velika beseda v kranjski čitavnici premiera dne 8.11.1956 v k r a n j u gledališki list sezona 55/56 št. 7 W O >io i—i t-A < P W t-A O O > O S Pd w >co w Pd pu PRIČUJOČA ŠTEVILKA GLEDALIŠKEGA LISTA BODI POSVEČENA SPOMINU TISTIH KI SO V ČASU NARODNEGA PREBUJENJA ZASTAVILI PRVI KAMEN V ZGRADBO GLEDALIŠKE KULTURE V NAŠEM MESTU IN S TEM USTVARILI SVOJIM POTjOMCEM OGNJIŠČE DUHIOVNEGA SNOVANJA V JEZIKU LINHARTA PREŠERNA LEVSTIKA CANKARJA IN ŽUPANČIČA f Prešernovo gledišče v Kron ji napravi drugo sredo v februarju 1956 pervikral v zabavo in poduk VELIKO dveh razde kili l'er\ i razdelek 1. Pozdravni govor prvosednika Citavnicv kranjske, gospoda Mai-leja Pirca. 2. Posestrilev čitavniških praporov. 3,i BOB IZ KRANJA Vesela igra s petjem v enem djanji. Pošlo- venjena po češkem. Gaber, kolarski mojster O S O B 1-: . gospod Cegnar Polonica, njegova hči . gospa Štempiharjev« Matiče, njegov pomočnik . gospod Pristov Grahcž, odertnik . gospod Vajt Nežika, polinja iz Kranja . gospa Kalanova 4. Kdo je mar. Napisal Jovan Vesel Koseski. Deklamuje ud Južnega Sokola iz Ljubljane, gospod Tone Eržen. 5. Proste vaje sokolccv. C. Slave dom. Besede in napev Miroslava Vilharja. Poje zbor Ci-Lavnični. 7 ŽUPAN. Izvirna šaloigra v dveh delih Spisal Miroslav Vilhar O S O B E Jaka Dolinar, župan Miha 1 Anička | njegova otroka Janez Anže Tomaž Vrh Godi se pri Županu v soseda , gospod Janez Grašič j gospod Juvan ) gospa Cigojeva gospod Zupan gospod Vajt Šiški 18G6. leta. o n d i ii • V oddihu igra glasovir Vso gospodo, gospo in gospodi čin c vabimo v izverslno okrepčevalnico. Drugi razde’ek 1. Drugi del Župana. Spisal Miroslav Vilhar. 2. Veliki tableau: Slovenija poveličana. 3. Slovenka. Napisal Miroslav Vilhar. Dcklamovalka Anička Cigojeva. 4. Govor gospoda Bleivveisa. 5 Poštena deklica. Izvirna šaloigra v enem delu Spisal: Miroslav Vilhar O S O B E Boter Frluga . gospod Trefalt Tinica, šivarica , gospodična Skebetova Gospod Kikelj . , gospod Kovačič Gospa Kiklja . gospodična Sirnikova Gospod Koke’j . gospod Fugina Gospa Koklja gospodična Illebcetova igra sc v Lipa vi, v sobi s tremi vrati. 6. Konečni tableau k Pošteni deklici 7. Naprej zastava Slave. Itcscde: Simon Jenko, napev. Davorin Jenko, poje čilavničini zbor. 8 Po programu ples, tombola, srečkanje in igranje biljara. Regiseur (odgovorni vodja predstave) g. M. Mahnič K lej predstavi se usoja najvljudneje vabiti. Vstopnice za sedišča v parterji in nobet galerijo se dobivajo samo pri glediščini kaši. Cene kakor po navadi. Razen stalnih udov in udov Južnega Sokola sla preprijazno zagotovili svojo pripomoč gospodična Medvedova, ki igra na citre in gospodična Avguštinova, ki igra pri ghisoviru. Sodelovali so še: Matej Pirc, predsednik Čitalnico kranjske Nace Reš .Innoz Globočnik, tajnik Čitalnice kranjske Metod Mayr Župnik Jaka Gašpesrič l)r. Janez Bleivveis Marjan Berger Sjokoli: Gogala, Štiglic, Herman, Trefalt Inspicienl: Tone Dolinar Scena: Milan Butina Razsvetljava: Stane Kropar Kostumi: Valerija Ilovarjeva Lasuljarka: Vera Srakar jeva Sufleza: Minka Šimenc Odrski mojster: Janez Kotlovšck Telmično vodstvo: Vladimir Štiglic Godba na pihala DPI) Svoboda Kranj pod vodstvom Zdenka Motla Slikarska dela. Milan Rutina in Saša Kump. Kostume jhj osnutkih Valerijo Ilovarjeve izdelala domača gledališka delavnica pod vodstvom Slavka Tavzlja in Modni salon Jakofčič Mizarska dela |>od vodstvom Albina Učakarja Je izdelala gledališka delavnica. V me tež časa, navskri/. in navskruž sprtega s samim seboj, se vkradc zdaj pa zdaj v trenutku kakor kresnica v srce — kristalno čisla in harmonično jasna, z iskrenim čustvom prepojena ter s treznim razumom komponirana pesem Vrbenjčeva. V hrupu navzven obrnjenega časa častilca enodnevnih, nad vse pomembnih vrednot prehodne dobe med zgodnjo pomladjo in Šeni janževiin, izzveni njegova intimna struna vse pretiho, da bi preglasila glasni hrup prevratništva, ki mu je dala zanos in vero. Tako sc je srečaval in sc srečuje Poet Zdravljice s časi in dobami, on pa ostaja sam, vedno površno, morda prccnostransko razumljen, zakaj po vseli nočeh se v novem jutru drugače iskri njegov nemirni, v globine človekove čudi prodirajoči duh. Romantični sodobnik se je komajda obregnil ob njegove dragotine, sopotnik stoletja jc zamaknjen obstal nad briljantno obliko, „fin de scieclovci" ga pripno na zastavo negacije, ker je 'tudi sam negiral družbeno laž šentflorjanskih oblastnikov in rodoljubov brez rodo ljubja. Vidovdanskim, še bolj pa šestdjunuarskim trinogom je bil kamen spodlike ker si jc usodil dovolili tisto malo udobja, da je ostal raje Pastir med živimi, kot kralj med mrtvimi. In [>oslej, ko mu jie bilo pastirstva zadosti, nam je vročil stoletja slar, pa vedno svetal Črto rcdrov moč, da bi z njim junaško uresničili vdliki sen Zdravljice. Lepota je najprej resnica. Vse laži, splelenlčenc v stoletju, so se razblinjale v nič ob Prešernu, nam je bil, je in ostane merilo vesti 'n srca, nam še vse bolj, saj iz njegovega dela črpamo moči in srčno da uresničimo njegov vseobsegajoči sen o družbi, zgrajeni na etični osnovi. ,,M i mu srce odprimo ,1. O začetku in začetnikih Devcli ndvajsctcga junija lansko lelo je preteklo !)0 let, odkar je bila na odru Narodne čitalnice v Kranju uprizorjena prva igra v slovenskem jeziku. Spodobi se, da se ob tej priliki spomnimo onih naših prvih igralcev in igralk, ki so s svojim nesebičnim delom in iz ljubezni do materinega jezika poskrbeli za to, da je slovenska beseda zazvenela z odra tudi v Kranju. Stelja po igranju pa v Kranju ni vznikla šele z ustanovitvijo Cii talnice. Josip Lavtižar poroča v svoji knjigi ..Šentjakobski gospod Si-men in njegovi sodobniki11 (izšlo v samozaložbi leta 1038), da so kapucini, ki so imeli v Kranju samostan s cerkvijo (sedanja Hoosova hiša poleg sodišča) in so bili med ljudstvom zelo priljubljeni redovniki, vpeljali predstave o Kristusovem trpljenju z živimi podobami. Leta 1730 so na veliki petek uprizorili na glavnem trgu igro „Das Leiden und Skrben unseres Hcilandes" in potem še več let zjuporedoma. V za čelku so bile lake igre spodbudne, pozneje pa so prenehale, ker so se družile z njimi nekatere slabe razvade. Dvestopetindvajsct let nazaj segajo začetki igrskega udejstvovanja kranjskih meščanov. Ce in kako so sc meščani po teh prvih igrokazih na prostem pa vse do prve slovenske igre na odru Čitalnice udejstvovali, ni znano in tudi niso o tem ohranjeni nobeni zapiski. Rojstvo pravega udejstvovanja na deskah je povzročila šele ustanovitev Narodne čitalnice. Že v prvem odboru, katerega predsednik je bil iskreni domoljub Malej Pirc, tajnika pa Karel Savnik in Janez Globočnik, so bili v odbor j)o večini izvoljeni možje, ki so leto na to ustanovili v novih prostorih Mavrjcvc hiše „Pri Peterčku". (Prostore je do ledaj imela zasedene kranjska kazina, ki je po zlomu absolutistične vlade začela hirati in je samo še životarila) oder za uprizarjanje iger in takoj pričeli z delom. Na slovesni besedi dne 13. decembra 1863 v spomin obletnice rojstva dr. Franceta Prešerna, na kateri sta Karel Savnik in Karel Pec „prav izvrstno" predvajala Prešernovo „Novo pisarijo", je bila po „inandalorju‘‘ odbora izražena želja: „da se vpeljejo gledišne igr,e v domači besedi, katere se že vršijo v ljubljanski čitavnici. Pr c* pričat se je namreč neutrudljivi odbor, da treba čitavnici ne le petja, deklamacij, plesa itd., ampak da je tudi gledališče živa potreba društvom, ki imajo namen narodne omike. l)a pa bode ves ta program mogoče izvršiti, se odbor po njem zaupljivo obrača na častite gospode, ki se odlikujejo z zmožnostjo lepega petja, s toplo peticijo da, kakor zmerom dozdaj, tako tudi v prihodnje ostanejo čitalnici podstavili steber. Vsaj so užc pri loliko prilikah sijajno pokazali, kaj premore Slovenca pesem 1 S petjem pa naj se vrstijo deklamacije dobro izbrane, — berila humoristična ali podučna, — govori pravilom Čilavničnim primerni, da se tako tudi v čilavničnih zabavah izpolnjuje pregovor: variatio deectat. Vsemu temu pa n a,j sc pridružijo tudi loliko priljubljene gledališke igre. Z združeno močjo naj tako idejo na de'o, da jih bode mati „Slovcnija“ vesela videti, da sinom in hčerkam njenim ni treba, kar kor drugim, najemali tujih moči za izvršitev svojati nalog (mišljene so prireditve kranjske kazine, ki je is pomočjo »oslov iz drugih krajev, predvsem Ljubljane, životarita še do leta 1866, nato pa se razšla zaradi prema!ega števila članov. Op. pis.). Čitalnica sc - vsaj tako se bere pogostnimi v resnici imenuje ognjišče za vnemo domoljubja; želeti bi. toraj bilo, da bi okoli njega se zbirali vsi. prav vsi, ki hočejo vredni bili častnega naslova domoljuba!*' (.tani Čitalnice so se dela v resnici takoj poprijeli. Odbor leji prvih pionirjev čitalniškega odra je bil — po današnjem merilu nekako tako e sestavljen: Mal<\j 1’irc, predsednik. (Rojen 1821, umrl 1891. Študiral je na rudarski akademiji v Banski Štiavnici in poslal ravnatelj rudnika na toplicah pri Hotavljah. Lela 1856 jc prevzel barvarsko obrt doma in uredil obrat, ki je zaposloval okoli slo tkalcev po vaseh, zlasti v Besnici in v loških hribih.) Janez Globočnik, dramaturg in umetniški vodja 'Bojen 10 1 1821 Matej Pirc, prvi predsednik Narodne čitalnice v Kranju Karel Savnik, prvi tajnik Narodne čitalnice v Kranju v Cerkljah pri Kranju. Sredi leta 1848 je prišel v Kranj za ravnatelja glavne šole in kateheta. Njemu gre predvsem zasluga, da sc je leta 1861 olvorila nižja gimnazija v Kranju, kar mu je kranjsko mesto priznalo z izvolitvijo za častnega občana. Na gimnaziji je poučeval eno leto kot suplcnt, poldrugo leto pa kol pravi gimnazijski učitelj Poleti 1864 se je preselil v Gorico kol tajnik nadškofa Gollmayra. Tam je 1 1. 12. 1877 tudi umili d rn Siv n m lira mln> dot h p v« v ir” A v> j/" '/' itfeiUvz 4t * tM-df yf**'*'* t /t|4« r*t >/.// /*."ttUsm-itit. r -'V*- ;;; . . « - < a Članska diploma političnega društva »Slovenija« Mateju Pircu, predsedniku Kranjske čitalnice Kjunet Pec, režiser. (Življenjepisnih podatkov ni liil je zemljiško knjižni uradnik. Itedka izjema med državnimi uradniki, ki si je upal pristopiti k Čitalnici takoj ob njeni ustanovitvi. Dalje časa je bil edini ud Mohorjeve družbe v Kranju in med prvimi člani S loven ske malice.) Josip Egarlncr ml., inscenator in tehnični vodja. (Slikar in podobar v Kranju, rojen 14. 10. 1833, umrl 21. 1. 1903. lili je sin Josipa Egartnerja, posinovljenca znamenitega slikarja Leopolda Layerja ■'< Kranju.) ; . Igralci: Karel Savnik, Franc Lokar, Konrad Pleiweis, Tomaž Pav,-šlar, Ga&pcr Eržen, Anlbn Formandl, Herman Deisinger in drugi Trud in delio teh prvih pionirjev sla bila kronana dne 29. junija z uprizoritvijo prve igre v slovenskem jeziku. Janez Globočnik je za tio priliko prestavil Rodericha Bcnedixa igro „Pravda“. Dopisnik „Niovic“ je ob tej priliki izrazil željo, da bi se poleg „zdahiili moških •mioči" za igre tudi med gospodičnami našle „vrle igravke", ki bi bile .pripravljene sodelovati pri čitalniških igrah. Tudi ta želja se je izt-polnila. 24. septembra istega leta so pri igri Josipa Drobniča ,,Starost • fi!abjost“ predstavili na odru tudi prvo igralko. "‘te.-.u' «®SPBEJEMNICA. Sv je c tem sprejeMza uda »narodne čitalnice v Kranji". \ Kravji, -1 i8Jy. Najstarejša znana ohranjena članska sprejemnica Tem prvim pionirjem igralske umetnosti so se kmalu pridružiti novi. Med prvimi igralkami so bile: Pevc Cilka, Florjan (PavšlaV) Jeo lica, FI|orjan Kati, Plcivvcis Albina, Prešircn Amalija, Ana in Ljudmila, Prevc Viktiorina, Ulrich Marija in Zofija itd. Preveč je igralcev in igralk, da bi vse poimensko n avajal. Ni pa to bil moj namen, saj sem iiiotel navesti le začetnike. Kako pa so ti prislonili k svojemu delu hi kaljo so izglodale prve čitalniškc predstave v Kranju, pa bo z dat hašnjim poklicnim ansamblom Prešernovega gledališča in »diletanti" nekdanje Čitalnice in Ljudskega odra verno ponazoril prof. Mirko Mahnič Ivan Fugi na Velika beseda * g.hdalilkl omnibus, narodnuja preporod/* Prešernov obet v Novi pisariji „tragedija se tudi nam obeta" je ostal neizpolnjen. Romantika ni rodila liriki enakovredne dramske in epske književnosti. Kratka doba marčne pomladi pa ni ustvarila nič takega nad čemer bi človek ostrmel. Vsa doba je bila obrnjena nav zven k izrazito splošnim kulturno političnim ciljem, zato ni čudno, če je Prešernova muza zaman čakala malone dvajset let Stritarjevega pri znanja. Začetkom šcsldcselili let, sc je ustavno življenje v Avstriji spre menilo, spet so nanovo pognale v revolucijskem letu vsajene mladike Ideja -o slovenskem gledališču, presajena na čilalniška tla, je obrodila stoteren sad. Čitalnice so postale mimo družabnega zbirališča, tudi sredstvo narodnega preporoda. Mtotrcč na ta „zlati čas" s sodobnimi očmi, se nam znabiti do* zdeva, da narodni preporod ni nič v primeri s socialno revolucijo, ki jo pravkar doživljamo; slednje pa niti doživeli ne bi brez narod1 nega prebujenja, saj je slovenstvo prvič v zgodovini enotno zadihalo in premostilo v sebi ozke partikularistične kulturne meje. S'tovenski meščan in malomeščan sta v konkurenčnem boju s svojimi velikimi sosedi postavila vprašanje luaroda in jezika na prvo mesto. Narod, „kriv dokaj zamud" je začel dobivali svojo enotno duhovno podobo in čeprav je le-ta nastajala v znamenju starosto venske konzerva ivnosti ni za o nič manj pome nbna. ; Iz nedrij čilalnišlva so se razvile še druge pomembne kulturne ustanove. Najpomembnejšo vlogo pa je gibanje odigralo v obrobnih mestih. V našem mestu je ostala narodna čitalnica vse do konca zadnje vojne središče kulturnega napredka. Zelo zanimivo je, da je kranjska narodna čitalnica zelo zgodaj začela gojiti svoj odnos do Prešerna Ix;vslik je ves navdušen nad lem, „da lx>de v Kranji v sredo 11. t. ni, ob 10. uri črna maša za Preširnom, našim itaj\o/jlin, edinim pravim pesnikom in zvečer pa beseda v Loki. Prihodnjič leto se misli tudi v Kranj i praznovali Pie erro v rojstni dan; go o o ki naš naj.ečji pe n.k zaslužil da ga tudi Ljubljana praznuje, (podčrtal avtor — Naprej, .3. ,‘A 18G3 str. 'tvlj. l)a je pobuda prišla prav iz Kranja je morda vzrok pru,v v Bleivveisovcm odnosu do Prešerna, ki je bil vsaj za javnost zelo indiferenten do pesnika. Levstik pa je to vest takoj izrabili. Okvir lega sestavka pa nam ne dopušča širšega razmotrivanja o tem vprašanju, saj presega naš namen. Bolj pomembno za nas je kakšen je bil čilalniški repertoar in kako jc ta doba reševala lo vprašanje. Evropska literatura te dobe je koreninila že krepko v realizmu »Oče slovenskega naroda«, kranjski rojak dr. Janez Bleivveis in notranjski narodni buditelj — Miroslav Vilhar Imeli sino program, Voda lega ni bilo moč uresničiti kar čez noč. Citalniške odre pa je napolnjeval burkasto plehki repertoar iz revolucijskih let bi v naglici prevedeni ter prikrojeni teksti. Stčpanelc, Kotzcbuč, Benedix in druga bolj ali manj pomembna imena označujejo [todoho tega v malomeščansko lagodnost usmerjenega repertoarja. V takem ozračju in v podobnih razmerah je povsem naravno „za-bleslei" celo blagohotni oče in prevajalec čitalntških igrokazov kranj- Med dramatiki se javljajo imena: Ibsen, B j brusen, Ostrovski in dr. Evropska epika sp je obogatila z monumenlalnimi romani Flauberta bi Dostojevskega. Evropa sc je trgala iz romantične osladnosti in zlaganosti. Turgenjev je pravkar napisal svoj znameniti roman „Očetje in sinovi11 in kmalu potem zapustil Rusijo. Narod zamudnikov pa je že prebiral nekaj pesniških zbirk, Levstikovega „Krpana“ in še bolj pomembno „Polovanje od Litije do Čateža11, kjer Levstik opozarja prav zaradi opozicije proti romantično skonstruirani plaži na snovne in oblikovne možnosti iz katerih naj se razvije pristna domača, po odnosu do življenja: realistična književnost pripovedna in dramska. DVA PORTRETA IZ CITAI,NIŠKIH LET ski rojak in urednik ,,Novic" Janez Bleivveis, Vilhar pa je bil slav. Ijenec brez primere. Namesto, da bi slovenska dramatika krenila v smeri Levstikove ljudske igre, si je pomagala iz zadrege z Bleiweisovimi in drugimi priredbami tujih, manj pomembnih avtorjev. Citalniški očetje res niso izkazovali estetskega posluha, saj bi se jim bilo Ircba ozreti! samo čez plot k svojim kolegom, v nemško deželno gledališče, kjer so s pridom uprizarjali Schillerja, Shakespeara, Goetheja in druge pomembnejše avtorje. Ne, oče Bleivveis so šli tako daleč, da so iz Zupanove Micke napravili operetno spakedralo, Linhartovo napredno družbeno ost pa povsem zabrisali. Nekritičnost do čitalniških podvigov so z dneva v dan požigale ,,Novice": „Igra StarosLslabost pa se je dovršila tako izvrstno", piše dopisnik iz Kranja, „da od diletantov kaj več gotovo nihče zahteval ne bo..." Bleivveis sam pa: Miroslav Vilhar Je v letih 1865/66 izdal šest drobnih knjižic, šaloiger; uprizarjale so jih predvsem čitalnice na Notranjskem in Primorskem. Zupana so v sezoni 1864/65 kot prvo izvirno slovensko delo igrali tudi v Kranju. .,Hudobne kritikarje pa tiramo na Grintovec!" Seveda ne smemo pozabiti, da je Bleiweisova prizanesljivost rezultat njegove utilitaristične usmerjenosti hi ne zlonamernosti. Njegove dediščine igre I—IV (1864—65) so nazorno ogledalo njegovih kriterijev. Iz odpora proti takemu pojmovanju gledališke umetnosti je Levstik obudil Župan. Izvirna šaloigra v 2 delih, Spisal in zalotil Miroslav Vilhar. Poštena deklica. Šaloigra v enem delu. Spisal m založil Miroslav Vilhar. v zametkih zasnovano idejo o izvirni slovenski drami v »Pojio-tpvaiiju". Njegovo dolgoletno prizadevanje je bilo končno kronano z nastankom Dramatičnega društva, (18(17), ki je preusmerilo naše gledališko udejstvovanje v nove vode. Ob Dramatičnem društvu smo končno dobili tudi novo knjižno zbirko »Slovenska Talija11. Nenadomestljivi avlor čitalniškili sporedov je bil notranjski graščak in liberalni politijk, žurnalist, pesnik in komponist M. Vilhar (1818 710, čigar pesniško delo je tolikanj ustrezno času in dobi, ko je nastalo, da je domala ponarodelo. Mož je še v predmarčni dobi »popustil steze nemškega Parnasa1' in se priključil novičarskem*- Najstarejša slikovna priča iz kranjskega gledališkega življenja datira v 1. 1878. krogu in tam natisnil svoje ,,1’rcdčulke prvence, v domačem jeziku. Vodnikovska anakreontika in alpska poskočnica sta njegov stalni formalni zgled, ki ju ni več opustil. Domoljubna in ljubezenska vsebina sc sprepleta z moli vi ko narodne pesmi, ljudskim izročilom in osebno prizadetostjo v času, ko je bil zaradi preostrega ocenjevanja političnih vprašanj zaprt na Žabjakvi. Zanimivo bi bilo v tej zvezi obravnavanje odnosa Levstik — Vilhar, vendar sc mi *di, da je ta odnos še vedno tolikanj zapleten, da bi površna ocena loga odnosa ne bila nikomur v prid. Za moj prikaz bo vsekakor bolj zanimiv Vilhar dramatik in „lifcrant čitalniških igrokazov", kakor ga imenuje slovstveni zgodovinar I. Prijatelj. Z dramatiko sc je Vilhar poiskusil zelo zgodaj. Njegova motivno in snovno raznorodna spevoigra Jamska Ivanka, kjer se sprepleta slo vanstvo z križarskimi vojskami, (nastala v marčni dobi 1850), je bila Slovenske glediščine igre. Na svetlo dal Dr. Janez Bleiweis. Veti vezek: . ..Bob iz Kranja.” Dr. Janez Bleivvcisi je v letih 1884/65 izdal šest zvezkov čitalniških iger v zbirki »Slovenske glediščnc igre«. dolgo let uvrščana v čitatniške reperloarjc. Slava, ki si jo je pridobil s tem delom je bila nezaslužena, kakor se mi zde nekatere sodbe o najboljših, izvirnih šaloigrah preveč pavšalne in odrekajoče. Med približno dvajsetimi deli nekatere prav gotovo še danes zaslužijo v primerni priredbi pozornost, ne zaradi estetskih kvalitet, temveč zaradi zanimivega odnosa napram času v katerem so nastale. Prav te, ki „jim je snov uzeta iz pristnega domačega življenja, in ker izha- jajo iz narodnega srca, šle so tudi (n arodu do srca, kadar so se igrale11, Terstenjakova sodba je še danes sprejemljiva, ker izklučuje literarno estetsko dovršenost, čeprav sta ,.Zupan" in ..Poštena deklica" me sloma tudi literarno dobro napisana. Predvsem literarno. „Župana" j« uprizorila v sezoni 1864/G5 tudi naša Čitalnica. (Vse do konca stoletja pa so se uprizarjale še druge njegove šaloigre: Slej) ni lep, Detelja itd.). Dve od treh njegovih izvirnih šaloiger smo vključili tudi v naš omnibus slovenskega preporodnega gledališča (Zupan in Poštena del; licaf). Obe imata, kakor tudi po Štčpaneku prirejen in preveden Blei-weisov (?) „Bob iz Kranja" skrajno preproste ljubezenske, zabavne in podučite zaplete z narodno-prebudno tendenco. V Bobu iz Kranja pa se prvim pridruži šc socialni motiv oderuštva, ki je gotovo prav ta čas lepo cvelelo. Toda, Matiče pozna advokata in |;do če ne oderuh 1)0 tisti, ki mora osramočen zapustiti oder. Romantika, in naivni realizem v Županu, satirično, da ne rečem ironični prizvok v Pošteni deklici so stilna oznaka tega repertoarja. Najbližji realizmu je „Žu-pan“ — šišenski nemškutar, ki se mu kar sline cede, kadar prebira „Lajbaherico“, toda mož zna tako slabo nemško, da bi se kmalu pogubil, če ne bi vmes posegla njegova „domorodna" otroka in Anič-kin fant Janez, ki urede tako da se „oče župan" odpovedo svoji „pur-garmajstriji" in nemškutarstvu, otroci pa poroče. Taisto tendenco ima tudi Poštena deklica. Lahon Kiklja in nemškutar Koklja padeta v past ,.pošteni deklici", da ju kot narodna odpadnika lahko osramoti pred njunimi ženami, sama pa si s tem dejanjem pribori zdravo, kraško ko. eni no — botra 1’rlugo. Skromna oznaka Vilharjevih del nam pove, da v kvaliteti ni za ostajal za svojimi, iz tujih tal presajenimi sodobniki. Nasprotno Pristna domačnost in šegavost jih še prekaša, v tej oznaki pa se Vilhar srečuje tudi s sodbo, ki je bila izrečena o njegovih pesmih. In Bleiweis? Cisto vseli zaslug mu ne moremo zanikati, pa naj si je bil še tako konzervativen. Njegove „Novice“ z ,,hišnim pesmar-jem" Koseškim so bile kar dve desetletji edini slovenski časnik, ob katerem so se učili zlogovali materinščino naši dedje — Ju. še nekaj — doma je bil iz Kranja. . . . Naša uprizoritev je poslavljala v leto 1861, ko so Kranj obiskali (29. 6.) „udje Južnega Sokola iz Ljubljane". Skušali smo se čini bolj približati zgodovinski resničnosti te dobe. Pri delu nas je vodil plemenit namen: oživeti dobo z vsemi dobrimi in grdimi značilnostmi otroške dobe našega ljudstva, in se hkrati oddolžiti vsem tistim, ld w polagali temelj, kulturni stavbi našega mesta. Itado Jan /P -r- '-'<5" ./VVcvt /i'tx n~a SL+*#?<2y~ <5sL«fVVT Pt-e xn -^V A Atu,? č*-n vt. ■U' e 'Cc^ e’/ py> CS y J ?». '/'čii** V) S tS&r&Stia. č^ts. fci^0^ C^v X^/»*v -C*<& ■»atit*. e^€ ^*'°' Hnjrr**' **»„. e^/;yf~ /$&' i e^t, & d*A-A /S C-^£yl Faksimile ohranjenega pisma, ki ga je Strossmayer poslal Kranjski čitalnici v zahvalo, ker ga je imenovala dne 8. februarja 1863 za svojega častnega člana. ICI/P A tovarna za elektrotehniko IJIVim#X in fino mehaniko KRANJ proizvaja in dobavlja Vse vrste avtomatskih telefonskih central. / Telefonske aparate '— avtomatske namizne, CB namizne, induktorske namizne, poljske prenosne, ter vse rezervne dele. / Električne ure in urne naprave. / Tonske kinoaparature za filme 35 mm in 16 mm. / Električne vrtalne stroje EVS 1 0 10 mm in EVS 3 0 32 mm. Električne merilne instrumente — električne števce; instrumente za vgraditev z vrtljivo tuljavo ali z vrtljivim železom — voltmetre, ampermetre, elektro-dinamične vatmetre; prenosne instrumente za obrat — voltmetre, ampermetre, vatmetre, merilce ozemljitve, univerzalne instrumente, linijske ommetre, preizkuševalce akumulatorskih celic itd.: precizne laboratorijske instrumente — voltmetre, ampermetre z vrtljivo tuljavo, elektrodinamične vatmetre; instrumente za kontrolo toplote — termoelektrič-ne pirometre; pribor za električne merilne instrumente — tokovne transformatorje, ločene shunte, predupore itd; / Električni avtomobilski pribor — avtodiname, napetostne regulatorje, starterje, vžigalne tuljave, diname in reflektorje za bicikle. / Sclenske usmernike po naročilu. / Instalacijski material — paketna stikala, priključne sponke itd. nudi: svoje priznane izdelke v bombažnik in staničnih tiskanih tkaninah v vseh modnih barvah in desenih. Naše tkanine so znane na domačem in inozemskem tržišču kot najkvalitetnejše po izdelavi in trajnosti. Naročila solidno in točno izvršujemo. < Z z. < * TOVARNA TISKANEGA BLAGA v Telefon: centrala 173, komerciala 175 MOTOR” 99 Slekli'ih li Sleoji iJusJfaka (%ftrejna Jtiludilniki ŠKOFJA LOKA IZDELUJE: ELEKTROMOTORJE ELEKTRIČNE BRUSILNE STROJE ELEKTRIČNE POLIRNE STROJE ELEKTRIČNE KROŽNE ŽAGE GASILSKE ARMATURE GASILSKE ČRPALKE ALARMNE SIRENE HLADILNE NAPRAVE NAMAKALNE NAPRAVE TRGOVSKO PODJETJE ZA GORENJSKO NA VELI KO KOKRA KRANJ Galanterija -man ufaktu ra n a vel i ko Btipotocattio se ea nakup! Doba brstenja in cvetja kulturni pomen eitalniitoa ta Slooenee Slovencu smo z letom 1860 nekoliko lažje zadihali: padel je Bachov absolutizem, birokratsko policijske vezi so rahlo popustile in obetalo se jc ustavno .življenje z enakopravnostjo med avstrijskimi narodi, tako v političnem kot jezikovnem pogledu. Seveda pa je bila l>eseda ustavnost zgolj lepa fraza, cesarske obljube na papirju, še zdaleka pa niso mogle slovenske zahteve, — ki so danes videti dokaj skromne, a tedaj so sc zdele avstrijskim veljakom kaj mogočne, — prodreti oziroma so si le počasi utirale pot. Petdeseta leta so za nas pomenila pravzaprav navadno nadaljevanje tistega, kar je bilo pred letom 1848 — pred „pomladjo narodov", bila so kar „lep“ izraz cesarske hvaležnosti" za lojalnost v revolucionarnem letu. Se naprej je ostala ostra cenzura vsega javnega in kulturnega življenja, še naprej niso upoštevali naše politično misli, da o veljavnosti slovenskega jezika sploh ne govorimo. Raznarodovanje našega življa pa je šlo po istem tiru kot doslej, le da je dobivalo iz leta v leto nove, bolj prefinjene in obenem tudi vedno bolj brutalne oblike. Ustavna doba 00. let nam jc nudila nekoliko več svobodnega gibanja; dlovoljeno jc bilo društveno življenje, seveda le kulturno. Okoli leta 1848 smo Slovenci imeli nekaj političnih oziroma kulturnih društev, tako na Dunaju in v Gradcu Slovenijo, v Gorici slavjansko bralno društvo, slavjanski zbor v Trstu in slovenski društvi v Celovcu in v Ljubljani. In ta društva „niso bila samo prva zboriišča in prve politične arene mladih slovenskih politikov, marveč tudi prve čitalnice in prve vadnice v slovenski konverzaciji." (I. Prijatelj, SKSZ t 1)27 do 8\. Po tem vzgledu so se ustanavljala preprosta bralna in politična društva tudi po manjših krajih (Postojna, Radovljica). Doda, že v letu 1819 so društva počasi zaspala in le ljubljansko in graško sta živeli še nekaj let dlje. S strogim zakonom o političnih društvih 1852. leta, pa je dokončno vse zamrlo, razen nekaj individualnih primerov društvenega životarjenja na podeželju. „Srcdi 50 let pa je izginila sleherna sled po kakem slovenskem društvu". (I. Prijatelj, o. m. 133). Bachov absolutizem ni dovoljeval nikakega organiziranega zbiranja naših ljudi, z njegovim padcem pa se je izvršila, z ozirom na to, za nas kaj pomembna sprememba. Potreba po združevanju je postala zelo močna in kazala se je v tem že kar neka nestrpnost. Razmere so končno toliko dozorele, da je prišlo do organizacije društev, imenovanih Čitalnice, ki so bile po svojem delovanju in zgradbi v marsičem (»dobne hrvaškim in češkim tovrstnim ustanovam. Z drugimi bese^ gospodarske, obrtniške in narodne. Migajo vnuku »mio ]>o veli pid' Veljaj« v tmkanii<:i jemeiie ta trlo leU. .'I glil. 60 ki., ** pvl lota I »Id. HO kr., ih i'tlrt l«u M b ptiuljane po poiti pa sa celo leto 4 gld. 20 kr., en pol IrU 2 glil. 211 kr., tu ČcV« let ‘ ‘ leta I gld 16 kr not. ion oS= V Ljubljani v sredo 11. februarja 1863 Blciwelsove Novice — zvest spremljevalec čitalniških podvigov V dami povedano: naši rodoljubi so se ob ustanavljanju čitalnic vzgle-dovali ] ri svojih sosedih. Seveda, ne smemo prezreti specifičulosti na šili čitalniških združenj. Obenem s tem je potrebno, da vidimo v čital niškem gibanju šestdesetih let bolj ali manj organsko nadaljevanje ti s lega društvenega življenja, ki se je rojevalo že z letom 1818, a žal kmalu zamrlo. S čitalnicami se je začelo povsem novo obdobje v našem kulturnem in j oliličnem živ'jenju, ali bolje: novo obdobje v razvoju naše nacionalne zavesti. Zanimivo je, da sta Ljubljana z ustanovitvijo čitalnic prehitela Trst — 29. januar 1851 in Maribor — 17. julij, do čim je Ljubljana dobila svojo čitalnico nekoliko kasneje — 30. avgusta. Do 1861. leta so imela vsa večja slovenska mesta svoje čitalnice, tako Celje (1861), Škofja Loka (1862), Gorica (1862), Kranj (1863), Ptuj (1864) itd.; kasneje pa so dobili čitalnice tudi večji in manjši trgi, kot Ilirska Bistrica, Kamnik, Vipava, Ajdovščina, Idrija itd. Tako da je bilo do leta 1869 na slovenskem vsega skupaj 58 čitalnic. (E. H. Costa, I.MS 1869 282) Vsekakor pza ne smemo pozabiti dejstva, da si je v letu 1867—69 porodilo kar 21 čitalnic na Primorskem in v Istri, a precej tudi na Štajerskem. Glavna naloga čitalnic je bilo prebujanje narodne zavesti, v ..podpiranju" narodnosti, ki je do zdaj zanemarjena samo nekaterim sinom svoje matere v srcih pod pepelom tlela", kot je dejal Fran Levstik v svojem govoru v tržaški čitalnici 29. decembra 1861. čitalničarji so ta svoj namen izražali z besedami, da je čitalnica »učilnica slovenščine", da je njen namen »omikavati naš slovenski jezik" in da »oživi v ljudstvu narodno zavest, kalečo buditi je posebno visoka naoga narodnih čitalnic, ler narodnih straž, ki imajo neprenehoma narod budili in pa skrbno paziti, da več ne zaspi". (Dr. Lavrič, Novice 11. 2. 1863). Svoje poslanstvo so čitalnice bolele doseči s kullurno-zabavno dejavnostjo iu vsaj v prvih letih so se trudile odvrniti sum, da se za tem skriva kakršenkoli numc.i. Dr. Bleivveis, glavni poliornik slovenskih čitalnic ■ je v nekem svojem govoru poudaril, da čitalnice čeprav niso polti ena društva „morajo v mejah svoje delavnosti po eni strani veliko pripomoči, da ravnopravnosi Slovencu ne ostane prazna beseda . (Novice 4. 1. 1865). Kaj so pravzaprav čitalnice prirejale? Tako imenovane „bescde“, predavanja, izlete, poučevanje slovenskega jezika, množično zbiranje rodoljubov ipd. „Besede“ so obsegale deklamacije, pevske (zborovske in solistične) točke z obveznim Jenkovim „Naprej" in dramatske pri zore,, po vsem tem pa je sledila zabava s plesom. Nedvomno je vso to zelo privlačevalo meščanstvo, da sc je odvračalo od nemških in nem ški! tarski h kazin in se zatekalo raje v domače, vedre in vedno bolj priljubljene čitalnice. To dejstvo je zelo važno, po drugi strani pa priča tudi o nacionalni lahkoživosti in nezavednosti. Slovenska beseda je s čilalniških odrov verjetno zvenela in marsikaterega omahljivca zopet pritegnila k sebi. Seveda pa se mnoge čitalnice v začetku niso Stephan Lackner — Se bo sijalo sonce. Premiera 21. I. 1956. Retlja Miloš Mikeln, scena Saša Kump. Na sliki: Mirko Cegnar In France Trefalt. moglo p ostavili s samo slovensko občevalno govorico, saj sc je Še mnogokrat nemškovalo, ali kol je j>isal v lisleiii času Davo/in Trstenjak, da v čitalnicah „nemške verige Se zmerom rožljajo". (Slovence 25. 12 18GG). Čitalniško gibanje je združevalo vsa naša kulturna prizadevanja in s svojimi prireditvami pritegovalo mnogo kulturnih delavcev, ki so se po svojih močeh trudili zadovoljevati čitalniško potrebe. Zal le potrebe niso bile preveč zahtevne, mislim kvalitativno, in so zadoščale povprečnemu okusu tedanje naše trško-tmalomeščanskc družbe. Pri lej čilalniški dejavnosti je važno zlasti dvoje, in sicer glasba in dramatika Danes sc morda le v nejasnih obrisih zavedamo, kakšno vlogo je odigrala čitalniška pesem v prebujanju nacionalnih čustev s svojo domo ljubilo vsebino in patetično a vendar mehko ljudsko melodiko. Slo venski glasbeniki, kot .1. Fleišman, H. Ipavec, M. Vilhar in drugi, so se mnogo prizadevali okoli čitalniško vokalne in instrumentalne glasbe in čeprav je la produkcija bila kvalitetno včasih bolj ali manj skromna, zlasti velja to za instrumentalno glasbo, vendar pomeni čitalniška doba korak dalje v razvoju slovenske glasbe. (Ukmar . . . Zgod. glasbe 19-18 478). In končno, čitalnice so bile liste, ki so glasbeno vzgajale naše ljudi in jim dajale osnovo in veselje za sprejemanje višjih kvaril tet, Iz .čitalnic se je pozneje osamosvojila marsikatera glasbena institucija, ki v sodobnejši obliki deluje morda še danes. Pomislimo le na Glasbeno Matico. In dramatika? Čitalnice so v svojih „l,csedah" prirejale igre, pili avadi eno - ali dvodejanke, veselega značaja in z večjo ali manjšo nacionalno tendenco. Slovenske gledališke predstave so sc sem in tja prirejale tudi pred GO lcl1is a s čitalnicami sc začne pravzaprav neko bolj urejeno, ;p- redrzno povedano, sistematično prirejanje gledaliških uprizoritev in sploh goji lev le umetnostne zvrsti. Čitalnice so v resnici bile zibelke dramatičnega in gledališkega udejstvovanja po vsej naši zemlji in iz njih so sc mnogokrat razvila stalna diletantska gledališča To po večjih središčih v manjših krajih pa so čitalnice, seveda povsem reformirane v primeri: s (50 'leti, tudi novejši čas stregle boginji Tatiji Iz ljubljanske Čitalnice se je tako porodilo Dramatično društvo (18(57), ki je uspešno nadaljevalo začeto delo in gradilo na čilalniških tra dicijah. No le le, temveč tudi drugo ustanove, kot Slovenska Matica, so | v najtesnejši zvezi s čitalnico. Organizacije Slovenske Matice je bila prvotno, po tujih vzgledih, zamišljena celo kol le nekak lomi v sklopu ljubljanske čitalnice (J. Žigon, Veliko pismo, 19115 21). Čitalniško življenje (50 let so z vsemi silami podpirali slaroslovcnci in mladoslovenci; glavni pobudniki pa so vendar bili stari, ki so na čitalniško gibanje gledali v mnogo manj kri ti Črnimi očmi, kot pa mlajša Govekar — Legionarji. V sredini spodaj Janko Rozman - igralec in režiser, najstarejši živeči član Narodne čitalnice. Sezona 1903/04 generacija. Tako je Bleivvcis imel v novicah za čitahuškc podvige le pohvalne besede, ne da hi pri tem omenjal tudi slabe strani. Resnici na ljul>o povedano, pa je bila Kvaliteta, n. pr. dramatskib del, zelo nizka, kar je bilo v začetku nujno in opravičljivo, a v nadalj njem razvoju ne. Zlasti je v tem prednjačila prevodna oziroma pri rejena dramatska literatuea, ki je bila le majhnih oziroma brez umetniških kvalitet. Prizadevanje naših dramatikov na slovenski izvirni dramalski književnosti, z Miroslavom Vilharjem v ospredju, zaslužijo mnogo več priznanja kot pa mnogokrat neokusno presajanje s tujih vrtov na našega. Prireditelji čitalniških iger so žal včasih mnogo bolj gledali na to, da je bil značaj iger ..predvsem zabaven in šele v drugi vrsti narodno preboden in vzgojen". (Fr. Koblar, Klasje št. ‘23 151$) Ni čudno, če je Levstik — za umetnost tako zavzeta osebnost a svojo konstruktivno kritiko (malo kasneje pa tudi Fran Levec) opozarjal, da „naše besede in veselice so zares zabavne, ali premalo se vendar za duševno omiko skrbi". (Slovenec 3. 5. 18(>5). Toda Levstikove, zahteve po umetniški literaturi v gledališču še dolgo niso padle na rodovitna tla. Čitalnice so le prevečkrat dajale potuho skromnemu malomeščanskemu okusu, ne samo GO letih, temveč tudi pozneje. V Osvoji praktičnosti so šle velikokrat predaleč brez smisla za umetnost, za višjo o.bliko duhovnega izživljanja. V GO lclih gre pri nas sploh za praktično uresničevanje naših zahtev, postavljenih že mnogo prej (lela 1848) in la praktičnost sc močno odraža tudi v vsem čitalniškem delu in kasneje tudi v mladoslovenskih taborih, ki v nekem smislu pomenijo nadaljevanje čitalniškega gibanja, le da so čitalnice skušale doseči narodni preporod z bolj kulturnim udejstvovanjem, tabori pa z neposredno politično agitacijo. GO lela pomenijo rojstvo in obenem višek čitalniškega gibanja, lo v 70 letiih preide v neko umirjeno in medlo obliko, brez tistega ne--zlaganega rodoljubarskega ognja, ki je bilo tako značilno za prejšnje desetletje. Seveda to velja v glavnem za naša mesta:, dočim na |mx1c zelju čitalnice ohranijo še naprej isto vlogo kot so jo imele prej Nehote sc človeku vsiljuje tudi vprašanje, kakšno je bilo razmerje v čitalnicah med meščanstvom in izobraženstvom na eni in kmetstvom na drugi strani. V dobi vzpona čitalnic je stik meščana s kmetom bil nedvomno močan, v provinci še posebno, kasneje pa ko so dobite čitalnice drugo vlogo in stale idejno na povsem drugih temeljili, je ostalo meščanstvo l:olj ali manj osamljeno brez podpore širokih ljud s kih množic. ; sstephan Lackncr: Se bo sijalo sonce. Prizor iz I. dejanja. Na sliki: Angelca Hlebcetova in Jože Kovačič. 'če sc v celoti ozremo na pomen čitalnic, moramo ugotoviti, da so bile za naš narod zelo pomembne. Rodoljubarsko navdušenost, ki ni t)ila fraza marveč čista realnost, sc je z vsem mladostnim ognjem spoprijela z nacionalno neprebujeno 'zavestjo slovenskega človeka. C i t a 1 i c e so v resnici bile žarišče prebujajočega se slovenstv a. Pojavile so se ob času, ko je mnogo naših ljudi žo y.g’i:f.:iil odnos do svoje narodnosti in zato je bilo nedvomno potrebno v patosu sc izražarajoče bleščeče rodoljubje. Da je v čitalnicah donela slovenska beseda, ni majhna stvar in končno pomen čitalnic za našo nacionalno glasbo in gledališče je velik. Roj, ld sio ga bile le naše ustanove proti raznarodovanju, je bil težak, a vendar mnogokrat izbojevan z uspehom. In končno, tudi čitalniška domačnost, v katero so sc zatekali mnogi, in v njej kovali n ajraztič-nejše načrte, pozneje v javnosti uresničene ali pa propadle, je bila velikega pomena. Za o!je, plaž grajšine, Dnarje meri na štcrtine. Kdo je mar? Ta bogati korenine Je slovenski oralar. V zbor učenih, vedi slava, Slopi moder bistra glava. Vse jezike sveta zna. Ce zapoje vse pogledu, Na katedru grom beseda. Zvezde šteje, pravdo da Svet posluša modrovine, Se začudi koncu Imine, Kdo je mar? Taka glava korenine Je slovenski oralar Skrajšiui ponatis iz Zbranega dela J. Vcsela-Koaeskega ^tjftftlkftaiVVVVklMVVklVk VVVSaTiiVblklVVkrž^niltJklluSlMb.idMblliS.n.lVMMMkl * f ir w * ^Laiodna iitatnica v ditcinii prirodi v soboto, dno 25. novembra 1899. 1. v svojih p rosim ih ¥ IS E LIC 0 ? naslednjim v6jboredom: J. Ivan pl. Zait Zrinjsko F r & n 6 o p a n k a .) ^ o za otvoritev prihodnje sezone v znamenju dvestoletnice Linhartovega rojstva uprizorilo njegovo dramo Miss Jenny love V čigavi režiji bo delo prvič uprizorjeno, še ne moremo poročati. Trgovsko podjetje jj \^\ O 0 Vam nudi 3 ugodnosti pa nakupu: CENA Krati) KAKOVOST IZBIRA galanterijskega, manu/akturnega in modnega blaga Gledališki list PG v Kranju - Predstavnik Lojze Gostišo - Odgovorni urednik Rado Jo" Ovitek je izdelal Saša Kump - Tiska Tiskarna »Gorenjski tisks v Kranj Naklada <00 izvodov • Rokopisi se ne vračajo - Telefon št.: 3S5, 450 PG 7