začetku junija (10. 6. 1968) so se temperature v vseh treh izvirih razlikovale za 0,2®, podobno tudi po nalivu v septembru, le da so bile tedaj temperature v Primcx>vem in Bečkajevem studencu enake (10,4), v Hribskem potoku pa za 0,6® C nižje. Na mešanje podzemeljske Hribščice s Primcovim studencem kaže tudi temperatura vode v vmesnem Oblakovem bruhalniku (vrtina S 2), ki je bila po nalivu v septembru 1968 enaka kot v Hribskem potoku. Očitno so glavni toko\ä, ki napajajo izvire, nekaj časa po deževju bolj ločeni, iz vsakega predela teče voda po svojem osnovnem kanalu. Pozneje ob upadanju pa se temperature in druge značilnosti izenačijo, kot da se vsi izviri napajajo iz istega zaledja in vode se tudi v ločenih tokovih prilagodijo splošnim razmeram v podzemlju. Na bolj ali manj izolirane tokove ob visokih vodah kaže poleg temperatur tudi kalnost vode. Najmočnejše se kali Bečkajev studenec, le malo manj pa Primcov, medtem ko voda iz Oblakovega bruhalnika ni dosti bolj motna kot površinska Bela. Ob sovodnji s Primcovim in Bečkajevim studencem je Bela le rahlo skaljena in ne naplavlja ilovice. Takšne razmere smo opazovali po močnem nalivu, dne 22. 9. 1968; že naslednji dan pa je bila Bela povsem čista, medtem ko je bil Bečkajev studenec še sorazmerno kalen. Ob njegovi strugi je ostalo ix> travi precej rdečkastorjavega blata. Ta izvira iz kraške ilovice, ki jo je največ severozahodno od izvira v okolici Stare Vrhnike. Podobne značilnosti, kot jih nakazujejo temperature, se odražajo tudi v trdoti vode. Celokupna trdota se v obravnavanih treh izvirih radikuje za največ 4° nT, razlike pa so lahko tudi manjše ali pa občasno povsem izginejo. Največje so v deževni dobi, ko ima vsak izvir drugačno trdoto, ob suši pa so trdote v vseh izvirih enake. Primerjava celokupne trdote Hribskega potoka, Primcovega in Bečkajevega studenca Celokupna trdota v 'nT 28. s. 10. 6. 23. 9. 29. 10. 1968 Hribski potok 10,4 10,3 11,0 12,3 Primcov studenec 10,5 13,2 13,3 12,6 Bečkajev studenec 10,7 13,5 14,1 12,6 Oblakov bruhalnik — — 12,2 — Razlike in podobnosti v trdotah so prav gotovo povezane s sistemom napajanja izvirov, ki smo ga skušali spoznati že pri primerjanju temperatur. Trdota Oblakovega bruhalnika se približuje trdoti v sosednjih izvirih. V tem se kaže mešanje voda iz zaledja Hribščice in Primcovega studenca. Zanimivo pa je, da je po temperaturnih in kemičnih lastnostih Oblakov bruhalnik bolj soroden Hribskemu potoku kot Primcovemu studencu. To značilnost velja posebej upoštevati pri izbiri mesta za novo zajetje kraške vode. Pregled važnejših hidrogeoloških ugotovitev Kraško povodje Bele, Hrib&kega potoka in Primoovega studenca pri Vrhniki predstavlja hidrogeološko enoto, ki smo jo podrobneje sipoznali v zvezi s potrebami vodne oskrbe Vrhnike in njene okolice. Bela ima povirje v triasnem dolomitu zaplaninskega pokrova, ki je narinjen na kredne in jurske apnence vrhniško cerkniške grude (S. Buser 1965; R. Gospodarič 1968). V teh apnencih so jiižno od Vrhnike razporejeni kraški izviri Male in Velike Ljubljanice ter Lubije, zahodno od Vrhnike pa izvirajo še Hribski potok na desni in Primcov ter Bečkajev studenec na levi strani doline Bele. Voda iz dolomitnega povirja ter iz kraških izvirov ob Beh so že deloma zajete za oskrbo Vrhnike in okolice, predstavljajo pa tudi potencialni vodni vir za oskrbo v bodoče. Kraške vode iz apnencev imajo precej okuženo vodo in leže v ožjem zazidalnem okoUšu Vrhnike, zato jih skoraj ni mogoče varovati pred nadaljnjim onesnaževanjem. Zajeti dolomitni izviri Lintvema in Staj pa so ob nizkih vodah prešibki za kritje potreb po pitni vodi. Iz dolomitnega zaplaninskega pokrova odteče voda deloma po dolini Bele v Ljubljanico, deloma pa ponikne v zakraselem dolomitu ali pa v sosednjih apnencih ter se preliva po kraškem podzemlju v izvire pri Vrhniki. Z barvanjem smo ugotovili, da odteka Bela, ki ponika v srednjem apnenčastem delu doline, v izvire Hribskega potoka. V soteski Grapa se izgubi 10 do 20 l/s, niže ob Beli pri Osenku pa ponikne do 100 l/s. Bela izgubi del vode tudi v spodnjem delu doline, kjer teče po lastnih naplavinah. Vodni režim doslej ni bil podrobneje opazovan. Po občasnih meritvah sklepamo, da doseže pretok Bele ob visokih vodah do 3 mVs, ob suši pa je ves srednji in spodnji del doline suh, v zgornjem delu pa se pretaka do ponikev v Grapi le nekaj litrov na sekundo. Minimalna izdatnost dveh najpomembnejših izvirov v dolomitu, svojevrstne žaganjalke Lintvem (P. Habič 1970) in stalnega izvira v Stajah, je ocenjena na 4 do 5 l/s. Vodnatost teh izvirov ni v skladu z zaledjem, ki jim pripada po morfoloških značilnostih. Na podlagi geološke zgradbe pa tudi ni mogoče podrobneje razmejiti zaledja teh izvirov s sosednjimi, ki so razvrščeni okrog najvišjega vrha Ulovke (800 m) nad Zaplano. Za vodno oskrbo bi bile dolomitne vode v povirju Bele zelo dragocene, ker bi lahko gravitacijsko napajale omrežje, pa tudi zaščita povirja ne bi predstavljala posebnih težav. Za kritje vseh potreb pa bi bilo treba zgraditi zadrževalnik za letno izravnavo vodnega režima, kar pa v zakraseli dolini Bele ni lahka naloga. Izvir Hribskega potoka pri Kožuhu je ipo minimalni izdatnosti 130 l/s zelo primeren vodni vir za kritje sedanjih in bodočih potreb po vodi v okolici Vrhnike. Njegovo kraško zaledje pa se razteza do severnega dela Logaškega polja in na površins:ko povodje Rovtarice in Petkovščice (A. Serko 1946; 1951). Z barvanjem Majerjeve grape pri Zaplani smo spoznali, da se v Hribski potok stekajo tudi vode iz zahodnega dela dolomitnega zaplaninskega pokrova. Vodni režim Hrib&kega potoka je v primerjavi z drugimi kraškimi izviri Ljubljanice še sorazmerno umirjen. Ob najvišjih vodah doseže pretok okrog 4,5 m^/s, voda pa je dalj časa po deževju kalna in motna. Za podrobnejšo analizo vodnih razmer še ni na voljo ustreznih podatkov, zato tudi ni mogoče spoznati vseh zakonitosti pretakanja vode v obsežnem, vendar le približno določenem kraškem zaledju. Po dosedanjih raziskavah in barvanjih (A. Serko 1946; N. Cadež 1952; I. Gams 1965) se v Hribskem potoku ne mešajo vode, ki napajajo druge izvire Ljubljanice. Ni pa izključeno, da se del voda iz zaledja Hribskega potoka ne odteka vanje. Vodna gladina je v zaledju Hribskega potoka (296—297 m) vedno nekaj metrov više od gladine v zaledju drugih izvirov Ljubljanice (290—293 m). Po minimalnem specifičnem odtoku, ki znaša za porečje Ljubljanice 31/s/km^, pripada Hribskemu potoku okrog 30 km^ zaledja. To kraško površje je razmeroma težko varovati pred onesnaženjem in je celo v ožjem zaledju izvira naseljeno, zato bi bilo treba vodo temeljito čistiti. Dobrih 500 m severno od izvirov Hribskega potoka sta na levi strani doline Bele dva kraška studenca, ki se po legi in drugih hidroloških značilnostih še bolj razlikujeta od glavnih izvirov Ljubljanice. Zaradi ugodne lege in primerne izdatnosti je bil Primcov studenec pred 20 leti zajet kot dodatni vodni vir za oskrbo Vrhnike. Z razširitvijo naselja v njegovo ožje kraško zaledje se je kvaliteta vode zelo poslabšala in ker ni ob zajetju čistilnih naprav, vrhniška voda že nekaj let ni primerna za pitje. Ožje kraško zaledje Primcovega in Bečkajevega studenca, ta je od prvega oddaljen le dobrih 50 m, je razmeroma nizko in se razteza med dolino Bele ter Staro Vrhniko v višinah med 300 in 330 m. Kraška talna voda v tem zaledju niha zelo različno, pri izviru le za pol metra, v Tonikovih in Koševih dolinah, 700 m od izvira, pa do 10 m. Zelo izravnan vodni režim obeh izvirov je odraz maksimiranosti podzemeljskih kanalov, zaradi česar je oviran predvsem iztok kraške vode na površje. Razmeroma velika izdatnost ob nizkih vodah kaže na večji obseg zaledja, do 20 km^. Po geoloških in morfoloških značilnostih je možno opredeliti zaledje le v severnem delu. Z barvanjem občasne ponikalnice v Koritih nad Staro Vrhniko je dokazan odtok tamkajšnjih voda v Primcov in Bečkajev studenec. V južnem delu se zaledje obeh studencev veže s kraškim zaledjem Hiibsk^a potoka onkraj doline Bele. Zveza z barvanjem ni dokazana, posredno pa je potrjena z vplivom umetnega zajezevanja Hrib&kega potoka na izdatnost izvira pri Primcu in na spremembo gladine v ožjem zaledju obeh izvirov kot tudi v vmesnem delu doline Bele. Primerjava temperature in trdote kraške vode na obeh straneh doline Bele kaže na različno mešanje voda iz skupnega zaledja. Vrtina in čipabii poskus v Oblakovem bruhalniku sta potrdila predvidevanja, da je možno zajeti kraško vodo v zaledju Primcovega studenca. Ker pa leži Oblakov bruhalnik še v ožjem zazidalnem območju, bi bilo treba z nadaljnjimi raziskavami ugotoviti najprimernejše mesto za novo zajetje še v večji oddaljenosti od izvira. Možnosti za ureditev vodne oskrbe na Vrhniki in drugi problemi izrabe kraških voda opozarjajo na potrebo po podrobnejši preučitvi in opredelitvi kraških vodnih rezervatov, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, da bi jih lahko pravočasno in učinkovito zavarovali pred onesnaževanjem. Samo tam, kjer zaščita ni mogoča, bi bilo upravičeno drago in zahtevno čiščenje okužene kraške vode za oskrbo naselij. Nekateri problemi izrabe kraških vodnih virov za oskrbo Na Vrhniki se kvaliteta vode stalno slabša, zato je treba zagotoviti učinkovito izboljšanje vodne oskrbe. Glede na razpoložljive vodne vire se ponuja več možnosti. Pri izbiri najprimernejšega vira je treba upoštevati poleg današnjih tudi bodoče potrebe po vodi. Urbanistični program občine predvideva skupinski vodovod za oskrbo vseh naselij v severnem in zahodnem obrobju Ljubljanskega barja (Urbanistični inštitut SRS, 1967). Glede na predvideno rast prebivalstva in industrije bo potrebno v prihodnjih 30 letih oskrbeti z vodo najmanj 20 000 prebivalcev, za kar bi morali imeti na voljo vir z okrog 100 l/s vode. Na podlagi dosedanjih raziskav vodnih virov v neposredni okolici Vrhnike so dane naslednje možnosti: 1. Gravitacijiski vodovod s popolno izrabo Lintverna in Staj ter drugih voda v povirju Bele. 2. Povečanje sedanjega gravitacijskega vodovoda z večjim izkoristkom dolo-mitnih izvirov in z dodatnim črpanjem ter čiščenjem kraških voda v nenaseljenem zaledju Primcovega studenca. 3. Crpakio zajetje kraških voda v izvirih sredi naselja ali v nenaseljenem zaledju Primcovega studenca ali Hribskega potoka. Dolomitne vode v povirju Bele imajo več prednosti, ki bi jih kazalo izrabiti. Predvsem je pomembno, da so razmeroma čiste, se ne kalijo in izvirajo iz malo naseljenega območja. Zajeti jih je mogoče v taki legi, da bi gravitacijsko napajale skoraj celotno območje. Neugoden je sedanji režim z velikim nihanjem pretokov in razmeroma majhno izdatnostjo ob suši. Za popolno oskrbo z gravitacijsko vodo bi bilo treba zajeti vse vode Lintverna, Staj in drugih izvirov v povirju Bele in s primerno akumulacijo izravnati letne pretoke. Dolina Bele ter grape v Stajah in pri Starem malnu pc-d Lintvernom so dovolj prostorne in v primerni legi, vprašanje pa je, če bi bila na zakraselem dolomitu in v bližini še bolj zakraselega apnenca izvedljiva takšna akumulacija. Poprej bi bilo treba še temeljito geološko preiskati teren, hkrati pa ugotoviti tudi dejanske vodne količine in preveriti posamezne elemente vodne bilance. Površinska akumulacija za vodno oskrbo bi imela nekatere prednosti pa tudi slabosti. Zaščititi bi bilo treba sorazmerno majhen predel, ki še ni preveč izpostavljen onesnaževanju. Visoko kvaliteto bi lahko dosegli sorazmerno poceni, skrbeti pa bi bilo treba le za varnost in čistost površinske akumulacije. Ker je že sedanje povodje Bele zanimivo rekreacijsko območje, v njegovem obrobju pri Strmid in Zaplani pa so zrastle že številne počitniške hišice, bi bilo treba posebej paziti, da ne bi umetno jezerce privabilo še druge turistično gostinske in rekreacijske dejavnosti. Tak primer je znan na Nevesinjskem polju v Hercegovini, kjer so ob umetnem Jezeru za vodno oskrbo zgradili še športno rekreacijsko središče, obenem pa tja napeljali tudi kanalizacijo iz naselja. Dolomitne izvire v povirju Bele bi še na drug način lahko bolje izkoristili. Sedanje majhne cevi bi morali zamenjati z večjimi, da bi zajeli čimveč dobre pitne vode, ki se sedaj ob višjih vodah preliva mimo zajetij. Z manjšo umetno podzemeljsko akumulacijo bi lahko zajeK tudi vsakokratni izbruh Lintverna, ne da bi uničili to naravno znamenitost. Zlasti ob deževju, ko se najbolj skalijo kraške vode in se zelo poveča njihova okuženost, bi dolomitni izviri v celoti krili potrebe po vodi. Ob nizkih vodah bi s črpanjem dodajali vodo iz kraškega vira, ki bi jo tudi lažje očistili. Zaščita povirja Bele ne bi büa težavna, veliko težje pa bi uspešno zaščitili hidrografsko zaledje kraškega vira, iz katerega bi po potrebi črpali vodo. Glede na rezultate dosedanjih raziskav, bi kazalo zajeti kraško vodo v zaledju Primcovega studenca nekje v območju Zadnjih dolin, čim bliže dolomit-nemu narivu, ali pa morda celo v apnencih pod dolomitom ob vznožju Storže-vega griča. Tam bi lažje zaščitili ožje območje zajetja, črpali pa bi predvsem vodo iz globljih zakraselih con pod zaplaninskim dolomitnim pokrovom. Tehnično najenostavnejše je zajetje iz>nujnost« te delitve bolj v zgodovinskem, tradicionalnem pomenu, kakor pa stvarna, in nekateri avtorji te delitve sploh ne upoštevajo več (Ph. Renault 1970). Votline, ki imajo Kr enak oziroma večji od 1,0 štejem med jame, votline s Kr manjšim od 1,0 pa med brezna. Seveda ima tudi taka delitev velike pomanjkljivosti, predvsem je problematično računanje globine in dolžine votline, kot so problematične tudi votline z vrednostjo Kr okoli 1,0. Vendar pa ima ta razdelitev tudi določene prednosti: za vse votline uporabljam enak kriterij opredelitve v prvi ali drugi tip in ta kriterij je točno določen — vsaka votlina lahko pade le v eno grupo. Z obravnavanega območja je vsega skupaj znanih 271 kraških votlin (Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU), od tega jih je 40 le registriranih v ožjem pomenu besede in niso dovolj raziskane, o njih ni niti toliko podatkov, da bi jih lahko uvrstili bodisi med jame, bodisi med brezna. Tako mi je ostalo za podrobnejšo obdelavo 231 kraških votlin. Po zgoraj razloženem kriteriju s pomočjo koeficienta Kr (dolžina : globini) je na obravnavanem ozemlju od vseh kraških votlin 61brezen in 39 «/o jam. Podrobnejša razdelitev, glede na vrednost Kr, je sledeča: pravih brezen je 53 ®/o, pravih jam 38®/o, vmesnih oblik pa je 9 V». Kot vmesne, prehodne oblike med brezni in jamami štejem tiste votline, ki imajo Kr v vrednosti okoli 1 (med 0,9—1,1). Posebej jih obravnavam predvsem zato, ker so si brezna z največjo vrednostjo Kr in jame z najmanjšo vrednostjo tega koeficienta po obliki precej podobne in je s tem malo omiljena togost delitve. Obenem je teh votlin razmeroma veliko in s tem poudarjam, da je to morda ena izmed speleoloških značilnosti obravnavanega krasa. Podrobnejšo razdelitev prikazuje tabela 1. Tabela 1. Kraške votline po vrednostih Kr Vrednost K^ število votlin »/• votUn Skupaj 0,1— 0,4 0,5— 0,8 0,9— 1,1 1,2- 1,6 1,7— 2,0 2,1— 4,5 4,6- 7,5 7,6—10,0 10,1—25,0 0,1—25,0 71 52 20 32 16 19 11 7 3 231 30,8 22,5 8.7 13,8 6,9 8,2 4.8 3,0 1,3 100,0 Dobro je opazna tendenca manjšanja števila oziroma deleža votlin z večanjem koeficienta Kr. Najmočneje so zastopana brezna s Kr pod 0,4. Za ilustracijo naj navedem, da ima vrednost Kr 0,4 brezno, ki je globoko 20 m, dolgo pa 8 m. Kraških votlin s Kr večjim od 10,0 pa je le še dober odstotek. Kr 10,0 ima, npr. 20 m dolg in 2 m visok vodoraven rov. Razčlenitev kraških votlin po hidrografskih in morfoloških značilnostih Ker je sama razdelitev kraških votlin na brezna in jame še vedno premalo za označitev nekega tipa krasa glede na speleološke značilnosti, kot tudi za primerjanje z drugimi tipi krasa, sem kraške votline Triglavskega pogorja še podrobneje razčlenil. Za osnovo te podrobnejše razčlenitve sem uporabil razdelitev, ki jo je predlagala Mednarodna speleološka zveza (M. Audetat & H. Trimmel 1966) in ki bazira na hidrološki fimkciji objekta, z upoštevanjem nekaterih popravkov oziroma dodatkov, ki so bili napravljeni ob sestavljanju legende za Osnovno speleološko karto Slovenije (P. Habič & A. Kranje & R. Gospodarič 1974). Razdelitev Mednarodne speleološke zveze namreč ne upošteva kot posebne kategorije ledenih oziroma snežnih jam in brezen. Zaradi posebnosti obravnavanega ozemlja — alpski kraški svet v razmeroma veliki nadmorski višini — pa s.e mi zdi popolnoma umestno tako med jamami kot med brezni izdvojiti poseben podtip votlin s stalnim ledom oziroma snegom. Po tej shemi so torej kraške votline razdeljene na vsega skupaj 33 tipov, izmed katerih pa jih prihaja v poštev za obravnavano območje le 8 sledečih: Jama — 1. vodna-1.1 stalni izvir 1.2 občasni izvir s stalnim tokom v notranjosti 1.3 občasni izvir z občasnim tokom v notranjosti 1.4 vhod suh, v notranjosti stalni tok 2. suha - 2.1 suha jama (brez vodnega toka) 2.2 ledenica in snežnica Brezno — 1 suho brezno (brez vodnega toka) 2 brezno s stalnim ledom aU snegom Jame — vodoravne kraške votline — so v grobem razdeljene na vodne (hidrološko aktivne) in suhe (neaktivne), glede na hidrološko funkcijo. Pregled splošnih podatkov o tem tipu kraških votlin nam podaja tabela 2, razporeditev posameznih podtipov v Triglavskem pogorju pa si. 1. Jame-stalne izvire in jame-ob časne izvire ob stalnem toku (to pomeni, da teče skozi jamo stalni vodni tok, le da se jamski vhod občasno presuši — izvir presahne) obravnavam skupaj, saj je medsebojna razlika pri večini izmed votlin teh dveh podtipov res malenkostna. Lep primer je Jama I izvira Savice (s-l. 2), nad slapom Savice, koder voda sicer skoraj redno vsako leto preneha teči skozi vhod — takrat zgornji slap presahne — sicer pa deluje vhod ves ostali čas kot jamski izvir. Ta dva podtipa kraških votlin predstavljata 10 «/» vseh jam (v ožjem smislu). Te votline leže v najmanjših nadmorskih višinah obravnavanega ozemlja in so v glavnem skoncentrirane na začetne dele glavnih alpskih dolin — Soče in Save Bohinjke. Nekaj jih leži tudi više v alpski notra- 00 o lU o p < > N < < e -Q3 F; Ol S g - S ci i o IO- Jc 1 § 5: -J ct N CS - 0) e e cu ä a 3 CB -S w g I IH bi) E njosti (dve jami na Vogarju), vendar Je velikost teh kot tudi količina njihove vode neprimerno manjša od izvirnih jam v dnu dolini, kot sta npr. izvir Soče in izvir Savice. Morfološko gledano ta dva podtipa nista enotna, skupna morfološka karakteristika, poleg hidrološke, je le ta, da sodijo vse te votline k vodoravnim jamam. Drugih morfoloških podobnosti (pri tem ne upoštevam mikrooblik jamskih sten) med slabih 10 m dolgim in do 2 m visokim rovom — razpoko — iz katere priteka izvir pod Mimikom in med preko 10 km dolgim spletom rovov Pološke jame, res ni mogoče najti. Tudi jama-občasni izvir ob občasnem toku (torej vodni tok tudi v jamski notranjosti občasno presahne) ter jama s stalnim tokom v notranjosti, a z neaktivnim vhodom, imata podobne značilnosti kot prejšnja dva podtipa — nizka nadmorska višina, bližina večjih tokov in izvirov (predvsem zgoščenost v Bohinjskem kotu). Tipičen primer je Jama II izvira Savice (si. 3), iz katere po večjem deževju bruha močan vodni tok, sicer pa je v celoti suha. Tabela 2. Glavni podatki o jamah Tip in podtip število votlin »/o votlin Poprečna dolžina» Maksimalna dolžina' Minimalna dolžina* Nadm. višina' Poprečna nadm. viš.' OJ S a stalni izvir občas. izvir s stal. t. občas. izvir z obč. t. s suhirri vhodom 6 3 7 1 6.5 3,3 7.6 1,1 29 3490 99 450 80 10 300 290 1 8 58 28 740—1110 730— 836 640—1525 810 860 790 850 skupaj 17 18,5 992 10 300 8 640—1525 840 >podih« ali »laštih«. D.Novak jih ima za najibolj značilno podzemeljsko obliko našega visokogorskega krasa in predlaga izraz »vodnjak« kot splošni termin za tak tip brezna (D. N o v a k 1963), kar se deloma tudi uveljavlja v tuji literaturi (J. N. Jennings 1971). Na dnu se končujejo bodisi z gruščem (72 "/o), bodisi s snežnim čepom (28 ®/o). Glede na to, da leže v isti nadmorski višini kakor brezna — razšii-jene razpoke in da jih je večina (61 ®/b) celo nad 2000 m, a je kljub temu SI. 4. Primeri raznih tipov kraških votlin: 2849 — jama - razširjena razpoka, 2847 — brezno, zamašeno s stalnim snegom, 2848 — brezno - razširjena razpoka, 3343 — brezno - vodnjak, 2839 — brezno, nastalo na križišču razpok Fig. 4. Exemples des types divers des cavernes: 2849 — grotte - diaclase, 2847 — gouffre, bouche par la neige permanente, 2848 — gouffre - diaclase, 3343 — puit simple, 2839 — gouffre; forme sur I'intersection de diaclases odstotek objektov s snegom manjši kot pri prejšnjih, lahko zaključimo, da je to vpliv relativno velikega vhoda in majhnega volumna (ta tip je med vsemi brezni v povprečju najplitvejši). 3. Brezna, nastala na križišču razpok Po nastanku, obliki in velikosti so blizu prvima dvema skupinama. Od prve se ločijo predvsem po večjih dimenzijah v horizontalni smeri — močneje prihaja do izraza mehansko razpadanje kamnine tudi v notranjosti objektov. Od vodnjakov se razlikujejo prav tako v horizontalni dimenziji kot tudi v obliki tlorisa — ti so močno oglatega in nepravilnega prereza (vpliv razpok in tektonskih linij). Dno tvori snežni zamašek ali pa groblja iz grušča in podornega kamenja. Na dnu 80 ®/o objektov te skupine se preko celega leta zadržuje sneg. Glede na to, da se ne nahajajo v najvišjih legah, lahko t^o velik delež objektov s snegom pripišemo njihovi široki odprtosti in razmeroma velikemu volximnu (si. 4, 2839). Skrajne oblike tega tipa brezen so že kotliči, kot je npr. Brezno pod Čelom (odprtina velika 5 X 8 m, globina 9 m, na dnu se stalno zadržuje sneg). 4. Brezna v dnu vrtač Čeprav je objektov tega tipa zelo malo, jih obravnavam posebej predvsem zato, ker bi jih težko priključil drugim skupinam, pa tudi v literaturi se često pojavljajo kot poseben tip (M. A ude t at 1968, 395) in je s tem omogočena primerjava. Po obliki spominjajo najbolj na vodnjake, le da so precej večjih dimenzij. So v dnu vrtač, kotličev ali manjših kont. So ob razpokah ali tektonskih linijah, ki sekajo dna vrtač, na dnu se končujejo bodisi s snegom ali gruščem. Verjetno je objektov tega tipa več, vendar pri raziskavah navadno premalo gledamo in opišemo ožjo okolic» objekta in potemtakem iz načrta ni moč vedno razbrati, kje neposredno se odpira vhod. 5. Paralelna — stopnjasta brezna Po obliki in genezi so podobna breznom — razširjenim razpokam in vodnjakom. To so močneje razvite oblike, predvsem v globino, bodisi kot navadne velike razpoke, ki pa niso zasute ali preozke za nadaljnje prodiranje, ali pa so kombinacija razširjenih razpok in vodnjakov, na prehodu iz ene oblike rova v drugo pa navadno nastane stopnja. Cesto so izoblikovana v močnejši razpoki ali prelomu. V smeri razpoke si slede v globino razBčno velika brezna, povezana med seboj s kratkimi vodoravnimi razširitvami, navzgor pa se nadaljujejo v kaminih. Primer je Alešovo brezno v Pršivcu: v eni sami razpoki dinarske smeri je na oddaljenosti v zračni črti 25 m razvitih 5 brezen oziroma kaminov globokih od 30—60 m, s številnimi prečnimi prehodi in povezavami. Brezno se zaključi v globini 90 m z dnom iz grušča, a nekaj 10 m pod vhodom se celo leto zadržuje sneg, čeprav je le v višini 1615 m. Poleg «-velikih« brezen so to največji objekti, v njih se prvič pojavijo tudi večje količine ledu, ne le snega, tako da lahko upravičeno že govorimo o ledenih breznih (Romekovo brezno na Križkih podih). 6. »V e 1 i k a« brezna Posebno skupino sestavljajo t. i. »velika« brezna — to so objekti, globoki preko 100 m. Seveda ta dimenzija ni pogojena z naravo votline same, ampak je konvencionalna (dogovorjena), saj je to predvsem tehnična meja, ki jo upo- števamo največ pri raziskavah, športnih podvigih in seznamih najglobljih votlin. V tem primeru ne morem govoriti o posebnem tipu brezen, pač pa je njihova posebnost, ki jih ločuje od ostalih tipov, prav njihova izjemna globina in so torej izjeme in je kot take najbolje obravnavati vsak primer zase. V Triglavskem pogorju so do sedaj znana le tri taka brezna. Po nastanku so lahko različna, vsekakor pa so morali biti tako pogoji za nastanek kot za ohranitev ugodni. Najgloblje med temi brezni je Brezno pri gamsovi glavici (z globino 444 m je najgloblje brezno v pravem smislu v Jugoslaviji) (J. Pirnat & T. Planina 1974, 52—53). V spodnjih delih brezna je stalen potoček, ki ga napaja voda, ki pronica s površja v okolici brezna, vendar je težko reči, ali sodi objekt k vodnim ali suhim votlinam. V vhodnem delu se kljub relativno nizki legi (1610 m) stalno zadržuje sneg (T. J e n c 1971, 14). Ostalih dvoje vehkih brezen leži v nadmorski višini okoli 2400 m, v soseščini Triglavskega ledenika. To sta 280 m globoko Triglavsko brezno in 200 metrsko Brezno II pri totalizatorju. Za oba objekta je značilen stalen sneg v vhodnem, v notranjih delih pa velike množine ledu. Podzemeljski prostori teh brezen so često izdolbeni deloma ali v celoti v ledu, kar onemogoča ugotavljanje oblike votline, kot tudi njenih dimenzij, v kamnini (I. Gams 1962). Bistvena razlika teh dveh brezen od Brezna pri. gamsovi glavici so predvsem velika brezna v notranjosti, tako po globini kot po premeru, medtem ko je Brezno pri gamsovi glavici sestavljeno iz številnih manjših stopenj in ozkih prehodov v razpoki. Poleg zgoraj navedenih treh »veUkih« brezen so na obravnavanem območju znana še tri brezna, ki jih bo morda nekoč mogoče prištevati k tej skupini: Ledena jama II in III na južni strani Studorja ter Brezno na Toscu. Prva sta vodoravna rova, ki se končujeta v steni velikih, še nepreiskanih brezen s stalnim ledom, Brezno na Toscu pa ima navpičen vhod in je le po padcu kamna mogoče sklepati na večjo globino. Zaključki V Triglavskem pogorju so torej trije glavni tipi kraških votlin, ki so podrobneje razdeljene na 14 podtipov: 1. Vodne jame — takorekoč vse so izvirne, ponornih sploh ni. Pojavljajo se v glavnem v obrobju pogorja, v dolinah in spodnjih delih gorskih pobočij (povprečna nadmorska višina 840 m). To so največji objekti obravnavanega področja, tako v povprečju (100 m dolgi) kot tudi absolutno — preko 10 km rovov v Po-loški jami. Pač pa je te skupine zelo malo, saj predstavljajo te jame le 7 od skupnega števila vseh raziskanih kraških votlin. 2. Suhe jame zavzemajo večji delež celotnega števila — 32 «/o. Leže v večjih nadmorskih višinah (v povprečju 1650 m n. m.), so razmeroma majhne (povprečna dolžina 32 m), vmes je veliko ledenic in snežnic (40®/o). Pomen tega tipa je predvsem za preučevanje razvoja reliefa Triglavskega pogorja oziroma tamkajšnjega krasa, saj so te oblike pravzaprav »fosilne« — ostanek nekega obdobja, ko so bih speleogenetski pogoji v zdajšnjem Triglavskem pogorju drugačni od današnjih in so te votline rezultat funkcij, ki jih danes ne morejo več izpolnjevati. 18 Acta carsologlea 273 3. Brezna so najznačilnejša speleološka oblika Triglavskega .pogorja, kar potrjuje njihovo število (61 ®/o celotne količine), predvsiem pa so značilnost visokogorskih planot, nad zgornjo gozdno mejo, koder je njihov delež sledeč: Triglavski podi z Doličem in Hribaricami — 77 ®/o Komna z Dolino triglavskih jezer — 72 "/d Fužinarske planine — 57 "/o Spodnje Bohinjiske gore — 57 ®/o alpske doline — O ®/o Vsa brezna so suha, brez vodnih tokov, prevladujejo majhni, plitvi objekti (povprečna globina 22 m). Prevladujoči morfološki obliki med brezni — razširjene razpoke in »vodnjaki« — sta obenem razlaga za tako majhne dimenzije, saj so razpoke bodisi preo^e ali pa zamašene s snegom, da nadaljnje prodiranje ni mogoče, vodnjaki pa so zamašeni bodisi s snegom ali pa z gruščem — posledica intenzivnega mehanskega razpadanja kamnine v visokogorskem podnebju. V kolikor pa so brezna odprta globlje v osrčje masiva, takih je sicer le dober en odstotek, imajo vse možnosti, da jih štejemo med »veMka« brezna največjih dimenzij. V kratkem lahko ponovim, da je za Triglavsko pogorje značilna množica zelo majhnih votlin, vmes pa nekaj redkih, zato pa tem pomembnejših velikih objektov — ravno v alpskem svetu so tako pri nas kot tudi v tujini nekateri izmed največjih jamskih sistemov — tako Pološka jama, najgloblja in ena izmed najdaljših jam v Jugoslaviji — kot tudi najgloblja brezna (Brezno pri gamsovi glavici). Sicer pa je splošna speleološka označba Triglavskega pogorja dokaj enostavna: z naraščanjem naidmorske višine padata tako delež vodoravnih jam kot tudi povprečna velikost votlin, obenem pa z nadmorsko višino temu ustrezno naraščata delež brezen in število votlin, zapolnjenih s stalnim ledom in snegom kot tudi sama gostota kraških votlin. Resume TYPOLOGIE DES OBJETS SPELEOLOGIQUES DANS LE MASSIF DE TRIGLAV (ALPES JULIENNES) Les objets speleologiques presentent las formes principales d'une region karstique, D'apres leurs types nous pouvons determiner les differentes types de regions karsti-ques. Sur la base de typologie des objets speleologiques faite pour les petites regions on peut obtenir les caracteristiques pour les regions plus grandes et faire la com-paraison parmi les regions differentes. Les etudes de ce genre sont assez rares dans la litterature. Pour la Slovenie il faut mentionner »Les caracteristiques speleologiques du karst Slovene« (I. Gams 1965), pendant que les regions plus petites on ete traitees par J. Kunaver (1969) (Massif de Kanin), P. Habič etA. Kranjc (1974, Karst de la Carniole Interieure et des Alpes Juliennes) et S. K 1 e p e c (1970, Bela Krajina). L'extension de la region traitee est le mieux visible sur la fig. 1. Elle contient la Partie centrale des Alpes Juliennes, sectionee en plusieurs massifs et plateaux differents. On est dejä tellement habitue ä la differentiation des objets speleologiques en grottes et gouffres que je Tai conserve malgre son inaptitude pour le traitement statistique. Comme il n'y a pas des normes exactes pour distinguer les grottes des gouffres (sauf par la forme d'entree laquelle n'a pas grande valeur) j'ai pris le coeficient (Kr) de la longueur contre la profondeur d'un objet speleologique. Les objets avec Kr plus petit de 1,0 appartiennent aux gouffres, les autres aux grottes. Ce principe a encore beaucoup des imperfections, mais un avantage aussi — important surtout pour les calculs — la delimitations entre les grottes et les gouffres est strictement definie. On connait tous ensemble dans la region traitee 271 objets speleologiques (Archive d'Institut karstique ä Postojna), dont 40 n'ont pas assez de donnees pour le traitement statistique, alors ils nous restent 231 objets speleologiques; 61°/» des gouffres et 39»/» des grottes. On apergoit une tendance generale de la diminuation de nombre des objets avec I'augmentation du coeficient Kr. Pour la base de la typologie j'ai utilise la typologie proposee par I'UIS (M. Audetat & H. Trimmel 1966) avec supplement de 2 types nouveaux. Dans le massif de Triglav on trouve les types suivants: Grottes — 1. actives - a) emergences perennes b) emergences temporaires recoupant une circulation perenne c) emergences temporaires recoupant une circulation temporaire d) orifice non fonctionnant, recoupant une circulation perenne 2. fossiles - a) fossiles (seches) b) glaciöres ou avec la neige permanente Gouffres — 1. fossils - a) fossils (seches) b) avec la glace ou la neige permanente Comme il y a de plus des gouffres fossils (60®/o) cette typologie ne suffit pas, alors je I'avais combine avec morphologie et genese (M. Audetat 1968). Les types des gouffres sont les suivants: a) les diaclases simples b) les puits verticaux simples c) les puits situes sur des intersections des diaclases d) les dolines avec les puits e) les puits paralleles f) les grands gouffres Dans le massif de Triglav 3 types principaux des objets speleologiques predo-minent: 1. Les grottes actives (avec les cours d'eau — presque toutes sont les grottes-sources, il n'y est pas des grottes-pertes. Pour la plupart elles sont situees sur le rebord du massif, dans les vallees et dans les parties basses des flancs des montagnes (altitude moyenne 840 m). Elles representent les objets les plus grands de la region en moyenne 18* 275 (100 m de la longueur) et absolument (plus de 10 km des galeries dans Pološka jama). Mais leur nombre est petit, elles occupant seulement 7 "/o des ob jets speleologiques connus de cette region. 2. Les grottes fossiles (seches) sont presentees en 32 Vo du numero total. Elles sont situees plus haut que les precedentes (en moyenne ä 1650 m), elles sont assez petites (en moyenne 32 m de la longueur), parmi eux 11 y a beaucoup des grottes glacieres et avec la neige (40®/o). Ce type est important pour les recherches morpho-logiques du massif de Triglav et son karst, parceque cettes grottes sont »fossiles<< au sens stricte, representant les restes d'une periode dans laquelle les proces speleo-genetiques ont ete assez differents des actuels. 3. Les gouffres sont la forme speleologique la plus typique au massif de Triglav — cela est prouve par leur nombre (61 "/o de tous) et ils sont principalement caracte-ristiques pour les plateaux alpins au-dessus de la limite superieure de la foret: il y a 770/0 des gouffres sur »le plateau de Triglav« avec le Dolič et Hribarice, 72 "/o sur plateau de Komna et dans la Vallee des lacs du Triglav, 57 »/o sur les alpes de Fužina et dans des »Spodnje Bohinjske gore« — et dans les vallees ils n'existent pas. Tous les gouffres sont sees, sans cours d'eau, en majori te des petites dimensions (la profondeur moyenne de 22 m). Les formes les plus repandues — diaclases et puits simples — presentent la cause des petites dimensions; les diaclases sont trop etroites ou bouchees par la neige, tandis que les puits sont bouches par la neige ou par I'eboulis (alteration mechanique poussee dans le climat de haute-montagne). Si les gouffres sont ouverts ä I'interieur (1 "/0 seulement) ils ont toutes les possibilitees d'etre les »grands gouffres« des dimensions impressionantes. On peut resumer que la caracteristique speleologique du massif de Triglav est une grande quantite de petits objets speleologiques et peu plus grands, mais ceux-ci tenement plus importants (I'un des reseaux les plus longues de la Yougoslavie — Pološka jama — et un des gouffres les plus profonds — Brezno pod gamsovo glavico — se trouvent dans les Alpes Juliennes, dans le massif de Triglav). D'autre part la caracteristique est assez simple: avec I'augmentation de I'altitude la proportion des grottes horizontales diminue ainsi que leur dimensions moyennes, tandis que vers le haut augments la proportion des gouffres et le numero des objets bouches par la glace et la neige. Literatura Audetat, M. &H. Trimmel 1966: Signes conventionnels ä I'usage des speleo- logues. Stalactite 16/3, 75—125. La-Chaux-de-Fonds. Audetat, M. 1968: Repartition des cavites du Jura suisse frangais par groupes morphologiques. Actes du IV^me CIS, 3, 391—400. Ljubljana. Colin, J. 1966: Inventaire speleologique de la France I, Departement du Jura. 1—307. Paris. C r e a c ' h , Y. 1967: Inventaire speleologique de la France II, Departement des Alpes- Maritimes. 1—349. Paris. Cvijic, J. 1960: La geographie des terrains calcaires. Monographies SANU 341, 1—212. Beograd. Fink, M. H. 1968: Versuch einer Typisierung von Karstgebieten in Niederösterreich. Actes du IVžme CIS, 3, 441—444. Ljubljana. Gams, I. 1962: Triglavsko brezno. Naše jame 3 (1961), 1—17. Ljubljana. Gams, I. 1962: Ivačičeva ledena jama pod Kredarico. Planinski vestnik 62,/7, 296—300. Ljubljana. Gams, I. 1964: Raziskovanje jamskih oblik in nastanka jame. Jamarski priročnik, 7—49. Ljubljana. Gams, I. 1965: Speleological Characteristics of the Slovene Karst. Naše jame 7, 41—50. Ljubljana. Gams, I. (uredn.) 1973: Slovenska kraška terminologija. Kraška terminologija jugoslovanskih narodov, knj. 1, I—76. Ljubljana. Gospodaric, R. 1974: Osnovna speleološka karta, Vrhnika 4 (a, b, c, d) 1 : 50 000. Tipkopis, 1—136, Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, Postojna. Habe, F. 1972: Nekatere speleološke značilnosti osamljenega krasa Slovenije. Naše jame 13 (1971), 45—53. Ljubljana. Habič, P. 1962: Nekaj rezultatov speleoloških raziskovanj med Planinskim poljem in Ljubljanskim Barjem. Naše jame 4/1-2, 3—8. Ljubljana. Habič, P. 1964: O podzemeljskih ledenikih na Nanosu. Naše jame 5 (1963), 19—29. Ljubljana. Habič, P. 1969: Hidrografska rajonizacija krasa v Sloveniji. Krš Jugoslavije, knji. 6, 79—91. Zagreb. Habič, P. & P. Krivic 1972: Nova odkritja v Pološki jami. Naše jame 13 (1971), 98—108. Ljubljana. Habič, P. 1974: Osnovna speleološka karta, Vrhnika 1 (a, b, c, d) 1 : 50 000. Tipkopis, 1—126, Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, Postojna. Habič, P. & A. Kranjc & R. Gospodarič 1974: Osnovna speleološka karta Slovenije. Naše jame 15 (1973), 83—98. Ljubljana. Jene, T. 1971: Razpoznavni znak: gamsova glavica. Bilten JS PD2 (ciklostil), 12—18. Ljubljana. Jennings, J. N. 1971: Karst. 1—152. Cambridge (Mass.) and London. Kenda, I. 1974: Osnovna speleološka karta, Vrhnika 3 (a, b, c, d) 1 :50 000. Tipkopis, 1—168, Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, Postojna. K 1 e p e C , S. 1970: Nekaj rezultatov jamarskih raziskav v Beli Krajini. Naše jame 11 (1969), 51—56. Ljubljana. Kranjc, A. 1963: Speleološke raziskave v gorah. Bilten JS PDŽ 1 (ciklostil), 3—6. Ljubljana. Kranjc, A. 1972: Osnovna speleološka karta, Tolmin 2-d (1:25 000). Tipkopis, 1—144, Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, Postojna. Kranjc, A. 1974: Osnovna speleološka karta, Cerknica 2b (1:25 000). Tipkopis, 1—54, Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, Postojna. Kranjc, A. 1974: Osnovna speleološka karta, Cerknica 2-d (1:25 000). Tipkopis, 1—47, Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, Postojna. Kunaver, J. 1961: Brezno pri Medvedovi konti na Pokljuki. Naše jame 2 (1960), 30—39. Ljubljana. Kunaver, J. 1969: Speleološke raziskave v Kaninskem pogorju. Naše jame 10 (1968), 69—81. Ljubljana. Lešer, M. 1961: O speleoloških raziskovanjih na visokogorski planoti Komni in soseščini. II. jug. spel. kongres. 121—122. Zagreb. Novak, D. 1961. Kiklopovo oko. Planinski vestnik 61/7, 333—334. Ljubljana. Novak, D. 1962: Nekaj rezultatov hidrogeološkega in speleološkega raziskovanja v Triglavskem narodnem parku in njegovi okolici. Varstvo narave 1, 35—44. Ljubljana. Novak, D. 1963: »Vodnjak« — značilna oblika visokogorskega krasa. 3. jugosl. speleol. kongres, 131—137. Sarajevo. Pirnat, J. & T. Planina 1964: Brezno pri gamsovi glavici v Julijskih Alpah. Naše jame 15 (1973), 47—55. Ljubljana. Renault, Ph. 1970: La formation des ca Vernes. 1—126. Paris. ACTA CARSOLOGICA — KEASOSLOVNI ZBORNIK VII Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani Natisnila Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani 1976 Naklada 1200 izvodov TABLE — PLATES Fotografije — Photos: P. Habič (1 A, IB, 2 A, 2 B, 3 A, 3 B, 5 A, 5 B, 6 A, 6 B, 7 A, 7 B, 8 A, 8 B, 10 A, 10 B, 11 A, 11 B, 12 A, 12 B, 13 A, 14 A, 14 B, 15 A, 15 B, 16 A, 16 B) Carmen Narobe (4 A, 4 B, 9 A, 9 B, 17 A, 17 B) C. Gantar (18, 19, 20). TABLA 1 SI. A. Planinska jama. Pri sifonu v Pivškem rokavu je vhod v Paradiž, ki je zasut z apnenčevim gruščem in prodom, jamarji stojijo ob spodnji, na zgornji meji in sredi tega zasipa SI. B. Planinska jama. Paradiž. Apnenčev grušč in prod sta pokrita z raznobarvno sigo, prehodna je le zgornja tretjina rova PLATE 1 Fig. A. Planinska jama. The entrance to the Paradise at the sump in Pivka Branch, the cavers stand in the lower and in the upper bonder and in the middle of the limestone rubble and gravel deposit Fig. B. Planinska jama,. Paradise. The limestone rubble and gravel are covered by coloured flowstone, only the upper third of the gallery is passable TABLA 2 SI. A. Planinska jama, Paradiž. Poleg kapnikov najmlajše sige je erozijsko preoblikovana mlajša siga SI. B. Planinska jama, Pivški rokav. Starejša pasovita ilovica pod apnenčevim prodom PLATE Ž Fig. A. Planinska jama, Paradi&e. By the side of the youngest concretions the younger sinter is transformed by the erosion Fig. B. Planinska jama, the Pivka Branch. Older laminated loam under the limestone gravel TABLA 3 SI. A. Planinska jama, Pivški rokav, Brzice. Oblika rova v skladovitem apnencu s konkrecijami roženca; spoidnja kreda SI. B. Planinska jama, Pivški rokav, profil 2. Pred pisanega roženca (a) med starejšo pasovito ilovico (b), v krovnini je apnenčev prod (c) PLATE 3 Fig. A. Planinska jama, the Pivka Branch, Rapids. The channel's form in bedded limestone with chert concretions; Lower Cretaceous Fig. B. Planinska jama, the Pivka Branch, profile. Coloured chert gravel (a) among older laminated boam (b), the limestone gravel above (c) X ■ ( H TABLA 4 SI. A. Planinska jama, Pivški rokav, profil 5. Rahlo vezan prod pisanega roženca SI. B. Planinska jama, Pivški rokav, profil 5. Posamezni prodniki pisanega roženca (1), kosi roženca (2) in prodniki limonita (3) PLATE 4 Fig. B. Planinska jama, the Pivka Branch, profile. Lightly cemented coloured chert gravel Fig. B. Planinska jama, the Pivka Branch, profile. Single coloured chert pebbles (1), chert particles (2), limonite pebbles (3) I TABLA 5 SI. A. Planinska jama, Pivški rokav, Hruška, profil 4. Na sigi je črna Mn prevleka; v višini vodne gladine je prevleka že eroidirana SI. B. Planinska jama. Pivški rokav, profil 4, Starejše skalno dno in steno pokriva erozijski ostanek apnenčevega proda PLATE 5 Fig. A. Planinska jama, the Pivka Branch, Pear, profile. The black Mn cover on the sinter; at the water level altitude the cover is already eroded Fig. B. Planinska jama, the Pivka Branch, profile. Older rocky bottom and walls are covered by the erosive remains of the limestone gravel TABLA 6 SI. A. Planinska jama, Pivški rokav, profil 5. Na prelomljenem stalagmitu najmlajše sige raste recentni stalagmit SI. B. Planinska jama, Pivški rokav, profil 5. Stalaktiti sige imajo med zunanjo in notranjo plastjo poplavno ilovico PLATE 6 Fig. A. Planinska jama, the Pivka Branch, profile. On the collapsed stalagmite of the youngest concretion the recent stalagmite is growing Fig. B. Planinska jama, the Pivka Branch, profile. Between the external and internal layers of the stalactites the flood loam is seen TABLA 7 SI. A. Planinska jama, profil 7. Apnenčev prod na steni je sekundarno erodiran in korodiran SI. B. Planinska jama, Pivški rokav, pred Golgoto. Erozijski ostanek apnenčevega proda v .stenski kotanji PLATE 7 Fig. A. Planinska jama, profile. The limestone gravel on the wall is secundary eroded and corroded Fig. B. Planinska jama, the Pivka Branch, ahead of Golgota. Erosive remains of the limestone gravel in the wall hole T , ! V u ' v • ^ t« .-t-.-- ■ "•:,>■ - ■»•> ....... TABLA 8 SI. A. Planinska jama, Rudolfoiv rov. Današnja vodna struga je zarezana v starejšo pasovito ilovico, ki je zapolnjevala cel rov SI. B. Planinska jama, Rudolfov rov. Starejša pasovita ilovica z različno debelimi temnejšimi in svetlejšimi pasovi PLATE 8 Fig. A. Planinska jama, the Rudolf Channel. Today water bed is cut into older laminated loam which have filled the whole channel Fig. B. Planinska jama, the Rudolf Channel. The older laminated loam with differently thick darker and lighter coloured lamina / TABLA 9 SI. A. Planinska jama, Rudolfov rov. Prod belega roženca SI. B. Planinska jama, Rudolfov rov. Pesek med prodom belega roženca, frakcija 2—1 mm, sivo = roženec in kremen, temno = limonit in boksit PLATE 9 Fig. A. Planinska jama, the Rudolf Channel. White chert gravel Fig. B. Planinska jama, the Rudolf Channel. The sand among the white chert gravel, fraction 2—1 mm, grey = chert and quartz, dark = limonite and bauxite TABLA 10 SI. A. Planinska jama, Rakov rokav, Velika dvorana. Starejša pasovita ilovica pod apnenčevim prodom SI. B. Planinska jama, Rakov rokav, Velika dvorana, profil 10 a. Plasti apnenčevega proda ob steni (vzorci 355/1—7) PLATE 10 Fig. A. Planinska jama, the Rak Branch, the Great Hall. Older laminated loam under limestone gravel Fig. B. Planinska jama, the Rak Branch, the Great Hall, lO^^A profile. The limestone gravel layers at the wall (samples 355/1—7) TABLA 11 SI. A. Planinska jama, Vodni rov. Stalagmit sige je obvisel na steni, ko je bil erodiran apnenčev prod v podlagi SI. B. Planinska jama. Rakov rokav, Pisani kanal. Jamar sedi na zasipu apnenčevega proda, Mn prevleka z jasno izraženo zgornjo mejo pokriva stene, zasip in sigovo kopo PLATE 11 Fig. A. Planinska jama, the Water Channel. The flowstone stalagmite has hung on the wall after the erosion of the limestone gravel in the base Fig. B. Planinska jama, the Rak Branch, the Coloured Channel. The caver is sitting on the limestone gravel deposit, Mn cover with clearly expressed upper border is covering the walls, the deposit and the sinter cone ■i TABLA 12 SI. A. Planinska jama, Pisani kanal, profil 12. Na kopi sige sloni apnenčev prod in pokriva tudi dno rova najmanj 5 m na debelo SI. B. Planinska jama. Pisani kanal, profil 13. Druga polovica kanala, kjer ni apnenčevega proda. Sredi profila vidimo zgornjo- mejo Mn prevleke PLATE 12 Fig. A. Planinska jama, the Coloured Channel, profile. On the sinter cone the limestone gravel is leaning covering also the channel's bottom at least 5 m thick Fig. B. Planinska jama, the Coloured Channel, profile. The second part of the channel without limestone gravel. In the middle of the profile the upper border of the Mn cover is seen Mflfft^l -It-i-Mi . »i TABLA 13 SI. A. Planinska jama, Sotočje, pogled v začetek Pivškega rokava. Stropa se držijo kope sige, ki so tam obvisele, ker so bile erodirane naplavine v njihovi podlagi SI. B. Vhod v Planinsko jamo, kjer izvira Unica, iz Raka in Pivke združena reka PLATE 13 Fig. A. Planinska jama, Sotočje, the view to the beginning of the Pivka Branch. Flowstone cones have remained on the ceiling after the erosion of the sediments in their base Fig. B. The entrance to the Planinska jama, where from Rak and Pivka rivers united Unica river takes its spring A TABLA 14 SI. A. Postojnske jame, Podzemeljska Pivka. Ostanek zasipa iz dveh plasti grušča (zgoraj in spodaj) in plasti ilovice ob steni rova SI. B. Postojnske jame, Podzemeljska Pivka, profil 1. Grušč ima kose zgornje-krednega in paleocenskega apnenca, prodnike eocenskeg^ fliša in različnih rožencev PLATE 14 1 Fig. A. Postojnska jama, the Underground Pivka. The deposit's: remains of two rubble layers (up and down) and one loam layer at the channel's wail Fig. B. Postojnska jama, the Underground Pivka, Pt profile. Rubble with particles from Uppercretaceous and Paleocene limestone, with Eocene flysch pebbles and different cherts 1 TABLA 15 SI. A. Postojnske jame, Podzemeljska Pivka, Stranski rov. Na starejšem skalnem dnu ohranjen zasip SI. B. Postojnske jame, Podzemeljska Pivka, Stranski rov, profil 3. Zasip je bil odložen na korodirano' stenO' PLATE 15 Fig. A. Postojnska jama, the Underground Pivka, the Lateral Channel. The deposit preserved on the older rocky bottom Fig. B. Postojnska jama, the Underground Pivka, the Lateral Channel, S'^'i profile. The deposit has been deposed on the corroded wall TABLA 16 SI. A. Postojnske jame, Podzemeljska Pivka, profil 4. Oblika rova in >ostanek zasipa ob desni strani, pogled proti vodnemu toku SI. B. Postojnske jame. Podzemeljska Pivka, Krajgerjeva dvorana. Ob desni steni je vidna zgornja meja erodiranega zasipa, ki je v ozadju pod podornimi skalami še ohranjen. Črna Mn prevleka je nastala, ko nasip še ni bil erodiran PLATE 16 Fig. A. Postojnska jama, the Underground Pivka, profile. The channel's shape and the deposit's remains at the right wall, the view towards the water flow Fig. B. Postojnska jama, the Underground Pivka, the Krajger Hall. At the right wall the upper boundary of the eroded deposit, still preserved in the background among the collapsed blocks, is seen. The black Mn cover has originated before the erosion of the deposit TABLA 17 SI. A. Postojnska jama, profil 15. Limonitne cevke iz naplavine s prodom belega roženca SI. B. Cerkniško jezero. Limonitne cevke iz rjave limonitizirane ilovice za primerjavo s predhodno sliko PLATE 17 Fig. A. Postojnska jama, profile. Limonite tubes from the Vv^hite chert gravel sediment Fig. B. Cerknica Lake. Limonite tubes from brown limonitsd loam for comparison with previous figure 3 "Sä TABLA 18 Silificiran apnenec, sir.-zg. paleocen, Pivka. Fosili (Operculina, Nummulites, Discocyclina in Globorotalia sp.) imajo silificiran notranji del, kjer sta brezbarvni kalcedon (A) in opal (B in C) PLATE 18 Silicated limestone, middle-upper Paleocene, Pivka. The fossils (Operculina, Nummulites, Discocyclina, and Globorotalia sp.) with silicated internal part where colourless calcedone (A) and opale (B and C) are found TABLA 19 Roženec, prodnik iz naplavine v profilu 15 pri Postojnski jami. V drobno-zrnati osnovi iz kalcedona so še sledovi kalcita. V numulitu (A) je kalcit nadomeščen s kalcedonom, večji skupki kalcedona (B) so ostanki radiolarij. Paličaste oblike iz večjih zrn kalcedona (C) so ostanki fosilov, ki se pri prekristalizaciji niso zlili z osnovo kamenine PLATE 19 The chert, the pebble from the sediment IS*'' profile in Postojnska jama. In fine-grained matrix of calcedone the traces of calcite are seen. In nummulite (A) the calcite is replaced by calcedone, greater calcedone (B) groups are radio-laries remains. Stick-like forms of greater calcedone grains (C) represent the fossils remains which did not incorporate with matrix at changing their orystal- lisation form TABLA 20 Roženec, prodnik iz Planinske jame. V drobnozrnati OiSnovi kalcedona so sledovi opala in kalcita. Poleg skupkov kalcedona, ki predstavljajo radiolarije (B in C), nastopajo' tudi podolgovate, usločene palčke. Ker po dve skupaj često oklepata ostri kot (A in B) domnevamo, da so palčke ostanki foraminifer PLATE 20 The chert, the pebble from Planinska jama. In fine-grained calcedone matrix the opale and calcite traces are seen. Beside calcedone groups, representing the radiolaris (B and C) the longish, bended small sticks occur. While two together often form the acute angle (A and B), we suppose, that these sticks represent the forminifera remains "9 . • .v i ' ■ ■■ » • ,■>>.>/■..... ü o AOy INOOA v>iDroAa A VNVyOAQ V>in3A-Aoy A0di0any- O C o ■D N > • tmm tn 0 E (D CO 1 < < < -J CL U) (D E • MM "D J2 "S C C o o o O) m Ö C Q) C O o • o E (D (/) C (U E (D (n m > o > o VNVyOAQ V>10SIA vwvr vHii BfOOiOS = AOa A0Ny3iV>l aoH3yd AoiaiiNs Aoa ixsvAiaw ViOOlOO vnyaivo A3raid0i3N HiAiaw Aoa iSOW 1 iSOINS iSOH'9 CO m lA. Csl aj CO Ö > b OJ N o (M m "O a o p 'Ji -^ - o ^ ^ o SM hü ß 'S o •Sg „13 C8 O c? oT Ö ^ . g SiS tu II x; o IM ^ ä CS CS ÖJB JJ D a S ö3 OS W O) C g M rQ S la "o gco . o -a rH N et-J ^ "i 5 O O 13 Ü > to - M 5 CD B la-g as os •Ö-S" as w CÖ > O. a CO C n !-< c; ^ M 5 ti 3 C S3 o M ' «3 ^ P ^ - BJ) i g-S Š rt " OJ tu S g M -o a £ C o - 2 ^^ M ft s - 0J3 ss ■s >ü •Is "I U CÖ g-O) C w o rti .s g - ■ pO M Si o cr ^ ct QQ >N ^ M N tO ^ > a rt 2 trt g o aj ° M -M ß rt S lO rt« s g s ° CO TJ a CO > o ^ '-< ca > M) jj d) O > AS O ._ SI ,2 'a? TJ ^ iS C > > N CÖ OJ id ^ O.a ll -S o Ü M O) s -a « 0) m Cfl -r-l II O 51 S)0 il JO >cfi ^ ČL, C8 d) -H 03 „ , ^ o 'S p ;=! Oh M N „„ 8 S RAZVOJNE STOPNJE -Otoška jama, Zg.Tartar, Podzemeljska Pivka Developement phases 2.Siga 3. • f P'ä"^' Siga - Concretion 5. ---Domnevna gtadina -^ in smer vodr^ega toka- Supposed water, level water flow direction Voda • water Podorne skale-Boulder rocks IM Najmlajša siga - The youngest concretior> Gruši,prod in iiovica V Podzemeljski Pivki-Rubbie, gravel ond loam in the Urwierground Pivka Poplavna ilovica -Flood toam Mlajša siga-Younaer coficrrtion Mlajši grušč - Younger rubbte Pasovita ilovica in pesek- Laminated loam and sand 0. .i I starejša siga-Older concretion Pesek belega rožervca in apnenčev gruäc -Whiu chert sond and limestone rubble Prod pisanega roženca Coloured chert gravel — Pretni profili na slikah 28 in30- Cross sections on ttie fig. 26 and 30 SI. 31. Postojnske jame; razvojne stopnje Otoške jame, Zgornjega Tartar ja in Podzemeljske Pivke, podrobnejši opis v tekstu Fig. 31. The Caves of Postojna; the development phases of Otoška jama, the Upper Tartarus and the Underground Pivka, detailed description in the text s- CQ u Ü g- > > s fC OJ ^ £ U tH OJ 0) g -o u (1| CKl D H m LT) m 3 O S o NI ÜJ m < i (N ro Lf) ro O > M LU CO < 2 Lf"' M " u o (ii -a -g .-.-•a a p O cB " S o B H rH pq ^ st 01C a o CU OJ a a C/2 O CO ^ (D-g §2 > o CU d- r S ß (U ra -a r > N M > ž ca 4) W ^ S? ä ® 'S a '"^.-rp .m -rl ^ Oh a I Sä Ö -S i; 'g Sf o C 2 S ^ b a CU o 3 E > g 5 O) ^ ^ SH s -p b S 2 of S g S « a, >a • S «J o M aiJ gco 'S fi Co CD Bt - M §§ g« b «o "I Si tu M ■O O O S; N O 03 CO X O CU ■g s W lO os y o 4) 11 CU .S m J M O "ČO ^ ^g C! 05 t-H cqS So ■a Ö CU o M m M CO ■a oT P a > a CD .ä M CJ -co S CO ^ « CU OJ > 'g A-l r O ■v 3 'tu WW s SÄ ü W) 1) 3 -Ij ^ W CU «J 3 lo ;0 r^ CO C I "a^is I ^co« o rf 3 ä in rH aio 0) ^ o 'S u C-(u ^ 'S" : fn S P m CO .. CO 1Ö Ž.g II Bil I- % Äfl mm mmmSi m - ''f - S I I® i I Ii 3 - M ' S" 'S o a cdp^ 'S G 2 0} -M 'S I -S o§ a .. „ CD ä u aco ca C S CO C- > 03 SgMÄ ^ o^ o 11 g« CO " c; to « CO I CQ _ CÖ I 'Ö rt cd . E > LO C/3 CO ■ o ^ o a o •r-T. ir, C žil >a .»H S3 " g g g •a "Si .H s sf-s " y C- m m t« " 01 0) > '3 'S OD-S C ^ 'O ' 1—( T- M w s M 01 I)- s = s 5 ~ > CS 3 g S ca S lO n i> m .s rt - CÖ cv, o m a äiSS ^ o-s i ^aeg 'S oS-o š Ö s tu fi;« rf-OJ ^ cd T3 Ö 0) ^ „ ^ L_| H 03 '-J J C CO "" ^ g>|s o W d -0 o ,M as g o;! ^ I ^ ^-e g> csi M C to Ö Cl> rt ^ d) G . 2K ca > ^•i-j CO ill 0) - M-g'g^:. ■ CO ^ 43 Ol .WW g C« at^ o 0) o ra C oj-ö > W 0) •a ^fs 2 ^ s S" < M ^ ^ Ö o ro JJ El( C o CO « C-Ö d) ^ QJ N OTS S g ^ >-0 CO 3 U cu s TJ « cg O ojo ffl ^^ § (U o C ^ 'O 'm Ä ■Ö 3 Cj Ö M .5 W ca cß i^K M dl rt * ^Sm M «31 ca u o D 5 Ž H > a -M o > M ca Sh > O a > ^ Q ro O a N aJ « ■g M-S rö ° oj ■a S - '5 o Srt OJ (M M "o O E^ > .r^ ■III- s N N cs a) ■ n i-i 03 ni > G" ^ o g C3 S 5 S O g d 0 a> Ä S S Ü Ö G 3 ä g « S 1—( O! ^ Ü2 C-- O! d > § N Cd C3 OJ (D ^ C ^ o s> 0) 03 O G Ol CJ M^tl OJ - fi O) 11 -a cn o iS t; 2 os 3 a C? -d) -rt PH W £ i Ö 3 Ö C O o OJ o ^ Ml g« 01 OJ CO 0) M--! -o o '3 t, C 0) > s .2 cd g u iH TJ M O B P ^ o; o S Ö JI =H C S 3 OJ CÜ p o d, a 3 (M m (U o a o g OJ o 0) Ö cd O 4) a+^ g o ag «ä S o (U pR cd l| C, o M 0 CD bJO „ oT cd n CO ^ cd d) ~